250
Književne novosti.
je igral „zadnji" vlastelin, ki ga je zadela kap, ko je čul o novem redu, kmetje pa so bili že tako okosteneli v suženjstvu, da niso razumeli svobode. — Potniki so hoteli vprašati tudi žene, a seljakinja jim je pripovedovala vso tragedijo svojega ženskega trpljenja, naglašajoč pri tem suženjsko pasivnost svojih moških sonarod-nikov in nasilnost nemških podjetnikov, ter končno rekla, naj sreče ne iščejo pri ženskah, zakaj ključi do njih sreče so izgubljeni. - Bila je v Glupovem pod staro vrbo gostija; tam so tudi bili naši potniki in so culi razne pesmi in pripovedke; ruski narod sluša romarje in bogomolce, niti delo in briga, niti krčma mu ni omejila bistrega vida; dobra njiva je duša ruskega naroda; oj, sejač, oj, pridi! Ko sta se diakona Grigorij in Savelij ob zori vračala z gostije, se je razlegala ob Volgi njuna pesem:                                     Neka (naj) je iskren,
dobar i pošten
život nam taj!
Nema li lienosti
i pokvarenosti,
ni je 1' to raj ? Nad Rusijo se čuje angelska  pesem  milosrdja (usmiljenosti,) do vseh potlačenih. Da so le culi to pesem Grigorijevi seljaki-potniki?!
Iz vseobče moralne anarhije ne reši carski ukaz, nego notranje prerojenje, notranje vstajenje. V tem zmislu je pesnik pričujoče humoristične satire pesnik „biednik i potištenih, a naročito pjesnik ruskoga seljačkog puka." — Pesmotvor obiluje krasnih misli in poslovičnih verzov.                              Dr. Fran Ilešič.
Metaforski izrazi ali metafore in primere v jeziku Gorenjelužiških Srbov. Med ljudstvom nabral in sestavil Jan Radvserb- Wjela. Izdal in založil dr. Ernst Muka. Budvšin 1905. 98 str., 2"25 M (Metaforiske Hrona abo Pfenoški a Priru-nanki w reči Hornjolužiskich Serbow). — O vsebini naj svedočijo ti-le primeri: Ti pesmička! (ljubkuje). Ti materno očesce! Ti moja dušica! — Solnce roso popije.— Morje preplavati, a v mali rečici utoniti. — Bela ko smrt. Bela ko sneg. Črna ko kavka. Grob ko ogrski gospod. Jedrnato ko biblijska beseda. Jedrnato ko žito iz dola. Jasno ko beli dan. - Moder, kakor da bi k Sirahu v šolo hodil. Velik, da v dolu črez goro vidi. — Mačeha ko majka. Mati ko zlata babica. Možak ko Goliat. Globina, da bi se povodni mož bal v njo. — Pajčevino zmesti, a pajka pustiti. — Dvojno pivo v enem sodčku imeti. — Ovco na volka ščuvati. — Imeti na čelu mrak. — Spi trdno, da bi sodni dan prespal itd. Tu se nam torej razkriva del poezije lužiško-srbskega naroda oziroma njegovega jezika. Slovenec, ki bi čul tam gori ob Budišinu ali dalje proti Berlinu besede: „Jasno ko beli dan," bi se počutil med svojimi. Dandanašnji meri ves jezikovni pouk bolj na vsebino jezika nego na golo obliko in s tega stališča se mora reči, da je knjiga tudi popolnoma v okviru modernih pedag. teženj. Ljubitelj poezije, jezikoslovec in pedagog čitajo taka dela z istim pridom: jezik sam tu pesni in uči. Kako pesni in uči naš slovenski jezik, tega nam še ne kaže nobena slična slovenska knjiga, a pričujoče naznanilo Wjela-Mukovega spisa naj bode novo bodrilo pripravam, ki se tudi pri nas že vrše v tem oziru. — Meseca aprila pride iz saškega Freiberga, kjer deluje, prof. Muka sam na naš slovanski jug in poseti tudi Ljubljano, ki bo vesela tako odličnega gosta.
Dr. Fr. Ilešič. Univerza v Sofiji.   Po zgledu  ruskih vseučilišč,  ki  izdajejo svoje  „učene zapiske", je izdala tudi na novo  ustrojena sofijska univerza (za 1. 1904/05) svoj „ron,Hi»HnK" (Annuaire de 1' universite de Sophia", 288 str.).  Želi ga zamenjavati tudi z »Ljublj. Zvonom".                                                                          F. I.