'r-
novomeški mladinski časopis 1, letnik I., cena 1 tolar
fe:
... mladost, nad zemljo širno se dvigni in upri oko v človeštva gmoto neizmerno, prešini z žarno ga močjol...
i -'"V ,	'
(odlomek iz pesmi Adama Mickiewicza: Oda na mladost)
Pozdrav!
»Naredi kar moreš s tistim kar imaš tam kjer;

v katerem si Novomeščani po dol$ ■obetamo klub - pravi klub, leto, ki bafTs Hnenju Cvička, Leona Štuklja, Rock Otočca, * j nove Gimnazije in drugih nebesnih znamenj, je vredn£>začeti, kot se »šika« - z nflpfcJ Mškim gasopisom.
-../ je največji kapital, trgovina ž Biacijami je dandanes najoS^j^^L
Posredovanje informacij pa je ne le velik vpliv na okolje in donosen posel, temveč tud odgovornost za tistega, ki mu je dano poleg sebe videti druge ljudi kot duhovna, kulturn etična in socialna bitja. Informacija lahko človeka obsoja, »zbanalizira«, »zmanipulira« a’ »poneumi«, lahko pa ga dvigne, sili k razmišljanju, ga nasmeji in mu razširi obzorja. Slednjemu je tudi namenjen ta časopis.
Društvo novomeških študentov želi s svojimi dejavnostmi ponuditi mlademu človeku možnost ustvarjalnega vključevanja v svoje okolje. V bistvu se trudimo, da nam mladim ni dolgčas, da smo vsi srečni. Tako časopis ustvarja svež prostor za delo vsem mladim piscem, ki želijo komentirati, predlagati, kritizirati in obveščati, fotografom - tako reportažnim kot umetniSkim, oblikovalcem - grafičnim in likovnim, ter nenazadnje tudi pesnikom in popotnikom.
Nazadnje lahko s ponosom rečemo, da si je novomeška mladina sama naredila časopis, po svoji meri in okusu, takšnega, kot si zasluži.
Marko Zajc,
predsednik Društva novomeških študentov
PRVI KORAK NA NOVI POTI
So poti, ki nas vodijo skozi življenje. Mnoge od njih smo že prehodili, veliko pa jih še pričakuje naše korake. Vsaka pot je izziv, priložnost in pričakovanje nečesa novega in prav takšna je tudi tale, ki jo začenjamo z današnjim dnem.
Pred vami je novi časopis, ki je luč sveta ugledal v letu, ko tiskani medij praznuje okroglo obletnico svojega obstoja. Pred 360. leti je namreč zemeljska obla dobila prvi tiskani časopis, medij, ki je vse od tedaj prispeval levji delež k informiranosti in izobraževanju ljudi, in nedvomno na svoj način pripomogel k izboljšanju kvalitete življenja. Naš namen ni nič drugačen. Želimo, da pričujoči časopis postane del dolenjskega medijskega prostora, medij, ki bo, kot pravi naše poslanstvo, poglede, mnenja in izkušnje mladih posredoval okolici in na ta način sooblikoval družbeni prostor in javno mnenje.
Smo aktivni del okolja, v katerem živimo in z mladostnim optimizmom zremo v njegovo prihodnost. S skupnimi močmi se bomo trudi virus optimizma, ki ima nasprotni učinek od vseh drugih virusov, razširiti med ljudi', ki z njim še niso okuženi.
PERSPEKTIVE IN PASTI MLADINSKEGA KLUBA
Razmišlianie o letnih časih novomeške kulture
Leto 1920: Skupina mladih umetnikov in intelektualcev sproži akcijo, ki dobi ime »novomeška pomlad«. Anton Podbevšek, Miran Jarc, Božidar Jakac, Zdenko*Skalicky, Marij Kogoj in še mnogi novomeški gimnazijci se (z tJlagoslovom slikarja Riharda Jakopiča ter mladega kritika Josipa Vidmarja) spustijo v pustolovščino duha - organizirajo vrsto kulturnih prireditev (literarne in glasbene večere, likovno razstavo), ki s svojo avantgardnostjo pretresejo novomeški, do neke mere pa ves slovenski prostor. Zaradi notranje razcepljenosti in zunanjega nerazumevanja skupina razpade, kljub temu pa pusti za seboj vsaj na Dolenjskem globoke sledove.
Leto 1990: Skupina zagnancev z novomeške Gimnazije na notranjem dvorišču lastne ustanove priredi prvi Gimnazijski večer -glasbene, literarne in dramske zmožnosti gimnazijcev se znajdejo na javni preizkušnji. To je ognjeni krst za nekatere glasbenike, začetek plodnih sodelovanj, prvo javno razgaljenje nekaterih, ki jih eksistencialna skušnja sili' k poetičnemu preoblikovanju sveta, začetek svojevrstne humoristične dejavnosti, ki danes s svojimi nadaljevanji medijski podobi mesta že vtiskuje svojevrsten pečat... Prireditev žal ostane brez epiloga - že naslednje leto v mnogih urah zanesenjaškega dela pripravljen drugi Gimnazijski večer z izboljšanim programskim konceptom zaradi neugodnih vremenskih okoliščin klavrno odpade. Pomanjkanje volje ob slabih pogojih, generacijske menjave ter škandalozna gradnja neokusnega gimnazijskega atrija na mestu dvorišča v naslednjih letih - vsi ti dejavniki idejo gimnazijskih večerov , dokončno pokopljejo.
Paralele so možne: mnogi znaki kažejo, da je duh novomeške pomladi, skrit nekje v globinah mesta, vendarle preživel. Vseskozi latentno prisoten od tedaj gotovo usmerja in navdihuje generacije mladih, ki jim v tem svetu ni vse jasno in vse prav ter zato iščejo izhod v ustvarjalnosti. Čeprav moramo danes priznati, da je novomeška pomlad bila nekaj izjemnega-Jakac, Jarc, Kogoj (ki sicer ni Novomeščan, pa tudi član pomladnega gibanja je le pogojno) in deloma Podbevšek danes sodijo malone med kanonične slovenske umetnike - in da na estetski ravni od tedaj nimamo ničesar primerljivega, pa kljub temu kulturno življenje nikdar ni zamrlo. V slovenskem merilu odmevnih dogajanj sicer ni bilo veliko - v zadnjih letih kvečjemu dejavnost gledališke skupine t.i. novomeških artistov, ki pa ne zadošča kriteriju spontane kolektivne akcije in se zdi prej eksperimentalno samopotrjevanje voditelja - se pa vseeno periodično pojavljajo generacije, ki jim ni čisto vseeno, kaj in kako se okrog njih dogaja.
Temu prispevku nikakor ne gre za to, da bi z domoljubno ihto in posledično zamegljenim pogledom poveličeval kake dogodke. Vsem mora biti jasno, da se v Novem mestu na kulturnem (besedo mislim predvsem v zvezi z umetnostjo) področju že dolgo ne dogaja nič prelomnega. Raven večine prireditev, izvzemši gostovanja priznanih umetnikov, je dejansko nizka, če jih ocenjujemo z resnejšimi kriteriji. Od nekdanjih sodelavcev gimnazijskega večera bi jih danes ob ponovnem pogledu gotovo večina zardela - ne glede izvirnosti ne glede ravni izvedbe ni mogoče reči, da se je tam dogajalo kaj novega ali kvalitetnega. Eno priznanje pa takim prireditvam vseeno gre: za mladostni entuzijazem si zaslužijo odlikovanje. »Kvaliteta«' pri mladinski kulturni dejavnosti ni vedno bistvena, mnogo pomembneje je, da nekaj brbota, vre - nič ni namreč slabše od niča, mrtvila. Še pomembneje je, da gre za spontano dejavnost, ki izvira iz resnične ustvarjalne
potrebe. In ravno mlada generacija je nosilec poleta, navdušenja, ki lahko v določenih okoliščinah bogato obrodi, kar nam zgodovina vendarle potrjuje. Konec koncev tudi novomeška pomlad ni nasula le suhega zlata - šlo je za široko duhovno valovanje, v katerem so se prekalili in izkazati najboljši.
