i 'I Božo Repe Jutri je nov Slovenci in razpad Jugoslavije JUTRI JE NOV DAN Slovenci in razpad Jugoslavije Avtor dr. Božo Repe Urednica Mija Longyka Jezikovni pregled Mija Longyka in Renata Vrčkovnik Oprema in oblikovanje Gorazd Rogelj Računalniški prelom Dušan Obštetar Fotografija na zadnji strani ovitka Igor Modic Imensko kazalo Andrej Nešovič V skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah je brez pisnega dovoljenja založbe prepovedano kakršnokoli razmnoževanje te knjige oz. njenih delov. Knjiga je izšla z denarno pomočjo Petrola, d. d., Ljubljana in Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(075.3) REPE, Božo Jutri je nov dan : Slovenci in razpad Jugoslavije / Božo Repe ; [imensko kazalo Andrej Nešovič]. -1. izd. - Ljubljana : Modrijan, 2002 ISBN 961-6357-76-X 116740608 VSEBINA Spremna beseda........................................................................................................................................ 5 SLOVENCI IN FEDERACIJA .................................................................................................................... 11 Od navideznega federalizma k resničnemu ...................................... 13 Tudi po Titu — Tito .............................................................................. 20 Trganje jugoslovanskega tkiva ....................................................... 30 Srbski notranji obračun ...................................................................... 34 Leta navzkrižnega zmerjanja .............................................................. 39 Srbsko-slovenski razhod ..................................................................... 44 Konfederalni načrt Šinigojeve vlade .................................................. 52 Slovensko-hrvaški predlog za konfederacijo ..................................... 56 Spopad za tretjo Jugoslavijo ............................................................... 63 Sporazumna razdružitev ali odcepitev? ............................................. 74 Konec federacije ................................................................................. 80 OBLAST IN OPOZICIJA..................................... 89 Opozicija pod nadzorom ................................................................... 91 Katoliška cerkev — opozicija in partner ............................................ 97 Vzpon civilne družbe .................... 100 Društvo pisateljev, novorevijaši ........................................................... 102 Homogenizacija po slovensko ............................................................. 108 Konsenz pod »marelo« SZDL?............................................................. 113 Propadel »poljski vzor« in nastanek Demosa .................................... 118 Iz partije v stranko .................................................................................120 Demos na oblasti ......................................................................... 127 GOSPODARSKI RAZPAD DRŽAVE........................................................................................................ 131 Spopadanje s krizo in »diktat svetovnega kapitala« ............................133 Srbska gospodarska vojna proti Sloveniji .......................................... 141 Markovičeve reforme .......................................................................... 143 Privatizacijski spopadi in osamosvajanje ........................................... 146 USTAVNA OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE................................................. 155 Ustavobraniteljstvo .............................................................................. 157 Sprememba zvezne ustave leta 1988.................................................. l6l 3 Ustavna alternativa ................................................................................169 Amandmaji k slovenski ustavi ............................................................ 177 Deklaracija o suverenosti in »podvinska« ustava ................................. 184 Plebiscit ................................................................................................ 187 JLA IN SLOVENCI........................................................................................................................................ 195 JLA — edina oborožena vojaška formacija ......................................... 197 Armada nič več kot solza čista..............................................................201 JLA »pred izzivom, da zaustavi nemile dogodke« .............................. 205 Noči dolgih nožev ............................................................................... 212 Poskus »kosovizacije« Slovenije ............................................................ 227 Izgubljena ideološka domovina ........................................................... 232 Razorožitev slovenske TO.....................................................................236 Nesoglasja ob slovenskem obrambnem konceptu ............................ 247 Načrti in ukrepi JLA konec 1990 in v začetku 1991 .......................... 249 Zlomiti Hrvaško in Slovenijo ............................................................ 254 Vojska koraka, govori in ne napravi ničesar .......................................264 »Strahljivca v celem ni imel števili« ...................................................... 273 Približevanje zvezne vlade vrhu JLA .................................................... 279 Pohod na meje ...................................... 286 Oborožen odpor Slovenije ................................................................... 293 Od spopadov do mirovnih pogajanj ...................................................301 Ali »lepa Jugoslavija« ali samostojna Slovenija? .................................. 310 MEDNARODNI VIDIK SLOVENSKE OSAMOSVOJITVE................................................................... 319 Slovenska zunanja politika pred letom 1990 ..................................... 321 V Bruselj prek Ljubljane in ne prek Beograda ..................................326 Jugoslavija mora biti enotna in demokratična ...................................330 Pogajanja v Zagrebu ............................................................................. 340 Evropska »trojka« drugič v Zagrebu ..................................................... 346 Genscherjev neuspeli obisk v Sloveniji in njegove posledice ......... 348 Tretja evropska misija: Brioni ...............................................................350 Med Brionsko deklaracijo in konferenco o Jugoslaviji .................... 357 Haaška konferenca ................................................................... 369 Odločitev Badinterjeve komisije in mednarodno priznanje ............. 383 Odnos pomembnejših držav do osamosvojitve Slovenije ............... 392 Kronologija pomembnejših dogodkov 1974-1992 ...................................................................... 411 Viri in pomembnejša literatura.............................................................................................................. 439 Kazalo virov citatov ob naslovih poglavij ......................................................................................... 450 Imensko kazalo.............................................................................................................................................451 Uporabljene kratice in okrajšave........................................................................................................... 458 4 SPREMNA BESEDA Tako kot za številne druge narode je bilo 20. stoletje tudi za Slovence težko, proti­ slovno in vznemirljivo. Dogodkom je dajalo ton reševanje nacionalnega vpraša­ nja. Sodelovali so pri ustanavljanju treh držav, preživeli so dve svetovni vojni, so­ očili so se z velikimi ideologijami. Spopadali so se med sabo in z drugimi, pokazali so veliko voljo do preživetja in izpeljali procese, kijih bodisi zaradi neugodnih zgo­ dovinskih okoliščin bodisi zaradi šibkosti in (ali) nesposobnosti svojih elit niso ures­ ničili sočasno z drugimi narodi. In kot da to ni bilo dovolj, se Slovenci na prehodu v novo tisočletje znova soočajo s podobnimi dilemami, kot so se na začetku 20. stoletja: kako uskladiti regionalno, nacionalno in nastajajočo novo evropsko identiteto, kako premagati ideološka in politična nasprotja in doseči enotnost v strateških ciljih, kako se odpreti navzven, se vključiti v svetovne gospodarske tokove, a hkrati ohraniti nacionalno gospodar­ stvo in s tem dolgoročno tudi lasten jezik in kulturo. Definicija državne suverenosti seje v času, koje Slovenija dosegla samostojnost, močno spremenila. Ostalo je bolj malo državnih atributov iz romantičnih časov 19. stoletja, ko so iz nacionalnih gibanj nastajale sodobne države. Gospodarska su­ verenost ni več tisto, kar je bila, ni denarne suverenosti, ne obrambne, ne sodne in še kake druge tudi ne. Slovenija se pripravlja, da del svojih suverenih pravic pre­ nese na EU. Vendar je razlika med začetkom 20. in začetkom 21. stoletja velika: nekoč so o Slovencih odločali predvsem drugi, zdaj odločajo predvsem sami. Večino 20. stoletja so Slovenci preživeli v jugoslovanski državi. Sodimo lahko, da je bivanje tako v kraljevini kot v socialistični Jugoslaviji vendarle dalo pozitivno bilanco. Bilo je mnogo slabega ali dvomljivega, od centralizma in unitarizma do revolucije. Toda Jugoslavija je v negotovih časih ozemeljske razkosanosti in pritiska nemškega in romanskega imperializma omogočala preživetje. V prvi so Slovenci dobili neformalno kulturno avtonomijo, vključno z lastno univerzo, terse ekonom­ sko okrepili. Prekmurje je bilo prvič v zgodovini neposredno povezano z matico. V drugi je bil položaj Slovenije rezultat narodnoosvobodilnega boja in dejstva, da so Slovenci kot del jugoslovanskega protifašističnega gibanja končali vojno na strani protifašistične koalicije. Primorska (več kot četrtina slovenskega ozemlja in tretjina prebivalstva) je postala sestavni del nacionalnega ozemlja, Slovenija je dobila iz­ hod na morje. Brez statusa ene od šestih republik s pravico do samoodločbe, vključ­ no s pravico do odcepitve, izhodišče za osamosvojitev ne bi imelo realne podlage. Slovenija je kljub svojemu nenehnemu nezadovoljstvu verjela v jugoslovansko državo. V njen obstoj in ureditev je vložila ogromno energije, njene politične in 5 gospodarske elite so že v prvi, še bolj pa v drugi Jugoslaviji imele velik vpliv v držav­ nem vrhu in zato jim do konca osemdesetih let 20. stoletja ni prišlo na misel, da bi iskale rešitev zunaj Jugoslavije. Glavni cilj je bil doseči čim boljši položaj Slovenije znotraj (konjfederativno urejene Jugoslavije, kar je bilo tudi v skladu z realnimi razmerami v svetu po drugi svetovni vojni, še posebej z delitvijo na dva bloka, med katerima je Jugoslavija dosegla specifičen vmesni položaj. Na razvezo z Jugoslavijo je odločilno vplivala različnost pogledov na: - Jugoslavijo (ali zveza samostojnih držav ali unificirana država, ki naj bi sčaso­ ma z oblikovanjem jugoslovanskega naroda postala enonacionalna); - družbeno ureditev (ali demokratični večstrankarski parlamentarni sistem ali ohranjanje dominacije ene partije z ustavno zagotovljenimi privilegiji); - ekonomsko ureditev (ali uvedba tržnih zakonitosti in pluralizma lastnin ali ohranjanje neučinkovitega formalno samoupravnega, v resnici pa državno di­ rigiranega gospodarstva z nedefinirano družbeno lastnino). Vsa tri vprašanja so se v različnih oblikah pojavljala že v prejšnjih desetletjih, zaradi številnih zunanjih in notranjih razlogov pa so vrh dosegla v osemdesetih letih. Slovenija je morala odnos do njih najprej izbojevati znotraj sebe, kar se ni zgodilo naenkrat in zlahka - zavest se je spreminjala postopoma, odvisna je bila od razmerja sil med nastajajočo opozicijo in socialistično oblastjo, pogosto tudi od dogajanja drugod po Jugoslaviji. Koje slovenska družba obenem z lastno preobrazbo skušala doseči preobrazbo celotne jugoslovanske družbe in s tem pravzaprav rešiti državo, so to drugod razu­ meli, kot da jo skuša zrušiti. Nikoli ni dobila ob pravem času zadostne podpore, nikoli ni prišlo do združitve sil, ki bi zmogle državo reformirati in jo kot celoto pri­ peljati v Evropsko unijo ali pa vsaj doseči njen mirni razpad, brez prelivanja krvi. Ko se je sredi osemdesetih let civilna družba v Sloveniji zavzemala za osnovno pravico do svobode izražanja, so bili proti njej združeni zvezni organi, vse repub­ like in večina jugoslovanskega tiska. Ko je zahtevala nadzor države nad armado, civilno služenje vojaškega roka in z ustavo zagotovljene jezikovne in druge pravice za vojake, si je (in z njo vred tedanja slovenska oblast) nakopala jezo Jugoslovanske ljudske armade. Koje v začetku devetdesetih let Slovenija ponujala konfederativni model uredit­ ve, jo je podpirala le Hrvaška. Srbija se je zavzemala za demokracijo po načelu »en človek en glas«, pri čemer so jo podpirali zahodni diplomati, še posebej ameriški, ki so imeli Slobodana Miloševiča za sodobnega reformatorskega politika in hkrati pozabljali, da načelo univerzalne demokracije v Jugoslaviji vodi v unitaristično državo. Tudi vse druge republike so bile ali proti slovenskim predlogom ali zmedene in brez lastnega koncepta. Šele tik pred razpadom države, ko so že potekali medna­ cionalni spopadi na Hrvaškem, ko je Miloševič uresničeval koncept velike Srbije, ko so bili državni organi - vključno z zveznim predsedstvom - povsem blokirani, ko v Jugoslavijo z izjemo nekaj diplomatov, navajenih na razmišljanje iz časov blokovske delitve, ni verjel prav nihče več, sta bili Makedonija ter Bosna in Herce­ govina pripravljeni sprejeti nekakšno asimetrično federacijo. Ko se je Slovenija zavzemala za gospodarske reforme, je imela (pre)šibko podpo­ ro reformnih sil drugod po Jugoslaviji. Zvezni premier Ante Markovič je imel veli­ 6 ko podpore zahodnih držav, a premalo politične avtoritete, da bi reforme izpeljal. Kot vsi premieri pred njim je podlegel pritisku nerazvitih, soglašal je z zahtevami Srbije po posebnem statusu (ki so ga srbski politiki dosegli že sredi osemdesetih let). Kljub vsej reformni usmerjenosti je Jugoslavijo videl kot konvoj, v katerem mora biti hitrost prilagojena najpočasnejši ladji. (Ta ladja, Kosovo, je bila sedemkrat po­ časnejša od Slovenije.) V zameno za gospodarske reforme je Markovič zahteval koncentracijo ekonomske in politične moči, torej centralizem. Ko se je Slovenija konec leta 1989 odrekla partijski državi in socializmu terse odločila za svobodne večstrankarske volitve, so to označili za kontrarevolucijo, vod­ stvo armade pa je pripravljalo nov, kdo ve kateri, scenarij za njeno pokoritev. Politična, mednacionalna in ekonomska kriza v Jugoslaviji je sovpadala s splo­ šno krizo komunizma, koncem bipolarne delitve sveta in razpadom Sovjetske zveze. Brez teh zunanjih okoliščin bi se v Sloveniji procesi, ki so jim novinarji in publicisti nadeli poetičen naziv »slovenska pomlad«, verjetno končali s porazom alternativ­ nih gibanj in odstavitvijo reformistov, Slovenija pa samostojnosti ne bi dosegla. Posebnost slovenskih razmerje bila v tem, da je bil politični prostor bolj odprt za kroženje idej kot v vzhodnoevropskih državah. Na Slovenskem seje do sredine osemdesetih let v obliki raznih alternativnih gibanj razvila močna civilna družba, ki je imela pionirsko vlogo pri procesih demokratizacije. K širjenju svobode javne besede je veliko prispeval tisk. Od sredine osemdesetih let dalje sta se procesa demo­ kratizacije družbe in nacionalne emancipacije tesno prepletala. Pri oblikovanju nacionalnega programa je imela pobudo intelektualna opozicija, zbrana okrog raznih revij, zlasti Nove revije. V drugi polovici osemdesetih let je v vodstvu Zveze komunistov prevladala reformistična struja, kiji ideje opozicije niso bile več tuje. Taka politika je omogočila mehek prehod v večstrankarski sistem in zagotovitev konsenza pri temeljnih vprašanjih nacionalnega programa. V procesu osamosvajanja in vojaških spopadov so bile Sloveniji okoliščine naklo­ njene. Zvezni pritisk je bil dovolj močan, da je združil politike in prebivalstvo, ne pa tolikšen, da bi povzročil nove razkole. NapadJLA je Sloveniji uspelo zaustaviti s posrečeno kombinacijo policijskih in vojaških akcij, natančnih analiz dogajanja v armadi, ki je bila še vedno nacionalno mešana in v kateri je vladala precejšnja zmeda (nekateri slovenski oficirji v njej so se opredelili za JLA, mnogi pa so skušali ublažiti vojaški pritisk in preprečiti, da ne bi prišlo do še hujših oblik agresije), ob­ veščanja svetovne javnosti, diplomatske dejavnosti in drugih ukrepov. Še pravi čas se je pod pritiskom javnega mnenja v svojih državah angažirala tudi Evropska skupnost, saj so bili boji v Sloveniji (razen intervencij varšavskega pakta v sociali­ stičnem taboru) prvi oboroženi spopadi na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. Nekaj kasneje so vojni prizori iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine postali nekaj vsakdanjega in niso imeli velikega psihološkega vpliva na politične odločitve. Tedaj je konflikt med Srbijo in JLA na eni strani ter Slovenijo na drugi že zamenjal za Jugoslavijo resnično usoden mednacionalni spopad med Srbi in Hrvati. Slovenci so izkoristili enkratno zgodovinsko priložnost in uresničili svojo državo. Pogledi na to prelomno zgodovinsko dejanje so danes različni. Doma ga spremlja krilatica o uresničitvi »tisočletnega narodnega sna«. Samo­ stojna slovenska država je po tej oceni končni cilj številnih slovenskih rodov, t. i. 7 »slovenski narodni vzpon« se pogosto simbolizira z vzponom na gorske vrhove, največkrat na vrh Triglava. Čeprav zgodovinopisje nima resnih dokazov za kaj takega, mnogi pričakujejo, da bo taki tezi sledilo in za »nazaj« na primeren način povezalo »postaje« na poti do lastne države: od Karantanije, prek nacionalnega gibanja leta 1848, Države SHS, narodnoosvobodilnega boja in socialistične Jugo­ slavije (v zadnjih dveh primerih seveda z določenimi ideološkimi zadržki) do »slo­ venske pomladi« konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let 20. stoletja. Ob tem je opazna tudi močna želja po političnem prisvajanju t. i. »osamosvojitvenega kapitala«. Mednarodni politični, diplomatski in intelektualni krogi (razen tistih redkih politikov, ki so osamosvojitev podpirali od začetka, ali piscev, kakršna sta npr. Vik­ tor Meier ali Sabrina P. Ramet) večinoma ocenjujejo, da je bila Slovenija tista, ki je z odcepitvijo povzročila razpad Jugoslavije in krvavo vojno na Balkanu (v blažji inačici krivdo enakomerno porazdeljujejo med srbski, hrvaški in slovenski nacio­ nalizem), odločitev o »prezgodnjem« priznanju Slovenije pa označujejo za napako. Po njihovem mnenju je Slovenija ravnala sebično in ni upoštevala interesov drugih jugoslovanskih narodov. Tako prepričanje seje v zadnjem desetletju oblikovalo na podlagi številnih zapisov, izjav in knjig, zlasti pisanja diplomatov, ki so bili vpleteni v dogajanje (npr. Warren Zimmermann), vplivnih novinaijev in publicistov, ki so dogajanje spremljali (npr. Misha Glenny), ali - resda v bolj sofisticirani in relati­ vizirani obliki - resnih znanstvenikov, ki so Jugoslavijo dobro poznali (npr. Susan L. Woodward). Podobne ocene lahko razberemo iz dokumentarnega filma Smrt Jugoslavije in istoimenske knjige Laure Silber in Altana Littla. Kot kažejo razne izjave ob 10. obletnici osamosvojitve Slovenije (npr. Hansa van den Broeka, Giannija de Michelisa, celo Davida Binderja, ki je na podlagi infor­ macij iz CIE novembra 1990 napovedal razpad Jugoslavije in državljansko vojno v 18 mesecih), se tako razumevanje razpada Jugoslavije do danes ni prav dosti spremenilo. In to kljub temu, da je Srbija kot glavni nasprotnik slovenskim pred­ logom in zahtevam po reformi Jugoslavije danes gospodarsko opustošena in poli­ tično na majavih demokratičnih nogah, Slovenija pa od vseh bivših jugoslovanskih republik najuspešnejša država. Kadar torej veliki narodi uveljavljajo svoj prav, rečejo temu pravica do zaščite lastnih interesov, če se kdaj isto posreči kateremu od malih, rečejo temu sebičnost, Taka je pač realnost sveta, v katerem živimo. V pričujoči knjigi sem skušal na podlagi dostopnih zgodovinskih dokumentov, osebnih pričevanj in objavljene literature, pa seveda tudi lastne izkušnje sodobnika prikazati položaj Slovenije med razpadom Jugoslavije in vzroke za njeno ravnanje. Čeprav sem tematiko doma in v tujini raziskoval več kot osem let, si ne domišljam, daje v knjigi zajeto vse, kar bi bilo treba povedati. Zgodovinski proces je res zaklju­ čen, vendar gre za snov, ki bo še dolgo predmet znanstvenih, publicističnih in poli­ tičnih razprav. Marsičesa kljub desetletni distanci še nismo zmožni dojeti, marsi­ katere dolgoročne posledice še ne vidimo. Navsezadnje sem tudi sam skoraj do izida besedilo dopolnjeval s spoznanji, kijih prinašajo odprtja novega arhivskega gradiva, izdaje spominov, domača in mednarodna posvetovanja o različnih vidi­ kih razpada Jugoslavije in osamosvojitve Slovenije. Moj namen ni obramba »slo­ venske resnice«, še manj slovenskega nacionalizma (ki ga ni bilo malo, čeprav niti 8 zdaleč ni bil tako iracionalen kot v Srbiji in na Hrvaškem). Ne zanikam pa, daje pisanje knjige spodbudila želja po globlji in objektivnejši obravnavi posameznih dogodkov, ravnanja posameznih družbenih skupin in slovenskega naroda v celoti. V tem je knjiga tudi strnitev tez, ki sem jih zadnja leta v raznih člankih in javnih nastopih predstavil doma in v tujini, pri čemer sem večkrat naletel na poenostavit­ ve, posploševanje in stereotipe, pogosto pa tudi na subjektivne (sicerpovsem legitim­ ne in dobrodošle) poglede udeležencev dogajanja. Slovenska odločitev za samostojnost je bila splet nacionalnih čustev in liberalnih pogledov na modernizacijo slovenske družbe. Slovensko zavezanost jugoslovanski državi so pomembni politiki, gospodarstveniki in intelektualci v povojnih desetletjih večkrat bolj ali manj odkrito pogojevali z možnostjo svobodnega nacionalnega, po­ litičnega in gospodarskega razvoja. Razumljivo se jim je zdelo, da morajo enake možnosti imeti tudi drugi narodi v jugoslovanski skupnosti. Slovenija seje za samo­ stojnost odločila šele, ko je uvidela, da jo življenje v Jugoslaviji pelje v agonijo, sama pa nima več vpliva in moči, da bi na razmere kakorkoli še lahko vplivala. Pred od­ ločitvijo je neuspešno skušala doseči dogovor Tudi če so ji to narekovali taktični razlogi, bistva ponudbe ne spremeni. Do zgodnje pomladi 1991 so bile slovenske politične elite pripravljene na konfederacijo, nekatere iz prepričanja, da je to opti­ malna rešitev, druge, da Slovenijo v to silijo neugodne mednarodne razmere inje v danem trenutku pač največ, kar se da doseči. Tako odločitev bi gotovo podprla tudi večina prebivalstva. Slovenija se v procesu osamosvajanja ni sklicevala zgolj na naravno pravo, am­ pak tudi na že dosežen državni status v Jugoslaviji in na jugoslovansko ustavno ureditev, kar ji je navsezadnje omogočilo doseči osamosvojitev po pravno korektni poti in s tem tudi mednarodno priznanje. 9 SLOVENCI IN FEDERACIJA Verjetno sem prvi srbski komunist, kije dojel, da vi Slovenci niste za jugoslovan­ stvo, da ste za svojo samostojno nacional­ no državo v okviru Jugoslavije, pod točno določenimi političnimi pogoji. Dobriča Ćosić OD NAVIDEZNEGA FEDERALIZMA K RESNIČNEMU Po drugi svetovni vojni je Slovenija postala del FLRJ. Eden od glavnih ciljev vseh slovenskih političnih sil med vojno je bila obnova Jugoslavije na demo ­ kratičnih temeljih (pri meščanskem taboru kot monarhija pod dinastijo Kara- dordevičev, pri narodnoosvobodilnem kot republika), federativnost in zdru ­ žitev slovenskega nacionalnega ozemlja. Ker si je za te cilje aktivno, z bojem, prizadevalo slovensko narodnoosvobodilno gibanje, ki je kot del jugoslovan ­ skega izšlo iz vojne na strani zmagovalne protifašistične koalicije, je bil uve ­ ljavljen njegov koncept. Zato so na povojno ureditev najbolj vplivali komunisti kot najmočnejša politična sila. Nacionalni cilj ni bil v celoti uresničen: uspela je priključitev Primorske (ok. četrtina vsega slovenskega ozemlja), zunaj ma­ tičnega ozemlja pa so ostali Slovenci na avstrijskem Koroškem in y Porabju. Eden od ciljev je bila tudi socialno pravičnejša družba, kakršno je (s pro ­ gramom Ljudske fronte) določala KP, ki je izvedla revolucijo. Poleg velikih uspehov, ki jih je prineslo narodnoosvobodilno gibanje, je vsaj del njegovih predstavnikov občutil razočaranje, saj se je proces centralizacije, začet že med vojno, pospešeno nadaljeval. Slovenija je bila kljub federativnemu statusu, ki ga je republikam zagotavljala prva povojna ustava, v svoji suverenosti omeje ­ vana in je nekatere že pridobljene atribute samostojnosti izgubila, čeprav je bilo med vojno dogovorjeno, da jih bo ohranila (npr. lastno vojsko). Pri tem je zanimivo, da se je prva povojna jugoslovanska ustava sicer precej zgledo ­ vala po sovjetski, pri urejanju mednacionalnih odnosov pa vzornice ni v ce­ loti upoštevala. Tako je npr. sovjetska ustava predvidevala, da vsaka zvezna republika obdrži pravico svobodnega izstopa iz zveze. V osnutku jugoslovan ­ ske ustave tega ni bilo. Pravica do samoodločbe, vključno s pravico do odce ­ pitve, pa je bila v besedilo vključena šele na intervencijo slovenske OF in po dolgotrajnih razpravah v ustavodajni skupščini. Sovjetska ustava je (seveda zgolj formalno oz. zaradi mednarodnih interesov) poznala še dve pomembni pravici, ki v jugoslovanski nista bili upoštevani: da ima vsaka republika pravi ­ co navezovati neposredne stike s tujimi državami in tja odpošiljati svoje diplo ­ matske predstavnike ter da lahko ima vsaka republika svoje vojaške formacije. Najvplivnejša slovenska politika v jugoslovanskem vrhu - Edvard Kardelj in Boris Kidrič - sta se nevarnosti centralizma sicer zavedala že ob koncu vojne. Kidrič je npr. na seji CK KPS 29- marca 1945 poročal, da bo v Jugoslaviji zaradi heterogenosti in nevarnosti separatizma prišlo do centralizma, ki ga je zaradi močnih hegemonističnih tendenc med srbskim meščanstvom štel Slovenci in federacija 13 za nevarnega. Kardelj je na ustanovnem kongresu KP Srbije, ki je potekal od 8. do 12. maja 1945, govoril o tem, da nacionalnih čustev ne bodo dušili. Ven ­ dar je prevladala partijska disciplina ob upanju, da gre zgolj za prehodno ob ­ dobje. Oba sta centralizem upravičevala z jugoslovansko heterogenostjo, s potrebami po obnovi in izgradnji industrije ter uresničitvi revolucionarnih ciljev. Slovensko vodstvo se je v težkih časih administrativnega socializma in informbiroja omejevalo na blažitev najhujših centralističnih pritiskov. Naspro ­ tovalo je npr. povečanju količin premoga, ki bi jih leta 1945 morala Slovenija pošiljati na jug, ker je to ogrožalo slovensko industrijo, slovensko ministrstvo se je leta 1946 (ne preveč uspešno) upiralo načrtovani centralizaciji gospodar ­ stva in ustanavljanju podjetij državnega pomena, slovenski politiki so naspro ­ tovali ustanavljanju administrativnih oblik, ki Sloveniji niso ustrezale (t. i. ob ­ lasti), znani so konflikti zaradi administrativne distribucije že tako skromnih dobrin. 1 Uspelo jim je sicer preprečiti selitev nekaterih gospodarskih objek ­ tov ali opreme (npr. tovarne glinice in aluminija na Hrvaško), kar pa je bilo glede na pomoč, ki jo je Slovenija v vseh oblikah nudila pri industrializaciji drugih republik, malo. Na splošno je za utišanje kritik in negodovanja običaj ­ no zadostoval že očitek o lokalnih tendencah ali slovenskem separatizmu, ob ­ časno pa so na pogovore s slovenskim vodstvom pošiljali tudi najvišje funk ­ cionarje ali pa klicali vodstvo na zagovor v Beograd. Jugoslovanski politični vrh je bil prepričan, da bo politična enotnost, ki se je izkazovala zlasti z mono ­ litno partijo in izgradnjo socializma na osnovi enotnega načrta za vso državo, zmanjševala avtonomijo republik. Uvedba samoupravljanja leta 1950, decentralizacija, ki je sledila (ustavni zakon leta 1953), in porast prvega partijskega »liberalizma« v začetku pet­ desetih let so sicer prinesli občutne spremembe v sistem, vendar to ni izbolj ­ šalo položaja republik: ta se je s sprejetjem ustavnega zakona celo poslabšal. FLRJ je bila sicer opredeljena kot »socialistična demokratična zvezna država suverenih in enakopravnih narodov«, dejansko pa sta bila poudarjena raz ­ redni vidik (uvedba zbora proizvajalcev v dvodomno zvezno ljudsko skup ­ ščino), predvsem pa prepričanje, da sama zasnova samoupravljanja s svojo proticentralistično usmeritvijo odpira pot za večanje pravic in odgovornosti republik (odprava zbora narodov kot samostojnega zbora - ta je bil vključen v zvezni zbor, kar je pomenilo, da so njegova pooblastila prenesli na del sestave zveznega zbora, ki naj bi se sestajal ločeno in odločal le po potrebi). Že sicer minimalna možnost za reševanje mednacionalnih sporov v instituci ­ jah sistema se je s tem še zmanjšala. Decentraliziran samoupravni mehanizem ni mogel nadomestiti vloge republik, saj so imele občine drugačne funkcije (a še tem niso bile kos), v gospodarstvu pa se je tudi sicer ohranil centralizem. Načelna opredelitev, da je bilo nacionalno vprašanje v Jugoslaviji z revo ­ lucijo rešeno enkrat za vselej, je bila zapisana v program ZKJ leta 1958 (temu 1 Papir so npr. delili glede na število prebivalcev, čeprav je bila pismenost v Sloveniji skoraj 100-odstotna, na Kosovu pa le nekaj več kot 20-odstotna. 14 Slovenci in federacija na 7. kongresu v Ljubljani, ki je program sprejel, ni nihče ugovarjal), na doktri ­ narni ravni pa se je ohranila do 8. kongresa ZKJ leta 1964. Še pred sprejetjem programa, leta 1957, je Kardelj v uvodu k ponovni izdaji svoje predvojne knjige Razvoj slovenskega narodnega vprašanja zapisal, da slovenskega nacio ­ nalnega vprašanja v načelnem smislu ni več. 2 Dejansko pa so se prav v tistem času na tajni seji državnega vrha zelo dramatično pričele polemike o tem vprašanju. Povod za razpravo je bil sicer rudarski štrajk v Trbovljah v začetku leta 1958 (prvi večji štrajk v socialistični Jugoslaviji, ki je dodobra pretresel vodstvo, saj se v delavski državi kaj takega ne bi smelo zgoditi), vendar se je razprava razširila na mednacionalne odnose, saj so kot vzrok štrajka navajali tudi »protijugoslovansko« razpoloženje v Sloveniji. Na seji 6. februarja je ju ­ goslovansko vodstvo, vključno z Josipom Brozom Titom, močno kritiziralo slovensko. Očitali so mu, da o Beogradu govori kot o velikosrbskem centru, da poudarja svojo utesnjenost z zveznim gospodarskim načrtom, da so po republikah očitne šovinistične tendence. Seja je dobila tudi prizvok ideolo ­ škega spora, saj je Tito 6. kongres KPJ (ki je bil novembra 1952 v Zagrebu in na katerem je bila KPJ preimenovana v ZKJ, formalno pa se je izrekla za ločitev od državne oblasti) označil za napako, nasprotoval pa je tudi uvajanju tržnih zakonitosti (zakona vrednosti) in se zavzemal za ohranjanje admini ­ strativnega gospodarstva. 3 Spor je potisnil v defenzivo federalistični in refor ­ mistični del vodstva, ki se je upiral konkretnim ukrepom, vendar do sredine šestdesetih let ni upal načenjati sistemskih vprašanj. Posledice centralizma in velikosrbskega hegemonizma so se začele kazati tudi v odnosu do manjšin. Vodstvo je leta 1959 naročilo analizo o položaju manjšin, na osnovi katere je prvič po vojni obširneje razpravljalo o nacional ­ nem vprašanju in posredno priznalo, da položaj manjšin ni zadovoljiv. Konec petdesetih in v začetku šestdesetih let, v času porajajoče se eko ­ nomske krize, se je v jugoslovanskem vrhu torej končalo obdobje monolitno ­ sti. Vedno bolj odkrito sta si nasprotovali dve struji: prva se je zavzemala za centralizem, močno partijo in kontrolni represivni aparat, druga pa za decen ­ tralizacijo, samoupravljanje in upoštevanje ekonomskih zakonitosti. Z vso ostrino se'je postavilo vprašanje položaja posameznih federalnih enot, težo konflikta s centrom pa so tedaj nosili slovenski politiki. Ti so se že spuščali v javne polemike s centralisti. Slovenska delegacija ni hotela glasovati za gospo ­ darski načrt za leto 1962 (zasedanje zvezne skupščine je zapustila, kar se je zgodilo prvič v povojni parlamentarni praksi), pojavljale so se zahteve po decentralizaciji gospodarstva, nasprotovanje davku na ekstra dobiček (»dav ­ ku na pridnost«, kot so mu rekli v Sloveniji) in drugim ekonomskim ukrepom v škodo Slovenije. Konflikt je dosegel vrh z javno in politično spodbujeno 2 Edvard Kardelj (Sperans), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Lj. 1970, predgovor k drugi izdaji, str. 7-72. 3 Dušan Bilandžić, Moderna hrvatska povijest, Zg. 1999, str. 400-404 (dalje: Bilandžić, Moder ­ na hrvatska povijest). Slovenci in federacija 15 polemiko med Dušanom Pirjevcem in Dobrico Ćosićem o naravi jugoslovan ­ stva, v kateri je Ćosić zagovarjal tezo, da so republike preživela tvorba. Začel se je tudi boj za jezikovne in kulturne pravice, ki bi jih Slovenija si­ cer po ustavi morala imeti. Proti zahtevam centra so enotno nastopili tako kulturniki kot politiki, kar je bila za slovenske razmere novost. Nasprotovali so temu, da zvezno vrhovno sodišče izdaja odločbe le v srbohrvaščini, čeprav gre za slovenske vloge, da se na slovenskih mejah uporablja zgolj srbohrva ­ ški jezik, da na slovenskih postajah visijo napisi v latinici in cirilici, da so že­ lezniške in letalske vozne karte le v srbohrvaščini, da so filmski in televizijski podnapisi v srbohrvaščini (po izračunu Janeza Menarta je bilo leta 1961 takih več kot polovica filmov), 4 da poteka pouk obrambe na univerzi v srbohrva ­ ščini, da zvezni center zavrača slovenske kandidate za diplomatsko službo. Sredi šestdesetih let, z razmahom televizije, so DSP, Slavistično društvo, In ­ štitut za slovenski jezik pri SAZU in slovenski center PEN s tiho podporo poli ­ tike zahtevali TV-dnevnik v slovenskem jeziku, kar je bilo doseženo leta 1968. Za zahtevami centralistov po enotnih učbenikih, enotnih učnih programih, enotnih zveznih skladih za kulturo, po centralizirani kulturni izmenjavi s sve ­ tom (vse to v imenu racionalizacije in enotnega gospodarskega prostora) se je skrivala težnja po oblikovanju skupne socialistične kulture, ki naj bi bila nekak nadomestek za neobstoječ jugoslovanski narod. »Racionalizacija« je segla tako daleč, da so skušali zmanjšati državne dotacije obema slovenski ­ ma manjšinama v Avstriji in Italiji. »Jugoslovanska« kultdra naj bi postopoma oblikovala jugoslovanski narod in jugoslovanski jezik (ki bi bil v bistvu srbo ­ hrvaški jezik), nacionalni jeziki pa bi ostali na ravni folklore. Podobno kot so poenotenja, »racionalizacije« v imenu napredka in centralizacija v času hitre industrializacije v 19- stoletju preprečili razvoj nekaterim narodom (npr. Bre ­ toncem), naj bi zapozneli proces modernizacije naredil škodo Slovencem in drugim manjšim narodom v socialistični Jugoslaviji. Za kaj takega je bilo si­ cer prepozno, saj je imel slovenski narod fazo kulturnega in političnega obli ­ kovanja že zdavnaj za sabo, kljub temu pa so taki poskusi delovali zaviralno. Mednacionalni konflikti so se začeli pojavljati tudi v drugih republikah oz. med republikami in centrom, v Srbiji pa tudi med avtonomnima pokrajinama in republiškim centrom. Nastajajoči konflikt in politično krizo - največjo po sporu z informbirojem - je Tito skušal rešiti z discipliniranjem vodilnih repub ­ liških politikov, zato jih je sredi marca 1962 poklical na sestanek v Beograd. Poskus discipliniranja ni prinesel rešitve, ampak je konflikt le poglobil. Odločanje se je zato še bolj zožilo zgolj na Tita in nekaj ljudi okrog njega. Kardelj tedaj ni bil med njimi, ker je bil v nemilosti, sicer pa je bila njegova odstranitev prvi cilj centralistov. Za nekaj časa so bile odložene tudi razprave o novi ustavi, ki so jo napovedali že leta I960, priprave nanjo pa so se začele čez eno leto. Ko so razprave spomladi 1962 obnovili, je bilo izhodišče zanje 4 Janez Menart, Slovenec v Srboslaviji. Kulturno politični spisi, Lj. 2001, str. 31 (dalje: Menart, Slovenec v Srboslaviji). 16 Slovenci in federacija zaradi centralističnega pritiska dokaj zoženo. Ustava je oslabila položaj re ­ publik, status avtonomnih pokrajin pa se je celo poslabšal, saj je bila repub ­ likam dana možnost, da jih ustanavljajo same glede na »posebnosti« posame ­ znih območij. Narodne manjšine so postale »narodnosti«, ker naj bi bil izraz manjšina slabšalen. Republiške ustave so po internem dogovoru morale biti prirejene kopije zvezne, čeprav sta se slovenska in hrvaška ustavna komisija zavzemali za to, da bi bila izvirna suverenost republik opredeljena v ustavi. Gledano v celoti, so bili torej centralisti, kar zadeva vsebino ustave iz leta 1963, uspešnejši od federalistov. Uspelo jim je amortizirati zahteve po obli ­ kovanju Jugoslavije kot zveze narodov in vsaj v glavnem vsiliti koncept drža ­ ve kot zveze komun, na gospodarskem področju pa prek zveznih skladov ohraniti premoč centra. A tudi federalisti so imeli nekaj uspehov, če druge ­ ga ne, so zavrnili teorije, da so republike samo teritorialne enote. Najpo ­ membnejše pa je bilo, da se je v naslednjih mesecih začelo spreminjati po ­ litično ozračje v vrhu in se je Titovo mnenje začelo počasi nagibati na stran federalistov. To se je sicer izraziteje pokazalo šele dve leti po sprejetju usta ­ ve. Najprej so voditelji na 8. kongresu ZKJ decembra 1964 previdno začeli razpravo o nacionalnem vprašanju, za kar so se odločili zadnji hip. Kljub sočasni kritiki centralizma in nacionalizma pa je bila osnovna reakcija ven ­ darle namenjena velikosrbskim tezam, da je nesreča za Jugoslavijo, ker je večnacionalna država, in pa stališčem dela jugoslovanskih intelektualcev (tudi praksisovskih), 5 da so narodi preživela tvorba. To je bila tedaj pod vpli ­ vom hitrega tehnološkega razvoja in integracij sicer precej razširjena teza tudi nekaterih evropskih intelektualcev. Vsekakor je kongres načel dotlej tabuirano temo. Kmalu je prišlo do odločitve za gospodarsko reformo. Edvard Kardelj, ki si je v zakulisnih bojih s srbskim politikom Aleksandrom Rankovičem ob podpori slovenskega vodstva in federalistov v drugih republikah potrpežljivo gradil vlogo glavnega ideologa jugoslovanskega sistema, pa je, potem ko si je poprej zagotovil podporo Tita in najvplivnejšega hrvaškega politika Vladi­ mirja Bakariča, najožjemu vodstvu (novembra 1965 na seji IK CK ZKJ) razložil tudi koncept reforme federacije. Izhajal je iz ugotovitve, da v Jugoslaviji obsta ­ jajo tri nasprotujoče si temeljne usmeritve: prvo zagovarjajo predstavniki ne ­ razvitih delov Jugoslavije (BiH, Črna gora in Makedonija), ki zaradi lastnih interesov podpirajo centralizem na ekonomskem področju, ker od federacije pričakujejo čim večjo pomoč; drugo zagovarjata Hrvaška in Slovenija, ki se želita od federacije v vseh pogledih čim bolj osamosvojiti; tretjo, hegemoni- stično, pa zagovarjajo zlasti v Srbiji. Po njegovem mnenju naj bi, ko vodilnih revolucionarjev ne bo več, imel največ možnosti za uresničitev hegemonisti- čni koncept, to pa zato, ker je struktura oblasti v Jugoslaviji izrazito centra ­ 5 Skupina neomarksistično usmerjenih zagrebških in beograjskih opozicijskih intelektualcev, ki je v šestdesetih letih izdajala revijo Praxis. Slovenci in federacija 17 listična. Predlagal je, naj republike postanejo države, federacija pa »zelena miza«, kjer bi te države usklajevale svojo politiko, oz. servis, ki bi uresničeval skupne funkcije in dogovorjeno politiko. Obenem je predlagal tudi pospeši ­ tev gospodarske reforme. Jugoslovanski ekonomski sistem naj bi bil specifi ­ čen: upošteval naj bi tržne zakonitosti, temeljil pa naj bi na družbeni lastnini. Ker je šlo za koncept socialistične federacije, je predvideval ustrezne varoval ­ ne mehanizme, ki bi partiji zagotovili oblast (enotna vojska, enotna partija, ki funkcionira po načelu demokratičnega centralizma, in Tito kot največja avtoriteta, ki v eni osebi združuje najvišjo državno, partijsko in vojaško fun ­ kcijo). Vodilna vloga delavskega razreda in njegove avantgarde ZKJ se v osno ­ vi ne bi spremenila, kar bi v perspektivi omogočilo obstoj Jugoslavije (Karde ­ ljeva tedanja teza je bila, da je jugoslovanska federacija nastala predvsem zaradi socializma). 6 Odpor proti taki reformi je bil velik, dvome (zaradi bojazni, da bi ZKJ z reformo kljub vsemu začela izgubljati oblast) so izražali tudi tisti, ki so jo sicer podpirali, tako da je dejansko zaživela šele po Brionskem plenumu julija 1966 in odstranitvi Aleksandra Rankoviča iz političnega življenja. Prve sistemske spremembe, ki so zadevale reformo federacije in odpravile največje centra ­ listične anomalije, pa so bile vpeljane šele junija 1967, ko je zvezna skupščina sprejela amandmaje k zvezni ustavi. V naslednjih letih so - zaradi močnih na ­ cionalnih in »liberalnih« pritiskov v nekaterih republikah, pa tudi izbruhov nacionalizma (kot npr. na Kosovu leta 1968 in na Hrvaškem leta 1971) - sledili še drugi amandmaji, ki so krepili avtonomnost republik. V Sloveniji tedaj politične homogenosti ni bilo več, konflikt med Edvar ­ dom Kardeljem in Stanetom Kavčičem oz. razdeljenost na »konservativno« in »liberalno« strujo v ZKS je Sloveniji v odnosu do federacije precej škodovala, še posebej v času »cestne afere« (spora med Slovenijo in federacijo zaradi dodeljevanja mednarodnih kreditov za ceste poleti 1969)- Kljub temu pa - kar zadeva načelen odnos do centra in položaj Slovenije v Jugoslaviji - med političnima strujama ni bilo bistvenih razhajanj, le da je bila »liberalna« struja radikalnejša in je zahtevala hitrejše in temeljitejše spremembe, npr. pravico republike do navezovanja neposrednih mednarodnih stikov in najemanja mednarodnih posojil, princip kotizacije pri vzdrževanju federacije, večjo sa­ mostojnost pri obrambni politiki v obliki republiške TO, pravico do služenja vojaškega roka v lastni republiki ali - kjer to ni mogoče - nacionalno homo ­ gene enote in pravico do uporabe nacionalnega jezika v vojski. Teoretično bi se Jugoslavija v času »liberalizma« lahko preoblikovala v kon ­ federacijo (z avtonomnimi pokrajinami tudi za Srbe na Hrvaškem), saj je bilo za konfederativni model poleg Hrvaške in Slovenije tedaj - prvič in zadnjič v zgodovini Jugoslavije! - tudi srbsko vodstvo (zlasti Marko Nikezič in Latin ­ ka Perovič), ki je hotelo samo prevzeti politično in ekonomsko odgovornost 6 Bilandžić, Moderna hrvatska povijest, str. 482-488. 18 Slovenci in federacija tudi za Kosovo, vendar je Tito ta prizadevanja izenačil s t. i. maspokom 7 na Hrvaškem, srbsko vodstvo se je razcepilo, Nikezič in Perovičeva pa sta bila prisiljena odstopiti. Večina zahtev »liberalističnega« vodstva tako ni bila izpolnjena, čeprav je bil z ustavo iz leta 1974 (zakulisni boji zanjo so bili še precej hujši kot za tisto iz leta 1963) v osnovi predviden (kon)federativni model, kakršnega so si slovenski politiki želeli že dobro desetletje prej. Vpeljane so bile nekatere funkcije, ki so krepile položaj republik (predsedstvo republike; nova repub ­ liška »ministrstva«, tj. komiteji oz. kasneje sekretariati, npr. komite za med ­ narodno sodelovanje, za ljudsko obrambo; okrepljena je bila vloga repub ­ liških skupščin in drugih organov). Toda ustava je bila v bistvu kompromisna in nekonsistentna: nacionalne pravice je ponujala v zameno za demokracijo, ne pa skupaj z njo, formalnopravno je potrdila zmago konservativne struje (ustavno zagotovljena vodilna vloga ZKJ) in dala podlago za uvedbo neučin ­ kovitega ekonomskega sistema (ekonomska reforma je bila zaustavljena že leta 1971). Ker v republikah ni bilo prave demokracije, so s federalizacijo nastale republiške oligarhije, ki so v okviru pridobljenih pristojnosti nenadzo ­ rovano gospodarile na svojem. Na številnih področjih niso bile jasno razme ­ jene pristojnosti med zveznim centrom in republikami. Zaradi tega nov ustav ­ ni model nikoli ni zares deloval, kanali odločanja so v glavnem potekali mimo skupščinskih teles, tako da je do Titove smrti, tj. do leta 1980, Jugoslavija funkcionirala kot neke vrste polfederacija. 7 Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let je na Hrvaškem prišlo do množičnega giba­ nja (hrv. masovni pokret, maspok) za večjo samostojnost Hrvaške. V njem so sodelovali vidni po ­ litiki (Savka Dabčevič Kučar, Miko Tripalo), ki so bili pozneje odstranjeni iz javnega življenja, pa tudi opozicijski intelektualci in študenti, katerih najskrajnejša zahteva je bila samostojna Hrvaška. Slovenci in federacija 19 TUDI PO TITU - TITO Kljub svojemu stalnemu nezadovoljstvu je Slovenija v jugoslovansko fe­ deracijo verjela, v njen obstoj in ureditev je vložila ogromno energije in nobe ­ ni politični eliti (z izjemo dela politične emigracije) do konca osemdesetih let ni prišlo na misel, da bi iskala opcije zunaj Jugoslavije (to bi bilo glede na razmere v Evropi in svetu pred koncem hladne vojne tudi utopično). Vendar je po Titovi smrti izgubljala vpliv, začeli so se močni centralistični in hege- monistični pritiski ter mednacionalna trenja, po vsebini podobna tistim iz za­ četka šestdesetih let, in okrepila se je vloga Srbije. Osemdeseta leta so mine ­ vala v permanentni krizi federacije nasploh, še posebej pa njenih odnosov s Slovenijo (poleg tega tudi hrvaško-srbskih in slovensko-srbskih odnosov). Kriza se je stopnjevala zlasti od druge polovice osemdesetih let dalje, vrhunec pa je dosegla v začetku devetdesetih. Vir vseh nesporazumov med Slovenijo in federacijo je bilo različno do ­ jemanje Jugoslavije, tako kot ga je opisal Ćosić: ali zveza samostojnih držav ali unificirana država, ki naj bi sčasoma postala tudi enonacionalna, z ve ­ činskim jugoslovanskim narodom. Jugoslovansko ureditev po letu 1974 so centralistični politiki, vrh vojske, pa tudi srbska inteligenca imeli za sloven ­ ski (»kardeljanski«) konstrukt, v politiki slovenskega vodstva so videli »nacio ­ nalni pragmatizem in taktiko postopnega, ampak vztrajnega uresničevanja svojega nacionalnega cilja - uresničitve samostojne slovenske države«, pri čemer naj bi uporabljali metode »inteligentnega makiavelizma«. 8 Zato so se že kmalu po sprejetju ustave leta 1974 pojavila prizadevanja (najprej v Srbi ­ ji), da bi jugoslovansko ureditev spremenili. V osemdesetih letih, po Titovi smrti, so se ta prizadevanja okrepila, javno se jim je pridružila tudi vojska, pri opoziciji pa so bile kritike ustave povezane tudi z zahtevo po spremembi enopartijskega sistema. Že v sedemdesetih letih sta del srbskega vodstva in vojaški vrh sklenila tih dogovor o rušitvi jugoslovanske ustave iz leta 1974, čeprav se vojska - razen na področju obrambe (kjer je imela absolutno Titovo podporo) - ni neposredno izpostavljala. Dragoslav (Draža) Marko ­ vič, tedaj vodilni srbski politik, je vprašanje ustave s soglasjem srbskega predsedstva načel že leta 1976, vendar je stvar ostala pri zahtevah po tolma ­ čenju, ne pa spreminjanju ustave. V srbskem predsedstvu so nato leta 1977 izdelali elaborat (t. i. Piavo knjigo) o odnosih med pokrajinama in Srbijo kot 8 Dobriča Ćosić v pismu Spomenki Hribar novembra 1986. Objavljeno v: Tine Hribar, Slovenci kot nacija, Lj. 1994 (dalje: T. Hribar, Slovenci kot nacija). 20 Slovenci in federacija republiko. Cilj je bil preprečiti krepitev avtonomnosti pokrajin. Partijsko vodstvo Srbije se s takim načinom ni strinjalo, ampak je menilo, da je treba odnose v Srbiji urejati z dogovarjanjem, konzultacijami, skupnimi akcijami, ne z zmanjševanjem formalnih pravic pokrajin. Tako stališče je sprejel tudi kongres ZK Srbije leta 1978.9 V prvi polovici osemdesetih let osnovne postavke »titoizma« za večino Ju ­ goslovanov še niso bile sporne, niti kar zadeva temelje političnega sistema in medrepubliške odnose (z izjemo vprašanja statusa obeh avtonomnih po ­ krajin) niti kar zadeva obrambno in zunanjo politiko, čeprav so na posa ­ mezne poteze (zlasti obrambne politike) letele tako interne kot javne kritike. Nespremenjen je ostal tudi položaj ZKJ. Še vedno je o vsem odločal vrh par ­ tije, odločitve pa so bile potem zgolj speljane skozi megalomansko, zapleteno in nepregledno delegatsko in samoupravno strukturo, temelječo na kolektiv ­ nem vodenju s kratkimi mandati in »dežurnimi« predsedniki. Komunisti so zasedali veliko večino vodilnih položajev v vseh sferah, prevladovali so v ofi ­ cirskem kadru (več kot 90 odstotkov), pa tudi številčno je bila ZKJ izjemno močna politična sila: na začetku osemdesetih let, ko je dosegla najvišjo števil ­ ko v vsej svoji zgodovini, je štela 2111731 članov (200000 je bilo sprejetih samo v letu Titove smrti), kar je bilo 9 odstotkov jugoslovanskega prebivalstva in skoraj 25 odstotkov vseh zaposlenih (v Sloveniji je bil ta odstotek pol nižji, leta 1982 je imela 126432 članov, največ v svoji zgodovini, leta 1988 pa že manj kot 110 000).10 S poudarjanjem partijske discipline so skušali doseči enotnost in disciplinirati neposlušne, kar pa je bilo glede na že doseženo fe­ deralizacijo ZKJ, veliko heterogenost v pogledih in odsotnost avtoritete, ki bi jo vsi poslušali, praktično nemogoče. Permanentni znotrajpartijski konflikti so se začeli takoj po Titovi smrti in se nato stopnjevali do razpada ZKJ v začetku leta 1990. Po 12. kongresu junija 1982, prvem brez Tita in Kardelja, se je sestal novoizvoljeni CK, ki pa v pred ­ sedstvo ni izvolil nepriljubljenega srbskega politika Dragoslava Markoviča. Te­ danji najmočnejši človek Srbije, po položaju pa predsednik predsedstva SFRJ, Petar Stambolič, je to označil za »flagrantno vmešavanje v notranje zadeve Srbije«. Dejanje je bilo razumljeno kot akt proti Srbiji. Markovič je bil sicer res med politiki, ki so pripravili t. i. Piavo knjigo, v kateri so dokazovali, da Srbija ne more delovati kot država. V resnici je pri zavračanju Dragoslava Markoviča šlo bolj za osebne razloge, ker je bil samopašen in primitiven politik. Vsi dru ­ gi srbski kandidati so bili izvoljeni. Do podobnega spora pa je prišlo, preden je Dragoslav Markovič postal enoletni predsednik predsedstva CK ZKJ. Tedaj so srbski delegati grozili, da bodo zapustili kongres, zato je CK popustil in ’ Več o tem v: Dušan Bilandžič, Jugoslavija poslije Tita 1980-1985, Zg. 1985, str. 79-94 (dalje: Bilandžič, Jugoslavija poslije Tita); Ivan Stambolič, Put u bespuće, Bg. 1995 (dalje: Stambolič, Put u bespuće). 10 Enciklopedija Slovenije, 5. zv., Lj. 1991, str. 228-232; Zgodovina zveze komunistov Jugosla ­ vije, Lj. 1986. Slovenci in federacija 21 ponovno glasoval o Markoviču ter ga izvolil. 11 Leta 1982 je prišlo do prvih odkritih poskusov, da bi samostojnost republiških organizacij omejili ali od ­ pravili. Taki poskusi so se nadaljevali tudi kasneje, vendar niso bili uspešni. Osrednji partijski organ, v katerem je bilo ok. 120 delegatov iz republik in pokrajin, je bil CK ZKJ. Njegovo predsedstvo je imelo po tri člane iz vsake republike (eden od teh je bil predsednik republiške ZK) in po dva iz avto ­ nomnih pokrajin (skupaj dvaindvajset), po položaju je bil v njem še pred ­ stavnik organizacije ZK v JLA, ki je imela praktično enako moč kot republiške organizacije ZK. Predsedstvo sta vodila predsednik in sekretar z enoletnim mandatom, po določenem vrstnem redu republik in pokrajin. V prvi polovici osemdesetih let so konflikte v vrhu še zamolčevali pred javnostjo, v drugi polovici osemdesetih, ko se je kriza stopnjevala, pa je dolge in dramatične seje CK ZKJ neposredno prenašala televizija, s čimer so oblikovali javno mne ­ nje in pritiskali na neposlušne. Kljub zavestnemu prizadevanju jugoslovanske politične nomenklature, da se v funkcioniranju sistema - razen kozmetičnih sprememb in nujnih ukre ­ pov, s katerimi bi rešili gospodarsko krizo - ničesar ne spremeni in da ZKJ obdrži dominantno politično vlogo v sistemu, pa sta v osemdesetih letih opa ­ zni dve bistveni spremembi, ki sta postali usodni za (post)titovski model iz osemdesetih let. Prva je porast kritike na račun sistema in postopno formiranje opozicije na protikomunističnih in nacionalnih osnovah; druga pa nujnost, da se - v pomanjkanju avtoritete Titovega kova - del odločitev prenese v institucije si­ stema, to je zvezno skupščino, zvezno vlado in predsedstvo SFRJ, ki pa na to niso bili pripravljeni in so pravila obnašanja šele morali oblikovati. Poleg tega je bila v zapletenem jugoslovanskem pravnem sistemu precejšnja zmeda, po ­ leg javne pa je obstajala tudi tajna zakonodaja. 12 Zvezna skupščina je bila (na srečo zagovornikov samostojnosti republik) koncipirana tako, da brez kon ­ senza ni bilo mogoče sprejeti nobene pomembne politične odločitve, in je taka ostala do razpada Jugoslavije. Podobno je veljalo za zvezno ustavno so ­ dišče in še nekatere institucije, katerih odločitve je bilo zaradi nedorečene ustave in dvoumne zakonodaje (s pravnimi »smicalicami«, kot je to jezno označil član predsedstva SFRJ Borisav Jovič) moč blokirati. Zvezna vlada se je dolgo omejevala zgolj na ekonomske probleme in se v politične odnose med republikami ni želela vpletati bolj, kot je bilo nujno, pa tudi vojsko je - kljub megalomanskim projektom, ki so najedali proračun - puščala v privi ­ legiranem položaju, kakršnega je ustvaril Tito. Šele Ante Markovič je pokazal 11 Več o tem v: Slavoljub Đukić, Kako se dogodio voda. Borba za vlast u Srbiji poslije Josipa Broza, Bg. 1992, str. 33-42 (dalje: Đukić, Kako se dogodio voda); Raif Dizdarevič, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, Sar. 1999, str. 116,117 (dalje: Dizdarevič, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije). 12 Leta 1980 je bil sprejet zakon o tajnem uradnem listu. Izdajala ga je zvezna skupščina, v njem so predpise poleg skupščine lahko objavljali še JLA, Svet guvernerjev NBJ, SDK Jugoslavije, GZ Jugoslavije in Jugoslovanska interesna skupnost za odnose s tujino. V Sloveniji je bil ta list ukinjen marca 1989. 22 Slovenci in federacija tudi širše politične ambicije (na koncu tudi z neuspešnim poskusom, da bi formiral svojo vsejugoslovansko stranko, in z ustanovitvijo zvezne televizije v Sarajevu - YU-tel, katero mu je tehnično postavila JLA), vendar ni bil dorasel moči republik, zlasti ne Srbiji. Tako je na koncu ostalo le predsedstvo SFRJ, na katerem se je jugoslovanski sistem zaradi srbskih blokad (neizvolitev Sti­ peta Mesiča za predsednika) tudi dokončno razlomil. Protislovje med uradno proklamiranim socialističnim patriotizmom, brat ­ stvom in enotnostjo (izraženo v geslu »tudi po Titu Tito«), ki je ostalo nespre ­ menjeno v političnih programih, partijskih resolucijah, šolskih učbenikih in na proslavah, ter med realnim doživljanjem Jugoslavije je bilo velikansko, še zlasti v Sloveniji, kjer so mladinci začeli prvi rušiti dotlej nedotakljive jugo ­ slovanske mite. Mednje so med drugim sodila tudi praznovanja, povezana z narodnoosvobodilnim bojem in revolucijo ter življenjem in delom Josipa Broza Tita, ki so se v povojnih desetletjih oblikovala v utečene rituale. Eden takih najbolj svetlih simbolov je bil 25. maj, Titov rojstni dan, in z njim pove ­ zana štafeta mladosti (»simbol mladosti, dela in mišic«). Prvič je bila štafeta kritizirana leta 1983 zaradi »svetniške ikonografije« (Titove podobe iz stiro ­ pora, ki se je na zaključni prireditvi kot svetnik prikazovala iz oblakov). Zgra ­ žanje v jugoslovanski javnosti je izzvalo protestno žaganje lesene štafete leta 1986 v Ljubljani, pravi vihar pa naslednje leto uradno izbrani plakat skupine Novi kolektivizem, v katerem so avtorji za predlogo vzeli nacistični plakat Richarda Kleina iz leta 1936 »Tretji Reich - alegorija herojstva«. Dan mladosti se je sicer ohranil do konca Jugoslavije, vendar se zadnji dve leti ni več pra ­ znoval v klasični obliki. 13 Tudi v strukturi in funkcioniranju jugoslovanske federacije se do druge polovice osemdesetih let ni spremenilo nič bistvenega. Na najvišjih državnih in partijskih funkcijah so v glavnem rotirali ljudje, ki so na oblast prišli po obračunu s partijskim »liberalizmom« v sedemdesetih letih. Šlo je bodisi za preizkušene stare kadre iz revolucije, ki so bili že v zatonu svoje biološke moči (v prvi polovici osemdesetih let je po Jugoslaviji krožila šala o vodilnem politiku, ki je na letališču svojega spremljevalca vprašal: »Ali od nekod priha ­ jamo ali nekam gremo?«), bodisi za mlajše politike, ki so se še pravi čas po ­ stavili na zmagovalno stran. Po Kardeljevi in Titovi smrti politikov z jugoslo ­ vansko karizmo ni bilo več in tudi sistem je bil koncipiran tako, da »čistih« federalnih funkcij, takih, na katere bi lahko prišli ljudje neodvisno od volje republik, ni bilo več. Od slovenskih politikov je bil zadnji »federalec« Stane Dolanc, ki se je v ZKJ politično povzpel še v Titovih časih, vendar je potem (tudi zaradi intrig Jovanke Broz) začel izgubljati vpliv, čeprav so ga nekaj časa imeli celo za Titovega naslednika. Kariero je končal kot član predsedstva SFRJ, kjer pa je branil slovensko politiko (vmes je bil zvezni notranji minister v času po kosovskih demonstracijah in ko so v Beogradu organizirali sojenja proti 13 Več o tem v: Franc Rozman, Vasilij Melik, Božo Repe, Zastave vihrajo. Spominski dnevi in praznovanja na Slovenskem od sredine 19. stoletja do danes, Lj. 1999, str. 156-159- Slovenci in federacija 23 opozicijskim intelektualcem, zaradi česar je veljal za represivnega politika). Zadnji vplivnejši zvezni politiki v osemdesetih letih, ki so razmišljali v izrazi ­ to jugoslovanskih kategorijah, so bili Stipe Šuvar, Branko Mikulič (oba tudi močno ideološko obremenjena), Ante Markovič in deloma tudi Veljko Kadi- jevič, ki pa je paktiral s Srbi. V drugi polovici osemdesetih let so Srbi in vojska skušali za neke vrste Ti­ tovega naslednika narediti Slobodana Miloševiča. V ta namen so skovali celo več pesmi, med drugim tudi verz: »Sad se narod na veliko pita, ko če nama da zameni Tita. Sad se znade, ko je drugi Tito, Slobodan je ime ponosito.« Vojska ga je po odstopu Mikuliča leta 1988 predlagala za predsednika zvezne ­ ga IS, vendar na to sam ni pristal, ker je hotel najprej »urediti« razmere v Srbiji, šele nato bi se lotil Jugoslavije. 14 Težko je presoditi, ali bi Miloševič dobil jugo ­ slovansko podporo. Viktor Meier npr. ocenjuje, da je imel jeseni leta 1987 pro ­ ti sebi »če ne upoštevamo skoraj vseh nesrbskih narodov Jugoslavije, tudi po ­ lovico centralnega komiteja, beograjsko meščanstvo, liberalna intelektualna okolja v Beogradu, srbske staroselce v Vojvodini in najmanj polovico Črno ­ gorcev«. 15 Ta ocena ni točna, saj je Miloševiča v spopadu s Stamboličevo strujo poleg vojske podpiralo najmanj še vojvodinsko vodstvo (ki pa je zgrešenost te politike spoznalo čez eno leto), predsedstvo zveznega CK in od »polovice Črnogorcev« tisti, ki so dejansko odločali, pa tudi makedonsko in še katero vodstvo. Spomladi leta 1988 bi z nekaj kupčevanja lahko dobil premiersko funkcijo, česar so se zavedali tudi Slovenci in Hrvati, ki so zato predlagali Mar ­ koviča. Če bi bil Miloševič na zvezni funkciji, bi verjetno skušal vztrajneje uresničiti koncept »tretje« (centralistične) Jugoslavije namesto velikosrbskega koncepta, kar bi položaj Slovenije (in Hrvaške) še bolj oslabilo. Vedno večja razpuščenost federacije se je kazala tudi v odnosu do Beo ­ grada kot glavnega mesta. Politiki iz večine republik (izjema sta bili Črna gora in - deloma - Makedonija) so delo v Beogradu jemali za »začasno«, družine se večinoma niso selile z njimi, čez vikende in za praznike so odhajali domov, bivanje v svoji republiki pa potem še podaljšali za kak dan zaradi »konzul ­ tacij«, sestankov in siceršnjega sodelovanja v domačem političnem življenju. Že od sedemdesetih let dalje Beograd ni bil več dejanski zvezni center, v katerem bi živeli predstavniki vseh jugoslovanskih narodov, se družili in »de­ lali« politiko na neformalnih srečanjih, kraj, kjer bi politik preprosto moral biti, če bi se hotel obdržati v vrhu. Razen srbskih in črnogorskih kadrov so imeli vsi »bazo«, od katere so bili politično odvisni, po republikah in so temu ustrezno ravnali. Z vzponom nacionalizma v Srbiji je Beograd izgubil tudi tra ­ dicionalno gostoljubnost, postal je prostor nacionalističnih mitingov, na ka­ terih so vzklikali protialbanska in protislovenska gesla (novembra 1988 na t. i. 11 Veljko Kadijević, Moje viđenje raspada, Bg. 1993, str. 106 (dalje: Kadijević, Moje viđenje ras ­ pada). 15 Viktor Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija, Lj. 1996, str. 71 (dalje: Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija). Izvirnik Wie Jugoslawien verspielt wurde je izšel leta 1995 v Münchnu. 24 Slovenci in federacija mitingu bratstva in enotnosti je predsednik zvezne borčevske organizacije Mihailo Švabič Slovence pošiljal v Gradec in Filadelfijo). Slovenski politik Franc Šetinc je septembra 1988 po odstopu s funkcije člana predsedstva CK ZKJ izjavil, da se v Beogradu ne počuti več varnega, podobno so izjavljali tudi drugi najvišji slovenski, albanski in hrvaški funkcionarji (Stane Dolanc, Josip Vrhovec, Sinan Hasani), kar je izzivalo burne reakcije. Strah je bil upravičen, saj so Šetinčevega naslednika Borisa Muževiča pretepli beograjski miličniki, kar je izzvalo ostre reakcije slovenskega vodstva in posledično izjavo pred ­ sedstva CK ZKJ, da je milica prekoračila svoja pooblastila. Na vrhuncu jugo ­ slovanske krize pa slovenski politiki niso bili prepričani, ali se bodo s kon ­ fliktnih sestankov v centru sploh lahko vrnili. To je imelo za posledico, da se je v pripravah na spremembo nove jugoslovanske ustave začela pojavljati zahteva po eksteritorialnosti Beograda in po prerazporeditvi zveznih funkcij po republikah. Razlike v kulturi in ekonomski razvitosti (7: 1 med Slovenijo in Kosovom), indiferentnost, medsebojno nepoznavanje oz. stereotipne predstave drug o drugem so bili v osemdesetih letih večji kot kdajkoli po vojni. Informacijski sistemi so funkcionirali predvsem znotraj republik. Slovenci so na Jugoslavijo gledali z mešanimi občutki, kar je bilo odvisno tudi od generacijske pripad ­ nosti, pogledi pa so se z naraščanjem jugoslovanske krize homogenizirali. Občutek, da Slovenija zaostaja, je bil vse močnejši, saj naj bi po podatkih ob ­ lasti kupna moč Slovencev, ki je sredi sedemdesetih let znašala 80 odstotkov kupne moči Avstrijcev, sredi osemdesetih padla na 45 odstotkov. K homoge ­ nizaciji Slovencev sta prispevala tudi tendenciozno poročanje medijev v dru ­ gih republikah in zavist, ker je kot edina federalna enota še razpolagala z minimalno akumulacijo. Starejša generacija, zlasti partizanska, je imela do Ju ­ goslavije čustven odnos, kar velja tudi za politike, ki so sodelovali pri njenem ustvarjanju. Čeprav so vztrajno branili slovenske interese, zaradi česar so jih jugoslovanski mediji ostro napadali, si npr. Jože Smole, Janez Stanovnik ali celo do centra močno kritični France Popit slovenske prihodnosti niso znali predstavljati zunaj Jugoslavije. »Stanovnik (je) med vsemi pogovori, ki jih je imel s piscem v letih 1988 in 1989, ponavljal, da si kot predstavnik na Jugo ­ slavijo navajene generacije obstanka Slovenije zunaj nje ne more zamišljati; dopustil je možnost, da bodo mladi ljudje na to kdaj gledali drugače. V tem pogledu se je ujel z Jožetom Smoletom, ki je dajal podobne izjave.« 16 Tudi po ­ gled generacij, rojenih med vojno in neposredno po njej (v vrh politike so se povzpeli v drugi polovici osemdesetih let, vodilni med njimi pa je postal Milan Kučan), se ni bistveno razlikoval. Tako prepričanje se je (ne glede na morebitne posamične zgodnejše dvome) dokončno razlomilo šele v febru ­ arju in marcu leta 1991, ko je propadel poskus konfederativne ureditve Ju ­ goslavije. Vmes je morala prevzeti oblast opozicija (Demos), ki je imela do 16 Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija, str. 106. Slovenci in federacija 25 Jugoslavije bistveno radikalnejši odnos (ta je navsezadnje izhajal tudi iz po ­ manjkljivega poznavanja jugoslovanskih razmer). Med mlajšo generacijo je v osemdesetih letih jugoslovanska zavest funkcio ­ nirala le še pri športu (zlasti nogometu in košarki) ter v glasbi (»jugoslovan ­ skem« roku). 17 Za fantovski del populacije je bila glavna jugoslovanska izku ­ šnja (večinoma slaba) služenje vojaškega roka. Prejšnje tradicionalne šolske ekskurzije in maturantski izleti po Jugoslaviji so bili preusmerjeni na Zahod, večina odraščajoče generacije ni nikoli videla svojega glavnega mesta, do Beo ­ grada kot centra ni imela nikakršnega odnosa, niti ne bi na sliki prepoznala jugoslovanske skupščine. Celo simbolne manifestacije, ki so izhajale iz solidar ­ nosti in medsebojne pomoči v času druge svetovne vojne (»vlak bratstva in enotnosti« 18) niso več vzdržale. Vrednote so postale popolnoma različne. Pri Slovencih je (ne glede na ge­ neracijo) prevladoval ekonomski »egoizem« (kot so jim pogosto očitali), us ­ merjenost na Zahod, potrošništvo in želja po modernizaciji, ki naj bi iz Slo ­ venije čim prej naredila postindustrijsko družbo in jo izenačila z razvitimi evropskimi državami. Čeprav tudi v Sloveniji ni manjkalo nacionalnih mitov, pa niso segali tako globoko v zavest ljudi kot v Srbiji, kjer je Pravoslavna cer ­ kev Srbe celo razglašala za »nebeški narod«. »Devetletni srbski otrok ve vse o Kosovu, devetletni slovenski pa vse o računalniku,« je različnost v pojmovanju sveta jedrnato označil Stane Dolanc. 19 Nacionalizem v Sloveniji je (razen pri delu intelektualcev in pozneje tudi politikov, ki jim je - tako kot Srbom - po ­ menil vrednoto samo po sebi) izhajal predvsem iz zavesti, da Jugoslavija po ­ staja »cokla« v teh težnjah, vzroke je imel v naraščajoči krizi, usmerjen pa je bil predvsem proti priseljencem z juga (»južnim bratom«, kot so jim posmeh ­ ljivo rekli). Po porazu »liberalistične« usmeritve na začetku sedemdesetih let je v Sloveniji zaradi ideoloških razlogov znova prišlo do preusmeritve v kla­ sično industrijo. Še v prvi polovici osemdesetih let je bila ena največjih inve ­ sticij v jeklarno na Jesenicah, čeprav je celo nemški veleposlanik tedanjega slovenskega predsednika vlade Janeza Zemljariča - kljub temu da je Slovenija od Nemčije hotela kupiti opremo - svaril, naj tega ne dela, saj morajo v Nem­ čiji in drugod na Zahodu zapirati povsem nove jeklarne. Taka usmeritev je imela za posledico, da je v drugi polovici sedemdesetih let v Slovenijo priha ­ jalo letno tudi po 16 000 in več večinoma nekvalificiranih delavcev. V začetku osemdesetih se je ta količina zaradi krize zmanjšala na 6000 do 7000 delavcev 17 Več o tem v: Sabrina P. Ramet, Balkan Babel. The disintegration of Yugoslavia from the death of Tito to the War for Kosovo, Third Edition, p. 126-148, Colorado 1999 (dalje: Ramet, Balkan Babel). 18 Nemci so v Srbijo (in deloma na Hrvaško) med vojno izgnali več deset tisoč Slovencev, ki so jih sprejele srbske družine, precej Slovencev pa se je potem pridružilo srbskim partizanom. V spomin na to dogajanje je bila organizirana redna medsebojna izmenjava obiskov teh družin z vlaki. Konec osemdesetih let se je manifestacija popolnoma izrodila, srbski tisk je slovenski ego ­ izem med drugim dokazoval tudi z domnevno nehvaležnostjo za medvojno solidarnost. 19 Zapisnik sestanka članov CK ZKJ iz Slovenije, 3.12.1987. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS). 26 Slovenci in federacija letno, kar pa je bilo še vedno veliko breme, saj jim je sistem solidarnosti pri mnogih eksistenčnih vprašanjih (npr. stanovanjih, ki jih je kronično primanj ­ kovalo) dajal prednost, kar je med Slovenci zbujalo nezadovoljstvo. Zemljarič je v začetku osemdesetih let slovenskemu vodstvu povedal, »da enostavno nismo sposobni reševati socialnih problemov v zvezi s tem«. 20 Število prise ­ ljencev do osamosvojitve ni bilo nikoli natančno ugotovljeno (veliko je bilo tudi priselitev »na črno« in sezonskih delavcev), po približnih ocenah se je - skupaj s profesionalnimi vojaškimi kadri in njihovimi družinami - gibalo med 100000 in 150000 priseljenci, v tradicionalnih industrijskih naseljih Qesenice, Velenje) pa je bistveno presegalo t. i. kritično mejo, ki po socioloških kriterijih še zagotavlja nekonfliktno sožitje. Da bi omilila problem, se je slovenska poli ­ tika v osemdesetih letih odločila za neposredna vlaganja v manj razvita obmo ­ čja Jugoslavije, kar naj bi priseljevanje omejilo, vendar investicije (z izjemo BiH) niso prinašale učinkov. K negativnemu odnosu do priseljencev iz drugih republik in do federacije je precej prispevalo tudi medijsko razglašanje Slove ­ nije »za dežurnega krivca« v Jugoslaviji. 21 Odnos slovenske oblasti do federacije v prvi polovici osemdesetih let je bil tih in zagrizen, a v glavnem jalov boj z naraščajočo centralizacijo, ki je močno spominjala na štirideseta in začetek petdesetih let. »Kaže, da Slovenija v zadnjem času prihaja v precej ostre dialoge v federaciji. Skorajda ni ukrepa, ki ga predlaga federacija, da mi do njega ne bi imeli svojega stališča,« je leta 1981 ugotovil tedanji predsednik slovenskega predsedstva Viktor Avbelj. 22 Položaj je bil še težji, ker so tudi zahodne države, ki so Jugoslavijo prek Med­ narodnega denarnega sklada in drugih institucij reševale iz dolžniške krize, rešitev videle v krepitvi moči centra, pač v prepričanju, da je vzrok za nastalo stanje v avtarkičnosti jugoslovanskega sistema, in so svojo pomoč pogojevale s povečanjem pristojnosti zveznih organov. Beograjska administracija si je proti slovenskemu upiranju enostavno pomagala tako, da je vlada sprejela za­ časne ukrepe, kadar zakon v zvezni skupščini ni bil sprejet, ali pa je bil izvr ­ šen pritisk prek partijskih organov. 23 Velikokrat pa so slovenski predstavniki popustili tudi sami. »V Beogradu se namreč že formira mnenje, ki ga proglašajo za slovensko folkloro, češ, naj ­ prej zaostrijo, potem pa popustijo, treba je samo vzdržati štirinajst dni, pa bodo tudi Slovenci dali soglasje,« je tako politiko kritiziral tedanji predsednik GZS Marko Bulc. 24 20 Magnetogram 50. seje predsedstva SRS, 9- 9. 1981. Arhiv predsednika RS (Z oznako Arhiv predsednika RS je mišljeno gradivo predsedstva SRS in predsedstva RS; to oznako pa uporabljam zato, ker je upravljavec gradiva za zdaj še predsednikov kabinet, kjer se gradivo tudi hrani.) 21 Političnovarnostna ocena predsedstva SRS, 25. 12. 1987. Arhiv predsednika RS. 22 Magnetogram 50. seje predsedstva SRS, 9. 9- 1981, str. 12. Arhiv predsednika RS. 23 »Lani so (ob vprašanju povečanega proračuna, ki se mu je Slovenija uprla, op. B. R.) sprožili razpravo na CK ZKJ, po principu preglasovanja in demokratičnega centralizma smo potem mo ­ rali to uresničevati.« (Magnetogram 30. seje predsedstva SRS, 16. 12. 1983, str. 43, razprava pod ­ predsednice RK SZDL Tilke Blaha. Arhiv predsednika RS.) 24 Magnetogram 34. seje predsedstva SRS, 11. 4. 1984, str. 8. Arhiv predsednika RS. Slovenci in federacija 27 Slovenski politiki so se zavedali, da boj z zvezno vlado pri pragmatičnih vprašanjih vodi v neuspeh, dilemo pa so videli predvsem v vprašanju, ali se bo krepilo samoupravljanje (združeno delo) ali država, 25 ne pa v zgrešenosti sistema. Zato tudi niso našli učinkovitega načina, da bi pritisk federacije ubla ­ žili, če že ne odpravili. V zvezni vladi je imela Slovenija v osemdesetih letih na pomembnih mestih močno ekipo. Jože Florjančič je bil finančni minister (1980-1983), Stane Dolanc notranji minister (1982-1984); Zvone Dragan pod ­ predsednik vlade (1979-1984), za njim sta enako funkcijo opravljala Janez Zemljarič (1986-1988) in Živko Pregl (1989-1991)- Slovenci so imeli še nekaj drugih ministrskih mest ter vrsto funkcij v drugih zveznih organih. Kljub temu pa je pri slovenski politiki ostajala stara dilema (ta se je prvič pojavila konec šestdesetih let, po decentralizaciji), ali reševati svoje probleme prek Beograda, z maksimalnim angažiranjem v federaciji, ali sodelovati le toliko, kolikor je nujno, sicer pa se znotraj manevrskega prostora, ki ga dopušča sistem, ukvarjati predvsem s sabo. Za prvo možnost so se zavzemali nekateri politiki iz starejše generacije, zlasti Mitja Ribičič (ki je bil konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let predsednik zveznega IS) ter nekaj mlajših, ki so svojo prihodnost videli na zveznih funkcijah (Zemljarič, proti koncu osem ­ desetih let tudi Dušan Šinigoj, ki je potihem računal na zvezno premiersko funkcijo, in Janez Drnovšek). Mitja Ribičič si je v začetku osemdesetih let prizadeval, da bi Slovenci kar največ energije vložili v jugoslovanski stabili ­ zacijski program in druge reforme, pri čemer naj bi federacija kadrovske probleme reševala po kitajskem receptu »strokovnost, revolucionarnost, po ­ štenost, mladost«. 26 Drugo možnost je od starejših politikov sprva zagovarjal zlasti France Popit, potem pa zaradi občutka nemoči tudi vedno več drugih politikov. Politika »streljanja s topovi na Beograd iz domače trdnjave«, kot jo je nekoč jezno označil Milan Kučan, je postala tudi temeljna značilnost alter ­ nativnih gibanj in intelektualne opozicije. Slovenska politika je potem kom ­ binirala obe pozi, pazila je, koga bo poslala v Beograd, vendar je najmočnejše ljudi (podobno kot Srbija) obdržala doma (Kučan npr. leta 1989 ni hotel kan ­ didirati za člana zveznega predsedstva). Druga dilema je bila povezana z vprašanjem načelnosti: glede na to, da je bila Slovenija v federaciji vztrajno preglasovana, so nekateri politiki predlagali, naj pač ne oponira več, ampak v praksi ravna po svoje: »Samo mi se v Jugosla ­ viji držimo (dogovorjenega, op. B. R.), ker smo avstrijski birokrati. Mi se z njimi pričkamo in delamo sami sebi težave, čeprav je popolnoma jasno, da bomo ostali sami, sedem proti ena. Naj teče po svoje. Potem pa se bo sestalo pred ­ sedstvo CK ZKJ in spet zagrozilo s partijsko kaznijo. Saj imamo lanskoletne iz­ kušnje.« 27 Drugi so temu ugovarjali: »Mislim, da se ne smemo postaviti na tako 25 Magnetogram 12. seje predsedstva SRS, 19. 1. 1983, str. 38, razprava Franceta Popita. Arhiv predsednika RS. 26 Skupna seja predsedstva SRS in predsedstva CK ZKS, 23. 5. 1983. Arhiv predsednika RS. 27 Magnetogram 30. seje predsedstva SRS, 16.12.1983, str. 39, razprava Franceta Popita. Arhiv predsednika RS. 28 Slovenci in federacija stališče, da bomo v skupščini nekaj sprejeli, izvajali pa drugače. Če to sprej ­ memo, pomeni to konec sistema, federacije in vsega. Potem je to konec.« 28 Značilnosti slovenske uradne politike v prvi polovici osemdesetih in še kako leto čez lahko strnemo v nekaj osnovnih točk. Na gospodarskem pod ­ ročju je bilo to dokaj jasno stališče razvite republike, ki se upira zahtevam po socializaciji dolgov, vplačevanju v t. i. sklad vzajemnosti in solidarnosti, ki so ga za pokrivanje izgub uporabljale zlasti druge republike, povečevanju pomoči nerazvitim, povečevanju dajatev v zvezni proračun, povečevanju od ­ stotka direktnih virov načina financiranja federacije v škodo kotizacije in sploh centralizaciji pooblastil ter raznim ukrepom zaradi gospodarske krize, ki so uvajali administrativno razdeljevanje dobrin, podobno tistemu po kon ­ cu druge svetovne vojne. 29 Na področju funkcioniranja federacije je bilo to upiranje težnjam po po ­ enotenju nekaterih pomembnih segmentov družbe, kot so izobraževanje (tu so upor sicer sprožili kulturniki, a ga je podprla tudi politika), znanost in ve ­ liki infrastrukturni sistemi (pošta, železnica, elektroenergetski sistem), ki naj bi bili neučinkoviti zaradi »razbitosti« po republikah. Ena od točk, kjer je Slo ­ venija ostajala nemočna, je bilo večanje birokratskega aparata, 30 ki je izkori ­ ščal politične blokade v predstavniških organih za večanje svojih pooblastil in moči. V svetu guvernerjev NBJ so npr. namesto konsenza uveljavili odlo ­ čanje z glasovanjem. NBJ pa je bila glavni center finančne moči federacije, iz nje so naredili »centralno ustanovo za vse mogoče potrebe, od izgub do fi­ nanciranja uvoza, izvoza, vojske, razvojnih potreb, proračuna federacije«. 31 Na področju zunanje politike je bila to težnja, da si Slovenija izbori več možnosti za neposredne stike (kar je bil predvsem njen gospodarski interes), enakopravnejšo zastopanost v diplomaciji in tudi jezikovno enakopravnost na tem področju. Eno od (neuspešnih) prizadevanj je bilo, da bi bile med ­ narodne konvencije, ki so zadevale Slovenijo, napisane tudi v slovenskem je ­ ziku. Konvencija z Italijo o vzdrževanju kopenske meje npr. je bila samo v srbohrvaškem jeziku, čeprav je zadevala izključno Slovenijo, kar je - poleg načelnega vprašanja o enakopravnosti - vključevalo tudi povsem praktične zadeve (srbohrvaško poimenovanje slovenskih krajev in gora). Podobno je bilo z obrazci v konzularnih in diplomatskih predstavništvih po svetu, ki so bili izključno v srbohrvaščini, zaradi česar so se pritoževali zlasti slovenski izseljenci, ki niso bili vešči tega jezika. 28 Prav tam, str. 40, razprava Viktorja Avblja. 29 Slovenska oblast se je npr. soočala s tako absurdnimi zahtevami, kot je bila, da bi za celotno Jugoslavijo enotno uredili proizvodnjo kruha. (Magnetogram 12. seje predsedstva SRS, 19.1.1983, str. 37, razprava Andreja Marinca. Arhiv predsednika RS.) 30 Zvezna vlada je javnost zavajala s podatki, da zmanjšuje svojo porabo, dejansko jo je pove ­ čevala, kar so kazali podatki o skokovitem naraščanju števila zaposlenih. Leta 1963 je bilo v zvezni administraciji zaposlenih 6000 ljudi (dodatnih 2000 pa na čakanju), do začetka osemdesetih let je ta številka narasla na 12 000, leta 1983 pa je znašala že 16 000, po nekaterih podatkih celo 18 000. (Magnetogram 29. seje predsedstva SRS, 17. 11. 1983. Arhiv predsednika RS.) 31 Magnetogram 6. seje predsedstva SRS, 12.11.1986, str. 40, razprava Milice Ozbič, guvernerke NB Slovenije. Arhiv predsednika RS. Slovenci in federacija 29 TRGANJE JUGOSLOVANSKEGA TKIVA Nova Kučanova ekipa, v katero so sredi osemdesetih let prišli tudi samo ­ zavestni mlajši menedžerji in tehnokrati, ki so svet opazovali skozi prizmo svetovne računalniške in informacijske revolucije, je bila v svojih ocenah raz ­ lik med jugoslovansko in slovensko vizijo razvoja še bolj brezkompromisna. Novi izvršni sekretar CK ZKS za znanost in tehnologijo Ciril Baškovič je že kar na prvem delovnem sestanku »prevladujočo kulturno-upravljavsko značil ­ nost Jugoslovanov« označil kot »silovit primitivizem«, stanje, v katerem »za be­ sedo takoj šine nož«, v nasprotju s Slovenijo, ki da že ima izdelano strategijo inovacijske družbe. 32 Reformistično partijsko vodstvo v Sloveniji pa se je mo ­ ralo zelo hitro soočiti s pritiski po centralizaciji, ki so se sicer začeli najprej v ZKJ, z logiko, če bo centralizirana partija, bo prek nje možno centralizirati tudi celotno jugoslovansko družbo. Že na 12. kongresu ZKJ leta 1982 je bila kritizirana prevelika samostojnost republiških organizacij. Najbolj so v javnost prišle kritike Radeta Končarja (sina znanega istoimenskega revolucionarja s Hrvaške, ki je bil ubit med drugo svetovno vojno). Končar je zahteval statu ­ tarne spremembe, s katerimi bi omejili pristojnosti republiških zvez, ZKJ pa organizirali predvsem po proizvodnem in teritorialnem načelu. Kongres je njegov predlog (in še nekaj podobnih) zavrnil. V Sloveniji se je klasična vloga partije v drugi polovici osemdesetih let za­ čela spreminjati, politični centri moči so vedno bolj postajale institucije siste­ ma (skupščina, predsedstvo), politično vplivne pa tudi druge družbenopoli ­ tične organizacije (SZDL, ZSMS), ki se jim je opozicija konec osemdesetih let po moči zelo hitro približevala. S tem je nastalo veliko neskladje med ZKS in organizacijami v drugih republikah, kjer je (z izjemo Hrvaške) razporeditev moči ostajala nespremenjena. To je bil (poleg notranjih odnosov v ZKS) eden od glavnih razlogov, da ZKS ni že prej prekinila z ZKJ, čeprav je Kučan že jeseni 1989 razmišljal o razpustitvi ZKS. Tega ni upal storiti zaradi prepričanja, da sta vojska in milica še preveč vezani nanjo. 33 Na centralistični pritisk se je slovenska uradna politika večinoma odzvala tako, da je po korakih popuščala. Do sprejema amandmajev k slovenski usta- 32 Dogovori, sprejeti na delovnem pogovoru članov predsedstva in izvršnih sekretarjev pred ­ sedstva CK ZKS na Brdu pri Kranju. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS). 33 Ljerka Bizilj, Nace Bizilj, Novinarski arhivi, Lj. 1996, str. 168 (dalje: L., N. Bizilj, Novinarski arhivi). Milica in varnostna služba sta bili od leta 1966 decentralizirani in lojalni slovenskim orga ­ nom, glavni problem pa je bila JLA. O dilemah, povezanih z morebitno razpustitvijo ZKS (in usta ­ novitvijo nove, »Kučanove« stranke) več v poglavju Oblast in opozicija). 30 Slovenci in federacija vi septembra 1989 se je ob poskusih centralizacije največkrat najprej oglasila javnost. Slovenski politiki so bili v Beogradu nemočni, saj niso imeli zavezni ­ kov. Hrvaški politiki so sicer s slovenskimi potihem simpatizirali, na sejah pa molčali. »Hrvati so se pripravljeni boriti do zadnjega Slovenca,« je hrvaško »podpiranje« med odmori sej ironično označeval Kučan. Hrvaški molk so šele leta 1988 prekinili nekateri hrvaški časopisi, zlasti zagrebški tednik Danas, ki je kritiziral srbski nacionalizem in Miloševičev mitingaški pohod na oblast. Previdno in z zadržano jugoslovansko noto mu je nato sledil tudi Vjesnik. Ne­ kaj več so si javno upali povedati nekateri upokojeni hrvaški funkcionarji, zla­ sti tisti, ki so v začetku sedemdesetih let sodelovali v obračunu s t. i. maspo- kom in jim je bilo zato težko očitati nacionalizem. Posamezniki med njimi in pa nekateri kritični intelektualci so postali tudi tarča srbskih medijev - v kon ­ tekstu priprav na destabilizacijo Hrvaške. 34 Hrvaška politika je začela posto ­ poma reagirati šele potem, ko je Slobodan Miloševič 4. julija 1988 izjavil, da bo Srbija država tako kot vse druge, ali pa je ne bo, in potem, ko je oktobra 1988 prišlo do prvega neuspelega poskusa organiziranja mitinga v Kninu, čeprav je bilo že v začetku leta jasno, da hočejo srbski intelektualci in politika ustvariti avtonomne oblasti oz. pokrajine na Hrvaškem kot začetno fazo zdru ­ žitve vseh Srbov v eni državi. Združenje književnikov Srbije, sociološko društvo Srbije in filozofsko dru ­ štvo Srbije so namreč spomladi 1988 napisali predlog srbske ustave. Zahtevali so, da mora biti pravica do ozemeljske avtonomije splošna pravica vseh re ­ publik, ki imajo območje s posebnim kulturnim ali zgodovinskim razvojem (sorodna formulacija je bila v povojni ustavni praksi enkrat že zapisana, in sicer v ustavnem zakonu iz leta 1953, ki je položaj avtonomnih pokrajin pa tudi republik degradiral v primerjavi z ustavo iz leta 1946, op. B. R.). V Slove ­ niji je predlog Združenja književnikov Srbije - ki sicer ni naletel na večji od ­ mev, saj je bil manj radikalen od Memoranduma SANU - kritiziral Tine Hribar v članku Komparativna analiza slovenskih in srbskih ustavnih tez.35 Za avto ­ nomijo znotraj drugih republik so se zavzemali tudi drugi srbski intelektualci, Kosta Čavoški je npr. nedoslednost videl v tem, da je nimajo Albanci v Make­ doniji in Srbi na Hrvaškem, Srbija po njegovem ni bila nezadovoljna s tem, ker ima pokrajine, ampak s tem, ker jih drugi nimajo. 36 Konflikti med uradno srbsko in hrvaško politiko so bili sicer že sredi osem ­ desetih let, vendar omejeni predvsem na gospodarska vprašanja. Srbija je leta 54 Med vidnimi napadenimi bivšimi politiki sta bila tudi nekdanji predsednik predsedstva SFRJ Mika Špiljak, ki se je kritično izrazil o 8. seji CK ZK Srbije, in nekdanji zunanji minister Josip Vrhovec, ki so ga kot predsednika organizacijskega komiteja sredozemskih iger v Splitu dolgo časa obtoževali za finančne malverzacije. Hrvaško vodstvo ga ni hotelo braniti, da s tem ne bi izzvalo razkola v lastnih vrstah. Med hrvaškimi intelektualci je bil najbolj napadan Branko Horvat zaradi knjige o Kosovu, v kateri je zagovarjal dve albanski državi na Balkanu, ki bi se v prihodnosti lahko tudi združili. (Predrag Tasič, Kako je ubijena druga Jugoslavija, Skopje 1994, str. 133,134. - Dalje: Tasič, Kako je ubijena druga Jugoslavija.) 35 Nova revija, letnik 7, št. 78, 79, 1988, str. 1531-1537; Tine Hribar, Slovenska državnost, Lj. 1989, str. 98-109 (dalje: T. Hribar, Slovenska državnost). 36 Tasič, Kako je ubijena druga Jugoslavija, str. 113, 114. Slovenci in federacija 31 SRBSKI NOTRANJI OBRAČUN Po albanskih demonstracijah na Kosovu je srbsko vodstvo - prepričano, da samo Srbija nima svoje države - načelo vprašanje ponovne opredelitve položaja obeh avtonomnih pokrajin, pri čemer je dobilo podporo CK ZKJ.38 Politično neenotno srbsko vodstvo je v letu 1981 še privolilo v iskanje rešitev znotraj obstoječe ureditve in ni vztrajalo pri reviziji ustave. V tistem času je tudi pri nekaterih slovenskih politikih prevladovalo prepričanje, da so srbska prizadevanja za ureditev razmer v republiki znotraj obstoječe ureditve pravil ­ na in da močna Srbija pomeni podporo tudi Sloveniji (in Jugoslaviji), saj kre ­ pi državnost republik v odnosu do federacije. »Vendar pa je bitka za njihovo republiko (Srbijo, op. B. R.) zaveznik naše bitke, ko se nam hoče ustavno po ­ zicijo republike v samoupravnem in delitvenem sistemu, v pravici naroda, da ima svojo državo in da razpolaga s svojo ustvarjeno vrednostjo, oporekati,« je menil Mitja Ribičič in dodal, da Srbov ne bi smeli potiskati v razmere, v katerih bi, tako kot Hrvati, iskali zaveznike na neprincipialnih osnovah, in da je glavni problem v Jugoslaviji odnos med razvitimi in nerazvitimi. 39 V naslednjih treh letih pa je v Srbiji prišlo do velikih sprememb, v javnosti se je »razvilo prepričanje, da so dezintegracijski procesi tako razbili politično, ekonomsko, kulturno in duhovno enotnost in skupnost (zajedništvo), da je Jugoslavija na robu prepada. Ta duh razpadanja je krožil na brezkončnih se­ stankih, okroglih mizah in simpozijih, po časopisih, radiu in televiziji, v glav ­ nem v Beogradu, v nekaterih drugih okoljih pa so to spremljali z mešanimi občutki.« 40 Srbija je čakala vodjo, ki jo bo »odrešil«; to je leta 1983 očitno po ­ kazal pogreb Aleksandra Rankoviča, do leta 1966 najvplivnejšega srbskega politika in nesojenega Titovega naslednika. Pogreba se je udeležilo več kot 100 000 ljudi, ki so spontano začeli vzklikati »Leka, Leka!« (Rankovičev vzde ­ vek). Pod takim vtisom je vzpenjajoči se, vendar z nacionalizmom še neobre ­ menjeni Miloševič (tedaj član CK ZK Srbije) konec leta 1984 govoril, da se morajo srbski komunisti otresti »kompleksa unitarizma«, CK ZK Srbije pa je 38 Odločilni sta bili dve razpravi v CK ZK Srbije: prva je potekala med 24. in 26. 1. 1981 (18. seja), druga pa 23. in 24. 11. 1984 (prav tako 18. seja). Izhodišče za razpravo so bile ugotovitve iz t. i. Plave knjige. - Več o tem gl.: Osamnaesta sjednica CK SK Srbije, Zadaci SKS u ostvarivanju ustava i daljoj izgradnji i jačanju jedinstva i zajedništva u SR Srbiji, Bg. 1982; Bilandžić, Jugoslavija poslije Tita, str. 79-94; Stambolič, Put u bespuće; Dragiša Pavlovič, Olako obećana brzina, Zg. 1988 (dalje: Pavlovič, Olako obećana brzina). 39 Magnetogram 54. seje predsedstva SRS, 24.11.1981, razprava Mitje Ribičiča. Arhiv predsed ­ nika RS. 40 Bilandžić, Jugoslavija poslije Tita, str. 90. 34 Slovenci in federacija zahteval poenotenje velikih sistemov (železnic, PTT, elektrogospodarstva), in ukinitev načela soglasja v federaciji (»izven okvirov, določenih z ustavo«). Te kritike so zadevale predvsem položaj zveznega zbora v jugoslovanski skupšči ­ ni. Zvezni zbor ter zbor republik in pokrajin sta bila pri odločanju o pomem ­ bnejših zadevah enakopravna in če je eden nasprotoval odločitvi, ta ni bila sprejeta. Zvezni zbor (ki že sicer ni bil klasičen zbor državljanov, kot je bilo to pred ustavo leta 1974, ampak so delegate volili samoupravni organi po republikah) je sicer sklepal po večinskem načelu. Za vprašanja, ki so bila pomembna za posamezno republiko ali pokrajino in za enakopravnost na ­ rodov, pa je bila vgrajena še dodatna varovalka: potreben je bil poseben po ­ stopek, v katerem pa so lahko republike posredno dale veto, čeprav so bili njihovi delegati v manjšini. Srbski CK se je zavzemal tudi za to, da morajo biti odločitve sprejete po večinskem sistemu (kadar je to predvideno z ustavo). 41 V srbske notranje razmere je leta 1985 posegel CK ZKJ, ki je ustanovil po ­ sebno komisijo za preučitev odnosov v Srbiji. Vodil jo je Kučan, njene sicer previdne ugotovitve (v ozadju je bila tudi bojazen, da bi praksa poseganja v »notranje« zadeve republik lahko postala vsakdanja) pa so priznavale, da je položaj Srbije zaradi avtonomnih pokrajin neenakopraven z drugimi repub ­ likami. Tako stališče je v slovenskem vodstvu kritiziral zlasti Popit: »Takratno zvezno partijsko vodstvo je formiralo komisijo, ki naj bi kritično preanalizirala politični sistem, posebno še ustavo iz leta 1974. Predsednik komisije je bil Kučan. Komisija je ugotovila, da Srbija ni enakopravna z drugimi republika ­ mi, ker je imela dve pokrajini. S takim stališčem so se odprla vrata veliko ­ srbskemu in Miloševičevemu nacionalizmu. Ideja o močni Srbiji kot osnovi močni Jugoslaviji je bila prisotna tudi v Sloveniji (večkrat jo je poudarjal tudi Andrej Marinc). S to ugotovitvijo sta se začeli spreminjati ustavi Srbije in Ju ­ goslavije.« 42 Notranji politični spopad v Srbiji je bil razrešen leta 1987. Ključno dejanje v spopadu dveh frakcij je bila 8. seja CK ZK Srbije 23. septembra 1987 v Beo ­ gradu. Eno od frakcij je vodil Ivan Stambolič, tedaj predsednik predsedstva SR Srbije, ki se je zavzemal za bolj umirjeno politiko do Kosova, drugo, na ­ cionalistično in radikalno, pa predsednik predsedstva CK ZK Srbije Slobodan Miloševič. Ta je bil sprva Stamboličev varovanec, skupaj sta nastopala v bojih proti »starokomunistom« pod vodstvom Dragoslava (Draže) Markoviča (Mar ­ kovič je bil glavni protagonist v obračunu s srbskimi »liberalci« v sedemde ­ setih letih, med njegovo vladavino v Srbiji je bila sprejeta jugoslovanska us ­ tava, kar so mu močno zamerili, kmalu po sprejemu jo je začel tudi sam kritizirati.). Miloševič se je nato obrnil proti Stamboliču, na omenjeni 8. seji so odstavili predsednika beograjskega komiteja ZK Dragišo Pavloviča, ki je 41 18. sjednica CK SK Srbije, Bg. 1984, citirano po: Dušan Bilandžić, Istorija SFRJ, Zg. 1985, str. 90-94. 42 Popitovo pričevanje za TV Slovenija, objavljeno v: L., N. Bizilj, Novinarski arhivi, str. 145; o sporu med Popitom in Kučanom leta 1987 tudi v poglavju Ustavna osamosvojitev Slovenije. Slovenci in federacija 35 bil Stamboličev varovanec. To je bil začetek Miloševičevega vzpona na oblast. Sledil je boj za medije, v katerih je postopoma začela prevladovati Miloše- vičeva struja, in obračunavanje s Stamboličevimi privrženci. Stambolič je bil 15. decembra 1987 razrešen funkcije predsednika predsedstva SR Srbije (leta 2001, nekaj mesecev prej, preden je Miloševič izgubil oblast, so Stamboliča, tedaj kot vplivnega bančnika, ugrabili in verjetno ubili, domnevno po Milo- ševičevem nalogu). Z Miloševičem se je začela uresničevati usmeritev, zapi­ sana v Memorandumu SANU, ki je v javnost prišla dobro leto prej, septembra 1986. Vrh ZKJ se v srbske frakcijske prepire ni vmešaval. Pri slovenskih ko ­ munistih (podobno tudi hrvaških) je prevladovala bojazen, da bo - če bo zve ­ zni partijski vrh razpravljal o razmerah v Srbiji - enak princip uporabljen tudi za Slovenijo, ki je tedaj zaradi domnevnega separatizma že postajala glavna tarča kritik v Jugoslaviji. Poleg tega je imel Miloševič podporo precejšnjega dela zveznih funkcionarjev, pa tudi funkcionarjev v večini drugih republik. Dokaj odkrito ga je podprla tudi armada (prav na dan 8. seje je npr. Politika na prvi strani objavila informacijo s seje komiteja organizacije ZKJ v JLA, na kateri je Branko Mamula navedel podatke, da so v JLA odkrili 216 ilegalnih albanskih skupin s 1435 člani, ki so pripravljale uboje starešin in vojakov, za­ strupljanje hrane in skupinske oborožene akcije na Kosovu; na seji pa ga je odločilno podprl bivši obrambni minister in eden najvplivnejših srbskih poli ­ tikov general Nikola Ljubičič). Srbsko predsedstvo je 7. januarja 1988 soglasno sprejelo sklep o spremembi srbske ustave, ki sta ga čez nekaj dni podprla tudi predsedstvo in CK ZKJ. V letu 1988 je nato potekal intenziven proces medsebojnega prilagajanja memorandumske in uradne srbske politike, s po ­ močjo propagande v tisku in na TV pa so Srbe pripravili na novo politiko in na to, da so Miloševiča sprejeli kot absolutnega nacionalnega voditelja. 43 Oblast pa si je še dodatno utrdil z mitingaškim pohodom. Prvi miting je bil 9- julija 1988 v Novem Sadu. Organizirali so ga Srbi s Kosova pod vodstvom Miroslava Šoleviča. Z metodo mobilizacije množic se je tedaj začela »proti ­ birokratska revolucija« - rušenje političnih vodstev, ki so nasprotovala ideji združitve vseh Srbov v eni državi. Sprva spontane mitinge je pod svojo kon ­ trolo dobil Miloševič, po poročilih SDV so voditeljem mitingov prenašali Mi- loševičeva navodila njegovi najožji sodelavci (o tem priča tedanji predsednik predsedstva SFRJ Raif Dizdarevič). Prvo je bilo na vrsti vojvodinsko vodstvo (ki je v sporu med Miloševičem in Stamboličem sicer napačno ocenilo raz ­ mere in podprlo Stamboliča). Vojvodinska inačica protibirokratske revolucije je dobila ime »jogurtna revolucija« - po jogurtih, ki so jih delili med demon ­ strante, ti pa so jih, namesto da bi jih pojedli, metali v kordone milice. Pred ­ stavnikov mitingašev vojvodinsko vodstvo ni hotelo sprejeti, del prebivalcev pa jih je sprejel z naklonjenostjo. Šolevičevi privrženci so naslednji dan orga ­ nizirali miting v Pančevu, avgusta pa tudi v Novi Pazovi in Titovem Vrbasu. 43 Več o tem v: Stambolič, Put u bespuće; Pavlovič, Olako obećana brzina; Slobodan Miloševič, Godine raspleta, Bg. 1987; Đukić, Kako se dogodio vođa. 36 Slovenci in federacija Vse mitinge je spremljala močna srbska propaganda (najprej z »uverturno« predpripravo, nato pa s poročanjem, raznimi oddajami, intervjuji, članki, zla­ sti pa s posebnimi rubrikami pisem bralcev, v katerih se je poudarjala teza o Srbih kot zatiranem narodu, ki je zmagal v dveh balkanskih in dveh svetovnih vojnah, bil v nasprotju z nekaterimi drugimi jugoslovanskimi narodi na »pra ­ vi« strani, dal največ žrtev, nazadnje pa pridobitve v vojnah izgubil v miru). Iz raznih delovnih organizacij so tudi pošiljali na stotine telegramov v pod ­ poro srbskemu vodstvu. Tak vzorec se je potem uveljavil na vseh mitingih. Vojvodinsko vodstvo je Miloševiča obtožilo, da si je oblast prisvojil na stalinistični način, zaradi česar je doživelo kritiko vrha zvezne partije. Predsedstvo pokrajinskega komiteja ZK Vojvodine je nato pod pritiskom demonstracij, ki so se nadaljevale 4. ok ­ tobra (pod vodstvom Mihajla Kertesa, partijskega sekretarja madžarskega rodu iz Bačke Palanke), napovedalo kolektivni odstop in čez dva dni res od ­ stopilo. Čez nekaj dni je prišlo do podobnega poskusa rušenja črnogorskega vodstva v Titogradu, ki pa je uspelo šele po ponovnem poskusu v začetku naslednjega leta, 10. januarja 1989, ko se je pred črnogorsko skupščino zbralo 150000 ljudi in vrglo staro vodstvo. Neuspešen je bil tudi prvi poskus orga ­ niziranja mitinga v Kninu na Hrvaškem (oktobra 1988), v drugo (28. februarja 1989) pa je organizacija uspela. Spomladi 1989 so se začeli tudi prvi srbski mitingi v BiH (najprej 1. marca manjši v Bosanskem Petrovcu, nato prvi od ­ mevnejši v Titovem Drvarju). Tedaj je srbska SDV na ozemlju sosednje re ­ publike v tajnosti že zbirala »dokaze« o domnevnih pritiskih na Srbe in o nji ­ hovi ogroženosti. Septembra in oktobra so se mitingi iz Vojvodine razširili po vsej Srbiji in Črni gori. Približno 60 mitingov se je udeležilo več kot tri milijone ljudi. 44 Z zmago velikosrbske usmeritve se je začel tudi srbsko-slovenski konflikt. Nesoglasje med Srbijo in federacijo na eni strani (pogledi in interesi so se večinoma ujemali, Srbija pa je federalne organe izkoriščala za izvajanje svoje politike) ter Slovenijo na drugi strani se je proti koncu osemdesetih let kazalo v vrsti ostrih konfliktov. Med njimi so najpomembnejši: seja vojaškega sveta 25. marca 1988 v Beogradu, na kateri so politični liberalizaciji v Sloveniji pri ­ pisali protirevolucionaren značaj, in slovenska reakcija na to oceno; proces proti četverici konec julija in v začetku avgusta 1988; zborovanje v Cankarje ­ vem domu v podporo stavkajočim kosovskim rudarjem 24. februarja 1989, ki sta ga skupaj organizirali slovenska oblast in opozicija; sprejem amand ­ majev k slovenski ustavi Tl. septembra 1989; preprečitev napovedanega »mi ­ tinga resnice« 1. decembra 1989 v Ljubljani; 14. izredni kongres ZKJ, ki je po ­ tekal od 20. do 24. januarja 1990 in ga je slovenska delegacija predčasno zapustila ter s tem povzročila razpad ZKJ; večstrankarske volitve v Sloveniji 44 Več o tem v: Nebojša Popov (ur.), Srpska strana rata, Bg. 1996 (dalje: Srpska strana rata); Jernej Lakner, Antibirokratska revolucija v Srbiji, diplomska naloga, Univerza v Lj., FF, oddelek za zgodovino, Lj. 1998. Slovenci in federacija 37 aprila 1990; poskus razorožitve slovenske TO maja 1990; sprejem Deklaracije o suverenosti v slovenski skupščini 2. julija 1990 in plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije 23. decembra 1990. Spopad med Slovenijo in Srbijo je bil hkrati spopad za naravo jugoslo ­ vanske federacije (enakopravna skupnost narodov ali Srboslavija) in sooče ­ nje dveh razvojnih modelov: moderne, pluralistične, odprte družbe, ki naj se čim prej vključi v evropske integracijske procese, ali pa patriarhalne in ega- litaristične, na »modernem socializmu« temelječe skupnosti, ki se ne bo pri ­ klanjala »diktatu« Zahoda in »hlapčevsko« prosila, naj jo sprejme medse. V letih 1987-1990 je bil - prvič v zgodovini jugoslovanske države od leta 1918 dalje - ključen srbsko-slovenski konflikt in ne srbsko-hrvaški (v katerem je v prejšnjih zgodovinskih obdobjih običajno Slovenija igrala »jeziček na teht­ nici«). To ni bil konflikt dveh nacionalizmov - kot so večinoma prikazovali politiki in mediji na Zahodu -, pač pa konflikt omenjenih razvojnih modelov. »Menim, da je odmik Srbije od temeljev enakopravnosti, demokracije in strp ­ nosti glavni vzrok razpada Jugoslavije,« je zapisal dolgoletni (pri jugoslo ­ vanskih socialističnih oblasteh tudi močno osovražen) opazovalec in analitik jugoslovanske družbe novinar Viktor Meier. 45 45 Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija, str. 12. 38 Slovenci in federacija LETA NAVZKRIŽNEGA ZMERJANJA Kritika sistema in medsebojna obtoževanja - predvsem iz kulturnih, publi ­ cističnih in znanstvenih vrst - so se začeli pojavljati že v letu Titove smrti in so potem sredi osemdesetih let skokovito narasli. V prvem obdobju, v letih 1981-1983, so bile v ospredju obravnave predvsem t. i. tabu teme ali pa eno ­ stransko prikazovane teme iz preteklosti: državljanska vojna (četništvo, usta ­ štvo), prevzem oblasti s strani komunistične partije, informbiro (Goli otok). O tem je nastalo na desetine literarnih del, gledaliških in filmskih stvaritev, spominskih zapisov, pa tudi socioloških, filozofskih in zgodovinopisnih del, o katerih so potem razpravljali po časopisih, revijah in elektronskih medijih. 46 Zelo hitro se je ta kritika prenesla najprej na Tita,47 nato na sistem, kakršnega sta vzpostavila on in KP (po mnenju kritikov je v osnovi ostal boljševiški), sledilo pa je zavračanje legitimnosti oblasti in sistema. Različne knjige in članki so se uporabljali in tudi zlorabljali za ustvarjanje javnega mnenja v politične namene. Zaželeno javno mnenje v posameznih nacionalnih okoljih je nastajalo na podlagi kritik, intervjujev in izjav, interpre ­ tacij idej, ki so jih posamezna dela vsebovala ali naj bi jih vsebovala. Med kul ­ tnimi deli prve polovice osemdesetih let je bila knjiga o prevzemu oblasti po drugi svetovni vojni. 48 V njej sta avtorja dokazovala, da je KPJ po vojni preva ­ rala opozicijo in na ta način prevzela oblast. Drugo delo je kritiziralo nacional ­ no politiko KPJ, zlasti od leta 1968, tj. od sprejema ustavnih amandmajev in nato ustave leta 1974 dalje. 49 Temeljna misel knjige je bila teza, da Srbi dobiva ­ jo v vojni in izgubljajo v miru, v Srbiji pa so knjigo razumeli kot poziv srbskim intelektualcem in kulturnikom, naj prevzamejo odgovornost za nacionalni srbski preporod (na osnovi te misli je čez tri leta tudi nastal Memorandum SANU). Eno prvih med številnimi literarnimi deli, ki so iz istega izhodišča obravnavala srbsko problematiko oz. problematiko mednacionalnih odnosov, 46 Pregleda nad vsemi zapisi, polemikami in kritikami si praktično ni mogoče ustvariti. Že seznam pomembnejših knjig je zelo zajeten. Več o tem (za prvo polovico osemdesetih let) v: Bilandžič, Jugoslavija poslije Tita, str. 178-215; isti, Moderna hrvatska povijest; o polemikah v jugoslovanski historiografiji pa: Božo Repe, Razpad historiografije, ki nikoli ni obstajala, Zgo ­ dovina za vse, leto III, 1996, št. 1. 47 Že leta 1981 je izšla zbirka pesmi Gojka Doga Vunena vremena, v kateri je posmehljivo aludiral na Tita. Dogo je bil obsojen na leto dni zapora, njegova knjiga pa umaknjena iz prodaje in uničena. V Beogradu je Združenje književnikov Srbije ustanovilo Odbor za zaščito umetniške svobode, ki je organiziral serijo protestnih večerov poezije v podporo zaprtemu pesniku. 48 Vojislav Koštunica, Košta Čavoški, Stranački pluralizam ili monizam, Bg. 1983. 49 Dobriča Ćosić, Stvarno i moguće, Opatija 1983. Slovenci in federacija 39 je bila drama Jovana Raduloviča Golubnjača (zanjo je avtor leta 1980 tudi do ­ bil nagrado Sedem sekretarjev Skoja). Prikazovala je odnose med Srbi in Hrva ­ ti v dalmatinski Zagori in je imela močno protihrvaško vsebino (avtor je v njej obravnaval ustaške zločine med vojno, zamolčal pa četniške, ki so se dogajali na istem območju). Jugoslovanska javnost se je ob drami, potem ko so jo leta 1982 postavili na oder in igrali v raznih gledališčih po Jugoslaviji, razdelila. Radulovič pa je čez nekaj let (v začetku leta 1989) hrvaške oblasti obtožil, da so Srbom v Dalmaciji (in na Hrvaškem sploh) vzele identiteto, jezik, pisavo in celo zgodovino. Verjetno najodmevnejše literarno delo (vsaj v Srbiji) je bila knjiga, v kateri je avtor za srbske sovražnike razglasil ne samo Hrvate (kar je bila pogosta teza), pač pa tudi Slovence. Srbi naj bi osvobodili oboje, v zameno pa dobili Jugoslavijo, v kateri so nacionalno razbiti in ekonomsko izkoriščani. 50 Knjiga je bila razprodana v tednu dni, sledilo pa je še trinajst izdaj. Največja centra kritik sta bila Beograd in Ljubljana, pri čemer se je oblast v Ljubljani izogibala represivnim ukrepom in je skušala kritike utišati s t. i. administrativnimi ukrepi, tj. z zaplembami posameznih številk revij, prepo ­ vedmi objave posameznih knjig (čeprav se je to dogajalo bolj redko), 51 me ­ njavami v uredništvih, organizacijo razprav v SZDL ali v marksističnih cen ­ trih, na katerih so kritizirali posamezna dela (»družbena kritika«, kot so temu rekli). V Beogradu je bila neodvisnost tiska v začetku osemdesetih let zelo velika, kar se je odražalo tudi v visoki kvaliteti časopisov in revij, potem pa so jo začeli omejevati. Po mnenju Predraga Tasiča, kasnejšega glasnika Marko ­ vičeve vlade, naj bi bil liberalizem v srbskem tisku zaustavljen že leta 1982, ko je srbska ZK prepovedala tiste novinarske kritike, ki bi lahko prizadele srbske interese, celo take, kot je bila kritika Elektroprivrede zaradi povišanja cen. 52 Proces v Srbiji je, kar zadeva medije in svobodo ustvarjanja, tako šel obratno pot kot v Sloveniji: od sorazmerno liberalne politike v začetku osem ­ desetih let do praktično popolne kontrole konec osemdesetih in v začetku devetdesetih. Ambivalenten je bil tudi odnos do kulturnih in drugih ustvar ­ jalcev, ki so dela lahko izdajali, vendar s strahom, da bodo sodno preganjani, če bo oblast ocenila, da so prestopili mejo. Med najostrejšimi kritiki režima so bili nekdanji praksisovci (Ljubomir Tadič, Mihajlo Markovič in drugi), ki pa so kaj kmalu - razen redkih izjem - postali srbski nacionalisti in privrženci Miloševičeve politike. Reakcije beograjske in zvezne oblasti so bile ostre zlasti do poskusov orga ­ niziranega političnega združevanja, kar se je izrazilo npr. v procesu proti še- 50 Danko Popovič, Knjiga o Milutinu, Bg. 1985. 51 Tako je bilo npr. leta 1984 s spisom Spomenke Hribar Krivda in greh, v katerem je obrav ­ navala poboj domobrancev ob koncu druge svetovne vojne in vprašanje narodne sprave. V Delu so bili najprej brez avtoričine vednosti objavljeni deli besedila, ki ga je napisala za Kocbekov zbornik. Sledili so napadi politikov in tudi vidnih osebnosti iz kulturnega življenja (Josip Vidmar), ki jim je Hribarjeva odgovarjala. Spis je v Kocbekovem zborniku izšel leta 1987 (Mb.), samostojno pa leta 1990 (Lj.). 52 Tasič, Kako je ubijena druga Jugoslavija, str. 55. 40 Slovenci in federacija sterici v Beogradu, ko je beograjska milica leta 1982 vdrla v zasebno stano ­ vanje, kjer je bilo zbranih 28 intelektualcev. Proti šestim je bil pozneje uveden kazenski postopek, eden pa je naredil samomor (opozicijski intelektualci so trdili, da ga je ubila milica, za njegovo smrt so obtoževali tedanjega zveznega notranjega ministra Staneta Dolanca, vendar je preiskava pokazala, da je res šlo za samomor). Kot ideološko ortodoksna centra sta se v osemdesetih letih izkazala zlasti Sarajevo in Zagreb, kjer je prišlo do vrste sojenj znanim intelektualcem, ki so se zavzemali za demokratizacijo sistema, največkrat pa je šlo za izražanje nacionalnih (tudi nacionalističnih) in verskih zahtev. Tako so leta 1983 na dol ­ goletne kazni obsodili trinajst Muslimanov v Sarajevu, med njimi tudi Alijo Izetbegoviča; zaradi izražanja nacionalističnih in šovinističnih stališč je bil obsojen tudi poznejši četniški vojvoda in vodja Srbske radikalne stranke Voji ­ slav Šešelj. Na Hrvaškem so bili med znanimi obsojenci že leta 1981 Franjo Tuđman, Vlado Gotovac in Marko Veselica (vsi so bili enkrat obsojeni že v sedemdesetih letih v času t. i. maspoka, Veselica pa je v osemdesetih dobil ponovno kazen kar enajstih let zapora) ter Dobroslav Paraga, ki je pozneje postal vodja nacionalistične Stranke prava. Na Hrvaškem kritičnega pisanja na kulturnem področju do srede osemdesetih let praktično ni bilo, oblast pa je takoj, ko je ocenila, da se kaj takega začenja, reagirala (npr. s kadrovskimi menjavami v najbolj znanem tedniku Danas). Uradna politika je ostro nasto ­ pala proti Katoliški cerkvi, ki se je zato konec osemdesetih let tudi bistveno močneje angažirala v boju proti oblastem kot slovenska. Po drugi strani pa so številni zagrebški intelektualci v odmevnih delih analizirali jugoslovansko krizo in ponujali rešitve zanjo, čeprav večinoma še v okviru tistega, kar se je oblastem zdelo sprejemljivo. 53 Nekateri, kot npr. Jovan Mirič, so se zavzemali tudi za večja pooblastila centra. Eden od takih piscev, politolog Dušan Bi­ landžić, je sredi osemdesetih let zapisal, da »večina intelektualcev stoji na po ­ zicijah demokratičnega samoupravnega socializma in se bori tako proti dog ­ matski in stalinistični misli in praksi, kot tudi proti oživljanju desničarskih meščanskih tendenc«. 54 Kritični intelektualci, pogosto zbrani v skupine okrog raznih revij ali v društvih, z različnih območij Jugoslavije so se v prvi polovici osemdesetih let večkrat poskušali interesno povezati in nastopiti proti komunističnim ob ­ lastem. Neformalne oblike povezovanja so se izražale skozi razne okrogle mize in posvetovanja ter tematsko kritiko posameznih segmentov družbe in ukrepov jugoslovanske oblasti v raznih revijah. 55 Solidarnost so izražali zlasti 55 Gl. npr. Josip Županov, Marginalije o društvenoj krizi, Zg. 1983; Jovan Mirič, Sistem i kriza, Centar za kulturnu djelatnost, Zg. 1984; Branko Horvat, Jugoslavenska privreda 1965-1983, Pro ­ gnoze i kritike, Lj., Zg. 1984; isti, Jugoslavensko društvo u krizi, Zg. 1985 (dalje: Horvat, Jugosla ­ vensko društvo u krizi) in druga njegova dela; Bilandžić, Jugoslavija poslije Tita. 51 Bilandžić, Jugoslavija poslije Tita, str. 187. 55 Na posvetovanju sociologov v Portorožu novembra 1983 so npr. nekateri omenjeni družbo ­ slovci zahtevali spremembo sistema in ne zgolj korekcije obstoječe ureditve. Slovenci in federacija 41 pri vprašanjih svobode izražanja in se zavzemali za tiste, ki so bili obsojeni zaradi svojega pisanja ali javnega izražanja stališč (tako so se npr. slovenski intelektualci zavzemali celo za šovinističnega Šešlja). Vendar je ta solidarnost sredi osemdesetih let dokončno izginila, prevladovati so začela nacionalna čustva, intelektualne skupine iz posameznih republik oz. nacionalnih okolij so se začele obračati druga proti drugi, pri čemer so večinoma imele tudi tiho podporo republiških oblasti. Jugoslovanska kulturniška srenja pa je zadnjo pomembnejšo skupno izja ­ vo zmogla nekaj mesecev pred izidom Memoranduma na 9- kongresu Zveze književnikov Jugoslavije v Novem Sadu, ki je potekal od 18. do 20. aprila 1985, in sicer v ozračju medsebojne nestrpnosti in hudih polemik; dejansko je kar puhtel od sovražnosti (zlasti v polemikah srbskih piscev glede stališč hrva ­ ških oz. slovenskih piscev). Kot je ugotovil Bilandžić, o kaki kulturni enotno ­ sti (še manj o kulturnem dialogu) ni bilo govora. 56 Kongres je pokazal, da znotraj nacionalnih kulturniških skupin ni razlik med »režimskimi« in opozi ­ cijskimi pisci, razločevanje je bilo izrazito nacionalno. So pa pisci vendarle še zmogli najti skupen jezik v eni stvari, uperjeni proti jugoslovanskim obla ­ stem: v sporočilu javnosti so zapisali zahtevo po svobodnem ustvarjanju, po razveljavitvi kriterija moralnopolitične neoporečnosti in po ukinitvi člena ka­ zenskega zakona o verbalnem deliktu. 57 Naslednje leto (1986), na kongresu v Mariboru, književniki niso hoteli za predsednika izvoliti nacionalističnega srbskega pisatelja Miodraga Bulatoviča, in Zveza književnikov Jugoslavije je zašla v blokado in krizo, iz katere se ni več pobrala. Slovenski pisatelji so for ­ malno iz nje izstopili februarja 1990. Zadnji izraz solidarnosti na novosadskem kongresu je bil posledica ene več ­ jih ideoloških kampanj, ki jih je organizirala oblast, vendar na dotlej neobiča ­ jen način. Po Titovi smrti je bilo sicer nekaj ideoloških plenumov CK ZKJ, ven ­ dar niso imeli večjega odmeva. Z naraščanjem kritike pa je leta 1983 prišlo do poskusa vsejugoslovanske ideološke kampanje, ki pa ni bil uspešen, saj so bile razlike po republikah že prevelike, stališča politikov pa vedno bolj različna. 58 Zato se je za solistično akcijo odločil Šuvar, tedaj član predsedstva CK ZK Hrvaške, ki je bil v hrvaški ZK odgovoren za ideološko delo in informiranje. Oktobra 1983 je v Zagrebu organiziral posvetovanje z naslovom Historio ­ grafija, memoarskopublicistična in feljtonistična produkcija v luči idejnih kontroverz. 59 Posvetovanje je bilo namenjeno kritiki nepravilnega pisanja oz. govorjenja o preteklosti, zlasti tisti, ki je zadevala drugo svetovno vojno (v letih 1979-1982 je bilo po približnih ocenah samo o tej tematiki več kot 420 posvetov). Šuvarjevo posvetovanje je izzvenelo kot obtoževanje tistih, ki sku ­ 56 Bilandžić, Jugoslavija poslije Tita, str. 207. 57 Književne novine, št. 687, Bg. 1. 5. 1985. 58 Ideološkim problemom in kritiki nepravilnosti na kulturnem, znanstvenem, umetniškem in filozofskem področju je bila namenjena 5. seja CK ZKJ 28. 2. 1983, posredno pa še nekatere druge (npr. 6. seja CK ZKJ o informiranju 14. 3. 1983). 59 Prispevki s posveta so bili objavljeni v zborniku Historija i suvremenost, Zg. 1984. 42 Slovenci in federacija šajo s prevrednotenjem sodobne zgodovine spodbijati legitimnost oblasti, zlasti pa so bili kritizirani srbski pisci. Ker posvetovanje ni imelo takega od ­ meva, kot je Šuvar želel, so v centru za informiranje in propagando CK ZK Hrvaške sestavili obsežen dosje (skupaj je bilo navedenih 189 avtorjev) ci­ tatov in izvlečkov iz knjig, časopisov, revij, umetniških in drugih del, iz let 1982-1984, ki naj bi vsebovali »politično nesprejemljiva« sporočila. O tem je bilo 23- maja 1984 hrvaško republiško partijsko posvetovanje, na katerem so bili kritizirani večinoma srbski in slovenski pisci. To je povzročilo hude reak ­ cije v ljubljanski in beograjski javnosti, prenesle pa so se tudi na politične forume, kar je izzvalo tako politične konflikte med srbskimi in hrvaškimi po ­ litiki kot javne polemike med inkriminiranimi pisci in njihovimi zagovorniki ter tistimi, ki so jih napadali. CK ZKJ je zahteval, naj se pisanje o posvetu in Beli knjigi, kot so poimenovali Šuvarjev zbir citatov, preneha, vendar ni imel več moči, da bi to dosegel. V Beogradu so potem objavili odgovor tridesetih avtorjev, ki so Belo knjigo označili z raznimi sočnimi imeni, 60 srbska politika je pisce po tihem podpirala. Kontroverzni Šuvar tedaj za svoje delo ni dobil izrazite podpore hrvaškega vrha. Ponesrečeno Šuvarjevo ideološko kampanjo so potem skušali popraviti partijski in državni organi. Predsedstvo CK ZKJ je 11. septembra 1984 raz ­ pravljalo o idejnih vprašanjih in skušalo kritiko enakomerno porazdeliti med meščansko desnico, levim ultraradikalizmom, nacionalizmom in integralnim jugoslovanstvom, teritorialno pa med Ljubljano, Beograd in Novi Sad.61 Sledilo je še nekaj podobnih razprav brez večjih posledic. Ker partijski organi niso bili učinkoviti, politika do opozicije se je od republike do repub ­ like vedno bolj razlikovala, prej enotne definicije »meščanske desnice«, »anar- holiberalizma«, »nacionalizma« in drugih sovražnih pojavov pa so po posa ­ meznih republikah začele dobivati različne vsebine, je zvezna oblast sredi osemdesetih let s predlogi za spremembo zakonodaje in poskusi reorgani ­ zacije skušala doseči, da bi se varnostni organi znova centralizirali, tako kot je bilo pred letom 1966. Temu se je odločno uprl slovenski politični vrh, tako da načrt ni uspel. V drugi polovici osemdesetih let so bili poskusi vsejugoslovanskih ideo ­ loških kampanj vse redkejši, za njimi pa se je največkrat skrival interes, da se kritiki izpostavi določeno okolje. Sprva je bilo to prikrito s formalno obrav ­ navo razmer po vsej Jugoslaviji in splošnimi ocenami, kot »v posameznih sredinah se pojavlja ...« ipd., potem pa so Kosovo in Slovenija, proti koncu osemdesetih pa tudi Hrvaška, postali predmet konkretnih obravnav. Sloven ­ sko vodstvo se je temu upiralo in vztrajalo, da je vsako republiško vodstvo samo odgovorno za notranje razmere v republiki, kar je ustrezalo tudi Srbiji. 60 Med najbolj odmevnimi so bili izrazi, kot »cvetje zla s književne desnice«, »indeks prepove ­ danih avtorjev«, »kladivo za čarovnice«, »ideološki herbarij«, »hrvaški indeks« ipd. (Književne no ­ vine, št. 238-240, Bg. 1984). 61 Informacija sa 88. sednice predsedništva CK SKJ, 11. 9. 1984. Arhiv RS, dislocirana enota I. Slovenci in federacija 43 SRBSKO-SLOVENSKI RAZHOD Stiki med slovenskimi in srbskimi intelektualci so bili več let zelo prisrčni tudi na osebni ravni, 62 63 čeprav je pri Slovencih na osnovi izkušenj iz šestdese­ tih let vedno obstajala tudi previdnost. Po solidarnosti iz začetka osemdesetih let je do prvega večjega konflikta prišlo leta 1983 zaradi skupnih programskih jeder v šolstvu. 65 Po neuspelem poskusu v šestdesetih letih, da bi šolski sistem uredili enotno, so se taka prizadevanja ponovno začela leta 1980. Razlogov za to je bilo več: eden je bil v želji dela jugoslovanskega (zlasti pa srbskega) političnega vrha, da po »razbitju« Jugoslavije z ustavo iz leta 1974 znova utrdi jugoslovanstvo, za kar sta najprimernejša skupno izobraževanje in vzgoja. Drugi razlog je bil v tem, da si je srbska oblast prek skupnih jugoslovanskih osnov vzgoje in izobraževanja hotela znova podrediti šolstvo na Kosovu (leta 1987, ko so bila v drugih republikah deloma ali v celoti jedra sprejeta, jim je delno uspelo). Tretji razlog je bil povsem racionalen in so ga podpirali tudi najvplivnejši jugoslovanski znanstveniki, neobremenjeni s centralizmom ali velikosrbstvom (npr. svetovno znani fizik Pavle Savič, ki je leta 1986 javno na ­ sprotoval Memorandumu SANU): doseči kolikor toliko enoten in pregleden šolski sistem z večjo mobilnostjo učencev med posameznimi republikami in modernizacijo pouka. Vendar so bili pedagoški cilji, potrebe otrok, preobrazba tradicionalne šole v moderno, individualizacija pouka, razvoj kritičnega mišljenja, navajanje na permanentno učenje, kot ugotavlja Leopoldina Plut - Pregelj, v ozadju skup ­ nih programskih jeder. 64 V uvodu k osnutkom skupnih programskih jeder so bili kot cilji običajno navedeni: vzgoja za bratstvo in enotnost ter skupno živ ­ ljenje v samoupravni socialistični Jugoslaviji, marksistična vzgoja in izobraže ­ vanje, katere rezultat naj bi bile vsestransko razvite samoupravne socialistične 62 Dobriča Ćosić je npr. imel tesne stike še s perspektivovsko generacijo slovenskih intelek ­ tualcev, potem pa zlasti s Spomenko in Tinetom Hribarjem oz. krogom Nove revije in je pogosto prihajal v Slovenijo. 63 Odpor Slovencev proti skupnim programskim jedrom je vplivna ameriška zgodovinarka Susan L. Woodward v knjigi Balkan Tragedy (Washington D. C. 1995) razumela kot izraz sloven ­ skega nacionalizma. Njene teze je zavrnila Leopoldina Plut Pregelj v poglavju Slovenia ’s Concerns About the Proposed Yugoslav Core Curriculum in the 1980s v knjigi: L. Plut Pregelj, Aleš Gabrič and Božo Repe, The Repluratization of Slovenia in the 1980s, New relevations from Archival Records, The Henry M. Jackson School of International Studies, University of Washington 2000 (dalje: The Repluratization of Slovenia in the 1980s). 64 Poglavje Slovenia ’s Concerns About the Proposed Yugoslav Core Curriculum in the 1980s Leopoldine Plut Pregelj v knjigi The Repluratization of Slovenia in the 1980s, str. 66. 44 Slovenci in federacija osebnosti; razvijanje jugoslovanskega socialističnega patriotizma; negovanje revolucionarnih tradicij NOB in pripravljenosti braniti domovino; pa tudi spo ­ štovanje kulturne dediščine narodov in narodnosti Jugoslavije. Nasprotovanje jedrom pa ni nastalo zaradi fizike ali matematike, pač pa predvsem zaradi pouka književnosti. Skupna programska jedra so začela nastajati na osnovi stališč organov ZKJ (11. kongresa ZKJ 1978). Ustanovljena je bila Konferenca zavodov za napre ­ dek vzgoje in izobraževanja v SFRJ, ki je prek republiških in pokrajinskih za­ vodov za vzgojo in izobraževanje ter raznih komisij in svetov začela priprav ­ ljati skupna programska jedra. Predvidena so bila za predšolsko vzgojo, za osnovno šolo in za prva dva letnika srednje šole. Dogajanje v zvezi z njimi se je začelo novembra 1980, ko je o predlogu razpravljal Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje, in se je končalo leta 1986, vmes pa je bilo priprav ­ ljenih pet osnutkov (vsi niso v celoti ohranjeni) skupnih programskih jeder. 65 Do četrte verzije so o jedrih razpravljali predvsem v strokovnih krogih, članki, povezani z njimi, pa so bili objavljeni v strokovnih revijah. Četrta ver ­ zija pa je leta 1983 postala predmet javne razprave v Sloveniji in posledično ostrih polemik v jugoslovanskem prostoru. Pomisleke do jeder so izražale že dotedanje razprave, vendar jih strokovne institucije in sodelujoči v razpravi niso eksplicitno zavračali oz. so jih bili z določenimi popravki pripravljeni sprejeti. 66 Aprila in maja 1983 je o njih nekajkrat poročalo dnevno časopisje, objavljena so bila tudi negativna stališča posameznih komisij. 67 Kljub pomislekom je medrepubliško-pokrajinska komisija za reformo izo ­ braževanja 8. julija (brez izrazitega nasprotovanja slovenskega predstavnika) predlog skupnih programskih jeder sprejela, o čemer je poročalo tudi Delo. 68 Na to sta postala pozorna dva slovenska pesnika: Ciril Zlobec in Janez Menart. Menart je začel zbirati informacije in gradivo, Zlobec pa je takoj reagiral in kritiziral zlasti skupna programska jedra za književnost, v katerih je bilo pre ­ malo slovenske književnosti. Predlog je poimenoval »antikulturen, antivzgo- jen, antiizobraževalen in antietičen« 69 (pozneje je v Sodobnosti objavil cel predmetnik z naslovi del, ki bi se jih morali učiti). Za Zlobcem je razpravo o jedrih v DPS javno napovedal Tone Partljič, v začetku septembra pa je jedra za pouk književnosti še bolj kritično analiziral Menart in jih primerjal s teda­ njim predmetnikom. Njegova analiza je pokazala, da bi se slovenski učenci 65 Več o tem v poglavju Slovenia ’s Concerns About the Proposed Yugoslav Core Curriculum in the 1980s. Leopoldine Plut Pregelj v knjigi The Repluratization of Slovenia in the 1980s; Ne­ venka Sreš, Skupna programska jedra (diplomska naloga, Univerza v Mb., PeF, Oddelek za zgo ­ dovino), Mb. 1996 (dalje: Sreš, Skupna programska jedra); Menart, Slovenec v Srboslaviji. 66 Šele marca 1983 se je Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje opredelil bolj odklo ­ nilno, češ da ne bo sprejel jeder, če njegovi predlogi ne bodo upoštevani. 67 V Naših razgledih (24. 6.1983, str. 310-312) je bilo objavljeno negativno stališče predmetne komisije in evalvacijske skupine za slovenski jezik in književnost v osnovni šoli in srednjem usmerjenem izobraževanju. 68 Še veliko odprtega v enotnem izobraževanju, Delo, 9. 7. 1983, str. 3. 69 Tudi meni je zaprlo sapo, Delo, Književni listi, 11. 8. 1983, str. 7. Slovenci in federacija 45 morali učiti 70 odstotkov jugoslovanske književnosti in le 30 odstotkov slo ­ venske, kar je označil za raznarodovanje. 70 Članek je sprožil burne reakcije in polemike. DPS je na zborovanju 19. septembra sprejelo ostro protestno izjavo, naslovljeno na CK ZKS in poslano predstavnikom tiska. Pisatelji so ocenili, da predlog izraža centralistične in unitaristične težnje, da ima namen posegati v pravice, ki so v izključni pristojnosti narodov in republik, in da so skupna jedra le prvi korak k nadaljnji centralizaciji vzgoje in izobraževanja. Zahtevali so, naj se Republiški komite za vzgojo in izobraževanje preneha dogovarjati in usklajevati jedra; za vsa področja, ki jih jedra zajemajo, naj bodo ustanov ­ ljene interdisciplinarne komisije, Slovenija naj prekliče sodelovanje v Konfe ­ renci zavodov za napredek vzgoje in izobraževanja v SFRJ.71 Protestirala so tudi druga strokovna in umetniška društva, tja do arheološkega, razne usta ­ nove in organizacije in tudi univerza. Tudi SAZU je konec septembra sprejela izjavo, ki pa je bila, kot je zapisal Menart, tako omiljena, »da je pri ljudeh šla v glavnem kot v copatah neopaženo mimo«. 72 Kljub temu je SAZU zapisala, da »predlagani načrt skupnih programskih jeder v celoti zavrača v sedanji obli ­ ki«.73 Poseben sestanek je 10. novembra organizirala SM, ki je razpravljala tudi o drugih predmetih. 74 Zaradi protestov pisateljev in javnosti ter številnih pole ­ mik (ok. 250 zapisov o jedrih v naslednjih mesecih, okrogle mize in sestanki na raznih ravneh) in zaradi ostrih napadov na Slovenijo iz drugih jugoslovan ­ skih okolij je sprva jedrom naklonjeno in nato nevtralno stališče postopoma začela spreminjati tudi slovenska politika. V začetku je stvar imela za še eno neprijetnost več v odnosih z Beogradom. Zlobčev vtis, ki ga je dobil v pogo ­ voru s članom predsedstva SFRJ Sergejem Kraigherjem kmalu po objavi svo ­ jega pisma, je bil, da so se politiki z jedri nekako vnaprej sprijaznili, saj naj bi mu sogovornik rekel približno takole: »Kaj zdaj načenjate še to, že tako nas imajo v Beogradu za nacionaliste zaradi financ in gospodarstva.« 75 Pozneje, po pisateljski izjavi, pa je bilo na sestanku, ki ga je sklical predsed ­ nik predsedstva CK ZKS Andrej Marinc, sprejeto stališče, da so opozorila pisa­ teljev pred centralizmom upravičena, razprava na medrepubliški ravni naj se nadaljuje, vendar naj bo tolerantna in vodena tako, da ne bo nesporazumov in dvomov glede ustavnih pravic vsakega naroda na področju vzgoje in izo ­ braževanja. 76 Marinc je novembra v pogovoru na beograjski TV v zvezi s slo ­ venskim odklanjanjem jeder tudi branil pravico vsake republike, da se sama 70 Skupna programska jedra in slovenstvo, Delo, 1. 9. 1983, str. 7-9; Menart, Slovenec v Srbo- slaviji. 71 Protestna izjava, priloga k: Sreš, Skupna programska jedra, objavljena tudi v: Menart, Slove ­ nec v Srboslaviji, str. 102-105. a 72 Menart, Slovenec v Srboslaviji, str. 109- 73 Stališče SAZU o načrtu Skupnih programskih jeder v vzgoji in izobraževanju v SFRJ. Arhiv RS, dislocirana enota II (fond: RK SZDL). 74 T. Hribar, Slovenci kot nacija, str. 246, 247. 75 Menart, Slovenec v Srboslaviji, str. 84. 76 Informacija s pogovora o problematiki programskih jeder vzgoje in izobraževanja v SFRJ, 26. 9. 1983. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS). 46 Slovenci in federacija odloča glede izobraževalnega sistema, še posebej kar zadeva pouk literature in zgodovine. Podobno je na zvezni konferenci SZDL 3- novembra nastopil predsednik RK SZDL Franc Šetinc. 77 Slovenski IS je zagotavljal, da bo odločno vztrajal pri stališču, da sta vzgoja in izobraževanje stvar naroda (ni pa naspro ­ toval nadaljnji razpravi o jedrih in je zagotavljal, da ne bo dopuščal pojavov nacionalizma). Slovenska politika je torej kritiko jeder nekako sprejela in jo v odnosu do Beograda tudi zagovarjala, vendar jo je označevala za emotivno, bila pa je tudi proti temu, da se Slovenci umaknejo iz razprave o jedrih. Maja 1984 so se do jeder opredeljevali po posameznih republikah in po ­ krajinah. Povsod so jih sprejeli (na Kosovu so zavrnili jedri za pouk mater ­ nega jezika s književnostjo in glasbene vzgoje), le v Sloveniji jih je Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje zavrnil z utemeljitvijo, da nima »pravne podla ­ ge«, da bi jih sprejel. Kljub temu so sklenili, da bodo delo nadaljevali v tistih skupinah, kjer usklajevanje ni bilo doseženo, še posebej v skupini za mater ­ ni jezik s književnostjo. 78 Usklajevanja so se potem na raznih ravneh in v raznih komisijah še nada ­ ljevala, zadnja verzija je v javnost prišla leta 1986. Slovenija je jedra še naprej zavračala, čeprav je bilo v osnutku resolucije o vzgoji in izobraževanju na 13. kongresu ZKJ junija 1986 zapisano, da kongres vztraja pri uveljavitvi že spre ­ jetih skupnih programskih jeder. Razmere v Jugoslaviji so bile tedaj že po ­ vsem drugačne, objavljen je bil Memorandum SANU, Prispevki za slovenski nacionalni program v 57. številki Nove revije, v Zvezi književnikov Jugoslavije je prišlo do blokade, ker velikosrbski pisatelj Miodrag Bulatovič ni dobil pod ­ pore za enoletno predsedniško mesto. Kljub različnim pogledom in konfliktu ob skupnih programskih jedrih so bili stiki slovenskih in srbskih intelektualcev še nekaj časa redni. Med po ­ membnejša srečanja sodi sestanek 14. novembra 1984 v gostilni Mrak v Ljub ­ ljani, kjer pa so se - ob sicer skupni ugotovitvi, »da je z obstoječo Jugoslavijo, v kateri se vsi počutimo le slabo, konec« - sprli ob vprašanju pravice do sa­ moodločbe in s tem osamosvojitve (ki je bilo tedaj mišljeno kot konfedera- tivni status Slovenije v Jugoslaviji). 79 Novorevijaški krog je srbskim intelektual ­ 77 Razprava Franca Šetinca na seji predsedstva zvezne konference SZDL Jugoslavije 3. 11.1983, ko je obravnavala Skupna programska jedra v osnovnem in usmerjenem izobraževanju. Arhiv RS, dislocirana enota II (fond: RK SZDL). 78 Branimir Nešovič, Jedra lahko razumemo tudi drugače, Delo, 19. 5. 1984, str. 10. 79 Sestanka so se od Srbov udeležili: Dobriča Ćosić, Mihajlo Markovič in Ljubomir Tadič, od Slovencev pa Spomenka in Tine Hribar, Marjan Rožanc, Milan Apih, Ivan Urbančič in Taras Ker ­ mauner. Srečanje, ki naj bi bilo tajno, je spremljala in posnela tudi SDV. Nekateri udeleženci, npr. Tine Hribar, so imeli sestanek za zelo pomemben (sovpadal naj bi z ugotovitvami novorevijaškega kroga, da slovensko samobitnost lahko zagotovi le konfederativni status), drugi (Taras Kermau ­ ner) pa so menili, da ni imel prelomnega pomena, da je šlo bolj za neke vrste »tipanje«. (Pogovori pisca s T. Kermaunerjem december 1993-februar 1994, neavtoriziran magnetogram, str. 42. Arhiv Znanstvenega in publicističnega središča Lj.) Več o sestanku v: Tine Hribar, Nova, osamosvojitvena volja Slovencev, objavljeno v zborniku Slovenci in država, Lj. 1995, str. 279-293; isti, Slovenska državnost, str. 225, in dokumentacijski dodatek str. 238-240 ter 248-250. Posnètek, ki ga je nare ­ dila SDV, naj bi po zagotovilih pristojnih v Sovi ne bil ohranjen. Slovenci in federacija 47 cem ponudil posebno številko Nove revije, da bi v njej izrazili svoja stališča, vendar ti tega niso storili. Ćosić je čez eno leto, 23. novembra 1985, v pismu Niku Grafenauerju v zvezi s sestankom izrazil svoje občudovanje jasnosti in čvrstosti slovenskih pogledov, vendar tudi začudenje nad njihovim »podce ­ njevanjem in nerazumevanjem objektivnih preprek in pogojnosti uresničeva ­ nja optimalne avtonomije Slovenije«. Slovenska prizadevanja je imel za tvegan in neuresničljiv cilj. Hkrati pa je priznal, da Srbi svojega stališča do »nacional ­ nega jugoslovanskega vprašanja« in razumevanja »demokratičnega socializma v sodobni civilizaciji« (nacionalnega programa) še nimajo in da bo trajalo še veliko časa, preden ga bodo dobili. 80 Ćosić je bil v pismu neiskren in je prikri ­ val dejstvo, da je predsedstvo SANU že pol leta prej, 23. maja 1985, ustanovilo šestnajstčlansko komisijo, katere naloga je bila priprava Memoranduma o družbenih razmerah v državi, še posebej v Srbiji. 81 Komisijo je vodil Dušan Kanazir, tedanji predsednik SANU, pripravo Memoranduma pa dejansko pod ­ predsednik SANU in komisije Antonije Isakovič 82 (sicer znan pisatelj, pisec knjige o Golem otoku Tren I in Tren II, op. B. R.). Ćosić je vztrajno zanikal, da bi sodeloval pri pripravi Memoranduma, čeprav ga imajo za njegovega du ­ hovnega očeta. Delo v zvezi z Memorandumom je namreč potekalo skrivnostno. Na neki način ga je»naročila« srbska oblast oz. tedanji najvplivnejši politik Ivan Stam­ bolič, ki je hotel SANU vključiti v reševanje aktualnih družbenih problemov in je zato podpiral idejo akademije, da organizira strokovnjake za razna pod ­ ročja (organiziranih je bilo šest skupin). Rezultat pa je bil v nasprotju s tistim, kar je hotel Stambolič, in ta je na Memorandum reagiral takoj, v govoru na beograjski univerzi oktobra 1986.83 Memorandum so prve deloma objavile Večernje novosti v Beogradu 24. septembra 1986.84 V njem so srbski akade­ miki med drugim zapisali, da na drugem zasedanju AVNOJ, ko so odločali o prihodnosti Jugoslavije, srbskih predstavnikov ni bilo, da Srbija v povojnem 80 Objavljeno v: T. Hribar, Slovenci kot nacija, str. 248-250. 81 Memorandum of the Serbian Academy of Sciences and Arts. Answers to criticisms, Belgrade 1995, str. 13. 82 Tasić, Kako je ubijena druga Jugoslavija, str. 57. 83 Stambolič, Put u bespuče, str. 117-131. 84 Novinar Aleksandar Đukanović, ki je Memorandum tudi prvi kritizirat Za namen o objavi naj ne bi vedela niti srbska SDV. Že kmalu po nastanku, jeseni 1986, je Memorandum v cirilici objavila Srbska književna zadruga (Serbian Literary Association) v New Yorku, pa tudi sicer so kmalu po objavi v Večernjih novostih začele krožiti kopirane verzije v srbohrvaščini in pozneje v angleščini. Pri sestavljanju so sodelovali najpomembnejši srbski intelektualci, obsegal pa je triinse ­ demdeset strani. Pisci so, zato da bi se zavarovali, vedno znova ponavljali, da gre za še nedo ­ končano delo. V srbohrvaščini je bilo besedilo v Jugoslaviji prvič integralno objavljeno v zagreb ­ ški reviji Naše teme (št. 1,1989). Leta 1995 je v angleščini, nemščini in francoščini izšla avtorizirana in komentirana verzija. Pisca komentarja, ki je precej daljši od Memoranduma samega, sta dva od vodilnih avtorjev, Kosta Mihailovič in Vasilije Krestič. Uradno verificirana verzija se od prvot ­ ne ne razlikuje, v komentarju pa pisca zavračata vsakršno odgovornost Memoranduma za po ­ znejše dogajanje v Jugoslaviji in zanikata njegov velikosrbski značaj ter (ponovno) dokazujeta, da je bila Srbija v Jugoslaviji zapostavljena in talec slovenske in hrvaške politike. Memorandum naj bi bil po njunem mnenju le poskus prispevati k razrešitvi jugoslovanske krize, njegovi avtorji pa so bili zaradi njega izpostavljeni političnemu pregonu. 48 Slovenci in federacija obdobju v nobenem odločilnem trenutku ni imela pobude, pač pa sta jo ime ­ li Hrvaška in Slovenija, in da Srbi na Hrvaškem v nobenem obdobju svoje zgodovine, razen v času NDH, niso bili tako ogroženi, češ da so odrezani od matice, ta pa celo nima možnosti, da je o njihovem položaju obveščena vsaj toliko, kot so nekateri jugoslovanski narodi o svojih manjšinah. Zapisali so, da proti Srbiji obstaja trajna hrvaško-slovenska koalicija, srbski narod pa edini nima svoje države, čeprav je največ žrtvoval v obeh svetovnih vojnah, saj je politično, etnično in kulturno razpršen po vseh republikah in pokrajinah, in da se morajo zato Srbi poenotiti in povezati (vzpostaviti popolno nacionalno in kulturno integriteto srbskega naroda ne glede na to, v kateri pokrajini ali republiki živijo). Dejansko je Memorandum zahteval združitev vseh Srbov v eni državi, torej teritorialno združitev tedanje republike Srbije z deli ozemlja Hrvaške ter BiH. Njegovi pisci so tudi pozvali druge jugoslovanske narode, naj se izjasnijo o svojih namerah, ker bi v tem primeru tudi Srbija laže opredelila oz. zagovar ­ jala svoje interese. Memorandum je bil po Nacertaniju srbskega ministra Ilije Garašanina iz leta 1844 najcelovitejši nacionalni (nacionalistični) srbski pro ­ gram (v primerjavi z Nacertanijem, ki je nastal v za Srbe bistveno težjih zgo ­ dovinskih okoliščinah, tudi mnogo agresivnejši do drugih narodov, zlasti do Hrvatov). Srbski intelektualci, zlasti književniki, so srbsko javnost že mesece prej psi­ hološko pripravljali za sprejem Memoranduma. Osnova njihovega izrazoslov ­ ja so bile besede o ponižanju, negiranju, izkoriščanju, ranjenosti srbskega na ­ roda in o njegovi nacionalni žalosti. Tedanja srbska oblast je na to reagirala, tako so bila npr. sredi marca 1986 objavljena stališča predsedstva SR Srbije, kjer so kritizirali Združenje književnikov Srbije, ker na svojih tribunah nudi prostor nacionalistom, da izražajo svoja stališča. Mesec dni kasneje je pred ­ sedstvo znova obsodilo srbske nacionaliste, da izkoriščajo razmere na Kosovu za podpihovanje mednacionalne nestrpnosti. Tudi posamične komisije CK ZK Srbije so obsojale nacionalizem (le dva dni pred objavo Memoranduma v Novostih so vsi časopisi objavili kritiko komisije za informiranje in idejno- teoretično delo). Po objavi je bil načrt Memoranduma sprva kritiziran na številnih forumih. Ko pa je oblast prevzel Miloševič, je spremenjena srbska politika Memorandumu sčasoma po tihem priznala status srbskega nacio ­ nalnega programa. V Srbiji je tako nastala »antimoderna, močna in učinkovita koalicija: eno stran so sestavljale ekstremne nacionalistične sile srbske Pravo ­ slavne cerkve in srbske inteligence, katerih naloga je bila, da ustvarijo nacio ­ nalistično ozračje, na drugi strani pa so bili konservativni aparati partije, ar ­ made in milice, ki so uporabili ’ranjeni ponos naroda ’, da bi ohranili svojo oblast«. 85 Z Memorandumom se sicer ni strinjal niti Vaša Čubrilovič, eden najstarejših in najuglednejših akademikov (bil je član skupine Ujedinjenje ili smrt, ki je leta 1914 v Sarajevu izvedla atentat na prestolonaslednika Franca 85 Vesna Pešić, Rat za nacionalne države, str. 43, 44, objavljeno v: Srpska strana rata. Slovenci in federacija 49 Ferdinanda). Zgrožen je pripovedoval, »kako se cela skupina nesmrtnikov leta sklanja nad zemljevide Bosne in poskuša odkriti vsaj kozjo stezo, po kateri bi se iz Beograda do Karlovca lahko prišlo peš izključno skozi srbske vasi in mesta«. 86 V Sloveniji so tedaj že pripravljali 57. številko Nove revije, na Hrva ­ škem pa niso upali preveč glasno reagirati. Zgodovinar Miroslav Brandt je sicer JAZU v Zagrebu neuradno predlagal, da bi tudi ona formirala znanstve ­ no skupino, ki bi napisala hrvaški nacionalni program in odgovorila na Me­ morandum SANU, vendar je dobil odgovor, da v JAZU ni primernih ljudi za kaj takega. Potem je sam napisal Antimemorandum, vendar ga ni upal ob ­ javiti. Besedilo je bilo tako objavljeno šele leta 1991, v zborniku z naslovom Izvori velikosrbske agresije. 87 Po sestanku v Mraku, še bolj pa potem, ko je Memorandum postal javen, so se začele tudi polemike med slovenskimi in srbskimi intelektualci, npr. med Dimitrijem Ruplom in LjubomiromTadičem po objavi intervjuja z Ruplom v Dugi decembra 1986. Rupel je izzval burne polemike z izjavo, da ga ne briga, če albanski otroci vzklikajo geslo »Kosovo republika!« Po njegovem mnenju bi se Srbi morali z Albanci dogovoriti, kako bodo skupaj živeli v isti republiki. Duga je tedaj še s simpatijo spremljala dogajanje v Sloveniji, že naslednje leto pa je postala eno od glavnih protislovenskih glasil. 88 Podobna je bila polemika med bivšima dolgoletnima prijateljema Dobrico Ćosićem in Tarasom Kermau ­ nerjem, ki sta si javno izmenjavala pisma. Stiki na osebni ravni so se nekaj časa še nadaljevali, vendar ne več prav dolgo. Leta 1987 je bilo zadnje pomemb ­ nejše soočenje slovenskih in srbskih intelektualcev v Beogradu 89 V tistem času (1985 in 1986) so se pričeli tudi sistematični napadi srbskega in zveznega tiska na Slovenijo. Prvo večjo polemiko po skupnih programskih jedrih (1983) je začel Krste Bjelič, odgovorni urednik zagrebške izdaje dnev ­ nika Borba, ki je bil poročen s Slovenko in je nekaj časa živel v Sloveniji. V Nedeljskem dnevniku je konec novembra 1985 objavil prispevek z naslovom Kaj muči (nekatere) Slovence? Bjelič je nekaj izjav in dogodkov (npr. pogovor Bojana Štiha z Josipom Vidmarjem, vzklikanje nacionalističnih gesel na nogo ­ metni tekmi v Ljubljani, intervju tedanjega predsednika slovenske skupščine Vinka Hafnerja v Ninu, izjavo zgodovinarja Boga Grafenauerja, da je meja slovenske zavezanosti Jugoslaviji pogojena z uresničevanjem samostojnega nacionalnega življenja v njej) uporabil za splošen napad na Slovenijo. Poanta članka je bila, da je Slovenija egoistična, nehvaležna za vse, kar ji je dala Ju ­ goslavija, in se želi odcepiti, razlika v pogledih med uradno politiko in inte ­ lektualci pa naj bi bila samo v tem, kdaj naj bi se to zgodilo. 90 Tovrstno novi ­ 86 Stambolič, Put u bespuće, str. 125, 126. 87 Izvori velikosrpske agresije, rasprave, dokumenti, kartografski prikazi, priredio Bože Čovič, Zg. 1991, str. 207-256. - V knjigi je objavljen tudi Memorandum SANU. 88 Snježana Milivojevič, Nacionalizacija svakidašnjice, objavljeno v: Srpska strana rata, str. 671,672. 89 Pogovor je organiziralo Združenje književnikov Srbije, objavile pa so ga Književne novine št. 743,1.12.1987. 90 Bjeliču je odgovorila Ljerka Bizilj. Več o tem V: L., N. Bizilj, Novinarski arhivi, str. 83. 50 Slovenci in federacija narstvo je sredi osemdesetih let postalo standarden način pisanja o Sloveniji in je zamenjalo prejšnje emotivne prispevke posamičnih piscev, ki se jim je rušila idealizirana titovska Jugoslavija, kakršna že zdavnaj ni več obstajala. V spremenjenem načinu pa je že prepoznavno sistematično spodbujanje pro ­ tislovenskega razpoloženja, ki so ga povzročili domnevno slovensko nera ­ zumevanje kosovskega problema in podpiranje kosovskih Albancev ter slo ­ venske zahteve po demokratizaciji sistema (ukinitev 133- člena o verbalnem deliktu) in vojske (civilno služenje vojaškega roka) ter odpravljanju preživelih simbolov (praznovanje dneva mladosti). Bjelič je naslednje leto, 28. novembra 1987, začel objavljati tudi v srbski reviji Duga. Dolgo serijo člankov je naslovil Sindrom vzporednega toka, smiselno pa je bila naravnana enako kot prispe ­ vek v Nedeljskem dnevniku, le da z drugimi primeri (civilno služenje voja ­ škega roka, odnos do JLA, mnenja »alpskih intelektualcev« o nacionalni ogro ­ ženosti ipd.). Sicer pa tudi slovenski tisk ni ostajal dolžan. V času, ko se je Miloševič boril za oblast v Srbiji, je pisal precej več in ostreje o razmerah v Srbiji kot pa te­ danji srbski tisk (ki je čakal na razplet razmer) o Sloveniji. Slovenski tisk je neusmiljeno kritiziral Miloševičeve brutalne čistke in podrejanje medijev (na ­ vajal je črno listo srbskega vodstva s 170 novinarji, ki jim je treba zapreti usta), 8. sejo CK ZK Srbije je označeval za »demokratični stalinizem«, dogajanje v srbski partiji za lov na čarovnice, razmere v Srbiji sploh pa za stalinistične ipd.91 Seveda je potem discipliniran srbski tisk pod taktirko novih, Miloševiču zvestih urednikov z vsemi topovi udaril nazaj. 92 V zvezi s slovensko-srbsko medijsko vojno je zanimiva teza, da je imelo ustvarjanje sovraštva do Slovencev predvsem namen homogenizirati Srbe, ne pa pripraviti jih na morebiten kasnejši spopad s Slovenci. 93 91 Pisanje slovenskih revij in drugih periodičnih publikacij o SR Srbiji ter srbskih revij o SRS novembra in decembra 1987 ter januarja 1988, pripravil Primož Žagar, Republiški komite za infor ­ miranje. Arhiv vlade RS. (Arhiv vlade RS je sedaj shranjen v Arhivu RS.) 92 Zlasti povedna je analiza Politikine rubrike Odjeci i reagovanja, obravnavana v več člankih v knjigi Srpska strana rata. Leta 2001 so srbski opozicijski intelektualci rubriko še dodatno in celovito obdelali ter raziskavo predstavili na CD-ju. 93 Tasič, Kako je ubijena druga Jugoslavija, str. 89, 90. Slovenci in federacija 51 KONFEDERALNI NACRT ŠINIGOJEVE VLADE Nasproti srbskemu modelu »čvrste« federacije je slovenska oblast najprej ponujala model »asimetrične« federacije, na koncu pa je pod pritiskom opo ­ zicije 94 že delala načrte tudi o konfederaciji. Delovna skupina IS (tedaj ga je vodil Dušan Šinigoj) je tik pred koncem mandata izdelala projekt konfede ­ ralne pogodbe. To ji je naložila skupščina na skupni seji vseh treh zborov 8. marca 1990, ko je sprejela Deklaracijo o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Republiko Slovenijo. IS je predvideval, da je konfederalna pogodba sprejemljiva tudi za druge republike in obe pokrajini v SFRJ. Popolnoma jasno pa mu je bilo tudi, da se bodo projekta morali lotiti nova večstrankarska skupščina in novi IS oziroma vlada (gradivo je bilo namreč obravnavano na zadnji seji pred koncem mandata). 95 Konfederalni projekt Šinigojeve vlade je zajemal štiri področja: okvirni pregled pojma konfederacija z vidika pravne teorije in zgodovine (gradivo republiškega komiteja za zakonodajo); mednarodnopravni vidiki in proble ­ mi ozemeljske suverenosti in državnih meja (gradivo republiškega komiteja za mednarodno sodelovanje); strukturna analiza vpetosti slovenskega gospo ­ darstva v jugoslovanski trg blaga in storitev (gradivo Zavoda RS za družbeno planiranje); vojaški vidik konfederalizma (gradivo RSLO). Vlada je izhajala iz predpostavke, da so državne meje SFRJ na območju RS, tj. meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, natančno določene in mednarodnopravno niso dvomljive. Ob izločitvi iz SFRJ bi moralo biti zagotovljeno vse, da se v mednarodni javnosti takoj prizna in konstituira za polnopravno državo. Slovenija bi prevzela sukcesijo, pri čemer pa je treba računati na komplikacije, če ji katera od sosednjih držav ne bi priznala popolne suverenosti. Najbolj relevantno bo stališče velikih sil, podpisnic mirovne pogodbe z Italijo leta 1947 ter državne pogodbe z Avstrijo leta 1955. Glede Jugoslavije je vladni projekt predvidel dva scenarija: po ­ polno soglasje glede izločitve posameznih delov iz SFRJ ali pa enostranska odločitev samo enega ali več delov. V prvem primeru glede sukcesije ne bi prihajalo do velikih težav. V dru ­ gem bi bilo vprašanje sukcesije obremenjeno z nepriznavanjem nekdanjih federalnih enot. Reprezentativnost pravega državnega in s tem tudi mednarodnega subjekta bi si Slovenija laže pridobila oziroma bi ga lahko učinkovito izvajala, če bi akt osamosvojitve oziroma te­ ritorialne suverenosti temeljil na prepričljivem referendumu. Le-ta bi vsekakor moral vse ­ bovati naslednje elemente: 94 Več o tem v poglavjih Oblast in opozicija ter Ustavna osamosvojitev Slovenije. 95 Zapisnik 230. seje IS RS, 26. 4. 1990. Arhiv vlade RS. 52 Slovenci in federacija - razglasitev suverenosti nad ozemljem znotraj dosedanjih republiških in državnih meja z izjavo, da postajajo te meje državne meje RS oz. da Slovenija postane pravna naslednica pogodb SFRJ, ki urejajo državne meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko; - izjavo o prevzemanju mednarodnih obveznosti in pravic, ki izhajajo iz pogodb SFRJ z drugimi državami in mednarodnimi institucijami, predvsem na področjih, povezanih z ozemljem RS, in sicer z načeli sukcesije držav; - izjavo o polnih pravicah narodnih skupnosti Italijanov in Madžarov v okviru veljavnega prava in mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila SFRJ; - izjavo o spoštovanju človekovih pravic; - poziv sosednjim državam, naj spoštujejo meje ter teritorialno nedotakljivost RS. Pred morebitnim aktom teritorialne suverenosti bi bilo primerno pripraviti belo knjigo, ki bi jo, sočasno z razglasitvijo neodvisnosti izročili tujim vladam, predvsem tistim iz sosed ­ njih držav ter VS OZN. Podatki v knjigi naj bi bili obrazložitev akta razglasitve ozemeljske suverenosti in nedotakljivosti meja ter osnova za priznanje RS kot samostojnega državnega subjekta. Po mnenju pripravljavcev gradiva bi moral biti kakršenkoli akt razglasitve popolne teri ­ torialne suverenosti RS dobro pripravljen in izrecno reprezentativen. Pri tem bi moral biti narejen tudi program izvajanja oblasti na področjih zagotavljanja javnega reda in miru, pre ­ vzema varovanja meja od enot JLA in intenzivne diplomatske dejavnosti na vseh ravneh, še posebej pri sosednjih državah. Za popolno razjasnitev problematike bo, kot so zapisali, treba pravno obdelati vprašanja, ki se nanašajo na: samoodločbo, priznanje države (de iure in de facto), aktivno in pasivno poslanstvo, priznanje vlade navzven, temeljito obdelavo sukcesije, referendum, pravico do suverenosti. Po strukturni analizi Zavoda RS za družbeno planiranje 96 je Slovenija prodala na doma ­ čem trgu 51,9 odstotka proizvodnje, 30,1 odstotka na jugoslovanskem trgu, 18 odstotkov pro ­ izvodnje pa je izvozila v druge države. Po regionalni in panožni strukturi je bila leta 1988 največji kupec slovenskega blaga Hrvaška (9,8 odstotka), sledile so: ožja Srbija (6,1 odstotka), BiH (3,3 odstotka), Vojvodina (1,8 odstotka), Makedonija (1,2 odstotka), Kosovo (0,5 odstot ­ ka) in Črna gora (0,3 odstotka). Večino (57 odstotkov) jugoslovanskih izdelkov in surovin je Slovenija nabavljala na Hrvaškem in v BiH. Prodaja v ti dve republiki je obsegala 54 odstotkov vse prodaje v druge jugoslovanske republike. Zavod je izračunal tudi, kakšne bi bile gospodarske posledice zapiranja trga blaga in storitev v drugih republikah ob predpostavki, da prodaje ne bi bilo mogoče nadomestiti z izvozom niti ne s preusmeritvijo proizvodnje na druge programe. Ugotovil je, da bi direktni izpad slovenske proizvodnje zaradi 100-odstotne nezmožnosti njene realizacije v drugih re ­ publikah znašal ok. 30 odstotkov (ker je Slovenija dotlej realizirala ok. 30 odstotkov svoje proizvodnje na trgih drugih republik). S prištetim t. i. indirektnim globalnim učinkom, ki je znašal po izračunu z medsektorskim modelom 7,25 odstotka, bi skupni izpad povzročil zmanjšanje slovenske proizvodnje za ok. 37,25 odstotka; če bi prišlo samo do izpada prodaje v Srbijo (kar je bilo zaradi srbske blokade, vsaj kar je zadevalo neposredno poslovanje, de- 96 Vpetost slovenskega gospodarstva v jugoslovanski trg, strukturna analiza, Zavod RS za dru ­ žbeno planiranje, 4. 5. 1990. Arhiv vlade RS. Slovenci in federacija 53 jansko že v veliki meri uresničeno, op. B. R.), pa 15,3 odstotka. 97 Zavod je še izračunal, kolik ­ šen bi bil izpad slovenskega gospodarstva v celoti tudi pri manjših odstotkih, ter če bi slo ­ vensko gospodarstvo ob osamosvojitvi še naprej prizadeval le bojkot Srbije. Naredil je tudi natančno analizo izgub po posameznih panogah, predvsem ključnih resorjev (elektrogospo ­ darstva, pridobivanja premoga, proizvodnje naftnih derivatov, črne metalurgije, predelave barvnih kovin, bazičnih kemijskih izdelkov, lesa in končnih lesnih izdelkov, tekstila, usnja, krzna, tobaka). RSLO je preučil vojaški vidik konfederalnega statusa. 98 Ugotavljal je, da je v pristojnosti federacije določanje osnove enotnega sistema SLO, ki zajema tako oborožene sile, civilno zaščito, opazovanje in obveščanje kot priprave na obrambo vseh družbenopolitičnih skup ­ nosti in drugih samoupravnih organizacij. Oborožene sile so le del tega sistema, vsi sestavni deli pa tvorijo celoto, ki jo sestavljajo JLA kot skupna oborožena sila vseh narodov in narod ­ nosti ter vseh delovnih ljudi in občanov in TO kot najširša oblika oboroženega splošnega ljud ­ skega odpora. Po obstoječi ureditvi vsaka republika in avtonomna pokrajina na svojem ozem ­ lju ureja in organizira SLO, vodi TO, civilno zaščito in druge priprave, federacija pa ureja in organizira JLA, jo vodi in ji poveljuje. Federacija tudi ureja vodstvo in poveljevanje oboroženih sil ter uresničuje vrhovno poveljstvo nad oboroženimi silami. Pri tem je predsedstvo SFRJ najvišji organ vodstva oboroženih sil in poveljevanja tem silam v miru in v vojni. Pristojnost republik in pokrajin v zvezi s TO je omejena zlasti na zagotavljanje materialnih in drugih možnosti za njen razvoj. Vsa druga vprašanja so v pristojnosti federacije oziroma njenih organov. TO ni mogoče obravnavati kot lastne oborožene sile posamezne republike, temveč le kot del enotnih oboroženih sil, do katerih imajo republike in avtonomne pokrajine dolo ­ čene pravice in dolžnosti. Za konfederalni status na vojaškem področju je gradivo, ki ga je pripravil sekretariat, predvidelo tri možne modele: - reorganizacijo skupnih oboroženih sil, ki jo sestavljajo kontingenti držav članic; - reorganizacijo, ki jo sestavljajo kontingenti članic, te pa imajo poleg tega še lastne sile; - samo lastne oborožene sile članic. Za uresničitev kateregakoli modela bi bilo treba poprej izpeljati osamosvojitev federalnih enot, vključno z vojaškim kompleksom, organizirati in vzpostaviti lastne oborožene sile čla­ nic, skleniti pogodbo o konfederaciji, v kateri bi bile poleg načina organiziranja oboroženih sil določene tudi osnove skupnega poveljevanja (če bi tako želele članice). Nova organizira ­ nost ne bi smela povzročiti zmanjšanja učinkovitosti oboroženih sil. Če bi izbrali model lastnih oboroženih sil, bi bila TO lahko zametek, vendar ta glede na organiziranost in opremljenost ni primerna za samostojno vodenje frontalne in kombinirane oblike oboroženega boja. Njeno funkcijo je smotrno ocenjevati le v povezavi z JLA, ob pre ­ oblikovanju oboroženih sil bi morali zagotoviti kontinuiteto njihovega delovanja ne glede na posege v obstoječo organiziranost. Suverenost članic v konfederaciji pomeni tudi suverenost 97 Srbska blokada slovenskega gospodarstva je analizirana v gradivu Analiza učinkov oviranja pretoka blaga v Jugoslaviji, Poročevalec skupščine SRS in skupščine SFRJ za delegacije in delega­ te, št. 2, 1990 (dalje: Poročevalec). 