Iz mladih dni.   ¦    -       v-^i^
[ j^^Hgg|2jj^^^|                                             <J   ^   TJ.T    L>:.     iJifcii.-iti    ;vit.>[ '¦-,.(   ifiJi:-:,^
L^HHBT #11' ste že videli take godce? Menim, da še ne! Saj to niso E^^^fii ^^\ g°dci, različni po starosti, kakršne vidimo tuintam na kakem ^HB_—m^« kmetiŠkem ženitovanju, ko ponosno korakajo pred ^^HJj^H^T^fll vriskajočimi svati skozi vas v cerkev in iz nje ter pi-ipraiKj^j^^^Hfl hajo v svetla kovinska godala, da glasno odmevajo iz ]:_¦' jjmBBm njih veseli napevi; ampak to so preprosti važki dečki, vsi Še šolarčki, in godaia so si naredili sami iz kože muženega lesovja. Prvi, ki jih vodi in ki ga kličejo za Zorčevega Cvetka, je »zastavonoša« in nese na leskovi   palici obešen zelen listnat venec z belordečima   papirnatima
•**    124   k-
trakovoma, druga dva trobita v 12 leskove kože zvita rogova in zadnji trije piskajo na piščalke raznih velikosti iz kostanjeve in vrbov^ kože.
Mislim, da veste, kako naredimo taka trobila in piščalke in da ste jih že sami delali. Zato vam je tudi znano, da jih moremo delati le spomladi, dokler je drevje in grmovje muženo in se da koža z odrezanih živth palic lepo snemati in lupiti.
Posebno dobro je znal delati kožnate piščalke in rogove ter še marsikaj drugega Zovčev Cvetko, ki je bil Že nekaterikrat z očetom v bližnjem mestu in tam videl in sličal mnogo lepega, kar je bilo njegovim vaŠkim tovarišem še čisto neznano.   Pa tudi drugače je   bil Cvetko   jako   bistre  glnvice   in   ni
<fsWdl^   '" *  -    > •>¦?. ^-JfS^VfA':. ¦L'-.,        •?.**'*$      rr\i<LJ&*J&
zamudil nobene prilike, da bi se primerno ne pozabavat in pokratkočasil v družbi vaških otrok. Večkrat si je izmislil kaj novega in posebnega za za-bavo, o čimer bi se drugim brez njega Še sanjati nikoli ne hotelo. Zaraditega je bil Cvetko med svojimi tovariši pri igrah vedno nekak vodja, in vsi so mu bili radi poslušni.
Ko so se letos spomladi zopet začeli popki na drevju in grmovju napenjati in odpirati, da bi jz njih pognali zeleni listi, se je Cvetko takoj spomnil, da je zdaj spet prišel tisti prijetni Čas, ko si zamorejo otroci delati piŠčalke in druge podobne reči. V nedeljo popoldne, ko so se starejši vašČani in vaščanke z majhnimi otroki zunaj pred hišami ogrevali ter pogo-varjali o tem in onem, pa je Cvetko na skrivnem povabi) nekatere vaške dečke,  da bi Šli »igrat se godce«.   In  Šli  so vsi  prav  radi in veseli z njim
1
-3N      125      Hg-
tja doli pod vas na travnik k potoku, kjer raste vrbovje in drugo grmovje, da si narede za novo igro potrebnih reči.
Kmalu je imel vsak svojo, pod Cvetkovim nadzorstvom narejeno pi-ščalko ali pa rog, in ko so te godbene naprave Še nekoliko poizkusili na travniku, so se vstopili v vrsto kakor vojaki, Cvetko pa je stopil pred nje, dvignil kviŠku svojo okrašeno palico, in podali so se nato v slovesnem izprevodu, glasno piskaje in trobentaje, gori v vas.
V vasi jih je nnjprej zasliŠal Robičev »sultan« ter jim v velikih skokih jezno prilajal naproti, a ko jih je v bližini izpoznal, je hitro utihnil, se obrnil ia nazaj v vas skakal pred njimi, zdajpazdaj je pa tudi Se zalajal nekoli-kokrat kakor da bi hotel reči radovednim gledalcem, ki so zdajci priliajali od vseh strani izpred hiš in iz hiš k potu: »Poglejte in posIuSajte nas, kaj znamo!« VaŠki otročaji so se glasno smejali in kričaje udrli za njimi po vasi, odrasli vaščani, med katerimi so bili tudi modri starČki, pa so se držali na smeh in, gledaje za njimi, izrekli soglasno o Cvetku to-le laskavo sodbo: »Ta ZorČev Cvetko je res pravi cvet med otroki našc vasi; vsak čas si izmisli kaj posebnega. Oče ga bo moral dati v kako Ijubljansko žolo, in če se bo hotel iantiČ pridno učiti in pameten biti, bo enkrat še nekaj iz njegal«
Cvetko je potem še večkrat vodil svoje vaške tovariše pri igrab. Ako ga bodo jeseni poslali v Ljubljano, učit se še kaj drugega, pa bo morda kmalu še vam zagodel kako okroglo — v »Zvončku«!