Novomeško kulturno dogajanje se zdi danes raztreščeno na mnoge skupine in združenja, ki delujejo na več različnih lokacijah. Vse te lokacije imajo predvsem eno skupno lastnost: niso niti ustrezne niti ne ustvarjajo povezanosti med mladimi. Tako se že vrsto let pojavlja potreba po nekem prostoru, ki bi načrtno skušal odigrati vlogo povezovanja in postopoma postati center mladinskega kulturnega dogajanja. Novomeški gimnazijci, ki so že dve leti obsojeni na šolanje v nemogočih okoliščinah, tudi v prostem času nimajo pravih možnosti za kakršnokoli udejstvovanje -kvečjemu za pitje piva in ples v diskotekah. Upanje, da bo bolje, pa se budi ob pogledu na kompleks doma JLA. Že leta 1992 ga je izpraznila zloglasna armada ob odhodu iz osamosvojene Slovenije. Šest let pozneje ostaja del njegovih kapacitet neizkoriščen. Ob strani pustimo vprašanje, kako je sploh mogoče in kdo je odgovoren, da ostajajo veliki prostori v središču mesta celih šest let nerabljeni. V tem trenutku se raje vprašajmo, na kakšen način bi ti prostori - gre za približno 400 m2 - mladim lahko koristili in kako bi bilo treba politiko teh prostorov voditi. To se moramo vprašati: edino z jasnim konceptom in dolgoročno vizijo je namreč mogoče utemeljiti, zakaj naj te prostore v roke dobijo mladi, ne pa recimo prodajalci tekstila, zastopniki ipd., ki bi občini lajšali življenje s plačevanjem najemnine.
Toda ali sploh so taki »mladi«, ki so pripravljeni prevzeti odgovornost in radost soustvarjanja kulturne podobe mesta? V tem trenutku so to kvečjemu člani Društva novomeških študentov, ki pod svojim okriljem že nekaj let združuje največ različnih projektov, poleg tega pa razpolaga z dohodki lastnega študentskega servisa. Ker je bilo društvo pred nedavnim na podlagi strogih meril potrjeno kot ekskluzivni nosilec obštudijskih dejavnosti tudi s strani države, lahko poleg lastnih sredstev namensko usmerja še del dohodkov ostalih (privatnih) servisov - finančno podpira predvsem koncerte, športno dejavnost in razne umetnostne prireditve, pa tudi druga področja. Toda ali je pravično, da se za prostore (v imenu vseh) poteguje samo ena skupina? Vsaj v tem trenutku se zdi DNŠ edina sila, ki lahko deluje združujoče in kaj koristnega naredi. Predvsem zaradi širokih programskih zastavkov, njihovega uspešnega izvajanja in, kar je najpomembnejše, demokratične notranje organizacije, se društvo kaže kot daleč najbolj legitimen zastopnik vseh dijakov in študentov v mestu. Treba bi bilo paziti le, da ne bi prišlo do hegemonije in onemogočanja ostalih kulturnih združenj, ki bi bila za prostore zainteresirana - priložnost morajo res dobiti vsi. Možna vloga DNŠ se kaže pretežno kot povezovanje, koordinacija in pomoč pri financiranju raznorodnih projektov. Prostori pa so ob tem seveda nujno potrebni - mladi bi končno dobili bazo, kjer bi lahko udejanjali svoje zamisli.
Temeljno vprašanje, ki mora biti postavljeno na začetku takega projekta, se glasi: Ali bodo klubski prostori res povezali udejstvovanje vseh mladih in ob ustrezni programski zasnovi dvignili kvaliteto, pa tudi popularnost in kvantiteto kulturnih dogodkov v Novem mestu? Odgovor na to vprašanje ni samoumevni da. Gre za več dejavnikov, ki jih ne bi smeli prezreti. Kaj bi taki prostori ob enotni organizaciji in smotrnem
konceptu lahko prinesli? Ključnš točka je formiranje večnamenskega prostora, ki bo lahko služil različnim dejavnostim: gre za koncerte vseh vrst glasbe, literarne večere, razstave likovnih in fotografskih del, delavnice, tematske večere z diapozitivi ali filmskimi projekcijami, predavanja in okrogle mize o različnih temah, 'morda tudi manjše gledališke predstave... skratka za vse, kar bo v danih okoliščinah mogoče. Predvsem je pomembno, da ima možnost vsakdo, ki je pripravljen delati. Seveda ne gre za ustvarjanje iz niča - mnoge dejavnosti v Novem mestu že potekajo. Vendar se zdi, da je ravno težava z ustreznimi prostorskimi rešitvami ključni zaviralni moment. Če bi tako zasnovan klub res polno.zaživel, ni povsem naivno pričakovati, da bi čez čas prišlo do napredka tudi na tistih področjih, ki so trenutno omrtvela.
Ob katerih pogojih pa lahko klub res zaživi? Ker gre za mlade, je predvsem pomembno, da ne postane nekakšna formalizirana kopija kulturne institucije, temveč mora biti sproščeno shajališče, center duševne energije in poleta -y njem se mora vsak čim bolje počutiti. Moja vizija je taka: klubsko, kavarniško, malce kabaretno vzdušje, kjer se ob kavi, soku ali kozarcu piva zbirajo mladi tudi takrat, ko ni koncertov ali drugih prireditev. Seveda se lahko takoj vzdigne nekdo, ki bo nasprotoval takemu konceptu - češ, kakšen je to kulturni klub, kjer točijo alkoholne pijače, dobili bomo le še en nov lokal ipd. Toda osebno sem prepričan, da je to edini način, ki bo preprečil samevanje in v končni fazi zamiranje kluba. Gre za to, da se mladim ponudi alternativen način preživljanja prostega časa, tudi večerov ob koncu tedna. Poleg tega pa obstaja za tak - barski - koncept še en argument. Dejavnost DNŠ se je začela z organizacijo koncertov v piceriji Tratnik. Kljub temu, da je prostor pretežno neustrezen, so koncerti večinoma dobro obiskani. Toda pobrane vstopnine običajno ne zadoščajo za pokritje stroškov - honorarje glasbenim skupinam pogosto plačuje DNŠ iz sredstev, nabranih preko servisa. Če pa bi študentje imeli svoj prostor in nadzirali točenje pijač, bi namesto privatnim rokam ves izkupiček od prodaje pijač pripadel študentom. V končni fazi to pomeni, da bi z dodatnim dohodkom lahko ponudbo kluba še popestrili, denimo s koncerti kvalitetnejših, manj znanih ali manj komercialnih skupin, razstavami priznanih umetnikov ipd.
Tu pa se odpira drugi sklop vprašanj, ki je še pomembnejši. Gre namreč za problem programskega krmarjenja: večno in nerešljivo vprašanje razmerja med populizmom in hermetizmom se zdi podobno neprestani plovbi med Scilo in Karibdo. V postmodernem-času je problem še bolj pereč - kredibilnost za vrednostno izrekanje o kateremkoli umetnostnem pojavu se nekako razblinja. Vse bolj se kaže, da je vsak izbor sam po sebi subjektiven, taka pa je kvečjemu lahko tudi njegova vsakokratna utemeljitev. Tudi moje mnenje se noče vsiljevati kot zavezujoče - menim pa, da je v programski zasnovi vendarle treba potegniti zasilne ločnice med dvema nivojema, kadar je to le mogoče. Brezkompromisno in z maksimalnimi sredstvi je treba podpreti izvirno ustvarjalno dejavnost novomeških mladih na vseh umetnostnih področjih. Ne le pčdpirati obstoječe, ustvarjati je treba tudi pogoje za spočenjanje novega, česar morda še nimamo - tako bi morda oživili kako mrtvo točko, na primer gledališče. Na drugi ravni pa je treba poskrbeti, da se bo ta še surova in neizbrušena kreativnost napajala z vrhunskimi zgledi tudi v domačem mestu. Tako se zdi nujno, da se na področju gostovanj, umetniškega »uvažanja«, izvede diferenciacija med tistim, kar je zgolj popularno, in tistim, kar zadošča ostrejšim umetniškim
kriterijem. Prvo je nujno potrebno za socialno življenje in popularnost kluba. Drugo pa je sposobno prispevati k dvigovanju kulturne izobrazbe in ravni mladine, s tem pa celega mesta - kar se ponuja kot možen poglavitni smoter kluba. Temu ustrezna mora biti tudi distribucija sredstev: popularen rok koncert bi se v načelu moral izplačati brez velikih finančnih injekcij, sploh če prištejemo še zapitek. Osnovna naravnanost kluba pa bi morala iti v smeri tiste druge veje ter prvo jemati bolj kot dodaten finančni vir. Ravno ta druga veja pri DNŠ še ni dosegla posebno visoke ravni, eden vzrokov za to pa je, vsaj upam tako, pomanjkanje ustreznega centra.