98 Republiški sekretariat za ljudsko obrambo, 16. 4. 1990. Uradna tajnost: strogo zaupno. Za­ deva: Vojaški vidik konfederacije. Arhiv vlade RS. 54 Slovenci in federacija na vojaškem področju. Problemi so majhno število vojaške inteligence, nerazvita namenska industrija, vojaško šolstvo, kar vse bi terjalo dolgo prehodno obdobje. Skupne sile bi povzro ­ čile pomisleke o suverenosti posameznih članic. Na drugi strani pa je organiziranje lastnih oboroženih sil članic sicer dolgoročno možno, vendar bodo obstajale razlike v njihovi kvali ­ teti, kar bi bilo možno delno izenačevati prek konfederalnih organov. Mogoče je tudi, da bi ta problem reševali prek miličniškega sistema, čeprav ga večina držav rešuje z vojsko. Pisci analize so ocenjevali, da bi bilo za kaj takega potrebnih 13 000 nabornikov letno. Skupne oborožene sile konfederacije bi morale imeti zgolj funkcijo odvračanja zunanjega ogrožanja. Voditi jih in poveljevati jim bi bilo mogoče s preoblikovanjem zveznih organov. Generalštab bi moral biti vezan izključno na vrhovno poveljstvo ali poveljnika, s čimer bi odpadla dvojnost v obstoječi organiziranosti, kjer ZSLO združuje upravno in štabno funkcijo, do določene mere pa tudi vodi in poveljuje. Zaključek analize je bil, da je tudi v konfederaciji mogoče organizirati obrambno funkcijo na načelih SLO, vojaško vprašanje pa reševati na obravnavane tri načine. Samozavestna, a heterogena Demosova koalicija, ki je oblast prevzela le dober mesec po nastanku konfederalnega načrta Šinigojeve vlade, je bila prepričana, da je osamosvojitev njen projekt in da ga je sposobna izpeljati brez podpore nekdanjih političnih sil, do katerih je bila zelo nezaupljiva. Zato projekt Šinigojeve vlade ni imel pomembnejšega učinka, o njem se ni govo ­ rilo, novi IS o njem ni razpravljal, prav tako ne nova večstrankarska skup ­ ščina." Predsednik novega IS Lojze Peterle je projekt poznal, saj je kmalu po prevzemu oblasti, 17. maja 1990 na 4. seji predsedstva RS, povedal, da ga je Šinigoj ob predaji poslov nanj opozoril. 99 100 Zgodovinsko je konfederalni načrt Šinigojeve vlade zanimiv predvsem zato, ker so njegovi elementi prepoznav ­ ni v osnutku konfederalne pogodbe, ki sta jo čez nekaj mesecev skupaj pri ­ pravili Slovenija in Hrvaška, v marsičem pa so postali temelj osamosvojitvene zakonodaje (ki jo je v glavnem pripravljal komite za zakonodajo pod vod ­ stvom Lojzeta Janka), pa tudi drugih ukrepov slovenske oblasti, navsezadnje tudi zato, ker v vladnih službah večinoma ni prišlo do radikalnega odpu ­ ščanja (lustracije) in so isti uradniki nadaljevali operativno delo tudi na osa ­ mosvojitvenih projektih Demosove vlade. 99 Tedanji minister (sekretar) za zunanje zadeve Dimitrij Rupel je npr. 18.6. 2001 piscu izjavil, da projekta sploh ni poznal, podobno pa verjetno velja tudi za druge člane vlade. i°o Magnetogram 4. seje predsedstva RS, 17. 5.1990. Arhiv predsednika RS. Slovenci in federacija 55 SLOVENSKO-HRVASKI PREDLOG ZA KONFEDERACIJO Slovensko-hrvaški predlog za konfederacijo je nastal na podlagi dogovora predsedstev Republike Slovenije in Republike Hrvaške julija 1990. Z njim je slovensko predsedstvo hotelo ublažiti ostre reakcije, do katerih je prišlo v federaciji in v drugih republikah potem, ko je slovenska skupščina 2. julija 1990 sprejela Deklaracijo o suverenosti države RS.101 V času sprejema te de­ klaracije (situacija je bila zelo napeta tudi zaradi razorožitve slovenske TO sredi maja 1990) naj bi predlog o konfederalni ureditvi ublažil napetosti in pokazal, da Slovenija (in Hrvaška) v resnici ne želita enostranske odcepitve, pač pa iščeta formulo za ohranitev Jugoslavije v taki obliki, ki bi zadovoljila nacionalne in demokratične zahteve njenih narodov. Izdelavo predloga kon ­ federalne pogodbe je ob zaostritvi zaradi orožja na seji predsedstva predla ­ gal Matjaž Kmecl z obrazložitvijo, da bi zgolj priprava lastne slovenske usta ­ ve kazala, kot da se Slovenija zapira vase. 102 S tem so se strinjali tudi drugi. Novi predsednik vlade Peterle je obljubil, da bo preučil konfederalni pred ­ log Šinigojeve vlade, vlada pa bo razmislila o ustanovitvi analitske službe, ki bi pripravljala posamezne scenarije. Tudi predsednik skupščine France Bu ­ čar je opozarjal, da »za kar smo se načelno opredelili, kar je bila tako rekoč skupna politična odločitev - to je konfederacija - nimamo scenarija, kako do tega priti«. 103 Po njegovem bi sicer to morala biti splošna slovenska od ­ ločitev, vendar mora biti scenarij zanjo pripravljen. Julija 1990 je nato na seji predsedstva SFRJ, ki so se je udeležili tudi predsedniki (predsedstev) repub ­ lik, prišlo do dogovora, da naj bi Slovenija in Hrvaška pripravili predlog za konfederacijo, druge republike pa naj bi delale osnutek za »sodobno« oz. »čvr ­ sto« federacijo. Koncept »čvrste federacije« sta v resnici s predlogi amandma ­ jev k ustavi SFRJ iz leta 1974 že pripravljala Markovičeva zvezna vlada in srb ­ sko vodstvo. ( Predlog konfederalne pogodbe, 104 ki ga je oktobra pripravila skupina ekspertov obeh V republik, je temeljil na teoretičnih posplošitvah primerov konfederacij iz zgodovine in iz- I kušenj ES;Izhajal je iz stališča, da konfederalno pogodbo kot akt mednarodnega prava lahko h sklepajo samo samostojne, suverene države, torej tiste republike v tedanji SFRJ, ki se kot take i j, konstituirajo na podlagi pravice naroda do samoodločbe ali ki se odločijo, da se med seboj 101 Več o tem v poglavju Ustavna osamosvojitev Slovenije. 102 Magnetogram 4. seje predsedstva RS, 16. 5. 1990. Arhiv predsednika RS. 103 Prav tam. 104 Model konfederacije v Jugoslaviji, Lj., Zg., 4. 10. 1990. Arhiv predsednika RS. 56 Slovenci in federacija ? povežejo v federacijo in prek federacije sklenejo konfederalno pogodbo z drugimi samo ­ stojnimi državami - dotedanjimi republikami. Ja posamezna vprašanja so bile pripravljene tudi alternative. . . .... Temeljna izhodišča so bila: - konfederacijo tvori zveza suverenih držav zaradi uresničevanja skupnih ciljev; - predpostavka je, da je za konfederacijo osnoven ekonomski interes, tj. zagotovitev skup ­ nega trga; skupni interes je tudi vključevanje v evropske integracijske procese; - konfederacija mora zagotoviti uresničevanje obrambno-varnostnih interesov, tj. zavarova ­ nje pred napadom od zunaj oziroma zavarovanje meja vseh članic; - zagotoviti mora enake standarde pri varstvu pravic človeka kot posameznika in vseh etni ­ čnih skupnosti. Nadalje je predlog določal, da lahko članice prenesejo izvrševanje posameznih pristojnosti na konfederalne organe, katerih odločitve se izvršujejo na način, določen s konfederalno pogodbo. Tako zamišljena konfederacija bi bila mednarodna organizacija po zgledu ES. V predlogu so poudarili, da bi bilo pri določanju ciljev konfederacije treba upoštevati mož ­ nost, da bi bila konfederacija kot celota sposobna postati članica ES, ker je to želja vseh njenih potencialnih članic. Konfederalna pogodba bi bila sestavljena iz uvoda (preambule) in na ­ slednjih poglavij: načela; članstvo; pristojnosti; organi; financiranje zveze; vprašanja sukcesije; uporaba jezika; prehodne in končne določbe. V uvodu bi se med drugim: potrdila vera v moralne vrednote evropske civilizacije po zgledu statuta Sveta Evrope, obsodil hegemonizem nad narodi, potrdilo načelo vseh oblik lastnine ter svoboda podjetništva in ustvarjalnosti, vera v skupen gospodarski in socialni napredek in solidarnost ljudi, ohranjanje zunanje varnosti konfederacije in držav članic kot cilj zveze in ustanovitev zveze kot prispevek k evropski varnosti in integracijskim tokovom. Posebej bi bilo poudarjeno, da gre za združitev »na podlagi neodtujljive in trajne pravice vsakega naroda do samoodločbe, ki vključuje pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi in državami«. V načelih bi bilo zapisano vzajemno priznavanje in spoštovanje temeljnih pravic vsake države članice do obstoja, neodvisnosti, enakosti, mednarodnega komuniciranja in spošto ­ vanja ter načelo nevmešavanja; obveznost, da se ne bodo sklepale pogodbe, naperjene zoper zvezo ali v neskladju s to pogodbo ali na škodo drugih članic; obveznost vzajemnega zava ­ rovanja pred zunanjim napadom na zvezo in ustanovitve sistema kolektivne varnosti in skup ­ ne obrambe v ta namen; spoštovanje in izpolnjevanje obveznosti iz evropske konvencije o človekovih pravicah iz leta 1950 in njenih protokolov; načelo prepovedi diskriminacije držav ­ ljanov v vseh državah članicah; obveznost, da članice priznavajo in spoštujejo v polnem obse ­ gu pravice do enakega postopka, do sodelovanja v političnem odločanju, do jezika in pisave in do kulturnih ustanov vseh etničnih skupin, ki živijo na njihovem območju; načelo izvršlji ­ vosti odločb in drugih posamičnih aktov organov držav članic v drugih državah članicah na podlagi vzajemnosti in po doseženih sporazumih; svoboda gibanja brez pregledov potnih in drugih listin v katerikoli drugi članici ob prepovedi zlorabe te pravice; svoboda gibanja de­ lovne sile in prepoved diskriminacije med državljani držav članic glede zaposlovanja, nagra ­ jevanja in drugih pogojev dela; svoboda ustanavljanja podjetij in podružnic in njihove dejav ­ nosti pod enakimi pogoji na območju konfederacije. Slovenci in federacija 57 Poleg izvirnih članic, pogodbenih strank, bi se lahko zvezi pridružile tudi druge države. Pogoj za sprejem v članstvo: vzpostavljen demokratični parlamentarni sistem oblasti na po ­ dlagi svobodnih in tajnih volitev ter zagotovljena pravica do zasebne lastnine, svoboda podjet ­ ništva in sindikalnega združevanja. Za sprejem nove države bi bila predvidena sklenitev po ­ sebne pogodbe, ki bi jo morale poleg te države ratificirati vse države članice. Za morebitno vztrajno in sistematično kršenje pogodbenih obveznosti sta bila predvidena suspenz in izklju ­ čitev po presoji konfederalnega sodišča. Pristojnosti: ključno bi bilo področje ekonomskih odnosov, to je carinska unija in skupni trg, na katerem bi bil prost pretok blaga, storitev, kapitala in delovne sile. Pri imigraciji in pridobivanju lastninske pravice do nepremičnin bi imela vsaka članica pravico do ustreznih ukrepov zaradi zavarovanja legitimnih interesov. V konfederalni pogodbi bi se morala določiti obveznost članic, da postopno usklajujejo elemente skupnega trga z normativi in standardi ES. V konfederaciji bi bila sicer monetarna unija, vendar bi imele članice načeloma vsaka svojo valuto in bi usklajevale tečajno politiko (alternativa: vsaka članica ima svojo valuto, s tem da imajo tudi skupno obračunsko valuto, ali da imajo članice skupno valuto in centralno emisijsko banko). Na področju obrambe in varnosti bi vsaka članica imela svoje lastne oborožene sile (s tem elementom je bilo upoštevano obdobje pred možno demilitarizacijo). Na ravni konfederacije bi bila koordinacija in usklajevanje obrambnih priprav; te naloge bi se lahko organizirale v okviru ministrskega sveta (za usklajevanje strateških vprašanj) in sveta obrambnih ministrov (za reševanje konkretnih zadev). Predsedniki držav članic bi ob morebitni agresiji sestavljali enotno poveljstvo vseh konfederalnih oboroženih sil, ki bi vodilo obrambo konfederacije ali njenega dela. Vsaka članica bi zagotovila v konfederaciji dogovorjeno velikost svojih lastnih oboroženih sil in najmanjšo določeno vsoto sredstev za obrambne priprave. Vsaka članica bi samostojno odločala o naravi vojaške službe (poklicna ali obvezniška armada) ter samostojno izvajala vojaško usposabljanje, članice pa bi se lahko dogovorile, da enotno organizirajo dolo ­ čene zvrsti ali rodove oboroženih sil (npr. letalstvo, protiletalska obramba, mornarica) ter enotno izvajajo usposabljanje pripadnikov teh zvrsti in rodov; v te namene bi proporcionalno zagotavljale potrebna sredstva (alternativa: skupne oborožene sile v obliki kontingentov, vendar poleg oboroženih sil, ki jih ima vsaka članica, in predvsem ob neposredni vojni nevar ­ nosti; poveljnika takih sil bi imenovale članice konfederacije soglasno). V mednarodnih odnosih bi bila vsaka članica konfederacije poseben subjekt mednarod ­ nega prava, ki samostojno sklepa mednarodne pogodbe. Konfederacija bi sklepala le med ­ narodne pogodbe v okviru pristojnosti, določenih s konfederalno pogodbo, s predhodnim soglasjem in ob ratifikaciji držav članic. Članice bi lahko pooblastile konfederacijo, da za po ­ samezne od njih ali za vse sklepa mednarodne pogodbe tudi na področjih zunaj pristojnosti, določenih s konfederalno pogodbo. Članice bi imele samostojna diplomatska in konzularna ter gospodarska, informativna in turistična predstavništva v tretjih državah, po dogovoru pa tudi skupna predstavništva. Organi konfederacije bi bili: svetovalni parlament, izvršna komisija, ministrski svet in konfederalno sodišče. V svetovalni parlament bi v vsaki državi članici državljani volili z neposrednim in tajnim glasovanjem enako število (npr. 50) poslancev po enotnem volilnem redu, ki bi ga določil 58 Slovenci in federacija ministrski svet. Imel bi svetovalna in nadzorna pooblastila, predvidena v konfederalni po ­ godbi, alternativno pa bi lahko tudi odločal na podlagi predhodnega soglasja držav članic. Njegove odločitve bi bile podvržene ratifikaciji članic. Člani izvršne komisije bi sodelovali na zasedanjih parlamenta in na svojo zahtevo raz ­ pravljali v imenu izvršne komisije, ki bi ustno ali pisno odgovarjala na vprašanja svetovalnega parlamenta ali poslancev. Ministrski svet bi se obračal na svetovalni parlament v skladu s svo ­ jim poslovnikom. Svetovalni parlament bi razpravljal o letnem poročilu, ki bi mu ga predložila izvršna komisija, pa tudi o osnutku letnega proračuna konfederacije. Z javnim glasovanjem bi lahko izglasoval nezaupnico izvršni komisiji. Če bi predlog za odpoklic sprejel z dvotretjin ­ sko večino, bi morali člani izvršne komisije kolektivno odstopiti, vendar bi do izvolitve novih članov še naprej opravljali tekoče posle. Ministrski svet bi sestavljali predstavniki vseh članic, iz vsake po eden. Dolžnost predsed ­ nika bi opravljali člani sveta izmenoma, vsak po šest mesecev, in sicer po abecednem redu držav članic. Ta organ bi sprejemal odločitve o vseh vprašanjih iz konfederalne pogodbe in njenih dodatkov, kjer bi bilo predvideno odločanje. Na izvršno komisijo bi lahko prenesel po ­ oblastila za izvrševanje predpisov, ki bi jih izdajal, lahko pa tudi pristojnost za odločanje s svojega delovnega področja, ki bi jo lahko preklical, kadar bi to štel za potrebno (tudi tu je bilo predvidenih več alternativ). V ministrskem svetu ni preglasovanja; vse odločitve, razen proceduralnih, se sprejemajo soglasno. Zaradi ohranjanja kohezije konfederacije in njene sta­ bilnosti ima osrednje mesto med organi konfederalno sodišče s pristojnostmi po zgledu sodi ­ šča ES v Luksemburgu. Konfederacija ima tudi izvršno komisijo, ki ne dobiva navodil za svoje delo od nobene posamezne države članice, lahko ima predstavniški organ, ki lahko sprejema bodisi samo priporočila ali pa tudi odločitve, kot predvideva pogodba. Izvršno komisijo bi sestavljalo določeno število članov (npr. 17), ki bi jih sporazumno imenovale vlade držav članic. Imeli bi štiriletni mandat, ki bi se lahko ponovil. Komisija bi enkrat letno objavila poročilo o delu konfederacije. Njeni člani bi bili lahko samo državljani članic zveze in bi opravljali svoje dolžnosti popolnoma neodvisno in v splošnem interesu zve ­ ze. Torej ne bi smeli dobivati navodil od katerekoli vlade ali drugega telesa in med trajanjem svojega mandata ne bi smeli opravljati kake druge poklicne dejavnosti. Izvršna komisija bi sprejemala odločitve z večino glasov. Ministrski svet in izvršna komisija bi se medsebojno posvetovala in sporazumno določala načine svojega sodelovanja. Naloga konfederalnega sodišča bi bila varovanje spoštovanja pravic ter razlaga in uporaba konfederalne pogodbe in njenih dodatkov. Sodišče bi sestavljalo 15 sodnikov, izvoljenih izmed oseb, ki uživajo najvišji moralni ugled in izpolnjujejo pogoje za opravljanje najvišjih sodnih funkcij ali ki so priznani strokovnjaki za mednarodno, ustavno ali upravno pravo. Sporazum ­ no bi jih imenovale vlade držav članic za določeno obdobje (npr. 6 let), sodniški mandat bi se lahko ponovil. Če bi katera od članic menila, da druga država članica ni izpolnila obvez ­ nosti iz konfederalne pogodbe in njenih dodatkov, bi lahko vložila tožbo pri konfederalnem sodišču. Pred vložitvijo tožbe bi zadevo obravnavala izvršna komisija, ki bi podala obrazlo ­ ženo mnenje, potem ko bi bila seznanjena s stališči obeh strank v sporu. Če bi konfederalno sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, bi morala tožena članica ukrepati v skladu s sodbo. Za izvršitev sodbe bi skrbel ministrski svet. Slovenci in federacija 59 Konfederalno sodišče bi nadzorovalo zakonitost aktov ministrskega sveta in izvršne komi sije, razen njunih priporočil ali mnenj. Pristojno bi bilo za zadeve, ki bi jih predložile članice, ministrski svet ali izvršna komisija. Presojalo bi, ali države ravnajo v skladu s svojimi pristoj ­ nostmi, in obravnavalo kršitve pogodbe ali kateregakoli drugega predpisa, zlorabe pooblastil in opustitve izdaje potrebnega predpisa. Vsaka fizična ali pravna oseba bi prav tako imela pravico vložiti tožbo pri konfederalnem sodišču. Tožbo bi bilo mogoče vložiti tudi, če kak or ­ gan konfederacije ne bi sprejel potrebne odločitve. Možni drugi organi v konfederaciji bi bili lahko še: banka za razvoj; namenski skladi za dogovorjene projekte; zavod za standardizacijo; zavod za mere, uteži in plemenite kovine. Sedeži organov konfederacije bi bili v različnih mestih (po sporazumu vseh držav članic), dejavnosti in zasedanja organov pa bi se v določenih obdobjih odvijali v različnih mestih. Vsi organi konfederacije bi imeli eksteritorialen položaj, vsi člani organov in uslužbenci konfe ­ deracije bi uživali ustrezne privilegije in imuniteto po splošnih načelih mednarodnega prava. Vsaka članica bi odstopila prostor in stavbe ter financirala vzdrževanje in aparat tistega skupnega telesa zveze (svetovalni parlament, ministrski svet, izvršna komisija, skupno povelj ­ stvo, vojaško-politični svet itd.), katerega sedež bi bil na njenem ozemlju. Splošni in skupni stroški delovanja zveze (diplomatska in konzularna predstavništva, skupno poveljstvo, admi ­ nistrativni stroški itd.) kot tudi tisti, ki jih ne bi bilo mogoče locirati ali bi se o njih članice sporazumele, bi se financirali s kotizacijo vseh članic. Ta bi se določila s kombinacijo družbe ­ nega proizvoda na prebivalca (40 odstotkov), velikosti državnega ozemlja (30 odstotkov) in števila prebivalstva (30 odstotkov). Članice zveze bi financirale vzdrževanje tistega dela svojih lastnih oboroženih sil, ki bi jih postavile pod skupno poveljstvo zveze, kot tudi stroške njiho ­ vega vojaškega angažiranja (alternativa: celotno financiranje s kotizacijo). Vsi problemi sukcesije, nastali s preoblikovanjem jugoslovanske federacije v konfederacijo, bi se uredili s sporazumom na podlagi splošno sprejetih načel mednarodnega prava, kodifi ­ ciranih z večstranskimi konvencijami. Konfederalna pogodba bi uredila načela sukcesije držav za primer prenehanja članstva v konfederaciji. V konfederalnih organih bi bili v uradni rabi jeziki vseh držav članic. V teh jezikih bi se objavljali vsi akti organov konfederacije in sodbe konfederalnega sodišča. Članice zveze in stranke te pogodbe bi pogodbo ratificirale in izvajale njene določbe v skla­ du s svojimi ustavnimi predpisi. Ratifikacijski instrumenti bi se deponirali pri vladi ene od držav članic. Pogodba bi začela veljati med državami, ki bi jo ratificirale, in sicer z dnem izro ­ čitve ratifikacijskih dokumentov. Po preteku določene dobe (po eni različici deset let, po drugi pa pet) bi se članice na zahtevo katerekoli izmed njih medsebojno posvetovale o reviziji te po ­ godbe ali o razpustitvi zveze. Odvisno od nadaljnjega razvoja in širjenja evropske integracije bi lahko članice zveze še pred navedenim rokom, posamično ali skupno, po lastni odločitvi ali po odločitvi ministrskega sveta zvezo zapustile ali jo razpustile in zaprosile za sprejem v ES. Ko je slovensko predsedstvo v razširjeni sestavi 29. avgusta 1990 razprav ­ ljalo o pripravi konfederalne pogodbe, 105 so bili izpostavljeni predvsem trije problemi: ali bo Slovenija, če pride do konfederacije, zmožna obdržati ne ­ spremenjene meje; uskladitev slovenske in hrvaške vizije konfederalne po ­ 105 Zapisnik in magnetogram 13. seje predsedstva RS, 29. 8. 1990. Arhiv predsednika RS. 60 Slovenci in federacija godbe (tu je bilo zlasti problematično vprašanje Srbov na Hrvaškem in vpra ­ šanje, kdo bo še v bodoči konfederaciji); ali konfederacija sploh je realna opcija. V razpravi so poudarili, da bi se o tem slovenski državljani morali opredeliti z referendumom in da se bo to, ali je konfederacija lahko realna opcija, pokazalo šele po večstrankarskih volitvah v drugih republikah, ko bodo morale nove oblasti definirati svoj odnos do Jugoslavije. Način, pri katerem bi rešitev iskali zvezni predsednik Ante Markovič in zvezni organi s podporo Srbije, bi pomenil usodo jugoslovanskih narodov prepustiti zvezni vladi. To so ocenili kot še posebej nevarno zaradi nove jugoslovanske refor ­ mistične stranke, ki jo je nekoliko pred tem ustanovil Markovič, češ da gre, ne glede na ideje in želje ustvarjalcev v praksi, kot je rekel Kučan, »za ohra ­ nitev tiste jugoslovanske ideje, jaz bi rekel srbske, ki gradi na prepričanju, da ima večinski narod neki poseben položaj, da je mogoča identifikacija tega naroda z občejugoslovanskim, da je to centralistični koncept v imenu večin ­ skega naroda«. 106 Po oceni slovenskega vodstva je Hrvaška nerealno pričakovala, da bodo v konfederaciji vse republike. Obenem je menilo, da bi Hrvatom morali to tudi povedati. Za Slovenijo bi bila eventualna konfederacija minimum, sprejemljiv glede na trenutne (zlasti mednarodne) razmere, potem pa bi videla, ali se da doseči kaj več. Za Hrvate bi bil glede na razmere maksimum. V tistem času (dobre tri mesece pred plebiscitom) so bili pogledi v slo ­ venskem vodstvu še precej različni. Milan Kučan je bil prepričan, da gre za alternativo, ali samostojna država, ki stvari z drugimi republikami ureja na meddržavni ravni s pogodbami, ali pa konfederacija »v stalnejših formah in z bolj definiranimi odnosi«, tako kot si jo predstavljajo Hrvati, ker kake vmes ­ ne rešitve z »občasnim koordiniranjem vladnih aktivnosti« nimajo smisla. Me­ nil je, da je glavna dilema, ali bo v ES laže prišel vsak zase ali (Slovenija, Hrvaška in eventualno BiH) skupaj. Ivan Oman je menil, da obstajata le dve možnosti: pogovori o odcepitvi ali pa o novi jugoslovanski skupnosti. Za tako dogovarjanje ni potreben referendum, pred volivce bi šli potem, ko bi bil predlog pogodbe pripravljen, tedaj bi jih vprašali, ali ga sprejmejo. Dušanu Plutu se je konfederacija samo s Hrvaško zdela neugodna zaradi nacional ­ nega razmerja, v tem smislu bi bila BiH dobrodošel partner, ker bi uravno ­ težila mednacionalna razmerja. Matjaž Kmecl je menil, da bi morali simulirati obe varianti, »evropsko«, do katere se čutijo Slovenci majhne in defetistične, in »balkansko«, kjer to kompenzirajo z občutki samozavesti in večvrednosti. V vsakem primeru mora Slovenija doseči status suverene države, potem pa preceniti, katera inačica je zanjo boljša. Tudi Ciril Zlobec je bil do konfe ­ deracije pesimističen, ni videl realne možnosti, da bi se uresničila, je pa me ­ nil, da je pogovor o njej nujna faza, skozi katero Slovenija mora iti, »čeprav je to neka mimikrija za nadaljnje spreminjanje Jugoslavije, ker si nihče ne upa narediti direktnega reza. Jovič je zato tudi ponudil zakon o odcepitvi, ki je 106 Prav tam. Slovenci in federacija 61 napisan na kožo Sloveniji, ne more pa se odcepiti Hrvaška, razen za ceno, da nima na svojem ozemlju srbskega prebivalstva, konflikt bo velik, manever za sporazum pa majhen.« 107 Lojze Peterle je zatrjeval, da vlada natančno obdeluje »odklapljanje«, vklju ­ čno z varianto »izgona iz Jugoslavije«. Po njegovem približevanje Evropi v go ­ spodarskem smislu ne bi smelo povzročati prevelikih težav: »Mislim, da bi se bilo dobro spomniti časov za nazaj, ko smo bili zelo blizu avstrijski produk ­ tivnosti ali ko so imele nekatere branže tako rekoč še enake dohodke (ok. leta 1970 in še nekaj let kasneje).« 108 Ocenil je, da je čedalje več sil, ki računajo, da bo nastalo nekaj novih državic, vendar odcepitev slabo odmeva. Nihče pa ne nasprotuje pojmu suverenost, toda niti Evropa niti velesile še niso priprav ­ ljene cementirati novih odnosov. Peterle je menil, da Hrvati s konfederalno pogodbo mislijo resno, kar bi bilo treba upoštevati. Kučan je bil skeptičen do stališč vlade, da bo kljub osamosvojitvi moč ohraniti jugoslovanske trge, in opozoril, da prestrukturiranja ne bo mogoče opraviti čez noč, ni pa bil za razprodajo premoženja tujcem. »Vse govorjenje o suverenosti nam ne bo nič pomagalo, če bomo ostali brez ekonomskega temelja te suverenosti.« Kučan je (na popoldanskem delu seje, ko so člani predsedstva ostali sami) povedal, da so izračuni, ki so jih pripravili nekateri ekonomisti (Veljko Bole), po mnenju podpredsednika zvezne vlade Živka Pregla »uničujoči«, in da tudi Markovič pripravlja gradivo, s katerim želi dokazati, da se odcepitev ne spla­ ča. Zato se je treba z njim sestati in videti, kakšne argumente ima. Če od de­ vetih milijard dolarjev deviznih rezerv Slovenija ne dobi nič, če ne bo imela bencina in nafte, če ne bo vključena v sanacijo bank in mednarodne finance, je samostojnost vprašljiva. Zato je treba poskrbeti za finančne, blagovne in druge rezerve, poleg tega pa izračunati, koliko časa Slovenija lahko zdrži. 109 Že na dopoldanskem delu seje pa je Oman opozoril, da bodo jeseni volitve za zvezni zbor in če do takrat Slovenija ne bo kaj ukrenila, to pomeni, da bo ostala v centralistični Jugoslaviji. Kljub vedno večji skepsi do možne konfederativne preureditve Jugoslavije je slovenska vlada (republiški sekretariat za zakonodajo in republiški zavod za družbeno planiranje) še naprej pripravljala možne elemente konfederalne pogodbe. Vlada je gradivo potrdila na seji 13. septembra 1990 in ga nato poslala v obravnavo skupščini. 110 107 Prav tam. 108 Prav tam. 109 Prav tam. 110 Zapisnik 21. seje IS skupščine RS, 13. 9. 1990. Arhiv vlade RS. 62 Slovenci in federacija SPOPAD ZA TRETJO JUGOSLAVIJO Proti koncu leta 1990 so bili v Jugoslaviji znaki razpadanja države tako očit ­ ni, da jih je bilo analitičnemu opazovalcu težko spregledati, čeprav so le redki politiki in diplomati doma in v tujini verjeli, da bo država razpadla. Na dveh ključnih področjih, pravnem in ekonomskem, se je to dejansko že zgodilo. Na pravnem s spremembo srbske ustave marca 1989, s katero sta bili odprav ­ ljeni avtonomni pokrajini. To je bil enostranski in hkrati neposreden poseg v jugoslovanski pravni red (v ustavo iz leta 1974), ki mu je v Sloveniji kot obrambni odgovor sledil sprejem amandmajev k slovenski ustavi tudi (v tedaj še socialistični skupščini, septembra 1989), potem pa vrsta ustavnih zakonov, ki so krepili pravno samostojnost Slovenije že pred plebiscitom, po njem pa je bila v ospredju skupščinske dejavnosti osamosvojitvena zakonodaja sploh. Zvezna skupščina in drugi zvezni organi niso imeli nobene avtoritete, pod pritiskom srbskega bloka so sicer skušali nasprotovati osamosvojitvenim procesom v Sloveniji (in tudi že na Hrvaškem), vendar jim (sicer nedorečena in v definiranju subordinacije med zvezno in republiškimi ustavami tudi pro ­ tislovna) ustava iz leta 1974 ni dajala zadostne pravne osnove za poseganje v notranji pravni red republik. Poleg tega so v vseh telesih, kjer je veljalo načelo konsenza, slovenski in hrvaški (sčasoma pa tudi makedonski in bosanski) delegati blokirali odločitve. Interesi posameznih republik so se tako najbolj neposredno soočali v pred ­ sedstvu SFRJ, ki se je ob ključnih vprašanjih razdelilo na dva dela, pri čemer je srbski predstavljal homogeno celoto, ki je dosledno upoštevala Miloševiče- vo voljo, nèsrbski pa je bil precej bolj heterogen in neenoten. Finančnega reda, ki ga je pod pritiskom Mednarodnega denarnega sklada in s pomočjo zahodnih držav za silo vzpostavil zadnji jugoslovanski premier Markovič, je bilo konec leta 1990, ko si je Srbija od NBJ »sposodila« 1,4 mili ­ jarde dolarjev. Enoten jugoslovanski trg je nehal delovati že v prvi polovici leta 1989, ko so srbska podjetja začela bojkotirati slovenske izdelke zaradi zborovanja v Cankarjevem domu, pozneje pa so sledili »prevzemi« slovenskih podjetij v Srbiji. 111 Članek o razpadu Jugoslavije in državljanski vojni (do tega naj bi prišlo najkasneje v osemnajstih mesecih) je 7. novembra v New York Timesu na 111 Več o tem v poglavju Gospodarski razpad države. Slovenci in federacija 63 osnovi napovedi CIE objavil novinar David Binder. 112 Ameriški ambasador v Jugoslaviji Warren Zimmermann je imel tovrstne napovedi za pretirane, op ­ timistično je prikazoval drugačno stanje v Jugoslaviji, Sloveniji pa je zmotno pripisoval, »da ima ključ do razpada Jugoslavije«, in jo, kot je zapisal, »mo ­ ledoval, naj svojo prihodnost išče v Jugoslaviji, če se že odloči, da mora oditi, /.../, naj to stori s pogajanji in sporazumom«. 113 Tudi nekateri jugoslovanski družboslovci, ki niso bili obremenjeni z nacio ­ nalizmom, so empirično zaznali, kaj se bo zgodilo, in na to opozarjali, njihovi zaključki pa so bili, kar zadeva Slovenijo, podobni Zimmermannovim. Laslo Sekelj je kot glavne vzroke za proces razpadanja navedel težnje po ohranitvi političnega monopola ZK (kar pa tedaj ni več držalo, medtem so se oblasti v večini republik že zamenjale), krizo socializma v svetu in v Jugoslaviji, eko ­ nomsko krizo (vključno z zapoznelim procesom modernizacije) in prevlado nacionalizma nad »panjugoslovanstvom«, v katerem je videl rešitev. 114 Po nje ­ govem mnenju je v Sloveniji sredi osemdesetih let nad »beograjsko« strujo slovenskih politikov prevladala »ljubljanska« struja, ki korenine vleče iz časov partijskega »liberalizma« šestdesetih let, njeno izhodišče pa je »samostojen, od ostanka Jugoslavije neodvisen in egoističen slovenski izhod iz krize«. Na fe­ deralni ravni slovenska politika sicer ravna v skladu z obstoječim sistemom, povsem legitimno, brani materialne in druge privilegije slovenskega gospo ­ darstva, navznoter pa sta se nekdanja monopolna politična oblast in bivša opozicija spremenili v skupno nacionalno politično elito slovenskega naro ­ da, ki svojo legitimnost črpa v nacionalizmu in želi nacionalno in suvereno državo slovenskega naroda znotraj Jugoslavije. Slovenski »nacionalplurali- zem« je sicer še vedno boljši kot srbski »nacionalboljševizem«, vendar lahko ostane liberalen le pod pogojem spremembe Jugoslavije v dogovorno drža ­ vo, ker v vseh različicah te »enotne slovenske nacionalistične stranke ni pro ­ stora za državljana, abstraktni politični narod in političnega posameznika, ampak samo za slovenskega državljana, slovenski politični narod in posamez ­ nika slovenske narodnosti ali v najboljšem primeru državljana SRS« (pri če­ mer pa še ni jasno, ali privilegij državljanstva lahko dobijo tudi imigranti iz drugih republik). 115 112 David Binder, Yugoslavia Seen Breaking Soon (C. I. A. Paper Predicts Action in 18 Month And Adds Civil War Is Likely), The New York Times, Voi CXL, No 48, p. A-7, November 28, 1990. Prevod članka je bil ob destletnici samostojnosti Slovenije objavljen v mesečniku Ampak (št. 6/7, 2001, str. 9). - Binder ima še danes, tako kot številni intelektualci in politiki na zahodu, priznanje neodvisnosti Slovenije in Hrvaške za usodno napako, ki je preprečila mirno rešitev jugoslovanske krize (gl. intervju v isti številki revije Ampak, str. 10-11). 113 Warren Zimmermann, Izvor Pogube. Jugoslavija in njeni uničevalci. Zadnji ameriški amba ­ sador pripoveduje, kaj se je zgodilo in zakaj, Lj. 1998, str. 131 (dalje: Zimmermann, Izvor pogube). - Izvirnik je izšel leta 1996 v New Yorku pod naslovom Origins of a Catastrophe. Yugoslavia and its destroyers - America ’s last Ambassador tells what happened and why. (Zimmermann je sicer svoje glavne teze pojasnil že v članku Origins of a Catastrophe, Memoirs of the Last American Ambassador to Yugoslavia, Foreign Affairs, March/April 1995, str. 4-20.) 114 Laslo Sekelj, Jugoslavija. Struktura raspadanja, Bg. 1990. 115 Prav tam, str. 216-220. 64 Slovenci in federacija Nekatera od vprašanj, ki jih je načenjal Sekelj, so postala v Sloveniji jasna po plebiscitu decembra 1990, z zagotovili, ki jih je sprejela slovenska skup ­ ščina pred plebiscitom oz. skupaj z zakonom o plebiscitu. ”6 A dvom o pošte ­ nosti slovenske politike je ostal tudi kasneje, celo pri redkih vrhunskih jugo ­ slovanskih intelektualcih, ki niso zapadli nacionalizmu, še mnogo bolj pa v zahodnih državah, kjer se še danes (kljub obsodbi Miloševiča in njegove po ­ litike) kot senca vlečejo ocene o slovenskem separatizmu, odgovornosti za razpad Jugoslavije in prepričanje, da je bilo mednarodno priznanje Slovenije in Hrvaške zgrešeno dejanje, ki ga je izsilila Nemčija. V predplebiscitnih pogajanjih med strankami ni bil sprejet predlog Janeza Janše, naj se volivci opredeljujejo med tremi opcijami: zajugoslavijo, takšno, kot je; za konfederativno Jugoslavijo; ali za samostojno Slovenijo zunaj Jugo ­ slavije. Manj eksplicitno vprašanje, ki je od volivcev zahtevalo odgovor, ali naj Slovenija postane neodvisna država, je ustrezalo obojim: tistim, ki so hoteli neodvisno Slovenijo zunaj Jugoslavije, in tistim, ki so verjeli, da bo Jugoslavijo mogoče preoblikovati v konfederativno skupnost. Takoj ko so se stališča v Sloveniji izkristalizirala, čeprav so med strankami še potekala ostra, a intenzivna pogajanja o plebiscitu, je (24. oktobra) dele­ gacija Demosa (Jože Pučnik, France Bučar, Dimitrij Rupel in Tine Hribar) odšla na pogovor s srbsko opozicijo. Želela je ugotoviti, kako bi se v zvezi z bodočo ureditvijo Jugoslavije razvijale stvari, če bi na bližajočih se volitvah v Srbiji zmagala opozicija. Tudi oni so se namreč začeli zavedati, da je dogovor s Srbijo ključnega pomena za usodo Jugoslavije. Stališča opozicije niso bila bistveno drugačna od Miloševičevih. Tudi zanjo so bili primarni Srbi na Hrva ­ škem in v BiH, načelno tudi ni imela nič proti odcepitvi Slovenije. Po pogo ­ vorih je Pučnik izjavil: »Naša ponudba za konfederalno ureditev je bolj načel ­ na, vendar se nam zdi, da je ne bo mogoče uresničiti. Zato je naše zavzemanje za konfederalno ureditev bolj taktične narave. Skušamo pač dokazati, da smo pripravljeni tudi na konfederacijo in na pogovore o ureditvi razmer. Mislim pa, da drugi niso pripravljeni na kaj takega. Po pogovorih s srbsko opozicijo pa menim, da moramo čim prej ven iz Jugoslavije.« 116 117 Pogovor je izzval po ­ zornost tudi v tujini, saj bi sestanek ob drugačnem razvoju dogodkov v Srbiji po mnenju opazovalcev morda celo lahko spremenil usodo Jugoslavije. Na sestanku je - po Ruplovi izjavi - Ćosić Sloveniji priznal pravico do državnega interesa, glavno oviro za njegovo (in tudi srbsko) uresničitev pa je videl v Markovičevi vladi (ki so jo Srbi rušili že od poletja, op. B. R.).118 Po Ruplovem mnenju je bilo dogovorjeno izhodišče (o njem so podpisali tudi zapisnik), 116 Ugotovitve, stališča in sklepi skupščine RS o urejanju bodočih mednacionalnih odnosov na območju Jugoslavije (Uradni list RS, št. 35/1990, str. 1759); Izjava skupščine RS o dobrih na ­ menih (Uradni list RS, št. 44/1990, str. 2034); Deklaracija skupščine RS o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope (Uradni list RS, št. 45/1990, str. 2058). 117 Jože Pučnik, Moj moto je čim prej ven iz Jugoslavije, Delo, 25.10. 1990, str. 2. 118 Pogovor B. R. z Dimitrijem Ruplom 2. 9- 1999 v Ljubljani. Slovenci in federacija 65 da se prizna obojestranski nacionalni interes, kar bi bila podlaga za morebit ­ ne nadaljnje pogovore. Čeprav je predsednik Demosa Jože Pučnik po uspešnem plebiscitu pred TV-kamerami zmagovito vzkliknil »Jugoslavije ni več!«, je tako pri njem kot pri drugih lucidnejših politikih, zagretih za odcepitev, stališče o konfederaciji izhajalo iz pragmatizma (za radikalnejše poteze neugodne notranje- in zuna ­ njepolitične razmere). Na drugi strani pa so »jugonostalgiki« (kritiki so jih v glavnem identificirali s strankami, ki so izšle iz nekdanjih družbenopolitičnih organizacij) s plebiscitom tudi že naredili korak naprej od ideje o »asimetri ­ čni« federaciji. Prepričljiv izid plebiscita je slovenskim politikom zagotovil dotlej najtrdnejša pogajalska izhodišča. Po objavljenih rezultatih plebiscita se je slovensko vodstvo začelo dogovar ­ jati za sestanke z vodstvi drugih republik. V začetku leta 1991 je slovenska delegacija s konfederalno pogodbo v kovčku prekrižarila Jugoslavijo, izha­ jajoč iz stališča, da so resnični partner za pogovor republike, ki so Jugoslavijo ustanovile, ne pa federacija, ki je v bistvu »servis« te skupnosti. Tako izhodišče je bilo v osnovi pravilno, slabo pa je bilo, da Slovenija federalnih organov (ki pa na dogovore niso bili pripravljeni) ni mogla ignorirati. Še posebej je to veljalo za vojsko, saj so se prav tedaj (22. januarja) napetosti v odnosih z njo znova povečale: JLA je namreč na osnovi ukaza zveznega predsedstva, da mo ­ rajo »paravojaške enote« oz. enote, ki niso del oboroženih sil, izročiti orožje, izvedla najvišjo stopnjo pripravljenosti nekaterih svojih enot in premeščanje težke oborožitve. 119 Kot kažejo zabeležke pogovorov z delegacijami drugih republik 120 in zapisniki sej slo ­ venskih državnih organov, so bila stališča Slovenije taka: - Praksa je pokazala, da Jugoslavija kot federativna država za Slovenijo ne pride v poštev. To je nedvoumno izrazil plebiscit. V poštev pride samo zveza samostojnih, suverenih in neodvisnih držav, bodisi konfederacija, bodisi ekonomska interesna skupnost, bodisi dru ­ ga interesna skupnost, vendar le, če so zanjo zainteresirane suverene republike kot neod ­ visne države. V vsakem primeru je Slovenija zainteresirana za dobro sosedsko sodelo ­ vanje. - Jugoslavija je kot skupna federativna država politično in gospodarsko popolnoma dezin ­ tegrirana. Ekonomski in politični sistem je blokiran. 119 Več o tem v poglavju Slovenci in JLA. 120 Zabeležka o razgovoru z delegacijo SR BiH v Sarajevu 26. 1. 1991; Zabeležka o razgovoru z delegacijo Črne gore v Ljubljani 30. 1.1991; Zabeležka o razgovoru z delegacijo SR Makedonije v Ljubljani 6. 2.1991; »Saopštenje« z razgovora delegacije Srbije (Slobodan Miloševič, dr. Slobodan Unkovič, predsednik srbske skupščine, dr. Dragutin Zelenovič, mandatar za sestavo nove vlade, dr. Stanko Radmilovič, predsednik srbskega IS; Milan Kučan, dr. France Bučar, predsednik slo ­ venske skupščine, dr. Dušan Plut, član predsedstva RS, dr. Jože Mencinger, podpredsednik slo ­ venskega IS) - (dalje: »Saopštenje« z razgovora delegacije Srbije). Dokument je brez datuma (sre ­ čanje je bilo 24. 1. 1991 v Beogradu). Vse: Arhiv predsednika RS. 66 Slovenci in federacija Gospodarska, politična, ustavna in državna kriza je globoka in se samo še zaostruje do skrajnosti. Posegi organov republike Srbije v tržne tokove, fiskalni in monetarni sistem imajo po ­ gubne učinke ne samo zaradi tega, ker destabilizirajo gospodarstvo Jugoslavije, ampak tudi zaradi tega, ker povzročajo dvom o še tisto malo zaupanja, ki je nujno za kakršne ­ koli pogovore o ureditvi sedanjih in prihodnjih odnosov. JLA v nasprotju z ustavo SFRJ in zakoni, na katere se njeni najvišji predstavniki tako radi sklicujejo, želi ohraniti in obno ­ viti Jugoslavijo kot centralistično državo na temelju preživele koncepcije realnega so ­ cializma. V Jugoslaviji se poglablja dvovladje. Neodvisno od zvezne ustave in zveznega pravnega si­ stema nastajajo v republikah samostojni ustavni in pravni sistemi. Vse bolj se prepletajo in medsebojno blokirajo ustavnopravne, zakonodajne, gospodarske in politične pristoj ­ nosti republik in zvezne države. Republika Srbija in prav tako republika Hrvaška sta vsaka zase že sprejeli ustavo samostojne države. Obe republiki imata sicer v svojih ustavah do ­ ločbo, da sta v sestavi SFRJ, vendar imajo njihovi republiški organi pooblastilo, da lahko zaradi varstva interesov republike sprejmejo potrebne ukrepe, če so z akti organov fede­ racije ali drugih republik prizadeti njihovi interesi. Tako pooblastilo imajo tudi organi RS že po ustavnih amandmajih iz leta 1989. Makedonska skupščina je prav tako sprejela Deklaracijo o suverenosti SR Makedonije. Tako deklaracijo pripravljajo tudi v SR BiH. Razlogi, zaradi katerih so republike to naredile, in njihovi argumenti potrjujejo sloven ­ sko stališče, ki ga je sprejelo predsedstvo SFRJ, da institucionalni okvir za reševanje jugo ­ slovanske krize in za nov dogovor o prihodnosti Jugoslavije ne morejo biti določbe veljav ­ ne ustave. Veljavne ustave ni samo v veliki meri povozil čas, ampak je tudi sama eden izmed povzročiteljev jugoslovanske krize. Jugoslavija je nastala na temelju prostovoljnega združevanja že takrat državno organi ­ ziranih narodov in na temelju njihove pravice do samoodločbe. Sedaj ti narodi na novo urejajo svoje odnose. Zato so subjekt pogovorov in dogovorov samo narodi v njihovih sedanjih republikah. Meje republik so nespremenljive. Vse opcije glede prihodnosti, ki so nastale v posameznih republikah, so legitimne in enakopravne, uresničujejo jih lahko tisti, ki se zanje opredelijo. Dogovarjajo se lahko le državno organizirani narodi v samostojnih in suverenih repub ­ likah. Pri osamosvojitvi narodov ne gre za odcepitev, ampak za razdružitev. Jugoslavija je nastala z združevanjem narodov, ki so ustvarili skupno državo že leta 1918, in ne s pripo ­ jitvijo srbskemu narodu in njegovi državi. Tüdi drugo Jugoslavijo so ustvarili narodi na drugem zasedanju Avnoja, zato Slovenija zavrača konstrukcijo, ki v načelu priznava pra ­ vico do samoodločbe, vendar jo veže na zvezno ustavo in pogoje, ki jih je šele treba ustva ­ riti z nekim posebnim aktom, ki bi ga sprejel zvezni zbor skupščine SFRJ. Sprejem takega koncepta bi pomenil, da lahko narodi pravico do samoodločbe uresničujejo samo na pod ­ lagi soglasja vseh drugih narodov in na podlagi odobritve zveznih organov. S tem bi po ­ stala pravica do samoodločbe neuresničljiva. Zvezni organi pri pogovorih med republikami ne morejo nastopati kot njim nadrejeni organi s svojimi posebnimi nadnacionalnimi interesi, ki bi lahko razsojali ali samostojno Slovenci in federacija 67 odločali namesto republik. Druga stvar pa je sporazumna razdružitev republik, ker bi se s tem izognili dolgotrajnemu mednarodnemu posredovanju, mednarodni arbitraži in mednarodnemu sodišču, če svojih medsebojnih odnosov ne bi znali in mogli sporazum ­ no rešiti. - Ker so subjekt pogovorov enakopravne republike in ker veljavna zvezna ustava ne more biti pravna podlaga za ureditev prihodnjih odnosov in glede na to, da je Srbija s svojo ustavo odpravila pokrajini kot konstitutivni element federacije in ju spremenila zgolj v teritorialni enoti znotraj republike, Srbija ne more biti zastopana v medsebojnih pogo ­ vorih republik in v delu organov federacije s tremi glasovi, ker bi bila s tem v drugačnem položaju, prizadeta bi bila enakopravnost drugih republik. Slovenska delegacija je predlagala tri vrste pogovorov: pogovore z vodstvi drugih republik o ureditvi prihodnjih odnosov; pogovore zveznega IS z re ­ publiškimi organi, da bi se sporazumeli o minimalnem funkcioniranju fede­ racije v prehodnem obdobju; pogovore o prevzemu oziroma razdelitvi pravic in obveznosti iz dotedanjega skupnega življenja, in to tako v primeru, če bo prišlo do nove zveze držav, kot v primeru, če takega dogovora ne bo. Predlog, da naj bi zvezni IS pripravil predlog sporazuma o prevzemu pravic in obvez ­ nosti iz dotedanjega skupnega življenja, je delegacija podprla z utemeljitvijo, da IS razpolaga z vsemi potrebnimi podatki in ima odnose z mednarodnimi organizacijami (zvezni IS je tedaj temu nasprotoval, šele na razširjeni seji predsedstva SFRJ 13. februarja 1991 je bil sprejet sklep, da IS pripravi razme ­ jitev pravic in obveznosti, op. B. R.). Med vsemi pogovori je največ prahu v javnosti dvignilo srbsko-slovensko srečanje. V Srbiji se po burnem dogajanju leta 1989 in v začetku leta 1990 za Slovenijo od poletja 1990 dalje praktično niso več zanimali. Pisanje o Sloveniji se je v srbskih časnikih preselilo s prvih na notranje strani in sploh ni bilo več komentirano. 121 Šele po srbskem vdoru v monetarni sistem in slovenski reakciji nanj (nevplačevanju v sklad za nerazvite) so se znova pojavili nega ­ tivni komentarji, zlasti zahteve, naj Slovenija vplača v sklad 175 milijonov dolarjev (Hrvaška pa 220) in da svoj morebitni odhod iz Jugoslavije tudi mastno plača. V tem kontekstu so celo premierja Markoviča obtoževali, da »se je boril za Slovenijo do zadnje kaplje krvi«. 122 Srbsko-slovenski odnosi so po sestanku obeh delegacij znova vzburkali javnost, ker je v sporočilu za javnost pisalo, da mora reševanje jugoslovanske krize izhajati iz »narodove pravice do samoodločbe, ki ne sme biti omejena z ničimer, razen z enako pravico drugih narodov«, pri čemer pa »uresničevanje te pravice /.../ pred ­ postavlja upoštevanje specifičnosti in različnosti interesov in ne sme biti v škodo drugih narodov /.../«. Sporen je bil zlasti stavek, da Slovenija »upošte ­ va interes srbskega naroda, da živi v eni državi in da mora bodoči jugoslo ­ 121 Srbov Slovenija ne zanima več, Delo, 2. 8. 1990. 122 Separatističnim Slovencem bi radi mastno zaračunali, Delo, 7. 1. 1991. 68 Slovenci in federacija vanski dogovor ta interes spoštovati«. 123 Srbski mediji so - iztrgano iz kon ­ teksta - poudarjali ta del izjave in v tern videli podporo srbskim zahtevam, slovenska stran pa je poudarjala zlasti načelo o (nenasilnem) spreminjanju meja, ki ge ja povezovala s sklepi helsinške konference. 124 Osnovna razlika je bila, da je srbsko vodstvo govorilo v imenu celotnega srbskega naroda (ta naj bi bil tudi temelj preureditve Jugoslavije), slovenski predstavniki pa so menili, da so republike (države) tiste, ki se morajo dogovoriti. Tako je Kučan, ki so ga zaradi izjave doma kritizirali, zadevo pojasnil predsednikom parla ­ mentarnih strank. Kljub temu zanikanju je srečanje še danes pogosto interpretirano kot »sporazum, da se Slovenija odcepi, Srbi pa imajo pravico živeti v eni državi«. To naj bi bila koalicija proti Hrvaški. 125 Na Hrvaškem so srečanje tako tudi razumeli. Začela so se dolgotrajna sumničenja, da se Srbija in Slovenija do ­ govarjata o slovenskem odhodu iz federacije, Hrvaška pa naj bi v njej ostala. Hrvaški časopisi so pisali o slovenskem »nožu v hrbet« Hrvatom, Tuđman pa je na sestankih hrvaškega vodstva s tem domnevnim dogovorom tudi opra ­ vičeval mlačen odnos do Slovenije, to je še posebej veljalo za odrekanje pod ­ pore med kasnejšimi spopadi zJLA v Sloveniji. Kučan je kakršenkoli tovrsten dogovor zanikal - razen kasnejše neformalne Miloševičeve ponudbe med srečanjem predsednikov na Brdu (tam mu je Miloševič dejal, da drugi ne vedo, kaj hočejo, in mu predlagal, naj se onadva dogovorita, kaj se da nare ­ diti z Jugoslavijo). 126 Dejansko pa sta se Miloševič in Tuđman ves čas sestaja ­ la, se dogovarjala in delila ozemlja v BiH in drugje, kar je dokumentirano popisal hrvaški posrednik med obema, vodja Tudmanovega kabineta Hrvo- je Šarinič. 127 Sredi pogovorov in pogajanj v predsedstvu SFRJ, ki so se jih udeleževali tudi predsedniki (predsedstev) republik, predsednik zvezne vlade Markovič in obrambni minister Veljko Kadijevič, ob sočasnih medsebojnih bilateralnih srečanjih vodstev posameznih republik ter Markovičevih obiskih po repub ­ likah s programom zveznega IS v 11 točkah, ki naj bi zagotovil funkcioniranje federacije, do novega dogovora, je zagrebški Vjesnik objavil skico tedanjega stanja. 128 Stališča šestih republik, zvezne vlade in vrha JLA so bila (povzeto po Vjesniku) približno takšna: 123 »Saopštenje« s pogovora delegacije Srbije. 124 Slovenci uvek plaćaju račune, intervju z Milanom Kučanom, objavljeno v beograjski reviji Vreme, 27.11. 1995, leto VI, št. 266, str. 18-19. 125 Vesna Pešič, Rat za nacionalne države, objavljeno v: Srpska strana rata, str. 57. 126 Slovenci uvek plaćaju račune, intervju z Milanom Kučanom, objavljeno v beograjski reviji Vreme, 27. 11. 1995, leto VI, št. 266, str. 18-19. 127 Hrvoje Šarinić, Svi moji tajni pregovori sa Slobodanom Miloševičem 1993-95 (98); Zg. 1999. 128 Kako će biti preuređena Jugoslavija?, Vjesnik, 2. 2. 1991, str. 4. Slovenci in federacija 69 "J o Slovenci in federacija Kriteriji BiH Crna gora HRVAŠKA MAKEDONIJA SLOVENIJA SRBIJA ZVEZNI IS JLA Prihodnja ureditev Jugoslavije skupna država kot zveza suverenih republik z zveznimi organi na paritetni osnovi enotna federativna država enakopravnih narodov z mednarodnopravno subjektiviteto konfederacija kot zveza suverenih držav zveza suverenih republik z zveznimi organi na paritetni osnovi Slovenija kot samostojna država v zvezi z drugimi enotna federativna država enakopravnih narodov z mednarodno subjektiviteto skupen minimum za funkcioniranje federacije, dokler ne bo skupnega dogovora Jugoslavija kot zvezna, federativna, učinkovita in demokratična država Položaj narodov in republik suvereni so narodi in republike suvereni so narodi, ne republike suverene so republike - države suvereni so narodi in republike, Makedonija je suverena država makedonskega naroda in svojih državljanov suverene so republike in narodi suvereni so narodi, ne republike suverenost republik in narodov svoboda in enakopravnost državljanov, suverenost narodov in njihovih republik Medrepubliške meje meje med republikami niso administrativne in jih je treba priznati meje med republikami so administrativne zunanje in notranje meje so nespremenljive meje med republikami niso administrativne in jih je treba priznati spoštovanje obstoječih republiških meja meje med republikami niso državne meje, so administrativne in se jih lahko spreminja spoštovanje zunanjih in notranjih meja Jugoslavije varovanje zunanjih meja Jugoslavije Zunanja politika enotna zunanja politika enotna zunanja politika članice zveze sodelujejo in usklajujejo zunanjo politiko, si prizadevajo za mednarodno subjektiviteto Makedonija bo v zunanji politiki posebno skrb namenjala manjšini v sosednjih državah lastna zunanja politika, ki pa se lahko usklajuje enotna zunanja politika uresničitev dogovorjenih obveznosti v zunanji politiki enotna zunanja politika Vojska skupna armada, depolitizirana in z nacionalno uravnoteženo sestavo skupna armada lastne oborožene sile in skupni kontingenti še nejasno stališče o organiziranju armade lastne oborožene sile in skupni kontingenti skupna armada izvrševanje dogovorjenih obvez na področju obrambne politike enotne oborožene sile za varovanje Jugoslavije in socializma Ekonomska politika skupna ekonomska politika po tržnih načelih enotne ekonomske funkcije na tržnih principih skupno tržišče, svobodno gibanje blaga, kapitala in ljudi, carinska in monetarna unija skupna ekonomska politika na tržnih osnovah skupno tržišče, svobodno gibanje blaga, kapitala in ljudi, možnost carinske in monetarne unije enotne ekonomske funkcije, zasnovane na tržnih načelih enotno in odprto tržišče, denarna politika in vloga NBJ, ki omogoča zunanjo likvidnost države enotno jugoslovansko tržišče, ni vrnitve v kapitalizem Denar skupen denar skupen denar lasten ali skupen denar, odvisno od dogovora skupen denar lasten slovenski denar skupen denar ohranitev konvertibilnosti dinarja skupen jugoslovanski denar Že 30. januarja 1991 se je predsednik predsedstva Milan Kučan sestal s predstavniki političnih strank. (Od plebiscita naprej je koordinacija s stran ­ karskimi voditelji postala stalna praksa, vodstvo je sprotno preverjalo svoje odločitve, pri občutljivejših vprašanjih pa skušalo doseči soglasje, še preden je o njih odločala skupščina.) 129 Kučan je vztrajal, da je treba priprave na osa ­ mosvojitev pospešiti, predlagal je »dvotirnost«, javne aktivnosti v skupščini in drugih organih, hkrati pa tajne priprave. 130 Apeliral je, da se, dokler stvari niso pripravljene, od vlade, predsedstva in drugih organov ne zahteva vsak trenutek, da razgalijo tajne ukrepe. Pogovori s predstavniki drugih republik kažejo, da je ponudba o konfederaciji ta hip nerealna, zato je v drugi fazi po ­ govorov mogoč le dogovor o načinu slovenske osamosvojitve oz. »izdvojitve iz skupnosti«. To pa pomeni, da bodo potrebna tudi pogajanja z organi fede­ racije, in ne zgolj med republikami. Strankarski vodje so tako usmeritev nače ­ loma podprli. Nekaj tednov kasneje je analiza končanih pogovorov pokazala, da ureditev medsebojnih odnosov v Jugoslaviji kot zvezi samostojnih in neodvisnih držav po modelu, ki sta ga pred ­ lagali Slovenija in Hrvaška, za druge republike ni sprejemljiva. Za Slovenijo in Hrvaško bi prišla v poštev konfederalna zveza samostojnih in neodvisnih suverenih držav, za Srbijo in Črno goro pa le federacija, ki je kot država subjekt mednarodnega prava. BiH se je zavzemala zajugoslavijo kot zvezno državo, ki ima priznano mednarodno subjektiviteto, obstoječe insti ­ tucije bi morale biti rekonstruirane, jugoslovanska skupnost naj bi nastala z dogovorom su ­ verenih republik, ki pa bi del suverenosti prenesle na prihodnjo integracijo. JLA bi morala biti depolitizirana in racionalizirana glede na ekonomsko moč integracije in s popolnoma uravnoteženo nacionalno sestavo vodstva. Ob armadi naj bi bila tudi TO kot porok suverenosti republik, vendar naj bi se vključila v enoten obrambni sistem. BiH je bila za enoten trg (prost pretok ljudi, dela, kapitala), za skupen denar in enotno emisijsko banko ter carinsko unijo. Zvezne institucije naj bi se financirale na podlagi kotizacije v sorazmerju z ekonomsko močjo posamezne članice. Zvezne institucije naj bi bile porazdeljene po Jugoslaviji. Del zveznih institucij bi ostal v Beogradu, druge pa bi bile v glavnih mestih republik ali v drugih krajih. Pogoj za dogovor o novi skupnosti je bilo po bosanskem mnenju spoštovanje človekovih in nacionalnih pravic. Na pogovorih so izrazili izrecno željo, da bi bila v taki skupnosti tudi Slovenija, vendar so bili v prihodnji Jugoslaviji pripravljeni ostati, tudi če zanjo Slovenija ne bi bila zainteresirana. 'Uidi Makedonija je bila za ohranitev jugoslovanske skupnosti kot zveze suverenih repub ­ lik. Zainteresirana je bila, da bi vse republike ostale v Jugoslaviji, za kakršno bi se demokra ­ 129 Potem ko je oblast prevzel Demos, je sprva postalo pomembno usklajevanje znotraj koali ­ cije, ne pa znotraj parlamenta ali med vlado in parlamentom. Vodstvo IS se je npr. leta 1987 sestalo z vodstvom skupščine kar šestintridesetkrat (pač v skladu s socialistično filozofijo, da je vlada »izvršni« organ skupščine, ne pa samostojna veja oblasti). Novi IS se je leta 1990 s skupščino sestal le dvakrat. Šele po plebiscitu je koordinacija postala pogostejša (od konca leta 1990 do 25. 6.1991 sta se vlada in skupščina sestali desetkrat). Gl.: Aleš Čerin, Vsi moji predsedniki, Lj. 1999, str. 260, 278,279 (dalje: Čerin, Vsi moji predsedniki). - Koordinacijo s predsedniki parlamentarnih strank, tako vladnih kot opozicijskih, je prevzelo predsedstvo, zlasti Kučan. 130 Magnetogram pogovora s predstavniki političnih strank, 30.1. 1991. Arhiv predsednika RS. Slovenci in federacija 71 tično dogovorili, o obliki prihodnje skupnosti pa v času pogovorov s slovenskim vodstvom še ni imela dokončnega mnenja. Ni pa se strinjala z mnenjem, da Jugoslavija lahko obstane le kot federativna država, načelno je bila tudi proti konfederaciji, menila je, naj se o tem dogo ­ vorijo republike kot suverene države. Za Makedonce so bile torej odprte še vse možnosti. Če pa v prihodnji skupnosti ne bi ostale vse republike, bi se ravnotežje spremenilo, za tako skupnost Makedonija ne bi bila zainteresirana in bi postala samostojna država. Srbi so menili, da so subjekt nastanka Jugoslavije in samoodločbe narodi, ne glede na re ­ publiko, v kateri živijo. Srbski narod lahko živi samo v eni državi na območju sedanje Jugo ­ slavije. Jugoslavija je bila po njihovem mnenju ustvarjena leta 19I8 (in ne 1943), in to brez udeležbe republik, ki jih tedaj sploh ni bilo, obstoječe meje med republikami so torej admi ­ nistrativne, ne državne. Vodstvo Srbije ne priznava republiške suverenosti, to ima glede na mednarodna pravila Jugoslavija. Z odločanjem republik na osnovi republiške suverenosti bi se v obstoječih razmerah izvajala majorizacija nad jugoslovanskimi narodi, ki so v manjšini v posameznih republikah. V odnosu do Slovenije je srbsko vodstvo videlo bistveno razliko v tem, da slovenski narod živi v okviru republike Slovenije, srbski pa ne živi v okviru republike Srbije. Interes srbskega naroda je, da živi v eni državi, zato Srbi ne morejo sprejeti konfede- rativnega modela več mednarodno priznanih držav, v katerih živijo Srbi. Pri tem ne naspro ­ tujejo interesu hrvaškega naroda, da živi v eni državi. Predstavniki Srbije so izrecno dejali, da Sloveniji ne odrekajo pravice do lastne poti. Slovenija ima srečo, da se narod in država pokri ­ vata, v srbskem primeru pa tega ni. Pri Sloveniji vprašanje meje ni sporno, saj se administra ­ tivna meja pokriva z njeno možno državno mejo, pri drugih republikah pa je vprašanje meje sporno. Če bi se administrativne meje spremenile v državne, bi bila to velika delitev srbskega naroda, ki bi ogrozila njegove vitalne interese. Pravice do samostojnosti Slovenije se ne sme razumeti kot precendens za druge republike, ker to lahko pripelje do verižne reakcije v odnosu do drugih. Zato političnega dogovora o prihodnosti Jugoslavije ni mogoče opraviti v bilate­ ralnih pogovorih, ampak je to lahko le stvar skupnega dogovora na zvezni ravni. Interes srb ­ skega naroda, da živi v eni državi, ne ogroža pravic nobenega drugega naroda, če je to v okvi ­ ru zvezne države. Če je to Jugoslavija s Slovenijo ali brez nje, to za srbski narod ni problem. Vodilni srbski politiki so bili sicer intimno enkrat že pripravljeni na konfe ­ deracijo, in sicer poleti 1989, vendar smiselno pod podobnimi pogoji, kot so jih postavili v pogovoru leta 1991, le da takrat še niso razmišljali o odhodu Slo ­ venije, pač pa o možnosti, da bi v konfederacijo poleg Slovenije in Hrvaške privolili tudi Makedonija ter BiH. V tem primeru bi Srbija in Črna gora postali ena država, državljani iz obmejnih predelov BiH ter iz obeh srbskih Krajin pa bi se odločili, kje želijo živeti. Srbija naj bi dosegla, da EGS preuči ekonomske odnose med republikami, od razvitih republik bi morala (ker bi ji pripadal nerazviti jug) dobiti izdatne dotacije. Vendar je to možno edino pod pogojem, da se reši vprašanje meja za Srbe, ki živijo zunaj Srbije. 131 Ta koncept (ki je bil podoben predvojnemu konceptu delitve Jugoslavije na tri banovine, le da bi bili morda Makedonija in okrnjena BiH samostojni) so Srbi kasneje opustili. 131 Borisav Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, Odlomki iz dnevnika, Lj. 1996, str. 173, 174 (dalje: Jovič, Zadnji dnevi SFRJ). 72 Slovenci in federacija Stališče Črne gore v pogovorih je bilo podobno kot srbsko. Črnogorsko vodstvo ni videlo argumentov za suverenost republike BiH. Če bi prišlo do konfederacije oziroma osamosva ­ janja republik, bi se po njegovem mnenju morala BiH deliti. Sklepna ugotovitev slovenskega vodstva na seji predsedstva 18. februarja 1991 je bila, da »iz opravljenih pogovorov sledi, da sta Srbija in Črna gora za Jugoslavijo kot federacijo, BiH kot zvezno državo, Makedonija pa se o obliki državne povezave še ni opredelila. Samo Slovenija in Hrvaška zastopata sta­ lišče, da je prihodnja jugoslovanska skupnost možna samo kot zveza oziroma skupnost samostojnih neodvisnih in suverenih držav, v kateri uresničujejo države članice predvsem svoje gospodarske pa tudi obrambne in druge do ­ govorno določene skupne interese /.../ Na podlagi vseh teh ugotovitev smo na zadnji razširjeni seji predsedstva SFRJ 13. februarja 1991 povedali, da še naprej ostajamo odprti za pogovore o ustanovitvi skupnosti samostojnih su ­ verenih držav, čeprav je naša ocena, da je v tem trenutku za to malo realnih možnosti in da bomo hkrati začeli postopek za sporazumno razdružitev SFRJ. O tem smo se dogovorili tudi z vodstvom republike Hrvaške, kar je zapisano v skupnem sporočilu, ki je bilo objavljeno.« 132 Predlog predsedstva je bil tudi, da skupaj s predsednikom skupščine in predsednikom IS ter na osnovi pooblastil skupščine, Izjave o dobrih namenih in Resolucije skupščine RS o predlogu za sporazumno razdružitev SFRJ133 še naprej vodi pogajanja, o njih pa sproti obvešča skupščino. Predsedstvo je tudi predlagalo, naj skupščina izrecno pooblasti predsednike vseh treh institucij, da predstavljajo RS pri pogajanjih za uresničevanje resolucije o razdružitvi, za pripravo sporazuma o pravnem nasledstvu pa naj bi bil še posebej zadol ­ žen IS. 132 Zapisnik in magnetogram 29. seje predsedstva RS, 18. 2. 1991. Arhiv predsednika RS. 133 Uradni list RS, št. 7, 1991, str. 267. Slovenci in federacija 73 SPORAZUMNA RAZDRUŽITEV ALI ODCEPITEV? V celotnem slovenskem političnem vrhu je na seji razširjenega predsedstva 18. februarja 1991 torej prevladalo mnenje, da v Jugoslaviji ni več možna niti konfederacija. Če je še dvanajst dni prej prihajalo do ostrih internih kritik, ker je predsednik Demosa Pučnik za nemško poročevalsko agencijo izjavil, da se Slovenija dokončno izloča iz Jugoslavije, 134 je zdaj tudi »razširjeno pred ­ sedstvo« (člani predsedstva RS, predsednik vlade, predsednik skupščine, no ­ tranji, zunanji in obrambni minister ter član predsedstva SFRJ iz Slovenije) v zvezi s tem jasno povedalo: »Pogovori z delegacijami drugih republik, ki so potekali v zadnjih dneh, so pokazali, da ni realnih možnosti za preoblikovanje SFRJ v smeri konfederalne ureditve, kot sta jo v svojem modelu ponudili oziroma opredelili kot možen način ureditve odnosov Slovenija in Hrvaška. Zato ostaja RS, v skladu s plebiscitarno odločitvijo, le razdružitev, ki jo bo skušala doseči na sporazumen način.« 135 Po spoznanju, da s konfederacijo ne bo nič, je slovenska skupščina 20. fe­ bruarja 1991 sprejela resolucijo o sporazumni razdružitvi. 136 Bistvo resolucije je bil predlog, da se Jugoslavija razdruži v dve ali več suverenih držav, vprašanja v zvezi s pravnim nasledstvom in druga odprta vprašanja pa bi reševali v skladu z veljavnimi pravili mednarodnega prava. Skupščine drugih republik se sprva do nje niso opredelile. Izjema je bil hrvaški sabor, ki je sprejel podobno reso ­ lucijo, ta pa je izzvala reakcijo pri krajinskih Srbih. Srbski nacionalni svet in IO SAO Krajine v Kninu sta sprejela resolucijo o razdružitvi Krajine od Hrvaške z obrazložitvijo, da Krajina nima razloga, da bi se ločila od jugoslovanske drža ­ ve. Na Hrvaškem je prišlo do prvih incidentov (v Pakracu), sledili so spopadi na Plitvicah med hrvaško milico in milico SAO Krajine, kmalu pa se je v spo ­ pad vključila tudi JLA. Aprila je SAO Krajina sprejela sklep o priključitvi k Srbiji. Reakcija na resolucijo o sporazumni razdružitvi je bila vrsta sestankov v predsedstvu SFRJ (razširjenih s predsedniki republik) ter srečanja pred ­ sednikov (predsedstev) republik, ki so potekala v marcu in aprilu. 137 Franjo 134 Zapisnik 27. seje predsedstva RS, 6. 2. 1991. Arhiv predsednika RS. 135 Zapisnik in magnetogram 29. seje predsedstva RS, 18. 2. 1991. Arhiv predsednika RS. - Na seji so bili navzoči: Kučan, Kmecl, Oman, Plut, C. Zlobec, Bučar, Peterle, Bavčar, Janša, Rupel in Drnovšek. 136 Resolucija skupščine RS o predlogu za sporazumno razdružitev SFRJ, Uradni list RS, št. 7, 1991, str. 267. 137 Sporočila s srečanj predsednikov republik in predsednikov predsedstev republik. - Prvi sestanek je bil 27. 3. v Splitu, nato 4. 4. v Beogradu, 11. 4. na Brdu pri Kranju, 18. 4. v Ohridu in nazadnje 29. 4. na Cetinju. Arhiv predsednika RS. 74 Slovenci in federacija Tuđman, ki je organiziral prvi sestanek »v središču nekdanjega hrvaškega kraljestva in hrvaške državnosti«, kot se je izrazil, je od sestanka pričakoval veliko. Na dnevni red je dal dve ključni temi: rešitev družbene in politične krize v SFRJ in dogovor o zvezi ali skupnosti suverenih republik oz. spora ­ zum o razhodu. 138 Na sestanku so v glavnem razpravljali o gospodarstvu, Ku ­ čan pa je povedal, da je v Sloveniji skrajni rok za uresničitev plebiscitarne odločitve 23. maj, »v tem obdobju moramo najti možnost, da se z vami dogo ­ vorimo ali pa bomo to morali narediti z enostranskim aktom /.../, ki je ne ­ ugoden za nas vse, najbolj za Slovenijo, vendar je neugoden tudi za druge«. 139 Sestanek v Beogradu je potekal v senci polemike med Tuđmanom in Milo ­ ševičem o tem, ali sta Kosovo in Kninska krajina glede položaja albanske oz. srbske manjšine primerljiva (Miloševič je namreč zavračal avtonomijo Alban ­ cev na Kosovu, zahteval pa jo je za Srbe na Hrvaškem). Novinarji so opazili, da je hrvaški predsednik »vse bolj nebogljen, da je živčen in da se čedalje teže kontrolira in pravzaprav nima ustreznega orožja, s katerim bi se postavil po robu arogantnemu Slobodanu Miloševiču«. 140 Šele na srečanju na Brdu so predsedniki prvič resneje razpravljali o obeh opcijah: zvezi suverenih držav (zanjo sta bili Slovenija in Hrvaška) in Jugoslaviji kot »enotni demokratični državi«. Po srbskem in črnogorskem predlogu bi bila Jugoslavija enotna de­ mokratična zvezna država, v kateri bi narodi in republike del svojih pravic prenesli na Jugoslavijo, skupni interes, ki bi ga uresničevala federacija v ime ­ nu republik bi bilo področje človekovih, državljanskih in nacionalnih pravic, ekonomskih funkcij, varnosti in obrambe (skupne oborožene sile in oboro ­ žene sile republik) ter mednarodnih odnosov (subjekt mednarodnih odno ­ sov bi bila federacija, republike pa bi imele to pravico na področju regio ­ nalnih in kulturnih povezav). Makedonija pravzaprav niti sama ni vedela, kaj bi hotela, načelno se je, tako kot v pogovoru s slovensko delegacijo, oprede ­ ljevala za »zvezo suverenih držav«, pri čemer bi se o posameznih pooblastilih federacije šele dogovorili. BiH je menila, da se morajo o izbiri med obema opcijama bosanski narodi odločiti na referendumu. Tudi sicer je bil sprejet sklep, naj bi referendum izvedli v vseh republikah najkasneje do konca maja, republiške skupščine pa naj bi se opredelile do slovenskega predloga za razdružitev. Srbija in Hrvaška sta tudi ustanovili mešano komisijo, ki naj bi reševala medsebojne odnose. 141 Na Ohridu so se predsedniki dogovorili za izvedbo referendumov v posameznih republikah, ista tema pa je bila bolj ali manj v ospredju tudi na Cetinju, kjer pa se je hrvaški predsednik Franjo Tuđ ­ man zaradi provokacije na tiskovni konferenci predčasno odpeljal. Načrtovali so še eno srečanje, in sicer 7. maja v Stojčevcu v BiH. Od tega so si veliko 138 Zapisnik (dejansko gre za magnetogram, op. B. R.) sa razgovora gospodina Franje Tuđma ­ na, predsjednika Republike Hrvatske, sa predsjednicima republika i predsjednicima predsjed ­ ništva republika, održanog 28. ožujka 1991 u vili Dalmacija u Splitu. Arhiv predsednika RS. 139 Prav tam, str. 13/4. 140 Komentar Danila Slivnika, Delo, 6. 4. 1991, str. 2. 141 Saopštenje (priopćenje), Brdo kod Kranja 11. 4. 1991. Arhiv predsednika RS. Slovenci in federacija 75 obetali zlasti Bosanci, pričakovali so namreč, da bo sprejet kompromisni predlog Alije Izetbegoviča in Kira Gligorova o prihodnji ureditvi Jugoslavije. Iz vsega skupaj pa ni bilo nič, zaradi razmer na Hrvaškem Tuđman sploh ni hotel sodelovati na sestanku, tako da je bil preložen na 16. maj, nato pa zaradi blokade v zveznem predsedstvu odpovedan. Za gospodarskim, pravnim in političnim razpadom Jugoslavije je sredi maja 1991 (zaradi neizvolitve Stipeta Mesiča za predsednika predsedstva SFRJ) pri ­ šlo tudi do dokončnega razpada državnih institucij. Slovenija je v kaotični situ ­ aciji na svojo in hrvaško stran še zadnjič skušala pridobiti Makedonijo in BiH. Ob Kučanovi in Drnovškovi misiji v obe republiki 28. maja so se pokazale spre ­ membe v stališčih - obe republiki sta tedaj dopuščali zvezo suverenih držav oz. nekaj vmesnega med federacijo in konfederacijo. (Tak predlog sta oba predsednika, Kiro Gligorov in Alija Izetbegovič, tudi oblikovala in ga ponudila v razpravo drugim republikam in zveznim organom.) 142 Še dva meseca prej bi bilo tako izhodišče za pogajanja - kljub hudemu pritisku radikalnega dela De­ mosa, naj se Slovenija odcepi ne glede na posledice - sprejemljivo tudi za Slo ­ venijo, konec maja, v razmerah popolne blokade jugoslovanskega ekonom ­ skega in političnega sistema, pod grožnjo državnega udara, mednacionalnih konfliktov in že tudi posamičnih oboroženih spopadov, pa ni imelo več no ­ bene perspektive, čeprav so ga tedaj podprle tudi evropske države in ZDA. Na razplet krize sta čez dva dni, 30. junija, oba na isti dan, vsak v svojem parlamentu skušala še enkrat vplivati tudi Miloševič in Tuđman. Oba sta po ­ nudila pet točk za razrešitev krize, pri čemer je Tuđman izhajal iz slovensko- hrvaškega koncepta, Miloševič pa iz srbsko-črnogorskega. Miloševičevi pred ­ logi so se opirali na trditev, da uresničevanje pravice do samoodločbe ni mogoče, dokler ni za to na zvezni ravni ustvarjena pravna podlaga. O tem naj bi sprejeli poseben ustavni zakon. Iz SFRJ bi se narodi lahko izločili samo pod pogoji, ki jih določijo federalni organi. Za sprejem takega ustavnega zakona bi bilo potrebno soglasje vseh republik. Referendum naj bi bil raz ­ pisan na podlagi odločitve zvezne skupščine na enak način, istega dne za vso SFRJ. Voljo državljanov in voljo narodovjugoslavije bi ugotavljali ločeno, kar bi pomenilo, da se deli narodov lahko državno organizirajo ne glede na ob ­ stoječe republiške meje. V skladu s takim pogledom je bila predvidena tudi razmejitev na podlagi volje narodov (in ne državljanov). Miloševič je verjetno tudi predvideval večstrankarske volitve za skupščino Jugoslavije še pred spre ­ jemanjem ustavnega zakona in postopkom, ki bi mu sledili, saj je predlagal, naj osnutek akta o novi ureditvi odnosov v jugoslovanski skupnosti sprejme na večstrankarskih volitvah izvoljeni zvezni zbor. Šele če katera od republik akta ne bi sprejela, bi bil dogovorjen nadaljnji postopek. 143 142 Zabeležka pogovora v Sarajevu in Skopju, 28. 5.1991. (Sestankov so se v Sarajevu udeležili Kučan, Drnovšek, Izetbegovic, član predsedstva SFRJ iz BiH Bogič Bogičevič, v Skopju pa Gli­ gorov, predsednik sobranja Stojan Andov in član predsedstva SFRJ dr. Vasil Tupurkovski. Zapisal dr. Miha Ribarič.) Arhiv predsednika RS. 143 Pet točk predsednika Slobodana Miloševiča, Politika, 31. 5. 1991. 76 Slovenci in federacija Tuđman je v hrvaškem saboru 30. maja (na osnovi referendumske odlo ­ čitve) vladi naročil, naj do 30. junija pripravi vse državnopravne odločitve za ustanovitev zveze suverenih držav, če bo do 15. junija o tem z drugimi repub ­ likami dosežen sporazum, ali pa, alternativno, ukrepe za razdružitev Hrvaške, če tak sporazum ne bo dosežen. Hrvaška je bila sicer Srbom na Hrvaškem in pripadnikom drugih nacionalnosti pripravljena nuditi kulturno avtonomijo in vse državljanske pravice. 1'*4 Tedaj je sodelovanje med Hrvaško in Slovenijo zašlo v najobčutljivejšo fazo. Od zamenjave oblasti spomladi 1990, še posebej pa spomladi 1991, je bilo zelo intenzivno, odvijalo se je na ravni zelo pogostih osebnih srečanj, dnevnih telefonskih pogovorov in drugih stikov na vseh ravneh, medseboj ­ nega obveščanja, dogovorov o skupnih nastopih v federaciji (ki pa se jih Hrvaška pogosto ni držala), priprave skupnega predloga za konfederalno po ­ godbo ipd. Povezanost je šla že tako daleč, da sta obrambna in notranja mi ­ nistra obeh republik 20. januarja 1991 (ko so bile zaradi iztekajočega se roka zveznih organov, do katerega bi paravojaške in druge enote, tudi slovenska TO, morale vrniti orožje) predlagala, naj bi Slovenija in Hrvaška sklenili spora ­ zum o skupni obrambi, če bi prišlo do oborožene intervencije proti obema republikama. Razglasili naj bi popolno samostojnost, odpoklicali svoje pred ­ stavnike iz federacije in prekinili njeno financiranje, zahtevali intervencijo mi ­ rovnih sil OZN, zasegli vse imetje federacije na svojem ozemlju in uskladili obrambo. 144 145 Dogovor je sicer nekoliko kasneje, 13. februarja, objavilo tudi Delo, vendar v burnem dogajanju ni naletel na reakcije javnosti. Dogovor je po vsebini močno presegel pristojnosti štirih ministrov, če bi ga republiki res hoteli uresničiti, bi ga morali potrditi obe vladi in parlamen ­ ta. Slovensko predsedstvo je predlog štirih ministrov v bistvu zavrnilo, name ­ sto tega je bila sprejeta samo splošna izjava obeh predsedstev o razmerah in o tem, da bosta predsedstvi ob morebitni intervenciji sklepali usklajeno v okviru svojih pooblastil. 146 Tuđman na vojaško sodelovanje s Slovenijo sploh ni bil pripravljen, ves čas ga je blokiral in celo prepovedal. Kljub temu so obrambni minister Martin Špegelj in še nekateri na operativnih položajih v vojski in milici s slovenski ­ mi organi sodelovali. 147 Tuđman je bil do konca prepričan, da se je Slovenija - tako kot s Srbijo - dogovorila tudi z JLA (zato tudi zgolj »operetna« vojna v Sloveniji, kot jo je imenoval). Po pričevanju Slavena Letice, tedanjega Tud- manovega svetovalca, pa so tudi vsi prvaki opozicijskih strank na sestanku, 144 Pet točk predsednika Franja Tuđmana, Vjesnik, 31.5.1991, str. 1, in nadaljevanje pod naslo ­ vom Neposredne naloge, str. 3 in 4. 145 Sklepi s sestanka sekretarja za ljudsko obrambo in sekretarja za notranje zadeve Republike Slovenije in ministra za obrambo ter ministra za notranje zadeve Republike Hrvaške v Zagrebu dne 20. 1.1991. Arhiv predsednika RS. - Gl. tudi: Slovensko-hrvaški sporazum o medsebojni ob ­ rambi, Delo, 13.2.1991; Martin Špegelj, Sjećanja vojnika, Zg. 2001 (dalje: Špegelj, Sjećanja vojnika). 146 Zapisnik 26. seje predsedstva RS, 22. 1. 1991- Arhiv predsednika RS. 147 Več o tem: Špegelj, Sjećanja vojnika. Slovenci in federacija 77 ki ga je sklical Tuđman, menili, naj se Hrvaška v času napada na Slovenijo ne upre. ’48 Po drugi strani je hrvaško vodstvo trdno vztrajalo na »odnosu siamskih dvojčkov« (kot je to označil Rupel), torej na usodni povezanosti obeh repub ­ lik pri osamosvojitvi. Še sredi maja 1991 - na pogovorih delegacij obeh repub ­ lik, ko je slovenska stran hrvaško obvestila o svoji oceni, da sporazumna raz ­ družitev ni več možna, zaradi česar se Slovenija pripravlja na enostransko razdružitev, ki jo bo razglasila najkasneje do 26. junija - so Hrvati slovensko stran vprašali, »ali je republika Slovenija pripravljena sprejeti zvezo suverenih držav z republiko Hrvaško«. Na naslednjem srečanju predsednikov republik pa naj bi vstop v zvezo ponudili Makedoniji ter BiH. Hrvati so tudi povedali, da bodo razglasitvi neodvisnosti Slovenije sledili tudi sami, »če ne istega, potem zagotovo naslednjega dne«, vendar razglasitve ne bi smelo biti pred 19. majem, ko bo na Hrvaškem plebiscit. Njihovo stališče je tudi bilo, naj bo meja med Slovenijo in Hrvaško brez posebnih institucij (»evropska«, kot so se izrazili), izvajanje pravih mejnih funkcij pa naj bi imeli na državnih mejah z Avstrijo, Italijo in Srbijo. 148 149 Tedaj se je slovensko vodstvo sicer že zavedalo posledic tesnejših povezav s Hrvaško, saj je tam že potekala vojna, in je bilo v dogovorih previdnejše, bilo pa je tudi odločeno, da s Hrvaško vzpostavi pravo mejo, čeprav se je zavedalo, da bo glede na razmere (za načrtovanih 34 mejnih prehodov bi potrebovali 6OO miličnikov in še 250 za varovanje zelene meje) to potekalo sukcesivno. Povezovanje s Hrvaško so kot oviro za slovensko osamosvojitev šteli ne samo Srbi, pač pa tudi Bosanci. Po mnenju predsednika predsedstva BiH Izetbegoviča bi bilo za Slovenijo bistveno laže, če »ne bi šla v kompozicijo s Hrvaško«, kajti če bi šlo samo za razdruževanje Slovenije, bi bila v Jugoslaviji večja pripravljenost, osamosvojitev obeh pa pomeni možnost verižne reak ­ cije, ki bo prizadela zlasti Bosno. 150 Slovenski politiki so z začudenjem spremljali hrvaško »verbalno« osamo ­ svajanje, saj je bila Slovenija na neodvisnost v vseh pogledih bistveno bolje pripravljena. Vendar je Hrvaška kasneje, ker je razglasila neodvisnost sočas ­ no s Slovenijo, dobila veliko psihološko prednost: prišla je v ospredje medij ­ skih poročil v zahodnih državah, še zlasti v Nemčiji, predvsem pa je dosegla, da so zahodni politiki v kasnejših mesecih vprašanje mednarodnega prizna ­ nja Slovenije in Hrvaške povezovali, čeprav si je Slovenija prizadevala, da bi ga ločili. 148 Razprava na okrogli mizi »10 let pozneje« v hotelu Intercontinental v Zagrebu 18. 6. 2001. - Gl. tudi: Slaven Letica, Mario Nobilo, JNA, Rat protiv Hrvatske, Scenarij vojnog udara u Hrvatskoj i metode specijalnog rata u njegovoj pripremi, Zg. 1991 (dalje: Letica, Nobilo, Rat protiv Hrvatske). 149 Zapis pogovora delegacij republike Slovenije in republike Hrvaške v Zagrebu dne 14. 5. 1991, zapisal Bojan Ušeničnik (Milan Kučan, dr. France Bučar, Janez Janša, dr. Franjo Tuđman, dr. Žarko Domijan, predsednik sabora, Josip Manolič, predsednik vlade, Stipe Mesič, član pred ­ sedstva SFRJ iz Hrvaške). Arhiv predsednika RS. 150 Zabeležka pogovora v Sarajevu in Skopju dne 28. 5. 1991. Arhiv predsednika RS. 78 Slovenci in federacija Dimitrij Rupel je tako npr. nemškemu zunanjemu ministru Hansu Diet- richu Genscherju na pogovoru 20. avgusta 1991 za Jugoslavijo predlagal for ­ mulo, po kateri bi bila Slovenija neodvisna, štiri južne republike bi tvorile federacijo, Hrvaška pa bi bila z njo v konfederalnem odnosu. Hrvati so na Ruplovo »diplomacijo v gojzericah« (kot jo je označil bonski dopisnik Vjesni ­ ka Nenad Ivankovič) in na slovenska prizadevanja po ločitvi problema Hrva ­ ške in Slovenije, reagirali zelo jezno, čeprav so s protislovno politiko tudi sami precej prispevali k temu in to ne zgolj z neaktivnostjo v času napada na Slo ­ venijo, ampak tudi z »dvojno« politiko v federaciji, kjer je Mesič po izvolitvi igral vlogo predsednika in vsaj navzven ustvarjal vtis, da se Jugoslavijo da rešiti in armado podvreči civilni kontroli (še julija je npr. časopisu Der Spiegel izjavil, da »morajo Slovenci razumeti, da je suverenost proces, ki se ga ne more doseči v teku« in da »če nam je všeč ali ne« še vedno obstaja medna ­ rodno priznana suverenost Jugoslavije). Kritičnosti zahodnih držav je bila deležna tudi Hrvaška politika do srbske manjšine in Tudmanovi poskusi kupčevanja z Miloševičem o Bosni. Dejansko je - še zlasti po začetku vojne na Hrvaškem - ideja o ločitvi slovenskega vpra ­ šanja od hrvaškega za mnoge zahodne politike postala zelo privlačna. V tej smeri je večkrat pisal Viktor Meier v Frankfurter allgemeine Zeitung, ko je interpretiral slovenska stališča, parlamentarna skupina SDP v nemškem parla ­ mentu pa je npr. še 20. oktobra 1991 sprejela izjavo v dvanajstih točkah, v kateri je zapisala, da »je Slovenija izpolnila vse predpostavke za mednarodno priznanje« in jo je zato treba priznati, Hrvaško pa naj bi ES priznala le, če ne ho prišlo do premirja oz. če bo onemogočena rešitev s pogajanji. Tudi v tem primeru pa bi se morala Hrvaška obvezati, da bo spoštovala načela KEVS-a, in morala bi Srbom na Hrvaškem zagotoviti vseobsegajoče manjšinske pra ­ vice. 151 Zaradi vrste razlogov (širitve vojne na Hrvaško in v Bosno, odločitve Badinterjeve komisije, da je Jugoslavija razpadla in imajo bivše republike pravico do mednarodnega priznanja, če to želijo in če izpolnjujejo pogoje), je ES vprašanje mednarodnega priznanja bivših jugoslovanskih republik na koncu vendarle reševala »v paketu«, vendar (zlasti na zahtevo Francije) z zah­ tevami pododatnih garancijah za manjšine. 152 151 Nenad Ivankovič, Bonn, druga hrvatska fronta, Zg. 1993 (dalje: Ivankovič, Bonn, druga hrvatska fronta). 152 Več o tem v poglavju Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve. Slovenci in federacija 79 KONEC FEDERACIJE Po dokončni ugotovitvi slovenskega vodstva, da s konfederacijo ne bo nič, je postalo tudi jasno, da se bo tako ali drugače treba dogovoriti tudi s fede­ ralnimi organi, ki pa so na slovenske pobude odgovarjali arogantno, ali pa sploh ne. Pogovarjati se je bil sprva pripravljen le Markovič, ki je v Ljubljano prišel 18. februarja 1991, seveda predvsem z namenom, Slovence prepričati, naj ostanejo v Jugoslaviji, ker bodo imeli v njej, ko se bo reformirala, boljšo ekonomsko in siceršnjo perspektivo. Markovič je nato prišel še večkrat, zad­ njič tik pred osamosvojitvijo, s pomočjo zahodnih držav je uporabljal taktiko korenčka in palice, njegov osnovni moto (na vsak način obdržati Slovenijo v Jugoslaviji) pa je ostal nespremenjen. V slovenskem vodstvu se je za nepo ­ sredna pogajanja s federacijo najbolj zavzemal Janez Drnovšek. Na seji pred ­ sedstva v razširjeni sestavi, 15. maja, ko so bili obravnavani osamosvojitveni projekti in sprejeti sklepi za zavarovanje plebiscitarne odločitve, je med dru ­ gim dejal, da je še vedno zagovornik sporazumne razrešitve slovenske osamo ­ svojitve oz. vseh odnosov, ki naj bi se ob tem vzpostavili. Prava pogajanja se po njegovem mnenju do tedaj še niso pričela: pet mesecev po plebiscitu so bila pogajanja usmerjena v republike, po drugi strani federacija ni bila spre ­ jeta kot partner. Vsi tisti, ki niso bili preveč navdušeni nad slovenskim osa ­ mosvajanjem, so se lahko skrili za ta formalni okvir, ki ključnih partnerjev ni vključeval, zlasti JLA in zvezne vlade s premierjem Markovičem. Drnovšek je menil, da se resnična pogajanja o slovenskem statusu in medsebojnih odno ­ sih šele začenjajo. Bil je prepričan, da bi bilo možno, »če bi federalne inicia ­ tive premaknili naprej«, nadaljevati konkretna pogajanja z JLA. Sam je organi ­ ziral pogovore generalov s Peterletom, vendar s slovenske strani na njegove pobude ni bilo odgovora. Drnovškova ocena je bila, da slovenski osamosvo ­ jitvi nihče ne nasprotuje, možni pa so zapleti v zvezi z urejanjem materialnih vprašanj. Edini, ki si res ne želi slovenske osamosvojitve, je Hrvaška. Hrvaški predstavniki tujim diplomatom zatrjujejo, da se bodo odcepili takoj, ko bo to storila Slovenija, take izjave pa so v funkciji upočasnjevanja slovenske osa ­ mosvojitve, ker želijo ohraniti neke vrste jugoslovansko zvezo (to je po Drnov ­ škovih informacijah Tuđman zatrjeval tudi ameriškemu ambasadorju). Hkrat ­ na vezava slovenske osamosvojitve s hrvaško potegne za sabo vse probleme v zvezi z razmejitvijo. Če bo osamosvojitev sporazumna, to pomeni rešitev hrvaško-srbskega spora, če bo enostranska in z vojaško akcijo, to pomeni ta­ kojšnjo državljansko vojno in odprtje celotne fronte, tako v odnosu do JLA kot 80 Slovenci in federacija sicer. Ni jasno, kako bo Hrvaška npr. »vse svoje mešane teritorije vzela s seboj«. Če slovenski odcepitvi sledi hrvaška, bo verižna reakcija, spopadi na Hrva ­ škem in v BiH in težko je napovedati, kdaj se bo vzpostavilo neko novo stanje in kakšna bi bila reakcija tujine nanjo. 153 Drnovšek je bil tudi sicer prepričan, da bi se s Srbi in vojsko lahko dogo ­ vorili. »Jovič in Miloševič v neformalnih pogovorih že avgusta 1990 nista imela nič proti slovenski osamosvojitvi, nasprotno, menila sta, naj gredo Slovenci na referendum in se odločijo. Ob morebitnem hrvaškem referendumu o osa ­ mosvojitvi pa sta že takrat zahtevala, da se Srbi na Hrvaškem sami opredelijo, ali bodo ostali v Hrvaški ali pa se bodo opredelili za ostanek Jugoslavije ozi ­ roma za veliko Srbijo. Tudi z obrambnim ministrom generalom Kadijevičem sem že avgusta, ob najinem srečanju v Kuparih blizu Dubrovnika, v daljšem neformalnem pogovoru preverjal različne možnosti za razplet jugoslovanske krize. Takrat me je nekoliko presenetilo, da Kadijevič, ki je bil na vseh sejah predsedstva izjemno trd in brezkompromisen do Slovenije, neformalno pred ­ videva že nekako prihodnjo slovensko odločitev o osamosvojitvi in odhod Slovenije iz jugoslovanske države.« 154 Jasno je, da bi tak dogovor, če bi se uresničil, pomenil odcepitev Slovenije pod zveznimi pogoji. Po prepričanju ameriškega ambasadorja Zimmerman ­ na, ki se je veliko srečeval z Drnovškom v času njegovega predsednikovanja, se je Drnovšek »resnično hotel izogniti vojni, hotel je nekako obdržati Jugo ­ slavijo skupaj in se je stalno trudil pogajati z armado na eni in Kučanom na drugi strani«. 155 Ne Drnovšek in ne slovensko vodstvo tedaj še nista vedela, da bo tisti dan, ko je potekala seja republiškega predsedstva, prišlo do blokade v zveznem predsedstvu. Drnovšek je na seji menil, da bi se razmere v Jugoslaviji spreme ­ nile, če bi v zvezi z izvolitvijo Mesiča za predsednika predsedstva prišlo do za­ pletov. V tem primeru bi prišlo do razpada federacije na najvišji ravni, povzro ­ čila pa bi ga druga (srbska) stran in na to bi bilo treba ustrezno reagirati. Ne glede na to pa so Drnovškovo tezo, da s federacijo še ni bilo pravih po ­ gajanj, drugi politiki zavrnili. Bučar je pojasnil, da so bili vsi predlogi za raz ­ družitev posredovani tudi federalnim organom, prav tako rezultati pogajanj z republikami, v zvezni skupščini je bilo slovensko stališče pojasnjeno po ­ vsem nedvoumno, federacija pa še ni pokazala nobene pripravljenosti za ka­ kršnokoli obliko razdruževanja. V njihovi deklaraciji piše, da je razdružitev možna samo v skladu z ustavo, zvezno zakonodajo in pod pogojem, da se iz­ vedejo volitve v zvezni zbor, šele nato pa naj bi se odločali o možnih oblikah 153 Magnetogram 37. seje predsedstva RS, 15. 5. 1991. Arhiv predsednika RS. 154 Janez Drnovšek, Moja resnica, Lj. 1996, str. 209, 210 (dalje: Drnovšek, Moja resnica). 155 Intervju Sabrine P. Ramet z Warrenom Zimmermannom 23.3.2001 v Washingtonu, citirano po: Sabrina P. Ramet, The United States and Slovenia 1990-1992, še neobjavljen referat z med ­ narodne znanstvene konference ob 10. obletnici samostojnosti RS (»Dan prej« in odhod zadnjega vojaka JLA z ozemlja RS 26. 10. 1991), ki je bila v Kopru 25. in 26. 10. 2001 (dalje: Ramet, The United States and Slovenia 1990-1992). - Avtorici se zahvaljujem za posredovanje besedila. Slovenci in federacija 81 razdruževanja. »Stojimo pred dejstvom popolne blokade s strani federacije.« 156 Bučar je menil, da vojske ni mogoče vzeti za partnerja pri pogajanjih, saj bi se to lahko obrnilo proti Sloveniji kot bumerang. Drnovšek je na to odvrnil, da bi bil morda rezultat enak, kot je, toda kanala pogajanj s federacijo, ki ga je sam večkrat ponujal, Slovenija ni izkoristila, ker je trdila, da federacija ne obstaja več in ne more biti partner za pogajanja. Janša ga je vprašal, kaj meni o primeru, če kljub intenzivnim pogajanjem Slovenija do 26. maja ne doseže nič. Drnovšek je odgovoril, da - če se to zgodi na najbolj neugoden način v jugoslovanski situaciji in ob popolni mednarodni nemilosti - Slovenija ne bo preživela. Slovensko vodstvo obravnava in sprejema ukrepe s svojega zornega kota, on mora - ker so ga povabili, da pove svoje mnenje - povedati stvari z vidika, s katerega jih obravnava, to pa je jugoslovanski in mednarodni. Drnovškovi skepsi v zvezi s Hrvaško so se pridružili tudi drugi (kar je že nakazovalo drugačno politiko), sicer pa so se dogovorili, da se morajo obram ­ bne priprave intenzivirati, vključno s pripravo na »najbolj rigorozno varian ­ to«, o vojaških zadevah pa se je treba pogovarjati z zveznim predsedstvom, razen če bi to sklenilo, naj se Slovenija in vojska neposredno operativno po ­ govarjata (slovensko pričakovanje je bilo, da naj bi se JLA umaknila v treh le­ tih, op. B. R.). Zvezno predsedstvo je tisti dan, po scenariju, ki ga je izvedel dotedanji predsednik Jovič, zašlo v popolno blokado. Joviča so zahodni politiki imeli za žolčnega moža, polnega zvijač. Zimmermann ga je v svojih spominih ozna ­ čil za »majhnega moža, ki je bil na več načinov podmerski«. Majhen po po ­ stavi, pegast in prepirljiv, ga je spominjal na sovjetske komunistične aparatči- ke. Jovič je predsedstvo izrabljal za krepitev srbskega vpliva in uresničevanje Miloševičevih ciljev, zlasti v fazi, ko je Miloševič hotel centralizirati Jugoslavijo (na koncu sta se politično razšla). V predsedstvu je ves čas ustvarjal krize, zlorabljal pooblastila in skušal blokirati osamosvajanje Slovenije in Hrvaške, večkrat pa je tudi poskusil dati vojski večja pooblastila oz. ji omogočiti, da uvede izredne razmere ali izvede državni udar. Predsedstvo je bilo ustanovljeno v začetku sedemdesetih let, potem ko je Tito opustil misel, da bi ga kdo nasledil (do leta 1966, ko je padel v nemilost, je bil predviden srbski politik Rankovič). Predsedstvo je dolgo iskalo svojo identiteto, sprva so bili v njem tudi predsedniki republiških skupščin. V zvezi s prvimi volitvami vanj je v Sloveniji leta 1971 prišlo do t. i. afere 25 poslancev, ko se je skupina poslancev uprla kadrovskemu monopolu vladajoče garni ­ ture in hotela predlagati svojega kandidata za člana predsedstva. Do zapleta je prišlo tudi leta 1989, ko je propadel načrt, da bi bil v predsedstvo izvoljen »uradni« kandidat Marko Bulc in je nepričakovano (na neposrednih volitvah, ki jih je zahtevala javnost, sicer so člana volili v republiški skupščini) zmagal Drnovšek. Šele po Titovi smrti so bila vzpostavljena pravila, po katerih naj bi 156 Magnetogram 37. seje predsedstva RS, 15. 5. 1991, razprava Franceta Bučarja. Arhiv pred ­ sednika RS. 82 Slovenci in federacija predsedstvo funkcioniralo. V njem je bil po en predstavnik iz vsake republike in avtonomne pokrajine, do spremembe ustavnih amandmajev leta 1988 pa po položaju tudi predsednik predsedstva CK ZKJ, vendar brez glasovalne pra ­ vice. Na seje so bili lahko vabljeni tudi predsedniki republiških predsedstev (ta praksa je z naraščanjem krize postala dokaj pogosta) ali drugi funkcio ­ narji (največkrat predsednik vlade ali posamezni ministri, zlasti notranji in obrambni). Leta 1981 je bil sprejet poslovnik o delu predsedstva Socialisti ­ čne federativne republike Jugoslavije. Po njem naj bi predsedstvo delalo po načelu kolektivnega odločanja in odgovornosti, z usklajevanjem svojih stališč. Seje je skliceval predsednik, v njegovi odsotnosti pa podpredsednik (to do ­ ločilo je v času Drnovškovega predsednikovanja skušal izkoristiti Jovič sep­ tembra 1989 ob sprejemanju amandmajev k slovenski ustavi). Predsedstvo je imelo svet za SLO, ki je bil formalnoposvetovalni organ, čeprav mu je pripi ­ sovalo veliko težo (del pristojnosti z obrambnega področja je lahko pred ­ sedstvo preneslo na obrambnega ministra). Od leta 1983 dalje, s spreme ­ njenim in dopolnjenim pravilnikom, je kot posvetovalni organ nastal tudi Svet za varstvo ustavne ureditve. V nujnih razmerah je predsedstvo lahko delovalo tudi brez posebne seje (tudi to so na koncu izrabili Srbi, ko je predsedstvo delovalo v okrnjeni sestavi, brez predstavnikov iz nesrbskih republik). Pred ­ sedstvo je o vprašanjih iz svoje pristojnosti odločalo z javnim glasovanjem in z navadno večino glasov svojih članov, z dvotretjinsko večino (tudi ta člen se pogosto ni upošteval) pa o začasnih ukrepih, o določanju virov sredstev za obrambo v izrednih okoliščinah, o določitvi predloga, da se začne postopek za spremembo ustave SFRJ, da se preloži izdaja zakona ali zadrži izvršitev predpisov zveznega IS, o določitvi predloga kandidata za predsednika zve ­ znega IS in o sprejetju poslovnika o delu predsedstva. 157 Izvolitev predsednika predsedstva je bila zgolj rutina, določena z ustavnim redom in poslovnikom, dotlej o predsedniku niti niso nikoli glasovali, pač pa so ga potrdili z aklamacijo. Šlo naj bi bolj za protokolaren dogodek, na katerega so že povabili tudi predsednike (predsedstev) republik, čeprav so dvomi v zyeZi z izvolitvijo naraščali. Zaradi srbske odprave obeh avtonomnih pokrajin in nejasnosti, kdo zastopa Kosovo, skupščina SFRJ 10. maja 1991 ni potrdila kandidatov (upokojenega zastavnika in prodajalca loterije Sejda Baj­ ramoviča s Kosova, Branka Kostiča iz Črne gore in Jugoslava Kostiča iz Vojvo ­ dine). Vojvodino je na seji vseeno predstavljal J. Kostič kot predsednik pokra ­ jinskega predsedstva. Predstavnika Kosova Rizo Sapunxhio je nezakonito zamenjala skupščina Srbije, ki je 5. julija 1990 nasilno prevzela funkcije skup ­ ščine Kosova (ta je sicer tajno delovala še naprej, nekateri njeni člani in drugi 157 O delu predsedstva naj bi izhajal poseben bilten. Seje predsedstva so bile snemane, ob ­ stajali so magnetogrami in zapisniki, vendar teh niso pošiljali republiškim predsedstvom ali dru ­ gim organom. Te (ali javnost) je predsedstvo o svojih stališčih občasno obveščalo s posebnimi sporočili. (Več o tem v: Poslovnik o delu Predsedstva Socialistične federativne republike Jugosla ­ vije, Uradni list SFRJ, št. 6, leto XXXVII, Bg. 30. 1. 1981, in Uradni list SFRJ, št. 69, leto XXXIX, Bg. januar 1983) Slovenci in federacija 83 albanski funkcionarji pa so tedaj slovensko vodstvo prosili za azil v Sloveniji, ki jim je bil tudi odobren). Ker novi kandidat Bajramovič še ni bil potrjen, je srbska skupščina kot predstavnika Kosova delegirala svojega podpredsed ­ nika Vukašina Jovanoviča, Črno goro pa je na seji zastopal predsednik pred ­ sedstva Momir Bulatovič (na glasovanju se je vzdržal, z obrazložitvijo, da skupščina SFRJ skupaj z drugimi novimi kandidati ni potrdila črnogorskega kandidata Kostiča za člana predsedstva, vendar je bil vzdržan glas v bistvu glas proti, ker je bilo razmerje 4 : 4). Mesič se je dan pred menjavo predsed ­ stva v medijih zavzel za spremembo Jugoslavije in nepremišljeno izjavil, da bo »zadnji predsednik (take) Jugoslavije«, kar je izzvalo ostre reakcije v srb ­ skem časopisju, pa tudi kritike v zahodnih diplomatskih krogih. Mesič se je sicer branil, da ni rekel, da Jugoslavije ne bo več, 158 toda izjava je srbskemu vodstvu prišla kot naročena. Še isti dan so se pred zvezno skupščino z dovo ­ ljenjem srbske oblasti zbrali demonstranti, v glavnem četniki, in vzklikali: »Smrt Mesiču! Smrt Hrvatima!« Že dan prej, 13. maja, pa so se Miloševič, Ka- dijevič, Bulatovič, Jugoslav Kostič, Jovič in Jovanovič dogovorili, da Mesiča ne bodo izvolili. Kadijevič je bil sicer do takega stališča skeptičen, menil je, da bi z izvolitvijo Mesiča Slovenijo in Hrvaško lahko obdržali v Jugoslaviji, vendar se je z odločitvijo strinjal. Po neizvolitvi Mesiča je sicer Miloševiču in Joviču rekel, da je bila to napaka, general Blagoje Adžič, ki se je prav tako udeležil pogovora, pa je (po pisanju Joviča) celo zagrozil, da bi jih z užitkom aretiral. 159 Adžič, ki je dober mesec kasneje, užaljen zaradi porazov JLA, hotel Slovenijo zravnati z zemljo in jo tako prisiliti, da bi ostala v Jugoslaviji, je sicer svoje nezadovoljstvo takoj po seji predsedstva pokazal z glasno izjavo, ki so jo slišali tudi novinarji: »Ovo je lakrdija. Trebalo je po ustavu ,..«160 Scenarij, po katerem bi JLA 15. maja 1991 aretirala Miloševiča in njegove vodilne pri ­ vržence, bi bil res vreden najboljšega pisca znanstvenofantastičnih romanov. BBC je takoj po seji poročal, da se pričakuje odcepitev Slovenije in Hrvaške in da je Jugoslavija od »maloprej blizu razpada in državljanske vojne«. 161 Posledic krize so se po kratkotrajnem zadovoljstvu ustrašili tudi v srbskem bloku. Ne zato, ker ne bi šla po njihovem scenariju, pač pa zato, ker so se v svetovnih medijih, pa tudi vodstvih zahodnih držav prvič pokazali kot razbi ­ jalci Jugoslavije in na tem mestu zamenjali Slovenijo in Hrvaško. Zato je jugo ­ slovanska skupščina že naslednji dan, 16. maja, hitro požrla svojo kratkotrajno načelnost in po večkratnem odlaganju seje (od 10. do 16. ure) v čudnem ozračju, polnem manipuliranj in raznih pritiskov, »v paketu« potrdila izbrane kandidate, čeprav v očitnem nasprotju z ustavo SFRJ. Situacija je bila zares tipično balkanska: Srbija je z ustavnimi spremembami ukinila kosovsko avto ­ nomijo, njeno skupščino in predsedstvo, potem pa v njunem imenu predla- 158 Stipe Mesič, Kako je srušena Jugoslavija, Zg. 1994, str. 2 (dalje: Mesič, Kako je srušena Ju ­ goslavija). 159 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 316, 317. 160 Mesič, Kako je srušena Jugoslavija, str. 8. 161 Prav tam. 84 Slovenci in federacija gala Bajramoviča za člana zveznega predsedstva. Ta je bil skupaj z drugimi potrjen, o spornosti kandidature pa naj bi naknadno presodilo ustavno sodi ­ šče, medtem pa bi on deloval kot polnopraven član predsedstva. Manj sporno je bilo pri vojvodinskem predstavniku, ker sta vojvodinska skupščina in pred ­ sedstvo ostala, seveda v Miloševičevi režiji in popolnoma podrejena skupšči ­ ni Srbije. Čeprav se hrvaška, slovenska in albanska delegacija potrditve kandi ­ datov niso udeležile, so bili rezultati razglašeni za veljavne. Po blokadi predsedstva se je sestajal samo srbski del, drugi štirje člani so ostali v svojih republikah in skušali usklajevati aktivnosti. Mesič se je 20. maja sam razglasil za predsednika predsedstva in o tem obvestil zahodne države ter uradoval iz Zagreba. Srbski blok pa je še naprej manipuliral. Redno se je sestajal, iz zagate pa se je skušal izvleči s predlogom, naj bi se Hrvaška in Črna gora odrekli mesto ­ ma predsednika in podpredsednika predsedstva, ti dve mesti pa naj bi pre ­ vzeli BiH in Makedonija (Bogič Bogičevič in Vasil Tupurkovski). Odgovor preostalih članov predsedstva je bil negativen, zahtevali so izvolitev Mesiča. Predsedstvo je začelo ponovno delovati šele na Brionih, ko so pogajalci ES dosegli, da so vse republike privolile v izvolitev Mesiča za predsednika. Prva seja predsedstva po Brionski deklaraciji je bila 12. julija (na njej je Jovič po poprejšnjem dogovoru z Drnovškom prvič načel vprašanje umika JLA iz Slo ­ venije), seje, napovedane za 16. julij, ni bilo, ker srbski del ni hotel na Brione, kjer jo je sklical Mesič, tako da je bila potem 18. julija v Beogradu (na njej je bil sprejet sklep o umiku JLA iz Slovenije). Skupaj s predsedniki republik se je predsedstvo sestalo 22. julija na Ohridu (ves čas med sejo so prihajala spo ­ ročila o spopadih na Hrvaškem). Dogovorjeno je bilo le, da naj bi se čim prej sporazumeli o funkcioniranju federacije v prehodnem obdobju, in sicer na osnovi predloga, ki ga je pripravil zvezni IS (udeleženci sestanka naj bi pred ­ log do prihodnje seje preučili), in da se začne priprava pri iskanju rešitev za odnose v prihodnosti. Mesič in Tuđman sta zahtevala, naj se vojska na Hrva ­ škem umakne v vojašnice, kar ni bilo sprejeto. Nato se je 26. julija v Beogradu znova sestalo zvezno predsedstvo samo, 30. julija pa v razširjeni sestavi s predsedniki republik (razen Tuđmana, ki ni hotel priti zaradi spopadov na Hrvaškem). Na seji bi moralo sprejeti ali zavrniti predlog zveznega IS o pre ­ hodnem funkcioniranju federacije, vendar je bila v ospredju vojna na Hrva ­ škem. Seje članov predsedstva so bile še 31- julija, 2., 6., 13. avgusta (vmes je bila 3. in 4. avgusta v Jugoslaviji na neuspešni misiji »trojka« ES - Hans van den Broek, Jacques Poos in Joäo de Deus Pinheiro); 20. in 22. avgusta (vmes je prišlo do državnega udara v SZ) se je predsedstvo znova sestalo skupaj s predsedniki republik. Kučan je jasno povedal, da je bila Slovenija do agresije pripravljena na določene oblike združevanja, sedaj pa ni več, pa tudi sicer se udeleženci niso mogli sporazumeti o funkcioniranju države. Na naslednji seji, 28. avgusta, bi se moralo predsedstvo odločiti, ali bo sprejelo predlog za kon ­ ferenco o Jugoslaviji, ki jo je ministrski svet ES predlagal dan prej; sprejemu Slovenci in federacija 85 je nasprotoval srbski blok, češ da so potrebna posvetovanja po republikah. Na pritisk ES je bila na 140. seji 1. septembra odločitev o konferenci sprejeta (tedaj so bili v Beogradu posebni odposlanec ES za Jugoslavijo, nizozemski ambasador v Parizu Henry Wynaendts, in tričlanska diplomatska misija ES), predsedstvo SFRJ, zvezni IS, predsedniki vseh šestih republik in predstavniki ES pa so jo podpisali v Beogradu 2. septembra ob 1.20 zjutraj. Sledili sta seji 3. in 6. septembra. Na tej je bil sprejet Mesičev govor za konferenco v Haagu, v katerem je povedal, da se pripravlja politični dogovor o prihodnosti Jugo ­ slavije na naslednjih načelih: spoštovanje pravice vsakega naroda do samo ­ opredelitve, upoštevanje demokratično izražene volje narodov in republik, da uredijo svoj status v skladu z lastnimi specifičnimi in realnimi interesi, princip enakopravnosti vseh opcij brez vsiljevanja tuje volje in uporabe sile, princip legalnosti, po katerem naj bi se politično izražena volja pravno udeja- nila, moral pa bi biti zagotovljen tudi legalni postopek za njeno uresničitev. Naslednja seja predsedstva po haaški konferenci (7. septembra) je bila na ­ črtovana za 10. september, vendar je Mesiču ni uspelo sklicati. Bila naj bi nam ­ reč na Brionih, čemur je spet nasprotoval srbski del (ki je čakal v Beogradu). Kot povračilni ukrep je 3. oktobra sejo »okrnjenega« predsedstva (brez Mesiča in Drnovška) v Beogradu sklical Branko Kostič. Na njej so sprejeli sklep, da predsedstvo deluje v razmerah vojne nevarnosti, torej v vsaki sestavi, ki je mo ­ goča, vendar sta kasneje Bogičevič in Tupurkovski sklep preklicala. Na Zaho ­ du so to imeli za državni udar, čeprav Jugoslavija de facto ni več obstajala. Sledilo je še nekaj sej, ki sta se jih poleg članov srbskega bloka udeleževala Bogičevič in Tupurkovski, potem pa so se sestajali samo še člani srbskega bloka. K zadnji skupni seji vseh članov je predsedstvo prisilila ES na mirovni konferenci v Haagu 18. oktobra. Van den Broek je namreč predsedstvo še vedno imel za »vrhovnega komandanta« JLA. Ker je pred sejo predsedstva s Tuđmanom in Miloševičem ter Kadijevičem podpisal že drugi mirovni spo ­ razum (prvega je Peter Carrington v Igalu), je od predsedstva zahteval, naj podpiše ukaz, da JLA takoj in brezpogojno preneha z boji. Sej nepopolnega predsedstva Carrington ni priznal, zato je imela seja v Haagu zaporedno šte­ vilko 143 (tj. naslednja od seje 6. septembra, ko je zadnjič predsedoval Mesič). Predsedstvo je podpisalo predlog Carringtona in van den Broeka o brezpo ­ gojni ustavitvi ognja, deblokiranju kasarn na Hrvaškem in evakuaciji vojske iz kasarn. Kostič je zapustil sejo predsedstva in haaško konferenco, ker je menil, da ga Carrington ne upošteva tako, kot bi zaslužil. Po tej seji je iz pred ­ sedstva dokončno izstopil Drnovšek. Del predsedstva je prišel še na haaško konferenco 25. oktobra (brez Drnovška in Bogičeviča), vendar so bili samo opazovalci. Predsedstvo (pravtako brez Drnovška) je sodelovalo še na haaški konferenci 5. novembra (vmes je bil na mirovni misiji v Jugoslaviji znova Wynaendts), na kateri so bili tudi predsedniki republik in predstavniki zve ­ zne vlade. Konferenca ni bila uspešna, v Beogradu se je še naprej sestajal srb ­ ski del predsedstva, Mesič pa je kot predsednik po svoji presoji deloval iz 86 Slovenci in federacija Zagreba - 22. oktobra je poslal zadnje pismo predsedniku OZN in državni ­ kom sveta, potem pa 5- decembra na zasedanju hrvaškega sabora odstopil in 8. decembra mu je po sklepu sabora funkcija prenehala. S srbsko blokado delovanja predsedstva je Jugoslavija 15. maja 1991 do ­ končno razpadla tudi v institucionalnem smislu. Ostali sta zvezna vlada, ki ni imela nobene moči, in JLA, ki je ni bil zmožen nihče kontrolirati. Zvezna vla ­ da, ki je sprožila intervencijo JLA v Sloveniji, si je po brionskih pogovorih - kjer je po ostrem prepiru med Kučanom in Markovičem »naredil red« van den Broek, ki je Markoviču jasno povedal, da ne sprejema več nobenih amand ­ majev k Brionski deklaraciji 162 - še vedno prizadevala, da bi imela osrednjo vlogo pri rešitvi jugoslovanske krize. Takoj po pogajanjih je pripravila Dogo ­ vor o funkcioniranju države v obdobju moratorija, ki je v bistvu pomenil zve ­ zno interpretacijo Brionske deklaracije (in se je v precejšnji meri ujemal s tistim, kar so z Brionsko deklaracijo zahtevale zahodne države): vrnitev na stanje pred intervencijo JLA oz. razglasitvijo neodvisnosti (ne pa zgolj »zamr ­ znitev« osamosvojitvenih ukrepov), nedotakljivost notranjih in zunanjih meja, spoštovanje pravice do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, ven ­ dar »v skladu s skupaj določenim postopkom«, vzpostavitev prejšnjega pla­ čilnega in finančnega sistema, minimalno skupno financiranje federacije, Jugoslavija kot izključni in edini subjekt mednarodnih odnosov, delovanje zvezne skupščine, vlade in predsedstva v celotni sestavi, torej s predstavniki vseh republik. Dogovarjanje o prihodnjih odnosih v federaciji naj bi se začelo najkasneje 1. avgusta, trimesečni moratorij, določen z Brionsko deklaracijo, pa bi se po dogovoru lahko podaljševal. Tak dogovor naj bi podpisali pred ­ sedniki republik, predsednik skupščine SFRJ, predsednik predsedstva SFRJ in predsednik zveznega IS.163 O predlogu vlade so potem potekala pogajanja in pogovori, v predlagani obliki ni bil nikoli podpisan, dogodki so šli svojo pot, vlada pa po izteku moratorija ni imela nikakršne avtoritete več. Formalno je sodelovala še na haaški konferenci, 20. decembra 1991, na dan, ko je nem ­ ški generalni konzul v Ljubljani Günther Seibert predsedniku Kučanu predal listino o nemškem priznanju Slovenije, pa je obupal tudi njen predsednik Markovič ter »vrnil mandat« zvezni skupščini in državi, ki nista več obstajali. Čeprav je bilo do pozne jeseni 1991 v zvezi z neodvisnostjo Slovenije še veliko negotovosti, pa je bila skoraj triinsedemdesetletna zgodovina jugoslo ­ vanske države v psihološkem smislu za večino Slovencev končana poldrugi mesec po blokadi zveznega predsedstva sredi maja, to je 27. junija 1991 ob 4. uri zjutraj, ko je pri Pogancih med Metliko in Novim mestom prišlo do prvega oboroženega spopada med teritorialci in JLA. 162 Darijan Košir, Marko Pečauer, Veso Stojanov, Slovenija od vojne do priznanja, Lj. 1992, str. 10 (besedilo Darijana Koširja, ki je kot novinar neposredno spremljal pogajanja). 163 Predlog dogovora o funkcionisanju zemlje u periodu moratorijuma. Ili mir ili opšti haos, Borba, 25. 7. 1991, str. 2. Slovenci in federacija 87 OPOZICIJA POD NADZOROM Analiza opozicijskih gibanj je v osemdesetih letih v Sloveniji potekala na dveh ravneh: operativni in idejnopolitični. Za operativni del je bila zadolžena SDV, ki jo je do leta 1988 nadzoroval Svet za varstvo ustavne ureditve pri predsedstvu SRS, nato pa posebna skupščinska komisija. V njem so bili predsednik skupščine, sekretar SZDL, sekretar pred ­ sedstva CK ZKS, predsednik republiškega odbora ZZB NOV, predsednik Re­ publiškega sveta ZSS, predsednik ljubljanskega mestnega sveta ZKS, predsed ­ nik IS SRS in republiški sekretar za notranje zadeve, predsedoval mu je član predsedstva SRS. V osemdesetih letih je bil to najprej Stane Markič, nato An ­ drej Marinc. Skupščinska komisija, ki je nato prevzela nadzor nad SDV, je bila ustanovljena na zahtevo poslancev leta 1988, v tedaj še socialistični skupščini, zaradi procesa proti četverici in vloge, ki jo je imela SDV pri Janševi aretaciji, čeprav je bila pobuda za tako komisijo dana že pred aretacijami. SDV je vsako leto napisala poročilo o svojem delu in varnostnih razmerah (v osemdesetih letih so ga v obliki, prirejeni za javnost, začeli objavljati tudi v skupščinskem Poročevalcu), poročilo pa je obravnaval Svet za varstvo ustav ­ ne ureditve, njegovo delo pa potem še predsedstvo SRS. Svet je med drugim ocenjeval razne oblike sovražnega delovanja in po potrebi predlagal pravo ­ sodnim organom ukrepanje ali pa »subjektivnim silam« svetoval, naj se z »no ­ silci« take dejavnosti idejnopolitično soočijo. Enkrat letno pa je imel vpogled tudi v seznam ljudi, ki jim je SDV prisluškovala. Intenzivnost dejavnosti Sveta je bila največ odvisna od prizadevnosti njenega predsednika, saj zakonsko ni bilo natančno določeno, kje so meje pristojnosti za tovrstno ocenjevanje. SDV je pri svojem operativnem delu in ocenah postopoma postajala samo ­ stojnejša, od druge polovice osemdesetih let je od političnih organov ali po ­ sameznikov le redko dobivala konkretna »naročila«, kar je zanjo pomenilo svojevrsten šok (razočarani operativci so - še zlasti po procesu proti četverici - razmere razumeli tako, da politika uporablja njihove usluge, ne krije pa jim več hrbta). Za idejnopolitične ocene so bili pristojni nekateri državni organi (pred ­ sedstvo SRS) in organi političnih organizacij (SZDL, ZSMS, ZK). Težo so imele zlasti ocene, sprejete v CK ZKS in njegovih organih. Podlaga za obravnavo je bilo gradivo, ki so ga pripravljale razne komisije (predsedstva) CK ZKS in Marksistični center CK ZKS. V teh komisijah, zlasti pa v sekcijah Marksistične ­ ga centra, je bil zbran pomemben del levo usmerjene slovenske inteligence, Oblast in opozicija 91 med njimi tudi taki, ki so pozneje postali vodilni teoretiki ali voditelji nasta ­ jajočih opozicijskih gibanj. V prvi, še močno ortodoksni, polovici osemde ­ setih let so nekateri od profesionalnih sodelavcev Marksističnega centra po ­ stali nezaželeni in so morali oditi drugam (npr. Tomaž Mastnak). Opozicijska gibanja je ocenjevala tudi SZDL. Njene ocene so se sicer ve ­ dno manj skladale s stališči vodstva ZKS, vendar pa je SZDL do konca osem ­ desetih let z organizacijo raznih razprav in tribun in prek vpliva na medije (kot uradni ustanovitelj) opravljala funkcijo »družbene kritike« nezaželenih pojavov. Hkrati je tudi znotraj sebe širila prostor pluralizmu in omogočila na ­ stanek prvih zvez (predhodnic strank), izhajajoč iz teorije o »nestrankarskem pluralizmu«, v katerem naj bi bila sama nekakšna »marela« za nazorsko in politično sicer različne skupine, vendar take, ki v osnovi sprejemajo samo ­ upravni socializem. ZSMS se je že v prvi polovici osemdesetih let približevala opoziciji. Podpi ­ rala je alternativna gibanja in jim omogočala, da so se organizirala pod nje ­ nim okriljem, s čimer se je postopoma oddaljevala od vloge partijskega »pod ­ mladka«, neke vrste »valilnice« partijskih kadrov. Mladinskim funkcionarjem ni bila več avtomatično zagotovljena bleščeča politična prihodnost, čeprav je organizacija ohranila institucionalne vezi (članstvo v SZDL, raznih odborih in komisijah, tudi oblastnih organih) in finančno odvisnost od države. Vsa osemdeseta leta je bila tako v vmesnem položaju, deloma je participirala pri oblasti, deloma pa se je šla opozicijo. 164 Zapleten in včasih protisloven boj med opozicijo in oblastjo je potekal zno ­ traj jugoslovanskega okvira, kar je odločilno vplivalo na slovenske razmere, ki so se precej razlikovale od razmer drugod po Jugoslaviji, kjer je »partijska država« funkcionirala nespremenjeno. To je naraščajoče konflikte dodatno stopnjevalo, saj zvezni funkcionarji in funkcionarji po drugih republikah od ­ nosov v Sloveniji niso razumeli in so menili, da slovensko vodstvo ne želi ob ­ računati z opozicijo (še zlasti ne s tisto, ki je bila protijugoslovansko usmer ­ jena). Zaradi tega je bil položaj slovenske oblasti še težji, saj je bila po eni strani naklonjena (kontrolirani) demokratizaciji, po drugi je hotela obdržati odločilno besedo doma ter v reguliranju odnosov s centrom, po tretji pa je bila izpostavljena pritiskom iz federacije in deležna očitkov, da opozicijo ščiti. Slovenska oblast je opozicijo dejansko ocenjevala drugače kot zvezna. V Jugoslaviji je bila od sredine šestdesetih let dalje (od Brionskega plenuma) opozicija (»notranji sovražnik«) razvrščena v več kategorij, med katerimi so bile najpomembnejše: ostanki razrednih struktur, klerikalna skupina (to je pomenilo predvsem dejavnost treh največjih Cerkva), nacionalistične sku ­ pine, informbirojevska skupina, liberalistične oz. anarholiberalistične skupi ­ ne, birokratsko-dogmatska skupina, skupina meščanske desnice, alternativna 164 Dokumentacijo o dejavnosti ZSMS v osemdesetih letih hrani Arhiv RS. - O glavnih pro ­ gramskih usmeritvah gl.: Kompendij za bivše in bodoče politike ali popotovanje od Krškega do Portoroža, Časopis za kritiko znanosti, november 1989. 92 Oblast in opozicija gibanja (mirovna, ekološka, feministična in socialna gibanja). 165 Po tej kate­ gorizaciji je SDV, ki je bila razdeljena na dokaj samostojne republiške enote, tudi spremljala in ocenjevala delovanje opozicije. Slovenska SDV je v prvi po ­ lovici osemdesetih let tovrstno kategorizacijo upoštevala le deloma, v drugi polovici pa je (z izjemo nekaterih kategorij, kot je npr. »meščanska desnica«) niti ni več uporabljala, ker je menila, da je zastarela. Poročilo SDV za leto 1989 ne obravnava več notranje problematike. 166 V začetku osemdesetih let v Sloveniji ni bilo opaznejših opozicijskih gi­ banj, redke resnične in domnevne nasprotnike družbene ureditve pa je SDV brez težav nadzorovala. Ocenjevala je, da je »v Sloveniji /.../ poznanih ok. 500 oseb, ki se izraziteje sovražno eksponirajo, se, ne glede na idejno pripadnost, občasno povezujejo ali obiskujejo in pri tem napadajo družbeno ureditev in politiko ZK ali kako drugače sovražno delujejo. Med njimi jih ok. 350 inklinira k zahodnim idejnim in političnim tokovom, ok. 150 pa k vzhodnim.« 167 S tuji ­ mi krediti kupljen socialni mir sedemdesetih se je sicer iztekel in prebivalci so se začeli soočati s hudo ekonomsko krizo, vendar ta ni povzročila večjih socialnih trenj. Pred Titovo smrtjo in neposredno po njej so represivni organi budno mo ­ trili potencialne nasprotnike. Prostor za izražanje kritičnih stališč do oblasti je bil omejen tudi zato, ker se je vsaka kritičnost v času Titove bolezni in v prvih mesecih po njegovi smrti ocenjevala kot izrazito nepatriotično dejanje, kot napad nanj in na sistem, ki ga je ustvaril. Tistega leta je raziskava javnega mnenja pokazala naravnost evforično razpoloženje ljudi, ali, kot so ugotavljali raziskovalci, »razlika med deklarativnim in resničnim razpoloženjem ljudi je bila zelo majhna«. 168 Študentsko gibanje je propadlo že v prvi polovici sedemdesetih, nekateri njegovi voditelji pa so skušali svoje (že precej spremenjene levičarske ideje) popularizirati skozi študentski kulturni center, ki ga je nekaj časa vodil Jaša Zlobec. Nekaj manjših protestnih akcij (npr. proti prevladi avtomobilistov na račun kolesarjev in pešcev ali zasedba stanovanjske zgradbe na Erjavčevi kot protest proti slabi stanovanjski politiki), ki sta jih organizirala Grega Tomc in Mirjam Zupančič, je oblast razumela kot nekakšno nadaljevanje študentskega gibanja. Leta 1977 je bilo na Tomčevo pobudo ustanovljeno Društvo ljudi za svobodno (pojavljal se je tudi izraz »demokratično«) družbo, ki se je v progra ­ mu zavzemalo za spoštovanje vseh pravic in svobod. Društvo ni imelo večje ­ ga odmeva in je propadlo. Alternativna gibanja (razne oblike subkulture, feministična, ekološka, mi ­ rovna gibanja) so bila v začetku osemdesetih let komaj v začetni fazi. Oblast 165 Marko Lopušina, Ubij bližnjeg svog, Jugoslovenska tajna policija 1945/1995, Bg. 1996, str. 189. 166 Več o tem: Miha Brejc, Vmesni čas, Lj. 1994. «s? pre gied opozicijskih sil v Sloveniji. Analiza republiškega sekretariata za notranje zadeve, Lj. 25. 1. 1979. - Gradivo je bilo obravnavano na 14. seji predsedstva CK ZKS, 29. 1. 1979. Arhiv RS, dislocirana enota I, fond: seje CK ZKS. 168 Niko Toš (ur.), Dozorevanje slovenske samozavesti, zbirka Dokumenti SJM, Lj. 1995, str. 15 (razprava Zdenka Roterja). Oblast in opozicija 93 jih je označevala za »negativne pojave«, a jih je - kolikor se ji je zdelo vredno - z lahkoto nadzorovala, poleg tega pa je obstajalo prepričanje, da se jih ve ­ činoma da vključiti v institucionalne okvire SZDL in ZSMS. Del intelektual ­ cev si je začel prizadevati za ustanovitev nove revije, toda tega je bila oblast vajena, saj je šlo za znano in od petdesetih let dalje že večkrat preigrano igro. 169 Oblast je zaznala tudi prizadevanja za rehabilitacijo nekdanjih »per- spektivovcev«. 170 Svet za varstvo ustavne ureditve se je precej ukvarjal z »nezaželenimi« knji ­ gami, kot so jih poimenovali (večinoma so obravnavale t. i. tabu teme iz bliž­ nje zgodovine). 171 Močno je oblast razburil pank, ki se je v Sloveniji pojavil dokaj hitro, že leta 1977 (v Veliki Britaniji leta 1975).172 Ansambel Pankrti je v telovadnici gimna ­ zije Moste prvič javno nastopil 18. oktobra 1977, naslednji dan pa v Študent ­ skem naselju in na Radiu Študent, že leta 1980 pa je izdal prvo ploščo. Sledile so še druge skupine, najodmevnejša je bila trboveljska Laibach (prvi javni nastop 26. septembra 1980 v Trbovljah so ji prepovedali). Pankovskim sku ­ pinam so leta 1981 začeli očitati propagiranje nacizma (t. i. nacipank afera), tedanji predsednik CK ZKS France Popit pa je zahteval politični obračun z njimi (med drugim je partijski vrh od ZSMS zahteval, naj se od panka distan ­ cira). Pank je doživljal medijsko gonjo, pankerje pa je maltretirala milica po ulicah in lokalih (trije t. i. nacipankerji iz skupine 4 R - kar naj bi pomenilo četrti rajh - so bili v preiskovalnem zaporu tri mesece, dva sta bila pozneje obsojena). 173 V javnem obsojanju sicer oblast ni imela težkega dela, saj je bilo panku nenaklonjeno splošno politično in kulturno ozračje, povečini pa tudi intelektualci t. i. meščanske desnice. Sicer pa začetniki panka niso imeli ambi ­ cije, da bi skozi pank spreminjali svet. Pank je predvsem širil javni prostor, svo ­ bodnejše delovanje in izražanje drugačnosti zunaj uradnih institucij, vendar je že sredi osemdesetih let postal del etablirane mladinske kulture, prerasel je v multimedijsko kulturno dejavnost in začel dobivati tudi javne nagrade. 174 Čeprav je oblast zaznavala naraščanje opozicijske dejavnosti, je sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl leta 1982 ocenil, da »organi za notranje zadeve v minulem letu niso odkrili protiustavnih dejanj, kjer bi morali posegati z 169 Več o tem v nadaljevanju poglavja (Društvo pisateljev, novorevijaši). 170 Informacija o nekaterih vprašanjih varnostno-političnega položaja, uvodna beseda repub ­ liškega sekretarja za notranje zadeve Janeza Zemljariča, zapisnik 33. seje predsedstva SRS, 15. 4. 1980. Arhiv predsednika RS. 171 O spornih delih piše Aleš Gabrič v poglavju Cultural Activities as Political Action v knjigi The Repluratization of Slovenia in the 1980s. 172 Več o zgodovini panka v zborniku: Punk pod Slovenci, Lj. 1984. - Najbolj analitično je o panku pisala revija Problemi v letih 1977 (t. i. pankovska številka) in 1982. Pank kot del alter ­ nativne kulture (subkulture) v Sloveniji v posameznih člankih obravnava zlasti Grega Tomc, od tujih avtorjev pa: Ramet, Balkan Babel. 173 Ali H. Žerdin, Pankrti poznega socializma, objavljeno v: Drago Jančar (ur.), Temna stran meseca, kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945-1990, Lj. 1998, str. 375-379 (dalje: Temna stran meseca). 174 Intervju z Gregorjem Tomcem, Razgledi, št. 20, 29. 10. 1997. 94 Oblast in opozicija zakonsko prisilo, saj je bila ta aktivnost obvladovana pretežno s političnimi ukrepi«. 175 Za politične oz. administrativne ukrepe so v glavnem šteli zaplem ­ be posameznih številk časopisov, zamenjave urednikov oz. uredništev, pre ­ prečitev tiskanja knjig z vetom uredniških svetov ali s tem, da jim niso odo ­ brili subvencij. 176 Oblast je še spomladi 1983 menila, da kljub stopnjevani kritiki na račun sistema organizirana opozicija še ne obstaja, da pa bi v per ­ spektivi do tega lahko prišlo, čeprav so v Svetu za varstvo ustavne ureditve že opazili nekatera znamenja povezovanja. Prva znamenja nastajajoče organizirane opozicije je oblast videla v posku ­ sih »političnega paralelizma«. To je pomenilo, da so se družbena vprašanja začela obravnavati »izven tistih ustaljenih oblik in možnosti, ki jih daje naš družbeni sistem«, 177 organizacijsko pa, da je ponekod na lokalni ravni priha ­ jalo do izstopov iz sindikata in poskusov ustanovitve vzporednih sindikalnih in mladinskih organizacij. Podobne pojave (ustanavljanje neformalnih alter ­ nativnih skupin, ki so jih potem skušali legalizirati v okviru posameznih dru ­ štev, zlasti Društva novinarjev in Sociološkega društva) so v naslednjem letu opazili tudi pri posameznih poklicih, npr. nekaterih novinarjih, ki so se skli­ cevali na geslo »svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače«. 178 Oblast je tudi skrbelo, da ne bi zaradi relativno liberalnejših razmer v Sloveniji prišlo do povečanega nastopa opozicijsko naravnanih posameznikov iz drugih repub ­ lik. V dotlej relativno samostojno ocenjevanje varnostnih razmer so začeli z vsiljevanjem ocen stanja posegati zvezni organi. Na podlagi tega so zahtevali ukrepanje, k čemur naj bi prispeval tudi spremenjen zakon o temeljih držav ­ ne varnosti, ki je dal večja pooblastila zveznemu sekretarju. Tudi sredi osemdesetih let se je igra med oblastjo in opozicijo vrtela v glav ­ nem okrog vprašanj, koliko svobode dovoliti v revijalni, publicistični, kulturni dejavnosti. Oblast se je zavedala, da se z vsakim objavljenim prispevkom širi okvir dovoljenega, hkrati pa se je bala reagirati. Poleg tega politiki na stvari niso gledali enovito in je tudi med njimi prihajalo do polemik zaradi različne ­ ga ocenjevanja raznih knjig, esejev, člankov, gledaliških iger, filmov in dru ­ gih del. V drugi polovici osemdesetih let je oblast še vedno ostro ocenjevala delova ­ nje opozicije, vendar je demokratizacija v Sloveniji že dosegla raven, na kateri so vsaj načeloma nekatere »meščanske« pravice postajale del splošnega držav ­ ljanskega standarda. V razpravah znotraj političnega vodstva, do kod pustiti opoziciji, da lahko gre, je tako Kučan aprila 1987 ugotavljal, da so »meščanske« 175 Zapisnik 62. seje predsedstva SRS, 28. 4. 1982, točka Varnostne razmere v letu 1982, raz ­ prava Tomaža Ertla. Arhiv predsednika RS. m y e<-, o tem v . Darjan Horvat, Prepovedi in zaplembe tiska in tiskane besede v Sloveniji 1945-1990, objavljeno v knjigi: Temna stran meseca, str. 126-138. 177 Magnetogram skupne seje predsedstva SRS in predsedstva CK ZKS, 23. 5. 1983, str. 37, obravnava varnostnih razmer, razprava Tomaža Ertla. Arhiv predsednika RS. 178 Zapisnik 35. seje predsedstva SRS, 18. 4. 1984, Poročilo o varnostnih razmerah in drugih notranjih razmerah ter delu organov MNZ, stališča sveta za varstvo ustavne ureditve glede po ­ ročila. Arhiv predsednika RS. Oblast in opozicija 95 pravice klasične človekove pravice in da je »njihov smisel /'.../ ravno v tem, da so formalne. Pravico do nedotakljivosti stanovanja je treba varovati ne glede na to, kdo tu stanuje, ali jaz ali Rupel. Če pridemo tu do relativnega kriterija, do subjektivnega kriterija, ta pravica ne obstaja več. Enako velja za pravico do objavljanja. Pred Krivičevimi obtožbami na sodišču zaradi objavljanja smo prišli v nerodno situacijo ravno zaradi tega, ker nismo imeli čiste vesti.« 179 (Ma­ tevž Krivic si je od leta 1984 prizadeval doseči pravico, da ima državljan, ki je v tisku kritiziran, pravico do odgovora, znamenit pa je postal zaradi »kritike trojnega funkcionarja«, tj. kritike Jaka Koprivca, ki je bil hkrati urednik Dela, predsednik Društva novinarjev in visok partijski funkcionar.) To, da se je slovenska oblast izogibala uporabi represivne jugoslovanske zakonodaje (ki je na zvezni ravni zaradi osamljenosti ni mogla spremeniti), je bilo (vsaj od druge polovice osemdesetih let dalje) po eni strani posledica povečane individualne odgovornosti, ki jo je izsilil pritisk javnosti, po drugi pa relativne neodvisnosti posameznih vej oblasti oz. političnih centrov v Slo ­ veniji, ki niso bili več tako strogo »koordinirani« iz vodstva CK ZKS, čeprav je predsednik predsedstva CK ZKS ostajal najbolj avtoritativna politična oseba. Seveda pa tu ne gre za nobeno idealiziranje stanja: relativno »mehak« od ­ nos do opozicije je bil odvisen izključno od tolerantnosti ljudi na vodilnih položajih in od njihove pripravljenosti (tudi možnosti), da doseženo raven demokratizacije branijo pred pritiski iz centra. Mediji so se le počasi otresali kontrole oblasti. Vztrajni zagovorniki demokratizacije so si prek pisem bral ­ cev izborili pravico do javnih odgovorov, če so bili napadeni. Razdvojena je bila tudi oblast sama, kar so nekateri novinarji opazili in potem načrtno po ­ tencirali razlike med posameznimi politiki. V raznih varnostnih ocenah pa lahko opazimo zanimivo mešanico kritike opozicije, hkrati pa tudi izraze strinjanja z nekaterimi njenimi idejami, pri čemer pa je seveda povsem jasno, da oblast do informacij ni prihajala zgolj z analizo javnega delovanja opo ­ zicije, pač pa tudi z »operativnim« pokrivanjem. V ocenah, napisanih za Beo ­ grad, pa je moč opaziti tudi kritiko zvezne politike. Od leta 1987 se je vpliv javnosti izjemno povečal, krepila pa se je tudi vloga skupščine, kjer so delegati nastopali vedno samostojneje. Na vlado so bile iz javnosti pa tudi iz skupščine naslovljene številne zahteve po pojasnilih v zvezi s privilegiji nekdanjih vodilnih funkcionarjev (izjemne pokojnine, uporabe avtomobilov in kritje življenjskih stroškov), pojavljale so se zahteve, naj sekre ­ tar za notranje zadeve pojasni, komu SDV prisluškuje, in že v začetku leta 1988 tudi prve zahteve, naj se v skupščini formira komisija, ki bo kontrolirala delo ­ vanje SDV. Ob vedno hujši krizi v Jugoslaviji in povečanem pritisku beograj ­ skega centra je Slovenija vstopila v prelomno leto 1988 z neko splošno voljo po spremembah, z nadzorovano, a vse bolj povezano opozicijo na eni strani in oblastjo, ki sama ni vedela, kam jo bodo reforme pripeljale, na drugi strani. 179 Magnetogram 17. seje predsedstva SRS, 1. 4. 1987, str. 23, razprava Milana Kučana. Arhiv predsednika RS. 96 Oblast in opozicija KATOLIŠKA CERKEV - OPOZICIJA IN PARTNER V osemdesetih letih se je spremenil tudi odnos oblasti do Katoliške cerkve. Nanjo je sicer še vedno gledala z nezaupanjem in jo štela za opozicijo (SDV je skrbno spremljala in analizirala njeno delovanje ter prisluškovala najvišjim cerkvenim dostojanstvenikom). Že na prelomu osemdesetih let pa je hkrati ugotavljala, da so »bili v zadnjem obdobju /.../ med vodstvom RKC na Sloven ­ skem, posebno vodstvom ljubljanske in mariborske škofije, ter družbenopo ­ litičnimi predstavniki oziroma družbo, vzpostavljeni dokaj dobri, ugodni medsebojni odnosi. Sprejeto je bilo načelo, da se vse morebitne težave, spori in problemi med RKC in družbo rešujejo z medsebojnim dogovarjanjem.« 180 Iskanje življenjskega sožitja, ki bi zadovoljevalo obe strani, se je začelo že v petdesetih letih s postopnim popuščanjem represije. Jugoslavija je sicer leta 1952 pretrgala odnose z Vatikanom, kar je imelo posledice tudi v Sloveniji, vendar se je v osnovi trend popuščanja in večje ideološke strpnosti nadalje ­ val. Po drugem vatikanskem koncilu (1962-1965) in sprejetju beograjskega protokola 25. junija I966 je obveljalo načelno stališče, da ima država (tudi so ­ cialistična) oblast nad gospodarstvom in politiko, Cerkev pa nad duhovnim življenjem. »Vmesna« polja, kjer so se interesi obojih prepletali (socialno pod ­ ročje, kultura, praznovanja, vzgoja in izobraževanje 181 ipd.), so v Sloveniji po ­ stali predmet stalnih pogajanj med predstavniki Katoliške cerkve in oblastjo. Zakon o položaju verskih skupnosti, s katerim so bile prvič po vojni priznane kot subjekt, je bil sprejet leta 1953, po sprejemu ustave leta 1963 je bil delno spremenjen. Po ustavi iz leta 1974182 je bil (1976) sprejet nov zakon, ki pa je v osnovi ostajal nespremenjen, natančneje pa je določal dejavnost verskih skup ­ nosti (pravzaprav je verskim skupnostim prepovedoval ustanavljanje dobro ­ delnih organizacij ter šolske dejavnosti razen za potrebe vzgoje duhovnikov). Kljub temu je bila Slovenija v odnosu do Cerkva (tudi Katoliške) na splo ­ šno najbolj liberalna v Jugoslaviji (čeprav so bila tudi obdobja, ko je ravnala ostreje od drugih), njene poteze so oblasti v drugih republikah in v federal ­ 180 Gradivo za 15. sejo predsedstva CK ZKS 5. 2.1979. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: seje predsedstva CK ZKS). 181 Cerkev je npr. sistematično spodbujala vernike v pedagoške poklice, oblast pa se je (sicer z razhajanji v političnem vrhu ob tem vprašanju in občasnem ozkem ravnanju lokalnih oblasti ali ravnateljev) strinjala, da so učitelji lahko verni, če svojega verskega prepričanja ne izražajo v šoli. 182 Katoliška cerkev je v njej skušala zagotoviti, da bi postalo kaznivo tudi širjenje in izvajanje sovraštva in nestrpnosti do vere, člen o veri kot človekovi svobodni in zasebni zadevi je skušala opredeliti oz. razširiti tudi s svobodnim izpovedovanjem vere v javnosti in staršem zagotoviti pravico, da svojim otrokom omogočijo isto svetovnonazorsko oz. versko vzgojo, kot jo imajo sami. Oblast in opozicija 97 nem centru v osemdesetih letih sprejele kritično, verna in demokratično us ­ merjena javnost pa tudi z odobravanjem. Odnose z verskimi skupnostmi, vključno s Katoliško cerkvijo, sta v Sloveniji urejala dva organa: komisija za odnose z verskimi skupnostmi, ki je kot državni organ delovala v okviru IS (ustanovljena je bila sicer že na 1. zasedanju SNOS-a februarja 1944, pod raz ­ ličnimi imeni je delovala do 25. julija 1991), in koordinacijski odbor za ureja ­ nje odnosov med samoupravno družbo in verskimi skupnostmi pri RK SZDL, ki je bil sestavljen delegatsko, z zelo širokim zastopstvom posameznih dru ­ žbenopolitičnih organizacij in skupin pa tudi posameznikov, vključno z du ­ hovniki, ki pa so bili v njem kot občani (v celoti je imel od štirideset do pet­ deset članov). 183 Spremljal je celotno družbeno problematiko, povezano z odnosi med samoupravno družbo (zakonodaja o verskih skupnostih, premo ­ ženjskopravna vprašanja, vzdrževanje sakralnih objektov in gradnja novih, de­ javnost veroučnih skupin, verski tisk, pogrebi, oprostitve od udeležbe na oro ­ žnih vajah ipd.). Zato je imel odbore tudi na krajevni, občinski in mestni ravni ter v obalni konferenci SZDL. Koordinacijski odbor je imel tudi t. i. miniko- ordinacijo, delovno telo, ki ga je sestavljalo od pet do deset članov. Njegova naloga je bila, da pripravlja dnevne rede za koordinacijo, v osnovi naj bi bil posvetovalni organ, čeprav je to funkcijo dejansko presegal in imel precejšen vpliv na posamične odločitve. Ugotovitve koordinacijskega odbora so bile - kadar je šlo za širšo problematiko - podlaga za odločanje komisije za odnose z verskimi skupnostmi, tekoče probleme pa sta običajno reševala kar pred ­ sednik komisije (v osemdesetih letih je bil to podpredsednik IS SRS Boris Frlec) in ljubljanski nadškof (Alojzij Šuštar), seveda na podlagi predhodnih odločitev v slovenskem političnem vrhu. Frlec in Šuštar sta bila v stalnem sti­ ku, probleme sta skušala reševati sproti. Nadškof Šuštar je že kmalu po nastopu škofovske službe oblikoval jasen program v trinajstih točkah, ki je zadeval cerkvena praznovanja (zlasti božič), karitativno dejavnost, graditev novih cerkvenih objektov in obnovo starih, vlogo Cerkve v javnih medijih, duhovno oskrbo po bolnišnicah in domovih, ureditev socialnega statusa duhovnikov, verski tisk, vlogo Slovenskega duhov ­ niškega društva, v začetku devetdesetih let tudi vprašanje narodne sprave in odnosa do preteklosti ter vprašanje vračanja nacionaliziranega premoženja oz. odškodnine zanj. Oblast in Cerkev sta probleme reševali postopno, ob upoštevanju politi ­ čnih razmer in javnega mnenja. Čeprav odnos med njima tudi v osemdesetih 183 Koordinacijski odbor so sestavljali delegati RK SZDL, CK ZKS, Republiškega sveta ZSS, Republiškega odbora ZZB NOV, RK ZSMS, mestnih in obalnih konferenc SZDL, medobčinskih svetov SZDL, Marksističnega centra CK ZKS, obeh univerz, Teološke fakultete, Izobraževalne skupnosti SRS, Zavoda SRS za šolstvo, Republiškega sekretariata za notranje zadeve, Republiškega komiteja za informiranje, Ustavnega sodišča SRS, Zavoda RS za spomeniško varstvo, SAZU, Slo­ venskega duhovniškega društva, Cirilskega društva slovenskih bogoslovcev, Rdečega križa, Dru ­ štva izdajateljev časnika 2000, Slovenske izseljenske matice, javni družbeni delavci. (Tinkara Grilc, Odnos med državo in Cerkvijo v Sloveniji v osemdesetih letih, diplomska naloga, Univerza v Lj., FF, Oddelek za zgodovino, 1999.) 98 Oblast in opozicija in v začetku devetdesetih let ni bil vedno idealen, je bil partnerski in za to je bila Cerkev pripravljena marsikaj žrtvovati, tudi odkrito podporo opoziciji, kar ji je ta - zlasti krog okoli Nove revije - večkrat očitala. Cerkev je sicer de­ mokratizacijo in proces osamosvajanja načelno podpirala, kasneje pa je imela tudi pomembno vlogo pri mednarodnem priznanju Slovenije. Za socialisti ­ čno oblast, stisnjeno med zahteve opozicije in pritiske iz Beograda, sta bila dober odnos s Cerkvijo in njena podpora prav tako zelo pomembna. Oblast in opozicija 99 VZPON CIVILNE DRUŽBE Nastajajoča nova politična (družbena) gibanja v začetku osemdesetih let so bila nekakšni prvi puzzli, ki so v kasnejših letih sestavili novo politično podobo Slovenije. Zagon jim je dajala tudi strmo naraščajoča krivulja kriti ­ čnosti do nosilcev oblasti in deloma tudi sistema, ki pa je bila pri Slovencih protislovna: po eni strani so izražali nezadovoljstvo z ZK in SZDL, posame ­ znimi funkcionarji ter institucijami sistema, ki niso našle izhoda iz krize, po drugi strani pa je še leta 1986 kar 60 odstotkov anketirancev zaupalo v sistem socialističnega samoupravljanja. Sredi osemdesetih let so tako v SDV kot v političnem vrhu ocenjevali, da so družbena gibanja v javnosti neprimerno odmevnejša kot krog Nove revije, saj so politiki jemala prostor med pomembnim delom mlade pa tudi širše populacije. 184 Bili pa so tudi politiki, ki so menili, da je oblast do alternativnih gibanj in civilne družbe preveč popustljiva. Mirovna, ekološka, feministična in druga gibanja, ki so tedaj sestavljala močno civilno gibanje v Sloveniji, so v glavnem izšla iz mladinskih alterna ­ tivnih klubov in organizacij (Center interesnih dejavnosti mladih, ŠKUC, Fo ­ rum), postopoma pa jim je začela nuditi zaščito tudi sama ZSMS. Klubi so sicer delovali še naprej in nudili prostor za alternativno dejavnost, v njihovem okviru pa sta leta 1984 nastali tudi lezbična sekcija Lilith in homoseksualna sekcija Magnus (prvi tovrstni društvi v socialističnih državah). Do leta 1983 gibanja niso bila organizirana (razen v uradnih institucijah, kot je bila Jugo ­ slovanska liga za mir, neodvisnost in enakopravnost narodov). Mladinski kongres v Novem mestu leta 1982 je nastajajoča gibanja podprl in RK ZSMS je v začetku leta 1983 ustanovila koordinacijski odbor delovne skupine za ekološko in mirovno problematiko. Ta se je kmalu razdelila na ekološki in mirovni del (kasneje je nastal še tretji del: delovna skupina za duhovna gibanja), med konkretnimi cilji pa so bili npr. skrajšanje vojaškega roka, služenje mirovnikov v skladu z njihovimi načeli, oblikovanje nejedrske ­ ga območja na Balkanu, odprava depozita (ki ga je tedaj Jugoslavija zahtevala od svojih državljanov za prehod meje), kontrola prodaje orožja v tujini, spre ­ memba 133- člena kazenskega zakonika SFRJ, ki je omogočal obsodbo za t. i. verbalni delikt, odprava smrtne kazni, opozarjanje na razne ekološke pro ­ bleme. Mirovna in ekološka gibanja so organizirala vrsto odmevnih akcij in 184 Značilnosti novih družbenih gibanj v Sloveniji, Republiški sekretariat za notranje zadeve, oddelek za analitično raziskovanje, Lj., junij 1986. Arhiv Sove. 100 Oblast in opozicija protestov. Koncept civilne družbe je bil opredeljen v prilogi revije Mladina, 185 ki je tudi sicer močno podpirala alternativna gibanja in jim nudila prostor za izražanje mnenj. Leta 1986 se je popularnost alternativnih gibanj približevala zenitu, več kot 75 odstotkov anketirancev v javnomnenjski anketi jih je poznalo in več kot 45 odstotkov jih je bilo pripravljenih v njih sodelovati. 186 Politični vrh jih je jemal zelo resno, njihovo usmerjenost je skrbno analiziral, ugotavljal, da dru ­ žbenopolitične organizacije ne storijo dovolj za rešitev problemov, ki jih nače ­ njajo alternativna gibanja, in za to, da bi tovrstna dejavnost zaživela pod njiho ­ vim okriljem. Ocenjeval pa je tudi, da so znotraj gibanj »zlorabe«, in jim očital, da »privatizirajo« javne medije (Katedro, Tribuno, Radio Študent). 187 Dodatno skrb je politikom povzročalo to, da je del kreatorjev uredniške politike v mla ­ dinskih občilih prešel v redna delovna razmerja k velikim časopisnim hišam ali odmevnejšim revijam (npr. Teleksu). 188 185 Prizma, št. 7, 1985. 186 Niko Toš (ur.), Dozorevanje slovenske samozavesti, zbirka Dokumenti SJM, Lj. 1995. 187 Magnetogram 17. seje predsedstva SRS, 1. 4. 1987, razprava Andreja Marinca. Arhiv pred ­ sednika RS. 188 Poročilo o delu Sveta SRS za varstvo ustavne ureditve v letu 1986, 10. 2. 1987. Arhiv pred ­ sednika RS. Oblast in opozicija 101 DRUŠTVO PISATELJEV, NOVOREVIJAŠI Ena prvih uradnih institucij, ki je v prvi polovici osemdesetih let posto ­ poma začela prestopati okvire zgolj kulturnega delovanja, je bilo DSP. Tako pot je nakazal že Tone Pavček, ki je bil predsednik v letih 1979-1983, še bolj pa njegova naslednika: Tone Partljič v letih 1983-1987 in Rudi Šeligo v letih 1987-1991 (pod njegovim vodstvom se je DSP začelo intenzivno ukvarjati z ustavnimi vprašanji. 189 Nova usmeritev se je kazala v naslednjem: odpiranje tem, ki so imele tudi politični predznak, upiranje naraščajočemu unitarizmu v kulturi in šolstvu (skupna programska jedra, o katerih je DSP 19. septembra 1983 organiziralo posvet, pa tudi sicer reagiralo v javnosti s pismi in opozorili posameznih članov), kritičen odnos do razmer v Zvezi pisateljev Jugoslavi ­ je, 190 javna obramba umetnikov, ki so bili obsojeni. DSP se je pridružilo ob ­ rambi srbskega pesnika Gojka Doga, ki je bil leta 1982 obsojen na leto dni zapora zaradi pesmi Vunena vremena, v kateri je žalil Josipa Broza - Tita (pred tem je sicer še ostreje reagiralo srbsko društvo). V Sloveniji je v imenu umetniške svobode branilo posamezne obsojene pesnike in pisatelje ali za­ govarjalo njihova dela, ki so bila kritizirana s političnih izhodišč. Pisatelj Igor Torkar je bil marca 1983 obsojen na tri mesece zapora, pogojno za eno leto, zaradi satiričnih verzov v Stopu na račun predsednika RK SZDL Franca Šetin ­ ca (istega leta je sicer Torkar izdal knjigo Umiranje na obroke, ki je ponovno odprla vprašanje dahavskih procesov - Torkar jih je označil za stalinistične). Že pred tem je knjiga Branka Hoffmana Noč do jutra - natisnjena in prepo ­ vedana leta 1975 in nato objavljena 1981 - razkrivala drugo tabu temo, Goli otok. Leta 1984 je bila objavljena zbirka pesmi Franceta Balantiča Muževna steblika (prvotna izdaja iz leta 1966 je bila - razen nekaj izvodov - na in ­ tervencijo tedanjega političnega vrha zaplenjena). Aprila 1983 je DSP zahte­ valo preklic odločitve sodnika za prekrške, s katero je decembra 1981 na sedem dni zapora obsodilo Jurija Detelo zaradi nemoralnih verzov v knjigi Papa kinjal bend pesmarica, ki je izšla leta 1979 (Detela je sicer čez nekaj me ­ secev iz Društva izstopil, češ da ne podpira tistih pisateljev - tudi če so v za­ poru -, ki spodbujajo nacionalizem in šovinizem). DSP se je angažiralo v ob ­ rambo Draga Jančarja, ki je bil obsojen zaradi vnašanja emigrantske literature. 189 Več o tem v poglavju Ustavna osamosvojitev Slovenije. 190 Trenja v Zvezi pisateljev Jugoslavije so se bolj odkrito začela na skupščini 14.-16. 12. 1982 v Somboru. Osnovna tema je bila sicer »družbeni in materialni položaj književne ustvarjalnosti«, polemiko pa so v resnici spodbudili nekateri referati s pisateljskega posveta v Kumrovcu junija 1981 o odnosu med književnostjo in politiko, ki jih je objavila Svetlost iz Kragujevca leta 1982. 102 Oblast in opozicija (Partljič je njegov primer navedel tudi v letnem poročilu Društva za obdobje od februarja 1984 do februarja 1985.) Društvo je tudi večkrat protestiralo za­ radi administrativnih prepovedi objave posameznih člankov v revijah in ča­ sopisih. Zaradi take usmeritve so na DSP letele ostre kritike tudi z najvišjih politi ­ čnih vrhov v Sloveniji, češ da pisatelji skušajo restavrirati stare odnose in da ne delujejo v programskih okvirih SZDL, v jugoslovanskih razmerah pa so mu pripisovali nacionalno in republiško zaprtost. ZK je svoj pojemajoči vpliv skušala obdržati prek aktiva pisateljev komunistov, ki je deloval v okviru DSP, oz. prek posameznih vplivnih in uglednih pisateljev komunistov, vendar je že Tone Partljič (ki je bil sicer član ZK in je, podobno kot Matjaž Kmecl, Miloš Mikeln in še nekateri, aktivno soustvarjal njeno usmeritev na kulturnem pod ­ ročju) kot predsednik DSP zavrnil delitev na »naše« in »one«, vendar ne v smi ­ slu slogaštva, ki bi pomenilo, »da bi morali vsi enako literarno, svetovnona ­ zorsko ali politično misliti«. 191 Najbolj množično in najbolj odmevno dejanje DSP sredi osemdesetih let je bila organizacija javne tribune z naslovom Slovenski narod in slovenska kultura, 9- in 10. januarja 1985 v Ljubljani. Tribune se je v celoti udeležilo kakih 1200 poslušalcev (prvi dan po ocenah tiska ok. 700), o njej so poročali in jo komentirali vsi slovenski in številni jugoslovanski časopisi, v revijah in časopisih pa je bil objavljen tudi velik del referatov, bodisi v povzetkih bodisi v celoti. Celotno razpravo s tribune je februarja 1985 objavilo DSP v knjigi Slovenski narod in slovenska kultura (objavljeni so prispevki Toneta Partljiča, Vladimirja Kavčiča, Dimitrija Rupla, Cirila Zlobca, Borisa Pahorja, Bojana Šti­ ha, Aleša Debeljaka, Toneta Peršaka, Bruna Hartmana, Jureta Kislingerja, Mar ­ jana Rožanca, Miloša Mikelna, Matjaža Kmecla, Marjana Pungartnika, Igorja Torkarja, Janeza Menarta, Janeza Rotarja, Josipa Vidmarja, Spomenke Hribar, Borisa Paternuja, Ivana Jana, Frančka Rudolfa in Bojana Štiha). S tribuno je razprava o nacionalnem vprašanju postala javna. Dotlej so sicer izhajali različni prispevki v posameznih revijah ali pa so o tem razpravljali v zaprtih partijskih krogih, npr. o Klopčičevem nacionalnem programu. France Klopčič je namreč konec leta 1983 napisal in nato v začet­ ku leta 1984 partijskemu vodstvu ponudil v obravnavo Slovenski nacionalni program med graditvijo socializma. 192 Za njegov program so kulturniki vedeli, saj je nanj sam opozoril le nekaj dni pred tribuno v decembrski številki So ­ dobnosti in tudi navedel svoje glavne teze.193 Intervju z njim je opravil Ciril Zlobec, tedanji urednik Sodobnosti, ki je vsebino tudi dobro poznal, saj je sodeloval na interni partijski razpravi o programu julija 1984 (druga interna razprava je bila februarja 1985, mesec dni po javni tribuni). 191 DSP od februarja 1984 do februarja 1985, poročilo Toneta Partljiča. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS). - Dokument je sicer shranjen tudi v arhivu DSP. 192 Več o tem v poglavju Iz partije v stranko. 193 Sodobnost XXXII, št. 12, 1984, str. 1113-1116. Oblast in opozicija 103 Korelacijo med Klopčičevimi tezami, izrečenimi v intervjuju, in pisateljsko tribuno je vzpostavil komentator zagrebškega Vjesnika Nino Pavič, ki je v članku Od nacionalne hipohondrije do treznosti 20. januarja 1985 povzel in ­ tervju ter opozoril na Klopčičev predlog za ustanovitev »vseslovenskega kul ­ turnega parlamenta« in na njegovo ugotovitev, da si »spoznanje o nujnosti nacionalnega programa krči pot«. Pavičev zaključek je bil, da je tribuna ne ­ kakšno nadaljevanje in del diskusije o predlaganih Klopčičevih tezah, vsaj po temah, če že ne po namenu organizatorja (vsi udeleženci, s katerimi se je po ­ govarjal, so namreč neposredno povezavo zanikali, vendar dopuščali, da so Klopčičev intervju in podobni članki »dvignili temperaturo« v Ljubljani in da zato take množične razprave ne bi smele presenečati). Kmalu po javni tribuni so o njej razpravljali na 82. (zaprti) seji predsedstva CK ZKS 4. februarja 1985, potem pa tudi na seji CK ZKS o kulturi. O javni tribuni je bila v CK ZKS narejena natančna analiza, strokovna služba pa je tudi spremljala pisanje tiska. Čeprav je vodstvo ZKS tribuno sprejelo z delno na ­ klonjenostjo (na njej so sodelovali tudi pisatelji komunisti) in potrdilo re ­ levantnost večine odprtih tem, so ji očitali »nacionalno hipohondrijo«, »de­ sničarsko politično samorefleksijo o slovenski majhnosti in ogroženosti v jugoslovanskem prostoru« in kritiko samoupravnega sistema. Tribuni naj bi »manjkalo dvoje bistvenega, ko gre za pisatelja in kulturo, narodno in samo ­ upravno skupnost: iz pristopa in okvira razmišljanja sta skoraj povsem iz­ padla zavest in izkušnja o zgodovinski poti slovenskega naroda kot naroda proletarca in skupnosti jugoslovanskih narodov kot samoupravne skupnosti, ki ima prihodnost le kot skupnost teh narodov in vsak narod le kot del te skupnosti in v njej.« 194 Najbolj vroče (in tudi že na tribuni kritizirane) teze so bile, da sta slovenski narod in slovenska kultura ogrožena, da je nastopil čas znanstveno-tehnolo- ške revolucije, v kateri morata sodelovati tudi slovenska znanost in slovenska kultura, če hoče narod sploh preživeti, da se slovenski narod zaradi politike še ni izoblikoval (tudi teza, da so Slovenci kot narod in kot kultura že mrtvi), da je SRS kvazi država in bi se Slovenci enkrat že morali začeti obnašati držav ­ niško, da so Slovenci enako eksistenčno ogroženi kot leta 1941. Kritizirani so bili razredna politika ZKS, njeno sektaštvo do drugače mislečih, zamolčevanje tragičnih dogodkov iz preteklosti, ki so jih morali odpreti pisatelji na literaren način, razvoj socializma na tehnološko zaostalem megalomanskem gospodar ­ stvu, ki prave izobrazbe in kulture sploh ne potrebuje, odsotnost srednjega sloja in poudarjanje, da se Slovenci čutijo eksistenčno ogrožene. Prav tako je bila kritizirana kulturna politika, nekateri razpravljavci so se zavzemali za ustanovitev »slovenskega kulturnega parlamenta« in za enoten slovenski kul ­ turni prostor. 194 Javna tribuna DSP Slovenski narod in slovenska kultura - Cankarjev dom, Lj., 9. in 10. 1. 1985 (Poskus celovitejše analize in ocene). Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, seje CK). 104 Oblast in opozicija Kljub vsej kritičnosti pa so nekateri razpravljavci (najbolj eksplicitno pred ­ sednik DSP Tone Partljič, ki je pohvalil tudi gradivo za napovedano sejo CK ZKS o kulturi) izrazili prepričanje, da se »horizonti svobode« v Sloveniji ven ­ darle razmikajo in da bi morali tudi pisatelji prispevati k temu, da se »po tem partijskem plenumu t. i. horizont demokracije ne bo zapiral, ampak razpiral«. 195 Slovenski tisk je o tribuni večinoma pisal z naklonjenimi komentarji, dru ­ god po Jugoslaviji pa različno, od kritik »nacionalne hipohondrije« (kar je bilo vzeto iz Kmeclovega referata) do pohval na račun svobode izražanja, veliko pa je bilo tudi poudarjanja razlik med posameznimi govorniki (najbolj kritičen je bil prispevek Aleksandre Plavevske v Politiki ekspres pod naslo ­ vom Provincijski strah). Ena od posledic pisateljske tribune je bila, da je SZDL kot naslednica OF na 14. plenum kulturnih delavcev OF196 na Bledu 5. in 6. novembra 1986 (ki je bil sicer načrtovan že prej) prvič povabila tudi več ljudi iz mlajše generacije oz. iz opozicijskih vrst (vabilu se iz različnih razlogov ni odzval nihče). Večina prispevkov s plenuma je bila objavljena v raznih revijah in časopisih, skupaj pa v posebni knjigi. 197 Plenum je potekal v času, ko so bili v srbskem tisku že objavljeni deli Memoranduma SANU in ko je Nova revija pripravljala 57. številko s prispevki za nacionalni program. Nova revija, ki je začela izhajati leta 1982198 na pobudo slovenskih intelek ­ tualcev in po poprejšnjih dolgotrajnih razpravljanjih in nasprotovanju oblasti, se je sicer že od začetka ukvarjala z nacionalnim vprašanjem. Sprva je ideje o nacionalnem vprašanju izražala predvsem v esejističnih člankih in se hkrati zavzemala za uveljavljanje klasičnih meščanskih svoboščin, sredi osemdesetih let pa je začela tudi s konkretnimi predlogi za nacionalni program. Poleg DSP je postala glavna nosilka spremenjenih pogledov na to vprašanje. Njen nastanek in njeno dejavnost je oblast ocenjevala za »čist« opozicijski pojav. »Svet je spremljal priprave za izdajo Nove revije. Ugotovil je, da se kon ­ cept in vsebina Nove revije odločno orientirata v smer političnega pluralizma in da s polemičnostjo preverjata stopnjo družbene tolerantnosti, želeč izzvati 195 Prav tam. 196 Plenum kulturnih delavcev je nastal med vojno, izražal naj bi pluralistično zasnovo OF in razpravljal o ključnih vprašanjih slovenske kulture in slovenskega naroda. V vseh povojnih deset­ letjih so ga čvrsto obvladovali ideološko zanesljivi umetniki starejše, partizanske, generacije, po skiicu na Bledu pa je njegova dejavnost - tudi zaradi pluralizacije kulturnega in političnega pro ­ stora - v drugi polovici osemdesetih let zamrla. 197 Štirinajsti sklic Plenuma kulturnih delavcev OF. Razvoj slovenskega narodnega značaja v luči 4. točke programa OF, Delavska enotnost, Lj. 1987. - (Od šestintridesetih udeležencev so prispevke objavili Jože Smole, Josip Vidmar, Janko Prunk, Veljko Rus, Bogo Grafenauer, Vladimir Kavčič, Tine Hribar, Dimitrij Rupel, Janko Malle, Anton Bebler, Pavel Fonda, Jaša Zlobec, Peter Klinar, Anton Trstenjak, Lev Milčinski, Franček Bohanec, Vekoslav Grmič, Božidar Jezernik, Mitja Ribičič, Marija Vilfan, Ciril Zlobec, Jože Osterman, Miloš Mikeln, Viktor Žakelj, Ivan Jan, Ivan Križ ­ nar, Matej Rode.) 198 O nastajanju revije gl. natančno kronologijo, objavljeno v Novi reviji, št. 1,1982, str. 122-128, št. 2, str. 270-278. Oblast in opozicija 105 administrativni poseg, ki bi povečal vrednost sodelavcev revije. Ob prvi šte­ vilki je Svet ugotovil, da ni zakonitih razlogov, ki bi preprečevali izdajanje revije, da pa so v njej prispevki, ki terjajo precejšnje idejne, teoretične in po ­ litične konfrontacije, in da je potrebno v ta namen mobilizirati sposobne lju ­ di. Predvsem pa je Svet menil, da ni potrebe, da se organi za notranje zadeve mešajo v razreševanje vsebinskih vprašanj, vezanih za Novo revijo.« 199 Podob ­ no je ocenjeval tudi kasnejše številke revije. 57. številka Nove revije je izšla februarja 1987 in je vsebovala filozofske in sociološke razprave in eseje, ki so obravnavali vprašanje slovenskega naroda v sodobnem svetu. Najpomembnejše so napisali Tine Hribar, Ivan Urbančič, Dimitrij Rupel, Jože Pučnik, France Bučar in Peter Jambrek. Že pred tem so bili v prvi polovici osemdesetih let v različnih krogih obravnavani ali v revi ­ jah in časopisih objavljeni prispevki, ki so obravnavali slovensko nacionalno vprašanje, vendar so tisti v Novi reviji zbudili največ politične pozornosti in bili sčasoma sprejeti kot osrednji slovenski nacionalni program, neke vrste slovenski odgovor na Memorandum SANU. Osnovna misel, izražena v novo- revijaških prispevkih, je bila, da se mora slovenski narod preoblikovati v na ­ cijo, tj. doseči svojo državnost z izvirno suverenostjo, ki ne bo podrejena jugoslovanski; obenem pa vpeljati nov pravni red, ki bo omogočil demo ­ kratično izražanje volje državljanov (zahteva, da se ZK odvzame »skrbništvo« nad slovenskim narodom, in zahteva po uvedbi političnega pluralizma). Izid 57. številke Nove revije je jasno pokazal, da je pobudo pri oblikovanju slovenskega nacionalnega programa prevzela intelektualna opozicija. V ob ­ lastnih krogih so sprva prispevke obsodili in v obliki »družbene kritike« (orga ­ niziranja raznih razprav, predvsem prek SZDL, in pisanja v medijih) s posa ­ meznimi prispevki in številko v celoti polemizirali; prišlo je do zamenjav v uredništvu, ne pa tudi do ostrejših administrativnih ukrepov (npr. prepovedi revije) ali sodnih pregonov, čeprav jih je zvezna oblast zahtevala (zvezni toži ­ lec je podporo iskal tudi na predsedstvu SFRJ). Tedanji predsednik predsed ­ stva Lazar Mojsov je stvar preložil na člana predsedstva in predsednika Sveta za ustavno ureditev Staneta Dolanca, ta pa je zadevo za nekaj mesecev spravil v predal in nato požrl kritike, ki so zaradi tega letele nanj. 200 (Osebno je bil prepričan, da bi bilo nekatere pisce treba sodno preganjati, a da bi to morali prej storiti že z avtorji Memoranduma SANU.) Ostra kritika na raznih forumih se je v drugi polovici leta 1987 umirila, na politični dnevni red so začela prihajati druga vprašanja, Svet za varstvo ustav ­ ne ureditve pa je v svojem poročilu za leto 1987 razpravo o Novi reviji sklenil z ugotovitvijo, da skuša skupina okrog Nove revije kljub protestom ob 57. šte­ vilki zadržati nekdanji uredniški koncept, da pa se aktivnost skupine ne širi in ostaja znotraj zaprtega in relativno homogenega jedra, ki pa doživlja notra ­ 195 Poročilo o delu Sveta SRS za varstvo ustavne ureditve za leto 1982. Arhiv predsednika RS. 200 Sestanek političnega aktiva 6.1. 1988. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, interni pogovori, politični aktivi po 10. kongresu ZKS). 106 Oblast in opozicija njo diferenciacijo. Poročilo ugotavlja, da je bil problem Nove revije obravna ­ van na predsedstvu CK ZKS in predsedstvu RK SZDL, da je bilo pripravljeno tudi gradivo, ki obravnava kazenski vidik problematike, tožilec je pripravil tudi ovadbe zoper troje avtorjev, z vsemi potrebnimi dokazili. Čeprav je javno tožilstvo ugotovilo v reviji nekatere elemente, ki bi omogo ­ čali pregon, se ni odločilo za ukrepanje. Zlasti sporno bi bilo ukrepanje po členu 133. kazenskega zakonika, saj bi bilo zelo težko v prispevkih ugotavljati neposredno ščuvanje na rušenje družbenopolitičnega sistema. Tudi če bi se pristojni organi odločili za kazenski pregon, bi bil razplet še vedno negotov. Upoštevati je treba, da bi se resni pravni strokovnjaki ne spuščali v strokovni dialog s spornimi navedbami v reviji. Poročilo pravi, da so se zato in tudi za­ radi razprav v političnih organizacijah (SZDL, ZK) »zadovoljili z javno politič ­ no obsodbo, ukrepanjem do vodstva revije (predsednik sveta revije in oba urednika), ter opozorili na občutljivo in argumentirano ravnanje, da se krog somišljenikov Nove revije, zlasti še spričo ustavne razprave o položaju Slove ­ nije v Jugoslaviji, unitarizmu in podobnem, ne bi širil /.../ Kljub pretežno ne ­ gativnim odmevom na prispevke v reviji ne bi smeli s tem v zvezi pristajati na številne pritiske od zunaj /.../ Politično odločitev, da pristojni organi niso kazensko ukrepali, je bilo mogoče braniti pred našo javnostjo, težje pa v Ju ­ goslaviji, terjalo je dostojanstveno raven, odgovorno ukrepanje ter zavračanje pritiskov iz drugih republik s pojasnili in pogovori.« 201 Po objavi 57. številke Nove revije in potem, ko je DSP vse bolj nastopalo kot politična opozicija in začelo pisati tudi svojo verzijo ustave, je »meščanski« del opozicije postajal za oblast vse pomembnejši. Razloga za to sta bila vedno večji vpliv v javnosti in radikalen odnos do federacije (ki mu oblast ni bila zmožna slediti, čeprav se je v marsičem z opozicijo strinjala). Opozicija se je postopoma organizirala in se pripravljala na boj za oblast. 201 Poročilo o delu Sveta SRS za varstvo ustavne ureditve v letu 1987, 20. 1. 1988. Arhiv pred ­ sednika RS. Oblast in opozicija 107 HOMOGENIZACIJA PO SLOVENSKO Leto 1988 je bilo od vseh let v osemdesetih najbolj nabito z dogodki in v zgodovinskem smislu prelomno. V Sloveniji se je začela nacionalna homo ­ genizacija, hkrati pa tudi odkrit boj za oblast in z njim povezan vpliv na jav ­ nost. Opozicija je bila do nastanka Odbora za varstvo človekovih pravic, pa tudi še kasneje, v primerjavi z oblastjo v močno neenakopravnem položaju. Ni bila še politično artikulirana, ni imela možnosti za formalno politično or ­ ganiziranost, bila je nadzorovana, imela je le skope informacije o tem, kaj se dogaja v oblastnih strukturah, oblast pa je, nasprotno, opozicijo nadzorovala in imela dobre informacije o odnosih znotraj nje. Nezaupanje na obeh straneh je bilo veliko, kljub temu pa je pretok informa ­ cij zaradi specifično slovenskih razmer obstajal (majhnost slovenskega pro ­ stora, velika stopnja osebnega poznavanja pa tudi sorodstvenih vezi, »vmes ­ na« vloga ZSMS; SZDL kot prostor, kjer sta ob nekaterih vprašanjih obe strani lahko soočali svoje poglede). Pomembno je bilo, da so bili znotraj oblastne strukture pogledi na posamezna vprašanja različni (posamezniki so imeli nemalokrat identične poglede kot opozicija), pa tudi to, da je postajala vloga delegatov v skupščini vedno bolj avtonomna. Moč opozicije je bila že prepo ­ znavna, kar je marca 1988 - torej še pred nastankom Odbora za varstvo člove ­ kovih pravic - na eni od sej predsedstva SRS jasno povedal tudi Milan Kučan: »Ne vem, ali se z menoj strinjate ali ne, mislim pa, da je v Sloveniji nastopilo obdobje, ki kaže elemente izrazite borbe za oblast, za politično oblast.« 202 Zaradi opisanih razmer je »boj za oblast« tedaj pomenil predvsem priza ­ devanje, čim bolj vplivati na zavest ljudi in jih pritegniti k raznim manifesta ­ cijam. Predmet političnega boja sta bila dva ključna elementa: stopnja demo ­ kratizacije (v končni posledici se je to postavilo kot vprašanje, kakšen bo v prihodnosti politični sistem v Sloveniji) in odnos do Jugoslavije (oblikovanje nacionalnega programa). Center politične homogenizacije je postal Odbor za varstvo človekovih pra ­ vic. Ustanovljen je bil na pobudo Igorja Bavčarja 3- junija 1988 kot Odbor za varstvo pravic Janeza Janše. 203 Sestavljalo ga je več kot tisoč raznih organizacij, 202 Magnetogram 35. seje predsedstva SRS, 2. 3. 1988, str. 19, Nekatera odprta vprašanja ob javni razpravi o spremembah ustave SFRJ. Arhiv predsednika RS. 203 Več o tem v poglavju Slovenci in JLA. - Proces proti četverici in dejavnost Odbora za varstvo človekovih pravic je sicer celovito popisal novinar in član kolegija odbora Ali H. Žerdin v knjigi Generali brez kape, Lj. 1997 (dalje: Žerdin, Generali brez kape). Celotna dokumentacija o dejavnosti odbora je shranjena v Arhivu RS. 108 Oblast in opozicija ki so delegirale čez tristo poverjenikov in čez sto tisoč individualnih članov. Postal je najmočnejša organizacija civilne družbe v času »slovenske pomladi« in združil je ljudi zelo različnih - tudi nasprotujočih si - nazorov. Organiziral je razne oblike protestov, ki so dosegle vrhunec z zborovanjem nekaj deset tisoč ljudi 21. junija na Trgu osvoboditve v Ljubljani. V času sojenja so množice nepretrgoma protestirale pred vojaškim sodiščem na Roški ulici. Odbor (ki se formalno ni prijavil niti registriral) je deloval od začetka junija 1988 do aprila 1990 in vmes še sodeloval pri pogajanjih o tem, kakšna naj bi bila volilna zakonodaja (jeseni 1989 jih je organizirala SZDL), čeprav so tedaj že nastale politične stranke in je deloval zgolj še formalno. Odbor se je v od ­ nosu do oblasti vzpostavil kot enakopraven dejavnik, njegov predsednik Bav ­ čar pa se je ves čas pogovarjal z najvišjimi predstavniki slovenske oblasti. Predstavnikom Odbora so dovolili nastop v skupščini, oblastni organi in politične organizacije so odgovarjali na njegova odmevna javna sporočila. Svet za varstvo ustavne ureditve je v začetku septembra 1988 ocenjeval, »da je Odbor objektivno postal vzporedna politična struktura, ki deluje mimo SZDL in drugih političnih organizacij« in »da se pojavlja kot partner državnih organov«. 204 Dokler je potekal proces proti četverici, se je Odbor zavedal, da slovensko politiko potrebuje, saj je bila zaščitna pregrada med njim in beograjskimi ob ­ lastmi, proti koncu dogajanja pa se je to stališče začelo spreminjati. Posamez ­ niki iz vodstva Odbora so želeli aktivneje poseči v notranja razmerja v slo ­ venskem vodstvu. Ilustracija za to so bili Bavčarjevi Moji pogovori, v katerih je (domnevno brez vednosti Odbora) popisal svoja srečanja s slovenskimi po ­ litiki, zapiske pa izročil šefu milice Pavlu Čeliku (z očitnim namenom, da pri ­ dejo do oblasti). Zaradi zapiskov je bil vznemirjen zlasti predsednik predsed ­ stva SRS Janez Stanovnik (ki je bil v pogovorih z Bavčarjem - zlasti kar zadeva ocenjevanje drugih politikov - tudi najbolj odkritosrčen) in je celo premišlje ­ val, da bi si z odstopom pred (pričakovano) objavo zagotovil »časten odhod z javne scene«. 205 Stanovnikova - sicer znana - čustvenost je bila pretirana. Bavčarjevi zapiski 206 niso povzročili večjega razdora, oblast je menila, da gre za poskus ločevanja med posameznimi politiki (zlasti med Kučanom in Stanovnikom), za poskuse pritiskov in izsiljevanja, pa tudi za reakcijo na do ­ sledno vztrajanje oblasti, da ne bo dovolila akcij zunaj veljavnega pravnega reda (posamezni člani Odbora so namreč predlagali, naj Janša ne bi odšel 204 Zapisnik 45. seje predsedstva SRS, 26. 9. 1988, razprava o predlogih in stališčih Sveta SRS za varstvo ustavne ureditve z dne 8. 9- 1988. Arhiv predsednika RS. 205 Pismo Janeza Stanovnika Milanu Kučanu 6. 5. 1989. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, predsednikova dejavnost). 206 SDV je skušala dokazati, da so bili pripravljeni selektivno, z namerno izbranimi podatki in poudarki, in da naj bi bili pogovori tudi snemani. (Možni motivi in cilji posredovanja Bavčarjevih spominov o stikih s slovensko politiko, Arhiv RS, dislocirana enota I, fond: CK ZKS, predsednikova dejavnost). - Po Bavčarjevem pričevanju piscu to ni res, zapisnike je v prostorih Odbora pisal po spominu, takoj ko se je vrnil s pogovorov. Pogosto je pogovore tudi preučil z Nikom Kavčičem pri njem doma. Oblast in opozicija 109 na prestajanje kazni, naj bi organizirali stavke, proteste, »kulturni molk« po vzoru OF med vojno ipd.), kar je povzročilo krizo v Odboru. Slovensko vodstvo je proces dobro preživelo, ves čas pa je bilo razpeto med dnevne pritiske iz centra, še zlasti JLA na eni strani in opozicije na drugi strani (po ustanovitvi skupine delegatov v skupščini, ki naj bi preučila ozadje procesa, se je pojavil pritisk tudi s te strani). Intenzivno in stresno dogajanje mu je največkrat narekovalo hitre in improvizirane reakcije, ki jih je mogoče strniti v nekaj temeljnih točk: - začetna zmedenost in različne ocene situacije, - stopnjevanje prepričanja, da gre pri procesu za načrtno rušenje sloven ­ skega vodstva; - občutek, da oblasti stvari polzijo iz rok, ker drži en del Škarij in platna v rokah slovenska opozicija, en del pa vojska; - različnost mnenj posameznih politikov o procesu proti četverici oz. dejav ­ nosti Odbora in opozicije nasploh (nekateri so trdili, da gre za čisti antiko ­ munizem in da nihče, ki je tako ali drugače sodeloval v revoluciji, ne bo ostal živ, če opozicija pride na oblast; drugi, da je treba dialog preseliti v skupščino, toda tudi uporabiti vsa legalna sredstva, vključno z represijo, če bodo stvari šle čez meje; tretji pa, da je treba doseženo stopnjo demokracije ohraniti za vsako ceno) - Kučan je stanje in svojo vlogo na enem od sestan ­ kov septembra 1988 na kratko označil z besedami: »Takemu razredu je težko biti razrednik in jaz se bom tej vlogi odpovedal, če se ne dogovorimo.«; 207 - obramba ravnanja slovenske SDV, ki je izvedla aretacije četverice, in še po ­ sebej sekretarja za notranje zadeve (opozicija je bila prepričana, da ga bo oblast žrtvovala); - stališče, da je treba v zvezi s procesom vztrajati pri spoštovanju pravnega reda in v odnosu do federacije dokazovati nelegalnost procesa na tistih točkah, kjer za to obstaja možnost (osnovni ugovor slovenske oblasti je bil, da je proces nelegalen, ker se ni odvijal v slovenskem jeziku), opozicijo pa prepričati ali ji preprečiti, da bi v protestih uporabljala institut državljanske neposlušnosti z argumentacijo, da socialistična oblast ni legitimna, država pa ni pravna; - prizadevanje, da bi za obsojence dosegli čim bolj hitro in korektno sojenje, po obsodbi pa čimprejšnjo pomilostitev, ker ta do določene stopnje pre ­ stane kazni ni bila v pristojnosti slovenske oblasti (to ji kljub več prošnjam, naslovljenim na predsedstvo SFRJ, ni uspelo); - vztrajanje pri nestrankarskem pluralizmu kot največjem možnem dosežku demokratizacij e; - postopno prevzemanje nekaterih stališč opozicije (zahteva, da je treba za­ gotoviti skupščinski nadzor nad delom SDV, ocena, da ustavna in zakonska ureditev Sloveniji ne dajeta dovolj možnosti za obrambo suverenosti). 207 Magnetogram seje političnega aktiva (brez datuma, ok. 20. 9. 1988). Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS). 110 Oblast in opozicija Oblast je skušala javnosti dokazati, da si tudi sama in ne le Odbor za var ­ stvo človekovih pravic (ki je svoje delovanje omejeval predvsem na pomoč četverici) prizadeva za pravno državo in spoštovanje človekovih pravic, zato je bil 4. oktobra 1988 pri RK SZDL ustanovljen Svet za varstvo človekovih pravic in svoboščin. Ta si je za nalogo zadal strokovno in moralno pomagati ljudem, ki so jim v Sloveniji kršene pravice, ne glede na njihovo narodnost, pripadnost po rojstvu ali prepričanju in ne glede na to, kdo je odgovoren za kršitev. Hkrati naj bi Svet prispeval k vzpostavitvi takšnega pravnega reda, ki bo že na ustavnopravni podlagi omogočal uveljavljanje človekovih pravic, pri čemer naj bi upoštevali mednarodne norme. 208 Predlog za ustanovitev tovrst ­ nega sveta je bil sicer dan že nekaj mesecev pred procesom proti četverici, z njim je SZDL hotela zadostiti naraščajočim javnim zahtevam po varstvu člove ­ kovih pravic. Svet je nato deloval do vzpostavitve institucije varuha človekovih pravic (ombutsmana) po sprejetju nove slovenske ustave 1991, skušal je po ­ magati številnim ljudem in si v javnosti ustvaril velik ugled. Proti koncu leta 1988, ko je sojenje četverici začelo izgubljati politični na ­ boj, se je pred kolegij Odbora za varstvo človekovih pravic postavilo vpraša ­ nje, ali - in če, kako - nadaljevati z dejavnostjo. Odbor se je ob tem vprašanju razdelil. Med sejo kolegija, 15. decembra, je bila že objavljena programska izjava nastajajoče Slovenske demokratične zveze, vendar se je kolegij odločil, da se ji ne bo pridružil, pač pa njeno ustanovitev le pozdravil, obenem pa sam ni želel postati politična stranka in sodelovati na volitvah. Kolegij sam se je v naslednjih mesecih porazdelil po političnih zvezah, ki so nastale v prvih mesecih leta 1989. Prvotni zbir zvez je bil zelo pisan. Poleg Slovenske kmečke zveze (Ivan Oman) in Zveze slovenske kmečke mladine (prva je nastala v okviru SZDL, druga pa v okviru ZSMS), ki sta kot stanovski organizaciji nastali že 12. maja 1988, so bile v letu 1989 ustanovljene: 11. januarja Slovenska demokratična zveza (Dimitrij Rupel in nato Hubert Požarnik), 16. februarja Socialdemo ­ kratska zveza Slovenije (France Tomšič), 10. marca Slovensko krščansko socialno gibanje (Peter Kovačič Peršin in nato Lojze Peterle), 31. marca Me­ ščanska zelena stranka (Marek Lenardič), 5. julija Jugoslovanska zveza (Mat­ jaž Anžurjev), 11. junija Gibanje zelenih (Dušan Plut), 21. septembra Zdru ­ ženje za jugoslovansko demokratično pobudo (Rastko Močnik), poleg njih pa še nekatere skupine (npr. Skupina 88, ki jo je vodil Franco Juri, in Debat­ ni klub 89, Braco Rotar, Slavoj Žižek, Rado Riha, oba sta pozneje prestopila v ZSMS). Med kratkotrajnejšimi in bolj eksotičnimi so bile npr. Akademska anarhistična antizveza (13. januar 1989), Zveza delavcev in Antikomuni- stična zveza. Registrirali sta se tudi Zveza društev ŠKUC in Slovenska štu ­ dentska zveza ter še vrsta drugih organizacij. Aktivnejšo vlogo pri zastopa ­ nju prebivalcev iz drugih republik (zlasti Srbov) je imela Zveza za ohranitev 208 Informacije RK SZDL, 3. seja RK SZDL 1988, govor Ljuba Bavcona. Arhiv RS, dislocirana enota II (fond: RK SZDL). Oblast in opozicija 111 enakopravnosti občanov (Dragiša Marojevič), ki je bila ustanovljena 21. no ­ vembra 1989- Novoustanovljene zveze so v politično življenje vstopile z zelo različnimi programi, nekatere so poudarjale predvsem vprašanje demokracije, druge vprašanje naroda in (ali) svojo politično podobo gradile na protikomunizmu. Le redke so bile usmerjene jugoslovansko in nobena od teh na volitvah ni bila uspešna. Ob tej začetni razdelitvi slovenskega političnega prostora je ime ­ la v opoziciji največji politični vpliv Slovenska demokratična zveza, ki je v svojih vrstah zbrala velik del opozicijskega intelektualnega potenciala. Posebno pot je imelo sindikalno gibanje, zlasti tisti del, iz katerega je izšla SDS. France Tomšič je 15. decembra 1987 ustanovil prvi neodvisni sindikat. To se je zgodilo nekaj dni po stavki delavcev v litostrojski tovarni v Ljubljani in nato po demonstracijah pred skupščino SRS. Sočasno je skušal ustanoviti tudi Socaldemokratsko zvezo Slovenije (ki naj bi jo vodil France Bučar), ven ­ dar mu to ni uspelo, tako da je bila stranka ustanovljena šele februarja 1989, čeprav je osnutek programa iniciativni odbor sprejel že prej, 15. decembra 1988.209 205 Moj pogled na družbenopolitične spremembe Slovenije med letoma 1987 in 1992, pri katerih sem aktivno sodeloval; pisna izjava Franceta Tomšiča piscu, Kamnik, 24. 4. 2001, hrani B. R. (Tomšiču se za izjavo zahvaljujem); Milan Zver, 100 let socialdemokracije na Slovenskem, Lj. 1996, str. 86-105. 112 Oblast in opozicija KONSENZ POD »MARELO« SZDL? Jugoslovanske razmere so Tl. februarja 1989 pripeljale opozicijo in oblast do skupnega nastopa na zborovanju v Cankarjevem domu, ki je bilo name ­ njeno podpori stavkajočim rudarjem na Kosovu (ok. 1300 rudarjev, ki so imeli pri sebi tudi velike količine razstreliva, je stavkalo zaradi sprejetja nove srbske ustave, s katero je bila odpravljena avtonomija na Kosovu; stavka je trajala od 4. do 27. februarja, ko je bilo na Kosovu uvedeno izredno stanje). Ideja o podpori je prišla iz vrst Odbora za varstvo človekovih pravic (pred ­ lagatelji so sprva razmišljali o demonstracijah), predsednik ZSMS Jožef Školč pa jo je prenesel političnemu vrhu. Ta nad demonstracijami v času, ko je bila mitingaška politika v Jugoslaviji na vrhuncu, ni bil navdušen, zato je predlagal zborovanje v Cankarjevem domu. Organizirala ga je SZDL, govorniki na njem pa so bili tako iz vrst oblasti (Kučan) kot opozicije (predstavniki zvez in sku ­ pin). Izjavo Proti izrednim razmeram - za mir in sožitje na Kosovu so podpi ­ sali predstavniki vseh tedanjih družbenopolitičnih organizacij (RK SZDL, ZSS, ZSMS, ZKS, ZZB NOV, vseh tedanjih zvez in vrste združenj, društev in skupin). Zborovanje je v Srbiji izzvalo silne reakcije, ocenjevali so, da so se vse sile v Sloveniji (vključno z ZK) združile proti Srbiji in Jugoslaviji, udeleženci veli ­ kanskega mitinga v Beogradu 28. junija pa so zahtevali obračun z albanskimi voditelji in emotivno jokali, da »Jugoslavija razpada na Kosovu in v Sloveniji«. Slovenski predstavniki v zveznih organih, zlasti na sejah predsedstva SFRJ in predsedstva CK ZKJ, so bili deležni hudega, sicer že večkrat preživetega poli ­ tičnega pritiska, ki gaje Kučan napovedal že vnaprej: »Današnja seja predsed ­ stva CK ZKJ bo takšna, kot jih je bilo to leto že ne vem koliko. Najprej skon ­ centriran napad, ki ga bodo sprožili Srbi prek Dušana Čkrebiča, potem bo tu Slobodan Miloševič s svojimi štirimi, petimi stavki, da so oni Jugoslavija, mi pa smo pritepenci, in potem ta orkester, ki ga imajo sedaj od Vojvodine do Črne gore in Makedonije.« 210 Seja predsedstva CK ZKJ, o kateri je govoril, je nato trajala štirinajst ur, spremenila pa se je v splošen napad na slovensko politiko. Zborovanju v Cankarjevem domu je sledila gospodarska vojna Srbije proti Sloveniji, praktično pa tudi prekinitev političnih odnosov. Politični konsenz, dosežen ob zborovanju, sta opozicija in oblast skušali formalizirati v Koordinacijskem odboru organizatorjev zbora v Cankarjevem 210 Pogovor z nekaterimi komunisti (na pobudo tov. F. Popita) v torek, 28. 2.1989, ob 11. uri v m. d. CK ZKS. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, predsednikova dejavnost). Oblast in opozicija 113 domu. Prvi sestanek je bil na pobudo Jožeta Smoleta, predsednika RK SZDL, sklican 3- marca, na njem pa je Dimitrij Rupel predlagal izdelavo skupnega slovenskega političnega programa. Po pričevanju Miloša Mikelna, tedanjega predsednika slovenskega centra PEN, naj bi Ivan Oman predlagal pripravo skupnega dokumenta o temeljnih namerah, vendar iz zapisnika sestanka to ni razvidno. O pripravi dokumenta so se dogovorili na četrtem sestanku, 17. marca. Sicer pa so na tem sestanku največ razpravljali o morebitnem referen ­ dumu, na katerem bi se ljudje - po raznih predlogih - izjasnili o podpori (ali nezaupnici) slovenskemu političnemu vodstvu, o trenutni slovenski politiki, o parlamentarni demokraciji ali pa o deklaraciji (podobni znameniti majniški deklaraciji s konca prve svetovne vojne) o tem, v kakšni državi so Slovenci pripravljeni živeti. Prevladalo je stališče, da bi se bilo na referendumu smi ­ selno odločati edino o deklaraciji, in imenovana je bila delovna skupina, ki jo je začela pripravljati. Sočasno s sestanki Koordinacijskega odbora so od februarja do aprila v SZDL potekale razprave o političnem pluralizmu, ki so se zaključile 26. ap­ rila s sejo RK SZDL. Po osnovnem predlogu naj bi bil v Sloveniji uveden nestrankarski pluralizem, kar je pomenilo, da političnih strank zunaj SZDL ne bi bilo. Za to si je prizadevala zlasti ZK (pa tudi druge družbenopolitične organizacije). Kučan je svoje prepričanje v prihodnost nestrankarske demo ­ kracije celo izrazil z besedami: »Najbolj nerazumno je to, da temu najsvet ­ lejšemu dosežku politične demokracije, se pravi OF, kopljemo grob. Prej bi razumel, da pokopljemo partijo ,..«2U SZDL naj bi se prenovila tako, da »bo zagotovljen prostor za izražanje, soočanje in konkurenčnost različnih pro ­ gramov organiziranih političnih subjektov«, storiti pa bi morala tudi »vse, da bo skladno z ustavno opredeljeno funkcijo postala sprejemljiva za nova gi­ banja in zveze«. 211 212 Delovanje novih združenj, zvez in gibanj v okviru SZDL je bilo ocenjeno kot pomemben prispevek k njeni dejavnosti, temeljno odpr ­ to dilemo pa so videli v tem, ali naj bo SZDL le koalicija različnih zvez ali pa naj ohrani tudi individualno članstvo. Predstavniki zvez in ZSMS so se za­ vzemali za večstrankarstvo. Predstavniki ZK so povedali, da se stranka odpo ­ veduje posebnemu položaju v SZDL, ki ji po ustavi pripada, nasprotovali pa so temu, da bi novoustanovljene organizacije in zveze dobile 51 odstotkov mest v RK SZDL. Delovna skupina Koordinacijskega odbora je do konca marca pripravila deklaracijo, za katero so bila predlagana različna imena (Slovenska dekla­ racija 1989, Deklaracija o slovenski narodni volji 89, Deklaracija o slovenski politični volji 89).213 Ta predlog so potem popravljali, vendar se je že pri tretji verziji izkazalo, da se oblastne politične organizacije (ZK, sindikati, zveza 211 Magnetogram 62. seje predsedstva SRS, 23- 5. 1989. Arhiv predsednika RS. 212 SZDL Slovenije in politični pluralizem, gradivo za razpravo. Informacije, št. 2, februar 1989. Arhiv RS, dislocirana enota II (fond: RK SZDL). 213 Zapisnik 5. sestanka Koordinacijskega odbora organizatorjev zbora v Cankarjevem domu, 27. 3. 1989. Arhiv RS, dislocirana enota II (fond: RK SZDL). 114 Oblast in opozicija borcev) do dokumenta niso opredelile in tudi niso videle posebnega razloga, da bi deklaracijo sploh sprejemali. 214 Na drugi strani pa se je zlasti Slovenski demokratični zvezi zdel osnutek deklaracije premalo radikalen, njeno nastajanje pa prepočasno, zato je njen izvršni odbor 28. marca sprejel svojo deklaracijo, ki jo je pripravil Dimitrij Rupel in je imela naslov Slovenska deklaracija 89. Še isti dan je bila predstav ­ ljena na občnem zboru DSP, alternativni del Koordinacijskega odbora (Slo ­ venska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, DSP, Kmečka zveza in Odbor za varstvo človekovih pravic) pa je predlagal, naj bi Odbor sprejel Ruplovo verzijo, ki so jo nameravali predstaviti na seji RK SZDL 26. aprila. Jože Smole je Ruplov osnutek zavrnil kot »povsem nesprejemljiv« in menil, da bo voda na mlin tistim, ki v Sloveniji iščejo separatizem. Ruplov dokument (pri pisanju je sodeloval tudi France Bučar) so nato 8. maja na pro ­ testnem zborovanju zaradi Janševe aretacije (odhod na prestajanje kazni) javno predstavili kot Majniško deklaracijo 1989 in začeli zanjo zbirati podpise. Temeljne zahteve deklaracije so bile: 1. Hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda. 2. Kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in dru ­ gimi narodi v okviru prenovljene Evrope. 3. Slovenska država je lahko utemeljena le na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhov ­ no in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožno ­ stmi državljanov Slovenije. Dokument so podpisali DSP, Slovenska demokratična zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje in Socialdemokratska zveza Slovenije. Odbor za varstvo človekovih pravic se ni podpisal, prav tako ne ZSMS. Slednja je po ­ udarjala predvsem splošne človekove oz. državljanske pravice (suverenosti ljudstva), drugi, pogojno rečeno »narodnjaški«, blok pa je na prvo mesto po ­ stavljal narodno pravico (suverenost naroda). Oblast je glede tez iz Majniške deklaracije sprva menila, da »zahtevajo slovensko državnost brez socializma, samoupravljanja in Jugoslavije«. Bolj kot sama Majniška deklaracija, »ki je v bistvu produkt krize in neurejenih mednacionalnih odnosov, pritiskov in groženj, ki jim je Slovenija v tem trenutku izpostavljena«, kot so ugotavljali v predsedstvu SRS, pa so vladajoče strukture vznemirili protikomunistični toni na zborovanju in ocene nekaterih govornikov, da slovensko vodstvo ni legi­ timno in da ne obvladuje razmer. 215 Teze, da slovensko vodstvo ne obvladuje razmer in da ga je treba zrušiti, je uporabljal tudi Miloševičev propagandni stroj t. i. protibirokratske revolucije. 214 Zapisnik 6. sestanka Koordinacijskega odbora organizatorjev zbora v Cankarjevem domu, 24. 4.1989. Arhiv RS, dislocirana enota II (fond: RK SZDL). 215 Nekaj elementov za analizo javne seje predsedstva ZSMS, delovno gradivo služb pred ­ sedstva SRS, 9. 5. 1989- Arhiv predsednika RS. Oblast in opozicija 115 Glavni organizator protibirokratske revolucije Miroslav Šolević je že po zbo ­ rovanju v Cankarjevem domu obljubil, da bo 25- marca 1989 v Ljubljani orga ­ niziral protestni miting. Organizacijo mitinga v Ljubljani so načrtovali celo že pred tem, v mitingaškem valu poleti in jeseni 1988, vendar bi organizacija ter ­ jala več priprav, takratni najpomembnejši cilj organizatorjev pa je bil, da disci ­ plinirajo »srbska« ozemlja. Ponovno so poskusili 1. decembra 1989, vendar se je slovenska oblast temu odločno uprla (tudi za ceno morebitnega spopada in prelivanja krvi). 216 Kljub temu da je bila Majniška deklaracija v javnosti in da jo je, kot sem že omenil, Jože Smole označil za nesprejemljivo, češ da v drugi točki »s svojo pravno in predvsem politično spornostjo negira Jugoslavijo kot državno skup ­ nost in je neposredna opora že močno razširjenim dokazovanjem slovenskega separatizma«, je delovna skupina Koordinacijskega odbora (nekaj časa še z Ruplom) nadaljevala delo. Šesta verzija deklaracije je 29. maja nazadnje dobila naslov Temeljna listina Slovenije 1989 in bila na seji RK SZDL sprejeta 27. ju ­ nija. 217 Na zahtevo ZSS je še omenjala samoupravni socializem, ZK si je priza ­ devala, da bi v besedilo prišel pojem »vladavina dela«, in zagovarjala stališče, da se suverenosti ne da graditi samo na slovenskem narodu, ampak na vseh državljanih Slovenije. 218 Glavne zahteve Temeljne listine so bile: 1. Hočemo živeti v demokratični državi suverenega slovenskega naroda in vseh državljanov Slovenije, utemeljeni na človekovih pravicah in državljanskih svoboščinah. V njej si zago ­ tovimo vladavino dela, prava in samostojnost civilne družbe, politični pluralizem, enako ­ pravnost manjšin /.../. 2. Živeli bomo samo v taki Jugoslaviji in takem samoupravnem socializmu, ki bosta zagotav ­ ljala suverenost narodov, pravico do samoodločbe /.../. 3. Nočemo živeti v državni skupnosti, v kateri bi bili podvrženi političnemu monopolu in nacionalni nadvladi ali drugim vsiljenim oblikam življenja. Zaradi številnih usklajevanj in kompromisov je bila Temeljna listina manj radikalna od Majniške deklaracije, rešitev je iskala v okviru jugoslovanske fe­ deracije in je bila v tedanjem pregretem političnem ozračju bistveno manj odmevna kot Majniška deklaracija. Temeljne listine nista podpisali ZSMS in Komisija za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, od drugih družbenopolitičnih organizacij je podpis odrekla Zveza borcev, podpisali pa 216 Dejavnosti slovenske politike in organov za notranje zadeve v zvezi z mitingom resnice je leta 1999 popisal Anton Bukovnik v (še neobjavljeni) študiji z naslovom Sever, ki vsebuje tudi dokumente ter intervjuje z nekaterimi najpomembnejšimi udeleženci (vključno s tedanjim sekre ­ tarjem za notranje zadeve Tomažem Ertlom). - Avtorju se za posredovanje besedila zahvaljujem. 217 Zapis 7. sestanka Koordinacijskega odbora organizatorjev zbora v Cankarjevem domu dne 16. 5. 1989. Arhiv RS, dislocirana enota II (fond: RK SZDL). 218 Razne pripombe in dopisi v zvezi s Temeljno listino. Arhiv RS, dislocirana enota II (fond: RK SZDL). 116 Oblast in opozicija so jo ZKS, SZDL, ZSS in nekatere alternativne skupine (npr. Debatni klub 88) in vrsta drugih organizacij in društev (npr. Društvo 2000). Tekmovanje med privrženci ene in druge listine se je izrazilo pri podpi ­ sovanju. Tu je bila sicer oblastna stran močnejša: SZDL je z dobro organizi ­ rano akcijo za Temeljno listino menda zbrala kar 420000 podpisov (Majniško deklaracijo je podpisalo nekaj čez 100000 ljudi), vendar se je akcija SZDL čez poletje postopoma razvodenela. Kar nekaj organizacij in društev pa tudi po ­ sameznikov je podpisalo obe deklaraciji. Opozicija je v naslednjih mesecih Temeljni listini očitala, da vnaprej soglaša s federalnim okvirom in da zaradi tega, kot je zapisal Tine Hribar, »že zdaj (decembra 1989, op. B. R.) postaja močna ovira slovenskega političnega osamosvajanja«. 219 Zgodovinske preizkušnje Temeljna listina v primerjavi z radikalnejšo Maj­ niško deklaracijo ni zdržala. Kljub kritičnim ocenam pa je upravičila svojo funkcijo. Vzpostavila je preglednost političnih opcij znotraj oblastnih struktur (t. i. družbenopolitičnih organizacij) in v odnosu do opozicije. Na tej osnovi so se pogledi opozicije in oblasti v nekaterih pomembnih točkah začeli pri ­ bliževati. 219 Tine Hribar, Odločitev za samostojnost, Mladina, 29. 12. 1989 (objavljeno tudi v: T. Hribar, Slovenci kot nacija). Dalje: T. Hribar, Odločitev za samostojnost. Oblast in opozicija 117 PROPADEL »POLJSKI VZOR« IN NASTANEK DEMOSA Dialog med opozicijo in oblastjo se je, potem ko sta ločeno predstavili svo ­ je poglede v Majniški deklaraciji in Temeljni listini, obnovil septembra 1989- Koordinacijski odbor organizatorjev zbora v Cankarjevem domu se je pre ­ imenoval v Okroglo mizo političnih subjektov na Slovenskem (običajno ime ­ novano Smoletova okrogla miza). Sklep o tem je bil sprejet na 9. (zadnjem) sestanku Koordinacijskega odbora 11. septembra. 220 (Pobudo je že 2. septem ­ bra dal Rajko Pirnat.) Okrogla miza pa je bila ustanovljena na sestanku 22. in 23. septembra (takrat je bil sprejet tudi začasni poslovnik), dan pred tem je njeno ustanovitev potrdilo predsedstvo RK SZDL.221 Na Okrogli mizi naj bi se dogovorili za izvedbo večstrankarskih volitev, morda pa tudi - po poljskem vzoru - že vnaprej razdelili mesta v parlamentu med opozicijo in oblastjo. Nekatere skupine, ki so prej delovale v Koordinacijskem odboru, na Okrogli mizi niso sodelovale, ker so menile, da njihova dejavnost ni združljiva s poli ­ tičnim delovanjem (slovenski center PEN, Komisija za pravičnost in mir, Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri RK SZDL, Sekcija za kulturo miru pri ŠKUC). Druga seja Okrogle mize je bila 5- oktobra, potekala pa je v treh nadalje ­ vanjih. V zadnjem, 24. oktobra, je Okrogla miza razpadla, čeprav je SZDL na ­ daljevala razprave z nekaterimi organizacijami v ožji sestavi še novembra, ven ­ dar brez večjih političnih učinkov. Razpravljala je predvsem o amandmajih k slovenski ustavi, ki naj bi jih oblikovali skupaj, o volilni zakonodaji in zakonu o političnem združevanju. Že na začetku je bilo veliko nesoglasij o poslovni ­ ku, o vprašanju, kdo sploh lahko sodeluje na Okrogli mizi ipd., kasneje pa predvsem o volilni zakonodaji. Opozicija - njena stališča je največkrat predstavil Pučnik - je bila prepri ­ čana, da jo hoče oblast z Okroglo mizo izigravati, zato je del opozicije svoje poglede na volitve strnil v izjavi Kakšne volitve hočemo, 222 dvom o dobro ­ 220 Zapis 9. sestanka Koordinacijskega odbora organizatorjev zbora v Cankarjevem domu, 11. 9. 1989. Arhiv RS, dislocirana enota II (fond: RK SZDL). Več o tem v: Fikreta Markovič, Okrogla miza alternative in uradne politike, diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, FF, oddelek za zgo ­ dovino, Lj. 2000. 221 Magnetogram 31. seje predsedstva RK SZDL Slovenije, 21. 9. 1989- Arhiv RS, dislocirana enota II (fond: RK SZDL). 222 Razglas je izdala Alternativna koordinacija (ALKO), ustanovljena 22.8.1989, v kateri so bili: DSP, Klub 89, Odbor za varstvo človekovih pravic, Sekcija za kulturo miru, Slovenska demokra ­ tična zveza, Slovenska kmečka zveza in Zveza slovenske kmečke mladine, Slovensko krščansko socialno gibanje, Socialdemokratska zveza Slovenije, Zeleni Slovenije in ZSMS. Razglas je brez datuma, v javnost je prišel v prvi polovici septembra. 118 Oblast in opozicija namernosti oblasti pa so izrazili v besedilu Zakaj na taki okrogli mizi ne želimo več sodelovati. Štirinajst dni po razpadu Okrogle mize, ki so jo zapustile Slovenska demo ­ kratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Krščansko-socialna zveza in Slovenska kmečka zveza, so se kmečka, socialdemokratska in demokratska zveza, kasneje pa tudi novoustanovljeni krščanski demokrati, ki so izšli iz Krščansko-socialne zveze, začeli dogovarjati o ustanovitvi skupne predvolilne koalicije. To se je po dolgotrajnih pogajanjih zgodilo 27. novembra 1989, naj ­ prej po sistemu »tri plus ena« (Slovenska demokratična zveza, Socialdemo ­ kratska zveza Slovenije, krščanski demokrati in Slovenska kmečka zveza, ki je sicer podpirala skupni program, a je na volitvah nameravala nastopiti s sa­ mostojno listo). Demos, kot se je koalicija poimenovala, je prvič javno nastopil 10. decem ­ bra istega leta. V začetku naslednjega leta, 8. januarja 1990, so se mu pridružili še Zeleni Slovenije, pa tudi Slovenska kmečka zveza (ki je sicer oklevala med Demosom in ZSMS) se je vključila kot polnopravna članica. Še pred volitvami sta v Demos vstopili tudi dve manjši stranki: Liberalna stranka (zastopala je predvsem obrtnike) in Sivi panterji (stranka upokojencev). Koalicijo je vodilo predsedstvo, ki sta ga sestavljala po dva člana vsake stranke, predsednik pa je postal Jože Pučnik. Osnovni točki Demosovega volilnega programa sta bili suverena Slovenija in parlamentarna demokracija, precejšen del volilne strategi ­ je pa je temeljil na protikomunizmu. Nova zakona - zakon o združevanju in volilni zakon - sta 27. decembra 1989 utemeljila pravico do političnega združevanja (nastanek zvez - pred ­ hodnic političnih strank - je bil po stari zakonodaji mogoč zato, ker je zako ­ nodajna komisija skupščine pojasnila, da je nastanek zvez dopusten). Novi volilni zakon je bil rezultat političnih kompromisov, doseženih v skupščini potem, ko je Okrogla miza propadla. Zakon je pripravljala medzborovska de­ lovna skupina, v kateri so bili poleg predstavnikov skupščine tudi predstav ­ niki ALKO. Zakon je bil je prilagojen obstoječi skupščinski strukturi in je zato pomenil kombinacijo večinskega (zbor združenega dela, zbor občin) in pro ­ porcionalnega sistema (družbenopolitični zbor). 223 V začetku leta 1990 se je slovenski predvolilni prostor dokončno izoblikoval. Nekdanje zveze in družbenopolitične organizacije so se preoblikovale v klasi­ čne politične stranke. ZSMS se je preimenovala v Liberalno demokratsko stran ­ ko (LDS) novembra 1989; ZKS je staremu imenu dodala novo - Stranka demo ­ kratične prenove (SDP) februarja 1990; SZDL se je preimenovala v Socialistično zvezo Slovenije januarja 1990; ZZB NOV je ostala nestrankarska organizacija, po tihem pa je podpirala predvsem komuniste. Nekdanji sindikati, ki so prav tako imeli status družbenopolitične organizacije, so se pod pritiskom konkurenčnih sindikalnih organizacij začeli ukvarjati predvsem s sindikalnimi vprašanji. 223 Uradni list SRS, št. 42, 29/1989. Oblast in opozicija 119 IZ PARTIJE V STRANKO »V slovesno okrašeni veliki dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani se je v četrtek, 17. aprila 1986, ob intoniranju internacionale, zapel jo je Partizanski pevski zbor, začel 10. kongres ZKS.« S temi besedami se začenja več kot 1100 strani debela knjiga o kongresu, na katerem je bil iz komunistične Pandorine skrinjice spuščen duh reforme. 224 Ne prvič v povojni zgodovini, ampak po ­ slednjič. Verjetno so se le redki delegati zavedali, da je to zadnji klasični kon ­ gres komunistične stranke, na katerem so še poudarjali njeno vodilno vlogo v družbi ter prisegali na revolucionarne tradicije. Reformne besede so bile še močno prikrite s staro retoriko. Šele na konferenci dve leti kasneje, leta 1988, se je ZKS s tezo o nestrankarskem pluralizmu, ki ji je sledilo »sestopanje z oblasti«, začela sramežljivo odrekati partijskemu monopolu. (Predčasni) 11. kongres decembra 1989 je stranko usmeril v socialdemokratske vode in de­ legate pooblastil, da na 14. kongresu ZKJ - tudi za ceno dokončnega razhoda - branijo slovenske reformne dosežke, konferenca ZKS februarja 1991 pa je - tedaj že pod vodstvom Cirila Ribičiča - tudi formalno podprla osamosvoji ­ tev stranke. Milana Kučana je k odločitvi, da na kongresu prevzame vodenje stranke, nagovoril Andrej Marinc (po poprejšnjem dogovoru vodilne politične struk ­ ture). Marinc je pripadal generaciji politikov, ki je po navodilih Edvarda Kar ­ delja in starejše generacije politikov operativno izvedla obračun s partijskim »liberalizmom« v sedemdesetih letih in se nato politično utrdila. Po Stanetu Kavčiču je prevzel vodenje republiškega IS (1972-1978), kasneje pa po Fran ­ cetu Popitu predsednikovanje ZKS (1982-1986; po predvidenih kadrovskih kombinacijah vodstva naj bi od Popita prevzel tudi funkcijo predsednika predsedstva SRS, vendar je to s kritikami na njegov račun preprečil tisk, zlasti Mladina). V Marinčevem času je bila ZKS navzven zelo aktivna, organizirala je na desetine raznih sestankov, posvetov in konferenc o posameznih seg­ mentih družbenega življenja (znanost, šolstvo, gospodarstvo itd.), izvršni se­ kretarji in člani predsedstva pa so bili praktično vsak dan na terenu. V resnici so se stvari vrtele v začaranem krogu. Njegova ekipa že zaradi zgodovinske obremenjenosti ne bi mogla narediti preboja, tudi če bi ga želela. Vendar je Marinc čutil, da so reforme neizogibne in da je treba poiskati ljudi, ki bodo po eni strani sprejemljivi za staro vodstvo, po drugi pa znali vzpostaviti stik s prihajajočo novo, drugače razmišljajočo partijsko inteligenco (zbrano zlasti 224 10. kongres ZKS, Lj. 1987. 120 Oblast in opozicija v raznih sekcijah Marksističnega centra) in uporniško politično generacijo najmlajšega rodu, ki se je oblikovala v vodstvu ZSMS (o možnosti, da bi vo ­ dilna mesta prevzeli ljudje zunaj tedanjih obstoječih političnih struktur, tedaj še ni nihče razmišljal). V tistem obdobju so bila že opazna nekatera pomembna znamenja odju ­ ge, zlasti kar zadeva zmanjševanje represivnih ukrepov oblasti, odnos do pre ­ teklosti (npr. začetek znanstvenega raziskovanja dahavskih procesov, oprede ­ litev odnosa do njih), pa tudi odnos do medijev, kjer je bila dopuščena večja svoboda kritike (tako se je npr. izvršni sekretar predsedstva CK ZKS za infor ­ miranje z mladinskim vodstvom skoraj vsak teden sproti »pogajal«, kaj sme biti objavljeno v Mladini, izhajala je Nova revija ipd.). Več je bilo tudi znotraj- partijske demokracije. Milan Kučan je bil sprejemljiv za obe strani: ni bil politična neznanka, imel je podporo pri nekaterih vplivnih politikih starejše generacije, ki so se zave ­ dali, da se niso več zmožni soočiti s spremenjenimi razmerami v Jugoslaviji in izzivi nastajajoče civilne družbe v Sloveniji, bil pa je tudi dovolj mlad in dovolj liberalno usmerjen, da so ga sprejemale generacije, ki so v politiko šele vstopale. Bil je pripravljen ustvarjati »novo v starem«, kot se je nekoč sam iz­ razil. Menil je, da je treba predvsem reformirati ZK (in skozi njo družbo); pri tem pa upoštevati tudi ideje, ki nastajajo zunaj partije. Vpliv ZK je sredi osemdesetih let postajal vse šibkejši, število članov je začelo upadati. Za to je bilo več vzrokov. Z demokratizacijo družbe je članstvo postajalo vse manj pomembno, vodilne položaje v družbi je bilo (razen v politiki in še na nekaterih področjih) moč doseči tudi brez partijske knjižice. Izstop tudi ni imel nikakršnih posledic, kar je zlasti vplivalo na velik del pa­ sivnega in za politiko nezainteresiranega članstva. Nemoč pri iskanju odgo ­ vorov na gospodarsko in politično krizo je spodjedala ugled dotlej vodilne politične organizacije. Politična moč po koncu Popitovega mandata ni bila več skoncentrirana v vodstvu ZK (čeprav je njen predsednik ostajal največja avtoriteta), pač pa se je vedno bolj porazdeljevala med partijsko in republiško predsedstvo, SZDL in skupščino (Kučan v začetku svojega mandata nekaj časa niti ni hotel sklicevati t. i. republiškega aktiva oz. koordinacije vodilnih politikov v Sloveniji, to prakso je obnovil predvsem zaradi potrebe po enot ­ nem nastopanju vodstva v odnosih s federacijo in nastajajočo domačo opo ­ zicijo). Na osip članstva so vplivale tudi reforma v stranki in možnosti poli ­ tičnega angažiranja zunaj ZK, v raznih organizacijah civilne družbe in nato nastajajočih zvezah. Enega najhujših udarcev je reformno vodstvo doživelo jeseni 1988, ko je zaradi procesa proti četverici ZK zapustilo več kot sedemdeset vidnih levih intelektualcev, ki so bili zlasti dejavni v sekcijah Marksističnega centra, hkrati pa so nekateri od njih pisali za Mladino in druge časopise, sodelovali v civil ­ nem gibanju in s tem veliko prispevali k širjenju pluralizma in zbliževanju opozicije in oblasti. Hkrati so se v tistem letu pojavljale zahteve po novih Oblast in opozicija 121 oblikah organiziranja, v katere bi bili vključeni tudi nekomunisti. Iz skupine komunistov, ki se je organizirala maja 1988 in od zvezne partijske konference zahtevala odgovore v zvezi z nevarnostjo vojaškega udara, je v začetku junija nastal Aktiv komunistov za demokracijo. Aktiv, ki ga je vodil Jože Vogrinc, je ohranjal stike z ZKS, ni pa več hotel biti član ZKJ in spoštovati načel demo ­ kratičnega centralizma. 225 Aktiv je tudi vstopil v Odbor za varstvo človekovih pravic in v njegovem imenu 8. junija govoril s Kučanom. Odhod »partijske intelektualne elite« je bil dokončen, vodstvo pa je ugo ­ tavljalo, da s potencialom, kakršnega ima, ne zmore storiti več kot v program ­ skem smislu artikulirati prenovo ZK in družbe (kar je že storilo). Hkrati je Kučan upal, da bodo »ob reki družbene prenove« tisti, ki so odšli na njen drugi breg, vsaj hodili v isti smeri kot ZK in da bo z njimi mogoče vzpostaviti mostove. 226 Povod za izstop intelektualne skupine iz ZK je bil odhod obso ­ jene četverice na prestajanje kazni, vzroki pa so bili globlji. Ocenjevali so, kot je dejal Vojko Antončič, »da ZK ne deluje kot avantgarda, ampak, nasprotno, kot filter avantgardnih idej, pobud, ki praviloma nastajajo drugod«. Slavoj Žižek je prispodobo ZK našel v angleški lordski zbornici, »združenju neizvo ­ ljenih modrecev, ki filtrira predloge parlamenta«. Zapisal je, da celo ne bi imel nič proti svojemu delovanju v ZK, ki bi igrala avantgardno vlogo (vlogo no ­ silca družbenih pobud), če bi ZK, tako kot vse druge politične organizacije, imela »filter zunaj sebe, v legitimno izvoljeni skupščini«. 227 Kljub hudim kritikam pa je imela reformistična struja ZKS tudi podporo v civilni družbi, saj se je le-ta zavedala, da bo brez reformirane ZK proces libe­ ralizacije v jugoslovanskih razmerah zaustavljen. Ta podpora (»bratska po ­ moč« po Slavoju Žižku) je bila mišljena tako, kot jo je češkoslovaška javnost leta 19Ó8 nudila češkoslovaški KP v odporu proti SZ. Žižek je zapisal: »Po ­ zivam vso demokratično javnost, da se temu klicu na pomoč, ki ga jaz slišim /.../ odzove. Z organiziranim pritiskom v smeri političnega pluralizma, eko ­ nomske liberalizacije ter vrednot civilne družbe (od človekovih pravic do ekologije).« 228 Obenem so iz alternativnih vrst prihajala svarila, naj slovensko vodstvo ne sklepa »kravjih kupčij« z Miloševičevim vodstvom v slogu »pusti ­ mo jih, naj poenotijo Srbijo, če le oni pustijo pri miru nas in sprejmejo neka ­ tere naše predloge«, saj bi bila enotna Srbija le korak k enotni Jugoslaviji. Na drugi strani je bilo vodstvo pod pritiskom starejših komunistov, ki so soglašali kvečjemu z nestrankarskim pluralizmom (pa še to ne vsi), v dopu ­ ščanju ustanavljanja t. i. zvez (predhodnic strank) pa videli opuščanje revolu ­ cionarnih načel, čeprav, kot je to izrazil France Popit, v ZK niso hoteli igrati 225 Komunisti in nekomunisti za demokracijo (razglas), 8. 6. 1988, in Pogovor v predsedstvu CK ZKS 13. 6.1988. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS). 226 Pogovor članov predsedstva in izvršnih sekretarjev predsedstva CK ZKS 7.11. 1988 ob 13. uri. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS). 227 Slavoj Žižek, Druga smrt Josipa Broza Tita, Lj. 1989, str. 144-149 (članek La commedia è finita). 228 Prav tam, str. 109,110 (članek ZKS potrebuje bratsko pomoč). 122 Oblast in opozicija vloge »zdravih sil«. Za starejšo generacijo sta bila nepojmljiva idejna zmeda in položaj, v katerem se je konec osemdesetih let znašla ZK, kar je Vlado Mi­ heljak ironično opisal z besedami: »Marksistični center ZKS je, denimo, vsaj na štirinajst dni, če že ne vsak teden, organiziral kakšno okroglo mizo ali pro ­ blemsko konferenco, na katero smo bili vsi vabljeni, da smo udrihali čez par ­ tijo in čez enoumje. Partijci so vse skupaj ne samo stoično prenašali, ampak so v kritiki in samokritiki celo prednjačili. In povrhu so nas še nagradili s pol dnevnice, kavo s smetano in gostim sokom.« 229 Skupina starejših komunistov se je februarja 1989 sestala z Milanom Kuča ­ nom. Nekateri so ga branili, drugi pa so mu očitali, da je samo v enem letu ZKS zapustilo 9000 članov (vseh je bilo tedaj še IO6OOO, od tega na novo spre ­ jetih le 316, op. B. R.), v zadnjih letih pa kar 1400 borcev NOV, in da bo prihod ­ nost Slovenije - ob politiki, kakršno ima ZKS, in če se bo Jugoslavija »razcepila« - »klerikalno nacionalistična«. Revolucionarna generacija je nasprotovala uved ­ bi večstrankarskega sistema, v tem je videla izničenje vsega, za kar so se borili. Ignac Voljč je to izrazil z besedami: »Četudi bo moja srajca malo umazana, obrnil je nikoli ne bom.« 230 V »sestopanju z oblasti« v razmerah nastajajočega večstrankarskega sistema niso videli smisla. Bilo je tudi nekaj emotivnih besed, češ da »bomo spet vzeli puške v roke /.../ če si kdo domišlja, da bo sedaj likvi ­ diral partijo in nas hotel spraviti v podzemlje«, Popit pa je jasno povedal, da se oblast samo od »pridiganja« ne drži skupaj, pač pa mora imeti partija kon ­ trolo nad sodišči, sekretariatom za notranje zadeve in vojsko. Kučan se je branil z besedami, naj razmislijo, kaj se je v dvanajstih letih v glavah ljudi zgodilo, da jih beseda komunizem tako razdraži, in da jim tega ni zabila v glavo sedanja vodilna generacija. 231 Čeprav starejša generacija Kučana ni hotela minirati - kar so tudi jasno povedali -, so razlike postajale prevelike, da bi jih nekateri še lahko prenesli. Popit je svoja stališča Kučanu še nekajkrat izrazil po telefonu, prenašali so jih tudi drugi tovariši iz njegove generacije, nato pa je napisal pismo z od ­ stopno izjavo, v katerem je »via facti« (njegov najbolj priljubljeni izraz) do ­ kazoval, da Kučan in njegova ekipa prenovo izvajata v nasprotju z razpolo ­ ženjem iri usmeritvami članstva in da se »posamezni, najodgovornejši člani predsedstva CK ZKS /.../ dogovarjajo, pod zaščitno znamko graditve akcijske enotnosti v pogojih političnega pluralizma, s posamezniki in skupinami iz vodstev novoosnovanih političnih skupin in organizacij«. 232 CK je obtožil, da ne dopušča frakcij, ker ni sprejel predloga za prenovo, ki ga je pripravil Vojan Rus (Rusov predlog je bil sicer objavljen v Komunistu, o njem pa je obširno 229 Vlado Miheljak, Slovenci padajo v nebo, Lj. 1995, str. 15. 230 Stenografske beležke s sestanka predsednika predsedstva CK ZKS Milana Kučana in sta­ rejših članov ZKS 28. 2. 1989 ob 11. uri v prostorih CK ZK Slovenije. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS). 231 Vse prav tam. 232 Pismo Franceta Popita CK ZKS, Portorož, 15. 8. 1989, obravnavano na 94. seji predsedstva CK ZKS 28. 8. 1989. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS). Oblast in opozicija 123 razpravljal tudi CK, vendar ga ni sprejel), in da je vodstvo »demontiralo« go ­ spodarski in politični sistem. V takih razmerah je vodstvo prvo polovico leta 1989 javno še vztrajalo pri nestrankarskem pluralizmu, čeprav mu je bilo že konec leta 1988, ko je prišlo do iniciative za ustanovitev socialdemokratske zveze, jasno, da so, kot je rekel Lev Kreft, »odprte vse variante političnega pluralizma, tudi večstrankarske ­ ga«.233 Razprava o političnem pluralizmu, ki se je - v okviru razprave o pre ­ novi ZK - odvijala v političnih organizacijah od 10. kongresa dalje, je poleti 1989 pokazala, da le del članstva (verjetno manjšinski) še sprejema idejo o nestrankarskem pluralizmu, ki jo je dotlej zagovarjalo vodstvo, del članstva pa ne, bodisi zaradi tega, ker vidi rešitev v stari (enostrankarski) ureditvi, bodisi zaradi nastale realnosti, saj so v zadnji fazi razprave (spomladi in poleti 1989) že obstajale politične zveze. 234 Januarja 1989 je predsedstvo CK ZKS še zagovarjalo tezo, da je vizija ZKS razvoj nestrankarskega pluralizma, v katerem bo SZDL politični parlament, »prostor za demokratično izražanje, soočanje in tekmovanje pobud in pro ­ gramov in kontrolo njihovih izvajalcev«, temelj družbene ureditve pa naj bi bila socializem in samoupravljanje. SZDL naj bi preoblikovali skupaj z nasta ­ jajočimi zvezami, iz klasičnega parlamentarnega sistema pa naj bi prevzeli konkurenco projektov in programov ter uveljavljanje politične odgovornosti njihovih nosilcev in realizatorjev. Julija pa so v najožjem vodstvu ZKS že ugo ­ tavljali, da se mora ZK organizirati kot moderna stranka in se pripraviti na strankarsko tekmo, tiho opuščanje ideje o nestrankarskem pluralizmu pa so pred članstvom opravičevali s tem, da so se razmere spremenile, da se je slovenska družba pluralizirala, da je za prehod v demokratično ureditev po ­ trebna legitimna oblast, ki bo temeljila na »časovno omejeni, legitimni, deljeni in demokratično kontrolirani strukturi oblastnih ustanov«, zaradi česar »bo treba političnim subjektom omogočiti, da se sami odločijo, kakšen tip poli ­ tične organizacije bodo (gibanje, zveza, stranka ipd.)«.235 Samozavest vodstva ZKS je zrasla v drugi polovici leta 1989, ko se je zaradi dosledne obrambe republiške samostojnosti (sprejetje ustavnih amandmajev, preprečeni miting resnice) njegova priljubljenost prvič po dolgem času moč ­ no povečala. V pripravah na 11. kongres je najmlajša generacija, ki se je - v pomanjkanju vplivnejših imen - v politične organe postopoma selila iz stro ­ kovnih služb (Borut Pahor, Milan Balažič, Mirjana Križman, Miloš Čirič, Mitja Žagar in še nekateri), pripravila moderen program, v katerem se je zavzemala 233 Magnetogram zaprtega dela pogovora, 9- 12. 1988, po končani 74. razširjeni seji pred ­ sedstva CK ZKS, Iniciativa o ustanovitvi socialdemokratske zveze. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS). 234 Stališča predsedstva CK ZKS o političnem pluralizmu, predlog, ki so ga napisali Peter Bekeš, Ciril Ribičič in Lojze Ude, 16. 1. 1989. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, seje predsedstva CK). 235 Informacija z razprave o dokumentu prenove ZKS in o stališčih predsedstva CK ZKS o političnem pluralizmu 17. 7. 1989, obravnavana na 92. seji predsedstva CK ZKS 20. 7.1989. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS). 124 Oblast in opozicija za asimetrično federacijo, spoštovanje državljanskih pravic, večstrankarstvo z močno civilno družbo in delitev zakonodajne, sodne in izvršne oblasti ter za »socializem po meri človeka«. 236 Nastali pa so dvomi v zvezi z imenom (ali se preimenovati ali ne), saj je del vodstva (vključno s Kučanom) menil, da je ZKS v zadnjih letih pokazala dovolj verodostojnosti, da se ji ni treba sramovati imena in ga spreminjati. Glavni problem pa je bilo vprašanje, ali se združiti s SZDL oz. pred volitvami ustvariti skupen levi blok ali ne. Vodstvo SZDL je bilo proti združevanju, meneč, da je SZDL najmočnejša sredinska organizacija in bo z lahkoto dobila večino na volitvah, saj bo naj ­ boljša alternativa desničarskim zvezam na eni in marginalizirani ZKS (ki pa se seveda ne bi smela usmeriti preveč socialistično oz. socialdemokratsko) na drugi strani. Tako so mislili Viktor Žakelj ter še nekateri SZDL-jevski poli ­ tiki srednje in mlajše generacije, podpiral pa jih je tudi Jože Smole, ki je imel velike politične ambicije: »Če se misli ZK pretvoriti v SZDL, potem je to konec Socialistične zveze in Zveze komunistov. Spor je, kdo bo koga pridobil, mi smo množična, sredinska frontovska organizacija. Iz te hiše, iz CK-ja, so bile tendence, da se nam onemogoči, da naredimo program Socialistične zveze. Jaz ne bom sodeloval pri pogrebu Socialistične zveze. Zame ni sprejemljivo, da bi se po volitvah združili /,../«237 Ta kalkulacija se je potem izkazala za zgre ­ šeno, saj je od SZDL-jevske »marele« po preoblikovanju v stranko ostalo zelo malo, ZKS pa je - nasprotno - kot posamična stranka na volitvah dobila naj ­ več glasov. Razcepljenost na levici je bila tako (poleg prevladujoče želje ljudi po spremembah) eden od glavnih razlogov, da je Demos zmagal na volitvah. Za zadnji (14.) kongres ZKJ, ki je potekal od 20. do 22. januarja 1990, je ZKS pripravila predlog demokratičnih reform za celotno Jugoslavijo (zago ­ tovitev človekovih pravic, večstrankarstvo, ukinitev verbalnega delikta in pre ­ kinitev političnih sodnih procesov, ureditev razmer na Kosovu ob upošteva ­ nju jugoslovanske ustave, neposredne volitve, reforma federacije in ZKJ kot zveze samostojnih subjektov). 238 Ker so bili vsi predlogi zavrnjeni, so sloven ­ ski delegati kongres zapustili. Nekaj časa so še potekale razprave o možnostih povezovanja moderne jugoslovanske levice (dokler je obstajala iluzija, da bo moč sprejeti novo jugoslovansko ustavo in izvesti jugoslovanske volitve), po ­ tem pa se je stranka osredotočila na slovenske predvolilne razmere. Kučan, ki se je odločil za kandidaturo na predsedniških volitvah, ni želel ustanoviti nove stranke, ki bi verjetno pritegnila mnoge člane ZKS, pa tudi nekdanjih SZDL in ZSMS. Prav tako ni bil uspešen poskus koordiniranega na ­ stopa nekdanjih družbenopolitičnih organizacij, za kar si je zlasti prizadeval 236 Za evropsko kakovost življenja, programski dokument za 11. kongres ZKS (osnutek, 5. ver ­ zija, 12. 10. 1989). Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS). 237 Magnetogram 97. seje predsedstva CK ZKS, 16.10.1989, razprava Jožeta Smoleta. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, seje predsedstva CK). 238 Informacija o odnosu 11. kongresa ZKS do preobrazbe ZKJ (predlog), predsednik CK ZKS Ciril Ribičič, Lj., 27. 12. 1989, gradivo za 2. sejo CK ZKS 16. 1. 1990 (priprave na kongres ZKJ). Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, seje CK). Oblast in opozicija 125 Janez Stanovnik. Če bi se to uresničilo, bi si na volitvah stala nasproti dva velika organizirana bloka: Demos z novimi strankami in koalicija starih poli ­ tičnih sil. ZKS - SDP je tako na volitvah nastopila sama, po volitvah pa se je znašla v nenavadnem položaju. Čeprav je bila posamično zmagovalna stranka, je fi­ nančno praktično bankrotirala (inflacija ji je že sredi osemdesetih let pobrala ogromno denarja, predvidenega za novo stavbo), nasvetov svojih ekonomi ­ stov, naj ustanovi podjetja in si tako zagotovi stabilne finančne vire, vodstvo ni poslušalo. Politična šola je bila že prej zaprta, časopis Komunist, ki je bil konec osemdesetih let sicer malo bran, a že povsem soliden časopis, v katere ­ ga so pisali celo opozicijski pisci, je prav tako propadel (nasledila ga je revija Evropa, ki pa tudi ni dolgo živela). Vsi zaposleni, vključno s funkcionarji, so morali na zavod za zaposlovanje (to je bila v Sloveniji na začetku devetdesetih let druga kolektivna selitev, nekoliko prej se je to zgodilo le delavcem Iskre). Naivni demosovci, ki še niso občutili slasti oblasti, so grozili, da se poslan ­ ska mesta ne bodo profesionalizirala. V zraku je bil vonj po revanšizmu (za lustracijo so se tedaj zavzemali zlasti Grosovi liberalci), čeprav so Demosovi voditelji zagotavljali, da do njega ne bo prišlo. Funkcionarji in zaposleni v strankinem aparatu so v takih razmerah mrzlično iskali zaposlitve. Vsak se je pač skušal znajti, kakor je vedel in znal. Za funkcionarje so se stvari seveda kmalu uredile. Dobili so plače in privilegije, ki jih je izglasovala nova politična nomenklatura in o kakršnih prej niso mogli niti sanjati. Precej težje je bilo za druge zaposlene, ki so plačali ceno partijske tranzicije, tako pač, kot so »mali« ljudje nasploh nekoliko kasneje plačali ceno družbene. 126 Oblast in opozicija DEMOS NA OBLASTI Kampanja za prve demokratične volitve po vojni je - kljub neizkušenosti s tovrstno dejavnostjo - potekala brez večjih incidentov, vendar so mediji, zla­ sti televizija, dajali prednost starim političnim silam. Skupščinski sistem je normativno temeljil še na ustavi iz leta 1974, deloma je bil »popravljen« s spre ­ jetjem ustavnih amandmajev. Zato so stranke predlagale kandidate v tri zbore: družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela. Vsak od njih je štel po 80 poslancev (skupaj 240). Na volitvah je Demos skupaj dobil 126 glasov, od drugih strank pa kot posamična stranka največ ZKS - SDP. V parla ­ ment je skupaj prišlo deset strank, poleg njih pa še predstavniki obeh manj ­ šin in nekaj neodvisnih kandidatov. Neposredno je bilo izvoljeno predsedstvo republike: za predsednika Milan Kučan, za člane pa Matjaž Kmecl, Ivan Oman, Dušan Plut in Ciril Zlobec. Konstitutivna seja nove skupščine je bila 17. maja. Za njenega predsednika je bil izvoljen France Bučar, ki ga je v preteklosti oblast zelo napadala: v začetku leta 1988 je bil označen tudi za veleizdajalca, ker se je v govoru na zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu zavzel za to, da Zahod ne bi dajal po ­ moči »totalitarni in protidemokratični Jugoslaviji«. Kot predsednik skupščine je v nastopnem govoru izjavil, da se je »s konstituiranjem te skupščine /.../ končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj celega pol sto ­ letja«. 239 Julija sta s simbolno slovesnostjo v Kočevskem rogu, na kraju, kjer so bili po vojni pobiti domobranci, spravo potrdili tudi država in Katoliška cerkev. Vendar je bil stisk rok med predsednikom Kučanom in nadškofom Šuštarjem res zgolj simboličen, silovita nasprotja pa potisnjena v ozadje zgolj za nekaj - res pa za Slovence usodnih - mesecev v času osamosvajanja. Predsednik republike je mandat za sestavo nove vlade zaupal predsedniku SKD Lojzetu Peterletu, ker so krščanski demokrati znotraj Demosa dobili naj ­ več glasov in so po internem dogovoru med strankami imeli pravico do tega. Nova 27-članska vlada, v kateri je bilo tudi nekaj ministrov iz opozicijskih strank, je bila izvoljena brez večjega nasprotovanja. Zamenjava oblasti je sicer potekala brez večjih pretresov, ne pa tudi brez iskric. Šlo je pač za enkratno, še nikoli preigrano situacijo, in interpretacije o pristojnostih so bile različne. Pomembno pa je bilo tudi vprašanje prestiža. Demos je vztrajal pri dogovorjenem mandatarju (čeprav so bili v zvezi s Pe­ 239 France Bučar, Prehod čez rdeče morje, Lj. 1993, str. 11 (dalje: Bučar, Prehod čez rdeče morje). Oblast in opozicija 127 terletom notranji pomisleki in se je kot možni mandatar kljub poprejšnjemu dogovoru pojavljal tudi Jože Pučnik). Vztrajanje je ustavilo kalkulacije o usta ­ novitvi vlade nacionalne enotnosti, o kateri je kot eni od možnih rešitev raz ­ mišljal Kučan. Pojavljale so se namreč pravne in politične interpretacije, da bi predsednik moral izročiti mandat stranki, ki je posamično dobila največ glasov, to je bila ZKS - SDP, ne pa koaliciji Demos, ki je bila sklenjena pred volitvami. Seveda ZKS - SDP in njen predsednik Ciril Ribičič praktično nista imela možnosti, da bi sestavita vlado. Predsedstvo je od mandatarja Peterleta nato zahtevalo, naj pripravi pro ­ gram in kadrovsko sestavo vlade, čemur se je ta upiral in imen kandidatov ni hotel povedati, češ da je funkcija predsedstva oz. njegovega predsednika pri imenovanju mandatarja formalna in da imen zato predsedstvo nima pravice vedeti. Situacija je bila sicer absurdna, saj sta dva člana predsedstva, Oman in Plut, ki sta pripadala vodstvu Demosa, zanje vedela, drugi trije, Zlobec, Kmecl in Kučan, pa vsaj formalno ne (dejansko so imena že krožila po kuloarjih). Plut in Oman sta skušala Peterleta prepričati, naj popusti, češ da so zaradi rezultatov volitev »obsojeni na skupno življenje«. Kompromis je bil nato skle­ njen tako, da Peterle na uradnem delu seje, ko je sprejemal mandatarstvo, imen ni povedal, ko je bil uradni del seje zaključen, pa je »z veseljem« povedal sestavo in tako »odstrl tančico«. 240 Pri zamenjavi oblasti ni manjkalo niti mitskega razpoloženja. Tako je bil za inavguracijo predsednika in članov predsedstva na Vačah pri Litiji predvi ­ den scenarij moderniziranega ustoličevanja knezov po karantanskem vzoru (knežji kamen naj bi zamenjal središčni kamen Slovenije) s prirejenim obred ­ nim besedilom, z godbami, fanfarami, pokanjem možnarjev, folklornimi sku ­ pinami, igranimi vložki iz slovenske zgodovine, metanjem nageljčkov na vse štiri strani, sejanjem žita ipd. Člani predsedstva so predlog enotno zavrnili z ugotovitvijo, da morajo ohraniti dostojanstvo in zato ne soglašajo s »turisti- čno-veseličnim dogodkom«. 241 Precejšnje težave so bile tudi s praznovanji, saj se je Slovenija v času osa ­ mosvajanja znašla v praznovalni zmedi. Uradno so še veljali vsi jugoslovanski in slovenski državni prazniki, ki pa so bili ideološko in državotvorno večino ­ ma izpraznjeni. V letu 1990 so se uradno praznovali še jugoslovanski prazniki, potem pa so bili ob hudih sporih in nazadnje nekaterih kompromisih šele proti koncu naslednjega leta v parlamentu sprejeti novi. O njih so imeli po ­ litiki različno mnenje in se proslav niso udeleževali ali pa so organizirali vsak svoje proslave, kar je z leti postalo tradicija. Sicer pa je po zamenjavi oblasti med pozicijo in opozicijo sprva vladalo pre ­ cejšnje nezaupanje, ki se je postopoma topilo šele v procesu osamosvajanja. Demosova koalicija je bila tudi v sebi zelo krhka, posamezne stranke in posamezni politiki so imeli različne poglede na prioritete, povezane z osamo- 240 Magnetogram 3. seje predsedstva RS, 14. 5. 1990. Arhiv predsednika RS. 241 Magnetogram 2. seje predsedstva RS, 11. 3.1990. Arhiv predsednika RS. 128 Oblast in opozicija svojitvijo, zato je bil projekt kljub uspešnemu plebiscitu decembra 1990 še močno negotov, praktično neuresničljiv pa bi postal, če bi Demos razpadel. V začetku leta 1991 je, po številnih trenjih v vladi, zlasti med predsednikom vlade Peterletom in zunanjim ministrom Ruplom, počilo tudi v samem De­ mosu. Na sestanku vodstva v gostilni Urška v Ljubljani 4. januarja 1991 so bile izrečene ostre kritike zaradi prepočasnega uveljavljanja plebiscitnih odlo ­ čitev. Vlada se je kljub temu obdržala, vodstvo Demosa se je reorganiziralo (predsedstvo se je preoblikovalo v svet Demosa), sprejet pa je bil tudi nov sporazum o delovanju koalicije. 242 Na posvetu v Poljčah 12. in 13. januarja pa so svoje poglede usklajevali svet Demosa, poslanski klub in ministri. 243 V naslednjih dneh so posamične Demosove stranke opredeljevale svoj odnos do koalicije. Slovenska demokratična zveza je ugotavljala, da se utaplja v Demosu, kar je zanjo škodljivo, ker pa je temelj njenega delovanja državo ­ tvornost, ga bo še naprej podpirala, ne bo pa gluha za kritike iz opozicije. 244 Za obstanek v Demosu so se opredelili tudi Zeleni, ki so bili pod predsed ­ stvom Bojana Brumna že precej razmajani, zato je vodenje znova prevzel Dušan Plut. 245 Najbolj kritični so bili socialdemokrati; predsednik stranke in hkrati Demosa Jože Pučnik se je ukvarjal predvsem s koalicijskimi zadevami, vlada ga je odrivala od informacij 246 in odločanja, stranko pa je po sili razmer zanemarjal. Struja ustanovitelja SDS Franceta Tomšiča je napovedovala izstop stranke iz koalicije, če se ne bo popravila socialna politika vlade. 247 V dilemah so bili tudi krščanski demokrati, njihov predsednik in hkrati predsednik vlade Peterle se je vedno bolj soočal z delitvijo Demosa na dva bloka, vsakršna ka­ drovska menjava bi porušila ravnotežje, hkrati pa je moral poslušati kritike zaradi neučinkovitosti posameznih ministrov in sebe. S koalicijo ni bil zadovoljen nihče, vsak je imel občutek, da ga duši (izjema so bile manjše stranke, npr. kranjski liberalci, ki jim je koalicija dala možnost za izživljanje, njihovim radikalnim zahtevam pa večjo težo, kot bi jo imeli sicer). Kljub temu je nacionalni interes prevladal, Demos je bil za silo zakrpan zaradi osamosvojitve, toda nasprotja so ostala in so ob vsaki priložnosti iz­ bruhnila na dan. Med številnimi ločnicami pa je bila pomembna zlasti delitev na tiste, ki so nacionalizem šteli za vrednoto samo po sebi in niso mislili na morebitne posledice svojega radikalizma, in one, ki so v Jugoslaviji videli predvsem zavoro za modernizacijo Slovenije, za njen ekonomski in siceršnji družbeni razvoj ter vključevanje v evropske integracije. 242 Koalicija Demosa o usodi vlade, Delo, 5.1. 1991, str. 1; Dimitrij Rupel, Skrivnost države, Lj. 1992, str. 92 (dalje: Rupel, Skrivnost države); Tine Hribar, Začetek in konec Demosa, Nova revija, letnik 10, št. 116, 1991 (dalje: T. Hribar, Začetek in konec Demosa). 243 Tiskovna konferenca vladajoče koalicije v Poljčah, Delo, 13. 1. 1991, str. 2. 244 Prav tam. (Slovenska demokratična zveza je imela tiskovno konferenco na posvetu Demosa v Poljčah, izjavo je dal Rupel.) 245 Zeleni ostajajo Demosova stranka, Delo, 21. 1. 1991, str. 2. 246 Na Pučnikove pritožbe, zakaj ne dobiva informacij o delu vlade, naj bi Peterle odgovoril, da naj se udeležuje njenih tiskovnih konferenc. (Milan Zver, Sto let socialdemokracije, Veda, Lj. 1996, str. 118.) 247 Socialdemokrati nezadovoljni z Demosom, Delo, 26. 1. 1991, str. 2. Oblast in opozicija 129 SPOPADANJE S KRIZO IN »DIKTAT SVETOVNEGA KAPITALA« S tiho opustitvijo gospodarske reforme leta 1971 so se v Jugoslaviji za pet­ najst let nehala prizadevanja, da bi vpeljali tržni sistem. V drugi polovici se­ demdesetih let in v začetku osemdesetih se je uveljavil avtarkični razvojni mo ­ del, ki je za svoj obstoj potreboval prisilno (politično) koncentracijo sredstev in zadolževanje v tujini. Za to obdobje sta bili značilni razvojna negibnost in težnja po (ponovni) industrializaciji. Ustavna (pre)razporeditev gospodarskih funkcij federacije in republik (fis­ kalna decentralizacija, oblikovanje skupne politike prek zbora republik in pokrajin v zvezni skupščini, neposredno dogovarjanje med federalnimi enota ­ mi) je omogočila oblikovanje in uveljavljanje različnih gospodarskih in politi ­ čnih interesov. Ti so se usklajevali v kompliciranem institucionalnem sistemu, za katerega so bili značilni dolgotrajni postopki, ki so povzročali številne kon ­ fliktne situacije. Država je skušala gospodarsko življenje najprej obvladova ­ ti z mrežo samoupravnih sporazumov, družbenih dogovorov in s klasičnim državnim intervencionizmom. Ko način dogovarjanja ni več deloval, se je federalni vrh začel zatekati k vedno hujšemu administriranju. Trg in tržni kriteriji so bili vedno obravnavani kot obrobni ali vsaj dopolnilni vzvodi gospodarskega delovanja. Edini resnični oziroma najmočnejši povezovalni element med republikami je bila trgovina, bistveno manj pa podjetja, saj jih je največ delovalo na ob ­ močjih republik in pokrajin, kjer so bila ustanovljena. Število podjetij, ki so jih subjekti iz ene republike ustanavljali v drugih republikah, je bilo neznatno. Tudi denarna in finančna ureditev nista krepili neposrednih finančnih tokov med republikami in pokrajinama. Samo dve banki, ena slovenska in ena srbska, sta imeli svoje temeljne banke po celi Jugoslaviji. Fiskalna ure ­ ditev je bila decentralizirana, federacija pa se je delno financirala s prispevki republik in pokrajin. Edini zvezni sklad je bil namenjen kreditiranju razvoja manj razvitih. Toda ob zveznem proračunu in skladu za nerazvite je v praksi nastal obsežen sistem posebnih računov, ki so jih uporabljali za neprora- čunsko financiranje na ravni federacije. Ta sistem je s skupnim obsegom sredstev celo presegal velikost zveznega proračuna. Omogočal je vodenje prerazdelitvene politike, za katero po ustavni ureditvi in zakonodaji ni bilo prostora v zveznem proračunu. Med fiskalno najbolj obremenjenimi repub ­ likami sta bili Slovenija in ožja Srbija, čisti prejemnici sredstev sta bili Črna gora in Kosovo. Gospodarski razpad države 133 Poleg proračuna federacije, posebnih računov in sklada za manj razvite je obstajal še en pomemben vir prerazdeljevanja, in sicer NBJ. Ta je opravljala vrsto fiskalnih poslov mimo oz. prek svojih pristojnosti. Financirala je priori ­ tetne dejavnosti ter izvajala selektivno kreditiranje, določeno z zveznimi pla­ ni in zvezno ekonomsko politiko. Jugoslovanska gospodarska skupnost je za svoje delovanje potrebovala veliko prisilnih pretokov sredstev, ki so potekali prek NBJ, zveznega proračuna, neproračunskih skladov in sklada za spodbu ­ janje razvoja manj razvitih. Mobilnost delovne sile (notranji pretok) je bila enostranska, potekala je od manj razvitih k bolj razvitim, a bila je večja od mobilnosti kapitala. 248 Poleg neuspešnega gospodarskega sistema so bile ključni vzrok za eko ­ nomske težave Jugoslavije neobvladljivo velike razlike v razvoju, za katere pa je rešitev videl vsak po svoje. Slovenija in razvitejši del Jugoslavije nista zmo ­ gla igrati »lokomotive«, ki bi jugoslovansko gospodarstvo potegnila iz krize (po vzoru italijanskega severa), ker se je ekonomska politika v Beogradu ravnala po večinskem manj razvitem ali nerazvitem »jugu«. Nerazviti deli so ključni problem videli v »konfliktu interesov med tistimi, ki imajo surovine, in tistimi, ki proizvajajo izdelke«. 249 Ko je sredi osemdesetih let Dijana Plestina v vseh republikah potrpežljivo intervjuvala več kot osemdeset vplivnih eko ­ nomistov, sociologov, politologov in politikov, med njimi tudi najbolj odgo ­ vorne za regionalni razvoj, je bil odgovor vseh približno enak: »Vsaka repub ­ lika je sama odgovorna za svoj razvoj in, razumljivo, stvari vidi drugače /.../ Ekonomski interes se ujema s političnim interesom vsake republike /.../ Kar je morda dobro za Slovenijo, ni dobro za Črno goro /.../ Treba je uskladiti interese /,../«250 Različnost interesov pa je bila nepremostljiva: za manj razviti del je bila rešitev v solidarnosti, državni prerazdelitvi denarja prek sklada za nerazvite in drugih skladov, interventnih oblikah brezplačne pomoči v kriznih situaci ­ jah, odpisu posojil in davkov, vzdrževanju t. i. družbene nadgradnje (šolstva, sociale, uprave) s sredstvi zveznega proračuna in posameznih republik, v ad­ ministrativnem usklajevanju cen. Za Slovenijo in Hrvaško je bila rešitev v upo ­ števanju tržnih zakonitosti, vključno s prostim oblikovanjem cen in pravico vlaganja po ekonomskih in ne političnih kriterijih. Te zahteve so bile v osem ­ desetih letih delno upoštevane s tem, da so lahko republike del sredstev, ki so jih bile dolžne dati skladu za nerazvite, uporabile v obliki neposrednih in ­ vesticij, vendar je bila realizacija majhna, ker razmere za investiranje v ne ­ razvitih delih niso bile ugodne. Obenem so iz nerazvitih delov na osnovi političnih dogovorov v Beogradu prihajale zahteve po gradnji konkretnih 248 Neven Borak, Gospodarski vzroki razpada Jugoslavije, Ekonomsko-zgodovinska razlaga, doktorska disertacija, Univerza v Lj., FF, Oddelek za zgodovino, Lj. 2001 (dalje: Borak, Gospo ­ darski vzroki razpada Jugoslavije). 249 Dijana Maria Plestina, Politics and inequality: a study of regional disparities in Yugoslavia, doktorska disertacija, University of California, Berkeley 1987. 250 Prav tam. 134 Gospodarski razpad države infrastrukturnih objektov (šol, zdravstvenih in kulturnih domov), ki naj bi jih financirale razvite republike, čemur se je slovenska vlada uprla. Vse vlade v osemdesetih letih, vključno z zadnjo pod premierjem Markovi ­ čem, so razlike skušale omiliti, a so na koncu popustile pod političnim priti ­ skom nerazvitih (tudi pod socialnimi pritiski celotne države). V drugi polovici osemdesetih let se je kot tretji dejavnik pojavila t. i. »ožja Srbija« (Srbija brez avtonomnih pokrajin). Ta se je ves povojni čas razvijala na ravni jugoslovanskega povprečja. Konec sedemdesetih let se je zanjo ta raven začela zniževati, na kar je prvi glasneje opozoril tedanji predsednik srb ­ skega predsedstva Ivan Stambolič leta 1979,251 sredi osemdesetih let je to tezo razvil srbski akademik Kosta Mihailovič, v še bolj nacionalistični obliki (teza o tem, da Srbijo izkoriščata Hrvaška in Slovenija) pa se je pojavila v Memo ­ randumu SANU. Srbi so bili tudi prepričani, da so žrtev politike do nerazvitih, češ da morajo nositi velik del bremena za vzdrževanje Kosova, hkrati pa tudi podpirati druge nerazvite. Uradno je bila taka ocena sprejeta v družbenem planu Jugoslavije za obdobje 1986-1990, kar je zvezni vladi omogočilo vpe ­ ljati ukrepe, s katerimi naj bi izboljšali položaj Srbije. Tako se je npr. močno povečalo število v dolgoročne kredite spremenjenih kratkoročnih kreditov iz primarne emisije NBJ srbskim bankam in podjetjem, znižane so bile cari ­ ne in druge uvozne dajatve (nerazvite srbske občine so bile izenačene s Ko ­ sovom in drugimi manj razvitimi), razširjene so bile pravice pri pokrivanju negativnih tečajnih razlik iz tujih blagovnih posojil za proizvodnjo nekaterih izdelkov v Srbiji (umetna gnojila, baker, črna metalurgija), posebnih dolgo ­ ročnih ugodnosti so bile deležne občine, ki jih je prizadel potres na Kopaoni- ku, nekateri projekti (npr. ponesrečen projekt Jugo-Amerika) 252 so bili opro ­ ščeni številnih dajatev, proračun federacije je sofinanciral srbske rezerve in namensko proizvodnjo (vojno industrijo), znižan je bil prispevek, ki ga je mo ­ rala plačevati NB Srbije NBJ ipd. Obenem se je Srbija začela otepati tudi obveznosti do nerazvitih, češ da jih ne zmore. Bonitete, ki jih je dobila, so v letih 1986-1989 skupaj znašale med 2 in 2,2 milijarde dolarjev oz. v povprečju nekaj manj kot 1,3 odstotka jugoslovanskega družbenega proizvoda oziroma 5,6 odstotka srbskega (delež je leta 1989 padel na le 0,13 odstotka, v prejšnjih letih pa se je vrtel med 1,5 in 2 odstotkoma jugoslovanskega družbenega proizvoda). 253 Mnenja o tem, ali je Srbija res začela zaostajati za jugoslovanskim povpreč ­ jem, so v ekonomskih študijah različna. Eden tedanjih vodilnih ekonomskih 251 V referatu, ki ga je imel na skupni seji Zveznih družbenih svetov julija na Brdu pri Kranju; referat je objavljen v njegovi knjigi Rasprave o Srbiji 1979-1987, Zg. 1988. 252 Šlo je za projekt, po katerem bi tovarna Crvena zastava iz Kragujevca na ameriškem trgu prodajala poceni avtomobile znamke Jugo. Projekt je popolnoma propadel, avto pa je kljub temu (ali prav zato) doživel veliko filmsko slavo. Nastopil je vsaj v desetih filmih in TV-nadaljevankah. Najbolj znani so Die hard III z Bruceom Willisom v glavni vlogi, Dragnet s Tomom Hanksom (v tem filmu so ga označili kot »darilo socialistične države Ameriki«) in Kdo je ubil Mono? (v tem filmu je celo kriv za smrt osovražene glavne junakinje). 253 Borak, Gospodarski vzroki razpada Jugoslavije, str. 169. Gospodarski razpad države 135 teoretikov iz Srbije Ljubomir Madžar ocenjuje, da ni odstopala od povprečja in tudi ni imela razloga za prepričanje, da jo nerazvite republike izkoriščajo. Obenem pa Madžar (po Kirilu Miljovskem) navaja mehanizme (»fonde«), ki naj bi bili v korist razvitih, to so »fond« za kreditiranje izvoza, »fond« za kon ­ trolo cen in »fond« visoke carinske zaščite. 254 Dejstvo pa je, da je srbskemu vodstvu s tako interpretacijo uspelo pridobiti velika dodatna sredstva, pred ­ vsem pa poseben status, ki se je v pomembnih segmentih gospodarstva začel približevati statusu nerazvitih. To je že tako neenakomerno obteženo gospo ­ darsko barko še bolj nagnilo na stran vzdrževanih delov Jugoslavije. »Dogovorna ekonomija« je doživela polom že konec sedemdesetih let, ko je letna inflacija presegala 20 odstotkov, vendar je jugoslovanska vlada z na ­ jemanjem tujih posojil krizo prikrivala do Titove smrti. Zunanji kazalci krize v začetku osemdesetih let so bili 30-odstotna devalvacija dinarja (junija 1980), v naslednjih letih pa naraščajoča inflacija, pomanjkanje nekaterih osnovnih življenjskih potrebščin (olje, sladkor, moka, pralni prašek) in bencina, za ka­ tere je oblast uvedla bone (pri uporabi bencina najprej omejitve vožnje glede na registrsko številko po sistemu »par - nepar«), energijska kriza (uvoz nafte je zadostoval le za dobrih 290 dni v letu) in restrikcije pri uvozu, zlasti »luksuz ­ nega« blaga (kamor so med drugim sodile revije, časopisi in južno sadje). V drugi polovici osemdesetih let je življenjski standard prebivalcev padel na raven iz šestdesetih let. Že leta 1980 je stopnja zadolženosti jugoslovanske države presegala 40 odstotkov deviznega priliva. Politiki so govorili o »stabi­ lizaciji« gospodarstva, po ustanovitvi t. i. Kraigherjeve komisije (ok. 300 poli ­ tikov in ekonomistov), ki naj bi pokazala izhod iz krize, pa o »nakopičenih problemih v gospodarstvu«. 255 Beseda kriza se do sredine osemdesetih let ni uporabljala. Šele leta 1985 je hrvaški ekonomist Branko Horvat jasno napisal, da je politični sistem po ­ stal glavna ovira gospodarskega in družbenega razvoja 256 (stanje so kot krizno sicer označevali že tudi nekateri slovenski in drugi ekonomisti ter se hkrati zavzemali za uvedbo tržnega gospodarstva). Tedaj je splošna poraba začela prehitevati rast dohodkov, obremenitve gospodarstva so se večale, gospo ­ darska rast pa se je približala ničelni stopnji. Leta 1986 so bankrotirali bančni sistemi v Makedoniji, Črni gori in na Kosovu, »čemur so sledile še agresivnej ­ še zahteve po solidarnostnem prelivanju sredstev, pokrivanju izgub in potreb gospodarstev v nerazvitih republikah«. Začelo je naraščati število podjetij v stečaju, brezposelnost in število stavk. 257 254 Več o tem v: Ljubomir Madžar, Ko koga eksploatiše, objavljeno v knjigi Srpska strana rata, str. 171-200. 255 Interventni zakoni, društveni dogovori, rezolucije i mere za sprovodenje ekonomske stabi­ lizacije, Bg. 1983. T 256 Horvat, Jugoslavensko društvo u krizi. 257 Jože Prinčič, Gospodarski vidik osamosvajanja Slovenije (1986-1991), referat na posvetu Zveze zgodovinskih društev Slovenije Slovenska osamosvojitev 1991: pričevanja in analize, Bre ­ žice 21. in 22. 6. 2001 (dalje: Prinčič, Gospodarski vidik). - Avtorju se za posredovanje besedila zahvaljujem. 136 Gospodarski razpad države Politično razklan partijski vrh je kljub spoznanjem stroke omahoval skoraj do konca osemdesetih let, šele konec leta 1988 je privolil v nov model socia ­ lizma s tržnimi zakonitostmi. 258 V Sloveniji se je to zgodilo dve leti prej, vendar se tudi slovensko vodstvo ni želelo odpovedati samoupravnemu socializmu. Kraigherjeva komisija je v osnovi vztrajala pri temeljih gospodarskega si­ stema iz sedemdesetih let, zapisanih v ustavi (1974), zakonu o združenem delu (1976) in resolucijah 10. in 11. kongresa ZKJ (1978 in 1982) - zadnji je program ekonomske stabilizacije potrdil, čeprav so znotraj komisije nekateri ekonomisti v relativno odkritih razpravah o posameznih gospodarskih seg­ mentih opozarjali, da brez uvedbe tržnega sistema Jugoslavija gospodarske krize ne bo mogla premagati. Del teh opozoril je na načelni ravni prišel tudi v petnajst ločenih dokumentov komisije, ki so postopoma izhajali v prvi polo ­ vici osemdesetih let (priporočila o vzpostavitvi trga, odpravi državne in partij ­ ske kontrole nad podjetji ter o prestrukturiranju gospodarstva). 259 Jugoslovanske vlade so v osemdesetih letih skušale krizo reševati z zadol ­ ževanjem (še posebej med predsednikovanjem Veselina Đuranovića v letih 1977-1982), ki je v celoti preseglo dvajset milijard dolarjev. V letih 1981-1982 Jugoslavija prvič ni mogla odplačati zapadlega dolga v višini 5,5 milijarde do ­ larjev. Sledila je socializacija dolgov (odločitev zvezne skupščine julija 1983) in poskus reševanja z uporabo tečajne in obrestne politike ter politike zate­ govanja pasu (med predsednikovanjem Milke Planinc v letih 1982-1986). Zve ­ zna vlada pod vodstvom Branka Mikuliča (1986-1988) je dva domača stabili ­ zacijska programa, ki sta temeljila na programirani inflaciji (prvi je bil uveden junija 1986, drugi pa novembra 1987) opustila (prvega marca 1987, drugega pa maja 1988). Propadel je tudi program zunanje likvidnosti iz leta 1985, ki ga je zahteval Mednarodni denarni sklad in ki je temeljil na opuščanju nadzora nad cena ­ mi, nad omejevanjem plač in kreditov ter zniževanjem stroškov javnega sek­ torja - to je s politiko »treh nominalnih sider«. Z Mednarodnim denarnim skla­ dom se je sicer zaradi nezmožnosti vračanja dolgov Jugoslavija začela pogajati že precej prej, jeseni 1982, prvi sporazum o odlogu dolgov in najetju novih posojil pa je bil sklenjen poleti 1983. Oktobra 1988 je vlada popustila pod so ­ cialnimi pritiski in sprožil se je val hiperinflacije. Slovenski IS sta v osemdesetih letih vodila Janez Zemljarič (1980-1984) in Dušan Šinigoj (1984-1990). V strokovnih krogih, še posebej v Ekonomskem 258 CK ZKJ je ekonomskim vprašanjem posvetil veliko sej, pa tudi če problematika ni bila ne ­ posredno na dnevnem redu, so jo obravnavali v kontekstu drugih vprašanj. Konec osemdesetih let so bile pomembnejše tovrstne seje 13. seja (20. 2. 1988), 14. seja (11. 5. 1988), 15. seja (27. 6. 1988), na kateri je tržno usmeritev zagovarjal zlasti bodoči premier Ante Markovič, 17. in 18. seja (18. in 19. 10. 1988). Šele na 19. seji (12. 12.1988), na kateri je imel uvodni referat Štefan Korošec, ki je ob podpori Markoviča zahteval, naj se Jugoslavija prilagodi standardom EGS, se je večina članov vsaj verbalno strinjala z reformo, uvedbo tržnih zakonitosti in postopno privatizacijo. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: seje CK ZKJ). 259 Bilandžič, Jugoslavija poslije Tita; Branko Petranović, Momčilo Zečević, Jugoslavija 1918-1984, zbirka dokumenata, Bg. 1985. Gospodarski razpad države 137 institutu pravne fakultete, je bila vladna politika pogosto kritizirana, pa tudi v gospodarstvu so se nad sistemom stalno pritoževali. Slovenija je sicer gospo ­ darila bolje kot druge republike, kredite je redno odplačevala, vendar je nje ­ no gospodarstvo leta 1984 začelo stagnirati, v naslednjih letih pa je družbeni proizvod začel upadati. Poleg sistemskih vzrokov so k temu prispevali zlasti upadanje gospodarske dejavnosti, drastično zmanjšanje investiranja, pa tudi nizka storilnost, devizna nelikvidnost, povečane obremenitve gospodarstva in posledično izgube, stečaji, rast nezaposlenosti in življenjskih stroškov, upa ­ danje izvoza ter naraščanje uvoza. Leta 1988 je bila povprečna plača sloven ­ skega delavca 23,7 odstotka avstrijskega in 27,2 odstotka italijanskega. Še leto prej je bilo to razmerje 37,7 odstotka in 43,4 odstotka. 260 Slovenski IS se s spremembami sistema (razen na kozmetični ravni) ni ukvarjal, večino energije je porabil za stalno korigiranje cen, urejanje celotne družbene porabe in za iskanje manevrskega prostora v odnosu do zveznega IS. Za gospodarstvo osemdesetih let je bilo značilno obupno administriranje, zaradi katerega so bila letala v Beograd polna gospodarstvenikov, ki so tja letali po razna dovoljenja, in neizmerna požrešnost zvezne blagajne. Slovenska vlada je - v glavnem ne preveč uspešno - skušala zaščititi slo ­ vensko gospodarstvo pred vedno novimi zahtevami (sprva je to zadevalo po ­ moč pri raznih katastrofah, organizacijo dragih mednarodnih športnih pri ­ reditev in druge neproračunske postavke, postopoma pa tudi sredstva za nerazvite, financiranje JLA in druge proračunske postavke). 261 Ena od osred ­ njih dejavnosti je bilo pridobivanje deviz, ki jih je zaradi dolžniške krize obupno primanjkovalo, in s tem povezano usmerjanje slovenskega gospo ­ darstva na Zahod »za vsako ceno«. 262 Med drugim je IS moral skrbeti za zago ­ tavljanje osnovnih življenjskih potrebščin in njihovo razdeljevanje, za prepre ­ čevanje odlivanja deviz v tujino ter za zagotavljanje sredstev za odplačevanje dolgov. Sicer pa se je že Zemljaričeva vlada morala soočiti z naftno in dolžni ­ ško krizo. 263 Kljub krizi pa se nobeni vladi (razen deloma Šinigojevi v zadnjem obdob ­ ju) ni bilo treba soočiti z organiziranim sindikalnim odporom. Še v prvi polo ­ vici osemdesetih let je bilo število kratkotrajnih stavk (običajno imenovanih prekinitve dela) nižje kot v sedemdesetih letih. Število prekinitev dela je bilo po informacijah (deloma se tudi razlikujejo) Republiškega sveta ZSS, Centra za teorijo in prakso samoupravljanja, Republiškega komiteja za delo in Re­ publiškega sekretariata za notranje zadeve do leta 1986 takole: 260 pr in čič, Gospodarski vidik. 261 Zapisniki sej IS SRS in RS 1980-1992. Arhiv vlade RS; zapisniki sej skupščine SRS in RS 1980-1992. Arhiv DZ RS. 262 Več o delu vlade v Šinigojevem obdobju v: Čerin, Vsi moji predsedniki. 263 Franci Križanič, Gospodarska uspešnost slovenskih vlad. Objavljeno v: Neven Borak, Žarko Lazarevič (ur.), Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju, Lj. 1996, str. 46 (dalje: Prevrati in slovensko gospodarstvo). 138 Gospodarski razpad države Leto SRS SFRJ Leto SRS SFRJ Leto SRS SFRJ 1958 1 28 1968 52 148 1978 108 - 1959 0 150 1969 -* 138 1979 63 (73) - I960 42 105 1970 - - 1980 62 (98) 253 1961 55 106 1971 - - 1981 47 - 1962 104 255 1972 - - 1982 47 (64) 216 1963 76 213 1973 30 - 1983 96 336 1964 78 271 1974 64 - 1984 100 384 1965 60 231 1975 47 - 1985 104 (76) 384 1966 52 152 1976 50 - 1986 163 (81) - 1967 0 118 1977 49 - * (-) ni podatka Zakon o združenem delu sploh ni predvideval, kako naj se konflikti rešu ­ jejo, šele leta 1987 so bila oblikovana stavkovna pravila in se začele razprave o dopolnilu zakona, konec osemdesetih let pa se je postopno razvil tudi sin ­ dikalni pluralizem. Slovenska vlada je torej skušala ravnati pragmatično in iskati rešitve za slovenske probleme znotraj jugoslovanskega sistema. V odnosu do Beograda je sredi osemdesetih let postala ofenzivnejša, skušala je blokirati zvezne odlo ­ čitve in zavlačevati sprejemanje ukrepov, ki so bili za Slovenijo neugodni, kar pa ni prineslo rešitev. To je bila posledica kritik, da ravna šibko in neodločno. V Beogradu so njene predloge najprej zavračali, zvezna administracija pa je po slovenskih blokadah in nasprotovanjih začela z interventnimi ukrepi in odloki, za katere ni potrebovala soglasij zvezne skupščine. Ob koncu socializma so bili opazni tudi poskusi prestrukturiranja sloven ­ skega gospodarstva (v ta namen je IS ustanovil poseben sklad za t. i. razvojni dinar), spodbujanja tujih vlaganj (v zadnjem letu Šinigojeve vlade je bilo usta ­ novljenih 98 mešanih in 11 tujih podjetij) ter usmerjanja slovenskega gospo ­ darstva k bilateralnemu sodelovanju s sosednjimi deželami in k regionalnemu povezovanju. Vlada je že leta 1985 pripravila dolgoročnejši plan gospodar ­ skega razvoja SRS v letih 1986-2000, katerega učinek pa zaradi krize ni bil velik. Temeljil je na izvozni naravnanosti, v drugih jugoslovanskih republikah pa naj bi kupovali le še surovine in kmetijske pridelke. 264 Večja naklonjenost odpiranju na Zahod se je kazala tudi v šolanju novega menedžerskega sloja (ustanovitev menedžerske šole v protokolarnem ob ­ jektu na Brdu pri Kranju). 265 Ob togem jugoslovanskem sistemu, ki je pravico do mednarodnega sodelovanja tudi na gospodarskem področju pridržal za federalne organe, sta bila aktivno sodelovanje v delovni skupnosti Alpe-Ja- dran in krepitev regionalnega sodelovanja največji zunanjepolitični domet, 264 Dolgoročni plan SRS za obdobje od leta 1986 do leta 2000. Objavljeno v: Neven Borak, Žarko Lazarevič in Jože Prinčič (ur.), Od kapitalizma do kapitalizma, Izbrane misli o razvoju slo ­ venskega gospodarstva v XX. stoletju, Lj. 1997, str. 508-511 (dalje: Od kapitalizma do kapitalizma). 265 Poročilo o glavnih smereh delovanja IS v mandatnem obdobju 1986-1990,5. 5.1990, objav ­ ljeno v: Od kapitalizma do kapitalizma, str. 549-563. Gospodarski razpad države 139 ki ga je Šinigojeva vlada zmogla, čeprav je bilo izdelanih in delno realiziranih tudi več načrtov za neposredno sodelovanje tudi z drugimi državami. Ambi ­ cijo po približevanju zahodnoevropskim državam je vlada izrazila s pripravo Bele knjige o vključevanju Slovenije v Evropo 92, vendar se je zaradi jugo ­ slovanske krize od evropskih razvojnih tokov vedno bolj oddaljevala. V zad­ njih mesecih svojega mandata (po sprejetju amandmajev k slovenski ustavi) je republiški IS dobil nekaj več možnosti, da deluje kot vlada (ukinitev samo ­ upravnih interesnih skupnosti na področju gospodarske infrastrukture in drugi ukrepi). 140 Gospodarski razpad države SRBSKA GOSPODARSKA VOJNA PROTI SLOVENIJI Od začetka leta 1989 jugoslovanski trg dejansko ni več deloval kot celota. Glavni razlog je bila srbska gospodarska vojna proti Sloveniji, ki se je začela po zborovanju v Cankarjevem domu februarja 1989, in se potem še stopnje ­ vala po sprejetju ustavnih amandmajev k slovenski ustavi v septembru, ter po pozivu RK SZDL Srbije k bojkotu Slovenije 1. decembra 1989 (bojkot so podprli tudi predsednik srbskega predsedstva Slobodan Miloševič, srbska skupščina in GZ). Po anketi GZS je 229 srbskih podjetij prekinilo odnose s slovenskimi podjetji, zlasti je bil prizadet izvoz tekstila, pohištva, bele tehnike, električnih aparatov, kozmetike in izdelkov živilske industrije. 266 Slovenija je v letu 1988 v Srbiji kupila za 2,1 milijarde dolarjev blaga (8,8 odstotka vseh nakupov), prodala pa za 2,6 milijarde (8,1 odstotka vse prodaje), seveda pa sta bili gospodarstvi tudi drugače precej prepleteni (skupni nastopi na tujih trgih, izvoz prek partnerjev iz ene ali druge republike ipd.). Finančne terjatve slovenskih podjetij do Srbije so znašale 205,2 milijona dolarjev. Po ocenah GZS bi se, če bi prodaja v Srbijo upadla za 100 odstotkov, v Sloveniji pro ­ izvodnja zmanjšala za 15 odstotkov, neto osebni dohodki pa za 13,8 odstotka, kar so bile ob tudi siceršnji krizi precej visoke številke (izračuni so bili sicer narejeni tudi za manjše odstotke upada trgovanja). Srbija je ravnala selektivno in je blokado izvajala tam, kjer je bilo zanjo najmanj škode, računala je, da slovenski protiukrepi ne bodo tako hitri in učinkoviti in da bo zato bojkot dosegel svoj namen. Izvajanje bojkota so kon ­ trolirale politične institucije, spremljale pa so ga zahteve po odstranitvi vodil ­ nega kadra v tistih podjetjih, ki so še sodelovala s Slovenijo. Prekinitev sama pa je imela tudi širše razsežnosti: blokirati jugoslovansko gospodarsko refor ­ mo, ki jo je tedaj začel Markovič. Slovenija je na blokado odgovorila na več ravneh, vendar brez večjih uspe ­ hov. IS SRS in GZS sta od zvezne vlade in drugih zveznih organov vztrajno zahtevala, naj zagotovijo enotnost jugoslovanskega trga, če pa to ne bo zaleglo, naj proti Srbiji ukrepajo. IS SRS je zvezni vladi predlagal, naj privilegiranim srbskim podjetjem na zunanjetrgovinskem področju odvzame možnost, da odpovedujejo aranžmaje s slovenskimi podjetji. Zvezni IS naj bi po tem pred ­ logu tudi zadržal sredstva iz sklada federacije, namenjena za intervencije na 266 o cena posledic, informacija o dosedanjih aktivnostih in predlog nadaljnjih ukrepov o prekinitvi slovenskih odnosov med srbskimi in slovenskimi podjetji, IS SRS, IO GZS, 23.1. 1990. Arhiv vlade RS. Gospodarski razpad države 141 območju Srbije (regrese za umetna gnojila, obresti v kmetijstvu, izplačila izvoz ­ nih stimulacij, tečajne razlike ipd.), srbskim bankam naj bi zadržal izplačevanje obresti na deponirane devizne prihranke in sredstva za sanacijo poslovnih bank, prav tako naj bi do normalizacije gospodarskih odnosov s Slovenijo zadržal izplačila sredstev za namensko proizvodnjo za JLA vsem tistim pod ­ jetjem v Srbiji, ki so sprejela enostransko blokado. Zvezni IS ni izvedel nobenega takega ali podobnega ukrepa, saj za to ni imel dovolj politične moči, računal pa je tudi, da se bodo razmere uredile za­ radi sprejetih reformnih usmeritev. Slovenija je nato poskusila še z nekaterimi manifestativno-političnimi ukrepi. Slovenski republiški tožilec je zaradi boj ­ kota sprožil postopek proti predsednici predsedstva RK SZDL Srbije in pred ­ sedstvu GZ Srbije, ki pa seveda ni imel nikakršnih posledic. Slovenija je zagro ­ zila, da bo pri sprejemanju zakonov v zboru republik in pokrajin upoštevala nastale razmere, da ne bo sodelovala pri nobeni solidarnostni ali podobni aktivnosti, ki naj bi pospeševala razvoj SR Srbije. Hkrati je ocenila, da zaradi gospodarske škode ni sposobna pokrivati svojih obveznosti v skladu federaci ­ je in kotizacije v zveznem proračunu. Dejansko pa skladu federacije ni porav ­ nala le revalorizacijskih obveznosti za leto 1989 za del ozemlja Srbije in nekaj časa tudi ni plačevala tekočih akontacijskih obveznosti za tisti del, ki se je na ­ našal na območje Srbije, ter kotizacije za zvezni proračun. Podjetja sama so se postopoma obračala k drugim trgom, gospodarski odnosi med Slovenijo in Srbijo pa so kljub prizadevanjem slovenske strani, da bi jih ohranila, zami ­ rali. Izkušnja s srbsko blokado se je (poleg drugih izkušenj v odnosih s fede­ racijo) izrazila v amandmajih k slovenski ustavi, sprejetih v slovenski skup ­ ščini septembra 1989, ki so pomemben del namenjali ekonomski suverenosti, s čimer se je začel proces osamosvajanja tudi na gospodarskem področju. Spor med Srbijo in Slovenijo je bil na gospodarskem področju spor med klasičnim socialističnim, na vzhodni trg usmerjenim gospodarstvom 267 na eni strani in med zahodno naravnanim na drugi. »Dve ideji: Evropa takoj! in Fede­ racija ali nič! nista bili pripravljeni na kompromise in dogovarjanja.« 268 267 Srbija je imela več kot 40 odstotkov vsega jugoslovanskega klirinškega izvoza, tj. izvoza v SZ in v vzhodnoevropske socialistične države, ki se je odvijal na osnovi izmenjave surovin in blaga, država pa je to plačevala podjetjem po dogovorjenem tečaju. 268 Prinčič, Gospodarski vidik. 142 Gospodarski razpad države MARKOVIČEVE REFORME Po kolektivnem odstopu zvezne vlade Branka Mikulića 30. decembra 1988 - prvem v zgodovini socialistične Jugoslavije - in nastopu novega premierja Anteja Markoviča marca 1989 je stekel resnejši poskus gospodarske reforme. 269 Nekatere normativne spremembe pri uvajanju tržnih zakonitosti so bile sicer uvedene že z ustavnimi amandmaji k jugoslovanski ustavi leta 1988, a hkrati s povečano centralizacijo (med drugim je bil uveden »armadni davek«, s katerim se je JLA financirala z neposrednim davkom). Tudi Markoviču je še v letu 1989 skozi zvezno skupščino uspelo spraviti nekaj zakonov, na katerih je začel nastajati nov ekonomski sistem (spremembe zakona o podjetjih, ban ­ kah in drugih finančnih organizacijah, računovodstvu, finančnem poslovanju, delovnih odnosih, zunanjetrgovinskem poslovanju, blagovnih rezervah, NBJ, vrednostnih papirjih), prizadeval pa si je tudi za spremembo ustave. Ob po ­ moči zahodnih držav in s podporo tujih finančnih institucij je do konca leta 1989, ko je sredi decembra predstavil celovit reformni program, že dosegel nekaj uspehov, saj se je zunanja likvidnost Jugoslavije popravila, devizne re ­ zerve so dosegle 5,8 milijarde dolarjev, skupni dolg pa je bil zmanjšan na 16,2 milijarde dolarjev. Osnovni problem ekonomske politike pa je ostajala infla ­ cija, ki je decembra 1989 znašala že ok. 2700 odstotkov. Program bi moral zagotoviti kar najpopolnejše funkcioniranje trga blaga, kapitala in dela, za kar pa bi bilo treba izvesti tudi politične reforme in vzpostaviti pravno državo (med drugim razdelitev oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno). Reforma naj bi zagotovila enakoprav ­ nost vseh oblik lastnine, opredelila naslovnika lastnine in omogočila transformacijo ene ob ­ like lastnine v drugo. Osnovne smernice za vodenje ekonomske politike v letu 1990, kot jih je navedel Markovič, so bile: realizacija sistemskih sprememb, vzpostavitev institucij, mehanizmov in infrastruk ­ ture novega gospodarskega sistema, ustvarjanje možnosti za vodenje makroekonomske poli ­ tike, transformacija družbene lastnine v družbeni kapital ob rekapitalizaciji, zamenjava dote ­ danjega sistema delitve s sistemom, v katerem bo osnovni poslovni rezultat dobiček in bo cena dela dosežena po poti kolektivnih pogodb, reforma države in ustvarjanje pogojev za nje ­ no funkcioniranje. S temi ukrepi naj bi prešla v sistem »modernega socializma«. Tekoča ekonomska politika naj bi se osredotočila predvsem na protiinflacijsko financira ­ nje v celoti, identifikacijo deficitov in njihovo saniranje iz realnih virov. Realizacija ekonomske 269 Program ekonomske reforme i mere za njegovu realizaciju u 1990 godini, objavljeno v: Ekonomska reforma i njeni zakoni, SIV, Sekretariat za informacije, Bg. 1990, str. 5-44. Gospodarski razpad države 143 politike za leto 1990 naj bi se začela takoj (torej 18. decembra 1989) z uvedbo konvertibilnega dinarja. En novi konvertibilni dinar je bil vreden 10000 starih. Tečaj dinarja naj bi se za naslednjih šest mesecev vezal na marko v razmerju 1:7, zamrznjene pa so bile cene v elektro ­ gospodarstvu, naftni industriji, črni in barvni metalurgiji, železniškem transportu, cene pre ­ moga, PTT-storitev, zdravil in komunalne infrastrukture. Monetarna politika naj bi se ločila od fiskalne in kreditne funkcije (dejansko je to med drugim pomenilo ukinitev selektivnih kreditov NBJ in kreditov federacije iz primarne emisije na katerikoli osnovi). Plače se naj ne bi povečevale (Markovič je pričakoval 1-odstotno rast mesečno, to je 13 odstotkov od decem ­ bra do decembra). Proračun naj bi se napolnil s prihodki od carin in novih davkov na pro ­ izvode, ki so bili dotlej neobdavčeni, davka za financiranje JLA in davka iz sredstev za osebno potrošnjo, ki naj bi se povečal za 2,5 odstotka. Proračun bi brez novih obvez znašal 7,5 od ­ stotka družbenega proizvoda, s prenesenimi obveznostmi pa 10,4 odstotka. Največji del pro ­ računa je bil namenjen JLA (4,6 odstotka narodnega dohodka), za Kosovo in nerazvite naj bi šlo 0,47 odstotka. Proračun se ne bi več zadolževal pri NBJ. Pri vodenju makroekonomske politike je bila za Markoviča ključna že omenjena delitev pristojnosti med monetarno in fiskalno politiko ter ureditev področja ekonomskih odnosov s tujino. Zato bi morali hitro doseči samostojnost NBJ in njenega guvernerja v vodenju mone ­ tarne politike, enoten davčni sistem in osnove davčne politike na ravni federacije ter ločitev pristojnosti skupščine in zveznega IS. Čeprav je bil Markovič velik optimist, se je zavedal velikih težav, ki so bile tako materialne kot politične narave. Raven družbenega proizvoda Jugosla ­ vije je bila pod 3OOO dolarji na prebivalca, velik del družbenega proizvoda pa je šel za odplačevanje obresti od dolgov in glavnic; ni bilo dovolj akumu ­ lacije (to bi lahko pridobili le s tujimi vlaganji). Reformo je oteževala tudi gospodarska struktura, ki je imela velik presežek zaposlenih, nizko produk ­ tivnost in je bila zasnovana v glavnem na velikih nefleksibilnih podjetjih, ki niso bila zmožna učinkovito spremljati sprememb na svetovnem trgu. Trgo ­ vina je bila povsem neprilagojena tržnim osnovam gospodarjenja. Jasno je bilo, da bo treba nujno likvidirati številna podjetja, kar bo za sabo potegnilo povečevanje nezaposlenosti in s tem velike socialne pretrese. 270 Hujše od gospodarskih pa so bile politične ovire. Jugoslavijo je obvlado ­ vala ideološko zadrta politična nomenklatura, miselno in eksistenčno vezana na socializem enopartijskega tipa, ki je odločilno vplivala tudi na gospodar ­ stvo in ni želela reform. Poleg tega so bila nacionalna nasprotja že tako za­ ostrena, da je država kot celota funkcionirala samo še navzven. V Sloveniji so imeli o Markovičevem program na vseh ravneh veliko po ­ mislekov, zlasti kar zadeva koncentracijo pooblastil v zveznem IS in v NBJ. V programu jih je motila možnost za organizirano, zavestno in načrtno prera- zdeljevanje vseh notranjih in še večjega (dodatnega) dela zunanjih dolgov, 270 Ekspoze predsednika SIS Ante Markoviča u povodu razmatranja programa ekonomske re ­ forme i mjera za njegovu realizaciju u 1990 godini na zajedničkoj sjednici Saveznog vijeća i Vijeća republika i pokrajina Skupštine SFRJ, 18. 12. 1989- Arhiv vlade RS. 144 Gospodarski razpad države ki se od nosilcev izgub in dolgov niso dali izterjati, zato je prerazdelitev tekla prek zveznega proračuna kot prevzemnika dolgov in izgub od plačilno ne ­ sposobnih k plačilno sposobnim plačnikom. Ker je bilo temeljno načelo fi­ nanciranja federacije po kriteriju deleža v družbenem proizvodu oz. narod ­ nem dohodku preneseno tudi na pokrivanje dolgov in izgub, je s tem večje breme za reformo padlo na najbolj razvite. V Sloveniji so tudi menili, da Mar ­ kovič ne bo zmogel zagotoviti neodvisne vloge NBJ, da ohranja državni mo ­ nopol nad devizami, da v programu niso definirani vsi učinki in da je zato temeljni cilj, tj. popolna ustavitev inflacije, težko dosegljiv, zaradi mnogih od ­ prtih ali šibkih točk pa je uspeh programa nejasen. 271 Nekateri ekonomisti so tudi že izražali dvom o višini tečaja, saj se jim je zdel v odnosu do nemške marke prenizek. Kljub temu je skupščina SRS 19. decembra 1989 Markovičev program spre ­ jela, vendar s pripombo, da se bo lahko uresničil le ob doslednem spoštova ­ nju ustavnosti in zakonitosti ter v atmosferi razuma in zaupanja v njegove iz­ vajalce. »Skupščina SRS ugotavlja, da je sprejemanje in izvajanje predlaganega programa zadnja prilika, da se v okviru institucij sistema in veljavnih zakonov v Jugoslaviji oblikujejo skupna izhodišča za reševanje jugoslovanske krize. Nesprejem ali neuspešnost programa terja od pristojnih organov v SRS pri ­ pravo konkretnih predlogov za zagotovitev politične in ekonomske suvere ­ nosti Slovenije in njen razvoj.« 272 271 Narodna banka Slovenije, Mnenje k Programu ekonomske reforme i mere za njegovu reali ­ zaciju u 1990 godini, zvezni IS, Bg., 16. 12.1989. - Podobna ali še bolj kritična stališča so izražali tudi GZS, vlada in posamezni ekonomski strokovnjaki. 272 Stališče skupščine SRS ob obravnavi programa ekonomske reforme in ukrepov za njegovo realizacijo v letu 1990, ki ga je predložil zvezni IS. Arhiv DZ RS. Gospodarski razpad države 145 PRIVATIZACIJSKI SPOPADI IN OSAMOSVAJANJE Demosova vlada se od prevzema oblasti maja 1990 do poletja 1990 ni kaj dosti ukvarjala z gospodarsko strategijo, pač pa predvsem s sprotnimi vpraša ­ nji. To je bila posledica kaotičnih razmer v gospodarstvu pa tudi zelo različnih pogledov koalicijskih partnerjev na vlogo gospodarstva v času osamosvajanja. Zatečeno stanje je nova vlada ocenila zelo kritično: »Počasno zmanjševanje produkcije, ki po desetletni stagnaciji traja že od sredine preteklega leta, se je v začetku letošnjega leta prevesilo v hiter padec. V naslednjih mesecih mo ­ remo pričakovati zlom slovenskega gospodarstva, propad posameznih delov, množico stečajev, desettisoče brezposelnih in socialne stiske.«273 Vlada je ocenila, da je družbena lastnina prešla v »last« posameznikov, ki so bili na vodilnih mestih v gospodarstvu zaradi politične pripadnosti, ne za­ radi strokovnosti, da je »velika uspešnost« slovenskega gospodarstva samo ­ ljubna utvara, da je uspešnejše le v primerjavi z drugimi socialističnimi gospo ­ darstvi, ne pa z evropskimi. Čeprav so možnosti za prehod v sodobno tržno gospodarstvo večje kot v drugih socialističnih državah, pa se krizi ne bo mo ­ goče izogniti. Vlada je v splošni gospodarski stiski stečaje podjetij reševala z odlaganjem plačil obveznosti v proračun, z odkupovanjem dolgov (npr. t. i. iraški dolg), z izdajanjem republiških obveznic, z izvoznimi spodbudami, s pomočjo brez ­ poselnim in z množičnim upokojevanjem, nadzorom plač in omogočanjem neposrednega zadolževanja podjetij v tujini. V začetku leta 1991 se je namreč število brezposelnih že približalo številki 50 000, brezposelnost pa se je s ste­ čaji in množičnimi upokojitvami še drastično povečevala, tako da je bilo sredi devetdesetih brez zaposlitve skoraj 120000 ljudi. Prve usmeritve vlade, ki jih je pripravil podpredsednik Jože Mencinger, so bile bolj splošne, zajemale pa so tri poglavitne cilje: preživetje gospodar ­ stva, vzpostavitev tržnih načel in postopno širjenje gospodarske suverenosti. Po tem vrstnem redu se je vlada tudi ravnala. Tudi Demosova vlada je kljub dvomom še nekaj časa podpirala Marko ­ vičev program, čeprav je bila Slovenija kot izvoznica zelo prizadeta zaradi fiksnega tečaja. Kljub temu ji je uspelo bistveno bolj zaustaviti inflacijo in pla­ če kot drugim jugoslovanskim republikam (nelogičnost fiksnega tečaja ob visoki inflaciji se je med drugim kazala v kolonah jugoslovanskih kupcev, ki so iz manj razvite države množično hodili kupovat v bolj razviti sosednji 273 Programske usmeritve IS skupščine RS, 22. 5. 1990. Arhiv vlade RS. 146 Gospodarski razpad države Italijo in Avstrijo). Junija je slovenska vlada od Markoviča zahtevala, naj dinar devalvira, v kar ta (zaradi tedaj visokega deviznega priliva, psiholoških in drugih razlogov) ni privolil (zvezna vlada je precenjeni dinar v razmerju 1: 9 devalvirala šele januarja 1991). Razmere so se nato hitro spremenile in devizni trg je že jeseni 1990 nehal delovati (zvezna vlada je najprej omejila nakup deviz, nato pa ga je ukinila). Od oktobra dalje je slovenska vlada Markovičev program nehala podpirati oz. se mu je skušala izogibati na legalen način. Eden od ukrepov je bil npr. izdaja obveznic, nato poskus, da bi v Švici zbrali slovenske devizne rezerve, ko pa to ni uspelo, je vlada na pobudo LB izvoznikom dovolila t. i. šticunge 274 prodati na trgu. Tako je (ob toleriranju milice) v Sloveniji (črni) devizni trg funkcioniral nemoteno, zaradi višjih tečajev pa je to povzročilo pritok deviz iz drugih delov Jugoslavije. Oktobra je Slovenija za nekaj časa zaradi finančnih težav tudi nehala pla­ čevati v zvezni proračun, kar pa je zvezna vlada opazila šele čez tri tedne (pla­ čevala sicer ni tudi Srbija), vendar je nato na intervencijo iz Beograda do kon ­ ca leta 1990 dolg poravnala. Oktobra so se namreč zaradi armadne zasedbe štaba TO v Ljubljani odnosi med Slovenijo in federacijo močno zaostrili, ljudje pa so začeli množično dvigovati devize, kar se je po plebiscitu novembra 1990 še stopnjevalo. Po ocenah Jožeta Mencingerja je Jugoslavija ekonomsko tedaj že nehala nehala obstajati. 275 276 Zato so poleti istega leta začeli razmišljati o možnostih denarne osamo ­ svojitve Slovenije (prvo besedilo je napisal Sveto Kobal), oktobra pa so se štir ­ je ministri z gospodarskega področja (Maks Basti, Marko Kranjec, Jože Men ­ cinger, Izidor Rejc) in predsednik vlade Lojze Peterle dogovorili za tiskanje slovenskega denarja. Prvi zasilni bankovci (tiskani v Sloveniji) so bili priprav ­ ljeni že decembra, vendar je denar (v novi obliki kot tolar) zaradi vrste oko ­ liščin (tudi vojne) prišel v obtok šele po dejanski osamosvojitvi, oktobra 1991 (vmes je maja 1991 kot zasilni ukrep slovenska vlada uvedla tudi »slovenski eku«, ki pa potem ni zaživel). 270 Sicer pa naj bi Slovenija v času, ko je Men ­ cinger vodil gospodarski resor v vladi, v odnosu do zvezne vlade ravnala re ­ lativno pošteno tudi potem, ko je ni več podpirala: od zvezne vlade naj bi zahtevala ukrepe, ki so se ji zdeli nujni, in vnaprej napovedala, kaj bo ukrenila za zaščito slovenskega gospodarstva, če zvezna vlada njenih predlogov in za­ htev ne bo upoštevala. Na drugi strani pa je Markovič številne slovenske ukre ­ pe toleriral, tudi v prepričanju, da se bodo kasneje uveljavili po vsej Jugo ­ slaviji. Jože Mencinger sam, kot je rekel, v dogovarjanju z zvezno vlado tudi 274 Šticunge so bili pribitki na uradni devizni tečaj, ki so jih kot spodbudo dobili izvozniki za blago, prodano v tujini. 275 Pogovor pisca z Jožetom Mencingerjem 26. 6. 1998. 276 Pot do lastnega denarja, Slovenska kronika XX. stoletja, 2. del, Lj. 1996, str. 481. - Takratne dileme glede denarne ureditve so opisane tudi v razpravi Nevena Boraka Načrti za zamenjavo de­ narja in denarne reforme v prevratnih obdobjih v: Prevrati in slovensko gospodarstvo, str. 181—191- Gospodarski razpad države 147 ni hotel podpisati ničesar, o čemer ni bil prepričan, da bo mogel uresničiti, njegov naslednik Andrej Ocvirk je bil glede tega precej manj občutljiv. Jugoslovanski finančni sistem je dokončno razpadel konec leta 1990, ko je srbska oblast »vdrla« v jugoslovanski bančni sistem. S pomočjo srbskih bank si je Srbija od NBJ »sposodila« 1,4 milijarde dolarjev (polovico načrto ­ vanih skupnih kreditov iz primarne emisije za vse jugoslovanske banke v letu 1991). »Tehnično« je bila stvar izpeljana tako, da so srbske banke obvezne rezerve, ki jih je dodelila NBJ in ki bi jih zaradi stabilnosti sistema morale držati oz. dajati v obtok po navodilih NBJ, spremenile v kredite za srbske institucije in podjetja (v Srbiji je bil tedaj predvolilni čas in Miloševič je potre ­ boval denar za pokojnine in plače), s tem pa se je močno povečala količina denarja v obtoku. Markovič je sicer nato zahteval, da Srbija denar vrne NBJ, ni pa sprejel nobenih konkretnih ukrepov, da bi se to res zgodilo. Gospodarsko osamosvajanje so vodilni ekonomisti zaradi močne naveza ­ nosti slovenskega gospodarstva na jugoslovanski trg načrtovali dolgoročno in s previdno zadržanostjo, rešitev pa po Mencingerjevem pričevanju hkrati z ustvarjanjem normalnega ekonomskega sistema iskali predvsem v okviru asimetrične federacije ali konfederacije. Slovensko gospodarstvo bi bilo sicer sposobno živeti brez jugoslovanskega, vendar bi bila cena prekinitve gospo ­ darskih tokov visoka. 277 Osnovno izhodišče je bilo, da je odnos med Slovenijo in preostalimi deli Jugoslavije stvar političnih odločitev, ki se jim mora gospodarska politika pri ­ lagajati. Ob veljavni ureditvi bi bilo mogoče večjo gospodarsko samostojnost doseči neposredno z zmanjšanjem pristojnosti federalne države, z zmanjše ­ vanjem aktivnosti na področjih, ki jih ureja federacija (zmanjševanje izdatkov za vojsko), in posredno s tem, da Slovenija sama navezuje kar največ gospo ­ darskih stikov z drugimi deželami in sama prilagaja dele gospodarskega siste­ ma. Idealna rešitev - tudi po mnenju večine uglednih ekonomistov - bi bila gospodarska zveza po vzoru Beneluksa. V pogajanjih o gospodarskih odnosih na zvezni ravni je nova slovenska vla ­ da kot temeljne postavila zahteve po zmanjšanju zveznega proračuna, pred ­ vsem vojaškega dela (parlament ne bi smel potrjevatijzdatkov za »vojaške skrivnosti«, pač pa bi moral odločati o posameznih nakupih in posodobitvah); po zagotovitvi svobodnega pretoka blaga in storitev; po omejitvi delovanja monetarne politike samo na določeno količino denarja v obtoku in po pri ­ dobitvi vpliva na to določanje; po odpovedi centraliziranemu zdravljenju ban ­ čnega sistema in odpovedi centralizaciji neposrednih davkov ter po sprotnem določanju plačnikov dolgov v tujini. 278 Področje privatizacije in reprivatizacije je v Demosovi vladi povzročalo največ kofliktov in ogrožalo obstoj koalicije pa tudi proces osamosvajanja. 277 Pogovor pisca z Jožetom Mencingerjem 26. 6. 1998. 278 Programske usmeritve IS skupščine RS, 28. 6. 1990, objavljeno v: Od kapitalizma do kapi­ talizma, str. 563-582. 148 Gospodarski razpad države Začetne ugotovitve so bile, da kraje družbene lastnine ni mogoče v celoti pre ­ prečiti (da do nje prihaja tudi na mnogo legalnih načinov), razlog sta po ­ manjkljiva zakonodaja in izguba moralnih norm, nujno pa je treba sprejeti zakonodajo za preprečitev največjih zlorab. Privatizacija ne more biti sama sebi namen, z njo se mora povečati gospodarska učinkovitost. Rezultati spek­ takularnih rešitev (razdelitev premoženja s certifikati in raznimi skladi, torej vsesplošna nacionalizacija) so negotovi, obstoječa zakonodaja omogoča zelo pragmatične rešitve, začenši z obročnim odkupom stanovanj, izplačilom dela plač v obliki delnic ipd. Prednost naj bi imele takšne rešitve, ki bi povečevale proizvodno bogastvo (dokapitalizacija) in zmanjševale inflacijske pritiske. Tudi pri reprivatizaciji je treba upoštevati ekonomske omejitve, izplačilo od ­ škodnine naj bi bilo samo izjemna možnost, bivši lastniki naj bi bili izplačani predvsem v obliki obveznic oz. lastniških deležev. Program je bil posledica usmeritve Jožeta Mencingerja, ki je za podpred ­ sednika vlade prišel kot kandidat SDS in je bil za nekakšno uravnoteženje z ministri iz vrst Slovenske demokratične zveze. Teh je bilo po mnenju drugih Demosovih strank preveč (sicer je na to mesto močno pretendimi tudi Marjan Cerar). Mencinger je svojo kandidaturo pogojeval tudi s tem, da mesto finan ­ čnega ministra prevzame Marko Kranjec. 279 Vladni program je bil sicer naravnan zelo socialno. Mencinger je - kot je sam zapisal - izhajal iz keynesijanskega modela, poudarjal je socialno noto tržnega gospodarstva, pri privatizaciji pa se je precej naslonil na Markovičev model, ki je že tedaj doživljal kritike. Menil je, da je treba breme tranzicije in gospodar ­ skega osamosvajanja prerazporediti na premožnejše sloje prebivalstva. 280 Mnogi novi politiki se s takšno usmeritvijo niso strinjali. Zato so sprva predvsem v Demosu, nato pa tudi v vladi, tako v zvezi s finančno in ekonom ­ sko politiko kot s privatizacijo potekala močna notranja trenja. Od Mencin ­ gerja so zahtevali, naj odstavlja »rdeče« direktorje, in mu nato očitali, da jih ščiti, ker tega ni počel, nekateri vplivni Demosovi politiki pa so tudi menili, da ni preveč navdušen nad osamosvajanjem. Zaradi teh razhajanj je prišlo do različnih programov ekonomske politike, na koncu pa do konflikta med t. i. Mencingerjevim modelom in modelom Jeffreyja Sachsa. Sachs je prišel v stik s slovensko vlado po posredovanju Janeza Drnovška konec leta 1990, nato pa ga je vlada najela kot svetovalca. Peterle je imel sicer tudi sam ekipo svetovalcev, ki so bili deloma iz emi ­ grantskih krogov. V njej so bili Jože Bernik, Marko Kremžar, Boris Pleskovič in Dušan Šešok. Zato so na Peterleta letele hude kritike, češ da zapostavlja domačo stroko ter angažira »priučene ekonomiste« in tuje strokovnjake. 281 Vodilni ekonomisti (npr. Aleksander Bajt) so vladi tudi očitali, da se ukvarja 279 Pogovor pisca z Jožetom Mencingerjem 26. 6. 1998. 280 Jože Mencinger, podpredsednik IS za gospodarstvo, Okviri gospodarske politike v 1991- letu, 5. 2. 1991. Arhiv vlade RS. 281 Ivan Ribnikar, Mencinger in Sachs, Delo, 11. 5.1991. Gospodarski razpad države 149 predvsem s tem, kako bi politično izkoristila proces privatizacije in denacio ­ nalizacije, namesto da bi skrbela za gospodarsko preureditev in ozdravitev gospodarstva. Kritični so bili tudi do stališča, da je zasebna lastnina najpo ­ membnejši proizvodni dejavnik. 282 Peterletova skupina ekonomistov se je s privatizacijo sprva ukvarjala brez vednosti gospodarskega dela vlade. Sachsova skupina, ki jo je vlada uradno angažirala in tudi plačevala, pa se je z gospodarskimi strokovnjaki iz vlade v začetku leta 1991 večkrat sestala, vendar se tedaj še uradni program vlade (Mencingerjev) ni približal Sachsovim stališčem. Zato je Sachs 21. marca 1991 reagiral s posebnim pismom Mencingerju, Kranjcu, Drnovšku in Pleskoviču, potem ko je bil zakon o privatizaciji v parlamentu že v drugem branju, in za­ hteval pojasnila, zakaj njegova stališča niso upoštevana. Nato so se 16. aprila v vili Podrožnik sestali Sachs, Bernik, Kremžar in Mencinger, vendar sestanek ni bil uspešen. Lojze Peterle je člane vlade obvestil o različnih pogledih Sachsa in Mencingerja 283 (Mencinger je bil tedaj na službeni poti v Luksemburgu). Članom vlade je 18. aprila tudi dostavil Sachsov projekt, o katerem je 29- apri ­ la razpravljalo še vodstvo Demosa. Po mnenju Nika Kavčiča, ki je bil povezan z vplivnimi Demosovimi politiki iz Slovenske demokratične zveze in zelo dobro obveščen, naj bi bila politika krščanskih demokratov usmerjena predvsem v delitev premoženja. Prepriča ­ ni naj bi namreč bili, da je v Demosu dovolj močna skupina strank in posa ­ meznikov, ki bo sama poskrbela za osamosvojitev. Zato naj bi predsednik Pe­ terle neposredne naloge v zvezi z osamosvajanjem prepuščal v Demosu zlasti Pučniku in posameznim politikom iz Slovenske demokratične zveze, v vladi pa državotvornim resornim ministrom. 284 Sachs je svoj projekt tudi sam predstavil članom vlade, 19. maja (že po Mencingerjevem odstopu) pa je o svojih pripombah na Mencingerjev model privatizacije in denacionalizacije govoril tudi v skupščini. Mencinger je nam ­ reč po vrnitvi iz Luksemburga napisal odstopno izjavo. Bučar, Janša, Rupel, Bavčar in Pučnik so ga skušali prepričati, naj odstop umakne, vendar je vztra ­ jal in 22. aprila je Peterle njegov odstop sprejel. Za njim je odstopil tudi Marko Kranjec, skupščina pa je oba odstopa sprejela 8. maja 1991- Sachsov projekt je temeljil na prepričanju, da se morajo vsi glavni ekonom ­ ski ukrepi izvesti sočasno. Denarno neodvisnost naj bi po njegovem dosegli z vzpostavitvijo nujnih finančnih institucij in zamenjavo slovenske valute (tak­ rat se je govorilo še o lipi), pri čemer je (v nasprotju s Kranjcem in Men ­ cingerjem) vztrajal pri fiksnem tečaju nove valute. Zamenjane dinarje naj bi enostavno porabili za financiranje slovenskih obveznosti v zveznem prora- 282 Aleksander Bajt, Zdaj bi pa že bil čas, da se kaj stori za gospodarstvo! (Objavljeno v publi ­ kaciji Ekonomskega inštituta ljubljanske pravne fakultete Gospodarska gibanja, št. 219, julij-avgust 1990, str. 30.) 283 Zapisnik 75. seje vlade RS, 17. 4. 1991. Arhiv vlade RS. 284 Niko Kavčič, Zbogom osamosvojitev in znova nasvidenje v naslednji vojni, neobjavljen zapis z dne 1. 5. 1991. - Avtorju se za posredovanje besedila zahvaljujem. 150 Gospodarski razpad države čunu. Država naj bi hkrati izvedla rekonstrukcijo gospodarstva, sanacijo ban ­ čnega sistema, privatizacijo in finančno ozdravitev slabih podjetij. Privatiza ­ cija bi hkrati zajela največja podjetja (tj. taka z več kot petsto zaposlenimi) in naj bi se izvedla po enakem modelu za vse, vendar naj bi tekla po dveh tirih: po enem za zdrava podjetja in po drugem za slaba (ta bi bila razdeljena v tri različne skupine: taka, ki bodo šla v stečaj, taka, ki se rekonstruirajo, in taka, ki bodo določen čas »mirovala«). Glavni titular družbene lastnine bi postala država, ki bi v prehodnem obdobju tudi imenovala direktorje oz. upravne odbore. Notranji odkup bi bil omejen, delavci in menedžment bi lahko po ­ kupili največ 15 odstotkov delnic, vendar brez glasovalne pravice. Vse druge delnice bi bile dane skladu za razvoj, ta pa bi jih plasiral dalje v pokojninski sklad (15 do 20 odstotkov), LB in njene podružnice (5 do 10 odstotkov) in razne investicijske družbe oz. sklade (štiri do pet, ki bi jih ustanovile domače ali tuje investicijske skupine), v katerih bi svoje deleže dobili vsi Slovenci. Takšen sistem bi po Sachsovem mnenju onemogočil, da bi stare mene ­ džerske strukture dobile legalno kontrolo v vseh večjih podjetjih, politično pa bi bil za oblast zelo ugoden, saj bi ji brezplačna delitev delnic (ok. 30 od ­ stotkov v največjih podjetjih) dvignila popularnost. Ok. 25 odstotkov delnic bi razvojni sklad prodal tujim in domačim investitorjem. V največjih podjetjih bi tako na koncu imeli kontrolo predstavniki države, bank, raznih skladov in pokojninskega sklada, ne pa notranji delničarji. 285 Sachsov model je bil torej blizu prizadevanjem dela Demosove koalicije, ki je želel (podobno kot se je to zgodilo na Hrvaškem in v nekaterih drugih postsocialističnih državah) politično oblast izkoristiti tudi za prevzem oblasti nad gospodarstvom in čim bolj širokogrudno in v naravi vrniti nacionalizira ­ no premoženje, o čemer je vodstvo Demosa razpravljalo na več sestankih. 286 V koaliciji Demos je privatizacija, še posebej pa dvotirnost kadrovske politike na področju gospodarstva (tj. angažiranje Sachsa in nekaterih ekonomistov iz emigrantskih krogov vzporedno z uradnimi ministri in svetovalci) povzro ­ čila pomembno razpoko. France Bučar je zapisal, da »usoden korak, ki v teme ­ lje zadeva programsko in idejno naravnanost koalicije in interesno prizadetost koalicijskih partnerjev brez njihovega soglasja, celo brez obvestila, pomeni zanikanje koalicije, brisanje Demosa kot samostojne politične institucije.« 287 Na koncu je, kar zadeva privatizacijo (pa tudi ekonomsko suverenost), po številnih kompromisih in dopolnilih zakonodaje prevladal neke vrste vmesni model med Mencingerjevim in Sachsovim (deloma tudi zato, ker Sachsove zamisli o enkratni ne pa postopni izvedbi privatizacije realno ni bilo mogoče 285 A program for Economic Sovereignty and Reconstructing of Slovenia, A proposed Policy Framework, 21. 3. 1991. Arhiv vlade RS. (V slovenskem jeziku je ta dokument objavljen v: Od kapitalizma do kapitalizma, str. 628-640.) * 286 Osnovna, sicer še zelo splošna usmeritev je bila sprejeta na posvetu 9. in 10. 11. 1990 v Poljčah, potem pa jo je Demos v precejšnji meri na osnovi usmeritev Peterletove »emigrantske skupine« in desno usmerjenih Demosovih članic ali posameznikov še dopolnjeval. 287 France Bučar: Ujetniki preteklosti, Lj. 1995, str. 83. Gospodarski razpad države 151 uresničiti, proces osamosvajanja pa je bil odvisen od konkretnih razmer in se ni mogel izvesti po zamišljenem idealnem modelu). Drugače pa je bilo z denacionalizacijo, pri kateri so prevladali pogledi desnice v Demosovi koali ­ ciji, ki so zahtevali vrnitev večine premoženja v naravi, ne pa v državnih ob ­ veznicah in delnicah. Čeprav je decembra 1990 vlada v gradivu o osamosvajanju Slovenije oce ­ nila, da ni več razlogov za obstanek v Jugoslaviji, češ da jugoslovanski okvir slovenskemu gospodarstvu ne nudi možnosti za preživetje in ga ovira pri vključevanju v evropski gospodarski prostor, 288 pa je proces osamosvajanja na gospodarskem področju zastajal. Zaradi kritik na račun predsednika Lojze ­ ta Peterleta (kritizirali so ga predsednik predsedstva Milan Kučan, Demos in celo posamezni ministri, zlasti zunanji minister Dimitrij Rupel), da se vlada ne ukvarja dovolj s pripravo osamosvojitve, je bil sredi aprila imenovan pro ­ jektni svet, ki je začel pripravljati integralni projekt osamosvojitve. Projekt je bil sestavljen iz štirinajstih delov (razdruževanje, gospodarski sistem, gospo ­ darski odnosi s tujino, finančne povezave s tujino, zunanje zadeve, sodelo ­ vanje z republikami, preskrba, infrastruktura, industrija, meje, obramba, za­ konodaja, mediji, razno). Osamosvojitvene projekte je določil Demos na enem od posvetov v Polj ­ čah. Tudi v projektnem svetu in v zvezi z njim so potekali ostri politični boji, vendar se je metoda izkazala za uspešno, saj je povezala delo ministrstev in ga pospešila tam, kjer je zastajalo. 289 »Velike osamosvojitvene ideje je bilo tre ­ ba,« kot se je izrazil Bavčar, »prevesti v stvaren projekt.« 290 Posamezne resorje so vodili ministri, celoten projekt osamosvojitve pa je bil pripravljen deloma 7. deloma pa 28. maja 1991 (v teh dneh je bilo gradivo poslano v skupščino). Na gospodarskem področju je projekt predvidel pripravo na postopno vzpostavitev lastnega gospodarskega sistema na načine, ki so oz. bi onemo ­ gočali posege federacije v slovenske gospodarske institucije, vendar s hkratno »črno« varianto hitre odcepitve. Ukrepi so bili pripravljeni za področje fiskal­ nega sistema, gospodarskih odnosov s tujino in finančnega sistema. Kljub različnim pogledom, negotovosti, kritikam in skepticizmu 291 pa na osnovi 288 Osamosvajanje Slovenije, IS skupščine RS, 30. 11. 1990, objavljeno v: Od kapitalizma do kapitalizma, str. 604-619. 289 Projektni svet je bil 26. 6.1991 razpuščen in nato avgusta znova oživljen, deloval je do kon ­ ca leta 1991, po mednarodnem priznanju Slovenije je prenehal delovati, čeprav formalno ni bil ukinjen. Vodil ga je najprej Lojze Peterle kot predsednik vlade, nato pa Igor Bavčar. V njem so bili ključni ministri, za koordinacijo je skrbela Olga Jakhel (pogovor z Olgo Jakhel 17. 4. 1997, Kronika dela na integralnem projektu osamosvojitve Slovenije, poročila ob posameznih fazah izvajanja projekta in druga gradiva v zvezi s projektom, osebni arhiv Olge Jakhel). Gospe Olgi Jakhel se za posredovanje dokumentov zahvaljujem. 290 Trenutki odločitve, intervju z Igorjem Bavčarjem in Janezom Janšo, Ampak, letnik 2, št. 6/7, str. 23. 291 Še 5. 6.1990 je novi finančni minister Dušan Šešok poslance, ki so sprejemali sveženj osa ­ mosvojitvenih zakonov, močno razburil s trditvijo, da se bo Slovenija normativno sicer osamo ­ svojila, dejanske osamosvojitve pa da še dolgo ne bo, zaradi česar je Slovenska demokratična zveza znova očitala Peterletu, da se preveč lagodno pripravlja na osamosvojitev. Dejansko bi bil proces osamosvajanja verjetno res precej daljši, če ne bi intervenirala JLA. 152 Gospodarski razpad države dostopnega gradiva lahko ocenimo, da na gospodarskem področju, kar zade­ va osamosvojitvene poteze, slovenska politika, gledano v celoti, ni naredila večjih napak, tako kar zadeva makroekonomsko politiko kot sprotne ukrepe, s katerimi je bilo treba hitro reagirati na nastale razmere. Sklepni del gospodarskega osamosvajanja 292 je sledil potem, ko sta zvezni zbor skupščine SFRJ in predsedstvo SFRJ 26. junija 1991 vladi in drugim orga ­ nom naročila, naj preprečijo slovensko osamosvojitev. Zvezna vlada je hotela zagotoviti vplačevanje carin z zasedbo mejnih prehodov. Svet guvernerjev NBJ je sprejel sklep o izločitvi Slovenije iz jugoslovanskega monetarnega si­ stema (prepoved kreditov za slovenske banke, onemogočanje prodajanja deviz, ustavitev preskrbe z gotovino, odrekanje soglasij za kreditne posle s tujimi bankami). Vojna je Sloveniji prizadela veliko gospodarsko škodo (po ocenah vlade za več kot 2,7 milijarde dolarjev), izgubljen je bil jugoslovanski trg, tuji part ­ nerji so se le stežka odločali za ohranitev stikov z nestabilnim gospodarstvom, še težje pa so navezovali nove. Po sprejetju Brionske deklaracije bi se Slo ­ venija sicer morala vrniti v jugoslovanski gospodarski sistem, vendar so ji to zvezni organi na vse mogoče načine preprečevali in nagajali, tako da je do mednarodnega priznanja in vključitve v mednarodne institucije živela v ne ­ kakšnem »vmesnem« stanju. Še nekaj let po osamosvojitvi je slovensko gospo ­ darstvo nazadovalo, nato so se razmere postopoma stabilizirale. Črnoglede napovedi, da konec Jugoslavije pomeni za Slovenijo ekonomski propad, se ' niso uresničile. 292 Normativnemu osamosvajanju Slovenije lahko sledimo prek ustavnih amandmajev na ustavo RS iz septembra 1989, zakona o plebiscitu in spremljajočih zakonov in programskih aktov, kot so: Memorandum o stališčih IS skupščine RS za urejanje gospodarskih odnosov v Jugoslaviji iz januarja 1991; Ocena razmer po plebiscitu in program aktivnosti za izvedbo plebiscitnih nalog; Program gospodarske osamosvojitve in prestrukturiranja slovenskega gospodarstva, 21. 3. 1991; Osamosvajanje Slovenije, 10. 4. 1991; Analiza uresničevanja Brionske deklaracije in predlogi za dejavnost RS po izteku moratorija, 30. 9. 1991; Uresničevanje samostojnosti in neodvisnosti re ­ publike Slovenije, gradivo za zasedanje skupščine, 2.10.1991. (Navedeni dokumenti objavljeni v knjigi Od kapitalizma do kapitalizma). - Seveda pa je pri tem treba upoštevati vsakokratne poli ­ tične okoliščine in dejstvo, da precejšen del gradiv (tudi zakonodaje) v času sprejemanja ni bil dejansko uresničen, ampak se je to zgodilo šele po osamosvojitvi. Proces osamosvajanja pač ni potekal gladko in zapisano je večkrat izražalo želje, ki v danih okoliščinah (še) niso bile ures ­ ničljive. ' Gospodarski razpad države 153 USTAVOBRANITELJSTVO V Jugoslaviji se je ustava zelo pogosto spreminjala. V obdobju Kraljevine SHS in nato Kraljevine Jugoslavije sta bili sprejeti dve ustavi: t. i. vidovdanska ustava iz 28. junija 1921, ki je veljala do uvedbe kraljeve diktature 6. januarja 1929, in t. i. oktroirana (vsiljena) ustava, sprejeta 3. septembra 1931. Obe sta for ­ malno zagotavljali demokratične meščanske svoboščine (vidovdanska ustava se je zgledovala po weimarski), vendar sta dajali velika pooblastila kralju, ki je lahko razpustil parlament, imenoval vlado in uradnike, potrjeval zakone, bil vrhovni poveljnik vojske, lahko je napovedal vojno in sklenil mir, zastopal drža ­ vo v mednarodnih odnosih. Obe ustavi sta priznavali le Srbe, Hrvate in Sloven ­ ce, ne pa tudi drugih jugoslovanskih narodov. Vidovdanska ustava je omogočala omejeno oblastno samoupravo, in sicer na področju šolstva, zdravstva in sociale ter javne infrastrukture. Meje oblasti se (razen v Sloveniji) niso ujemale z nacionalnimi mejami. V Sloveniji sta obstajali mariborska in ljubljanska oblast. Diktatura je uvedla banovine brez samoupravnih pristojnosti, slovensko ozemlje - sprva brez Bele krajine - je prišlo v Dravsko banovino. Oktroirana ustava je temeljila na prepričanju, da v državi obstaja samo en, jugoslovanski, narod. Kralju je dajala še več pooblastil (imel je absolutno avtoriteto, ni ga bilo mogoče klicati na nikakršno odgovornost niti ga obtožiti pred sodiščem, dobil je tudi pravico do uvedbe izrednega stanja). Ustavni položaj v kraljevini je spremenil sporazum, ki sta ga 23. avgusta 1939 sklenila predsednik kraljeve vlade Dragiša Cvetkovič in predsednik Hrva ­ ške kmečke stranke Vlatko Maček. Sporazum je združil hrvaške banovine in Hrvaško teritorialno razširil z deli Bosne ter ji dal precejšnjo samoupravo. Uredba o tem je bila sprejeta 26. avgusta. To naj bi bil začetek preureditve Jugoslavije na tri velike banovine (srbsko, slovensko in hrvaško), ki pa ga je prekinila druga svetovna vojna. Razkosanje Jugoslavije v mednarodnih odno ­ sih - razen pri silah osi - ni bilo priznano, državo pa je navzven predstavljala begunska kraljeva vlada. Nova Jugoslavija je zrasla iz načel federativnosti in ljudske oblasti, ki jih je zastopalo jugoslovansko NOG pod vodstvom Tita (drugo zasedanje Avnoja 29. novembra 1943 v Jajcu). V sicer še ne do konca dorečeni ureditvi medna ­ cionalnih odnosov v bodoči Jugoslaviji je šest jugoslovanskih pokrajin od drugega zasedanja Avnoja dalje imelo status federalnih enot, predstavljali pa so jih njihovi antifašistični sveti (v Sloveniji SNOO). Po 7. marcu 1945, ko je Ustavna osamosvojitev Slovenije 157 bila oblikovana začasna vlada (sestavljena iz predstavnikov Nacionalnega komiteja narodne osvoboditve Jugoslavije in predstavnikov kraljeve vlade) in s tem odpravljen dualizem oblasti, je bila nova Jugoslavija tudi mednarodno priznana pod imenom Demokratična federativna Jugoslavija (DFJ). Status federalnih enot se je ohranil do 31. januarja 1946, ko je bila sprejeta prva povojna jugoslovanska ustava (že prej, 29- novembra 1945, se je DFJ z odlo ­ čitvijo zvezne skupščine preimenovala v Federativno ljudsko republiko Jugo ­ slavijo, FLRJ). Z ustavo so federalne enote postale republike. Prvi povojni ustavi, ki je bila koncipirana po sovjetskem vzoru (slovenska ustava je bila podrejena jugoslovanski, sprejeta je bila v začetku leta 1947), so sledili: ustavni zakon leta 1953, naslednja ustava leta 1963 (tedaj se je FLRJ preimenovala v SFRJ), amandmaji k tej ustavi leta 1967, 1968 in 1971, nova ustava leta 1974, amandmaji k njej pa leta 1981 in 1988. Marca 1989 je bila s spremembo srbske ustave (odprava statusa avtonomnih pokrajin Kosova in Vojvodine) posredno spremenjena tudi jugoslovanska ustava in s tem je bilo formalno konec jugoslovanskega ustavnega reda. Slovenija je svojo ustavo spremenila septembra 1989, še v času socialistič ­ ne oblasti, proces amandmajskega spreminjanja ustave, pa tudi sprejemanja drugih pravnih aktov za večjo samostojnost, se je pospešeno nadaljeval v na ­ slednjih mesecih, vse do izvedbe plebiscita (23. decembra 1990). Vsakokratna povojna jugoslovanska ustava je bila izraz trenutnih razmer in zato bolj političnoprogramski kot ustavni akt. Prva je utemeljevala sistem ljudske demokracije, neke vrste prehodno fazo med kapitalizmom in socia ­ lizmom. Ustavni zakon iz leta 1953 je v ustavno terminologijo uvedel socia ­ lizem, ker ni bilo več potrebe po prikrivanju dejstva, kdo je na oblasti, saj se je KP medtem utrdila in izvedla revolucionarne ukrepe. V ustavi iz leta 1963 se je izražala huda politična kriza, konflikt med centralisti in federalisti. Ustavni amandmaji konec šestdesetih let in v začetku sedemdesetih so ustavno ureditev preusmerili na pot federalizacije, ki je dosegla najvišjo točko z ustavo leta 1974. Po tej ustavi je bila državna ureditev nekaj vmesnega med federacijo in konfederacijo, zvezno ustavo je nekako izenačevala z republi ­ škimi in ji ni dajala absolutnega primata. A čeprav je republikam dajala veliko pravic, ni v celoti upoštevala načela njihove izvirne suverenosti in Jugoslavije ni definirala kot zveze držav (konfederacije), pač pa še naprej kot zvezno državo (federacijo). Tako kot sicer vse povojne ustave je zagotavljala pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve. Ni pa definirala, kako naj bi narodi oz. republike to pravico uresničili. Tudi sicer so si bila strokovna mnenja o tej pravici različna: nekateri pravniki so menili, da je bila z nastan ­ kom socialistične Jugoslavije izčrpana, drugi pa so zagovarjali njeno stalnost in neodtujljivost. Ustava je tudi vzpostavila zapleten sistem delegatskega na ­ čina odločanja in »dogovorne ekonomije«, ki je le deloma upoštevala tržne zakonitosti, zagotavljala pa je vodilno vlogo ZK in tako ohranjala enopartij ­ ski sistem. 158 Ustavna osamosvojitev Slovenije Sistem, vzpostavljen s to ustavo, je lahko funkcioniral le, dokler so obstajali trije najmočnejši varovalni mehanizmi: enotna ZK, ki je delovala po načelu demokratičnega centralizma in s svojo vodilno vlogo to načelo tudi prenašala širše na družbo, enotna armada in Tito kot najvišja avtoriteta, poveljnik voj ­ ske, predsednik države in predsednik ZK. Zaradi svoje konfederativne naravnanosti je bila ustava iz leta 1974 za ve ­ čino jugoslovanskih politikov - še posebej pa srbskih - sporna že ob spre ­ jemu. Dokler je bil živ Tito, so srbski politiki, pa tudi del vodstva JLA, proti ustavi delovali potihem, po njegovi smrti pa so jo začeli tudi javno napadati. Trdili so, da v njej zapisan »Kardeljev koncept federacije« pomeni začetek raz ­ pada Jugoslavije. 293 Uradni poskusi, da bi ustavo spremenili, so se začeli že novembra 1979- Sklep o spremembi je na predlog predsedstva SFRJ sprejel zbor zvezne skup ­ ščine po predhodnem soglasju skupščin republik in pokrajin. Amandmaji so sprva zadevali le vprašanje mandatov za razne funkcije na zvezni ravni in po republikah (ti so bili različno urejeni, zato naj bi jih poenotili). 294 Namen sprememb (tako so pojasnjevali zlasti politiki iz mlajše generacije) naj bi bil tudi v tem, da bi okrepili kolektivno vodenje, zmanjšali trajanje mandatov in s tem omejili politično moč vodilne garniture v zveznih organih ter v repub ­ likah, ki je bila na oblasti že od začetka sedemdesetih let (kar pa se do sredine osemdesetih let ni uresničilo). Razprave so namreč že potekale v senci Titove bolezni in tihega pripravljanja na posttitovsko obdobje. Ker pa je Tito umrl, preden so bile končane, je bilo treba zaradi njegovega ustavno določenega položaja spremeniti nekatera določila. 295 Te spremembe niso bistveno posegle niti v temelje jugoslovanskega niti slovenskega sistema. 296 Obstajali pa so poskusi, da bi se ob vprašanju ustavnih sprememb rešilo tudi vprašanje Srbije, ki je trdila, da samo ona ni konstitui ­ rana kot država. V ožji Srbiji sta pokrajini lahko soodločali v srbski skupščini, Srbija pa v pokrajinskih skupščinah ni mogla. Ti poskusi so bili leta 1980 še premalo artikulirani (tudi zaradi bližine Titove smrti), so se pa močno okre ­ pili po demonstracijah na Kosovu leta 1981. Ker jim ni uspelo doseči ustavnih 293 Kadijevič, Moje viđenje raspada, str. 65. 291 Informacija tov. Milana Kučana, predsednika skupščine SRS, na uvodnem delu seminarja za aktiviste SZDL 21. 3. 1980. Arhiv RS, dislocirana enota II (fond: RK SZDL). 295 Tito je bil dosmrtni predsednik SFRJ in hkrati predsednik predsedstva SFRJ, po funkciji pa je kot predsednik ZKJ v predsedstvu zastopal tudi ZKJ. Po njegovi smrti so bili predsedniki pred ­ sedstva z enoletnim mandatom po določenem vrstnem redu člani iz posameznih republik in avtonomnih pokrajin. Člane predsedstva so volile skupščine republik oz. avtonomnih pokrajin s tajnim glasovanjem, predsednika predsedstva pa so člani predsedstva imenovali z aklamacijo. Član predsedstva je po položaju postal tudi predsednik predsedstva CK ZKJ. (Besedilo osnutka amand ­ majev k ustavi SFRJ, predlagatelj skupščina SFRJ, 28. 7. 1980, skupščina RS, številka 011-28-80, Lj. 30.7.1980. Arhiv skupščine RS.) - Z amandmaji, sprejetimi leta 1988, so zastopstvo predsednika predsedstva ZKJ v predsedstvu SFRJ ukinili. 296 V Sloveniji je bila dilema zlasti o tem, ali naj člane in predsednika republiškega predsedstva volijo občinske skupščine ali republiška skupščina. (Magnetogram 36. seje predsedstva SRS, 10. 6. 1980. Arhiv predsednika RS.) - Ostalo je pri tem, da je člane volila republiška skupščina. Ustavna osamosvojitev Slovenije 159 sprememb, so na 12. kongresu ZKJ leta 1982 predlagali, naj bi, podobno kot gospodarsko področje (Dolgoročni program ekonomske stabilizacije), anali ­ zirali tudi delovanje političnega sistema. 297 Kljub naraščajoči krizi pa so šele leta 1983 v Zveznem družbenem svetu za vprašanja družbene ureditve začeli delati t. i. kritično analizo funkcioni ­ ranja političnega sistema. Jeseni 1984 so bile sprejete osnovne usmeritve, do spomladi 1985 pa izdelani dokumenti, ki so jih poslali v javno razpravo. Pi­ sci te analize so vzrok za krizo videli v deformacijah sistema, ne pa v sistemu samem, zato je bila njihova temeljna ugotovitev, da ni podlage za spreminja ­ nje temeljev sistema, kakršen je zapisan v ustavi iz leta 1974. Takemu stališču je bila naklonjena tudi uradna javna razprava (organizirala jo je SZDL), ki je v Sloveniji »Kritično analizo delovanja političnega sistema socialističnega samoupravljanja na splošno podprla« in »potrdila temeljno iz­ hodišče Analize, da kljub številnim kritikam vsega obstoječega, tudi nespo ­ rnih dosežkov, ni nikakršne podlage za spreminjanje temeljev družbenopo ­ litične ureditve, ki so bili podlaga ustavni reformi leta 1974«.298 Neuradna razprava, ki se je odvijala z objavami v številnih publikacijah (po približnih ocenah je bilo o jugoslovanskem političnem sistemu v tistem času napisanih več kot petdeset knjig), prek časopisnih polemik, televizijskih in radijskih oddaj, na raznih okroglih mizah in posvetovanjih, je imela dve osnovni smeri z različnimi predznaki. Zagovorniki ponovne centralizacije Jugoslavije so kritizirali zlasti (kon)federalizem, v katerem so videli glavnega krivca za jugo ­ slovansko krizo. Nasprotniki teh tez pa so se zavzemali za še večjo samostoj ­ nost republik. Zlasti so kritizirali utopičnost sistema in se v eni inačici zavze ­ mali za vračanje na državni socializem, v drugi pa za uvajanje klasičnega meščanskega sistema. 299 297 Bilandžić, Jugoslavija poslije Tita, str. 155, 156. Poročilo o javni razpravi o »Kritični analizi delovanja političnega sistema socialističnega samoupravljanja« v SRS, Informacije RK SZDL Slovenije, Lj., 20. 5.1986. Arhiv RS, dislocirana enota II (fond: RK SZDL). 299 V vsejugoslovanskih razpravah so se tako v grobem pojavljale naslednje kombinacije: državni socializem plus centralizirana država, meščanski parlamentarni sistem (po načelu en človek, en glas) plus centralizirana država, meščanski parlamentarni sistem plus konfederativni model in samoupravni socialistični sistem plus (pol)konfederativni model po ustavi iz leta 1974. 160 Ustavna osamosvojitev Slovenije SPREMEMBA ZVEZNE USTAVE LETA 1988 Zahteve po reviziji ustave iz leta 1974 so bile vedno močnejše. Pred terni pritiski je popustilo tudi zvezno vodstvo z argumentom, da ekonomskega sistema ni mogoče spremeniti brez spremembe ustave. Predsedstvo SFRJ je 12. novembra 1986 sprejelo načrt predloga za spremembe, pri čemer se je sklicevalo na Dolgoročni program ekonomske stabilizacije, na sklepe 13. kon ­ gresa ZKJ (vključno z zahtevo po ureditvi vprašanja »enotnosti in sožitja« v Srbiji), na Kritično analizo funkcioniranja političnega sistema in na sklepe zvezne konference SZDL s 23- maja 1986, v katerih je bila tudi izražena za­ hteva po spremembi ustave (predsedstvo konference je namreč v posebni knjigi zbralo vrsto predlogov, ki so bili v zvezi z jugoslovanskim sistemom izraženi po zaključeni Kritični analizi funkcioniranja političnega sistema). 300 V predlogu predsedstva, ki je obsegal 27 točk, so bila kot področja, potrebna sprememb (navajam samo glavna, op. B. R.), navedena: - gospodarstvo in družbena lastnina (zagotoviti večjo samostojnost OZD-om, tako da se »krepi ekonomska, delovnopravna in druge oblike odgovornosti delavca«; enotne osnove za obdavčenje; razširitev delovanja družbenih pravobranilcev; ugodnejši pogoji za in ­ vesticije, tj. »samoupravno združevanje dela in sredstev«; več možnosti za vlaganje tujcev; izpopolnjevanje samoupravnega družbenega planiranja); - politični sistem (učinkovitejši in jasnejši družbeni dogovori in samoupravni sporazumi; razvoj delegatskega sistema; uskladitev in poenostavitev volilnega sistema); - odnosi v federaciji (enotno jugoslovansko tržišče z enotnim davčnim sistemom, enotnim tehnološkim razvojem; enotno in učinkovito uresničevanje zveznih zakonov, ukrepov zveznega IS in skupščine; dolgoročno in stabilno financiranje JLA ter uresničitev načela ustrezne zastopanosti republik in pokrajin med starešinskim kadrom). Po predlogu pred ­ sedstva naj bi federacija urejala: osnove sistema državne uprave, osnove sistema držav ­ nih rezerv, osnove sistema javnega informiranja, osnove SDK, osnove v organiziranosti tehnoloških sistemov (PTT, železnica, elektrogospodarstvo), sredstva za JLA, za zaščito in ureditev okolja, proizvodnjo in uporabo nuklearne energije, pogoje za presajanje de­ lov človeškega telesa, osnove sistema združevanja delovnih ljudi v družbene organizacije in združenja državljanov, osnove geodetske dejavnosti, splošna načela pravosodnega sistema, enoten način izkazovanja družbenega proizvoda, osnove izobraževalnega siste- 300 |\jacrt predloga da se pristupi promenama u ustavu SFRJ, Bg., 12. 11. 1986, predsedstvo SFRJ. Arhiv predsednika RS. Ustavna osamosvojitev Slovenije 161 ma v skladu s 165. členom ustave SFRJ. V normativnem delu ustave bi bilo tudi treba ugotoviti, kje se ustavni položaj Srbije in avtonomnih pokrajin ne sklada z osnovnimi načeli SFRJ.301 S spremembami ustave so se nato strinjala vsa republiška vodstva, pri če­ mer je slovensko predsedstvo (enako tudi skupščina in SZDL) vztrajalo, naj bi obravnavali le tista vprašanja, o katerih je že bilo doseženo soglasje Zvez ­ nega družbenega sveta za vprašanja družbene ureditve. 302 Predsedstvo SFRJ je nato na seji 7. in 9- januarja 1987 ugotovilo, da so vsi konzultirani organi podprli koncept načrta za spremembo ustave, problematičen naj bi bil le predlog Srbije, ki je zahtevala, da se njen položaj izenači s položajem drugih republik, kar pa sta predsedstvi Vojvodine in Kosova zavrnili, zato je bila vne ­ sena blažja varianta besedila. 303 Čeprav tudi v zvezi z nekaterimi drugimi izhodiščnimi predlogi zveznega predsedstva mnenja v Sloveniji niso bila enotna, je bila pobuda konec januar ­ ja poslana zveznemu zboru skupščine SFRJ. Slovensko vodstvo se je zaveda ­ lo, da so v predlogu tudi točke, ki niso dobile soglasja Zveznega družbenega sveta za vprašanja družbene ureditve in so, kar zadeva zaščito republiških pra ­ vic, problematične (med take točke so šteli financiranje JLA, zoževanje vpra ­ šanj, o katerih naj bi s konsenzom odločali v zboru republik in pokrajin, pred ­ log za spremembo načina volitev predsedstva SFRJ, spreminjanje položaja avtonomnih pokrajin - tudi kot izhodišče za spreminjanje položaja republik -, zahteve, naj se v pristojnost federacije vključita tudi vzgoja in izobraževanje, in še nekatere). 304 Kljub temu pa je soglašalo' s tem, da se začne postopek za spremembe, in to zaradi nujnosti sprememb na ekonomskem področju, ki jih po mnenju zvezne vlade ni bilo mogoče izpeljati brez spremembe ustave, ter zaradi bojazni, da bo izpostavljeno pritisku iz cele Jugoslavije, češ da blokira spremembe, in tudi zato, ker je računalo, da bo v dolgotrajnih usklajevanjih in ob upoštevanju pravila konsenzualnega sprejemanja amandmajev mogo ­ če marsikaj od predlaganega ublažiti ali zavrniti. Zvezni zbor je predlog pred ­ sedstva sprejel 11. februarja 1987 in ga poslal v presojo republiškim skupšči ­ nam, ki naj bi o njem svoje stališče povedale do 20. marca. V naslednjih mesecih se je ponovila zgodba Kritične analize funkcionira ­ nja političnega sistema socialističnega samoupravljanja. Po Jugoslaviji so po ­ tekale ostre razprave o ustavnih spremembah. 301 Predlog da se pristupi promeni ustava SFRJ, Bg., 16. 1. 1987. Arhiv predsednika RS. 302 Mnenje predsedstva SRS k osnutku predloga predsedstva SFRJ, da se začne postopek za spremembo ustave SFRJ. Arhiv predsednika RS. 303 Predlog, da se u iniciativu za promenu ustava SFRJ uključi i otklanjanje nedoslednosti u izražavanju načelnog ustavnog položaja SR Srbije u nekim odredbama normativnog dela ustava SFRJ, SR Srbija, Republički društveni savet za pitanja društvenog uređenja, Bg., 20.11.1998; mišlje ­ nje predsedstva SAP Vojvodine o tem predlogu z dne 27. 11. 1986 in mišljenje predsedstva SAP Kosovo z dne 3. 12. 1986. Vse: Arhiv predsednika RS. 304 Magnetogram 10. seje predsedstva SRS, 10. 12. 1986, razprava Cirila Ribičiča. Arhiv pred ­ sednika RS. 162 Ustavna osamosvojitev Slovenije Kritiki ustavnega sistema so z bolj ali manj sočnimi izrazi in primerjavami ter s sklice­ vanjem na avnojske sklepe (ki so jih različno interpretirali) izpostavljali zlasti naslednje: 305 - ustava iz leta 1974 je kriva za dezintegracijske procese v Jugoslaviji (obstaja šest držav, vse izrazitejša je težnja, da bi jih bilo osem, saj se pokrajini vedno bolj izenačujeta z repub ­ likami); - Jugoslavija je edina zvezna država na svetu, ki ima dvodomni sistem, v njej se vse odločitve sprejemajo na temelju absolutnega soglasja, ustave pa ni mogoče spremeniti brez soglas ­ ja vseh skupščin republik in pokrajin, elementi konfederalizma so popolnoma spremeni ­ li njen federalni značaj, zato jo je treba v ustavi jasno opredeliti kot enotno in nedeljivo državo; - federacija je zgolj »razlaščeni servis republik in pokrajin«, dejansko obstaja osem avtar ­ kičnih središč, zato je treba nujno zagotoviti njeno finančno samostojnost; - jugoslovanska skupščina nima zbora, v katerem bi bili predstavniki državljanov, s tem je grobo kršeno načelo enakopravnosti državljanov, ki ne morejo odločati po večinskem načelu, prevladuje pravica nacionalnega nad razrednim, gre za »tiranijo manjšine«, zato bi bilo treba uvesti poseben zbor, ki bi imel pravico veta na odločitve zveznega zbora (po ­ leg zbora državljanov naj bi ponovno uvedli zbor združenega dela, v katerem bi bili pred ­ stavniki gospodarskih panog). Med slovenskimi »ustavobranitelji« so bili kritičnim napadom iz Jugoslavije in tudi opozicije v Sloveniji najbolj izpostavljeni: Milan Kučan (predsednik CK ZKS), Ciril Ribičič (član predsedstva CK ZKS) in Miran Potrč (predsednik skupščine SRS), ki so bili tudi člani zvezne ustavne komisije (Kučan je vodil tudi posebno komisijo ZKJ, ki se je dve leti prej začela ukvarjati z razmerami v Srbiji). »Ustavobranitelji« so menili, da ustave ni treba bistveno spreminjati, ker ni glavni krivec za krizo. Problem naj bi bil v tem, da ni prišlo do deeta­ tizacije Jugoslavije (udejanjenja »resničnega samoupravljanja«), ampak se je del državnih pristojnosti zgolj prenesel na republike in na občine. Vzrok za neuspešno delovanje federacije naj bi bil tudi paralelni sistem odločanja (ob ­ stoj »elementov« enopartijskega sistema). Po mnenju »ustavobraniteljev« reši ­ tev polarizacije ni bila v »takšni ali drugačni prerazporeditvi pristojnosti med federacijo in republikami in pokrajinama, ampak v razlastitvi vseh državnih organov v ekonomski sferi, v osvobajanju ekonomskih zakonitosti, razvijanju samoupravnih odnosov, demokratizaciji političnega sistema in v deregulaciji (zmanjševanju normativizma)«. 