Diferenciacije v tem pogledu se morda zdijo anahronistične, a kaj nam ostane v nasprotnem primeru? Logika trga, zakon ponudbe in povpraševanja, nam seveda ponuja »trdno« in enoumno rešitev. Tu ni prostora in opravičila za nerentabilne projekte, projekte, ki ne prinašajo kapitalskih donosov. Toda ali je v tej logiki klub kot tak sploh še upravičen, še raje - upravičljiv?
Ravno tu se na načelni ravni postavlja past mladinskemu klubu: uspešnost zgolj pri organiziranju rokerskih ipd. žurov ne prenese resnega miselnega pretresa. Če ni kakovostne nadgradnje, podprte z zadostno teoretično utemeljitvijo in refleksivnim momentom, pravzaprav ni razloga, da bi mladi klub dobili. Zato je popolnoma jasno, da odgovorno krmarjenje ne bo lahka naloga. Toda poskusiti je vredno. In prav mogoče je, da za nami in ob nas še vedno lebdi duh novomeške pomladi - nemara isti duh, ki je gnal Atence, da so dobesedno razsipali državno bogastvo pri gradnji Akropole in njenih veličastnih templjev. Tudi naše mesto ima nekaj, s čimer se lahko pohvali - to pa sta ravno evropska kgltura in zgodovina. In to nas loči od Neevrope, to je razlog, da lahko od našega, v svetovnih merilih tako majhnega, mesta vedno nekaj pričakujemo. Ničesar pa ne moremo pričakovati od utilitarne logike divjega kapitalizma - še posebej,'če se kani vtihotapiti tudi med študente.
Zato bodo novomeški svetniki 29. 1. 1998, ko se bodo odločali o dodeljevanju prostorov v domu JLA, pravzaprav glasovali o dveh možnih perspektivah, dveh temeljno različnih načinih razmišljanja. Morda se tega niti sami ne bodo zavedali, morda se bo zadeva po nepotrebnem spolitizirala. In če bi bojna sreča pripadla ortodoksnemu utilitarizmu, predlagam za prihodnost mesta sledečo sijajno potezo -edinstven projekt, ki bo enkrat za vselej opravil s konservativnim nostalgizmom: razširimo Novi trg čez kapiteljski grič vse do kandijskega mosta, spodaj pa zgradimo garaže v treh 'etažah - tako bomo sijajno rešili prostorske in parkirne težave v mestu ter se hkrati rešili starih podrtij. Z njimi so itak samo težave.
Marijan Dovič
pojasnilo:
Članek je bil napisan v začetku januarja z namenom dodatno osvetliti problematiko mladinskih prostorov v Novem mestu. Naj bi izšel v Dolenjskem listu še pred sejo mestnega sveta 29. 1. 1997, ko so svetniki odločali o prostorih. Članek preprosto ni bil objavljen, brez kakršne koli obrazložitve. Kasneje so se pri časopisu opravičili, češ da tako dolgih prispevkov nimajo navade objavljati, saj jih ljudje menda ne berejo. Kljub vsemu, pravzaprav zaradi vsega, sem ob dolgoročno neugodnem izidu glasovanja svetnikov sklenil članek objaviti v novem študentskem časopisu -nespremenjen, kot je bil namenjen za Dolenjski list.
PROBLEM KLUBA SO SVETNIKI LDS-ZLSD-SLS-SNS PRELOŽILI ZA NEDOLOČEN ČAS
Vida Čadonič-Špelič Janez Mežan Ivan Žura Franci Bačar Jožicq Barbo-Hrastar Leopold Kolenc Dušan P&pež.
Želimir Šribar Gregor Vodnik Jože Borse Jože Perše Neža Primc
m '&5G'
Poročilo s seje novomeških svetnikov
V četrtek, 29.1.1998, je bila v vijolični dvorani novomeške Občine seja mestnega sveta, na katerem so se pod tretjo točko dnevnega reda odločali o usodi prostorov v KC Janez Trdina. Izhodiščno stanje je sledeče: prostori so nedotaknjeni že skoraj 5 let, so nedograjeni, brez vodovodnih, električnih in drugih inštalacij, brez prezidov, vhoda... Od osamosvojitve pa do teh dni ni bilo nobene javne pobude za konkretno urejanje teh prostorov in reševanje mladinske problematike nasploh. Investicija v višini 15-20 mio SIT je potrebna samo za dograditev in opremo prostorov, vendar jih občina doslej še ni rezervirala v proračupu, zato je pobudnik (DNŠ) v treh letih skupaj s sponzorji že pripravil ta sredstva, katera smo pripravljeni vložiti v te prostore, če jih občina dodeli DNŠ-ju. Potemtakem bi 'bil klub zgrajen v enem letu.
DNŠ želi priti do prostorov po regularni poti. Izpeljali smo pogovore s skoraj vsemi poslanskimi skupinami, upoštevali njihova mnenja, v lokalnih mediji smo obveščali javnost o razvoju dogodkov, pripravili tiskovno konferenco v bodočih mladinskih prostorih, izdelali smo obsežno poročilo vseh mladinskih projektov, pripravili mladinski program za leto 98 te pred samo sejo organiziralo ogled omenjenih prostorov.
Točko je začel predsednik DNŠ-ja Marko Zajc z uvodnim nagovorom. V burni razpravi, ki je trajala skoraj dve uri in pol, je. vsak svetnik začel s približno istimi besedami: “Sem eden izmed pobudnikov...”,"Skrajni čas je.^da rešimo mladinsko vprašanje...”, “ DNŠ je edinstvena organizacija...”. Toda nekateri so v nadaljevanju zahtevali predhodno izdelavo mestne mladinske politike, dolgoročno razvojno vizijo, previdnost in odgovornost, razne dokumente, možne nove inštitucionalne ureditve, poročila o delovanju KC in ostalih mladinskih interesnih skupinah, ipd. Sliši se lepo, pomeni pa nič drugega kot odlašanje in sprenevedanje. Klub odličnim govorom in jasnim replikam vodje poslovanja DNŠ Gregorja Macedonija je bistvo problema ob močnih političnih interesih žal začelo bledeti.