306 Ob pobudi za spremembo zvezne ustave je v politično dogajanje prvič odmevneje posegla slovenska opozicija (alternativa), ki je dotlej svoja kritična stališča izražala posamično ali v manjših skupinah oz. društvih (izjema so bile organizacije civilne družbe), predvsem z objavami v Novi reviji in drugih publikacijah ali razpravami v ožjih krogih. Sicer heterogena opozicija se je 305 Povzeto po: Ciril Ribičič, Zdravko Tomac, Federalizam po mjeri budućnosti, Zg. 1989, str. 21-92 (dalje: Ribičič, Federalizam). 306 Ribičič, Federalizam, str. 44. Ustavna osamosvojitev Slovenije 163 začela interesno združevati prav pri ustavnem vprašanju, začela je nastajati neke vrste »predstrankarska koalicija« oz. »koalicija ustavnega loka«, kot jo je čez dve leti, ob nastanku Slovenske demokratične zveze 11. januarja 1989, označil avtor ideje Peter Jambrek. 307 Na centralizatorsko naravo amandmajev je prvi opozoril France Bučar, ki je nato skupaj z Nikom Grafenauerjem pridobil podporo DSP. Društvo je 24. februarja 1987 organiziralo člansko razpravo v ožjem krogu, nato pa 16. mar ­ ca še javno tribuno v Cankarjevem domu, katere se je udeležilo ok. 800 lju ­ di.308 Bučar je v svojih analizah opozoril, da bodo z amandmaji centralizirani državna uprava, davčni sistem, javno obveščanje, sistem združevanja v druž ­ bene organizacije in društva, izobraževanje, znanstveno-tehnološki razvoj, da se želi okrepiti večinsko glasovanje v zveznem zboru in proceduralno omejiti veto republik na zvezne predpise, kar naj bi po njegovem vodilo »v smeri večje unitarnosti, večjih pristojnosti centra sistema in večjih administrativnih pristojnosti za urejanje odnosov na področju gospodarstva«. 309 Bučarjeva stališča so se v precejšnji meri ujemala z internimi ocenami slo ­ venskega vodstva, vendar le-to tega ni bilo zmožno javno priznati. Nasprotno: z opozicijo je javno polemiziralo. Ciril Ribičič je na Bučarjevo razpravo v DSP reagiral najprej v Delu, potem pa je v razpravi na tribuni v Cankarjevem domu zavrnil njegovo tezo, da za­ snova ustavnih sprememb pomeni vračanje na stari koncept federacije. Pri ­ znal pa je, da razprave potekajo o tem, ali naj bi vzpostavili »vsaj nekatere elemente ureditve odnosov v federaciji, vsebovane v ustavi SFRJ iz leta 1963«, vendar naj bi bila bojazen pred tem odveč, saj sta se zoper to zelo jasno in odločno opredelili ZKS in ZKJ.310 (Dejansko je zvezno partijsko vodstvo srbske zahteve po spremembi statusa pokrajin podpiralo, op. B. R.) Hkrati je povedal, da v Srbiji interpretirajo spreminjanje ustave povsem nasprotno kot v Sloveniji (v času, ko je prišlo do pobude za spremembo ustave, je v javnosti postal znan Memorandum SANU, op. B. R.): zavzemajo se za zmanjševanje avtonofnije po ­ krajin in poenostavljanje postopka za spremembo ustave SFRJ (odpravljanje konsenza pri sprejemanju, op. B. R.). Ribičič je bil tudi prepričan, da namen predsedstva ni zožiti pristojnosti republikam, pač pa odpraviti slabosti, defor ­ macije in enostranosti ustavnega koncepta v celoti in še posebej kar zadeva odnose v federaciji, zato bi cilje predsedstva morali podpreti. Pri tem naj ne bi posegali v temelje sistema, marveč ostajali pri »dialektiki med razrednim in nacionalnim, kot je opredeljena v ustavi SFRJ«.311 V zvezi s političnim siste­ mom se je Ribičič zavzemal za nestrankarsko socialistično demokracijo. 307 Peter Jambrek, Ustavna demokracija, Lj. 1992, str. 103,104 (dalje: Jambrek, Ustavna demo ­ kracija). 308 O ustavnih spremembah, Javna tribuna DSP, Cankarjev dom, Lj., 16. 3.1987, Lj. 1987 (dalje: O ustavnih spremembah). - Gl. tudi: Jambrek, Ustavna demokracija. 309 Jambrek, Ustavna demokracija, str. 232. 3,0 O ustavnih spremembah, str. 6 in 7. 311 Prav tam, str. 13. 164 Ustavna osamosvojitev Slovenije Peter Jambrek je v razpravi ugotavljal, da v slovenskem vodstvu obstajajo različna stališča o spremembah, da ni jasno, ali gre za kozmetične ali radikal ­ ne spremembe, da se uporabljajo protislovni argumenti (enkrat, da temeljev ustave ni treba spreminjati, ker je vzrok za težave v neuresničevanju sistema, drugič, da so spremembe potrebne, ker ustava zavira razvoj družbenoeko ­ nomskih odnosov - praksa jo namreč že prehiteva). 312 France Bučar je ponovil svojo kritiko iz razprave v DSP in ugotovil, da v dokumentu zveznega predsedstva ni nobenega predloga, ki bi nakazoval de­ centralizacijo pristojnosti, da je predlog naravnan proti soglasju, brez katere ­ ga pa Jugoslavija ne more obstajati. Kardeljev koncept federalizma je ustre ­ zen, spremeniti pa bi bilo treba politični sistem, vendar v nasprotni smeri, kot predvideva predlog predsedstva. Opozoril je tudi na to, da tehnološko poenotenje velikih sistemov (pošta, železnica, elektrogospodarstvo itd.) vodi v ekonomsko poenotenje, del predlogov pa celo zahteva, naj bi za ves sistem veljal enoten jezik. Jugoslavija je mogoča samo kot skupni imenovalec skup ­ nosti narodov. 313 Nekateri drugi razpravljavci so opozarjali na vprašanje demokratizacije sistema, na to, da SZDL ni povzela kritičnih stališč iz javne razprave na terenu, med drugim npr. predlogov za uvedbo neposrednega volilnega sistema, kar deformira pravo voljo slovenskega naroda, da se je predlog predsedstva pri ­ pravljal tajno in spominja na »tajna diplomatska pogajanja med sovražnimi državami« (Matevž Krivic), da je političnim funkcionarjem zaradi njihove pro ­ tislovnosti težko zaupati, »da bodo v drugi fazi ustavnih razprav popravili to, kar je narobe in na kar so pristali zaradi ljubega miru in taktike«, da predlog predsedstva povzema celo vrsto formulacij iz Memoranduma SANU in stališč predsedstva CK ZKJ o prodiranju meščanske desnice (Dimitrij Rupel). Večina drugih udeležencev je posamične navedene teze proti predlogu predsedstva predvsem dodatno utemeljevala (nekateri razpravljavci so zahte­ vali tudi, naj se v predlog sprememb vnese postopek za odcepitev), del raz ­ prave pa je že zajel tudi teze iz 57. številke Nove revije, ki so bile bodisi kriti ­ zirane bodisi branjene (med drugim je bil izrečen tudi predlog za oblikovanje slovenskega nacionalnega programa - ta naj bi bil podlaga za sestavljanje ustave). 314 (57. številka Nove revije je tudi sicer prav v času razprave o ustavnih spremembah postajala glavni predmet javnih polemik in je močno zaostrila odnose med oblastjo in opozicijo.) V skupini »ustavobraniteljev« so bili v Cankarjevem domu poleg Cirila Ri­ bičiča še Miran Potrč (povedal je, da bo skupščina SRS odločitev sprejela na osnovi mnenja SZDL, razprava v njej pa kaže, da predlog podpira, da bo delo ustavne komisije v skupščini javno in da se lahko vsi, ki želijo dajati kon ­ 312 Prav tam, str. 18-21. 313 Prav tam, str. 29-34. 314 Prav tam, str. 76, razprava Jiorisa Grabnarja. Ustavna osamosvojitev Slovenije 165 kretne predloge, prek delegatskega sistema vključijo v razpravo), Miha Ri­ barič in Ivan Kristan. Vendar so tudi oni izražali pomisleke o predlogu pred ­ sedstva (Kristan je bil zlasti proti temu, da se ob morebitni koliziji odpravi prednost republiškega zakona pred zveznim). Na koncu razprave je bilo nekaj apelov v zvezi z ustavnimi spremembami, zlasti, naj skupščina pri svojem odločanju upošteva razpravo in naj jo navzoči člani republiškega vodstva ustrezno predstavijo. Delegatska skupščina je 18. marca 1987 ob glasovanju upoštevala razpra ­ vo, izpeljano v SZDL (takšno, kot je bila uradno interpretirana v stališčih RK SZDL), ne pa tudi kritičnih mnenj iz razprave DSP v Cankarjevem domu in drugih »neforumsko« izraženih pripomb. Proti predlogu predsedstva SFRJ je glasoval en delegat, to je bil predstavnik DSP Tone Pavček. Kljub odločitvi skupščine so imeli razprava, naraščajoče kritično mnenje javnosti (ki je bilo sprva spremembam naklonjeno ali pa indiferentno) 315 in organiziranje opozicije v zvezi z ustavnimi vprašanji v naslednjih mesecih precejšen vpliv na odnose v političnem vodstvu. Ko je bil septembra 1987 objavljen osnutek amandmajev k ustavi SFRJ in ko so se o njem začele raz ­ prave v ustavni komisiji zvezne skupščine, o katerih je poročal tudi jugoslo ­ vanski in slovenski tisk, je bila odločitev delegatske skupščine deležna javnih kritik. Njen predsednik Potrč je sprejem amandmajev zagovarjal s tem, da so predlog zveznega predsedstva podprli predsedstvo SRS, CK ZKS in RK SZDL in delegati s tajnim glasovanjem. Priznal pa je, da amandmajem nasprotujejo v kulturi, vzgoji, izobraževanju in delu znanosti in da bo skupščina to morala upoštevati in reči ne, tudi če ne bo tako hotela ali želela. Tako negativno vzdu ­ šje v celoti še ni ustvarjeno, zato bi moralo vodstvo oblikovati okvir, znotraj katerega bi bilo amandmaje še možno sprejeti ali pa jih zavrniti. 316 Ustavni amandmaji so načeli enotnost slovenskega vodstva, kar je bilo v naslednjih mesecih mogoče zaznati tudi v časopisnih komentarjih. O tem, kdo bo v zvezi z ustavnimi vprašanji zastopal Slovence tako v republiški kot v zvezni ustavni komisiji, se niso spraševali samo v nekaterih časopisih in na javnih tribunah, pač pa so vprašanje odgovornosti vseh treh članov zvezne ustavne komisije (Potrča, Ribičiča in Kučana) načeli tudi na neformalnem sestanku republiškega vodstva (t. i. koordinaciji). 317 Notranja nesoglasja so se še poglobila, ko je France Popit v govoru v Ko ­ pru 4. septembra 1987 kritiziral amandmaje iz predloga zveznega predsed ­ stva. 318 Kučan je nato zahteval, naj predsedstvo SRS o tem razpravlja, češ da 315 V začetku je, po anketah javnega mnenja, ustavne spremembe podpiralo ok. 42 odstotkov anketirancev, skoraj toliko (39 odstotkov) jih ni imelo svojega mnenja in le 18 odstotkov jih je bilo proti. 316 Magnetogram 24. seje predsedstva SRS, 10. 9. 1987, razprava Mirana Potrča (seja je bila namenjena obravnavi političnih izhodišč za razprave o amandmajih k ustavi SFRJ in SRS, sklicana pa na zahtevo Milana Kučana). Arhiv predsednika RS. 317 Prav tam. 318 France Popit, Razhajanje med besedo in dejanjem večje kot kdaj prej, Delo, 5.9.1987, str. 3. 166 Ustavna osamosvojitev Slovenije se s tem slovensko vodstvo deli na tiste, »ki branijo slovenske interese, in tiste, ki upoštevamo, da smo del Jugoslavije«, in zagrozil, da ni več pripravljen de­ lati, če se vodstvo ne bo poenotilo in če se ne bo dogovorilo, na kateri točki in kdaj je pripravljeno iti v konflikt s federacijo. 319 Popit je bil znan po svo ­ jem kritičnem odnosu do Beograda in v dolgoletni politični karieri, z izjemo kratkotrajne sindikalne funkcije, nikoli ni želel prevzemati odgovornih funk ­ cij v Beogradu, zato njegov nastop ni bil nenavaden, vendar je bil motiviran tudi z upadanjem njegovega političnega vpliva in nezadovoljstvom zaradi procesov v ZKS in Sloveniji, potem ko je predsednik predsedstva CK ZKS postal Milan Kučan. Svojo kritiko (v kateri je sicer obračunaval tudi z Novo revijo) je Popit utemeljeval s tem, da prilagajanje centralističnim tendencam ne bo preprečilo uresničitve centralistične Jugoslavije, do katere bo prišlo »bodisi prek skupščinskega sistema ali pa z diktaturo«. 320 Ta na videz nena ­ vadni spor med Kučanom in Popitom (le-ta je zagovarjal enaka stališča kot nastajajoča protikomunistična opozicija) je na seji predsedstva za silo umiril Janez Stanovnik. Slovenski predstavniki so v ustavnih razpravah na zvezni ravni nato skušali reševati, kar se je rešiti dalo, vendar se je manevrski prostor močno zožil. V koordinacijski skupini Komisije za ustavna vprašanja, ki je pripravljala konč ­ no verzijo amandmajev, so uvedli princip preglasovanja, v razpravah pa so se začeli pojavljati predlogi, ki so še bolj posegali v temelje jugoslovanske ustavne ureditve, in vedno bolj je bilo jasno, da bodo amandmaji sprejeti v »paketu«, ne posamično. Glavni slovenski ustavni zastopnik v Beogradu Ciril Ribičič je interno priznaval, da gre nastajajoči predlog sprememb, ki naj bi šel v zvezno skupščino, vsaj v desetih točkah čez tisto, kar je bilo zapisano v predlogu zveznega predsedstva. Razni pisni in ustni protesti, ki so jih iz slovenskih forumov pošiljali v Beo ­ grad, niso imeli nobenega učinka. Predsedstvo SRS je npr. 9. novembra 1989 sestavilo osnutek pisma, v katerem je predsedstvo SFRJ opozorilo, da v Slo ­ veniji niso dobili podpore amandmaji o monopolnem dohodku federacije, o pristojnpstih na izobraževalnem področju, v pravosodju, v temeljih davč ­ nega sistema, o prednosti zveznega zakona pred republiškim ob morebitni koliziji med njima, o pristojnostih zveznega sodišča in zveznega javnega tožil ­ ca in o financiranju JLA. Vendar pisma potem niso odposlali (Kučan je menil, da bi si s tem zaprli vrata za kasnejše intervencije), slovenske pripombe pa naj bi v Beogradu na seji zveznega predsedstva posredovala Stane Dolanc ali France Popit. 321 Svoje pripombe je slovensko vodstvo potem dejansko izrazilo in so skupaj z drugimi pripombami prišle v uradne dokumente, vendar so bile upoštevane le deloma. 319 Magnetogram 24. seje predsedstva SRS, 10.9.1987, razprava Milana Kučana, str. 4,12 in 51. Arhiv predsednika RS. 320 Prav tam, razprava Franceta Popita, str. 16. 321 Magnetogram 27. seje predsedstva SRS, 4. 11. 1987. Arhiv predsednika RS. Ustavna osamosvojitev Slovenije 167 Predlogi, o katerih so razpravljali v predsedstvu SFRJ, so postajali vedno bolj radikalni (zahteve po ukinitvi predsedstev republik in pokrajin kot izra ­ zih državnosti, enoten davčni sistem, prednost zveznega zakona pred repub ­ liškim, več pristojnosti federalnim organom, sprememba statusa avtonomnih pokrajin). Vse skupaj je zbujalo slab občutek, saj so se v vodstvu zavedali, da bo težko prepričati slovenske delegate v republiški skupščini in zveznem Zboru, naj za amandmaje glasujejo potem, ko je bila javnost proti, dvomi pa izraženi tudi v najvišjih forumih in na neformalnih sestankih. 168 Ustavna osamosvojitev Slovenije USTAVNA ALTERNATIVA V času razprav o ustavnih amandmajih se je ustavna alternativa že uspešno organizirala. 322 Junija 1987 je DSP izdalo razprave z marčevske javne tribune v Cankarjevem domu. Na javni predstavitvi 18. junija je prišlo do ponovne razpravè o amandmajih, v julijskem sporočilu za javnost (prvem od treh) pa so zahtevali: razpis referenduma o predlogu sprememb zvezne ustave, upo ­ števanje alternativnih idej v ustavni razpravi (še posebej tistih v zvezi z volil ­ nim sistemom, neodvisnostjo sodstva, pravice do stavke in drugih »klasičnih« pravic), sprejemanje vsakega amandmaja posebej, ne »v paketu«, polno ob ­ veščanje javnosti o poteku spreminjanja ustave in ohranitev načela soglasja in paritete v federaciji. Predlagano je bilo tudi, naj DSP ustanovi svojo komisijo za spremljanje po ­ teka ustavnih sprememb. Upravni odbor Društva je nato res imenoval komisi ­ jo, v kateri so bili: Milan Apih, Janez Menart, Tone Pavček, Tone Peršak, Veno Taufer, kot zunanja člana pa Peter Jambrek in Matevž Krivic. Komisija je sestavi ­ la omenjeno sporočilo za javnost, katerega vsebino pa so uradni krogi zavračali. Kmalu po nastanku pisateljske ustavne komisije je svojo ustanovilo tudi Slovensko sociološko društvo. Njegov upravni odbor je pobudo za ustano ­ vitev sprejel 14. septembra 1987. Uradni naziv te komisije je bil Delovna sku ­ pina za ustavni razvoj pri Slovenskem sociološkem društvu, ustanovni sesta­ nek je bil 25. septembra 1987, udeležili pa so se ga Peter Jambrek, Zinka Kolarič, Albin Igličar in Ivan Svetlik. Komisija oz. sociološko društvo naj bi čim bolj celovito problematizirala posamezna ustavna področja. Jambrek je za to skušal pridobiti tudi sredstva pri (Marksističnem centru) CK ZKS, ven ­ dar mu ni uspelo, s čimer je po njegovi oceni »ZK /.../ zamudila priložnost, da bi postala udeleženka novega ustavnega procesa. Ko je že stekel, mu je stala ob strani, mu včasih nasprotovala, ga deloma dopuščala, ali pa ga je poskušala naknadno, ko je bilo že prepozno in neprepričljivo, po delčkih po ­ svojiti (kooptirati).« 323 Potem ko je izšel delovni osnutek amandmajev k ustavi SFRJ, je komisija DSP 22. septembra objavila drugo izjavo za javnost (tudi sicer je bilo objav ­ ljenih nekaj apelov raznih društev, organizacij in posameznikov v zvezi z 322 Razvoj in dejavnost ustavne alternative do nastanka t. i. Demosove ustave povzemam zlasti po naslednjih delih: Jambrek, Ustavna demokracija; več avtorjev, Gradivo za slovensko ustavo, Časopis za kritiko znanosti, Lj. 1988 (dalje: Gradivo za slovensko ustavo); T. Hribar, Slovenska državnost; isti, Slovenci kot nacija. 523 Jambrek, Ustavna demokracija, str. 259. Ustavna osamosvojitev Slovenije 169 ustavnimi spremembami), v kateri je osnutek skritizirala, od slovenske skup ­ ščine pa zahtevala, naj od zvezne skupščine zahteva umik predloženega os ­ nutka, ki da krepi centralizem, ne uvaja pa nujnih ustavnih pogojev za razvoj politične in ekonomske demokracije (za neposredne volitve, uvajanje poli ­ tičnega pluralizma, neodvisnost sodišč, pravico do stavke). Podobno kritično je bilo tudi Slovensko sociološko društvo, ki je zahteva ­ lo, naj o končnem predlogu ustavnih sprememb odloči referendum. Pred ­ stavnik Društva je svoja stališča predstavil na konferenci delegacij samoup ­ ravnih organizacij in skupnosti 7. oktobra 1987 (konferenco je sklicala RK SZDL), potem ko jih je sprejel tudi upravni odbor Društva, pa so bile objav ­ ljene v tisku. 324 Temeljne zahteve, zapisane v izjavi, so bile: večja samostojnost republik in pokrajin na vseh področjih, še zlasti na ekonomskem, manj pristojnosti zveznih organov, sprostitev zasebnega podjetništva, neposredne volitve, po ­ litični pluralizem, pravica do stavke, civilno služenje vojaškega roka, naspro ­ tovanje poseganju vojske v družbeno sfero pri reševanju problemov. V izjavi je bila izražena tudi zahteva po oblikovanju lastnega osnutka slovenske usta ­ ve, ki bi bil izhodišče za iskanje soglasja z drugimi republikami. Tedaj je nastalo nekaj podobnih pozivov jugoslovanskih intelektualcev (Jambrek npr. omenja poziv, objavljen v Mladini 23. oktobra 1987, ki so ga podpisali Branko Horvat, Peter Jambrek, Matevž Krivic, Siniša Marčič, Vladi­ mir Milčin, Žarko Puhovski in Zoran Vidakovič). Slovenski podpisniki so v dodatku k izjavi izrazili razočaranje, ker je konferenca delegacij samouprav ­ nih organizacij in skupnosti 7. oktobra podprla predloge republiške ustavne komisije in dala delegatom v zveznem zboru napotilo, naj glasujejo v skladu z njimi, ni pa upoštevala predlogov alternative. V skupnem nastopanju so si jugoslovanski intelektualci v zvezi z ustavnimi amandmaji prizadevali predvsem za demokratizacijo sistema, kar zadeva na ­ cionalno vprašanje oz. položaj republik, pa so bili njihovi pogledi zelo raz ­ lični in so si tudi nasprotovali. Prizadevanja sociologov je podprl znanstveni svet Inštituta za sociologijo, ki je zahteval, naj se rok za razpravo o amandmajih podaljša do konca nasled ­ njega leta, naj se spremeni postopek spreminjanja ustave (ustavne spremembe naj bi najprej izvedle republike, potem pa naj bi začeli s preoblikovanjem zve ­ zne ustave). Znanstveni svet je opozoril tudi na zaskrbljujoče posledice, ki bi jih prineslo sprejetje ustave, in pozval k umiku predlaganih amandmajev ter k pripravi novih, k čemur pa naj bi pritegnili vidne jugoslovanske strokovnjake. 325 Septembra 1987 je tudi predsednik DSP Rudi Šeligo v letnem poročilu napovedal, da bo Društvo skupaj s sociologi, filozofi in mogoče tudi drugimi društvi pripravilo svoj predlog slovenske ustave. 326 32-i Peter Jambrek, Niti veto niti preglasovanje, Delo, Sobotna priloga, 21. 11. 1987, str. 19. 325 Sporočilo javnosti Nov predlog ustavnih sprememb, Delo, 13. 2. 1988, str. 21. 326 Letno poročilo o delovanju DSP, objavljeno v Gradivu za slovensko ustavo, str. 11. 170 Ustavna osamosvojitev Slovenije Osnutek amandmajev k ustavi SFRJ je zvezni zbor »v paketu« sprejel na seji 29- decembra 1987. Amandmaji pa so zaradi praznikov v javnost prišli šele sredi januarja naslednje leto, ko se je o njih tudi začela javna razprava. 327 Slovenski predstavniki v zvezni skupščini so bili proti sprejemanju »v paketu«, čeprav so na koncu za osnutek glasovali. To je upravni odbor DSP v tretji izjavi 25. januarja 1988 močno kritiziral in ocenil, da slovenskim delegatom ni uspelo uveljaviti nobenega svojega predloga, ki bi prispeval k demokra ­ tizaciji in zmanjševanju pristojnosti federacije. Znova je bila izražena zahteva po referendumu in po korenitejših ustavnih spremembah, tako da bi ustava resnično zagotavljala suverenost narodov in demokratično ureditev ter var ­ stvo človekovih pravic. Na drugi strani pa je predsedstvo CK ZKS v zvezi z ustavo januarja 1988 kritiziralo opozicijo, čaš da vidi rešitev v politični likvi ­ daciji ZK, vzpostavitvi večstrankarstva in likvidaciji socializma. Sredi oktobra 1988 je zvezni zbor sprejel končni predlog ustavnih dopolnil (tudi zanj so glasovali slovenski delegati). Že v tednih pred sprejetjem osnutka so zagovorniki centralizma prek pred ­ sedstva SFRJ v skupščini SFRJ skušali načeti tudi vprašanje tistih amandmajev, ki niso bili sprejeti (o ukinitvi predsedstev republik in pokrajin, enotnem davčnem in denarnem sistemu, absolutni prednosti zveznega zakona pred republiškim ipd.).328 Potem ko se jim to ni posrečilo, so se v Srbiji (po uspe ­ šno izvedeni mitingaški politiki ter zamenjavi pokrajinskih in črnogorskega vodstva) začeli pripravljati, da bodo sami spremenili svojo ustavo, kar se je zgodilo marca 1989. S spremembo srbske ustave je bila posredno spremenje ­ na tudi jugoslovanska ustavna ureditev. Amandmaje k zvezni ustavi je potrdila tudi slovenska skupščina, in sicer zato, ker je bilo od njenih 23 zahtev po črtanju spornih določb upoštevanih 13, pri drugih pa dosežen ustrezen kompromis. Trditve kritikov iz krogov us ­ tavne alternative, da se bo ob sprejemu amandmajev podrla ustavna zgradba državne suverenosti slovenskega naroda, da amandmaji potuhnjeno prinaša ­ jo zanikanje slovenske državnosti, da predlogi ustavnih amandmajev pome ­ nijo ustavni in politični preobrat k večji centralizaciji, da je delo potekalo prikrito, saj je šele objava amandmajev pokazala pravo naravo sprememb, je skupščina zavrnila. 329 327 Osnutek amandmajev k ustavi SFRJ, Delo, 13. 1. 1988, str. 7, 8. 328 Pregled mišljenja i ocena iznetih na sednici predsedništva SFRJ, održanoj 14. septembra 1988 godine o aktuelnoj političko-bezbednosnoj situaciji u zemlji i ostvarivanju stavova pred ­ sedništva SFRJ od 11. 7. 1988, Bg., 21. 9. 1988. Arhiv predsednika RS. 329 Za podrobnejšo argumentacijo gl.: Informacija o ocenah in razlogih, zaradi katerih je SRS ali komisija za ustavna vprašanja skupščine SRS ocenila, da so rešitve, oblikovane v predlogu amandmajev k ustavi SFRJ, skladne z mnenjem in stališči skupščine SRS; Uvodna beseda pred ­ sednika skupščine SRS Mirana Potrča na posvetu s predsedniki skupščin občin in posebnih družbenopolitičnih skupnosti dne 10. 11. 1988, oboje v: Poročevalec, št. 35, Lj., 15. 11. 1988. - O zavrnitvi referenduma gl. Poročevalec, št. 32, uvodna beseda Mirana Potrča. Gl. tudi: Izjava za jav ­ nost, aktualen pogovor - Ciril Ribičič, Mnogi niso verjeli, a smo vztrajali do konca, Delo, 29- 10. 1988, str. 20; isti, Federalizam, str. 86-92); Miran Potrč, Referendum za republiško ustavo - zakaj ne?, Teleks, 3. 11. 1987, str. 17. Ustavna osamosvojitev Slovenije 171 Meneč, da so bile njene zahteve upoštevane, skupščina tudi ni videla raz ­ loga za izvedbo referenduma o ustavnih amandmajih (oblast je do sprejetja amandmajev vprašanje referenduma puščala odprto). Zagovorniki alternativ ­ nih ustavnih rešitev so na konkretnih primerih dokazovali, da se je z amand ­ maji centralizacija povečala. 330 Več pravnikov pa je to dokazalo na konkretnih primerih: na razmerju med zveznim in republiškim zakonom ob morebitni koliziji, na področju znanstvenega raziskovanja, pri pristojnostih zveznega sodišča in zveznega tožilca, na področju mednarodnih odnosov, predvsem pa pri načinu financiranja JLA (s posebnimi davki) ter še na nekaterih področjih (urejanje velikih sistemov - PTT, elektrogospodarstvo, železnica). DSP oz. nje ­ gova ustavna komisija sta npr. v celoti naštela 20 spornih členov. Kljub ustvarjenemu »evforičnemu vzdušju zmage« (kot je to označil Hri ­ bar), 331 ki je po sprejetih amandmajih za nekaj časa, tako so kazale javnomne ­ njske ankete, celo povečalo zaupanje v slovensko vodstvo, in kljub polemi ­ kam z ustavno alternativo pa tudi s kritičnimi posamezniki znotraj oblastne strukture so zagovorniki amandmajev vsaj posredno priznavali, da so kritike upravičene: »Gre za opozorila, da seveda vse rešitve niso idealne. Da obstoje v Jugoslaviji težnje po centralizaciji in do njih moramo biti vedno pozorni. Da težnje, da se pristojnosti republike povečajo, res niso bile uresničene. Res je obratno. Pristojnosti zveznih organov so povečane. Toda oceniti moramo, na katerih področjih, s kako vsebino in ali ob tem ohranjamo glede bistvenih ekonomskih vprašanj svoj vpliv odločanja. Če pa tako pristopamo k oceni, povečane pristojnosti ne pomenijo krnitve suverenosti. Da ni storjen zado ­ sten napredek glede sprememb v političnem sistemu in slično. Toda ustrezna opozorila ni mogoče enačiti s političnimi zahtevami, da se predloga spre ­ memb ustave ne sprejme.« 332 Osnovno vprašanje v zvezi z razpravo o amandmajih k zvezni ustavi je, kaj bi se zgodilo, če bi slovenska oblast že zavrnila razpravo ali že leta 1987 ali 1988 spremenila slovensko ustavo, tako kot je storila septembra 1989 (to ­ rej še preden je Srbija s spremembo svoje ustave prva formalno načela jugo ­ slovanski pravni sistem). Jambrek je za nazaj ocenjeval, da je bilo slovensko vodstvo za svoje nasprotnike v zvezni birokraciji že sredi leta 1988 nespre ­ jemljivo in da bi bila rešitev za »davljeno žrtev« v sunkovitem uporu že pri prvem oprijemu, seveda z negotovim izidom (tako kot pri Titovemu uporu Stalinu leta 1948). Slovenska oblast je izbrala pot barantanja, pogajanj, uskla ­ jevanja, kar ji je formalno zagotovilo ohranitev položaja, hkrati pa izgubo »še 330 Gl. npr. članek Petra Jambreka Velika in usodna prevara (Delo, 29. 10. 1988, str. 21), v katerem pisec pravi, da bosta s sprejetjem ustavnih dopolnil državnost in suverenost slovenskega naroda »marsikje ponižana na položaj upravne enote«. Temu sta ugovarjala Majda Strobl v članku Ni govora o ustavni prevari (Delo, 5. 11. 1988, str. 18) in Miran Potrč (Poročevalec, št. 35). 331 Na Slovenskem smo mi gospodar, intervju za Katedro, Tine Hribar, Slovenska suverenost, Nova revija 7/1988, št. 80 (citirano po: Hribar, Slovenska državnost, str. 131). 332 Uvodna beseda predsednika skupščine SRS Mirana Potrča na posvetu s predsedniki skup ­ ščin občin in posebnih družbenopolitičnih skupnosti dne 10. 11. 1988 (Poročevalec, št. 35,1988, str. 10). 172 Ustavna osamosvojitev Slovenije zadnjih ostankov /.../ legitimitete«. V tistem času (septembra 1988) je tudi Jambrek sam najprej računal »z verjetnostjo uvedbe izrednega stanja v Slove ­ niji v tej ali oni, odkriti ali prikriti obliki«, čeprav naj bi bile tudi realne mož ­ nosti, da bi Slovenija ob skrajni mobilizaciji vsega prebivalstva vzdržala (pod pogojem, da bi bila tudi v konfrontaciji z zveznimi oblastmi ohranjena zako ­ nita pravila igre). 333 Podobno kritična je Hribarjeva ocena, da so slovenski politiki v pogajanja šli povsem nepripravljeni in da so sprva »branili obstoječi ustavi, tako zvezno kot republiško. S tem so obranili slovensko republiško državnost, toda pod okriljem federalne partijske države, na čelu katere je ZKJ kot državna partija. Obrambna poza pod takšnim okriljem je bila seveda že vnaprej izgubljena. Potem, po vsejugoslovanskem osmešenju takšne poze, so politiki pristali na zamisel amandmajev. In sicer v njihovi najslabši varianti: federalna država ostane partijska država, zmanjšajo pa se republiške pristojnosti. Pot v unita ­ ristično centralizacijo je bila tako odprta.« Po Hribarjevem mnenju se je obla ­ stem to zgodilo zato, ker niso imele nacionalnega programa, torej izhodišča za dejanska pogajanja. 334 Kakšne možnosti bi ob morebitnem uporu leta 1987 ali celo leta 1986, ko se je razprava o amandmajih začela, imela slovenska oblast, je težko presojati. Svet je bil tedaj še močno bipolaren, realni socializem v krizi, a živ, jugoslo ­ vanska zavest še močna, vojska pa je skrbno spremljala dogajanje v Jugoslaviji in se - še posebej v Sloveniji - pripravljala na poseg v civilno sfero (kar se je spomladi 1988 s sejo vojaškega sveta 25. marca in z dogodki, ki so sledili, tudi zgodilo). Poleg tega niti v slovenskem vodstvu niti v ZKS odnosi niso bili arti ­ kulirani, alternativa je bila heterogena in na začetku organizacijske poti (zdru ­ žil jo je šele Odbor za varstvo človekovih pravic), zgolj skupen nastop ob ustavnih amandmajih ne bi zadostoval za čvrstejšo »koalicijo«. »Predhodno politično zaupanje« med opozicijo in oblastjo oz. »ponotranjenje skupnega demokratskega etosa«, 335 ki sta bila predpogoj tudi za skupen nastop proti federaciji, sta se začela vzpostavljati šele kasneje (res pa bi se lahko že ob razpravi o ustavnih amandmajih). Gledano z zgodovinske distance, sta tako oblast kot opozicija potrebovali čas, marsikaj pa se je moralo zgoditi tudi zu ­ naj Slovenije. Ustavna alternativa je od zahtev, naj slovenska skupščina v celoti zavrne amandmaje in naj razpiše referendum, 336 prešla k izdelavi lastnih tez za slo ­ vensko ustavo. Delovna skupina za ustavni razvoj pri Slovenskem sociolo ­ škem društvu je že v času razprav o amandmajih k zvezni ustavi pripravila de­ lovno gradivo, ki je bilo končano februarja 1988. Pri tem je izhajala iz tez, 333 Jambrek, Ustavna demokracija, str. 243-246. 334 Tine Hribar, Slovenska suverenost, Nova revija 7,1988, št. 80, citirano po: T. Hribar, Sloven ­ ska državnost, str. 128-129- 335 Jambrek, Ustavna demokracija, str. 95. 336 Zahteva DSP na sestanku 15. 2. 1987 že citirana izjava Znanstvenega sveta Inštituta za so ­ ciologijo in vrsta drugih pozivov. Ustavna osamosvojitev Slovenije m izraženih v javni strokovni razpravi o alternativnih programih ustavnega raz ­ voja, ki jo je Društvo organiziralo 10. decembra 1987. Krog sodelavcev se je s tem razširil, imenovana pa je bila redakcijska skupina (Tine Hribar, Peter Jam ­ brek, France Bučar, Veljko Rus in Ivan Svetlik), ki naj bi sistematizirala štiri te­ meljna področja: temeljna načela, pravice človeka in državljana, organizacija državne oblasti, gospodarska ureditev, lokalna in funkcionalna samouprava. Nato je bil 15. februarja 1988 tudi na članskem sestanku DSP sprejet sklep, da njegov upravni odbor in njegova ustavna komisija pripravita svoj osnutek nove slovenske ustave. V začetku marca sta se komisiji sociološkega društva in DSP dogovorili za sodelovanje, redakcijski skupini pa so se pridružili Janez Menart, Tone Pavček, Veno Taufer, Dimitrij Rupel in Tone Peršak. V marcu so se sestali dvakrat (16. in 22.), DSP in Slovensko sociološko društvo sta 25. aprila 1988 organizirala tribuno o javnih spremembah, kjer so bile predstav ­ ljene (že natisnjene) glavne teze. Te so bile pod naslovom Gradivo za slo ­ vensko ustavo objavljene v Časopisu za kritiko znanosti, 337 popularno pa so jim rekli »pisateljska« ali »sociološko-pisateljska« ustava. V utemeljitvi sta Dimitrij Rupel in Janez Menart zapisala, da »teze izhajajo iz predpostavke o dozorelosti slovenskega naroda, da sprejme svojo lastno ustavo, ki ne bo derivat niti sovjetske niti jugoslovanske«, ustava pa naj bi izhajala iz naslednjih načel: politični pluralizem brez vnaprejšnje vodilnosti katerekoli stranke; družbeni odnosi postindustrijske oz. postmoderne dru ­ žbe, ki temeljijo na spoštovanju individualne in narodne osebe, na varovanju okolja, racionalni tehnologiji in samoupravljanju oz. samoorganizaciji, kulti ­ viranju in intelektualizaciji dela, nacionalni suverenosti in enakopravnosti in ločitvi zakonodajne, sodne in izvršne oblasti. 338 V filozofski utemeljitvi je Tine Hribar dodatno razložil pojma svetost živ ­ ljenja in človekovo dostojanstvo (ta točka je kasneje, v razpravah o »Demo ­ sovi« ustavi postala ena najbolj spornih, op. B. R.), temeljne človekove pravice in državljanske svoboščine, pravico naroda do samoodločbe in zgodovinsko dejstvo, da so Slovenci z lastnimi močmi izoblikovali svojo narodno samo ­ bitnost in uveljavili svojo državnost. Namen ustave naj bi bil zagotoviti kultur ­ ni, ekonomski, politični in socialni razvoj Slovenije. 339 Ustavni alternativi, ki je dotlej izhajala predvsem iz kroga Nove revije, DSP in strokovnih društev, so se tedaj (februarja 1988) pridružila tudi nova dru ­ žbena gibanja, ki so že presegla zenit svojega delovanja. Predstavniki raznih gibanj so začeli sestavljati osnutke dokumentov, v katerih so zavračali amand ­ maje k zvezni ustavi in se zavzemali za referendum. Iz raznih osnutkov (na ­ pisali so jih Grega Tomc, Janez Janša, Matevž Krivic, France Bučar) je nastala 337 Teze so napisali: Tine Hribar (filozofska utemeljitev), Tone Peršak (temeljna načela in določila), Peter Jambrek (temeljne človekove pravice in svoboščine), Veljko Rus (delo, lastnina, kultura in demokracija), Ivan Svetlik (socialne pravice in ureditev družbenih dejavnosti), Mitja Kamušič (lastninska in organizacijska razmerja), France Bučar (državna ureditev). 338 Gradivo za slovensko ustavo, str. 7. 339 Prav tam, str. 44. 174 Ustavna osamosvojitev Slovenije izjava (dokument) z naslovom Za demokracijo!, ki so jo prvič prebrali 8. marca pred ljubljanskim sodiščem (med zaslišanjem Francija Zavrla o članku v Mladini z naslovom Mamula go home!). Naslednji dan, 9- marca 1988, je bila izjava objavljena v Mladini, zanjo pa so zbrali nekaj deset tisoč (po nekaterih informacijah več kot sto tisoč) podpisov. 310 Na javni tribuni 25. aprila 1988 je bila sprejeta pobuda za ustanovitev ne ­ odvisnega foruma za ustavno reformo Slovenije, ki naj bi formuliral in pred ­ lagal alternativne modele ustavne ureditve (predlog nove ustave), kritično ocenjeval veljavno ureditev, organiziral javne in strokovne razprave o novih modelih, predlagal sklepe ustreznim organom in spremljal uradne ukrepe politike, ki bi bili v nasprotju z novimi ustavnimi predlogi alternative. Forum naj bi tudi oblikoval politično in gospodarsko strategijo, s katero bi realiziral alternativne modele. * 341 Forum pod imenom Zbor za ustavo je bil ustanovljen šele 23. februarja 1989, potem ko so že nastale prve politične zveze, na ustanovnem sestanku pa so sodelovali DSP, ZSMS, UK ZSMS, Odbor za varstvo človekovih pravic, Slovenska kmečka zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije in Slovenska de­ mokratična zveza. Zbor naj bi bil združenje predstavnikov vseh združenj in organizacij, ki se zavzemajo za demokratično ureditev (pravno državo, prav ­ no enakopravnost ne glede na narodnost, spol, politično prepričanje, socialni in drug položaj, pluralistično demokracijo, delitev oblasti, svobodo tiska, združevanja, svobodo neposrednih in tajnih volitev, pluralizem oblik lastnine ipd.). Zbor je pritegnil k sodelovanju zastopnike vseh treh tedanjih političnih opcij: pisce pisateljske ustave, ZSMS (in prek nje neodvisna družbena gi­ banja), ZKS in SZDL (ki sta še vedno simbolizirali oblast). Na Zboru je sode ­ loval Ciril Ribičič, ki je osnovna izhodišča Zbora podprl, hkrati pa vztrajal pri nestrankarski samoupravni socialistični demokraciji v okviru SZDL in pri poglabljanju federativne ureditve. Ribičič je v tistem času organiziral več razprav o ustavnih spremembah. Na njih so v glavnem sodelovali pravni strokovnjaki, ki so podpirali stališča oblasti, občasno pa so bili vabljeni tudi predstavniki civilne družbe oz. opo ­ zicije. 342 V uradnih stališčih je bil predlagan sočasen sprejem jugoslovanske in slovenske ustave. Uradni koncept je ohranjal samoupravljanje v moderira ­ ni obliki in deloma tudi skupščinski sistem. O strankarskem pluralizmu je govoril nejasno (če bi obstajal, naj bi bil podrejen nestrankarskim oblikam povezovanja). Sprejemal je tržne zakonitosti in enakopravnost lastnin in bil za črtanje pridevnika »socialističen« iz imena republike. Zavzemal se je za model asimetrične federacije, ki naj bi omogočal republikam različen položaj oz. različno stopnjo prenašanja pristojnosti na federalne organe. 3® y eč o tem v . žerdin, Generali brez kape, str. 29. 341 Jambrek, Ustavna demokracija, str. 276. 342 Bistvo uradnih stališč je povzel Mitja Žagar v knjižici Kakšni naj bosta novi ustavi? (Lj. 1989). Besedilo je pripravil poleti in jeseni 1988 kot gradivo za eno od takih razprav. Ustavna osamosvojitev Slovenije 175 Tako kot ZKS je tudi »vmesna« ZSMS je še vztrajala pri ustavnem načelu »nacionalne suverenosti RS v ZRJ«.343 Zbor za ustavo (najprej ga je vodil Jožef Školč, nato pa Igor Bavčar) je po ­ stal široko opozicijsko združenje. Imenoval je posebno strokovno komisijo, neke vrste ustavno komisijo v senci. Čeprav Zboru ni uspelo, da bi tudi stro ­ kovnjaki iz alternative postali člani skupščinske ustavne komisije, in ga je oblast sprva večkrat napadla, pa se je postopoma vzpostavilo produktivno ozračje, v katerem je njegova strokovna komisija neposredno komunicirala z ustavno komisijo v skupščini SRS. Nekako od sredine leta 1989 oblast ni več nasprotovala dejavnosti ustavne alternative, ampak jo je sprejela kot neizo ­ gibno dejstvo. Zbor je predlagal konkretne amandmaje ali popravke amand ­ majev, objavljal stališča in izjave za javnost in sploh močno vplival na vsebino amandmajev k slovenski ustavi, ki jih je slovenska skupščina sprejela sep­ tembra 1989-344 Zavračal je tezo, da bi morali obe ustavi - slovensko in jugo ­ slovansko - sprejemati sočasno. 345 Ne glede na vsa razhajanja med oblastjo in ustavno alternativo pa je ustav ­ na polemika potekala tako, da je bil pretok informacij od ene do druge stra ­ ni relativno tekoč, vsaj na pomembnejših razpravah in javnih tribunah so že od vsega začetka (od javne tribune DSP leta 1987 dalje) sodelovali tudi pred ­ stavniki nasprotne strani, stališča alternative pa so prek medijev in revijalnega tiska lahko prišla do javnosti. 346 343 Jambrek, Ustavna demokracija, str. 278. 344 Več o nastanku in delu Zbora v: Jambrek, Ustavna demokracija, str. 275-282; Žerdin, Ge­ nerali brez kape, str. 382. 345 T. Hribar, Odločitev za samostojnost. 346 Tako so npr. na tribuni DSP marca 1987 sodelovali Ciril Ribičič, Miran Potrč in drugi zastop ­ niki oblasti oz. ZK, Ciril Ribičič tudi na ustanovnem sestanku Zbora za ustavo; na razpravi, ki jo je o Gradivu za slovensko ustavo (tj. o sociološko-pisateljski ustavi) 12. 3.1988 organizirala Sekcija za politični sistem Marksističnega centra CK ZKS, sta sodelovala dva od avtorjev Gradiva, Tone Peršak in Peter Jambrek, itd. 176 Ustavna osamosvojitev Slovenije AMANDMAJI K SLOVENSKI USTAVI Za spreminjanje slovenske ustave se je oblast odločila zaradi izkušnje z amandmaji k zvezni ustavi in potem, ko je bil s spremembo srbske ustave na ­ čet jugoslovanski ustavni red, v precejšnji meri pa je na to odločitev vplivalo tudi dogajanje v zvezi s sojenjem četverici. Javna razprava o načrtu amand ­ majev je v Sloveniji potekala med 14. aprilom in 27. junijem 1989. Amandmaji so bili sprejeti 27. septembra. Ustavno so omogočali prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo in iz enopartijskega sistema v več ­ strankarsko demokracijo, črtano je bilo tudi določilo o vodilni vlogi ZK, hkra ­ ti pa si je Slovenija v odnosu do federacije vzela več pristojnosti na gospodar ­ skem področju. Ključen je bil deveti amandma, ki je določal, da se Slovenija po lastni volji združuje (ali pa ne) z drugimi državami, in s katerim je bila okrepljena pravica do samoodločbe (v nasprotju z interpretacijami srbskih pravnikov, da je bila ta pravica že uporabljena in je torej zgolj formalna oz. že izčrpana). Pomemben je bil tudi amandma, ki je določal, da je pogoj za uvedbo izrednih razmer v Sloveniji soglasje slovenske skupščine. Amandma je nastal zaradi izkušenj iz procesa proti četverici in stalnih groženj z mož ­ nim državnim udarom. Na podlagi iste izkušnje je nastal amandma, ki je ti­ ste akte in delovanje federacije na slovenskem ozemlju, ki ne spoštujejo ustav ­ ne pravice do uporabe slovenskega jezika (in jezikov narodnosti), razglašal za pravno neveljavne. Določeno je bilo, da morajo organi SRS zaščititi pravi ­ ce Slovenije, če jih federacija krši. Spremenjeni so bili tudi nekateri simboli (Zdravljica je postala uradna himna). 347 Amandmaji so že med javno razpravo naleteli na izredno nasprotovanje jugoslovanske javnosti in političnih krogov. Zvezni časopis Borba je delovno gradivo v posebni prilogi objavil 7. avgusta 1989 in nato se je nanj usul plaz kritik. Dan pred sprejetjem amandmajev v slovenski skupščini je bila v Beogradu sklicana izredna seja CK ZKJ z namenom, da bi sprejetje amandmajev pre ­ prečili ali vsaj odložili. Še pred sejo se je do amandmajev opredelil CK ZKS, ki je amandmaje podprl, češ da je spreminjanje ustave suverena pravica Slo ­ venije. Seja CK ZKJ, ki se je vlekla celo noč, neposredno pa jo je prenašala tudi televizija, je ustvarjala videz, kot da v Jugoslaviji zaradi amandmajev k slovenski ustavi nastajajo izredne razmere. Na seji je prevladalo stališče, da 347 Uradni list SRS, št. 32, 2. 10. 1989. Ustavna osamosvojitev Slovenije 177 so ti amandmaji v nasprotju z ustavo, z organiziranim pritiskom na slovenske člane pa so hoteli doseči, da bi se ZKS opredelila proti amandmajem in pre ­ prečila njihovo sprejetje v slovenski skupščini (proti sklepom so na seji CK ZKJ poleg slovenskih članov glasovali tudi hrvaški). Hkrati naj bi bila seja zveznega CK tudi potrdila dejanja državnih in sodnih organov ter - na koncu - armade, ki se je pripravljala na intervencijo, pri čemer je iskala možnosti za njeno formalno potrditev. Amandmaje k slovenski ustavi je obravnavalo tudi zvezno ustavno sodi ­ šče348 (kljub stališču ustavnega sodnika iz Slovenije Ivana Kristana, da ne more razpravljati o ustavnosti dokumentov, ki še niso sprejeti) in pozvalo slo ­ vensko skupščino, naj jih uskladi z ustavo SFRJ. Zvezno ustavno sodišče po ustavi ni imelo pristojnosti, da bi razveljavljalo republiške ustave, lahko je le ugotavljalo neskladnost republiške ustave z zvezno, vendar so bile njegove ocene podlaga za presojanje zakonov, te pa bi - če bi izhajali iz amandmajev in bi bili ocenjeni, da so v nasprotju z zvezno zakonodajo - lahko spremenil zvezni IS prav tako na podlagi ocene ustavnega sodišča. Tudi zvezna skup ­ ščina je ob obstrukciji slovenskih delegatov - na podobno dramatičen način kot CK ZKJ - razpravljala o amandmajih k slovenski ustavi in zahtevala njihov umik ter se opredelila, da ob morebitni koliziji velja ustava SFRJ. (Po sprejetju amandmajev v slovenski skupščini so iz zveznih organov prihajale zahteve, naj zvezni zbor stori še korak več in amandmaje razveljavi, vendar ta take zakonske moči ni imel.) Dan pred sejo CK ZKJ, 25. septembra, je tudi Svet za varstvo ustavne ureditve SFRJ ugotovil, da amandmaji ogrožajo jugoslovansko ustavno ureditev. Vsa akcija pa je koordinirano tekla prek predsedstva SFRJ, njen glavni prota ­ gonist je bil podpredsednik predsedstva Borisav Jovič. Ta je po objavi amand ­ majev k slovenski ustavi in prvih komentarjih v jugoslovanskem tisku 25. avgu ­ sta od službe predsedstva zahteval, naj pripravi informacijo, na amandmaje pa je opozoril tudi obrambnega ministra Veljka Kadijevića. 349 V informaciji, ki jo je pripravila strokovna služba predsedstva, je rečeno, da so amandmaji v na ­ sprotju z ustavo SFRJ, posebna skupina, ki jo je imenovala slovenska skupščina, pa je informacijo zavrnila. 350 Jovič je takoj zatem hotel vprašanje amandmajev k slovenski ustavi spraviti na dnevni red predsedstva, vendar je predsednik predsedstva Janez Drnovšek to preprečil z argumentacijo, da se predsedstvo s tem v času pred konferenco neuvrščenih (ki je bila prvi teden septembra v Beogradu) ne more ukvarjati. 351 Tudi po konferenci je z razpravo zavlačeval, 348 Mnenje sodišča so od predsedstva SFRJ 21.9. 1989 zahtevali ZSLO (tajna depeša z zahtevo pa je bila teden dni kasneje že objavljena v Mladini), 25. 9. tudi Svet za varstvo ustavne ureditve pri predsedstvu SFRJ, 28. 9. pa še zvezni zbor skupščine SFRJ. Ta je edini tudi imel zakonsko pravico zahtevati mnenje. Na predlog slovenskih delegatov naj bi ustavno sodišče dalo mnenje o usklajenosti vseh republiških ustav z zvezno, kar je zbor sprejel, vendar je dal prednost obravnavi slovenskih amandmajev. 319 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 47. 350 Pismo Mirana Potrča predsedstvu SRS, 6. 9. 1989. Arhiv predsednika RS. 351 Drnovšek, Moja resnica, str. 97-106. 178 Ustavna osamosvojitev Slovenije tako da je bila šele 14. in 15. septembra v eni od Titovih rezidenc v Dobanovcih. - Vmes se je Jovič z zveznim sekretarjem za notranje zadeve Petrom Grača- ninom (oba sta domnevala, da Slovenci ne bodo popustili) dogovoril, da se bodo organi za notranje zadeve pripravili na »posebne korake«, Jovič pa je tudi druge člane predsedstva (Nenada Bučina, Bogiča Bogičeviča in Dragutina Ze- lenoviča, kasneje tudi Vasila Tupurkovskega) nagovarjal, naj podprejo zahteve po uskladitvi slovenskih amandmajev z jugoslovansko ustavo. - V razpravi so vsi člani predsedstva razen Drnovška amandmaje ostro kritizirali in zahtevali, naj se sprejem odloži, amandmaji pa uskladijo z ustavo SFRJ. Po seji so imeli člani predsedstva, predsednik ustavnega sodišča in načel ­ nik generalštaba JLA v Beogradu pogovor s slovenskimi predstavniki (Stanov ­ nikom, Potrčem in Marincem), ki pa se z zahtevami niso strinjali. Predsedstvo je naslednji dan sprejelo stališča v zvezi z amandmaji k slovenski ustavi, Jovič se je nato 19. septembra z Veljkom Kadijevičem dogovoril, da bo zahteval uradno mnenje zveznega IS in ZSLO o posledicah sprejetja amandmajev in o predlogih, kako bi to preprečili, Kadijevič pa naj bi pripravil »druge možne preprečevalne ukrepe«. Pogovor s slovenskimi predstavniki je bil znova 21. septembra. Sestanka so se udeležili Stanovnik, Kučan, Smole, Potrč, Šinigoj, Drnovšek, Markovič in Kadijevič. Jovič in Kadijevič sta grozila z uporabo »drugih ukrepov«, če amandmaji ne bodo usklajeni, vendar kljub Kučanovemu vztrajanju nista ho ­ tela povedati, kaj to pomeni. Kadijevič je 25. septembra, med sejo Sveta za varstvo ustavne ureditve, Jo ­ viču povedal, da bi bila po ocenah vojaških pravnikov vojaška intervencija zaradi »namere« sprejetja ustavnih amandmajev na »meji ustavnosti«, »popol ­ noma ustavna akcija« pa bi bila lahko šele po sprejetju ustavnih sprememb v Sloveniji. 352 Isti dan se je sestalo tudi predsedstvo SFRJ brez Drnovška 353 in na predsedstvo ter skupščino SRS naslovilo pismo, v katerem je bila zapisana ocena, »da bi ustavnopravno stanje, v katerem bi nekatere določbe v ustavi SRS nasprotovale določbam ustave SFRJ, povzročile daljnosežne negativne posledice tako s stališča varnosti in enotnosti države kot s stališča učinko ­ vitega delovanja federacije, kar še posebej velja za ustavno zaščiteno ureditev in obrambo države«. Predsedstvo je tudi predlagalo, naj slovenska skupščina sprejem amandmajev odloži, dokler o njih ne povedo svojega mnenja drugi zvezni organi. 354 Zaradi oklevanja vojske (že omenjene presoje, da bi bila intervencija »na meji zakonitosti«) se je nevarnost vojaškega posega v Sloveniji precej zmanj ­ šala, ni pa še bila odpravljena. Jovič in Miloševič sta menila, da sta na spreme ­ 352 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 54. 353 Drnovšek je bil na uradnem obisku v ZDA. Zaradi krize v zvezi z amandmaji se je pred ­ časno vrnil in bil navzoč na zasedanju slovenske skupščine, ko je sprejemala amandmaje. Jovič po njegovi vrnitvi v predsedstvu ni več mogel ravnati samovoljno. 354 Pismo predsedstva SFRJ skupščini SRS in predsedstvu SRS, 25. 9. 1989 (br. str. pov. 369-2- 1133). Arhiv predsednika RS. Ustavna osamosvojitev Slovenije 179 njeno stališče vojske vplivala bodisi Markovič ali pa Kadijevičev strah, da bi armada s posegom v Sloveniji preveč odkrito podprla Srbijo. Neodločnost JLA pa je vendarle bila vzrok, da Jovič na omenjeni seji 25. septembra ni upal sprejeti ukaza za vojaško intervencijo. Po sprejetju amandmajev so bili v več mestih, zlasti v Srbiji in Črni gori, množični protesti, JLA je ocenjevala, da si Slovenija s tem ustvarja pravno pod ­ lago za odcepitev, vendar se je politična pozornost nato postopoma pre ­ usmerila na druga vprašanja. Je pa v Beogradu posebna strokovna komisija pri predsedstvu SFRJ, sestavljena iz predstavnikov vseh republik, v začetku oktobra že začela pripravljati iniciativo za novo jugoslovansko ustavo. Osnu ­ tek je bil končan sredi decembra 1989, predsedstvo pa je imelo namen, da se ob spornih vprašanjih izdelajo alternativni predlogi. Tudi v slovensko predsedstvo je 16. oktobra 1989 imenovalo skupino, ki naj bi pripravila izhodišča za novi ustavi SRS in SFRJ. V komisiji so bili Lojze Ude (predsednik), Geza Bačič, Rado Bohinc, Tone Jerovšek, Andrej Marinc, Matjaž Mulej, Mojmir Ocvirk, Tone Peršak, Miran Potrč, Dušan Rebolj in Ciril Ribičič. 355 Glede na to, da so v Beogradu močno hiteli s pripravo ustave, da je svoja izhodišča pripravljala Srbija, hrvaška izhodišča pa so bila objavljena v začetku novembra, 356 je tudi Udetova skupina pohitela. Kot je poročal Ude, so v komisiji predvidevali, da bodo na zvezni ravni najbolj problematična vprašanja asimetričnost federacije, obramba in varnost, odnos do nerazvitih, družbena lastnina, samoupravljanje, skupščinska vladavina, avtonomne po ­ krajine, struktura skupščine SFRJ, decentralizacija federacije, izvzetje glavne ­ ga mesta države in lokalna samouprava. 357 Osnovne teze za slovensko in jugoslovansko ustavo je Udetova skupina objavila pod na ­ slovom Demokraciji naj se odpro vsa vrata. 358 Dokument je bil zasnovan na prepričanju, da je suverenost republik izvirna, da naj se slovenska in jugoslovanska ustava sprejemata hkrati, izhodišča za novo slovensko ustavo pa naj bodo hkrati podlaga zapresojo o novi zvezni ustavi, človek državljan naj bi bil glavni subjekt ustave, »človek kot delavec pa ostaja nosilec pomemb ­ nih socialnih in ekonomskih pravic«. Vključene naj bi bile tiste pravice, ki jih vsebujejo medna ­ rodni akti, poleg teh pa še tiste, v katerih bi Slovenija oz. Jugoslavija že presegala mednarodne standarde (zaščita manjšin, samoupravljanje). Udetova skupina se je zavzemala za pluralizem lastnin, ločenost vej oblasti in politični pluralizem, vendar s pristavkom, da je »politični plura ­ lizem širši od večstrankarskega sistema«, ker obstajajo tudi razna mirovna, ekološka in druga gibanja. Samoupravljanje v gospodarstvu naj bi ohranili, vendar v spremenjeni obliki. Doku ­ ment je sicer tudi natančneje določal, kakšni naj bi bili odnosi v federaciji. Osnovno načelo je bila asimetrična federacija (s čimer pa se sicer v Jugoslaviji ni nihče strinjal, op. B. R.). 355 Magnetogram 72. seje predsedstva SRS, 16. 10. 1989. Arhiv predsednika RS. 356 Hrvaška se je zavzemala za socializem, demokratično, ustvarjalno in pluralistično družbo, državljani in delovni ljudje v republikah naj bi bili nosilci izvirne suverenosti, federacija pa bi bila tisto, kar bi se ustavno dogovorile republike (gl. Vjesnik, 6. 11. 1989, str. 9, 10). 357 Magnetogram 80. seje predsedstva SRS, 7. 12. 1989. Arhiv predsednika RS. 358 Poročevalec, letnik 16, št. 1, 16. 1. 1990. 180 Ustavna osamosvojitev Slovenije Ustavna alternativa je delo Udetove skupine spremljala z nezaupanjem, med CK ZKS in oblastjo na eni ter Zborom za ustavo na drugi strani pa so se konec leta pričele javne polemike, zlasti v zvezi s sestavo skupščinske ustavne komisije in novimi amandmaji k zvezni ustavi. 359 Opozicija, ki je že spomladi izdelala svoj osnutek ustave, je zahtevala, naj skupščina vprašanje ustave ob ­ ravnava kot prednostno, naj imenuje novo ustavno komisijo, ta pa naj izdela osnutek ustave. Oblast je v tem videla poskuse, da bi opozicija prek sestave ustavne komisije in drugih skupščinskih teles prišla do deleža oblasti brez volitev (podobna prizadevanja - o delitvi oblasti po poljskem vzoru še pred volitvami - so opozicijske zveze kazale tudi na Smoletovi Okrogli mizi). 360 Nove ustave potem pred volitvami niso pisali in sprejemali. Pogled oblasti na ustavno ureditev se je proti koncu leta 1989 že močno približal pogledom ustavne alternative (ta je tedaj že formirana kot opozicija), čeprav so razlike še vedno bile (glavne so zadevale sočasnost sprejemanja republiške in zvezne ustave, 361 vprašanje samostojnosti oz. konfederacije na eni ter asimetrične federacije na drugi strani, poleg tega pa še nekatera vpra ­ šanja politične ureditve, v osnovi pa so izhajale iz razlik med Majniško de­ klaracijo in Temeljno listino). Tine Hribar je konec decembra 1989 do oblasti sicer močno kritičen članek zaključil z optimistično oceno: »Morda smo se osamosvojeni v sebi že odločili; tedaj nam za devetdeseta leta ostaja le še pot do cilja.« 362 Prvi »prednačrt« za novo jugoslovansko ustavo je iz zveznega predsedstva v Slovenijo prispel sredi novembra. Še pred tem, konec oktobra, je v Slovenijo prišel podpredsednik predsed ­ stva SFRJ Borisav Jovič, da bi se s slovenskim predsedstvom oz. celotnim vod ­ stvom pogajal o ustavnih spremembah (in drugih konfliktih med Slovenijo in federacijo ter Slovenijo in Srbijo). Koncept asimetrične federacije je označil za »novost v našem razmišljanju«, vendar ga je zavrnil, češ da na ta način ne bo mogoče »skrpati« federacije. 363 Zavrnil je tudi slovenski predlog, da naj najprej republike spremenijo svoje ustave, potem pa bi se dogovarjali o zve ­ zni. Po njegovem bi to pomenilo »pristanek na izničenje ustave SFRJ in likvi ­ dacijo Jugoslavije«. 364 »Prednačrt« ustavnih sprememb, ki ga je pripravilo zvezno predsedstvo, je bil napisan zapleteno, dvoumno in megleno. Sicer je predpostavljal, da bo nova ustava sprejeta s soglas ­ jem republik (kot alternativo je dopuščal ohranitev dotedanje ustave), družbenopolitični si­ stem naj bi še vedno temeljil na socialistični samoupravni demokraciji, ki pa bi dopuščala 359 Več o polemiki v: Jambrek, Ustavna demokracija, str. 282, 283. J® Več o tem v poglavju Oblast in opozicija. 361 Predlog o sočasnem sprejemanju se je pojavljal v uradnih dokumentih, v pogajanjih s federacijo - zlasti predsedstvom SFRJ - so sicer slovenski predstavniki skušali doseči, da bi najprej republike spremenile svoje ustave, potem pa bi se pogovarjali o spremembi zvezne ustave. 362 T. Hribar, Odločitev za samostojnost. 363 Magnetogram 73. seje predsedstva SRS, 30.10. 1989. Arhiv predsednika RS. 364 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 63. Ustavna osamosvojitev Slovenije 181 »politični pluralizem na socialističnih osnovah«. Uvedli naj bi tržno ekonomijo, odnosi v fe­ deraciji pa naj bi ustrezali »zahtevam moderne, učinkovite in demokratične federacije«. Fede­ racija naj bi zagotavljala teritorialno integriteto, varnost, ustavni sistem, enotno tržišče in možnosti za razvoj nerazvitih. 365 Slovenska oblast je, potem ko je predlog analizirala Udetova komisija, pred ­ lagana izhodišča zveznega predsedstva zavrnila, ker je bilo neskladje med izhodišči preveliko, pa tudi stopnjevanje krize ni omogočalo trezne razpra ­ ve. 366 Predlagala je, naj predsedstvo SFRJ določi rok, do katerega naj bi re ­ publike oblikovale svoja izhodišča za razpravo, tiste predloge za spremembe v političnem in gospodarskem sistemu, ki bi jih bilo mogoče soglasno sprejeti takoj, pa naj bi sprejeli v obliki amandmajev k ustavi iz leta 1974. Gospodarska reforma, ki jo je pripravljal novi premier Markovič, naj torej ne bi bila pove ­ zana z ustavnimi spremembami, tako kot je bilo to ob amandmajih leta 1988. Prizadevanja, da bi z novo zvezno ustavo uredili odnose v Jugoslaviji in nato izvedli zvezne volitve, so brez upanja na uspeh trajala še nekaj mesecev, zvezno predsedstvo pa je bilo prisiljeno upoštevati stališče, naj vsaka repub ­ lika pripravi svoj predlog, nato pa bi se o njem pogajali. Slovenija in Hrvaška sta v drugi polovici leta 1990 (že po zamenjavi oblasti) začeli pripravljati predlog konfederalne pogodbe, medtem ko so druge republike pri formulira ­ nju svojih predlogov izhajale iz koncepta t. i. moderne federacije. 367 Po sloven ­ skem plebiscitu decembra 1990 je vprašanje zvezne ustave postalo irelevant ­ no, čeprav misli nanjo v Beogradu niso opustili. Vprašanje bodoče ureditve Jugoslavije je v prvi polovici leta 1991 postalo predmet (neuspešnih) pogajanj med predsedniki predsedstev oz. predsedniki posameznih republik. V Sloveniji je strokovna skupina Zbora za ustavo, sestavljali so jo Tine Hribar, Jože Mencinger, Ivan Svetlik, Janez Šmidovnik, Boris Gaberščik ter koordinatorja France Bučar in Peter Jambrek (s skupino je sicer sodeloval tudi Anton Perenič), že od začetka leta 1989 pripravljala osnutek nove ustave in ga končala marca 1990. Ko ga je potrdil Zbor za ustavo, je bil tudi ob ­ javljen. 368 »Demosova« ustava, kot so jo neuradno imenovali, ker je postala del Demosovega programa (dejansko je bil krog političnih in drugih organizacij, ki so jo podpirali, širši, saj je bila npr. v Zboru za ustavo tudi ZSMS), je v osno ­ vi izhajala iz pisateljsko-sociološke ustave, vendar je bila dodelana in tudi že v celoti napisana v obliki členov. Po zamenjavi oblasti se je pri glavnih piscih ustave še okrepilo prepričanje, da bo ustava sprejeta do konca leta 1990. Eden glavnih avtorjev prejšnjih 365 Prednacrt - Predlog da se pristupi promeni ustava SFRJ, donošenjem novog ustava, pred ­ sedstva SFRJ, 17. 11. 1989. Arhiv predsednika RS. 3“ Magnetogram 83. seje predsedstva SRS, 8. 1. 1990, in pismo predsedstva SRS predsedstvu SFRJ, 11. 1. 1990. Arhiv predsednika RS. 267 Magnetogram 13. seje predsedstva RS, 29. 8.1990. Arhiv predsednika RS. 368 Demokracija, 10. 4. 1990. Osnutek je objavljen tudi v: Jambrek, Ustavna demokracija, str. 370-392. 182 Ustavna osamosvojitev Slovenije alternativnih ustavnih predlogov France Bučar je postal predsednik parla ­ menta, tudi drugi pisci ali sodelavci so bili izvoljeni za pomembne funkcije ali pa so bili znotraj Demosa zelo vplivni in so veljali za njegove ideologe (npr. Peter Jambrek, Tine Hribar, Dimitrij Rupel). S skorajšnjim sprejetjem ustave se je v glavnem strinjala tudi nova opozicija, za sprejem ustave pa si je močno prizadeval tudi novoizvoljeni predsednik predsedstva Milan Kučan. France Bučar in Milan Kučan sta se dogovorila, naj predlog za pripravo nove ustave izdela skupina strokovnjakov, ki uživa zaupanje tako vladne koali ­ cije kot opozicije. Na sestanku 28. maja 1990 pri predsedniku Kučanu, kjer sta sodelovala tudi Peter Jambrek in Lojze Ude, so opredelili osnovna izho ­ dišča za predlog, med drugim so oblikovali tudi možni inačici referenduma: najprej (jeseni 1990) referendum o Sloveniji kot samostojni, mednarodno pri ­ znani suvereni državi (v tem primeru bi bila ustava izvedbeni akt referendu ­ ma), ali pa (proti koncu leta 1990) referendum o končnem predlogu ustave. 369 Komisija, ki sta jo vodila Peter Jambrek in Lojze Ude, v njej pa so bili še Ivan Kristan, Anton Perenič, Tine Hribar, Lojze Janko, Tone Jerovšek, Janez Šmidovnik, Matevž Krivic in Miha Ribarič, je nato pripravila osnutek predloga predsedstva za sprejem nove ustave. Besedilo osnutka je predsedstvo spreje ­ lo 25. junija. 370 Še pred sprejemom je predsedstvo na pogovor povabilo pred ­ stavnike vseh parlamentarnih strank, ki so predlog ocenili za ustrezen. Skup ­ ščina je predlog sprejela 18. julija. 309 Jambrek, Ustavna demokracija, str. 285, 286. 370 Zapisnik in magnetogram 7. seje predsedstva RS, 25. 6.1990. Na seji so bili poleg predsed ­ nika Kučana in novih članov predsedstva (Matjaža Kmecla, Ivana Omana, Dušana Pluta in Cirila Zlobca) tudi France Bučar, Lojze Ude, Peter Jambrek in Dimitrij Rupel. Na osnutek ni bilo večjih pripomb, le Bučar je predlagal nekaj manjših sprememb besedila, med drugim o kočevskem zboru. Ustavna osamosvojitev Slovenije 183 DEKLARACIJA O SUVERENOSTI IN »PODVINSKA« USTAVA Ker so nekatere stranke hotele pospešiti normativno osamosvajanje mimo ustave, je prišlo do predloga, naj skupščina sprejme Deklaracijo o suverenosti države RS. Deklaracija je bila sprejeta 2. julija 1990. Razglašala je suverenost Slovenije, zahtevala od zveznih organov, da bodo v Sloveniji poslovali po nje ­ nih zakonih, Slovenija pa bo z ustavnim aktom določila, kateri zvezni zakoni v Sloveniji ne veljajo. Skupščini je določila enoletni rok za sprejem nove usta ­ ve, slovenski delegati pa naj ne bi več sodelovali v zveznem zboru. Deklara ­ cija ni bila zavezujoč pravni dokument (posamezna določila bi pričela veljati šele, ko bi datume opredelil parlament). Vladi ni nalagala konkretnih ukre ­ pov. Koristila je tako tistim, ki so želeli pospešiti osamosvajanje, ker je pome ­ nila psihološki pritisk, kot tistim, ki so si za primarni cilj najprej postavili druge naloge. Predlagatelji so se zavedali, »da ji ne bi smeli dajati prednosti pred močnejšimi izrazi narodove samoodločbe«. 371 Z Deklaracijo so skušali opozoriti vlado, naj nezadovoljstva zaradi slabih življenjskih razmer ne opra ­ vičuje z osamosvojitvenimi procesi, ampak naj se sama loti racionalizacije in strukturnih sprememb, ki bodo prinesle izboljšanje. Opozicijski poslanci so zanjo glasovali, da ne bi izgubili simpatij javnosti, sicer pa so jo imeli za še en manifestativni razglas, ki nima velike vrednosti. Vladajoči koaliciji so zamerili, ker ji Deklaracije ni poprej predstavila. Iz ena ­ kih razlogov so tudi nekateri člani predsedstva nanjo reagirali jezno, čeprav so tudi oni menili, da se sklada s stališči strank in je »logično nadaljevanje vzpostavljanja konfederalnega statusa Slovenije«. Raje bi tudi videli, da bi na ­ stala ob sprejetju pobude za začetek nove ustave. Predsedstvu se je zdelo problematično edino določilo o prenehanju dela delegatov v zveznem zboru (določilo je nastalo zaradi prepričanja, da je zve ­ zni zbor izraz nadaljevanja federativnosti, da ga je zato treba »demontirati« in ne privoliti v ponovne volitve, ker to pomeni štiriletno podaljševanje federa ­ cije). France Bučar (ki nad sprejemom Deklaracije tudi sam ni bil navdušen, saj se je zavzemal za miren prehod brez večjih pretresov) je vsebino Dekla­ racije pojasnjeval s tem, da je bila sprejeta »izrazito emocionalno, nihče se ni spraševal za posledice, to je bil enostavno protest, delovalo je dobesedno eruptivno«. 372 371 Peter Jambrek, Kako do samostojnosti, Demokracija, 10.7.1990, str. 6, citirano po: Jambrek, Ustavna demokracija, str. 210. 372 Magnetogram 8. seje predsedstva RS, 3. 7. 1990. Arhiv predsednika RS. 184 Ustavna osamosvojitev Slovenije Deklaracija je izzvala ostro reakcijo zveznega predsedstva, ocenilo jo je kot protiustavno dejanje, ki preprečuje razrešitev krize v Jugoslaviji, od slovenske skupščine je zahtevalo, naj jo prekliče, in zagrozilo, da bo uporabilo vsa sred ­ stva za preprečitev njene uresničitve, to pa je zahtevalo tudi od zvezne vlade. Hkrati jo je dalo v presojo zveznemu ustavnemu sodišču. 373 V pismu sloven ­ skemu predsedstvu in v posebni (omiljeni) deklaraciji za javnost se je pred ­ sedstvo SFRJ tudi zavzelo za sprejem amandmajev k zvezni ustavi, za pospe ­ šeno pripravo zakona o odcepitvi in za pripravo nove ustave SFRJ. Kljub sprejetju Deklaracije o suverenosti želje po sprejemanju tovrstnih dokumentov niso prenehale, bile pa so predvsem izraz različnih pogledov na to, kako do samostojnosti. Vlada je sredi oktobra (skoraj sočasno s pobudo poslanca socialistične stranke Viktorja Žaklja za razpis plebiscita o samostojni Sloveniji) dobila iz skupščine tudi predlog še ene deklaracije o samostojnosti slovenske države in predlog ustavnega zakona o prenehanju organov fede­ racije v razmerju do države RS, s katerim naj bi slovenski državni organi pre ­ vzeli pristojnosti organov federacije. IS je na predlog odgovoril negativno, na seji 25. oktobra je ocenil, »da glede na že sprejete akte in začete postopke v zvezi z uresničevanjem samoodločbe ni neposredne potrebe, da se sprejme deklaracija o samostojnosti slovenske države, ki jo predlagajo delegati. V ob ­ stoječi ustavni ureditvi tudi ni podlage za sprejem predlaganega ustavnega zakona o prenehanju pristojnosti organov federacije v razmerju do države Republike Slovenije ter prevzemu in izvrševanju teh pristojnosti s strani orga ­ nov države Republike Slovenije. Tako odločitev je po mnenju IS skupščine RS možno sprejeti le s spremembo ustave RS. Podlaga za tako odločitev in njeno izvedbo bo dana z novo ustavo RS. Le v primeru skrajne nuje bo po ­ trebno že pred sprejemom nove ustave sprejeti tako odločitev o spremembi obstoječe ustave, pri čemer bo potrebno ustvariti tudi vse pogoje za izvedbo take odločitve. Taka skrajna nuja po mnenju izvršnega sveta skupščine Re­ publike Slovenije sedaj ni podana.« 374 Predlog predsedstva za sprejem nove ustave, ki ga je konec junija poslalo v skupščino, se je skliceval na zgodovinske dogodke od sredine 19. stoletja naprej (marčna revolucija, Majniška deklaracija leta 1917, NOB, kočevski zbor, zasedanje SNOS v Črnomlju) do dogodkov konec osemdesetih let (Majniška deklaracija 1989, Temeljna listina, amandmaji k slovenski ustavi, skupščinska Deklaracija o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za republiko Slo ­ venijo, slovenska in jugoslovanska ustava) ter na mednarodne akte (med ­ narodni akt o državljanskih in političnih pravicah z načelom o samoodločbi iz leta 1966, Zaključni akt helsinške konference iz leta 1975). V osnovnih iz­ hodiščih je izhajal iz »Demosove« in »pisateljske« ustave (temeljnih človekovih pravic in državljanskih svoboščin, pravice do samoodločbe, dejstva, da so 373 Zapisnik 9. seje predsedstva RS, 6.7.1990 (o reakciji zveznega predsedstva je na seji poro ­ čal Drnovšek); Saopštenje sa sednice predsedstva SFRJ od 6. jula 1990; vse Arhiv predsednika RS. 374 Zapisnik 29. seje IS skupščine RS, 24. 10. 1990. Arhiv vlade RS. Ustavna osamosvojitev Slovenije 185 Slovenci z lastnimi močmi oblikovali narodno samobitnost in uveljavili držav ­ nost, in namena, da se slovenskemu narodu in Sloveniji zagotovi ekonomski, politični in socialni razvoj). Pojma svetost življenja in človekovo dostojanstvo sta bila zamenjana s formulacijo o sodobnem razumevanju življenja, po ka­ terem človek ni gospodar življenja, ampak dedič. Predlog je izhajal iz načela parlamentarne demokracije in ločenosti vseh treh vej oblasti. 375 Komisija slovenske skupščine je 24. junija imenovala strokovno skupino za izdelavo osnutka ustave, ki so jo sestavljali Franci Grad, Tine Hribar, Peter Jambrek, Tone Jerovšek, Matevž Krivic in Anton Perenič. Skupino je koordi ­ niral Peter Jambrek, strokovni tajnik je bil Miro Cerar. Skupina je osnutek iz­ delala avgusta in ga izročila predsedniku skupščine. Ker je delala v Podvinu, je osnutek dobil ime »podvinska« ustava. 376 Po dogovoru med pisci ustave, predsednikom skupščine Francetom Bučarjem in predsednikom Demosa Jo ­ žetom Pučnikom naj bi ustavo sprejeli do 23. decembra. Ustavna komisija je poleg delovne skupine imenovala še manjšo usklajevalno skupino, v kateri so bili zastopniki najmočnejših parlamentarnih strank in ki je - po pričevanju Tineta Hribarja - z delovno skupino hitro našla skupni jezik. Težave pa so se začele, ko sta o osnutku začeli razpravljati sama ustavna komisija in nato še skupščina. 377 Ta je osnutek sicer sprejela, toda z več kot sto amandmaji, na novo pa se je odprla vrsta vprašanj. Znova je postal sporen tudi datum spre ­ jema ustave. V javni razpravi, ki je sledila - nanjo so močno vplivali strankarski boji pa tudi pritisk Cerkve -, so bili predmet polemik zlasti pojem svetost življenja, vprašanje lastninske pravice tujcev oz. lastnine sploh (njene socialne funk ­ cije), sestava parlamenta (eno- ali dvodomen), vprašanje demilitarizacije, lo ­ kalne samouprave, pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otroka in še nekatera druga. 375 Jambrek, Ustavna demokracija, str. 393-400. 37li Več o tem v: Miro Cerar, Gorazd Perenič (ur.), Nastajanje slovenske ustave, Izbor gradiv za ustavna vprašanja 1990-1991, zv. I-III, Lj. 2001. 377 T. Hribar, Začetek in konec Demosa (objavljeno tudi v: T. Hribar, Slovenci kot nacija, str. 123). 186 Ustavna osamosvojitev Slovenije PLEBISCIT Ker ustavna komisija ni mogla doseči konsenza in je osamosvojitveni pro ­ ces začel zastajati, so Demosovi ideologi videli rešitev v obratni varianti, torej najprej plebiscit in potem ustava. Plebiscit kot možna varianta osamosvojitve se je v raznih oblikah pojavil večkrat. Demos ga je predvidel že januarja 1990 v programu, ki je bil objavljen pod naslovom Deklaracija o samoodločbi. Za­ pisali so: »Svobodne parlamentarne volitve, ki naj bi potekale to pomlad, ple­ biscit, ki naj bi udejanil narodovo pravico do samoodločbe, ter referendum, ki naj bi določil naravo slovenske države in ustave, pa štejemo za neposredne in nujne pogoje, ki naj omogočijo uresničitev naših vrednot in ciljev.« 378 Ideja o plebiscitu je bila na Jambrekovo pobudo, obravnavana tudi ob pripravljanju predloga predsedstva za novo slovensko ustavo. V skupščini je plebiscit o sa­ mostojnosti in neodvisnosti Slovenije 4. oktobra predlagala opozicijska So ­ cialistična stranka Slovenije (nekdanja SZDL), ki pa ni imela velike politične moči. Njen predlog je bil zavrnjen, saj so bili vodilni veljaki Demosa tedaj še prepričani, da je osamosvojitev »njihov« projekt in da ga je tako treba tudi izpeljati. Zaradi nesoglasij v Demosu glede ustave je bil 10. novembra v Poljčah sklican posvet poslancev, na katerega so bili povabljeni tudi Peter Jambrek, Tone Jerovšek in Tine Hribar kot pisci ustave, ki so se že prej dogovorili, da bodo predlagali plebiscit. Ideja o plebiscitu je bila na posvetu po začetnih dvomih sprejeta. 379 Na posebnem sestanku poslancev večinske parlamentarne koalicije 10. in 11. novembra so pisci »Demosove« ustave predlagali, naj bi bil plebiscit 23. ali najkasneje 30. decembra. Vprašanje na glasovalnem lističu naj bi se glasilo: »Ali naj postane Slovenija na dan tega plebiscita neodvisna in suverena drža ­ va, ki ni združena v SFRJ?«380 Po mnenju predlagateljev naj bi se pogajanja z jugoslovanskimi oblastmi in jugoslovanskimi republikami o bodoči ureditvi odnosov začela takoj, ko bi se državljani Slovenije izrekli za neodvisnost. Pogajali naj bi se o osamosvojitvi 578 Deklaracijo o samoodločbi sta napisala Peter Jambrek in Dimitrij Rupel, objavljena je bila v Delu (18.1.1990, str. 3), v Novi reviji (letnik 9, št. 95,1990, str. 244-246) ter v: Jambrek, Ustavna demokracija, str. 196-201. 379 O podrobnostih in ozadjih sestanka v Poljčah in sprejema ideje o plebiscitu gl.: T. Hribar, Začetek in konec Demosa; isti, Slovenci kot nacija, str. 131-133; Jambrek, Ustavna demokracija, str. 213-221. 380 Predlagana je bila tudi alternativa »na dan razglasitve nove slovenske ustave«. Ustavna osamosvojitev Slovenije 187 NB Slovenije, vpeljavi denarne enote, vzpostavitvi diplomatske službe, o raz- pustitivi JLA v Sloveniji in preoblikovanju TO Slovenije v slovensko vojsko, ustanovitvi ključnih državnih organov v Sloveniji. Nova slovenska ustava naj bi bila sprejeta do februarja ali marca 1991- Tako naj bi bila vzpostavljena efektivna oblast najkasneje v šestih mesecih po razglasitvi rezultatov plebisci ­ ta, nove volitve naj bi bile spomladi 1992. Takoj bi si morali začeti tudi priza ­ devati za mednarodno priznanje Slovenije. Ker je bilo slovensko gospodarstvo v precejšnji krizi in ker tedanja vlada naj ne bi bila dovolj učinkovita za iz­ vedbo osamosvojitve v predlaganem kratkem času, naj bi sestavili vlado na ­ rodne enotnosti, ki bi izpeljala osamosvojitev. Po mnenju predlagateljev bi uspešen plebiscit pogajalcem z Jugoslavijo dal dovolj prepričljivosti za uspešna pogajanja. Najslabša možnost bi po nji ­ hovem mnenju bila, če bi bila najprej pogajanja, nato pa, če ta ne bi uspela, plebiscit. Tak predlog je bil seveda zelo radikalen, dejansko je pomenil takojšnjo raz ­ glasitev odcepitve (razen če bi se ta odložila do sprejetja ustave) in nobenega zagotovila ni bilo, da se bodo federacija in druge republike sploh pripravlje ­ ne pogajati, prav tako pa ni upošteval morebitne reakcije mednarodne skup ­ nosti. Predlog za plebiscit je že v vladajoči koaliciji naletel na različne odmeve, vendar je predlagateljem uspelo prepričati večino strankarskih voditeljev. Ugovarjali so zlasti desno usmerjeni nacionalisti, ki so se bali negativnega izi­ da plebiscita, saj so menili, da slovenski narod še ni dovolj zrel za tako odlo ­ čitev. Po njihovem mnenju naj bi osamosvojitev izpeljala vladajoča elita, ne da bi preverila, ali ima za to večinsko podporo prebivalstva ali ne. Predlog je nato postal javen, vlada je pripravila osnutek zakona, vladajoča koalicija pa se je o izvedbi in vsebini plebiscita začela pogajati z opozicijo. Opozicijske stranke, zlasti bivši komunisti in bivša mladinska organizacija, plebiscita sprva niso želele. Vladajoči koaliciji so očitale, da je odločitev o plebiscitu sprejela sama in da je celo določila datum, 381 da torej »strankarski parlament« diktira pogoje »pravemu parlamentu«. Ker je grozila nevarnost političnega razcepa, je posredovalno vlogo prevzel predsednik predsedstva Milan Kučan, ki je v ta namen sklical več sestankov, na katere so bili povab ­ ljeni strankarski prvaki. 382 Na sestanku predstavnikov parlamentarnih strank 14. novembra so se načelno dogovorili o izvedbi plebiscita. Sklenili so »poli ­ tično premirje«, nerazrešena pa so ostala še mnoga konkretna vprašanja. O teh so se predstavniki strank pogovarjali deloma neposredno, deloma pa prek poslanskih klubov in ustavne komisije v skupščini, ki je o plebiscitu (osnutku zakona, ki ga je pripravila vlada) razpravljala štirikrat (13., 21. in 23. 381 Datum - 23. december, ko naj bi bila po prvotnih predvidevanjih sprejeta nova ustava - je po Demosovem posvetu v Poljčah v javnosti vnaprej napovedal predsednik Demosa Jože Pučnik. 382 V arhivu predsedstva RS je ohranjenih nekaj zapisnikov teh sestankov, vzdušje, v katerem so potekali, pa je opisal tedanji sekretar vlade Aleš Čerin (Vsi moji predsedniki, str. 267-276). 188 Ustavna osamosvojitev Slovenije novembra ter 6. decembra, tik pred sejo vseh treh zborov skupščine, ki je po ­ tem istega dne tudi sprejel zakon o plebiscitu). Slovensko vodstvo je z vsebino plebiscita seznanilo tudi predstavnike Hrvaške. 383 Vlada, ki bi bila najbolj odgovorna za izvedbo plebiscita, je pri pripravi zakona skušala pridobiti čim več manevrskega prostora, kar je pomenilo čim manj obvezujoče vprašanje na glasovalnem lističu in čim bolj široko interpre ­ tacijo zakona. Prvotno inačico zakona o plebiscitu, ki ga je pripravila vlada, je ustavna komisija skupščine na seji 13. novembra zavrnila, češ da je premalo dodelan. Neenotnost med strankami (deloma tudi v vladajoči koaliciji) in v javnosti se je kazala zlasti ob tehle vprašanjih: - ali je plebiscit sploh potreben (argument, da se da osamosvojitev izpeljati tudi s sprejetjem ustave oz. zgolj s spreminjanjem zakonodaje oz. dosled ­ nim uresničevanjem že sprejetih osamosvojitvenih zakonov); - če je potreben, kdaj ga izpeljati (nekateri so menili, da je predlagani 23. december prezgoden, in zahtevali, naj vlada prej pripravi analizo vzrokov za plebiscit, pa tudi posledic, zlasti za ekonomski, vojaški in mednarodni položaj Slovenije; opozarjali so na neugodne mednarodne okoliščine, saj so prav takrat potekale priprave na zasedanje KEVS v Parizu, mednarodni dejavniki pa so bili dezintegraciji Jugoslavije izrazito nenaklonjeni in so Slovenijo tudi svarili pred enostranskimi koraki; opozicija je še posebej menila, da je treba počakati na izid večstrankarskih volitev v drugih ju ­ goslovanskih republikah januarja 1991, se potem z njimi pogajati o bodoči konfederalni ureditvi Jugoslavije in šele če ta pogajanja ne bi bila uspešna, izvesti plebiscit; zato so predlagali kasnejši datum plebiscita - od februar ­ ja dalje; predsednik države je menil, da je plebiscit mogoče odlagati naj ­ dlje do konca januarja, saj se bo tedaj že videlo, ali je Slovenija zmožna doseči konsenz z drugimi republikami, s tem pa so se strinjali tudi pred ­ stavniki Demosa); - kateri zakoni naj se sprejmejo pred izvedbo plebiscita (šlo je predvsem za zakon o državljanstvu, na osnovi katerega naj bi plebiscit sploh izvedli; ugovor proti zakonu je bil, da država de facto sploh še ne obstaja in da torej zakona ni mogoče sprejeti »vnaprej«; - plebiscit je bil potem izveden na podlagi volilnih seznamov, tako kot prve demokratične volitve); - kakšen naj bo rok za uresničitev plebiscitarne odločitve (nekateri so me ­ nili, da roka ni treba določiti, pač pa naj vlada in parlament ravnata po lastni presoji; drugi so menili, da je to zavajajoče in nejasno in da pomeni odlaganje osamosvojitve; najradikalnejši so bili za uresničitev na dan plebi­ scita; nekateri pa so bili za to, da se plebiscit uresniči s sprejemom ustave; 383 Hrvaška in Slovenija sta tedaj še tesno sodelovali in usklajevali politiko do federacije, hrvaški predsednik Franjo Tuđman pa je bil užaljen, ker ga slovenski predstavniki o predlogu za plebiscit niso obvestili, še preden je prišel v javnost. Ustavna osamosvojitev Slovenije 189 - nazadnje je bila sprejeta odločitev, da se določi konkreten datum, ta pa je določal, da mora biti samostojnost uresničena šest mesecev po plebi­ scitu); - kateri rezultat naj zadošča za uspeh plebiscita (precej politikov je menilo, da zadostuje samo večina od tistih, ki se bodo plebiscita udeležili; nekateri so menili, da večina udeležencev v primeru, če bi bila udeležba na volitvah več kot 50-odstotna; opozicija in predsedstvo države pa sta menila, da je tudi to premalo prepričljivo in da bo plebiscit uspešen le, če bo za glaso ­ vala večina vseh volilnih upravičencev); - kaj naj bo zapisano na glasovalnem lističu (samo vprašanje »Ali ste za sa­ mostojno in neodvisno Slovenijo?«, ali pa konkretnejše, ki bi npr. zahtevalo odločitev glede državne ureditve - federacija v sedanji obliki, ali konfede ­ racija, ali pa samostojna Slovenija brez povezave z drugimi jugoslovanskimi republikami). Po intenzivnih strankarskih pogajanjih in razpravah v poslanskih klubih je bil na drugi seji ustavne komisije 21. novembra dosežen konsenz o vsebini zakona oz. o možnih variantah. Vprašanje na glasovalnem lističu naj bi se po prvi varianti glasilo: »Ali naj Republika Slovenija postane neodvisna država?«, po drugi pa naj bi bilo v oklepaju dodano še: »Ali naj se Republika Slovenija izloči iz SFRJ?« Ustavna komisija je tudi pri uspešnosti referenduma dopuščala dve varian ­ ti: po prvi naj bi bil referendum uspešen, če bi pozitivno glasovala večina tistih, ki so prišli na volišče in glasovali, po drugi, če bi glasovala večina vseh glasovalnih upravičencev. O osnutku zakona so 21. novembra razpravljali vsi trije skupščinski zbori. Na osnovi njihovih pripomb je ustavna komisija 23. novembra sprejela nov osnutek zakona, v katerem je ostala prva verzija vprašanja, torej »Ali naj Re­ publika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« (predlagatelji so menili, da odločitev za samostojnost dopušča možnost bodisi za konfedera ­ cijo z drugimi jugoslovanskimi republikami, bodisi za popolno samostojnost, če pogajanja o konfederaciji ne bi bila uspešna, bodisi za kakršnekoli druge povezave, hkrati pa daje dovolj manevrskega prostora za postopno uresniči ­ tev samostojnosti). V posebnem razglasu naj bi parlament državljanom Slovenije povedal, o čem glasujejo. Različic pojasnila je bilo več, v končni verziji razglasa vsem vo ­ livcem je bilo zapisano, da bo odločitev za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo sprejeta, če bo zanjo glasovala večina vseh volivcev; da Slovenija kot samostojna država ne bo več združena v zvezno državo SFRJ; da se postopna uveljavitev statusa Slovenije uredi z ustavnim aktom za izved ­ bo ustavne odločitve, sprejete na plebiscitu, z novo ustavo in ustavnim zako ­ nom za uvedbo ustave; da bo Slovenija kot samostojna in neodvisna država lahko sklepala meddržavne pogodbe - vključno s konfederalno pogodbo - z državami drugih jugoslovanskih narodov; da bo na plebiscitu sprejeta odlo ­ 190 Ustavna osamosvojitev Slovenije čitev zavezovala skupščino, da v šestih mesecih sprejme vse akte in ukrepe, potrebne za to, da Slovenija prevzame izvrševanje pravic, ki jih je bila pre ­ nesla na organe SFRJ, in da hkrati začne pogajanja z drugimi republikami o pravnem nasledstvu SFRJ in o bodoči ureditvi medsebojnih odnosov po na ­ čelih mednarodnega prava. Glede uspeha referenduma je ustavna komisija menila, da zanj zadostuje večina vseh glasovalnih upravičencev, ki so glasovali, vendar so nekateri člani ustavne komisije zahtevali amandma, v katerem bi bilo zapisano, da je ple­ biscit uspešen, če zanj glasuje 51 odstotkov vseh glasovalnih upravičencev. To so argumentirali s tem, da bi le tak rezultat dal plebiscitu kredibilnost tudi v tujini. Vprašanje, kolikšna udeležba zadostuje za uspeh referenduma, je torej ostalo še odprto. Dolgo časa je bil sporen tudi datum plebiscita, saj so po podatkih, ki so jih imeli politiki, turistične agencije prodale veliko aranžmajev za božične in novoletne praznike, in so se bali, da bo zaradi tega udeležba na plebiscitu nizka. Stranke so se o teh vprašanjih še pogajale in nazadnje tik pred sejo parla ­ menta 6. decembra dosegle in podpisale sporazum, ki ga je predlagala in zanj napisala prvi osnutek Spomenka Hribar. O sporazumu je predsednik ustavne komisije poročal ustno, objavljen pa je bil teden dni kasneje (11. decembra) v skupščinskem Poročevalcu skupaj z drugimi plebiscitnimi dokumenti. Ko so stranke sprejele predlog sporazuma, je ustavna komisija sprejela tudi prečiščen predlog zakona o plebiscitu. Obenem je sprejela tudi predlog predsedstva, vlade in dveh poslanskih klubov, po katerem bi bil referendum uspešen, če bi zanj glasovala večina vseh glasovalnih upravičencev. Predlog zakona je slovensko skupščino zavezoval, da ob uspešnem ple­ biscitu v šestih mesecih sprejme ustavne in druge akte, ki so potrebni, da Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, in ki so bile ob vstopu Slo ­ venije v FLRJ prenesene na federacijo, in se začne z drugimi republikami po ­ gajati o pravnem nasledstvu SFRJ ter bodoči ureditvi medsebojnih odnosov po načelih mednarodnega prava. Ponudi naj tudi konfederalno pogodbo. V predlogu zakona o plebiscitu je bilo tudi zapisano, da se na temelju trajne in neodtujljive pravice slovenskega naroda do samoodločbe v Sloveniji izvede splošni ljudski referendum (plebiscit) za odločitev, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Na plebiscitu glasovalni upravičenci z »da« ali »ne« odgovorijo na vprašanje »Ali naj Republika Slovenija postane samo ­ stojna in neodvisna država?«. Plebiscit se izvede 23. decembra 1990. Pravico glasovanja imajo osebe, ki imajo v republiki splošno volilno pravico po zako ­ nu o volitvah v skupščine. Izvedbo plebiscita vodijo volilni organi, določeni z zakonom o volitvah v skupščine (sledijo določbe o načinu izvedbe plebi­ scita in ugotavljanju izida ter možnih pritožbah). Skupščina Republike Slove ­ nije slovesno razglasi odločitev o samostojnosti (če je ta sprejeta) na skupni seji vseh zborov in hkrati tudi program dela za uresničitev odločitve. Plebiscit Ustavna osamosvojitev Slovenije 191 ne izčrpa pravice slovenskega naroda do samoodločbe, zakon začne veljati naslednji dan po objavi v uradnem listu. Na seji vseh treh zborov skupščine 6. decembra je bil poleg zakona o ple­ biscitu sprejet tudi razglas državljanom Republike Slovenije (vsem volivcem) v zvezi s plebiscitom. Poslanci so obenem prejeli poročilo vlade z naslovom Osamosvajanje Slovenije, ki je govorilo o pomenu in namenu plebiscita, po ­ sameznih vidikih osamosvajanja (gospodarstvo, mednarodni vidik, družbene dejavnosti, manjšine, nacionalna varnost) in o aktivnostih po plebiscitu. V gradivu je vlada predvsem argumentirala, zakaj za Slovenijo življenje v Jugoslaviji ni več možno (nezmožnost samostojnega ukrepanja, prevelike raz ­ like v razvitosti, neuspešnost gospodarskih reform in ohranjanje socialisti ­ čnega sistema, nezmožnost Jugoslavije, da se vključuje v evropske integra ­ cijske tokove). Opozorila je na negativne posledice in tveganja osamosvajanja (reakcija preostalih delov Jugoslavije, izguba jugoslovanskega trga, izguba premoženja v drugih delih Jugoslavije, negativna reakcija mednarodne skup ­ nosti, zlasti finančnih institucij, kot npr. Svetovne banke, GATT in drugih, ve ­ liki stroški vzpostavitve lastnega gospodarskega sistema). Vlada je ocenjevala (kar se je kasneje izkazalo kot točno, op. B. R.), da bi pretrganje stikov z ju ­ goslovanskim trgom pomenilo 37-odstotno zmanjšanje slovenske proizvod ­ nje (kar pa je Slovenija po osamosvojitvi v dveh letih nadomestila z izvozom v zahodnoevropske države, op. B. R.). Vlada je računala, da se meje z Avstrijo, Madžarsko in Italijo ne bodo spreminjale, ker so predmet mednarodnih po ­ godb, mejo s Hrvaško pa bo treba določiti. JLA naj bi se po dogovoru v dolo ­ čenem času umaknila iz Slovenije, Slovenija pa sama v celoti prevzela ob ­ rambne funkcije. Sprejeti sta bili tudi Deklaracija o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope, s čimer je Slovenija želela izraziti, da bo po izvedbi plebiscita in uresničitvi samostojnosti spoštovala človekove pravice in da želi postati čla­ nica Sveta Evrope, in pa Izjava o dobrih namenih, ki jo je predlagalo pred ­ sedstvo. V njem je slovenska država zagotavljala manjšinama in pripadnikom drugih narodnosti s stalnim bivališčem v Sloveniji vse z ustavo določene pravice in pravico do vsestranskega kulturnega in jezikovnega razvoja ter možnost, da lahko pridobijo državljanstvo, če to želijo. Izraženo je bilo tudi stališče, da vzpostavitev samostojne države ni usmerjena zoper nikogar v Jugoslaviji in ponudba za konfederalno ureditev, s čimer naj bi Slovenija pre ­ vzemala svoj delež odgovornosti za demokratizacijo na celotnem območju Jugoslavije. Na isti seji vseh treh zborov skupščine je bil sprejet še predlog, da bo Slovenija na plebiscit povabila mednarodne opazovalce. (Ker so ES, ZDA in druge pomembne države imele negativen odnos do plebiscita, se ga uradni predstavniki mednarodnih institucij in posameznih držav niso udeležili.) Zakon o plebiscitu je bil sprejet z 203 glasovi za, nobenim proti in s štirimi vzdržanimi. Pred glasovanjem pa so posamezni poslanci iz desničarskih vrst, 192 Ustavna osamosvojitev Slovenije čeprav so njihove stranke podpisale sporazum, še skušali spremeniti sklep, da je plebiscit uspešen le, če glasuje za večina vseh volilnih upravičencev. Pri tem so kritizirali opozicijske stranke, češ da so z vztrajanjem pri tako visoki zahtevi želele plebiscit izničiti. Za ponazoritev navajam nekaj odlomkov iz razprav opozicijskih poslan ­ cev. 384 Anton Tomažič: »Čedalje bolj sem prepričan, da del opozicije s plebiscitom ne misli iskreno. So za plebiscit, niso pa za njegov pozitivni izid. Drugače si namreč ne morem in ne znam razlagati nasprotovanja predlagani - od ustav ­ ne komisije - logični, običajni in demokratični rešitvi glede izida glasovanja. To je: odločitev o samostojnosti je sprejeta, če se plebiscita udeleži večina glasovalnih udeležencev in če se za to izreče večina udeležencev. To, kar se­ daj predlaga opozicija, in, na žalost, kar je sprejelo tudi predsedstvo in vlada, je po mojem mnenju neodgovorno igračkanje z usodo slovenskega naroda in vseh prebivalcev Slovenije. Predlog, ki ga imamo sedaj pred seboj /.../, vodi do diktata manjšine nad večino. Primer: glasuje 65 odstotkov volilnih upravi ­ čencev. To je lahko dosti realno; to bo pozimi, sneg, stari ljudje, ljudje, ki so odpotovali, in še morda kaj drugega. In se 75 odstotkov ljudi izreče ‘za’ sa­ mostojno Slovenijo, vendar to znese 48,75 odstotka. Skratka, ni samostojne Slovenije, je še naprej Jugoslavija /.../« Hubert Požarnik: »Poglejmo samo, kaj pišejo in govorijo opozicijski poslan ­ ci v javnosti. Učinek njihovih nastopov v javnosti je en sam. Z njimi skušajo ustvariti v ljudeh dvome, bojazni, apatijo, malodušje, v skupščini pa skušajo doseči pogoje in merila za izvedbo in uspeh plebiscita, ki realno zmanjšujejo možnosti, da bi tudi uspel /.../ Pozivam poslance opozicije in njihove stranke, da takoj prenehajo s svojim trgovanjem s pesimizmom in širjenjem defetizma v javnosti in da prevzamejo vso odgovornost za njegov (plebiscitni, op. B. R.) neuspeh.« Odgovor opozicije je bil, da sprejema odgovornost za uspešno izvedbo plebiscita (Miran Potrč), Jaša Zlobec pa je dejal: »/.../ če nimamo poguma, da verjamemo lastnemu narodu, nismo vredni, da sedimo v skupščini, vladi in predsedstvu, in lahko vsi skupaj spokamo kovčke in gremo domov.« Plebiscit je kritiziral tudi poslanec JLA Milan Aksentijevič (po rodu Srb), ki je za prebivalce drugih republik, živeče v Sloveniji (večinoma ekonomske emigrante iz obdobja po drugi svetovni vojni, nacionalno mešane in raz ­ pršene po raznih industrijskih središčih), zahteval enak status, kot sta ga uži ­ vali avtohtoni (in že stoletja strnjeno naseljeni) madžarska in italijanska manj ­ šina. Njegov predlog je bil zavrnjen, plebiscit pa je kljub temu uspel, saj se je glasovanja udeležilo 93,2. odstotka volilnih upravičencev, od katerih jih je za samostojnost glasovalo 88,2 odstotka. 384 Vse razprave so povzete po magnetogramu 11. skupne seje vseh zborov skupščine RS, 6. 12. 1990. Arhiv DZ RS. Ustavna osamosvojitev Slovenije 193 Presoja, da bo ustavnopravno osamosvojitev moč hitreje in laže doseči s plebiscitom kot s sprejetjem nove ustave, se je tako izkazala kot pravilna. Po ­ litične turbulence znotraj Demosa in na slovenskem političnem prizorišču sploh pa so še naprej zavirale sprejem nove ustave. Na odlog so vplivale tudi razmere po razglasitvi samostojnosti, zlasti spre ­ jetje Brionske deklaracije, s katero je bil proces osamosvajanja za tri mesece »zamrznjen«. Ustava je bila - sicer z mnogimi popravki, a v temeljih še vedno kot »podvinska ustava« - sprejeta šele po osamosvojitvi, 23. decembra 1991, torej v času, ko je Slovenija že imela tudi mednarodno državno težo, saj je bilo znano, da jo bo januarja 1992 priznala ES. 194 Ustavna osamosvojitev Slovenije JLA - EDINA OBOROŽENA VOJAŠKA FORMACIJA Konflikt med JLA in Slovenijo je segal v zadnje obdobje druge svetovne vojne, ko je bila ukinjena samostojna slovenska partizanska vojska, parti ­ zanski poveljniki pa razporejeni na razne dolžnosti po Jugoslaviji. 385 Armada je do leta 1969 ostala edina oborožena vojaška formacija v Jugoslaviji. V njej je zelo hitro prevladala mešanica starojugoslovanske oficirske mentalitete in togega sovjetskega organizacijskega sistema, v celoti pa je bila sprejeta tudi sovjetska vojaška doktrina, ki se je bistveno razlikovala od partizanske. Delo ­ ma je bila spremenjena v dveh velikih povojnih krizah, ob sporu z informbi- rojem (1948) in ob tržaški krizi (1953), ko so v pričakovanju agresije sil varšav ­ skega pakta oz. spopada z zahodnimi državami znova poudarjali izkušnje iz NOB, vendar so partizansko taktiko v vojaških šolah sistematično začeli po ­ učevati šele ob koncu petdesetih let.386 Po intervenciji sil varšavskega pakta v Češkoslovaško leta 1968 je prevla ­ dalo spoznanje, da JLA ni zmožna ubraniti frontalnega napada z vzhoda, na tedanjega obrambnega ministra, generala Ivana Gošnjaka, pa so letele kritike, da je obrambo koncentriral predvsem proti zahodu v prepričanju, da SZ zgo ­ dovinsko ni več nevarna za Jugoslavijo. Tega gotovo ni storil samovoljno, ampak z odobritvijo Tita, ki ga je v konfliktih z liberalneje usmerjenimi ge­ nerali v armadi ves čas podpiral. Prav med napadom na Češkoslovaško so v Jugoslaviji ukinili vrsto operativnih enot severno od Drave, Save in Donave ter vzhodno od Morave in Vardarja. Sledilo je več sej zveznega sveta za SLO (ki jih je vodil Tito) in izvršnega komiteja CK ZKJ, posledica je bil sprejem sklepa o dvokomponentnosti ob ­ rambe: JLA kot sila, ki bo ob morebitnem napadu sprejela in zadržala prvi udarec, in TO, ki se bo upirala na okupiranih območjih. 387 385 Na drugem zasedanju Avnoja je Tito slovenskemu generalu Jaki Avšiču zagotovil, da bo slovenska vojska po vojni ostala in da bo v njej poveljevalni jezik slovenski. Zaradi razvoja do ­ godkov ob koncu vojne (mednarodnih razmer, izvedbe revolucije in sovjetskega vpliva na preob ­ likovanje partizanske vojske v regularno armado) se to ni zgodilo. Avšič si je vse od sredine šestdesetih let dalje stalno prizadeval, da bi Slovenci služili vojaški rok v svoji republiki in da bi slovenski jezik postal enakopraven v JLA, o čemer je tudi večkrat pisal Titu. 386 Obdobja v povojnem razvoju JLA so opredeljena različno, v glavnem jih vojaški strokov ­ njaki delijo takole: do 1958, 1958-1969 in 1969-1985. Sedaj dodajajo še obdobje 1985-1992. (Ilija T. Radaković, Besmislena Yu ratovanja, Bg. 1997, str. 38-40; dalje: Radaković, Besmislena Yu ra ­ tovanja.) 387 Aleksandar Nenadović, Razgovori s Kočom, Zg. 1989; Radaković, Besmislena YU rato ­ vanja. ILA in Slovenci 197 Takoj ko so se odnosi s SZ po sporu z informbirojem izboljšali, so namreč znova prešli na klasično doktrino in so, kot je rekel Tito, »to stran proti Vzho ­ du izpraznili in se orientirali proti Zahodu«. 388 Šele leta 1957 se je koncept obrambe znova spremenil, teoretično je teme ­ ljil na SLO s partizanskimi enotami, vendar ga v resnici niso uvedli. General Gošnjak je načrt zaklenil v predal, razpravo o njem pa je šele konec šestde­ setih let ponovno pričel Nikola Ljubičič, čeprav se je tudi sam kasneje ustrašil začetega procesa in ga skušal zavreti. Razprava se je začela zaradi prizadevanj liberalne skupine generalov, ki jo je močno podpiral tudi tedanji zunanji minister Koča Popovič, sicer znan partizanski komandant. 389 Kljub temu pa predlog, naj bi Gošnjaka zamenjal hrvaški general Bogdan Oreščanin, ki je poleg sonarodnjaka generala Ivana Rukavine najbolj zago ­ varjal reorganizacijo JLA, ni bil sprejet. Tito se je - čeprav je tudi Gošnjak za svojega naslednika predlagal Oreščanina - odločil za Srba Nikolo Ljubičiča (kateremu je že od vojnih časov naprej zelo zaupal, op. B. R.). Tedaj je bil tudi Tito prepričan, da morajo TO, pa tudi občine, imeti puške in celo lahko proti ­ oklepno orožje, lahko artilerijo, minometalce, breztrzajne topove in lahke protiavionske topove. 390 Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let je Tito precej liberalno gledal tudi na uporabo jezikov v JLA. Zahteve po enakopravnosti jezikov v JLA je imel za povsem legalne, menil je, da bi se morala vsaj večina oficirjev naučiti slovenščine in makedonščine, da vojakov ni mogoče prisiliti, naj bi se med služenjem vojaškega roka naučili druge jezike, in da je treba anali ­ zirati, ali naj bo v posameznih republikah poveljevalni jezik v celoti enonacio- nalen ali pa naj služi predvsem »notranji komunikaciji« med oficirji in vojaki. Menil je tudi, da jeziki narodnosti (manjšin), kot sta albanski ali madžarski, ne morejo biti na isti ravni kot makedonski in slovenski, da pa je treba videti, kako bi se uporabljala tam, kjer pripadniki teh dveh narodnosti služijo »kom ­ paktno«. 391 Posledica tedanjega liberalnega odnosa do tega vprašanja je bila ustavna opredelitev o enakopravnosti jezikov v JLA oz. oboroženih silah, ki pa se v praksi ni izvajala, saj so bili zakonodaja in notranja pravila v JLA ožji od ustavnih opredelitev. Na načelni ravni pa je stališče konec sedemdesetih let spremenil tudi Tito. Na vlogo armade so v Sloveniji gledali drugače kot drugod po Jugoslaviji. Ta različnost je izhajala še iz druge svetovne vojne: Slovenija je bila tedaj edina pokrajina, v kateri je bila civilna oblast (OF oz. njen IO) tista, ki je postavljala 388 Sa sednice saveta za narodnu odbranu, održane 30.10. 1968. godine. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, predsednikovo gradivo). - Gradivo je posredoval Ivan Dolničar, tedaj se­ kretar sveta za SLO predsedstva SFRJ. 385 Več o tem: Aleksandar Nenadovič, Razgovori s Kočom, Zg. 1989. 390 Sa sednice saveta za narodnu odbranu, održane 30.10. 1968. godine. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, predsednikovo gradivo). 3,1 Sa sednice saveta narodne odbrane, održane 3. 7. 1970. godine. Arhiv RS, dislocirana eno ­ ta I (fond: CK ZKS, predsednikovo gradivo). - Gradivo je posredoval Ivan Dolničar, tedaj sekretar sveta za SLO predsedstva SFRJ. 198 JLA in Slovenci organe nove ljudske oblasti. Partizanska vojska je bila zgolj »udarna pest« mnogo širše in razvejene odporniške organizacije, ki je bila do marca 1943 tudi koalicijska. Drugod po Jugoslaviji je bil proces obraten, večinoma so vodstva partizanskih enot postavljala organe civilne oblasti, pa tudi sicer je bilo vse povezano z vojsko, kar je »imelo trajno posledico v teh odnosih in armadni vrh se ni nikoli čutil povsem podrejen organom federacije«. 392 V Sloveniji so koncept SLO vzeli najbolj zares in so v tem videli možnost za ponoven zametek slovenske vojske. IS skupščine SRS je izdal odlok o ustano ­ vitvi TO že 20. novembra 1968. V sedemdesetih letih je potem prišlo do konfliktov z armadnim vrhom, ker je Slovenija s sredstvi iz tajnih skladov nakupovala orožje in opremo v tujini. Afera, ki se je vlekla več let in je bila tudi predmet boja med srbsko in slovensko SDV, se je leta 1973 končala z odstavitvijo oz. odstopom ključnih ljudi v slovenski TO, Bojana Polaka Stjenke, Alberta Jakopiča Kajtimira in Mi­ loša Ogrizka. 393 Kljub razredni komponenti, ki jo je imela JLA, in kljub splošni ustavni do ­ ločbi, da je kot glavna oborožena sila ljudske obrambe Jugoslavije dolžna po ­ leg neodvisnosti, nedotakljivosti in neokrnjenosti državnega ozemlja varovati tudi ustavno ureditev SFRJ,394 pa do leta 1968 v vojnih načrtih ni bila izrecno predvidena za notranje posege. Seveda pa je bila tesno povezana z režimom, ali kot je zapisal James Gow: »No Regim, no Military« (brez režima ni vojske). 395 Veljko Kadijevič je kasneje povezavo razumel, kot da »vojska nima domovine«, kar naj bi povzročila ustava iz leta 1974. Pravzaprav naj bi imela dve »domo ­ vini«: ideološko, ki je začela izginjati z naraščanjem moči opozicije ter nastaja ­ njem novih političnih gibanj in strank od sredine osemdesetih let dalje, in državno (jugoslovansko), ki jo je vojaški vrh pojmoval takšno, kot je bila v času unitarizma, do konca šestdesetih let. V vojaški predstavi sta bili obe »do ­ movini« eno in še tudi povsem na koncu Jugoslavije ju niso bili zmožni ločiti. Za profesionalni vstop v vojsko so zahtevali ustrezno razredno (socialno) po ­ reklo, privrženost bratstvu in enotnosti jugoslovanskih narodov, neuvršče ­ nosti in vodilni vlogi ZKJ. Ti kriteriji so odločali tudi pri napredovanju. 396 Leta 1968, ko je prišlo do študentskih demonstracij in do izbruha nacio ­ nalnih nemirov na Kosovu, se je JLA prvič po vojni soočila z možnostjo, da bo morala intervenirati v notranjih razmerah in morda streljati na ljudstvo. To je povzročilo precejšnje moralne dileme pri poveljnikih, ki so morali po ­ sredovati na Kosovu (štab III. armade v Skopju). Komandant brigade, ki bi 392 Lado Kocijan, Stališča in dejavnosti slovenskih generalov v odnosu na krizo v Jugoslaviji do osamosvajanja Slovenije, rokopis (dalje: Kocijan, Stališča). - Avtorju se za posredovanje še neobjavljene študije zahvaljujem. 593 Več o tem: Božo Repe, »Liberalizem« v Sloveniji, Borec 9/10, Lj. 1992; Mirko Munda, Beo ­ grajska spletka, Večer, Mb. 2001. 394 Ustava SFRJ iz leta 1963, XIV. poglavje, člen 255. 395 James Gow, Legitimacy and the Military. The Yugoslav Crisis, London 1992, str. 6l (dalje: Gow, Legitimacy and the Military). 396 Miroslav Handžić, Armijska upotreba trauma, objavljeno v: Srpska strana rata, str. 558-580. i JLA in Slovenci 199 moral akcijo izvesti, je komandanta III. armade kar naravnost vprašal, ali mora biti res njegova brigada tista, ki bo prva po vojni uprla topove in mitraljeze v civilno prebivalstvo. Odločili so se, da bodo skušali cilj doseči predvsem z zastraševanjem, tako da je skozi Prištino zapeljalo nekaj tankov in štirje ka­ mioni vojakov, ne da bi se zaustavili (tedaj je bil tudi že dosežen sporazum med vodstvom tamkajšnje univerze in študenti, ki so začeli demonstracije). 397 Po drugi strani pa se je konec šestdesetih let okrepil vpliv armadnega vrha na Tita in prek njega na politične odločitve, saj se je Tito po obračunu z Aleksandrom Rankovičem, ko je bila SDV temeljito prečiščena in decentra ­ lizirana, vedno bolj opiral na informacije vojaških obveščevalnih in protiob ­ veščevalnih služb. V času t. i. maspoka je JLA na Titov ukaz zasedla nekatere strateške točke na Hrvaškem, razkazovala moč in s tem omejila ali preprečila demonstracije. Hrvaško množično gibanje je izzvalo notranje čistke v armadi (prisilno je bilo upokojenih ok. 20 hrvaških generalov, nekaj tudi aretiranih in obsojenih). Na osnovi te izkušnje in izkušnje z vdorom ustaške diverzantske skupine leta 1971 (ki so jo uničili v akciji, imenovani Raduša - po planini nad Bugojnom v BiH, kjer je bil prvi spopad) sta potem armadno in jugoslovansko politično vodstvo začeli pripravljati tudi ukrepe proti notranjemu sovražniku, sklicujoč se na ustavo iz leta 1974, ki je določala, da naloga oboroženih sil ni le obram ­ ba pred zunanjim sovražnikom, ampak tudi varovanje z ustavo opredeljenega družbenega reda. 398 Pojavil se je izraz specialna vojna. Predsedstvo SFRJ je leta 1977 sprejelo dokument z naslovom Specialna vojna proti SFRJ, izdelan pa je bil tudi načrt protidiverzantskega delovanja Papuk (po istoimenskem kraju, kjer so še nekaj let po drugi svetovni vojni delovale diverzantske skupine), ki je med drugim definiral naloge oboroženih sil. Načrt je zajemal protidi- verzantsko dejavnost organov za notranje zadeve, v JLA pa so uvedli posebne izvidniške in protidiverzantske enote (to je bila običajno 1. četa 1. bataljona v vsakem polku). Vojaški vrh je vlogo JLA videl v tem, da se bojuje ne le proti diverzantom, ampak tudi proti vsem, ki so po njegovi oceni ogrožali enotnost armade in Jugoslavije, sem pa je začel prištevati tudi TO. Armada je nezaupanje do TO pokazala najprej v Sloveniji, resnične ukrepe pa je leta 1981, v času nacionalnih nemirov, izvedla proti TO na Kosovu. Blo ­ kirala je celotno oborožitev in opremo TO Kosova, 399 štabom pa je bilo pre ­ povedano kakršnokoli aktiviranje enot. 400 397 Kocijan, Stališča, str. 10. 398 Ustava SFRJ iz leta 1974, VI. poglavje, člen 240. 399 Ta je bila, tako kot povsod drugje po Jugoslaviji, spravljena v skladiščih JLA. Delna izjema je bila Slovenija, kjer so zaradi ocene, da so nekatere vojašnice preveč oddaljene, nekaj orožja hranili v lastnih skladiščih. Slovenska TO je pri občinskih štabih TO tudi edina imela svoje lastne vode za zveze, njihovi pripadniki so bili oboroženi in so orožje hranili doma ali v občinskih skla­ diščih. 400 Kocijan, Stališča, str. 14. 200 JLA in Slovenci ARMADA NIC VEC KOT SOLZA ČISTA Nekatere zahteve, ki so v javnost prišle v osemdesetih letih, so posamez ­ niki iz slovenskega vodstva vztrajno, čeprav poredko, na strogo zaprtih se­ stankih in brez večjega učinka, naslavljali na jugoslovansko vodstvo že od konca šestdesetih let dalje - zlasti to velja za uporabo narodnih jezikov v JLA.401 Vojaški vrh 402 je take kritike z lahkoto zavračal. JLA je bila do Titove smrti in nato še nekaj let - pač v skladu z gesloma, da je »armija kot solza čista« in da je »kovačnica bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov« - praktično nedotakljiva. O dejavnosti JLA so smeli mediji poročati le pozitivno, imela pa je tudi last­ ne sisteme obveščanja, prek katerih je »komunicirala« z javnostjo (zlasti časo ­ pise - najbolj znan je bil Narodna armija, dokumentarno filmsko produkcijo in posamezne novinarje, ki so v javnih medijih »pokrivali« njeno dejavnost, seveda po armadnih kriterijih - najbolj znan tovrstni poročevalec je bil Miro ­ slav Lazanski). V resnici je funkcionirala kot sedma republika, imela je lastno partijsko organizacijo (96 odstotkov vodilnega kadra je bilo komunistov, od tega 54 odstotkov oficirjev in 33 odstotkov strokovnjakov, zaposlenih v JLA), ni bila podvržena nadzoru ne parlamenta in ne javnosti. Do začetka osemdesetih let so bile brez ugovora upoštevane vse prora ­ čunske zahteve JLA - bila je najdražja in največja državna institucija. Imela je tudi lasten industrijski kompleks, ki je obsegal vse: od prašičjih farm do izde­ lave najsodobnejšega orožja, večinoma po sovjetskih licencah, s čimer je po ­ membno vplivala na gospodarsko politiko posameznih republik. Orožje je nenadzorovano prodajala v države tretjega sveta. V Sloveniji je bilo leta 1988 Ustava je sicer tako rešitev omogočala, 243. člen pravi: »V oboroženih silah Socialistične federativne republike Jugoslavije se v skladu z ustavo SFRJ zagotavlja enakopravnost jezikov narodov in narodnosti Jugoslavije in njihovih pisav. Pri poveljevanju in vojaškem pouku v Jugo ­ slovanski ljudski armadi se lahko v skladu z zveznim zakonom uporablja eden od jezikov narodov Jugoslavije, v njenih delih pa jeziki narodov in narodnosti.« 402 S pojmom vojaški vrh Konrad Kolšek označuje »najožji del vrhovnega vojaškega poveljstva, ki vodi celotno vojaško politiko in jo povezuje z državno, zavzema stališča in daje smernice, po ­ membne za obrambo ter JLA kot celoto. Običajno ga sestavljajo zvezni sekretar za SLO, načelnik generalštaba oboroženih sil, namestnik zveznega sekretarja in podsekretar.« (Konrad Kolšek, Spomini na začetek oboroženega spopada v Jugoslaviji 1991, Mb. 2001, str. 23, op. št. 8. - Dalje: Kolšek, Spomini.) - Vojaški vrh ni bil uradna institucija, na njegove ocene in odločitve pa so v obdobju, ki ga obravnavam, vplivali še nekateri pomembni upokojeni generali. JLA in Slovenci 201 kar 74 podjetij intenzivno vključenih v namensko proizvodnjo za JLA, in to večinoma v tehnično zahtevnih panogah, poleg njih pa je za JLA delalo precej raziskovalnih inštitutov. 403 Načrti z novim tankom (projekt Kapela) in super- soničnim vojaškim letalom so bili za slovenska podjetja v kriznih osemdesetih letih privlačna vaba, slovensko vodstvo pa je bilo vsakič, ko je nasprotovalo sprejetju zveznega proračuna, še posebej pa postavkam za JLA, ne samo so ­ očeno s tezami, da zaradi tega JLA ne more opravljati obrambne funkcije, da Slovenija blokira normalno funkcioniranje federacije ipd.,404 pač pa tudi s povsem pragmatičnimi pritiski, da bo to pač imelo posledice tudi za sloven ­ ska podjetja. Za velikimi projekti naj bi po nekaterih ocenah stali bolj razgledani ge­ nerali, ki so v modernizaciji (visoka tehnologija, gospodarska soodvisnost, izvoz modernega orožja) videli priložnost, da ohranijo ali še okrepijo pro ­ računska sredstva in s tem v novi preobleki tudi družbeno moč, ki je prej temeljila na ideologiji in Titovi zaščitniški vlogi, po novem pa naj bi na vodil ­ ni vlogi vojske v znanosti in gospodarstvu. Tudi konservativnejši del vodstva JLA se je strinjal s takim konceptom, saj je prispeval k ohranjanju jugoslo ­ vanstva in ni bil v neposrednem nasprotju z ohranjanjem socializma, hkrati pa omogočal zlasti višjim oficirjem obdržati velike privilegije, ki sta jih načeli gospodarska kriza in visoka inflacija. Na drugi strani so slovenska ozavešče ­ na javnost, pa tudi del republiških in zveznih poslancev (pri slednjih je pred ­ stavnikom vojske še posebej šla na živce Vika Potočnik) ter nekateri politiki zahtevali od slovenskega vodstva, naj take načrte prepreči. Pri vprašanjih, ki so zadevala obrambo, je vodstvu »uhajala« iz rok zlasti mladinska organiza ­ cija. Ko sta imela izvršni sekretar CK ZKS za SLO Alojz Briški in predsednik predsedstva CK ZKS Milan Kučan v začetku leta 1988 s člani predsedstva RK ZSMS Srečom Kirnom, Igorjem Bavčarjem in Janezom Janšo temeljit pogo ­ vor v zvezi z armado, je bila osnovna teza (kot jo je razbral Kučan), da je vojska steber družbene elite, in če hočejo to elito zrušiti, morajo pač najprej vojsko. 405 Verodostojne informacije o notranjem življenju JLA in njenem odnosu do družbe so bile skope. V nasprotju s tem je bila količina sfriziranih in dozira ­ nih informacij, s katero so zasipali javnost, velikanska. Leta 1986 je po ugo ­ tovitvah armadnih oblasti izšlo skoraj 40 000 člankov o JLA, vendar je bila armada tedaj s pisanjem medijev vsaj navzven še zadovoljna, menila je, da razvijajo pravilen odnos delovnih ljudi in državljanov do JLA in da je njihov prispevek h krepitvi družbenega ugleda JLA velik. Izjema so bili seveda slo ­ 403 Pogovor v predsedstvu CK ZKS 28. 3. 1988. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, interni pogovori, politični aktivi po 10. kongresu ZKS). 404 Sestanek političnega aktiva 6. 1. 1988. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, interni pogovori, politični aktivi po 10. kongresu ZKS). 405 Zaprti del pogovora po končani 50. seji predsedstva CK ZKS 15. 2. 1988. Arhiv RS, dislo ­ cirana enota I (fond: CK ZKS, interni pogovori, politični aktivi po 10. kongresu ZKS). 202 JLA in Slovenci venski mediji, še posebej Mladina, Katedra in Nova revija, občasno pa tudi Delo. Iz ozadja pa so političnim organom v Sloveniji že tedaj pošiljali razne analize o destruktivni in sovražni dejavnosti proti JLA in ugotovitve, da slo ­ venska oblast ne ukrepa učinkovito proti žariščem take dejavnosti. 406 V Slo ­ veniji so (kljub kritičnosti do stališč družbenih gibanj in ZSMS in lastnim ugotovitvam, da se pod okriljem mirovnih gibanj napada sistem, JLA in kon ­ cept SLO) take ocene zavračali kot poenostavljene, zavzemali pa so se tudi za pravico do »drugačnega« služenja vojaškega roka (pojem »civilno služenje« se slovenski oblasti ni zdel ustrezen). 407 Hude zamere so se začele kopičiti. Na okroglih mizah in v člankih so se pisci začeli zavzemati za to, da bi JLA prišla pod civilni nadzor ter da bi se temeljito reorganizirala (zmanjšanje vlaganj v oborožitev, nacionalno homo ­ gene enote, civilno služenje vojaškega roka). Kritizirani so bili nekateri me ­ galomanski oborožitveni projekti (izdelava supersoničnega letala - projekt se je pripravljal več let, v slovensko javnost je prek pisanja tujih strokovnih revij prišel konec leta 1987 in v začetku leta 1988, ob sodelovanju strokov ­ njakov so ga kritizirali zlasti v revijah Mladina in Teleks, branil pa ga je Miro ­ slav Lazanski). Kritiki, ki je JLA jemala ugled, so se pridružile tudi vse pogo ­ stejše zahteve slovenskih politikov - ne samo na raznih zaprtih sestankih, ampak tudi v zvezni skupščini in v govorih - po zmanjševanju stroškov in ukinjanju dotlej nedotakljivih privilegijev. To je JLA jemala kot poseganje v lastno eksistenco. Vojaški vrh je slovensko stališče, da ima Slovenija - ker armado plačuje - pravico vplivati na obrambno politiko in na razmere v ar ­ madi, enostavno interpretiral kot težnjo po ustanavljanju lastne armade. Oce­ nil je, da je slovenska oblast nezanesljiva, da med njo in naraščajočo opo ­ zicijo sploh ni razlik, in iz tega je izvirala odločitev, da bo JLA ukrepala sama. Eden od ukrepov, ki pa ga slovensko vodstvo ni moglo preveriti, naj bi bila ustanovitev posebnega štaba za Slovenijo pri generalštabu JLA (tak štab je že deloval za Kosovo, informacijo pa so Milanu Kučanu posredovali slovenski generali). 408 Ta odločitev je postopoma zorela skozi vse leto 1987. Tedaj si je zaporedno sledilo več dogodkov, ki jih je JLA doživljala kot strnjen napad nase. Že konti ­ nuiranemu kritičnemu pisanju slovenskega tiska na račun JLA in zahtevam civilne družbe se je februarja pridružila 57. številka Nove revije, nekaj do ­ datnih udarcev pa je armada doživela še od slovenskih politikov. Janez Sta­ novnik, Bogdan Osolnik in Marija Vilfan so vsak po svoje zahtevali, naj se razčisti preprodaja orožja in bojnih sredstev Iranu in Iraku iz prve polovice 406 V letu 1986 je prišlo do pobude za uvajanje civilnega služenja vojaškega roka, ki je postala predmet političnih razprav v slovenskih družbenopolitičnih organizacijah, pa tudi na zvezni ravni, kar se je armadi zdelo nesprejemljivo. 407 Stališča Sveta SRS za varstvo ustavne ureditve o nekaterih spornih zadevah v odnosu do JLA in njenih predstavnikov, 5. 12. 1986. Arhiv predsednika RS. 408 Nadaljevanje seje političnega aktiva 30. 3.1987. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, interni pogovori, politični aktivi po 10. kongresu ZKS). JLA in Slovenci 203 osemdesetih let. Janez Stanovnik je 9- 2. 1987 na 11. seji komisije za med ­ narodne odnose slovenske skupščine sprožil vprašanje ilegalne trgovine z orožjem in to označil za »svetovni škandal«, ker je Jugoslavija preprodajo uradno zanikala, čeprav so v OZN o njej imeli dokaze. Stanovnika so jugo ­ slovanske oblasti hudo kritizirale (na seji so bili namreč navzoči tudi novinarji in stvar je prišla v javnost), hotel je celo odstopiti kot član predsedstva SRS in od kandidature za predsednika predsedstva. Oktobra 1987 je Bogdan Osol ­ nik v zvezi s preprodajo pisal predsedniku predsedstva SFRJ Lazarju Mojso- vu. 409 Proti armadi in njenim apetitom je na sestankih in javno večkrat ostro nastopil France Popit, javno jo je kritiziral npr. v svojem govoru v Novi vasi 4. julija na Blokah. 410 409 Orožje je jugoslovanska zvezna direkcija za blagovne rezerve kupovala od švedske tovarne Bofors, ki ji zakonodaja ni dovoljevala prodaje orožja državam, zapletenim v vojno, kot sta bila tedaj Irak in Iran. Direkcija ga je nato prodajala naprej. Za to je Osolnik izvedel na konferenci mirovnih organizacij v Malmöju na Švedskem. Informacijo o prodaji je objavil tudi The Listener (glasilo BBC) 5.11. 1987, o čemer je Marija Vilfan obvestila Mitjo Ribičiča, v Sloveniji je o tem 13. 11. v članku Afera z orožjem poročala tudi Mladina. 410 Govor Franceta Popita na Blokah 4. 7. 1987. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, predsednikova dejavnost). - Govor je bil v celoti ali v povzetkih objavljen tudi v sredstvih javnega obveščanja. 204 JLA in Slovenci JLA »PRED IZZIVOM, DA ZAUSTAVI NEMILE DOGODKE« Armada, prepričana, da je Jugoslavija tik pred propadom, se je, kot je to orisal obrambni minister, »znašla pred izzivom, da zaustavi nemile dogod ­ ke«.411 S konkretnimi akcijami je začela leta 1987, vendar natančnejši pogled pokaže, da si je politični teren skušala pripraviti vsaj že leto prej, na 13- kon ­ gresu ZKJ junija 1986 (kongresne razprave in polemike so že dokaj jasno ka­ zale konflikt med Slovenijo in »drugimi«). 412 Kot je slovenskemu vodstvu po ­ ročal Ivan Dolničar, so delegati JLA v organiziranih in dobro pripravljenih nastopih zahtevali, naj se vojski prizna status enakopravne partnerske druž ­ bene sile, ki bi lahko legalno posegala v družbene razmere. Bistvo njihovih razprav je po Dolničarjevi oceni bilo: »Če zveza komunistov in druge družbe ­ nopolitične sile niso sposobne voditi države, potem ima vojska vse pravice, da prevzame to vodenje.« Na kongresu so razpravljali največ o napadih na JLA (po mnenju generala Ivana Dolničarja predimenzioniranih ali pa sploh izmišljenih), namesto da bi se ukvarjali s konceptualnimi vprašanji obrambnega sistema in podruž- bljanjem obrambnih zadev. Dolničar je bil tudi prepričan, da imajo pristojni ustavni organi premalo vpliva na JLA. »Če tega vpliva ne bo, če se ne bodo začeli menjati notranji odnosi in če ne bo jasna družbena funkcija JLA, sem prepričan, da čez nekoliko let ne bomo imeli Slovenca v vojski,« 413 je stanje ocenil general, ki je zaradi svojih liberalnih usmeritev v JLA imel kar precej težav, a je kljub temu v obrambnem sistemu dosegel zelo visoke položaje (bil je pomočnik zveznega sekretarja za SLO, sekretar zveznega sveta za SLO, pa tudi sekretar predsedstva SFRJ). Vojaški vrh je z akcijo začel tako, da so armadni predstavniki ali zagovor ­ niki v zveznih organih (zvezni skupščini, predsedstvu in drugih) reagirali na pisanje o JLA in zahtevali ukrepe. Avgusta 1987 je ZSLO sam izdal informacijo o tem, kako je JLA obravnavana v 6l. in 62. številki Nove revije, in v pismu predsedstvo SFRJ obvestil, da se - še posebej v Sloveniji - stopnjujejo odprti napadi na JLA, negativno pa je reagiral tudi na predloga predsedstva SRS, da bi v Sloveniji ustanovili vojaško akademijo (in s tem spodbudili večji vpis 411 Branko Mamula, Slučaj Jugoslavija, Podgorica 2000, str. 101 (dalje: Mamula, Slučaj Jugo ­ slavija). 412 Več o tem v: Trinaesti kongres SKJ, magnetofonske beleške, knjige 1-4, Bg. 1988. - Na kongresu so o tem največ razpravljali v komisiji za SLO in družbeno samozaščito. 413 Zapisnik seje predsedstva CK ZKS 7. 7. 1986 (aktualna vprašanja v zvezi s 13. kongresom). Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, seje predsedstva CK). JLA in Slovenci 205 Slovencev v vojaške šole) in da bi (zaradi višjih življenjskih stroškov) dodatno nagrajevali oficirje v Sloveniji. 414 Slovenska stran se je zavzemala za pogovore, ki pa niso prinesli večjega uspeha. Na sestanku slovenske delegacije (vodil jo je Milan Kučan) s predstavniki JLA (pod vodstvom admirala Branka Mamu ­ le) 11. februarja 1987 je bil dosežen načelen dogovor, naj bi se o kritikah JLA pogovarjali v političnih institucijah. Slovensko vodstvo nima, je bilo rečeno na sestanku, namena zaostrovati odnosov z JLA. Sprožili so vprašanje finan ­ ciranja JLA in uvedbe bojevališč (vojaških območij), mimo tega ne ZK Slo ­ venije ne druge družbenopolitične organizacije niso mogle. Slovenski pred ­ stavniki so povedali, da je vprašanje civilnega služenja vojaškega roka sprožila mladinska organizacija na kongresu v Krškem in da pobude ZK ni zavrnila, ni pa je tudi v celoti sprejela, češ da ima izdelano svojo verzijo problema. Poudarili so, da je nedemokratično, ker povsod po Jugoslaviji razpravo o tem zavračajo. Slovensko vodstvo je vojaški delegaciji očitalo, da je v vseh njenih varnostnih ocenah Slovenija prikazana zelo negativno, da slovenske fante med služenjem v JLA šikanirajo, da ne smejo peti slovenskih pesmi, brati slovenskih časopisov in da je revija Mladina v vojski prepovedana. Priznali so, da se v Sloveniji o JLA res piše tendenciozno, a dodali, da tudi mediji zunaj Slovenije to povzemajo na tendenciozen način. Predstavniki JLA so kritizirali mirovna gibanja, češ da hočejo vplivati na obrambno politiko, opozorili, da negativno pisanje o JLA vpliva na to, da vse več ljudi zavrača orožje, in da slovenski politiki in javni delavci dajejo nega ­ tivne izjave o JLA (navedli so izjave Milana Kučana, Mitje Ribičiča, Antona Beblerja, Marka Bulca, ki je bil tedaj predsednik GZS, Ivana Dolničarja in Dimitrija Rupla). Trdili so, da se povečuje število oseb, ki v Sloveniji delujejo proti JLA (s 53 leta 1985 na 116 leta 1986). Očitali so tudi, da v Sloveniji nihče ne reagira na teze, da je JLA unitaristična, konservativna, zaprta za družbene vplive in da se nima pravice vmešavati v razreševanje družbenih problemov. Sestanek se je končal z izjavo slovenskih predstavnikov, češ da se bodo v Sloveniji zoperstavljali napadom na JLA na slovenski način, tako kot ravna politika tudi na drugih področjih, JLA pa bi morala pri ocenjevanju razmer upoštevati to specifiko. Stališče delegacije JLA je bilo, da v Sloveniji podce ­ njujejo sovražne napade in tolerirajo pisanje tiska.415 Ocenjevali so tudi, da je veliko bivših generalov slovenskega rodu proti JLA. V oboroženih silah avnojske Jugoslavije je generalski čin doseglo 121 Slo ­ vencev. 416 Leta 1991 je bilo živih še 87, od tega jih je 19 živelo v drugih repub- 414 Armadni vrh je negativno ocenil članek Viktorja Blažiča Jugoslovanske varnostne dileme ali država na licitaciji, objavljen v Novi reviji. (Informacija zveznega sekretariata za SLO o obrav ­ navi JLA v 61./62. številki Nove revije in Kronologija varnostno-političnih razmer v SRS in neka ­ terih pomembnejših dogodkov in ukrepov predsedstva SRS pred aretacijo četverice in po njej. Arhiv predsednika RS.) 415 Informacija o pogovorih z Brankom Mamulo, Posvet za vodstvo ZKS, Lj., 16. 3. 1987. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, interni pogovori, politični aktivi po 10. kongresu ZKS). 416 Seznam generalov gl. v: Marijan Kranjc, Slovenska vojaška inteligenca - generali in admirali, Borec 579-582, 2000, str. 276-281. 206 JLA in Slovenci likah. Najvišje vojaške položaje je doseglo 44 Slovencev, tj. več kot tretjina vseh. V letih 1990-1991, ko je kriza med Slovenijo in JLA dosegla vrhunec (tudi med intervencijo JLA v Sloveniji poleti 1991), so bili na visokih položa ­ jih: admiral Stane Brovet, pomočnik zveznega sekretarja za SLO, generalpol ­ kovnik Konrad Kolšek, poveljnik 5. vojaškega območja, generalpodpolkovnik Marjan Čad, poveljnik 13. korpusa s sedežem na Reki, generalpodpolkovnik Ivan Hočevar, poveljnik republiškega štaba TO (potem ko ga je predsedstvo RS jeseni 1990 odstavilo, je bil premeščen v Beograd), generalmajor Drago Ožbolt, načelnik republiškega štaba TO (bil je prav tako odstavljen, zaradi hude bolezni pa potem ni imel več aktivne vloge), generalmajor Marjan Ro ­ žič, poveljnik 5- korpusa vojaškega letalstva s sedežem v Zagrebu (bil je kriti ­ čen do Kolškove omahljivosti v času napada JLA na Slovenijo, kasneje so ga premestili v Beograd), generalpodpolkovnik Ivo Tominc, pomočnik koman ­ danta za politično-pravni sektor 5. vojaškega območja (že maja 1991 se je upokojil), generalmajor Ciril Zabret, pomočnik načelnika štaba 5. vojaškega območja v Zagrebu (imel je težave zaradi pomislekov do intervencije v Slove ­ niji in bil julija 1991 administrativno upokojen) in generalmajor Marjan Vid­ mar, načelnik štaba 9- korpusa (v očeh armadnega vrha tudi nezanesljiv). Upokojeni generali so imeli od leta 1989 več sestankov s slovenskimi vo ­ ditelji (največkrat jih je skliceval Milan Kučan), nekaj sestankov pa je bilo že prej (zapisniki so večinoma ohranjeni, op. B. R.). Sestanke so sklicevali tudi general Kadijevič, predstavniki 5. vojaškega območja in vodstvo republiškega odbora ZZB NOV. Sestankov se je udeleževala dobra tretjina upokojenih ge­ neralov. 417 Namen teh sestankov je bil generale kot predstavnike pomembne družbene skupine pridobiti zase. V Sloveniji je namreč živelo ok. 3500 voja ­ ških upokojencev, na katere so generali imeli določen vpliv, mnogi generali pa so kot bivši partizanski poveljniki uživali tudi javno zaupanje in spoštova ­ nje. Na sestankih so razpravljali o konkretnih statusnih problemih upokojenih oficirjev, ki so bili deloma povezani z JLA, in o aktualnih družbenih zadevah, zlasti tistih, povezanih z obrambnimi vprašanji. Z zaostrovanjem spora med JLA in Slovenijo so si tako slovensko vodstvo kot predstavniki JLA prizadevali, da bi te generale prepričali o pravilnosti svo ­ je politike (slovensko vodstvo je na koncu želelo od njih dobiti tudi kar največ informacij o razmerah v JLA in uporabiti njihove vojaške izkušnje). Upokojeni generali so bili starostno, nazorsko in intelektualno heterogena skupina, zato vseh njihovih stališč pač ni mogoče spraviti na skupni imenovalec. Kot pa se da sklepati iz pogovorov in tudi javnih objav stališč, je večina tistih, ki so se na sestankih in v javnosti opredeljevali, imela pozitiven odnos do Jugoslavije kot države (ne pa tudi do razmer v njej). Dolgo so tudi ostali privrženi socia ­ lizmu, čeprav so potem sprejeli spremembo družbenega sistema in ga pred predstavniki JLA celo branili. V pogovorih s predstavniki JLA so bili kritični, 417 Kocijan, Stališča, str. 23. JLA in Slovenci 207 kritika je bila večinoma naperjena zoper JLA, češ da zaostruje odnose s Slove ­ nijo, da se noče prilagoditi spremenjenim razmeram in da ne upošteva vloge TO (generali, ki so bili z razvojem slovenske TO tesno povezani, npr. Franc Poglajen, so zlasti jezno reagirali na odvzem orožja TO in na zasedbo repub ­ liškega štaba TO). Do upokojenih slovenskih generalov je bil - podobno kot Mamula - ne ­ zaupljiv tudi general Veljko Kadijevič. Po pričevanju generala Lada Kocijana je bil zadnji sestanek slovenskih generalov z obrambnim ministrom Kadije- vičem 4. aprila 1990 v domu JLA v Ljubljani, kjer sta z generalom Brankom Jerkičem zavrnila informacijo o napadih na JLA. Odtlej je s slovenskimi ge­ nerali od predstavnikov JLA komuniciral le še poveljnik 5. vojaškega območja general Kolšek. Kadijevič je čez nekaj dni na podobnem sestanku z upoko ­ jenimi srbskimi generali v Beogradu povedal, da na slovenske generale ne računa več. 418 V zadnji fazi, ob napadu JLA na Slovenijo, je večina upokojenih slovenskih generalov napad obsodila. Nekaj aktivnih generalov je sodelovalo v operacijah proti Sloveniji; vloga nekaterih med njimi se je kasneje razčišče ­ vala v sodnih postopkih, svoje ravnanje pa so pojasnjevali v raznih intervjujih in časopisnih člankih, Kolšek npr. tudi v knjigi. V začetku septembra 1987 se je vojaški vrh dokončno odločil, kot je zapisal Mamula: »/.../ da bomo branili Jugoslavijo in samoupravni socializem tudi za ceno vojaškega udara.« 419 Povod za to so bili kosovski Albanci, zaradi »napadov na JLA« in slovenske politike pa so se le-tem na »vrednostni lestvici« armadne ­ ga vrha zelo hitro približevali tudi Slovenci. V vojašnici v Paračinu je 3- septem ­ bra albanski vojak Aziz Kelmendi z brzostrelko ubil štiri vojake med spanjem, pet pa jih je ranil in nato sodil še sebi. Srbski časopis Politika je tragedijo oz ­ načil za »strel v Jugoslavijo«, 420 številni drugi komentarji pa so armado označe ­ vali za nesposobno, češ da ne zna narediti reda v lastnih vrstah in zaščititi vojakov. 421 Vojska je ocenjevala, da za takimi stališči stojijo nacionalistični vodi ­ telji, hkrati pa je čutila, da jo tudi v zveznem vodstvu, zlasti predsedstvu SFRJ, »poskušajo postaviti na svoje mesto«, 422 da ji torej hočejo odvzeti politično funkcijo, ki jo je imela pod Titom in si jo je potem prilaščala še naprej. Kolektivnega predsedstva vojaški vrh ni štel za svojega vrhovnega poveljni ­ ka, čeprav je svoje poteze skušal legalizirati z njegovimi sklepi. Streljanje v 418 Prav tam, str. 29. 419 Mamula, Slučaj Jugoslavija, str. 102. 420 Slavoj Žižek je v dnevnem komentarju takoj našel ironično primerjavo: »Strel Kelmendija je bil strel v Jugoslavijo! Flaša v rit Martinoviću je bila flaša v rit vsej Jugoslaviji.« (Đorđe Martinovič je bil srbski kmet na Kosovu, ki naj bi ga Albanci posilili s steklenico, op. B. R.). - Objavljeno v: Žižek, Druga smrt Josipa Broza Tita, str. 88. 421 Vojska je v preiskavi ugotovila, da gre za albanskega nacionalista, ki je bil že obsojen zaradi poskusa pobega v Albanijo, da pripada družini, ki je bila vpletena v demonstracije na Kosovu leta 1981, krivdo za dogodek pa je prevalila na kosovsko SDV, ki ob njegovem odhodu na služenje vojaškega roka na to ni opozorila. Prav tako ni mogla ugotoviti, ali je pripadal kaki tajni emigrant ­ ski, nacionalistični ali teroristični organizaciji. Domnevali so, da je šlo za osebno maščevanje in da Kelmendi v času dejanja verjetno ni bil prišteven, kar naj bi dokazovalo tudi to, da je pobil vojake različnih nacionalnosti. 422 Mamula, Slučaj Jugoslavija, str. 102. 208 JLA in Slovenci Paraćinu je izkoristil za ukaz o povečani bojni pripravljenosti dela enot po vseh garnizonih, oficirje teh enot pa obvestil, kakšne so njihove naloge ob morebitni uvedbi izrednih razmer. Albanci in Slovenci so bili v vojski še po ­ sebej strogo nadzorovani, preprečevali ali omejevali so jim dostop do tiska v njihovem jeziku, pogostejši pa so postali tudi sodni procesi proti njim. Z ukre ­ pi za povečanje bojne pripravljenosti je vojaški vrh začel politiko »napenjanja mišic«, kot je to storil še večkrat kasneje. Bil je prepričan, da mora ukrepati, ni pa mu bilo jasno niti kako niti kakšne bi bile posledice ukrepov. Mamula je na seji predsedstva CK ZKJ 9. septembra 1987, na kateri so razpravljali o dogodku v Paraćinu, nastopil izrazito politično. Dogodek je komaj omenil, kritiziral pa je napade na enostrankarski sistem, neenotnost v ZKJ, pomanjkanje učinkovite vodilne sile (ki da je ne more nadomestiti do ­ govor osmih držav v Jugoslaviji, do katerega pa tako ali tako ne more priti). Dejal je, da se na JLA prelamlja celotna družbena kriza Jugoslavije, da ukre ­ pe zvezne vlade posamezne republike upoštevajo ali pa ne v skladu z last­ nimi interesi, da je ekonomska politika zgrešena, da se v njeni senci odvijajo nezakonitosti, malverzacije in prevare, kakršna je z menicami brez kritja (mi ­ slil je na t. i. afero Agrokomerc, op. B. R.). Dodal je, da je Kosovo največji ju ­ goslovanski in regionalni problem in da bo prišlo do neposrednega tujega vmešavanja, če ga Jugoslavija ne bo zmožna sama kontrolirati. Njegova za­ ključna ugotovitev je bila, da jugoslovansko vodstvo izgublja nadzor nad do ­ gajanjem, da sta ogroženi integriteta države in obstoječa družbena ureditev. 423 Poleti in v zgodnji jeseni 1987 sta slovensko vodstvo in vrh JLA v zvezi s spornimi vprašanji pošiljala svoja stališča zveznemu partijskemu in držav ­ nemu predsedstvu. Dopisovanju prek zveznega predsedstva je 18. septembra sledil ponoven sestanek slovenskega političnega vodstva in predstavnikov armadnega vrha. Zaradi seje predsedstva CK ZKJ 9- septembra in Popitovega govora ter novega pisanja slovenskih časopisov o JLA je potekal v še bolj napetem ozračju. Tema pogovora je bilo med drugim vprašanje položaja ofi ­ cirjev v Sloveniji, ustanovitve vojaške akademije in koncepta SLO. Strani sta pri nekaterih vprašanjih našli skupen jezik: JLA naj bi v Slovenijo preselila nekaj vojaških šol, ki bi bile za Slovence zanimive; starešine v Sloveniji naj bi zaradi višjih stroškov in standarda dobili dodatek k plačam, povečal naj bi se odstotek starešin slovenskega rodu, ki bodo služili v Sloveniji. JLA je znova zavrnila uvedbo civilnega služenja vojaškega roka z izgovorom, da ne ve, kako vprašanje rešiti, ker nima posebnih delovnih enot. Glede na razmere sta bili obe strani z dogovorom zadovoljni, zato je bilo sklenjeno, da ponovno dopisovanje prek predsedstva ni potrebno. 424 423 Prav tam, str. 103, 104. 424 Stenografske beleške vodjene na sastanku saveznog sekretara za narodnu odbranu admi ­ rala flote Branka Mamule i njegovih saradnika s najvišim rukovodiocima Slovenije, 18. 9. 1987 u Beogradu . Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, predsednikova dejavnost). - Gl. tudi: Mamula, Slučaj Jugoslavija, str. 108, 109. JLA in Slovenci 209 Ta minimalni napredek pa vojaškega vrha ni zadržal v izvajanju strateškega načrta za discipliniranje nasprotnikov. Ker je bila seja predsedstva CK ZKJ 9- septembra zaprta, armadni vrh pa je želel s svojimi stališči »razbijalce Jugo ­ slavije« in kritike JLA zastrašiti, je bilo treba spraviti v javnost ocene, ki so bile v zadnjih mesecih izrečene v pogovorih in na sejah ali pa zapisane v raznih ocenah. Zato je bila 23. septembra sklicana (9.) seja komiteja organizacije ZKJ v JLA. Na njej je Mamula ponovil in še zaostril stališča, izrečena na seji pred ­ sedstva CK ZKJ 9- septembra, med drugim je močno izpostavil albanski na ­ cionalizem, pisanje Nove revije (ta mu je kasneje tudi javno odgovorila in mu očitala, da je prekoračil svoja pooblastila) in kritiziral slovensko zavračanje proračuna za JLA ter pobude za civilno služenje vojaškega roka. 425 Tak nastop in reakcije nanj (velika pozornost tiska, kritike Mamulovega nastopa v slovenskem časopisju in njegova obramba v srbskem, reakcije v tu ­ jini, kjer so to razumeli kot poseganje armade v civilno sfero in začetek izred ­ nih razmer) so imeli za armadni vrh negativne posledice. Ker je sočasno po ­ tekal obračun v srbskem političnem vrhu med Slobodanom Miloševičem in Ivanom Stamboličem (8. seja CK ZK Srbije), so armadne ocene o Kosovu razlagali kot dogovorjeno podporo Slobodanu Miloševiču in njegovi poli ­ tiki. 426 Reagiralo je predsedstvo SFRJ, ki je ravnanje vojaškega vrha razumelo kot nastop proti sebi. Imenovalo je posebno komisijo, ki so jo sestavljali Lazar Mojsov, predsednik predsedstva SFRJ, Boško Krunič, predsednik predsedstva CK ZKJ, ter general Nikola Ljubičič, član predsedstva SFRJ iz Srbije, zadolžen za vojaška vprašanja. Na zagovor so bili poklicani Branko Mamula, njegov namestnik Veljko Kadijevič in predsednik komiteja organizacije ZKJ v JLA general Georgije Jovičič. 427 Na seji so kritizirali ocene armadnega vrha, drugih posledic pa ni bilo. 428 Zaradi spremenjenih razmer v Srbiji in hladnih odnosov s predsedstvom SFRJ sta Mamula in Kadijevič začela preverjati stališča republiških vodstev na Hrvaškem in BiH. Ugotovila sta, da se v notranje zadeve Srbije nihče noče 425 Kronologija varnostno-političnih razmer v SRS in nekaterih pomembnejših dogodkov in ukrepov predsedstva SRS pred in po aretaciji četverice. Arhiv predsednika RS. - Gl. tudi: Mamula, Slučaj Jugoslavija. 426 Vojaški vrh je ločeno opravil pogovor z obema: Miloševičem in Stamboličem. Povod je bil pisanje beograjskega tiska o primeru Paračin, s katerim vojska ni bila zadovoljna, v resnici pa so merili, kdo od obeh politikov je bil JLA bolj naklonjen (oba sta deklarativno dala vodstvu JLA vso podporo). V Srbiji je bil tedaj zelo vpliven prejšnji obrambni minister Nikola Ljubičič, ki je ohra ­ njal tesne stike s posameznimi aktivnimi generali, kar pa ni bilo všeč Mamuli, zato je od Stambo* lica zahteval, naj z Ljubičičevim neformalnim liderstvom opravi, Ljubičič je v odločilnem trenutku s svojim vplivom podprl Miloševiča. Stambolič pa je potem, ko je politično bitko izgubil, iskal podporo pri Mamuli in vrhu armade. 427 Mamula se je bal, da bodo aretirani in razrešeni dolžnosti in je zato v okolico stavbe, kjer je bil sestanek, poslal vod oboroženih in v civilne obleke oblečenih specialcev. (Mamula, Slučaj Jugoslavija, str. 107, 108.) 428 V razpravah o Mamulovem nasledniku na mestu zveznega sekretarja za SLO (mandat se mu je namreč iztekal) je bilo predlagano, naj bi bil to upokojeni srbski general Petar Gračanin (namesto že določenega Kadijeviča). Predlog (dal ga je Ljubičič) ni bil sprejet, vendar je Srbom potem uspelo Gračanina spraviti na mesto zveznega notranjega ministra. 210 JLA in Slovenci vmešavati in da morebitne obravnave srbskega obračuna v zveznih partijskih organih v nobeni od republik ne bodo podpirali. Še pred koncem leta 1987 je med Slovenijo in vojaškim vrhom prišlo do novih napetosti zaradi dveh stvari. Prvič zato, ker je predsedstvo SFRJ general ­ štab JLA preimenovalo v generalštab oboroženih sil. Slovensko predsedstvo je to ocenilo kot spremembo koncepta SLO in družbene samozaščite, ki da je v nasprotju z jugoslovansko ustavo. 429 Proti temu je protestiralo, a ukaz je kljub temu ostal v veljavi. In drugič zato, ker je Slovenija nasprotovala pred ­ logu, da naj v amandmaje k zvezni ustavi pride določilo, po katerem bi se JLA lahko financirala neproračunsko, iz posebnih davčnih virov. 430 429 Magnetogram 29. seje predsedstva SRS, 4. 12. 1987. Arhiv predsednika RS. 430 Pismo predsedstva SRS predsedstvu SFRJ o ustavnih amandmajih, 9. 11. 1987. Arhiv pred ­ sednika RS. - Amandmaji so bili leta 1988 kljub temu sprejeti »v paketu«, za JLA pa uveden pose ­ ben davek (gl. poglavje Ustavna osamosvojitev Slovenije). JLA in Slovenci 211 NOČI DOLGIH NOŽEV Spor med JLA in Slovenijo je dosegel kulminacijo v prvi polovici leta 1988. Med odmevnejšimi dogodki je bil članek z naslovom Admiral sredi lakote, objavljen 4. februarja 1988 v Delu. V njem je Avgust Pudgar poročal o obisku zveznega sekretarja za SLO v Etiopiji in o sklenitvi vojaškega sporazuma, po katerem naj bi Jugoslavija Etiopiji dobavljala orožje, Mladina pa je nekoliko kasneje (12. februarja) objavila komentar Gorazda Suhadolnika Mamula go home!. Ljubljansko temeljno tožilstvo je v dogovoru s slovenskim političnim vod ­ stvom zoper Pudgarja in Francija Zavrla (odgovornega urednika Mladine, ker pisec članka ni bil znan) sprožilo kazenski postopek zaradi žaljivega pisanja na račun oboroženih sil SFRJ in obrambnega ministra Branka Mamule. 431 (Ma­ mula je malo kasneje doživel še en napad Mladine, ki je pisala o tem, kako mu vojaki gradijo vilo, na naslovnici pa so bili narisani egipčanski sužnji med gradnjo piramid.) Spor je s temi članki prešel tudi na osebno raven. »Kdor ne misli o zveznem sekretarju za SLO tega, kar on misli o sebi, napada JLA, podira Jugoslavijo in maje pridobitve revolucije in NOV,« je stanje opisal Bra ­ co Rotar. 432 Enako je čez eno leto ocenjeval tudi član predsedstva CK ZKS ge­ neral Ivan Dolničar, ki se je zaradi Mamulovega stališča, da se »s kompromi ­ tiranjem starešin želi razbiti vrh JLA«, z njim tudi dokončno razšel. 433 Mamulo so njegova napadalnost, aroganca in konflikti z vplivnimi generali stali po ­ ložaja zveznega sekretarja za SLO (po izteku funkcije mu niso dali še enega mandata, čeprav je bilo to običajno). Zamenjal ga je njegov pomočnik Veljko Kadijevič in tako je Mamula svoj vpliv obdržal vse do umika JLA iz Slovenije. Potem pa sta se razšla tudi s Kadijevičem, in sicer zaradi Mamulove ocene, da Kadijevič ni bil dorasel položaju in ni rešil Jugoslavije bodisi z vojaškim udarom (za katerega je osnovne smernice pripravil že sam) bodisi s ponov ­ nim napadom na Slovenijo in njenim discipliniranjem. Na zahtevo vojaškega vrha je predsedstvo SFRJ 18. februarja 1988 razprav ­ ljalo o napadih na JLA v sredstvih javnega obveščanja. Na seji so obsodili napade na JLA in opozorili na nevarnost njihovega podcenjevanja v nekaterih 131 Obtožni predlogi zaradi pisanja v Mladini in Teleksu, Delo, 24. 2. 1988. 432 Mar naj verjamemo, kar je absurd?, Teleks, št. 13, 31. 3. 1988, str. 19. 433 Pogovor v predsedstvu CK ZKS, 28. 3. 1988. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, interni pogovori, politični aktivi po 10. kongresu ZKS). - Seje so se udeležili člani predsedstva CK ZKS, člani predsedstva CK ZKJ, člani predsedstva SRS, predsedniki republiških družbeno ­ političnih organizacij in izvršni sekretarji predsedstva CK ZKS. 212 JLA in Slovenci okoljih, zlasti v Sloveniji. Izrečena je bila dokaj ohlapna zahteva, naj pristojni civilni, po potrebi pa tudi vojaški organi ukrepajo. 434 O isti temi je 8. in 10. marca razpravljalo tudi predsedstvo CK ZKJ, ki je zahtevalo »idejnopolitično diferenciacijo« s tistimi, ki zavračajo koncept SLO. Po razpravi so v predsedstvu imenovali delovno skupino, ki naj bi pripravila informacijo o napadih na JLA, to pa naj bi predsedstvo sprejelo na naslednji seji. 435 Delovna skupina je za izhodišče vzela informacijo, ki jo je bila pripra ­ vila analitična služba obrambnega ministrstva in v kateri so kritizirali Mladino, Katedro, Tribuno in Novo revijo kot glasila, ki najbolj enostransko, tenden ­ ciozno in »družbeno nesprejemljivo« obravnavajo JLA.436 Po ugotovitvah v tej informaciji so navedene in še nekatere druge revije in časopisi nasprotovali vlogi JLA v sistemu socialističnega samoupravljanja in jo prikazovali kot kon ­ servativno silo brez nadzora in kot sedmo republiko, nasprotovali so tudi programu njene modernizacije; zahtevali, naj se JLA ne vmešava v politično življenje, naj se radikalno zmanjšajo sredstva za JLA, uvedejo nacionalno ho ­ mogene enote, poveljevanje v jezikih narodov in narodnosti ter civilno služe ­ nje vojaškega roka; ocenjevali so, da je sistem v armadi stalinističen. Osnovni očitek v informaciji je bil, da so pisci takih člankov le izvrševalci politike slovenskega vodstva, da podobna stališča izražajo tudi javni delavci, da slovenska oblast na to kljub opozorilom vojske in skupnim sestankom ne reagira. Člani predsedstva CK ZKS so se v enodnevnem premoru med sejo pred ­ sedstva CK ZKJ, 9- marca, na delovnem pogovoru opredelili proti pripravi informacije o napadih na JLA in obsodili armadna etiketiranja in obsodbe slo ­ venskega vodstva. 437 Delovna skupina predsedstva CK ZKJ je kljub temu pri ­ pravila osnutek dokumenta z naslovom Ocene in stavovi o aktuelnim idejno- političkim pitanjima u vezi napada na koncepciju ONO i JNA i zadacima SKJ (Ocene in stališča o aktualnih idejnopolitičnih vprašanjih v zvezi z napadom na koncepcijo SLO in JLA in nalogah ZKJ). Osnutek so poslali v obravnavo republiškim predsedstvom. Seji obeh predsedstev je vojaški vrh imel za zadostno politično in pravno podlago, da lahko začne ukrepati (čeprav predsedstvo SFRJ ni dalo vojski no ­ benih neposrednih navodil, naj ukrepa, razprava v predsedstvu CK ZKJ pa sploh še ni bila končana). Iz dostopnih virov in pričevanj je težko presoditi, kakšne ukrepe je imel v mislih: ali »zgolj« aretacije in obsodbe piscev nega ­ tivnih člankov in pripadnikov civilne družbe, ali tudi diskreditacijo in poskus 434 Kronologija varnostno-političnih razmer v SRS in nekaterih pomembnejših dogodkov in ukrepov predsedstva SRS pred in po aretaciji četverice. Arhiv predsednika RS. 435 Skupino je vodil Milan Pančevski, v njej je bil od Slovencev Štefan Korošec, ki je do osnutka informacije pokazal odklonilno stališče. 436 Informacija o društevno neprihvatljivom tretmanu JNA i koncepcije ONO u pojedinim sredstvima javnog informisanja s posebnim osvrtom na tretman Armije i odbrane u Mladini, Katedri, Tribuni i Novoj reviji. Arhiv predsednika RS. 437 Pogovor članov predsedstva CK ZKS, 9. 3. 1988. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, interni pogovori, politični aktivi po 10. kongresu CK ZKS). JLA in Slovenci 213 zamenjave vsaj dela slovenskega vodstva (iz razprav na sejah je razpoznavna zlasti težnja, da bi ločili Kučana in Dolanca, pri katerem so računali na proju- goslovansko usmeritev in možnost, da bi ob morebitnih čistkah prevzel vodil ­ no vlogo v Sloveniji, potencirali pa so tudi razlike med Stanovnikom in Kuča ­ nom), ali »kosovski scenarij«, po katerem bi v Sloveniji na podlagi ocen o kontrarevoluciji vsaj začasno uvedli posebne ukrepe oz. izredne razmere, ali morda kombinacijo vseh naštetih možnosti. Najverjetneje pa je, da so posa ­ mezne poteze sproti prilagajali, pač glede na to, kakšna je bila reakcija na zvezni ravni in v Sloveniji. Po mnenju Raifa Dizdareviča JLA vojaškega puča tedaj ne bi mogla izvesti, saj bi to pomenilo konflikt s predsedstvom SFRJ kot vrhovnim poveljnikom, obenem pa konflikt z vodstvom ZKJ ter z vsemi republikami (in pokrajina ­ ma), vključno s Srbijo, ki bi se bala, da bi se to lahko zgodilo tudi njej. Poleg tega bi puč moral nekoga odstraniti in nekoga pripeljati, torej uvesti vojaško upravo, kar bi pomenilo rušenje ustavne ureditve. Že sama ideja o tem bi po njegovem izzvala razkol v vojaškem vrhu, ki je bil večnacionalen. 438 Tako stališče je bilo precej naivno, saj je upoštevalo zapisano, ne pa res ­ nično moč predsedstva, ki ni imelo skorajda nobene avtoritete (to se je zelo hitro pokazalo slabo leto kasneje ob dogajanju v Srbiji, še posebej pa na pro ­ tislovenskem mitingu »na ušću« v Beogradu, kjer je podivjana srbska množica preplašenega Dizdareviča med njegovim klavrnim javnim nastopom izžviž ­ gala in preglasila s parolami). Edina resnična varovalka pred posegom JLA so bili večnacionalna sestava vodstva, hitro in javno reagiranje slovenskih oblasti na vsako potezo ter opozorila iz tujine. Vrh JLA je, kot je razvidno iz Mamulove knjige, 439 vsaj že nekaj mesecev prej razmišljal o vojaškem udaru (verjetno pa je imel pripravljene tudi okvir ­ ne scenarije). Vojaški udar po latinskoameriškem vzoru in uvedba vojaške uprave v celotni državi bi bila najbrž res skrajna ukrepa, povsem realne pa so bile »gasilske« akcije po kosovskem vzoru. Za kazenske pregone v Sloveniji je armadni vrh že tako dobil načelno podporo predsedstva. Ob malo dru ­ gačnem razvoju dogodkov med procesom proti četverici (npr. če bi prišlo do nemirov v Sloveniji) bi verjetno ocenili, da slovenske oblasti in varnostne sile ne obvladujejo razmer, na ceste bi poslali tanke, uvedli začasno vojaško upravo (ki bi ji slovenski generali v armadnem vrhu le težko nasprotovali, tudi če bi hoteli), zahtevali zamenjavo vodstva in vzpostavitev projugoslovanskih »zdravih sil«, če bi jih lahko našli. Na ukrepe je začel vojaški vrh pripravljati tudi javnost. Članek Kako Mla­ dina gradi vilo, objavljen 10. marca v časopisu Narodna armija, je podrobno analiziral oblike in metode specialne vojne, v zvezi s tem je omenjal Mladino in njeno pisanje enačil s pisanjem politične emigracije. Istega dne so se sestali predsednik zveznega predsedstva Lazar Mojsov, predsednik predsedstva CK 438 Dizdarević, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, str. 248. 439 Mamula, Slučaj Jugoslavija. 214 JLA in Slovenci ZKJ Boško Krunić in član zveznega predsedstva iz Slovenije Stane Dolanc s Francetom Popitom in Milanom Kučanom. Namen sestanka je bil pripraviti vsebino seje, ki naj bi bila 14. aprila in na kateri naj bi se sestali slovensko in zvezno predsedstvo ter skušali zgladiti nesporazume med federacijo in Slo ­ venijo. 440 Nekaj dni kasneje, 16. marca, so na seji zveznega Sveta za varstvo ustavne ureditve sprejeli podobne ocene kot 18. februarja zvezno predsedstvo, le da v širšem kontekstu. O teh ocenah so razpravljali tudi predsedstvo CK ZKJ (17. marca), sekretarji za notranje zadeve z zveznim sekretarjem (istega dne) in predsedniki republiških svetov za varstvo ustavne ureditve z zveznim pred ­ sednikom (29. marca). Ključna pa je bila seja vojaškega sveta (svet oboroženih sil SFRJ) 25. marca, na kateri so napovedali neposreden poseg vojaških pravo ­ sodnih organov, po potrebi pa tudi vojaških enot, v Sloveniji. - Ta svet je bil posvetovalno telo zveznega sekretarja za SLO, in čeprav ni imel formalnih pristojnosti, je bil zelo vpliven, saj je v njem sedela glavnina vojaškega vrha, poveljniki armad in poveljniki republiških TO. Svoj vpliv so prek njega uve ­ ljavljali tudi nekateri upokojeni generali. Svet je politični liberalizaciji v Sloveniji pripisal protirevolucionaren značaj. Pripravil je tudi dokument z naslovom Informacija o napadih na zasnovo SLO, JLA in SDV, katerega vsebina je v javnost prišla še isti večer na TV, v tisku pa 28. marca. 441 Stališča vojaškega sveta so bila precej ostrejša od stališč zve ­ znega Sveta za varstvo ustavne ureditve in zveznega predsedstva, obenem pa - po trditvah slovenskega člana tega predsedstva Staneta Dolanca - tudi niso bila usklajena z njunimi stališči. 442 Po sklepu vojaškega sveta je general ljubljanskega armadnega območja Svetozar Višnjič (ki si je sicer ves čas prizadeval za korektne odnose s sloven ­ skim vodstvom) naslednji dan, 26. marca, načelnika SDV in notranjega mini ­ stra Slovenije vprašal, ali bodo slovenski varnostni organi sposobni obvladati položaj, če bo prišlo do množičnega odziva na aretacije, ki naj bi jih sprožil vojaški tožilec. 443 Ker nista hotela odgovarjati sama, so se v Gozdu - Martuljku sestali s predsednikom predsedstva CK ZKS Milanom Kučanom in članom predsedstva SFRJ Stanetom Dolancem. Višnjič je imel, kot je povedal, navo ­ dilo, naj ob morebitnih javnih odzivih na demonstracije najprej zaščiti voja ­ ške objekte, oficirje in njihove družine, slovenskim varnostnim organom pa 440 Dizdarević, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, str. 236. 441 Vojaški vrh je poskrbel za načrtno plasiranje informacije. Članek o seji so napisali v poli ­ tičnem vodstvu JLA in nato pritisnili na Borbo, da ga je objavila. Zagrebški Vjesnik in Delo sta ga ponatisnila, Politika pa je poleg informacije s seje objavila tudi Mamulov uvodnik na seji sveta. 442 Pogovor v predsedstvu CK ZKS, 28. 3. 1988. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, predsednikovo gradivo). 445 Mamula piše, da je Višnjič ravnal po naročilu načelnika varnostne službe ZSLO (Mamula, Slučaj Jugoslavija, str. 124). Iz informacije, ki jo je za predsedstvi pripravilo obrambno ministrstvo, in iz Kadijevičevega ustnega poročila na seji predsedstva SFRJ pa je očitno, da je Višnjiču, ob navzočnosti celega svojega kolegija, to naročil dotedanji obrambni minister Mamula sam (Dizda­ rević, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, str. 244). JLA in Slovenci 215 naj bi pomagal, če sami ne bi bili sposobni poskrbeti za javni red. 444 Pred ­ sednik slovenskega predsedstva France Popit, ki se mu je iztekal mandat, je bil tedaj na obisku v ZDA (nasploh je konflikt z JLA zaradi sojenja četverici potekal v neugodnih razmerah - morda tudi načrtno -, saj je bila maja me ­ njava predsednika predsedstva SRS in predsedstvo med 13- aprilom in 8. ju ­ nijem ni imelo vsebinske seje, menjava pa je potekala tudi v predsedstvu SFRJ). Dolančeva poizvedovanja pri predsedniku zveznega predsedstva La­ zarju Mojsovu so pokazala, da ta o sklepih vojaškega sveta ne ve ničesar. Enak rezultat je dalo Kučanovo poizvedovanje pri predsedniku predsedstva CK ZKJ Bošku Kruniču. Razpravo o napadih na zasnovo SLO, JLA in SDV je 29- marca nadaljevalo tudi predsedstvo CK ZKJ.445 Slovenski člani predsedstva so osnutek ocene, ki jo je pripravila delovna skupina predsedstva CK ZKJ, zavrnili kot nesprejem ­ ljiv (v Sloveniji ga je analizirala posebna delovna skupina predsedstva CK ZKS in ocenila, da ga ni mogoče popraviti). Na seji predsedstva CK ZKJ so v glav ­ nem razpravljali o razmerah v Sloveniji, izrečene so bile zahteve po ukrepa ­ nju, tudi aretacijah, ki jim je Kučan ostro nasprotoval. Proti sprejetju stališč sta bila tudi sekretar predsedstva CK ZKJ iz Slovenije Štefan Korošec, ki je kritiziral ZSLO, češ da se politično opredeljuje, in je - čeprav je bilo znano, da bo o gradivu razpravljalo predsedstvo CK ZKJ - informacijo o napadih na JLA posredoval javnosti pred sejo, ter član predsedstva CK ZKJ Franc Šetinc, ki je nasprotoval tezam, »da je Slovenijo preplavil val lažnega liberalizma«. Korošec je med drugim dejal, da se v informaciji uporablja besednjak spe­ cialne vojne in da do tedaj takega izrazoslovja v dokumentih CK ZKJ ni bilo. Kučan je zavrnil teze, da je v Sloveniji kontrarevolucija, da so pripadniki JLA v Sloveniji ogroženi, da gre za koordinirano dejavnost specialne vojne, povezane s sovražno emigracijo, in podobno. Dejal je, da je vojaški svet očit ­ no postal samostojen politični organ, saj ne predsedstvo SFRJ ne drugi orga ­ ni za te ocene niso vedeli. Kadijevič je trdil, da se razmere v državi poslabšujejo in da je vprašljiv obstoj Jugoslavije kot socialistične in samoupravne skupnosti, če se to ne bo v bližnji prihodnosti ustavilo. Menil je, da je vse več elementov izrednih razmer, da se uporabljajo metode specialne vojne, da do ­ zorevajo razmere, v katerih bo zaradi zaščite pridobitev revolucije treba uporabiti radikalnejša sredstva ne glede na posledice. Specialna vojna, je poudaril, je usmerjena proti pridobitvam revolucije, torej ni nič drugega kot kontrarevolucija. V svojem nastopu je povezal delovanje desnice, nacionalizem, delovanje emigracije in tujih dejavnikov proti Jugoslaviji (mednje je uvrstil tudi zahteve Mendarodnega denarnega sklada). Ugotavljal je, da so se po sejah obeh 414 Pogovor v predsedstvu CK ZKS, 28. 3. 1988. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, predsednikovo gradivo). - Po pričevanju Staneta Dolanca naj bi Višnjič v začetnem pogovoru s Tomažem Ertlom in Ivanom Erženom jasno rekel, da je v Sloveniji kontrarevolucija, v pogovoru z Dolancem (ki mu je zatrdil, da je ni) pa, da so mu tako rekli v vojaškem svetu. 445 Neautorizovane magnetofonske beleške sa 72. sednice predsedništva Centralnog komiteta Saveza komunista Jugoslavije, Bg., 29. mart 1988. godine. Kopijo hrani B. R. 216 JLA in Slovenci predsedstev (18. februarja predsedstva SFRJ, 8. in 10. marca pa predsedstva CK ZKJ, op. B. R.) razmere bistveno poslabšale in da so sovražni napadi na JLA vse agresivnejši, zlasti v zvezi s prodajo orožja in osebnostjo zveznega sekretarja za SLO. Omenil je, da je bil v Newsweeku objavljen članek o »teoriji domin« (teorija se pripisuje uredniku Dela Božu Kovaču), po kateri bodo, če se v Jugoslaviji zruši en tabu, padli tudi drugi tabuji. Izrazil je prepričanje, da je med privrženci t. i. maspoka na Hrvaškem in nekaterimi mediji neposredna povezava, kritiziral pa je tudi Dobrico Cosiča in njegove nastope. Kjer ZK popusti, je dejal, se vrine opozicija, in dodal, da je direktor CIE Mladino označil za resno politično gibanje, primerljivo s Solidar ­ nostjo na Poljskem. V zvezi z ocenami vojaškega sveta in ravnanjem JLA se je Kadijevič precej umaknil in ključne stvari relativiziral, češ da je vojaški svet strokovni organ ZSLO, da je bila njegova seja redna, da je ocenjeval borbeno pripravljenost v letu 1987 in da so sestavni del tega ocene o moralnopolitičnih razmerah. Poudaril je, da nobena ocena ni šla dalj od stališč predsedstva in Sveta za varstvo ustavne ureditve, vse je bilo manj od teh ocen: predsedstvo je sklenilo, naj se preučijo možnosti, da v primerih, ko civilni organi pregona ne reagirajo proti tistim, ki napadajo JLA, postopke prevzamejo vojaški pravosodni organi, in sicer zato ker gre za napade na oborožene sile; ustrezni organi v družbi oziroma v tožilstvu in vojni pravosodni organi so dobili nalogo, da to preučijo; poveljnik 9- armade oz. ljubljanskega armadnega območja je dobil nalogo, naj se z ustreznimi tovariši v Sloveniji posvetuje, kako bi postopke izvedli in kakšne bi bile posledice, če bi do take odločitve predsedstva prišlo. 446 Drugi so stališča JLA in osnutek informacije delovne skupine predsedstva CK ZKJ v glavnem branili. Še posebej odločen je bil Raif Dizdarević. V zvezi s pregoni je povedal, da je zvezni javni tožilec sprožil preiskovalne postopke, ki pa jih pristojni tožilci niso izvedli. Navedel je primera Nove revije in Mladi­ ne. Predsedstvo je zato zadolžilo Josipa Vrhovca in Staneta Dolanca, naj se o tem pogovorita z zveznim javnim tožilcem, prav tako naj bi se z njim pogo ­ vorili tudi organi pregona iz JLA (vojaški tožilec in predstavniki vojaškega sodišča), saj je postopke, kot je menil Dizdarević, treba začeti. Milan Kučan je v odgovoru vztrajal, da je bilo iz tistega, kar jim je na pogo ­ voru 26. marca v Gozdu - Martuljku povedal Višnjič (ki da s slovenskim vod ­ stvom dobro sodeluje in ne želijo, da bi stvar izgorela na njem), popolnoma jasno, da je on (Višnjič) razumel oceno vojaškega sveta tako, da je v Sloveniji kontrarevolucija in je zaradi tega treba ukrepati, ti ukrepi lahko izzovejo reak ­ cije javnosti, on pa ima nalogo, da zaščiti sebe in svoje ljudi ter objekte, poma ­ ga pa tudi slovenskemu vodstvu pri obvladovanju razmer. Kučan je dodal: »Zvečer so bila po televiziji objavljena stališča vojaškega sveta, naslednji dan pa smo imeli pogovor z Višnjičem. Kakšen zaključek smo lahko naredili na osnovi tega, je jasno.« 447 Na koncu sestanka predsedstva CK ZKJ so sklenili, da bo delegacija pred ­ sedstva obiskala Slovenijo, se sestala s slovenskim vodstvom in skušala uskla- 446 Prav tam. 447 Prav tam. JLA in Slovenci 217 diti ocene v zvezi z nastajajočo informacijo predsedstva CK ZKJ o napadih na JLA, kar pa naj ne bi bilo neposredno povezano s stališči o domnevni kontrarevoluciji in specialni vojni v Sloveniji. 448 Delegacija predsedstva CK ZKJ je 8. aprila res prišla v Ljubljano. Po sedem ­ urnem razpravljanju o tem, ali je dokument sploh potreben, 449 in nato po še nekaj delovnih sestankih v predsedstvu CK ZKJ je bila ocena v precej raz ­ vodeneli obliki kot interni partijski dokument sprejeta šele na seji predsed ­ stva CK ZKJ 12. aprila. 450 Slovenskim predstavnikom je tako uspelo amortizirati reakcijo po partijski liniji, odnosi z vojaškim vrhom pa so še naprej viseli v zraku. Mamuli je še pred koncem mandata razpravo o napadih na JLA uspelo znova spraviti na sejo zveznega predsedstva, ki je bila 4. aprila. Informacija, ki jo je za sejo pripravil vojaški vrh, je poudarjala zunanjepolitični vidik nacionalizma in napadov na pridobitve revolucije. Navedeni so bili: članek v Newsweeku, ki ga je omenjal že Kadijevič na seji predsedstva CK ZKJ; ocene italijanskega predsednika vlade Giulia Andreottija, da imajo napadi na JLA lahko nepred ­ vidljive posledice za integriteto Jugoslavije; Bučarjev nastop v evropskem parlamentu v Strasbourgu; intervju urednika Mladine Roberta Botterija za nemško televizijo; poskusi povezave slovenskih disidentskih revij s tistimi na Reki in v Zagrebu. V informaciji so poudarili, da se je v Jugoslaviji že zelo razmahnila specialna vojna, na kar je vojaški vrh opozarjal na sejah pred ­ sedstev SFRJ in CK ZKJ februarja in marca, ter da vztraja pri teh ocenah, češ da jih nadaljnji razvoj situacije samo potrjuje. Nadalje je bilo zapisano, da bi morale JLA braniti predvsem državne in politične institucije,ker tega niso storile, se je oglasila sama na seji vojaškega sveta 25. marca, ker ocenjuje, da gre za vprašanje obstoja države in da mora zato JLA vstati v njeno obrambo ter opozoriti vodstvo Slovenije. 451 Mamula, za katerega je bilo to eno zadnjih dejanj v mandatu (še zdaleč pa ne konec vplivanja na odločitve vrha JLA), je bil prepričan, da jim je »z odločnim stališčem uspelo ohraniti in okrepiti položaj JLA«,452 kar pa je bila bolj samotolažba kot resničnost. Res pa sta se že naslednji dan, 5. aprila, sestala France Popit (prav tako v zadnjih dnevih svojega predsedniškega mandata) in viceadmiral Stane Bro ­ vet. Popit (ki se je malo pred tem zveznim oblastem hudo zameril z izjavo na podelitvi Kidričevih nagrad, da tudi zvezna vlada vleče poteze, ki bi jih lahko označili za kontrarevolucionarne - Mikulič naj bi zaradi tega celo grozil z od ­ stopom) 453 je menil, da je treba s spornimi članki obračunavati politično, ne 448 prav tam 449 Zapisnik in magnetogram 55. razširjene seje predsedstva CK ZKS skupaj s člani pred ­ sedstva CK ZKJ, 8. 4.1988. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, seje predsedstva CK ZKS). 450 Pogovor članov predsedstva in izvršnih sekretarjev predsedstva CK ZKS, 13. 4.1988. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, pogovori v CK). 451 Objavljeno v: Mamula, Slučaj Jugoslavija, str. 126, 127. 452 Prav tam, str. 127. 453 Dizdarevič, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, str. 236. 218 JLA in Slovenci pa represivno. Brovet je sicer ponovil vse znane očitke vojaških oblasti o na ­ padih na JLA, specialni vojni, mlačnosti reagiranja slovenske politike na doga ­ janje, hkrati pa poudaril, »da JLA niti na kraj pameti ne pride, da bi SRS raz ­ glašala za žarišče kontrarevolucije ali da bi jo izenačevala s SAP Kosovo«. Poudaril je tudi, da so bili v JLA kritični le do posameznikov, ki so v preteklih mesecih izražali »nesprejemljiva stališča do JLA, Jugoslavije, neuvrščenosti in drugih temeljnih vrednot naše družbe«. 454 Sestanek, ki je bil sicer bolj ali manj naveličano ponavljanje že neštetokrat izrečenega, sta zaključila z rutinirano ugotovitvijo, da so takšna razčiščevanja potrebna in nujna in naj do njih pri ­ haja vselej, kadar ena ali druga stran začuti potrebo po medsebojnem infor ­ miranju. Morda pa se je za Brovetovimi izjavami že skrivala odločitev voja ­ škega vrha (podučenega z enotno reakcijo slovenskega vodstva), da bo šel v obračun na »najnižji« ravni, torej s posamezniki iz opozicije, in da bo za to poskušal dobiti tudi pomoč ali si vsaj zagotoviti nevmešavanje slovenske oblasti. Taka kalkulacija armadnega vrha je bila v začetku pravilna, saj je slo ­ venska SDV z vojaškimi organi pregona sprva dobro sodelovala. Reakcija javnosti in delovanje Odbora za varstvo človekovih pravic med procesom proti četverici pa je slovensko oblast prisilila v kar največjo angažiranost v korist obtožencev. Še pred aretacijami in procesom se je razprava o ocenah armadnega vrha in slovenskih reakcijah nanje nadaljevala tudi v najvišjih organih federacije. O tem so razpravljali: 23- maja Komisija za vodenje in poveljevanje oborože ­ nim silam SFRJ pri predsedstvu SFRJ (t. i. vojaška komisija), 455 2 5. maja pa še predsedstvo SFRJ (vmes, 24. maja, tudi predsedstvo CK ZKS). V informaciji, ki jo je ZSLO pripravil za sejo vojaške komisije, je bilo zapisano, da je bila sporna seja vojaškega sveta 25. marca redna in da na njej ni bilo govora o kakršnihkoli ukrepih proti Sloveniji, da pa je Mamula dal Višnjiču navodila, naj se o reakciji na možne aretacije pogovori s slovenskimi organi za notranje zadeve. Reakcijo vojaškega sveta so v informaciji pojasnili kot posledico zah­ teve predsedstva SFRJ, naj »zaradi napadov na armado in primerov napadov na pripadnike vojske v Sloveniji tožilci in sodišča, eventualno pa tudi vojaški sodni organi zakonsko ukrepajo proti tistim, ki so eventualno storili kazniva dejanja«. 456 Na seji vojaške komisije je Kadijevič (ki je medtem postal obramb ­ ni minister) kategorično zatrjeval, da v obrambnem ministrstvu »ni nikakr ­ šnih načrtov ukrepov razen tistih, ki jih je odobrilo predsedstvo«. 457 Na seji zveznega predsedstva 25. maja se je predsedstvo postavilo na stran vojske. Dizdarevič je ocenjeval, da gre za najhujši napad na JLA od vojne sem, da slovensko vodstvo vztraja pri ocenah, »da je vendarle moralo biti nekaj 454 Zapis pogovora predsednika predsedstva SRS Franceta Popita z viceadmiralom Stanetom Brovetom, 5. 4.1988. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, predsednikova dejavnost). 455 Komisijo je vodil obrambni minister, v njej pa so bili še predsednik vlade ter ministra za notranje in zunanje zadeve. 456 Dizdarevič, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, str. 244. 457 Prav tam. JLA in Slovenci 219 zadaj« in da je vojaški svet razpravljal o Sloveniji, ne pa o razmerah na splo ­ šno. Kadijevič se je z Dizdarevičevimi ocenami strinjal, bistvo slovenskih trdi ­ tev pa je videl v tem, da Slovenci v ravnanju vrha JLA vidijo možnost držav ­ nega udara. Vprašal je, s kom v Sloveniji se jugoslovanski vrh pravzaprav pogovarja, »z Mladino in nemškim novinarjem in obveščevalcem Viktorjem Meierjem, ki je do maksimuma razplamtel trditev o vojaškem udaru v nem ­ škem tisku, ali z delom ljudi iz slovenskega vodstva ali z nekom tretjim«. 458 Dodal je, da to zahteva javno oceno, saj je bila izpostavljena vrhovna ko ­ manda. Predsedstvo je stališča slovenskega vodstva ocenilo zelo kritično, kritizi ­ ralo ga je zaradi oportunizma, kar naj bi med drugim potrjevala tudi Dolan ­ čeva trditev, da »v CK ZKS vsak torek trepetajo, kaj se bo naslednji dan po ­ javilo v Mladini«. 459 Slovenskemu predsedstvu je očitalo, da se v zvezi z napadi na JLA nikoli ni javno oglasilo, slovenskim pravosodnim organom pa, da ne želijo reagirati na take napade in da vse tovrstne zahteve iz federacije zavra ­ čajo. Sklenilo je, da bo od slovenskega predsedstva zahtevalo, naj odločno reagira in doseže, »da varnostne službe ugotovijo, kako odtekajo državne tajne, vojaški in drugi strogo zaupni dokumenti, kot je bil primer z Mladino«; da se v prihodnje poveljnik ljubljanske armadne oblasti obrača samo na pred ­ sednika predsedstva SRS, s čimer bi se izognili nesporazumom; da se zvezni javni tožilec sestane s slovenskimi kolegi z namenom, da izenačijo kriterije ocenjevanja napadov na JLA, in da se skliče nujen sestanek s slovenskim vodstvom, na katerem bodo v imenu jugoslovanskega državnega vrha sode ­ lovali Veselin Đuranović (član zveznega predsedstva iz Črne gore, op. B. R.), Stane Dolanc in Raif Dizdarević. 460 Iz razprave je tudi jasno razvidna težnja, da bi vnesli razdor v slovensko vodstvo, Dizdarević je tako večkrat potenciral različnost Kučanovih, Stanovnikovih in Dolančevih ocen. Sestanek s slovenskim vodstvom je bil že naslednji dan, 26. maja. Na za­ četku je Dizdarević ponovil stališča s seje vojaške komisije in predsedstva SFRJ, dodatno pa kritiziral pobudo dvajsetih slovenskih komunistov (naslov ­ ljeno na konferenco ZKJ, ki je bila dogovorjena za 29. in 30. maj), da naj se ustanovi komisija, ki bo ugotovila dejstva v zvezi z nameravanim vojaškim udarom. Slovenski predstavniki, Stanovnik, Kučan in Marinc (član slovenske ­ ga predsedstva in predsednik Sveta za varstvo ustavne ureditve), so še naprej zatrjevali, da je obstajala nevarnost vojaškega udara oz. da je bilo v stališčih vojaškega sveta »nekaj zadaj«, in povedali, da bodo zato slovenski predstav ­ niki v republiški in zvezni skupščini zahtevali ustanovitev državne komisije. Poudarili so, da demokracije ni mogoče razvijati brez toleriranja dejavnosti opozicije, z njo pa se je treba soočati z legalnimi in ne represivnimi sredstvi. Stanovnik je tudi povedal, da so organom za notranje zadeve naročili, naj 458 Prav tam, str. 245. 459 Prav tam, str. 245. 460 prav tam , st]. 246. 220 JLA in Slovenci ugotovijo, kje »curljajo« tajni podatki in dokumenti, in da je milica med pre ­ iskavo pri nekem državljanu dobila stenogram Kučanove razprave in tajni vojaški dokument (šlo je za preiskavo Mikroade, op. B. R.).461 Stenogram razprave Milana Kučana, tedanjega predsednika predsedstva CK ZKS, na 72. seji predsedstva CK ZKJ 29. marca (označen kot državna skriv ­ nost) je medtem našel pot do uredništva Mladine. Na podlagi tega stenogra ­ ma je Vlado Miheljak napisal članek z naslovom Noč dolgih nožev (sicer pod ­ pisan z imenom narodne herojinje, ki ga je uporabljalo uredništvo, tj. Majda Vrhovnik), v katerem je opozarjal na nevarnost uvedbe izrednega stanja v Slo ­ veniji. Članek bi moral iziti v Mladini 10. maja, vendar ga je uredništvo na za­ htevo SDV in tožilca moralo umakniti. Kučan je stenogram razdelil ožjemu republiškemu vodstvu, do Mladine pa je prišel prek Igorja Bavčarja, ki je bil tedaj strokovno-politični delavec na SZDL. Bavčar je stenogram »prestregel« podpredsedniku SZDL Jožetu Knezu, ga kopiral in nato izročil Janezu Janši, tedaj publicistu tednika Mladina in kandidatu za predsednika SZMS, ta ured ­ niku Mladine Franciju Zavrlu, Zavrl piscu komentarja Miheljaku, kopije so se začele širiti (prav tako govorice o načrtovanih aretacijah nekaj sto oporečni ­ kov in politikov v Sloveniji). 462 SDV je začela raziskovati, kako je stenogram prišel v javnost, pri čemer je tajno preiskala tudi prostore v računalniškem podjetju Mikroada, kjer je bil zaposlen Janez Janša. Odkrila je tako »Kučanov stenogram« kot »Višnjičev dokument o povečanju bojne pripravljenosti« ter o najdbi obvestila vojaške oblasti, 28. aprila pa tudi Andreja Marinca (pred ­ sednika Sveta za varstvo ustavne ureditve), Milana Kučana (predsednika pred ­ sedstva CK ZKS) in Miloša Prosenca (sekretarja predsedstva CK ZKS) ter člana zveznega predsedstva Staneta Dolanca. 463 Aretacije civilnih osumljencev in prva zaslišanja so po odkritju dokumen ­ tov izvedli slovenski varnostni organi, nato pa so obtožene predali preisko ­ valnim in sodnim organom JLA. Poleg glavnega osumljenca Janeza Janše, ki je bil aretiran 31. maja, 464 so v naslednjih dneh zaprli še Ivana Borštnerja, za­ stavnika JLA, in Davida Tasiča, novinarja Mladine (ki je prav tako dobil doku ­ mente). Franci Zavrl se je aretaciji izognil, tako da se je zatekel v bolnišnico. Konec julija in v začetku avgusta 1988 je nato JLA uprizorila sodni proces proti četverici pred vojaškim sodiščem v Ljubljani. Formalno so jih obtožili 461 Prav tam, str. 246, 247. 462 Žerdin, Generali brez kape, str. 43. - Po interpretaciji Janeza Janše naj bi stenogram ukradli rahlo okajenemu predsedniku RK SZDL Jožetu Smoletu. 463 Kronologija varnostno-političnih razmer v SRS in nekaterih pomembnejših dogodkov in ukrepov predsedstva SRS pred in po aretaciji četverice. Arhiv predsednika RS. 464 Dizdarevič navaja, da gaje o aretaciji Janše obvestil Kadijevič 30. maja, torej dan pred are ­ tacijo, on pa da mu je naročil, naj o tem obvesti Dolanca in Kučana, ki sta bila tisti dan tako kot on na konferenci ZKJ. Kadijevič je odgovoril, da že vesta, ker ju o tem redno obvešča Tomaž Ertl (sodelovanje Ljubljanskega armadnega območja in SDV je označil za odlično). Dizdarevič je kljub temu vztrajal, naj ju obvesti, kar je ta tudi storil. Kučan naj bi tako (po lastni interpretaciji) za aretacijo izvedel šele od Kadijevića, Dolanc pa od Kučana, čeprav je Dizdarevič prepričan, da sta za celotno akcijo vedela že prej. (Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, str. 250, 251.) JLA in Slovenci 221 izdaje vojaške skrivnosti. Šlo je za »Višnjičev dokument« (zaupen dokument št. 5044-3 z dne 8. januarja 1988), v katerem je poveljnik ljubljanskega armad ­ nega območja zaradi razmer v Sloveniji poostril ukrepe bojne pripravljenosti svojih enot. Del dokumenta je Borštner prekopiral in kopijo izročil Tasiču, ta pa Janši. Kot možna različica za obtožbo, ki pa je niso uporabili (ker bi bilo potem sojenje pred civilnim sodiščem), je bila predvidena tudi obravnava zaradi izdaje državne skrivnosti - nezakonite pridobitve in posedovanja za­ upnega stenograma razprave Milana Kučana. Aretacija je imela za posledico ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic, najmočnejše institucije civilne družbe v osemdesetih letih.465 Dogaja ­ nje v zvezi z aretacijami in procesom je bila pol leta osrednja točka poročanja in komentiranja vseh slovenskih medijev, v ospredju pa so bile zlasti kritike ravnanja JLA (po enem od izračunov je med aprilom in avgustom v večjih slovenskih medijih o JLA izšlo več kot 1354 člankov, polovico od tega komen ­ tarjev oz. vsebinskih prispevkov). Na procesu (zaprtem za javnost) je bil Bor ­ štner obsojen na štiri leta zapora, Zavrl (ki se je edini branil s prostosti) in Janša na osemnajst mesecev, Tasič na pet mesecev. Po obsodbi so bili obso ­ jenci do pravnomočnosti sodbe izpuščeni, prestajanje kazni jim je slovenska oblast odlagala, kolikor so ji dopuščale dane zakonske možnosti, hkrati pa (neuspešno) naslavljala na predsedstvo SFRJ številne vloge za pomilostitev. Obsojencem je zagotovila ugodnejše prestajanje kazni in - po preteku pri ­ bližno tretjine kazni, ko je odločanje prešlo v njeno pristojnost - predčasno odpustitev. 466 Slovenska oblast je bila med procesom deležna nenehnih kritik, da se ni dovolj zavzela za četverico oz. da je aretacije naročila in proces celo odobra ­ vala. Odgovornost za aretacije je prevzel Tomaž Ertl in tako »zaščitil« sloven ­ sko vodstvo. Domneve, da so tedanji vodilni politiki aretacije naročili, preis ­ kave niso dokazale, čeprav sta pred parlamentarno preiskovalno komisijo morala pričati tako Kučan kot Dolanc. 467 * So pa zanje vedeli. Kučan je čez eno leto dogajanje v zvezi z Janševo aretacijo opisal takole: »In drugo, Ertl ni dal zoper slovensko politiko zapreti Janše. Ko je bil tu, je povedal, da je ravnal tako, kot mu to nalagajo njegove dolžnosti /.../, od tu naprej pa lahko povem, kako so stvari potekale. Ko smo prišli iz Beograda, je bilo postavljeno vpra ­ šanje zakaj (so jih aretirali, op. B. R.). Rekli so, da bodo v preiskavi, v priporu ugotovili, kako je prišel do tega papirja. Potem smo mi z njim opravili, in ko so me obvestili, da so to opravili, sem jim rekel, naj ga spustijo. Vendar sem 465 Več o tem v poglavju Oblast in pozicija. 466 y eg o procesu v: Žerdin, Generali brez kape. - O odnosu med slovenskim in jugoslovan ­ skim vodstvom v času procesa pa v: Dizdarević, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, str. 250-263. 4® pl oces so preučevale kar štiri parlamentarne komisije, prva je bila ustanovljena še v socia ­ listični skupščini 25.10.1988, vodil jo je podpredsednik skupščine Aleksander Ravnikar. Po prvih večstrankarskih parlamentarnih volitvah je bila ustanovljena nova komisija (1990), ki jo je vodil Franc Zagožen (tedaj član Slovenske kmečke zveze, kasnejše SLS), vendar tudi ta ni razčistila ozadja procesa. Tretjo komisijo (1994) je vodil Igor Bavčar (član LDS), četrto (1995) pa Vitodrag Pukl (SDS). Zadnja komisija je (brez končnega poročila) delo končala leta 1996. 222 JLA in Slovenci dobil odgovor, da ga ne morejo spustiti, ker to zahteva vojska. Rekel sem, da bi ga na njihovem mestu spustil, pa naj ga zapre vojska. Odgovor je bil, da tako ne gre, da obstajajo predpisi, po katerih so ga dolžni, če vojska to zahte­ va, izročiti. Na moje laično razmišljanje, kaj bi lahko naredili, sem dobil stro ­ kovni odgovor. Vojska je grobo reagirala na predlog, da bi ga spustili.« 468 Po aretaciji in ves čas procesa je bila slovenska oblast stisnjena med zahte­ ve Odbora za varstvo človekovih pravic na eni ter vojaškega vrha, predsedstva SFRJ in predsedstva CK ZKJ na drugi strani. ZKS so zaradi procesa začeli za­ puščati vidni intelektualci. Vpliv alternative na javnost je naenkrat postal večji kot vpliv oblasti. V jugoslovanskem tisku so se stopnjevali namigi, da so v slovenskem vodstvu razhajanja, da del vodstva koketira z idejami Staneta Kav ­ čiča, kar se med drugim kaže v tem, da je vodstvo ob kandidaturi za predsed ­ nika predsedstva SRS pustilo na cedilu Andreja Marinca. Širile so se infor ­ macije, da je med Kučanom in Ertlom prišlo do konflikta. Vse poletje in jesen so si slovenski in zvezni organi javno in tajno dopisovali, vrstile so se številne telefonske intervencije, sestanki (dvakrat sta se sestala tudi Kučan in Kadije ­ vič, enkrat, 5. julija, skupaj z Dizdarevičem), skupne seje zveznega in sloven ­ skega državnega in partijskega predsedstva. Strategijo obrambe na procesu je slovensko vodstvo gradilo na ustavni nelegalnosti »Višnjičevega dokumen ­ ta«469 in na odločitvi vojaških organov, da sojenje poteka v srbohrvaškem je ­ ziku (kritizirali pa so še druge poteze armade med sojenjem, npr. zavračanje, da bi bili na sojenju navzoči pravni strokovnjaki in da bi obtožene branili civilni odvetniki). V zvezi z odnosom do Jugoslavije se je obramba osredoto ­ čila na naslednje točke: politične razmere v Sloveniji lahko presoja in ureja le slovenska oblast (pri tem so se sklicevali na tako stališče, kot ga je v zvezi z 8. sejo CK ZK Srbije in v zvezi z »delanjem reda« na Kosovu imelo srbsko vod ­ stvo); v Sloveniji ni izrednih razmer in kontrarevolucije, slovenska oblast pa politično situacijo obvladuje. Zaradi dejavnosti Odbora za varstvo človekovih pravic in množičnega gibanja v Sloveniji v podporo četverici so v zveznih organih namreč še naprej ocenjevali, da je v Sloveniji kontrarevolucija in da slovenska oblast ne obvladuje razmer, caplja na repu dogodkov in koketira s slovenskim separatizmom in nacionalizmom. Na seji predsedstva CK ZKS 14. junija so na zahtevo predsedstva CK ZKJ razpravljali o nastalih razmerah. 470 (Seje se je udeležil tudi predstavnik pred ­ sedstva CK ZKJ Ivica Račan, ki je dva dni kasneje na seji predsedstva CK ZKJ o razmerah v Sloveniji poročal ugodno, poudaril pa, da so Slovenci še pose ­ bej občutljivi na ocene o kontrarevoluciji.) Na seji predsedstva CK ZKS je bila 4® Magnetogram 66. seje predsedstva SRS, 19. 6. 1989, str. 42. Arhiv predsednika RS. 4® Na zahteve slovenskih državnih in političnih organov je o ustavnosti dokumenta presojalo predsedstvo SFRJ (čeprav to ni bilo v njegovi pristojnosti) in odgovorilo, da je bil dokument ustaven in zakonit. 470 Zapisnik 59. seje predsedstva CK ZKS, 14. 6. 1988. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, seje predsedstva CK). JLA in Slovenci 223 sprejeta informacija o procesu in reakcijah nanj, ki so jo poslali zveznemu partijskemu predsedstvu. O procesu proti četverici so 16. junija sočasno razpravljali na sejah pred ­ sedstva SFRJ in predsedstva CK ZKJ. Na seji predsedstva SFRJ je Dolanc razla ­ gal zapleteno situacijo v Sloveniji, naraščanje kritičnosti v javnosti, a hkrati zatrjeval, da slovenska oblast razmere obvladuje. Dizdarević je Slovence obto ­ ževal »globokega nezaupanja do armade« in prepričanja, da je armada proces montirala. Njegov vtis je bil, da slovensko vodstvo ne verjame niti zveznemu predsedstvu. 471 Na seji predsedstva CK ZKJ so bile kritike še ostrejše, Šuvar je govoril celo o »maspoku« v Sloveniji in o tem, da JLA doživljajo kot okupa ­ torja, Jugoslavijo pa kot breme in kot izkoriščevalca, da obstaja fobija proti »južnjakom«. Admiral Petar Šimič je navajal primere žalitev vojakov v Sloveniji, ki da jih je več kot na Kosovu in tudi hujše so. 472 Miloševič je zahteval kon ­ kretne ukrepe v Sloveniji in ne samo sprejemanje ocen. Boško Krunič ga je zaradi tega vprašal, ali predlaga, da v Sloveniji uvedejo prisilno upravo. Na seji so sklenili, naj se o procesu in reakcijah nanj skliče seja CK ZKS, na katero bi prišla tudi delegacija CK ZKJ, potem pa bi o zadevi razpravljali tudi na seji CK ZKJ.473 Štefan Korošec je ocenjeval, da večina članov v predsedstvu misli, da je osnovna rešitev v oceni, ki jo je sprejel vojaški svet: v Sloveniji je specialna vojna, ZKS nima svoje vloge, ne naslanja se na delavski razred, ampak na ma­ lomeščanske sile, postaja socialdemokratska stranka, preliva se v SZDL. Kar zadeva ukrepe, je bilo predsedstvo po Koroščevem mnenju razdeljeno neka ­ ko pol na pol, in sicer na tiste, ki so bili za bolj umirjeno ravnanje, in »trdo- rokce«, ki so menili, da je treba z malomeščanskimi silami v Sloveniji in z de­ lom slovenskega vodstva drastično obračunati. Predvideni scenarij se je potem spremenil toliko, da je bil vrstni red zame ­ njan in je bila seja CK ZKJ dan pred sejo CK ZKS. Zato pa je na sejo predsed ­ stva CK ZKS pred tem, 21. junija, prišla zvezna partijska delegacija, ki jo je vodil predsednik predsedstva CK ZKJ.474 Na seji CK ZKJ 26. junija je Kučan govoril v slovenščini, kar je razložil s tem, da je - glede na to, da se v Sloveniji na procesu proti četverici govori v 471 Dizdarević, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, str. 253. 472 Nekaj primerov so registrirali tudi v Ljubljani, npr. maturanti so obmetavali vojake na straži iri pljuvali nanje, kar pa je slovenska oblast obsodila in skušala tovrstne akcije preprečiti. Na drugi strani pa je prav tedaj v Banjaluki potekal proces proti vojaku Tomu Bogataju, ki so ga na osnovi lažnih ali sprovociranih izjav (da se Bosanci naseljujejo v Sloveniji in jo ekonomsko izkoriščajo, da so nepismeni, nekulturni in jih je treba poslati nazaj, da se mora Slovenija od Jugoslavije odcepiti ipd.) obsodili na leto dni zapora. Bogataj je bil v tistem času že četrti Slovenec v armadi, obsojen zaradi domnevnih nacionalističnih izjav. 473 Magnetogram sestanka pri predsedniku predsedstva CK ZKS, 19. 6. 1988. Arhiv RS, dislo ­ cirana enota I, interni pogovori, politični aktivi po 10. kongresu CK ZKS. - Gl. tudi: Dizdarević, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, str. 253, 254. 474 Zapisnik 61. seje predsedstva CK ZKS, 21. 6. 1988, navzoč Boško Krunič s sodelavci, točka: Aktualne idejnopolitične razmere v Sloveniji. Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, seje predsedstva CK). 224 JLA in Slovenci srbohrvaškem jeziku - ogrožen njegov materni jezik in njegova enakoprav ­ nost in suverenost slovenskega naroda. Slovenci nobene države, ki jim ne zagotavlja svobodne uporabe slovenskega jezika in njegove enakopravnosti, ne morejo imeti za državo, v kateri je zagotovljena svoboda, suverenost in enakopravnost slovenskega naroda. Zanimivo je bilo, da je Kučana podprl Mi­ loševič z besedami, da ga je sram, ker se v Ljubljani sodi v njegovem, ne pa v slovenskem jeziku. 475 Seji CK ZKJ je naslednji dan sledila seja CK ZKS,476 na kateri so člani po ­ trdili stališča slovenskega vodstva. Na drugi strani pa je Dizdarevič na nasled ­ nji seji predsedstva SFRJ 12. julija Kučanu v zvezi z nastopi na sejah CK ZKJ in CK ZKS očital, da je vprašanje jezika na sojenju izkoristil za razplamtevanje nacionalističnih strasti in ustvarjanje vtisa o ogroženosti Slovenije v Jugosla ­ viji. Izjavil je, da je slovensko vodstvo stvari izpustilo iz rok, da je slovenska politična scena indoktrinirana z nacionalističnimi meščanskimi idejami, da so v Sloveniji separatistične tendence, prizadevanje za poseben položaj Slo ­ venije v Jugoslaviji, v katerem ji ne bi bilo treba upoštevati enotnih osnov sistema in politike, pri čemer pa bi Slovenija izkoriščala vse prednosti najbolj razvitega dela države. Dodal je še, da tudi v procesu proti četverici Slovenija zahteva drugačen in poseben odnos. V Ljubljani je bil v začetku junija t. i. kulturni miting s političnimi govori, na katerem se je zbralo 20000 ljudi, na političnem mitingu v Mostecu je bilo 15000 ljudi, na t. i. odprti seji Odbora za varstvo človekovih pravic v Križan ­ kah 3000 (dejansko »odprta seja« RK ZSMS, op. B. R.), pred sodiščem, na dan izrekanja sodbe, pa 10000 ljudi. Parole, ki so jih nosili na teh srečanjih, s ka­ terimi sta bila popisana tudi Ljubljana in Maribor, so bile: »Slovenci in Hrvati - edini kulturni narodi, Bosanci ven, Bosance v žgance, Srbe na vrbe, Jugosi marš - svinje južnjaške, Jugovina marš nazaj na jug, Dol JLA, Komunistična partija Jugoslavije - banda in mafija« ipd.477 (Kasnejša Dizdarevičeva teza je bila, da so s »prozivkami« politikov začeli v Sloveniji in da je šele potem do podobnih pojavov, resda v veliko večjem obsegu, prišlo na srbskih mitingih.) Mesec dni kasneje je predsedstvo SFRJ sklenilo, da je zaradi razmer v Slo ­ veniji potrebna skupna seja s slovenskim predsedstvom. Sestanek je bil 13. septembra, nadaljeval pa se je 20. oktobra. Na njem je bil poleg članov obeh predsedstev tudi obrambni minister Kadijevič. Dizdarevič je slovenskemu vodstvu očital, da je pritiskalo na zvezno predsedstvo in na sodišče v zvezi s sojenjem, da je bil proces maksimalno politiziran in oblikovana teza, da je cilj sojenja zaustavitev demokratičnih procesov v Sloveniji. Kučanu je očital oceno, izrečeno na seji CK ZKS, da je bil odgovor predsedstva SFRJ v zvezi z 'l75 Dizdarevič, Od Smrti Tita do smrti Jugoslavije, str. 255. 476 Zapisnik 20. seje CK ZKS, 27. 6. 1988 (tretja točka: Aktualne idejnopolitične razmere v Sloveniji in aktivnosti Zveze komunistov Slovenije). Arhiv RS, dislocirana enota I (fond: CK ZKS, seje CK). 477 Dizdarevič, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, str. 256, 257. JLA in Slovenci 225 uporabo jezika na sojenju formalističen in ne dovolj premišljen, njegov na ­ stop pa igranje z nacionalnimi čustvi slovenskega naroda. Slovenska stran je zahtevala dokaze za Kadijevičeve trditve, da napadi na JLA prihajajo iz slovenskega vodstva. Sklep sestanka je bil, naj se Kadijevič s sodelavci sestane s slovenskim vodstvom in skuša rešiti sporna vprašanja, za tista, ki jih ne bi bilo mogoče rešiti, pa naj bi ustanovili strokovne skupine. 478 Drugi del skupnega sestanka je potekal pod pritiskom sprejemanja amand ­ majev k zvezni ustavi (sprejeti naj bi bili do 29- novembra), kjer je Slovenija nasprotovala sprejemanju v paketu, zlasti pa t. i. armadnemu amandmaju. Malo kasnejši Kadijevičev obisk v Sloveniji je razmere malo umiril, ime ­ novana je bila delovna skupina, ki naj bi razreševala vsako od spornih kon ­ kretnih vprašanj, razburjenje je povzročil le sestanek Kadijeviča in Broveta z upokojenimi slovenskimi generali (9- novembra 1988), ko je Brovet ostro kritiziral razmere v Sloveniji in zanje obtožil slovensko vodstvo, o čemer je Stanovnik obvestil tudi Dizdareviča. 479 c» prav tam, str. 262. 479 Prav tam. JLA in Slovenci POSKUS »KOSOVIZACIJE« SLOVENIJE Dogajanje v zvezi s procesom je za armadno vodstvo pomenilo konec upanja, da se bo s slovensko oblastjo mogoče karkoli dogovoriti, in tudi ko ­ nec tihega pričakovanja, da med slovenskimi politiki obstajajo razlike, na katerih bi bilo mogoče graditi, saj se je celo v federaciji najvplivnejši slovenski funkcionar Stane Dolanc, ki so ga nekateri mediji v Sloveniji stalno kritizirali zaradi projugoslovanstva, v Beogradu le s težavo soočal z aroganco federalnih in zlasti armadnih oblasti. Slovenija je v očeh armadnega vrha, vse bolj pa tudi političnih funkcionarjev, v drugi polovici leta 1988 postala »drugo Kosovo«. V ponazoritev navajam dve izjavi Staneta Dolanca: »Na seji predsedstva SFRJ je bila odprta cela vrsta vprašanj, in to na način, kakršnega v skoraj dvajsetih letih, kolikor sem v Beogradu, še nisem doživel /.../. Rekel je tudi (Raif Dizdarevič, predsednik predsedstva SFRJ, op. B. R.), da ne gre več za konflikt z Novo revijo, Mladino ali Katedro, temveč za konflikt s slovenskim političnim vodstvom /.../. Dobil sem informacijo o slovenskih fantih v vojski v Novem Sadu, kjer je napisano, da so že pred vojsko hodili na rock koncerte, poslušali Laibach, to so za vojsko inkriminirana dejanja. Dizdareviču sem re ­ kel, če bodo fante zaprli, takoj grem. Dal sem na sejo predsedstva v prisotno ­ sti Kadijevića in Broveta, vprašal sem ju, če je to kaznivo dejanje, pa sta se smejala. Dosegel sem, da so ti fantje dobili disciplinsko kazen /.../. Sedaj je ta odnos do njih tak, kot je bil včeraj približno do Kosovarjev /.../. To niso eno ­ stavne stvari, saj vidimo, koliko nedolžnih ljudi je šlo noter /.../. Če za primere zvem, lahko posredujem, vendar tega ne povedo.« 480 Dolanc je bil tudi pre ­ pričan, »da v Jugoslaviji takega nerazpoloženja do Slovenije, kot je v tem tre ­ nutku, doslej še ni bilo nikoli. Prvič sem v Beogradu doživel, da so mi ne samo uradno, ampak tudi privatno govorili o bojkotu slovenskih izdelkov, celo Fructalovega soka ne dajejo več otrokom - dobesedno -, ker je slo ­ venski.« 481 JLA je sicer po procesu proti četverici v javnosti nastopala manj agresivno, svojih ciljev pa ni opustila. Z reorganizacijo leta 1988 ji je uspelo ukiniti samo ­ stojno (9.) armadno območje s sedežem v Ljubljani in prenesti sedež na novo ­ ustanovljeno 5. vojaško območje v Zagreb, zmanjšati pristojnosti TO in poti- 480 Magnetogram 43. seje predsedstva SRS, 25. 8. 1988, razprava Staneta Dolanca o seji pred ­ sedstva SFRJ, ki je bila 12. avgusta in na kateri so obravnavali Slovenijo. Arhiv predsednika RS. 481 Magnetogram 50. seje predsedstva SRS, 7. 11. 1988, razprava Staneta Dolanca. Arhiv pred ­ sednika RS. JLA in Slovenci 227 hem prenesti del pristojnosti z republiških vodstev (predsedstev republik) na ZSLO.482 To je bil sicer cilj, ki si ga je zastavil in ga v glavnem izpeljal že Branko Mamula, ki je v ustavi iz leta 1974 videl tri zgrešene točke: - predsedstvo SFRJ je sestavljeno iz ljudi, ki so izvoljeni v republikah in njim odgovorni, namesto da bi bili izbrani v federalni skupščini in odgovorni njej, glede na to, da je predsedstvo vrhovni poveljnik oboroženih sil; - republike in pokrajini imajo pravico konsenzualnega odločanja o obrambi in poveljevanju oboroženim silam; - republike, deloma pa tudi avtonomni pokrajini, so dobile status držav in s tem pravico, da organizirajo svojo vojsko in jo tudi vodijo. Sprva tajne ali vsaj interne, a zelo ostre konceptualne razprave o obramb ­ nem sistemu so v drugi polovici osemdesetih let postale javne. Na 13- kon ­ gresu ZKJ je bila npr. zapažena polemika med tedanjim predsednikom Ko­ misije CK ZKJ za SLO Francetom Popitom in admiralom Brankom Mamulo o narodni zaščiti. 483 Po Mamulovem mnenju Narodna zaščita ni bila dovoljena, ni imela ustavnega statusa in ustrezne regulative v zakonu o ljudski obrambi. »Oborožena in od začetka usposabljana za oborožen boj v tej vojni (julija 1991 v Sloveniji, op. B. R.) je bila izkoriščena proti JLA,«484 je zapisal. Po nje ­ govem mnenju je bila prav Narodna zaščita »ena od pomembnih potrditev odločitve slovenskega vodstva, tistega socialistično-komunističnega, o odce ­ pitvi, v skrajnem primeru tudi z uporabo vojaške sile«.485 V začetku leta 1987 je po skrbno načrtovani akciji in lobiranju Mamuli po dveletnem delu uspelo predsedstvo SFRJ, predsedstva republik in pokrajin, vodstvo CK ZKJ (še posebej Popitovo komisijo), vojaški svet in svet za SLO prepričati v reorganizacijo, po kateri sta BiH in Slovenija izgubili poveljstva armad, Črna gora, ki sicer ni imela armade, pač pa samostojen korpus v Tito ­ gradu, pa je bila podrejena poveljstvu v Skopju (prej v Beogradu). Trditev, da se je prejšnja razporeditev na šest armad ujemala z administrativnimi mejami republik, je bila zavajajoča. 1. in 2. armada (beograjska in niška) sta zajemali večji del Srbije (ne pa njenega juga), vendar hkrati tudi obe avtonomni pokrajini, titograjski korpus Črno goro, 3. armada (s sedežem v Skopju) celotno Makedonijo in južno Srbijo, 5. armada (s sedežem v Zagrebu) Hrvaško in del Slovenije v smeri Trst-Reka, 7. armada (s sedežem v Sarajevu) Bosno in vzhodno Slavonijo, 9. armada (s sedežem v Ljubljani) preostalo ozemlje Slovenije. Svojo vojaško oblast je Slovenija dobila šele leta 1968, temeljila pa je na tradiciji 9. (slo ­ venskega) korpusa iz časa druge svetovne vojne. Pomorska oblast je zajemala vse vode v vseh republikah. Letalstvo in protizračna obramba sta bila prav 482 Špegelj, Sjećanja vojnika, str. 89-93; Radaković, Besmislena Yu ratovanja, str. 36, 37. 483 V zborniku razprav s 13. kogresa ZKJ polemika ni zabeležena, so pa o njej pripovedovali kasneje na sejah slovenskega vodstva. 484 Mamula, Slučaj Jugoslavija, str. 63. 485 Prav tam. 228 JLA in Slovenci tako združena pod enotnim poveljstvom ne glede na to, v kateri republiki so bile enote/ 86 Namesto prejšnjih šestih armad so ob reorganizaciji nastala štiri bojeva- lišča: severno in centralno s sedežem v Beogradu, ki je združilo prejšnjo 1. in 7. armado, s čimer je bosansko ozemlje prišlo pod Beograd, severozahod ­ no bojevališče s sedežem v Zagrebu je združilo 5. in 9- armado, jugovzhodno bojevališče s sedežem v Skopju pa je zajemalo celotno Makedonijo, del južne Srbije, Kosovo in Črno goro. Po mnenju vojaških analitikov so bili razlogi za reorganizacijo politični, ne strokovni. 486 487 To dokazuje tudi interna odločitev vojaškega vrha še v času raz ­ delitve na armadna območja, da komandanti armad ne smejo biti iz tistih re ­ publik, ki so sestavni del vojaškega območja, na katero se nanaša njihova vo ­ jaška odgovornost, in da tudi ne smejo biti iste nacionalnosti kot poveljniki TO na istem območju. Hkrati pa je bila za kompenzacijo konec leta 1987 tudi sprejeta odločitev o ukinitvi vojnih okrožij in odsekov, zadeve, povezane z mobilizacijo, pa so bile prenesene na družbenopolitične organizacije. S tem je JLA izgubila neposreden vpliv na vpoklic vojakov, kar je bilo v času osamo ­ svajanja izredno pomembno, v vojaškem vrhu pa predmet (kasnejših) Kadije- vičevih in Adžičevih kritik na Mamulov račun (Mamula je sicer dvomil, da bi bila kljub morebitni ohranitvi starega naborniškega sistema JLA zmožna izve ­ sti mobilizacijo v Sloveniji). Naslednji cilj, ki ga je želela izpeljati JLA, sedaj že pod Kadijevičevim vod ­ stvom, je bil celotno TO podrediti ZSLO, če bi se stvari iztekle optimalno, pa neposredno vodstvu JLA. Prvi korak k temu je bilo prizadevanje, da bi orožje TO spravili pod nadzor JLA. Že Mamulovi garnituri je uspelo zaustaviti zahte­ ve, da naj TO dobi tudi težko orožje in organizira divizije in korpuse, kar bi po mnenju vojaškega vrha pomenilo imeti dve vzporedni vojski (pri čemer bi bila TO formalno celo številčnejša). Na uresničitev tega cilja se je vodstvo JLA pripravilo tako, da je ZSLO 7. mar ­ ca 1989 izdelal nov dokument z naslovom Informacija o vsebini, vzrokih in ocenah napadov na zasnovo SLO in posebej na JLA. V njem je bilo zapisano, da je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, v času t. i. maspoka na Hrvaškem, prišlo do zahtev po ukinitvi JLA ter ustanovitvi republiških armad in da te ideje ponovno oživljajo. Najceloviteje naj bi bila taka teza obdelana v Novi reviji. 488 Skladne s tem naj bi bile tudi zahteve po depolitizaciji JLA, kar naj bi bilo zlasti izraženo v brošuri Boj za oblast, ki jo je izdala RK ZSMS v začetku leta 1989- V Sloveniji naj bi bilo tudi največ napadov na pripadnike 486 Več o tem v: Radaković, Besmislena Yu ratovanja, str. 36-37. 487 Med vojnami v Jugoslaviji so druga za drugo izginile vse komande bojevališč, od nove -, reorganizacije so po osamosvojitvi večine republik ostale le tri srbske armade s sedeži v Beo ­ gradu, Podgorici in Nišu, iz formacij TO so nastale samostojne vojske v BiH (tri), Hrvaški (dve), Sloveniji (ena), Makedoniji (ena). TO Srbije in Črne gore sta bili formalno razpuščeni leta 1994. (Radaković, Besmislena Yu ratovanja, str. 37.) 488 Vojaško vprašanje v novi ustavi, Nova revija, št. 67, 1987. JLA in Slovenci 229 JLA in vojaške objekte; varnostni organi in sodni sistem JLA naj bi bili še pose ­ bej izpostavljeni sistematičnim napadom, kar je prišlo do izraza v času pro ­ cesa proti četverici. 489 Dokument je bil protisloven in konfuzen, za podporo takim stališčem pa je armadnemu vrhu uspelo pridobiti še staro zvezno vlado, ki ga je »posvojila« in ga kot svoje stališče poslala v obravnavo zvezni skupščini (armada pa se ni, kot običajno, obrnila na predsedstvo SFRJ). V Sloveniji je vlada ta dokument zavrnila kot neutemeljen. Menila je, da obravnava skoraj izključno stanje v Sloveniji, česar pa armada ne bi smela sto ­ riti brez sodelovanja slovenske strani, saj je bilo s predsedstvom SFRJ in zve ­ znim sekretarjem za SLO dogovorjeno, da se bodo sporna vprašanja reševala v neposrednih pogovorih. Če bi zvezni IS v novi sestavi ocenil, da je treba ta dokument obravnavati, bi se do njega moralo opredeliti tudi predsedstvo SFRJ, slovenskim organom pa bi morali omogočiti, da predstavijo svoje vide ­ nje. Slovenska vlada je tako informacijo prav v tistem času že pripravljala in je nameravala z njo seznaniti delegate v slovenski skupščini in delegate v zveznem zboru skupščine SFRJ.490 Nova Markovičeva vlada se vojski ni hotela zameriti že na začetku, hkrati pa tudi ne Sloveniji, od katere je pričakovala največjo podporo za svoje refor ­ me. Zato je na seji 14. marca 1989 sicer sprejela stališče, da je treba napade na JLA preprečiti, pri čemer naj bi zvezni sekretariat za informiranje sprejel ukre ­ pe, s katerimi naj bi preprečili tendence po negiranju ustavne vloge JLA v me ­ dijih (česar sekretariat ni nikoli naredil); zvezni sekretariat za zakonodajo naj bi ugotovil, kateri napadi na JLA, navedeni v dokumentu ZSLO, so v neskladju z zveznimi zakoni (sekretariat je ugotovil, da takih primerov ni, op. B. R.); vsi pristojni organi zvezne vlade naj bi sprejeli ukrepe za preprečevanje napadov na JLA; ZSLO pa naj bi še naprej spremljal napade na koncept SLO in JLA.491 Vodstvo JLA ni čakalo na morebitne rezultate vladnih predlogov. Svet za SLO zveznega predsedstva je o napadih na JLA razpravljal na seji 21. in 22. aprila 1989. Na seji se je pokazalo, da gre pri dokumentu ZSLO zgolj za mane ­ ver in da želi vrh v resnici pod to pretvezo samo spremeniti obrambni kon ­ cept. Na seji so namreč v obravnavo ponudili dokument Dosežki in smeri nadaljnjega razvoja koncepta SLO SFRJ. Obema zastavljenima ciljema (centra ­ lizaciji koncepta SLO s podreditvijo TO vrhu JLA in uvedbi nadzora nad orož ­ jem republiških TO) so se na seji uprli nekateri generali JLA in poveljniki TO iz posameznih republik (Todor Atanasovski iz Makedonije, Mujo Mujkič iz BiH, Martin Špegelj iz Hrvaške, Branko Jerkič iz Slovenije), tako da je bila akcija začasno ustavljena. 492 V drugi polovici leta 1989 sta Kadijević in del vojaškega vrha skrivaj vedno bolj zbliževala stališča s srbskim vodstvom in vrhom JLA, posrednik pa je bil 489 Največ napadov na oborožene sile je bilo v SRS, Delo, 24. 3.1989, str. 2. 49(1 Informacija zveznega IS kot poskus diskvalifikacije vodstva SRS, Delo, 14. 4.1989, str. 2. 491 Špegelj, Sjećanja vojnika, str. 101, 102. 492 Prav tam, str. 102-105. 230 JLA in Slovenci podpredsednik predsedstva SFRJ Jovič, prek katerega je Kadijevič skušal tudi vplivati na odločitve predsedstva. Od poletja 1989 (od obletnice kosovske bitke in razprav o ukinitvi izrednih razmer na Kosovu) sta se začela Kadijevič in Miloševič sestajati tudi neposredno, čeprav je Jovič sprva dvomil, da sta se dobro razumela. 493 Sta se pa zaradi skupnih interesov že od začetka med ­ sebojno podpirala. Kadijevič je že leta 1988, po odstopu Branka Mikuliča, za novega predsednika zveznega IS predlagal Miloševiča, ki pa je to zavrnil, ker je hotel urediti zadeve doma. Tudi Miloševič je (ko se je še pred iztekom »za­ časnega« enoletnega mandata vlade in pred novo potrditvijo v zvezni skup ­ ščini odločil, da je treba odstraniti Markoviča) imel v mislih Kadijeviča kot novega predsednika zveznega IS. Avgusta 1989 so Kadijevič, Jovič, Miloševič in Bogdan Trifunovič (pod ­ predsednik predsedstva CK ZK Srbije) skupaj letovali v Kuparih. Jovič je ugo ­ tavljal, da je Kadijevičevo stališče enako srbskemu, in sicer: JLA bo branila Jugoslavijo za vsako ceno, Jugoslavija mora biti učinkovita zvezna država, po ­ trebna je tržna usmeritev, treba si je prizadevati proti dogmatizmu, armada mora seveda biti v dobrih odnosih z vsemi republikami, pri tem pa je jasno, da ji je Srbija najtrdnejša opora. 494 Novo zavezništvo je bilo prvič postavljeno na preizkušnjo septembra 1989, ko so v slovenski skupščini sprejemali ustavne amandmaje. Jovič in Kadije ­ vič sta se dogovorila, da »se mora preprečiti rušenje ustavne ureditve države. JLA ima v tem pogledu ustavno obveznost, predsedstvo pa je vrhovni koman ­ dant JLA.«495 ZSLO je po Jovičevem naročilu naredil analizo ustavnih amandmajev, na sestanku Joviča, Markoviča in Kadijeviča s slovenskim vodstvom, ki ga je 21. septembra organiziral Drnovšek, pa sta Jovič in Kadijevič grozila »z uporabo drugih ukrepov, ki so na razpolago predsedstvu«, 496 če Slovenija amandmajev ne bo umaknila. Razburjeni Kučan je nato zahteval, naj pojasnita, kaj s tem mislita, pa sta mu odgovorila, naj vpraša pravnike, ki mu bodo to bolje razlo ­ žili. Slovenija ni popustila, Kadijevič pa je tudi začel omahovati, češ da zvezna ustava ne predvideva načina, kako posamezni republiki preprečiti legalno rušenje ustavne ureditve. Vojska je nato Svet za varstvo ustavne ureditve pri predsedstvu SFRJ začela zasipati z novimi informacijami o tem, da tuji in do ­ mači nasprotniki rušijo ustavno ureditev, ter okrepila obveščevalno in proti ­ obveščevalno dejavnost. Enako je storil tudi zvezni sekretariat za notranje za­ deve, ki pa je imel težave, saj v »secesijskih« republikah obveščevalci niso hoteli sodelovati z njim in delati proti svojemu vodstvu. 493 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 33. 494 Prav tam, str. 45. 495 Prav tam, str. 49, 50. 496 Prav tam, str. 52. JLA in Slovenci 231 IZGUBLJENA IDEOLOŠKA DOMOVINA Na 14. (izrednem) kongresu ZKJ med 20. in 24. januarjem 1990 je JLA izgu ­ bila eno od svojih dveh domovin, to je ideološko. Čeprav je tudi ZKJ v JLA vedno bolj razjedala notranja nacionalna delitev in je del oficirjev opuščal titoistično opredelitev, je bila s 75 000 člani konec leta 1990 še vedno močan in ideološko najbolj monoliten pa tudi zbirokratiziran del ZKJ. Bojna morala v armadi se je ocenjevala po zastarelih ideoloških kriterijih, podobno je pote ­ kala tudi indoktrinacija vojakov in oficirjev. Še leta 1990 so bile povsod po kasarnah slike Titovega pogreba, ob obletnicah njegove smrti so organizirali množične manifestacije s petjem pesmi o privrženosti Titovi poti in s prise ­ gami, da je vojska nikoli ne bo zapustila, obvezna moralno-politična vzgoja je temeljila na hvaljenju samoupravnega socializma in neuvrščenosti, na po ­ udarjanju revolucionarnih tradicij ter bratstva in enotnosti. V organizaciji ZKJ v JLA do konca osemdesetih let ni bilo demokracije, vodstvo armade je organizacijo izkoriščalo za pritisk na zvezne partijske or ­ gane in svoja stališča predstavljalo kot enotno mnenje celotne organizacije. Konec osemdesetih let je bilo opuščeno načelo, da nižji partijski organi v JLA razpravljajo predvsem o razmerah v organizaciji ZKJ v JLA, politične razme ­ re pa ocenjuje vojaški vrh. Nekateri oficirji in posamezne organizacije so začeli dajati prednost političnim ocenam razmer v Jugoslaviji pred konkret ­ nimi problemi, posamezni generali pa so javno kritizirali svojega kolektiv ­ nega poveljnika (predsedstvo SFRJ), zvezni IS in njenega predsednika Anteja Markoviča. 497 Uradno stališče organizacije ZKJ v JLA, izraženo 23. novembra 1989 na 9. konferenci organizacije ZKJ v JLA v Beogradu, je bilo približno takole: za JLA je Jugoslavija domovina vseh njenih državljanov in demokratična skupnost enakopravnih narodov in narodnosti; o njeni prihodnosti nima pravice eno ­ stransko odločati nihče, o spremembi federacije lahko odločajo samo vsi nje ­ ni državljani, narodi in narodnosti skupaj; Jugoslavija ima izvirno suverenost, ki temelji tako na suverenosti državljanov kot suverenosti narodov, zato se 497 Nekaj konkretnih primerov v dnevniških zapiskih (od septembra 1989 do avgusta 1991) navaja Vaso Predojević, predsednik komiteja organizacije ZKJ v JLA na 5. vojaškem območju in po razpustu ZKJ v JLA pomočnik komandanta za moralno vzgojo in pravne zadeve. Gl.: Vaso Predojević, V precepu. Dnevniški zapiski o razbijanju partije, armade in države, revija Borec, št. 573/574, Lj. 1999, str. 23-25 (dalje: Predojević, V precepu). - Izvirnik je izšel leta 1997 v Bg. pod naslovom U procjepu. 232 JLA in Slovenci ZKJ v JLA zavzema »za moderno in učinkovito federacijo z natančno določe ­ nimi pristojnostmi«. 498 Dejanska interpretacija tega stališča se je pokazala v odnosu do kongresov ZK Hrvaške (11.-13. december 1989) in ZK Slovenije (22. in 23. december 1989), ki ju je partijski vrh v JLA dojemal kot začetek odcepitve. Odločitev CK ZK Hrvaške, da podpre predčasne večstrankarske volitve na Hrvaškem, in izvolitev Ivice Račana za predsednika hrvaških komunistov (na kongresu, ki so se ga tudi najvišji armadni predstavniki vključno s Kadijevičem še ude ­ ležili) sta bili ocenjeni izrazito negativno. Podobno negativno so ocenili tudi stališča slovenskega kongresa. Že v zvezi z udeležbo na njem je bilo precej omahovanja. Organizacijo ZKJ v JLA je na kongresu na zahtevo njenega predsednika admirala Petra Šimiča pred ­ stavljal samo Vaso Predojevič iz 5. vojaškega območja. Za kratek čas sta se kongresa udeležila tudi slovenska oficirja, generalpodpolkovnik Ivo Tominc, pomočnik komandanta 5- vojaškega območja za politično delo in pravne za­ deve (za kar pa je moral vzeti dopust), in admiral Stane Brovet. Udeležil se ga je tudi Dane Popovič, komandant ljubljanskega korpusa, vendar nihče od udeležencev iz JLA ni predstavil stališč komiteja organizacije ZKJ v JLA. Vo ­ jaški predstavniki so po kongresu ugotovili naslednje: Kučan je nesporni vodja ZKS in slovenskega naroda; njegov naslednik Ciril Ribičič je dosleden dedič »Kučanove linije«; ZKS se zavzema za preoblikovanje ZKJ v zvezo samo ­ stojnih organizacij; morebitna drugačna stališča na 14. kongresu ZKJ sloven ­ skih delegatov ne bodo zavezovala; ZKS si prizadeva za večstrankarski sistem; o JLA meni, da je treba ZSLO posodobiti (vodila naj bi ga civilna oseba), JLA pa racionalizirati (vendar ne na škodo standarda vojaškega osebja in vojaških upokojencev); da mora JLA zagotoviti dejansko enakopravnost jezikov in pisav narodov in narodnosti, upoštevati ugovor vesti in omogočiti civilno služenje vojaškega roka, preučiti uvedbo nacionalnih enot, v JLA ne sme biti strank, tudi ne ZKJ (komunisti iz JLA naj se vključijo v organizacije ZK v civilnem okolju). 499 Na seji predsedstva komiteja organizacije ZKJ v JLA 6. januarja 1990, ki je ocenjeval' možen potek in razplet 14. (izrednega) kongresa ZKJ, so stališča ZKS - še posebej tisto o ZKJ kot zvezi samostojnih republiških organizacij - ostro kritizirali in zavrnili, skupina visokih oficirjev na čelu z generalom Mar ­ kom Negovanovičem pa je menila, da se je treba ZKS upreti s silo. Tudi posvetovanje delegatov za 14. kongres ZKJ iz organizacije ZKJ v JLA 10. januarja 1990 v domu JLA na Topčiderju v Beogradu se je končalo s po ­ dobnimi sklepi, čeprav so se med visokimi oficirji kazale razlike v pogledih na večstrankarstvo, organizacijo ZKJ v JLA, demokratični centralizem in na ­ cionalne partije. Odločilen ton je posvetu dal Kadijevič, ki je menil, da je večstrankarstvo že praksa, ki ji bo sledila državljanska vojna oz. - kot se je 498 Predojević, V precepu, str. 29. 499 Prav tam, str. 31. JLA in Slovenci 233 izrazil - »jama i kama« (brezno in nož). Razpoloženje na sestanku je z enim stavkom opisal opazovalec Slobodan Pavlovič: »Kot da se pripravljate na spo ­ pad, ne pa na kongres!« 500 Notranji spor v predsedstvu komiteja organizacije ZKJ v JLA je povzročila tudi odločitev (po večkratnem glasovanju), da večina članov podpre utečeno volilno zaporedje na kongresu. Po njem naj bi bil predsednik (predsedstva) CK ZKJ izvoljen iz vrst slovenskih delegatov. Stališče predsedstva komiteja organizacije ZKJ vJLA, sprejeto na seji komite ­ ja te organizacije 18. januarja, pa je bilo, da bodo delegati branili komunizem in bodo proti spremembi imena, podprli bodo politični pluralizem nestran ­ karskega tipa (čeprav je večstrankarstvo realnost), zavračali bodo avtomatično depolitizacijo JLA, povezano z uvedbo večstrankarstva (kar je pomenilo, da naj bi organizacija ZKJ vJLA ostala, op. B. R.), se strinjali z uvedbo »prenovljenega demokratičnega centralizma« (kaj naj bi to pomenilo, ni bilo natančno defi­ nirano, uporabljali so pojme, kot načelo notranje partijske demokracije, načelo demokratične enotnosti, načelo enotnosti v razlikah, op. B. R.). Čez dva dni, 20. januarja, so delegati iz organizacij ZKJ v JLA na posve ­ tovanju tik pred začetkom kongresa sprejeli predlog admirala Simiča, da pod ­ prejo zahtevo srbskega bloka za nadaljevanje kongresa, čeprav ga bodo Slo ­ venci zapustili. 501 Na kongresu so dosledno zagovarjali protislovenska in protihrvaška sta­ lišča in se pri glasovanju pridružili srbskemu bloku (z redkimi izjemami, npr. bili so za sklep, da komunisti ne podpirajo srbske gospodarske vojne proti Sloveniji). Po prekinitvi kongresa se je delegacija JLA 31. januarja sestala s predsed ­ stvom CK ZKS, kar pa ni prineslo ničesar novega. Na seji komiteja organiza ­ cije ZKJ vJLA v Beogradu so 14. februarja preučevali možnost, da bi se kon ­ gres nadaljeval (o čemer bi se z večino odločili vsi člani ZKJ). Na kongresu naj bi ustanovili tudi »novo ZK Slovenije«. Komite tega predloga sicer ni pod ­ prl, je pa to kot njegov sklep in uradni predlog predsedstvu CK ZKJ objavil srbski tisk.502 Na 5. vojaškem območju so tak predlog zavrnili, to pa je po ­ vzročilo spor s partijskim vodstvom v JLA, o čemer je poročal slovenski in hrvaški tisk.503 Vse do druge polovice maja si je organizacija ZKJ v JLA prizadevala za nadaljevanje 14. kongresa, kar je dokončno padlo v vodo, ko sta se v začetku 500 prav tam , str 31-33. 501 Predojević, V precepu, str. 35. 502 Po Predojevićevem pričevanju (V precepu, str. 43) naj bi ideja o vzporedni slovenski ZK prišla od Franceta Popita, komiteju organizacije ZKJ vJLA naj bi jo posredoval upokojeni general Svetozar Višnjič (nekdaj poveljnik 9. armadnega območja s sedežem v Ljubljani), ki se je s Popi ­ tom v soglasju s Petrom Šimicem sestal v pisarni Daneta Popoviča. S predlogom se je nato strinjal tudi Veljko Kadijevič, Popit je baje pozneje pobudo preklical, kljub temu pa so jo obravnavali na seji komiteja organizacije ZKJ vJLA. 503 Komunisti 5. vojaškega območja niso botrovali novi ZK v Sloveniji, Delo, 15. 2. 1990. - O konfliktu sta poročala tudi zagrebški Vjesnik in Danas. 234 JLA in Slovenci junija ZK Srbije in SZDL Srbije združili v Socialistično stranko, nad čimer je bil Kadijevič po pričevanju Joviča zelo razočaran, saj je v tem videl konec Jugoslavije. ZKJ se je v vojski formalno ohranila do 17. decembra 1991, ko je bil na 10. konferenci organizacije ZKJ v JLA v Domu JLA na Topčiderju v Beogradu sprejet sklep, da organizacija pristopa k novoustanovljeni stranki ZKJ - Giba­ nje za Jugoslavijo. 5'14 Stranko si je izmislil armadni vrh kot neke vrste Ljudsko fronto, v kateri bi imeli vodilno vlogo komunisti. Nudila naj bi politično opo ­ ro JLA, združevala jugoslovansko usmerjene stranke, skupine in posamezni ­ ke. Za glavnega pobudnika so izbrali admirala Mamulo, ki je v Domu JLA na Topčiderju organiziral pripravljalne sestanke s tistimi vplivnimi komunisti iz Makedonije, Srbije, Črne gore in BiH, ki niso želeli vstopiti v novonastale socialdemokratske in socialistične stranke, ter z intelektualci, ki so ohranili jugoslovansko in komunistično prepričanje. 504 505 Zaradi togih stališč vodstva, centralizacije oz. nasprotovanja, da bi izvršilni odbori po republikah imeli večje politično-izvršilne funkcije, vse očitnejšega približevanja srbski politiki, namere po ustanavljanju strankarskih odredov in t. i. patriotskih svetov in nepriljubljenosti nekaterih vodilnih v gibanju, se je članstvo v ZKJ - Gibanju za Jugoslavijo že naslednjo pomlad začelo usipati. Ideja z organiziranjem Ljudske fronte ni zaživela, Gibanje je v drugih repub ­ likah z razglasitvijo samostojnosti in začetkom vojne propadlo, v Srbiji ga je postopoma prevzela Mirjana Markovič, soproga Slobodana Miloševiča. Ta je v stranko vstopila na začetku in jo na koncu spremenila v Jugoslovansko levico (JUL), majhno, a izjemno vplivno stranko, ki je v senci Miloševičevih socialistov pomembno krojila politične razmere v Srbiji. 504 Pristop je bil individualen, na celotnem 5. vojaškem območju je pristopilo 36,6 odstotka nekdanjih članov ZK, skoraj brez učinka je bila nova stranka v Sloveniji, kjer je bil odziv najslabši. Za primerjavo: v drugih delih Jugoslavije je bil pristop nekdanjih članov ZKJ v JLA 85- do 90-od- stoten. Mamula je ocenjeval, da se je v celoti novi stranki pridružilo približno 50 odstotkov ofi ­ cirjev JLA. 505 Mamula, Slučaj Jugoslavija, str. 189-194. JLA in Slovenci 235 RAZOROŽITEV SLOVENSKE TO V začetku leta 1990 vojaški vrh še vedno ni bil gotov, kako ravnati. Še na ­ prej je iskal legalno pot za uvedbo izrednih razmer in analiziral, kako bi na to reagiral svet. Pričakoval je podporo SZ in zadržano ravnanje (toleriranje) ZDA, Nata in evropskih držav, ki so bile ohranitvi Jugoslavije naklonjene. Do ­ mneval je, da bi zahodni politiki, če bi bila stvar izpeljana hitro in učinkovito, stvar verjetno sprejeli. Poleg permanentno napetih razmer na Kosovu je novo veliko nevarnost vrh JLA videl v nastanku nacionalnih strank, o katerih je menil, da so protiju ­ goslovanske in protikomunistične ter da jim je cilj razbitje Jugoslavije. Štab vrhovne komande je zato od predsedstva zahteval, naj zagotovi funkcioni ­ ranje federacije in naj prepreči večstrankarske volitve, češ da bi zmaga nacio ­ nalnih strank pripeljala do razbitja Jugoslavije. Na seji predsedstva SFRJ 20. februarja je Kadijevič dejal, da je Jugoslavija pred državljansko vojno, ki jo je treba preprečiti, predsedstvo pa je z vzdrža ­ nim Drnovškovim glasom (ki pa je ukaz nato podpisal) odobrilo, da vojska lahko intervenira na Kosovu (kjer so sicer še vedno veljale izredne razmere). Vojska naj bi sprva ravnala predvsem demonstrativno, zasedla ključne komu ­ nikacije in s tem dosegla psihološki učinek, reagirala pa naj bi le, če bi jo na ­ padli. Dobila pa je pravico, da uporabi orožje. 506 Armadno analizo razmer so ponovno obravnavali na seji zveznega pred ­ sedstva 3- aprila. Kadijevič je menil, da so poleg morebitne volilne zmage »desnih revanšističnih sil« glavna nevarnost za obstoj Jugoslavije zahodne sile, zlasti ZDA, pa tudi Nemčija, Italija in Avstrija, da Jugoslaviji preti državljanska vojna in da bi morali ukrepati proti vsem, ki ne spoštujejo zvezne ustavne ureditve. 507 V dopolnjeni različici analize stanja v državi in predlogov za ukre ­ pe, ki jo je čez nekaj dni poslal zveznemu predsedstvu, je tudi predlagal, naj predsedstvo od ustavnega sodišča Jugoslavije zahteva, da razglasi večstran ­ karske volitve v Sloveniji in na Hrvaškem za neustavne. Predsedstvo v zvezi s tem ni sprejelo kakih posebnih sklepov, vojska pa je pred volitvami izvajala zastraševalne manevre v Sloveniji in na Hrvaškem, 506 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 111,115,116; Drnovšek, Moja resnica, str. 143,144. - Drnovška so zaradi podpisa ukaza močno kritizirali v Sloveniji, kasneje se je branil s tem, da je intervencija vojske zalegla, ker ni bilo novih demonstracij, da se je zavzemal za korektno delovanje državnih organov, da je vzpostavil stik tudi z Albanci in da je predsedstvo 18. 4. 1990 v celoti odpravilo izredne ukrepe na Kosovu. 507 Kadijevič, Moje videnje raspada, str. 107, 108. 236 JLA in Slovenci poleg tega je Kadijevič obiskal obe republiki, kar je bilo razumljeno kot pri ­ tisk in zastraševanje. V Sloveniji je JLA skušala tudi neposredno vplivati na volitve. Proti Jožetu Pučniku, predsedniku Demosa in kandidatu za predsed ­ nika slovenskega predsedstva, so vojaški organi v Mariboru vložili obtožnico zaradi plakata z naslovom Demos za slovensko vojsko, ki ga je podpisal Puč ­ nik. S plakatom naj bi »grobo žalil JLA s trditvami, da vojska ni sposobna braniti države pred zunanjim sovražnikom, da ubija naše otroke, zastruplja naše gospodarstvo in ogroža našo svobodo«. 508 Poteza vojske je bila kontra- produktivna, mariborski javni tožilec Karel Rajniš je ovadbo zavrgel, Demo ­ sova priljubljenost pa se je še povečala. Aprila, ko je postalo jasno, da večstrankarskih volitev ne bo mogoče pre ­ prečiti, tudi v drugih republikah je vrh JLA začel pripravljati konkretne ukre ­ pe. Kadijevič je 26. aprila s polno torbo dokumentov in beležk prišel k Joviču. Sestanek je označil »za pomembnejši od vseh sej in vseh pogovorov, ki so danes lahko v naši državi«, tega, kar bo povedal, pa da ne more povedati ni ­ kjer drugje, ker ne obstaja institucija, v kateri bi se o tem lahko pogovarjali. 509 Jovič ga je vprašal, v čem je problem, saj naj bi o predlogih armadnega vrha razpravljali 4. maja na Svetu za varstvo ustavne ureditve. Imel je občutek, da bi Kadijevič rad prevalil odgovornost nanj. Kadijevič je trdil, da je proces uničenja SZ zastal, da socializem še ni padel tam, kjer so bile izvedene avten ­ tične revolucije (to je SZ, Kitajska, Jugoslavija, op. B. R.), in ima možnost, da se ohrani. Po njegovem mnenju so se ZDA odločile, da komunizem v Jugo ­ slaviji uničijo, tudi za ceno razbitja države, Britanci ocenjujejo, da je držav ­ ljanska vojna neizogibna, Francozi želijo, da komunistična oblast propade, a hkrati, da Jugoslavija obstane, vendar se vojska ne sme vmešavati (razen če pride do državljanske vojne). Ocena vojske je: da so v Sloveniji in na Hrvaškem zmagale protijugoslovanske, protisocia ­ listične in nacionalistične sile. Obstaja nevarnost, da se enako zgodi v BiH in na Kosovu, mor ­ da delno tudi v Makedoniji in v Črni gori. V Sloveniji so že začeli ukrepati proti socializmu, obnašajo se, kot da jim nihče nič ne more, začeli bodo zamenjevati kadre v zveznih organih, napovedujejo sprejem nove ustave, Tuđman je že napovedal tudi oblikovanje svoje vojske. Med Srbi in drugim nehrvaškim prebivalstvom vlada velika zaskrbljenost. Dejal je: »Republike imajo celo določene pristojnosti glede TO in to mora armada v naj večji meri spraviti pod svoj nadzor.« 510 Opozoril je tudi na to, da Slovenci na prvem zasedanju skupščine predvidevajo: razpustitev SDV; prekinitev financiranja federacije in JLA; razpis referenduma (plebiscita) za osamosvojitev Slovenije in za sprejem nove ustave republike; zaprtje nekaterih velikih podjetij v Sloveniji, da bi se laže prilagodili odcepitvi; za svoje načrte zahtevajo pomoč iz tujine. Pro ­ gram zveznega IS bo v takšnih okoliščinah izgubil pomen. Padla bosta tako program kot 508 Miloš Mikeln, Boris Jež, Joco Žnidaršič, Slovenija 1990, Kronika slovenskega prelomnega leta v besedi in sliki, Lj. 1991, str. 79. 509 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 137. 510 Prav tani, str. 139. JLA in Slovenci 237 vlada Anteja Markoviča. Demos je trdno opredeljen za slovensko vojsko. V Sloveniji že priprav ­ ljajo program lastne oborožitve. Kadijević je menil, da je zato treba preprečiti, da bi se v drugih delih Jugoslavije ponovil proces, ki se je zgodil v Sloveniji in Hrvaški; v vsej državi, vključujoč tudi Slovenijo in Hrvaško, je treba z vsemi političnimi sredstvi in tudi s silo izsiliti upoštevanje ustave SFRJ in zveznih zakonov. To mora biti odločitev, ki bo strogo spoštovana. To odločitev mora čim prej sprejeti predsedstvo SFRJ in jo čim prej potrditi skupščina SFRJ. Treba je preprečiti, da ne bo mogoče še naprej izvajati erozije ustavnega sistema države. Zato mora predsedstvo prevzeti vlogo resničnega šefa države. Zvezni IS je treba postaviti pod nadzor predsedstva. Treba ga je omejiti v samostojnem boju za oblast in za ustvarjanje neke nove stranke in »novega« socializma. Vse spremembe ustave SFRJ in naloge v zvezi s tem mora prevzeti predsedstvo, vključno s tistimi, ki jih je dotlej opravljal zvezni IS. Ni mogoče dovoliti večstrankarskih volitev v ostalem delu države, na katerih bi lahko sodelovale nacionalistične in protijugoslovanske stranke. Če bi dovolili to, se ne bi mogli izogniti državljanski vojni. JLA ima obdelane vse različice svoje aktivnosti in uporabe. Načrti so pripravljeni. Na Jovičevo vprašanje, kaj to pomeni, je Kadijević odgovoril, da je, podob ­ no kot na Kosovu, v vseh kritičnih delih države, predvsem v Hrvaški in Slove ­ niji, zagotovljeno, da lahko v najkrajšem času nad vsem uveljavijo svoj nad ­ zor. Zaveda se, da za konceptom prave borbe za Jugoslavijo ne more stati vse predsedstvo SFRJ, vendar lahko doseže večino, vključujoč tudi Stipeta Šuvarja. Zato bi bilo zelo pomembno, da ga ne odstavijo (zamenjati ga je nameravala nova hrvaška oblast, op. B. R.), dokler predsedstvo ne sprejme teh odločitev. Da bi se ta akcija izvedla uspešno in brez negotovosti, bi se morali z njo stri ­ njati Srbija ter BiH. Potem bi jo podprla tudi Črna gora, Makedonija pa je ne ­ gotova in bo oklevala. S podporo armade bi jim zagotovo uspelo. Jovič se je s temi Kadijevičevimi predlogi strinjal, menil pa je, da bi morali kot nujnega predlagati zakon o postopku za odcepitev od Jugoslavije, ker bi se s tem izognili državljanski vojni. 511 Kadijević je v naslednjih dneh prepričeval bosanskega člana predsedstva SFRJ Bogiča Bogičeviča, naj ukrepe podpre, Jovič pa je 4. maja uspešno izpe­ ljal razpravo o armadnih ocenah na seji Sveta za varstvo ustavne ureditve. Na naslednji seji, 11. maja, pa so (v odsotnosti Anteja Markoviča, ki je bil na obi ­ sku v Iraku) armadno oceno dokončno potrdili in jo poslali v obravnavo predsedstvu. Ko je Jovič 15. maja prevzel vodenje predsedstva, je v trdem uvodnem go ­ voru dejal, da lahko, kdor hoče, odide iz Jugoslavije po mirni poti, vendar je treba prej sprejeti zakon o odcepitvi. S Kadijevičem sta hotela čim prej uresni ­ čiti dogovorjeni načrt. Že naslednji dan, 16. maja, je predsedstvo pod točko »položaj v državi« obravnavalo gradivo Sveta za varstvo ustavne ureditve in ga sprejelo. 512 Med gradivom je bila tudi (ponovna) informacija o napadih na 511 Prav tam, str. 139-141. 512 Predsedstvo zahteva ukrepanje, Delo, 17. 5. 1990, str. 1. 238 //,/1 in Slovenci JLA, ki je bila usmerjena izrazito protislovensko. Informaciji je nasprotoval edino Drnovšek, ki je zagrozil, da bo slovenska delegacija zapustila skup ­ ščino SFRJ, če bo predsedstvo s predloženimi ocenami nastopilo v njej. Spre ­ jet je bil namreč sklep, da bo Jovič kot novi predsednik 28. maja nastopil v skupščini in pojasnil sprejeta stališča zveznega predsedstva, kar se je potem res zgodilo. Na sklepe predsedstva z dne 15. maja je ostro reagirala Slovenija (predsed ­ stvo, skupščina - kjer je posebna skupina analizirala Jovičev govor -, s po ­ sebno izjavo pa tudi Demos). Hrvaško predsedstvo, ki mu je potekel mandat, ni vedelo, kaj naj stori, protestno izjavo pa je dala HDZ. V Sloveniji se je še isti dan sestal tisti del vodstva, ki je bil dosegljiv, za naslednji dan pa je Kučan sklical sejo predsedstva, ki so se je udeležili tudi Peterle, Bučar in Drnovšek. Ta je pojasnil, kako je do razprave in sklepov pri ­ šlo, pa tudi, kakšne so razmere v federaciji. Povedal je, da je ZSLO gradivo pripravil že marca, da je zahteval skupno sejo generalštaba in predsedstva, češ da grozi državljanska vojna, in da mora predsedstvo razveljaviti vse repub ­ liške ukrepe, ki niso v skladu z zvezno ustavo. To naj bi storili po skrajšanem postopku pred zveznim ustavnim sodiščem. Vztrajati bi morali, da se amand ­ maji k zvezni ustavi, ki jih je pripravila Markovičeva vlada, sprejmejo v paketu (Slovenija je temu nasprotovala, zlasti je bila proti sprejetju tistih amandmajev, ki so povečevali centralizem na ekonomskem področju, bila pa je za tiste, ki so uvajali politični pluralizem, op. B. R.). Generalštab je opozarjal, da bo pri ­ šlo do spopadov na nacionalno mešanih ozemljih, če se bodo še naprej vzpo ­ stavljale nacionalne stranke, in da se obnavljata ustaštvo in četništvo. Drnov ­ šek je povedal, da sta z Markovičem razpravo o tem odlagala do konca volitev v Sloveniji in na Hrvaškem oz. do konca njegovega (Drnovškovega, op. B. R.) mandata, potem pa je nista mogla več preprečiti. Po Drnovškovi oceni je šlo tudi za varianto, »da gremo narazen. Vendar, če gremo narazen - s tem da to seveda še zdaleč ni nujno - je stvar v tem, da se že vnaprej okrepi materialne in druge pozicije, kar bi pri morebitni ločitvi igralo svojo vlogo.« 513 V nadalje ­ vanju je omenil, da mu je Miloševič že pred časom jasno rekel, da hočejo ali močno federacijo ali samostojno Srbijo, nikakor pa ne ohlapne federacije ali česa podobnega. V zadnjem pogovoru pred mesecem dni pa da je mnenje spremenil, češ da je Jugoslavija dejansko že konfederacija in če hoče obstati skupaj, lahko obstane le kot konfederacija, druge možnosti ni (šlo je za že omenjeni koncept, po katerem bi Srbija kot ena od konfederalnih enot zdru ­ žila vse Srbe v eni državi, op. B. R.). Drnovšek je izjavil, da mu ni jasno, ali gre za provokacijo oz. kaj je dejan ­ sko v ozadju tega spremenjenega stališča: glede na razmere Miloševič verjet ­ no išče zaveznike za rušitev Markoviča in eventualno nastavitev Kadijeviča za zveznega premierja, določeno vlogo pa igra tudi Miloševičev relativno 513 Magnetogram 4. seje predsedstva RS, 17. 5. 1990, str. 13. Arhiv predsednika RS. JLA in Slovenci 239 šibki položaj pred bližajočimi se večstrankarskimi volitvami v Srbiji. Drnov ­ šek je celo ocenjeval, da je »Miloševič v določenem zatonu«, češ da srbski lobi iz tujine sporoča, da mora nujno izboljšati svoj politični videz, izvesti več ­ strankarske volitve in spremeniti zunanjo politiko, saj Aleksandar Prija (srbski zunanji minister, op. B. R.) slabo zastopa srbski položaj v tujini. V srbskem političnem vodstvu se krepi pozicija Joviča (ta je že pred časom predlagal, naj se srbska ZK in socialistična zveza združita v eno stranko, kar je Miloševič zavračal, potem pa je bil prisiljen to sprejeti, ker so ocenili, da bi sicer volitve v Srbiji lahko izgubili, op. B. R.). Jovič se je po Drnovškovem mnenju »tudi veliko bolj čutil dolžnega, da brani Jugoslavijo, kot Miloševič«. 514 (V resnici se je Jovič ves čas podrejal Miloševiču, eden glavnih vzrokov njunega razhoda - vendar potem, ko je Jugoslavija že razpadla, koncept Velike Srbije pa se je začel sesuvati - je bil Miloševičev zgrešeni odnos do Jugoslavije, op. B. R.). Drnovšek je tudi povedal, da Srbi že nekaj časa koncentrirajo kapital v srbskih bankah. V celoti nadzirajo mesta v NBJ, kjer Slovenija nima svojega človeka, prek nje pa npr. hočejo rešiti Hipotekarno banko (del bivše Beograjske banke v Ljubljani, op. B. R.), ki bi morala v stečaj zaradi Elana, rešili naj bi jo le pod pogojem, da vstopi v srbski bančni sistem. Srbi so prepričani, je menil Drnov ­ šek, da bo prišlo do pogajanj med republikami, za kar pa hočejo imeti trden izhodiščni položaj. Bučar je na seji menil, da se mora Slovenija čim prej opredeliti do amand ­ majev k zvezni ustavi in se dogovoriti s Hrvati (v nasprotju s politiko iz časa med obema vojnama, ko je paktirala s Srbi). Kučan je napovedal, da Slovenijo sicer čaka težko obdobje, ne pa težje, kot je bilo, saj je formalnopravno njena dejavnost pokrita, sprejeta so bila do ­ polnila k slovenski ustavi, opravljene volitve, ki so legitimirale oblast, tako da gre v federaciji »bolj za razkazovanje mišic«, prepričevanje same sebe o lastni moči, kot pa za kaj drugega. Ima pa vzvod, ki ga lahko aktivira, in to je vojska. Dovolj je, »da za dva dni, posledice pa so lahko grozljive«. V zvezi s predlaganimi ukrepi vojaškega vrha je slovensko predsedstvo v sporočilu za javnost zapisalo, da je predsedstvo SFRJ sprejelo oceno o tako pomembnih vprašanjih brez poprejšnjega posveta z republikami in da ukre ­ pi, ki jih zahteva, spominjajo na način in metode urejanja odnosov v Jugoslavi ­ ji, o katerih je bilo slovensko predsedstvo prepričano, da so stvar preteklosti. Ni utemeljene osnove za ocene predsedstva SFRJ o resnem spodkopavanju ustavne ureditve SFRJ in kršenju veljavnih zveznih zakonov in za sprejetje ukrepov, ki naj bi zaščitili integriteto in celovitost države. Slovenija teh ocen ne sprejema. Ustavne spremembe je sprejemala po zakoniti poti, kar je po ­ trdilo tudi ustavno sodišče, v Sloveniji so bile izvedene demokratične volitve, ti procesi vodijo v stabilizacijo razmer, torej so v nasprotju s tem, kar trdi pred ­ sedstvo SFRJ. Svoj odnos do prihodnje ureditve Jugoslavije bo RS določila v novi slovenski ustavi, glede katere se bodo državljani Slovenije opredelili z 514 Prav tam, str. 159. 240 JLA in Slovenci demokratičnim izražanjem svoje volje na referendumu. Odločitve referendu ­ ma bodo obvezujoče za organe RS. Predsedstvo zavrača vse ocene in ukrepa ­ nje, ki bi posegali v suverenost Slovenije in njeno ustavno ureditev. Zoper take poskuse bo uporabilo vsa legalna sredstva. V sporočilu so še zapisali, da pred ­ sedstvo predlaga skupščini RS, naj se opredeli do ocen predsedstva SFRJ še pred razpravo v zvezni skupščini. 515 Armadni vrh pa se na proteste ni oziral. S sklepi predsedstva je dobil for ­ malno možnost za svoje akcije in je 17. maja začel izvajati ukaz, ki ga je izdal načelnik generalštaba, da se v Sloveniji in Hrvaški vzame orožje iz skladišč TO in se prenese v vojaška. »Sprejemamo ukrepe, da se Sloveniji in Hrvaški vzame orožje iz civilnih skladišč TO in preseli v vojaška skladišča. Ne bomo dovolili, da orožje zlorabijo v možnih spopadih ali za nasilno odcepitev. Prak ­ tično smo jih razorožili. Formalno je to storil načelnik generalštaba, toda dejansko po našem nalogu. Slovenci in Hrvati so ostro reagirali, vendar ne morejo nič,« je akcijo 17. maja v svojem dnevniku opisal Jovič. 516 Ukaz, ki ga je izdal general Blagoje Adžič, je temeljil na oceni, da so inšpekcijski pregledi pokazali, da je orožje slabo zavarovano in ga je zato treba premestiti v skla­ dišča JLA. Orožje TO je bilo zaradi praktičnih razlogov deloma že sicer hranjeno v skladiščih JLA in nad tem je vojska že imela nadzor, prav tako nad težjim orož ­ jem, strelivom zanj in minsko-eksplozivnimi sredstvi. V Sloveniji je bilo tako v štirinajstih od dvainšestdesetih občin. Po oceni Janeza Janše je JLA nadzorovala več kot 70 odstotkov formacijske ter dodatne oborožitve in opreme slovenske TO.517 Zato je bilo zelo pomem ­ bno zadržati vsaj preostanek, tako zaradi vojaških razlogov kot zaradi vpra ­ šanja pristojnosti nad TO. Na Hrvaškem je JLA s premeščanjem začela že apri ­ la, vendar skrivaj. Akcija je uspela, ker so bili v hrvaški TO večinoma srbski oficirji. V Sloveniji je bila akcija časovno dobro preračunana, saj je tisti dan skup ­ ščina ravno volila novo vlado, vendar so se stvari kljub temu zapletle. Čeprav z zamudo, je slovensko predsedstvo ostro reagiralo. Kučan je 18. maja klicafjoviča, zahteval pojasnila in povedal, da se ljudje upirajo odvzemu orožja in da lahko pride do žrtev. Dogovorila sta se za sestanek v ponedeljek, 21. maja. 518 Vendar predsedstvo ni čakalo do ponedeljka, predajo iz skladišč je ustavilo naslednji dan, 19. maja, z zaupno brzojavko, ki jo je poslalo v ob ­ činske štabe TO. Pri tem je bilo v dilemi, ali to sme storiti, saj lahko v težek položaj postavi ljudi, ki so neposredno odgovorni, ni pa jasno, kakšne bodo posledice njihovega ravnanja. 515 Zapisnik in magnetogram 4. seje predsedstva RS, 17. 5.1990; sporočilo predsedstva SRS za javnost 17. 5. 1990. Arhiv predsednika RS. 516 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 144. 517 Janez Janša, Premiki. Nastajanje in obramba slovenske države 1988-1992, Lj. 1992, str. 48 (dalje: Janša, Premiki). 518 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 145. JLA in Slovenci 241 Poleg vprašanja orožja TO se je zastavilo tudi vprašanje orožja, ki so ga imele razne druge organizacije v Sloveniji. Poveljnik TO generalpolkovnik Ivan Hočevar je na seji republiškega predsedstva 18. maja slovenskemu vod ­ stvu očital, da je v Sloveniji ok. 10 000 kosov »sivega orožja«, ki so ga kupovali komiteji za SLO in družbeno samozaščito ter družbenopolitične organizacije, vključno z ZKS in ZSMS, čeprav, kot je dejal, imajo lahko po zakonu orožje le trije sistemi: milica, TO in JLA. V petih občinah so poveljniki ukaz o izročitvi orožja v resnici razumeli tako, da niso oddali le orožja TO, ampak tudi orožje upravnih organov SLO. Janša je 18. maja, potem ko je prejšnji večer od Janka Kušarja prevzel vodenje sekretariata za SLO, občinskim štabom poslal brzo ­ javko, naj tega ne počnejo več. Akcija je bila ustavljena, vodstvu TO pa je uspelo tudi doseči vrnitev tega orožja. 519 Hočevarjevo stališče je bilo mogoče razumeti, kot da je »Slovenija preveč oborožena, ljudje imajo prelahek dostop do orožja in to je treba onemo ­ gočiti«. 520 Dokazati to pa je bil ravno Jovičev in Kadijevičev namen, saj je podoben recept vojska že uporabila na Kosovu. Na sestanku 21. maja, ki so se ga udeležili Kučan, Drnovšek, Jovič in Ka­ dijevič, je Kučan zahteval, naj jih točno informirajo, za kaj gre, naj se vrne orožje, ker bo Slovenija sama zagotovila pogoje varovanja, naj se zamenja ko ­ mandant TO Slovenije in razmisli o tem, kako zmanjšati politične napetosti. Kadijevič je trdil, da ukrep velja po vsej državi, ker je orožje slabo varovano, in da gre za rutinski ukrep. Iz večine skladišč je vojska orožje odpeljala, v dvanajstih občinah pa ji to ni uspelo, ker so se ukazu uprli občinski poveljniki TO. Predsedstvu so sicer kasneje očitali zapoznelo reakcijo, kritike so letele tudi na SDV, da na akcijo armade ni pravočasno opozorila, vendar je tudi Janša kot najostrejši kritik kasneje zapisal, da se je predsedstvo z ukazom o ustavitvi (s katerim je lega­ liziralo ravnanje tistih poveljnikov, ki so se odvzemu uprli) »uveljavilo kot dejanski poveljnik slovenskih oboroženih sil«.521 Zaradi tedanjih razmer v federaciji je bilo zlasti pomembno, da je slovensko vodstvo podvomilo o za­ konitosti ukaza in armadni vrh prisililo, da svoje ukrepe opravičuje pred zvez ­ nim predsedstvom in pred javnostjo. Pod vplivom dogodkov med 15. in 28. majem je tudi novi predsednik pred ­ sedstva SFRJ Jovič v nastopnem govoru 28. maja pred jugoslovansko skup ­ ščino svoja stališča povedal precej bolj zadržano. Stvari je posplošil in izrecno poudaril, da predsedstvo ne bo uvedlo izrednih razmera, da priznava volitve v Sloveniji in na Hrvaškem. Zavzel se je za vzpostavitev pravne države, kriti ­ ziral tiste, ki enostransko rušijo jugoslovansko ustavo, predlagal sprejetje nove jugoslovanske ustave (ki pa bi se ji morale republiške prilagoditi) in zakona 519 Prav tam, str. 47. 520 Magnetogram 5. seje predsedstva RS, 18. 5. 1990, razprava Cirila Zlobca. Arhiv predsed ­ nika RS. 521 Janša, Premiki, str. 50. 242 JLA in Slovenci o odcepitvi. Iniciativo pri reševanju krize bi moralo prevzeti predsedstvo, ki bo tudi začelo pogovore z vodstvi vseh republik. 522 Jovičev govor je doživel aplavz, dejansko pa je v tistem trenutku pomenil poraz zagovornikov uvedbe izrednih razmer. Predsedstvo je tudi soglašalo s tem, da se Jovičev govor v skupščini samo »sprejme na znanje«, da pa se o njem ne glasuje (v vsakem primeru bi ga tako ali tako zavrnili hrvaški in slovenski delegati), tako da je v resnici imel le funkcijo nastopnega nagovora novega predsednika predsed ­ stva, ne pa izglasovanega stališča celotnega predsedstva, ki bi bilo lahko pod ­ laga za armadne (in druge) ukrepe. ' Odvzem orožja TO je v naslednjih mesecih še ostajal predmet konfliktov. Poleti so v Sloveniji pregledovali skladišča TO (to sta počela poveljnik 5. voja ­ škega območja Kolšek in poveljnik republiškega štaba TO Hočevar), obenem pa so se pogajali o varovanju. Ustanovljene so bile tudi občinske komisije, ki so v zvezi z oddajo orožja ugotavljale odgovornost občinskih politikov in poveljnikov TO. Proti temu je protestiral general Hočevar, češ da ljudi v TO delijo »na izdajalce in heroje«. 523 Slovensko predsedstvo je tudi uradno zahtevalo odstavitev generala Hoče ­ varja, kar pa je zvezno predsedstvo na seji 11. julija zavrnilo. Predsedstvo je nato slovenski skupščini predlagalo, naj spremeni ustavo tako, da predsed ­ stvo samo razrešuje in imenuje poveljnika TO. Ciril Zlobec je celo predlagal, naj bi zato, ker je zvezno predsedstvo zavrnilo zahtevo po odstavitvi Ivana Hočevarja, občine nehale plačevati prispevek za TO, odpovedali naj bi vse vojaške vaje v Sloveniji, organe TO pa odvezali podrejenosti poveljniku, kar pa je Janša zavrnil, vendar z zahtevo, naj Hočevarja čim prej razrešijo. 524 Po sprejetju ustavnih amandmajev 28. septembra 1990, s katerimi je bila prene ­ sena pristojnost nad TO na republiško predsedstvo (v miru in v izrednih razmerah, ne pa ob zunanji intervenciji), je predsedstvo razrešilo Ivana Hoče ­ varja in za poveljnika TO imenovalo Janeza Slaparja, ki je hkrati postal tudi poveljnik Narodne zaščite. Razrešeni so bili tudi nekateri drugi visoki oficirji v vodstvu TO. Zvezno predsedstvo je v nasprotju s slovenskimi zahtevami 2. oktobra sklenilo, da bo vodenje in poveljevanje TO Slovenije prevzelo poveljstvo 5. vojaškega območja v Zagrebu, za uresničitev tega sklepa pa bosta poskrbela ZSLO in JLA.525 Slovensko predsedstvo sklepa ni upoštevalo, poslalo pa ga je v presojo zveznemu ustavnemu sodišču. Kot povračilni ukrep je armada po ­ večala bojno pripravljenost v Sloveniji, posebna enota vojaške milice iz vo ­ jašnice v Šentvidu pa je zasedla štaba TO na Prežihovi 4 v Ljubljani. Zaradi zbiranja ljudi in napovedi demonstracij pred stavbo je enoti, ki je zasedla poslopje, hotela priti na pomoč tankovska enota z Vrhnike, vendar so se stvari 522 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 148. 523 Pismo Komandanta TO RS generalpolkovnika Ivana Hočevarja predsedstvu RS, 25.6.1990. Arhiv predsednika RS. 524 Jana Taškar, Obramba po meri Slovenije, Delo, 18. 7. 1990, str. 2. 525 Zapisnik 16. seje predsedstva RS, 2. in 3. 10. 1990. Arhiv predsednika RS. JLA in Slovenci 243 potem umirile. 526 Stavbo, v kateri so odklopili vodo in elektriko (prvič je bila uporabljena ta sicer učinkovita metoda iz časa desetdnevne vojne, ki pa tedaj ni imela večjega učinka, ker so vojaki priklopili agregat, vodo pa so jim dova ­ žali), je vojska zapustila šele čez nekaj mesecev. Slovenska skupščina je za ugotovitev posledic odvzema orožja TO imeno ­ vala posebno skupino delegatov, ki naj bi ocenila tudi odgovornost povelj ­ nika TO, posameznih občinskih poveljnikov in predsedstva za očitano mu zapoznelo reakcijo. V zvezi s predsedstvom je komisija ugotovila, da se - za­ radi neurejenih odnosov med predsedstvoma RS in SFRJ, ZSLO in povelj ­ nikom TO - odgovornosti predsedstva ne da oceniti. Glavna odgovornost je tako padla na poveljnika TO. Na isti seji, na kateri je bila sprejeta deklaracija o suverenosti slovenske države (2. julija), je skupščina sprejela tudi sklep, da je treba pripraviti nov zakon o SLO. Izkušnja z odvzemom orožja je imela za posledico, da je Janša začel iskati formulo za »vmesni čas«, torej za obdobje, ko je še obstajala stara struktura TO in ni bilo pravne podlage za ustanovitev »čiste« slovenske oborožene formacije, kakršno naj bi dobila Slovenija v morebitni konfederalni ureditvi Jugoslavije. Rešitev je našel v Narodni zaščiti, posebnosti slovenskega ob ­ rambnega sistema, ki pa tedaj ni imela večje teže. Narodna zaščita je bila sestavljena predvsem iz starejših kadrov, njena precej nedorečena naloga v vojnem času naj bi bila varovanje posameznih objektov ter skrb za red in mir v zaledju bojišč. Imela pa je močno tradicijo: med drugo svetovno vojno so bile enote Narodne zaščite mestna gverila in prvo leto vojne celo pomem ­ bnejše od partizanskih enot. Njeni pripadniki so tedaj sicer živeli doma in hodili v službo, imeli pa so skrita skladišča orožja, streliva ter eksplozivnih sredstev in so izvajali sabotaže. Na tej tradiciji se je po vzpostavitvi TO leta 1969 Narodna zaščita tudi obnovila. Akcijo za vzpostavitev Narodne zaščite (t. i. manevrskih struktur Narodne zaščite) sta vodila Janša in Bavčar, operativno pa Tone Krkovič, na terenu pa poveljniki (izbrani med tistimi, ki so se izkazali v akciji ob odvzemu orožja TO), ki so tesno sodelovali s poveljniki posebnih enot milice. Tako je znotraj TO nastala posebna, tajna, vendar zakonita organizacija. Septembra 1990 je imela približno 20000 pripadnikov. Krkovič je prevzel tudi poveljstvo nad novoustanovljeno posebno enoto TO, ki je takrat opravljala naloge zaščitne brigade vrhovnega poveljstva. 527 Zanjo so v republiškem vrhu vedeli le vsi trije predsedniki: Kučan, Peterle in Bučar. Sledila je nabava pehotnega in proti ­ oklepnega orožja ter streliva v tujini: skrivaj in sprva v manjših količinah, ki so jih skladiščili v Kočevski Reki. Odnos med slovensko oblastjo in JLA se je zaostroval tudi zaradi vprašanja nabornikov. Slovenski delegati so 29. maja 1990 v zveznem zboru skupščine 526 Janša, Premiki, str. 76, 77. 527 Janša, Premiki, str. 79. 244 j JLA in Slovenci SFRJ vložili zahtevo za spremembo zakona o vojaški obveznosti, ki bi omo ­ gočila, da bi obvezniki vojaški rok praviloma služili v svoji republiki. Sloven ­ ska skupščina je na seji 18. in 19. julija od predsedstva SFRJ zahtevala, naj za­ gotovi spremembo meril za napotitev nabornikov, tako da bi septembrska generacija služila večinoma v 5. vojaškem območju. 528 Čez poletje in v zgodnji jeseni tistega leta so s premierjem Markovičem in armadnimi predstavniki (v glavnem je armadni vrh zastopal pomočnik sekretarja ZSLO admiral Stane Brovet) potekala pogajanja o tem, kolikšen odstotek slovenskih nabornikov za vsakokratno generacijo naj bi ostal v Sloveniji. Slovenskim predstavnikom je za oktobrsko generacijo uspelo doseči 20 odstotkov (skupaj s tistimi, ki so se vrnili v Slovenijo po končanem usposabljanju, približno 30 odstotkov), o načelni rešitvi problema pa se vojska ni bila pripravljena pogovarjati. 529 Po sklepu slovenske skupščine je na služenje odšlo le toliko nabornikov, kolikor je bilo določenih mest za 5. vojaško območje, to je ok. 70 odstotkov, kar je znova izzvalo revolt armade (čeprav je bilo novačenje v drugih republikah še bistveno slabše, v Srbiji marca npr. le 40 odstotkov). 530 ZSLO je Slovenijo zaradi sklepov o nabornikih ter sprejetja vrste zakonov, ki so okrepili samo ­ stojno TO,531obtožil protiustavnega ravnanja in kršenja enotnosti oboroženih sil, ni pa reagiral na prav tedaj sprejeto srbsko ustavo, po kateri je bil pred ­ sednik Srbije vrhovni poveljnik vseh oboroženih sil, in sicer tako v miru kot v vojni. Armadni vrh si je na vso moč prizadeval, da bi prevzel naborne evidence in nadzor nad naborom. Zato je pripravil odlok o t. i. vojaško-teritorialnih organih, po katerem naj bi ZSLO neposredno izvajal zakon SLO na ozemlju Slovenije. Odlok je zvezni IS sprejel 21. avgusta 1990. Kot je zapisal Jovič, je bil to »dober test, tako za Slovence kot za Anteja Markoviča«, saj naj bi Slo ­ venci popustili in sprejeli sklep, da bodo nabornike znova pošiljali v vojsko (dodal pa je, da je treba biti nezaupljiv, ker se to ne ujema s slovenskimi cilji). 532 Jovič je imel prav, Ante Markovič je namreč odlok obdržal v predalu in ga podpisal šele čez nekaj mesecev, po hudih Kadijevičevih pritiskih. V resnici si tudi armada z odlokom ni mogla kaj dosti pomagati, saj ni vedela, kako bi do evidenc prišla, zato je akcijo, ki bi ji omogočila nadzor nad nabo ­ rom, odlagala. 533 Slovenija bi morala oddati evidenco najkasneje do 10. de­ cembra, vendar so jo zaposleni v občinskih organih v koordinirani akciji in v sodelovanju z organi za notranje zadeve že zdavnaj prej premestili na var ­ nejša mesta. 528 Magnetogram 13. seje predsedstva RS, 29. 8. 1990. Arhiv predsednika RS. 529 Janša, Premiki, str. 68. 530 Magnetogram 14. seje predsedstva RS, 25. 9. 1990, razprava Janeza Janše. Arhiv predsed ­ nika RS. 531 Uradni list RS, št. 29, 1990, str. 1529; Uradni list RS, št. 35, 1990, str. 1562; Uradni list RS, št. 35, 1990, str. 1757; Uradni list RS, št. 35,1990, str. 1757; Uradni list RS, št. 37, 1990, str. 1797. 532 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 176. 533 Janša, Premiki, str. 71. JLA in Slovenci 245 Pomočnik republiškega sekretarja za vprašanje varnosti Andrej Lovšin, ki je po Janševem nalogu na novo vzpostavil varnostno-obveščevalno službo (dotedanjemu vodji službe JLA v Ljubljani so odvzeli pooblastila in mu pre ­ povedali vstop v stavbo RSLO), je v začetku oktobra 1990 ocenjeval, da so tri možne variante za rešitev spora med JLA in Slovenijo: reševanje s konfliktom, ki vključuje tudi poseg z orožjem (30 odstotkov možnosti); mirno rešitev spo ­ ra (10 odstotkov možnosti), reševanje spora z občasnimi hudimi zaostritvami s strani JLA (60 odstotkov možnosti). 53,< Če bi se vojaški vrh odločil za poseg z orožjem, bi to najbrž storil mimo volje zveznega predsedstva in bi to pome ­ nilo državni udar, čeprav, je menil Lovšin, obstaja tudi možnost, da predsed ­ stvo naknadno »pokrije« ravnanje vojske. * r 534 Lovšin, Skrita vojna, str. 67. 246 JLA in Slovenci NESOGLASJA OB SLOVENSKEM OBRAMBNEM KONCEPTU Mnenja o obrambni politiki so bila v Sloveniji različna. Sredi osemdesetih let se je razvilo močno mirovniško gibanje in še tik pred volitvami, spomladi 1990, so bile zelo močne mirovniške pobude, ki so prihajale iz civilne družbe in iz posamičnih strank, zlasti stranke zelenih, kjer je bil glavni pobudnik kasnejši član predsedstva RS Dušan Plut. Pod geslom »Za suvereno Slovenijo, brez pušk in bajonetov - danes! Če res želimo mir, potem odvrzimo orožje!« je 22. marca nastala nadstrankarska pobuda za demilitarizirano Slovenijo, ki so jo pripravili Marko Hren, Vlasta Jalušič, Janez Janša, Peter Jamnikar, Tomaž Mastnak, Jožef Školč, Jaša Zlobec in Janez Sodržnik. Po njihovem predlogu naj bi skupščina sprejela sklep o umiku JLA, Slovenija bi o tem obvestila sosednje države in se z njimi in z Jugoslavijo pogajala o demilitarizirani coni, za pomoč pa bi prosila tudi OZN, KEVS in Evropski svet. Za varnost naj bi v prehodnem obdobju poskrbele mirovne enote OZN. Nekaj mesecev po volitvah so mirovniki in zeleni dali pobudo za demili ­ tarizirano Slovenijo, ki jo je na seji 24. oktobra podprla komisija za mirovno politiko pri slovenski skupščini, načelno pa tudi predsedstvo republike. 535 V pobudi so predlagali, naj slovensko vodstvo izdela mirovno opcijo in jo ponu ­ di v obravnavo drugim jugoslovanskim republikam ter balkanskim državam, češ da se v najhujšem primeru v Jugoslaviji pripravlja vojna, v najboljšem samo huda militarizacija družbe. Zapisali so, da po svetu krožijo črni scenariji za možno vojno na Balkanu, da večina politikov uporablja jezik srboritosti in spodbujanja konfliktov in da jim pri tem pomagajo mediji, da evropska diplomacija ne bo podpirala nobene državne ali regionalne politike, ki bi položaj v Jugoslaviji lahko zaostrovala, in da razpada Jugoslavije na več držav, ki bi imele vsaka svojo vojsko, nihče ne podpira, »pa naj dvomilijonski narod še tako maha z zastavo pravice do samoodločbe«. 536 Nekateri od spomladanskih pobudnikov, ki so po volitvah dosegli pomem ­ bne položaje v politiki, so svoja stališča zagovarjali še naprej. Drugi, zlasti Ja­ nez Janša, ki je medtem postal sekretar za SLO, so do jeseni svoje stališče radikalno spremenili. Radikalno so se seveda spremenile tudi okoliščine, mi ­ rovniška opcija se je v jugoslovanskih razmerah zdela vsa manj verjetna. Zato je bilo jeseni 1990 v zvezi z mirovnimi pobudami že veliko pomislekov. Še bolj pa v začetku februarja 1991, ko je (deloma ista) skupina predstavnikov 535 Zapisnik 20. seje predsedstva RS, 6. 11. 1990. Arhiv predsednika RS. 536 Slovenska mirovna opcija. Arhiv predsednika RS. JLA in Slovenci 247 opozicijskih strank SDP in LDS ter neodvisnih družbenih gibanj pripravila Deklaracijo za mir, v kateri se je prav tako zavzela za demilitarizirano Slo ­ venijo, za zamrznitev napotitve nabornikov, za zaustavitev nadaljnjega oboro ­ ževanja Slovenije in Jugoslavije, za pogajanja s federacijo o umiku JLA ter za izdelavo mirovne opcije o rešitvi jugoslovanske krize. Po mnenju piscev bi vojaški spopad na slovenskem ozemlju za Slovenijo pomenil katastrofo, usta ­ novitev lastne vojske pa bi dramatično ogrozila šibko akumulacijo slovenske ­ ga gospodarstva. Za obrambo bi zadostovala milica ter dobro organizirane enote civilne zaščite. 537 Deklaracijo, za katero se je med politiki še posebej zavzemal Dušan Plut, so podpisali štirje člani republiškega predsedstva (le Ivan Oman ne), številni strankarski prvaki in vplivne osebnosti iz javnega življenja, nanjo pa sta reagi ­ rala Kacin in Janša, ki sta jo označila »kot zahtevo po hitri in enostranski razorožitvi«. Janša je v zvezi s tem 25- februarja na predsedstvo in na vlado naslovil dolgo pismo, ki pa tedaj ni prišlo v javnost. 538 Ostre polemike v zvezi z obrambnim proračunom in obrambnimi zadevami sploh so potekale tudi v skupščini, ki pa je na koncu načrt za vzpostavitev lastnega obrambnega sistema in za oborožitev TO s tesno večino podprla in sprejela potrebne zakone. 537 Deklaracija za mir. Arhiv predsednika RS. - Objavljeno tudi v: Janša, Premiki - priloge. 538 Janša, Premiki, str. 99-102. 248 JLA in Slovenci NAČRTI IN UKREPI JLA KONEC 1990 IN V ZAČETKU 1991 Slovenija in Hrvaška sta se začeli skrivaj oboroževati, vojaški vrh pa je to skušal za vsako ceno preprečiti. Na njegove ocene konec leta 1990 so vplivali padec Berlinskega zidu in spremembe v vzhodnoevropskih socialističnih državah, še posebej v SZ. Po tihem je računal, da bo njegove poteze (uvedbo izrednih razmer) podprlo sovjetsko vodstvo, zlasti pa Rdeča armada, ki naj bi preprečila razbijanje SZ, če ne drugače, z vojaškim udarom, 539 kar bi seveda tudi JLA omogočilo podoben ukrep. Sredi novembra je vojaški vrh točno ocenil, da bo leto 1991 za obstoj Ju ­ goslavije odločilno, pri čemer je imel za najpomembnejše gospodarsko re ­ formo, zmanjšanje inflacije, ustavne spremembe in uspešno izvedbo 14. (iz­ rednega) kongresa ZKJ. Vojska bo vsekakor podpirala obstoj Jugoslavije kot federativne in socialistične države. Nekatere od ocen, skupaj z grožnjo tistim, ki organizirajo »paravojaške enote«, je Kadijevič javno izrekel tudi v javnih nastopih konec leta 1990. V začetku januarja 1991 je imel vojaški vrh pripravljene konkretne ukrepe, o katerih pa je obveščal samo predsednika Joviča. Ta je od vojske zahteval, da mora »povečati vojaško prisotnost v tolikšni meri, kolikor oni (tj. Slovenija in Hrvaška, op. B. R.) zmanjšujejo svojo prisotnost v federaciji«. Politična uprava ZSLO je 19. januarja izdala strogo zaupen dokument (št. 70/1) z naslovom Informacija o aktualnem položaju v svetu in v naši drža ­ vi in o neposrednih nalogah JLA. Informacija je kmalu prišla v javnost, kar je bil verjetno tudi namen armadnega vodstva. V njej je vojaški vrh ocenjeval, da bo komunizem v Jugoslaviji mogoče ohraniti, prav tako federativno Jugoslavijo, čeprav proti njej delajo zahodne sile. Treba pa je zagotoviti delovanje zvezne države kot podlage za dogovor o prihodnji ureditvi Jugoslavije. V razpravah o jugoslo ­ vanski prihodnosti mora sodelovati tudi JLA, Jugoslavija ne sme biti ne unitarna država in ne konfederacija, pač pa federacija. Stranka ZKJ - Gibanje za Jugoslavijo mora postati glavna politična sila v jugoslovanskem prostoru, njen obstoj je pogoj za obstoj federalne Jugoslavije. JLA mora omogočiti delovanje zvezne države, »odstraniti preboje, do katerih je prišlo na pod ­ ročju enotnosti oboroženih sil, uresničevati naloge v zvezi z razoroževanjem in odpraviti pa- 535 Kadijevič je od vojaškega odposlanca ZSSR v Jugoslaviji dobil informacijo, da sta vojska in komunistična partija v SZ Mihailu Gorbačovu dali ultimat, naj do konca marca 1991 zaustavi raz ­ pad SZ, »sicer bodo uporabili drugačne ukrepe«. (Jovič. Zadnji dnevi SFRJ, str. 232.) JLA in Slovenci 249 ravojaške organizacije v Jugoslaviji«. 540 Tisti, ki se bodo temu upirali, bodo razoroženi. Vojska bo v celoti zagotovila izvajanje stališč v zvezi s TO v Sloveniji in pošiljanjem rekrutov na služenje vojaškega roka. Malo pred to Informacijo so v 5. vojaškem območju v Zagrebu izdelali načrt Okop, po katerem naj bi prišlo do odcepitve Slovenije, Hrvaške in Ma­ kedonije ter do vojaškega napada Nata in nekaterih sosednjih držav. Sloven ­ ski varnostni organi so načrt pridobili v začetku aprila in ga tudi objavili. 541 Sočasno s poskusom, da bi si podredil TO in uredil vprašanje pošiljanja rekrutov v JLA, je vojaški vrh hotel dokončno preprečiti nastajanje paravo ­ jaških enot in ilegalno uvažanje orožja. Pri tem je bila očitna naklonjenost srb ­ ski politiki, saj z ukrepi v resnici ni želel prizadeti paravojaških enot v Krajini, ki jih je štel za upravičeno reakcijo na ravnanje hrvaških oblasti. Srbske pa­ ravojaške enote so namreč začele nastajati že avgusta 1990, ko so hrvaški spe- cialci pobrali orožje rezervni sestavi milice (razen v Obrovcu, kjer je prišlo do upora). Hrvaški obrambni minister Martin Špegelj je nato po naročilu Fra ­ nja Tuđmana septembra in nato ponovno oktobra pripravil načrt za zadušitev upora, vendar je Tuđman načrt odložil z obrazložitvijo, da potekajo pogaja ­ nja, ki obetajo uspeh. 542 Moškim so nato samozvane krajinske oblasti razdelile orožje, JLA jih je skrivaj pomagala oboroževati (poveljniki na terenu so npr. omogočali »kraje« orožja). Ukrepi so bili tako namenjeni zlasti hrvaškim paravojaškim enotam, še posebej Zboru narodne garde. To je očitno tudi iz Informacije o nepo ­ oblaščeni ustanovitvi oboroženih enot v SFRJ, ki jo je pripravil ZSLO.543 In ­ formacija, datirana z 10. decembrom 1990, je bila predsedstvu SFRJ poslana naslednji dan, 544 vendar so v predsedstvu razpravo o njej odlagali. To je ustre ­ zalo tudi vrhu JLA, ki je čakal na rezultate plebiscita v Sloveniji in na glaso ­ vanje o samostojnosti v hrvaškem saboru, kar bi mu omogočilo lažjo presojo o vojaški intervenciji oz. njeni obliki (neprepričljiv izid plebiscita bi jih go ­ tovo opogumil). Ker je bila akcija dolgo in skrbno načrtovana - Informacija in razprava v predsedstvu sta bili samo njen del -, vojaški vrh seveda ni hotel ničesar tvegati. 540 Informacija o aktualnem položaju v svetu in v naši državi in o neposrednih nalogah JLA, objavljeno v: Boris Jež, Nikoli več YU?> Lj. 1994, str. 138-145. - Gl. tudi: Andrej Lovšin, Skrita vojna. Spopad varnostno-obveščevalnih služb 1990-1991, Lj. 2001, str. 119-124 (dalje: Lovšin, Skrita voj ­ na). - Besedilo Informacije je v navedenih knjigah sicer v osnovi enako, razlikuje pa se v posa ­ meznih poudarkih. 541 Lovšin, Skrita vojna, str. 158; Janša, Premiki, str. 121. 542 Pogajanja naj bi potekala na lokalni ravni, vendar se je tudi sam Tuđman že prej, ko so se stvari v Krajini zaradi nepremišljene srbske politike začele zaostrovati, s posredovanjem Stipeta Šuvarja 20. in 21. 7. 1990 sestal z Miloševičem. Na sestankih naj bi se dogovarjala tudi o Krajini, Tuđman naj bi skušal doseči, da bi Miloševič Hrvaški priznal oblast nad Krajino, on pa njemu v zameno oblast Srbije nad Kosovom. (Špegelj, Sjećanja vojnika, str. 126-130, 133.) 543 Informacija o neovlaščenom formiranju oružanih sastava u SFRJ, Savezni sekretarijat za narodnu odbranu, objavljeno v: Letica, Nobilo, Rat protiv Hrvatske, str. 43-45. 544 Kadijevič, Moje viđenje raspada, str. 111. 250 JLA in Slovenci V Informaciji so zapisali, da na več delih ozemlja SFRJ nelegalno uvažajo in kupujejo orožje ter samovoljno organizirajo oborožene enote zunaj JLA in TO in da je cilj teh aktivnosti, v nasprotju z ustavo SFRJ in zveznimi zakoni, organizirati paravojaške enote, ki bi bile pod poveljstvom republiških organov oziroma posameznih strank in organiziranih skupin. Na Hrvaškem pospešeno ustvarjajo lastne oborožene sile in ilegalno nabavljajo velike količine orožja in streliva (navedeno je bilo, da je v zadnjih dveh mesecih prispelo deset prikoličarjev Čazmatransa, ki so prevažali orožje in strelivo iz vojaških skladišč na Madžarskem, orožje in strelivo pa so nakupili s pomočjo zunanjetrgovinske delovne organizacije Astra iz Zagreba). Pri ilegalni nabavi tega orožja in streliva v tujini in pri prevozu v državo so neposredno so ­ delovali člani hrvaške vlade (obrambni, notranji in zunanji minister) ter njihovi organi. Pri tem je bila zagotovljena posebna zaščita in oboroženo spremstvo od prehoda državne meje do skladišč. Orožje je bilo ilegalno uvoženo tudi na druge načine in iz drugih držav. Z ilegalnim uvozom iz tujine je bilo v Hrvaško pripeljanih več deset tisoč povsem novih avtomatskih pušk tipa kalašnikov in drugega orožja, kot tudi več milijonov nabojev. Poleg tega se v Hrvaški pogajajo z nekaterimi tujimi izvozniki orožja za nakup protioklepnega, protiletalskega in drugih vrst orožja. Tako nabavljeno orožje in strelivo so skrivaj razdelili po ozemlju Hrvaške in ga predali izključno osebam hrvaške narodnosti, ki so preverjeni aktivisti HDZ. Pri tem so sodelovali organi ministrstva za obrambo in posamezni člani mestnih od ­ borov HDZ, zavarovanje pa so opravili pripadniki specialnih enot ministrstva za notranje zadeve. Tako so oborožili na desettisoče ljudi. V povezavi z organi oblasti so vodilni aktivisti HDZ na celotnem ozemlju Hrvaške ustanovili in oborožili ilegalno paravojaško organizacijo. Osnovna merila pri izboru oseb, ki sestavljajo to organizacijo, so: narodnostna pripadnost (hrvaška); hrvaška državotvorna usmeritev in negiranje Jugoslavije ter preverjanje z brez ­ pogojnim izpolnjevanjem strankarskih nalog desne politične usmeritve. V tem smislu je tudi besedilo njihove prisege. Pripravljeni so kompleksni načrti za uporabo teh paravojaških enot proti enotam in ustanovam JLA po garnizijah na ozemlju Hrvaške. Organizirano je nepre ­ stano opazovanje enot, objektov in aktivnosti v garnizijah JLA. Zbirajo naslove stanovanj in delajo sezname starešin JLA, ocenjujejo njihovo politično opredelitev in pripravljajo ukrepe za likvidacijo določenih odgovornih starešin ter vojaških kurirjev, da bi »obglavili« enote in preprečili njihovo delovanje. Zaradi zastraševanja načrtujejo tudi razne maščevalne ukrepe proti njihovim ženam in otrokom, tudi likvidacije. Za izvršitev teh nalog so že oblikovane diverzantsko-teroristične enote, v njihovem okviru pa so skupine za t. i. tiho likvidacijo. Ekse- kutorji so, na osnovi sestavljenih »črnih list«, opravili izvidne obhode stanovanj vojaških oseb in vedo, koga morajo likvidirati. V načrtu so ukrepi za preprečitev izhoda enot iz vojašnic s postavljanjem različnih barikad in ovir in celo strojničnih gnezd pri vojaških objektih. Pripravili so tudi ukrepe za izključitev elektrike in vode, prekinitev telefonskih zvez in prevzemanje relejnih vozlišč, da bi dezorga ­ nizirali sistem vodenja in poveljevanja. Aktivno si prizadevajo za razbijanje enot JLA od znot ­ raj. V ta namen tudi novačijo posamezne starešine za sodelovanje z vojaškimi enotami HDZ in jim postavljajo naloge obveščevalnega in subverzivnega značaja. Navedene aktivnosti po ­ spešeno izvajajo že več mesecev. JLA in Slovenci 251 Iz načina organiziranja ter iz načrtovanih ciljev in oblik delovanja nedvomno izhaja, da gre za teroristično strankarsko paravojaško organizacijo, katere obstoj je v nasprotju ne samo z ustavo in zakoni SFRJ, temveč tudi z mednarodnimi konvencijami in akti, ki jih priznava SFRJ. Ne glede na to, da te ukrepe in aktivnosti HDZ izvaja tajno, zaradi svoje množičnosti niso ostali neopaženi, še posebej ne v narodnostno mešanih okoljih. Na to se je odzvalo srbsko prebivalstvo, del se nelegalno oborožuje, sestavlja sezname aktivnih in oboroženih članov ilegalnih skupin HDZ in sprejema druge nasprotne ukrepe, kar vse povečuje možnost neposrednih mednacionalnih oboroženih spopadov. Na območju Kninske krajine so oblikovane oborožene skupine, za katere orožje nabavljajo na različne nezakonite načine. Na tem območju je nekaj tisoč različnih pušk in pištol, pa tudi ročnih metalcev, iz delovnih organizacij pa so odnesli velike količine eksploziva, ki ga uporabljajo za izdelavo improviziranih eksplozivnih naprav. Oborožene osebe srbske narodnosti so orga ­ nizirane v enote in štabe, ki postavljajo ovire na komunikacijah, nadzorujejo gibanje in oprav ­ ljajo nepretrgano opazovanje in obveščanje, ki se zbira v centru v Kninu. Prihaja do diverzant- sko-terorističnih akcij, katerih izvajalci niso identificirani. Odkriti pa so bili storilci kraje orožjaJLA. Pristojni vojaški pravosodni organi so sprožili preiskavo proti šestnajstim osebam, osumljenim odvzema orožja iz vojaškega transporta na železniški postaji Knin. Čeprav je to orožje v celoti vrnjeno, preiskava poteka in je usmerjena v odkrivanje organizatorjev tega dejanja. Na območju Kninske krajine izvajajo celotno oblast lokalni organi neodvisno od hrvaških republiških organov, kar omogoča, da ustanovljena paravojaška organizacija neovi ­ rano deluje. Hkrati z ustanovitvijo te paravojaške organizacije je politična stranka HDZ nele ­ galno oborožila in organizirala hrvaško prebivalstvo v okoliških mestih, kar na tem prostoru ustvarja možnosti za oborožene spopade. Informacija je temeljila na prepričanju, da je začetno oboroževanje zaradi odcepitve pri ­ čela HDZ ter da je srbski odziv zgolj reakcija na ravnanje hrvaških oblasti. V nadaljevanju so v Informaciji obravnavali Slovenijo in Kosovo. Podobno kot na Hrvaškem tudi v Sloveniji izvajajo samovoljen uvoz orožja iz tujine. Naro ­ čene so bile določene količine protioklepnih sredstev in avtomatskega orožja, proučevali pa so tudi možnosti za uvoz protiletalskih raket. Ni pa, tako kot na Hrvaškem, prišlo do ustano ­ vitve tajne strankarske teroristične oborožene organizacije. Veliko količino pehotnega in drugega orožja na različne ilegalne načine uvažajo tudi na Kosovo. Sredstva za to zagotavljajo tudi z različnimi kriminalnimi aktivnostmi (z vlomi, kra ­ jami, trgovino z mamili ipd.). Čeprav ni na razpolago zanesljivih informacij o količini orožja in številu ljudi, ki so zajeti v skrivni vojaški organizaciji na Kosovu, je ocenjeno število tolik ­ šno, da pomeni realno grožnjo miru tudi v tem delu države. Informacija se je končala z ugotovitvijo, da so v več delih države že oblikovane paravojaške organizacije ali pa poteka njihovo oblikovanje zunaj sestave legalnih in enotnih oboroženih sil SFRJ in pod poveljstvom organov in posameznikov, ki ne sodijo v sistem vodenja in povelje ­ vanja oboroženim silam, kot ga določajo zvezna ustava in zvezni zakoni. Njihove aktivnosti so usmerjene k nasilnemu rušenju ustavne ureditve SFRJ oziroma k oboroženemu uporu ve ­ likega obsega. S tem so storjena huda kazniva dejanja, ki jih obravnava Kazenski zakonik SFRJ. Ta dejanja so kazniva, tudi če bi ostala samo v pripravljalni fazi. Oborožene enote po ­ menijo stalno nevarnost za ustavno ureditev SFRJ, saj delujejo v okviru sprtih nacionalnih 252 JLA in Slovenci političnih strank in njihovih vodstev, in obenem neposredno nevarnost za izbruh oborože ­ nega mednacionalnega spopada in državljanske vojne na ozemlju Jugoslavije. Zato je treba to stanje hitro in brezpogojno rešiti na ustaven in zakonit način. Za celoto političnih odnosov v državi je najbolje, da predsedstvo SFRJ na osnovi svojih ustavnih pooblastil, vključujoč tudi pravico do abolicije, problem razreši s sprejemom ukaza o razpustitvi vseh oboroženih enot in o njihovi razorožitvi z vsemi posledicami, ki izhajajo iz tega. Če bi organi pregona JLA za­ čeli akcijo le na enem delu, bi to izzvalo reakcije na drugem, vendar bodo organi kazenskega pregona JLA, če predsedstvo predloga ne bi sprejelo, to storili ter sprožili in izpeljali kazenski postopek po uradni dolžnosti in z vsemi posledicami, ki izhajajo iz tega.545 546 547 548 Kako je potekalo oboroževanje na Hrvaškem, je pojasnil general Špegelj: med septembrom 1990, ko je orožje začel nabavljati, in februarjem 1991 je uvozil več kot 30000 kosov modernega orožja za pehoto, 10000 kosov pol- kratkega orožja za milico, 50 protizračnih sistemov S 2-M in Stinger, 20000 protioklepnih min, 40 000 kilogramov eksploziva in drugih sredstev. Ok. 5000 pušk med akcijo odvzema orožja TO JLA ni našla, prav tako pa ne precej protizračnega orožja, ki so ga imeli veliki naftni in železarski kombinati, mor ­ ska skladišča in drugi objekti. V celoti je imela Hrvaška tako ok. 90000 kosov orožja »prav za tip bojeva ­ nja, ki so ga predvidevali« in »kar je nekajkrat presegalo zmožnosti JLA na Hrvaškem«. 346 Hrvaška je uvoz deklarirala kot uvoz orožja za milico, do ka­ terega je prišlo, ker ZSLO zahtevanega orožja ni hotel dostaviti. Priznavala je, da je to storila nelegalno s stališča carinskih formalnosti, vendar zanikala, da bi uvozila 37 000 kosov, kot je to pisalo v beograjski Politiki. Hkrati je JLA ob ­ toževala, da je hrvaški TO odvzela več kot 200000 kosov orožja in opreme. 347 Po informacijah vojaške obveščevalne službe je Hrvaška v letih 1990 in 1991 uvozila 50000 avtomatskih pušk tipa kalašnikov, več milijonov kosov najrazličnejšega streliva, nekaj sto bazuk, 25 000 granat, 2000 različnih defen ­ zivnih bomb, protiraketne sisteme stinger, raketni sistem tipa milan, rakete ambrus, protioklepno orožje in 40 000 uniform. 348 515 Informacija o neovlašćenom formiranju oružanih sastava u SFRJ, Savezni sekretarijat za narodnu odbranu, objavljeno v: Letica, Nobilo, Rat protiv Hrvatske, str. 43-45. - Gl. tudi: Jović, Zadnji dnevi SFRJ, str. 237-241; Drnovšek, Moja resnica, str. 221-223. 546 Špegelj, Sjećanja vojnika, str. 192, 193. 547 Letica, Nobilo, Rat protiv Hrvatske, str. 64. 548 Kolšek, Spomini, str. 115. JLA in Slovenci 253 ZLOMITI HRVAŠKO IN SLOVENIJO ZSLO je soglasje za ukrepanje dobil z ukazom, ki ga je sprejelo predsedst ­ vo SFRJ na seji 9- januarja 1991, ko je obravnavalo Informacijo o nepooblašče ­ ni ustanovitvi oboroženih enot v SFRJ. Ukaz je podpisal njegov predsednik Jovič. V njem je bilo zapisano, da se morajo razpustiti »vse oborožene skupine, ki niso del oboroženih sil SFRJ ali organov za notranje zadeve in katerih orga ­ nizacija ni v skladu z zveznimi predpisi«, da morajo vse orožje teh enot enote in posamezniki takoj predati najbližji enoti ali ustanovi JLA in da mora biti ukaz izpolnjen v desetih dneh od sprejetja. Proti tistemu, ki ukaza ne bo iz­ polnil, bodo ukrepali v skladu z zakonom. V zvezi z izvrševanjem ukaza bo JLA tam, kjer drugi pristojni organi tega ne morejo storiti, na osnovi posebne odločitve predsedstva poskrbela za zaščito vseh državljanov na celotnem ozemlju SFRJ; za izvršitev ukaza bodo poskrbele enote JLA, ki jih bo določil sekretar ZSLO.549 Seja predsedstva je bila zelo napeta, polna medsebojnih očitkov o tem, kdo je začel razbijati Jugoslavijo. Srbi so namreč prav tedaj vdrli v jugoslovan ­ ski denarni sistem, kar sta Drnovšek in Mesič zaman hotela uvrstiti v razpra ­ vo. Menila sta tudi, da je treba doseči politični dogovor s hrvaškimi oblastmi in da JLA z odlokom dobiva pooblastila milice, vendar sta bila preglasovana z rezultatom 6:2.550 Del orožja so iz propagandnih namenov predali samo kninski Srbi, srbsko vodstvo pa se je na podlagi te geste s Kadijevičem dogovorilo, da jih bo JLA v zameno ščitila. 551 Sprva zmedena in na tako reakcijo vojske nepripravljena hrvaška oblast je zahtevala podaljšanje roka za oddajo orožja do 21. januarja, kar je bilo sprejeto, vendar je generalštab JLA hkrati napovedal priprave za nasilen odvzem orožja. Vojaška obveščevalna služba je iskala lokacije in pri ­ pravljala njihove sezname, vojaška milica pa akcije za njihovo zavzetje. Po in ­ formaciji, ki jo je vrh JLA dobil s prisluškovanjem Špeglju, so bili Hrvati sprva pripravljeni dati 20 000 od 60 000 kalašnikov, ko pa so ugotovili, da je pred ­ sedstvo pripravljeno popuščati, so si premislili. 552 K temu naj bi po Kadije- 549 Ukaz predsedstva SFRJ, 9.1.1991, citirano po: Kolšek, Spomini, str. 311; Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 240, 241. - Ukaz je sicer v naslednjih dneh izšel v sredstvih javnega obveščanja, med drugim tudi v posebni številki Narodne armije, 26. 1. 1991. 550 Drnovšek, Moja resnica, str. 224, 271, 272. 551 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 252. 552 Prav tam, str. 251. 254 JLA in Slovenci vićevem mnenju prispeval zlasti Zimmermann s stališčem, da bo Zahod »bra ­ nil mlado hrvaško demokracijo« in da ne bo »sprejel nikakršne intervencije JLA proti Hrvaški«. 553 V 5. vojaškem območju so nato zbrali vsega 58 trofejnih pušk, kar so imeli v poveljstvu za posmehovanje in izigravanje. 554 Zaradi razoroževalne akcije JLA so se 20. januarja na gradu Mokrice sestali notranji in obrambni ministri Slovenije in Hrvaške ter sklenili (nikoli uresni ­ čen, op. B. R.) sporazum o skupni in usklajeni obrambi ob morebitni oboro ­ ženi intervenciji proti republikama. 555 O razoroževanju je 22. januarja ponovno razpravljalo predsedstvo SFRJ, ki ga je armadni vrh obveščal o nadaljnjih nakupih orožja in pri tem sosednje države, Madžarsko, Italijo in Avstrijo, obtoževal vpletenosti v nakupe. O Mad­ žarski je Kadijevič rekel, da s tem izvaja neke vrste agresijo na Jugoslavijo. Ponovil je stališče, da bo JLA, ker odloka ne upoštevajo, začela z aretacijami in kazenskimi postopki, češ da na Hrvaškem obstajajo različne paravojaške organizacije, pripravljene so blokade kasarn, nad pripadniki JLA in njihovimi družinami pa izvajajo psihološki teror. Mesič je v razpravi povedal, da bo Hrvaška, če ji bodo odvzeli orožje, ki ga je kupila z lastnim denarjem in je sedaj pri rezervni milici, storila nasled ­ nje: razglasila odcepitev, zahtevala od VS intervencijo mirovnih sil OZN, po ­ tegnila vse svoje kadre iz organov federacije, prenehala plačevati svoj delež za financiranje federacije, zaplenila vse premoženje federacije na ozemlju Hrvaške, iz JLA potegnila vse svoje oficirje in vojake, vsi, ki bodo streljali v narod, pa bodo obsojeni kot zločinci. 556 Mesič je pravzaprav vsebinsko povzel hrvaško-slovenski sporazum, ki so ga štirje ministri podpisali dva dni prej, večino točk celo dobesedno, le da je na seji govoril samo o Hrvaški, ne pa tudi o Sloveniji, čeprav je že prej (dan po hrvaško-slovenskem sestanku na Mokricah) po telefonu Joviču sporočil isto, le da je takrat omenjal obe re ­ publiki. Seja se je končala brez zaključkov, nadaljevanje je bilo napovedano za 25. januar. Miloševiču se je Mesičeva zamisel, o kateri ga je obvestil Jovič, zdela ime ­ nitna: Slovenci in Hrvati naj razglasijo odcepitev, Srbi (in federacija) jo bodo potrdili, JLA pa bo vojaško obdržala Krajino, dokler se ljudje na plebiscitu ne odločijo, kje želijo živeti. Le Jovič bi moral o tem prepričati Kadijevića, ki pa na tako rešitev tedaj še ni bil pripravljen. Jovič je ocenjeval, da je razlika med Kadijevičem in njima z Miloševičem v tem, da želi vrh JLA strmoglaviti hrva ­ ško vodstvo, srbsko vodstvo pa želi predvsem »zaščititi« srbsko prebivalstvo v Krajini. Kljub pritiskom je Kadijevič ostal neomajen, ker ni hotel, da vojska dobi naziv »srbska«. 557 553 Kadijevič, Moje viđenje raspada, str. 112. 554 Kolšek, Spomini, str. 90. 555 Več o tem gl. v poglavju Slovenci in federacija. 556 Drnovšek, Moja resnica, str. 224, 225, 272-274. 557 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 251, 252, 254-256. JLA in Slovenci 255 Po prvem delu seje zveznega predsedstva je vojaški vrh z vsem političnim, propagandnim in vojaškim pritiskom skušal doseči, da bi predsedstvo v nada ­ ljevanju seje 25. januarja soglašalo z izvedbo ukaza o razorožitvi. Štab vrhov ­ ne komande je 24. januarja v vojski uvedel polno bojno pripravljenost (ta dan sta se - brez povezave z obravnavanim dogajanjem - sestali tudi slovenska in srbska delegacija v Beogradu) in to tudi objavil v medijih. Vojska je prevzela tudi zvezno upravo za kontrolo poletov. Ukazan je bil popoln nadzor morskih meja in izvedena delna mobilizacija. 558 V vseh vojaških enotah so brali Infor ­ macijo o aktualnih razmerah v svetu in naši državi ter neposrednih nalogah JLA. Na Hrvaškem je vojaška milica isti dan aretirala štiri ljudi, vpletene v oro ­ žarske posle, akcijo je neposredno vodil Aleksander Vasiljevič, namestnik na ­ čelnika uprave varnosti JLA v Beogradu, eden najboljših vojaških obvešče ­ valcev (v Sloveniji znan zaradi procesa proti četverici, v katerem je prav tako sodeloval). Za nadaljevanje seje zveznega predsedstva je vojaški vrh pripravil novo In ­ formacijo o ukrepih JLA za izvajanje ukaza predsedstva SFRJ o razpustitvi in razorožitvi nelegalnih oboroženih sil.559 V njej je navedel, da so organi kazenskega pregona v JLA 24. in 25. januarja odvzeli svo ­ bodo dvema aktivnima starešinama JLA in dvema civilistoma z ozemlja Hrvaške, ki so ute ­ meljeno osumljeni, da so neposredno sodelovali v organizaciji in oboroževanju ilegalnih paravojaških organizacij ter pripravljali diverzantsko-teroristične akcije in napade na pripad ­ nike JLA, člane njihovih družin in vojaške objekte oziroma organizirali oborožen upor. V nadaljevanju je bilo zapisano tudi, da preiskovalni postopek poteka, vojaško-pravosodni organi pa izvajajo tudi druge ukrepe v skladu s svojimi pooblastili in odgovornostmi, dolo ­ čenimi z zakonom. Na Hrvaškem v nasprotju z zahtevami predsedstva SFRJ in uradnimi izja ­ vami hrvaškega vodstva povečujejo bojno pripravljenost milice in drugih oboroženih forma ­ cij. Pripadnike ilegalne vojaške organizacije HDZ pospešeno premeščajo v sestavo rezervne milice. Mobilizacijo izvajajo tudi na otokih, kar se dotlej ni dogajalo. Do skrajnosti radika ­ lizirajo propagandno kampanjo. Poudarjajo navidezno nevarnost pred velikosrbskim hege­ monizmom in centralizmom iz Beograda, JLA pa razglašajo za golo orodje te politike. Na določeni telefonski številki oddajajo informacije o zbiranju prostovoljcev doma in po svetu za obrambo Hrvaške. Pozivajo tudi k udeležbi na množičnih demonstracijah, sklicanih za 26. januar ob 13. uri. Demonstracije naj bi bile povsod tam, kjer živijo Hrvatje. Čeprav ni neposrednih vpadov sil hrvaškega ministrstva za notranje zadeve na območja, naseljena s srbskim življem, se raznovrstne oblike pritiskov na srbsko prebivalstvo povečujejo. To je še posebej opazno na mejnem območju. Prometni nadzor potnikov in vozil izvajajo skrajno grobo in agresivno, srbski prebivalci pa so vsak dan izpostavljeni provokacijam. Na­ povedujejo hiter obračun s t. i. hajduštvom v Kninski krajini. Posamezniki širijo psihozo 558 Kolšek, Spomini, str. 90; Kadijevič, Moje viđenje raspada, str. 112. 559 Informacija o merama u JNA za sprovodjenje naredbe predsedništva SFRJ o rasformiranju i razoružanju nelegalnih oružanih sestava, vojna tajna, strogo poverljivo, Savezni sekretarijat za narodnu odbranu, 25. 1. 1991, objavljeno v: Letica, Nobilo, Rat protiv Hrvatske, str. 41. - Gl. tudi: Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 254-256. 256 JLA in Slovenci strahu in negotovosti in spodbujajo srbsko prebivalstvo, naj zahteva zaščito. Srbsko prebival ­ stvo se čuti neposredno ogroženo, tako da se že pojavlja begunstvo. ZSLO glede na razvoj dogodkov izvaja ukrepe, s katerimi bi enote JLA usposobil za zahte­ vano stopnjo bojne pripravljenosti. Zato predlaga, da predsedstvo SFRJ zahteva od vseh sode ­ lujočih, da spoštujejo zakonitost izvajanja kazenskega postopka, ki se je pričel, da bi se odvijal v miru in v skladu z zakonom; da na odgovorne subjekte naslovi poziv, naj storijo vse, da bi se zmanjšale mednacionalne napetosti in da bi se izognili neposrednemu spopadanju; naj ukaže JLA, naj bo pripravljena za takojšnje posredovanje, če bi prišlo do mednacionalnega spopada v kateremkoli delu Jugoslavije. Namen vojaškega vrha JLA in Joviča je bil, da z dobro premišljenimi in udarnimi informacijami prepričata zlasti bosanskega in makedonskega člana (ta je bil odsoten, a se je po telefonu s predlaganimi ukrepi strinjal) in tako dosežeta večino v predsedstvu. Drnovšek in Mesič sta na seji predlogom JLA nekaj časa nasprotovala, ko pa je postalo jasno, da bosta na koncu preglasovana, in ko je seja dosegla vre ­ lišče, v katerem so člani govorili drug čez drugega, je Drnovšek zapustil sejno sobo in zagrozil, da bo v Ljubljani sklical tiskovno konferenco ter stvar spravil v javnost. Ukrepom je nasprotoval tudi premier Markovič. Drugi člani pred ­ sedstva so se nato strinjali s tem, da na sejo prideta Tuđman in hrvaško vod ­ stvo (predsednik vlade Josip Manolič, predsednik parlamenta Žarko Domijan in vodja Tudmanovega kabineta Hrvoje Šarinič). 560 Seja se je nadaljevala po 20. uri. Popoldne so na beograjski televiziji predvajali film o Špegljevih naku ­ pih orožja in o tem, kako pripravlja teroriste za akcije proti JLA in naroča likvidacije oficirjev JLA ter njihovih družin na Hrvaškem. Film je bil montiran, pripravila pa ga je vojaška protiobveščevalna služba. 561 Na Hrvaškem je zavladala panika, vodstvo je bilo v Beogradu, nihče ni na ­ tančno vedel, kaj se dogaja, sabor je stalno zasedal z namenom, da ob more ­ bitni akciji proti Hrvaški razglasi odcepitev, mobiliziranih je bilo 50 000 rezer ­ vnih miličnikov. Dogodki se niso ujeli tako, kot je vrh JLA predvideval: če bi predsedstvo sklep sprejelo popoldne, bi zvečer vojska na Hrvaškem začela ukrepati, film in druge informacije pa bi bili psihološka potrditev pravilnosti takega ravnanja. Tako pa je predvajanje filma izgubilo precej učinkovitosti, pri nesrbskih članih predsedstva pa je bilo celo kontraproduktivno, saj je že med večernim delom seje postajalo jasno, da gre za vnaprej predviden in dogovorjen scenarij. 560 Drnovšek, Moja resnica, str. 225-229. 561 Eden od neposrednih Špegljevih sodelavcev je delal za vojaško protiobveščevalno službo in dolgo snemal pogovore ter Špeglju zastavljal »prava« vprašanja. Režiser Ljubodrag Stojadinovič je na osnovi teh posnetkov ter posnetkov Špegljevih javnih nastopov zmontiral »film, ki je zažgal Jugoslavijo«, kot ga je kasneje označil v knjigi z istoimenskim naslovom (Film koji je zapalio Ju ­ goslaviju. Art studio »Crno na belo«, Bg. 1995). Celotno akcijo je vodil Aleksander Vasiljevič. Hrva ­ ške oblasti so nato naročile strokovno analizo in pokazale, da gre za ponaredek. - Več o tem in o reakciji hrvaških oblasti v: Letica, Nobilo, Rat protiv Hrvatske (v publikaciji je objavljen tudi steno ­ gram filma, okrogle mize na hrvaški TV v zvezi z njim in TV-intervju z Martinom Špegljem); Špegelj, Sjećanja vojnika, str. 158. JLA in Slovenci 257 Razprava s Hrvati je bila, kot je zapisal Jovič, »dolga in mučna«. Hrvaška teza je bila, da se morajo oborožiti zaradi obrambe pred srbskim hajduštvom, pa tudi zaradi strahu pred vojaškim udarom. Jovič in Kadijevič sta jih prepri ­ čevala, da vojaškega udara ne bo, da nihče ne bo ogrožal njihove oblasti, da pa bodo aretirani posamezniki, odgovorni za nezakonito delovanje, in da je treba srbsko vprašanje reševati politično, ne vojaško. Seveda niso mogli prepričati drug drugega, na koncu je bil sprejet nekak ­ šen kompromis brez prave vsebine. K umiritvi razmer je že na seji prispevalo tudi obvestilo Anteja Markoviča, da je minister za zunanje zadeve Budimir Lončar od jugoslovanskega veleposlanika iz Londona dobil teleks, v katerem piše, da je britanska vlada jugoslovanske predstavnike poklicala na pogovor in opozorila, naj jugoslovanska vlada ne uporablja sile proti Hrvaški in Slo ­ veniji. Britanska vlada je izrazila vznemirjenost zaradi informacij o dogaja ­ nju v Jugoslaviji; še zlasti zaradi premikov enot JLA proti mejam. Če bi bila uporabljena sila, bi to zelo resno škodilo odnosom med državama pa tudi odnosom Jugoslavije z ES v celoti in jugoslovanski težnji po vključevanju v evropske integracije. Zato britanska vlada izraža prepričanje, da bi se bilo uporabi sile vsekakor treba izogniti in nadaljevati pogovore o ureditvi Ju ­ goslavije. 562 Podobno sporočilo je od ameriškega veleposlanika Zimmermanna dobil Kadijevič. Zimmermann ga je obvestil, da bo Zahod »branil mlado Hrvaško demokracijo«, da so razmere res težke, ampak da jih je treba reševati s poga ­ janji, tako kot dela Gorbačov z baltiškimi državami. 563 V sporočilu s seje je bilo potem zapisano: Podrobna analiza vzrokov, ki so privedli do medsebojnega nezaupanja, sumničenj in na ­ petosti, je pokazala, da ne obstajajo razlogi, ki bi opravičevali takšne mednacionalne nape ­ tosti in slabe odnose v Republiki Hrvaški med organi Republike Hrvaške in federacije. Dose ­ ženo je popolno soglasje, da se sprejmejo ukrepi, ki bodo zmanjšali to napetost. V tem duhu je dogovorjeno, da se 26. januarja do 12. ure opravi demobilizacija rezervne sestave milice na Hrvaškem in hkrati zmanjša stopnja bojne pripravljenosti enot JLA na redno mirnodobno raven. Na ta način bodo ustvarjene možnosti za popolnoma normalno odvijanje življenja in za odstranitev vseh mednacionalnih spopadov. Skupaj smo sklenili, da se s tem ustvarjajo možnosti za nadaljevanje preiskovalnega postopka, predvidenega z zakonom. Prav tako je dogovorjeno, da bodo vojaško-pravosodni organi ob vodenju preiskovalnega in sodnega po ­ stopka sodelovali s pristojnimi organi Republike Hrvaške. 564 Tuđman je naslednji dan po vrnitvi v Zagreb dosežene rezultate prikazoval kot velik lasten uspeh. 565 Vendar se je kasneje izkazalo, da je bilo hrvaško vod ­ stvo precej bolj ponižno, kot so to prikazovali domači javnosti. Tudi Drnov ­ 562 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 256. 563 Kadijevič, Moje viđenje raspada, str. 112. 564 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 255, 256. 565 Letica, Nobilo, Rat protiv Hrvatske. 258 JLA in Slovenci šek si je lastil zasluge za miren izid seje, vendar je hkrati priznal, da vojska ni intervenirala tudi zaradi notranjih dilem in negotovosti ter mednarodnih opozoril. 566 Indici, da je bil Tuđman pripravljen žrtvovati tudi Špeglja, so dokaj jasni. Kadijevič je npr. zapisal, »da je bila hrvaška stran neobičajno kooperativna pri sprejemanju stališč predsedstva SFRJ in, reklo bi se, pripravljena žrtvovati ne ­ katere izvrševalce kaznivih dejanj«. 567 Vojska je vsekakor hotela spraviti v za­ por Špeglja, aretirala naj bi ga vojaška milica, če ji to ne bi uspelo, je namera ­ vala od Hrvaške vlade zahtevati, naj ga izroči (kar so tudi storili, op. B. R.), in če to ne bi uspelo, bi ga aretirali z vojaško akcijo, ki bi lahko terjala tudi kri. 568 Špegelj je dva dni po seji, 27. januarja, dobil kar dve kopiji naloga, naj ga prive ­ dejo na zaslišanje na vojaško sodišče v Zagreb, eno naravnost, drugo pa od kolega notranjega ministra Josipa Boljkovca. 569 Špegelj na zaslišanje ni šel, hrvaškim oblastem je dal vedeti, da se bo branil za vsako ceno. Aretirali ga niso ne vojaški in ne hrvaški organi. Vojska si nasilne akcije potem ni upala pri ­ voščiti, s tem pa se je izjalovil tudi načrt, po katerem naj bi vnesli razdor v hrva ­ ško vodstvo, začasno »ločili« Tuđmana in Mesiča od drugih krivcev in ju prisi ­ lili, da bi se sama rešila »ekstremistov«. 570 Jovič je ob takem razpletu resignirano ugotovil, da »vojska nenehno napoveduje ostro akcijo v raznih variantah, ven ­ dar zmeraj znova ne naredi ničesar«. 571 Tudi Kadijevič sam je kasneje obžalo ­ val, da na Hrvaškem ni prišlo do vojaške intervencije, »s čimer je bil zamujen optimalni trenutek, ko bi se še dalo preprečiti nadaljnji razvoj dogodkov«. 572 Od celotne akcije je tako ostalo sojenje osmim aretiranim tihotapcem in preprodajalcem orožja aprila 1991 v Zagrebu, ki je potekalo v enakem ozračju kot sojenje četverici leta 1988 v Ljubljani, le da s precej bolj divjimi reakcijami množice. Poleg navedenih vzrokov za to, da vojska ni intervenirala, je bil verjetno najpomembnejši ta, da je bil Kadijevič - kot se je izkazalo že prej in tudi kasneje - legalist, ki ni želel ukrepati brez ustreznega političnega so ­ glasja. Tudi kadar je imela vojska že vse pripravljeno, se je odločil, da bo z vojaško intervencijo počakal. Trdno je vztrajal, da je treba Jugoslavijo ohraniti, imel je načrt, da okrepi vojaške enote v zahodnem delu države, in takrat še ni soglašal z Miloševičevim konceptom, da bi srbska ozemlja na Hrvaškem »odrezali« od zahodnega dela države. 573 Razplet v zvezi s Hrvaško je tudi za Slovenijo pomenil veliko olajšanje. Če­ prav je bila pri nabavi orožja precej previdnejša in tedaj ni imela paravojaških 566 Drnovšek, Moja resnica, str. 227, 228. 567 Kadijevič, Moje viđenje raspada, str. 112. 568 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 262. 569 Boljkovac mu je svetoval, naj nalog sprejme in gre na vojaško sodišče ter da »izjavo«, tudi predsednik Manolić ga je spraševal, ali je nalog dobil, Mesič pa mu je čez nekaj dni odsvetoval, da bi ga upošteval. (Špegelj, Sjećanja vojnika, str. 181.) 570 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 258. 571 Prav tam, str. 252. 572 Drnovšek, Moja resnica, str. 229. 575 Prav tam, str. 256, 258. JLA in Slovenci 259 formacij, 574 pač pa pod plaščem TO dobro skrito manevrsko strukturo Narod ­ ne zaščite, za katero JLA ni vedela, je bilo jasno, da bi bila - če bi se vojski posrečila akcija na Hrvaškem - naslednja na vrsti Slovenija. Zato je slovensko predsedstvo hotelo imeti jasen pregled nad nabavo orožja, saj ni hotelo zaiti v podobno situacijo kot hrvaško vodstvo. V začetku februarja 1991 je Dušan Plut na seji predsedstva od republiškega sekretarja za SLO zahteval, naj člane predsedstva informira, kje in kako je Slovenija kupila orožje in koliko sredstev je bilo zanj porabljenih, 575 kar je potem sekretar za SLO storil ustno na seji. Dobro poučeni mednarodni poznavalci razmer so ob takem razvoju do ­ godkov opozarjali, da bi intervencija armade Jugoslavijo lahko pokopala. Bri ­ tanski vojaški analitik James Gow je npr. v zaključku knjige o odnosu med JLA in jugoslovansko družbo zapisal: »V začetku leta 1991 ima morda vojska, ki je omogočila rojstvo druge Jugoslavije in jo enkrat že ohranila z zakonitim posegom v politiko (mišljeno je obdobje t. i. maspoka na Hrvaškem, op. B. R.), še toliko moči - vendar samo toliko -, da državo še enkrat ohrani. Lahko bi bila babica pri rojstvu tretje Jugoslavije - s tem da ne bi intervenirala.« 576 V drugi polovici februarja, ko so se iztekali neuspešni dogovori republik o prihodnosti Jugoslavije, je vojaški vrh skoval še en fantastičen načrt, ki ga je Kadijevič razložil Joviču. Bistvo njegove teze je bilo, da brez napovedi in uporabe (vojaške) sile krize v Jugoslaviji ne bo mogoče rešiti. Pogum je vojski dajalo tudi sporočilo sovjetskega obrambnega ministra Jazova, da je Gorba ­ čov spoznal svoje dotedanje napake in je nosilec politike ohranitve celovitosti sovjetske države in sistema, ki se bo reformiral, zato ga vojska podpira. Jazov je menil, da je spopad Gorbačova z Jelcinom spopad s proameriško linijo rušenja socializma in razbijanja ZSSR in da bo dolg in težak. Vojaški vrh je predvidel, da Zahod v Jugoslaviji ne bo vojaško posredoval, razen če bi v Jugoslaviji prišlo do državljanske vojne in bi država razpadla. Ocenil je, da je razmerje poli ­ tičnih sil v državi tako: Srbija, Črna gora, JLA ter srbske stranke v BiH in Hrvaški so za Jugo ­ slavijo, Slovenija in Hrvaška sta proti Jugoslaviji, Makedonija in BiH omahujeta, politično se nagibata h konceptu Slovenije in Hrvaške, vendar jima to ne zagotavlja prihodnosti. Še vedno obstajata dve možnosti za nadaljnji potek stvari. Prva je nadaljevanje tihega spodkopavanja države, ki poteka vse hitreje in vodi v propad, v kaos in državljansko vojno. Druga možnost je, da se takoj preseka potek stvari in da se na podlagi zakonov in ustave ukrepa. Cilj, ki ga je treba doseči, je ohraniti neodvisnost, suverenost in celovitost Jugoslavije ter ustvariti oko ­ liščine za miren razplet krize po demokratični poti. Osnovna zamisel vojske je v tem, da se v vseh delih države trdno nasloni na sile, ki so za Jugoslavijo, in da s kombiniranimi političnimi in vojaškimi ukrepi vrže oblast najprej na Hrvaškem, potem pa še v Sloveniji (Kadijevič je tri tedne kasneje načrtoval, da bo vojska 574 Med vojno za Slovenijo je delovala manjša skupina, ki jo je ustanovil predsednik Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič, sicer pa zgolj legalne enote TO in milice. 575 Zapisnik 27. seje predsedstva RS, 6. 2. 1991. Arhiv predsednika RS. 576 Gow, Legitimacy and the Military, str. 152. 260 j JLA in Slovenci aretirala 20 vodilnih hadezejevcev, ki so dobili uvoženo orožje, vendar te akcije potem ni upal izpeljati, op. B. R.). Za te aktivnosti je treba izkoristiti področje obrambe, kjer so storili težka kazniva dejanja. V omahljivih republikah Makedoniji in BiH je treba s kombiniranimi politi ­ čnimi ukrepi - demonstracijami in upori - vreči vodstvi ali pa ju spreobrniti. Te aktivnosti je treba kombinirati tudi z nekaterimi vojaškimi ukrepi. Celotno akcijo morajo voditi tisti člani zveznega predsedstva, ki se bodo opredelili za tak koncept, pri čemer se morajo opirati na vojsko. Vse zvezne institucije, ki s tem soglašajo, bodo vključene v akcijo, druge pa bodo vržene z oblasti. Kjerkoli bi bilo to nujno, je poudaril vojaški vrh, bi uvedli izredne razmere. Menil je, da je treba ukrepati na civilnem in vojaškem področju. Na civilnem je treba pripraviti dokument za sejo predsedstva SFRJ, na kateri bi sprejeli politično odločitev o raz ­ pletu krize. Na Hrvaškem je treba institucionalno in politično krepiti Srbsko krajino in poti- hem podpirati njeno odcepitev od Hrvaške. V sami Hrvaški je treba organizirati množične mitinge proti HDZ. BiH je treba dvigniti na noge za Jugoslavijo, v Makedoniji pa uporabiti koncept mitinga za strmoglavljenje probolgarskega vodstva. Množične mitinge podpore je treba organizirati v Srbiji in Črni gori, na Kosovu pa prepovedati zbiranje ljudi. Na vojaškem področju je treba vložiti obtožnice (vključno s tisto proti Špeglju) in jih tudi objaviti. Ker je verjetno, da 1. marca predsedstvo v pogajanjih o politični prihodnosti države ne bo doseglo nobenega napredka, mora vojaški vrh takoj za tem zahtevati, da se seja skliče po ­ novno, tokrat v funkciji vrhovnega poveljnika oboroženih sil. Treba je povečati bojno priprav ­ ljenost vojske, opraviti mobilizacijo in se pripraviti za odločno akcijo na Hrvaškem. (Kadijević sicer ni razložil, kako naj bi predsedstvo prepričali, da bi take sklepe sprejelo.) Takoj po tem je treba od Hrvaške ultimativno zahtevati izročitev Špeglja in vračilo orožja ter razorožitev rezervne milice. Tu sta možni dve različici: da se najprej zahteva Špeglja in orožje in se ju ob neuspehu vzame s silo, ali pa da se po odločitvi predsedstva takoj ukaže bojno pripravljenost in se s silo prime Špeglja in pobere orožje, ki ga Hrvati ne bodo dali pro ­ stovoljno. Po akciji na Hrvaškem bi šli nad Slovenijo. Na Hrvaškem, kasneje pa tudi v Sloveniji, bi kot prva različica lahko bila vojaška uprava, potem pa oblikovanje institucij iz vrst nekompro ­ mitiranih ljudi. Odpreti bi bilo treba tudi informacijski sistem, ki je popolnoma zaprt. Nadaljnji postopek (volitve organov, referendum o tem, ali ostati v Jugoslaviji ali se odcepiti) bi izvajali na podlagi-odločitve predsedstva SFRJ.577 Jovič se je z načrtom načeloma strinjal, skrbelo ga je le omahljivo obnaša ­ nje predsedstva. Menil je, da bo vlada proti, kar lahko ovira akcijo. Jovič je za načrt nameraval pridobiti nekaj članov predsedstva in predlog analizirati s Slobodanom Miloševičem in Momirjem Bulatovičem. V predsedstvu je na načrt vrha JLA Jovič najprej skušal psihično pripraviti Nenada Bučina (ki je vprašanje razorožitve imel za vprašanje obstoja predsed ­ stva) in Bogiča Bogičeviča, ki se je načeloma tudi strinjal, le da ni bil za upo ­ rabo sile in prelivanje krvi. Medtem je makedonski predsednik Kiro Gligorov spremenil svoje mnenje o prihodnosti države (ki naj bi bila zveza držav, ne 577 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 269-271. JLA in Slovenci 261 pa republik, kot je govoril prej), Alija Izetbegović pa je v bosanski skupščini izjavil, da suverenosti Bosne ne bi žrtvoval za Jugoslavijo, za suverenost Bosne pa bi šel v vojno. Iz tega je Jovič sklepal, da večina članov predsedstva ne bo soglašala s predlaganimi Kadijevičevimi ukrepi. Miloševič je ocenjeval, da Slovenija vojaških zakonov ni kršila v tolikšni meri, da bi se strmoglavljenje legalnega vodstva lahko opravičilo, zato naj bi jo pustili na miru. V predsedstvu naj pač glasujejo za Kadijevičeve ukrepe s toliko glasovi, kot jih bo za, vsakogar, kdor bi takšni akciji nasprotoval, pa je treba odstraniti. Pomembno je, da bo vojska ubogala tisti del predsedstva, ki bo ukrepe potrdil. Jovič ni videl razlike med Slovenijo in Hrvaško v zvezi s kršitvami zakonov, dvomljiva se mu je zdela odločitev o veljavnosti odločanja manjšine v pred ­ sedstvu, češ da je vojska večnacionalna in brez enotnega sklepa predsedstva ne bo mogla ostati monolitna. Menil je, da se vojska boji akcije, ki ni v skladu z ustavo. 578 V začetku marca je prišlo do spleta več dogodkov, zaradi katerih je vrh vojske postal še bolj nervozen, vojska pa je posredovala tudi fizično. V Slove ­ niji je skupščina sklenila, da slovenski vojaki ne bodo več služili v JLA.579 580 V Pakracu na Hrvaškem (poseljenem s srbskim prebivalstvom) se je prvič vnel oborožen spopad med hrvaško milico in JLA.581’ Ukaz za intervencijo je dal Jovič (bila je namreč nedelja), predsedstvo pa ga je naknadno potrdilo. Po ­ dobni incidenti so se nato stopnjevali, JLA naj bi v njih imela vlogo nevtral ­ nega posrednika, vendar je hrvaško prebivalstvo njeno posredovanje zavra ­ čalo, srbsko pa ga je vztrajno zahtevalo in navdušeno pozdravljalo. Vrh JLA je sicer še vedno govoril o ohranjanju Jugoslavije, v praksi pa je postalo očit ­ no, da vojska potihem izvaja Miloševičev koncept vzpostavljanja Velike Srbi ­ je, katere meje naj bi branila JLA. Nesrbski poveljniki na terenu, še posebej v 5. vojaškem območju, tega večinoma niso pravi čas razumeli in so v »umirja ­ nju« razmer zavzeto sodelovali, prepričani, da s tem izpolnjujejo poslanstvo večnacionalne in ljudske armade. Zaradi dogodkov v Pakracu je Kadijevič 8. marca izdal strogo zaupen ukaz (322-1), s katerim je velel streljati na vsakogar, kdor bi napadel oficirje ali eno ­ te JLA, vsi pripadniki stalne sestave pa so morali tudi začeti nositi osebno orožje. 581 578 Prav tam, str. 274. 579 Na 5. vojaško območje bi marca moralo v celoti priti 8000 vojakov. Prišlo jih je 4028 ali 51 odstotkov, od tega samo 9 odstotkov slovenske narodnosti. (Kolšek, Spomini, str. 107.) 580 Enote hrvaškega ministrstva za notranje zadeve so 2. 3- skušale zavzeti postajo milice v Pakracu, pri čemer je prišlo do spopada z miličniki srbske narodnosti in s prebivalstvom. Štab vrhovne komande JLA je tja poslal oklepno mehanizirano enoto iz Bjelovarja, da bi zaščitila srbsko prebivalstvo, transportno vozilo hrvaške milice pa je prvič v jugoslovanski krizi streljalo na JLA. Desetar Saša Boževič je odgovoril z ognjem iz oklepnika in vozilo milice poškodoval. Po dvodnevnih pogajanjih so se enote hrvaškega ministrstva za notranje zadeve umaknile, vojska pa je ostala toliko časa, da so se Srbi lahko ponovno organizirali in dodatno oborožili. 581 Kolšek, Spomini, str. 95. 262 JLA in Slovenci Hkrati s spopadi na Hrvaškem se je vnelo tudi v Srbiji. V Beogradu so se 9. marca začele množične demonstracije proti srbski oblasti, demonstranti so vdirali v vladna poslopja, hoteli so vdreti tudi v generalštab, in se pretepali z milico. Miloševič je zahteval intervencijo vojske, ki jo je potem ukazal Jovič po posvetu z drugimi člani predsedstva (razen Mesiča in Drnovška, s kateri ­ ma se ni pogovarjal). Kadijevič je na beograjske ulice poslal tanke in tako pre ­ prečil, da bi Miloševiča zrušili tako, kot je prišel na oblast, s »protibirokratsko revolucijo«. JLA in Slovenci 263 VOJSKA KORAKA, GOVORI IN NE NAPRAVI NIČESAR Obe uspešni vojaški intervenciji (v Pakracu in v Beogradu) sta okrepili omajano samozavest vojaškega vrha. Od predsedstva je znova kategorično zahteval uvedbo izrednih razmer. O tem so razpravljali na večdnevni seji predsedstva (12., 14. in 15. marca 1991). Štab vrhovne komande oboroženih sil SFRJ582 je skušal prepričati pred ­ sedstvo, naj uvede izredne razmere. Po sklepu slovenskega vodstva se Drnovšek prvega dne seje ni udeležil. Kadijevič je na njej rekel, »da kruta realnost postavlja naše oborožene sile nasproti istim nasprotnikom kot leta 1941 «,583 Postavljal je enake zahteve, kot jih je vojska že v začetku leta na podlagi svojih analiz: sprejetje odloka o uvedbi izrednih razmer na celotnem ozemlju SFRJ, razveljavitev vseh normativnih aktov, ki so v nasprotju z ustavo in zvezno zakonodajo, spre ­ jetje odloka o najvišji bojni pripravljenosti enot, vključno z mobilizacijo, odpor vsakemu po ­ skusu tuje vojaške intervencije, razorožitev in razpustitev nelegalnih vojaških enot, spre ­ memba porušenega obrambnega sistema, vrnitev sistema vojaške obveznosti pod pristojnost oboroženih sil, nadaljevanje pogajanj o prihodnosti Jugoslavije, v republikah, v katerih se vodstva odločijo za odcepitev, organizacija referenduma, na katerem bo vsakemu narodu omogočeno, da se opredeli neposredno in svobodno, najkasneje v šestih mesecih sprejetje nove ustave, zvezne večstrankarske volitve in konstituiranje nove zvezne oblasti. Oborožene sile ne sprejemajo razpada Jugoslavije po metodi izvršenih dejanj, zato morajo zagotoviti, da se o njeni prihodnosti izrečejo jugoslovanski narodi. 584 Mesič, Tupurkovski in Bogičevič so predlog za uvedbo izrednega stanja zavrnili, zanj pa ni bil niti črnogorski predstavnik Nenad Bučin, ki mu je črnogorsko vodstvo izrecno naročilo, naj za tak predlog ne glasuje. Med od ­ morom je vojaški vrh predlog skušal preoblikovati tako, da izredno stanje ne bi bilo izrecno omenjeno, vendar so tudi tako različico zavrnili. 582 Po zveznem zakonu o narodni obrambi se je štab vrhovne komande oboroženih sil SFRJ lahko formiral ob neposredni nevarnosti napada na SFRJ, sestavljali so ga generalštab JLA in del ZSLO. Drugi, večji del sekretariata bi ostal organ zvezne vlade. Tako formiran štab bi služil pred ­ sedstvu SFRJ za ukazovanje oboroženim silam pri obrambi države pred zunanjim sovražnikom. Pogoji za formiranje štaba niso bili izpolnjeni in sklepa o tem predsedstvo ni sprejelo. Poleg tega se je pred tem generalštab JLA preimenoval v generalštab oboroženih sil, s čimer je vojaški vrh hotel doseči, da bi mu bili podrejeni vsi štabi oboroženih sil, ne le JLA, ki je bila le ena od njihovih komponent. (Špegelj, Sjećanja vojnika, str. 187.) 583 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 280; Kadijevič, Moje viđenje raspada, str. 113,114. 584 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 279, 280. 264 JLA in Slovenci Nadaljevanje seje je bilo čez dva dni v podzemnih bunkerjih generalštaba JLA na Dedinju, skupaj z generalštabom. Kraj je bil namenjen zastraševanju predsedstva, JLA pa je sestanek snemala z namenom, da javnosti ob ugod ­ nem razpletu dogodkov pokaže, kdo so »razbijalci« Jugoslavije (precej kasne ­ je, oktobra 1991, so film z naslovom Kdo je izdal Jugoslavijo tudi predvajali). Mesič je pred sestankom Kadijeviča, njegovega namestnika Broveta in načel ­ nika generalštaba celo vprašal, ali so člani predsedstva aretirani. 585 Kadijevič je bil z Jovičevo vednostjo prejšnji dan (13. marca) na tajnem obisku v Moskvi, kjer pa pri obrambnem ministru Jazovu (pogovarjala sta se dve uri) ni dobil konkretnih zagotovil o podpori. Zapis pogovora 586 kaže, da ne Kadijevič ne Jazov nista bila zmožna realno ocenjevati spremenjenih raz ­ mer v obeh državah in v svetu. Razmišljala sta v preživelih obrazcih bipolar ­ nega sveta, ki se je bliskovito potapljal. Oba sta bila tudi prepričana, da je mo ­ goče ohraniti komunizem ter SZ in Jugoslavijo. Kadijevič je Jazovu dejal, da je v Sloveniji in na Hrvaškem na delu skrajni separatizem, da v BiH in Make­ doniji narašča nacionalizem, da je jugoslovanska vlada proameriška, predsed ­ stvo SFRJ razcepljeno. Cilj je razbitje Jugoslavije in prevzem oblasti v Srbiji. Prosil ga je, naj SZ opozori ZDA, naj se ne vmešavajo v notranje zadeve Jugo ­ slavije, potem, naj preveri, ali bi Madžarsko lahko uporabili za zunanjo inter ­ vencijo proti Jugoslaviji in kako je z madžarskimi dobavami orožja Hrvaški. Jazov naj bi tudi posredoval pri Gorbačovu, da bi ta sprejel Joviča (Gorbačov, ki za obisk Kadijeviča ni vedel, je v telefonskem pogovoru z Jazovom sprejel predlog za neuradni delovni obisk, do katerega pa potem ni prišlo). Jazov Kadijeviču ni mogel pomagati, saj sam ni vedel, kako se bodo odvijali do ­ godki v SZ. Do Gorbačova je kazal odpor, vendar se mu je Boris Jelcin zdel še slabši, češ da želi razbiti državo in iz nje narediti konfederacijo samo zato, da bi prišel na oblast. Kadijevič se je vrnil razočaran, s prepričanjem »da Rusi do kolen tičijo v blatu in niso sposobni pomagati niti sebi, kaj šele nam«. Pred nadaljevanjem seje predsedstva je Kadijevič na sestanku z Jovičem in Miloševičem povedal, kako si predstavlja vojaški udar: zamenjava vlade in predsedstva, skupščino bo vojska pustila na miru, vendar ne bo dovolila, da se sestane,'tiste republiške oblasti, ki bodo udar podprle, bodo prav tako pu ­ stili na miru, v nasprotnem jih bodo strmoglavili. Cilj je doseči šestmesečni rok za dogovor o prihodnosti države, dotlej pa zaustaviti njen kaotični razpad. 587 A tudi drugi dan se je seja »v senci bajonetov« končala neuspešno, saj je bil končni izid glasovanja petih predstavnikov drugih republik (v težkem položaju sta bila zlasti Bogičevič in Sapunxhiu, na katera so močno pritiskali in tudi grozili njunima družinama) in pokrajin proti trem srbskim. Seja se je nato nadaljevala z ostrimi polemikami med Kadijevičem in Drnovškom ter z 585 Mesič, Kako je srušena Jugoslavija, str. 24. 586 Kolšek, Spomini, str. 98-103. - Zapis pogovora je objavil Danas (Zg., 11. 6.-14.7.1997) pod naslovom Vuk Obradović o tajnoj misiji V. Kadijeviča u Moskvi. (Vuk Obradovič je bil šef Kadije- vičevega kabineta in se je pogovora udeležil.) 587 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 288. JLA in Slovenci 265 Jovićevimi grožnjami, da bo Srbija ustanovila svojo vojsko in z njo zaščitila srbsko prebivalstvo zunaj republike Srbije. Na seji se je že kazal načrtovan rezervni scenarij: odstop Joviča oz. srbskih predstavnikov in s tem blokiranje predsedstva, nastalo praznino pa bi izkoristila JLA, ki bi v takem primeru osta ­ la brez vrhovnega poveljnika in s tem dobila pravno možnost za uvedbo iz­ rednih razmer. Štab vrhovne komande je 14. marca ob 20. uri sklical sestanek vseh po ­ veljnikov vojaških območij, da bi jim dal konkretne naloge. Sestanek je bil kljub temu, da se predsedstvo še ni odločilo, vendar na njem Kadijevič ni po ­ vedal nič novega: oborožene sile se soočajo s sovražnikom podobno kot leta 1941, močno je navzoč tuj faktor. Peto kolono sestavljajo fašisti, ustaši, četniki in drugi. Predsedstvo je nesposobno, vojska mora vedno imeti poveljnika, se­ daj ga nima. Vrhovna komanda se trudi, da bi to uredila na najboljši možen način, zato je predsedstvu dala še eno priložnost, če ne bo odločitve, bo vi ­ dela, kako dalje. Po Kolškovem pričevanju so poveljniki ta sestanek doživeli kot nejasen in nedorečen, kot formalno ponavljanje povelj, ki so jih poslušali že dva meseca. Obenem jim ni bilo jasno, da želi vojaški vrh s predlaganimi ukrepi izvesti vojaški udar. 588 Ocene stanja na 5. vojaškem območju so kazale veliko zaskrb ­ ljenost in negotovost starešin, postavljali so vprašanje svojega statusa in sta­ tusa družin, pojavljali so se dvomi o enotnosti vojaškega vrha. Zahtevali so konkretne odgovore na vprašanje o položaju JLA in njeni perspektivi. Priha ­ jalo je do pospešenega odliva kadrov, informacij, orožja in vojaškega mate ­ riala na nasprotno stran, proti čemur se je ves čas borila vojaška protiobvešče ­ valna služba, ki pa je tudi sama počasi razpadala. 