Sledilo je glasovanje o predlogu DNŠ-ja, ki ga je dodatno razširila še Komisija za družbene dejavnosti, po katerem se prostore dodeli DNŠ-ju, zadolžuje mestno upravo, da izdela podrobno
pogodbo o obveznostih obeh strani, zavezuje, da se prostore ne sme prodajati ali dajati v najem drugim, nadalje obvezuje,-da imajo dostop do teh prostorov vse mladinske organizacije v Novem mestu ter nazadnje, da se prostori vrnejo Mestni občini, če bi prišlo do kršenja pogodbe ali prenehanja delovanja. Takrat pa se zgodi nepričakovana politična ukana. Svetnik Anton Škerlj predlaga, da se predlog razseka na podskelepe in vsak podsklep sprejema posamič. Sprejet je bil prvi odstavek predloga, da se “prostori dodelijo DNŠ-ju" saj “proti” mladini ni nihče, ni bil pa sprejet drugi stavek, ki pojasnjuje, kdo bo pogodbo pripravil. In politični blok LDS-ZLSD-SLS-SNS naloži Mestni upravi dodatne pogoje pred samim podpisom pogodbe, ki jih je v tem mandatu zelo težko uresničiti. Tako je bil s tem problem prestavljen do takrat, ko bo Mestna občina pogoje izpolnila. Govora je bilo tudi o najemnini, češ da se ne bi zaračunavala dokler se ne poravna z investicijami, kar je pa je bilo v predlagani obliki za DNŠ nesprejemljivo. Nepristranskega opazovalca pri vsem skupaj najbolj pogreje, da se svetniki odločajo kot horda ovac, ne pa kot družba posameznikov. Apel predsednika DNŠ Marka Zajca, naj se vendarle odločijo po lastni presoji, so očitno preslišali. Kaj ima konec koncev rock koncert, likovna razstava ali potopisno predavanje opraviti s strankami in njihovimi podmladki, koalicijami in opozicijami vseh vrst? To v mladinskem klubu nikogar NE BRIGA. To NISO naši problemi!
Koliko svetnike prostori res zanimajo, so pokazali pred sejo. Od 32 povabljenih svetnikov sta se skupnega ogleda prostorov udeležila le dva. Svetniki se svojih dejanj “ne sramujejo", zato lahko objavimo njihova častna dejanja. V prvem stolpcu so tisti svetniki, ki so podprli razširjen predlog DNŠ-ja, v * drugem pa oni, ki so podprli predlog koalicije LDS-ZLSD-SLS-SNS.
Mladini in širši javnosti smo obljubili, da bomo storili vse, da prostorski problem novomeške mladine poskusimo rešiti še letos, zato že iščemo nove rešitve. Vsi, ki želite zvedeti še ostale podrobnosti na to temo, pišite na DNŠ, Prešernov trg 8, 8000 Novo mesto.
DNŠ
Anton Vesel Jožefa Miklič Jožef Pršina Marjan Somrak Marjan Stubler Branko Dular Boris Dular Anton Škerlj Jože Florjančič Darinka Smrke Damjan Bartolj Jože Kukec Ciril Klemenčič Jože Kregar Jože Derganc Štefan David Jadranka* Bartelj Franc Bartelj
Uvodni nagovor na seji mestnega sveta 29.1.98
Spoštovane svetnice in svetniki!
Spoštovan g. župan!
Spoštovani novinarji in drugi obiskovalci!
Najprej se želim zahvaliti tistim poslanskim skupinam - torej skoraj 'vsem - ki so podprle uvrstitev problema mladinskega kluba na dnevni red današnje seje.
Mislim, da smo na DNŠ pripravili kvalitetno gradivo, ki pojasnjuje položaj mladine; lahko ste prebrali tudi argumente in podatke, ki dajejo našemu predlogu vso težo.
Ne zamerite, ker bom moral v naslednjih stavkih večkrat uporabiti besedo EDINI. Odveč je ponavljati, da je DNŠ tista organizacija, ki v Novem mestu lahko edina kandidira za te prostore in jih tudi upravlja v interesu vseh mladinskih'organizacij. Pa vendar:
1.	S pravnega vidika smo edini uradno in s strani države potrjeni nosilec mladinskih obštudijskih dejavnosti na širšem področju Novega mesta. Tako je Mestna občina Novo mesto pri vseh aktivnostih na tem področju dolžna kot sogovornika upoštevati DNŠ, če noče kršiti zakona.
2.	Naš poglavitni argument je to, kar smo že naredili. Vsebinsko smo danes edini, ki izvajamo mladinski obštudijski program na skoraj vseh področjih. In to v meri, ki prestopa meje marginalnosti, če omenim vsaj koncerte in vseslovenske festivale. Delujemo javno, ničesar ne skrivamo in smo odprti za vse. Za razliko od ostalih lahko govorimo predvsem o tem, kar počnemo, ne pa o tem, kar bi ali bomo.
3.	Tudi na področju financiranja smo edini, saj s pomočjo proračunskih sredstev pokrivamo le 15% programa. 70% sredstev zberemo preko Študentskega servisa, 15% programa pa pokrijejo sponzorji. DNŠ tako ponuja finančna sredstva za ureditev prostorov in upravljanje mladinskega centra - s svojim, ne občinskim denarjem - torej s strani dijakov in študentov samih.
4.	DNŠ je tudi edina mladinska civilno-družbena organizacija, ki je popolnoma vodena s strani študentov in dijakov. Članstvo je pogojeno samo s statusom. Prepričani smo, da le taka organizacija lahko nudi možnosti vsem, zato smo povezani tudi z drugimi mladinskimi organizacijami in dijaškimi skupnostmi. Prepričani smo, da morajo programsko zasnovo, izdelavo vizije kluba ter odgovornost vodenja vedno imeti v rokah izključno dijaki in študenti, nikakor pa ne nekakšen občinski mladinski odbor ali inštitucija, ki bi učila mladino, kaj jim mora biti všeč. Veste, mladi morajo nositi tako težo lastnih napak kot lovorike uspeha - in to za vse, kar počno. Šele odgovornost jih dela ustvarjalne in samostojne.
Svetniki in svetnice vseh političnih opcij -veste, da smo tukaj in zdaj kot civilna družba pred politiko v podrejenem položaju. A vendar imate moč in, tako upam, tudi voljo, da skupaj odpremo mladinski center pred iztekom tega leta. Naj še poudarim, da se moramo zavedati posledic odlaganja problema v prihodnost. Ljudska modrost pravi: “Naredi kar moreš s tistim kar imaš tam kjer si". In danes smo tukaj, da rešimo prostorsko stisko mladih. Zato v imenu mladih Novega mesta, ki si zaslužijo kaj boljšega, apeliram na vsakega izmed vas. Ne kot člana te ali one stranke, zavezanega tej ali oni skupini ali dogovoru. Želim, da se vsak od vas odloči sam, po svoji vesti. Mladinski center lahko imamo kmalu, lahko čez dve leti, lahko pa nikdar. Prepričan sem, da se globoko v sebi dobro zavedate odgovornosti, ki jo imamo vsi do prihodnjih generacij. Želim le, da bi se odločili v skladu s to zavestjo.
Hvala
Marko Zajc, predsednik DNŠ
Vprašanje mladine, kaj, kako in kam z njo, se v Novem mestu pojavlja bolj ali manj transparentno vsaj od ukinitve spornega “Krkinega kluba" v osemdesetih letih, kolikor omenjena problematika ni bila aktualna že v prejšnjih desetletjih. Znano in zgodovinsko potrjeno dejstvo je, da se izstopajoče ustvarjalne generacije in posamezniki pojavljajo v valovih in za svoje ustvarjanje in uveljavljanje ne potrebujejo pravzaprav nobene institucionalne organizacijske podlage, saj jim zadostno osnovo za delo pomeni že njihov prekipevajoči talent. Prav tako pa je res, da med temi svetlimi trenutki nekje neopazno životarijo celi navidez naveličani rodovi, brez volje do česarkoli, razen morda do materialne preskrbljenosti ali “prepreskrbljenosti". Skratka, pomanjkanje vsakršnega kulturnega udejstvovanja mladih.
Ideja o mladinskem klubu, ki bi 'omogočal kontinuirano izvajanje mladinske kulture in drugih obštudijskih dejavnosti z ustreznimi prostori za koncerte in razne projektne delavnice, široko in razvejano informacijsko mrežo, z izkušenimi, odgovornimi in zaupanja vrednimi ljudmi ter, kar je najpomembnejše, z zagotovljenim virom financiranja, je stara že kar nekaj let. Bili so že poskusi v tej smeri, vendar se je na koncu vedno zataknilo ali pri denarju, lokaciji ali pri ljudeh.