589 Nadaljevanje seje 15. marca in ponovljeno glasovanje nista ničesar spre ­ menili. Vojska je bila pripravljena popustiti toliko, da bi Hrvaška sama pobra ­ la orožje in ga dala pod nadzor, da bi Slovenija zamrznila svojo odločitev o tem, da ne bo več pošiljala nabornikov v vojsko in da bi razpustila štab TO, ki ga je po mnenju vojske oblikovala nelegalno in tako vzpostavila vzporedno vojsko. Tudi glede tega predsedstvo ni bilo enotno. Razmere je jasno orisal Tupurkovski, ko je dejal, da je predsedstvo pred dilemo: če ne sprejme izrednih ukrepov, bo morda izbruhnila državljanska vojna, če pa jih sprejme, lahko prav zaradi tega pride do nje, torej je boljše prvo tveganje, ker tudi brez izrednih ukrepov armade nihče ne podcenjuje. 590 Kadijevič pa je opozoril, da bo štab vrhovne komande preučil posledice za­ vrnitve njihovih zahtev in se potem odločil, kako bo ravnal. Štab vrhovne ko ­ mande je v sporočilu za javnost zapisal, da bo vojska sama presodila, kako ukrepati, ker je predsedstvo z večino glasov zavrnilo njena priporočila, kate­ rih cilj je preprečevanje mednacionalnih spopadov in državljanske vojne. 588 Kolšek, Spomini, str. 106. 5® prav tam , str. 108, 109. 590 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 291. 266 JLA in Slovenci Slovensko vodstvo je ocenilo, da sporočilo štaba napoveduje uvedbo izred ­ nih ukrepov, ki jih je predsedstvo SFRJ že odklonilo, na ozemlju Slovenije pa jih brez soglasja republiške skupščine nihče ne srne odrediti. Slovenija bo storila vse, da zavaruje svojo suverenost. 591 Vojaški vrh je - potem ko je izdal sporočilo za javnost - poniknil na posvetovanje o tem, ali naj izvede državni udar ali ne. Začela se je dvodnevna negotovost, v kateri ne jugoslovanski politični organi in ne javnost niso vedeli, kako se bo stvar končala. Že zvečer 15. marca so mediji objavili presenetljivo novico, da je Jovič od ­ stopil (odstopila sta tudi predstavnika Črne gore in Vojvodine). V odstopni izjavi je člane, ki so glasovali proti sprejetju izrednih razmer in intervenciji vojske, obtožil izdajstva. Jovičev odstop je povzročil brezvladje in strah, kaj lahko to prinese. Najverjetneje je bilo, da se s tem povečuje možnost za voja ­ ške ukrepe v posameznih republikah. Naslednji dan, 16. marca, se je pet članov predsedstva ponovno sestalo v Beogradu pod vodstvom Mesiča kot podpredsednika. Jovič je regularnost seje zavrnil. Menil je, da jo lahko skliče le on, čeprav je odstopil. 592 Tedaj je Miloševič na beograjski televiziji v dramatični izjavi predsedstvu odrekel le­ gitimnost in zahteval od JLA, naj nekaj stori. Srbska skupščina je nelegalno zamenjala kosovskega predstavnika (s tem je bilo v predsedstvu vzpostav ­ ljeno razmerje štirih proti štirim, ki je trajalo do razpada Jugoslavije) in za­ vrnila Jovičev odstop. Iz tega je že bilo mogoče sklepati, da armada ne bo posredovala. Zvečer 17. marca, po Jovičevih besedah »dva dni potem, ko sem odstopil, da bi jim prepustil svoboden prostor za delovanje, in štiri dni po tem, ko so nam sporočili, da so se odločili za vojaški udar«, so Kadijevič, Brovet in Adžič Joviču in Miloševiču sporočili, zakaj se niso odločili za vojaški udar. Kot je povedal Brovet, bi ta ukrep povzročil razpad države, državljansko vojno in popolno mednarodno izolacijo. Štiri republike ukazov štaba vrhovne koman ­ de ne bi hotele izvrševati, vojaško bi se uprle, JLA bi razglasile za okupatorsko vojsko, pozvale prebivalstvo na odpor, dokončno bi razglasile odcepitev in zahtevale tujo vojaško pomoč, vzporedno bi v Makedoniji in na Kosovu prišlo do vstaje Albancev in razglašena bi bila priključitev k Albaniji, v Bosni bi se Hrvati, verjetno pa tudi Muslimani, pridružili odporu na Hrvaškem, prišlo bi do mednacionalnih spopadov. Tujina bi reagirala z obsodbami, pretrganjem diplomatskih odnosov, prekinitvijo finančnih tokov in zaplembo premoženja v tujini, verjetno tudi z vojaško blokado, v skrajnem primeru tudi z vojaško intervencijo. V Srbiji bi opozicija vrgla legalno (to je Miloševičevo, op. B. R.) oblast. Adžič je povedal, da niso reagirali predvsem zato, ker njihovega pred ­ loga za uvedbo vojnih razmer ni sprejelo predsedstvo. Miloševiča je zanima ­ lo predvsem, ali bo armada zaščitila oblast v Srbiji, če opozicija ponovno začne z nasiljem (odgovor je bil pozitiven, vendar sta Jovič in Miloševič o 591 Magnetogram 34. seje predsedstva RS, 19. 3. 1991- Arhiv predsednika RS. 592 Drnovšek, Moja resnica, str. 236. JLA in Slovenci 267 pripravljenosti vojske dvomila). 593 Oba sta se počutila prevarana od armade, Jovič pa je bil prepričan, da je Kadijević samozaupanje izgubil po pogovoru z Jazovom. To se je ujemalo z ocenami Branka Mamule, češ da Kadijević ni »general odluke nego izvršenja« (torej da ni general, ki bi bil zmožen velikih odloči ­ tev). Mamula mu je očital tudi stališče, da armada ne bo zadrževala tistih, ki si ne želijo ostati v Jugoslaviji, češ da je Miloševiču s tem pomagal prekrojevati Jugoslavijo. Načrt za rešitev krize z angažiranjem JLA je obstajal že davno, Ka­ dijević ga je zgolj sprejel, razvil in ažuriral, vzrok, zakaj ga - kljub jugoslovan ­ ski orientaciji vodilnih generalov - ni tudi uresničil, je Mamula videl v tem, da se je Kadijević ustrašil in skril pod kuto tistega, ki je bil videti močnejši, to pa sta bila Miloševič in srbski nacionalizem. Za zavezništvo z Miloševičem naj bi se Kadijević sicer odločil že leta 1989.594 (To ni povsem točno, saj je oma ­ hoval do pomladi 1990, op. B. R.). Štab vrhovne komande je 19- marca objavil sporočilo, v katerem je med drugim zapisal, da ne bo dovolil državljanske vojne v Jugoslaviji, da bo JLA varovala zunanje meje, da se ne bo vmešavala v politične dogovore, da pa - glede na to, da je predsedstvo zavrnilo njegove predloge - ne more sprejeti odgovornosti za nadaljnje nelegalno oboroževanje. 595 V spremnem pismu predsedstvu SFRJ pa je zapisal, da oborožene sile »kljub nesprejetju pred ­ logov niso odvezane odgovornosti za obstoj in varnost države« in da bo »dvig bojne pripravljenosti dela enot JLA izključno odvisen od razvoja situacije in konkretnih okoliščin«. 596 Vojaški analitiki so navajali različne razloge, zakaj do izvedbe vojaškega udara ni prišlo. Med najpomembnejše štejejo: zelo ome ­ jena možnost JLA, da bi vodila državo in jo pripeljala iz krize, negativne iz­ kušnje v drugih državah, npr. v Grčiji in na Poljskem, velika jugoslovanska zunanja odvisnost in jasno negativno stališče zahodnih držav (podkrepljeno s političnimi pritiski), marksistična ideologija, večnacionalna sestava JLA, ki bi ob akciji proti eni ali dvema republikama ogrozila njeno notranjo kohe ­ zivnost. 597 V takih razmerah je slovensko vodstvo 16. marca sklenilo pospešiti pripra ­ ve na osamosvojitev, 598 dva dni kasneje, 18. marca, pa je bilo na predlog notra ­ njega in obrambnega ministra imenovano koordinacijsko telo za delovanje v izrednih razmerah. Njegov vodja je postal Igor Bavčar, namestnik Janez Janša, v njem pa so bili odločilni operativci iz republiškega sekretariata za notranje zadeve in iz republiškega štaba TO.599 593 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 299. 594 Mamula, Slučaj Jugoslavija, str. 159, 160. 595 Saopštenje štaba vrhovne komande oružanih snaga SFRJ, 19. 3. 1991. godine. Arhiv pred ­ sednika RS. 596 Dopis predsedstva SFRJ k Saopštenju. Arhiv predsednika RS. 597 Anton Bebler, The Yugoslav Crisis and the »Yugoslav people ’s Army«, Zürcher Beiträge zur Sicherheitspolitik und Konfliktforschung, Heft nr. 23, 1992, str. 28. 598 Zapisnik 32. seje predsedstva RS, 16. 3.1991. Arhiv predsednika RS. 599 Zapisnik 33. seje predsedstva RS, 18. 3. 1991. Arhiv predsednika RS. 268 JLA in Slovenci Najbolj pereča vprašanja je nato skušal rešiti Drnovšek, ki se je dogovoril za sestanek Peterleta in Kadijeviča 4. aprila, na katerem je bil tudi sam navzoč. Pogovor je bil neuspešen, saj je vojska vztrajala pri svojih zahtevah, slovenska stran pa pri svojih. Vojska načrtov za državni udar ni opustila, čeprav je glede na njeno dote ­ danjo neodločnost postajalo vedno bolj očitno, da ga ne bo upala izvesti. »Voj ­ ska koraka, govori in ne napravi ničesar,« je bil v tistem času komentar, ki je močno zbodel vojaški vrh, še posebej jastrebe v njem, kakršen je bil general Adžič. Vojska se je čutila ponižano, nervoza je naraščala. 600 Ohranjala je jugo ­ slovansko retoriko, na sestankih vojaškega vrha in s komandanti vedno znova ponavljala iste fraze o bojni pripravljenosti, v praktičnem ravnanju pa vedno bolj očitno podlegala srbskemu konceptu. Intimno pa je priznavala, da razmer ne obvladuje več niti v sami armadi. Na kolegiju zveznega sekretarja 26. marca so bile izrečene ocene, da je vrhov ­ na komanda paralizirana, da ni nabornikov iz Slovenije, da je financiranje vojske pretrgano, zaradi česar je JLA zašla v nelikvidnost, ki se hitro veča (pravzaprav je šlo za težave pri vsakdanji oskrbi in pri vzdrževanju standarda zaposlenih, orožja pa je imela za večletno bojevanje, kar so potrdile tudi po ­ znejše vojne na ozemlju Jugoslavije, op. B. R.). Vojska razpada na temelju na ­ cionalne opredeljenosti. 601 Zaradi dveh novih incidentov v začetku maja (spopad v Borovem selu 2. maja, v katerem je življenje izgubilo 17 miličnikov in 20 hrvaških civilistov, in kot odgovor hrvaške javnosti in politike demonstracije 6. maja pred komando vojaškega pomorskega območja v Splitu, med katerimi je življenje izgubil ma ­ kedonski vojak Sašo Gaševski - ustrelil ga je hrvaški miličnik) je štab vrhovne komande povečal bojno pripravljenost celotne sestave JLA. General Adžič, ki je zamenjeval bolnega Kadijeviča, je zagrozil (tudi na seji predsedstva SFRJ), da se JLA ne bo zapletla v spopad z ljudstvom, ampak bo odstranila tiste, ki so narode sprli, vendar njegovih groženj ni nihče več jemal resno. Naslednji dan, 7. maja, je 5. vojaško območje dobilo okrepitev nekaj novih bataljonov. Iz Prijedora je bil v Petrinjo premeščen oklepni bataljon, iz Niša je prišla posadka za nove tanke T 84. V Pivko je bil iz Skopja premeščen bataljon tan ­ kov T-55. Iz vojaških rezerv sta bila dekonservirana dva oklepna bataljona iz 228 brigade v Postojni. Približno 25 000 ljudi (60 odstotkov celotne sestave v 5. vojaškem območju) je bilo v bojni pripravljenosti za hitro delovanje 602 Del rezervnega orožja so iz Slovenije odvažali v Kninsko krajino in v Srbijo, saj JLA vpoklica slovenskih rezervistov ni več predvidevala. Iz skladišč 5. voja ­ škega območja so Srbom na Hrvaškem (po Kolškovem pričevanju brez ved ­ nosti poveljstva) orožje dovažali s tovornjaki in celo helikopterji. Redne enote v Sloveniji pa so hoteli izpopolniti predvsem s Srbi in Črnogorci. 600 Zasedanje vojaškega sveta 16. 4. 1991 (povzeto po: Kolšek, Spomini, str. 121). 601 Kolšek, Spomini, str. 109-113. 602 Prav tam, str. 120, 121. JLA in Slovenci 269 Slovenska stran je te premike natančno spremljala, hkrati pa sta Andrej Lovšin in Franci Žnidaršič že 2. maja dobila zanesljivo informacijo, da bo pro- jugoslovanski politični vrh (zlasti Markovič) s pomočjo JLA skušal preprečiti efektivno osamosvajanje Slovenije, tako da bo na mejah uvedel zvezni ca­ rinski in policijski nadzor. JLA bo zavzela letališča in vzpostavila popoln nadzor nad milico in TO na celotnem slovenskem ozemlju in tudi nad vse ­ mi drugimi državnimi strukturami. Intenzivnost akcij bo odvisna od stopnje upora v Sloveniji. 603 Slovenska skupščina je 8. maja med drugim sprejela ustavni zakon za področje obrambe (čez teden dni, 15. maja, pa še vrsto drugih zakonov: o državljanstvu, potnih listinah, tujcih, prehodih in varovanju državne meje). Spopadi na Hrvaškem so povzročili še eno dramatično sejo predsedstva SFRJ, ki je trajala kar dva dni in dve noči (7. in 8. maja pa vse do treh ponoči 9. maja). Na seji je sodeloval celoten jugoslovanski državni vrh: člani pred ­ sedstva, republiški predsedniki, predsednik zvezne skupščine in zvezne vla ­ de in predstavniki vojaškega vrha. Poleg splošnih ocen o razmerah, kakršne so se ponavljale iz seje v sejo, je predsedstvo sprejelo tudi ukrepe, ki so JLA tokrat zares dali velika pooblastila. V nekoliko nedorečeni in posplošeni ob ­ liki je predsedstvo ugodilo večini zahtev, ki jih je bila postavila JLA na mar ­ čevski seji. Sklenjeno je bilo, da je treba na nacionalno mešanih območjih, kjer se spopada srbsko in hrvaško prebivalstvo, takoj poskrbeti za prekinitev nasilja in vzpostavitev miru, preprečiti gi­ banje oboroženih formacij in državljanov (razen zakonitih lokalnih organov za notranje za­ deve). Nadalje, da je treba izvesti demobilizacijo rezervne sestave milice, odvzeti orožje držav ­ ljanom in ga ustrezno shraniti ter prenehati z vsemi napadi na JLA in njene objekte. Eden od sklepov je bil tudi, da je treba na Hrvaškem ustanoviti paritetno skupino, ki bo preučila vsa sporna vprašanja, zaradi katerih je do krize prišlo, to pa so: ustavna enakopravnost hrvaškega in srbskega naroda, njunih jezikov, pisav, nacionalnih in državnih simbolov, pravica narodov do samoodločbe in odcepitve, vključno z izrekanjem na referendumu. Z izvajanjem te uredbe bo zagotovljen mir, s tem tudi pogoji za vrnitev bojne pripravljenosti JLA v normalno stanje, kar bo omogočilo uspešen zaključek pogovorov o politični prihodnosti Jugoslavije in zmanj ­ šanje nacionalnih težav. 604 Sklepi so zadevali predvsem Hrvaško, čeprav bi se smiselno lahko razširili tudi na Slovenijo. Hrvaška je bila s sklepi, kot je ocenjeval Jovič, »pritisnjena ob zid«, vendar je bilo malo verjetno, da jih bo tudi ubogala. Seja ni imela kakih usodnih posledic. Čeprav je vojski dala dovolj poob ­ lastil, je po njej Kadijevič, ki se je vrnil z zdravljenja, Joviču in Miloševiču zno ­ va predlagal modificirano izvedbo državnega udara. 603 Lovšin, Skrita vojna, str. 159. 604 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 311-313. 270 JLA in Slovenci Vojska bi prevzela oblast, omogočila izvedbo referenduma in pogovore o ureditvi države, sprejeta bi bila nova ustava in izvedene volitve. Tisti, ki tak koncept sprejmejo, še naprej ostanejo na oblasti, tisti, ki ne, se zamenjajo. Druga varianta bi bila, da vojska prevzame oblast le za deset do petnajst dni, namesto predsedstva SFRJ se imenuje kombiniran organ, sestavljen iz vojakov in civilistov, ki bi se imenoval komite za obrambo Jugoslavije (inačica: oblast v celoti prevzame štab vrhovne komande). Zvezne skupščine formalno ne bi razpustili, ne bi pa smela delovati. Vlada bi opravljala zgolj tehnične posle ali pa bi imenovali novo. Za repub ­ like bi veljalo: kdor sprejme, deluje naprej, kdor ne, se namesto njega imenuje vojaška uprava. Tako stanje bi trajalo šest mesecev do enega leta, dokler ne bi bila sprejeta nova ustava. Ne Jovič in ne Miloševič Kadijeviču nista več verjela. Miloševič je jugoslo ­ vansko opcijo dokončno opustil, saj je ocenil, da »bi bilo dobro zožiti odpor ­ niško fronto tako, da bi pustili Slovence, naj odidejo. Če republike na to nima ­ jo pripomb, je treba Slovencem omogočiti, da se legalno ločijo.« 005 Miloševič je (po Joviču) zgolj zaradi taktičnih razlogov - zaradi »opitosti vojske z Ju ­ goslavijo, ki je ni več« - govoril samo o Sloveniji, čeprav je bilo jasno, kot je zapisal 27. junija, že po razglasitvi slovenske samostojnosti, »da se to nanaša tudi na Hrvaško brez srbskih ozemelj«. 605 606 Po velikosrbskem konceptu, ki je dokončno prišel v ospredje, je bilo bistveno, da vojska brani »ozemlja naro ­ dov, ki želijo ostati v Jugoslaviji, in da nam veliko bolj ustreza, če to počnemo na temelju ohranjene legitimnosti zvezne oblasti in v znatno manjši meri z vojaškim udarom«. 607 Kadijevič se je s takim konceptom strinjal. Posledice zaostrovanja so se zlasti na 5. vojaškem območju od druge polo ­ vice leta 1990 pa do napada JLA junija 1991 kazale tudi v odnosu prebivalst ­ va in ljudi do oficirjev in njihovih družin (na Hrvaškem še bolj kot v Sloveni ­ ji). Pritoževali so se nad fizičnimi napadi, grožnjami, poniževanji na javnih mestih in šikaniranji otrok, odrekanji pravice do javnih storitev, odpuščanjem soprog oficirjev z delovnih mest, nadzorom milice. 608 Koliko je bilo takih kon ­ kretnih primerov v Sloveniji, je težko oceniti, saj je šlo tudi za propagando. V pismu Milanu Kučanu je poveljstvo 5. vojaškega območja 6. junija 1991, ko so bile razmere že zelo zaostrene, kot primere navedlo (brez dogodkov, pove ­ zanih s Pekrami, kot so odklop vode, elektrike in PTT-storitev) več odpovedi delovnega razmerja soprogam oficirjev na Vrhniki in v Kranju, zavrnitev nu ­ denja storitev na bencinskih črpalkah, v PTT-ustanovah, trgovinah (vse brez konkretne navedbe o številu) in v organih občinske skupščine v Ribnici, na Vrhniki, v Kranju in Novi Gorici ter grobosti do vojakov in njihovih obisko ­ valcev iz drugih delov države na Ptuju. Pritoževalo se je tudi nad objavljanjem 605 prav tanlj str 314 606 p,.av tam> str 344 607 Prav tam, str. 315. 608 JLA je v letih 1988 in 1991 v celoti zabeležila 459 fizičnih napadov na oficirje in vojake, od tega 200 na Hrvaškem. Registrirala je tudi 49 primerov kamenjanja vojaških vozil. V JLA je bilo odkritih 140 ilegalnih skupin s 400 člani, Albanci in Hrvati, »katerih namen je bil destabilizirati vojsko«. (Kolšek, Spomini, str. 33 in 137.) JLA in Slovenci 271 »javnih tiralic« s seznamom varnostnih organov (imen obveščevalcev), nad nagovarjanjem slovenskih nabornikov, naj pobegnejo iz JLA, nad špekulaci ­ jami, da so v vojaški bolnišnici Mladika nastanjeni specialci in da se za njihov dovoz uporabljajo sanitetna vozila. 609 Kljub takim razmeram je vojaški vrh v Beogradu poveljstvo 5. vojaškega območja silil k izvedbi akcij, ki jih le-to sploh ni moglo izvesti. Šlo je zlasti za zaprtje obeh učnih centrov TO (Pekre in Ig), ki sta začela delovati 15- maja, prevzem evidenc o rekrutih in izvedbo nabora. O tem se je general Adžič 18. maja pogovarjal s Peterletom. Dogovorila sta se, da bo pogajanja o tem nada ­ ljeval Kolšek na sestanku 21. maja v Ljubljani. Adžič je Kolšku povedal, da bo JLA, če bo pogovor neuspešen, slovenski oblasti poslala ultimat z rokom štiri ­ indvajsetih ur. V zvezi z rekruti je bila JLA pripravljena čakati največ deset dni, sicer je nameravala uporabiti silo. 610 Kolšek je bil prepričan, da pogovori ne bodo uspešni in da gre Sloveniji zgolj za pridobivanje časa (česar se je verjet ­ no zavedal tudi Adžič). Delegacija ZSLO, ki jo je vodil Kolšek, se je res sestala s slovensko vlado, postavila ji je rok, naj do 23. maja dostavi vojaške evidence, naj prekine uspo ­ sabljanje teritorialcev na Igu in v Pekrah in naj do 30. maja v JLA napoti redni kontingent nabornikov. 611 O srečanju je bilo objavljeno splošno sporočilo, Peterle je po sestanku go ­ voril z Adžičem po telefonu in mu predlagal nova pogajanja na višji ravni ter moratorij na kakršnekoli posege JLA do 26. junija. Adžič je to zavrnil in zahte­ val, naj Slovenija spoštuje zvezne zakone. Vojaški vrh pa predvidenega ulti ­ mata Sloveniji potem kljub temu ni uresničil. 609 Pismo komandanta poveljstva 5. vojaškega območja (Konrada Kolška) predsedniku pred ­ sedstva RS Milanu Kučanu 6.6. 2001. Arhiv predsednika RS. - Objavljeno v: Predojević, V precepu, str. 110, 111. 610 Kolšek, Spomini, str. 129, 130. 611 Kolšek, Spomini, str. 131; Janša, Premiki, str. 125. 272 JLA in Slovenci »STRAHLJIVCA V CELEM NI IMEL ŠTEVILI« V odnosih med Slovenijo in federacijo se je stopnjevala carinska vojna, ki je na koncu pripeljala do oboroženega posega JLA v Sloveniji. Jugoslovanski proračun za leto 1991 zaradi krize maja še vedno ni bil sprejet, Markoviču je obupno primanjkovalo sredstev, vse republike pa so že od leta 1990 z »gusar ­ skimi postopki« velik del sredstev od zveznih carin zadrževale zase. To so storile tako, da so pri sredstvih, ki so jih špediterji nakazali republiškim izpo ­ stavam SDK, enostavno prečrtale številko računa zvezne države in napisale številko računa svojega ministrstva za finance. To je zvezni IS s kontrolami carin, finančnih služb in SDK hitro ugotovil in v javnost poslal tudi dokumen ­ te o tako prirejenih vplačilih. Priznaval pa je, da Slovenija na tak način ni oško ­ dovala države, pač pa je javno, na osnovi lastne zakonodaje, zvezni državi vplačevala carine in druge prihodke v odstotkih, ki jih je sama izračunala. Ti so bili sicer manjši, kot je zvezni IS pričakoval, vendar se je glede na goljufije, ki so se dogajale po drugih republikah, vlada s tem sprijaznila, saj je bil priliv vsaj transparenten, Slovenija pa poleg Hrvaške največji vplačnik. Slovenska skupščina je 1. aprila sprejela zakon o proračunu, po katerem so vsi prihodki od carin šli v republiški proračun, za zvezni proračun pa je izračunala trikrat manjšo vsoto od dotedanje, in to naj bi v celoti plačevala po načelu kotizacije. Vse podružnice SDK v Sloveniji od 5. aprila carin niso več vplačevale na račun zvezne SDK, tako da se je priliv iz Slovenije takoj zmanjšal za 30-50 odstotkov. Zvezni IS je 19- aprila slovenski vladi poslal pismo, v katerem je zahteval, naj spoštuje zvezno ustavo in zvezno zakonodajo o carinskih vplačilih. Ker ni dobil odgovora, je 24. aprila pripravil odlok o upoštevanju predpisov pri plačevanju carine. V njem je bilo določeno, da morajo državljani in podjetja v Sloveniji carino plačati v gotovini, tako zbran denar pa bi se s helikopterji odvažal v Beograd. Za izvedbo tega odloka sta bili zadolženi zvezna milica in JLA. Podjetja iz drugih delov Jugoslavije bi carino v treh dneh morala plačati tam, kjer je bilo podjetje registrirano, šele potem bi lahko uvoženo blago dvignila. Če plačila v treh dneh ne bi bilo, bi blago država zaplenila in pro ­ dala, ali pa vrnila v tujino. 612 Zaradi tehničnih razlogov, kriznih razmer, ki jih je povzročila blokada zveznega predsedstva, in zaradi zamenjave direktorja 612 Predrag Tasič, Kako sam branio Antu Markoviča, Skopje 1993, str. 103, 104 (dalje: Tasič, Kako sam branio Antu Markoviča). JLA in Slovenci 273 zvezne carine, pa tudi zaradi upanja, da se bo Slovenija premislila oz. se bo z njo mogoče dogovoriti, zvezna vlada odloka ni sprejela takoj, ampak šele 20. maja s sklepom, da se začne uveljavljati 28. maja. Izvedba odloka bi pomenila angažiranje zvezne milice in JLA, s tem pa ne ­ izbežno tudi oborožen konflikt mesec dni pred načrtovano osamosvojitvijo Slovenije, torej v času, ko je Slovenija še sprejemala nekatere ključne pravne odločitve, praktične priprave pa so bile najintenzivnejše. Tega se je slovensko vodstvo dobro zavedalo, zato se je v stiski odreklo dotedanji pravni načelnosti in dokaj korektnemu odnosu do Markoviča in se odločilo za tipično jugoslo ­ vansko taktiko zavlačevanja, sprenevedanja in »nadmudrivanja«. Pri tem mu je šlo na roko, da se je tudi zvezna vlada v resnici bala posledic, ki bi jih iz­ vedba odloka lahko prinesla, saj si Markovič, ki je še vedno upal v obnovo Jugoslavije, s Slovenijo ni želel dokončnega razhoda. Slovenska vlada je najprej zahtevala pojasnila v zvezi z odlokom, potem predlagala, da bi se njegovo izvajanje preložilo, ko pa ni šlo več drugače, je nekajkrat nakazala večje vsote denarja od carin na račun zvezne SDK. Mar­ kovič je 27. maja (prav tistega dne so v slovenski SDK zavrnili komisijo zvezne SDK, ki je prišla v kontrolo) na sestanku s predsedniki republiških vlad v Beo ­ gradu skušal doseči dokončno ureditev tega vprašanja, s čimer so se strinjali vsi razen podpredsednika slovenske vlade Andreja Ocvirka. Po nekaj telefon ­ skih posvetih z Ljubljano je soglašal tudi on in Markovič je objavil, da odloka naslednji dan ne bodo pričeli izvajati. 613 Ocvirk je po vrnitvi v Ljubljano pod pritiskom javnosti in poslanskih vprašanj svoje soglasje zanikal. 614 (Kučan je sicer njega in vlado branil, da sta ravnala pravilno, češ da »zaradi enega zrezka ni treba zaklati krave«.) Po sestanku so se medsebojna pojasnjevanja in ugotavljanje, ali Slovenija plačuje ali ne, vlekla še nekaj dni. Zvezna vlada je po 6. juniju dokončno ugo ­ tovila, da prilivov ni, slovenska stran je potem zahtevala še nekaj dni časa za odločitev, v Ljubljano je na pogovore povabila direktorja zvezne carinske uprave Radoslava Sekuliča, kateremu je obljubila, da bo carine začela vpla ­ čevati in da bo o tem tudi pisala Markoviču. Ker zvezna vlada do 19. junija pisma ni dobila, se je zvezni IS odločil, da bo odlok o carinah pričel izvajati. Slovenski predstavniki so prišli na pogovore v Beograd, Markovič pa je na ­ slednji dan na seji zvezne vlade poročal, da je bil na sestanku sklenjen dogo ­ vor o vplačevanju carine iz Slovenije, ki ga je podpisal Andrej Ocvirk. Zavlačevanje je Sloveniji tako uspelo, saj je do razglasitve samostojnosti os ­ talo le še nekaj dni, slovenska skupščina pa je v naslednjih dneh sprejela za­ kon o carinah, ki je postal veljaven 25. junija in s katerim je prevzela carinske 613 Prav tam, str 103-105. 6,4 Kot piše Tasič, mu je čez mesec dni, ko je bil z Markovičem v Ljubljani, Ocvirk rekel, »da zanj ne bi bilo življenja v Sloveniji«, če bi tedaj priznal, da je Markovičev predlog sprejel, poleg tega se dogovor v Sloveniji tako ali tako ne bi spoštoval, Ocvirka pa bi zamenjal bodisi Peterle ali pa skupščina. Tasič je sredi junija izbranim novinarjem razdelil stenogram sestanka, iz katerega je bilo razvidno, da je Ocvirk v dogovor privolil. (Tasič, Kako sam branio Antu Markoviča, str. 105.) 274 JLA in Slovenci službe. Zvezni IS je nato - hkrati z odlokom o zavarovanju meja - na seji 25. in 26. junija res aktiviral odlok o prisilni izterjavi carine ter Sekuliču naročil, naj v Slovenijo pošlje carinike iz drugih delov Jugoslavije. Odlok je začel ve ­ ljati 26. junija opolnoči, 27. junija, že med operacijo zvezne carinske uprave in JLA, je zvezna vlada sprejela še sklep o zamenjavi devetih upravnikov carin v Sloveniji, ki so prestopili v slovensko službo. Ti ukrepi so bili neposreden uvod v spopad, na katerega pa je bila tedaj Slovenija že bistveno bolje pri ­ pravljena. Od začetka aprila 1991 so si zagovorniki »efektivne« osamosvojitve, še po ­ sebej nekateri v Demosu, prizadevali, da bi se priprave nanjo pospešile. V zvezi s tem je bil sestanek sveta Demosa 5. aprila na Brdu pri Kranju. 615 Na sestanku je Jože Pučnik od vseh republiških organov, še posebej pa od vlade, vodstva skupščine in predsedstva, odločno zahteval, naj vse potrebno za osa ­ mosvojitev pripravijo pred 23. junijem. Sestanku je zelo hitro sledila nova notranja kriza v Demosu zaradi zahtev Slovenske kmečke zveze po zamenjavi kmetijskega ministra Jožeta Osterca, spremenjenega koncepta privatizacije (nastop Jeffreyja Sachsa v slovenski skupščini 18. aprila) in zamenjav (mi ­ nistra za informiranje Staneta Staniča je zamenjal Jelko Kacin) ter odstopov (Jože Mencinger, Marko Kranjec, 8. maja sta ju zamenjala Andrej Ocvirk in Dušan Šešok). Zaradi ponovnega pritiska nekaterih Demosovih ideologov in politikov je bil 28. aprila sklican sestanek predsednikov strank Demosa in nekaterih članov vlade na Brdu pri Kranju. Spori zaradi privatizacije in ekonomskih razmer, zatikajoča se koordinacija med strankami v Demosu, med vlado in skupščino ter med parlamentarnimi strankami so povzročili (kot sta to opredelila Bučar in Pučnik na sestanku), da so priprave zastale in ustrezna zakonodaja še ni sprejeta. Dejali so, da v osamosvojitvenem projektu ne sme biti prostora za strankarske interese. Od predsednika vlade Peterleta so - še posebej Igor Bavčar - zahtevali, naj kon ­ cept privatizacije podredi osamosvojitvi. Sachsov koncept šoka pri reševanju gospodarstva je kritiziral tudi Dimitrij Rupel, ki je kljub nasprotovanju sloven ­ ski osamosvojitvi v tujini zagovarjal 26. junij kot dan efektivne osamosvojitve. Janša je orisal stanje v Jugoslaviji, pričakovane Markovičeve ukrepe, razmere v JLA, zahteval je sprejetje konkretnih ukrepov v zvezi z mejami, carinami, državljanstvom in drugimi zadevami. 616 Po njegovi oceni je sestanek pokazal, »da so prioritete še najmanj jasne ravno predsedniku vlade« in da je Peterletov odgovor, »da 26. junij lahko ostaja termin v smislu zakona«, izzval negodova ­ nje pri večini navzočih, vendar da je sestanek na predsednika in na delo vla ­ de vplival pozitivno. Projektni svet pod vodstvom Igorja Bavčarja je v okviru štirinajstih osamo ­ svojitvenih projektov pospešeno pripravljal konkretne načrte za razmere ob osamosvojitvi (ne samo velike »državotvorne« zadeve, pač pa tudi vprašanja, 6.5 Hitimo počasi ali na vrat na nos v odcepitev, Delo, 6. 4.1991, str. 1. 6.6 Janša, Premiki, str. 103-106. JLA in Slovenci 275 kot so promet, energija, prehrana, zagotavljanje finančnega poslovanja v kriz ­ nih razmerah, mediji - 23. maja je vlada npr. ustanovila STA617 ipd.). Dvomi so ostali zlasti v zvezi z nekaterimi gospodarskimi vprašanji, tako je npr. zbor združenega dela od vlade zahteval, naj pojasni, kakšna bo efektivna finančna osamosvojitev Slovenije ob razglasitvi neodvisnosti. Na vojaškem področju je Janša že v aprilu začel pripravljati obrambne smer ­ nice, ki so jih najprej obravnavali v ožjem krogu (Kučan, Peterle, Bučar, Bav ­ čar, Janša), 618 predsedstvo pa jih je sprejelo na seji 15. maja. Vmes, 13. maja, je zaradi groženj armadnega vrha, da bo JLA sama prišla po nabornike (ultimat naj bi se iztekel 15. maja), v Poljčah potekal pogovor omenjenih štirih z vidnej ­ šimi predstavniki milice in TO (ti so bili tedaj že v novih uniformah). 619 Se­ stanek ni bil sklican toliko zaradi groženj (ki jih JLA dejansko ni mogla uresni ­ čiti, saj ni imela evidenc), pač pa zaradi priprav na osamosvojitev in zaradi psihološkega učinka - da Slovenija pokaže svojo pripravljenost na obrambo. Zato je tudi bil javen in so o njem poročali mediji. Državna skrivnost pa je ostal razširjen delovni sestanek predsedstva, ki je sledil isti dan, prav tako v Poljčah (Bučar, Peterle, Bavčar, Janša, Kacin, Miran Bogataj in Janez Slapar), kjer sta Bavčar in Janša povedala, kaj je treba še sto ­ riti, in opozorila, da je precej stvari na varnostnem in obrambnem področju povezanih s pripravami na gospodarskem in drugih področjih, kjer je tudi treba ugotoviti dejansko stanje priprav. Sklenili so, da bo predsedstvo celotno pripravljenost obravnavalo na seji 15. maja, po tem naj bi predsedstvo in IS na skupni seji ugotovila stanje priprav, pa tudi ali obstaja enotna volja in pripravljenost za uresničitev sprejete plebiscitarne odločitve po predlaganem scenariju. Sledil naj bi sestanek vseh v skupščini zastopanih strank, da se zagotovi najvišja stopnja enotnosti, pripraviti je treba vse za zasedanje seje skupščine. Na Bučarjev predlog naj bi koordinacijo aktivnosti za osamosvo ­ jitev neposredno operativno vodil Kučan, poleg že ustanovljenega koordina- tivnega telesa, ki sta ga vodila Bavčar in Janša, pa naj bi ustanovili še posebno analitsko skupino pri predsedstvu, ki bi analizirala razmere in predlagala možne rešitve. Sklenili so, da bo delegacija, v kateri bodo Kučan, Bučar in Janša, 14. maja seznanila hrvaško vodstvo z namerami in dotedanjimi pripra ­ vami Slovenije na osamosvojitev. Posamezni funkcionarji in sekretariati so bili zadolženi za konkretne naloge (v zvezi z mednarodnim sodelovanjem naj bi ugotovili, katere države so pripravljene nuditi pomoč; na področju informi ­ ranja naj bi urednike seznanili s projektom osamosvojitve ter se dogovorili za usklajeno poročanje; Kučan naj bi govoril s slovenskimi predstavniki v Beogradu glede nadaljnjega sodelovanja v federalnih organih). Sklenili so tudi, da začetka poskusnega usposabljanja slovenske vojske na Igu in v Pe­ krah ne bodo preložili, ker ima velik obrambni in še posebej politični pomen. 617 Zapisnik 84. seje vlade RS, 23. 5. 1991. Arhiv vlade RS. 618 Janša, Premiki, str. 117. 619 V Poljčah o obrambi slovenske suverenosti, Delo, 14. 5. 1991, str. 1. 276 JLA in Slovenci Na seji predsedstva 15. maja, ki je bila prav tako tajna (udeležili so se je Kučan, Kmecl, Oman, Plut, Zlobec, Bučar, Drnovšek, Vane Gošnik in Vitodrag Pukl, tj. oba podpredsednika skupščine, Bavčar, ki je imel Peterletovo pisno pooblastilo, da ga zastopa v zvezi z vsemi stvarmi, povezanimi z osamosvo ­ jitvijo, Janša in Kacin - Peterle in Rupel sta bila namreč zaradi obiska v SZ odsotna), so bile dogovorjene še zadnje priprave v smislu prejšnjega sestan ­ ka. Slovensko vodstvo bo skušalo še enkrat doseči dogovor z zvezno vlado, prepričati Makedonijo in BiH, naj se pridružita projektu sporazumne razdru ­ žitve, vsi trije predsedniki naj bi o pripravljenosti na osamosvojitev obvestili predsednike strank, Bučar, Zlobec in Kacin so bili zadolženi, da pripravijo razširjeno izjavo o dobrih namerah, ki jo bo sprejela skupščina ob razglasitvi samostojnosti. IS je delal seznam možnih federalnih in mednarodnih sankcij ob razglasitvi osamosvojitve, bila pa je še vrsta drugih aktivnosti. Da zadeve prehajajo v zadnjo fazo in da se slovensko vodstvo s sprejetjem ukrepov pripravlja za vojno opcijo, je na začetku seje pokazal Kučan z be­ sedami: »Prepričan sem, da se vsi zavedamo zgodovinskega pomena in od ­ govornosti današnje seje. Gre za odločitve, operativne in tudi dejanske, o načinu in času uresničitve plebiscitarne odločitve Slovencev. Zelo rad bi ugo ­ tovil, preden začnemo z razpravo, ali je med nami - ker bomo v tem sestavu, v katerem sedaj manjkata g. Peterle in Rupel, odločali tudi še naprej o teh najbolj občutljivih stvareh - ali si je kdo premislil. Sedaj je še čas, da to ugo ­ tovimo, ali pa, da pač tistega pri teh odločitvah z njegovo odgovornostjo ne bo zraven. Seveda bi mi bilo zelo ljubo, če bi lahko ugotovil, da si ni nihče premislil. Torej mi je v veliko zadovoljstvo, da lahko ugotovim ...« Ciril Zlobec: »... da strahljivca v celem ni imel števili.« Predsednik Kučan: »Natančno tako in dobro bi bilo, da je to zapisano v zapisniku.« 620 Na seji so sprejeli Janševe obrambne in varnostne smernice za zavarovanje izvedbe slovenske osamosvojitve, razdelane v raznih variantah in podvarian- tah, ki so predvidevale tudi različne stopnje ukrepov. 621 Kučan je ugotovil, da je varianta sporazumne razdružitve in morebitne konfederacije odpadla, ve ­ dno manj je tudi možnosti za dogovor o kakem prehodnem režimu in mini ­ malnem funkcioniranju federacije, vedno realnejša pa možnost, da bo Slove ­ nija z enostransko odločitvijo uresničila plebiscitarno odločitev. Zato je treba določiti datum v tednu med 19. in 26. junijem, ko bo neodvisnost razglašena. Predlagal je tudi, da se iz procedure in razprav do osamosvojitve umaknejo zakon o lastninjenju, denacionalizaciji in še nekatere druge stvari, »pa tudi tiste manjše praske, ki prihajajo do izraza v skupščini in ki kvarijo razpolo ­ ženje in resnost na tem temeljnem projektu«. Slovensko vodstvo bi se moralo tudi odločiti, ali nadaljuje pogovore in napore za sporazumno razdružitev, 620 Magnetogram 37. seje predsedstva RS, 15. 5. 1991- Arhiv predsednika RS. 621 Začeli so stalno delovati centri za obveščanje, okrepljeno je bilo varovanje sedežev uprav ­ nih in drugih organov, uvedeno neprekinjeno dežurstvo v državnem operativnem centru, nare ­ jeni načrti za nenasilno blokado infrastrukturnih objektov JLA, za blokado in oviranje manevrov enot JLA z uporabo TO, za uvajanje racionirane preskrbe ipd. JLA in Slovenci 277 kar bi pomenilo, da se mora postaviti »v operativno razmerje« z zvezno skup ­ ščino in zvezno vlado. Kacin je nä sestanku poročal o projektu mediji, ki naj bi v javnosti pred ­ stavljal preostale projekte, o ustanavljanju STA, ki bo servis v tujih jezikih in bo hkrati analizirala tuji in jugoslovanski tisk. Dilema je, kako ravnati z no ­ vinarji, ki so občutljivi na avtonomnost in kakršenkoli nastop povezujejo z »ministrstvom resnice«. Po drugi strani pa je bila plebiscitarna odločitev skoraj 90-odstotna in zato za medije pri poročanju ne bi smelo biti težav. Kacin je povedal, da je povečano sodelovanje s tujimi novinarji, in poudaril, da je treba čim več storiti prek osebnih stikov, upokojenih diplomatov ipd. Poročali so tudi drugi ministri, Bavčar zlasti o problemih pri vzpostavljanju meje, Janša podrobno o pripravljenih obrambnih ukrepih in o dilemah od ­ nosa s Hrvaško, ki v svojih pripravah na osamosvojitev zaostaja. Drnovšek se je, kot sem že opisal, zavzemal zlasti za pogovore s federalnimi organi. Večina sklepov, tudi tistih, ki so bili predlagani na seji v Poljčah, je bila sprejeta. Tako kot je bilo dogovorjeno, je bila 21. maja skupna seja predsedstva in vlade, navzoči pa so bili tudi nekateri drugi pomembni funkcionarji (direktor SDK, guverner NB ipd.). Na seji je guverner NB Slovenije France Arhar pred ­ stavil projekt slovenskega denarja (bone, ki naj bi veljali šest mesecev, do uvedbe pravega denarja, razmerje do dinarja). Obravnavani so bili tudi pro ­ blemi preskrbe (zalog je bilo dovolj za nekaj mesecev, problem bi bila nafta, ki bi jo morali kupovati na prostem trgu), prometa (pomorski - ladje naj bi umaknili, načelno naj prehod na odprto morje ne bi bil vprašljiv, letalski - tu Slovenija ni imela kontrole, PTT-storitev, carin) in drugi problemi, povezani z osamosvajanjem. 622 Glavni konflikt, ki je nastal v odnosu do zveznih organov, je bilo vprašanje carin, zato je prevladovalo pričakovanje, da se lahko pri carinah, kot je rekel Bučar, Slovenija »prvič neposredno sooči s fizično silo federacije«. 622 Magnetogram 39. seje predsedstva RS (razširjena seja predsedstva z iS), 21. 5. 1991. Arhiv predsednika RS. 278 JLA in Slovenci PRIBLIŽEVANJE ZVEZNE VLADE VRHU JLA Povod za policijsko, carinsko in vojaško intervencijo v Sloveniji 27. junija sta bila pobiranje carin in nadzor mejnih prehodov, vendar je do prvega fizi ­ čnega soočenja prišlo zaradi usposabljanja prvih slovenskih vojakov. Na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru so se - tako kot je vztrajalo slovensko vodstvo - namreč začeli usposabljati slovenski naborniki. Zapleti ob pekrskih dogodkih 23- maja (dva vojaka JLA so prijeli teritorialci, nato so vojaki JLA obkolili učni center, Mariborčani so blokirali tanke, padla je prva žrtev spo ­ padov, pripadniki specialne enote JLA so ugrabili poveljnika štaba TO med pogajanji v prostorih mariborske skupščine) so pokazali, da brez uporabe fizične sile neodvisnosti ne bo. 623 Odločitev slovenskega vodstva, da Slovenija odpre centra za urjenje nabor ­ nikov, je bila tvegana, saj je JLA temu izrazito nasprotovala (Kolšek je 17. maja pisno prepovedal, da bi slovensko vodstvo odprlo učna centra, prepoved je ponovil tudi ustno na sestanku s slovenskim vodstvom), poleg tega je bil to dotlej najbolj javen manifestativni znak, da Slovenija vzpostavlja lasten ob ­ rambni sistem in lastno vojsko (t. i. manevrska struktura Narodne zaščite je bila tajna, TO, čeprav pod slovenskim nadzorom, je bila formalno po zvezni zakonodaji del oboroženih sil SFRJ, Zbor narodne garde na Hrvaškem pa je bil uradno ustanovljen šele čez nekaj dni, 28. maja). JLA bi se torej lahko skli­ cevala na zvezno zakonodajo pa tudi na sklepe predsedstva iz 8. maja, če bi hotela centra zavzeti in ukiniti. V operativnem smislu bi bila to lahka naloga, saj so bili naborniki neizkušeni in tudi niso imeli prave zaščite (kot piše Janša, naj bi oba centra varovala po ena protidiverzantska četa, kar bi bilo - ob res ­ no načrtovani akciji JLA z oklepniki, helikopterji in drugimi sredstvi - dosti premalo). Seveda pa bi tako dejanje pokazalo na očitno enostranskost ravna ­ nja JLA, saj ji dotlej ni uspelo razorožiti nobene paravojaške formacije, niti preprečiti ustanovitve hrvaške vojske, ki je več mesecev nastajala javno (Kol ­ šek je bil celo povabljen na slovesnost 28. maja v Zagrebu). Po dostopnih virih je težko soditi, ali je šlo za načrtovano akcijo vojaškega vrha (po Kolškovem pričevanju mimo poveljstva 5. vojaškega območja) ali za samoiniciativno ravnanje poveljnika mariborskega korpusa generalmajorja Miča Deliča (ki je večkrat grozil, da bo zaradi provociranja vojske s topovi začel streljati na okolico vojašnice) in podpolkovnika Ratka Kataline, načel ­ 623 Več o tem v. Marjan Žnidarič (ur.), Začelo se je v Pekrah. Ob desetletnici pekrskih dogod ­ kov in vojne za samostojno Slovenijo, Maribor 2001; Janša, Premiki, str, 123-131. JLA in Slovenci 279 nika varnostnega odseka 31. korpusa v Mariboru. 624 Janša piše, da je načelnik glavnega štaba JLA Adžič osebno dal navodila za akcijo poveljnikom 5- voja ­ škega območja in obeh korpusov JLA v Sloveniji 625 Vojaškemu vrhu je incident vsekakor prišel prav in ga je skušal čim bolj izkoristiti tudi za zastraševanje, saj naj bi v drugi fazi dogajanja aretacijo po ­ veljnika TO Vladimirja Miloševiča po telefonu neposredno ukazal Kadije ­ vič. 626 Lahko pa da so pri tem računali na večjo podporo javnosti, ki naj bi izhajala iz močne povezanosti mariborske industrije z JLA, številnega oficir ­ skega kadra oziroma pripadnikov drugih nacionalnosti v Mariboru in okolici, seveda pa tudi iz socialne komponente (Maribor je bil tedaj v hudi gospo ­ darski krizi). Razplet pekrskih dogodkov je pokazal, da Slovenija ni pripravljena po ­ puščati, čeprav so protiukrepi (blokada izhodov iz vojašnic, odklop vode in elektrike vojašnicam, zaradi katerih so posamezni komandanti grozili, da bodo s težkim orožjem začeli streljati na okolico) izzvali polemike in razha ­ janja tudi v slovenskem vodstvu (nekateri politiki so odprtje centrov in kas­ nejše dogajanje šteli za nepotrebno zaostrovanje, drugi pa so ukrepe imeli za preveč mlačne). Če bi vojska center v Pekrah zaprla, bi to gotovo vplivalo na vojaške priprave za osamosvojitev. Morala bi bila slabša, obrambna spo ­ sobnost Slovenije šibkejša, prepričanje JLA, da lahko disciplinira Slovenijo brez večjih težav, pa večje. Srečen razplet v Pekrah je potem v obrambnem ministrstvu spodbudil željo po novem dokazovanju slovenske moči. V noči s 26. na 27. maj so iz mariborskega TAM-a odpeljali štiri dokončane oklepnike, namenjene v Črno goro. Pritisk armadnega vrha pa tudi mnenje več slovenskih politikov, da gre za nepotrebno provokacijo, sta povzročila, da so vozila po treh tednih vrnili v zameno za pisno jamstvo, da ne bodo uporabljena na ozemlju Slovenije. Vendar so postali tudi federalni organi nekoliko popustljivejši. Markovič je junija začel resno jemati slovenske osamosvojitvene namere, dotlej je bil prepričan, da gre za verbalno in deklarativno početje zaradi boljših pozicij v pogajanjih o prihodnosti Jugoslavije. Ker pa je Sloveniji sledila tudi Hrvaška, je ocenil, da bi bilo to lahko resno. 627 Navsezadnje je bila s tem povezana tudi njegova politična kariera, saj se na Hrvaško ni mogel vrniti. Tuđman je v tistem času cinično izjavil, da bo Markoviču kot elektroinženirju dal novo delo - zamenjeval bo varovalke v električnih omaricah. Da bi rešil situacijo, se je bil Markovič pripravljen pogovarjati, čeprav ne pogovori s Peterletom in ne z Drnovškom konec maja in v začetku junija niso prinesli večjega na ­ predka. Slovenska delegacija se je 5. junija z njim in s Kadijevičem sestala v Beogradu. Markovič je predlagal, naj bi Slovenija osamosvojitev »zamrznila« 624 Marijan Kranjc, Balkanski vojaški poligon, Borec, št. 567, 568, 569, 1998, str. 106. 625 Janša, Premiki, str. 123. 626 Kolšek, Spomini, str. 133. 627 Magnetogram skupne seje IS skupščine RS in predsedstva RS, 5. 6. 1991, razprava Janeza Drnovška in Lojzeta Peterleta. Arhiv predsednika RS. 280 JLA in Slovenci in sodelovala v pogajanjih za novo ureditev Jugoslavije. Šele, če ne bi dosegli dogovora, naj bi svojo odločitev uresničila. V vmesnem času bi JLA imela ne ­ kakšno vlogo »modrih čelad«, ki bi preprečevale mednacionalne konflikte (tako stališče je bilo vsaj utopično, če ne cinično, saj je JLA že odkrito pod ­ pirala in oboroževala kninske in bosanske Srbe in niti ne preveč prikrito selila orožje in tehniko pa tudi enote na meje »velike Srbije«). Slovenci so tak predlog zavrnili, Markovič pa jih je skušal še enkrat pre ­ pričati: 12. junija je prišel v Ljubljano, kjer je govoril v slovenski skupščini in se sestal s slovenskim vodstvom. Ravnal je po sistemu korenčka in palice, češ da zvezna vlada ne želi uporabiti nobene sile in je tudi ne bo uporabila, ven ­ dar naj se Slovenci spametujejo. Predlagal je, naj se odločijo za postopno razdružitev in s tem omogočijo Jugoslaviji ekonomsko pomoč ES (Markovič je seveda računal, da bo med to »postopnostjo« lahko izpeljal reformo fe­ deracije po svoji meri in s svojo stranko zmagal na zveznih volitvah). Ni pa zamolčal znanega stavka, »da ima tudi drugačen mandat«, oprt na politiko zahodnih držav in še posebej na stališče predsednika ZDA Georgea Busha. Med govorom v slovenski skupščini so ga poslanci desne strani izžvižgali, Demos s Pučnikom, Bučarjem in Peterletom je vsakršne pogovore z zvezno vlado zavračal, predstavnika opozicije Jožef Školč (ZSMS-LDS) in Ciril Ribičič (SDP, bivša ZKS) pa sta kazala pripravljenost za pogajanja. 628 Markovič je po pogovorih v slovenski skupščini in v hrvaškem saboru (kjer je doživel podoben sprejem) izjavil: »Hodil sem kot Gandi od ene do druge skupščine in trpel njihove žalitve.« 629 Z razvojem dogodkov pa je tudi Markovič spoznal, da brez vojske v Jugo ­ slaviji ne bo mogel narediti reda. Na drugi strani pa je tudi vojaški vrh spre ­ videl, da z zveznim predsedstvom kot vrhovnim poveljnikom ni nič, da je edina zvezna institucija, ki še funkcionira, zvezni IS, ki ima tudi močno pod ­ poro tujine. Zato je sklenil požreti zamere in se z Markovičem dogovoriti. Tako sta se 17. junija sestala zvezna vlada v ožji sestavi in štab vrhovne ko ­ mande JLA. Na seji so ocenjevali razmere v Jugoslaviji, o čemer je vlada v splošni informaciji obvestila tudi javnost. Naslednji dan, 18. junija, je ZSLO sklical kolegij, na katerega je povabil tudi poveljnike vojaških območij. To je bila zadnja seja pred intervencijo v Slo ­ veniji. Kadijevič je predstavil rezultate seje zveznega IS in štaba vrhovne ko ­ mande JLA. Kolegij je ocenil, da so možne tri variante: pustiti, da Jugoslavija razpade, in ne storiti ničesar (kar bo imelo za posledico spopade); uvesti vojaško diktaturo (z variantama, da zvezni IS odstopi ali da skupaj z vojsko prevzame oblast); ali pa se odločiti za lasten (vojaški) program državne re ­ forme. Sklenili so, da bodo kombinirali drugo in tretjo varianto, pri čemer pa niso razrešili vprašanja »pravšnje mere« pri uporabi sile.630 628 Tasić, Kako sam branio Antu Markoviča, str. 111. 629 Prav tam, str. 112. 630 Kolšek, Spomini, str. 147,148. Informacijo o dogovoru so dobili tudi v Sloveniji (gl.: Janša, Premiki, str. 152-154). ILA in Slovenci 281 Markovič je na seji zveznega zbora jugoslovanske skupščine 21. junija opo ­ zoril, da bo zvezna vlada z vsemi zakonitimi sredstvi preprečila enostransko spreminjanje notranjih in zunanjih meja. V slovenski skupščini je bilo tedaj že vse pripravljeno za osamosvojitev, ki naj bi jo razglasili 25. junija. Slovenski parlament je sprejel ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije (sama listina je Slovenijo razglašala za samostojno in neodvisno državo, ustav ­ ni zakon pa je organom Republike Slovenije nalagal, naj prevzamejo pristoj ­ nosti, ki so bile prej z ustavama SRS in SFRJ prenesene na federacijo), De­ klaracijo o neodvisnosti (dan pred tem sta bila določena nov grb in nova zastava) in več zakonov, s katerimi je Slovenija prevzela prejšnje pristojnosti federacije na svojem ozemlju (o državljanstvu, o tujcih, o potnih listih, zuna ­ njih zadevah, deviznem poslovanju, o Banki Slovenije in o carinski službi). Predsednik vlade Lojze Peterle je obvestil carinarnice, da so (z že prej spre ­ jetim Zakonom o carinah) od tega dne v pristojnosti Republike Slovenije, ki je prevzela uslužbence zvezne carinske uprave v svojo carinsko službo. Delo ­ vati so začeli tudi prvi improvizirani mejni prehodi na meji s Hrvaško (po ­ stavljeni nekaj dni prej). Na mejne prehode je vlada poslala ok. 3000 pri ­ padnikov slovenske milice in TO. Slovenija in Hrvaška sta tistega dne tudi izrazili soglasje s skupno mejno črto, meja na morju pa naj bi bila določena s kasnejšimi pogajanji. Zvezni IS je na to odgovoril z odlokom o izvedbi predpisov v zvezi s pla­ čevanjem carine, ki ga je imel Markovič v predalu, in ukazal, naj na slovenske meje pošljejo carinike iz drugih delov Jugoslavije ter brigado zvezne milice (v kombinirani vojaško-policijski akciji so ukaz začeli izvajati Tl. junija, ko je vlada sprejela tudi sklep o zamenjavi vseh devetih upravnikov carin v Slove ­ niji). Zvezna carinska uprava je sklenila v Slovenijo poslati 260 carinikov, pri ­ spelo pa jih je približno 60. Ker se je 27. in 28. junija JLA že spopadala s slo ­ vensko milico in TO, so druge zadržali v Beogradu. Del carinikov so nato poslali nazaj v Beograd, nekaj pa so jih začasno zaprli v zbirna taborišča, od koder so odšli 5. julija, po končanih spopadih. Podobno se je zgodilo z bri ­ gado zvezne milice (ok. 450 ljudi). Markovič je ukrepe proti Sloveniji začel pripravljati takoj, ko se je prepričal, da bo Slovenija resnično razglasila samostojnost. Čeprav sta vlada in štab vrhovne komande JLA na nastale razmere gledala podobno (skupna seja 17. junija), še vedno ni bilo jasno, ali in koliko bo JLA sodelovala z vlado, saj bi se lahko odločila tudi za državni udar brez vlade oz. z njeno podrejeno vlogo, česar pa Markovič nikakor ne bi sprejel. Kadijevič Markoviča tudi ni preveč maral, saj ga je imel za eksponenta zahodne politike v Jugoslaviji. Obenem pa je vojaški vrh komaj čakal, da dobi legalno možnost (sklep legitimnega političnega organa) za discipliniranje Slovenije in Hrvaške. V takih razmerah se je Markovič prek skupnega znanca (Milana Paviča, bivšega podpredsednika GZ SFRJ) najprej obrnil na admirala Mamulo, s kate­ 282 JLA in Slovenci rim sta dobro sodelovala že leta 1990, ko je vlada Mamulo imenovala za pred ­ sednika Centra za strateške študije (v njem so bili strokovnjaki iz vse Jugo ­ slavije, glavna ocena v njegovem poročilu iz junija 1990 pa je bila, da se vsi pomembni mednarodni dejavniki zavzemajo za celovitost Jugoslavije, pri čemer pa izhajajo iz različnih razlogov). Po posredovanju Mamule je Kadijević s skupno akcijo soglašal. Izrazil je pomislek, kaj potem, saj bi JLA s podobnimi akcijami morala zaustavljati na ­ cionalizem tudi drugod po Jugoslaviji, take odgovornosti pa (po Mamulovi oceni) Kadijević kljub stalnim grožnjam z vojaškim udarom ni upal sprejeti. 631 Kadijevičeva odločitev je bila glede na njegovo legalistično stališče, zaradi ka­ terega se dotlej ni odločil za posredovanje vojske, presenetljiva. Za poseg je imel precej manjšo ustavno in zakonsko podporo, kot so mu jo omogočali (resda nedorečeni) sklepi predsedstva in nato Jovičev odstop. Res pa bi bila intervencija manjšega obsega v Sloveniji laže opravičljiva kot vojaški udar v celi državi. Poleg tega je bilo zvezno predsedstvo zaradi neizvolitve Mesiča nezmožno opravljati kakršnokoli funkcijo, tudi funkcijo vrhovnega poveljni ­ ka. Po drugi strani pa zvezni IS ni bil pristojen za ukazovanje vojski, naj izvaja operativne vojaške akcije. Še isti dan, ko sta Slovenija in Hrvaška razglasili samostojnost, je skupščina SFRJ sprejela sklep, da zakoni slovenske skupščine, povezani z osamosvojit ­ vijo, niso zakoniti, in je vladi, vsem državnim organom, vključno z JLA in SDV, naročila, naj z ustreznimi ukrepi preprečijo notranjo in zunanjo spremembo meja. Markovič je, prav tako še isti dan, ob navzočnosti podpredsednika zve ­ znega IS Živka Pregla, po telefonu očital Peterletu, da je to, kar so Slovenci storili s carinami, navadno nasilje. 632 Peterle ga je zavračal, da so to storili po mirni poti. Na to je Markovič odvrnil, da so to po mirni poti lahko storili zato, ker tam ni bilo nobene enote zvezne milice in vojske, da je to okupacija in da je vseeno, »če ste koga pri ropanju banke ubili ali ne, denar iz banke ste vzeli«. Na večkratne zahteve, da se mora slovenska stran umakniti, je Peterle odgovoril: »Vidim, da pripravljate neke vojaške premike.« Pogovor sta končala z dogovorom, da bo Peterle 27. junija z ekipo prišel v Beograd, »da bi brez uporabe sile rešili sporna vprašanja«. 633 Markovič ni čakal na sestanek. Bil je prepričan, da ne bi bil upsešen, saj je vlada istega dne dobila informacijo o Kučanovih pismih šefom držav in gene ­ ralnemu sekretarju OZN o prevzemu efektivne oblasti v Sloveniji in o sloven ­ ski želji, da postane članica OZN. Zvezna vlada je o tem, kako ukrepati, začela razpravljati 25. junija zvečer ob 21.30. 631 Mamula, Slučaj Jugoslavija, str. 177. 632 Mišljen je bil prevzem kontrole letenja nad Slovenijo. Slovenska milica je z delovnega me ­ sta odpeljala dotedanjega direktorja kontrole letenja, sekretar republiškega sekretariata za promet in zveze pa je na vseh treh slovenskih letališčih imenoval nove kontrolorje letenja in o tem obvestil zvezno vlado. Enako je bilo storjeno z zveznimi cariniki, slovenska vlada pa je na mejne prehode poslala ok. 3000 miličnikov in carinikov, ki so začeli zamenjevati mejne oznake. 633 Tasič, Kako sam branio Antu Markoviča, str. 114. JLA in Slovenci 283 V zgodnjih jutranjih urah je sprejela sklep, da bo zaradi zagotavljanja uresničevanja zve ­ znih predpisov o prehodu državne meje in gibanju v obmejnem pasu v Republiki Sloveniji in zaradi zagotavljanja uresničevanja>mednarodnih obvez SFRJ, nemotenega odvijanja prometa in svobodnega prehajanja ljudi prek državnih meja zvezni sekretariat za notranje zadeve neposredno prevzel vse posle v zvezi s kontrolo prehodov državne meje. To nalogo bo uresni ­ čil v neposrednem sodelovanju z ZSLO, pri čemer bodo angažirane tudi obmejne enote JLA. O načinu izvedbe se bosta dogovorila zvezni sekretar za SLO in zvezni sekretar za notranje zadeve. Če bodo zvezni upravni organi pri kontroliranju prometa blaga in potnikov naleteli na fizični ali kak drug odpor, ali če je mogoče tak odpor pričakovati, so jim delavci zveznega sekretariata za notranje zadeve dolžni pomagati, podrobnejše pogoje in način uresničevanja tega sklepa pa bo uredil zvezni sekretar za notranje zadeve. Zvezni sekretariat za zunanje zadeve pa bo pristojne organe sosednjih držav obvestil o začasni ureditvi prehoda prek držav ­ ne meje na ozemlju Slovenije. Zvezna vlada je tudi prepovedala postavljanje mejnih prehodov znotraj ozemlja SFRJ, že postavljene prehode pa je ukazala odstraniti. Za uresničitev tega sklepa bosta prav tako po ­ skrbela zvezni sekretariat za notranje zadeve in ZSLO.634 Predlagane sklepe je na seji obrazložil minister za notranje zadeve Petar Gračanin. Na seji izrazitega nasprotovanja sklepu ni bilo, čeprav so člani vlade imeli različna mnenja. Na odločitev sta po Tasičevem mnenju najbolj vplivali dve izjavi: Bučarjeva na tiskovni konferenci v Ljubljani po sprejetju ustavne listine o osamosvojitvi, ki jo je zvezna vlada dobila med sejo, in Kadijevičeva na seji zvezne vlade. V informaciji o ljubljanski tiskovni konferenci, ki jo je prebral Markovič, so bile navedene Bučarjeve izjave, in sicer: da pričakuje reakcijo zveznih ob ­ lasti, da so sklepi zveznega zbora jugoslovanske skupščine nevrotični, da zve ­ zni organi nimajo strategije, s katero bi se uspešno zoperstavili slovenskim ukrepom, da dvomi o tem, da se bo JLA odločila za intervencijo, vendar tega ne izključuje. Tako Bučar kot podpredsednik vlade Andrej Ocvirk sta izjavila, da se zvezna vlada s Slovenijo ni bila pripravljena pogovarjati in sprejeti nje ­ nih predlogov, da kontinuitete z Jugoslavijo za Slovenijo ni več, da je Slovenija prevzela carine in da bodo carinske službe od 24. ure dalje delovale v skladu s slovensko zakonodajo. Markovičevo branje informacije je nekdo prekinil z besedami: »Medtem ko se mi dogovarjamo, Slovenija dela.« Markovič je na to vprašal: »Kaj naj storimo?« in dobil odgovor: »Odločimo se!« Drugi odločilni dejavnik za sprejetje sklepa je bila izjava Veljka Kadijevića, da bo JLA reagirala ne glede na odločitev vlade, saj ima v zvezi z ohranitvijo integritete države in branjenjem meja svojo »neposredno ustavno vlogo«. 635 634 Sklepi zveznega IS na 147. seji 25. 6. 1991. Arhiv predsednika RS. - Gl. tudi Saopštenje SIV-a 25.6.1991 godine, sekretariat SIV-a za informacije (Tasić, Kako sam branio Antu Markoviča, str. 116). Obvestilo vlade je bilo objavljeno tudi v sredstvih javnega obveščanja. 635 Zabeleške sa sednice SIV-a održane 25. 6. 1991 (Tasič, Kako sam branio Antu Markoviča, str. 115, 177-183). 284 JLA in Slovenci Pomemben dejavnik je bil tudi domnevni »mandat« zahodnih držav za ureditev razmer, ki je bil izražen v zahtevi po ohranitvi Jugoslavije, vendar brez uporabe sile. Zvezni minister za zunanje zadeve Budimir Lončar in pre ­ mier Markovič sta na seji govorila o veliki mednarodni podpori enotni Jugo ­ slaviji. Toda Lončar je na seji tudi povedal, da vsa zagotovila podpore sprem ­ lja želja, da ne bi prišlo do uporabe sile in da bi se izognili spopadu. Za vsak spopad, ne glede na to, kdo ga bo začel, bo odgovorna Jugoslavija kot med ­ narodni subjekt. Po mnenju predstavnikov ES Jacquesa Delorsa in Jacquesa Santerja bi Jugoslavija morala v tem smislu opraviti vsaj minimalno domačo nalogo (šele potem bi ES lahko sprejela dve veliki odločitvi, namreč o finan ­ čni pomoči in začetku dogovorov o pridružitvi Jugoslavije ES): prvič, eno ­ stranska in nesprejemljiva slovensko-hrvaška avantura se mora končati mirno, pri čemer mora biti Jugoslavija potrpežljiva in spretna, in, drugič, izbran mora biti predsednik predsedstva SFRJ. Podobno je Lončarju po obisku v Jugo ­ slaviji dejal ameriški zunanji minister James Baker, ki je iz Jugoslavije odšel precej razočaran, saj ni videl prave rešitve. Naročal je, naj preprečijo secesijo Slovenije, »vendar bi bilo zelo dobro, če bi se to zgodilo brez incidentov, brez nasilja«. Lončar je menil, da je pred vlado naloga zaščititi integriteto države in obsoditi secesijo, ne da bi pri tem izzvala konflikt. 636 Na seji sta bila dana še dva predloga: da vlada odstopi (to je predlagal Branko Zekan, zvezni sekretar za finance) in da zvezni IS ukrepa proti vsem, ki blokirajo jugoslovanski sistem, torej tistim, ki ne dovolijo formiranja pred ­ sedstva SFRJ, tistim, ki se gredo »balvan« revolucijo in razglašajo razne samo ­ stojne avtonomne oblasti krajin, in tistim, ki skušajo spremeniti zunanje meje Jugoslavije (to je predlagal minister za promet in zveze iz Slovenije Jože Slo ­ kar, ki je že na seji zvezne vlade 19. junija zahteval enako obravnavo vseh re ­ publik in spraševal, zakaj zvezna vlada ni reagirala ob srbskem vdoru v mone ­ tarni sistem, hrvaškem uvažanju avtomobilov po 30 odstotkov nižji ceni in vrsti drugih primerov). Markovič je odgovoril, da je nekje pač treba začeti pre ­ prečevati take stvari. Slovenija je bila torej izbrana »kot primer« drugim, kar pa je bila Markovi ­ čeva strateška napaka (kot so kasneje ugotavljali tudi v zvezni vladi), saj bi najprej moral disciplinirati Srbijo ali pa vsaj vse neposlušne republike naen ­ krat, za kar pa seveda ni imel nobene realne moči. 637 636 Prav tam, str. 178,179. 637 Prav tam, str. 115 in 177-183. JLA in Slovenci 285 POHOD NA MEJE Vojaški vrh je s sklepi zveznega IS dobil dolgo pričakovano politično so ­ glasje za svoje ukrepe, resda formalno zgolj kot pomočnik zveznega sekre ­ tariata za notranje zadeve pri zasedbi mejnih prehodov (ukaz tudi ni prišel od dejanskega vrhovnega poveljnika JLA). A tudi Markovič in tako oblikovan sklep sta zadostovala, še posebej zaradi prepričanja, da je Markovič mandat za to, da »Slovenijo nežno krene po prstih«, dobil tudi pri zahodnih državni ­ kih. Vojna v Sloveniji se je lahko začela. Po prvotnem načrtu naj bi približno 2000 vojakov (v vojašnicah po Slove ­ niji jih je bilo še kakih 15000) v tankih in oklepnih vozilih nalogo začelo izvrševati 26. junija ob 6. uri zjutraj in naj bi jo končalo do 14. ure, vendar je bila nato akcija preložena za en dan, da bi jo lahko bolje pripravili. Načrt je izdelal generalštab, vojska naj bi po predvidevanjih ne naletela na odpor, akcijo naj bi izpeljala brez žrtev in tudi streljala naj bi le, če bi bila napade ­ na. 638 Glavi del akcij je padel na 5. vojaško območje in na 13- korpus s sede­ žem na Reki. V akciji so uporabili manjše enote (motorizirane vode, čete, bataljone) s formacijsko oborožitvijo, ki so imele hrane in bojne potrebščine za dva dni. Enote sprva niso imele nobenih podpornih sredstev (letalstvo je začelo delovati šele po uspešni obrambi slovenske strani). 639 Slovensko vodstvo je bilo o sklepih zveznega IS obveščeno že 26. junija zjutraj, nekaj ur po seji. Še neredigirano in s kulijem popravljeno verzijo, na ­ slovljeno na Kučanovo tajnico, je republiški center za obveščanje prejel od Jožeta Slokarja, zveznega sekretarja za promet in zveze, s prošnjo, naj jo takoj izročijo Kučanu. 640 Podoben faks je malo kasneje, že v čistopisu, poslal tudi podpredsednik zveznega IS Živko Pregl, nato pa je slovenska vlada dobila od zveze tudi uraden dopis. 641 638 Do prvih strelov je prišlo na cesti Metlika-Novo mesto pri zaselku Pogance 27. 6. 1991 ob 4. uri zjutraj. Enota iz Karlovca je tam naletela na barikade, ki so jih postavili pripadniki TO. Po verziji slovenske TO (Janša, Premiki, str. 160) naj bi prvi streljal major JLA Boško Prodanovič z avtomatsko puško. Na to naj bi odgovoril pripadnik TO Robert Vidmar. Kolšek (Spomini, str. 169) na osnovi poročil 5. vojaškega območja trdi, da so prvi začeli streljati teritorialci. Po eni od verzij naj bi se dolenjskemu teritorialcu kot prvemu puška sprožila po nesreči. Med streljanjem je bil v roko ranjen podporočnik JLA Jasmin Kadič. 639 Kolšek, Spomini, str. 166,167. 640 Faks, datiran 26. 6. 1991, ob 10.15. Arhiv predsednika RS. 641 Dopis zveznega IS, št. 00-16-90 z dne 25. 6. 1991, odloka zveznega IS o neposrednem za­ gotavljanju izvrševanja zveznih predpisov o prehajanju državne meje na ozemlju RS in odredbe o prepovedi vzpostavljanja takozvanih mejnih prehodov znotraj ozemlja SFRJ. Arhiv vlade RS. 286 JLA in Slovenci Vlada je na 99- seji, ki se je začela ob 14.30, na dopis odgovorila, da bo RS uporabo sile za uresničevanje zveznih predpisov razumela kot napad, ki se mu bo uprla z vsemi sredstvi samostojne pravne države. Vlada je na seji tudi razpustila projektni svet in imenovala skupino pod vodstvom Lojzeta Peter ­ leta in glavnih ministrov, ki naj bi sproti spremljala razvoj razmer in predla ­ gala ukrepe ter obveščala javnost. 642 Pred začetkom vladne seje, ob 13.15, se je proti meji že premikala prva eno ­ ta JLA iz Ilirske Bistrice. Generalpodpolkovnik Marjan Čad, sicer Slovenec, po ­ veljnik 13. korpusa na Reki, ki je dobil nalogo, da do 15. ure 27. junija zasede primorske mejne prehode, se je odločil, da bo z akcijo začel prej. Nalogo je iz­ polnil s 350 ljudmi, 11 tanki, 5 oklepnimi transporterji ter nekaj protioklepnega orožja. Ob 19. uri je zasedel nekatere mejne prehode, novo postavljen mejni prehod Jelšane med Slovenijo in Hrvaško pa je podrl. Zaradi prezgodnje akcije ga je nato močno kritiziral poveljnik 5. vojaškega območja Kolšek, v general ­ štabu v Beogradu pa so bili z njim bolj zadovoljni, čeprav tudi ne vsi. 643 V Ljubljani so se med Čadovo akcijo pripravljali na praznovanje, zaradi »dneva prej« so Primorske novice 28. junija čez celo stran natisnile jezen na ­ slov Slovenija praznovala, Primorska okupirana, datum začetka intervencije JLA in dogajanje na Primorskem (domnevno slab odziv Primorcev, solistična pogajanja lokalnih oblasti, zlasti koprskega župana) pa sta bila v kasnejših letih predmet različnih polemik. Tudi sicer so bili v času spopadov vojaški, deloma pa tudi politični organi v Ljubljani močno nezadovoljni z »decentra ­ lizacijo« vojne, tj. s samoiniciativnostjo lokalnih politikov, ki so sami skušali preprečevati spopade in ščititi ljudi in premoženje in so v ta namen sklepali premirja z nižjimi poveljniki JLA (zlasti tistimi, ki so že leta živeli v Sloveniji in imeli sorodstvene in prijateljske vezi). »Borili smo se ne samo z orožjem, ampak predvsem z besedo,« je zapisala Rina Klinar, tedanja predsednica IS skupščine občine Jesenice, ki je s svojo ekipo dosegla podpis Dogovora o umiku, po katerem so se pripadniki JLA in zvezne milice do 1. oz. 3. julija umaknili z mejnih prehodov in iz karavl v občini, ne da bi prišlo do ene same smrtne žrtve. 644 Posledica takega razvoja dogodkov je bila, da spopadi v Slove ­ niji niso dobili razsežnosti brezmejnega sovraštva, iz katerega ni več vrnitve, kot se je to zgodilo na Hrvaškem in v BiH. Pred »pravim« napadom 27. junija zgodaj zjutraj so bila poleg pisma zvezne ­ ga IS in zasedbe mejnih prehodov na Primorskem prepoznavna tudi druga opozorila, da bo prišlo do vojaške akcije večjih razsežnosti. Slovensko vodstvo jih je dobilo že ponoči iz obveščevalnih virov in informacij, ki jih je s Hrvaške pošiljal general Martin Špegelj. Opozarjal je, da so trije armadni korpusi pri ­ pravljeni v Varaždinu, Zagrebu in na Reki. Začeli so se premiki tankov z Vrhnike proti Brniku (da gredo proti Brniku in ne proti Ljubljani, je Janši povedal načel ­ 642 Zapisnik 99. seje IS RS, 26. 6. 1991. Arhiv vlade RS. 643 Več o tem: Dan prej, Primorske novice, 28. 6. 1991; Kolšek, Spomini, str. 159-162. 644 Rina Klinar, Zgornja Gorenjska 1990-1991, Območno združenje veteranov vojne za Slove ­ nijo, Jesenice 2001, str. 8 (dalje: Klinar, Zgornja Gorenjska 1990-1991). JLA in Slovenci 287 nik ljubljanskega korpusa general Milan Vidmar). Vojaška uprava je prevzela nadzor nad slovenskimi letališči in jih zaprla za promet, vojaška letala pa so preletavala Ljubljano med slovesno razglasitvijo samostojnosti 26. junija zvečer na Trgu revolucije. Vendar bi bili to lahko le zastraševalni manevri. Na seji ob ­ rambnega sveta so še enkrat preverili obrambne priprave, končna odločitev o odporu pa je slovensko vodstvo čakala naslednji dan, že po prvih spopadih. Ok. polnoči 27. junija je Milan Kučan najprej klical Anteja Markoviča, ga zbudil in vprašal, kaj počnejo tanki na cestah proti Sloveniji. Klical je tudi Živka Pregla, ta je nato v dopoldanskih urah medijem izjavil, da bo odstopil, če je novica, da je JLA napadla Slovenijo, resnična, in na seji zveznega IS istega dne zahteval Kadijevičevo zamenjavo in zagrozil, da bo sicer odstopil sam. Zvezni IS je na seji sprejel sklep o začetku trimesečnega moratorija na vse odločitve, vključno s tisto z dne 26. junija o zasedbi meja, vendar pod pogo ­ jem, da se suspendirajo tudi osamosvojitveni ukrepi, ki so povzročili odlo ­ čitev zvezne vlade. Markovič o armadnih premikih ni vedel ničesar. Sklep vlade naj bi po interpretaciji vlade »pokrival« le angažiranje obmejnih enot (ne pa svežih iz kasarn). Vrh JLA naj bi v času, ko predsedstvo SFRJ (vrhovni komandant) ni delovalo, razmere izkoristil za samostojno odločitev o uporabi tankov in od ­ hodu iz kasarn. 645 V taki izjavi je bilo precej hipokrizije, saj je vlada z ukazom vsaj posredno dala proste roke vojski, da sklep izvede (to je tudi priznala), in iz prejšnjega dogovarjanja prek Mamule je očitno, da je na intervencijo vojske računala vnaprej. Verjetno se Markovič v podrobnosti operacije res ni vtikal. Napačno pa je predvideval reakcijo v Sloveniji (odpor) in kasnejši razvoj dogodkov, ki je presegel »mandat« zahodnih držav po ureditvi razmer, zara ­ di česar je potem začel iskati opravičila in valiti krivdo na vojaški vrh. Skušal pa je razmere resnično umiriti, seveda z namenom, da se obnovi stanje pred 25. junijem in da se začnejo pogajanja o prihodnji ureditvi Jugoslavije. Dve uri po telefonskem pogovoru z Markovičem je Kučanu uspelo dobiti telefonsko zvezo z generalom Kolškom. Tudi njega je vprašal, kaj počnejo in kam gredo tanki. Kolšek mu je odgovoril, da na mejo, ker je tak ukaz štaba vrhovne komande. Zatrdil je, da tanki z Vrhnike ne gredo v Ljubljano, pač pa na Brnik. Kučan mu je dejal, da so napadli suvereno državo Slovenijo in da je to agresija. To ni bil edini pogovor tisto jutro. Slovenski voditelji so skušali vzpostaviti čim več stikov z Beogradom. Tudi Drnovšek je dobil premierja Markoviča, ki je Slovencem očital enostransko razglasitev neodvisnosti, Drnovšek pa njemu neodgovorno vojaško akcijo. 646 Kadijevič ni bil »dosegljiv«, pozneje, dopoldne ok. 9- ure, pa je Janez Janša govoril z generalom Andrijem Rašeto, ki mu je rekel, da mora izpolniti ukaz, in dodal: »Za dva sata bit čete gotovi.« 647 645 Tasić, Kako sam branio Antu Markoviča, str. 119. 646 Drnovšek, Moja resnica, str. 244. 647 Janša, Premiki, str. 168. 288 JLA in Slovenci Istega dne ok. 7. ure zjutraj se je začela 44. seja slovenskega predsedstva, na kateri so se odločili za oborožen odpor proti JLA. Sama formulacija odlo ­ čitve je bila glede na razmere in nejasno pravno situacijo (slovenska stran je govorila o agresiji JLA na Slovenijo, vrh JLA in vlada pa o »načrtu za zavarova ­ nje državne meje SFRJ z Italijo, Avstrijo in Madžarsko«) precej pitijska. Sloven ­ sko vodstvo ni želelo biti tisto, ki prvo ukazuje streljanje oz. napoveduje vojno JLA in federaciji, čeprav so seveda vsi razumeli, da je namen ukaza oborožen odpor. To dokazuje tudi stališče predsedstva na 45. seji naslednji dan, ko je ugotovilo, »da ni potrebe, da bi razglasili vojno stanje ali izredne razmere. Predsedstvo je namreč že včeraj, dne 27. junija, ugotovilo, da so enote JLA v jutranjih urah omenjenega dne začele bojne aktivnosti na ozemlju Republike Slovenije, ki pomenijo nasilno dejanje JLA in poizkus trajne okupacije Slove ­ nije.« 648 Slovensko vodstvo tudi ni ustanovilo nekaterih institucij, tipičnih za vojne razmere, npr. vojaških sodišč in tožilstev, kazniva dejanja, povezana z agresijo, naj bi obravnavala civilna sodišča. Uradno je imela 44. seja, na kateri se je slovensko vodstvo odločilo za od ­ por, dva dela, jutranjega in večernega, dejansko pa so vsaj v delni sestavi raz ­ širjenega predsedstva intenzivna posvetovanja potekala ves dan. S seje zaradi razmer ni ohranjen niti magnetogram niti zapisnik, pač pa z obeh delov le ugotovitve in sklepi, ki veljajo kot zapisnik, ter nekaj spominskih zapisov. Tudi sicer so seje zaradi burnega dogajanja in obveznosti vabljenih pogosto potekale v dveh (včasih tudi več) delih, od jutra do večera, pač v odvisnosti od poteka dogodkov in potrebe po sprotnih reakcijah. Na začetku 44. seje sta poročala Janša in Bavčar, kmalu po začetku dopol ­ danskega dela seje (po Janševem pričevanju ok. 7.20) je prišla brzojavka po ­ veljnika 5. vojaškega območja Konrada Kolška, naslovljena na predsednika vlade Lojzeta Peterleta, v kateri je pisalo, da je naloga 5. vojaškega območja prevzeti vse mejne prehode in zavarovati državno mejo SFRJ in da bodo na ­ logo brezpogojno izvršili, kar je pomenilo, da bodo »postopali tudi po pra ­ vilih bojne uporabe enot«, vsak odpor bo zlomljen, za posledice pa bodo od ­ govarjali naredbodajalci in izvršitelji. 649 Kolšek zatrjuje, da mu je ukaz prejšnji dan ok. 18. ure narekoval načelnik generalštaba Blagoje Adžič, ki je od njega tudi zahteval, naj ga podpiše in pošlje. 650 Ok. 8. ure zjutraj, še med sejo, je Kučan znova klical Kolška in mu povedal, da odločitev, zapisano v brzojavki, štejejo za napad na Slovenijo, da sprejemajo izziv in da se bodo uprli s silo. Predsedstvo je na seji (s pripombo, da velja kot zapisnik prvega dela 44. seje) sprejelo tole besedilo: 651 <1,s Magnetogram 45. seje predsedstva RS, 28. 6. 1991. Arhiv predsednika RS. 649 Hrani Arhiv predsednika RS. Objavljeno tudi v: Janša, Premiki, priloge; Kolšek, Spomini, str. 323. 650 Kolšek, Spomini, str. 159. 651 Ugotovitve in sklepi predsedstva RS, 27. 6. 1991 (velja kot zapisnik prvega dela 44. seje). Arhiv predsednika RS. JLA in Slovenci 289 Predsedstvo RS je na današnji seji, katere so se udeležili tudi predsednik skupščine RS France Bučar, predsednik IS skupščine RS Lojze Peterle, član predsedstva SFRJ Janez Drnov ­ šek, republiški sekretar za mednarodno sodelovanje Dimitrij Rupel, republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar, republiški sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša, republiški sekretar za informiranje Jelko Kacin, v. d. načelnika republiškega štaba TO Janez Slapar in poveljnik civilne zaščite Miran Bogataj, ocenilo vojaškopolitične in varnostne razmere v Slo ­ veniji ter v zvezi s tem sprejelo naslednje ugotovitve in sklepe: 1. Predsedstvo RS ugotavlja, da so enote JLA danes v jutranjih urah začele bojne aktivnosti na območju Republike Slovenije, katere je mogoče oceniti le kot neposredno nasilno inter ­ vencijo JLA in poizkus trajne okupacije Republike Slovenije. 2. Predsedstvo RS zato na podlagi 14. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91) odpokli- cuje vse aktivne starešine in civilne osebe iz Republike Slovenije, ki so v službi v Jugoslo ­ vanski armadi. Republika Slovenija jim bo zagotovila zatečene statusne in socialne pravice v skladu z zakonom. Predsedstvo RS poziva vse starešine in vojake, ki so na služenju vojaškega roka v Jugoslo ­ vanski armadi, da ne sodelujejo v agresiji na Republiko Slovenijo. Predsedstvo RS priča ­ kuje, da starešine in vojaki, državljani drugih republik ne bodo sodelovali pri izvrševanju ukazov, ki z vojaško silo ogrožajo suverenost Republike Slovenije. Predsedstvo RS jim v nastalih razmerah ne bo moglo zagotoviti varnosti na območju RS, kar še posebej velja za vojake nabornike, ki so na služenju vojaškega roka. 3. V skladu z nastalimi razmerami se začne preprečevati umik materialno-tehničnih sredstev JLA z območja Republike Slovenije, izvajati blokada infrastrukturnih objektov ter nepo ­ sredno oviranje manevrov JLA v skladu z načrti. Predsedstvo RS zato odreja uporabo TO RS za obrambo objektov in komunikacij, ki jih varuje. Izvedbo teh nalog zagotovi koordinacijsko telo za primer izrednih razmer, pri čemer upošteva nastale razmere na posameznih območjih Republike Slovenije. Naloge v zvezi s tem se začnejo izvajati takoj. 4. Predsednik IS skupščine RS naj se poveže s predsednikom zveznega IS Antejem Marko ­ vičem, katerega naj seznani z razmerami v Sloveniji, ter zahteva, naj se takoj prenehajo vse vojaške aktivnosti na območju RS. Dokler te aktivnosti trajajo, je brez naše krivde izključeno vsako nadaljnje dogovarjanje. 5. Predsedstvo RS seznani z nastalimi razmerami vsa predsedstva oziroma predsednike re ­ publik v dosedanji SFRJ ter jih pozove, naj obsodijo nasilje JLA proti Sloveniji in da takoj odpokličejo vojaške obveznike in oficirje, državljane iz njihovih republik, ki delujejo v enotah JLA v Sloveniji, ker jim v sedanjih razmerah iz razumljivih razlogov Republika Slovenija ne more več zagotoviti osebne varnosti. 6. Republiški sekretariat za mednarodno sodelovanje seznani z razmerami v Sloveniji vlade sosednjih in drugih držav ter vso mednarodno javnost, katero naj tudi pozove, da obsodi nasilje proti Sloveniji. 7. Predsednik skupščine RS seznani z nastalimi razmerami v Sloveniji ter z ugotovitvami in sklepi predsedstva RS vodstva vseh v parlamentu zastopanih ’strank. 290 JLA in Slovenci 8. Predsedstvo predlaga, da se oceni ali in kdaj sklicati skupščino RS in poslance seznaniti z nastalimi razmerami ter sprejetimi ukrepi. Predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan Predlog je na osnovi sklepov, sprejetih na prejšnjih sejah, in na osnovi po ­ ročila obeh ministrov oblikoval Kučan. Nanj (če sodimo po spominskih za­ pisih in izjavah) ni bilo pripomb, o njem niso glasovali niti ga niso komenti ­ rali, molk navzočih pa je Kučan razumel kot potrditev. Nato so sestavili sporočilo za javnost. 652 V njem je pisalo, da je predsedstvo ob 7. uri zjutraj ocenilo razmere v Republiki Sloveniji po nočnih premikih oklepnih enot JLA z Vrhnike proti letališču Brnik in iz nekaterih krajev Hrvaške proti Sloveniji in da je predsednik IS skupščine RS Lojze Peterle med sejo prejel telegram 5. vojaškega območja, v katerem je rečeno, da bo vojska brezpogojno izvršila nalogo prevzema vseh mejnih prehodov in zavarovanja državne meje, ki ji jo je včeraj ponoči s sprejetimi sklepi naložil zvezni IS, ter da bo pri tem zlomila vsak odpor in postopala po pravilih vojne uporabe enot. Predsedstvo je ocenilo, da pomenijo premiki enot JLA, sporočilo 5. vojaškega območja in nasilnost ter brezobzirnost posega jugoslovanske vojske agresijo na samostojno in suvereno Republiko Slovenijo ter poskus njene trajne okupacije. V nadaljevanju sporočila so zapisali, da bo Slovenija na to agresijo odgovorila z uporabo vseh sredstev, ki jih ima na voljo, da zavaruje svojo suverenost: predsedstvo RS je ukazalo TO Slovenije, da, če bo potrebno, tudi z orožjem zaščiti objekte in komunikacije, ki so osnovnega pomena za življenje ljudi v Republiki Sloveniji in za zavarovanje njene suverenosti. Predsedstvo RS je v sporočilu pozvalo vse Slovence in državljane Republike Slovenije, oficirje v JLA in vojake na služenju vojaškega roka, naj zavrnejo sodelovanje v agresivnih de­ janjih proti lastni državi in lastnemu narodu; pozvalo je tudi pripadnike drugih narodov in narodnosti, državljane drugih jugoslovanskih republik, naj ne sodelujejo v nasilnih dejanjih, ki so nezakonita tudi po pravnem redu SFRJ in ki lahko po nepotrebnem privedejo do člove ­ ških žrtev, saj jim v takih razmerah Republika Slovenija žal ne more več zagotavljati varnosti. Organi RS zahtevajo od jugoslovanske vlade, da zaustavi vse aktivnosti Jugoslovanske armade v Sloveniji. Republika Slovenija je sklenila takoj odpoklicati vse svoje predstavnike v zveznih organih. Dokler agresija ni ustavljena, pravi sporočilo, tudi ni mogoče dogovarjanje o razre ­ šitvi vseh vprašanj, ki so ostala odprta po razdružitvi RS s SFRJ in ki smo jih želeli reševati mirno in sporazumno. Predsedstvo RS je v sporočilu pozvalo tudi predsednike in predsedstva vseh drugih jugo ­ slovanskih republik, naj obsodijo agresijo vojske proti Sloveniji in pozovejo svoje državljane, pripadnike JLA, naj v njej ne sodelujejo. Zapisalo je tudi, da je Slovenija prisiljena preklicati svojo ponudbo za nadaljevanje pogovorov o oblikovanju skupnosti suverenih držav na ozem ­ lju dosedanje SFRJ, dokler se agresija ne zaustavi. In dodalo, da so organi RS sosednje in druge evropske države ter svetovno javnost že obvestili o agresiji. 652 Sporočilo za javnost predsedstva RS, 27. 6. 1991. Arhiv predsednika RS. JLA in Slovenci 291 Po odločitvi slovenskega vodstva je poveljnik TO Janez Slapar izdal ukaz, da je treba »z odločnim bojevanjem, s težiščem na dejstvovanju po oklepnih enotah in drugih sredstvih tehnike zagotoviti realizacijo načrtovanih nalog. Z uporabo razpoložljivih sredstev zagotoviti varovanje objektov, meje in ko ­ munikacij. Preprečiti manevre enotam JA.«653 V drugem (popoldanskem) delu seje je bilo sprejeto naslednje besedilo: 654 Predsedstvo RS se je na popoldanskem delu 44. seje, katere so se udeležili tudi predsednik skupščine RS France Bučar, predsednik IS skupščine RS Lojze Peterle, član predsedstva SFRJ Janez Drnovšek, republiški sekretarji: Rupel, Bavčar, Janša in Kacin, v. d. načelnika repub ­ liškega štaba TO Janez Slapar in poveljnik civilne zaščite Miran Bogataj, seznanilo z najno ­ vejšimi dogodki in razmerami v Sloveniji ter ugotovilo, da JLA stopnjuje svoje aktivnosti in pritisk na Slovenijo, pri čemer brezobzirno uničuje materialna sredstva in druge dobrine in ogroža življenja ljudi. Predsedstvo je ugotovilo, da se zaradi takega ravnanja JLA tudi v tujini, zlasti še v Nemčiji, krepi javno mnenje proti uporabi vojaške sile v Sloveniji, kot tudi pritisk na domače organe za spremembo njihove uradne politike. Na podlagi take ocene in predvidenega razvoja dogodkov je predsedstvo sprejelo naslednje sklepe: 1. Glede ponudbe predsednika jugoslovanske vlade Anteja Markoviča za pogovore s pred ­ stavniki legalnih in legitimnih organov Republike Slovenije predsedstvo vztraja na odlo ­ čitvi, da so pogovori mogoči, vendar le pod pogojem, da se pred tem ustavijo vse vojaške aktivnosti na ozemlju Republike Slovenije in da se vojska vrne v vojašnice. Pri tem pa seveda ne pride v poštev pogovor o moratoriju na sprejete ustavne in druge akte Republike Slovenije. Predsedstvo tudi poudarja, da dokler jugoslovanska vlada ne odpre slovenskih letališč pogovori niso možni nikjer drugje kot v Sloveniji. 2. Glede sodelovanja podpredsednika in članov jugoslovanske vlade iz Slovenije na današnji seji te vlade, je bilo sklenjeno, naj zahtevajo, da se jugoslovanska vlada jasno opredeli do vprašanja ali je aktivnost JLA v Sloveniji v skladu s sklepi jugoslovanske vlade z dne 25.6. 1991- V kolikor jugoslovanska vlada sklene, da so te aktivnosti v skladu z omenjenimi sklepi, naj podpredsednik in člani te vlade iz Slovenije odstopijo. 3. Predsedstvo RS podpira predlog republiškega sekretarja za mednarodno sodelovanje, naj se predstavniki zveznega sekretariata za zunanje zadeve vrnejo v Beograd in nadaljujejo svojo aktivnost pri seznanjanju tujih diplomatskih predstavnikov z razmerami v Sloveniji. Na seji so bili dogovorjeni tudi nekateri nastopi predsednika in članov predsedstva na TV in radiu. Prav tako je bilo dogovorjeno, da bo prihodnja seja predsedstva 28. 6.1991 ob 8. uri, seveda v kolikor bo razvoj dogodkov to dopuščal. Predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan 653 Janša, Premiki, str. 167. 654 Ugotovitve in sklepi 44. seje predsedstva RS, 27. 6. 1991 (velja kot zapisnik drugega dela seje). Arhiv predsednika RS. 292 JLA in Slovenci OBOROŽEN ODPOR SLOVENIJE Spopadi v Sloveniji so postajali vse razsežnejši. 655 Ukaz, ki ga je teritorial ­ cem poslala republiška koordinacija, da morajo »v slučaju kontakta z JLA od ­ pirati ogenj«, je zanje pomenil velikanski psihološki šok. Razumeli so ga, kot da smejo streljati šele, ko prva strelja armada, zato so bile kasneje toliko po ­ membnejše polemike, kdo je ustrelil prvi. Za tedanje razmere so bile značilne besede, ki jih je izrekel eden od poveljnikov TO na Medvedjeku, ko je zavrnil napad na kolono JLA: »Jaz ne bom začel vojne.« 656 Podobno se je dogajalo tudi na drugi strani, med oficirji JLA. Seveda pa so bili na obeh straneh tudi »jastrebi«, tja do najvišjih poveljnikov, ki so si spopade želeli. Spopad v Sloveniji pač ni bil klasična vojna, spopadali so se ljudje, ki so živeli v isti državi, večinoma nekoč služili v isti vojski, globoko v sebi so veči ­ noma intimno verjeli, da ne gre »čisto zares«, da nihče ne bo šel do konca in da se bo morda na koncu le mogoče dogovoriti. Ena od temeljnih - za vojne netipičnih - značilnosti vojaškega konflikta v Sloveniji je bil tudi telefonski in pisni del dogajanja. Oboji so vedeli, na katero številko je treba koga pokli ­ cati, z občasnimi izjemami, ko ta ali oni politik ali poveljnik »ni bil dosegljiv«, so si nasprotniki pisali, pošiljali fakse in telefonirali, največkrat s povišanimi toni, zajedljivostjo, grožnjami in zmerjanjem, a vendarle. S stopnjevanjem oboroženih spopadov so zadeve postajale manj obvlad ­ ljive. Vojaški vrh, nad katerim ni bilo prave politične kontrole, tudi potem, ko je predsedstvo SFRJ znova začelo delovati, je zaradi porazov besnel in želel sprožiti proti Sloveniji totalno vojno. Svojevoljno so ravnali ali skušali ravnati tudi nekateri poveljniki JLA na terenu. Tudi na slovenski strani se je marsikdo le težko soočil s političnimi dogovori ali sklenjenimi premirji. Vendar je ko ­ munikacija v glavnem potekala, obe strani sta preverjali, kaj dela ali želi do ­ seči nasprotnik, in v celoti vzeto konflikt - tudi zaradi posredovanja ES - ni postal neobvladljiv. K temu je precej prispevalo tudi dejstvo, da je takrat ostal omejen predvsem na Slovenijo. Že prvi dan vojne je postalo jasno, da s hrvaško-slovenskim zavezništvom ne bo nič, kar je za slovensko stran v tistem trenutku pomenilo razočaranje. Vrhovni državni svet Hrvaške je sicer agresijo na Slovenijo obsodil kot proti ­ 655 Več o spopadih v: Janez J. Švajncer, Obranili domovino: teritorialna obramba Republike Slovenije v vojni za svobodno in samostojno Slovenijo 1991, Viharnik, Lj. 1993 (dalje: Švajncer, Obranili domovino). 656 Prav tam, str. 29. JLA in Slovenci 293 ustavno in protizakonito, zahteval je, naj se JLA umakne v vojašnice, obenem pa poudaril, da bo Hrvaška - če se nasilna dejanja ne bodo končala - pozvala svoje državljane, naj ne sodelujejo v nasilnih akcijah na ozemlju Slovenije. Do ­ dal je še, da bo Hrvaška tudi nasprotovala uporabi svojega ozemlja za akcije proti Sloveniji. Pismo s tako vsebino je Tuđman poslal republiškim predsed ­ stvom in zveznemu IS, objavljeno je bilo tudi v tisku. 657 V pismu je šlo za re ­ toriko, Hrvaška (razen samoiniciativnih akcij državljanov in pošiljanja obveš ­ čevalnih podatkov) ni storila nič. General Špegelj (ki mu je Tuđman sodelovanje s Slovenci prepovedal) je si­ cer optimistično računal, da bi ob koordinirani hrvaško-slovenski akciji JLA hi­ tro in učinkovito porazili, kar bi preprečilo tudi vojno na Hrvaškem. Hrvaško vodstvo, zlasti Tuđman, na tak radikalizem ni bilo pripravljeno. Poleg tega so bile razmere na Hrvaškem bistveno drugačne kot v Sloveniji: JLA na Hrvaškem ni bila zanemarljiva sila (ok. 55 000 vojakov, 900 oklepnikov, ok. 400 bojnih le­ tal), oboroženi kninski Srbi, ki so Hrvaško »sekali« na dva dela, meji z BiH in Srbijo. Po nekaterih ocenah bi se v boje proti Hrvaški lahko takoj vključilo med 80 000 in 100 000 vojakov. 658 Motiviranost za bojevanje na Hrvaškem je bila pri Srbih neprimerno večja kot v Sloveniji, znano je bilo Miloševičevo stališče, da mora JLA braniti »mejo« Jugoslavije tam, kjer želi prebivalstvo v njej ostati. V Sloveniji se je konflikt kljub začetnemu obotavljanju na obeh straneh stopnjeval, ena poteza je potegnila za sabo naslednjo. Blokado pri zaselku Pogance so po pogajanjih teritorialci odmaknili, medtem pa postavili novo pri Medvedjeku. Tankovski bataljon, ki je ob 2.40 krenil iz vojašnice na Vrhni ­ ki proti letališču Brnik, je tja prišel brez večjih ovir. Mejni prehod pred kara ­ vanškim predorom so napadli s helikopterji. Vojska iz gorenjskih vojašnic je odšla proti Ljubelju in Jesenicam. JLA ni naletela na večji odpor, oklepna vo ­ zila so pomendrala provizorične barikade iz tovornjakov in drugih vozil, ki jih je slovenska milica na hitro postavila po cestah. Popoldne je admiral Stane Brovet sporočil, da je JLA dosegla svoj cilj in zavarovala državne meje SFRJ. Te naj bi predala pripadnikom posebne briga ­ de zveznega sekretariata za notranje zadeve, ki so čakali na vojaškem letališču v Cerkljah. S helikopterji so jih nato spravili na mejne prehode, ki jih je JLA zavzela. Na manjši del prehodov, ki jih JLA ni uspelo zasesti, so prav tako po ­ slali helikopterje. Z njimi so skušali razbiti tudi nekatere cestne blokade. Po ­ poldne in proti večeru je TO nekaj helikopterjev sestrelila (enega nad Rožno dolino v Ljubljani 659 in dva pri Igu) in JLA je s helikopterskimi desanti prene ­ 657 Tuđmanovo pismo Kučanu, Vjesnik, 28. 6. 1991, str. 5- 658 Kolšek, Spomini, str. 180. 659 V njem sta bila slovenski pilot Anton Mrlak in vodnik prvega razreda, Makedonec Bojanče Sibinovski. Helikopter je prevažal kruh. Sestrelitev naj bi bila po nekaterih interpretacijah pred ­ vsem posledica velike želje dokazati, da je TO sposobna sestreliti helikopter, kar bi imelo velik psihološko-propagandni pomen. Predsedstvo je naslednji dan izrazilo globoko obžalovanje zaradi vseh žrtev, še posebej starešin in vojakov v JLA slovenske narodnosti, v zvezi z Mrlakovo smrtjo pa v opravičilo izjavilo, da je »do tega prišlo deset ur po pozivu za odpoklic slovenskih starešin iz JLA«. (Ugotovitve in sklepi 45. seje predsédstva RS z dne 28. 6. 1991. Arhiv predsednika RS.) 294 JLA in Slovenci hala. Slovenske oborožene sile so blokirale vse vojašnice, odklopili so jim elektriko, vodo in telefon. Naslednjega dne, 28. junija, se je situacija obrnila. Slovenske enote so na ­ padle in zavzele več mejnih prehodov, vojašnic, skladišč, prisluškovalnih cen ­ trov in drugih objektov. JLA pa je v povračilo začela napadati z letali (brniško letališče, blokada pri Štrihovcu, mejni prehod v Šentilju, blokada pri Medvedjeku). Med bom ­ bardiranjem blokade pri Medvedjeku je bilo ubitih sedem tujih voznikov tovornjakov, pripadnik TO in domačin iz bližnje hiše. Z letali so napadli tudi TV-oddajnike na Kumu in Nanosu ter mejni prehod pred karavanškim pre ­ dorom. Že drugi dan vojne se je pokazala učinkovitost obveščanja domače in svetovne javnosti (tiskovne konference, ki jih je vodil sekretar za informira ­ nje Jelko Kacin) in diplomatskih prizadevanj vlade (minister za zunanje zade­ ve Dimitrij Rupel), pa tudi pridobivanja natančnih informacij o razmerah v JLA, ki jih je na razne načine uspelo dobivati obveščevalnima službama voj ­ ske in milice. JLA v medijski vojni ni bila kos slovenski strani. Na nižjih ravneh (5. vojaško območje) namreč izjav niso smeli dajati brez odobritve, nastopi generalov na televiziji z branjem grozečih sporočil pa so delovali neprepri ­ čljivo. Tudi ok. 100 000 letakov, odvrženih iz vojaških letal, na katerih je v slabi slovenščini pisalo, da so ogroženi integriteta Jugoslavije, mir, varnost in iz­ vrševanje mednarodnih obvez SFRJ, kar ima za posledico energično akcijo enot zveznega sekretariata za notranje zadeve in JLA, ni doseglo nobenega psihološkega učinka. Oboroženi konflikti so začeli presegati stopnjo, ki so jo bile zahodno ­ evropske države in ZDA še pripravljene tolerirati za ohranitev integritete Ju ­ goslavije. Tihi mandat za »uvedbo reda«, ki naj bi ga od njih dobil zvezni premier Ante Markovič, se je iztekal, javnost v zahodnoevropskih državah pa se je začela obračati proti politiki svojih vlad. ES je v Slovenijo poslala skupino opazovalcev, ok. 18. ure je v Beograd pri ­ letela diplomatska misija ES, »trojka« (Hans van den Broek, Jacques Poos in Gianni de Michelis), ki je v pogovoru z Markovičem zahtevala prekinitev ognja in izvolitev Mesiča za predsednika predsedstva. Ponoči se je v Zagrebu sestala s Kučanom, Ruplom, Tuđmanom, navzoč je bil tudi Markovič. Z nje ­ nim posredovanjem je bil dosežen prvi dogovor o ustavitvi ognja (slovenska stran ga je začela upoštevati ob 21. uri), ki pa ni dolgo obveljal. Spopadi so se nadaljevali, najhujši so bili na Škofijah, v Ljubljani so nekaj akcij skušali izvesti teroristi JLA, po več slovenskih krajih so si sledili alarmi za letalski napad, ljudje so se umikali v zaklonišča. V Ljubljano je 29. junija prišel general Andrija Rašeta, da bi s slovenskim vodstvom uskladili pogoje premirja. V imenu JLA je v dvanajstih točkah postavil pogoje, med drugim zahtevo po deblokadi vojašnic in oklepnih kolon ter možnost njihovega pre ­ mika v poljubni smeri. Slovenska stran je predlagala, naj se vojaki umaknejo JLA in Slovenci 295 v najbližjo vojašnico. 660 Obenem je vojska postavila ultimat (prek beograjske televizije ga je javnosti ob 21.30 sporočil načelnik protiobveščevalne službe JLA general Marko Negovanovič), naj Slovenija do naslednjega dne do 9- ure preneha z vsemi obrambnimi aktivnostmi, pismo s podobnimi zahtevami pa je prejelo tudi slovensko predsedstvo. 661 Zvečer se je po načrtu »plebiscit« (sklic seje v izrednih razmerah) na zaprti seji zbral slovenski parlament, ki je odgovoril na ultimat. Izrazil je željo po mirnem reševanju problemov, vendar ne na račun temeljne odločitve Slovenije za samostojnost. Predsedstvo je ulti ­ mat obravnavalo naslednji dan, 30. junija, Kučan in Peterle pa sta potem od ­ govorila z zagotovilom, da Slovenija dosledno spoštuje premirje, da so bili mrtvi pripadniki JLA predani svojim enotam, ranjeni se zdravijo v civilnih bol ­ nišnicah in so lahko takoj premeščeni v vojaške ustanove, če to sami želijo, vprašanje vojnih ujetnikov je mogoče rešiti takoj, ko bodo enote JLA zapustile bojne položaje, kar pa je treba reševati skupaj z odpustom slovenskih vojakov iz JLA. Tudi prenehanje blokad kasarn ter priklop infrastrukture bo možen po umiku enot JLA z bojnih položajev. Predsedstvo Slovenije ne pozna konkret ­ nih primerov maltretiranja članov aktivnih oficirjev JLA v Sloveniji (kar je Sloveniji očital armadni vrh, op. B. R.), če mu bodo podatki posredovani, bodo slovenske oblasti ukrepale. 662 Po izteku ultimata so 30. junija ob 10. uri zjutraj proti Sloveniji poletela vojaška letala (o tem je poročal zagrebški radio), vendar so bila nato odpo ­ klicana in so se ob 10.15 vrnila. Kdo ima največ zaslug za odpoklic letal oz. za to, da niso bila uporabljena v polni bojni moči, je težko ugotoviti, saj je šlo za več dejavnikov. Po pisanju Janeza Drnovška 663 je to dosegel on v pogo ­ vorih z Markovičem in Kadijevičem 30. junija dopoldne, ko naj bi bila letala že v zraku. Konrad Kolšek zatrjuje, 664 da je on ves čas vztrajal pri tem, da ima letalstvo omejeno funkcijo zastraševanja in podpore enotam JLA, kar je po ­ menilo tri do štiri bojne polete nekaj letal dnevno z omejenim bojnim de­ lovanjem (približno 10-odstotno uporabo vseh razpoložljivih letalskih bojnih zmožnosti). Generalštab je načrtoval 90 do 100 letalskih poletov dnevno, in sicer z letališč v Pulju, Zadru, Cerkljah in Bihaču, vendar ukaza za polet nepo ­ sredno Kadijevič ali kdo iz generalštaba ni dal. Kadijevič je 5. korpus vo ­ jaškega letalstva dal na razpolago Kolšku. Za uporabo večje bojne moči le­ talstva (ok. 15 letal iz Cerkelj in Bihača) se je sicer generalštab odločil že v začetku vojne zaradi spopadov na mejnem prehodu pred karavanškim pre ­ dorom. 665 660 Janša, Premiki, str. 324. 661 Pismo načelnika štaba vrhovnega poveljstva oboroženih sil SFRJ in zveznega sekretarja za SLO, št. 616-4, 29. 6. 1991. Arhiv predsednika RS. 662 Zapisnik 47. seje predsedstva RS, 30. 6. 1991. Arhiv predsednika RS. 663 Drnovšek, Moja resnica, str. 247. 664 Kolšek, Spomini. 665 Več o tem: Klinar, Zgornja Gorenjska, str. 221-232. 296 JLA in Slovenci Za polno uporabo letalstva so se poleg načelnika generalštaba Adžiča, ki je ves čas grozil z letalskimi napadi, zavzemali tudi nekateri poveljniki v 5. vojaškem območju, vendar si najvišji oficirji glede tega niso bili enotni. »Libe­ ralni del« so sestavljali slovenska generala Konrad Kolšek in Ciril Zabret, ki se je v času napadov JLA upokojil, ter polkovnika Petar Stipetič in Vaso Pre ­ dojević. Trdo linijo in brezkompromisen spopad so zagovarjali načelnik šta­ ba 5. vojaškega območja generalpolkovnik Dobrašin Praščevič, Kolškov po ­ močnik Andrija Rašeta in dva generala, ki ju je v pomoč poslal generalštab, Mile Ružinovski (načelnik 1. uprave generalštaba) in Jevrem Cokič 666 ter po ­ veljnik 5. korpusa vojaškega letalstva generalmajor Marjan Rožič. Rašeta je tudi zamenjal Kolška, ki so ga z ukazom formalno odstranili s položaja že 29. junija, dejansko pa dva dni pozneje. 667 Kolšku naj bi 30. junija uspelo preložiti letalski napad zaradi tehničnih razlogov (pozne ure). Vendar so v-naslednjih dneh znova potekale razprave o večji oz. polni uporabi letal na raznih ravneh in tudi konkretne priprave za to. Četrti dan spopadov je ukaz za delovanje od Kolška zahteval polkovnik Ljubomir Bajič, načelnik 5. korpusa vojnega letalstva. Za začetek so bili pred ­ videni trije polni udari na razne objekte v Sloveniji. Letala, ki so bila v polni bojni pripravljenosti, naj bi poletela med 6. in 7. uro zjutraj 668 Za tako akcijo, ki bi povzročila veliko žrtev in materialno škodo ter stopnjevanje tedanjih omejenih spopadov v vojno večjih razsežnosti, v generalštabu JLA neposred ­ ne odgovornosti očitno ni želel prevzeti nihče (ukaz bi bilo kaj lahko izdati, saj je poveljevanje zaradi nezaupanja že tako v glavnem potekalo mimo dela poveljstva 5. vojaškega območja). Od tod tudi namen, naj ukaz izda Kolšek. Ta je Bajičevo zahtevo zavrnil in vztrajal pri dotedanji omejeni uporabi letal. Tisti dan je bila v Beogradu in nato v Zagrebu tudi »trojka« ES, potekala so pogajanja o sklenitvi premirja. Opustitev množičnega letalskega napada na Slovenijo je bila torej verjetno posledica prepletanja vseh navedenih in mor ­ da še kakih (doslej neznanih) dejavnikov. V tistem času sta milica in TO zavzemali nove mejne prehode, število ubež ­ nikov iz JLA (zlasti slovenskih, hrvaških in albanskih) se je večalo, nekateri oficirji (zlasti tisti, ki so več let ali desetletij živeli v Sloveniji in se vživeli v okolje) se niso hoteli boriti proti Slovencem, prihajalo je do obračunov med oficirji, nekateri slovenski piloti pa so odklanjali ukaze o bojnih poletih nad Slovenijo. Pred vojašnice so slovenske enote namestile zvočnike in pozivale nasprotno stran, naj spoštuje premirje, pripadnike JLA pa, naj prestopijo v TO. V varaždinskem in zagrebškem korpusu je JLA pripravljala nove enote za posredovanje v Sloveniji. Kadijevič, zmeden in osramočen zaradi nepričakovanega odpora v Slove ­ niji in porazov, je na pomoč poklical svojega »mentorja«, upokojenega ge­ 666 Radaković, Besmislena Yu ratovanja, str. 65, 66. 667 Kolšek, Spomini, str. 239. 668 Prav tam, str. 218, 219. ILA in Slovenci nerala Branka Mamulo. Na sestanku z njim 1. julija je za poraz obtoževal ge­ neralštab in Adžiča ter Kolška, velike napake naj bi storila tudi poveljnika mariborskega in ljubljanskega korpusa generala Mićo Delič in Dane Popovič. Bil je besen na Markoviča, češ da si pere roke, da ni vedel, da bo armada pri izpolnjevanju naloge uporabila silo. Menil je, da bi moral sam odstopiti, prav tako tudi Adžič, »čeprav bi se bilo častno ubiti in rešiti dostojanstvo armade«. Mamula mu je pritrdil, da so kadrovske zamenjave potrebne (med drugim sta se dogovorila, da bo Kolška zamenjal Života Avramovič, kar se je takoj potem tudi zgodilo), vendar je bistveno, da JLA znova prodre in zavzame mejne prehode, ter tako ohrani integriteto države. Na sestanku generalštaba in ministrstva za obrambo so potem celo noč pretehtavali razne variante, prihajalo pa je tudi do dilem, ali se je v Sloveniji sploh smisel bojevati, polkovnik Vuk Obradovič, načelnik kabineta obram ­ bnega ministra, je predlagal srbsko varianto rešitve, tj. da naj se JLA umakne na srbske meje na Hrvaškem. Po mnenju nekaterih generalov naj bi JLA svoje cilje v Sloveniji sicer dosegla, vendar naj bi se po tem po treh do šestih mese ­ cih umaknila in prepustila zveznim organom, da poiščejo rešitev. Po Mamu ­ lovem mnenju naj bi bila intervencija v Sloveniji samo prvi korak, sledile naj bi odločne poteze na Hrvaškem in tudi v Srbiji, kar je v tistem trenutku (še) podpiral tudi Kadijevič, ki pa je dvomil, da bo predsedstvo dovolilo še en napad, pa tudi če ga bo, je menil, bo najbrž po mesecu ali dveh zahtevalo umik. Mamula je ocenil, da Kadijevič nima moči, da bi šel do konca, vendar je bistveno, da JLA doseže uspeh v Sloveniji, ker bi ji to dalo dovolj avtoritete, da prevzame oblast in zaustavi rušenje Jugoslavije. Bil je tudi proti temu, da predsedstvo izve za priprave, saj bi jih lahko preprečilo. Mamula je nato Adžiču naslednjega dne, 2. julija, pomagal narediti načrte za nov napad, vzporedno pa je delal tudi načrt za discipliniranje Hrvaške. 669 Dan napada bi moral določiti Kadijevič, predviden je bil naslednji dan (3. ju ­ lij) ali dan potem (4. julij). Na sestankih, na katerih so pripravljali napad, je poveljnik vojnega letalstva in protizračne obrambe jasno povedal, da se odlo ­ čitve ne sme spremeniti, saj je imel izkušnjo iz prejšnjih dni, ko je 60 letal, ovešenih s kompletno bojno opremo, moral vrniti na letališča. Tudi drugi po ­ veljniki, ki so začutili Kadijevičevo omahovanje, niso bili za odlaganje akcije. Dan preden je vrh JLA začel načrtovati nove napade, 30. junija ob 17.30, je v Ljubljano pripotovala delegacija zveznega IS in JLA pod vodstvom Anteja Markoviča. Markovič je prišel predvsem zaradi zahtev ES, naj Slovenija do 18. ure zvečer »zamrzne« osamosvojitvene akte, zvezna vlada oz. JLA naj preneha z vojaškim posredovanjem, Markovič pa naj se o tem dogovori s slovenskim vodstvom. Srečanje v Ljubljani je bilo napeto in živčno. Slovenska stran je pogovor sprva zavračala, ker je bil v delegaciji admiral Brovet, zato se je Mar ­ kovič dopoldne sam sestal s Peterletom in Kučanom (kasneje se jim je pridru ­ žil še Drnovšek), drugi člani delegacije pa so s stražo pred vrati (kasneje so 669 Mamula, Slučaj Jugoslavija, str. 209-222. 298 JLA in Slovenci jo na zahtevo podpredsednika zveznega IS Aleksandra Mitroviča umaknili) čakali skupaj z Ocvirkom. V popoldanskem delu so sodelovali tudi drugi člani zvezne delegacije, vključno z Brovetom, na slovenski strani pa tudi Bavčar in Janša. Dogovorjena je bila prekinitev ognja (po interpretaciji zvezne delegacije tudi deblokada armadnih kolon), premirje pa ni zdržalo. 670 Poos, Van den Broek in De Michelis so še isti večer, 30. junija ok. 21. ure, znova prišli v Beograd, kjer so nadzirali konstituiranje predsedstva pod Mesi­ čevim vodstvom (seja je bila končana ok. enih ponoči 1. julija). Na beograj ­ skem letališču so se pogovarjali z Markovičem (njegovo vlado so že zapustili slovenski člani), ki se je medtem vrnil iz Ljubljane, ter z zunanjim ministrom Budimirjem Lončarjem, nato pa odpotovali v Zagreb, kjer so se začela poga ­ janja s Tuđmanom, Kučanom in Ruplom. V Zagreb je dopotoval tudi Tupur- kovski, ki ga je zvezno predsedstvo zadolžilo za izvajanje premirja. Sprti stra ­ ni naj bi dosegli sporazum o prekinitvi spopadov in vrnitvi vojakov v kasarne in o trimesečni zamrznitvi hrvaške in slovenske deklaracije o neodvisnosti. 671 Sočasno je 1. julija dopoldne v Beogradu potekala (122.) seja zveznega predsedstva, na kateri so (brez Tupurkovskega in Drnovška ob vzdržanem Mesiču) sklenili, da je treba takoj brezpogojno prekiniti vse spopade; osvo ­ boditi pripadnike JLA in njihove družine, deblokirati materialna sredstva JLA na območju Slovenije in omogočiti nemoteno oskrbo vojske, umakniti obo ­ rožene slovenske enote na njihove lokacije s sočasnim umikom JLA v kasarne, zagotoviti nemoteno delovanje zveznih organov. Na seji je admiral Brovet dejal, da jih v Sloveniji terorizirajo. Zahteval je, naj Slovenija omogoči prihod helikopterjev s hrano in sanitetnim materialom na vse lokacije (grozil je, da bo vojska - če bo zrušen en sam helikopter - udarila z vso silo). Sprejet je bil tudi sklep o vzpostavitvi miru v celi državi, kar se je zlasti nanašalo na Hrva ­ ško, kjer so Srbi blokirali ceste okrog Plitvic in postaje milice v posameznih naseljih, ponoči je prihajalo do streljanja, četniki pa so iz Srbije vdirali na hrvaško ozemlje. 672 Zvečer 1. julija ok. 18.30 je v Beograd prišel razmere umirjat nemški zuna ­ nji ministèr Hans Dietrich Genscher. Priti je nameraval tudi v Slovenijo, a se je potem zaradi obnovljenih vojaških spopadov s Kučanom in Ruplom po ­ govarjal v Beljaku. 673 V času pogovorov in Kučanove odsotnosti je v Sloveniji prišlo do kratkotrajne, a dokaj hude krize v političnem vrhu, ki je minila brez hujših posledic, kasneje pa se je izrazila v interpretacijah, da se slovensko vod ­ stvo deli na »jastrebe in golobe«. Kučana je nadomeščal Ciril Zlobec, vendar zaradi spopadov v Krakovskem gozdu in povračilnih ukrepov JLA na razšir ­ Po Tasičevem pričevanju je Peterle rekel, da bodo Broveta razglasili za vojnega zločinca in za njim izdali tiralico, oboroženi teritorialci, ki so stali pred vrati, pa so se spraševali, zakaj Broveta ne smejo aretirati (Tasič, Kako sam branio Antu Markoviča, str. 122). 671 Več o tem v poglavju Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve. 672 Mesič, Kako je srušena Jugoslavija, str. 65, 66. 673 Več o tem v poglavju Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve. JLA in Slovenci 299 jeno sejo predsedstva, sklicano 2. julija za ob 9- uri zjutraj, nista prišla obram ­ bni minister Janša in notranji minister Bavčar. Medtem ko so vodilni slovenski politiki čakali, da prideta Janša in Bavčar in se bo lahko začela seja predsed ­ stva v razširjeni sestavi, je prišla depeša od De Michelisa, ki je slovenski stra ­ ni očital, da ne spoštuje premirja, kasneje pa tudi sporočilo Iztoka Simonitija, slovenskega predstavnika v Rimu, da je De Michelis dal izjavo za javnost, v kateri je poudaril, da ne razume Slovencev, kako ne morejo kontrolirati svoje TO in zakaj po vsej sili zahtevajo, da mora JLA pustiti orožje, ko gre vendar za vprašanje miru. Klical je tudi bosanski predsednik Alija Izetbegovič iz Sa­ rajeva. Hotel je vedeti, kaj se dogaja, saj je bila pri njem skupina mater, ki so razburjene spraševale, kaj se dogaja z njihovimi otroki, ki so bili v JLA (JLA je namreč širila dezinformacije, da jih v Sloveniji pobijajo, koljejo, žive zako ­ pavajo ipd.). V prostore predsedstva je prišel Janšev namestnik Miran Bogataj, ki je povedal, da sta Janša in Bavčar »na položaju« (tj. v centru operacij v kleti Cankarjevega doma), od koder spremljata operacije. Člani predsedstva (poleg Zlobca še Kmecl, Plut in Oman) ter član zveznega predsedstva Drnovšek so vztrajali, da seja predsedstva mora biti (predsednik skupščine Bučar se je ča­ kanja naveličal in odšel, predsednik vlade Peterle je že zjutraj šel iskat oba ministra, pa se potem ni vrnil, ampak je ostal v centru operacij). V predsedstvu jim je nato uspelo dobiti zvezo s Kučanom v Beljaku, Zlo ­ bec mu je razložil situacijo z besedami, da »diši po državnem udaru«. Kučan mu je naročil, naj poišče Bavčarja in Janšo in naj uredijo stvari v smislu, spo ­ štovanja premirja. Predsedstvo je nato ok. 12. ure odšlo na sestanek z Bavčarjem in Janšo v »bunker«. Medtem je znova klical Izetbegovič, s katerim je Zlobec govoril iz »bunkerja«. Zlobec naj bi Bavčarju in Janši rekel, da naj, če hočeta vojno, naj ­ prej prevzameta oblast, ne bosta pa je vodila za hrbtom predsedstva, a Bavčar ga je zavračal, da vojna že je. Zlobec je po vrnitvi v pisarno v telefonskem pogovoru z italijanskim generalnim konzulom Fabiom Cristianijem in nekim diplomatom na rimskem zunanjem ministrstvu označil delitev na »jastrebe« in »golobe«, ki je nato prišla v evropske medije. 674 Janša je kasneje v zvezi z dogajanjem 2. julija zapisal, »da so bili nekateri politiki druge lige že močno omajani«. 675 Po Kučanovi vrnitvi so se zadeve pomirile in slovensko vodstvo je znova delovalo enotno. 674 Ciril Zlobec, Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko, Lj. 1992, str. 129, 130. 675 Janša, Premiki, str. 201. 300 JLA in Slovenci OD SPOPADOV DO MIROVNIH POGAJANJ Iz Slovenije so v Beograd prihajali signali, da so sklepi 122. seje zveznega predsedstva z dne 1. julija 1991 enostranski in nesprejemljivi za Slovenijo. Predsednik Socialdemokratske stranke in Demosa Jože Pučnik je 2. julija zjutraj od Mesiča po teleksu zahteval, naj se »enote okupatorske vojske takoj umaknejo z ozemlja Republike Slovenije«, naj se ustanovi paritetna komisija, ki bo ocenila vojno škodo, jugoslovanski in slovenski predstavniki pa naj za­ čnejo raziskovati vojne zločine. Mesič naj bi tudi poskrbel za normalne sosed ­ ske odnose med Slovenijo in SFRJ.676 Tudi vojaški vrh, ponižan zaradi slovenskih vojaških uspehov in besen za­ radi klicev blokiranih enot, naj jim pomaga, se ni nameraval držati na seji predsedstva dogovorjenega premirja, ki ga je v resnici imel za ultimat sloven ­ ski strani. Če ta ne bo izpolnjen do 14. ure 2. julija, bo vojska udarila z vso silo. Na terenu so se nadaljevali konflikti in spopadi. Na Črnem Vrhu nad Idrijo je prišlo do močne eksplozije skladišča, ki je poškodovala okoliške hiše. V Mokronogu je vodnik JLA ustrelil svojega poveljnika, ki se je hotel predati, in nato grozil, da bo vrgel v zrak vojaško skladišče goriva. JLA je svoje enote v vojašnicah krepila tako, da je vojake prevažala s helikopterji pod oznako Rde­ čega križa, ki naj bi skrbeli za oskrbo in odvoz. Enoti JLA, blokirani pri Med­ vedjeku, se je iz blokade uspelo prebiti, vendar je bila znova obkoljena in za­ ustavljena v Krakovskem gozdu 1. julija ob 3-35. Po celodnevnih neuspešnih pogajanjih o predaji so teritorialci, kot že omenjeno, 2. julija ob 5.15 zjutraj enoto napadli in se nato umaknili v gozd. Vodstvo JLA je napad strahovito razjezil, saj ga je štelo za kršitev dogovorjenega premirja. Nad Krakovski gozd je poslalo bojna letala.677 Letala so napadala tudi oddajnike RTV na Ljubljanskem gradu, Kumu in Boču, Nanosu, Krvavcu in v Domžalah. 678 Iz vojašnice v Mariboru so s topovi streljali na oddajnik na Pohorju in proti učnemu centru TO v Pekrah. Gene ­ ral Delič je v Mariboru grozil, da bo izravnal mesto s tanki. Tankovski koloni v Krakovskem gozdu je prišlo na pomoč dvajset tankov s Hrvaške, vendar so jih pripadniki TO zaustavili in onesposobili nekaj vozil, m Prav tam, str. 67. 677 Po poročilu Janše in Kacina na 50. seji predsedstva RS 4. 7. (drugi del seje, popoldne) naj bi nekatera letala (verjetno s slovenskimi ali hrvaškimi piloti, op. B. R.) pri Krakovskem gozdu namesto po položajih teritorialcev namerno streljala po enoti JLA. Slovensko vodstvo je to infor ­ macijo zamolčalo, da ne bi proti pilotom ukrepali. 678 Janša, Premiki, str. 332, 333; Švajncer, Obranili domovino, str. 62-65. JLA in Slovenci 301 proti večeru pa se je vdala tudi kolona v Krakovskem gozdu (del vojakov s poveljnikom je pobegnil, vendar so ga kasneje zajeli). Pred tem so letala JLA položaje TO v Krakovskem gozdu še enkrat raketirala, napadla pa so tudi ne ­ kaj drugih krajev (ponovno Kočevsko Reko, ki so jo bombardirali že na začet­ ku vojne, misleč, da je tam slovensko vodstvo). Armada je ponovno poskusila s tankovskimi prodori (Dobova, Ormož, Lju ­ tomer, Bregana, Šentilj, Postojna, Vrhnika). Slovenske enote so poskuse pro ­ dorov večinoma zaustavile, čeprav so ti imeli letalsko podporo. Nadaljevalo se je osvajanje obmejnih stražnic in prehodov (med drugim Šentilj, kjer je TO uporabila zaplenjene tanke). Do konca dneva je bila večina meje znova pod slovenskim nadzorom. Načelnik republiškega štaba TO je novemu načelniku 5. vojaškega območ ­ ja v Zagrebu generalu Životi Avramoviču poslal predlog za ustavitev ognja. 679 A ta je premirje zavrnil. V Ljubljano sta iz Beograda prek Zagreba pripotovala predsednik zveznega predsedstva Mesič in član predsedstva Tupurkovski (Kadijevič je obisk odklonil). Pogovarjala sta se najprej z Drnovškom ter ča­ kala Kučana in Rupla, da se vrneta s pogovorov z Genscherjem v Avstriji. Po telefonu sta se pogovarjala z Markovičem (ki si je prav tako prizadeval za prekinitev ognja) in Kadijevičem, ki ni hotel prekiniti letalskih napadov. »Slo ­ venija je hotela vojno, sedaj jo ima, mora kapitulirati formalno in dejansko, Kučan mora na kolena,« je bil njegov odgovor. 680 Tupurkovski, ki se je z njim pogovarjal, mu je zabrusil, da mu garancij ne daje ulica, ampak vrhovni po ­ veljnik, to je predsedstvo. Na razširjeni seji slovenskega predsedstva sta oba, Mesič in Tupurkovski, slovensko vodstvo prepričevala, naj ne vztraja pri plebiscitnih odločitvah za vsako ceno. Mesič je povedal, kaj se je dogajalo prejšnji dan na seji zveznega predsedstva, da je admiral Brovet zahteval, naj se do 14. ure omogoči prihod helikopterjev s hrano in sanitetnim materialom na vse lokacije v Sloveniji, če tega ne bo, bo vojska udarila z vso silo. Člani predsedstva (razen Mesiča, Drnovška pa na seji ni bilo) so tako stališče podprli. Povedal je še, da mu je tudi Kadijevič grozil, češ da ne priznava predsedstva kot vrhovnega poveljni ­ ka, da vojska ravna po ustavi in lahko v Sloveniji počne, kar hoče. 681 Slovensko vodstvo, ki je med sejo imelo ves čas vključen televizor, kjer so kazali po ­ snetke od letalskih napadov uničenih naselij, je bilo besno, vendar je tudi želelo napade čim prej ustaviti. Med sejo so bili tudi nenehno telefonsko povezani z Markovičem in Kadijevičem in končno je bil, v veliki meri pod pritiskom vojske (Bučar je zahteve armadnega vrha označil kot pučističen, protislovenski diktat), sprejet okvir, ki naj bi zagotovil premirje: vzpostavitev 679 Ob prevzemanju dolžnosti poveljnika 5. vojaškega območja 2.7. ob 2.15 zjutraj je Avramo- vič zahteval, naj poveljstvo 5. vojaškega območja slovenske generale in častnike iz poveljstva obravnava kot dezerterje, če do tega ne bi prišlo, pa jih je kljub temu treba takoj odstraniti s položajev. (Predojevič, V precepu, str. 140, 141.) 680 Mesič, Kako je srušena Jugoslavija, str. 70. 681 Zapisnik 49. seje predsedstva RS, 2. 7. 1991. Arhiv predsednika RS. 302 JLA in Slovenci prvotnega stanja na mejah, popolna deblokada enot in ustanov JLA, vrnitev vseh sredstev in vseh objektov JLA, zveznega sekretariata za notranje zadeve in carine (do 12. ure 5. julija), umik oboroženih slovenskih enot »na svoje lokacije« (do polnoči 4. julija); takojšnja vrnitev vseh ujetnikov. Slovenija je temu dodala svoje zahteve: zamrznitev odločitve zveznega IS o zavzetju mej ­ nih prehodov, ustavitev vojske na mestih, kjer je (do 18. ure), nato pa (do polnoči 4. julija) vrnitev v vojašnice, vrnitev letal na letališča, popolna preki ­ nitev vseh sovražnosti, sprostitev uporabe javnih cest in zračnega prostora. 682 Dogovor ni bil usklajen, šlo je bolj za skupen seznam zahtev obeh strani, zato so se kasneje pojavljale različne interpretacije in stališča obeh strani. Med pogajanji je še prihajalo do napetosti, Kadijevič je po telefonu po ­ navljal, da ravna po ustavi in da za svoja dejanja ne bo odgovarjal predsed ­ stvu, po televiziji pa je vmes nastopil tudi Adžič, ki je dejal, da je vojska po ustavi in na osnovi odločitve naj višjih organov oblasti vzpostavila mejni re ­ žim na jugoslovanski meji, ki je bil porušen zaradi enostranskih postopkov in politike izvršenih dejstev. Dodal je, da je vojska kljub odporu svojo nalo ­ go opravila v nekaj več kot 24 urah in nato javno objavila, da je prenehala s pohodi. Slovensko vodstvo pa da je to izkoristilo, prekršilo dogovorjeno pre ­ kinitev ognja in s 36 000 oboroženimi ljudmi šlo v napad na vse, kar nosi uniformo. Slovenskim oboroženim silam je očital, da ravnajo podlo in bru ­ talno, da ne prizanašajo nikomur, niti ne mladoletnim otrokom, ženskam in svojim dovčerajšnjim sosedom, vodstvu Slovenije pa, da uporablja najbolj nagnusne trike in prevare. Tudi zveznim oblastem je očital, da so vojsko ves čas ovirale, da je on zahtevali pogajanja, medtem pa je nasprotna stran na ­ padala, da je bilo med vojaki veliko izdaj, še posebej to velja za Slovence. Po njegovem je bila JLA vsiljena vojna za obrambo Jugoslavije, to je morala spre ­ jeti, saj zanjo alternativa - vdaja in izdaja - ne obstaja. Na koncu je izjavil, da bo JLA nasprotnika prisilila, da bo spoštoval prekinitev ognja, da bo našla tiste, ki se skrivajo po jazbinah, vzpostavila kontrolo in stvari pripeljala do konca. 683 Adžičev govor v času, ko je Kadijevič po telefonu že sprejel premirje in okvirni dogovor, je izzval ugibanja o razlikah v vojaškem vrhu, zlasti med Ad­ žičem (ki je vztrajal pri jugoslovanski usmeritvi) in Kadijevičem (ki je vedno bolj podlegal srbski usmeritvi). Na tiskovni konferenci v Ljubljani 2. julija ob 21. uri so Kučan, Mesič in Kacin predstavili osnovne točke dogovora o premirju: L Prekinitev vseh sovražnosti takoj, najkasneje do 21. ure. 2. Razdvojitev JLA in TO, deblokada armadnih enot in vrnitev v vojašnice, deblokada in vrnitev odreda zvezne milice. * 685 682 Prav tam; gl. tudi: Mesić, Kako je srušena Jugoslavija, str. 71, 72. 685 Mesič, Kako je srušena Jugoslavija, str. 12, 73; Kolšek, Spomini, str. 246. - Adžičeva izjava je bila v celoti objavljena naslednji dan, 3. 7.1991, v Borbi, povzelo pa jo je tudi drugo časopisje. JLA in Slovenci 303 3. Vzpostavitev stanja na mejah v skladu z doseženim dogovorom z ES ob upoštevanju tri ­ mesečne zamrznitve odločitve o osamosvojitvi. 4. Izpustitev vseh ujetnikov brez kakršnihkoli pogojev ob največji skrbi za življenje in zdravje ujetnikov, to velja za obe strani. Po vzpostavitvi premirja naj bi se pogovori o medsebojnih odnosih v Jugoslaviji nadaljevali na najvišji ravni, vendar, kot je rekel Kučan, ob dejstvu, da po koncu te vojne nič ne bo tako, kot je bilo prej, saj je popolnoma spremenila odnose v Jugoslaviji. 684 685 Mesič, preplašen zaradi Kadijevičeve reakcije, se kljub dogovorjenemu premirju ni upal vrniti v Beograd, ampak je raje ostal v Zagrebu, od koder je komuniciral z nekaterimi zunanjimi ministri evropskih držav: Hansom Diet- richom Genscherjem, Douglasom Hurdom, Hansom van den Broekom in Aloisom Mockom, pa tudi z nekaterimi ambasadorji, med drugimi z Warre- nom Zimmermannom (ta mu je prenesel stališče ZDA, da morata Mesič in Markovič vzpostaviti kontrolo nad JLA, da bo jugoslovanska vlada, če bo še naprej uporabljala silo, izgubila simpatije ZDA, da se morajo jugoslovanski narodi sami odločiti, ali bodo živeli skupaj, ZDA ne podpirajo enotnosti za vsako ceno, vendar so tudi proti separatizmu in enostranskim odločitvam). Poanta Mesičevih informacij tujim državnikom je bila, da vojska ni več pod kontrolo, da je de facto izvedla puč in da se premier Markovič čuti njenega ujetnika. Predlagal je, naj Nemčija zahteva sklic izredne seje VS OZN (jugo ­ slovanska diplomacija je to namero s pomočjo Javierja Pereza de Cuéllarja in neuvrščenih držav potem uspešno preprečila), naj ES pošlje v Slovenijo in na Hrvaško opazovalce in pritisne na JLA, zlasti pa dopove Kadijeviču, da priznava samo tisto, kar sprejme predsedstvo, jasno naj tudi pove, da bo pri ­ znala Slovenijo in Hrvaško, če se vojska ne bo takoj umaknila v kasarne. 685 ES naj tudi podpre štiri dogovorjene točke premirja. Mesič je tudi menil, da pučiste vodi Adžič, Kadijevič pa da je njegov »ujetnik«. Podobne pogovore je z evropskimi državniki, zlasti z Genscherjem in Mockom, s katerima je bil stalno na zvezi, iz Ljubljane opravljal Drnovšek, ki je prek obeh zunanjih mi ­ nistrov zlasti skušal doseči, naj bi ES in ZDA, po možnosti pa še Rusija, izdale deklaracijo, da bodo takoj priznale Slovenijo in Hrvaško, če vojska ne bo prenehala s premiki. Mesičevo dramatiziranje situacije, Drnovškovi in drugi pozivi so imeli za posledico pritiske mednarodne skupnosti na Kadijeviča (Avstrijci, pa tudi Američani, so bili še posebej zaskrbljeni zaradi jedrske elek­ trarne Krško, prihajalo je namreč do groženj, da jo bo JLA bombardirala), Kadijevič pa se je umiril in obljubil, da bo prišel na sejo predsedstva SFRJ, ko jo bo Mesič sklical. Tudi intenzivnost vojaških spopadov se je po tem dogo ­ voru malo zmanjšala, vendar se razmere niso umirile. Že ponoči z 2. na 3. julij, pa tudi ves naslednji dan, 3- julija, je še prihajalo do manjših spopadov, predvsem na Štajerskem (Radenci, Središče ob Dravi, 684 Mesić, Kako je srušena Jugoslavija, str. 73, 74. 685 Prav tam, str. 76. 304 JLA in Slovenci Gornja Radgona), vojska pa je svojim enotam pomagala z letalskimi napadi. Iz Beograda je proti Sloveniji krenila oklepna gardna enota, kar je bila ali pro ­ pagandna poteza (Srbi so jo na poti navdušeno pozdravljali) ali še ena ne ­ umna odločitev vojaškega vrha, saj bi enota za skoraj 600 kilometrov dolgo pot do Slovenije potrebovala več dni, zato se je spotoma ustavila. Zvezna vlada je imenovala komisijo za pogajanja, vodila sta jo generala An ­ drija Rašeta (ki je pred sestankom s slovensko komisijo soglašal z ustavitvijo ognja) in Petar Gračanin. Obe komisiji (v slovenski so bili Miran Bogataj, Dušan Plut, Boris Žnidarič) sta se sestali na zagrebškem letališču Plešo. Po ­ gajanja, ki so sledila, so bila trda in naporna, polna obtoževanj ene strani na račun druge, pogajalci JLA so se hoteli v praktičnih rešitvah čim bolj približati stanju pred razglasitvijo osamosvojitve Slovenije, slovenska stran je hotela čim več od pridobljenega zadržati. Predvsem je nasprotovala kakršnikoli razpravi o političnih vprašanjih in je skušala pogovore omejiti predvsem na »tehni ­ čna«, tj. vojaška vprašanja. 086 Takoj ko so se spopadi umirili, se je povečal pritisk staršev, ki so imeli si­ nove v JLA v Sloveniji. Iz Beograda v Ljubljano se je napotila kolona petih avtobusov z ok. 500 starši, ki so v Slovenijo prišli 3- julija dopoldne. Podobno so se že precej prej, 16. maja, v Ljubljani organizirali tudi slo ­ venski starši, ki so ustanovili odbor staršev za varstvo in vrnitev slovenskih vojakov. Vodil ga je Janez Stergar. Imel je tudi pokrajinske odbore in si je prizadeval, da bi se rekruti iz JLA vrnili čim prej (pred začetkom napada na Slovenijo so jim namreč neprostovoljno podaljševali služenje). Odbor je de­ loval do vrnitve zadnjih rekrutov po koncu spopadov v Sloveniji. Deloval je kot organ civilne družbe, s stalno dežurno službo, tiskovnimi konferencami, javnimi tribunami, telefonskimi in pisnimi urgencami. Še pred začetkom spo ­ padov je od vojaških oblasti izposloval nekaj ugodnosti (odpusti vojakov iz t. i. prve in druge skupine v maju in prvi polovici junija, dostavljanje pošte, izhodi iz vojašnic ipd.), v vojni pa je sodeloval pri repatriaciji rekrutov (teh je bilo v začetku vojne ok. 6500, op. B. R.). Odbor je bil zaradi zlorabljanja polo ­ žaja rekrutov kritičen do obeh strani, torej tudi do slovenske oblasti. 686 687 Podobno so se organizirale tudi matere srbskih, malo kasneje pa tudi ma ­ kedonskih in bosanskih vojakov, ki so pritiskale na vodstvo JLA, naj njihove sinove vrne iz Slovenije in naj jih ne uporablja v bojih. Medijski učinek teh pritiskov je bil v Srbiji velik in je še dodatno prispeval k odločitvi srbskega vodstva in vrha JLA k umiku iz Slovenije. Dobro znamenje za morebiten konec spopadov je pomenila tudi izjava ameriškega zunanjega ministra Jamesa Bakerja, ki je tisti dan rekel, da »je jugoslovanska vlada prekoračila dovoljene meje pri uporabi sile«. Neuradna 686 Magnetogram 50. seje predsedstva RS, 3. in 4. 7. 1991. Arhiv predsednika RS. 687 Janez Stergar, Odbor staršev za varstvo in vrnitev slovenskih vojakov, rokopis. - Kolegu Stergarju se za posredovanje podatkov zahvaljujem. JLA in Slovenci 305 in formalno zanikana ameriška privolitev, da Markovič naredi red z vojsko, je bila tako uradno preklicana, vendar Markovič tedaj že ni bil več pomem ­ ben, pomembno je bilo, ali bo vrh JLA ravnal samostojno ali se bo podredil političnim organom, zlasti predsedstvu SFRJ in njegovim odločitvam. V skladu z dogovorjenim premirjem so se enote JLA 4. julija vendarle za­ čele umikati v vojašnice na Hrvaškem in v Sloveniji. Vojašnicam so v Sloveniji začeli vračati infrastrukturo, v slovenske roke pa je prešlo še nekaj preostalih mejnih prehodov. Ok. 12. ure so bili vsi mejni prehodi v rokah TO. Znova je stekel promet. Zvezno predsedstvo pod Mesičevim vodstvom in brez Drnov ­ ška se je sestalo na 123. seji. Kadijevič je ponovil zahteve, ki jih je izrekel Me­ siču in Tupurkovskemu po telefonu 2. julija, ko sta bila v Ljubljani. Predsedstvo je to sprejelo kot sklepe: - da se še isti dan izpustijo vsi ujetniki, - da se do 7. julija do 12. ure vzpostavi predvojno stanje, - da se naslednji dan, 5. julija, vojski in zveznemu sekretariatu za notranje zadeve vrnejo objekti in oprema - in da se še isti dan sprostijo vse kopenske in zračne komunikacije. Predsedstvo je verjelo Kadijevičevim zagotovilom, da se je JLA že vrnila v garnizone, zato zahteva po vračanju vojske v vojašnice sploh ni prišla med sklepe, pač pa je bila sprejeta zahteva, da se »oborožene enote TO in druge oborožene enote takoj umaknejo v mirnodobne objekte, najkasneje pa do 24. ure 4. julija«. 688 Tupurkovski in Bogičevič sta bila skupaj s Kadijevičevim pomočnikom Mičem Ćušićem zadolžena za nadzor nad izvajanjem sklepov predsedstva. Proti večeru je - v nasprotju z na videz pomirjujočimi procesi čez dan - znova prišlo do nove nevarnosti rušilnega napada JLA. Po mnenju vrha JLA Slovenija ni začela uresničevati komaj sprejetih sklepov zveznega predsedstva (premirje naj bi začelo veljati ob 24. uri), zato so se začele nove grožnje. Slovensko vodstvo je sicer prve informacije s seje zveznega predsedstva dobilo po seji po telefonu, vendar se do njih ni želelo opredeljevati, dokler ne bi dobilo natančnejših informacij od Tupurkovskega in Bogičeviča. Že vnaprej pa mu je bilo jasno, da so nekatere zahteve nesprejemljive (o vrnitvi na predvojno stanje na mejah) in da segajo prek tistega, kar je bilo dogovor ­ jeno z evropsko »trojko«. Vrh JLA je zaradi tega besnel, Kadijevič je prek Tu ­ purkovskega Kučanu sporočil, da Slovenija ni naredila nič od obljubljenega in da bo vojska ukrepala. Spodbujen s sklepi armadnega vrha iz 2. julija in z izdelanim načrtom napada, je dejal: »Dvignil sem vse, grem neselektivno, izbrisal jih bom z obličja zemlje.« 689 Vendar je Kadijevičevo oklevanje že imelo 688 Mesič, Kako je srušena Jugoslavija, str. 80. 689 Magnetogram 50. seje predsedstva RS, 3. in 4. 7.1991 (drugi del seje 4.7. se je pričel ob 20. uri). Arhiv predsednika RS. 306 JLA in Slovenci posledice, slovenskemu vodstvu je bilo jasno, da je to bitka s časom, ker se pripravlja mednarodna akcija oz. kot je rekel Rupel: »Oni skušajo narediti svojo svinjarijo prej, preden bo zalaufal ta proces.« 690 Bavčar je menil, da bo, če pride do neselektivnega napada, ogromno žrtev (čeprav JLA ne more uničiti vseh in vsega do konca), Janša pa je ocenjeval, da bo sicer prvi udar po mestih videti grozen, čeprav rezultati zaradi marsi ­ česa ne bodo tako grozni, imeli pa bodo velik psihološki učinek, večji kot bo materialna škoda. Menil je, da je treba le ohraniti živce in poskrbeti za medije, televizija ima rezervne lokacije in satelitski oddajnik, tako da jih ne bo mo ­ goče uničiti. 691 Vendar je tudi sam dvomil, da bi vojska zaradi javnega mnenja in pritiska tujine upala udariti po civilnih ciljih. Slovensko vodstvo je imelo informacije, da jugoslovanska diplomacija zu ­ naj umirja situacijo, da zatrjuje, da zvezna vlada in predsedstvo funkcionirata, da se armada umika in intervencija od zunaj ni potrebna. Ob sprejetju po ­ goja, da se na mejah vzpostavi prejšnje stanje in da se tako plačujejo tudi carin in ob »potolaženi Evropi«, za katero je bilo v Sloveniji (kot je rekel Ku ­ čan) očitno prelito premalo krvi, bi bila Slovenija spet tam, kjer je bila: v enotni Jugoslaviji, ki jo podpira zahodna diplomacija, in v neskončnih dogo ­ varjanjih s federacijo, ki ne bi vodila nikamor. Drnovšek je povedal, da so bili sklepi - kot mu je rekel Tupurkovski - na seji zveznega predsedstva sprejeti soglasno, generali pa so zaradi poraza v Sloveniji strašno jezni in užaljeni. Da Genscher sklepe že ima in da se mu zdijo dokaj normalni, da jih tujina sprejema, zato ocenjuje, da jih bo najbrž morala sprejeti tudi Slovenija, saj se JLA umika v kasarne. Ocenil je, da je javno mnenje v zahodnih državah sicer še vedno v slovensko korist, lahko pa se obrne, in dodal, da je morala tudi Nemčija podpisati sporazum o nem- ško-poljskih mejah, kar je bilo strašno boleče in tudi neke vrste umik, ampak drugače ni šlo. Po Drnovškovem mnenju je zavrnitev ultimata zaradi sloven ­ ske javnosti najbrž potrebna, da pa bo zunaj naletela na negativen odmev. 692 Podobne signale kot Drnovšek je dobival tudi Rupel, med drugim mu je De Michelis svetoval, naj ima Slovenija do sklepov predsedstva pozitiven odnos. Nemški konzul v Ljubljani Günther Seibert je Ruplu povedal, da ameriški predsednik George Bush tehta nekako takole: Ali pustimo, da se te male državice osamosvojijo, potem bo tako tudi v SZ, ali pa pustimo, da vdjska zmaga. Rupel je tudi menil, da se sicer stvari bolj nagibajo k priznanju samo ­ stojnosti, ob morebitni zaostritvi pa zlasti Avstrijci ponujajo kakršnokoli po ­ moč, »tudi prostor za vlado in družine, če bi bilo potrebno«. 693 Kljub hudim grožnjam vojaškega vrha in kalkulacijam o najhujši varianti je več znamenj kazalo, da dogajanje pelje v drugo smer, v internacionali ­ 690 prav tam ®’ Prav tam. 692 Zapisnik 51. seje predsedstva RS, 5. 7. 1991- Arhiv predsednika RS. 693 prav tam. JLA in Slovenci 307 zacijo, k pogajanjem in reševanju konflikta po politični poti, s čimer pa se vojska ni želela sprijazniti. Čeprav so bile Mesičeve ocene o Kadijeviču kot Adžičevem »talcu« pretirane, pa so se med pogledi vodilnih generalov kazale zaznavne razlike. Adžič je vztrajal pri trdi jugoslovanski varianti in pokoritvi Slovenije zaradi ohranitve Jugoslavije, Kadijevič pa je vedno bolj sprejemal srbsko logiko, da je treba Slovenijo zaradi upora in sramotnega poraza, v ka­ terega je prisilila JLA, kaznovati, potem pa dovoliti, da se odcepi. Vrh JLA je 5. julija, še vedno besen, ker Slovenija ni izpolnjevala pogojev predsedstva, načrtoval nadaljevanje akcij. Adžič je svoje stališče in načrte radi ­ kalnega dela vojske pojasnil v govoru, ki ga je imel v Centru visokih vojaških šol v Beogradu. Govoril je 150 oficirjem srbske in črnogorske narodnosti, ki so bili izbrani za poveljevanje enotam v Sloveniji in na Hrvaškem. Dejal je, da je JLA v vojnem stanju, kar sta ji vsilili secesionistični republiki Slovenija in Hrvaška, ki rušita temelje socialistične Jugoslavije, k njuni politiki pa se vse bolj nagibata Makedonija in BiH. Trdil je, da so razmere skrajno dramatične, teže kot leta 1941. Po njegovem mnenju je večstrankarski sistem sprl jugoslovanske narode; zvezna vlada in Markovič pa sta se z Zahodom tajno dogovorila za razbijanje Jugoslavije, čeprav se je za akcijo v Sloveniji odločil zvezni IS. Vzrok za to, da je JLA izgubila bitko, je videl v tem, da je bilo v akciji anga ­ žiranih premalo sil. Dodal je, da JLA kljub izgubljeni bitki ni izgubila vojne: enote JLA v garni ­ zonih v Sloveniji se urejajo in dopolnjujejo ter pripravljajo za nadaljnje naloge, vendar potre ­ bujejo »oficirje vašega ranga. Predsedstvo SFRJ je sprejelo sklepe, ki bodo Slovenijo prisilili, da vzpostavi prejšnje stanje. Če tega ne bo storila, bo vojaški vrh prisilil predsedstvo, da dovoli pritisk z vso silo.« Čeprav mnogi JLA očitajo silo, je še edina institucija, ki lahko reši Jugoslavijo pred razpadom in katastrofo bratomorne vojne. Parola »vsi Srbi v eni državi« je, kot je rekel, neuresničljiva, ker bi se začela vojna do uničenja, Jugoslavija pa rešuje tudi to vprašanje. Makedonija nima nobene možnosti, da ostane brez Jugoslavije, saj bi jo Bolgarija in Albanija hitro anektirali. Adžič je dejal, da je najtežja situacija v BiH, kjer so Srbi nerealni, saj zahtevajo Veliko Srbijo, česar pa ni mogoče uresničiti brez katastrofe. Svoje ambicije lahko Srbi uresničijo le znotraj Jugoslavije. Situacijo v armadi je ocenil za nestabilno. Napovedal je možnost intervencije od zunaj. Enote v Sloveniji morajo, kot je dejal, izpolniti vse ukaze, tudi če pri tem padejo vsi vojaki do zadnjega. Strah mora prisiliti nasprotnike v kapitulacijo, zato je treba uporabiti ogenj pri vseh, ki nasprotujejo armadnim akcijam. Zaključek Adžičevega govora je bil: »JLA ne odstopa od Jugoslavije v sedanjih mejah. Ta cilj bo hitro dosežen z uporabo ultimativne zahteve predsedstva SFRJ do Slovenije. Tega pa slovensko vodstvo ne bo sprejelo, ker bi to pomenilo kapitulacijo, zato ga bo treba realizirati z oboroženo silo. Pri tem se JLA ne bo ozirala na proteste zunaj (ES, sosednje države in drugi). Niti na možne izgube in eventualne posledice.«® 4 * Lovšin, Skrita vojna str. 222-227. - Povzetek govora je obveščevalni službi TO posredoval »polkovnik Jože«, tj. Karlo Gorinšek, ki je bil tedaj slušatelj v Centru visokih šol in se je pripravljal na generalski izpit. 308 JLA in Slovenci Po informacijah, ki jih je iz JLA posredoval polkovnik Karlo Gorinšek, je bil vojaški vrh prepričan, da ima pri svojih namerah polno podporo Miloše ­ viča in srbskega vodstva. Za akcijo proti Sloveniji je nameraval uporabiti pred ­ vsem Srbe zunaj Srbije, ki so bili za uresničitev vojaškega načrta še posebej zainteresirani in motivirani. Zato je JLA mobilizirala enote, jih dopolnjevala s sredstvi in strelivom, koncentrirala vojsko na mejnih območjih s Hrvaško, v Sloveniji in na Hrvaškem hitro urejala enote, ki jih je nameravala uporabiti v boju. Vse enote so se bojno usposabljale z uporabo pravega streliva in min ­ skih sredstev. Politična priprava je temeljila na jugoslovanstvu in sovraštvu do secesionistov ter poudarjanju superiornosti JLA, pa tudi na opozarjanju na nevarnost izdaje v lastnih vrstah, ki da jo je treba strogo kaznovati. Ideološka priprava je vsebovala tudi poudarjanje nevarnosti pred oboroženo interven ­ cijo zahodnih sil, česar JLA za nobeno ceno ne bo dovolila. Nova naloga v Sloveniji naj bi bila po predvidevanjih vojaškega vrha končana v petih do desetih dneh. 695 Oba visoka predstavnika vojaškega vrha sta govorila tudi po televiziji, le da je bil Kadijevičev nastop nekoliko blažji od Adžičevega. 696 695 Lovšin, Skrita vojna, str. 226. 696 prav tam , str 222-227; Kolšek, Spomini, str. 250; Janša, Premiki, str. 231-234. JLA in Slovenci 309 ALI »LEPA JUGOSLAVIJA« ALI SAMOSTOJNA SLOVENIJA? Med spopadi v Sloveniji se je v Srbiji in ponekod drugje po Jugoslaviji za­ čel spreminjati odnos do JLA, kritiki pa so bili še posebej izpostavljeni zve ­ zni organi, zlasti vlada in predsedstvo. V Srbiji je »novo voljo ljudstva« v glav ­ nem usmerjalo srbsko vodstvo. V Beogradu so demonstranti zahtevali odstop predsedstva SFRJ, oblikovanje vlade narodne enotnosti, umik JLA iz Slovenije in odgovornost vojaškega vrha zaradi neuspeha v Sloveniji. Krste z mrtvimi vojaki, ki so prihajale iz Slovenije, so kritike še zaostrile. Začel se je množičen osip kadrov nesrbske narodnosti v JLA. Ta je praktično postajala srbska arma ­ da. Že 3. julija, ko so se srbski starši ustavili v Zagrebu in se v histeričnem ozračju pogovarjali z Avramovičem in drugimi predstavniki 5. vojaškega ob ­ močja, je postajalo jasno, da skušajo srbske oblasti osebno stisko staršev izko ­ ristiti za svojo politiko umika JLA na »pravo mejo«. 697 Sicer pa so politiko srbskega vodstva že po prvih porazih JLA v Sloveniji nakazali promiloševičevsko usmerjeni študenti, ki jih je srbsko vodstvo že večkrat uporabilo za »izražanje volje ljudstva«. Na demonstracijah pred srb ­ sko skupščino 30. junija so zahtevali, naj se JLA umakne iz Slovenije. 698 Da je šlo za načrtno in koordinirano akcijo srbskega vrha, potrjuje tudi Jovičeva razprava istega dne na seji Sveta za varstvo ustavne ureditve, češ da bo Slo ­ venija najbolj kaznovana, če bo takoj sprejeta odločitev o njeni izključitvi iz Jugoslavije. Skupščina SFRJ bi po njegovem mnenju morala takoj izjaviti, da spoštuje pravico slovenskega naroda do samoodločbe in odcepitve, določiti novo mejo in zahtevati od republiških skupščin, da to odločitev potrdijo. Iz­ vesti je treba finančno, devizno in vse druge ločitve ter od tujine zahtevati, naj Slovenije ne prizna, dokler ne bo na podlagi jugoslovanskih zakonov izvedena popolna razmejitev. Brez tega Jugoslavija vstopa v vojno, ki nima nobenega smisla in je ne more dobiti. Jovič je tudi menil, da mora odločitve o uporabi vojske sprejemati predsedstvo, čeprav nima predsednika, ne pa vlada, ki za to nima pristojnosti. Jovič je svojo razpravo označil kot »prvo na ­ poved v okviru enega od organov predsedstva SFRJ, da je treba dvigniti roke nad Slovenijo«. 699 697 O tem načrtu je podpredsednik srbske skupščine Pavič Obradovič obvestil Vaša Predo- jeviča (Predojević, V precepu, str. 146). 698 Tasič, Kako sam branio Antu Markoviča, str. 124. 699 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 336. - Gl. tudi: Laura Silber, Allan Little, Smrt Jugoslavije, Lj. 1996. Izvirnik je izšel leta 1996 v Londonu pod naslovom The Death of Yugoslavia. 310 JLA in Slovenci Tedaj se z njim ni strinjal nihče. Hrvaška se je bala, da bo ostala sama v spopadu z Jugoslavijo, BiH in Makedonija sta se bali srbske majorizacije. Kadijevič in JLA nista upala odkrito stopiti na srbsko stran. Vendar je bilo srbsko vodstvo že odločeno, da opusti centralistični jugoslovanski scenarij in se loti uresničitve velikosrbskega, za kar pa je nujno potrebovalo vojsko. Dva dni kasneje, 2. julija, so poslanci srbske socialistične stranke v srbski skupščini izjavili, da nimajo nič proti odcepitvi Slovenije, Miloševič pa je de­ jal, da mora JLA braniti tiste narode, ki želijo ostati v Jugoslaviji. Kadijevičeva stališča o nadaljnjem ravnanju JLA v Sloveniji so se odločilno spremenila 5. julija, ko so se sestali Jovič, Miloševič in Kadijevič. Jovič je na sestanku razmere ocenil kot tragične: JLA je v Sloveniji poražena in potolčena, morala vojske je nizka, srbsko ljudstvo izgublja zaupanje v JLA, opozicija za­ hteva oblikovanje srbske vojske. Vsem je jasno, da se vojni ni mogoče izogniti in da je JLA skoraj razpadla. Srbsko gibanje obnove izvaja neposredno pro ­ pagando, naj se rezervisti ne odzivajo na pozive, naj dezertirajo. Menil je, da gre za izdajo. Matere vojakov demonstrirajo - zahtevajo, naj se »otroci vrnejo iz vojske«. Srbsko ljudstvo se popolnoma zmedeno na veliko pridružuje opo ­ ziciji. »Zahtevajo naše odstope,« je dodal. Miloševič in Jovič sta od Kadijeviča odločno zahtevala: L Slovencem odgovoriti ostro, z vsemi sredstvi, vključno z letalstvom, jim absolutno ne več dovoliti, da šikanirajo JLA. Nato se umakniti iz Slovenije. 0 tem bomo sprejeli pravočasno odločitev. 2. Glavne sile JLA zbrati na črti Karlovec-Plitvice na zahodu; Baranja, Osijek, Vinkovci-Sava na vzhodu in Neretva na jugu. Tako do dokončnega razpleta oziroma do svobodne opre ­ delitve ljudstva na referendumu vojaško nadzorovati vsa ozemlja, na katerih živijo Srbi. 3. Popolnoma odstraniti Hrvate in Slovence iz vojske. Če vojska akcije v Sloveniji ne bo začela takoj, sta poudarila, bo s tem iz­ gubila Srbija, saj bo potem razpadla tudi vojska (s čimer bi se postavilo vpra ­ šanje, kdo bi lahko legitimno zasedel meje velike Srbije, op. B. R.). Kadijevič je brez razprave sprejel vse zahteve. Navsezadnje ni šlo le za patriotizem (bodisi jugoslovanski bodisi srbski), pač pa tudi za ohranitev vsaj jedra vojske in seveda tudi številnih privilegijev, ki so jih imeli oficirji. Za izvedbo je predvidel šest do deset dni časa, Jovič in Miloševič pa sta zahtevala, naj vojska to stori v dveh do treh dneh, češ da bosta sicer Avstrija in Nemčija prej priznali Slovenijo in Hrvaško in takrat vojaška intervencija ne bo več mogoča. Kadijevič je to sprejel, dogovorili pa so se tudi, da vrh JLA pred ­ sedstvu SFRJ postavi dve možnosti: ali da prisili Slovence k izvajanju odločitev predsedstva o tem, da morajo prepustiti mejo nadzoru JLA in spoštovati zve ­ zne zakone, ali pa da predsedstvo ukaže JLA, naj zapusti Slovenijo. Predvi ­ devali so, da bo tako v prvem kot v drugem primeru prišlo do spopada, ker JLA in Slovenci 311 Slovenci ne bodo brez boja dopustili, da bi jim odpeljali tehniko. Menili so, da jim v tem spopadu ni treba prizanašati. 700 Slovensko vodstvo se je na seji sestalo 5- julija ob 9-30 zjutraj. Tedaj Adži- čevega govora, ki se je začel ob 13-00, še ni poznalo (njegov povzetek je v Slovenijo prišel 6. julija proti večeru). So pa med sejo po faksu prihajali sklepi zveznega predsedstva. Na Omanovo vprašanje »Ali imamo že kaj od ultimatov predsedstva?« je Kučan odgovoril, da pravkar prihajajo. Glasno je prebral zaključek: »Sprovođenjem ovih odluka obezbedit će se uslovi za normalan život i rad građana u Republici Sloveniji.« In ironično dodal: »Za to je pa treba Mesiču res čestitati.« Slovensko vodstvo, ki je bilo stisnjeno med grožnje vrha JLA in pritiske iz tujine, naj sklepe predsedstva sprejme, je oblikovalo preliminarna stališča, s katerimi je želelo odgovoriti na zahteve predsedstva: - nesprejemljivo je postavljanje ultimatov brez pogajanj, kot da gre za center na eni strani in uporno provinco na drugi, ne pa za sporazumno reševanje sporov med dvema drža ­ vama; - zahteva, da se na mejah vzpostavi stanje, kot je bilo pred 25. junijem, je za Slovenijo ne ­ sprejemljiva; - vse enote in ustanove JLA v Sloveniji so že deblokirane, veliko, zlasti manjših vojašnic pa je vojska že zapustila; - tanke in drugo motorizacijo je JLA umaknila v vojašnice, tistih, ki jih je TO v bojih zasegla; pa ni mogoče vrniti pred podpisom dogovora o povrnitvi škode; - enote TO se ne morejo vrniti nikamor, saj nimajo vojašnic; - ceste so bile ponoči sproščene, blokade umaknjene, Brnik usposabljajo in bo kmalu odprt za promet; - Slovenija bo vojakom dala na izbiro, da se lahko takoj vrnejo v JLA (opozorila pa jih bo na stališče JLA, da se morajo po 15-dnevnem dopustu vrniti na služenje vojaškega roka) ali pa da jih pridejo iskat starši; - prekinitev ognja za sedaj velja. Naslednji dan, 6. julija, sta se oba člana zveznega predsedstva, določena za posrednika, udeležila seje slovenskega predsedstva. Razprava slovenskega vodstva je potekala v skladu s sklepi, o katerih se je dogovorilo prejšnji dan: Slovenija je v vojni, ki ji je bila vsiljena, zato ne more sprejeti nobenih ultimativnih zahtev, zlasti pa ne zahteve po vrnitvi prejšnjega stanja na mejah. Zvezno predsedstvo se mora nujno distancirati od Adžičevih in Negovanovičevih groženj. 701 Druge zahteve so večinoma izpolnjene, ceste so prehodne, vojašnice odblokirane, vrnjena jim je bila infrastruktura, o nere ­ šenih stvareh (npr. izpustitvi ujetnikov in odpustitvi slovenskih vojakov iz JLA) se je slovenska stran pripravljena pogajati takoj. 700 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str: 340. 701 Magnetogram 52. seje predsedstva RS, 6. 7. 1991, prvi del. Arhiv predsednika RS. 312 JLA in Slovenci Tupurkovski je vztrajal, da se JLA vrne na zeleno mejo in v karavle, v zvezi s carinami pa je dopuščal možnost dogovora, da jih opravljajo slovenski cari ­ niki v korist oz. v funkciji federacije. Kučan ga je zavrnil, češ da z Bogičevičem nimata mandata za pogajanja, da prisostvujeta seji slovenskega predsedstva, ne pa pogajanjem med zveznim in slovenskim predsedstvom. Velik del pogovora je bil namenjen razčiščevanju, kdo krši premirje in kako. Na koncu so ugotovili (to so zapisali tudi v sporočilu s seje), da se ni mogoče pogovarjati s stališča ultimatov, da je Slovenija 25. junija razglasila samostojnost in prevzela vse izvrševanje funkcij na svojem ozemlju, JLA pa je izvršila agresijo. V Sloveniji je vojna, ki še ni končana, ampak gre za preki ­ nitev ognja, Slovenija ni kapitulirala, prekinitev ognja omogoča ureditev na ­ čina nadaljnjega uresničevanja nesporne pravice Slovenije do samoodločbe in neodvisnosti, tako da pri tem ne bi bili oškodovani interesi drugih in ogro ­ žena mir in varnost v Evropi. Za slovensko predsedstvo je najpomembneje, so poudarili, da dobi zagotovilo vseh republik in organov federacije, da se ne bo uporabila oborožena sila. Dodali so, da bo vprašanje stanja na meji tre ­ ba razčistiti naslednji dan, na sestanku s »trojko« ES, vendar ob upoštevanju dejanskega stanja; na tem sestanku bo tudi treba opredeliti vsebino trime ­ sečnega roka. Dogovorili so se, da je treba čim prej realizirati ustanovitev že dogovorjene skupne komisije zveznih organov in Republike Slovenije za nad ­ zor nad prekinitvijo ognja, za kar se bosta zavzela tudi oba člana zveznega predsedstva. 702 V večernem delu razširjene seje slovenskega predsedstva so že razpravljali o javno izraženih srbskih stališčih, da naj JLA varuje tiste dele Jugoslavije, ki želijo v njej ostati, in da ne bodo nasprotovali nobenemu, ki želi oditi (niso pa seveda vedeli za konkreten dogovor med Kadijevičem in srbskim vod ­ stvom). Srbska odločitev, kot je ugotovil Kučan, terja nov strateški premislek in ustrezen odgovor. Vendar so bile v tistem trenutku pomembnejše priprave na brionska poga ­ janja in reševanje konkretnih zadev (med sejo je npr. prišla delegacija staršev iz drugih republik in zahtevala pogovor z Janšo in enim od članov predsed ­ stva). Eno od vprašanj je bilo, ali vrniti vojne ujetnike ali ne (šlo je za 221 ofi ­ cirjev). Janša je bil proti temu, saj bi jih lahko zamenjali za ok. 2000 sloven ­ skih rekrutov, kolikor jih je bilo tedaj še vJLA. Kučan je predlagal, naj bi rekli, da so proti njim sproženi kazenski postopki in da trenutno vsak primer po ­ sebej preučujejo (nepripravljenost, da oficirje vrnejo, je potem na Brionih sprožila hud zaplet). Glede meje so predlagali kompromis, da bi na njej po ­ stavili dve tabli in dve zastavi, slovenski organi bi opravljali servis zajugosla- vijo, mejo pa bi varovali po evropskih načelih (z milico in brez vojske). Vsem je bilo jasno, da bodo pogajanja trda, da bo evropska »trojka« verjetno vztra ­ jala pri vrnitvi na stanje pred vojno, saj je ES podpirala tudi sklepe zveznega 702 Zapisnik in magnetogram 52. seje predsedstva RS, 6. 7. 199L prvi del, ob 8. uri (sporočilo za javnost). Arhiv predsednika RS. JLA in Slovenci 313 predsedstva s 4. julija, načeloma pa bi imela rada, kot je rekel Bučar, »lepo Jugoslavijo«. 703 Mednarodni pritisk, neposredna pogajanja na Brionih in notranja razha ­ janja v vrhu JLA, ki se je kot večnacionalna armada po napadu na Slovenijo bliskovito razkrajala, so preprečili prvi del srbsko-armadnega načrta, tj. kazno ­ vanje Slovenije, preden bi ji dovolili, da se pod zveznimi pogoji odcepi. Ven ­ dar nevarnost totalnega napada JLA na Slovenijo kljub temu ni bila odprav ­ ljena, je bila pa precej manjša in navsezadnje se spopadi niso obnovili. Brionska pogajanja 7. julija 704 so v zvezi z vojaškim področjem potekala pod vplivom zahtev zveznega predsedstva in stališč evropske »trojke«. Do ­ govorjeno je bilo, da je treba odblokirati vse vojaške objekte in enote ter JLA vrniti zaplenjene objekte in opremo, da se morajo enote JLA brezpogojno vrniti v vojašnice, da je treba zagotoviti prehodnost vseh cest, da je treba izpustiti vse ujetnike do 24. ure 8. julija 705 (ker Slovenija tega ni storila do dogovorjene ure, so v Beogradu že pripravljali letalski napad, brionski do ­ govor pa je postal vprašljiv), na mejah pa vzpostaviti prejšnje stanje. Po brionskih pogovorih se je napetost še nadaljevala, JLA in Slovenija sta se medsebojno obtoževali kršitev dogovorov, JLA je grozila s ponovnimi na ­ padi, slovensko vodstvo pa je na predsedstvo naslavljalo pisma z zahtevami, naj se JLA drži dogovorov. V Slovenijo sta na posredovalno misijo še dvakrat prišla Tupurkovski in Bogičevič, začela pa je delovati tudi misija ES. Tupurkovskega in Bogičeviča je slovensko vodstvo ob prvem obisku, sku ­ paj z generalom JLA, ki ju je spremljal, poslalo v razrušeno Gornjo Radgono. Vrnili so se pretreseni nad tem, kar so videli. Srbska propaganda je v tistem času skušala čim bolj nazorno prikazati, da so razmere v Sloveniji za JLA nevzdržne, kar je pomenilo začetek pripravljanja javnosti na umik JLA iz Slovenije. Slovenska stran je bila za umik seveda še bolj zavzeta, ne samo zaradi ključnih osamosvojitvenih razlogov, pač pa tudi zaradi povsem pragmatičnih problemov, saj ni mogla v neskončnost vzdrže ­ vati pripravljenosti TO, v kateri je prihajalo do raznih težav, med drugim do pogostih nesreč in pijančevanja. 706 Že med brionskimi pogovori, v senci uradnih sestankov, je Drnovšek sku ­ šal z Jovičem in Brankom Kostičem doseči, da bi srbski blok v predsedstvu 703 Zapisnik in magnetogram 52. seje predsedstva RS, 6. 7. 1991, drugi del, ob 20. uri. Arhiv predsednika RS. ™ Več o tem v poglavjih Slovenci in federacija ter Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve. 703 Tasič, tedaj že tiskovni predstavnik zveznega IS (2. julija, po odstopu Slovenca Darka Mari ­ na, ga je na ta položaj imenoval Markovič), je o domnevno obupnem položaju ujetih vojakov in oficirjev pripravil informacijo (slovenska stran je skušala propagandni pritisk ublažiti s prevodom Adžičevega govora). Na zahodne pogajalce pa so pritiskali tudi armadni predstavniki. Kučan je na 53. seji predsedstva 7. 7. propagandni pritisk zaradi vojakov opisal takole: »Sporočili so mu (Van den Broeku, op. B. R.), da Slovenci tako rekoč jejo žive ujetnike, da jim črvi lezejo skozi oči, da se jim rane gnojijo in nimajo zdravniške pomoči, da nimajo hrane.« m fQa 57 sejj predsedstva 12. 7. 1991 je ob Omanovih pritožbah na račun razmer v TO Janša povedal, da so res težave in »da smo imeli več ranjenih od nesreč kot od bojev«, vendar je to posledica tega, da ni več aktivnosti in da se lahko stvar reši le z odpuščanjem ljudi domov. 314 JLA in Slovenci izglasoval sklep o umiku JLA iz Slovenije. 707 Pogovori o tem so se telefonično nadaljevali tudi v naslednjih dneh, slovenska skupščina pa je 10. julija, ko je sprejemala Brionsko deklaracijo, v okviru predloga skupščinam drugih re ­ publik (o priznanju neodvisnosti Slovenije, o nadaljnjem sodelovanju, o zago ­ tavljanju prostega pretoka kapitala, ljudi, idej in blaga) sprejela tudi sklep, da drugim republikam in federaciji predlaga umik JLA iz Slovenije. Že dva dni pred tem, 8. julija, je srbska skupščina uradno zahtevala od zveznih organov in od JLA, naj zaščitijo samo tisti del Jugoslavije, na katerem so se narodi izjasnili, da želijo živeti skupaj. 708 S tem je bila zahteva po umiku JLA na slo ­ venski in srbski strani tudi uradno »pokrita«. Jovič, Miloševič in Kostič so v naslednjih dneh po sprejetju Brionske de­ klaracije prepričevali Kadijeviča, naj se JLA umakne iz Slovenije na meje pri ­ hodnje, »okrnjene« Jugoslavije (sestanek v zvezi s tem so imeli 11. julija), vendar se je vrh JLA izmikal in na 124. seji zveznega predsedstva 12. julija (bila je brez Drnovška, .ker ni hotel priti v Beograd) zahteve ni hotel podpreti, čeprav je Kostič dejal, da mora vojska takoj zapustiti ta »germanofilski, z mi ­ litarizmom zastrupljeni in s protijugoslovanstvom indoktrinirani narod«. 709 Predsedstvo je nato sprejelo odlok o demobilizaciji vseh oboroženih enot, razen JLA, o vzpostavitvi mejnega režima, kakršen je bil pred 25. junijem, in o ustvarjanju pogojev za normalno delovanje JLA.710 Odlok ni imel nikakršnih posledic. Umiku JLA se je od članov predsedstva upiral zlasti Mesič, ki je vedel, da to pomeni koncentracijo enot JLA na Hrvaškem, pomisleke pa je imel tudi kosovski član Sejdo Bajramovič. Tupurkovski je očital, da hočejo JLA umak ­ niti, »kot da je poražena«, kar da je katastrofalno. Dokončen sklep ni bil spre ­ jet, o umiku naj bi razpravljali na naslednji, 126. seji, katere pa ni bilo oz. se je del predsedstva sestal na Brionih, del pa v Beogradu. Mesiču je potem uspelo sklicati 127. sejo v Beogradu 18. julija. Razpravi o umiku JLA iz Slovenije se je hotel izogniti s tem, da je predlagal razpravo o razmerah na Hrvaškem, kar pa so drugi zavrnili. Poprejšnji dogovori med Drnovškom in srbskim blokom ter pritiski Joviča in Miloševiča na Kadijeviča so obrodili uspeh. Kadijevič ni imel kam, ostala mu je le še Srbija, saj v JLA, kot je poročal Brovet na seji predsedstva, ni hotel več nihče: največ rekrutov, pa še to malo, so dobili iz Bosne, iz Hrvaške le 17, iz Slovenije nobenega, makedonska vlada je sprejela sklep, da jih sploh ne bo pošiljala, v Srbiji pa so starši še naprej zahtevali, naj jih ne pošiljajo v Slovenijo in na Hrvaško. S šestimi glasovi za (štirimi srbskimi, Tupurkovskega in Drnovškovim), Me­ sičevim proti in vzdržanim Bogičevičevim je predsedstvo na koncu sprejelo 707 Drnovšek, Moja resnica, str. 252, 253. 708 Tasić, Kako sam branio Antu Markoviča, str. 140. 709 Mesić, Kako je srušena Jugoslavija, str. 105. 