Z izgradnjo KC Janeza Trdine so sanje nas mladih začele dobivati realne obrise, saj so prostori v spodnji etaži kulturnega centra delno še neizkoriščeni, neurejeni ter neoddani in kot takšni pravzaprav idealni za ureditev dolgo pričakovanega in od vseh možnih oblasti obljubljenega mladinskega kluba in centra.
Pri tako velikih projektih je pač treba položiti karte na mizo. V Novem mestu obstaja sicer več mladinskih interesnih združenj, od raznih srednješolskih organizacij, podmladkov vseh možnih političnih strank, kulturno-umetniških društev ipd. do Društva novomeških študentov. Slednje je, že po definiciji apolitična organizacija, ki združuje zainteresirane študente in dijake novomeške občine, pravzaprav edino, ki je v zadnjih petih letih (od svoje ustanovitve dalje) dejansko delovalo in ogromno storilo na področju mladinske kulture, športa, sociale, izobraževanja, humanitarnih akcij idr. Z uskladitvijo Zakona o skupnosti študentov RS v letu 1997 je DNŠ (udi edini uradno in s strani države potrjeni nosilec obštudijskih dejavnosti na širšem področju Novega mesta, ki se financirajo s strani vseh na tem območju lociranih študentskih servisov.
Društvo novomeških študentov je v tem trenutku torej edina z najvišjega nivoja potrjena organizacija za izvajanje mladinskih obštudijskih dejavnosti na področju Novega mesta, ima zagotovljena finančna sredstva, poseduje 5-letne izkušnje in zagotovlja tudi ustrezne kadre za vodenje bodočega mladinskega kluba.'
Društvo novomeških študentov že nekaj časa posveča veliko pozornosti omenjeni problematiki in je v tem smislu storilo tudi nekaj konkretnih korakov. K sodelovanju, oblikovanju idej, programa, načrtov ipd. bodo vsekakor povabili VSE zgoraj naštete in nenaštete mladinske organizacije, ki delujejo v novomeški občini. Vsakdo, ki bo imel zamisel ali idejo in voljo do njene uresničitve, bo dobrodošel pri oblikovanju klubskega programa. Vendar se je treba zavedati, da mora nad celoto bedeti stabilen, resen in odgovoren koordinator, ki ne bo dopustil nikakršnih nepravilnosti v poslovanju kluba in centra ter bo s svojim imenom zagotavljal legitimnost in pozitivno mnenje javnosti o delovanju kluba. To naj bi bila vloga Društva novomeških študentov.
.Ob tej edinstveni priložnosti se mladi obračamo tudi na vas, bralce Dolenjskega lista, da nas podprete v naših prizadevanjih in tako skupaj storimo, po našem in, upamo, tudi vašem prepričanju, ogromen korak naprej za novomeško in dolenjsko mladino danes, jutri in v prihodnje:
•-
DOLENJSKA
BANKA
Prednosti tekočega računa: uporaba bankomatov mreže	po vsej Sloveniji,
pridobitev avtomatskega limita ob odprtju tekočega računa, uporaba izrednega limita,
pridobitev plačilne kartice Activa ali Activa-Eurocard/Mastercard, razpolaganje s čekovnimi blanketi, trajno pooblastilo banki.
Novost: poslovanje po Internetu
Na straneh Dolenjske banke v omrežju Internet lahko opravljate naslednje storitve:
naročilo čekov,
oddaja zahteve za prekoračitev sredstev na tekočem računu, pregled stanja na tekočem ali žiro računu,
' informativni izračuni.
'	^ Posebna ugodnost!
v
Študentom in dijakom, ki so banki predložili potrdilo o šolanju,
banka ne zaračunava vodenja tekočega računa.
\
Dolenjska banka d.d.
Seidlova cesta 3, 8000 Novo mesto, poštni predal 206 Telefon: 068 316 500, teleks: 35736 dbnmsi, telefaks: 068 321 113 S.IV.PF.T.: DBNMSI2X, http:llwww.db-nm.si
Tomaž Koncilija'
Dolenjski list, 10. januar 1998
Dobrodošli v letir 1998!|
nisi
06.86 l ll^l povsem dobro navadil/a na tole osmico, kaj? Nič se ne obremenjuj, saj bo tako ali tako leto kmalu naokrog in z njim po prišla devetka. Toda večja težava bo nastopila konec prihodnjega leta, ko bomo morali ^kaj»vse štiri številke. Najbolje
a&^se štiri številke. Najt ^d^jle ^Q0Qditi:
Vendar, kaj bi hiteli, vse pride ob svojem času.
Že veš, kaj te čaka v letošnjem letu? Če še nisi, potem je skrajni čas, da prebereš letni horoskop in verjemi mi, da se boš takoj počutil/a bolje. Morda dobro počutje ne bo trajalo vefrkot eno uro ali en dan, toda če smo skromni, je že tudi to nekaj.
Tisti zagreti smo lahko že konec novembra začeli radovedno brskati po svoji prihodnosti... 'Bom končno dobila kakšen vagon denarja in ali bom končno spoznala tistega princa, ki bo mimogrede prijezdil mimo in padel s konja? »...Lahko vas razveselimo z novico, pred vami je zelo srečno leto...« Uau! »...če na pravo priložnost (ljubezen) še čakate, imate tja do poletja precej možnosti, da jo ulovite -privlačile vas bodo ribe in strelci...« Reke so precej onesnažene...nič, kar na morje bom šla...ali pa v gozd...na afriški safari...ali pa kar v najbližjo kasarno, v Bršljin... morda pa me vzamejo v strelsko društvo Trebnje... ob tolikšni izbiri mi gotovo ne uide tale princ. »... pred vami je finančno zelo uspešno leto...« Tega ne bom zmogla sama, kar takoj bom dala oglas na Vaš Kanal: ‘Kupim malo rabljen stroj za štetje denarja...’ Le zdravstvena napoved ni ravno blesteča, sicer vse pa tudi ne more biti. »...vprvih treh mesecih vas bodo pestile zdravstvene težave, toda kasneje boste spet v odlični formi in boste uspešno kljubovali stresom vsakodnevnega življenja...«
Je morda tvoja napoved kaj drugačna od moje? Morda te bodo bolj privlačili kozorogi, levi ali pa celo device in morda se te bo gripa lotila proti koncu leta, toda to je vse isto. Kako resnično boš srečen/ na, zaljubljen/a, bogat/a in zdrav/a, je odvisno samo od tebe. Naj bo napoved še tako slaba (čeprav vem, da ni), imaš moč, da dokažeš, da ni resnična.
Zapomni si naslednje: karkoli želiš, lahko dosežeš, če to resnično hočeš in če si pripravljen/a dovolj dolgo in močno vztrajati pri tem. Moč je v tebi in možnost, da jo uporabiš, prav tako. Torej, ne čakaj, da bo horoskop spremenil tvoje življenje ha bolje. To lahko storiš samo Tl.
Maja
UMETNOST
V branje vam ponujamo knjigo...
EGOIZMA
»Počnem, kar me veseli. V vsem, kar počnem, vidim pozitivno stran.«
Kircher pravi: »Vsi smo egoisti, a le malo jih je, ki znajo to v polni meri izkoristiti. Večina se najraje prilagodi svojemu okolju. Vse bi storili, samo da bi jih drugi imeli radi, jih hvalili in jih upoštevali. Tako se spremene v ubogljive lutke, ki plešejo tako, kot igrajo drugi, in niti ne poskušajo več živeti po svoje.«
Živimo v času, ko je nujno potrebno misliti najprej nase šele nato na druge in ko je bolje, da navadimo druge nase, kot da se neprestano oziramo nanje.
Življenje je boj, rivalstvo. Borimo se, da pridemo na svet, kasneje da se uveljavimo med sovrstniki, da si pridobimo izobrazbo, da postanemo finančno neodvisni, da si izborimo svoj življenjski prostor. Bolj ko bomo verjeli vase, lažje bomo prestopili ovire življenja. Ljudje pa se tako radi zanašamo na druge, drugim verjamemo bolj kot sebi ter se podrejamo močnejšim, bogatejšim. Koliko truda bi bilo potrebno, da vzamemo svoje življenje v svoje roke in se ne zgledujemo več po drugih, ki so po merili družbe najuglednejši. Smo pripravljeni najti svoj egoistični čut? Smo si sposobni izobhkovati svojo vodilno misel, s katero bi ugotovili, kaj bi radi, kaj zmoremo, kako bi uskladili svoje želje in sposobnosti z realnostjo, kako bi sprejeli odločitev, čemu se moramo odpovedati, če hočemo doseči tisto, kar bi radi dosegli? Nihče nas ne more obvarovati pred življenjskimi izkušnjami. Življenje je polno tveganj, ta pa prinašajo zadovoljstvo ali izgubo, s katero se moramo znati spoprijeti. Ste sposobni prenesti, da bi vse svoje prihranke vložili v vrednostne papirje, ki lahko čez noč izgubijo svojo vrednost? Naučimo se življenja s kančkom sebičnosti. Ste pripravljeni stopiti v bitko s seboj? Preberite knjigo Umetnost egoizma . Josefa Kirschnerja in se poskušajte naučiti, kaj vse vam lahko nudi življenje. ■
Zadnjo misel dolgujem Sun Geju, kitajskemu vojskovodji iz šestega stoletja pred Kristusom, ki pravi: »Če poznaš nasprotnika in če poznaš sebe, lahko brez nevarnosti biješ sto bitk. Če poznaš sebe, nasprotnika pa ne, so tvoje možnosti za zmago enake kot za poraz. . Če ne poznaš ne nasprotnika in ne sebe, 1 boš v vsaki bitki premagan.«
Ajd
LETOS BOMO
»PR/^ZNOVALI«
Okrogle obletnice naslednjih dogodkov, ki so eni bolj drugi manj zaznamovali čas, v katerem živimo d#ies.

- Pred 500. le' Ameriko, Vaš Indije,
o^ik
frje Kolumb odkril Južno ;co c^Bama pa priplul do
-	pred 370.let^ Harvey opravil razpravo o kroženju kiM,
-	pred 310.leti je v Lloydovi kavarni v Londonu jačela delovati zavarovalna družba,
-	pred 230.leti je Cook prvič prepotoval
£ll)9
»inq6i0
^rv
Tihi ocear^ red.
awšče z izplakovanjem,
- preg. 220. let^fe Bramah iznašel straf
$ 1
-	pred 210.leti |0 Britanci ustanovili kolonijo v'Avstraliji,
/ *
-	pred 200.leti je Napoleon zasedel Egipt,
< t
-	pred l^rleti je na stari celini prišlo do revolucionarnih gibanj, nastal je program Zedinjena Slovenija, na novi celici pa so v Kaliforniji odkrili zlato,
V
v
-	pred 1 TO^Ieti je Nikola Tesla izdftlal motor na izhnenični tok,
-	pred 100.leti sta zakonca Čurie izolirala
radij, ^ I	**
^ '
-	pred 90.leti je bila ustanovljena • Slovenska filharmonija,
-	pred 80.leti se je končala 1 .s\|kovna vojna, ustaj>ovljena je bila država SHS in mesec kasneje Kraljevina SHS,
-	pred ^leti je Walt Disney predstavil Miki mišRb,_
-	pred 60.leti so|V Ljubljani ustanovili
scgv
Akaderjiijo z^mosti in umetnosti,
-	pred 50.leti je l^il umorjen indijski voditelj ^andhi, v Južnoafriški uniji se začne apartheid istega leta je bila ustanovljena Svitovna zdravstvena organizacija, {
-	pred 40.leti je prišlo do študentskih dergonstracij v mnogih državah, umorjen
on MStn Luther TOnčfin z vesoljsko ladjo Apollo 8 je bil omavljen prvi polet človeške posadke p ™ Lgfti.
)V&
- pred 30.leti je papež postal Janez Pavel
- pred 10.leti pa smo bili priča
mevnemu vojaškemu procesu proti b verici JBTZ.
M.Ž.
Noč trudna molči, nezamudna beži
čez mestni trg luna sanjava.
Vse v mraku
mirno,-	,
na vodnjaku
samo
tih vetrc z vodoj poigrava.	(odlomek iz pesmi Na trgu)
Svoja naj lepša leta je preživel v Novem mestu
Bliža se februar in z njim slovenski kulturni praznik, ki ga obeležujemo ob dnevu smrti Franceta Prešerna. O največjem slovenskem pesniku bo ob omenjenem prazniku tako kot vsako leto tudi letos napisanega in povedanega veliko. Kulturni praznik je dan, ko se . spomnimo tudi drugih slovenskih pesnikov in pisateljev. Vendar vse je težko zajeti v enem dnevu in prav zato jih večinoma poznamo le po imenih, tudi tiste, ki bi morda zaslužili malo več naše pozornosti zaradi dejstva, da so nekoč živeli in ustvarjali v našem kraju.
Eden takšnih je Dragotin Kette, najstarejši iz velike četverice slovenske »moderne«, ki jo z njim sestavljajo še Ivan Cankar, Oton Zupančič in Josip Murna. Med prijatelji je Kette veljal za enega najbolj obetavnih mladih slovenskih pesnikov in primerjali so ga celo s
Foto: Matjaž Mehle. Iz serije razglednic »Novo mesto 96/1-10«.
Life rami klub »Dragotin Kette« Novo mesto
Pregovor pravi, da se sorodne duše vedno najdejo. Pred dobrimi sedmimi leti so se našli. Ljubezen do besedne umetnosti in želja po izpovedovanju sta jih združili.
Začeli so javno nastopati in objavljati svojo poezijo in prozo. Tako se je vse skupaj začelo, danes pa so znani pod imenom Literarno društvo »Dragotin Kette«, ki združuje tako priznane že uveljavljene, kot tudi mlade neuveljavljene literate. Trenutno jih je v društvu prek dvajset.
Društvo si prizadeva razširiti in popestriti kulturno in družabno življenje v našem okolju in dvigniti kvaliteto našega življenja. Daljši litararni večeri, ki so jih poimenovali literarni maratoni, pesniški
Prešernom. Pesnik je bil sicer rojen na Premu pri Ilirski Bistrici, vendar je v Novem mestu preživel najbolj brezskrbno in najbolj plodno obdobje svojega življenja. Tukaj je obiskoval zadnja dva razreda gimnazije in leta 1898 tudi uspešno maturiral.
Obletnice pesnikovega rojstva, letos je minilo 99 let, so se spomnili člani Literarnega društva Dragotin Kette in 19. januarja pripravili enkraten literarni večer. Ta se je pričel na Glavnem trgu ob vodnjaku, ki nosi pesnikovo ime, nadaljeval pa v nekdanji Jakčevi gostilni, v gostišču Breg, kamor je Kette rad zahajal v gimnazijskih letih.
Omenjenega večera so se udeležili tudi člani Literarnega društva Ilirska Bistrica, ki so v počastitev pesnikovega rojstva v svojem kraju pripravili vrsto najrazličnejših prireditev, ki so se odvijale kar ves mesec. Čeprav sem vedela, da zaman, sem se vseeno vprašala: “Ali smo Novomeščani kdaj komu namenili tolikšno pozornost? In ali zares ni nikogar, ki bi si jo zaslužil?”
Maja
večeri in 1. mednarodni literarni maraton, ki se je zgodil konec lanskega novembra, potrjujejo izpolnjevanje zastavljenega poslanstva. Člani društva se tudi redno udeležujejo letnih srečanj mladih pesnikov in pisateljev Slovenije, ki jih pripravlja ZKO Slovenije.
Društvo si prizadeva razviti ustvarjalno ozračje in pomagati mladim pri premagovanju ovir, pri izdajah prvih publikacij. V svoj program so zapisali naslednje nadvse spodbudne misli: »Društvo bo pripomoglo k uveljavljanju mladinske kulture, kot neločljivega dela kulturnega življenja v našem mestu. Predvsem pa želimo, da dolenjska mladina ne bo več stopala plašna in zavrta, pač pa razgledana, vedra in z zaupanjem v svoje sposobnosti.«
Njihovemu prizadevanju se navsezadnje s pričujočim časopisom pridružujemo tudi mi. Za pogumen korak na poti v življenje!