7,0 Odlok je objavljen v: Kolšek, Spomini, str. 335. JLA in Slovenci 315 odlok, da se do dokončnega dogovora o prihodnosti Jugoslavije enote JLA umaknejo iz Slovenije (kar pa ne prejudicira niti ozemeljske celovitosti niti prihodnje ureditve Jugoslavije), slovenski pripadniki stalne sestave JLA pa naj se v treh mesecih odločijo, ali bodo ostali v JLA. V odloku je pisalo, da njegova uresničitev ni povezana z imovinskimi vprašanji med Slo ­ venijo in federacijo; da bodo pristojni slovenski organi poskrbeli, da umik ne bo v ničemer oviran; da morajo biti do odhoda enot JLA omogočeni vsi pogoji za njihovo normalno delo ­ vanje, vsem pripadnikom JLA in njihovim družinam pa omogočeno prosto gibanje po Slove ­ niji; da se pripadnikom JLA, ki se želijo preseliti v druge republike, to omogoči z vso premično lastnino, stroške bo krila JLA; da bo štab vrhovne komande poskrbel za varne, urejene in učinkovite premike enot in vseh drugih dejavnosti, ki jih predvideva odlok o umiku. 7" JLA se je umaknila v dogovorjenem trimesečnem roku. Slovenska stran je bila zainteresirana, da se čim bolj gladko izpelje, hkrati pa so predstavniki TO s tehničnimi dogovori stvari skušali zavlačevati, tako da bi čim več orožja in opreme ostalo v Sloveniji, zaradi česar je občasno prihajalo do polemik v slo ­ venskem vodstvu. Takoj po tem, ko je bil objavljen odlok zveznega predsed ­ stva o umiku JLA iz Slovenije, je ponekod med oficirji prišlo do emotivnih re ­ akcij. Poveljnik (prej načelnik) 5. letalskega korpusa polkovnik Ljubomir Bajič je Kadijeviča razglasil za izdajalca, zbral je nekaj pilotov in jim naročil, naj bombardirajo posamezne cilje v Sloveniji, vendar je potem ukaz preklical. 711 712 Spopadi v Sloveniji so terjali smrt 65 ljudi: 37 pripadnikov JLA, 2 pripad ­ nikov TO in milice, 16 civilistov (od tega 10 tujcev, večinoma voznikov tovor ­ njakov). Na slovenski strani je bilo na položajih ok. 15 000 pripadnikov TO, ok. 20 000 rezervistov, 2000 pripadnikov milice in ok. 5000 lovcev. Na strani JLA je delovalo ok. 2000 vojakov nacionalno mešane sestave (od 45000 voja ­ kov in 4000 oficirjev, kolikor jih je bilo na 5. vojaškem območju). Ok. 15 000 vojakov je bilo blokiranih v vojašnicah. Spopadi so zajeli ok. 2 odstotka slo ­ venskega ozemlja. JLA ni uporabila razpoložljivega topništva (ok. 1000 topov, minometov in večcevnih raketometov), uporabila je le manjši del od 1160 tankov in oklepnih vozil v sestavi 5. vojaškega območja, 3 odstotke zmoglji ­ vosti jugoslovanskega vojnega letalstva oz. ok. 15 odstotkov vseh zmogljivosti, ki so bile v pristojnosti 5. vojaškega območja. Prvotni taktični uspeh (zasedba prehodov - 133 od 137 v 48 urah) pa se je prelevil v strateško polomijo, ker JLA ni računala na odpor in ni ustrezno zavarovala ter oskrbela svojih enot. 713 Spopadi v Sloveniji so dobili različna imena in oznake: v Sloveniji se naj ­ večkrat uporablja izraz »vojna za Slovenijo« ali »desetdnevna vojna«, Anton Bebler jo je označil kot »malo vojno« (Mini-War), obstajajo še druge oznake: »obmejno-carinski spopad«, »poseg oz. posredovanje JLA v Sloveniji«, »dogo ­ 711 Mesič, Kako je srušena Jugoslavija, str. 123, 124; Kolšek, Spomini, str. 336. 712 Zapisnik 61. seje predsedstva RS, 21. 7.1991, razprava Janeza Janše. Arhiv predsednika RS. 713 Anton Bebler, Zakaj je vojna ostala na uzdah, Delo, Sobotna priloga, 22. 12. 2001, str. 8, 9. 316 JLA in Slovenci vorjena vojna« (med Slovenijo in Srbijo, op. B. R.), pa tudi nekatere pejora ­ tivne oznake, npr. Tudmanova o »operetni vojni«. Nekateri vojaški analitiki jo definirajo kot začetek državljanske vojne v Jugoslaviji ali kot »secesijsko voj ­ no«, »notranji spopad med centralno državno oblastjo in federalno enoto, ki je imela očitno secesionistične namene«, drugi govorijo o »klasični« agresiji JLA na Slovenijo. Spopad v Sloveniji je ostal v senci kasnejših vojn na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Njegovo bistvo niti ni toliko v tem, kaj se je zgodilo, pač pa pred ­ vsem v tem, kaj bi se lahko, če Slovenija vojaško (še bolj pa politično) ne bi bila pripravljena vsaj toliko, kot je bila. In njegov največji dosežek je bil v tem, da žrtev (po zaslugi pluralnega odločanja v političnem vrhu in uspešne kom ­ binacije vojaških in političnih ukrepov) ni bilo več. In da se nobeden od slo ­ venskih poveljnikov ni znašel pred haaškim sodiščem, kar pomeni, da so spo ­ padi ostali v »civiliziranih« okvirih, kolikor to za oborožene spopade lahko sploh rečemo. Na to sta navsezadnje vplivala tudi relativno kratko obdobje spopadov in specifičnost razmer, ki sem jih opisal (nacionalno mešana se­ stava JLA, dolgoletno skupno življenje, defenzivno ravnanje dela slovenskih, hrvaških in nekaterih drugih oficirjev, stalni politični pritiski, ohranjanje ko ­ munikacije med nasprotujočima si stranema). Z vojaškega vidika je vsebino spopadov med zunanjimi opazovalci, naklonjenimi Sloveniji, morda še naj ­ bolj jedrnato opisal Viktor Meier: »Vojaške operacije so skoraj povsod pote ­ kale po enaki shemi: prvega dne so armadne enote korakale proti meji, drugi dan so se zadrgnile mreže slovenske TO in tretjega dne so se morale armadne enote zvečine predati in večina vojašnic je bila blokirana. Samo en trenutek je bil med celotnim soočenjem, ki je vnesel nekaj živčnosti med slovensko vodstvo. To je bilo med 1. in 2. julijem 1991, ko je vojska začela iz zraka napa ­ dati slovenske cilje, med drugim televizijske oddajnike in komunikacijske na ­ prave. Slovenci niso imeli orožja, s katerim bi se branili visoko letečih letal.«714 Čeprav jo je v primerjavi s kasnejšo vojno na Hrvaškem in v BiH Slovenija odnesla sorazmerno dobro, pa je dostikrat izrečena teza, da zato, ker jo je Srbija pustila oditi iz Jugoslavije, precej poenostavljena. Če bi jo mogli (za ceno, ki se'jim ne bi zdela previsoka), bi jo Srbi zagotovo zadržali, zlasti pa Markovič in vojaški vrh. To, da ni bilo več žrtev, je zasluga dobrih priprav, točnih analiz in uravnoteženosti v slovenskem vodstvu. V velikem delu pa tudi sposobnosti slovenskih politikov in diplomatov, ki so za pogajalsko mizo znali ubraniti vojaške uspehe. Zadnji vojak JLA je zapustil slovensko ozemlje iz koprskega pristanišča 26. oktobra 1991. Dolgo in zapleteno razmerje med Slovenijo in JLA, v katerem je armada prešla pot od osvoboditeljice v drugi svetovni vojni, prek učinko ­ vite braniteljice meja po njej in zveste pomočnice pri obnovi in graditvi ter ob naravnih nesrečah, do napadalke, se je s tem končalo. 7M Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija, str. 250. JLA in Slovenci 3Y1 MEDNARODNI VIDIK SLOVENSKE OSAMOSVOJITVE Slovenija še petdeset let ne bo prizna­ na, če razglasi samostojnost. Gianni de Michelis (1991) Mislim tudi, da je bila napaka prehitro priznanje Slovenije in Hrvaške, kar sta v bistvu izsilila Nemčija in Vatikan. Gianni de Michelis (2001) SLOVENSKA ZUNANJA POLITIKA PRED LETOM 1990 Zunanja politika je eden najpomembnejših elementov v delovanju drža ­ ve. Ker Slovenci do začetka devetdesetih let nismo imeli svoje države, lahko - kar zadeva prejšnja obdobja — govorimo le o posameznih fragmentih slo ­ venske zunanje politike. Posamezni Slovenci so se izkazali v diplomatskih službah Avstro-Ogrske in obeh Jugoslavij. Samostojnejša slovenska zunanja politika se je pričela ob koncu prve svetovne vojne z nastankom Države Slo ­ vencev, Hrvatov in Srbov. Ta država je izpolnjevala kriterije, ki jih med ­ narodno pravo zahteva za nastanek in obstoj držav (prebivalstvo, ozemlje, organizirana lastna oblast, sposobnost imeti odnose z drugimi državami, izpolnjevanje meddržavnih obveznosti). V kratkem mesecu obstoja ni do ­ segla splošnega mednarodnega priznanja, priznale pa so jo posamezne drža ­ ve, kot Nemška Avstrija, Kraljevina Srbija in Madžarska demokratična repub ­ lika. Slovenska Narodna vlada je na mednarodnem področju prevzela velik del pristojnosti Narodnega vijeća v Zagrebu in se uveljavila kot subjekt tudi v mednarodnem življenju. Njen obstoj in delovanje so upoštevale vlade ne ­ katerih evropskih držav (Poljske, Avstrije, Češkoslovaške), ki so v Ljubljano poslale svoje diplomatske, trgovske ali vojaške predstavnike, z njo so sode ­ lovali tudi predstavniki antantnih sil (zlasti v zvezi z mejnim vprašanjem na Koroškem in Štajerskem) in Madžarska. Narodna vlada je imela svojega pred ­ stavnika na Dunaju. 715 Seveda pa je bil odnos teh držav do Narodne vlade čisti pragmatizem, s katerim so skušale reševati težave ob koncu vojne, dejan ­ ski mednarodni sogovornik v procesu nastajanja nove jugoslovanske države je bila srbska vlada. Za velik uspeh slovenske diplomacije oz. diplomacije Države SHS lahko štejemo ženevski dogovor s srbsko vlado o federativni ureditvi bodoče Ju ­ goslavije, za katerega je bil zaslužen zlasti Anton Korošec. Dogovor se ni uresničil, ker ga je anulirala srbska vlada. Precej slabše pa so se Narodna vla ­ da v Ljubljani, Narodno vijeće v Zagrebu in kasneje diplomacija Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev izkazali pri reševanju mejnega vprašanja na Koro ­ škem in Štajerskem ter na Primorskem. Ugodneje se je stvar iztekla z vzhodno mejo, vendar je bila priključitev Prekmurja k Jugoslaviji bolj posledica med ­ narodnih okoliščin (zlasti ustvarjanje sanitarnega kordona proti sovjetski Ru ­ siji in revolucija na Madžarskem) kot pa spretnosti slovenske (jugoslovanske) 715 Jurij Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918. Študija o slovenski državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, Lj. 1998, str. 61-89- Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 321 diplomacije na mirovni konferenci v Parizu in političnega vodstva v Ljubljani, ki se s Prekmurjem ni kaj dosti ukvarjalo. Načrti o drugačnem mednarodnem položaju Slovenije in mednarodne po ­ bude v zvezi z njim so se v slovenski politiki znova začeli pojavljati med dru ­ go svetovno vojno, tako na partizanski strani kot v meščanskem taboru. Če pustimo ob strani načrte o rešitvi slovenskega narodnega vprašanja znotraj »novega evropskega reda« pod nemškim nacističnim in italijanskim fašisti ­ čnim škornjem, v katerem naj bi Slovenija dosegla status protektorata po zgledu NDH ali Slovaške, in pa razne utopične načrte o srednjeevropskih (kon)federacijah, se je v obeh političnih taborih postopoma oblikovala za­ hteva po obnovi Jugoslavije (kot kraljevine oz. kot republike) na demokra ­ tični (federativni) podlagi s popravki mednarodnih meja, ki naj bi omogočili združitev vsega slovenskega etničnega ozemlja. Slovenske diplomatske dejav ­ nosti, s katero naj bi zaveznikom prikazali problem slovenskega nacionalnega vprašanja in možnost za njegovo rešitev po vojni (še zlasti v zvezi z mejnim vprašanjem ter Trstom in Koroško ipd.), je bilo med drugo svetovno vojno kar precej, vendar je bila pri meščanskih politikih potisnjena v okvire dejav ­ nosti begunske kraljeve vlade, ki je hotela ohraniti Jugoslavijo pod Karador- deviči, pri partizanskem taboru pa podrejena Titovemu boju za mednarodno priznanje. Centralizacija zunanje politike je že tedaj tako prevladala, da je bil eden vodilnih slovenskih politikov Boris Kidrič partijsko suspendiran in izo ­ liran zato, ker je slovensko vodstvo spomladi 1944 prek zavezniške misije najelo posojilo brez vednosti vrhovnega štaba in CK KPJ.716 Podobno nega ­ tiven odnos je imelo jugoslovansko (pa tudi slovensko) vodstvo do polurad ­ ne Kocbekove misije avgusta 1944 v Rimu (vodstvo je misijo sicer odobrilo), s katero je hotel prispevati k ureditvi odnosov med Nacionalnim komitejem osvoboditve Jugoslavije in Svetim sedežem ter hkrati k umirjanju razmer med partizanskim taborom in Katoliško cerkvijo v Sloveniji. 717 Kljub temu je bilo slovensko vodstvo (v okviru jugoslovanskega) pri reše ­ vanju mejnega vprašanja po koncu druge svetovne vojne uspešno. Ni sicer doseglo združitve vsega slovenskega etničnega ozemlja, kar je bil eden glav ­ nih ciljev NOG, vendar je bila tudi priključitev Primorske velik uspeh, saj se je z matico združila dobra četrtina slovenskega prebivalstva. Čeprav je Slovenija v socialistični Jugoslaviji dosegla federativni status, pa ji niti povojna družbena ureditev niti politika nista dovoljevali samostojne zu ­ nanje politike. Tudi sicer je bil (z izjemo kratkega obdobja ob koncu vojne, ko je bil Edvard Kardelj nekaj časa vršilec dolžnosti ministra v začasni vladi DFJ in nato v letih 1948-1953 tudi zunanji minister) vpliv slovenskih politikov v jugoslovanski diplomaciji, ki so jo, podobno kot vojsko, obvladovali srbski in črnogorski kadri, majhen. Šele v šestdesetih letih je slovensko politično 716 Bojan Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, Lj. 1995, str. 393 (opomba št. 107). 717 Več o tem v: Bojan Godeša, Kocbekova misija v Rimu poleti 1944, Zgodovinski časopis 1998, letnik 52, št. 2, str. 73-85. 322 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve vodstvo začelo navezovati neposredne gospodarske in politične stike s sosed ­ njimi deželami Avstrije in Italije ter z nekaterimi nemškimi deželami, zlasti Bavarsko. Zaradi tega je zvezno vodstvo ostro kritiziralo »liberalno« usmer ­ jeno Kavčičevo vlado. Tedaj je bila neuvrščena Jugoslavija v zenitu svoje med ­ narodne slave, zato je Beograd tako usmeritev sicer dopuščal, ne pa ravno odobraval. Republike so po sprejemu ustave leta 1974 na področju mednarodne de­ javnosti dobile nekaj več pooblastil. Republiški IS so dobili komiteje za med ­ narodno sodelovanje, ki so predvsem skrbeli za »koordinacijo« z zveznim sekretariatom za zunanje zadeve, slovenski pa tudi za stike s sosednjimi deže­ lami in obiske slovenskih politikov v drugih državah. V Sloveniji se je z »zuna ­ njo politiko« deloma ukvarjala tudi SZDL (največ v zvezi z vprašanjem sloven ­ skih manjšin in delavcev na začasnem delu v tujini, pa tudi zaradi stikov s socialističnimi strankami po svetu). Konec sedemdesetih let (1978) se je Slo ­ venija vključila v delovno skupnost Alpe-Jadran, ki je povezovala posamezne dežele srednjeevropskih in sredozemskih držav. V osemdesetih letih se je - zlasti pri slovenskih intelektualcih - okrepila srednjeevropska usmeritev (po ­ sredno sta v njej odsevali težnja pokazati kulturno in civilizacijsko razliko med »srednjeevropsko« Slovenijo in drugimi »balkanskimi« deli Jugoslavije, pa tudi kritika neuvrščene jugoslovanske zunanje politike). Najbolj odmeven zunanjepolitični nastop iz vrst (tedaj še neorganizirane) opozicije je imel na zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu 20. januarja 1988 France Bučar. Tedaj je dejal, da združena Evropa kot skupnost svobodnih narodov pomeni za Slovenijo ideal, zavzel se je za Jugoslavijo kot »skupnost svobod ­ nih, demokratičnih narodov, ki delujejo na temelju skupnih interesov, kot jih ugotavljajo sami«; kritiziral pa je zahod, ker zaradi geostrateških razlogov ekonomsko pomaga Jugoslaviji, s tem pa ohranja tudi njeno totalitarnost. 718 Čeprav se je zavzel za to, da bi Jugoslavije kot države ne razbijali, ampak ji pomagali v demokracijo in do samostojnega odločanja njenih narodov, je njegov govor v Sloveniji in Jugoslaviji naletel na silovite kritike. Predsednik RK SZDL Jože Smole ga je celo obtožil narodnega izdajstva, vendar slovenska oblast proti njemu ni ukrepala. Slovenska vlada se je proti koncu osemdesetih let skušala čim bolj vključiti v razne regionalne povezave, ki so izšle iz skupnosti Alpe-Jadran ali pa nastale na novo, zlasti v t. i. pentagonalo (ta je prerasla v heksagonalo), v t. i. srednje ­ evropsko pobudo in v Konferenco evropskih regij. Jedro njene zunanjepoli ­ tične strategije je bilo, da mora biti slovenska zunanja politika vodena in koordinirana, da mora čim bolj uporabljati vse obstoječe institucije, ki naj bi se usmerile predvsem v Evropo, in da mora izkoristiti tudi prostor, ki ji pri ­ pada v jugoslovanski politiki. 719 718 Bučar, Prehod čez rdeče morje, str. 8-10. 719 Magnetogram 37. seje predsedstva SRS, 17. 4. 1987. Arhiv predsednika RS. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 323 Ker so se tedaj okrepili evropski združevalni procesi, so začeli tudi v Slove ­ niji nastajati projekti o vključevanju v evropske integracije (t. i. Evropo 1992), ki so izhajali iz teze, da se mora Slovenija zaradi gospodarske usmeritve na zahod čim bolj približati evropskim standardom, v evropske integracije pa se bo formalno vključila kot del Jugoslavije. 720 To je bil tudi največji problem, saj je po informacijah, ki jih je dobivala vlada iz evropskih prestolnic, Jugo ­ slavija močno zaostajala za drugimi možnimi kandidatkami (npr. Madžar ­ sko). 721 Iz ZDA so prihajali jasni signali, da le-te podpirajo demokratične spre ­ membe, toda tudi enotno Jugoslavijo, in da bo Slovenija svojo demokratično usmerjenost dokazala tako, da bo podprla vlado Anteja Markoviča, dala naj ­ boljše ljudi v federacijo in jo pomagala demokratizirati. 722 Slovenskemu vod ­ stvu pa se je upirala misel, da bi - po besedah predsednika republiškega predsedstva Janeza Stanovnika - nastopalo kot »lažnivi advokat Jugoslavije« (tj. kot zagovornik reform, ki jih dejansko ni), še zlasti, ker so povsem svojo zunanjo politiko začele voditi tudi nekatere druge republike, predvsem Srbi ­ ja. 723 Ta je menila, da je prilagajanje evropskim zahtevam izraz ponižnosti, po njeni strategiji (kot so jo ocenjevali v Sloveniji) pa naj bi »Miloševič na belem konju in ne kot lakaj prijahal v Evropsko skupnost«. 724 Slovenska zunanjepo ­ litična strategija naj ne bi bila usmerjena v poudarjanje odcepitve oz. dileme, ali so Slovenci za samostojnost ali za Jugoslavijo, pač pa v poudarjanje demo ­ kratičnih procesov v Sloveniji, uvajanje tržnega gospodarstva in spoštovanja človekovih pravic. Tako naj bi se krepil njen ugled na zahodu, in »če bo jutri pohod na Slovenijo, bo cel svet razumel, kaj to pomeni«. 725 Bolj ko je šla Jugoslavija h koncu, bolj so se mednacionalni in medrepub ­ liški konflikti odražali tudi na zunanjepolitičnem področju, ostre politične in javne polemike pa niso potekale samo v zvezi z načelno zunanjepolitično usmeritvijo Jugoslavije in številnimi aferami, zaradi katerih so se vrstili zahtev ­ ki po odstopu zunanjega ministra Budimirja Lončarja. 726 Srbi so Lončarju oči ­ tali, da svetu ni predočil resnice o kosovskem vprašanju, da je do konca pod ­ piral Ceau§escujev režim v Romuniji in da ni vzpostavil diplomatskih odnosov z Izraelom. Še več očitkov na Lončarjev račun pa je po spremembi oblasti 720 Bela knjiga o vključevanju Slovenije v Evropo 1992. Arhiv vlade RS. 721 Magnetogram 76. seje predsedstva SRS, 23. in 24. 11. 1989 (točka: Dejavnosti in ukrepi Slovenije na področju mednarodnih odnosov). Arhiv predsednika RS. 722 Prav tam, razprava Cvetke Selšek, sekretarke republiškega komiteja za mednarodno sode ­ lovanje. 723 Veliko polemik je npr. izzval obisk srbskega republiškega sekretarja za zunanje zadeve Aleksandra Prije novembra 1989 v Izraelu. Obisk naj bi bil v nasprotju z uradno jugoslovansko (proarabsko) politiko, ki je imela z Izraelom prekinjene diplomatske odnose (Srbija je v zvezni skupščini tudi zahtevala obnovitev odnosov z Izraelom). Obisk so zlasti kritizirali v BiH in na Hrvaškem (gl. npr. Mehmed Halilovič, Događanje diplomatije, Oslobođenje, 14. 11. 1989; Hido Biščevič, Zaprljavanje Jugoslavije, Vjesnik, 16. 11. 1989). 724 Magnetogram 76. seje predsedstva SRS 23. in 24. 11. 1989, točka: Dejavnosti in ukrepi Slovenije na področju mednarodnih odnosov, razprava Janeza Stanovnika. Arhiv predsednika RS. 725 Prav tam. 726 Dejan Lukič, Predlog za ostavku Budimira Lončara, Nin, 10. 6. 1990. 324 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve prihajalo iz Slovenije in Hrvaške, ker je trdovratno branil federativno Jugo ­ slavijo in onemogočal zunanjepolitične pobude »secesionističnih« republik. Slovenski sekretar za mednarodno sodelovanje (kasneje zunanji minister) Dimitrij Rupel je o njegovem prepričanju zapisal: »Lončar je do zadnjega mi ­ slil, da je Jugoslavija večna.« 727 Težave pa so bile tudi v zvezi z imenovanjem posameznih diplomatskih predstavnikov. Srbija je npr. zahtevala, naj se umak ­ ne kandidatura bivšega sekretarja predsedstva CK ZKJ Štefana Korošca za veleposlanika v Lizboni, češ da ima nasprotna stališča od uradnih jugoslo ­ vanskih. 728 Jugoslovanska diplomacija (pa tudi del federalnega vodstva), desetletja navajena na ukazovalno besedo Josipa Broza Tita, po njegovi smrti pa na dokončne odločitve v ozkem centru, se ni znašla v nasprotujočih si novih usmeritvah in soliranjih. Vedno bolj ji je šel na živce tudi novi nepredvidljivi predsednik predsedstva SFRJ iz Slovenije Janez Drnovšek, ki si je skušal sam ali s pomočjo znancev v tujini in posrednikov iz Slovenije organizirati razne obiske na visoki ravni, tako da je baje makedonski predstavnik v predsedstvu Vasil Tupurkovski celo predlagal, naj Drnovška »izključijo« iz zunanje politike, njega pa uradno zadolžijo, da bo v predsedstvu skrbel za zunanjepolitično področje, kar pa se je srbskim predstavnikom zdelo še bolj tvegano. 729 727 Rupel, Skrivnost države, str. 60. 728 Mihailo Ivezić, Hoćemo dostojnog predstavnika, Politika, 28. 3.1990. 729 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 59. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 325 V BRUSELJ PREK LJUBLJANE IN NE PREK BEOGRADA Slovenska zunanja politika je postala bolj profilirana po prvih večstran ­ karskih volitvah in z zamenjavo vlade spomladi 1990. V programskih usmerit ­ vah novega IS, ki jih je junija obravnavala in tudi sprejela slovenska skupščina, je republiški komite za mednarodno sodelovanje pod vodstvom novega se­ kretarja Dimitrija Rupla ocenil, da je bilo dotedanje delo komiteja v mnogo- čem omejeno, zlasti zaradi podvrženosti nadzoru zveznih organov, specifične ideološke usmeritve (socializem, neuvrščenost, jugocentralizem), neustrezne kadrovske sestave zveznega sekretariata za zunanje zadeve, v katerem so Slovenci imeli le dobre tri odstotke v Beogradu in v tujini delujočega osebja. Temeljna usmeritev nove zunanje politike je upoštevala generalen okvir, ki je tedaj predvideval konfederativno ureditev Jugoslavije. Slovenija naj bi ime ­ la samostojno zunanjo politiko, v zveznem sekretariatu za zunanje zadeve bi morala uveljaviti svoje interese v sorazmerju s finančnim prispevkom (za dejavnost tega sekretariata je namreč dajala 20-25 odstotkov sredstev), Ju ­ goslavija naj bi jo še naprej zastopala v tistih državah, za katere bi se dogo ­ vorili, Slovenija pa bi sama imela veleposlanike v tistih državah, ki so zanjo zanimive. 730 Slovenska vlada je v sodelovanju z gospodarskimi podjetji tudi dejansko začela odpirati urade v raznih državah in imenovati pooblaščence, ki so jo zastopali (pri čemer pa izbor ni bil vedno najbolj posrečen in je kasneje zaradi njega prihajalo do konfliktov zlasti med zunanjim ministrom Ruplom in predsednikom vlade Peterletom). Po spremembi oblasti, ko je bilo ne ­ zaupanje na obeh straneh na vrhuncu, je prihajalo do konfliktov tudi med Ruplom in predsednikom predsedstva Kučanom v zvezi s pristojnostmi na zunanjepolitičnem področju in kandidaturami za posamezna diplomatska mesta v jugoslovanski diplomaciji, 731 vendar so se ti med bojem za med ­ narodno priznanje zgladili, Rupel pa si je pri nasprotnikih kasneje celo pri ­ služil vzdevek »Kučanovega ministra«. Predsednik predsedstva Kučan je kljub nezaupanju novih oblasti postopoma postal glavni koordinator osamosvo ­ jitvene politike in je bil najpomembnejši sogovornik tujih diplomatov in predstavnikov drugih republik. »Razširjeno predsedstvo« (skupaj s predsed ­ nikom vlade, predsednikom parlamenta in posameznimi državotvornimi 730 Programske usmeritve IS, sprejete in poslane v obravnavo skupščini (obravnavano na 8. seji IS RS, 26. 6.1990). Arhiv vlade RS. - Gl. tudi: Rupel, Skrivnost države. 731 Magnetogram 7. seje predsedstva RS, 25. 6. 1990. Arhiv predsednika RS. 326 j Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve ministri) je razpravljalo tako o strateških usmeritvah zunanje politike kot o konkretnih ukrepih in imelo aktivno vlogo v mednarodnih odnosih in v odnosih z drugimi republikami, s katerimi so trajala pogajanja prvo polovico leta 1991. V prvih mesecih po zamenjavi oblasti, ko se je koordinacija šele vzpo ­ stavljala, pa so politiki na različnih ravneh kar tekmovali med sabo, kdo bo večkrat odpotoval v tujino, svoje obiske pri sorodnih strankah, deželnih vla ­ dah in na nižjih državnih ravneh so predstavljali kot velik uspeh za uveljav ­ ljanje Slovenije v svetu, manjkalo pa ni niti tožarjenja političnih nasprotnikov. Novembra 1990 je republiški sekretariat za mednarodno sodelovanje zuna ­ njepolitično strategijo dopolnil in deloma tudi spremenil. Januarja 1991 je bil v vladi obravnavan tudi zakon o zunanjih zadevah, ki je nastajal več mesecev, vendar je bil deležen ostre kritike nekaterih članov, tako da je v skupščino prišel šele nekaj tednov pred osamosvojitvijo, konec maja. Med prioritetnimi nalogami, ki jih je po plebiscitu sprejela skupščina, so bile tudi aktivnosti za včlanjenje Slovenije v mednarodne organizacije, 732 ven ­ dar je bilo to glede na stališča zahodnih in drugih držav praktično nemogoče. Ruplova teza, da pot v Bruselj vodi prek Ljubljane in ne prek Beograda, je bila za tedanjo evropsko in svetovno diplomacijo ne samo nesprejemljiva, ampak tudi nepojmljiva. Da slovenska pot v evropske integracije vodi prek Beograda, je slovenskim politikom med obiskom v Ljubljani 1. decembra 1990 (pred tem je obiskal Beograd) zelo jasno povedal italijanski minister Gianni de Michelis, tedaj eden redkih visokih zahodnih politikov, ki se je bil sploh pripravljen uradno pogovarjati s slovenskim vodstvom. Jedro njegove ­ ga sporočila je bilo, da samostojnosti Slovenije ne bo nihče priznal, ker je to presedan za Češkoslovaško, SZ pa tudi druge države. Le če bi se vse republike odločile za odcepitev, bi bilo to realno dejstvo, ki bi ga zahod moral sprejeti. Evropske države ne bodo poslale svoje vojske, ki bi reševala nasprotja v Jugo ­ slaviji. V integracijskih procesih so prve na vrsti Poljska, Madžarska in Češko ­ slovaška, z italijansko podporo bi bila četrta lahko Jugoslavija (pred Romunijo in Bolgarijo). Prepričljivost Ruplovih in Kučanovih argumentov o katastrofalnem gospo ­ darskem in političnem položaju Slovenije v Jugoslaviji De Michelisa ni ganila, ostal je odločen: enostransko odločanje bo Slovenijo pripeljalo v osamelost. Edine tolažilne, vendar pomembne besede so bile, da tako stanje ne bo tra ­ jalo večno, da se bodo stvari spremenile (tudi v SZ), vendar je treba vedeti, kdaj je pravi čas za »določene postopke«. 733 732 Ocena razmer po plebiscitu in program aktivnosti za izvedbo plebiscitnih nalog, Poroče ­ valec, 29- 1. 1991, str. 6. 733 Zapis pogovora z ministrom za zunanje zadeve Italije Giannijem de Michelisom 1.12.1990 na predsedstvu RS, zabeležila Ida Močivnik. Arhiv predsednika RS. - De Michelis je sicer dober politični instinkt kasneje pokazal še večkrat, saj je v manj uradnih pogovorih trdo stališče ES relàtiviziral, nazadnje v času brionskih pogovorov in (precej nejasne) Brionske deklaracije, ko je izrazil prepričanje, da bo Slovenija po trimesečnem moratoriju svobodna. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 327 Projekt za zunanje zadeve, 734 ki je nastal poleti 1991, je še vedno upošteval konfederalno ureditev Jugoslavije na podlagi mednarodne pogodbe, zunanja politika pa naj bi mednarodno skupnost skušala prepričati, da je slovensko- -hrvaški predlog za konfederacijo logičen in nujen, prav tako pa tudi ukrepi, ki jih republiki sprejemata. Slovenija naj bi, dokler bo še obstajala Jugoslavija v nespremenjeni obliki, delovala tudi v njenem zunanjepolitičnem sistemu, hkrati pa pripravljala svo ­ jega (v njem naj bi delalo ok. 300 ljudi, Slovenijo pa naj bi stal dvajset milijo ­ nov dolarjev letno). Sprememba usmeritve je zlasti zadevala regionalne po ­ vezave, ki se jih je dotlej Slovenija oklepala pri uveljavljanju v evropskem prostoru. V projektu so zapisali, da take politike sicer ne bi smeli opustiti, vendar se mora Slovenija vključiti v evropske institucije kot nacionalna drža ­ va, tj. na »ravni primarne ne pa sekundarne instance«, kot je to označil Rupel poleti 199O.735 Pri tem naj bi zaveznike iskala zlasti med sorodnimi postko ­ munističnimi državami in sosednjimi državami. Jasno pa je bilo, da je za med ­ narodno priznanje Slovenije bistveno stališče velesil, zlasti ZDA, SZ, ZRN in Japonske. 736 Temelje strategije je aprila 1991 podprla tudi skupščinska komisija za med ­ narodne odnose, kasneje pa vsi trije skupščinski zbori. 737 Rupel je v svojem uvodnem ekspozeju opozoril, da želijo zahodne države ohraniti enotno Ju ­ goslavijo, zato mora Slovenija računati na dolgotrajne pritiske in veliko pre ­ vidnost, ko bo šlo za priznavanje državnosti, obstaja pa tudi možnost izolacije Slovenije, na katero je vlada pripravljena, čeprav sicer računa, da do nje ne bo prišlo. Glede na trdo stališče zahodnih držav je slovenski zunanji minister rešitev za Slovenijo videl v t. i. postmodernem konceptu evropske ureditve, ki da je »tripasoven«: ES, srednjeevropske države in jugovzhodne države. V Srednjo Evropo morata biti vključeni tudi Slovenija in Hrvaška ter morda BiH, kar deli Jugoslavijo na zahodni in vzhodni del. Srednja Evropa naj bi se for ­ mirala kot gospodarska in carinska unija, ki bi se kasneje zlahka pridružila ES. Tudi tretji pas, Vzhodna in Jugovzhodna Evropa, naj ne bi bil izključen iz sistema. 738 734 Projekt za zunanje zadeve je zajemal pripravo zakonodaje in deklaracij, program med ­ narodnih dejavnosti po osamosvojitvi, predloge za emisarje, ki naj bi tuje države obvestili o namenih in postopkih Slovenije, in pripravo ter imenovanje pogajalskih misij, določitev pre ­ hodnega in dokončnega režima z zveznim sekretariatom za zunanje zadeve, pripravo gradiva za informiranje tujih držav, pripravo potnih listov, urejanje vprašanja viz, odnose s posameznimi državami in mednarodnimi organizacijami (Integralni projekt Osamosvojitev Slovenije, poročilo ob zaključku prve faze, 30. 4. 1991. Kopijo hrani B. R.). 735 Dimitrij Rupel, Slovenska pot do samostojnosti in priznanja, Lj. 1992, str. IO6. 736 Elementi strateških usmeritev slovenske zunanje politike, Republiški sekretariat za med ­ narodno sodelovanje, Lj., november 1990. Arhiv vlade RS. 737 Poročilo k Temeljem strategije zunanje politike Slovenije, Komisija za mednarodne odnose Skupščine RS, 22. 4. 1991. Arhiv DZ RS. 738 Rupel, Skrivnost države, str. 108-111. - To tezo je Rupel zaradi negativnih odzivov na slovensko osamosvojitev kasneje dodelal, o čemer bo še govora v nadaljevanju. 328 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve Skupna srednjeevropska strategija se sicer iz vrste razlogov pri vključe ­ vanju v ES ni obnesla, čeprav si je Slovenija tudi po osamosvojitvi prizadevala za okrepitev stikov s srednjeevropskimi državami. Po plebiscitu si je Rupel prizadeval za reformo jugoslovanske diplomacije, vendar so njegove pobude naletele na zavračanje, celo posmeh. Šele 4. mar ­ ca 1991 je prišlo do sestanka republiških sekretarjev za zunanje zadeve z zve ­ znim sekretarjem Lončarjem (zadnji podoben sestanek pred tem je bil 16. ju ­ lija 1990), na katerem pa je Lončar zgolj ugotovil, da mednarodna skupnost ni za odcepitev Jugoslavije, pač pa za njeno enotnost in demokratičnost, da je Jugoslavija zaradi sporov med republikami izgubila priložnost, da se pri ­ druži evropskim integracijam, da za preživetje potrebuje štiri do pet milijard dolarjev kreditov, ki pa jih ne bo dobila, če republike ne bodo podprle Mar ­ koviča. Zavrnil je možnost internacionalizacije jugoslovanske krize z bese­ dami »Jugoslavija še nikoli ni bila na tako nizki ravni, da bi ji tujina ponujala dobre usluge« ter trdil, da ob morebitnem razpadu države nobena meja ni garantirana in da ostajajo odprta mejna vprašanja do vseh sosed. Ruplove predloge po pripravi različnih variant razdružitve in po reformi zveznega se­ kretariata za zunanje zadeve je zavrnil. 739 739 Zabeležka pogovora republiških sekretarjev in ministrov za zunanje zadeve z zveznim sekretarjem za zunanje zadeve, Bg., 4. 3- 1991. Zabeležil Matjaž Kovačič. Arhiv vlade RS. - Gl. tudi: Rupel, Skrivnost države, str. 93, 100, 101. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 329 JUGOSLAVIJA MORA BITI ENOTNA sz IN DEMOKRATIČNA Jugoslovanski diplomaciji je do pomladi 1991 uspevalo preprečevati vme ­ šavanje tujih držav v notranje zadeve, čeprav naj bi po Jovičevih trditvah, ki jih je kasneje potrdil nemški tednik Der Spiegel,740 jugoslovanski problem skušale internacionalizirati že slovenske in hrvaške socialistične oblasti po tajnem sestanku predsednikov predsedstev Slovenije in Hrvaške, Janeza Sta­ novnika in Iva Latina, 10. decembra 1989 blizu Zagreba. Predsednika naj bi se dogovorila, da bosta prosila zvezno vlado v Bonnu, naj februarja 1990 skli­ če mirovno konferenco v Frankfurtu, na kateri bi poleg šestih jugoslovanskih republik sodelovale tudi Avstrija, Italija in Francija. Jugoslavija naj bi se s po ­ močjo ES preobrazila v zvezo držav (konfederacijo). Iskanje pomoči pri ev ­ ropskih državah je potekalo v času, ko je Slovenija preživljala velik pritisk iz Srbije (vključno z gospodarsko blokado), ker je za 1. december 1989 napo ­ vedani »miting resnice« v Ljubljani prepovedala. Hkrati je tudi ameriški amba ­ sador v Jugoslaviji Zimmermann zvezno vlado prepričeval, naj demonstraci ­ je v Sloveniji omogoči, Stanovniku pa na pogovoru 5. decembra rekel, da je upal, da bo Slovenija demonstracije lahko dovolila, čeprav je pokazal nekaj razumevanja tudi za Stanovnikove argumente, zakaj tega ni mogla storiti. 741 Navedeno Zimmermannovo stališče - kot še nekatera druga poznejša - kaže na popolno nerazumevanje dogajanja v Jugoslaviji, saj je pravico do srbskega zborovanja v Ljubljani zahteval potem, ko je bilo v drugih delih države že organiziranih več kot 40 mitingov in nasilno zamenjana oblast v Vojvodini, na Kosovu in v Črni gori. ES je več zanimanja za dogajanje v Jugoslaviji začela kazati jeseni 1990 (ne ­ kako od oktobra dalje). ES in posamezni politiki so ob raznih priložnostih Markoviču izrekali podporo, tako je npr. Helmut Kohl 19. februarja 1991 v pismu izrazil podporo enotni Jugoslaviji in pričakovanje, da bodo narodi in republike razvili novo obliko sožitja v demokratičnem dialogu in brez upo ­ rabe sile.742 * S stopnjevanjem krize pa se je ES v razmere začela tudi neposredno vme ­ šavati. Njeno stališče je 4. aprila prišla sporočit diplomatska misija ES (evrop ­ ska »trojka«), v kateri so bili zunanji ministri Italije, Luksemburga in Nizozem- 740 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 83. 741 Prevod pogovora predsednika predsedstva SRS Janeza Stanovnika z veleposlanikom ZDA v SFRJ gospodom Warrenom Zimmermannom, 5. 12. 1989. Arhiv predsednika RS. 742 Michael Libai, Limits of Persuasion, Germany and the Yugoslav crisis, 1991-1992, Con ­ necticut 1997, str. 6 (dalje: Libai, Limits of Persuasion). 330 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve ske (Gianni de Michelis, Jacques Poos in Hans van den Broek). 743 Poos je v pogovoru z Markovičem dejal, da v ES lahko pride samo enotna in demokra ­ tična Jugoslavija in da si ES ne more predstavljati, da bi imela odnose s šesti­ mi ločenimi jugoslovanskimi državami. Podprl je Markovičeve reforme in se zavzel za zvezne volitve. 7'*'* Zaradi krize v Jugoslaviji pa ES ni bila pripravljena razpravljati o pridružitvenem sporazumu, čeprav je Jugoslavija oddala vlogo že februarja 1990. Skoraj istočasno (28. marca) je ameriški ambasador Zimmer ­ mann izročil Markoviču pismo predsednika ZDA, v katerem je podprl Marko ­ vičeve reforme, poudaril, da ZDA ne dajejo niti ne bodo dajale prednosti no ­ beni od nacionalnih ali etničnih skupin v Jugoslaviji, izrazil upanje, da se bodo »razlike med narodi rešile v okviru enotne demokratične Jugoslavije«, in oblju ­ bil, da ZDA ne bodo spodbujale ali nagrajevale tistih, ki želijo državo razbiti. 745 Podobno je na srečanju s Kučanom 20. marca nastopil nemški zunanji mi ­ nister Genscher, ki je »močno svetoval«, naj Slovenija ne hiti, in še posebej, naj ne dela unilateralnih potez, ampak naj raje išče možnosti za ohranitev Jugoslavije na drugačnih ustavnih osnovah. 746 Čez mesec dni, 22. aprila, je Zimmermann isto ponovil na predavanju o Sloveniji in KEVS v Cankarjevem domu v Ljubljani. Slovencem je svetoval, naj rok za razdružitev podaljšajo, naj Slovenija naredi vse za boljšo Jugoslavijo, saj bo ob morebitni odcepitvi ostala izolirana. 747 Konec aprila je bil mednarodni položaj Slovenije po oceni republiškega sekretariata za mednarodno sodelovanje približno tak: Mednarodna skupnost je poudarjala enotno, demokratično Jugoslavijo. Z razpadom drža ­ ve bi se morda strinjala le pod pogojem, če bi bila razdružitev sporazumna, če ne bi bilo ne ­ varnosti za oborožene konflikte in če bi obstajala zagotovila o celovitem izvrševanju medna ­ rodnih obveznosti Jugoslavije. Iz deklaracije ministrskega sveta ES in pisma predsednika ZDA predsedniku jugoslovanskega IS bi se dalo sklepati, da bi mednarodna skupnost verjetno skušala s političnimi in ekonomskimi ukrepi posredovati proti Jugoslaviji, če bi v njej prišlo do nasilnega urejanja razmer. Podobno sta menili tudi sosednji Italija in Madžarska. Nekoliko bolj je bila stališčem Slovenije in Hrvaške naklonjena Avstrija (Slovenija pa je računala, da bo lahko prek nje finančno poslovala in da bi prek njene diplomatske službe vzdrževala stike s tretjimi državami, nakar je bila Avstrija načelno pripravljena, op. B. R.). Odcepitev Slovenije bi bila morda priznana ob morebitni vojni ali razpadu jugoslovanskega ekonomskega in državnega sistema, takojšnja enostranska odcepitev pa bi - vsaj v prvem trenutku - naletela na nasprotovanje. Od slovenskih rezerv in potencialov bi bilo odvisno, ali bi ji uspelo zdržati vse pritiske in se nato postopoma vključiti v mednarodne ekonomske in politične tokove. 748 745 »Trojke« ES so bile sestavljene po načelu trenutno predsedujoče države v ES, prejšnje in prihodnje predsedujoče, menjave so potekale vsakih šest mesecev. 744 Tasič, Kako sam branio Antu Markoviča, str. 89. 745 Prav tam, str. 86. - Po Tasičevem mnenju je pismo podpore prišlo v času, ko sta hotela Tuđ ­ man in Miloševič zrušiti Markoviča, o čemer naj bi se dogovorila mesec dni prej v Karadordevu. 746 Libai, Limits of Persuasion, str. 6. 747 Dnevnik, 23. 4. 1991. 748 IS RS, Osamosvajanje Slovenije, Gradivo 2, str. 3-15. Arhiv vlade RS. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 331 Razlogi za tako politiko mednarodne skupnosti so bili po oceni sloven ­ skega ministra za zunanje zadeve le slab mesec pred osamosvojitvijo: strah pred sprožitvijo dezintegracijskih procesov drugod (SZ, Češkoslovaška, Itali­ ja), pred varnostjo posojil in naložb, ki imajo federalno naravo, pred možno nestabilnostjo prostora, čez katerega potekajo pomembne poti in komunika ­ cije. Rupel je tudi menil, da enotnost Jugoslavije podpirajo pod naslednjimi pogoji: vzpostavitev demokratičnih političnih procesov, tržnega gospodarst ­ va, spoštovanja človekovih pravic, mirnega civilnega reševanja sporov, vendar se »pogoji podpore podrejajo strateškim zahtevam. Iz tega lahko sklepamo, da je podpora enotnosti Jugoslavije tako rekoč brezpogojna.« 749 Slovenska zunanja politika, je dodal, se je znašla pred izjemno težko nalogo spremeniti tak način razmišljanja, saj razdružitve ni mogoče izpeljati brez pomoči dru ­ gih držav. Zvezni vrh je - še posebej od plebiscita dalje - skušal slovensko diploma ­ cijo čim bolj ovirati, ji preprečevati udeležbo na mednarodnih konferencah ali onemogočiti, da bi tam s svojimi stališči prepričevala tuje državnike, pred ­ vsem pa predstavila svoje videnje jugoslovanske problematike. Tako je bilo npr. ob vrhu KEVS novembra 1990 v Parizu, kjer so bili sicer na pritisk Slo ­ venije v delegaciji tudi predstavniki republik, vendar so Ruplu preprečili na ­ stop in tudi organizacijo tiskovne konference (predstavniki baltskih držav so bili še na slabšem, saj so na intervencijo Mihaila Gorbačova pri gostitelju Frantoisti Mitterrandu konferenco morali celo zapustiti). Hkrati je zvezni vrh zbiral mnenja zahodnih držav, v različnih krogih pa so preučevali razne stra ­ teške variante, katerih osnovna ugotovitev je bila, da gre velikim silam za uni ­ čenje komunizma v Jugoslaviji, da Jugoslavija po koncu hladne vojne stra ­ teško ni več relevanten dejavnik, da se obnavlja velikonemški vpliv, poleg velike Nemčije pa naj bi (pod vatikanskim vplivom) obnovili tudi katoliško Srednjo Evropo. 750 Potem ko je novembra 1990 Svet za nacionalno varnost ZDA ocenil, da so oboroženi spopadi v Jugoslaviji neizogibni, o analizi CIE v zvezi s tem pa je Zimmermann obvestil Lončarja, naj bi - po Jovičevih informacijah - vplivni podsekretar Lawrence Eagleburger celo izjavil, da »ZDA ne bodo obrnile hrbta Sloveniji, če se bo odločila, da se izloči«. 751 Ameriška politika se je po Miloševičevi zmagi na volitvah decembra 1990 vedno bolj odmikala od jugoslovanskega vprašanja in problem prepuščala ES, zlasti pa Nemčiji, čeprav je še naprej vztrajala pri zahtevi po enotni Jugoslaviji. 749 Magnetogram pogovora v predsedstvu RS, 20. 5.1991, Vidiki mednarodnega razdruževanja, razprava D. Rupla. Arhiv predsednika RS. 750 Več o tem v: Kadijevič, Moje viđenje raspada; Jovič, Zadnji dnevi SFRJ. 751 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 216, 217. - Zimmermann in State Department naj bi sicer take ocene zavračala (vključno z možnostjo državnega udara v Jugoslaviji), Eagleburgerjeva izjava pa je bodisi napihnjena ali pa v funkciji grožnje, naj JLA ne izvaja državnega udara, saj so ZDA tedaj še trdno branile stališče enotne Jugoslavije, Eagleburger pa je veljal za prosrbskega človeka, čeprav naj bi februarja 1991 že dopuščal možnost razpada Jugoslavije (da bi se izognili držav ­ nemu udaru) in nato oblikovanja nove skupnosti. 332 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve I Slovensko državno vodstvo je nekaj tednov pred osamosvojitvijo takole / ocenilo stališča posameznih držav (tehtali so se zlasti gospodarski odnosi, j kjer je vodstvo pričakovalo jedro težav in glavno bitko za preživetje, medna- I rodnega priznanja v kratkem času ni pričakoval nihče): Avstrija je naklonjena (ne bo pa sama priznala Slovenije), na prijateljsko pomoč, kar zadeva gospodarstvo, je možno računati tudi pri ZRN, težav ne bo na Madžarskem, čeprav tu ni »velikih možnosti za gospodarsko oporišče slovenske osamosvojitve«, pričakovati je mo ­ goče razumevanje Švice, zgolj upati, da ne bodo preveč nasprotovale druge članice Efte in da bosta pomagala Belgija in Beneluks. Nizozemska politika je »zadržana«. Ni veliko upanja, da bi samostojnost priznala in sprejela Francija. Odkrito nasprotuje Španija (lahko pa gospo ­ darsko pomaga Katalonija), Portugalska je za slovenske pobude »gluha«. Velika Britanija »pozorno spremlja« slovenske aktivnosti. Ključni za prodor Slovenije sta ZDA in Italija. ZDA podpirajo federalno rešitev (ta politika bi se sicer lahko spremenila zaradi Nickels-Bentle- yevega amandmaja, ki kaznuje nedemokratične republike, vendar je po ocenah avstrijskega zunanjega ministra Aloisa Mocka ameriški zunanji minister James Baker »slabo informiran o jugoslovanski situaciji in nič o slovenski«), Italija predvsem sledi ameriški politiki. Problem je t. i. pentagonala, ki jo vodi Gianni de Michelis, ta pa je pod Lončarjevim vplivom. 752 Edina država, ki je bila takoj pripravljena priznati Slovenijo, je bila Južna Afrika. Slovenskemu vodstvu je bilo jasno, da gre »za igro, ko ne moreš nič vna ­ prej predvideti«, saj se je zavedalo, da priznanja ni mogoče dobiti brez osa ­ mosvojitve oz. pred njo. 753 Vodstvo je računalo na to, da bo večina držav dalj časa opazovala, kako Slovenija napreduje kot samostojna država, veliko bo odvisno tudi od tega, kako bo akt pojmovan (kot razdružitev, razpad Jugo ­ slavije ali odcepitev) in pa kako bo ravnala Nemčija, ki bo kot predsedujoča ES imela ključno vlogo. Upanje, da bo Nemčija pomagala Sloveniji in Hrvaški, ni bilo neupravi ­ čeno. V Nemčiji so posamezne stranke že konec maja na to gledale drugače kot uradna politika. Eden od vodilnih zunanjepolitičnih ekspertov v parla ­ mentu Norbert Gansel, član SPD, je, potem ko je s skupino parlamentarcev obiskal Jugoslavijo, napisal poročilo, v katerem je ugotovil, da je Jugoslavija v globoki krizi, ki bo pripeljala do državljanske vojne, zaradi česar bi ES mo ­ rala opustiti stereotip o »enotni, demokratični Jugoslaviji« in priznati jugo ­ slovanskim narodom pravico do samoodločbe, čeprav bo to pripeljalo do neodvisnosti Slovenije in Hrvaške. Pričakovanja Hrvaške je Gansel povezal z avtonomijo za srbsko manjšino, notranje meje naj bi se ne spreminjale brez soglasja, OZN pa naj bi nudila zaščito tistim republikam, ki so želele za lastno obrambo ustvariti svoje armade. 752 Magnetogram pogovora v predsedstvu RS, 20. 5.1991, Vidiki mednarodnega razdruževanja, uvodna razprava D. Rupla. Arhiv predsednika RS. 753 Prav tam, str. 17. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 333 Bundestag je 19- junija 1991 (prav v času, ko je KEVS v Berlinu razpravljala o Jugoslaviji) sprejel resolucijo o krizi vjugoslaviji, ki so jo predlagale CDU, CSU, FDP in Zveza zelenih 90, podprlo pa še več drugih strank. Bila je sicer mnogo bolj kompromisna kot Ganslove ocene, vendar je priznavala pravico do samo ­ odločbe in odcepitve, a obenem poudarila, da se Nemčija, tako kot celotna ES, zavzema za to, da bi se Jugoslavija ohranila kot zveza šestih republik. 754 Slovensko vodstvo je menilo, da bodo eden najtežjih problemov medna ­ rodne finančne institucije, ki bodo hotele izterjati jugoslovanski dolg od tiste­ ga, od katerega ga bodo lahko, in s tem pogojevale včlanitev. Iluzij pred osa ­ mosvojitvijo ni bilo, saj je »sedaj popolnoma jasno, da bosta Evropa in ZDA pripravljeni tolerirati tudi obrambo integritete Jugoslavije, se pravi zaprtje meja«. 755 To prepričanje se je še utrdilo po obisku predsedujočega ES Jacquesa Santerja in predsednika evropske komisije Jacquesa Delorsa 29- in 30. maja v Beogradu (še pred tem je sredi maja v štiridesetminutnem telefonskem pogovoru ponovno podporo Markoviču dal ameriški predsednik Bush, Mit­ terrand in Kohl pa sta po prvih krvavih spopadih na Hrvaškem podobno pismo, kot ga je Kohl februarja poslal Markoviču, poslala vsem članom zve ­ znega predsedstva in predsednikom republik). Obiskovalca sta prišla z man ­ datom dvanajsterice, ki je bila »zaskrbljena« zaradi položaja v Jugoslaviji, da bi zbrala informacije o krizi v predsedstvu SFRJ (neizvolitvi Mesiča), »nikakor« pa naj obisk ne bi pomenil vmešavanja v notranje zadeve Jugoslavije, ker naj bi bila po oceni dvanajsterice Jugoslavija sama zmožna reševati svoje proble ­ me. Ločeno sta se pogovarjala z Mesičem, Tupurkovskim in Jovičem, z Marko ­ vičem (pogovor z njim je v presledkih trajal kar osemnajst ur) in Lončarjem ter s predsedniki republik (po pričevanju Predraga Tasiča sta Markoviču za­ upala, da sta presenečena nad njihovim nezanimanjem za ekonomske in so ­ cialne probleme v državi). 756 Članice ES so enotno podpirale njuno misijo, De Michelis je npr. v tistem času izjavil, da bo Slovenija ostala še petdeset let izolirana, če bo enostransko razglasila neodvisnost. Milan Kučan jima je v svojem odgovoru na njuno vprašanje, kaj se bo zgo ­ dilo, če Slovenija 26. junija razglasi neodvisnost, in ali ne bo to enostransko dejanje, dejal, da je možnost za dogovor med republikami do 26. junija mini ­ malna, vendar je Slovenija vezana s plebiscitom in če ne bo dogovora, bo to enostransko dejanje. Slovenija pa pričakuje, da bo potem prišlo do resnih pogajanj s tistimi, ki so to doslej arogantno odbijali. 757 754 Libai, Limits of Persuasion, str. 7, 8; Ivankovič, Bonn, druga hrvatska fronta, str. 173. 755 Magnetogram pogovora v predsedstvu RS, 20. 5.1991, Vidiki mednarodnega razdruževanja, razprava M. Kučana. Arhiv predsednika RS. 756 Tasič, Kako sam branio Antu Markoviča, str. 101,102. 757 Zapis o pogovoru predsednika predsedstva RS M. Kučana s predsednikom ministrskega sveta ES J. Santerjem in predsednikom komisije ES J. Delorsom 30. 5.1991 v Beogradu, zabeležil Marko Kosin, Lj., 3. 6. 1991. Arhiv predsednika RS. 334 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve Med svojim obiskom sta predstavnika ES povedala njeno stališče: Jugoslavija se mora de­ mokratizirati, vendar tudi ohraniti, spoštovati je treba institucionalni in državni okvir, no ­ tranje in zunanje meje Jugoslavije, izogniti se je treba enostranskim aktom in unilateralnim dejanjem, zagotoviti izvolitev Mesiča. ES podpira program Markovičevih reform, Evropa je pripravljena dati toliko pomoči, kot jo bo Jugoslavija želela (vendar pod pogojem, da se raz ­ mere umirijo), odpisati polovico dolgov (2,7 milijarde dolarjev), reprogramirati preostanek v t. i. pariškem klubu, podpreti konvertibilni dinar (z dodatno milijardo dolarjev) itd., vendar je za to pomoč malo možnosti, dokler bo situacija blokirana. Za podporo Evrope sta, kot navajajo vladni viri, postavila več pogojev: - funkcioniranje predsedstva SFRJ, - spoštovanje človekovih pravic po vsej državi (pri tem sta mislila predvsem na Kosovo, op. B. R.), - miren izid iz krize (mišljena je bila odcepitev Slovenije, op. B. R.), - nadaljevanje procesa demokratizacije v državi, - razpis zveznih volitev, - vrnitev Jugoslavije na pot ekonomskih reform iz leta 1990J58 V Markovičevi vladi so sprva evforično ocenjevali, da je ES Jugoslaviji po ­ nudila več kot kdajkoli prej katerikoli drugi državi (v nekaj tednih naj bi dobila pet milijard dolarjev), potem pa, ko denarja ni bilo, ugotavljali, da je ES Markoviča pustila na cedilu, zaradi česar je »izpadel kot blefer«. Ta dvolična politika naj bi po njihovem mnenju že kazala, da se Evropa po tihem priprav ­ lja na razpad Jugoslavije. Kučan je po obisku evropskih predstavnikov ocenil, »da bi ob pozitiv ­ nem stališču naše vlade (zvezne, op. B. R.) tudi ES bolj ali manj mirno tole ­ rirala vojaško intervencijo v Sloveniji«. 758 759 (Take ocene je - iz sovjetskih, ita­ lijanskih in še nekaterih virov - dobivalo tudi zvezno oz. srbsko vodstvo, op. B. R.). Po Kučanovem mnenju sta predstavnika ES ocenila, da nobena od strani ne bo popustila in da bo to pripeljalo v konflikt, ki bo problem za Evropo, ker ogroža njeno varnost. Menil je tudi, da ne verjameta v mož ­ nost vzpostavitve kakršnekoli nove skupnosti po odhodu Slovenije, in po ­ vedal, da bosta v tem smislu tudi napisala poročilo za sestanek Evropske komisije, ki naj bi bila 29. junija. Kučanovo mnenje je potrdil Rupel, ki se je tedaj vrnil s turneje po skandinavskih državah in ocenil, da vse bolj prihaja v poštev »črna varianta« (to je gospodarska in politična blokada, zaprtje meja, intervencija JLA, op. B. R.).760 Slovenskemu vodstvu ni bilo lahko in bolj ko se je bližal dan osamosvo ­ jitve, ostrejše so bile razprave. Zastavljalo se je vprašanje, ali je Slovenija ob 758 Tasić, Kako sam branio Antu Markoviča, str. 103. 759 Magnetogram 41. seje predsedstva RS, prvo nadaljevanje, 31. 5.1991 (seja se je sicer začela 29. 5., sklical jo je član predsedstva Ciril Zlobec na zahtevo predsednika IS Lojzeta Peterleta zaradi novih zaostrovanj z JLA. Sejo so potem preložili najprej na večer, nato pa na naslednji dan, dokler se ni iz Beograda vrnil Kučan). 760 Magnetogram 41. seje predsedstva RS, drugo nadaljevanje, 1.6.1991- Arhiv predsednika RS. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 335 morebitni »črni varianti« sposobna gospodarsko preživeti, saj vzpostavitev državne strukture zgolj na političnem in vojaškem področju ne bo zadoščala. Če ljudje od osamosvojitve ne bodo imeli nič, se bodo spraševali, kakšen smi ­ sel je imelo vse skupaj, še zlasti če bodo žrtve. Slovensko vodstvo je zato - po nekaterih ustnih virih - osamosvojitev na ­ črtno planiralo v začetku poletja, ko se šole zaprejo, številne tovarne pa ima ­ jo kolektivne dopuste, zato da bi bila škoda čim manjša. S pripravljenimi zalogami hrane in nafte ter s skromnimi deviznimi rezervami v tujih bankah bi lahko Slovenija preživela do jeseni, do takrat pa naj bi najhujši gospo ­ darski in politični (morda tudi vojaški) pritisk iz centra popustil, Slovenija bi ponovno ponudila pogajanja, v katerih bi si postopno zagotovila konfede- rativni status. S tem bi ublažila prepričanje, ki so ga v zahodnih državah načrtno širili jugoslovanska diplomacija in zvezni organi, da ima Slovenija vso možnost oditi iz Jugoslavije, vendar mora o tem odločati jugoslovanska skupščina, in da gre, če do tega ne bo prišlo, za odcepitev, ki bo sprožila verižno reakcijo in državljansko vojno (ena od dodatnih razlag je tudi bila, da gre za bogato in sebično republiko, ki je ves čas uživala prednosti jugoslovanskega trga, sedaj, ko so gospodarske težave, pa hoče oditi). Kljub vsem dilemam pa slovensko vodstvo v osnovni odločitvi ni okle ­ valo, v zadnjih tednih pred osamosvojitvijo so pospešeno tekle obrambne priprave in načrti za prevzem meje, vladna ministrstva in drugi organi so skušali zagotoviti poti za pretok slovenskega kapitala in blaga, za zavarovanje poslov in sodelovanje z mednarodnimi finančnimi institucijami ob morebit ­ ni blokadi. Zaradi novo nastalih razmer se je Slovenija bolj kot prej začela ukvarjati tudi z zveznimi organi. Tako so 5. junija Kučan, Drnovšek in Peterle na po ­ govorih z Markovičem in Kadijevičem v Beogradu (povod so bile carine) skušali doseči dogovor o razdružitvi. Markovič je sicer že pred tem konec aprila z obiskom v slovenski skupščini skušal Slovence pridobiti, da bi pod ­ prli minimalno funkcioniranje federacije, nato pa je v slovenski skupščini na ­ stopil še enkrat, 12. junija, dva dni pred prihodom ameriškega veleposlanika Zimmermanna v Ljubljano, ki je prav tako hotel spremeniti slovensko odlo ­ čitev. Na pogovorih s slovenskimi politiki je hotel izvedeti, kaj bo Slovenija po 26. juniju storila glede carin, predstavnikov v zveznih organih, obrambe in nabornikov. Zagovarjal je Markoviča in enotno Jugoslavijo, čeprav s pri ­ stavkom, da podpora enotni Jugoslaviji ne pomeni hkrati tudi podpore Srbi ­ ji (čeprav je de facto to pomenila, op. B. R.). Koordiniran pritisk na Slovenijo se je stopnjeval v naslednjih dneh, ko je Markovič na zasedanju zveznega zbora jugoslovanske skupščine 21. junija javno dejal, da bo zvezni IS prisi ­ ljen z vsemi sredstvi preprečiti enostransko spreminjanje notranjih ali zuna ­ njih meja. 336 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve Podporo Markovičevim stališčem je pomenil hkratni obisk ameriškega zunanjega ministra Jamesa Bakerja, ki se je isti dan v Beogradu pogovarjal s predstavniki zveznih organov in posameznih republik ter Kosova. V enem dnevu je imel kar devet zaporednih sestankov. Baker je prišel v Beograd po berlinskem zasedanju KEVS, ki je bilo 19- junija in na katerem so razpravljali tudi o Jugoslaviji ter sprejeli Berlinsko deklaracijo (v njej so se opredelili za enotno, a demokratično Jugoslavijo). Baker je sogovornikom povedal, da ZDA niso dale pobude za berlinski sestanek, so se ga pa udeležile, ker si že­ lijo, da bi se jugoslovanska kriza rešila. V pogovoru s slovenskimi predstavniki je kategorično izjavil, da bo eno ­ stranska razglasitev neodvisnosti pripeljala do nasilja in prelivanja krvi v Ju ­ goslaviji, da se Amerika zavzema za ohranitev enotne Jugoslavije (sicer na novih osnovah). Zaskrbljeni so nad akcijo Slovenije za enostransko osamo ­ svojitev in ne razumejo natančno, kaj se s tem želi. ZDA ne bodo priznale samostojnosti Slovenije, prav tako pa jim ni poznano, da bi bila to priprav ­ ljena storiti katerakoli druga država. Če Slovenija odide, je dodal, bo s tem spremenila ravnovesje v korist Miloševiča. Ponudil je »tehnično komisijo«, ki naj bi pomagala pri vodenju pogovorov med centrom in republikami, od Kučana je zahteval, naj izjavi, da je prihodnost Jugoslavije še mogoča, če bi Srbija in Črna gora sprejeli izvolitev Mesiča za predsednika predsedstva SFRJ, in naj sprejme predlog Makedonije in BiH (kompromisni predlog med kon ­ federacijo in federacijo, op. B. R.)761 za rešitev jugoslovanskega vprašanja. Pro ­ sil je tudi za pojasnilo, kako bo Slovenija po 26. juniju reševala vprašanje carin ter zunanjih in notranjih jugoslovanskih meja. 762 * * Kučan je odgovoril z že velikokrat ponovljeno zgodbo o zapletenosti jugo ­ slovanske situacije, o več resnicah (in ne le tisti, ki jo širi zvezna administra ­ cija), o zavezanosti plebiscitu, o tem, da nasilje, duhovno in fizično, v Jugo ­ slaviji že obstaja, o vseh ponudbah in pobudah, ki sta jih v zadnjih desetih mesecih dali Slovenija in Hrvaška, pa niso bile upoštevane. Dodal je, da načrt Izetbegoviča in Gligorova Slovenije ne zanima več. Slovenija se želi tudi po osamosvojitvi pogajati o postopnem prevzemanju funkcij federacije, urejanju medsebojnih pravic, kar vključuje tudi odgovornost do varnosti tretjih držav in o možnosti vzpostavljanja osnov za novo integracijo, ki bo slonela na enaki logiki kot ES (nad tem je bil - po lastnem pričevanju - zelo šokiran Zimmer ­ mann, saj naj bi Kučan v pogovoru z njim le teden dni prej omenjal konfe ­ deracijo, torej neke vrste balkansko Švico, »sedaj pa Slovenci razmišljajo o Sloveniji kot povsem neodvisni državi«), V zvezi s carinami je Kučan odgo ­ voril, da bodo prevzete, Slovenija pa bo še naprej plačevala delež v zvezni 761 Predlog (Platforma o budućoj jugoslavenskoj zajednici, Sar., maj 1991. Arhiv predsednika RS) sta napisala Alija Izetbegovic in Kiro Gligorov. Bil je nedorečen in nejasen, prišel je prepozno in predsedniki republik o njem niso resno razpravljali. 762 Na vprašanje carin je Bakerja po pričevanju Rupla spomnila Margaret Tutweiler, pred ­ stavnica za tisk State Departmenta, ki je tako njemu kot Kučanu šla »še posebej na živce« (Rupel, Skrivnost države, str. 134). Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 337 proračun, saj ne želi carinske vojne. Pogovor je Baker zaključil s stavkom: »Ključna beseda je pogajanje.« 763 Bakerjev obisk je izzvenel kot neposredna podpora Markoviču in federal ­ nim organom, ki so si ga razlagali kot dovoljenje za omejeno intervencijo, s katero naj bi disciplinirali Slovenijo, čeprav sta tako Baker kot Zimmermann to kasneje zanikala. Podobno kot ZDA so na slovenske in hrvaške namene reagirali v ES. Zu ­ nanji ministri dvanajsterice so 23- junija sklenili, da ne bodo priznali neod ­ visnosti Slovenije in Hrvaške, če bosta enostransko zapustili federacijo, dokler niso izčrpane vse možnosti za pogovor. Od jugoslovanskih agencij je o se­ stanku prva poročala hrvaška Hina. Po njenem poročilu je luksemburški mi ­ nister za zunanje zadeve Jacques Poos na tiskovni konferenci po srečanju po ­ vedal, da so se ministri strinjali, da ne bodo priznali neodvisne Slovenije in Hrvaške, če se obe republiki odločita enostransko zapustiti federacijo, ampak bodo »odbili /.../ vsak kontakt na visoki ravni« z obema republikama. Ta teden naj bi oba parlamenta glasovala o neodvisnosti svojih republik, vendar taka »enostranska« dejanja ne bi bila »primerna«, ker »proces notranjih pogajanj še ni izčrpan«, vendar to (po Poosu) »nima nikakršne povezave s pravico na ­ rodov, da razpolagajo sami s sabo«. ES bo pripravljena sprejeti neodvisnost jugoslovanskih republik, če bo to »rezultat pogajanj in notranjih dogovorov«. ES se s tem pridružuje mnenju ZDA, Avstrije in Madžarske. Dvanajsterica je tudi ponudila federalni vladi in republikam (tistim, ki to želijo) pomoč pri izdelavi nove, demokratične ustave, ministri pa so tudi podprli gospodarsko prestrukturiranje Jugoslavije. Poos je napovedal, da namerava ES z Jugoslavijo prihodnji dan podpisati nov finančni protokol, v katerem se do leta 1995 pre ­ dvideva več kot 700 milijonov ekujev pomoči. 764 Kljub temu pritisku je slovenski parlament 25. junija sprejel temeljno ustav ­ no listino, ustavni zakon za njeno izvedbo in deklaracijo o neodvisnosti, s či­ mer je Slovenija razglasila neodvisnost. Zvezni zbor jugoslovanske skupščine je odločitev slovenske skupščine na seji še istega dne zavrnil ter naložil vladi in JLA, naj preprečita spreminjanje mejajugoslavije, na osnovi tega pa je skle­ pe o preprečitvi sprejela tudi zvezna vlada. 765 765 Zabeležka pogovora predsednika predsedstva RS Milana Kučana z Jamesom Bakerjem III., državnim sekretarjem za zunanje zadeve ZDA, Bg., 21. 6. 1991, zapisal Marjan Šiftar (šef Kuča ­ novega kabineta), Lj. 24. 6. 1991 Arhiv predsednika RS (na seji so sodelovali še Warren Zimmer ­ mann, Dimitrij Rupel in Matjaž Kovačič, podsekretar v ministrstvu za mednarodno sodelovanje - po Ruplovem pričevanju tudi Margaret Tutweiler, vendar je slovenski zapisnik ne omenja -, po ­ govor se je zavlekel, kar je povzročilo nejevoljo pri Miloševiču, ki je bil za pogovor na vrsti za Kučanom). S slovenske strani je bil narejen še en zapisnik z istim naslovom (ki napačno nosi datum 20. 6.1991), napisala sta ga Marjan Šiftar in Matjaž Kovačič skupaj, hrani ga Ministrstvo za zunanje zadeve. Zapisnika imata nekaj različnih poudarkov, vsebinsko pa se bistveno ne razli ­ kujeta. V besedilu sem upošteval oba zapisnika, prav tako tudi spomine Zimmermanna in Bakerja (Zimmermann, Izvor pogube, str. 131-135 in 139; James A. Baker III, The Politics of Diplomacy, New York 1995, - dalje: Baker, The Politics of Diplomacy). 764 Dvanaestorica neće priznati nezavisnost Slovenije i Hrvatske, poročilo Hine. Hrani B. R. 338 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve Tudi ameriški State Department je odločitev slovenske (in hrvaške) skup ­ ščine obsodil. Predstavnica za tisk Margaret Tutweiler je kategorično izjavila, da ZDA priznavajo teritorialno integriteto Jugoslavije, vključno s Slovenijo in Hrvaško, in da po Bakerjevem obisku v Jugoslaviji »še verjamejo v kompro ­ mis, sprejemljiv za vseh šest republik«. Na koncu je pozvala Hrvaško, Slove ­ nijo in vse Jugoslovane, naj »nadaljujejo dialog o novi in demokratični osnovi za skupno jugoslovansko državo«. 765 765 765 Ramet, The United States and Slovenia 1990-1992. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 339 POGAJANJA V ZAGREBU Napad JLA na Slovenijo je dotedanje hipotetične možnosti in ugibanja slovenskega vodstva v zvezi z mednarodnim priznanjem postavil na dejan ­ sko preizkušnjo. V noči, ko je JLA napadla, slovenski politiki niso mogli pri ­ klicati nobenega od pomembnejših evropskih politikov (tudi ne jugoslovan ­ skega premierja Markoviča). Dimitrij Rupel, ki se je v zgodnjih jutranjih urah »obesil« na zvonec avstrijskega in italijanskega konzulata, je lahko samo žalost ­ no ugotovil, da »bolj zaspanih konzulov, kot sta bila tisto jutro, 27. junija 1991, avstrijska konzulica in gospod Christiani, ni bilo nikjer na svetu. Očitno nista nameravala komunicirati z nami. Očitno nista imela navodil.« 766 Dopoldne je bil stik z Mockom, evropsko »trojko«, Genscherjem (ki je na slovensko pobudo skušal aktivirati KEVS) in še nekaterimi evropskimi poli ­ tiki vzpostavljen. Genscher je bil 25- junija na obisku v Rimu, od tam je klical Lončarja, ker je izvedel za govorice, da armada pripravlja intervencijo proti Sloveniji, ki je tistega dne razglasila neodvisnost. Lončarju je rekel, da vojaška intervencija nikakor ni sprejemljiva, ker je nasilno reševanje političnih vpra ­ šanj v nasprotju s principi Helsinške deklaracije 767 in Pariške listine. 768 Tudi De Michelis je od Lončarja zahteval, naj govori z vodilnimi politiki v Beogra ­ du in prepreči intervencijo. Podobno je 26. junija po seji nemške vlade izjavil tudi njen predstavnik za tisk Wolfgang Vogel. Skliceval se je na resolucijo Bundestaga o Jugoslaviji z dne 19. junija, ki je narodom Jugoslavije priznavala pravico do samoodloč ­ be, vključno s pravico do odcepitve, vendar tudi izražala željo, da se Jugo ­ slavija zaradi stabilnosti v Evropi ohrani v dotedanjem državnem okviru. Na­ slednji dan, 27. junija, ko je ES že poslala »trojko« v Jugoslavijo, pa je Genscher predlagal, naj dvanajsterica sproži mehanizem KEVS.769 Mednarodna akcija se je - glede na slabo utečeno skupno evropsko zu ­ nanjo politiko - začela hitro. K temu so pripomogli številni klici in pisma iz 766 Rupel, Skrivnost države, str. 140. 767 Dokument o odnosih med državami udeleženkami KEVS v Helsinkih je del Zaključnega akta, ki so ga 1.8.1975 podpisali vodje držav ali vlad vseh evropskih držav (razen Albanije), ZDA in Kanade. Helsinška deklaracija vsebuje načela o nedotakljivosti meja, ozemeljski celovitosti ter spoštovanju človekovih pravic in svoboščin. 768 Dokument z naslovom Pariška listina za novo Evropo, ki ga je KEVS sprejela novembra 1990 na zasedanju v Parizu, nalaga članicam obveznosti glede človekovih pravic, pravne države in gospodarskega sodelovanja. Na konferenci so bili ustanovljeni novi organi KEVS, med njimi odbor visokih uradnikov in center za preprečevanje spopadov s sedežem na Dunaju. 769 Hans Dietrich Genscher, Erinnerungen, Berlin 1995, str. 939 (dalje: Genscher, Erinnerun ­ gen); Libai, Limits of Persuasion, str. 12-15; Ivankovič, Bonn, druga hrvatska fronta, str. 36. 340 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve Slovenije, naslovljeni na vlade in razne evropske institucije (Rupel je eno prvih pisem poslal Helmutu Liedermannu, generalnemu sekretarju KEVS na Dunaju), še zlasti pa mediji v zahodnih državah. Vojni prizori iz Slovenije so bili hudo šokantni za evropske gledalce, s tem pa so pomenili tudi pritisk na evropske politike. Drugi dan vojne je najprej v Beograd, nato pa v Zagreb pripotovala »trojka« ES: Jacques Poos (predsedujoči), Hans van den Broek (ta je predsedovanje prevzel 1. julija) 770 in Gianni de Michelis. V Zagrebu so se pogovarjali s pred ­ sednikom slovenskega predsedstva Kučanom, zunanjim ministrom Ruplom, hrvaškim predsednikom Tuđmanom, (še) neizvoljenim predsednikom pred ­ sedstva SFRJ Mesičem in predsednikom zveznega IS Markovičem. Evropsko delegacijo so sestavljali še Abel Matutes, član komisije ES za Sredozemlje, ter veleposlaniki Luksemburga, Italije in Nizozemske v Jugoslaviji. Sicer zmedena evropska politika do Jugoslavije je v Zagrebu dobila osnov ­ ni obris, ki so se ga evropski pogajalci v osnovi držali tudi na Brionih. Pogo ­ vore je vodil Van den Broek, ki je za izhodišče vzel stavek iz Kučanovega pisma Santerju (v njem je pisalo, da je bilo slovensko dejanje mišljeno kot oblika pritiska na centralno vlado, ki je zavračala predloge za novo ureditev odnosov med jugoslovanskimi republikami) in iz pisma, ki mu ga je bil poslal Rupel (to se je končalo z izjavo, »da slovenska vlada izraža pripravljenost na pogajanja o žgočih vprašanjih jugoslovanske politike takoj, ko bodo prene ­ hale tekoče vojaške akcije«). Delegacija je slovenski in hrvaški strani (tako kot v poprejšnjih pogovorih Miloševiču in Markoviču) zastavila tri osnovna vpra ­ šanja: ali je možen dogovor o takojšnji prekinitvi ognja in umiku vojske v vo ­ jašnice; ali je mogoče zadržati uresničevanje slovenske in hrvaške deklaracije o samostojnosti za tri mesece; ali podpirajo izvolitev Stipeta Mesiča za pred ­ sednika predsedstva SFRJ. Markovič je na vprašanja odgovoril pozitivno (pod pogojem, da bi Slovenija odložila uresničevanje deklaracije o samostojnosti in neodvisnosti), medtem ko je Miloševič v zvezi z izvolitvijo Mesiča odgo ­ voril, da bo »premislil«. 771 Če bi Slovenija in Hrvaška odstopili od sprejetih za­ konov o osamosvojitvi, »bi bil Mesič lahko sprejet«. 772 Pogajalci so zagrozili, da bo ES - če misija ne bo uspela - zaustavila vso pomoč. Jacques Poos je Slovenijo in Hrvaško obtožil, da so njuna dejanja v nasprotju s Helsinško in Berlinsko deklaracijo in da mednarodnega prava ni mogoče spremeniti, ES oz. njena misija pa lahko poskusi prispevati k ustvar ­ janju ozračja, v katerem bi se lahko odvijala pogajanja. 770 Ceremonial predaje vloge predsedujočega z Luksemburga na Nizozemsko so izvedli v Beogradu na seji zveznega predsedstva, na kateri so ob navzočnosti »trojke« izvolili Mesiča za predsednika. Poos je v ta namen s sabo celo prinesel leseno kladivce. Ob predaji je »trojka«, ki naj bi se po Zimmermannu (Izvor pogube, str. 143) svoje misije lotila bolj pedagoško kot pa po ­ litično, »člane jugoslovanskega predsedstva poučila o dobrih namenih, sodelovanju in zaupanju, ki je potrebno za demokratično izmenjavo oblasti«. 771 Rupel, Skrivnost države, str. 149, 150. 772 Mesič, Kako je srušena Jugoslavija, str. 53. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 341 Kučan je na zahteve trojice odgovoril v diplomatsko pretehtanem, a zanj nenavadno ostrem tonu. V svojem nastopu je skušal kar najbolj izkoristiti psi­ hološko prednost, ki jo je imela Slovenija kot napadena stran: »Upam, da ra ­ zumete, da se vojne operacije vodijo na slovenskem ozemlju, na ozemlju slo ­ venske države, proti prebivalcem RS.« Poudaril je dramatičnost situacije in sprenevedanje jugoslovanskih oblasti, ki sprva sploh niso hotele vzpostaviti kontakta s slovensko stranjo. Naštel je, kaj vse je armada zrušila še po dogo ­ vorjeni prekinitvi ognja (Kučan in Rupel sta v Zagreb prinesla tudi kasete s posnetki razrušenih krajev). Že v začetku se je opravičil, ker ni najbolj zbran, in sicer zaradi neprespanih noči in dolgega potovanja z Ruplom po skrivnih poteh v Zagreb: »Nikoli nisem pričakoval, da se bom moral po svoji lastni republiki voziti po skrivnih poteh, ker bo ta republika v vojni. Žal mi je, da vas nisem mogel sprejeti v svoji domovini, da bi videli, kako potekajo stvari«. Izrazil je začudenje, ker Markovič (ki se sicer res sklicuje na sklepe IS) obljub ­ lja umik armade, ko pa je njemu v več pogovorih dejal, da nima nobenih for ­ malnih pooblastil, da bi armadi lahko ukazoval. Evropski »trojki« je izročil an ­ gleški prevod načrta Okop (Bedem) 773 z obrazložitvijo, da tam »vi gospodje nastopate kot agresorji na Jugoslavijo v sodelovanju z gospodom Tuđmanom in mano in napadamo vsi skupaj družno socialistični režim v Beogradu, ki ga brani JLA«. Poudaril je, da jugoslovanska stran od plebiscita dalje ni kazala nobene pripravljenosti na pogovore in da Slovenija ni ovirala pretoka blaga, ljudi, kapitala in idej, »šele ko so se tanki JLA pojavili na mejah in ko so rakete in lovci šli tudi čez zračni prostor prek Avstrije, je bilo vse to ovirano«. Slove ­ nija tudi ni sprožila etnične vojne (konflikti so na Hrvaškem potekali že prej), prišlo pa je do agresije na Slovenijo. Slovenija je pripravljena na pogovore o postopnem prevzemanju suverenih funkcij s strani zveznih organov, če je sprejeto, da slovenska ustavna listina velja, vse drugo pa je lahko stvar dogo ­ vorov, »nikakor pa ne more biti pogovor o ohranitvi te države, ker mislim, da je sedaj povsem jasno, da niti minimalne stopnje zaupanja, ki je za to potreb ­ no, ni več«. 774 Kučan je stališča Zahoda označil za »trda«, kar da mu je bilo jasno že po pogovoru z Baker jem, vendar sam ne bo pripovedoval tistega, kar je mogoče prijetno, ampak tisto, kar je za jugoslovanske razmere realno. ES je obtožil, da so bili zaradi njenega stališča o enotni Jugoslaviji prekinjeni demokratični 773 To je bil načrt, ki so ga v začetku leta 1991 izdelali kot »vadbeni dokument« v 5. vojaškem območju. Načrt je predvideval napad sil Nata in sosednjih držav na Jugoslavijo ob pomoči posa ­ meznikov iz republiških vodstev ter desno usmerjenih strank. Uporabili so ga kot osnovo za vojaški poseg v Sloveniji. Slovenska vojaška obveščevalna služba ga je dobila in objavila v začetku aprila, kar je izzvalo reakcije zahodnih vojaških atašejev v Beogradu. (Vsebino dokumenta gl. v: Lovšin, Skrita vojna, str. 148-162.) 774 Neavtoriziran magnetogram pogovora predsednika predsedstva RS Milana Kučana in pred ­ sednika Republike Hrvaške Franja Tuđmana z delegacijo Evropske skupnosti, Zg., 28/29. 6.1991 od 23 30 do 01.15, str. 2. Arhiv predsednika RS; Magnetogramski zapis intervjuja predsednika Milana Kučana za BBC, Lj., 6. 5.1994, str. 27, 28. Arhiv predsednika RS. - Gl. tudi: Rupel, Skrivnost države, str. 145-150. 342 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve procesi. Slovenija je v veliki meri gospodarsko vlekla Jugoslavijo, sedaj je po ­ polnoma izčrpana - gospodarski vojni, ki jo je tolerirala zvezna vlada, je sle­ dila prava vojna. Slovenija se bori za svobodo, vendar suverenost ne bo nič vredna, če ljudje ne bodo imeli od česa živeti, v Jugoslaviji pa žal nimajo od česa živeti. K zahtevam ES je dodal še četrto točko, to je internacionalizacijo jugoslovanskega problema. Tuđman je v svojem govoru poudarjal izkoriščanje »enega najstarejših ev ­ ropskih narodov« v Jugoslaviji in dejal, da Hrvaška sicer ni neposredno napa ­ dena, vendar v njej poteka »tiha okupacija«, saj v terorističnih akcijah ni padlo nič manj ljudi kot v Sloveniji. Zahteve »trojke« je brez zadržkov sprejel z ob ­ razložitvijo, da je Hrvaška sama predlagala pogovore o zvezi suverenih držav, ker velik del njenega prebivalstva živi v BiH in v Srbiji. Podprl je tudi predlog o internacionalizaciji jugoslovanske krize, da bi se ubranili pred poskusom restavracije jugoslovanskega komunizma in hegemonizma. Hrvaška je zahteve takrat sprejela brez težav, saj na osamosvojitev v resnici ni bila pripravljena, čeprav je razglasila samostojnost istega dne kot Slovenija. Osnovna dilema pogovora (enako tudi pozneje na Brionih) je bila v in ­ terpretaciji sklepa, ali »zamrznitev« slovenske odločitve pomeni samo pre ­ kinitev načrtovanega izvajanja ukrepov za osamosvojitev ali pa »začasni« od ­ stop od sprejetih osamosvojitvenih aktov in vrnitev na staro stanje - kot so formulacijo o vrnitvi na prejšnje stanje razlagali zahodni pogajalci, še zlasti Van den Broek. »Trojka« je za vsako ceno potrebovala uspeh, čeprav nedo ­ rečen. Svetu ES je hotela naslednji dan poročati, da so na vsa tri vprašanja dobili pozitivne odgovore. Slovenska stran je hotela zaustaviti vojno, vendar ne za ceno neodvisnosti. »Ne bomo šli nazaj,« je bil na koncu pogovora jasen Rupel. Tudi Kučan je pred tem dejal, da Slovenija ne bo delala novih osa ­ mosvojitvenih korakov, vendar le pod pogojem, da ima zagotovila za poga ­ janja s federacijo. Zadnjo besedo o tem bo rekel slovenski parlament. Za Slovenijo izvolitev Mesiča ni vprašljiva, pač pa je vprašljivo sodelovanje v predsedstvu, čeprav ni razloga da pri razpravi o stvareh, ki zadevajo Slovenijo in vprašanje miru, ne bi sodeloval tudi predstavnik Slovenije. Na Poosovo vprašanje, ali bo parlamentu priporočil, naj predlog o zamrznitvi sprejme, je Kučan odgovoril pritrdilno. Hrvaška je na sestanku, čeprav je bila gostiteljica, bolj ali manj sekundirala, vendar je Tuđman dogovore o »suspenzu« osamosvojitvenih dejanj razumel tako kot trdi in arogantni Van den Broek: kot vzpostavitev stanja pred 25. ju ­ nijem 1991- Tudi Jacques Poos se tedaj ni bistveno razlikoval od Van den Broeka, in je med drugim izjavil, da jugoslovanske republike ne morejo živeti samostojno. Edini v misiji, ki je suspenz tedaj razumel zgolj kot prehodno dejanje, je bil De Michelis (vsaj sodeč po njegovih izjavah na drugem zagreb ­ škem srečanju 1. julija). Zaradi pozne ure in utrujenosti na sestanku ni bil sprejet skupen protokol, pač pa so se zgolj zelo okvirno dogovorili, kaj naj bi sporočili javnosti. Prvo Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 343 sporočilo je prinesel zagrebški radio v zgodnjih jutranjih urah, interpretacija je bila v smislu Van den Broekovega videnja, da gre za moratorij na odločitve, sprejete 25. junija, ne pa za zamrznitev nadaljnjih korakov osamosvajanja. Podobno je sestanek interpretiral tudi Tanjug ter še nekateri drugi mediji. Tudi tuji novinarji in analitiki so sprva dogovor razumeli kot preklic osamo ­ svojitve, ne pa kot zamrznitev nadaljnjih osamosvojitvenih potez, in šele v na ­ slednjih dneh je v javnost prišla tudi slovenska interpretacija dogovora. 775 V Luksemburgu je bil 29- in 30. junija sestanek šefov držav in vlad ES, ki je potrdil »trojkino« interpretacijo zagrebškega dogovora, sicer pa zelo na splo ­ šno sklenil, naj se institucije ES še naprej ukvarjajo z jugoslovansko krizo. Razlike v pogledih držav glede jugoslovanske krize so bile prevelike, da bi lahko sprejeli konkretnejše predloge. Po sestanku je Jacques Poos Kučanu in drugim vpletenim poslal pismo, v katerem je znova našteval vse pogoje, ki jih je Kučan sprejel v Zagrebu, pri čemer pa je vprašanje o suspenzu formu ­ lirano nedoločno kot »suspenz uveljavljanja deklaracije o neodvisnosti za ob ­ dobje treh mesecev«. 776 Nemški kancler Helmut Kohl je sicer na sestanku predlagal, naj ES podpre pravico do samoodločbe jugoslovanskih republik (tedaj konkretno Slovenije in Hrvaške), vendar so bile proti Velika Britanija, Francija, Italija in Španija (zaradi bojazni, da bi do podobnih zahtev prišlo tudi v zvezi s severno Irsko, Korziko, Južno Tirolsko in Baskijo). Kohl je kljub temu dal jasno vedeti, da bo Nemčija pri svojem stališču vztrajala, vendar pri tem upoštevala interese drugih članic ES. Dosegel pa je, da so finančno po ­ moč Jugoslaviji v višini 1,7 milijarde mark, ki je bila odobrena le teden dni prej, zamrznili, dokler ne bo zagotovljena mirna rešitev krize. 777 Zaradi mlačnega stališča ES in kršitev premirja (armada je z akcijami na ­ daljevala in jih še stopnjevala, Kadijevič pa je grozil s frontalnim napadom) je Rupel pisal pismo Poosu, v katerem ga je opozoril, da je Slovenija, tako kot je obljubila, pripravljena odložiti uresničevanje neodvisnosti, vendar le, če se bo armada umaknila v vojašnice ali z ozemlja Slovenije. Po vrnitvi iz Zagreba sta morala Kučan in Rupel zagovarjati svoja stališča najprej pred ožjim slovenskim vodstvom, potem pa še pred skupščino. 778 Predsedstvo v razširjeni sestavi je nastop na zagrebških pogajanjih potrdilo. Tudi operativna skupina, ki je vodila vojaški del operacij, je presodila, »da je v dogovorjenih stališčih (ustavitev sovražnosti, nejasna zamrznitev ustavne 775 Wolfgang Libai, Das Ende Jugoslawiens: Selbstzerstörung, Krieg und Ohnmacht der Welt, Wien, Zürich 1993, str. 171. 776 Prevod pisma Jacquesa Poosa, izvršilnega predsednika Sveta ES Milanu Kučanu, predsed ­ niku RS, 30. 6. 1991. Arhiv predsednika RS. 777 Ivankovič, Bonn, druga hrvatska fronta, str. 44; Libai, Limits of Persuasion, str. 15; Daniele Conversi, German-Bashing and breakup of Yugoslavia, The Donald W. Treatgold papers No 16, Jackson School of International Studies, University of Washington, March 1998, str. 13 (dalje: Conversi, German-Bashing). 778 Zapisnik in magnetogram 46. seje predsedstva RS, 29. 6. 1991. Arhiv predsednika RS. Za­ pisnik 22. (izredne) skupne seje vseh zborov skupščine RS, ki je bila 29. oziroma 30. 6. 1991 ob 22. uri v veliki dvorani skupščine. Arhiv DZ RS. 344 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve listine o neodvisnosti, obnovitev dela predsedstva SFRJ) dovolj manevrskega prostora, kajti v tistih dnevih je bilo najpomembnejše vojaško vprašanje in stvarno razmerje sil na terenu«. 779 Aktivnosti vlade in predsedstva je - ob ne ­ katerih vročih razpravah, pripombah in dodatnih stališčih - potrdila tudi skupščina, vendar s stališčem, da ne na račun že doseženega. Skupščina je sicer razpravljala o celotnih razmerah in ne le zagrebških pogovorih, čeprav so bila ta v ospredju. Delegati so najprej poslušali poročila obrambnega in notranjega ministra, predsednika vlade, predsednika predsedstva in zunanje ­ ga ministra, nato pa imenovali posebno skupino za oblikovanje stališč. V stališčih so bile podprte aktivnosti predsedstva in vlade, v zvezi s pogajanji v Zagrebu pa je v šesti točki stališč zapisano: »Skupščina Republike Slovenije soglaša s stališčem predsednika predsedstva RS, izrečenim v zvezi s pogovori s predstavniki dvanajsterice v Zagrebu. Obenem poziva dvanajsterico, da v Republiko Slovenijo nemudoma pošlje svoje opazovalce in tako zagotovi nad ­ zor nad spoštovanjem sprejetih dogovorov.« 780 Predlog za opazovalno misijo je dal Rupel in v smislu sklepov skupščine je nato Kučan pisal Poosu. Na pogajanjih v Ljubljani 30. junija je bil tudi Markovič, sklenjen je bil dogovor o deblokadi vojaških kolon in prekinitvi ognja, ki pa se ni uresničil. 779 Janša, Premiki, str. 191. 780 Stališča, ki jih je sprejela skupščina RS na skupni izredni seji vseh zborov 29. oziroma 30. 6,1991, zapisnik 22. (izredne) seje, str. 3. Arhiv DZ RS. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 345 EVROPSKA »TROJKA« DRUGIČ V ZAGREBU Tridesetega junija zvečer je slovenska delegacija (Kučan, Rupel, minister za informiranje Kacin in šef Kučanovega kabineta Marjan Šiftar) znova od ­ potovala v Zagreb na ponovna pogajanja s »trojko« ES, ki je bila prepričana, da bo vojsko lahko spravila pod civilni nadzor. »Trojka« je močno pritiskala na slovensko delegacijo, naj deblokira vojašnice in naj dovoli, da se vojska vrne v vojašnice z orožjem. Van den Broek, ki je vodenje trojke formalno prevzel naslednji dan, je zamrznitev interpretiral kot vrnitev na stanje pred 25. junijem. Ponovno je grozil, da bo ES posredovanje opustila, če bo Slo ­ venija »razvezala paket«, govoril pa je tudi o novi ustavni ureditvi Jugoslavije. Tuđman je predlagal, naj bi KEVS angažirala modre čelade v Jugoslaviji. Ku ­ čan je rekel, da je svojo obljubo izpolnil in prepričal parlament, vendar Slo ­ venci v zameno niso dobili miru, na drugi strani pa se je Srbija strinjala samo z izvolitvijo Mesiča in z ničimer drugim, hkrati pa mobilizira 200000 ljudi. Armada še naprej postavlja ultimate, nihče pa nima kontrole nad njo. Doseči je treba njeno izločitev iz političnega odločanja o Jugoslaviji. Poos je poudar ­ jal, da gre za odložitev (suspenz) odločitve o samostojnosti, ne pa za mo ­ ratorij, vendar se morajo razmere - tudi oborožene sile Slovenije - vrniti na status quo ante, tako kot je zapisal v pismo vsem trem stranem. De Michelis je poudarjal, da gre le za tri mesece, potem bo Slovenija svobodna (Ruplu zasebno je dejal, da Hrvaška še ne bo). 781 Kučan je v nadaljevanju rekel, da se slovenska TO nima kam vrniti razen domov, saj nima kasarn, zato so nujni opazovalci, slovenska stran vztraja pri doseženem, ne bo pa nadaljevala z uresničevanjem samostojnosti do izteka moratorija. Sklepe pa je treba forma ­ lizirati tudi s strani JLA, drugih republik in zvezne vlade. Kakih novih sklepov sestanek ni prinesel. ES si ni bila popolnoma na jas­ nem, kako ravnati. Kučanov vtis, ki ga je povedal naslednji dan na seji pred ­ sedstva, je bil, »da jih motimo, pred njihovim pragom se nekaj kadi, ne vedo pa čisto natančno, ali je eksplozivno ali ni. To jih moti in bi čimprej radi spra ­ vili stran in naj že enkrat za boga svetega zastopimo, da imajo oni druge pro ­ bleme.« 782 Za slovensko stran je še vedno ostala odprta interpretacija zamrznitve: ali to pomeni, da bo Slovenija morala vrniti večino mejnih prehodov, ki jih je 781 Magnetogram seje predsedstva RS, 1. 7.1991; Zapisnik 48. seje predsedstva RS, ponedeljek, 1. 7. 1991, od 10.15 do 11.30. Arhiv predsednika RS. 782 Magnetogram seje predsedstva RS, 1. 7. 1991- Arhiv predsednika RS. 346 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve dobila nazaj, ali bo vrnila zasežena skladišča in kasarne armade, ali bo na ze­ leno mejo znova prišla armada, ali bo vrnila carine pod zvezno kontrolo itd. To je v naslednjih dnevih - še bolj pa po Brionski deklaraciji - postalo pred ­ met pogajanj in tudi natezanj z zveznimi organi in predstavniki ES. V zvezi s tem so bile hude dileme tudi v slovenskem vodstvu, zlasti pri vprašanju, kako na eni strani ohraniti težko pridobljeno vojaško prednost, obdržati jugoslo ­ vansko armado pod kontrolo in preprečiti, da bi se pod pretvezo vračanja na začetno stanje reorganizirala in dobila okrepitve (prednost na terenu, še posebej blokirane vojašnice so bile edino, s čimer je lahko Slovenija nekako »vzdrževala« ravnotežje proti letalskim napadom, kjer je bila povsem nemoč ­ na), na drugi strani pa je bilo treba dokazati, da je Slovenija kooperativna in spoštuje dogovore z ES. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 347 GENSCHERJEV NEUSPELI OBISK V SLOVENIJI IN NJEGOVE POSLEDICE Slovensko vodstvo si je veliko obetalo od napovedanega prihoda Gen- scherja v Ljubljano, saj je bila Nemčija tedaj edina odkrita zagovornica Slo ­ venije in Hrvaške v ES, Genscher pa je bil tudi predsedujoči KEVS. Poleg tega sta tako George Bush (v govoru v Mainzu 31. maja 1991) kot že pred tem James Baker (v nastopu v Press Clubu v Berlinu decembra 1989) namignila, da bi morala biti Nemčija (skupaj z ES) tista, ki bo prevzela vodenje Jugo ­ vzhodne Evrope oz. odgovornost zanjo (Helmut Kohl se je sicer bolj zavze ­ mal za delitev odgovornosti z ZDA). Obisk bi tudi lahko vsaj za nekaj časa odvrnil ponoven napad JLA in obenem omogočil ponovno odprtje brniške ­ ga letališča (če bi Genscher prišel z letalom iz Beograda, kamor je bil odšel 1. julija). Tudi Tuđman si je zaradi lastne promocije prizadeval, da bi Genscher obiskal Zagreb. Nemški diplomati so Genscherja svarili zaradi nevarnosti napadov. Zato je bilo najprej dogovorjeno, da pride z letalom v Celovec, od tam z avtom v Beljak in z vlakom v Ljubljano. Ker pa se je medtem začel drugi val (letalskih) napadov armade, so pogovori (2. julija) Rupla z Genscherjem potekali v avtu med vožnjo z letališča, nato pa še skupaj s Kučanom v pisarni železniškega postajnega načelnika v Beljaku in v hotelu. Genscher je bil zelo jezen, ker so mu obisk v Ljubljani preprečili (po Ruplovem pričevanju ga je že prej razje ­ zilo tudi to, da so v Beogradu od njega zahtevali njegov potni list).783 Po Ku ­ čanovem pričevanju je Genscher tedaj spoznal, da gre za pravo vojno, in ob ­ ljubil, da bo v tem smislu posredoval pri dvanajsterici. 784 Obisk v Beogradu, pogovor z Miloševičem ter demonstracija vojaške moči le nekaj kilometrov stran od avstrijsko-slovenske meje (JLA je napadla karavanški predor), ki je potekala v času njegovih pogovorov s Kučanom in Ruplom, so v Genscherju zbudili prepričanje, »da bodo vodstvo jugoslovanske armade in za njim stoje ­ če politične sile izkoristili zaradi lastne promocije vsa sredstva za dosego svo ­ jih ciljev«. 785 Analitiki dogajanja se večinoma strinjajo v tem, da je Genscher spremenil svoje stališče po spoznanju, da gre v Sloveniji za pravo vojno (upo ­ števati pa je seveda treba tudi notranji politični pritisk v Nemčiji, op. B. R.)786 Genscherjeva prizadevanja je 1. julija podprl tudi kancler Kohl s posebno 783 Rupel, Skrivnost države, str. 154-157. 781 Pogovor pisca z Milanom Kučanom 12. 3. 1987. 783 Genscher, Erinnerungen, str. 941. 786 Christoper Bennett, Yugoslavia ’s Bloody Collapse, Causes, Course and Consequences, New York 1994; Conversi, German-Bashing; Libai, Limits of Persuasion. 348 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve izjavo, v kateri je podprl napore evropske »trojke«, vendar dodal, da Jugo ­ slavije ni mogoče obdržati skupaj s silo. Nemčija bo vztrajala, da se demo ­ kratično izražena volja posameznih republik spoštuje. 787 Genscherjeva ak­ tivnost v evropski diplomaciji je vsaj malo nevtralizirala prizadevanja Van den Broeka, ki je hotel ponovno vzpostaviti Jugoslavijo. 788 Van den Broek ne samo da ni bil naklonjen osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške, ampak je tudi zaradi osebne užaljenosti nasprotoval Genscherjevin pobudam. Po mnenju novinarjev, ki so pozorno spremljali diplomacijo ES, odnosi med njima nikoli niso bili tako hladni kot v času, ko sta ES predsedovali Nizozemska in za njo Nemčija, normalizirali so se šele, ko je vodenje prevzela Portugalska. 789 Na Genscherjevo pobudo se je 3- in 4. julija v Pragi sestal odbor visokih uradnikov (Committee of Senior Officials, CSO) KEVS, ki je obravnaval jugo ­ slovansko krizo. Jugoslovanska diplomacija si je prizadevala, da bi preprečila internacionalizacijo problema, pri čemer jo je zlasti podpirala SZ. Od treh sprejetih dokumentov je bil najpomembnejši predlog za posredovalno misijo KEVS vjugoslaviji, ki naj bi pripravila mednarodno konferenco o Jugoslaviji. Jugoslovanski strani je uspelo predlog ublažiti s formulacijo, »če in ko bo to sprejeto s strani Jugoslavije«. 790 Nekaj dni prej je Rupel poslal pismo generalni sekretarki Sveta Evrope Catherine Lalumière, v katerem predlaga, naj Svet Evrope obsodi agresijo JLA, zahteva ustavitev sovražnosti in umik vojske v vojašnice, podpre mednarodno nadzorstvo izvajanja premirja, plebiscitarno odločitev slovenskega naroda in demokratičen dialog v procesu razdruže ­ vanja ter ustanovitev mednarodne skupine strokovnjakov, ki bi pomagala izvesti sukcesijo. Slovenija je s tem, kot piše Rupel, predlagala tisto, kar se je kasneje uresničilo skozi brionski sestanek, haaško konferenco in Badinter- jevo komisijo. 791 787 Libai, Limits of Persuasion, str. 16. 788 Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija, str. 312-315. - Meier o tem sklepa na osnovi pričevanj slovenskih politikov, zlasti Rupla in Kučana. Slovenski politiki so sicer v času osamosvojitve in po njej Van den Broekovo dejavnost iz diplomatskih razlogov ocenjevali s precejšnjo zadržanostjo, čeprav z njo niso bili zadovoljni. 789 Ivankovič, Bonn, druga hrvatska fronta, str. 51. 790 Libai, Limits of Persuasion, str. 18. 791 Rupel, Skrivnost države, str. 157. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 349 TRETJA EVROPSKA MISIJA: BRIONI Sestanek zunanjih ministrov ES v Haagu dan po sestanku v Pragi, 5. julija, je potekal v času obnovljenih spopadov v Sloveniji in hudih kritik zunanje po ­ litike ES v Nemčiji. Na sestanku so sprejeli Deklaracijo o Jugoslaviji in sklenili, da v Jugoslavijo znova pošljejo »trojko« (na tretjo misijo). Deklaracija je vse ­ bovala zahtevi po zamrznitvi vseh odločitev o samostojnosti od 25. junija dalje in ne od 28. junija, ko je začela misijo prva »trojka«, in po takojšnjem začetku pogajanj brez kakršnih koli predpogojev. V Deklaraciji so podprli pravico do samoodločbe, vendar z upoštevanjem ozemeljske celovitosti držav. Na zahte­ vo Nemčije je bila vnesena tudi formulacija, da bo ES ob morebitni kršitvi premirja ponovno pretehtala svoje stališče do neodvisnosti Slovenije in Hrva ­ ške. To je bilo mišljeno kot grožnja in ne kot morebitno spreminjanje stališča, kar je razvidno tudi iz pogovora italijanske delegacije z Mesičem ponoči s 4. na 5. julij, v katerem so Mesiču prenesli De Michelisovo pričakovanje, da se bo Jugoslavija po ustavni reformi priključila ES z vsemi šestimi republikami. 792 »Trojka« je na osnovi Deklaracije pripravila osnutek sporazuma in z njim prišla na Brione. Na pogajanjih 7. julija so z evropske strani sodelovali Van den Broek, Poos in De Pinheiro, slovensko delegacijo so sestavljali Bučar (predsednik skupščine), Kučan (predsednik predsedstva), Drnovšek (po do ­ govoru s slovensko delegacijo je na sestankih nastopal v dveh funkcijah, tudi kot član predsedstva SFRJ, tako da so slovenski pogajalci vedeli tudi za vse ­ bino pogovorov, kjer niso bili navzoči), Peterle (predsednik republiškega IS) in Rupel (republiški minister za mednarodno sodelovanje). 793 Zvezno vlado so zastopali Markovič, Lončar, Brovet in Gračanin, predsedstvo pa Mesič, Bo- gičevič, Tupurkovski in Kostič. Srbijo je zastopal Jovič, ki pa ni ostal na skup ­ nem zaključnem delu pogajanj. Srbsko stališče je bilo, da jo pogajanja ne zadevajo neposredno, ker ni vpletena v spopade, kljub temu pa je Jovič sode ­ loval na sestanku federalne skupine s slovensko delegacijo. Na sestanku s »trojko« je sicer dejal, da lahko pove svoje mnenje, da pa bo predloge ES pre ­ učil, ko bodo uradno prišli na sejo predsedstva. Hrvaška predstavnika sta bila Tuđman in zunanji minister Davorin Rudolf. Celotno pogajanje se je začelo ob 8. uri zjutraj in je trajalo šestnajst ur. Po ­ gajalci so se v tem času štirikrat uradno sestali, vmes pa so bila interna posve ­ 792 Mesič, Kako je srušena Jugoslavija, str. 85. 793 Delegacijo so spremljali še Marjan Šiftar, šef kabineta predsednika predsedstva, Janez Širše, šef kabineta Janeza Drnovška, in Boris Žnidarič, pomočnik sekretarja za notranje zadeve. 350 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve tovanja. Predstavniki ES so imeli prvi sestanek s Slovenci, nato s Hrvati, nato z Jovičem kot predstavnikom Srbije, nato s člani predsedstva in predstavniki zvezne vlade skupaj. 794 Van den Broek je na prvem pogovoru s slovensko delegacijo jasno pove ­ dal, da so s »suspenzom implementacij deklaracije o neodvisnosti« tako v Za­ grebu kot sedaj na Brionih mislili na vračanje v status quo ante pred 25. ju ­ nijem. Ustavni akt, ki ga je sprejela Slovenija, je označil za enostransko dejanje in zahteval, da je treba na mejah vzpostaviti stari režim, postaviti stare oznake in simbole, deblokirati vojašnice in spoštovati dogovor o carinah. Vojska se mora vrniti tudi na zeleno mejo. Poslati je treba opazovalce ES. Obnoviti je treba delo predsedstva v polni sestavi (tudi z Drnovškom). Slovenska delegacija se je opirala na sklepe, ki jih je sprejela slovenska skupščina na seji po pogovorih s »trojko« v Zagrebu, ter na dogovor, ki ga je v razširjeni sestavi sprejelo predsedstvo RS 6. julija ob 20.30.795 Kučan je po ­ vedal, da JLA spet napada, da še ni bila ustanovljena komisija za nadzor pre ­ mirja, da je treba spor internacionalizirati, Slovenija trimesečni rok razume kot čas za pogovore, v katerih so odprte vse opcije, tudi morebitna zveza držav, vendar je treba pred tem JLA spraviti pod civilni nadzor in zagotoviti poroštvo mednarodnih institucij, da ne bo znova napadla Slovenije. Slovenija spoštuje sklepe zadnje seje zveznega predsedstva, razen zahteve po vzpo ­ stavitvi starega režima na meje. Kučan je nasprotoval temu, da se armada vrne na meje, in predlagal, naj bo meja evropska, samo z milico in carino. V poga ­ janjih morajo biti odprte vse opcije. Menil je, da je bila interpretacija suspen ­ za v Zagrebu drugačna, kot je sedaj. Poos je skušal najti skupne točke zlasti pri praktičnih vprašanjih. Menil je, naj bi v prehodnem času na mejah visele tri zastave: slovenska, jugoslovanska in evropska, carine naj bi se stekale na poseben račun in bi jih na koncu raz ­ delili. Podprl je Kučanov predlog, naj bi bila meja evropska, torej brez vojske, samo z milico in carino, vendar po izteku moratorija. Lojze Peterle je pojasnil, na katerih področjih je Slovenija prevzela efektivno oblast, vendar tudi po ­ udaril, da še vedno deluje po jugoslovanskih zakonih, tudi kar zadeva cari ­ no. Orisal je tudi odnose z zvezno vlado. V nadaljevanju razprave so nato pre ­ mlevali ista vprašanja, pa tudi zahtevo po vrnitvi vojaške opreme, omenjena je bila tudi vojna škoda, vendar brez opredelitve, kaj bo z njo. Na sestanku slovenske delegacije s federalnimi predstavniki (Mesič, Bo ­ gičevič, Tupurkovski, Jovič in Kostič iz predsedstva, Markovič, Gračanin, Lon ­ čar in Brovet iz vlade) so bile obravnavane teme enake, zahteve federalne strani pa, da se v vseh pogledih povrne staro stanje. V napetem ozračju je sestanek formalno vodil Mesič, dejansko mu je ton dajal Markovič. Slovenska stran je zagovarjala Poosove predloge in vztrajala pri interpretaciji dogovora, 794 V celoti je imela slovenska delegacija dva daljša pogovora s »trojko«, enega s predstavniki federacije na čelu z Mesičem in Markovičem in več delovnih sestankov s Tuđmanom. 795 Magnetogram 52. seje predsedstva RS 6. 7. 1991, drugi del. Arhiv predsednika RS. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 351 da ne bo naredila nobenih nadaljnjih korakov pri osamosvajanju. Na sestanku se je Drnovšek z Jovičem začel dogovarjati o morebitnem umiku JLA iz Slo ­ venije. Kompromis med obema stranema sta poskušala doseči Tupurkovski in Lončar, vendar se je sestanek končal brez uspehov. Van den Broek je po dopoldanskih sestankih poslal slovenski delegaciji zahteve v štirih točkah, ki so se (po Ruplu) glasile: - mejne prehode nadzira slovenska milica v skladu z zveznimi predpisi, a vojska se vrne na meje, - carine so zvezna pristojnost, - na mejah je treba vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred 25. junijem, - odpraviti je treba blokado vojašnic in vrniti vojsko v vojašnice. Zahteval je, da se sporazum sprejme v paketu, ali pa bo ES od posredništva odstopila. Slovenska delegacija je bila v hudih dilemah. Predlagala je popravek, po katerem naj bi se carina plačevala na poseben račun pod kontrolo tujcev, mejo pa naj bi varovala samo milica. Van den Broek je predlog upošteval tako, da je dodal stavek o posebnem računu in da mora JLA v treh mesecih oditi z meje. Med pogajanji je potekala huda propagandna vojna. Markovičev pred ­ stavnik za tisk Predrag Tasič je dal prevesti poročilo o maltretiranju ujetih ofi ­ cirjev v Sloveniji, ki mu ga je dal Brovet. Zaradi tega je v skupno deklaracijo prišla tudi zahteva, da je treba ujetnike v Sloveniji čim prej izpustiti, najkasne ­ je pa do 8. julija do 24. ure. Slovenska stran je kot odgovor prevedla in razde ­ lila govor generala Adžiča v Centru visokih vojaških šol v Beogradu (po priče ­ vanju Tasiča naj bi besedilo delili kar slovenski novinarji, ki so spremljali pogajanja). Zaradi ujetih oficirjev so na slovensko delegacijo pritiskali vsi trije pred ­ stavniki ES, ker je obstajala bojazen, da bo dogovor padel v vodo, po Drnov ­ škovem pričevanju pa naj bi v Beogradu vojska že pripravljala letalski napad. Slovenski predstavniki, zlasti Peterle, so zanikali grobo ravnanje z ujetniki. Kučan je nato sklical telefonično sejo predsedstva, ki je sprejelo sklep, da je treba ujetnike takoj izpustiti, vendar je minister Janša z izpustitvijo zavlačeval in je eno skupino oficirjev izpustil šele na Kučanovo telefonsko intervencijo. Na drugem sestanku »trojke« s slovensko delegacijo (7. julija ob 7. uri) so zato poleg Van den Broekovih štirih točk obravnavali zlasti vprašanje ujetih in ranjenih oficirjev. Kučan je v zvezi s tem dejal, da je treba upoštevati tudi položaj slovenskih vojakov v JLA (Van den Broek se je načeloma strinjal, da jih je treba izpustiti ob posredovanju RK, vendar to v Deklaracijo ni prišlo). V zvezi s predlogom »trojke« je Kučan ocenil, da bodo to v Sloveniji sprejeli kot kapitulacijo, da pomeni omejevanje pravice do samoodločbe, da od spre ­ jete deklaracije o samostojnosti in neodvisnosti ne ostaja skoraj nič, ostajajo pa mrtvi in ranjeni in milijardna škoda. Mesič in predsedstvo ne moreta dati garancije, da lahko obvladujeta vojsko, ki dejansko tudi ni več jugoslovanska. 352 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve Podobno so nastopili tudi drugi slovenski predstavniki, Peterle z ugoto ­ vitvijo, da trimesečni moratorij pomeni ponovno tlačenje Slovenije v Jugo ­ slavijo. Van den Broek je ostal neomajen: vztrajanje pri enostranskih odločitvah pomeni konec posredovanja ES, za Slovenijo pa, da se bo sama soočila z naj ­ hujšim sovražnikom. Pogovori so se končali ponoči s skupnim sestankom (začel se je ob 22. uri, končal ob 24. uri), na katerem pa je Markovič hotel dogovor spremeniti, zaradi česar je prišlo do ponovnega sestanka Van den Broeka, Markoviča, Drnovška in Kučana. Van den Broek je Markovičeve zahteve po natančnejši opredelitvi pristojnosti federacije zavrnil. 796 Skupna deklaracija, s katero se je slovenska delegacija potem strinjala, 797 je upoštevala načelo, da samo narodi Jugoslavije lahko odločajo o svoji prihodnosti, da je v Jugoslaviji nastala nova situacija, ki zahteva natančnejši nadzor in pogajanja med različnimi stranmi. Ta pogajanja se morajo začeti najkasneje 1. avgusta na načelih Helsinške deklaracije in Pa­ riške listine, vsebovati pa morajo tudi vprašanje spoštovanja človekovih pravic, pravico naro ­ dov do samoodločbe v skladu z načeli mednarodnega prava, tudi tistimi, ki se nanašajo na ozemeljsko celovitost države. Kolektivno predsedstvo mora izvajati polno oblast in odigrati svojo politično in ustavno vlogo, zlasti v zvezi z oboroženimi silami. Vse strani se morajo vzdržati vsakršnega enostranskega dejanja, zlasti takšnega, ki bi imelo nasilen značaj. ES bo nudila pomoč pri pogajanjih in poslala opazovalno misijo, ki bo pomagala pri stabiliziranju prekinitve ognja in pri uresničevanju drugih delov sporazuma. Brionska deklaracija je imela dve prilogi. Priloga I, kjer so bile navedene oblike in načini uresničevanja pogajalskih priprav, je vsebovala šest točk: - nadzor na mejah bo v rokah slovenske milice, ki pa bo delovala v skladu z zveznimi pred ­ pisi; - uresničen bo sporazum o carinah med vlado republike Slovenije in zvezno vlado 20. juni ­ ja 1991 (sporazum Ocvirk-Mitrovič, op. B. R.), carine ostanejo zvezni prihodek, pobirali pa jih bodo slovenski cariniki in jih nato nakazali na skupni račun, ki bo pod nadzorom zveznih in republiških ministrov ter tujih opazovalcev; 796 Potek pogovorov in dogajanja v zvezi z njimi povzemam po naslednjih dokumentih: Zabe­ ležka pogovora predstavnikov Republike Slovenije s »trojko« Evropske skupnosti, 1. pogovor, Brioni, 7. 7. ob 10. uri, in Zabeležka o pogovorih, ki so bili na Brionih dne 7. 7.1991 (Lj. 8. 7.1991, zapisal mag. Boris Žnidarič); Zabeležka drugega pogovora predstavnikov republike Slovenije s »trojko« Evropske skupnosti, Brioni, 7. 7. 1991 ob 19. uri; Zabeležka pogovora predstavnikov republike Slovenije s predstavniki predsedstva in vlade Jugoslavije, Brioni, 7. 7. 1991; Zapisnik 53. seje predsedstva RS, 8. 7. 1991 ob 11.30 in nadaljevanje ob 16.30; Magnetogram 53. seje pred ­ sedstva RS, 8. 7.1991 (Vse: Arhiv predsednika RS); Rupel, Skrivnost države; Mesič, Kako je srušena Jugoslavija; Drnovšek, Moja resnica; Jovič, Zadnji dnevi SFRJ; Tasič, Kako sam branio Antu Mar ­ koviča. - Večino Žnidaričevih zapiskov objavlja tudi Janša v knjigi Premiki (str. 235) in (tudi na podlagi pripovedovanja sodelujočih na pogajanjih) ocenjuje, da so se »/.../ naši pogajalci (Kučan, Peterle, Drnovšek, Bučar in Rupel) dobro držali, vendar so bili Evropejci neusmiljeni. Predvsem Van den Broek je bil skoraj sovražno razpoložen do Slovenije.« 797 Bučar je kasneje dejal, da na Brionih ni šlo za pogajanja, ampak za ultimat. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 353 - za celotno Jugoslavijo obstaja enoten nadzor zračnega prometa, zračni promet nadzoru ­ jejo zvezne oblasti; - na mejah se ponovno vzpostavi stanje, ki je veljalo pred 25. junijem 1991, v obdobju mora ­ torija treh mesecev bodo končana pogajanja o prenosu pristojnosti, ki jih ima na tem področju JLA, cilj pa je mejni režim po evropskih normah; - prekinitev ognja se v nadaljevanju izvede z odstranitvijo blokad enot in objektov JLA, brezpogojno vrnitvijo JLA v vojašnice, zagotovitvijo prehodnosti vseh cest, vrnitvijo vseh objektov in opreme JLA, deaktiviranjem enotTO in njihovo vrnitvijo v kraje, kjer so nasta ­ njene, kar vse mora biti izvedeno najkasneje 8. julija ob 24. uri; - vsi ujetniki, ki so bili zajeti v času sovražnosti od 25. junija dalje, bodo izpuščeni čim prej, vendar ne pozneje kot 8. julija ob 24. uri, pri uresničitvi tega bo sodeloval mednarodni Rdeči križ. V prilogi II so bile podrobneje opisane smernice za opazovalno misijo ES v Jugoslaviji. 798 Brionski sestanek je v slovenskem vodstvu pustil precej dvomov, zlasti pa skrb, kako ga bodo sprejeli v Sloveniji. Kučan je v prvi izjavi novinarjem, še na Brionih, 8. julija ob enih zjutraj, poudarjal predvsem, da je bil prvi cilj do ­ sega miru in da se bodo avgusta začela pogajanja o rešitvi jugoslovanske kri ­ ze, da je Slovenija pokazala fleksibilnost in si pri Evropejcih pridobila zaupa ­ nje, da pa bo pot do dokončne uveljavitve slovenske samostojnosti dolga. Takoj po vrnitvi z Brionov se je vnela ostra razprava, ali naj Slovenija dogo ­ vor sprejme ali zavrne (o tem se je moral dokončno odločiti slovenski parla ­ ment). 799 Če bi se dogovor dosledno uresničil, bi to v vojaškem smislu po ­ menilo zapraviti vso prednost, ki jo je Slovenija pridobila, enote JLA bi bile (lahko) dopolnjene s srbskimi rezervisti in Slovenija tako pod okriljem do ­ govora dejansko okupirana. Imela ni nobene obrambe proti letalskim na ­ padom in relativno šibko proti zračnim desantom, razen opazovalcev (t. i. monitorjev) pa nobenega trdnejšega vojaškega zagotovila ES. Po drugi strani je bilo vodstvu jasno (tega se je zavedal tudi obrambni minister Janša), da bi ob zavrnitvi dogovora zelo verjetno prišlo do letalskih napadov in kopenskih spopadov večjih razsežnosti, ki jih Slovenija vojaško ne bi zdržala. Hkrati bi zapravila naklonjenost evropske javnosti, prepuščena bi bila sami sebi in eko ­ nomsko blokirana. Po drugi strani pa so nekatera znamenja očitno kazala, da srbska politika ne namerava s silo zadrževati Slovenije v Jugoslaviji in da so njene prioritete drugje (na Hrvaškem, v BiH). O tem, da se Črnogorci niso pripravljeni boriti v Sloveniji, je na brionskih pogovorih govoril črnogorski član zveznega pred ­ sedstva Branko Kostič, pa tudi Drnovškovi pogovori z Jovičem so šli v dobro 798 Joint declaration (kopija izvirnega besedila, hrani B. R.); Skupna deklaracija, sprejeta 7. 7. 1991 na Brionih, s prilogama kot sestavni del zapisnika 23- skupne seje vseh treh zborov skup ­ ščine RS, 10. 7.1991. Arhiv skupščine RS (deklaracija je bila sicer objavljena tudi v skupščinskem poročevalcu in v časopisih, v celoti pa tudi v Ruplovi knjigi Skrivnost države). 799 Magnetogram razširjene seje predsedstva, 8.7.1991, ob 11. uri (I. del) in nadaljevanje seje popoldne (II. del), Zapisnik 53. seje predsedstva, ponedeljek, 8. 7. 1991, ob 11. 30 in nadaljevanje ob 16. 30. Arhiv predsednika RS. 354 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve smer. Zato je na koncu prevladalo mnenje, da je treba politiko (kljub neka ­ terim slabim izkušnjam) vendarle graditi na zaupanju v ES. Tako usmeritev je na tiskovni konferenci po brionskih pogovorih in po prvem delu razšir ­ jene seje predsedstva 8. julija napovedal Milan Kučan, potrdili pa so jo tudi drugi udeleženci pogajanj, ki so se v potrditev enotnosti udeležili konference. Kučan je dejal, da je odločanje o Deklaraciji odločanje med vojno in mirom, da Deklaracija, ki jo je treba sprejeti v paketu, v ti­ stem trenutku predstavlja »možno ravnotežje interesov«, ki sicer ne rešuje problema, omogoča pa začetek njegovega reševanja s pogajanji (do katerih bi moralo priti, tudi če bi se vojna nada ­ ljevala, tako pa je možnost, da se ta faza preskoči), da obstaja varovalka v izjavi dvanajsterice o avtomatičnem priznanju Slovenije ob morebitnem novem vojnem nasilju, da je Brionska deklaracija uveljavila Slovenijo kot evropskega pogajalca in tudi kot mednarodni subjekt, če­ prav se ji slednje v celoti ne priznava. Slovenska razglasitev samostojnosti je bila strogo for ­ malno gledano res enostranska, ni pa bila nasilna in zato nanjo ni bilo treba odgovarjati z voj ­ no. Dodal je še, da so Slovenci v vojni pokazali, da znajo braniti svobodo in samostojnost in da brez tega tudi Deklaracije ne bi bilo in »mir bi bil veliko dlje, kot pa se kaže v tem trenutku«. 800 V tem smislu so slovensko vodstvo pred razpravo v parlamentu prepriče ­ vali tudi Sloveniji naklonjeni tuji politiki, zlasti Genscher in Mock. Vodstvu je bilo jasno, da bi razcep v vrhu za sabo potegnil razcep v političnem prostoru nasploh in v javnosti. Šibko politično ravnotežje v Sloveniji, vzpostavljeno predvsem zaradi zunanjega pritiska, bi se podrlo. Nekateri slovenski mediji so namreč hitro opazili začetne razlike v pogledih, 801 vendar tega potem niso napihovali, ker jim je (prek neke vrste neformalne cenzure, ki jo je pri glavnih medijih med spopadi vzpostavil minister za informiranje Jelko Kacin) to po ­ litični vrh prepovedal. O disonancah ali celo sporih v slovenskem vrhu, ki so zadevali različno razlago Brionske deklaracije, je poročal tudi tuji tisk, tako frankofonski 802 kot avstrijski in italijanski. 803 Zato je po dogovoru, da bo vod ­ stvo nastopilo enotno in Brionsko deklaracijo branilo znotraj svojih strank in v javnosti, še 8. julija zvečer predsedstvo sklicalo prvake parlamentarnih strank, pogajalci pa so jih seznanili s potekom pogajanj in vsebino Brionske deklaracije. Kot je naslednji dan poročal član predsedstva Dušan Plut, je De­ klaracija »v začetku vnesla precej nervozno vzdušje in precejšnje začudenje 800 Prepis po tonskem zapisu, Ministrstvo za informiranje, Lj., 9. 7. 1991. Osebni arhiv Marjana Šiftarja, kopijo hrani B. R. - M. Šiftarju se za posredovanje tega in drugih dokumentov zahvaljujem. 801 Slovenska televizija (Blanka Doberšek) je za dnevnik že z Brionov sporočila, da je slo ­ venska delegacija med pogovori pokazala neenotnost v stališčih, vendar je slovenska delegacija to na tiskovni konferenci po vrnitvi zanikala. Poročilo televizije so potem na prvih straneh objavili tudi dnevniki. 802 Opozorilo, dodano k faksu Stališča političnih in medijskih krogov (Informacija 25). Gradi ­ vo je iz Bruslja 8. julija poslal predstavnik Lojze Sočan. Arhiv predsednika RS. 803 Avstrijski tisk je (kot je poročal Rupel na seji predsedstva 9. julija) citiral izjavo Lea Šešerka, da je Deklaracija katastrofa. V Italiji so ocenjevali, da ni nujno, da bo Deklaracija zdržala, tako zaradi Srbov, ki ne želijo pustiti na cedilu Srbov na Hrvaškem, kot zaradi »jastrebov« v Sloveniji, ki se zbirajo okrog obrambnega ministra Janše (»jastreb« naj bi bil po njihovih ocenah tudi minister za informiranje Kacin). Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 355 oz. nerazpoloženje. Potem ko so udeleženci sestanka na Brionih pojasnili bistvene elemente Deklaracije, se je razprava nekoliko umirila, tako da je ve ­ čina udeležencev z določeno grenkobo in zadržki vendarle sprejela vsebino Deklaracije kot nujno dejstvo, mimo katerega se ne more.« 804 Med strankami so bili največji nasprotniki Grosovi liberalci. Brionsko de­ klaracijo so označili kot »sramotno kapitulacijo«, ki »Slovenijo obravnava kot cestnega razbojnika«. Vitomir Gros je za Delo celo izjavil: »Zame je to kapitu ­ lacija. To so nam zakuhali komunisti. Za kapitulacijo je odgovoren Kučan. Vedno se je govorilo, kako dobro se znajo pogajati. Zdaj pa se je pokazalo, da še solate ne znajo prodajati.« 805 Janez Janša je menil, da morata ES in Slovenija Deklaracijo dodatno razložiti in da bi morali zahtevati dodatna jamstva za obdobje treh mesecev in za spoštovanje slovenske odločitve po treh mesecih. Večina strank (tudi liberalci) se je potem strinjala s tem, da je treba Brion ­ sko deklaracijo sprejeti, čeprav je neugodna, podprla pa je Janšev predlog, da naj bi jo sprejeli le ob dodatnih ukrepih, ki bi preprečili nov dovoz sil napadalcev, in ob vzpostavitvi učinkovitega protiletalskega sistema ter kre ­ pitvi obrambno-varnostnega sistema Slovenije. O Deklaraciji so nato 9- julija razpravljali v vodstvih strank, zvečer pa je bil še enkrat sestanek predsednikov strank in poslanskih klubov. V prid sprejemu se je še istega dne na seji opredelila tudi vlada. Najhujša nevarnost zavrnitve Deklaracije je bila tako odstranjena še pred sejami poslanskih klubov (ti so jo po burnih razpravah potrdili) in nato parlamenta. Seja parlamenta 10. julija je bila javna, neposredno jo je prenašala televizija, Brionska deklaracija z obe ­ ma prilogama pa je bila sprejeta s 189 glasovi za, 11 proti in 7 vzdržanimi. 806 O sprejetju so takoj obvestili ES, kjer so isti dan (10. julija) zasedali mini ­ stri dvanajsterice in čakali na razplet razprave v Sloveniji (vodstvo je zato želelo, da bi bila razprava čim bolj racionalna in čim krajša, zato da bi mini ­ stri o odločitvi izvedeli še isti dan). Na zasedanju je Genscher predlagal, naj ES še naprej razvija pogajalski proces med sprtimi stranmi, kar je bilo sprejeto z dodatno (De Michelisovo) solucijo, da so notranje meje nespremenljive in da je treba manjšinam zagotoviti pravico na osnovi mednarodnega prava. 807 Dan prej (9. julija) je zasedal tudi Evropski parlament in sprejel Resolucijo o Jugoslaviji v 14 točkah. Obsodil je uporabo sile v Sloveniji in vmešavanje vojske v civilne zadeve, podprl dotedanje ukrepe ES in menil, da je treba ustaviti dostavo orožja vsem stranem v Jugoslaviji. Tudi sedmerica naj razvitejših držav, ki se je 16. julija sestala v Londonu, je dala izjavo, v kateri je podprla napore ES za rešitev jugoslovanske krize. 804 Magnetogram 54. seje predsedstva RS 9. 7.1991, 2. del, nadaljevanje ob 12. uri. Arhiv pred ­ sednika RS. 805 Slovenija od vojne do priznanja, str. 12. si/. Magnetogram 23. skupne seje skupščine RS, 10. 7. 1991. Arhiv DZ RS. - Na isti seji je bila izvoljena delegacija skupščine RS, ki naj bi sodelovala v skupščini SFRJ v pogajanjih o razdružitvi, in sprejeto pismo skupščinam drugih republik s pobudo, naj priznajo samostojnost Slovenije, sodelujejo v pogajanjih o razdružitvi in podprejo predlog o umiku JLA s slovenskega ozemlja. 807 Genscher, Erinnerungen, str. 941. 356 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve MED BRIONSKO DEKLARACIJO IN KONFERENCO O JUGOSLAVIJI Slovenska zunanjepolitična dejavnost se je po sprejetju Brionske deklara ­ cije usmerila v prepričevanje držav, naj po izteku moratorija priznajo Slove ­ nijo. Hkrati je potekal boj za interpretacijo posameznih točk dogovora, kar je v praksi pomenilo vsakodnevna jalova prepričevanja armade in zveznih organov, imenovanje komisij na raznih ravneh in sklepanje raznih dogovorov, odgovarjanje na ultimate zveznih organov, prepričevanje evropskih politikov o nezmožnosti uresničitve zahtev zveznih organov, medijsko vojno z zvezno administracijo. Slovenija se je skušala čim bolj distancirati od jugoslovanske krize, ki se je selila na Hrvaško. Julija je vlada pripravila izhodišča za pogajanja z drugimi republikami (predsednik vlade Peterle jih je skupščini predstavil 31. julija), posebna misija dobre volje, ki jo je vodil član predsedstva Dušan Plut, pa je avgusta z obiski v Sarajevu, Skopju in Zagrebu (Črna gora je pobudo zavrnila, Srbija pa sploh ni odgovorila) skušala vzpostaviti osnovo za pogovore. Slovenski predstav ­ niki na raznih ravneh so tudi še sodelovali na sejah zveznega predsedstva in skupščine ter drugih organov v Beogradu. Tudi Hrvaška je julija predlagala program rešitve jugoslovanske krize, v ka­ terem je predvidela priznanje suverenih in samostojnih držav, spoštovanje mednarodnega prava v medsebojnih odnosih, začetek postopka razdruževa- nja, sprejem dogovora o zvezi suverenih držav po modelu ES, striktno spošto ­ vanje človekovih pravic in pravic manjšin pod notranjim in mednarodnim nadzorom. 808 Slovenskim politikom, ki so se že oddaljevali od Hrvaške, se ni zdela spre ­ jemljiva točka o zvezi suverenih držav, ki so jo še nekaj tednov prej vneto zagovarjali, saj je Hrvaška vedno hitreje drsela v vojno, kar so opažale tudi druge države (12. julija je Mesič med sejo predsedstva dobil Zimmermannovo pismo, v katerem ga je ameriška vlada opozorila, da se pripravljajo vojaške akcije na Hrvaškem). 809 Slovenija je tudi za zahodne politike postajala »čist« primer, čeprav so bili osamosvojitvi nenaklonjeni zaradi bojazni pred »domi ­ na efektom«. Le nekaj dni po hrvaškem predlogu (18. julija) je zvezno pred ­ sedstvo sprejelo sklep o umiku JLA iz Slovenije. 808 Plan o razrešenju jugoslovenske državne krize in dopis Davorina Rudolfa, hrvaškega mi ­ nistra za zunanje zadeve, Dimitriju Ruplu, 12. 7. 1991. Arhiv vlade RS. 809 Mesić, Kako je srušena Jugoslavija, str. 99. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 357 Načrt dogovora o prihodnosti jugoslovanske skupnosti, ki je bil podoben slovenskemu predlogu o asimetrični federaciji še iz konca osemdesetih let, so pripravili tudi v predsedstvu SFRJ.810 Do teh vprašanj so se opredeljevale tudi republiške skupščine (Makedonija je izvedla referendum o samostojnosti 8. septembra 1991, BiH pa šele 29. februarja in 1. marca 1992, Srbi v BiH so nato 27. marca razglasili Republiko srbsko). Tudi skupščina SFRJ oz. njene komisije so izdelovale razne elaborate o funkcioniranju političnega in ekonomskega sistema. Zvezna skupščina ni imela nikakršnega vpliva na razplet jugoslovanske krize, v praksi pa je zvezna vlada zlasti s pomočjo zveznega zbora z raznimi ukrepi hotela Slovenijo pri ­ siliti, da se podredi njeni politiki. Nekatere ukrepe so sprejemali tudi drugi zvezni organi, ki jih Markovič ni nadziral. Tako je Svet guvernerjev NBJ Slovenijo izločil iz kreditno-mone- tarnega sistema (Markovič je s tem sam nekaj časa grozil Sloveniji, vendar se potem z odločitvijo ni strinjal), zaradi česar Slovenija ni mogla uporabljati deviznih rezerv NBJ (te so se zaradi krize tudi sicer zmanjšale z devet na manj kot tri milijarde dolarjev), ni mogla črpati kreditov iz primarne emisije, ku ­ povati deviz in najemati tujih kreditov, ni dobivala gotovine. Zvezna vlada je na različne načine omejevala slovenski izvoz in tudi sicer izkoriščala svoje »vrnjene« pristojnosti, da bi Slovenijo prepričala, kako njeno gospodarstvo brez Jugoslavije ne more funkcionirati. JLA je do sredine avgusta imela zaprt slovenski zračni prostor, po odprtju pa ga je iz različnih razlogov še večkrat zaprla, tako da je promet potekal iz bližnjih avstrijskih letališč, kamor so že prej preselili slovenska letala.811 Zaradi povečevanja spopadov na Hrvaškem pa zveznemu vodstvu ni uspe ­ lo prepričati mednarodnih dejavnikov, da lahko Jugoslavija po prekinitvi spo ­ padov v Sloveniji sama rešuje svoje probleme. Zaostrovanje vojne na Hrva ­ škem je bilo v mednarodnem smislu Sloveniji v korist, saj je potrjevalo njeno tezo, da se Jugoslavije ne da obdržati skupaj. Sredi julija je bil položaj Slovenije še močno negotov, vladal je strah pred gospodarskim zlomom, kljub obljubljenemu umiku JLA je obstajala bojazen, da bi se ob izbruhu vojne na Hrvaškem in v BiH operacije (zaradi blokad meja in zasedbe strateških točk) razširile na Slovenijo. Slovenija je bila v očeh večine zahodnih držav, zlasti velesil, začetnik procesov, ki bi lahko sprožili plaz ne samo na Balkanu, ampak tudi v SZ, hkrati pa bi lahko bila zgled za nerešene nacionalne probleme v zahodnih državah in spodbujevalec naraš ­ čajočih avtonomističnih procesov (npr. v sosednji Italiji). Zato je bila zahodna 810 Politički dogovor o budućnosti jugoslovenske zajednice, Predsedništvo SFRJ, Komisija za pripremu političkog dogovora o budućnosti jugoslovenske federacije, Bg., 30. 8. 1991. Arhiv predsednika RS. 811 Analiza uresničevanja Brionske deklaracije in predlogi za aktivnosti RS po izteku morato ­ rija, IS RS, 30.9.1991; Uresničevanje samostojnosti in neodvisnosti RS, gradivo za zasedanje skup ­ ščine 2. 10. 1991, IS RS. Arhiv vlade RS. 358 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve politika še vse poletje in jesen usmerjena v ohranjanje Jugoslavije, v kateri naj bi Slovenija imela glavno vlogo pri demokratizaciji. Slovensko ministrstvo za zunanje zadeve je dne 24. julija ocenilo, da bo akcija Slovenije za mednarodno priznanje zaradi vojne sicer nekoliko jasnej ­ ša, »kljub temu pa najverjetneje dolgotrajen, zapleten in naporen proces«. 812 ZDA in Francija sta, je ugotavljalo ministrstvo, sicer nekoliko spremenili sta­ lišče: tako je Mitterrand 14. julija izjavil, da nobene federacije, niti jugoslo ­ vanske ne, ni mogoče ustvariti s silo, stališče ZDA pa je bilo, da ni zadržkov za priznanje Slovenije, če bo do razdružitve prišlo po mirni poti. Odločno sta proti priznanju Kitajska in SZ, nekaj držav pa je napovedalo, da bodo ob primernem času Slovenijo morda priznale (Avstrija, Češkoslovaška, Bolgarija, Madžarska, Poljska in Avstralija). Več držav je izjavilo, da bodo to storile, če bo Slovenija še enkrat napadena (ZRN, ZDA, Italija), vendar je bilo to izreče ­ no predvsem kot opozorilo JLA, ne pa kot izraz dejanske pripravljenosti za priznanje. Obstajale so torej pomembne razlike med državami, kar je slovenski po ­ litični vrh skrbno analiziral. Dejavnost slovenske zunanje politike se je usme ­ rila zlasti v: - Opiranje na Nemčijo in Avstrijo s hkratnimi poskusi spremeniti mnenje Italije, Francije, ZDA in drugih nasprotnic priznanja (za vsako državo posebej je bila pripravljena stra ­ tegija). Temu so bili namenjeni potovanja v juliju in avgustu, »tiha diplomacija« na vseh ravneh, strankarski, kulturni, poslovni in drugi stiki. Hkrati je Slovenija skušala čimprej normalizirati finančne in denarne tokove s tujino in dobiti zavarovanja za posle. - Prizadevanje doseči dogovor s Srbijo, najprej glede umika vojske, potem pa tudi glede drugih vprašanj. Pri tem se je angažiral zlasti Janez Drnovšek, vendar dalj kot do umika vojske (kar je bil sicer velik uspeh) Slovenija ni prišla. 813 Vsa druga vprašanja (razdružitev, sukcesija, vprašanje premoženja, gospodarskih in drugih stikov) so ostala nerešena tudi po mednarodnem priznanju Slovenije. - Distanciranje od Hrvaške. To je nakazal Dimitrij Rupel že med obiskom v ZDA v pogo ­ voru z Lawrencem Eagleburgerjem, 814 nato med že omenjenim obiskom pri Genscherju 20. avghsta, pa tudi v sočasnem memorandumu članicam ES in KEVS, v katerem je razlo ­ žil svojo idejo o jugoslovanski konferenci o varnosti in sodelovanju (Jugoslavija kot »mini KEVS«), kjer bi se republike povezovale glede na to, kako so izrazile svoje interese, Slo ­ venija pa bi kot samostojna država predstavljala vmesni člen med Zahodom in Jugo ­ vzhodom. 815 812 Mednarodno priznanje Slovenije (pregled stanja in možni nadaljnji koraki), Ministrstvo za zunanje zadeve, 24. 7. 1991. Arhiv predsednika RS. 813 Tudi zahodne države - zlasti tiste, ki so si prizadevale za ponovno vzpostavitev Jugoslavije - umika JLA niso pozdravile z navdušenjem, saj je to zgolj pomenilo selitev krize na nacionalno bistveno občutljivejša območja Hrvaške in BiH ter hkrati uresničevanje načrta o veliki Srbiji. ES je 19.7. sklep o umiku JLA iz Slovenije sicer pozdravila, vendar pod pogojem, da to izraža priprav ­ ljenost vseh vpletenih strani, da se odrečejo uporabi sile. 8M Rupel, Skrivnost države, str. 169- 815 Prav tam, str. 174. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 359 Ruplov načrt o »treh pasovih« je razširjeno predsedstvo potrdilo že 2. avgu ­ sta (še isti dan je bil objavljen v Informacijah mednarodnega tiskovnega sre ­ dišča v Ljubljani pod naslovom Ugotovitve in predlogi Republike Slovenije za pogovore s »trojko« ES), skoraj istočasno pa se je odrazil v korespondenci zunanjega ministrstva in predsedstva z evropskimi državniki. Načrt je bil nato dodelan 18. avgusta, osnovni namen pa je bil pokazati kooperativnost in pripravljenost reševati jugoslovansko krizo, hkrati pa ohraniti doseženo raven mednarodne uveljavitve. Na drugi strani pa si je Hrvaška - še zlasti po odločitvi o umiku JLA iz Slo ­ venije - prizadevala za to, da bi jo ES obravnavala enako kot Slovenijo. O tem je skušal nemškega kanclerja Kohla prepričati hrvaški predsednik Tuđman med obiskom 18. julija (prav na dan, ko je zvezno predsedstvo sprejelo sklep o umiku JLA iz Slovenije) v Bonnu, vendar mu ne Kohl in ne Genscher nista dala nobenih zagotovil, razprava pa je tekla le o umiku vojske v vojašnice (po slovenskem vzoru), ne pa tudi o morebitnem priznanju. 816 Slovenska strategija »treh točk« je nastala v razmerah po Brionski dekla­ raciji, še zlasti pa pod vtisom politike, kakršna se je v ES oblikovala v začetku avgusta in je trajala do izteka moratorija oz. neuspeha prvih dveh zasedanj haaške konference, ko je bila nevarnost, da Slovenijo znova potisnejo v Jugo ­ slavijo, bistveno manjša. Slovenski analitiki mednarodnih razmer so menili, da bi bilo treba pri usmeritvi na Nemčijo in deloma na Italijo (na kateri so ZDA prenesle večji del odgovornosti za Balkan) upoštevati, da Nemčija gra ­ di svojo politiko na ravnovesju s Francijo in drugimi članicami ES in da bo tudi Avstrija, ki je Sloveniji še bolj naklonjena, spoštovala splošno usmeritev Zahoda. Glede na to, da se v notranjih jugoslovanskih odnosih interes Slove ­ nije ujema s stališči Srbije (Slovenija je namreč moteč dejavnik pri ustvarjanju Srboslavije), Slovenija ne bi smela nasprotovati nadaljnjemu obstoju Jugo ­ slavije brez Slovenije, ne glede na to, kako bo urejena. 817 Potreba po tesnem zavezništvu in skupnem nastopanju s hrvaško vlado se je obojestransko izčr ­ pala. V interesu Slovenije je, da prispeva k preprečevanju državljanske vojne v Jugoslaviji. Srbiji je treba sporočiti, da se v jugoslovanske razmere - kosov ­ sko vprašanje, hrvaško-srbski spor - Slovenija ne bo vmešavala, v zameno za to (in za nekatere prometne in gospodarske ugodnosti) pa lahko Slovenija zahteva miren in pravno urejen odhod iz Jugoslavije ob tem, da jo priznata Srbija in Jugoslavija, ter status pravnega naslednika Jugoslavije. Jugoslovanski vladi in vojaškemu vrhu bi Slovenija lahko ponudila pomoč pri gašenju držav ­ ljanske vojne na Balkanu, predvsem pa korekten odnos v času umika JLA iz Slovenije. Zahod je treba prepričati, da je neodvisnost Slovenije združljiva z njegovimi interesi v tem delu sveta in v Evropi in da to ne bo sprožilo vala razdiranj obstoječih držav niti na Vzhodu niti na Zahodu. Slovenija se mora 8,6 Libai, Limits of Persuasion, str. 24. 817 Po mnenju Susan L. Woodward (Balkan Tragedy, Washington D. C. 1995) je bilo predvi ­ devanje Slovenije in Srbije, da bo preostanek Jugoslavije lahko obstajal v eni državi brez vojne, zgrešeno. 360 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve predstavljati kot demokratična, stabilna, gospodarsko globoko reformirana in uspešna, laična, po kulturi katoliško-protestantska, ekološko čista in zelena, po srednjeevropsko urejena pravna država in republika »na sončni strani Alp«, ki je zanesljiv mednarodni partner, ki je prijateljska do Zahoda, izvaja aktivno, konstruktivno mednarodno politiko oborožene nevtralnosti in ki zna sama poskrbeti za svojo varnost, Slovenija mora pokazati, da je za ohra ­ nitev Jugoslavije (brez Slovenije) in da je pripravljena pomagati pri urejanju spornih zadev na miren način, brez prelivanja krvi, zato bo za obdobje treh mesecev vrnila v zvezne organe del slovenskih funkcionarjev, uporabila zve ­ ze na vseh področjih, da bi Jugoslaviji pomagala pri izvajanju gospodarskih in političnih reform, urejanju vprašanja človekovih pravic ipd. Slovenija se ne bo spuščala v propagandno vojno, delovala bo kot blažilni dejavnik z »misi ­ jami dobre volje«, morda tudi ponudila kontingent miličnikov, ki bi deloval v vlogi mirovnih čet na Hrvaškem in v BiH. Dosledno bo spoštovala obveznosti iz Brionske deklaracije. 818 Čez poletje je iniciativo v zvezi z jugoslovansko krizo vedno bolj prevze ­ mala Nemčija. Umik JLA iz Slovenije je pri nemških politikih vzbujal vtis, da želi Miloševič preprečiti, da bi Slovenija iskala kompromis z drugimi republi ­ kami in vsestransko sprejemljivo jugoslovansko rešitev. Vzrok, da se je v Nem ­ čiji povečevalo protisrbsko razpoloženje, je bila izrazito sovražna srbska pro ­ paganda, pa tudi smrt nemškega novinarja Egona Scotlanda, ki so ga ubile srbske paravojaške enote na Hrvaškem. Kljub temu pa še konec julija niti v Bundestagu niso načenjali vprašanja priznanja. Zadnji teden julija je učinke evropske politike v Jugoslaviji preverjal Henry Wynaendts. Njegova naloga je bila, da izve, kaj o prihodnosti mislijo federalni organi in kaj republiška vodstva. 819 Ugotovil je, da polovico zveznega pred ­ sedstva obvladujejo Srbi (kar je bilo znano že več kot dve leti, op. B. R.), da je za Slovence (kot naj bi mu povedal Kučan) sprejemljiva samo svobodna zveza samostojnih držav, pa še to le, če bodo članice spoštovale človekove pravice, politično avtonomijo in tržno ekonomijo. Dodal je, da Srbija vztraja pri fe­ deraciji, da bosta BiH in Makedonija sledili Sloveniji in Hrvaški, ker nočeta ostati pod srbsko hegemonijo, in da je za Hrvaško primarni cilj spraviti JLA v vojašnice in nato doseči njen umik s hrvaškega ozemlja, zato je Tuđman tudi prosil, naj bi se misija opazovalcev iz Slovenije razširila na Hrvaško, ES pa naj bi omogočila pogajanja s Srbijo. Miloševič je Van den Broekovemu odposlancu jasno povedal, da odce ­ pitev Slovenije in Hrvaške sprejema, vendar le pod pogojem, da to pravico 818 Osnove navedene strategije se da razbrati iz tedanjih zapisnikov in dokumentov ministrstva za zunanje zadeve, vlade in predsedstva, pa tudi iz nekaterih objavljenih del. Strnjeno jo je v kriznem času po Brionski deklaraciji, 17. julija, prikazal eden vodilnih slovenskih analitikov med ­ narodnih in vojaških razmer Anton Bebler v internem dokumentu, namenjenem slovenskemu vodstvu, z naslovom Spomenica o nekaterih vidikih mednarodnopolitične (vključno jugoslo ­ vanske) strategije in taktike RS. Arhiv predsednika RS. 819 Henry Wynaendts, L’engrenage, Chroniques Yougoslaves, Juillet 1991-Aout 1992, Pariz 1993, str. 49-59 (dalje: Wynaendts, L’engrenage). Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 361 dobijo tudi krajinski in slavonski Srbi. Wynaendtsov zaključek je bil, da je vse ­ kakor treba preprečiti hrvaško-srbski konflikt, ker pred tem ne bo mogoče rešiti drugih jugoslovanskih problemov, kar pa brez posredovanja ES ne bo mogoče. Na osnovi Wynaendtsovega poročila so ministri dvanajsterice o Jugoslaviji sklepali 29. julija na rednem srečanju v Bruslju. Pred tem, 25. julija, se je Gen ­ scher v Bayreuthu sestal s francoskim in luksemburškim zunanjim ministrom, da bi uskladili vsebino sestanka. Dogovorili so se, da bodo poleg Markoviča in Lončarja povabili tudi člane zveznega predsedstva, ne pa predsednikov re ­ publik (kot je predlagal Genscher), ker bi to lahko nakazovalo morebitno možnost priznanja. Nizozemski veleposlanik v Beogradu je skupno vabilo kar na cesti dal Tupurkovskemu, katerega je slučajno srečal, ko je ta šel na sejo predsedstva. Tisti člani predsedstva (vključno z Mesičem), ki so bili v Beogradu, so se nato iz nepojasnjenih razlogov odločili, da gresta v Bruselj le Tupurkovski in Bogičevič (od predstavnikov zveznih organov sta se sreča ­ nja udeležila še Markovič in Lončar). Sestanek je potekal v ozračju ostrega konflikta med Genscherjem in Van den Broekom, saj je Genscherjev namen, da bi v mednarodno diplomatsko dejavnost pritegnil tudi Slovenijo in Hrva ­ ško, propadel. Van den Broek je na srečanju tudi drugim predlagal, naj bi na Hrvaškem oblikovali skupne patrulje JLA in hrvaške garde, ki bi skrbele za mir, kar je v tisku (še posebej nemškem) naletelo na posmeh in očitke na račun njegove politične prevzetnosti in popolnega nepoznavanja razmer na Hrvaškem in v Jugoslaviji. Po sestanku 29- julija v Bruslju so svet obšli prizori vojne na Hrvaškem, ki jih je posnela nemška televizija, kar je povzročilo dodaten pritisk javnosti na politike, ki so se po prekinitvi spopadov v Sloveniji znova začeli obnašati bolj ležerno (razprava o Jugoslaviji je bila kar med kosilom). Tema pogovora je bila, kako razširiti opazovalno misijo na Hrvaško (zahteve so bile, da tudi v BiH), »trojko« pa naj bi ponovno poslali v Jugoslavijo, da dokončno ugotovi, ali so predstavniki republik v zvezi s prihodnostjo Jugoslavije pripravljeni sprejeti posredovalno misijo na visoki stopnji, ki jo je KEVS predlagala že na srečanju 3. in 4. julija. Van den Broek je znova obljubljal gospodarsko in finan ­ čno pomoč Jugoslaviji, če se bo premirje obdržalo in če se bodo začela poga ­ janja o prihodnosti države. V naslednjih dneh je dvanajsterica (zlasti pod vplivom Velike Britanije in Francije) oblikovala tri temeljna načela, ki naj bi vodila k rešitvi jugoslovanske krize: - ohranitev vsaj minimuma skupnih jugoslovanskih institucij, - nobene enostranske spremembe notranjih jugoslovanskih meja, - močna zaščita avtonomnih pravic za tisti del prebivalstva, ki bi postal manj ­ šina v kateri od republik. Wynaendts je zaradi spopadov na Hrvaškem znova nemudoma pripotoval v Jugoslavijo, da bi dosegel prekinitev ognja in pripravil četrti obisk evropske 362 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve »trojke« (v njej so bili Van den Broek, Poos in De Pinheiro, spremljal jih je član komisije ES za Sredozemlje Abel Matutes), ki pa je po napornih dvodnev ­ nih pogajanjih - tako kot Wynaendts - odšla iz Beograda praznih rok. Srbsko- -črnogorsko stališče je bilo, da Srbija ni v konfliktu s Hrvaško, pač pa da gre za konflikt med zveznimi organi in Hrvaško, problem pa da je v tem, ker Hrvaška napada srbska območja. Opazovalci ES niso potrebni, ker ima Jugo ­ slavija dovolj sil, da sama nadzira premirje. »Trojka« je najprej imela pogovore s predstavniki republik. V Srbiji so me ­ nili, kot je zapisal Jovič, da namerava ES »skozi zadnja vrata vzpostaviti pro ­ tektorat nad Jugoslavijo in z našim soglasjem pripeljati evropske enote«, zato so predlog, naj bi se opazovalna misija razširila na Hrvaško, zavrnili (čeprav je zvezno predsedstvo na sestanku na Ohridu 22. julija takšno možnost že sprejelo). Zavrnili so tudi sejo predsedstva SFRJ, na kateri naj bi sodelovala »trojka«. Miloševič ni popustil, čeprav ga je »trojka« pregovarjala od 18. ure do I.30 zjutraj (načrtovani urnik se je zato povsem podrl). V Sloveniji so »trojko« (jezno zaradi neuspeha v pogovorih z Miloševičem) na Brdu sprejeli Kučan, Drnovšek, Bučar, Rupel, Peterle in Janša. Slovenska stran ji je izročila dokument, ki ga je pripravilo zunanje ministrstvo, sprejelo pa predsedstvo v razširjeni sestavi. 820 Osnovne teze dokumenta so bile: - Slovenija je dosegla bistvene elemente državnosti, v najkrajšem času želi doseči medna ­ rodno priznanje; - z drugimi narodi oz. državami bivše Jugoslavije ne želi imeti skupnih organov, pač pa bo odnose uredila z meddržavnimi pogodbami; - želi pokazati, da je upoštevanja vreden in zanesljiv partner in se bo - kot pričakuje ES - afirmativno dogovorila z Jugoslavijo; - Slovenija bo kot samostojna država dejavnik stabilnosti na Balkanu in bo lahko služila kot model postopnega prilagajanja in vključevanja jugoslovanskega prostora v evropske ekonomske in politične integracije (tak pristop je utemeljen zaradi različne stopnje razvi ­ tosti Jugoslavije, dosedanja politika podrejanja skupnemu imenovalcu se je izkazala kot neuspešna, zato bo Slovenija vmesna cona, ki bo skušala premostiti razlike med Zahodom in Jugovzhodom); ravnala bo v korist cele regije, na osnovi pragmatičnih interesov, saj zgolj rešitev slovenskega problema brez sprave med jugoslovanskimi narodi ne more biti privlačna za tuj kapital; - Slovenija svoje samostojnosti ne želi uresničiti na račun dezintegracije preostale Jugo ­ slavije, zato si rešitev predstavlja kot sosledje treh pasov (prvi je Srbija, Črna gora, Ma­ kedonija, BiH, drugi Hrvaška in tretji Slovenija); - Slovenija si bo prizadevala za ohranjanje gospodarskih tokov, vendar bosta za oblikovanje skupnega trga in carin potrebna postopnost in prilagajanje; 820 Ugotovitve in predlogi Republike Slovenije za pogovore s »trojko« ES, sprejeti na 63. seji predsedstva RS 2. 8. 1991. Arhiv predsednika RS. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 363 - Slovenija hoče postati nevtralna država, za varnost potrebuje lastno TO, zagotavljala pa jo bo tudi v okviru KEVS; - dolgoročno želi s postopnim prilagajanjem postati članica ES; - v skladu z Brionsko deklaracijo želi pogodbeno utrditi način delovanja zveznih institucij v času trajanja moratorija in pristaja na najnujnejše funkcije. Srbsko nasprotovanje ES je že imelo učinek in slovenska stališča so za »trojko« postajala sprejemljivejša. Tako je v neuradnem pogovoru na Brdu Poos dal Bučarju vedeti, da ne bo nasprotovanja slovenski samostojnosti. Se­ veda pa take (občasne) izjave posameznih politikov načelne politike ES, da jugoslovansko vprašanje rešujejo »v paketu«, pravzaprav niso spremenile. Zaključni sestanek med obiskom »trojke«, na katerem so bili štirje pred ­ stavniki ES in dvanajst ambasadorjev, del zveznega predsedstva (manjkala sta Sejdo Bajramovič s Kosova in Jugoslav Kostič iz Vojvodine), predsednik zve ­ znega IS Ante Markovič in zunanji minister Budimir Lončar, je bil v Beogradu. Van den Broek je po ostrih dialogih zlasti z Brankom Kostičem javno obtožil Srbijo za neuspeh misije, »trojka« pa je odpotovala (mudilo se ji je zato, ker je morala nizozemski kraljici vrniti letalo, s katerim je pripotovala). 821 Po teh dogodkih so nemške analize o možnosti rekonstrukcije Jugoslavije pokazale rastoče nezanimanje Slovenije za kakršnekoli oblike povezovanja z Jugoslavijo, medtem ko sta si BiH in Makedonija (s ponudbo Izetbegoviča in Gligorova) še vedno prizadevali za preoblikovanje Jugoslavije v asimetrično federacijo ali pa konfederacijo. Hrvaška je imela dvojno strategijo: razdruži ­ tev, če pa to ne bi uspelo, zvezo neodvisnih držav po vzoru ES, Miloševič pa je uradno vztrajal pri federaciji, kakršna je bila prej, v resnici pa ustvarjal Veliko Srbijo. 822 Nepopustljivo srbsko stališče je tako močno oslabilo načrte ES, da Slovenijo in Hrvaško prisili v sprejem kompromisnega predloga v obli ­ ki zveze, kakršno sta ponujali BiH in Makedonija. Ustno poročilo »trojke« na srečanju ministrov ES 6. avgusta je Miloševiča prvič jasno označilo kot glavnega krivca za razpadanje Jugoslavije, eden od »trojke« pa je celo jasno povedal, da Srbija načrtuje vojno proti Hrvaški in drugim republikam, katere namen je aneksija delov ozemelj in kreiranje ho ­ mogenega srbskega ozemlja. Tudi Van den Broek je priznal, da Srbiji »manjka politične volje« za reševanje krize in da federalni organi nimajo nikakršne avtoritete. Druga pomembna ugotovitev je bila, da je JLA neposredno vple ­ tena v konflikt in pomaga srbskim milicam in drugim paravojaškim enotam. Kljub temu pa ministri v javni izjavi Srbije niso obsodili kot agresorja (tudi pod vtisom sklepa o premirju, ki ga je tisti dan sprejelo predsedstvo SFRJ), pač pa le neimenovano republiko, ki želi doseči rešitev s silo. Sprejet ni bil niti predlog morebitnih ekonomskih sankcij zoper Srbijo, pač pa naj bi ES 821 Rupel, Skrivnost države, str. 172; Libai, Limits of Persuasion, str. 31, 32; Mesič, Kako je sru ­ šena Jugoslavija, str. 152; Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 359, 360; Wynaendts, L’engrenage, str. 68. 822 Libai, Limits of Persuasion, str. 32. 364 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve zgolj preučila možnosti sankcij zoper republike, ki ne želijo sodelovati z ES. Predsedstvu SFRJ so poslali opozorilo, naj čim prej začne pogajanja o prihod ­ nosti Jugoslavije, nakazana je bila možnost, da ES sama organizira pogajanja, če ne bo prišlo do tega v jugoslovanski režiji. Genscher je sicer načel vpra ­ šanje priznanja Slovenije in Hrvaške, vendar zelo pogojno - če bi se srbska agresija nadaljevala - in z zagotovilom, da Nemčija ne bo ravnala samostojno, pač pa v okviru ES in KEVS (zaradi tega je bil nato deležen kritike v parla ­ mentarni komisiji Bundestaga za mednarodne odnose, češ da ne vprašanje priznanja Slovenije in Hrvaške, ne vprašanje sankcij proti Srbiji nista nič bliže razrešitvi). Prvič pa je bila na sestanku resneje nakazana možnost, da se z jugoslovansko krizo začne ukvarjati tudi OZN, saj je bil sprejet sklep, naj bi Francija, Velika Britanija in Belgija (kot tedanja nestalna članica) posredovale VS informacijo o stališčih ES.823 V Pragi se je 7. in 8. avgusta znova sestal odbor visokih uradnikov KEVS, ki je sprejel tri dokumente (o prekinitvi ognja in kontroli neregularnih vojaških skupin, o opazovalni misiji in o pogajanjih glede prihodnosti Jugoslavije). Jugoslovanski strani je s pomočjo SZ uspelo preprečiti namero Nemčije, da bi jugoslovansko krizo (še zlasti pa vprašanje notranjih meja) dokončno in ­ ternacionalizirala. Vendar je odbor od zveznih organov izsilil obljubo, da bodo pogajanja začeli najkasneje 15. avgusta (že to je pomenilo kršenje Brionske deklaracije, po kateri naj bi se začela najkasneje 1. avgusta) in da bo ES v po ­ gajanjih sodelovala, vendar »v času in pod pogoji, s katerimi se bo Jugoslavija strinjala«. V prizadevanjih za ureditev razmer v Jugoslaviji so nemški politiki do sre ­ dine avgusta določili tri temeljne naloge: - mednarodne sankcije zoper Srbijo, - prihod mirovnih sil, - organiziranje mednarodne konference o Jugoslaviji. Razmišljanje o morebitnem priznanju je bilo še vedno mišljeno predvsem kot sredstvo pritiska na Srbijo. Zvezni minister Genscher je 24. avgusta ju ­ goslovanskemu veleposlaniku v Bonnu Borisu Frlecu sporočil, da bo Nemči ­ ja, če se prelivanje krvi in politika izvršenih dejstev na Hrvaškem, ki jo podpi ­ ra JLA, ne bosta zaustavila, resno pretehtala vprašanje priznanja Slovenije in Hrvaške v obstoječih mejah in se tudi zavzela za resno preučitev tega vpra ­ šanja v ES (še deset dni prej je slovenski vladi dal jasno vedeti, da priznanja v bližnji prihodnosti ne bo, ker mora Nemčija upoštevati politiko ES). Vendar je bilo nemško stališče v ES še vedno osamljeno, čeprav so se spopadi na Hrvaškem tedaj že razširili do predvidenih meja Velike Srbije, zlasti pa na Sla­ vonijo - konec meseca je bil napaden Vukovar in močno bombardiran Osijek. Celo Wynaendts, ki si je sredi avgusta prizadeval za začetek pogajanj, je mini ­ strom ES poročal, da JLA skoraj povsod močno podpira srbske separatiste. 824 823 Prav tam, str. 34; Genscher, Erinnerungen, str. 942-945. 824 Wynaendts, L’engrenage, str. 69. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 365 Zaradi razmer je Genscher sklical sejo ministrov dvanajsterice za 27. av­ gust. Njegova glavna skrb pred sestankom je bila, da se dogovori s Francijo. Francoski zunanji minister Roland Dumas je njegov predlog, da bi organi ­ zirali mirovno konferenco o Jugoslaviji pod skrbništvom ES, podprl, pred ­ lagal pa je tudi ustanovitev komisije, ki bi odločala o zapletenih pravnih zadevah v zvezi z Jugoslavijo. Komisijo naj bi vodil francoski pravnik in pred ­ sednik ustavnega sodišča Robert Badinter, v njej pa bi bili tudi ustavni sod ­ niki iz drugih držav, med njimi Roman Herzog (kasnejši nemški predsednik). Na predlog Van den Broeka, s katerim se je nato pogovarjal Genscher, so za vodjo konference evidentirali bivšega britanskega zunanjega ministra Petra Carringtona. 825 Na konferenci 27. avgusta so sprejeli osnutek Deklaracije o Jugoslaviji. Srbske paravojaške oddelke so označili za napadalce (ne pa tudi srbskega vodstva), »elemente« v JLA pa obtožili, da pomagajo srbski strani (o tem je javno na tiskovnih konferencah govoril tudi Wynaendts). Povedali so, da nasilne spremembe meja ES ne bo priznala, in ponovno zahtevali razširitev opazovalne misije ES na Hrvaško. Enako je bilo predlagano tudi za BiH in Makedonijo, a ta predlog je bil zavrnjen. Srbiji so zagrozili z mednarodnimi sankcijami, če se ne bo strinjala z razširitvijo misije in če ne bo hotela sodelovati na mirovni konferenci o Jugoslaviji. Napo ­ vedani sta bili mirovna konferenca in arbitraža. Na konferenci naj bi sodelovali zvezno pred ­ sedstvo, zvezna vlada in predsedniki republik, predsednik Sveta ES, predstavniki držav članic in Evropske komisije. Pristojni organi bi svoje spore predložili arbitražni komisiji, sestavljeni iz petih članov, ki bi jih izbrali predsedniki ustavnih sodišč evropskih držav. Miloševič se je s sprejemom Deklaracije o Jugoslaviji, še posebej pa spora ­ zumom o razširitvi misije na Hrvaško, ki ga je pripravil Wynaendts, strinjal šele na pritisk Van den Broeka, ki je zaradi tega v nedeljo, 1. septembra, pri ­ potoval v Beograd in zagrozil s sankcijami. Pred tem je predstavnike Srbije in Črne gore skušal prepričati Wynaendts, ki je v Jugoslavijo prišel priprav ­ ljat teren 29. avgusta. Dokument so na koncu skupaj podpisali predsedstvo, zvezna vlada in predsedniki vseh republik, ki jih je Wynaendts klical iz Beo ­ grada in prosil za sodelovanje (po Kučanovi interpretaciji so se s skupnim podpisom - republike so se morale namreč opredeliti vsaka posebej - stri ­ njali samo zato, da bi sporazum podpisal tudi Miloševič). Miloševič se je, kot običajno, poigraval do konca. Čez vikend sploh ni bil dosegljiv (šel je v Po- žarevac), tako da je z Wynaendtsom komuniciral samo srbski zunanji mini ­ ster Vladislav Jovanovič. Miloševič je šele zvečer telefoniral na nizozemsko ambasado in se z Wynaendtsom dogovoril, da bo prebral dokument, ki ga je ta izročil Jovanoviču, in da se bosta o njem pogovorila (dokument so sicer vse republike dobile 29. avgusta in, kot je razvidno iz Jovičevega dnevnika, 825 Genscher, Erinnerungen, str. 945-947. - Komisija se je imenovala Badinter-Herzogova komisija, Herzog pa je kasneje tudi izdelal osnovne smernice za njeno delovanje. Precej je bilo razprav o tem, ali naj bo podrejena predsedniku konference ali neodvisna, nazadnje je bil sprejet kompromis, da se konferenca in komisija medsebojno le obveščata prek predsednika konference. 366 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve ga je Miloševič tudi poznal, saj sta o njem razpravljala). Na ambasadi je čakal tudi Van den Broek. Medtem se je ob 22.30 začela seja zveznega predsedstva (predsedstvo je o stališčih ministrov ES, sprejetih 27. avgusta, razpravljalo že 28. avgusta, vendar za sprejem dokumenta ni imelo večine, ker Bogičevič ni hotel sprejeti sklepa brez stališča BiH). Srbski člani predsedstva so med ve ­ černo sejo 1. septembra zahtevali njeno prekinitev in skušali pri Van den Broeku doseči, da se vsebina sporazuma spremeni. Van den Broek, ki je po Miloševičevem klicu skupaj z Wynaendtsom z nizozemske ambasade odšel v palačo federacije, je v Markovičevem kabinetu čakal na rezultat seje. Do srbskih predstavnikov je bil (po Joviču) »brutalno odbijajoč« in je njihove zahteve zavrnil, saj je bilo stališče ES, da se sporazum v ničemer ne spreminja, zagrozil pa je tudi s sankcijami (Jovič je v svojih razmišljanjih zahteve ES primerjal z avstro-ogrskim ultimatom Srbiji leta 1914 in z resolucijo inform ­ biroja leta 1948). Celoten srbski blok (Kostič, Bulatovič, Jovič in drugi) se je nato v srbskih prostorih palače federacije posvetoval z Miloševičem. Na rezul ­ tat pogovorov in seje zveznega predsedstva so medtem na hodniku palače potrpežljivo čakali tudi predsedniki republik. Van den Broekova trma in načelnost sta ob srbskih »nadmudrivanjih« za­ čeli postajati koristni za Slovenijo in Hrvaško. Izgubil je namreč živce in Wyna- endtsa poslal k Miloševiču s sporočilom, da bo čakal samo še do polnoči, potem pa se bo vrnil na Nizozemsko. Wynaendts in njegov svetovalec Hugo Siblesz sta poiskala srbski blok, ki je nato vpričo njiju začel razpravljati o ulti ­ matu (Wynaendts je razumel besedi »ne izolovati«), potem pa sta Van den Broekova odposlanca morala v predsobi počakati na odločitev. Malo pred polnočjo so se odprla vrata in Miloševič jima je dejal, da bo podpisal. Zvezno predsedstvo je Deklaracijo o Jugoslaviji in memorandum o misiji opazovalcev sprejelo nekaj čez polnoč, skupno podpisovanje predsednikov vseh šestih republik, zvezne vlade in zveznega predsedstva (brez Branka Kostiča, ki se podpisovanja ni hotel udeležiti) pa je bilo ob navzočnosti Van den Broeka, Wynaendtsa in ambasadorjev članic ES ob 1.35.826 Deklaracijo o Jugoslaviji so še enkrat potrdili 3. septembra na izrednem ministrskem sestanku v Haagu z dostavkom o tem, da so se vse jugoslovan ­ ske strani odločile sodelovati na konferenci. 827 Sklic konference o Jugoslaviji je podprl tudi odbor visokih uradnikov KEVS, ki je na ponovnem sestanku 4. septembra v Pragi sprejel podobno resolucijo kot ministri dvanajsterice. 828 V Sloveniji je skupščina o Deklaraciji razpravljala že naslednji dan po kon ­ ferenci zunanjih ministrov dvanajsterice, 28. avgusta, in jo podprla, vendar s pristavkom, da jo »razume izključno kot prispevek k urejanju odnosov med samostojnimi in neodvisnimi državami, nastalimi na ozemlju bivše SFRJ. 826 Mesič, Kako je srušena Jugoslavija, str. 206-210; Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 364-366 in 372; Wynaendts, L’engrenage, str. 74-77. 827 Deklaracija o Jugoslaviji (izredni ministrski sestanek v Haagu 3.9.1991, kopijo hrani B. R.). 828 Negotiations on the future of Yugoslavia, Praga, 4. 9. 1991, kopijo hrani B. R. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 367 Republika Slovenija pa v nobenem primeru ne bo priznala kakršnihkoli po ­ sledic te deklaracije, ki bi zanikale plebiscitno odločitev Slovenije.« 829 V internih analizah je slovensko vodstvo ocenjevalo, da bi bil neuspešen začetek konference vsaj pri nekaterih državah že dovolj velik razlog za pri ­ znanje, še zlasti, če bo Slovenija kazala konstruktivno držo in pokazala na ne- vzdržnost svojega položaja v Jugoslaviji (izločitev iz monetarnega sistema, plenjenje premoženja). Avstrija je Slovenijo pripravljena priznati takoj, vendar bi želela, da to stori prva Nemčija, ta pa vprašanje priznanja še vedno upo ­ rablja bolj kot sredstvo pritiska, saj so Velika Britanija, Francija in Nizozemska proti takojšnjemu priznanju (z obrazložitvijo, da bi to ustvarilo enaka priča ­ kovanja na Hrvaškem). Po drugi strani pa so ZDA, ki so sicer reševanje krize prepuščale ES, zlasti Nemčiji, iz ozadja močno vplivale na dogajanje. Zimmermann je pred začet­ kom haaške konference v pogovoru s Kučanom, kot je ta povedal na seji predsedstva, izrazil pričakovanje ZDA, da bo Slovenija tudi kot suverena drža ­ va sodelovala v mirovnem procesu pri urejanju jugoslovanske krize, v zame ­ no pa ne bodo raziskovali, kdo je kriv, čeprav »jim je jasno, da bistveni del odgovornosti za to, kar se v Jugoslaviji dogaja, nosi Slovenija«. Dodal je, da je ravnala enostransko, da ni bila pripravljena na pogajanja in da so to Ameri ­ čani dolžni povedati. Slovensko vodstvo je na osnovi zbranih stališč zahodnih držav ocenjevalo, da obstaja nevarnost, da se bodisi podaljša moratorij ali pa izsili daljše pre ­ hodno stanje, za kar si bo s podporo nekaterih zahodnoevropskih držav in ZDA prizadeval zlasti Markovič, in da se Slovenijo najprej s šibkimi, postopo ­ ma pa z močnejšimi vezmi znova spravi nazaj v Jugoslavijo. Po mnenju vod ­ stva naj Slovenija zato ne bi sodelovala v tistem sklopu konference, ki bo razreševal jugoslovansko krizo neposredno. Kot država, ki ni več neposredno vpletena v konflikt, pa bo ponudila svojo pomoč pri urejanju razmer in izra ­ žala načelno pripravljenost za morebitno (zlasti ekonomsko) sodelovanje v prihodnosti. 830 829 Sklep skupščine RS, št. 000-01/90-5/59. Arhiv DZ RS. 830 Seja predsedstva RS 5. 9. 