Maja
ELEZNA DOBA NA SLOVENSKEM
TIm Iron Age in Slovsnia lisenzeit in Slownninn L'Age du Far an SlavAnia L'atd dal farra in Slavanin
DOLENJSKI MUZEJ NOVO MESTO / SLOVENIJA / SLOVENIA
28. november 1997 - 30. september 1998 28 November 1997 - 30 September 1998
V našem uredništvu se je znašla pesem brez naslova gimnazijke Katje Plut.
Pesem je iz njene tretje!!! pesniške zbirke Dober tek!, ki je izšla spomladi lanskega leta.
Katja Plut
PLODOVI RODOVITNE ZEMLJE
Ne gre za katerokoli zemljo, temveč za tisto na Kapiteljski njivi, ki je dolga stoletja skrivala bogastvo naših daljnih prednikov.
Doslej so vešče in prizadevne roke iskalcev korenin naše preteklosti raziskale tri četrtipe od skupne površine 22.000 m2. Desetletno arheološko raziskovanje grobov iz časa starejše in mlajše železne dobe je obelodanilo mnoge predmete, ki zgovorno pričajo o
kulturi dolenjskih staroselcev. Grobovi iz časa halštatske družbe, ki je na tem področju živela in ustvarjala od 8. do 4.stoletja pr.n.š., ter predmeti iz grobov mlajše železne dobe, to je iz časa 4. do 1.stoletja pr.n.š., so prostore Dolenjskega muzeja okrasili s številnimi'raznolikimi predmeti.
Obisk muzeja in ogled razstavljenih eksponatov, med katerimi na prvi pogled prevladujejo nakit in posode, obiskovalca ponesejo v čas, ko je življenje potekalo povsem drugače - po zakonih, ki jih je narekovala narava.
M.Ž.
%

/
Mrzli mrak je popokal po šivih in skoz razporek razkril zapaljeno črtico jutra.
Stopila se je prek neba, pokapljala po lampijonih noči in mesta in svojih sanj, jih pogasila in se razvnela vdan.
O sebi je zapisala tole:	^
» Jaz sem Kat a (in hvala BOGU, ker najffej bi mpiiala bit Metoda(H) Mislim pliiiz). Stara"sem pol leta pa osemnajst. Po srcu sem dobra, po horoskopu pa ovca. Tale Dober tek! je moja tretja pesjška zbirka (plosk plosk), prva necenzurirana in totalno avtorski projekt (mene in) mojga lubita.
V bistvu drugega kot izkoriščat ne znam: gospoda Francija Šalija, da mi je napisal oceno - in to tako, da še zdaj ne vem, od kod je moja mama zbrala dnar za podkupnino (... »Mislim, da je bila ta moja pojedina, tega kar si mi pripravila, izvrstna. Tvoj Dober tek se jeaarea zgodil. Užival sem v pesm h; še zla1^ zaradi svežega jezika.«...) - in potem še RQtary Club, da mi je sponzoriral tiskarijo. Nora sem naravno, zato se ne zadevam in ne prilivam.
I
\
\
V
J
OK, in skačem s padalom in morala bi kupit svojega, začet trenirat ih tekmovat (ob tej slovesni priložnosti te tudi vabim na spomladanski tečaj v Aeroklub NM) in za to je treba KES, zastopiš. Torej: ti meni jurja (1000 tolarof), jaz tebi knjigo, jaz sebi padalo. Deal?	*
Moja telefonska je: 321 408, naslov: Prečna 75, Novo mesto (simpatični nekadilci brez otrok, malo rabljeni, lahko priložite tudi sliko), najdeš pa me tudi v 4.g gimnazije.
Že vnaprej hvala in s spoštovanjem in vse to, bok!«
I
Ali tudi ti rad/a poprimeš za pero (ali kemični svinčnik, kakor vam ljubše). Če želite svoje prispevke predstaviti tudi drugim, jih pošljite na naš naslov in poskrbeli bomo, da ugledajo luč sveta...
S
4
v
c
I
Rubrika Ortofoto Pub je namenjena predvsem fotografiji. Če se ukvarjate s fotografijo profesionalno ali amatersko ali pa če vas fotografija samo malce zanima, se boste tu zagotovo ustavili, saj tu boste izvedeli razne fotografske skrivnosti umetnikov, kako izboljšati vaše fotografije pa do razglabljanj o umetniški fotografiji.
Za začetek se vam bom predstavil kot avtor te rubrike in tudi fotograf. Ime mi je Borut Peterlin in večina svojih fotografskih izkušenj sem pridobil med mojim študijem v Pragi na akademiji lepih umetnosti FAMU, tam sem seveda študiral, kaj drugega kot, fotografijo. Veliko sem razstavljal tako v tujini kot tudi v Novem mestu. Največji uspeh, ki sem ga do sedaj dosegel je bila zmaga na natečaju za Fotografijo leta 1997. Zmagal sem z serijo Zombiji, ki sem jo delal dve leti in pol in ta serija je bila moja diplomska naloga. Tokrat bom predstavil nekaj fotografij iz te serije in opisal kako je serija nastala od koncepta, tehnike in končne realizacije.
Vsaka fotografija mora imeti trden koncept, dobra fotografija brez trdnega koncepta je kot hiša brez temeljev in dobra fotografija ki nima dostojne predstavitve je kot čudovita hiša brez strehe.
Torej koncept »Zombijev« je sledeč:
Smo zombiji, ujeti v tej družbi in brez lastne volje. Živimo pod vsiljenimi normami družbe, ki še posebej v velemestu izgublja svojo identiteto in moralne vrednote. 'Celotna serija Zombiji je sestavljena iz dveh delov. V prvem prikazujem naslednje: ljudje smo si fizično blizu a duhovno daleč, odtujeni, omrtvičeni, zaprti vase. Brez volje nas nosi tok časa. V drugem delu nastopa otrok, kot simbol nedolžnosti in čistosti. Že takoj ko pride na svet, se mu brez vprašanj dodeli status in pravila družbe. Močno je dominiran v svetu odraslih, dokler na koncu tudi on ne odraste in s tem postane Zombi.
Seveda koncepta nisem takoj prvi dan napisal in potem dve leti in pol fotografiral. Ko ustvarjam imam seveda nek grob koncept, a ta se s časom brusi in oblikuje, kot kamen v reki, dokler nima idealne oblike. Na začetku so samo čustva in namen umetnosti je obuditi ' čustva.
Nato sledi tehnika. Če sem želel mimoidoče prikazati kot brezčustvene zombije, ki bežijo po ulici sem moral pričarati na fotografiji gibanje. Efekt gibanja sem dosegel, da sem imel dolg osvetlitveni čas, 1/30 sekunde, in ko sem fotografiral »portretiranca« je bila hitrost fotoaparata enaka gibanju človeka, podobno kot športni fotografi fotografirajo avtomobile. Zaradi bližine subjekta sem uporabil širokokotni 24mm objektiv. Širokokotni objektivi od 20 do 35mm imajo tudi to čudovito lastnpst, da ko fotografiraš nekaj ali nekoga mu lahko prideš res blizu in vzpostaviš nekakšen kontakt med subjektpm in gledalcem. Veliko slavnih dokumentarnih fotografov uporablja prav 28mm objektiv. Velika prednost teh objektivov pa je tudi velika globinska ostrina.
Za nepoznavalce: Globinska ostrina je če naprimer izostriš na nek motiv, ki je oddaljen 1 m, bo oster samo ta motiv in nič drugega, to velja predvsem za teleobjektive, medtem, ko pri širokokotnem. bo veliko več ostrega.
Seveda pri globinski ostrini je zelo pomembna tudi zaslonka, če je bolj zaprta, večja je globinska ostrina.