1991, razprava o izhodiščih za mirovno konferenco v Haagu, zapisnik seje, magnetogram seje in drugo gradivo. Arhiv predsednika RS. 368 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve HAAŠKA KONFERENCA Konferenca o Jugoslaviji (haaška konferenca) se je začela 7. septembra 1991 z uvodnim govorom Hansa van den Broeka, v katerem je poudaril tisto, kar je že bilo zapisano v Deklaraciji o Jugoslaviji, tj. da bo konferenca teme ­ ljila na treh osnovnih načelih: nobene enostranske spremembe meja, še naj ­ manj s silo, zaščita pravic vseh vjugoslaviji in popolno upoštevanje vseh le­ gitimnih interesov in teženj. Ocenjeval je, da vjugoslaviji poteka državljanska vojna, in izrazil upanje, da se bodo predstavniki jugoslovanskih republik spo ­ razumeli (ni pa jasno povedal, kaj s tem misli). 831 Kučan je v uvodnem delu konference povedal v vodstvu in v skupščini dogovorjeno stališče, da bo Slovenija po izteku moratorija uresničila popolno neodvisnost. Slovenija je ocenila, da lahko konferenca pripomore k njeni dokončni osamosvojitvi, vendar je izrazila tudi bojazen, da se stvar lahko zavleče, če bo iskanje kompleksne rešitve za jugoslovansko vprašanje dolgotrajno. Zato je v »vitalnem interesu RS, da s svoje strani z aktivno vlogo in s konstruktivnim nastopom pripomore pri iskanju optimalnih rešitev za odpravo nakopičenih jugoslovanskih sporov in za stabilizacijo medrepubliških odnosov«. S tem bi dokazala, da ne sledi sebičnim interesom in da ne ignorira problemov drugih v Ju ­ goslaviji, kar bi ji zagotovilo boljše pozicije ob morebitnem neuspehu konference in pri iska­ nju podpore za vključitev samostojne Slovenije v evropske integracijske procese. Slovenija ne izključuje možnosti sodelovanja, povezovanja in urejanja medsebojnih od ­ nosov z drugimi republikami, vendar na temelju enakopravnosti, suverenosti vsakega part ­ nerja in spoštovanja standardov medsebojnega urejanja problemov, kot je lasten ES in KEVS. Slovenija sprejema internacionalizacijo jugoslovanske krize, vendar zvezni organi ne morejo imeti aktivne vloge na pogajanjih, po napadu JLA na Slovenijo jugoslovanska vlada nima več mandata za neposredno izvajanje oblasti na ozemlju Slovenije. Prav tako oba člana zveznega predsedstva iz avtonomnih pokrajin ne moreta biti aktivno udeležena v pogajanjih, saj bi to pomenilo, da ima Srbija tri glasove, moral pa bi sodelovati legitimen predstavnik albanskega naroda na Kosovu s »pasivno legitimacijo udeleženca pogajanj«. Izhodišča za rešitev sporov med jugoslovanskimi republikami so: - vsi udeleženci bi morali sprejeti prekinitev ognja in internacionalizacijo jugoslovanskega spora, 831 Govor Hansa van den Broeka, ministra za zunanje zadeve Nizozemske in predsednika ES, na konferenci o Jugoslaviji v Haagu, 7. 9. 1991 ob 10. uri. Arhiv predsednika RS. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 369 - pravica do samoodločbe narodov oz. republik do odcepitve, - mednarodno priznanje Slovenije in Hrvaške ter tistih republik, ki to želijo na podlagi plebiscitarno izrečene volje, - spoštovanje človekovih pravic, pravic manjšin in narodov, ki strnjeno živijo zunaj svoje republike, - zagotovitev mednarodnega nadzora teh pravic, - nadrejenost republiških pravnih predpisov nad zveznimi. ES in KEVS bi morali položaj posameznih republik obravnavati diferencirano glede na to, kako spoštujejo sporazum o prekinitvi ognja in druge sporazume. JLA ni samostojen politični dejavnik in mora biti zato v tej funkciji izključena iz reševanja jugoslovanske krize. Kon ­ ferenca bi morala definirati načela za iskanje rešitve (nedotakljivost meja, pravica do samo ­ odločbe, človekove pravice itd.), vsaka republika naj bi ponudila svoje rešitve, navesti je treba probleme, o katerih naj bi odločala arbitraža, sklenili naj bi mirovne pogodbe. Slovenija je tudi - zelo optimistično - pričakovala, da se bo konferenca vsebinsko končala do izteka moratorija, določenega z Brionsko deklaracijo, ali vsaj zelo kmalu po tem datumu. 832 Izetbegovič je bil proti načelu uresničitve samoodločbe v BiH, češ da gre za etnično mešana ozemlja, zavzemal se je za konfederacijo, kritiziral je JLA, ker noče ali ne more preprečiti širjenja mednacionalnih konfliktov, zahteval je opazovalno misijo za BiH. Tudi Gligorov je branil konfederativni model, ki sta ga bila sestavila skupaj z Izetbegovičem, čeprav so se njegovi in Izetbegovičevi pogledi zaradi raz ­ ličnega položaja obeh republik že precej razlikovali. Gligorov se je na konfe ­ renci zavzemal za model, s kakršnim se je tedaj hotela ohraniti SZ: tj. skup ­ nost neodvisnih držav, Izetbegovičevo mnenje pa se je približalo Markovičevi viziji »tretje« Jugoslavije kot moderne federacije, kakršno sta formalno zago ­ varjala tudi Miloševič in Bulatovič. Makedonci si v času pred konferenco in v začetku konference sami niso bili na jasnem, kaj storiti, čeprav so med prvo haaško konferenco (8. sep­ tembra) razpisali referendum. V makedonskem tisku so se pojavljala namigo ­ vanja, da se Kučan in Miloševič dogovarjata za odhod Slovenije iz Jugoslavije, kupnina pa naj bi bila Makedonija. Tudi Gligorov je Kučanu očital, da kup ­ čuje na račun Makedoncev. Rupel piše, da je »makedonskim prijateljem« pred začetkom prvega plenarnega zasedanja haaške konference 12. in 13. septem ­ bra zastavil vprašanje, kaj hočejo: postati samostojna država ali ostati v Ju ­ goslaviji. Odgovora ni dobil, njegov vtis pa je bil, da bi najraje ostali v Jugo ­ slaviji, v kateri bi bili tudi Slovenija in Hrvaška. 833 Tuđman je največ govoril o »umazani, nenapovedani vojni« na Hrvaškem, dopuščal pa je možnost zveze suverenih držav. 832 Izhodišča za pogajanja na mirovni konferenci o Jugoslaviji v Haagu, Ministrstvo za zunanje zadeve, 4. september 1991. Arhiv predsednika RS. Gl. tudi: Rupel, Skrivnost države, str. 190,191. - Izhodišča sta Kučan in Rupel 4. 9. poslala Van den Broeku. 833 Rupel, Skrivnost države, str. 191-193. 370 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve Miloševič je vojno na hrvaškem označil kot nujno za preprečitev genocida nad Srbi. Notranje meje je označil za administrativne. Menil je, da je večina prebivalstva v Jugoslaviji za njeno ohranitev. Markovič je branil reformirano federacijo. Stališča zvezne vlade, ki jih je posredoval na konferenci, so bila pojasnjena v dokumentu z naslovom Pred ­ log dnevnega reda za konferenco o Jugoslaviji. Slovensko vodstvo je doku ­ ment dobilo od novega hrvaškega zunanjega ministra Zvonimirja Šeparoviča, ta pa od Budimirja Lončarja. Zvezna vlada je od konference v prvi fazi pričakovala ohranitev Jugoslavije kot zveze suverenih držav v obstoječih mednarodnih mejah, v drugi fazi pa določitev formule za skup ­ no življenje: katere mandate bi republike dale zveznim organom (vprašanje federacije oz. konfederacije), eventualno vprašanje kantonov na narodnostno mešanih območjih, notranje meje. Skupne funkcije naj bi bile: obramba (z drugače urejeno JLA), zunanje zadeve, finance, denarna politika, tržišče, carine, komunikacije. Razpisati bi morali zvezne volitve v usta ­ vodajno zvezno skupščino in sprejeti novo ustavo. Jugoslavija bi bila demokratično usmer ­ jena, spoštovala bi človekove pravice, zagotavljala enakost državljanov, pravice narodnih manjšin in politični pluralizem. Z ES bi sklenila pridružitveni sporazum, potem pa postala polnopravna članica, čimprej bi se tudi včlanila v Svet Evrope. ES naj bi ji s finančno pomočjo pomagala stabilizirati gospodarske in socialne razmere. 834 Delo konference se je oblikovalo postopoma šele v nekaj tednih. Udele­ ženci naj bi pred nadaljevanjem Carringtonu sporočili svoja stališča. O usme ­ ritvi slovenskega vodstva je po njegovi vrnitvi z uvodnega dela 11. septembra razpravljala skupščinska komisija za mednarodne odnose. S popuščanjem neposrednega pritiska na Slovenijo so se v vodstvu začele povečevati razlike v pogledih na zunanjo politiko, zlasti med Peterletom (ki je bil v času razpra ­ ve skupščinske komisije na zasedanju krščanskih demokratov v Parizu) na eni strani ter Ruplom in Kučanom na drugi strani. Zunanja politika je po ­ stajala vse manj koordinirana, vedno bolj so se kazali strankarski interesi, začenjal se je boj za zasluge, čeprav je bilo mednarodno priznanje še daleč in negotovo. Rupel je Carringtonu sporočil, da Slovenija pričakuje mednarodno prizna ­ nje, dogovor o delitvi premoženja in rešitev vprašanj, povezanih s sukcesijo, ter mirno in postopno razdružitev, da pa konferenca ne more spremeniti odločitve Slovenije o neodvisnosti in suverenosti. Slovenija ne bo niti del bo ­ doče jugoslovanske federacije niti konfederacije, pripravljena pa je sodelovati v »jugoslovanski KEVS«, kot jo je predlagala že večkrat. 835 Konferenca se je nadaljevala s sestankom jugoslovanskih zunanjih mini ­ strov s Carringtonom in njegovimi sodelavci 12. in 13. septembra (drugo ple­ narno zasedanje haaške konference). Dan pred tem je Evropski parlament 834 Predlog dnevnog reda za konferenciju o Jugoslaviji. Arhiv predsednika RS. 835 Rupel, Skrivnost države, str. 192. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 371 sprejel resolucijo, v kateri je obsodil dejavnost paravojaških enot in »velikega dela JLA«, ki sodeluje v vojaških akcijah zunaj vsake kontrole federalnih orga ­ nov. Parlament je podprl demokratično samoodločbo vseh republik in avto ­ nomnih pokrajin ter zahteval, naj se legitimni predstavniki demokratično izvoljenih parlamentov Vojvodine ter Kosova in Metohije udeležijo mirovne konference, kar pa se potem ni zgodilo. 836 Na sestanku se je Lončar zavzemal za ponovno oživitev delovanja federa ­ cije na Markovičevih izhodiščih, srbski minister Vladislav Jovanovič je trdil, da bo Jugoslavija obstajala še naprej, pa čeprav sestavljena iz dveh republik, da so notranje meje administrativne in ne morejo postati državne, o prihodnosti pa da naj odloča ljudstvo Jugoslavije in ne narodi. Na konferenci bi po nje ­ govem mnenju morali sodelovati tudi predstavniki SAO Krajine in SAO Sla­ vonije. Nasprotoval je avtonomnosti Badinterjeve komisije (Carrington ga je kasneje zavrnil in rekel, da bo komisija sprejemala obvezujoče pravne sklepe). Črnogorski minister Nikola Samardžič je trdil, da Jugoslavija ne bo ovirala nikogar, ki bi želel oditi iz Jugoslavije, in da je Črna gora za vsako rešitev, ki bi prinesla mir. Predstavnika Makedonije Denko Maleski in BiH Haris Silajdžič sta se za­ vzemala za ohranitev Jugoslavije v takšni ali drugačni obliki, vendar vsaj z mi ­ nimalnimi skupnimi funkcijami (Silajdžič je zagovarjal samoodločbo držav ­ ljanov v BiH, ne pa narodov, v Jugoslaviji pa bi morali biti tako Srbija kot Hrvaška). Med skupnimi funkcijami naj bi bila tudi skupna obramba. Hrvaški predstavnik Šeparovič je menil, naj bi bila konferenca predvsem mirovna in naj bi se prekinila, dokler na Hrvaškem ne bo prišlo do premirja. 837 Rupel je menil, da o nekaterih vprašanjih ne more biti pogajanj: o volji na ­ rodov, izraženi na plebiscitu; o zgodovinskih, kulturnih in drugih razlikah, ki se jih ne da premostiti; o reševanju Jugoslavije, ker zanjo prihodnosti ni (Slo ­ venija je pred enim letom predlagala rešitve, ki bi lahko pomenile sožitje jugoslovanskih narodov, sedaj pa je prepozno); o JLA ali skupni obrambi (jugoslovanske vojske ni več, kar je ostalo, ni ne jugoslovansko in ne ljudsko, vojna pa je povzročila veliko žrtev). Konferenca pa bi po njegovem mnenju lahko: ustavila vojno, prispevala, da bi trije modeli, ki so se oblikovali (fede­ racija, zveza suverenih republik, neodvisne države), med sabo koeksistirali (jugoslovanska »mini« KEVS, op. B. R.), prispevala k rešitvi vprašanja varo- 836 Z vprašanji manjšin in etničnih skupin se je na konferenci ves čas njenega delovanja ukvar ­ jal zlasti nemški diplomat Geert Ahrens, ki je deloval v štabu konference in je tekoče govoril srb ­ sko. Ahrens je skušal upoštevati zlasti položaj tistih skupin, ki na konferenci niso bile zastopane (kosovskih Albancev, Madžarov in drugih manjšin v Vojvodini, Muslimanov v Sandžaku). 837 V prvi polovici septembra je Wynaendtsu, ki je medtem deloval na Hrvaškem in v Srbiji, sicer uspelo doseči nekaj lokalnih prekinitev ognja, vendar noben dogovor ni zdržal. Hrvaška v mirovni konferenci ni videla posebnega smisla, zaradi takega odnosa pa so ji očitali, da je ne ­ kooperativna. Zapleten mednacionalni položaj in vojaška šibkost ji tudi nista omogočala, da bi zagovarjala položaj »čiste« neodvisnosti tako kot Slovenija, zato je nihala med stališčema o popolni samostojnosti na eni ter ohranitvi vsaj ohlapnih vezi z Jugoslavijo na drugi strani, v kar so jo skušale prisiliti zahodne države. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve vanja človekovih pravic, narodov in manjšin, priznala državnost tistim, ki to želijo, razrešila vprašanje jugoslovanskega premoženja in dolgov (to naj bi opravila posebna komisija). 838 Na zasedanju je bil sprejet sklep o imenovanju dveh komisij, ena naj bi se ukvarjala z vprašanjem manjšin in človekovih pravic, druga z odnosi med re ­ publikami (med kasnejšim potekom konference je bila na Lončarjev predlog ustanovljena še tretja, za ekonomska vprašanja). Naslednji sestanek zunanjih ministrov (tretje plenarno zasedanje haaške konference) je bil 19. septembra. Na njem je prišlo do ostrih polemik med Jovanovičem in Ruplom zaradi položaja Albancev na Kosovu (Rupel sprva tega vprašanja ni hotel načenjati, ker je Slovenija želela najti skupen jezik s Srbijo, potem pa se je zaradi srbskega vztrajanja, da bi na konferenci morali sodelovati tudi predstavniki krajin, premislil in je predlagal, naj bi kosovsko vprašanje obravnavala komisija za prihodnje odnose med republikami). Sicer pa so udeleženci vztrajali vsak pri svojem modelu rešitve jugoslovanske krize. Pred četrtim plenarnim zasedanjem se je 25. septembra v zvezi z Jugosla ­ vijo na zahtevo več držav prvič opredelil VS ZN. V resoluciji (št. 713) je podprl dotedanje napore ES, KEVS in mirovne konference o Jugoslaviji ter uvedel »generalen in celoten embargo na vse vrste orožja in vojaške opreme zajugo ­ slavijo, dokler VS na osnovi posvetovanja med generalnim sekretarjem in ju ­ goslovansko vlado ne odloči drugače«. 839 Četrto plenarno zasedanje zunanjih ministrov je bilo 26. septembra in je že potekalo v senci zapletov v BiH, kamor so prihajali rezervisti iz Srbije in Črne gore, ljudje pa so začeli zapuščati domove. Začela je delovati še tretja komisija za gospodarske odnose (v njej je s slovenske strani sodeloval Igor Omerza). Pritisk, da bi bilo delo te komisije uspešno, je bil velik, saj bi more ­ bitna obnovitev gospodarskih povezav (začeli naj bi s carinsko unijo) dala osnovo za tesnejše povezovanje tudi na drugih področjih, poleg tega pa (z izjemo Slovenije, ki je pristajala največ na cono svobodne trgovine, temu pa se je kasneje pridružila tudi Hrvaška) nobena druga republika - tudi Hrvaška ne - jugoslovanski gospodarski skupnosti ni nasprotovala. Še vedno je obsta ­ jala tudi nevarnost, da se s podaljšanjem veljavnosti Brionske deklaracije, z dolgotrajnim razpravljanjem na konferenci in sočasnim ohranjanjem Jugosla ­ vije pri življenju z ekonomsko pomočjo ES prepreči popolna osamosvojitev Slovenije. Po Ruplovem pričevanju je bil zlasti močan pritisk Nizozemcev, naj Slovenija soglaša s podaljšanjem moratorija, ker bo sicer prišlo do razbitja konference. Carrington je do Ruplovega odklonilnega stališča kazal več razu ­ mevanja, dal je vedeti, da bo rezultat konference tudi mednarodno priznanje Slovenije (podobno je menil tudi Robert Badinter), vendar naj bi Slovenija 838 Rupel, Skrivnost države, str. 193-194. 835 Security Council Resolution 713 (1991) (S/RES/ 713, 25. 9- 1991, The »Yugoslav« Crisis in International Law, Part 1, General Issues. Edited by Daniel Bethlehem and Marc Weller, The re ­ search Centre for International Law University of Cambridge, A Grotius Publication, 1997, str. 1,2 (dalje: The »Yugoslav« Crisis). Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 373 na konferenci ostala do konca. Slovenski politični vrh je nato sklenil, da bo Slovenija še naprej sodelovala na konferenci, vendar od 8. oktobra dalje kot samostojna in neodvisna država, odmrznjeni pa so bili tudi osamosvojitveni zakoni. 840 Peto plenarno zasedanje haaške konference je bilo 3. in 4. oktobra. Slove ­ nijo sta zastopala predsednik skupščinske komisije za mednarodne odnose Matjaž Šinkovec in veleposlanik Marko Kosin. Potekala je v podobnem ozrač ­ ju kot prejšnje. Po zasedanju se je Van den Broek sestal še posebej z Miloše ­ vičem, Tuđmanom in Kadijevičem in nato rezultat pogovorov predstavil na tiskovni konferenci. Udeleženci naj bi se strinjali z dvotirnim dogovarjanjem (»twin-track approach«): reševanjem političnega problema (ohlapna zveza suverenih ali neodvisnih republik, pogodba o zaščiti manjšin, z možnostjo posebnega statusa za določena območja, nobene enostranske spremembe meja) in posebej vojaškega vprašanja (Hrvati bodo deblokirali vojašnice, JLA pa bo ob navzočnosti opazovalcev ES premestila svoje enote na Hrvaškem in ne bo izvajala nobenih vojaških operacij iz vojašnic in objektov, ki bodo deblokirani). Van den Broek je o dogovoru poročal tudi na srečanju ministrov ES 5. in 6. oktobra na nizozemskem gradu Haarzuilens v bližini Utrechta. Očitno je bilo, da hoče ublažiti napete odnose z Nemčijo, saj Genscher piše, da je njemu in soprogi (ki sta v grad prišla s helikopterjem nemških obmejnih enot) name ­ nil najlepšo suito (pa tudi sicer se je skupaj s soprogo potrudil za kar največje gostoljubje), kar je Genscher imel za znamenje dobre volje in pripravljenosti za prijateljske odnose kljub razlikam v pogledih na jugoslovansko politiko. Van den Broekova gesta je pomenila, da se nemški in nizozemski pogledi približujejo in da tudi on počasi obupuje nad ponovnim »sestavljanjem« Jugo ­ slavije. Nizozemsko predsednikovanje ES se je iztekalo, s tem pa tudi njen odločilni vpliv na dogajanje, kar je bilo v korist Sloveniji in Hrvaški. Krmilo je neformalno že prevzemala Nemčija, ki pa so ji bili najvažnejši odnosi s Fran ­ cijo. Genscher se je takoj po prihodu dogovoril za zajtrk z Dumasom in z njim nato ves čas usklajeval besedilo deklaracije, ki je bila od vseh dotedanjih naj ­ bliže nemškim stališčem. 841 Na srečanju so ministri prvi dan sprejeli deklaracijo, v kateri so obsodili »državni udar« srbskega bloka v zveznem predsedstvu kot nelegalen akt proti jugoslovanski ustavi in Pariški listini. Izjavili so, da ne bodo odobrili nobene odločitve, sprejete v okrnjenem predsedstvu, in da le-to nima pravice govoriti v imenu cele Jugoslavije. Naslednji dan je bila sprejeta še ena deklaracija, v kateri so JLA obsodili, da v jugoslovanskem sporu ni nevtralna in da je nedi ­ sciplinirana. Napovedano je bilo, da bodo tisti, ki izvajajo nasilje, za svoja de­ janja odgovarjali po mednarodnem pravu (kar je bila prva posredna napoved 840 Magnetogram 72. seje predsedstva RS, 30. 9.1991- Arhiv predsednika RS, Uresničevanje sa­ mostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, gradivo za zasedanje skupščine dne 2.10.1991. Arhiv DZ RS. 841 Genscher, Erinnerungen, str. 951-954. 374 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve za ustanovitev mednarodnega sodišča za vojne zločine v nekdanji Jugoslavi ­ ji). Srbiji so (ker noben dogovor o premirju ni zdržal) zagrozili z ekonomski ­ mi sankcijami. Generalnemu sekretarju OZN De Cuéllarju so predlagali, naj v Jugoslavijo pošlje posebnega odposlanca (ta je 8. oktobra imenoval bivšega ameriškega zunanjega ministra Cyrusa Vancea). Deklaracija je bila najostrej ­ ša in najkonkretnejša med vsemi dotedanjimi. Prvič so v njej ministri vsaj po ­ sredno priznavali, da jugoslovanski organi sploh ne delujejo več (prej so to prikrivali s formalno izvolitvijo Mesiča za predsednika predsedstva SFRJ), če­ prav so zvezni organi (v resnici praktično brez države ali podrejeni srbski politiki) še naprej nastopali kot legitimen mednarodni dejavnik. Dejansko je deklaracija izražala vso nemoč ES, saj od konkretnih ukrepov drugega kot na ­ povedi ekonomskih sankcij ni zmogla, še zlasti pa ni poznala odgovora na vprašanje, kaj z JLA, ki je tedaj tudi v očeh ES ostala brez formalnega po ­ veljnika. Van den Broek se je 10. oktobra znova sestal z Miloševičem, Kadijevičem in Tuđmanom, da bi oživil oziroma potrdil dogovor iz 4. oktobra (premirje seveda ni zdržalo, Srbi pa so vmes 7. oktobra celo raketirali Banske dvore v Zagrebu). Na sestanku so bile politične točke »twin-tracka« potrjene, za vo ­ jaške pa je bilo jasno definirano, da je končni cilj postopen, toda dokončen umik JLA iz Hrvaške, kar naj bi se zgodilo v enem mesecu. Van den Broek je na tiskovni konferenci napovedal, da bo ES priznala republike, če v enem ali najkasneje dveh mesecih (to je do 10. decembra) politični dogovor ne bo sklenjen in ne bo dosežena prekinitev ognja ter umik JLA. To je 18. oktobra jasno ponovil tudi v intervjuju za Die Presse. 842 Zlasti Nemci so temu Van den Broekovemu stališču pripisovali velik pomen (čeprav so bile njegove izjave v resnici bolj v funkciji pritiska na Srbe kot izraz njegovega dejanskega pre ­ pričanja). Vendar tudi danes nemški analitiki in udeleženci dogajanja to Van den Broekovo stališče štejejo za enega glavnih dokazov, da Nemčija v pri ­ znanju ni ne solirala, ne prehitevala in ne izsiljevala. Na peti plenarni seji konference o Jugoslaviji 14. oktobra so od Slovenije zahtevali, naj skupaj z drugimi podpiše sporazum o opazovalni misiji ES (po ­ daljša pogodbo z njimi), česar pa ni sprejela. Še vedno so največ razpravljali o morebitni gospodarski skupnosti (carinska unija ali cona svobodne trgovine). Vodstvo konference pa je medtem pripravljalo končni dokument konfe ­ rence, ki so ga republikam poslali 17. oktobra. Dokument je bil predelan, bolj preciziran in z bolj obvezujočimi povezavami za republike. Že naslednji dan, 18. oktobra, naj bi se o njem na plenarni seji opredelili predstavniki federacije in republik v enaki sestavi kot na prvi seji, torej v prisotnosti predsednikov republik. Na dan zasedanja, 18. oktobra, so ES, ZDA in SZ v podporo Carringtonu sprejele trilateralno deklaracijo o Jugoslaviji. V njej so zavrnile uporabo sile 842 Libai, Limits of Persuasion, str. 65; Genscher, Erinnerungen str. 954. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 375 pri spremembi meja in napovedale, da ne bodo priznale nobene rešitve, ki ne bi bila sprejeta po načelih KEVS. Vance je vodji jugoslovanske misije pri OZN skupno deklaracijo razložil s stališčem, da je treba pred nadaljevanjem konference pokazati, da med vsemi tremi podpisniki ni konkurence, ampak da enotno podpirajo politiko ES. Vance je ocenjeval, da je vrh JLA razdeljen na tiste, ki želijo ostati pod politično kontrolo, in tiste, ki želijo stvari do ­ končno razrešiti s silo. Povedal je, da je Miloševič v stališčih zelo trd, da bi Tuđman sporazum sprejel, a ne ve kako, da Slovenci opazujejo dogajanje s strani, da se Izetbegović boji širitve sovražnosti v BiH, žvezna vlada pa nima več nobenega vpliva. Niti Gorbačov niti Jelcin se nista postavila na srbsko stran. Menil je, da je nadaljevanje konference pomembno, da je Carringtonov predlog dober temelj, saj ga je sprejelo pet republik, vendar so rezerve Milo ­ ševiča in odhod štirih članov predsedstva (t. i. srbskega bloka, op. B. R.) s kon ­ ference slabo znamenje. Bil je trdno prepričan, da bi mednarodno priznanje Hrvaške in Slovenije škodilo razpletu krize, po njegovem sta bila škodljiva že sam namen in najava priznanja. Priznanje bi bilo možno šele na koncu po ­ gajalskega procesa kot njegov rezultat, ne pa takoj. 843 Carringtonov dokument z naslovom Ukrepi za splošno ureditev krize je imel štiri dele. Prvi je bil splošen in je vseboval naslednja določila: - suverene in neodvisne republike z mednarodno identiteto za tiste, ki to želijo; - svobodna zveza republik z mednarodno identiteto, kot je predvideno; - zaščita človekovih pravic, poseben status za določene skupine in področja; - vključevanje Evrope, kjer je to potrebno; - v okviru splošne ureditve krize priznanje neodvisnosti na podlagi obstoječih meja tistim republikam, ki to želijo (razen če je drugače dogovorjeno). Republike priznavajo, da je sodelovanje med njimi in združevanje v zvezo del procesa izgradnje nove Evrope, kot je predvidena v Pariški listini iz novembra 1990, in da bodo so ­ delovale na področjih, ki so predvidena v Ukrepih, in na drugih področjih. Drugi del dokumenta je obravnaval človekove pravice ter pravice etničnih in narodnostnih skupin. Republike naj bi spoštovale osnovne človekove pravice in pravice narodnih manjšin, kot jih opredeljujejo mednarodni dokumenti (npr. Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Sklepna listina KEVS, Konvencija Sveta Evrope o zaščiti človekovih pravic in druge). Na območ ­ jih, kjer so pripadniki narodnostne ali etnične skupine v večini, naj bi imele manjšine poseben status (avtonomijo) z zakonodajnim telesom, upravnimi organi, regionalno milico, sodstvom, svojim sistemom izobraževanja (ta status naj bi se zlasti uporabljal za Srbe na Hrvaškem). Tretji del dokumenta je zajemal druga področja delovanja: - ekonomske odnose (med njimi je bil najpomembnejši člen o vzpostavitvi carinske unije in skupnega notranjega trga ter skupne zunanjetrgovinske politike); - zunanje zadeve in varnost (republike naj bi se med sabo posvetovale in sodelovale tam, kjer bi bilo mogoče, same naj bi določile, kakšne vojaške enote bodo imele in kakšne dogovore bodo sklenile med seboj, medrepubliški odnosi naj bi temeljili na načelih KEVS); 845 845 Pregled depeš jugoslovanske diplomacije 20.-22. 10. 1991. Arhiv ministrstva za zunanje zadeve RS. 376 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve - pravno sodelovanje (predvideno je bilo sodelovanje v zvezi z nadzorom mednarodnega kriminala, tihotapljenja mamil in terorizma, republike naj bi postale podpisnice med ­ narodnih konvencij o teh zadevah). Četrti del dokumenta je govoril o institucijah. Republike naj bi ustanovile sodišča za člo ­ vekove pravice in preučile možnost ustanovitve mešanih komisij za razreševanje sporov, ki se nanašajo na človekove pravice ter pravice etničnih in narodnostnih skupin. V teh organih naj bi sodelovali tudi predstavniki ES. Ustanovile naj bi tudi svet ministrov za gospodarsko sodelovanje s po enim ministrom iz vsake republike. Predsednik naj bi se menjal vsakih šest mesecev po načelu rotacije, sestanke pa bi pripravljal svet višjih uradnikov s predstavniki vseh republik. Poleg tega bi deloval še 10 z generalnim sekretarjem (štiriletni mandat) in sekretariatom, ki bi izdajal priporočila, nadzoroval odločitve in pomagal pri sestankih. Na področju politike in varnosti naj bi ustanovile svet za politično in varnostno sodelo ­ vanje, ki naj bi ga sestavljali zunanji ministri in bi odločal o kateremkoli vprašanju, lahko pa bi - na osnovi dogovora - postal tudi bolj zavezujoč organ. Podobno naj bi se sestajali tudi pravosodni ministri. Republike naj bi preučile vprašanje ustanovitve parlamentarnega telesa. Sedeži navedenih institucij naj bi bili v različnih republikah, nesporazumi v zvezi z dogovori pa podvrženi obvezni arbitraži. 844 845 Za Slovenijo je bil Carringtonov predlog po mnenju vodstva večinoma sprejemljiv, še posebej stališče o tem, da republike lahko postanejo države z mednarodno subjektiviteto. Bojazen je obstajala predvsem zaradi pritiska o formiranju carinske unije kot temelju za neko vrsto gospodarske skupnosti jugoslovanskih republik. Temu bi se morali upirati in dokazovati, da v teda­ njih razmerah nima nobenega smisla. Predvsem ne bi smeli privoliti v nika ­ kršne povezave, ki bi za sabo potegnile vprašanje proračuna. Največ, kar bi Slovenija lahko sprejela, je cona svobodne trgovine. O skupni obrambi in zunanji politiki se ni pripravljena pogovarjati. Ponovno pa bo predlagala, naj mirovna konferenca ustanovi posebno delovno skupino za obravnavo sukce ­ sije, vključno z vprašanji delitve državnega premoženja. 845 Na haaški konferenci 18. oktobra (šesto plenarno zasedanje) je Carring ­ tonov predlog najbolj kritiziral Miloševič (čeprav so se po Carringtonovih besedah Miloševič, Tuđman in Carrington že dogovorili o njem) in ga zavrnil. Drugi predsedniki so se z njim v osnovi strinjali, tudi Momir Bulatovič, kar je Miloševiča močno razjezilo in je pritisnil na črnogorsko vodstvo, da se je kasneje premislilo. Predstavnikoma zvezne vlade (Markoviču in Lončarju) so sicer še pustili nastopati, čeprav nista imela praktično nobenega vpliva več. Kljub temu sta nastopala zelo ostro in kritizirala zlasti Slovenijo (podobno so nastopali tudi 844 Ukrepi za splošno ureditev krize, objavljeno v: Rupel, Skrivnost države, str. 198-203. 845 Magnetogram 76. seje predsedstva RS, 17. 10. 1991. Arhiv predsednika RS. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 377 predstavniki federacije v vseh treh komisijah, ki so obravnavale dokumente). Predsedstvo pa je bilo razbito na srbski del in druge predstavnike. Drnovšek v njem ni več sodeloval, čeprav se je konference udeležil kot član slovenske delegacije, na pritisk predstavnikov ES pa je v osebnem imenu in s pripisom, da Slovenija ne sodeluje več v zveznih organih, podpisal spora ­ zum o prekinitvi ognja, kar so mu nekateri politiki potem v Sloveniji očitali. Kučan je na konferenci ponovil izhodišča, ki jih je Slovenija zagovarjala že na prvi ple­ narni seji in ki so bila izražena v pismu Carringtonu pred začetkom konference (zagotovitev miru, mirna razdružitev Slovenije od Jugoslavije, priznanje Slovenije kot neodvisne države, sporazum o sukcesiji premoženja, dolgov in obveznosti). Slovenija je med konferenco po ­ novno ponudila možnost oblikovanja »mini KEVS« na območju nekdanje Jugoslavije in obli ­ kovanja proste trgovinske cone. Menil je, da je treba vztrajati pri prekinitvi vseh sovražnosti in proti agresorskim silam uvesti sankcije. Sprejeti je treba dejstvo, da Jugoslavije ni mogoče oživiti, in odnose med republikami urejati na podlagi mednarodnega prava. Kot je dejal Ku ­ čan, po »državnem udaru 3- oktobra« (mišljen je sklep srbskega dela predsedstva pod vod ­ stvom Branka Kostiča, da predsedstvo deluje v razmerah neposredne vojne nevarnosti, op. B. R.) ni več organov nekdanje jugoslovanske federacije, ki bi premogli minimum legitim ­ nosti. Zvezni IS in zvezni sekretariat za zunanje zadeve lahko na konferenci sodelujeta le zaradi morebitnih nalog v zvezi s sukcesijo. Za uspešno nadaljevanje konference bi morala ES s sestanka predsednikov republik poslati jasno sporočilo o nujnosti priznanja vseh jugo ­ slovanskih republik, saj so se medtem štiri že izrekle za neodvisnost. Pogajanja med suve ­ renimi državami bi bila uspešnejša od dosedanjih. Kučan se je zavzel še za skorajšnjo rešitev vprašanja sukcesije, za načelo nedotakljivosti meja (pri čemer bi Srbom na Hrvaškem morali nuditi najvišjo stopnjo avtonomije pod mednarodnim nadzorom). 846 Sestanek se je končal neuspešno, Carrington je celo odvzel besedo Branku Kostiču, zaradi česar so srbski in črnogorski predstavniki zasedanje protestno zapustili. 847 Do naslednjega (sedmega) plenarnega zasedanje 25. oktobra so besedilo Carringtonovega dokumenta dopolnili in precizirali s težnjo, da bi bilo bolj obvezujoče za podpisnice, 848 vendar se - po slovenskih ocenah - v osnovi ni bistveno razlikoval od prvotnega predloga, čeprav so imeli člani komisij iz posameznih republik nanj precej nasprotujočih si pripomb, ki pa jih Carring ­ ton ni hotel upoštevati. V vseh treh komisijah so v zvezi z besedilom potekale ostre polemike, največ nasprotovanj je bilo med Srbijo in Slovenijo. Srbskim predstavnikom je bila predlagana carinska unija premalo in so hoteli močnejše povezave, Slovenija se s carinsko unijo ni strinjala. Za Srbijo 846 Nastop predsednika predsedstva Milana Kučana na plenarnem zasedanju Konference o Jugoslaviji v Haagu 18. 10. 1991. Arhiv predsednika RS. M Rupel, Skrivnost države, str. 217. 848 Pogodbena določila za konvencijo, predlog lorda Carringtona z dne 23- 10. 1991. Arhiv predsednika RS. 378 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve tudi ni bilo sprejemljivo prvo poglavje, kjer se Jugoslavija formalno ukinja s soglasjem republik, kar naj bi bilo v nasprotju z ustanovno listino OZN, ki garantira teritorialno integriteto članic. Ne Slovenija in ne Srbija v skupne institucije nista privolili, Slovenija zato, ker ni želela ponovnih povezav, Srbija zato, ker je menila, da republike nimajo mednarodne legitimnosti. Srbi so - po informacijah Danila Turka, člana komisije za manjšine - tudi nasprotovali aneksu v zvezi z manjšinami, ki je bil dodan novi verziji dokumenta in je govoril o tem, da bi bila avtonomna ozemlja trajno demilitarizirana in na njih predviden sistem mednarodnega nadzora (razen tam, kjer mejijo na druge države). Srbskemu nasprotovanju v zvezi s tem se je (zaradi albanske manj ­ šine, op. B. R.) približalo tudi makedonsko. Nasploh pa so srbski predstavniki menili, da Carringtonov dokument ukinja federacijo in da bi se morala samo ­ odločba jugoslovanskih narodov ugotoviti z vsejugoslovanskim referendu ­ mom pod mednarodnim nadzorom. Hrvati so bili s predlogom za svobodno zvezo suverenih republik zado ­ voljni in so bili pripravljeni sprejeti tudi uredbo o avtonomiji. 849 Slovensko vodstvo je še pred začetkom zasedanja sedmega plenarnega dela konference v pismu Carringtonu in Van den Broeku sporočilo, da Slo ­ venija ne more privoliti v nobeno asociacijo ne glede na stopnjo njene ohlap ­ nosti, da pa se zavzema za vsestransko sodelovanje. Pripravljena je tudi skleniti pogodbe o nenapadanju, demilitarizaciji, o coni proste trgovine z nujnimi skupnimi organi za koordinacijo, sodelovati na področju transporta, energetike, telekomunikacij itd. Ne nasprotuje temu, da se jugoslovanske re ­ publike povezujejo, kakor želijo, Slovenija bo sodelovala z vsemi na podlagi vzajemnosti. 850 O tem je Rupel tudi ustno obvestil Carringtona. Ta mu je za­ gotovil, da ima Slovenija poseben status, vendar tega ne more posebej izpo ­ staviti. Dodatno bojazen, da bi konferenca utegnila zavirati proces osamosvojitve in mednarodnega priznanja, je povzročila dejavnost posebnega odposlanca OZN Cyrusa Vancea, ki je skrbel predvsem za to, da bi se politika držav ES koordinirala z ameriškimi stališči. O Sloveniji ga je obveščal ambasador ZDA v Jugoslaviji. Po informacijah, ki jih je dobival slovenski predstavnik v ZDA Ernest Petrič, je Vance ocenjeval, da nobeden od predsednikov republik nima množične podpore, pač pa le podporo nacionalističnih političnih sil, da ne pride v poštev nikakršno priznanje samostojnosti Slovenije, da Slovenija krši embargo o prepovedi orožja, ker ga uvaža zase in za Hrvaško (to se je na seji predsedstva izkazalo kot točno, op. B. R.) in je zato treba proti Sloveniji in Srbiji uvesti ekonomske sankcije (proti Sloveniji zaradi orožja, proti Srbiji za­ radi kršenja premirja). 851 849 Faks Marka Kosina in Matjaža Šinkovca slovenskemu vodstvu 23. 10. 1991 o poteku dela komisij in Zabeležka Marka Kosina o Pogodbenih določilih za konvencijo. Arhiv predsednika RS. 850 Magnetogram 77. seje predsedstva RS, 24. 10. 1991- Arhiv predsednika RS. 851 Prav tam. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 379 Na konferenci je Slovenija vztrajala pri začrtani politiki, vendar kazala ma­ ksimalno kooperativnost. Ponovno je ponujala jugoslovansko KEVS in pro ­ sto trgovinsko cono, tesnejše oblike povezav pa je zavračala. Vendar to ni postalo problematično, saj je bil glavni problem Srbija, ki se je zavzemala za kontinuiteto Jugoslavije, četudi v okrnjeni obliki, in še naprej zavračala Car- ringtonov načrt, češ da jo ruši. To je bila za Slovenijo sreča, saj je Van den Broek Srbiji grozil s sankcijami (in jih skušal tudi dejansko doseči), ker je vztrajala samo pri coni svobodne trgovine. 852 Druge štiri republike so se stri ­ njale z ohlapno povezavo, predvsem na ekonomski osnovi. Carringtonov dokument ni bil sprejet, Srbiji pa so dali možnost, da se premisli do 5. no ­ vembra. Vmes so ministri dvanajsterice 28. oktobra v Bruslju sprejeli deklaracijo, v kateri so prvič nedvoumno obsodili Srbijo in ji zagrozili s sankcijami, če 5. no ­ vembra ne bo podpisala Carringtonovega načrta. Napovedali so, da se bo kon ­ ferenca končala s priznanjem tistih republik, ki to želijo. 853 854 Tudi na osmem plenarnem zasedanju konference o Jugoslaviji 5. novem ­ bra je Srbija Carringtonov načrt zavrnila, druge republike pa so ga bile pri ­ pravljene sprejeti (skupščina RS je 20. novembra sprejela resolucijo, s katero je podprla osnovno zamisel Carringtonovega načrta, vendar pod pogojem, da ta v ničemer ne izraža pomislekov o plebiscitarnih odločitvah Slovenije za neodvisnost). Strokovnjaki za mednarodno politiko so kasneje večinoma ocenjevali, da je bila konferenca 5. novembra zadnja priložnost za rešitev jugoslovanske krize oz. za ohranitev Jugoslavije vsaj v nekakšni ohlapni obliki, ker je bila večina vprašanj usklajenih, in da bi zato moral biti Carrington bolj energičen. Vendar je bila Srbija takrat na višku svojih osvajanj, spopadi na Hrvaškem so se stopnjevali, Dubrovnik je bil večkrat napaden, 18. novembra je padel Vuko ­ var, boji so se selili v bližino Osijeka. Srbija je bila v mednarodni skupnosti resda vse bolj definirana kot napadalka, ES pa ni imela mehanizmov, da bi jo v karkoli prisilila. Med ukrepi, ki jih je v tistem času zmogla mednarodna skupnost, je bila resolucija, ki jo je Nato sprejel 8. novembra na rednem letnem srečanju pred ­ sednikov vlad in zunanjih ministrov članic v Rimu (šlo je za prvo njegovo deklaracijo o krizi v Jugoslaviji sploh). V njej je obsodil napad JLA na Du ­ brovnik, drugače pa se resolucija v osnovi ni razlikovala od stališč ES in KEVS, toda z ugotovitvijo, da je priznanje odcepljenih republik »lahko ob ­ ravnavano le v okviru vsesplošnega dogovora«. 853 Hkrati so na srečanju Ame­ ričani močno pritiskali na Nemčijo, da ne bi prekršila »konsenza o neprizna- nju«, kot so formulirali skupno stališče. Med srečanjem so imeli poseben sestanek tudi ministri ES, ki so se dogovorili, da proti jugoslovanskim répub- 852 Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija, str. 331. 853 Declaration on the situation in Yugoslavia, Brussels 28. 10. 1991. Kopijo hrani B. R. 854 The »Yugoslav« Crisis, str. XXXI. 380 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve likam uvedejo gospodarske sankcije. Suspendirali so trgovinski dogovor med EGS in Jugoslavijo iz leta 1980855 in tako »generalno« kaznovali vse republi ­ ke, vendar z obljubo, da bodo sankcije za »kooperativne« republike ukinjene (do ukinitve je potem preteklo nekaj mesecev, op. B. R.). VS OZN so pred ­ lagali, naj proti Jugoslaviji uvede naftni embargo. Evropskim sankcijam so se na enak način 10. novembra pridružile tudi ZDA. Naslednji dan, 11. novem ­ bra, je 24 najbogatejših držav (G-24) suspendiralo pomoč Jugoslaviji. Med ukrepi, ki so sledili, je bila tudi ukinitev posebnega statusa, ki ga je Jugo ­ slavija imela v Svetu Evrope. Ni pa bil sprejet predlog ES, naj VS v Jugoslavijo pošlje modre čelade. Ukrepi so bili neučinkoviti, čeprav so gospodarsko prizadeli vse republike (Srbijo še najmanj), vojaški embargo pa je najbolj prizadel Hrvaško, saj je Srbija imela več kot dovolj orožja. Tudi sama haaška konferenca je zaradi zavlačevanja najbolj koristila Srbom, ti so lahko osvajali hrvaška ozemlja, raču ­ najoč, da bo na koncu obveljalo dejansko stanje (tako kot npr. na Cipru) in da se bo reševanje preneslo v OZN, ki je bila ohranitvi Jugoslavije še bistveno bolj naklonjena kot ES. Na konferenci je Slovenija - po ocenah zunanjega ministrstva - prišla na stranski tir, postala bolj opazovalec kot igralec, čeprav je bila podvržena pri ­ tisku, naj sprejme carinsko unijo, čez čas pa zlasti ameriškim očitkom, da je s svojo enostransko odločitvijo prav ona povzročila krizo v Jugoslaviji. Kljub temu je Slovenija pričakovala bodisi delno priznanje močnejše skupine držav pod vodstvom Nemčije in Avstrije bodisi priznanje ES in velesil. 856 Z diplo ­ matsko dejavnostjo, zlasti z obiski Kučana, Rupla in Peterleta v oktobru in no ­ vembru, je skušala svojo pozicijo okrepiti. Rupel je obiskal vrsto balkanskih in srednjeevropskih držav, skupaj s Pe­ terletom pa sta odpotovala tudi na turnejo po skandinavskih državah. Med pomembnejšimi obiski sta bila Kučanov in Ruplov obisk v Franciji 2. in 3- oktobra in Ruplov obisk v Italiji 15. oktobra. Med obiskom je predsednik Fran ­ cois Mitterrand Kučanu zagotovil, da Francija ni proti slovenskemu osamo ­ svajanju oz. razdružitvi Jugoslavije, in rekel, naj Slovenija - če hoče biti neod ­ visna - to pač tudi postane. V Rimu je De Michelis Ruplu zagotavljal, da bo do priznanja Slovenije prišlo kmalu, vendar je prej treba storiti še nekatere korake. Italija se bo rav ­ nala po ES, ne bo pa pasivna (De Michelis je sicer načel tudi vprašanje osim ­ skih sporazumov, ki naj bi jih »presegli«, kar je v Sloveniji kasneje izzvalo polemike in obtoževanja na račun Ruplove zunanje politike do Italije). Da Italija v perspektivi vidi Slovenijo kot neodvisno državo, je nakazal tudi obisk italijanskega predsednika Francesca Cossige 3- novembra v Novi Gorici. 855 Ta dogovor je bil za Jugoslavijo zelo ugoden, po mnenju Susan L. Woodward precej boljši kot tisti, ki so ga z ES sklenile Češkoslovaška, Poljska in Madžarska leta 1991. 856 Nekateri elementi za oceno sedanjega mednarodnega položaja Slovenije, Ministrstvo za zunanje zadeve RS, 25. 11. 1991- Arhiv ministrstva. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 381 Med pogovori s Kučanom in Peterletom je rekel, da bo Italija priznala Slo ­ venijo skupaj z drugimi vladami ES, da bi Italija rada videla, da bi se zaradi ravnotežja na Balkanu vsaj ohlapna povezava med republikami ohranila, ven ­ dar Slovenija ni balkanska, pač pa srednjeevropska država in bo sama od ­ ločala o tem, ali se bo pridružila ali ne. 857 Vprašanje priznanja se je še nagibalo zdaj na eno, zdaj na drugo stran, največ pa je bilo odvisno od izida haaške konference. 857 Zapis o pogovoru predsednika predsedstva RS Milana Kučana in predsednika IS skupščine RS Lojzeta Peterleta s predsednikom Republike Italije Francescom Cossigom 3. 11. 1991 v Novi Gorici, zapisal Marko Kosin. Arhiv predsednika RS. 382 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve ODLOČITEV BADINTERJEVE KOMISIJE IN MEDNARODNO PRIZNANJE Ko je haaška mirovna konferenca zašla v krizo, je Carrington (ki je celo sam 12. novembra izjavil, da bo priznanje tistih republik, ki si to želijo, postalo neizogibno) težo odločitve v zvezi z Jugoslavijo prenesel na Badinterjevo ko ­ misijo. Badinterju je 20. novembra pisal pismo, v katerem je od arbitražne komisije zahteval pravno mnenje o tem, ali so se tiste jugoslovanske republi ­ ke, ki so ali pa še bodo razglasile suverenost in neodvisnost, odcepile (kot meni Srbija) ali pa gre za razpad SFRJ, ki je posledica volje nekaterih republik (kot menijo druge republike), in je zato treba vseh šest republik priznati kot enake naslednice SFRJ, tako da se nobena posamezna republika ali skupina republik ne more razglasiti kot edina naslednica SFRJ. Komisija je odgovorila 7. decembra. Po teoretični utemeljitvi pojmov država, federalna država in državna sukcesija je ugotovila, da je SFRJ sicer obdržala svojo mednarodno identi ­ teto predvsem v mednarodnih organizacijah, vendar so republike izrazile željo po neodvis ­ nosti (Slovenija, Hrvaška in Makedonija z referendumom, BiH pa s sprejetjem resolucije o suverenosti v skupščini, ki pa ji oporeka srbska skupnost). Struktura in delovanje osnovnih organov federacije, kot so zvezno predsedstvo, zbor republik in pokrajin, svet federacije, zvezni IS, zvezno ustavno sodišče in zvezna armada, ne ustrezata več kriterijem za sodelo ­ vanje in predstavljanje republik, kar je pogoj za federalno državo. Uporaba sile je povzročila oborožene spopade med različnimi deli federacije, tako da je v nekaj mesecih izgubilo življenje na tisoče ljudi in je bila povzročena velika materialna škoda. Federalne oblasti in oblasti posa ­ meznih republik niso bile zmožne zagotoviti upoštevanja sporazumov o prekinitvi ognja, ki so bili sprejeti pod okriljem ES in OZN. Zato arbitražna komisija meni: - da je Socialistična federativna republika Jugoslavija v procesu razdružitve; - da so posamezne republike dolžne reševati probleme sukcesije, ki izhajajo iz tega procesa, v skladu s principi in pravili mednarodnega prava in še posebej v zvezi s človekovimi pra ­ vicami ter pravicami narodov in manjšin; - da se republike, ki to želijo, lahko medsebojno odločijo za nove zveze z demokratičnimi institucijami, ki jih same svobodno izberejo. 858 Od prve odločitve Badinterjeve komisije do sklepa ES o priznanju 16. de­ cembra 1991 in nato uradnega priznanja ES 15. januarja 1992 so stvari pote ­ kale zelo hitro, čeprav ne gladko. 858 Konferenca o Jugoslaviji, arbitražna komisija, mnenje, 7. 12. 1991. Arhiv predsednika RS. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 383 Politična odločitev v prid priznanju je namreč prevladala še pred mne ­ njem Badinterjeve komisije decembra 1991, po dolgih diplomatskih bojih, v katerih je imela glavno vlogo Nemčija. Nemčija je bila od septembra, ko je začela dajati prve določnejše izjave o priznanju, pod velikim pritiskom drugih evropskih držav, njeno politiko sta kritizirala španski in italijanski zunanji minister, kritični so bili na Nizozemskem, v Veliki Britaniji in še posebej v Franciji. Pod tem pritiskom sta Kohl in Genscher morala popustiti, saj je bilo v igri vprašanje evropskega združevanja. Tudi slovenske analize, ki so zelo natančno spremljale tamkajšnje doga ­ janje (parlament, stranke, vlada, mediji), so kazale, da se je Nemčija po začet­ ku haaške konference prilagodila stališču dvanajsterice. 859 Kohl je med obi ­ skom francoskega predsednika Mitterranda v Nemčiji 18. in 19. septembra obljubil, da bo Nemčija obe republiki priznala šele, ko bodo to storile preosta ­ le članice ES.860 Vendar se je nato situacija v Jugoslaviji dramatično poslabšala in ko je Kohl namero o priznanju ponovil 15. novembra ob ponovnem obisku (šlo je že za 58. redne nemško-francoske konzultacije na vrhu), ga Mitterrand ni mogel prepričati, naj odneha, vendar pri zavračanju priznanja ni več vztra ­ jal, pač pa je poudarjal zlasti nujnost skupne odločitve dvanajsterice, garanci ­ je za meje in zagotovitev pravic manjšin. Nemška stran se je s tem strinjala, češ da je to tudi del njenih stališč (v resnici pa je Bundestag istega dne izdal še eno resolucijo o Jugoslaviji, v kateri je nemško vlado podpiral v naporih, da poleg haaške mirovne konference ustvarja pogoje za priznanje Slovenije, Hrvaške in tistih republik, ki to želijo). Na skupni tiskovni konferenci držav ­ nika nista dala enotne izjave v zvezi s priznanjem, pač pa sta le zagotovila, da bosta stališča skušala približati in znova oživiti haaško konferenco, ki je mi ­ rovala. 861 Nemčija in Francija sta zavezništvo morali manifestirati, saj je po eni strani anglosaksonski blok (s podaljšano roko Nizozemske) čakal na razpoke v odnosih med državama, po drugi strani pa se je Italija bala ponovnega nem ­ škega prodora v Srednjo in Vzhodno Evropo in bi ji izolirana Nemčija stra ­ teško ustrezala. Pred ES pa je bilo ključno združevalno srečanje v Maastrichtu 11. in 12. decembra, na katerem naj bi se dogovarjali o politični uniji, zato je bila Jugoslavija v ozadju dogajanja, vendar so Francozi »ob robu« načeli tudi ta problem. Razprava o Jugoslaviji ni bila predvidena in je uradno ni bilo, neuradno pa so Francozi predlagali izdelavo kriterijev, po katerih bi priznavali bivše republike. Vsaka od njih bi jih morala sprejeti, potem pa bi arbitražna komisija določila, ali jih izpolnjuje. To je sicer komisija že počela, res pa je, da je Hrvaški nato (po vroči razpravi o priznanju 17. decembra v Bruslju) po ­ stavila dve dodatni zahtevi v zvezi z varstvom srbske manjšine. Namen Fran ­ cozov je najbrž bil - kar se da sklepati tudi iz Kohlovih izjav in tistega, kar je 859 Nemčija in slovensko osamosvajanje, Ministrstvo za zunanje zadeve, sektor za analizo, september 1991. Arhiv vlade RS. 860 Ivankovič, Bonn, druga hrvatska fronta, str. 88-91. 861 Libai, Limits of Persuasion, str. 76. 384 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve govoril Kučanu na obisku že v začetku oktobra -, da se priznanje Slovenije, ki ni bilo problematično, loči od priznanja Hrvaške. Po nekaterih virih pa naj bi tudi Kohl skušal s priznanjem Hrvaške kupčevati pri določanju okvira bo ­ doče socialne politike (na skupno evropsko socialno politiko sta namreč Kohl in Major gledala drugače kot Mitterrand). Kohl naj bi bil pri socialni politiki pripravljen popustiti, če mu dopustijo priznanje, Francozi pa naj bi to zavrni ­ li in bili tako pripravljeni za svoje srbofilstvo žrtvovati socialno Evropo. 862 Potem ko se je Nemčija po srečanju v Maastrichtu trdno odločila, da bo Slovenijo in Hrvaško priznala še pred božičem, in je to Kohl javno povedal v nemškem parlamentu, so pričeli nanjo hudo pritiskati vsi, od De Cuéllarja in Carringtona, prek ameriške administracije, do Francije in Velike Britanije, da bi jo prepričali o nasprotnem. 863 Nihanje držav v zvezi s priznanjem v novem ­ bru in prvi polovici decembra je bilo najprej povezano z mirovnimi misijami Vancea in Carringtona vjugoslaviji (13.-14. in 19 -21. novembra), ki pa niso bile uspešne, potem pa z Vanceovimi prizadevanji, da bi organiziral mirovne sile, za kar se je odločil VS OZN.864 Za prihod mirovnih sil se je zavzemalo tudi »okrnjeno« predsedstvo oz. srbsko vodstvo, računajoč na »ciprsko« reši ­ tev, vendar je dogovore zavlačevalo, da bi osvojili čim več ozemlja. Vance je bil pripravljen v zameno za Miloševičevo soglasje k mirovni misiji priznati Srbiji in Črni gori kontinuiteto z Jugoslavijo, pri čemer ga je močno podpiral De Cuéllar. 865 To je bilo v nasprotju s tedaj že znano odločitvijo Badinterjeve komisije. 866 Zlasti kritični so bili dnevi pred 16. decembrom, ko so ministri ES razprav ­ ljali o priznanju. De Cuéllar je takoj po maastrichtskem srečanju zaprosil Van den Broeka, naj članicam ES prenese njegovo skrb za razvoj razmer, če bosta Slovenija in Hrvaška priznani. Potem se je v dopisovanju z Genscherjem skli­ ceval na pismo Makedonije ter BiH, v katerem sta od VS zahtevali, naj se zavzame, da Slovenija in Hrvaška ne bosta priznani, ker obstaja nevarnost, da bi se vojna razširila na ti dve republiki, in je od njega zahteval, naj se ne spušča v »nekontrolirano in selektivno« priznanje. Pritisku so se pridružili tudi neuvrščeni, ki so kritizirali slabitev suverenosti, integritete in mednarod ­ ne subjektivitete Jugoslavije. Ameriški ambasador v OZN je nemško vlado po ­ 862 Jean-Francois Furnemont, I.e Vatican et l’ex Yougoslavie, Paris 1996, str. 83 (dalje: Furne- mont, Le Vatican). - Avtor kot vir navaja pogovor z Marconi Eyskensoni, tedanjim belgijskim zunanjim ministrom. 863 Javier Pérez de Cuéllar, ki se mu je iztekal mandat generalnega sekretarja OZN, je razmišljal in deloval v obrazcih iz časov bipolarnosti, bil pa je tudi pod velikim vplivom ZDA, zato se mu je razpad Jugoslavije zdel nekaj nepojmljivega in si je močno prizadeval, da bi ga preprečil. Po ­ dobno kot pri Sloveniji in Hrvaški je nasprotoval tudi priznanju baltskih držav. 864 Resoluciji VS, št. 721 (27. 11. 1991) in 724 (15.12.1991), objavljeno v: The »Yugoslav« Crisis, str. 2, 3. - V celoti je bilo v zvezi z nekdanjo Jugoslavijo med septembrom 1991 in majem 1994 v VS sprejetih 112 resolucij. 865 Vance je Miloševiču zelo zaupal, Wynaendts, ki ga je v tej politiki prav tako podpiral, je njegova prizadevanja celo primerjal z Rooseveltovimi pogajanji s Stalinom med drugo svetovno vojno. 866 Libai, Limits of Persuasion, str. 81, 82. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 385 zval, naj znova preuči svoje stališče v zvezi s hitrim priznanjem Slovenije in Hrvaške. Carrington je izjavljal, da priznanje pomeni konec haaške konferen ­ ce in dejansko uničenje Jugoslavije. Dan pred sejo ministrov ES, 15- decem ­ bra, ko je VS sprejemal resolucijo o Jugoslaviji, so nekatere članice v besedilo hotele spraviti tudi zahtevo proti priznanju, vendar je bila na koncu sprejeta splošna formulacija, naj se vse države in skupine vzdržijo vsega, kar bi lahko pripomoglo k naraščanju napetosti in preprečevanju ali odlaganju mirnega izhoda iz jugoslovanske krize, ki bi omogočil vsem ljudem v Jugoslaviji kon ­ struktivno odločitev o mirni prihodnosti. 867 Genscher je celo noč s 14. na 15. december preživel ob telefonu in prepričeval evropske kolege, da je Slovenijo in Hrvaško treba priznati, druge pa, da mora VS OZN poslati mirovne sile na Hrvaško. Na koncu je razpravo v VS ocenil za zadovoljivo, na njej je prišlo do izraza tesno sodelovanje Belgije, Avstrije in Francije ter nemško delovanje »iz druge vrste«. 868 VS je potem sprejel sklep, da gredo na Hrvaško najprej opa ­ zovalne skupine (tem so potem sledile tudi modre čelade).869 Kljub temu uspehu pa je bil izid srečanja, na katerem so ministri ES 16. de­ cembra v Bruslju odločali o priznanju Slovenije in Hrvaške, negotov. Gen ­ scher se je pred sestankom pogovarjal z Ruplom. Rekel mu je, da je franco- sko-nemški dokument, ki vsebuje kriterije za mednarodno priznanje vseh republik oz. vzhodnoevropskih držav, pomemben dosežek in temelj za na ­ daljnje pogovore. 870 Nemci si bodo prizadevali, da bi Slovenijo in Hrvaško sprejeli čim prej, zato bodo predlagali, naj bi v Bruselj povabili oba pred ­ sednika, ali pa od republik zahtevali, da odgovorita na vprašanja, ki bi veljala kot kriterij za priznanje. Ob pozitivnih odgovorih bi bila pot do priznanja odprta in obe republiki bi lahko dobili priznanje do konca tedna. Izključil je možnost, da bi države ES v zvezi s priznanjem dosegle enotnost. Povedal je tudi, da je Grke prosil, naj se pri odločitvi abstinirajo, da pa ne ve, kako bo s Španijo. S Francijo so dosegli soglasje in Francija bo sledila Nemčiji. Tudi Ve­ lika Britanija je zagotovila, da soglaša s francosko-nemškim načrtom. Na Rup ­ lovo vprašanje, kako si razlaga nasprotovanje ZDA, je Genscher odgovoril, da je »neverjetno«, med možnimi razlogi pa je navedel vpliv Zimmermanna in Eagleburgerja. 871 Po oceni opazovalcev Nemčija od leta 1945 dalje še nikoli ni bila tako osamljena in njen vložek v igri še nikoli tako majhen. Tudi slovenska diplo ­ macija je (razen od Genscherja) dobivala črnoglede napovedi. Rupel se je 867 Resolucija VS, št. 724 (15. 12. 1991), objavljeno v: The »Yugoslav« Crisis, str. 3, točka 7. 868 Zapis pogovora zunanjega ministra RS D. Rupla z zunanjim ministrom ZR Nemčije H. Dietrichom Genscherjem v Bruslju 16. 12. 1991. Arhiv predsednika RS. 869 Ivankovič, Bonn, druga hrvatska fronta, str. 137, 138. 870 Šlo je za predlog, ki so ga Francozi dali ob robu maastrichtskega srečanja, po katerem naj bi jugoslovanske republike oz. vzhodnoevropske države pred priznanjem izpolnile določene - po francoskem mnenju čim strožje - pogoje. Predlog je bil nato usklajen med Nemčijo in Francijo. 871 Zapis pogovora zunanjega ministra RS D. Rupla z zunanjim ministrom ZR Nemčije H. Dietrichom Genscherjem v Bruslju 16. 12. 1991. Arhiv predsednika RS. 386 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve pred sestankom dvanajsterice (pa tudi po njem) pogovarjal z več diplomati, ne le z Genscherjem. Ti so bili bolj skeptični do priznanja. Britanski minister Douglas Hurd je Ruplu (ki mu je med drugim potožil zaradi krivičnih sankcij) na vprašanje, zakaj Velika Britanija ni naklonjena priznanju, odgovoril, da je treba stvari gledati v širšem kontekstu, češ da BiH in Makedonija opozarjata, da bi potem spopadi zajeli tudi njiju; Vance in Carrington trdita, da bi bili s priznanjem njuni misiji neposredno ogroženi; in velika večina neuvrščenih držav še vedno verjame v Jugoslavijo. Hurd je menil, da je tako gledanje preživelo, vendar je pomemben čas priznanja, tudi Sloveniji bi moralo biti do tega, da jo mednarodna skupnost sprejme z ve ­ seljem, ne pa z odporom, zato je treba čas odločitve dobro pretehtati. Velika Britanija bo soglašala s kriteriji za priznanje, mogoče bodo potrebne dopol ­ nitve. Težave bodo pri uresničevanju v praksi. Hurd se je tudi vprašal, kakšno korist bi imela od priznanja Hrvaška, če bi jo priznala zgolj Nemčija. Svet bi jo imel za nemški satelit. 872 Madžarski minister Geza Jesenyski (Madžarska je ravno takrat podpisala pridružitveni sporazum z ES) je imel informacije, da je De Michelis začel omahovati in da bosta verjetno Nemčija in Danska osamljeni. Ocenjeval je, da do enotnega priznanja še ne bo prišlo. Madžarska bi bila pripravljena pri ­ znati Slovenijo 24 ur za Nemčijo pod pogojem, da ta ne bo osamljena, sicer pa mora biti previdna zaradi velike manjšine v Vojvodini. 873 Rupel se je pogovarjal tudi s portugalskim zunanjim ministrom De Pinhei- rom, vendar že po odločitvi o priznanju. De Pinheiro (Sloveniji je bil sicer naklonjen, vendar se na sestanku po ocenah nekaterih opazovalcev zaradi večinskega negativnega mnenja ni preveč izpostavljal) je Ruplu rekel, da je bila seja zelo vroča, vendar je ES uspelo ohraniti enotnost. Slovenija je lahko z odločitvijo zadovoljna, tudi Hrvaška, da pa je položaj zelo težaven v zvezi z Makedonijo, ker so Grki zelo trdi (čeprav bodo morda sprejeli ime Republika Slovanska Makedonija), in BiH, pa tudi s Srbijo (ki ne izpolnjuje pogojev za priznanje, dobro pa bi bilo, če bi sodelovala). Dodal je, da bo v pravnem oziru prišlo do nerodnih situacij, ker bodo ostajali deli Jugoslavije brez držav ­ nosti, in da se postavlja vprašanje, kako bo z veleposlaništvi v Beogradu, z opazovalci ipd.874 Priznanju Slovenije in Hrvaške so nasprotovali generalni sekretar OZN De Cuéllar, posrednik Vance, ameriška administracija in večina članic ES.875 Genscherja naj bi podpirali le Danska in Belgija. To sicer ni bilo čisto res, saj 872 Zapis pogovora ministra za zunanje zadeve D. Rupla z ministrom za zunanje zadeve Velike Britanije D. Hurdom 16. 12. 1991 v Bruslju. Arhiv predsednika RS. 873 Zapis pogovora ministra za zunanje zadeve D. Rupla z ministrom za zunanje zadeve Mad­ žarske G. Jesenyskim dne 16. 12. 1991 v Bruslju, zapisal Božo Cerar. Arhiv predsednika RS. 874 Zapis o pogovoru ministra za zunanje zadeve D. Rupla z ministrom za zunanje zadeve Por ­ tugalske J. D. de Pinheirom dne 17. 12. 1991 v Bruslju, zapisal Božo Cerar. Arhiv predsednika RS. 875 Hans Stark, Dissonances franco-allemandes sur fond de guerre serbo-croate, Politique étrangère, février 1992, citirano po: Daniel Vernet, Jean-Marc Gonin, Le reve sacrifié, Chronique des guerres yougoslaves, Pariz 1994, str. 77 (dalje: Vernet, Gonin, Le rève sacrifié). Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 387 je Genscher - kot kaže tudi pogovor z Ruplom - pripravil teren, kolikor je bilo le mogoče. Res pa je bil izid kljub temu močno negotov. Genscher je uporabil vse argumente, moralne, strateške, politične, humanitarne, celo ne ­ zadržen pritisk javnega mnenja. Skliceval se je zlasti na Van den Broekov dvo ­ mesečni rok in tudi vse druge roke, ki niso bili upoštevani. Po telefonu se je ves čas posvetoval tudi s Kohlom, ki je bil v Dresdnu na kongresu stranke. Kohl je pri priznanju in pri datumu vztrajal, zato je Genscher oznanil, da bo Nemčija republiki priznala ne glede na dvanajsterico. Že pripravljen in uskla ­ jen francosko-nemški dokument o kriterijih, ki naj bi jih za mednarodno priznanje izpolnile vzhodno- in srednjeevropske države, ni zadostoval, saj je nemško vztrajanje pri datumu povzročilo nejevoljo na francoski strani, tako da so novinarji kasneje celo ocenjevali, da je nemško-francoska zveza pre ­ trgana. 876 Dumas naj bi na sestanku dvanajsterice ugotovil, da ima vsak svoje stališče in da ne sprejema stališča drugega. Kompromisni izhod iz pat pozicije je potem našel De Michelis. Predlagal je, naj države v osnovi sprejmejo francosko-nemški predlog, Nemčija pa naj odstopi od zahteve po priznanju še pred božičem. Predlog so udeleženci po dolgotrajnem prepričevanju sprejeli in načelno vprašanje priznanja potem ni bilo več vprašljivo. Razprava se je začela vrteti okoli vsebine pogojev in mož ­ nega datuma priznanja. Nazadnje so sprejeli sklep, da bodo tiste republike, ki bodo izrazile voljo do priznanja in izpolnile zahtevane pogoje, priznane 15. januarja 1992, Nemčija pa jih bo priznala že 23. decembra z veljavnostjo prav tako 15. januarja 1992.877 Volk je bil sit in koza cela: osnova za priznanje je bil francoski predlog o pogojih, Kohl in Nemčija sta lahko držala besedo, nevarnost razkola v ES pa je bila odstranjena. Ministri so v Deklaraciji o Jugoslaviji določili pogoje, pod katerimi naj bi bile republike priznane. Republike so morale izraziti željo, da želijo biti priznane kot neodvisne države, in sprejeti načela, vsebovana v Deklaraciji o smernicah za priznanje novih držav v Vzhodni Evropi in v SZ. Smernice so od kandidatk zahtevale, - da spoštujejo in bodo tudi v bodoče spoštovale določila Ustanovne listine OZN, Helsinške deklaracije in Pariške listine, še posebej kar zadeva pravno državo, demokracijo in člove ­ kove pravice; - da v skladu z obveznostmi, sprejetimi v KEVS, s svojo ustavo, zakoni in v praksi zagotav ­ ljajo pravice etničnih in narodnih skupin in manjšin; - da spoštujejo načelo nedotakljivosti vseh meja in se zavzemajo za popolno spoštovanje tega načela v Evropi in v svetu; - da sprejemajo vse obveznosti v skladu z ustanovno listino OZN in dokumenti KEVS, ki se nanašajo na razorožitev, neširjenje jedrskega orožja, varnost in regionalno stabilnost; 876 Vernet, Gonin, Le l ève sacrifié, str. 78. 877 Izjava ministara inozemnih poslova ES o Jugoslaviji, Bruselj 17. 12. 1991, objavljeno v: Ivankovič, Bonn, druga hrvatska fronta, str. 205. 388 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve - da vsa vprašanja, ki zadevajo sukcesijo držav in regionalne ter druge spore, rešujejo z dru ­ gimi vpletenimi stranmi sporazumno. 878 Ko so republike poslale formalno vlogo za priznanje in odgovorile na De­ klaracijo o smernicah za priznanje novih držav, je bil njihov zahtevek pre ­ puščen v presojo arbitražni komisiji, ta pa je republikam poslala vrsto vpra ­ šanj, na katera so morale odgovoriti, in sicer kdaj je bila oddana vloga za priznanje, kateri organ je nosilec vloge, ali je bil ustanovljen z demokratičnim postopkom, v kakšnih pogojih je bil sprejet sklep o prošnji za priznanje, ali vloga temelji na predhodni deklaraciji o samostojnosti, kdaj je bila deklaracija sprejeta, kateri organ jo je sprejel in v kakšnih okoliščinah. Podrobneje je bilo treba tudi utemeljiti, kako in v katerih aktih so upoštevane sprejete Smernice o priznanju novih držav v vzhodni Evropi in v SZ in kdo ter kdaj je sprejel določila osnutka Pogodbenih določil za konvencijo, ki jih je pripravila kon ­ ferenca o Jugoslaviji. Pojasniti je bilo tudi treba, kako si republike predstav ­ ljajo pomoč pri mirovnih procesih in ali so še naprej pripravljene sodelovati na konferenci o Jugoslaviji. 879 Na osnovi odgovorov in priloženih dokumentov je Badinterjeva komisija 12. januarja 1992 v Parizu izdala mnenje za vsako od štirih republik posebej. Pri BiH je menila, da bi bil potreben referendum, ki bi izrazil voljo prebivalst ­ va po skupni državi, pri Hrvaški je ocenila, da izpolnjuje pogoje, vendar s pri ­ držkom glede posebnega statusa Srbov na Hrvaškem, ki ga mora vnesti v us ­ tavni zakon, o Makedoniji in Sloveniji pa je menila, da pogoje izpolnjujeta. 880 Maja 1992 je sledilo še drugo mnenje, in sicer o sukcesiji. Odločitev Badinterjeve komisije je prišla tri dni pred napovedanim urad ­ nim priznanjem ES in je bila za priznanje zelo pomembna, ne pa odločilna. Tretje, za Slovenijo in druge bivše republike pomembno mnenje (»dokon ­ čno sodbo«) je komisija izrekla 4. julija 1992. Pred tem so republike znova mo ­ rale odgovarjati na njena vprašanja. Komisija je na Carringtonovo vprašanje z dne 12. maja, ali je ZRJ glede na mednarodno pravo nova država, ki zahteva priznanje članic ES po enakih kriterijih, ki so veljali za druge republike, od ­ govorila pritrdilno, pri čemer se ZRJ ne sme imeti za edinega naslednika SFRJ. 878 Declaration on Yugoslavia; Declaration on the »Guidelines on the Recognition of New Sta­ tes in Eastern Europe and in the Soviet Union«, prilogi k pismu, ki ga je Van den Broek 17. 12. 1991 iz Haaga poslal Ruplu (v pismu je sicer sporočil, da se je ES odločila priznati neodvisnost vseh jugoslovanskih republik, ki izpolnjujejo priložene pogoje, odločitev pa bo uresničena 15. 1. 1992). Arhiv predsednika RS. - O vsebini Deklaracije in o reakcijah nanjo v Jugoslaviji gl.: Decla­ ration on Yugoslavia by the European Community Dated December 17 and the Reaction from Yugoslavia. Yugoslav Survey No 4 1991. Dotedanje deklaracije ES v zvezi z Jugoslavijo so objavlje ­ ne v Yugoslav Survey No 3 1991. Gl. tudi: Ivankovič, Druga hrvatska fronta (Priloga, str. 167-213). 879 Answers of the Republic of Slovenia to the questions by the Arbitration Committee of the Peace Conference on Yugoslavia concerning the fulfillment of the conditions defined in the Declaration on Yugoslavia of 16 th December 1991 and the recognition of the Republic of Slo ­ venia as an independent and Sovereign State. Arhiv predsednika RS. - Mnenja Badinterjeve ko ­ misije so v skrajšani obliki objavljena v Ruplovi knjigi Skrivnost države, str. 242-251. 880 Mirovna konferenca o Jugoslaviji, arbitražna komisija, mnenja, št. 2-7 (mnenje št. 7 zadeva Slovenijo, op. B. R.). Arhiv predsednika RS. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 389 Ugotovila je tudi, da se je proces razpadanja SFRJ končal in da s tem SFRJ ne obstaja več, države naslednice pa se morajo sporazumeti o sukcesiji. Zavrnila je stališče Srbije in Črne gore, da ni pristojna razsojati o teh vprašanjih. 881 Ko se je ES odločila, da bo priznala Slovenijo, si je slovenska diplomacija začela prizadevati, da bi jo priznale tudi velesile, zlasti ZDA, s čimer je bila povezana vključitev v OZN in druge mednarodne organizacije. To je bil sicer naporen posel in še daleč od vsakdanje diplomatske rutine, vendar precej bolj predvidljiv kot proces priznavanja ES in drugih držav (sredi februarja je Slovenijo priznalo že 43 držav, s 14 pa je že imela sklenjene pogodbe o diplo ­ matskih odnosih). Rupel si je celo privoščil, da je Lawrenca Eagleburgerja prepričal, naj ZDA priznajo Slovenijo 7. aprila, na Ruplov 46. rojstni dan. 882 Slovenska diplomacija je - kljub močnemu jugoslovanskemu vplivu - skušala prepričati neuvrščene države, naj glasujejo za njeno včlanitev v OZN (v korist Slovenije je šlo tudi priznanje BiH, kar je prineslo podporo arabskih držav). Sprejem je bil po ameriškem priznanju manj vprašljiv, še vedno pa bi bil lahko negotov (veliko večino v skupščini OZN so namreč imele neuvrščene države). Slovenija naj bi bila (skupaj s Hrvaško in BiH) sprejeta junija, vendar je Avstrija kot nestalna članica VS vsem trem naredila uslugo, potrudila se je, da so to vprašanje namesto neke druge izpadle točke uvrstili na dnevni red zasedanja Generalne skupščine OZN 22. maja. 883 Balkanska odisejada je medtem šla svojo pot. Haaška mirovna konferen ­ ca je (ob sočasnem delovanju VS, ki se je začel intenzivneje ukvarjati z Jugo ­ slavijo) nadaljevala z delom v Bruslju 9. januarja in nato 15. januarja 1992, ko so članice ES poslušale poročilo Badinterjeve komisije. Plenarno zasedanje je bilo znova 9- marca. Medtem se je Črna gora odločila, da ostane vjugoslavi ­ ji, BiH pa za samostojnost, ki pa je bila razglašena že v senci spopadov. Zve ­ zna skupščina je 27. aprila sprejela novo ustavo Zvezne republike Jugoslavije (ZRJ), ki sta jo sestavljali Srbija (s Kosovom in Vojvodino, vendar brez avto ­ nomnih pravic) in Črna gora. Razglasitve ZRJ se niso udeležile članice ES (razen Grčije), navzoči pa so bili predstavniki Rusije, Kitajske, Kanade in številnih neuvrščenih držav. ZRJ se je štela za naslednico SFRJ, vendar ji med­ narodno tega niso priznali. Po sprejetju bivših republik v OZN so SFRJ odvze ­ li »aktivno članstvo«. Nekatere bivše republike, med njimi zlasti Slovenija in Hrvaška, so si prizadevale, da bi jo dokončno izključili, s čimer bi bila prisi ­ ljena iti skozi enako proceduro mednarodnega priznanja kot one. To se ni povsem uresničilo. ZRJ je v OZN ohranila svojo misijo in nekakšen ne prav jasno definiran status, dokler ni prišlo do padca Miloševičevega režima in srb ­ skega priznanja, da je Jugoslavija razpadla. 881 Besedila sodb gl. v: Rupel, Skrivnost države, str. 290-297. 882 Rupel, Skrivnost države, str. 241. - ZDA sicer Slovenije niso obravnavale ločeno, ampak skupaj z drugimi republikami (podobno tudi OZN), čakale so na izid referenduma v BiH (izveden je bil 29. 2. in 1. 3. 1992, neodvisnost pa razglašena 3. 3.), tako da je Ruplov rojstni dan dejansko sovpadel z načrtovanim terminom priznanja v začetku aprila. 883 Rupel, Skrivnost države, str. 287. 390 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve Na plenarnem zasedanju haaške konference 9- marca je še zadnjič sodelo ­ val Kučan, ki je povedal slovensko stališče, da Jugoslavije ni več, da je na nje ­ nem območju treba ustanoviti cono omejene oborožitve in da je vsem bivšim republikam treba omogočiti članstvo v mednarodnih ustanovah. 884 Carringtonova konferenca je možnosti za rešitev krize izčrpala po eskala­ ciji vojne v BiH in s tem je bilo tudi konec haaške mirovne konference o Ju ­ goslaviji. Njena naslednica, mednarodna (ženevska) konferenca o bivši Jugo ­ slaviji, ki sta jo vodila David Owen, bivši britanski zunanji minister, in Cyrus Vance, je pričela z delom 3- septembra 1992.885 Slovenija se je od balkanskega problema zavestno odmikala, zanimalo jo je samo še vprašanje sukcesije. Že na pripravljalnem sestanku 22. avgusta (na njem je odstopil Carrington) je sodeloval samo Rupel (jugoslovanski premier Milan Panič mu je predlagal, naj Slovenija in Srbija vzpostavita diplomatske odnose, vendar se to potem ni zgodilo), v nadaljevanju konference pa je slovenska vloga postajala še bolj obrobna. Doma so takoj potem, ko so bili glavni osamosvojitveni cilji na zunanje ­ političnem področju doseženi (deloma pa še pred tem), oživeli strankarski in osebni spori, rivalstvo, medsebojna tožarjenja v tujini, večtirnost zunanje politike, boj za »osamosvojitvene zasluge«. Načeloma pa so si v slovenski zu ­ nanjepolitični dejavnosti zadali tele prioritetne naloge: utrditev položaja v evropskem prostoru in vključevanje v evropske institucije, sodelovanje na področju varnosti v Evropi, gospodarsko združevanje, ureditev odnosov s sosedi, ki so se (z Italijo in Hrvaško, deloma pa tudi z Avstrijo) na nekaterih področjih vse bolj zapletali.886 884 Zapisnik 95. seje predsedstva RS, 10. 3. 1992. Arhiv predsednika RS. - Kučan je skupaj z Ruplom še isti dan obiskal tudi Jacquesa Delorsa, pri katerem sta lobirala za slovensko pribli ­ ževanje ES. 885 Več o tem v: David Owen, Balkan Odyssey, New York, San Diego, London, 1995. 886 Elementi za opredelitev zunanjepolitičnih aktivnosti RS po mednarodnem priznanju, Mini ­ strstvo za zunanje zadeve RS, 10. 2. 1992. Arhiv vlade RS. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 391 ODNOS POMEMBNEJŠIH DRŽAV DO OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE Med posamičnimi državami ima največ zaslug za priznanje Slovenije Nem ­ čija, ki so ji takrat mnogi politiki in publicisti očitali (nekateri to počno še danes), da je »prezgodnje« priznanje Slovenije in Hrvaške izsilila in s tem pre ­ prečila celovito rešitev jugoslovanske krize ter spodbudila razširitev vojne na Hrvaškem in v BiH.887 Ta očitek ne drži, saj po neuspehu haaške konference zagovorniki »celovite« rešitve niso imeli nobenega predloga, kako rešiti krizo, vojna na Hrvaškem pa je bila najhujša poleti in jeseni, torej še pred prizna ­ njem. Do novembra so Srbi svoje glavne vojaške cilje že dosegli. Očitki na ra ­ čun vojne v BiH so nastali kasneje, »spričo politične in moralne katastrofe, v katero se je vedno znova spreminjala nekoč predvsem s strani Anglije in Fran ­ cije zamišljena, pozneje pa pod plaščem ZN vodena politika«. 888 Glavni zago ­ vornik priznanja BiH so bile ZDA, ne pa Nemčija, ki sicer temu ni nasproto ­ vala, ni pa bila pobudnica, tako kot pri Sloveniji in Hrvaški. Nemčija Slovenije in Hrvaške nikoli ni spodbujala k temu, da ne bi sodelovali pri iskanju skupne jugoslovanske rešitve, nemška odločitev je dozorevala postopno, glede na razvoj dogodkov. 889 Navsezadnje je treba upoštevati, da so bili zlasti v času Brandtove vlade odnosi med Nemčijo in Jugoslavijo izjemno dobri in da se je to odražalo v pogledih precejšnjega dela socialdemokratov in tudi drugih strank še v času jugoslovanske krize. Ocene, da je razpad Jugoslavije Nemčiji ustrezal, ne držijo, saj je imela v njej velike gospodarske interese (trgovinska menjava je znašala še leta 1990 12 do 13 milijard nemških mark in se je poveče ­ vala, ZRN pa je bila od šestdesetih let dalje - izmenjaje se s SZ - najpomemb ­ nejši ekonomski partner Jugoslavije in glavni vir modernih tehnologij, Jugo ­ slavija pa je bila v Nemčiji na petnajstem mestu, pred mnogimi evropskimi državami, Nemci so bili v Jugoslaviji najštevilčnejši turisti itd.).890 Vizija, da bi močan in enoten trg zamenjala s številnimi majhnimi in šibkimi ekonomijami, 887 Med prvimi, ki je tako ocenjeval, je bil vplivni publicist Misha Glenny (gl. npr. The Fall of Yugoslavia: The Third Balkan War, Harmondsworth, Middlesex, 1994)- Nekateri kritiki so sicer menili, da je bilo priznanje Slovenije morda upravičeno, nikakor pa ne tudi Hrvaške. Germa- nofobija na najnižji ravni se je kazala (tudi zaradi uspešne srbske propagande) v ocenah, da Nem ­ čija načrtno ustvarja Četrti rajh in se povezuje z nekdanjimi zaveznicami in sateliti, zlasti s Hrvaško, ki da je naslednica NDH. 888 Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija, str. 336. 889 Srbska politika je ocenjevala, da je najprej ravnala zelo previdno, ko je bilo popolnoma jasno, da bo SZ razpadla, pa je prevzela glavno vlogo »razbijalca« Jugoslavije (gl. npr. Kadijevič, Moje viđenje raspada, str. 31). 890 Nemčija in slovensko osamosvajanje, Ministrstvo za zunanje zadeve RS, sektor za analizo, september 1991. Arhiv vlade RS. 392 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve za Nemčijo gotovo ni bila zanimiva in le močni politični razlogi so lahko po ­ tisnili to vprašanje na drugo mesto. Protisrbsko razpoloženje, izvirajoče iz zgodovinskih odnosov, ki so ga Nemcem očitali Francozi, je verjetno imelo določen vpliv (podobno kot pri Francozih prosrbsko), ni pa bilo niti odlo ­ čilno niti ne v ospredju nemške politike, čeprav so srbski politiki - še bolj pa srbska propaganda - skrbeli, da se odnosi ne bi izboljšali. Nemško javno mne ­ nje o pravici do samoodločbe je bilo celo bolj odklonilno kot v večini drugih evropskih državah. 89' Bilo pa je bolj homogeno zlasti v vplivnih intelektualnih, umetniških in novinarskih krogih, 891 892 predvsem pa v parlamentu, navsezadnje pa je bila v Nemčiji tudi močna hrvaška diaspora (ok. 200000 od 600000 jugoslovanskih emigrantov). Res pa je - in to je bil najbrž glavni razlog -, da je Nemčija bistveno bolje poznala jugoslovanske razmere (oz. razmere v Ju ­ govzhodni Evropi nasploh), saj jih je desetletja sistematično spremljala skozi znanstvenoraziskovalno, gospodarsko in kulturno optiko, Velika Britanija, ZDA in Francija pa predvsem skozi geostrateško. Nemčija po združitvi tudi ni bila obremenjena z obrazci iz časa bipolarnosti in je morda jasneje kot druge države videla prihodnost v novo urejenih evropskih odnosih (Francija je, na ­ sprotno, čutila, da je s tem potisnjena na drugo mesto v Evropi, Velika Brita ­ nija pa je že sicer do integracij kazala velik skepticizem). Ker ni imela moč ­ nih manjšin, tudi ni bilo strahu - tako kot v nekaterih drugih državah - pred »domina« efektom. Morda je bila na določen način tudi lačna »voditeljstva« (strategija Nemčije kot najmočnejše evropske države se je šele oblikovala), vendar - tudi v času priznanja - nikoli ni ravnala tako, da bi ogrozila rav ­ notežje odnosov v ES ali sprožila konflikt, ki ga ne bi bilo mogoče urediti. Nemčijo so po priznanju Slovenije in Hrvaške iz balkanske politike začeli načrtno izrinjati (kot piše Meier, so ji na londonski konferenci septembra 1992 hoteli odvzeti tudi predsedovanje komisiji za manjšine), pa tudi sama potem ni več bila politično aktivna do nekdanjih jugoslovanskih republik. Do Hrva ­ ške je zaradi naraščajoče nedemokratičnosti Tuđmanovega režima postala tudi zelo kritična, kar je bil za Hrvate velik šok, saj so ob priznanju celo v saboru peli za to priložnost napisano osladno popevko Danke Deutschlad, v Zagrebu šo odprli kavarno Genscher, kar nekaj ulic v hrvaških krajih pa še danes nosi njegovo ime (racionalnejši Slovenci so se zadovoljili s tem, da so Genscherju podarili rumen brezrokavnik). Do leta 1994 je Nemčija tako igrala 891 Po ocenah Eurobarometra iz decembra 1991 (št. 36) je pravico do samoodločbe narodom na Balkanu priznavalo 63 odstotkov Nemcev in prav toliko Italijanov, 73 odstotkov Britancev, 76 odstotkov Portugalcev, 73 odstotkov Francozov, 71 odstotkov Špancev, 65 odstotkov Nizo ­ zemcev, 45 odstotkov Rusov (v evropskem delu), 71 odstotkov Poljakov, pri nekaterih manjših narodih s podobno usodo, kot je bila slovenska, pa je bil odstotek še višji, v Litvi npr. kar 78 od ­ stotkov (citirano po: Conversi, German-Bashing, str. 21 in 64, 65, op. št. 54). 892 Sloveniji in Hrvaški so bili poleg nemške televizije naklonjeni vsi štirje glavni dnevniki: Die Welt, Süddeutsche Zeitung, Frankfurter Allgemeine Zeitung in Frankfurter Rundschau. Med novinarji in publicisti so izstopali Johann Georg Reissmüller, Viktor Meier (oba Frankfurter Allge­ meine Zeitung), Carl Gustav Ströhm (Die Welt) in Heiko Flottau (Süddeutsche Zeitung), vsi dobri poznavalci jugoslovanskega sistema (nekateri so kot poročevalci imeli tudi neprijetne izkušnje z jugoslovanskimi socialističnimi oblastmi). Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 393 bolj pasivno vlogo, v odnosu do Balkana sta prevladovali francoska in britan ­ ska politika. 893 Nemčijo je v njeni politiki najbolj podpirala Avstrija. Ta je bila kot nepo ­ sredna soseda (in prav tako dobra poznavalka razmer) za razrešitev jugoslo ­ vanske krize še bolj zavzeta, čutila pa se je tudi ogroženo. Vendar je bil med­ narodni položaj Avstrije bistveno šibkejši in manj vpliven od nemškega. Ni še bila članica ES, zato je morala ravnati previdno in upoštevati mnenje vse dvanajsterice. Njena politika pravzaprav ni bistveno odstopala od politike ES, je pa - zlasti v času vojne za Slovenijo - s svojimi pobudami in predlogi od ­ igrala pomembno posredovalno vlogo (za slovenski politični vrh je bil zlasti Mock eden najbolj zanesljivih virov informacij o tem, kakšna so stališča za­ hodnih držav). Avstrija se je izkazala tudi kot dobra soseda, ki je na razne na ­ čine pomagala Sloveniji (možnost uporabe letališč, pomoč pri diplomatskih uslugah, humanitarna in ekonomska pomoč, ponudba za azil slovenskim po ­ litikom in njihovim družinam ob morebitni dolgotrajnejši vojni ipd.). Avstrija je - tako kot druge zahodne države - sprva podpirala politične in ekonomske reforme v Jugoslaviji, ki naj bi po njeni oceni zagotovile stabilno Jugoslavijo, in je skušala do vseh republik voditi uravnoteženo politiko. Zaradi geografske lege, ekonomskih interesov, skupne preteklosti in sorodne kulture je največ sodelovala s Slovenijo in Hrvaško, s katerima so bile posamezne avstrijske pokrajine tudi povezane v raznih regionalnih združenjih. Vendar je po letu 1989 zelo spodbujala tudi regionalne povezave na državni ravni (najprej v obliki kvadragonale, nato pentagonale in heksagonale oz. srednjeevropske pobude). V Efti se je trudila osnovati poseben sklad za Jugoslavijo (analogno skladu za Portugalsko) za pomoč pri industrijskem razvoju. Regionalno pove ­ zanost s Slovenijo in Hrvaško je skušala uravnotežiti z Delovno skupnostjo za donavske dežele, v kateri je bila tudi Srbija (zadnji sestanek članic v polni sestavi je bil maja 1991 v Beogradu). 894 Kljub temu je bila izpostavljena ost ­ rim srbskim obtožbam, da podpira odcepitvene težnje Slovencev in Hrvatov, čeprav predvsem kot podaljšana roka Nemčije, češ da - kljub lastnim starim imperialističnim ambicijam - za kaj več ni zmožna. 895 Ohladitev odnosov je vidna navsezadnje iz tega, da je avstrijski zunanji minister Alois Mock zad­ njič uradno obiskal Jugoslavijo 29. maja 1989,896 kancler Franz Vranitcky pa 5. aprila 1990.897 Vendar si je Avstrija kljub temu prizadevala, da bi ohranila sodelovanje z vsemi republikami oz. vsemi vpletenimi v jugoslovansko krizo, kar je pokazala tudi tako, da je njena parlamentarna delegacija obiskala Beo ­ 893 Sabrina P. Ramet, Letty Coffin, German Foreign Policy, Toward the Yugoslav Successor States, 1991-1999, Problems of Post-Communism, January-February 2001, voi. 48, No. 1. 894 Die österreichische Jugoslawienpolitik, Österreichisches Jahrbuch für Politik 1992, Olden ­ burg 1992, str. 826. 895 Kadijevič, Moje viđenje raspada, str. 34. 896 Österreichische außenpolitische Dokumentation. Sonderdruck Jugoslawische Krise. Bun ­ desministerium für auswärtige Angelegenheiten 1992, str. 119. 897 Prav tam, str. 101. 394 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve grad že po vojni v Sloveniji (delegacija je sicer obiskala tudi Ljubljano). Spo ­ mladi 1991, ko se je politična kriza v Jugoslaviji bližala vrhuncu, je Mock pred ­ lagal ustanovitev nekakšnega »gremija modrih mož iz Evrope« (»Weisen-Rat«), ki bi skušali pripomoči k dialogu med republikami in federacijo, hkrati pa vzpostaviti varnostni mehanizem, ki bi na lokalni in regionalni ravni pre ­ prečeval uporabo sile.898 Predlog so nekatere države sicer podprle, v ES so ga dali »na čakanje«, Markovič in Lončar sta ga zavrnila, Tanjug pa je celo komentiral, da gre za »dunajsko opereto«. 899 V stikih s Slovenijo so bili avst ­ rijski politiki zelo odmerjeni (januarja sta Peterle in Rupel obiskala Dunaj in se pogovarjala z Mockom, podkanclerjem Josefom Rieglerjem in državnim sekretarjem Petrom Jankowitschem, sogovorniki pa so za slovensko osamo ­ svajanje kazali »simpatije« in »načelno razumevanje«). 900 Marca je bil na Duna ­ ju Kučan. Mock mu je v zvezi s priznanjem rekel, da mora Slovenija najprej sama sebi ustvariti neodvisnost, Avstrija pa je pripravljena reagirati in ji bo pomagala v težavah. Vranitzky je dejal, da zvezna vlada v Beogradu še naprej ostaja avstrijski sogovornik, zlasti ker države občujejo med seboj na podlagi mednarodnega prava, po katerem tudi so mednarodni subjekti. Toda Avstrija ima jasen pogled v prihodnost in ne izključuje tudi revolucionarnega raz ­ voja 90' Še nekaj tednov pred razglasitvijo slovenske osamosvojitve, v začetku junija, je Mock na Peterletove besede, da Slovenija upa, da bo Avstrija prva država, ki jo bo priznala, odgovoril, da to pričakovanje razume, vendar se mora koordinirati najmanj z Italijo in Madžarsko, odločitev o priznanju pa je lahko sprejeta le na podlagi mednarodnega prava. 902 Slovensko osamosvojitev je Mock pozdravil kot izraz demokratično izra ­ žene volje, ki mora biti upoštevana, in izrazil upanje, da bo spodbudila dogo ­ vore z zvezno vlado. Vojna v Sloveniji se je Avstrije neposredno dotaknila in še posebej na Koroškem in Štajerskem je bilo precej panike (zaprte meje, boji na mejnih prehodih, kršenje avstrijskega zračnega prostora med 28. junijem in 5. julijem 1991). Zato je avstrijska vlada na jugoslovansko vlado naslovila vrsto apelov, naj se kriza rešuje brez uporabe sile, enako kot Italija pa je pred ­ lagala, naj KEVS sproži krizni mehanizem. Obe strani sta si izmenjavali diplo ­ matske note (Avstrija je protestirala zaradi omenjenega dogajanja, Jugoslavija ji je očitala krepitev vojske na meji, »neupravičene vojaške premike« in da si že dolgo prizadeva za dezintegracijo Jugoslavije). 898 Kot je poročal Alois Mock na seji avstrijskega parlamenta 8. 7. 1991, je predlog naletel na pozitiven odmev v Luksemburgu, Nemčiji, Španiji, Italiji in Veliki Britaniji, od jugoslovanskih re ­ publik pa so ga podprle Slovenija, Hrvaška terBiH. (Erklärung des Bundesministers für auswär ­ tige Angelegenheiten zur Lage in Jugoslawien, str. 5 in 6. Arhiv ministrstva za zunanje zadeve RS. 899 Heidemarie Rogy, Der Weg Sloweniens in die Unabhängigkeit unter besonderer Berück ­ sichtigung der österreichischen Außenpolitik (Diplomarbeit zur Erlangung des Magistergrades an der Geisteswissenschaftlichen Fakultät der Universität Salzburg), Salzburg 1994, str. 112 (dalje: Rogy, Der Weg). 900 Österreichische außenpolitische Dokumentation. Bericht über eine Stellungnahme zum Problemkomplex der Jugoslawien-Krise, Wien am 17. 1. 1992, str. 171. 901 Prav tam. 902 Der Standard, 6. 6. 1991- Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 395 Zaradi vojne v Sloveniji in potem na Hrvaškem se je Avstrija začela odkri ­ to zavzemati za priznanje Slovenije in Hrvaške, vendar ne kot izolirano deja ­ nje, pač pa v kontekstu celovite rešitve jugoslovanske krize. Tudi pogledi av ­ strijskih politikov na to vprašanje so bili zelo različni (konservativna Mockova in Busekova Ljudska stranka je bila priznanju bolj naklonjena kot Vranitzky- jevi socialisti), uradno stališče pa je nihalo vzporedno z evropsko politiko. Po začetku haaške mirovne konference, ko je bila tudi Nemčija v zvezi s pri ­ znanjem v defenzivi, je kancler Vranitzky 17. septembra v parlamentu izjavil, da je Avstrija ostala ena redkih držav, ki še vedno (pogosto) govori o pri ­ znanju Slovenije in Hrvaške, in nakazal, da Avstrija ne bo izvajala solističnih akcij, pač pa se bo podredila mnenju ES.903 Kanclerja Mocka je tudi svaril, da bi prezgodnje priznanje povzročilo še hujše spopade na Hrvaškem. Tudi avstrijski parlament je vztrajal pri mnenju, ki ga je sprejel že 8. julija, da pri ­ znanje ni mogoče, preden pogajanja o Jugoslaviji ne bodo končana. Ko je po neuspeli konferenci 5. novembra v Haagu postalo jasno, da Srbi blokirajo sporazum, je Avstrija takoj (6. novembra) - podobno kot Nemčija - začela pledirati za priznanje, čeprav je obe republiki formalno priznala šele 16. ja­ nuarja 1992. Ta zakasnitev je bila posledica nesoglasij med ljudsko in socia ­ listično stranko, ki sta še v decembru - kljub temu da sta bili koalicijski par ­ tnerici - ostro javno polemizirali. Mock je 18. decembra 1991 v parlamentu izjavil, da bo Avstrija naslednje leto 15. januarja priznala Slovenijo in Hrva ­ ško in da je bilo to že sklenjeno. Vranitzky je to demantiral (po slovenskih informacijah, ki jih je ministrstvo za zunanje zadeve dobivalo od svojih pred ­ stavnikov na Dunaju, sta baje oba politika v zvezi s tem celo kričala drug na drugega). Vranitzky je menil, da je za Avstrijo bolje, da ni prva oz. med prvi ­ mi državami, ki bodo priznale obe republiki (zaradi varnosti oz. raison d’État, kot se je izrazil). Na eno ali drugo stran so se postavljali tudi vplivni politiki in intelektualci. Tako je Kurt Waldheim npr. bolj pritrjeval Vranitzkemu kot Mocku. 904 Nizozemska je osamosvojitvi Slovenije ves čas močno nasprotovala, kar se je odražalo tudi v kasnejših potezah vplivnega Van den Broeka in nato Wyna- endtsa, ki je zvesto sledil Van den Broekovi politiki (za katero so sicer stale tudi ZDA, Velika Britanija in Francija ter še nekatere države). Z nizozemskim Folkerjem F-27 je po Van den Broekovih naročilih skoraj leto dni neutrudno letal od ene republiške prestolnice do druge in skušal doseči sporazum med jugoslovanskimi voditelji ter ohraniti Jugoslavijo vsaj v ohlapni obliki. Zlasti pa se je angažiral v času vojne na Hrvaškem, ko je požrtvovalno skušal doseči 903 Österreichische außenpolitische Dokumentation. Bericht über ein Treffen des Bundes ­ ministers für auswärtige Angelegenheiten mit dem Präsidenten Sloweniens, Wien am 13. 3.1991, str. 175; Bericht über Aussagen des Bundeskanzlers und des Bundesministers für auswärtige Angelegenheiten zur rechtlichen Beziehung zu Jugoslawien, Wien am 14. 3. 1991, str. 178. 904 Več o tem v: Die Presse, 20. 12. 1991 (Dieter Lenhardt, Außenpolitik von innen; Andreas Unterberger, Mock darf rechtlich viel mehr als politisch; red. članek, Anerkennung: Waldheim will wie Vranitzky einen Regierungsbeschluß). 396 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve številna premirja in zagotoviti delovanje opazovalne misije. Sam je v enem od pogovorov z Mesičem dejal, da se boji, da mu bodo očitali naklonjenost do Slovenije, ker je bil v mladosti zaljubljen v Slovenko. Iz njegovega opisa dogajanja v sicer diplomatsko zadržani knjigi, ki jo skuša poživiti z opisi ju ­ goslovanskih politikov, 9''5 pa kakšne pretirane naklonjenosti do obeh repub ­ lik ni opaziti, vendar - vsaj v zvezi s Slovenijo - tudi ne izrazito negativnih ocen. Morda je to posledica dejstva, da je bila knjiga napisana po vojni na Hrvaškem, v času vojne v BiH in po propadu Carringtonove konference o Jugoslaviji, kar je Slovenijo postavljalo v precej drugačno luč kot v času Wyna- endtsovega delovanja. Wynaendts si je veliko obetal od Markoviča, o katerem je menil, da lahko pomaga obnoviti Jugoslavijo. Dolgo je zaupal tudi Kadijeviču. Nasprotoval je nemški politiki, ki si je prizadevala za priznanje Slovenije in Hrvaške, in skušal doseči, da bi podaljšali brionski moratorij. Viktor Meier 905 906 pa tudi nekateri drugi publicisti z nemškega govornega območja, ki so spremljali dogajanje, Wynaendtsovo vlogo ocenjujejo zelo kritično, kot podaljšano anglosakson ­ sko politiko, ki je bila bodisi enostranska bodisi naivna. Ta ocena je sicer raz ­ širjena na vlogo celotne nizozemske diplomacije v jugoslovanski krizi, od Van den Broeka prek Wynaendtsa do nizozemskih predstavnikov v opazo ­ valni misiji ES v Zagrebu, ki so o ravnanju slovenskih oblasti v zvezi z uresni ­ čitvijo Brionske deklaracije ES sprva pošiljali negativna poročila. O tem je Ku ­ čana na pogovoru 16. avgusta obvestil tudi Wynaendts. 907 Kasneje so, kot kažejo zapisniki pogovorov s slovenskimi predstavniki pri opazovalni misiji v Zagrebu, vodja in člani misije postali bolj spravljivi. Nizozemski opazovalci so si v Sloveniji med vsemi najbolj prizadevali, da se obnovijo razmere pred 25. junijem. Še zlasti jih je motilo, ker na nekatere mejne prehode niso bile vrnjene jugoslovanske oznake in zastave. Meier celo navaja, da je tedaj v Sloveniji slišal komentarje: Osvobodili smo se Srbov, sedaj bi se morali še Ni­ zozemcev. 908 Politika Italije se je spreminjala. Razpad Jugoslavije je Italijo prizadel nepo ­ sredno, saj se je zgodil na njenih mejah, tako da je doživljala podobne ob ­ čutke kot Avstrija. Pritisk javnega mnenja za priznanje je bil podoben kot v drugih zahodnih državah, dodatno še iz obmejnih pokrajin Furlanije-Julijske krajine, Benečije in Goriške, kjer živi slovenska manjšina in ki so bile zaradi zaprtja meje gospodarsko ogrožene. De Michelis je vojno v Sloveniji večkrat označeval kot »medijsko vojno« oz. kot vojno, ki so si jo izmislili mediji. 909 V nekem intervjuju je na vprašanje, zakaj je svoje sovražno stališče do priznanja 905 Wynaendts, L’engrenage. 906 Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija, str. 319, 320. 907 Osnovni poudarki iz pogovora predsednika predsedstva RS Kučana s posebnim odposlan ­ cem predsedujočega ES veleposlanikom Wynaendtsom 16.8. 1991 na Strmolu. Arhiv ministrstva za zunanje zadeve RS. 908 Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija, str. 320. 909 Zlatko Dizdarevič, Gigi Riva, L’ONU è morta a Sarajevo. Dall genocidio alla spartizione, Milano 1996, str. 170. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 397 obeh republik spremenil, odgovoril, da pod medijskim pritiskom, da je bila slovenska vojna prva virtualna vojna v zgodovini in mojstrovina propagan ­ de. Po njegovem (nekoliko nenavadnem) mnenju naj bi se odkrito pojavila kot rezultat »brain trusta« posameznih ekspertov v Avstriji in Italiji (z goriške univerze), pripravljen naj bi bil scenarij, po katerem naj bi konflikt naraščal in s tem mobiliziral svetovno javno mnenje v korist Slovenije. 910 Po drugi stra ­ ni pa so v tržaških desničarskih in neofašističnih krogih začele naraščati revi ­ zionistične težnje. Italijanska zunanja politika je morala do določene mere slediti ameriški politiki in politiki večine v ES, na drugi strani pa upoštevati tudi voljo Vatikana, ki je bil priznanju (še posebej Hrvaške) naklonjen, čeprav diskretno in upoštevajoč razmerje sil v ES. Hkrati pa je bila njena ambicija imeti vodilno vlogo v Srednji in Jugovzhodni Evropi, pri čemer je precej gradila na t. i. pentagonali oz. heksagonali, vendar je vpliv širila tudi v »tradi ­ cionalne« interesne sfere, zlasti v Albanijo, in skušala preprečiti prodor nem ­ škega vpliva. Zato je bilo zanjo ugodneje, da jugoslovansko krizo rešuje ES in ne OZN. Različnost pogledov italijanskih politikov na priznanje Slovenije je odseva ­ la tudi v slovenskih notranjepolitičnih konfliktih, zlasti med zunanjim minist ­ rom Ruplom in predsednikom vlade Peterletom. Rupel je italijansko podporo gradil predvsem na De Michelisovi politiki, Peterle pa je poudarjal dobre zveze z vladajočimi Andreottijevimi krščanskimi demokrati, ki pa so bili tedaj že v hudi krizi in so se bolj kot z zunanjo politiko ukvarjali sami s seboj. Tako je bil Peterletov obisk v Rimu 7. junija 1991 pretežno strankarske narave (le tri dni pozneje sta v Rim odpotovala tudi predsednik Kučan in zunanji mi ­ nister Rupel, ki sta obiskala papeža, predsednika republike Cossigo, pred ­ sednika vlade Andreottija in De Michelisa). Peterle je po obisku izjavil, da je priznanje Italije »zrela hruška, ki jo je treba le utrgati«. Na to je potem v po ­ govoru z Ruplom reagiral De Michelis (čeprav je tudi sam dejal, da »v tem trenutku« samostojnosti Slovenije ne podpirajo, mogoče pa jo bodo kdaj kasneje). De Michelis je Ruplu povedal, da italijanska stran ne želi demantirati takih izjav, kot je bila Peterletova, da pa jih bo v prihodnje prisiljena, če jo bodo narobe interpretirali. 911 De Michelis je v zvezi s Peterletovimi izjavami oz. slovenskimi interpretacijami italijanskih stališč po obisku Peterleta (in nato tudi Kučana) potožil premierju Markoviču. Za demantije je nato prek »svojih« novinarjev v raznih republikah poskrbel jugoslovanski predstavnik za tisk, ki je seveda še dodatno poudaril tedanji negativen odnos Italije do slovenske odcepitve in podporo zvezni vladi. Bistvo demantija na Peterletovo izjavo je bilo, da so italijanska stališča identična s stališči ES, ki se zavzema za enotno Jugoslavijo, pri čemer pušča odprto, kakšen bo dogovor šestih re ­ publik o notranji politični ureditvi. V pogovoru med De Michelisom in Kuča ­ 910 Cosi ceramo di impedire la guerra, conversazione con Gianni De Michelis, Limes, Rim, januar 1994, citirano po: Vernet, Gonin, Le rtjve sacrifié, str. 204, 205. 911 Rupel, Skrivnost države, str. 129. 398 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve nom pa naj bi uradni Rim opozoril Kučana, da bo jugoslovanska vlada imela podporo vse Evrope, če bo želela preprečiti odcepitev Slovenije, in da je za Rim razglasitev neodvisnosti kot formalnega, političnega dejanja eno stanje, drugo pa izdajanje svojih potnih listov, formiranje svoje meje, odpiranje am ­ basad v tujini, ustanavljanje svoje vojske, »kar bi lahko pripeljalo do pekla«. Zato je za Rim vsaka enostranska odločitev Slovenije nesprejemljiva. De Mi­ chelis naj bi tudi opozoril Kučana, da je tudi stališče Avstrije enako s stališčem ES (tudi Vranitzky naj bi se namreč Markoviču pritoževal, da slovenski mediji pišejo nasprotno od tega, kar slovenski vladi reče avstrijska vlada). 912 Strankarske razlike niso odločilno vplivale na italijansko zunanjo politiko v zvezi s priznanjem Slovenije. Andreotti je sicer že junija 1990 novi slovenski vladi poslal tajno zagotovilo, da bo Italija do Slovenije prijateljska in ne bo odpirala vprašanja meje, ki je zanjo dokončna in nedotakljiva, 913 vendar sta De Michelis pa tudi celotna uradna italijanska politika slovensko vodstvo na vse načine odvračala od osamosvojitve. 914 Italijanska politika je izhajala iz prepričanja, da je nadaljnja drobitev Evrope nesmiselna, da Slovenija in Hrva ­ ška lahko pomembno vplivata na demokratizacijo Jugoslavije in omejitev ruskega vpliva in da bo osamosvojitev sprožila krvavo vojno v Jugoslaviji. Položaj Slovenije ji je bil pri takem strateškem gledanju pač nepomemben. 915 Med spopadi v Sloveniji je italijanska diplomacija skušala vplivati na sloven ­ sko stran, naj ne zaostruje spopada z JLA in naj ne postavlja preostrih zahtev. Po Brionski deklaraciji pa se je stališče italijanske vlade postopoma začelo spreminjati, čeprav je Jugoslavijo vsaj v ohlapni obliki skušala ohraniti tudi kasneje. Od sosednjih držav je bila priznanju naklonjena Madžarska, a je ravnala zadržano, predvsem zaradi velike manjšine v Vojvodini. Po nekaterih inter ­ pretacijah naj bi pri njeni naklonjenosti do priznanja Slovenije in Hrvaške šlo tudi za ozemeljske aspiracije do Srbije, po logiki, da je bila Vojvodina z ver ­ sajskim mirom oz. trianonsko pogodbo priključena Jugoslaviji in ne Srbiji in se je torej možno o mejah spet pogovarjati. 916 * Za nasprotnico priznanja je dolgo veljala Francija in slovenska diplomaci ­ ja ni mogla najti uspešnega načina, s katerim bi vplivala na njena stališča. To tudi ni bilo mogoče, francoski državni vrh je razmišljal v evropskih in sve ­ tovnih kategorijah (odnosi z Nemčijo, francoska vloga v ES, amortizacija vpliva ZDA v Evropi). V njih nista ne Hrvaška in ne Slovenija (ki je imela še 912 Tasič, Kako sam branio Antu Markoviča, str. 97, 98. 9,5 Marko Kosin, Začetki slovenske diplomacije z Italijo, Lj. 2000, str. 21 (dalje: Kosin, Začetki). 914 Ko je De Michelis decembra 1990 odprl italijanski konzulat v Ljubljani, je na odprtje povabil tudi jugoslovanskega zunanjega ministra Budimirja Lončarja, da bi jasno pokazal, kako odprtje ne pomeni podpore slovenskim težnjam po osamosvojitvi, maja 1991 pa je slovenskim in jugo ­ slovanskim novinarjem zagotavljal, da Slovenija še 50 let ne bo priznana, če razglasi samostojnost. 915 Kosin, Začetki, str. 25. 916 Jacques Rupnik, Desintegration yougoslave et équilibre balkanique. V: De Sarajevo à Sara ­ jevo. L’échec yougoslave, Pariz 1992, str. 120 (dalje: Rupnik, Desintegration yougoslave). - Rupnik se sklicuje na izjavo tedanjega premierja Józsefa Antalla poleti 1991. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 399 bolj marginalno vlogo) pomenili nič ali zelo malo. Hkrati pa se je odrekala zgodovinskim povezavam in to pričakovala tudi od Nemčije, zato nemško približevanje Sloveniji in Hrvaški ter francosko Srbiji, kot je čustveno dejal Mitterrand, »ne obvezuje k ničemur, ne ustvarja nobenih obvez, ne ukazuje razmišljanju«. 9'7 Podobno sta izjavljala nemški predsednik Richard von Weiz­ säcker (da se obe Nemčiji ne bosta znova delili zaradi Balkana) in Kohl (da ne bo prišlo do obnove zavezništva iz leta 1941 med Nemčijo, Avstrijo in Italijo). 918 919 Kljub temu za francoski odnos do Jugoslavije in do njenega razpadanja ter s tem povezanim vprašanjem obstajajo zgodovinski in psihološki razlogi. Morda jih je med francoskimi analitiki še najbolj plastično in neprizanesljivo že leta 1992 opisal Paul Garde, ki med najpomembnejše uvršča francosko eta­ tistično in centralistično (»jakobinsko«, kot jo označuje) tradicijo. Francozi državo jemljejo v absolutnem smislu, kot državo enega naroda z enim jezi ­ kom, eno zgodovino in enim glavnim mestom, ki ima specifičen odnos do »province«. Glavno mesto je bil Beograd, vse drugo je bila provinca, »folklora«. Francija je imela v Jugoslaviji zunaj Beograda samo en konzulat, in sicer v Zagrebu, in ta je deloval za več kot pol Jugoslavije: Hrvaško, Slovenijo ter BiH (v Ljubljani je bil sicer francoski kulturni center - Ljubljana je bila pač nekoč sedež Ilirskih provinc -, ki pa ni imel diplomatskih nalog, op. B. R.). Kulturna in znanstvena izmenjava je potekala prek Beograda, štipendije so le redko segle do intelektualcev v »provinci«, tudi francoski intelektualci so v glavnem zahajali v Beograd in študirali »srbsko« ali »jugoslovansko« vprašanje, ne pa slovenskega, makedonskega ali bosanskega. Večnacionalna država je za Fran ­ coze nekaj nerazumljivega. Obstajajo »Jugoslovani« in »Čehoslovaki«, kot so dolgo obstajali »Sovjeti« ali »Rusi« in do leta 1914 »Avstrijci«. Besede, kot so »se­ paratizem« (séparation) ali »secesija« (sécéssion), imajo pri Francozih negati ­ ven prizvok, podobno kot »segregacija« (ségrégation) ali »upor« (sédition) in kadar se zapiše »secesionistične republike«, je faza sama po sebi že tudi ob ­ sodba. »Small iz beautiful« zagotovo ni slogan Francozov. Iz pariškega zornega kota so bretonski ali korziški avtonomisti vredni zgolj posmeha, njihovo rav ­ nanje pa je obenem vrednoteno kot svetoskrunsko. Medijska poročila med jugoslovansko krizo (in tudi sicer) so prihajala iz Beograda. V zavesti po ­ litikov in povprečnih Francozov je bila identifikacija pojmov Srbija in Jugo ­ slavija izjemno močna, že zaradi zgodovinskih povezav iz časov Kraljevine Srbije, še bolj pa od prve svetovne vojne dalje, nastanka Kraljevine SHS in obdobja druge svetovne vojne, v katerem so bili Srbi na protifašistični strani, Hrvati npr. pa so pripadali nacističnemu bloku. Srbska propaganda, ki je Hrvate enačila z ustaši, je imela v Franciji velik učinek. 9'9 Opozicijo takemu 517 Vernet, Gonin, Le réve sacrifié, str. 25. 9,8 Prav tam. 919 Garde to ilustrira z intervjujem, ki ga je imel Francois Mitterrand za Frankfurter Allgemeine Zeitung 29. Il- 1991, v katerem je ves čas skrbno pazil, da je nemška koncentracijska taborišča označeval za nacistična, številni Srbi pa so bili po njegovih besedah ubiti v »hrvaških taboriščih«. 400 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve stališču so predstavljali redki intelektualci: Jean-Fran«;ois Deniau, Bernard Stasi, Alain Finkenkraut. Prohrvaška je bila desničarska Nacionalna fronta (Front national). Javno mnenje se ni delilo na osnovi politične opredelitve, pač pa je bilo v glavnem posledica neinformiranosti ali dezinformiranosti. Ko je postajalo jasno, kdo je napadalec in kdo napadeni, se je javno mnenje začelo spreminjati v korist napadenih (šlo je predvsem za Hrvaško in kasneje BiH, Slovenija v zavesti povprečnih Francozov ni imela velike vloge, op. B. R.). Če bi bili Francozi prej bolje informirani, bi bila tudi vlada prisiljena ravnati drugače. 920 Na mednarodni ravni je Francija sprva med vsemi državami najostreje reagirala na nemške zahteve po priznanju Slovenije in Hrvaške, že na se­ stanku šefov držav in zunanjih ministrov 29. junija sta tako Mitterrand kot Dumas to možnost zavrnila. Dumas je celo na hitro načečkal imena štiri ­ desetih pokrajin, od Lombardije do Slovenije, ki bi jih bilo treba v Evropi priznati, »če bomo tako začeli«. Kohl je na to odgovoril, da je Francija potem ­ takem proti samoodločbi narodov. 921 Francosko stališče se je potem postopoma začelo spreminjati. Mitterrand je 14. julija v tradicionalnem govoru ob francoskem državnem prazniku izja ­ vil, da jugoslovanske federacije ni treba ohranjati s silo. To stališče je potem Francija obdržala do jeseni, med skoraj vsakodnevnimi pogovori francoskega in nemškega zunanjega ministra pa je kupovala čas (v to taktiko je sodil tudi predlog za ustanovitev arbitražne komisije). Potem pa skušala pogoje za pri ­ znanje čim bolj zaostriti, Nemčijo pa prepričati, da bo poznanje še bolj spod ­ budilo spopade na Hrvaškem in verjetno tudi v BiH. Pritisk nemškega parla ­ menta in Kohlova (po francoskem mnenju nepremišljena) obljuba, da bo obe republiki priznal do božiča, sta v Franciji povzročila dvom o siceršnjem nem ­ škem zagotovilu, da tega ne bo storila sama. Šele dramatična seja zunanjih ministrov ES 16. in 17. decembra v Bruslju je - ob francoskem, pa tudi bri ­ tanskem popuščanju - problem razrešila v nemško »korist«, vendar s posle ­ dicami tudi za položaj Nemčije v ES. Kasneje, iz retrospektive, se ne francoskim politikom in ne novinarjem priznanje Slovenije (v nasprotju s Hrvaško) ni zdelo sporno. Vernet in Gonin sta ga npr. opisala zelo poetično, kot dosežek republike, ki je bila v drža ­ votvornem smislu »deviška«, celo brez nacionalne tradicije v političnem smi ­ slu. V zgodovini jo je premetavalo najprej v Avstriji, nato napoleonski Franciji, fašistični Italiji in nacistični Nemčiji. Ni se mogla sklicevati na izginulo sred ­ njeveško kraljestvo, ne na mitske voditelje, svoj model je poiskala v okviru moderne zahodne demokracije. 922 Država, ki jo poleg Nemčije najbolj krivijo (ali ji pripisujejo zasluge) za priznanje Hrvaške, ob njej pa tudi Slovenije, je Vatikan. Ta ni skrival simpatij 920 Paul Garde, Vie et mort de la Yougoslavie, Pariz 1992, poglavje XXII, str. 380-390. 921 Vernet, Gonin, Le reve sacrifié, str. 22. 922 Prav tam, str. 127. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 401 in podpore Hrvaški, vatikanska diplomacija je podpirala njeno osamosvojitev in mednarodno priznanje tako iz verskih kot ideoloških razlogov (boja proti komunizmu, odprave posledic ateizma), navsezadnje pa tudi strateških (ust ­ varjanje verige katoliških držav v Srednji in Vzhodni Evropi, ki bodo pod dominantnim vatikanskim vplivom). Vatikan je bil pripravljen priznati Hrva ­ ško (in tudi Slovenijo) istočasno kot Nemčija, čeprav je bila nemška diplo ­ macija zaradi taktičnih razlogov (očitki o »nemško-vatikanski zaroti«) do tega zadržana. Tudi Vatikan sam je bil previden, ni se želel pretirano izpostavljati, kar se tudi vidi iz datuma priznanja (13- januar), tj. po nemškem priznanju, vendar pred priznanjem ES. O vatikanskih stikih z drugimi državami v zvezi s krizo v Jugoslaviji in morebitnih prepričevanjih, da naj priznajo Slovenijo in Hrvaško, so doslej objavljena le zelo skopa pričevanja, čeprav Katoliška cerkev (tudi v Sloveniji) močno poudarja zasluge Vatikana za priznanje in tudi sicer podporo samoodločbi narodov. Dokumenti o javnem delovanju so bili objavljeni leta 1992.923 Vatikan si je za rešitev jugoslovanske krize in za bolj pravične odnose pri ustvarjanju nove evropske arhitekture (take, ki ne bi delili Evrope na države ES na eni in vse druge - pretežno revne države - na drugi strani) zavzemal zlasti na zasedanjih odbora visokih uradnikov KEVS 29. januarja 1991 na Dunaju, 3. julija, 3. septembra, 924 10. oktobra 925 in 31- ja­ nuarja 1992 v Pragi. 926 Kot kažejo objavljeni dokumenti, se je papež od ja­ nuarja 1991 dalje ob raznih priložnostih obračal najprej na Hrvate (hrvaške romarje), nato pa tudi na jugoslovanske narode v celoti z željami in molitvami za mir, in pozival k dialogu med različnimi narodi in Cerkvami na jugoslo ­ vanskem ozemlju (pozivi in molitve so se sicer ob raznih priložnostih in na različnih krajih odvijali ves čas krize in vojne, tudi kasneje v zvezi z BiH). Ob začetku spopadov v Sloveniji 29- junija je na Markoviča, Tuđmana in Kučana naslovil telegrame. Markoviča je pozval, naj se zavzame za prenehanje upo ­ rabe sile in ustvarjanje pogojev za dialog med vsemi zainteresiranimi stranmi. Na osnovi dialoga naj bi ustvarili nove odnose med narodi, ki bi zadovoljili njihove legitimne zahteve in zagotovili harmonično sodelovanje. Kučanu in Tuđmanu je izrazil tudi solidarnost s trpljenjem slovenskega in hrvaškega naroda in izrazil upanje, da bo mir obnovljen. Istega dne je papež naslovil tudi javni apel za mir za Hrvate in Slovence. Potem je 21. julija obsodil tero- 923 La crise en Yougoslavie. Position et action du Saint-Sičge (1991-1992), Cahiers de »L’Os­ servatore Romano« (št. 18), Vatikan 1992 (izšlo tudi v angleščini pod naslovom Crisis in Yugosla ­ via, Position and action of the Holy-See). 9M Predstavnik Vatikana je menil, da jugoslovanske notranje meje niso zgolj administrativne, marveč zgodovinske, torej take, ki bi jih bilo možno mednarodno priznati in zavarovati. Poudaril je, da se v Jugoslaviji kršijo osnovni principi Helsinške listine (te so zapisane tudi v jugoslovanski ustavi iz leta 1974, zlasti pravica do samoodločbe), mednarodna skupnost pa ne zmore drugega, kot obsojati federalne in republiške oblasti. 925 Predstavnik je zanikal, da bi bili za krizo v Jugoslaviji krivi verski razlogi. 926 Razložil je, zakaj je Vatikan priznal Slovenijo in Hrvaško (neodvisnost obeh je izraz legi­ timnih in demokratičnih pravic) in podprl oživitev konference o Jugoslaviji pod Carringtonovim vodstvom. 402 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve rižem na Hrvaškem in pozval, naj Hrvati in Srbi ustavijo medsebojne spopade in najdejo mirno rešitev. Poleti - vsaj javno - se vatikanska politika ni bistve ­ no razlikovala od politike ES. Tako se je papež 28. julija zavzel za pravne in ustavne reforme, spoštovanje človekovih pravic ter kulturnih, verskih in jezi ­ kovnih posebnosti. Prihodnost Jugoslavije je možna le na osnovi medseboj ­ nega spoštovanja in odkritega dialoga (jugoslovanska kriza je bila po njegovi oceni zaradi zapletenih mednacionalnih odnosov specifična, vendar v osnovi posledica polstoletnega ideološkega pritiska marksizma-leninizma, z njo se po padcu »zidu ateizma« srečujejo postkomunistične države). Vatikan je pod ­ piral napore ES in KEVS pri iskanju mirne rešitve, avgusta pa se je v diplo ­ matsko dejavnost vključil tudi sam. Vatikanski sekretar za odnose z drugimi državami Jean-Louis Tauran se je 5. avgusta udeležil jugoslovanske škofovske konference v Zagrebu (kar naj bi imelo izključno pastoralen namen), vendar se je naslednji dan v Beogradu srečal tudi s srbskim patriarhom Pavlom in jugoslovanskim ministrom za zunanje zadeve Lončarjem. Mesiču kot pred ­ sedniku predsedstva SFRJ je papež 26. avgusta pisal in ga opozoril, da je več kot nujno, da vse republike spoštujejo mednarodne obveznosti, še posebej tiste iz Helsinške deklaracije, ki zadevajo enakost pravic in pravico do samo ­ odločbe, državni sekretar kardinal Angelo Sodano pa je Van den Broeka in ministre pozval, naj ne varčujejo z napori pri preprečevanju nasilja v Jugo ­ slaviji. Do konca jeseni se je v zvezi s krizo Vatikan oglasil še večkrat, vendar ni ­ koli z namigom, da namerava priznati Hrvaško ali Slovenijo ali z javno pod ­ poro Nemčiji in njenim prizadevanjem. Šele po srečanju ministrov dvanajste ­ rice v Bruslju 16. decembra in po odločitvi za priznanje je 20. decembra tudi Sveti sedež na tiskovni konferenci in v komunikeju opredelil svoj odnos do tega vprašanja. V obrazložitvi je izhajal iz stališča, da je federacija ena od oblik, v kateri lahko narodi na podlagi pravice do samoodločbe uredijo svojo koeksistenco. Na splošno federalni sistemi predvidevajo možnost odcepitve kot pravico vsakega naroda. Tako pravico je predvidevala tudi jugoslovanska ustava iz leta 1974. Slovenija in Hrvaška sta pravico do neodvisnosti izrazili na referendumu, v začetku sta jo hoteli zaščititi v okviru konfederacije suve ­ renih držav, kar je Sveti sedež, tako kot drugi, podpiral. To bi bilo možno doseči na miren način, s pogajanji, akcija zvezne armade proti Sloveniji in še posebej proti Hrvaški pa je to možnost odmaknila. Avtorji te akcije so torej v načelu odgovorni, da ni prišlo do mirne rešitve jugoslovanske krize, saj se federacije ali konfederacije ne da vzpostaviti na silo. Sveti sedež je v novem ­ bru državam članicam KEVS večkrat predlagal, naj bi se dogovorili za uskla ­ jeno in pogojeno priznanje neodvisnosti Hrvaške in Slovenije, pri čemer naj bi pogoji še zlasti zadevali vprašanje manjšin. Sveti sedež zato pozdravlja Deklaracijo o Jugoslaviji, ki so jo 16. decembra sprejeli ministri za zunanje zadeve ES v Bruslju. Glede na to, da sta Slovenija in Hrvaška vlogo za prizna ­ nje že naslovili na mednarodno skupnost in tudi na Sveti sedež, in glede na Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 403 to, da sta pripravljeni izpolniti postavljene pogoje, bo Sveti sedež njune zahte­ ve sprejel. Pri tem pa ta odločitev v ničemer ne nasprotuje nobeni od vple ­ tenih strani. Sveti sedež je pripravljen ohraniti dobre odnose z vsemi jugo ­ slovanskimi republikami in si bo še naprej prizadeval za mir za vse ljudi v regiji in za ustvarjanje razmer, ki bodo omogočile razvoj in ureditev harmo ­ ničnih odnosov med prebivalci. Tudi ko je Sveti sedež 13. januarja poslal note o priznanju Slovenije in Hrvaške, je hkrati obvestil Beograd in poudaril, da priznanje nima značaja akta sovražnosti proti Jugoslaviji in da bo papeški pronuncij v Beogradu še naprej opravljal svojo dolžnost. Med državami, ki dolgo niso bile naklonjene priznanju Slovenije in Hrva ­ ške, so bile tudi ZDA. Ameriški diplomati so bili prepričani (v precejšnji meri je take ocene zaznati še danes), da je bila Slovenija tista, ki je sprožila plaz, in da zato Slovenci, kot je zapisal Warren Zimmermann, ameriški ambasador v Jugoslaviji v letih 1989 in 1992, »nosijo precejšnjo odgovornost za prelivanje krvi, ki je sledilo odcepitvi«. 927 Slovenci so po njegovem mnenju videli pred ­ vsem sebe, ne pa drugih dvajset milijonov Jugoslovanov. Na politiko ZDA do jugoslovanskega vprašanja je poleg geostrateških inte ­ resov vplivalo njihovo razumevanje razmerja med pravicami posameznika in pravicami naroda, pa tudi njihovi pogledi na federativno ureditev. Zimmer ­ mann je npr. o prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji in nato v drugih republikah menil, da so pomagale upihniti plamen demokracije, ki naj bi ga prižgale, ker so na oblast pripeljale nacionalistično usmerjene politike. Glav ­ na napaka (na prvem mestu Slovencev) je po njegovem bila, da so bili proti vsejugoslovanskim volitvam po načelu en človek - en glas, zaradi česar ljudje niso imeli možnosti, da bi se opredelili tudi kot Jugoslovani. Pomemben raz ­ log za ameriško nasprotovanje je bil tudi ekonomski, saj je Jugoslavija dolgo ­ vala mednarodnim finančnim institucijam in bankam več kot dvajset milijard dolarjev in ni bilo jasno, kdo bi lahko dolg ob razpadu povrnil. Poleg tega je bilo komuniciranje z eno državo bistveno lažje, kot bi bilo s kopico majhnih, introventiranih in med sabo sprtih državic. Vendar so tudi v ameriški politiki obstajale razlike, zlasti med kongresom in senatom, ki sta na prvo mesto postavljala pravico do samoodločbe, in Sta­ te Departmentom oz. vlado, ki je sprva na prvo mesto postavljala vprašanje enotnosti, potem pa je to spremenila v formulacijo, da podpira enotnost, ven ­ dar ne za ceno nasilja in na račun demokracije. Politika v senatu in kongresu je bila predvsem izraz dejavnosti posameznih senatorjev in kongresnikov in raznih lobijev (albanskega, hrvaškega, srbskega - ki pa je bil manj uspešen). O slovenskem bi komajda lahko govorili, posamezni »pooblaščenci za Slove ­ nijo« pa so ji (kot je ocenjeval tedanji predstavnik Slovenije v ZDA Ernest Pe­ trič) s prepirljivimi pogovori in primitivno argumentacijo naredili več škode kot koristi. Ena od glavnih lobistk za Hrvaško - in tudi za Slovenijo - je bila 927 Zimmermann, Izvor pogube, str. 82. 404 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve gospa Phyllis Kaminsky, ki se je sredi januarja med obiskom v Ljubljani srečala tudi s Kučanom, slovenske sogovornike je informirala o odnosih State De- partmenta, kongresa in posameznih politikov do priznanja, jim svetovala, naj se poleg naporov za dosego priznanja dogovarjajo o prehodnih oblikah eko ­ nomskega sodelovanja, finančnih aranžmajih in tehnični pomoči, hkrati pa jih obvestila, da je lobiranje »povezano z določenimi stroški«. 928 Za Slovenijo in Hrvaško je lobiral tudi vodja lobističnega podjetja Howard Phillips. 929 Politika kongresa in senata se je izražala v številnih resolucijah in razpravah (hearin- gih) v raznih komisijah in odborih. Nekaj vplivnih senatorjev in kongresnikov, tako republikancev kot demo ­ kratov, med njimi zlasti Bob Dole, Don Nickels, Joe Dioguardi, Tom Lantos, Alfonso d’Amato, se je zlasti zavzemalo za rešitev kosovskega vprašanja. Dole in D’Amato sta s skupino senatorjev avgusta 1990 obiskala Kosovo, na osno ­ vi tega je potem nastalo več resolucij, ki so obsojale srbsko nasilje na Koso ­ vu, in tudi zahteve, da mora Kosovo postati neodvisno. Nickels je vložil tudi amandma (sprejet je bil novembra 1990), ki je prepovedoval gospodarsko pomoč Jugoslaviji, dokler ne bo Srbija prenehala kršiti človekovih pravic na Kosovu. Amandma ni začel veljati, ker je zunanji minister Baker uporabil di­ skrecijsko pravico in preprečil izvajanje na osnovi amandmajev sprejetega zakona. Dole je (pod vplivom hrvaškega lobija) zagovarjal tudi neodvisnost Hrvaške. Kongresnik Dennis Eckart iz Ohia je januarja 1991 branil »pogum ­ ni republiki Slovenijo in Hrvaško« in poudarjal, da ZDA ne bodo dovolile uporabe sile proti nedolžnim ljudem. Senator Dennis de Concini je menil, da bi načelo Helsinške deklaracije o nespremenljivosti meja lahko veljalo tudi za notranje meje vjugoslaviji. Kongresnik William Lipinski je bil eden prvih, ki je že 15. julija 1991 zahteval priznanje Slovenije. Takih nastopov je bilo v kongresu in senatu še več. Seveda pa prav tako veliko nasprotovanj. Kon ­ gresnica Helen Delich Bentley je npr. v več ognjevitih nastopih kritizirala Slovenijo in Hrvaško, se zavzemala za enotno Jugoslavijo in branila srbsko politiko. 930 Na odločitve administracije dejavnost senatorjev in kongresnikov ni odlo ­ čilno vplivala, bila pa je kljub temu pomembna (Zimmermann, ki je njihovo vmešavanje v ameriško politiko do Jugoslavije imel za škodljivo, je na posa ­ mezne senatorje in kongresnike skušal vplivati tudi s telefonskimi pogovori in osebnimi srečanji, vendar so le-ti to večinoma zavračali oz. sprejeli nega ­ tivno). V State Departmentu sta jugoslovansko politiko oblikovala predvsem pomočnik zunanjega ministra Lawrence Eagleburger, ki je nekaj časa službo ­ val tudi v Jugoslaviji in je bil član raznih upravnih svetov (v javnosti so mu očitali, da ima vjugoslaviji lastne finančne interese in da jo tudi zato skuša 928 Poročilo o obisku ge. Phyllis Kaminsky v Ljubljani 14.1.1992. Arhiv ministrstva za zunanje zadeve RS. 929 Več o nastopih navedenih in drugih kongresnikov ter senatorjev v: Sabrina P. Ramet, The United States and Slovenia 1990-1992. 950 Prav tam. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 405 obdržati skupaj), in Bushev svetovalec za nacionalno varnost Brent Scowcroft (bivši general, ki je del kariere kot major prav tako preživel v Beogradu kot pomočnik vojaškega atašeja). Zadnja formulacija ameriške administracije o Jugoslaviji - pred prizna ­ njem Slovenije in Hrvaške v ES - je bila, da so ZDA pripravljene sprejeti ka­ kršnokoli rešitev, za katero se bodo na miren način dogovorili jugoslovanski narodi (kar pa je še vedno vsebovalo željo po ohranitvi Jugoslavije, zato so ZDA tudi močno podpirale Carringtonovo konferenco). Sicer pa je ameriška politika do Jugoslavije delovala bolj iz ozadja. Razlo ­ gov za to je bilo več. Osnovni je bil v tem - kot ugotavlja večina analitikov -, da Jugoslavija po koncu bipolarnosti geostrateško ni bila več pomembna, niti ni imela nafte ali drugih pomembnih surovin, ki bi jih bilo treba zavarovati. Drugi je bil v tem, da so se ZDA tedaj soočale s kuvajtsko krizo in pripravljale vojno v zalivu (ameriški diplomati so kasneje neangažiranost v zvezi z Ju ­ goslavijo pojasnjevali s tem, da ni bilo mogoče reševati dveh kriz hkrati). Tretji razlog je bil v tem, da nihče - niti tisti senatorji in kongresniki, ki so podpirali težnje po osamosvojitvi posameznih narodov ali republik - ni bil pripravljen podpreti neposrednega (tudi vojaškega) angažiranja ZDA v Jugoslaviji (do ­ kler ni to v času Clintonove administracije - zaradi vojne v BiH in neuspeha ES pri reševanju krize - postalo ameriško notranjepolitično vprašanje). V začetku krize, ko se je Slovenija osamosvajala, so ZDA z zadovoljstvom spre ­ jele pobudo ES, da skuša rešiti jugoslovansko krizo, navsezadnje je bil to tudi test, kako bo združena Evropa sposobna delovati kot velika sila. 931 Sicer pa so podpirale zlasti tiste evropske države, ki so hotele ohraniti Jugoslavijo v kakršnikoli obliki. Glavni očitek na račun ZDA je bil, da so dale Markoviču oz. vojski zeleno luč za omejeno intervencijo, s katero naj bi preprečil slovensko odcepitev (Bakerjev obisk 21. junija v Beogradu). Tako Baker kot Zimmermann to zani ­ kata, priznavata pa, da tudi ni bilo rdeče luči, ker ZDA niso bile pripravljene na morebitno vojaško intervencijo. Zimmermann piše: »Baker ni niti posredno niti neposredno dal Markoviču ali vojski zelene luči za napad na secesionistični republiki. Toda, je mar pri ­ žgal rdečo luč? Izrecno ne, saj ameriška vlada sploh ni razmišljala, da bi z uporabo sile zaustavila napad Srbije in JLA na Slovenijo in Hrvaško. V tistem trenutku prav tako nihče v kongresu, vsaj kolikor sem o tem seznanjen, ni zagovarjal uporabe ameriške vojaške moči. Baker pa je vseeno zapustil moč ­ no politično sporočilo. Predsedniku vlade Markoviču je preroško dejal: ’Upo ­ rabo sile bodo izkoristili tisti, ki želijo razbiti Jugoslavijo. S tem bi bila v večini mednarodne skupnosti izgubljena podpora Jugoslaviji. Nobenega načina ne vidim, s katerim bi Sloveniji preprečili prevzem nadzora nad mejami. Morda se vam zdi logično, da morate za preprečitev tega uporabiti vojsko, toda s 931 Baker, The Politics of Diplomacy, str. 636, 637. 406 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve tem boste povzročili eksplozijo. ’«932 Bakerjev svetovalec Robert B. Zoellick (ki ga sicer takrat v Beogradu ni bilo) je Viktorju Meireju izjavil, da je Baker tedaj srbski strani tudi pojasnil, da se bodo ZDA, če bodo pred izbiro med de­ mokracijo in celovitostjo, odločile za demokracijo. 933 Vendar o tem v javnosti ni bilo govora, javno je Baker pritiskal, naj Slovenija in Hrvaška počakata z odcepitvijo. Markovič in JLA sta stališče ZDA razumela kot tiho soglasje z intervencijo, kar se je navsezadnje skladalo z ocenami, ki jih je imela vojska iz raznih virov že od novembra 1990 (od časa ocene CIE, da bo Jugoslavija razpadla), namreč da Zahod ob morebitni uvedbi izrednega stanja ne bo reagiral. Še decembra 1991, ko je bila ES že na tem, da prizna Slovenijo in Hrvaško, ZDA na diplomatsko priznanje niso bile pripravljene (so pa bile pripravljene reševati praktična vprašanja v zvezi z njenim razpadanjem). Januarja 1992 pa je Bob Dole med razpravo v senatu na tipično ameriški način - s prispodobo iz otroške igre - slikovito povedal, da je z Jugoslavijo konec. 934 Tudi State Department je tedaj Slovenijo (po oceni Ernesta Petriča) že videl kot rešeno vprašanje, vendar priznanje po njegovi oceni ne bi prispevalo k rešitvi celotne krize, osamilo bi Hrvaško in druge protimiloševičevske sile in okrepilo agresivnost. Namen State Departmenta je bil, da prizna novo, dogo ­ vorjeno stanje na območju Jugoslavije »v paketu« (k čemur naj bi pripeljala Carringtonova konferenca). ZDA so imele precej pomislekov proti Hrvaški (zlasti zaradi njene nedemokratičnosti in odnosa do srbske manjšine), vendar so se jo zaradi domače javnosti bale pustiti na cedilu, zato se jim je zdelo najbolje počakati, skupaj z njo pa naj počaka tudi Slovenija. Niso tudi želele prevelikega konflikta s Srbijo, ki je bila (v nasprotju s Hrvaško) njihova za­ veznica v obeh svetovnih vojnah in naj bi bila po njihovi oceni, dolgoročno gledano, med pomembnejšimi dejavniki na Balkanu (to je izviralo tudi iz optimistične ocene, da bo Miloševič najkasneje čez pet let »politično mrtev«). Vojaško se (še) niso želele angažirati, ker bi lahko en korak potegnil za sabo drugega in tretjega (tako kot v Vietnamu in še kje). Kljub temu pa se je ameriška politika do Slovenije od decembra 1991 na ­ prej, sicer »postopoma in zelo počasi, vendar zanesljivo«, spreminjala v po ­ zitivni smeri. ZDA priznanja Slovenije in Hrvaške sicer - kot je menil Petrič - ne bodo spodbujale, vendar tudi vse manj nasprotujejo nameram drugih držav, da bi to storile. Slovenija bi zato morala z ZDA predvsem normalno komunicirati, pokazati sposobnost demokratične, za življenje sposobne, ure ­ jene in na tržni ekonomiji temelječe države, ki je pripravljena gledati bolj v prihodnost kot v preteklost in ki je pripravljena živeti v miru s sosedi ter kot 932 Zimmermann, Izvor pogube, str. 135. 933 Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija, str. 304. 934 Yugoslavia is like humpty-dumpty - all the king ’s horses and all the king ’s men are just not going to put it together again (citirano po: Sabrina P. Ramet, The United States and Slovenia 1990-1992). Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 407 enakopraven partner vstopati ’v integracije. Kratkoročno pa bi morala biti zlasti konstruktivna na konferenci v Haagu in dati prispevek »pri naporih za ohladitev juhe, ki srno jo (tako žal še vedno mislijo) pomagali zakuhati«. 935 V političnih, diplomatskih pa tudi znanstvenih krogih večinoma velja pre ­ pričanje, da razpada Jugoslavije niso povzročili zunanji dejavniki, pač pa no ­ tranje napetosti. Vendar naj bi bile po nekaterih ocenah reakcije vpletenih držav na razpad - v pričakovanju novih zavezništev in nove geopolitične kar ­ te na Balkanu - podobne oz. podobno zmotne kot pred letom 1918 ali 1941. Slovenija in Hrvaška naj bi tako spadali v interesno sfero Nemčije in Avstrije, z določenimi odstopanji tudi Italije in Madžarske, Srbija se je naslanjala na stare zaveznike Francijo in Rusijo, na regionalni ravni pa imela podporo Grči ­ je in Romunije, reafirmirala se je nekdanja vloga Turčije zaradi napetosti v Makedoniji in na Kosovu ter vojne v »vmesni« BiH ipd.936 Ali take primerjave vzdržijo, bodo pokazali prihodnji odnosi v ES. Zagotovo zgodovinskih odno ­ sov ni mogoče kar izbrisati. Vendar je bil na drugi strani konflikt »interesnih sfer« v zvezi z Jugoslavijo znotraj dvanajsterice zgolj političen, na ravni med­ sebojnega prepričevanja, in podrejen skupnemu evropskemu cilju združeva ­ nja, kjer je vsakdo moral popustiti (tudi Nemčija). In odvijal se je v bistveno drugačnih geostrateških razmerah kot leta 1918 ali 1941. Za Slovenijo sta mednarodno priznanje in sprejem v mednarodne organi ­ zacije pomenila konec osamosvojitvenih procesov. Ne glede na vso kritiko in dvome sta slovenski narod in slovenska politika pokazala dovolj volje, od ­ ločnosti in sposobnosti za organizacijo, da sta lahko izkoristila zgodovinsko priložnost in izpeljala zapozneli proces vzpostavitve lastne države. Do uresni ­ čitve je prišlo bistveno prej, kot je bilo realno pričakovati. Agonija nerešenega ali na pol rešenega jugoslovanskega vprašanja, v katerem bi bila Slovenija mednarodno še naprej del Jugoslavije ali pa bi bila kot mednarodni subjekt priznana le deloma (na posameznih področjih) oziroma le od posameznih držav, bi se lahko vlekla leta ali celo desetletja. Za gospodarski in siceršnji razvoj bi bilo to za slovensko družbo usodno civilizacijsko nazadovanje, saj bi se neskladje z razvitimi državami še povečalo (kot se je npr. v Srbiji), na ­ mesto da bi se zmanjševalo, to pa bi za sabo potegnilo vrsto socialnih, demo ­ grafskih, psiholoških in drugih posledic. K mednarodnemu uspehu je veliko prispevala mlada slovenska diploma ­ cija, ki so jo poleg neugodnih zunanjepolitičnih okoliščin precej - a na srečo ne odločilno - ovirale tudi notranje strankarske zdrahe, rivalstvo, neizživete ambicije, večtirnost zunanje politike in navsezadnje nacionalna zagretost ter naivna pričakovanja nekaterih politikov in poslancev. Vendar vsa slovenska prizadevanja ne bi nič pomagala, če ne bi bilo drugih dejavnikov, na katere Slovenija ni imela nobenega vpliva. ES je imela toliko interesa in volje, da je 935 Kratka ocena politike ZDA do Republike Slovenije, Ernest Petrič, vodja predstavniškega urada RS v Washingtonu, 9. 12. 1991. Arhiv predsednika RS. 936 Rupnik, Désintégration yougoslave, str. 117. 408 Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve v dogajanje posegla še dovolj zgodaj in dovolj intenzivno (v nasprotju s kas­ nejšim dogajanjem na ozemlju bivše Jugoslavije), jugoslovanski pritisk je bil dovolj velik, da je združil slovensko politiko, a spet ne tolikšen, da bi jo (npr. ob morebitnem ponovnem uničujočem napadu JLA) razdelil, Srbija pa zain ­ teresirana, da Slovenija odide iz Jugoslavije. Notranje razmere v ES so bile enkratne in neponovljive (predsednikovanje Nemčije ES in njena priprav ­ ljenost jeseni 1991, da se izpostavi za priznanje Slovenije in Hrvaške), ZDA ravno prav nezainteresirane in obremenjene z zalivsko vojno, da niso še pravi čas na silo zakrpale Jugoslavije, mehanizem OZN, ki je bil osamosvajanju nenaklonjen, pa preveč okoren, da bi pravi čas posegel v dogajanje. Mednarodni vidik slovenske osamosvojitve 409 Iyü I 1. april fYül 4. maj Iyü I 7. junij rvEÌ 14. avgust rsvl 4. november — 1981 — l~ŽE~l 1. januar fYül 11. marec IŽEl 10. maj 1~VE~1 17. september PveI 13. december Podpis dolgoročnega sporazuma o sodelovanju med EGS in SFRJ. Odpravljene ali omiljene so bile carine za 70 % industrijskih izdelkov iz Jugoslavije in spreje ­ te delne olajšave za kmetijske pridelke. Smrt predsednika SFRJ Josipa Broza Tita. Umrl je v ljubljanskem Kliničnem centru. Njegovega pogreba v Beogradu se je udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, med njimi številni predsedniki držav, vlad, strank in druge ugledne osebnosti. S Titovo smrtjo se je vjugo ­ slaviji končalo obdobje t. i. titoizma, specifične (samo ­ upravne) socialistične ureditve. Uvedba stabilizacijskih ukrepov v Jugoslaviji. Vlada je devalvirala dinar za 30 % in zamrznila cene ter s tem priznala, da je država v hudi gospodarski krizi, ki so jo dotlej zaradi Titove bolezni prikrivali. Stavka poljskih delavcev, ki so zasedli ladjedelnico v Gdansku. Zmaga konservativca Ronalda Reagana na predsed ­ niških volitvah v ZDA. Včlanjenje Grčije v EGS. Začetek demonstracij na Kosovu. Demonstracije so se pod geslom Kosovo - republika! razširile tudi na druga kosovska mesta. Posredovala je JLA, predsed ­ stvi SFRJ in ZKJ sta demonstracije ocenili kot »kontra ­ revolucijo« in 2. aprila sprejeli sklep »o razglasitvi kri ­ znih razmer na Kosovu«, nato pa odločitev o uvedbi izrednih razmer na območju občine Priština. Izvolitev socialista Fran^oisa Mitterranda za francos ­ kega predsednika. Ustanovitev sindikata Solidarnost na Poljskem. Na njem so zahtevali referendum o nezaupnici vladi. Komuni ­ stično vodstvo je to štelo za nastanek opozicijske stran ­ ke, sindikalnega voditelja Lecha Walesa so zaprli, v spo ­ padih s policijo in vojsko pa je bilo več ljudi ubitih. Uvedba izrednih razmer na Poljskem. Ukazal jih je ge­ neral Wojciech Jaruzelski zaradi protikomunističnih nemirov, ki jih je organiziral opozicijski sindikat Soli ­ darnost, in zaradi bojazni pred morebitno interven ­ cijo SZ, tako kot se je zgodilo 1956 na Madžarskem in 1968 na Češkoslovaškem. (Ukinjene so bile 21. ju ­ lija 1983.) 412 — 1982 --------- fYul 26.-29. junij mn avgust Ize I 4. oktober Išlo ] 23.-24. oktober IveI 10. november 12. kongres ZKJ. Kongres ni sprejel pobud za omeji ­ tev pristojnosti republiških organizacij ZK, sprejel pa je sklep o ustanovitvi komisije, ki naj bi napisala Kri ­ tično analizo funkcioniranja političnega sistema. (De­ lovati je začela 1983 pod vodstvom Josipa Vrhovca, delo je končala 1985. Njeni pisci so vzrok za jugo ­ slovansko krizo videli v deformacijah sistema, ne pa v samem sistemu, ki naj bi ostal tak, kot je bil zapisan v ustavi iz 1974.) Na kongresu so se začeli javni kon ­ flikti v vodstvu ZKJ. Objava dokumenta Začetne osnove dolgoročnega programa ekonomske stabilizacije. Izdelala ga je 1981 ustanovljena komisija ok. 300 politikov in znanstve ­ nikov pod vodstvom Sergeja Kraigherja, tedanjega predsednika predsedstva SFRJ, ki je menila, da teme ­ ljev jugoslovanskega sistema ni treba spreminjati. Zmaga CDU na volitvah v ZRN. Novo vlado je sestavil krščanski demokrat Helmut Kohl. (Kancler je ostal kar l6 let, do septembra 1989, in je odločilno prispe ­ val k združitvi Nemčije.) Kongres ZSMS v Novem mestu. Podprl je mirovna, ekološka, feministična in druga gibanja civilne dru ­ žbe ter jim dal možnost, da delujejo v okviru mladin ­ ske organizacije. Smrt Leonida Brežnjeva, dolgoletnega sovjetskega par ­ tijskega in državnega voditelja (nasledil je 1964 odstav ­ ljenega Nikito Hruščova). Uvedel je kolektivno vod ­ stvo in izvajal politiko tekmovanja z ZDA za prevlado na svetu. Nasledil ga je Jurij Andropov, nekdanji dol ­ goletni vodja sovjetske obveščevalne službe (KGB). — 1983 ------- 1~ze ~1 9. junij IŠLOi 11. avgust Išlo ] 13. oktober Zmaga konservativcev na volitvah v Veliki Britaniji. Predsednica vlade je drugič postala Margaret Thatcher. Objava članka Cirila Zlobca (in nato Janeza Menarta 1. septembra) s kritiko t. i. skupnih programskih je ­ der. S tem se je začel protest slovenskih pisateljev pro ­ ti poenotenju vzgoje in izobraževanja v državi. Ustanovitev Gledališča Sester Scipion Našice. Bilo je del alternativne kulture mladih, imenovane Neue slo ­ wenische Kunst (NSK), ki je temeljila na kolektivizmu. Združenih je bilo več umetnostnih področij, poleg 413 gledališča tudi rockovska skupina Laibach (Trbovlje 1980) in likovna skupina Irwin. — 1984 ----------- IYU 8.-18. FEBRUAR lvt:l 9- februar ZE17.-26.JUNIJ SV 6.NOVEMBER ----- 1985 ------------ SLO 9.IN 10. JANUAR VE 11.MAREC VE 11.APRIL YU 18.-20. APRIL SV19.-21. november ZE 3. december 14. zimske olimpijske igre v Sarajevu. Smrt sovjetskega partijskega in državnega voditelja Jurija Andropova. Nasledil ga je Konstantin Černenko. Druge neposredne volitve v Evropski parlament. Druga zmaga Ronalda Reagana na predsedniških vo ­ litvah v ZDA. Odmevna javna tribuna Slovenski narod in slovenska kultura v Cankarjevem domu v Ljubljani. Organiziralo jo je DSP. Smrt sovjetskega partijskega in državnega voditelja Konstantina Černenka. Nasledil ga je Mihail Gorbačov. Smrt albanskega državnega in partijskega voditelja Enverja Hoxha. Na stalinističen način je vladal v Alba­ niji od 1956, sprva v povezavi s SZ, nato s Kitajsko, na koncu pa v popolni osamitvi države. Z njegovo smrt ­ jo se je v Albaniji postopoma in previdno začel pro ­ ces destalinizacije. 9. kongres Zveze književnikov Jugoslavije v Novem Sadu. V razpravi o kulturni enotnosti Jugoslavije so se sprli. (Zveza je v naslednjih letih zašla v krizo in 1990, ko so iz nje izstopili slovenski pisatelji, razpadla.) Srečanje Mihaila Gorbačova in Ronalda Reagana v Že­ nevi. To je bilo od 1979 prvo srečanje predsednikov velesil, govorila sta o atomskem razoroževanju. S sre ­ čanjem se je začela končevati hladna vojna. Podpis Rimske pogodbe. Članice ES ter Portugalska in Španija so se dogovorile, da bodo do 1992 odpra ­ vile notranje meje in zagotovile enoten evropski trg s prostim pretokom ljudi, kapitala in blaga. — 1986---------------------------------------- SLO17.-19. april 10. kongres ZKS v Ljubljani. Vodstvo ZKS je prevzela reformistična struja pod vodstvom Milana Kučana. VE 26.APRl Eksplozija v jedrski elektrarni Černobil v Ukrajini. 28 ljudi je umrlo, več kot 200 jih je moralo na zdravljenje v bolnišnico. (Za posledicami sevanja je v naslednjih le­ tih zbolelo več tisoč ljudi, mnogi med njimi so umrli.) 414 fŽFI 8. junij fYÜl 25.-28. junij Pvtjì 24. september fšvl 12. oktober rvE~l 19- december — 1987 ------- — rvEl januar [šlo ] 18. februar [sloI 16. marec [sloI april-maj PveI 6.-8. junij Fyü I 3. september Zmaga nekdanjega predsednika OZN Kurta Waldhei- ma na avstrijskih predsedniških volitvah. Zaradi raz ­ kritja njegove dejavnosti v nemškem Wermachtu med drugo svetovno vojno na Balkanu (tudi v Jugoslaviji) je izvolitev v tujini naletela na ostre reakcije. 13. kongres ZKJ. Na njem so delegati iz JLA kritizirali napade na JLA in zahtevali, naj vojska prevzame vode ­ nje države, ker ZKJ in druge družbenopolitične sile tega niso zmožne storiti. Objava delov Memoranduma SANU v časopisu Večer ­ nje novosti v Beogradu. Srečanje Gorbačova in Reagana v Reykjaviku na Islan ­ diji. Predsednika sta govorila o razoroževanju obeh velesil, vendar sestanek ni bil uspešen. Konec konfinacije svetovno znanega sovjetskega disi ­ denta Andreja Saharova. (Od 1980 je živel v pregnan ­ stvu v sibirskem mestu Gorki.) Začetek reforme, »perestrojke«, v SZ pod vodstvom Mihaila Gorbačova. (Za reformo je bila najprej zna ­ čilna »glasnost«, to je možnost, da ljudje javno pove ­ do, kaj mislijo, sledil je neuspešen poskus gospodar ­ ske reforme, ki je zelo poslabšal življenjski standard, zaradi česar je postal Gorbačov močno nepriljubljen.) Izid 57. številke Nove revije s prispevki za slovenski nacionalni program. Javna tribuna DSP v Cankarjevem domu v Ljubljani o amandmajih k zvezni ustavi. Z njo se je začela obli ­ kovati ustavna alternativa, ki je združevala razna dru ­ štva in organizacije. Afera zaradi plakata za dan mladosti (Titov rojstni dan). Slovenska skupina Novi kolektivizem je za pre ­ dlogo plakata vzela nacistični plakat Richarda Kleina. Demonstracije mladih v Berlinu. Zahtevali so poruši ­ tev Berlinskega zidu. Začele so se v vzhodnem Berli ­ nu v času, ko je na zahodni strani potekal pop kon ­ cert Davida Bowieja (6. junija). Vzhodnoevropska policija je demonstrante razgnala. Smrtonosni streli v paračinski vojašnici. Albanski vo ­ jak Aziz Kelmendi je z brzostrelko ubil štiri vojake in nato še sebe. 415 Že 7.SEPTEMBER YU 23. SEPTEMBER SV 8.-10. december VE 10. december SLO. 15.DECEMBER — 1988 — YU 7.JANUAR VE 17. januar SLO FEBRUAR YU 14.-18. marec YU 25.marec SV 14. april ZE 10. maj SLO 12.maj YU sredina maja Obisk predsednika NDR Ericha Honeckerja v ZRN. To je bil prvi državniški obisk kakega vzhodnonem ­ škega voditelja v Zahodni Nemčiji. 8. seja CK ZK Srbije v Beogradu. Bila je zaključno deja ­ nje v spopadu dveh frakcij, ki se je začel maja. Seja je bila začetek Miloševičevega pohoda na oblast v Srbiji. Srečanje Mihaila Gorbačova in Ronalda Reagana v Washingtonu. Podpisala sta dogovor o razoroževanju. Odstop dolgoletnega voditelja češkoslovaške komuni ­ stične partije Gustava Husaka. Ustanovitev prvega neodvisnega sindikata v Litostro ­ ju v Ljubljani. Ustanovil ga je France Tomšič. Odločitev za spremembo srbske ustave. (S sprejetjem amandmajev je srbska skupščina potem zavlačevala, saj je Srbiji, potem ko je Miloševič konec istega leta z mitingi dosegel zamenjavo političnih vodstev v obeh pokrajinah - in tudi v Črni gori -, staro stanje ustre ­ zalo, ker je v federaciji lahko nastopala s tremi gla­ sovi.) Demonstracije proti komunističnemu režimu v vzhod ­ nem Berlinu. V njih je sodelovala skupina ok. 120 pri ­ padnikov raznih gibanj in organizacij za mir in člove ­ kove pravice, ki je za proteste izkoristila tradicionalno proslavo ob obletnici uboja komunističnih voditeljev Rose Luxemburg in Karla Liebknechta. Ustanovitev komisije DSP za pripravo gradiva nove slovenske ustave (t. i. pisateljske ustave). Obisk Mihaila Gorbačova v Jugoslaviji. Med drugim je bil tudi v Sloveniji in jo označil za »socialistični la­ boratorij«. Seja vojaškega sveta v Beogradu. Politični liberalizaciji v Sloveniji je pripisal protirevolucionaren značaj in sklenil, da bo ukrepal. Začetek umika 115000 sovjetskih vojakov iz Afganista ­ na. (Zadnji vojak je državo zapustil 15. februarja 1989-) Druga izvolitev Fran^oisa Mitterranda za francoskega predsednika. Ustanovitev Slovenske kmečke zveze (v okviru SZDL) in Zveze slovenske kmečke mladine (v okviru ZSMS). Uvedba t. i. majskega paketa ekonomskih ukrepov. Vlada Branka Mikuliča jih je bila prisiljena sprejeti 416 rvÈI 25. maj Išlo ] 31. maj Uvi 1. junij [ŠL01 3. junij rvEl 27. junij rvEl 3. julij fYÜl 9. julij IŠLOl 18.-27. julij [SLÖ1 4. oktober [yu I 17. oktober pod pritiskom Mednarodnega denarnega sklada. V jugoslovansko gospodarstvo so bili uvedeni nekateri tržni mehanizmi. Zamrznitev plač je povzročila neza ­ dovoljstvo in proteste delavcev, ukrepi so v naslednjih mesecih propadli. Odstop voditelja madžarske KP in države Janosa Ra­ darja. Od 1956, ko so sile Varšavskega pakta interveni ­ rale na Madžarskem, je bil vodilni madžarski politik. Dopustil je specifično, mehkejšo inačico komunizma, ki je na gospodarskem področju omogočala več za­ sebne pobude, vendar je bil tesno povezan s SZ. Aretacija Janeza Janše. Srečanje Mihaila Gorbačova in Ronalda Reagana v Mo ­ skvi. Ratificirala sta sporazum o razoroževanju raket srednjega dosega. Ustanovitev Odbora za varstvo pravic Janeza Janše. Nastal je na pobudo Igorja Bavčarja. Kmalu se je pre ­ imenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic. (De­ loval do aprila 1990.) Množične demonstracije v Bukarešti. Ok. 50 000 ljudi je protestiralo proti manjšinski politiki romunskega voditelja Nicolaeja Ceau§escuja, ki je hotel porušiti ok. 15000 romunskih vasi (vključno z naselji romun ­ skih Madžarov in Nemcev) in zgraditi velikanski kme- tijsko-industrijski kompleks. Konferenca sovjetske KP o reformah v Moskvi. Ok. 500 delegatov je po ostrih polemikah podprlo kom ­ promisno usmeritev, ki jo je predlagal Mihail Gorba ­ čov. Miting v podporo enotni Srbiji v Novem Sadu. Z njim se je začela t. i. protibirokratska revolucija - rušenje političnih vodstev, ki so nasprotovala ideji o združitvi vseh ozemelj, kjer žive Srbi, v eno državo. Proces proti četverici pred vojaškim sodiščem v Lju ­ bljani. Ivan Borštner je bil obsojen na štiri leta, Janez Janša in Franci Zavrl na leto in pol, David Tasič pa na pet mesecev zapora. Ustanovitev Sveta za varstvo človekovih pravic pri RK SZDL. 17. seja CK ZKJ v Beogradu. Na glasovanju o zaupnici predsedstvu CK ZKJ edino srbski predstavnik ni do ­ bil podpore. To je bilo označeno za »neprincipialno koalicijo« proti Srbiji. 417 fSVl 5. november Zmaga konservativnega politika Georgea Busha na predsedniških volitvah v ZDA. Frol 30. december Odstop zvezne vlade pod vodstvom Branka Mikuliča. V zgodovini socialistične Jugoslavije se je kaj takega zgodilo prvič. — 1989 — fŠLOl 11. januar PvÉÌ 15. januar mn 19. januar mn 4. februar [šlo ] 16. februar mn 27. februar Išlo I 27. februar fYin 28. februar fŠLOl 3. marec Ustanovitev Slovenske demokratične zveze. Množična manifestacija v Pragi na kraju, kjer se je 16. januarja 1969 v protest proti vojaški intervenciji sil Varšavskega pakta zažgal češki študent Jan Palach. (Protesti in demonstracije so se nadaljevali tudi v na ­ slednjih tednih, opozicija je zahtevala izpustitev za­ prtega pisatelja in disidenta Vaclava Havla - izpustili so ga 13. maja -, v peticiji s podpisi več kot 1000 jav ­ nih osebnosti pa, naj se oblast začne z njo pogajati.) Izvolitev zvezne vlade pod vodstvom Anteja Marko ­ viča. Stavka albanskih rudarjev v rudniku Trepča. Vzrok je bila napovedana sprememba srbske ustave, s katero bi bil ukinjen avtonomni položaj Kosova in Vojvodi ­ ne. (Rudarji so ostali v jami do konca februarja.) Ustanovitev Socialdemokratske zveze. Uvedba izrednih razmer na Kosovu. Razglasilo jih je predsedstvo SFRJ in s tem prisililo rudarje v Trepči, da so prekinili stavko. (Izredne razmere so bile uki ­ njene 12. julija.) Množično zborovanje z naslovom Za mir in sožitje ter proti uvedbi izrednih razmer na Kosovu v Cankar ­ jevem domu v Ljubljani. Organizirale so ga različne uradne in opozicijske organizacije. V nekaterih govo ­ rih so bila zaznavna tudi razmišljanja, da bi Slovenija lahko zapustila skupno državo. Študentske demonstracije pred skupščino SFRJ v Beo ­ gradu. Organizirala jih je srbska politika kot odgovor na zborovanje v Cankarjevem domu. Ok. 5000 študen ­ tom se je čez dan pridružilo več tisoč delavcev. Mno ­ žica je zahtevala aretacijo albanskega komunističnega voditelja Azema Vllasija. (Miloševič je obljubil aretaci ­ je albanskih voditeljev, kar se je nato res zgodilo. Pro ­ ti Sloveniji je Srbija uvedla gospodarsko vojno.) Začetek delovanja Koordinacijskega odbora organiza ­ torjev zbora v Cankarjevem domu. V njem so pred- 418 l~VEl 26. marec mn 28. marec Išlo I 2. april m 5. april (ve 2. maj fŠLOl 8. maj rsvl 4. junij stavniki opozicije in družbenopolitičnih organizacij skušali oblikovati politični program. (Ker niso našli skupnega jezika, sta nastala dva programa: Majniška deklaracija 1989 in Temeljna listina Slovenije.) Parlamentarne volitve v SZ. Volivci so prvič po 70 le­ tih lahko izbirali med več kandidati. V Moskvi je vodja mestne partijske organizacije in zagovornik reform Boris Jelcin dobil skoraj 90% glasov. Sprejem amandmajev k srbski ustavi. S tem je bila od ­ pravljena avtonomija Kosova in Vojvodine. Neposredne volitve za člana predsedstva SFRJ. Izvo ­ ljen je bil Janez Drnovšek, ki je premagal uradnega kandidata Marka Bulca. (Slovenska skupščina ga je 14. aprila tudi uradno razglasila za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije, 15. maja je po utečenem vrstnem redu postal predsednik predsedstva.) Začetek okrogle mize na Poljskem. Rezultat pogajanj med opozicijo in oblastjo je bila pogodba, ki je dolo ­ čila, da bodo prve volitve za poslance v senatu po ­ vsem svobodne, za poslance v sejmu pa je oblast do ­ volila svobodne volitve za 35% mest. Tudi delovanje sindikata Solidarnost je bilo spet dovoljeno. Odprtje Madžarske proti zahodu. Vojaki so začeli od ­ stranjevati bodečo žico, alarmne sisteme in druge ovi ­ re na 350km dolgi meji med Madžarsko in Avstrijo. Ukrep je bil posledica reformne politike na Madžar ­ skem po Kädärjevem odstopu. (Ograja je bila v celoti odstranjena do začetka 1990, kar je povzročilo mno ­ žičen beg iz Madžarske in drugih vzhodnoevropskih držav na Zahod.) Protestno zborovanje zaradi odhoda Janeza Janše na prestajanje kazni. Na zborovanju je bila prebrana tudi Majniška deklaracija 1989. Krvava zadušitev mirnih demonstracij v Pekingu. Voj ­ ska je na 100000-glavo množico (večinoma študen ­ tov), ki se je na Trgu nebeškega miru zbirala od sredi ­ ne aprila in zahtevala spoštovanje človekovih pravic, demokratizacijo ter gospodarske reforme, krenila s tanki. Po neuradnih podatkih je bilo ubitih ok. 3600 ljudi, po uradnih pa 300. (Po zatrtju upora so zaprli ok. 120000 ljudi, 34 jih je bilo usmrčenih. Ravnanje ki­ tajskih oblasti je izzvalo množične proteste po svetu.) 419 rvn 4. in 18. junij ISLOl 11. junij IveI 16. junij IŠLOI 22. junij Iyu I 28.junij IŠLOi 22. september 1yu I 26.september IŠLOi 27. september IveI 7. in 8. oktober rvE~| 8. oktober rvEi 18. oktober Prve večstrankarske volitve na Poljskem. Solidarnost je v senatu dobila 99 sedežev od 100 možnih, v sej ­ mu pa (po dogovoru z okrogle mize) vseh 160 se­ dežev, za katere so bile možne svobodne volitve. S podporo manjših strank je član Solidarnosti Tadeusz Mazowiecki postal prvi nekomunistični predsednik vlade. V 24-članski vladi so bili tudi štirje komunisti ­ čni ministri. Ustanovitev stranke Zeleni Slovenije. Rehabilitacija Imreja Nagya na Madžarskem. Bil je predsednik vlade v času madžarske revolucije in upo ­ ra proti SZ 1956, usmrčen 1958. Žalne slovesnosti ob rehabilitaciji v Budimpešti se je udeležilo ok. 300000 ljudi. Objava Temeljne listine Slovenije. Svečana proslava na Kosovu ob 600-letnici kosovske bitke. Udeležil se je je ves jugoslovanski državni vrh, vključno z novoizvoljenim predsednikom zveznega predsedstva Janezom Drnovškom. Glavni govornik, predsednik predsedstva SR Srbije Slobodan Miloše ­ vič, je napovedal možnost oboroženih spopadov v Jugoslaviji. Ustanovitev Okrogle mize pri RK SZDL. Nasledila je Koordinacijski odbor organizatorjev zbora v Cankar ­ jevem domu. V njenem okviru naj bi se predstavniki oblasti in opozicije po poljskem vzoru dogovorili za izvedbo večstrankarskih volitev. (Novembra je raz ­ padla.) Izredna seja CK ZKJ v Beogradu. Preprečila naj bi spre ­ jetje amandmajev k slovenski ustavi. Kljub pritisku slo ­ venski člani zveznega CK niso popustili, češ da so dol ­ žni upoštevati interese lastnega naroda. Sprejem ustavnih amandmajev v slovenski skupščini. Okrepila se je suverenost republike, črtano je bilo tudi določilo o vodilni vlogi ZKS, s čimer je bil omo ­ gočen formalni nastanek drugih političnih strank. Obisk Mihaila Gorbačova v NDR. Prebivalci so ga na ­ vdušeno pozdravili, začele so se množične demon ­ stracije v Leipzigu in Berlinu z zahtevami po demo ­ kraciji. Preimenovanje madžarske KP v socialistično stranko. Odstop vzhodnonemškega voditelja Ericha Hone- ckerja. NDR je vodil od 1971. 420 PveI 23. oktober fVEl 9-november fYÜl 17. november PveI 24. november [ŠLOi 27. november fŽEl 28. november [sloI 1. december fšvl 2. december fVEl 10. december fYÜl 18. december Preimenovanje Madžarske iz »ljudske republike« v »re ­ publiko«. Odprtje meje med NDR in ZRN. Odločitev o tem je pod pritiskom množic sprejelo vzhodnonemško vod ­ stvo. (Mejo je v naslednjih dneh prestopilo nekaj mi ­ lijonov ljudi. Ljudje so najprej zasedli, nato pa po ­ stopoma začeli rušiti Berlinski zid, ki je bil skoraj tri desetletja simbol razdeljene Evrope. Na Zahod je prek njega prebegnilo 41000 ljudi, 80 jih je bilo pri tem ubitih. Zadnja žrtev, 22-leten mladenič, je padla 6. februarja 1989.) Predsedstvo SFRJ je sprejelo predlog ustavnih spre ­ memb, po katerem naj bi se Jugoslavija preoblikovala v moderno federacijo. Slovenija je predlog zavrnila. Množične demonstracije v Pragi. Zaradi njih je odsto ­ pilo celotno vodstvo češkoslovaške KP. Ustanovitev predvolilne koalicije Demos. Ustanovile so jo Slovenska demokratična zveza, Socialdemokrat ­ ska zveza Slovenije, Slovenski krščanski demokrati, Kmečka zveza Slovenije. (Kasneje so se pridružili še Zeleni Slovenije, Liberalna stranka in Sivi panterji.) Objava načrta o združitvi Nemčij. Načrt, ki je obsegal deset točk, je objavil kancler Helmut Kohl. Po zdru ­ žitvi naj bi Nemčija do skupnih volitev delovala kot nekakšna konfederacija. »Miting resnice« v Ljubljani. Napovedalo ga je Zdru ­ ženje za vrnitev Srbov in Črnogorcev na Kosovo (Bo- žur) za obletnico nastanka Kraljevine SHS. Z vlaki in avtobusi naj bi nanj prišli Srbi iz vse Jugoslavije. Slo ­ venske oblasti so miting prepovedale in pripravile stroge varnostne ukrepe. Zbralo se je le nekaj ljudi, večinoma v Ljubljani živečih Srbov. Srečanje Georgea Busha in Mihaila Gorbačova na Mal­ ti. Podprla sta demokratične procese v Evropi. Bush je SZ in vzhodnoevropskim državam ponudil gospo ­ darsko pomoč. Prve večstrankarske volitve po 1948 na Češkoslova ­ škem. Zmagal je Državljanski forum, koalicija strank in skupin pod vodstvom Vaclava Havla. Predstavitev programa gospodarskih reform. Premier Ante Markovič je v zvezni skupščini predstavil pro ­ gram reform (cilj reformnih ukrepov, ki so začeli ve ­ ljati 1. januarja 199