Ko sem fotografiral, mi je film občutljivosti 400ASA dal možnost maksimalno zaprte zaslonke in s tem maksimalne globinske ostrine. Pri 24mm objektivu in zaslonki f:16 je globinska ostrina od enega metra pa do neskončnosti. Tako da sem se lahko popolnoma posvetil izrazom mimoidočih.
To je bistvo moje tehnike, vendar to še ne pomeni da bo vsaka fotografija ostra in tudi dobro zamazana, sploh ne! Da sem dokončal serijo štiridesetih fotografij sem potreboval 135 filmov oziroma blizu pettisoč posnetkov da sem dobil natanko to kar sem hotel. Fotografiranje je lovljenje trenutkov, če vidiš trenutek za dobro fotografijo, je po vsej verjetnosti že prepozno, da bi sprožil zaklop. Zato jaz vedno sprožim zaklop, še preden se sploh kaj zgodi in potem še nekajkrat.
In ko že zaključiš s fotografiranjem, če res spoštuješ svoje delo, ga boš tudi primerno prezentiral. Seveda vse je odvisno za koga. Jaz sem svoje fotografije zvezal v knjigo in jih tudi povečal in vložil v paspartu za razstavo Vendar, tudi iz šeleshamerja ali kartona se naredijo zelo poceni in lepi paspartuji, pa tudi fotografije iz vaših počitnic ni potrebno, da ležijo nekje v škatli, fotoalbumi zelo popestrijo večer.
Če imate kakšno fotografsko vprašanje ali kak izdelek, nam lahko pošljete na naslov uredništva.
Borut Peterlin
dobra stara znanka... rekreacija
<
ge
Q_
<
N
LU
Z
Že davno je za nami mesec september, mesec, ko nas vse povsod spremljajo oglasni panoji in televizijski spoti z vabilom, da odpremo svoja vrata, komu? Gostji z imenom REKREACIJA. Ste odprli svoja vrata? Če ste jih, potem tudi upam, da ste jih pozabili zapreti in da so še vedno na stežaj odprta.
Danes lahko opažamo naraščajočo zavest ljudi o tem, da je zdravje naše največje bogastvo in ena redkih stvari, ki nimajo prave tržne vrednosti. S pravilnim sorazmerjem med telesno aktivnostjo in počitkom, zabavo in delom, hrano in duševno spodbudo, bo naše telo naredilo več, kot bomo od njega zahtevali.
Naš način življenja ima namreč največji vpliv na naše počutje. Razviti svet, v katerega se po načinu življenja lahko prištevamo tudi mi, je na videz očiščen tistega, kar je uničevalo zdravje naših prednjkov - bolezni, podhranjenosti in slabe medicinske oskrbe. Toda to še ne pomeni, da tudi resnično in na pravi način uživamo vse prejete življenjske sadove.
Namen naslednjih dveh strani ni oglaševanje različnih »ponudnikov« telesnih aktivnosti, temveč spodbuditi k razmisleku o tem, kako živimo. Neki mislec z Vzhoda je nekoč dejal: »Vsakdo izmed nas ima tisoč življenj, vendar samo eno je tisto pravo. Morda je ravno tole, ki ga živiš sedaj...«
Maja
PRISLUHNITE JIM, ONE VEDO !
Vsem je skupna vsaj ena značilnost -zavest o tem, da je gibanje vir energije. Ne poznam človeka, ki bi je ne potreboval, saj vsakemu izmed nas vsak nov dan prinese nove izzive, skrbi in težave.
OPOZORILO PRED BRANJEM ! Vse nasvete, ki so jih za vas povedali ljudje, ki vedo, kaj je dobro, lahko uporabite.
Pomen rekreacije
DR. TATJANA GAZVODA
direktorica Zdravstvenega doma Novo mesto
»Človek je narejen za gibanje in ne sedenje! Osnovni problem 20. in 21. stoletja je oz. bo premalo gibanja, predvsem na delovnem mestu. Robotizacija delovnih postopkov je sicer olajšala fizično delo, povečala pa je prisilno držo. In prav prisilna drža hrbtenice in spodnjih okončin (kolen in kolkov) so pripeljale do kroničnih okvar in obrab gibal. Vse te bolezni so v porastu tako v svetu kot tudi pri nas.
Bolezen pomeni bolečino, neprijetne diagnostične postopke in terapije, odsotnost z dela, s tem je povezano zmanjšanje dohodka posameznika, pa tudi celotne družbe. Pri nas se pojavlja problem visoke stopnje invalidnosti, kar pomeni zmanjšanje delovne zmožnosti in na koncu tudi invalidsko upokojitev. Najbolj žalostno je, da je pojav največji v starostni skupini od 35 do 45 let, ko so ljudje na višku življenjskih moči. Vse to je posledica nepravilne drže in premalo gibanja.
Pomen rekreacije je dosti večji, kot se zavedamo. Rekreacija je pomembna tako pri tistih, ki dobro zdravje že imajo, da ga ohranijo, ostali pa naj bi se rekreirali, da ga izboljšajo. Za bolne rekreacija pomeni zmanjšanje subjektivnih težav in kakovostno preživetje. Zato bi se morali gibati vsak dan.
Modeli gibanja so človeku že dani. Kot otrok kobacaš, do osnovne šole so
vzgled starsi, vzgojitelji v vrtcih in okolje samo. Šola ni namenjena le učenju, ampak tudi gibanju. Gibanje za intelektualno delo pomeni izboljšanje pretoka v možganih in sprostitev očesnih mišic. Najbolj neprimerno je sedenje v šoli in nošenje težkih šolskih torb, kar lahko izboljšamo že s pet-minutno telovadbo med poukom in nošenjem nahrbtnika le s tistimi potrebščinami, ki jih otroci v tistem dgevu potrebujejo. Še slabše pa je na delovnih mestih, kjer je veliko statičnih obrehnenitev, npr. sedenje za računalnikom. Kot del delovnega procesa in ne kot razkošje, bi si vsako uro si morali vzeti 5 minut aktivnega odmora..Le tako bodo delavci zdravi dočakali polno delovno dobo. Delavci za tekočim trakom bi morali vsaki dve uri imeti 7 minut aktivnosti ob glasbi, s tem, da se vaje in glasba vsak mesec spremenijo. Rekreacija na delovnih mestih z mikroklimatskimi pogoji (strupi, prah) naj bi potekala izven delovnega mesta, odmori naj bi bili daljši od 20 minut, čas namenjen malici pa skrajšan na 20 minut. Tudi sam delodajalec naj bi od delavca/delavke zahteval, naj se rekreira, ker hoče zdravega človeka!
Potek vadbe
NATAŠA PODKRIŽNIK
absolventka Fakultete za šport in inštruktorica fitnesa in aerobike
»Vadba v fitnes studiu naj bi potekala po programu oz.' zaporedju določenih vaj. Program vadbe naj se začne z obveznim kratkim ogrevanjem, kar pomeni vsaj 5 minut teka, kolesarjenja ali vadbe na steperju. Temu sledi raztezanje, nato pa pridejo na vrsto različne naprave. Pomembno je, da se ljudje pred uporabo različnih naprav poučijo, kako se pravilno dela na posameznih napravah, nato pa se za začetek naredi 10 do 15 ponovitev na vsaki izmed njih. Na koncu vadbe je zopet obvezno raztegovanje, da se izognemo morebitnim bolečinam v mišicah naslednji dan. Za tem je priporočljivo spet 4 do 7 minut vrteti kolo ali teči, da se mišice zopet sprostijo. Takšen je program za rekreativce. Program za športnike ni bistveno drugačen, le obseg, količina in intenziteta vadbe je precej večja in veliko bolj zahtevna.
Prvo osnovno gibanje je hoja! Vsi lahko hodimo, pa še poceni je. Tako gremo peš po stopnicah, v službo, mesto, naravo...Ob tem moram pohvaliti tudi domače ljubimce, ki skrbijo za gibanje svojih lastnikov, pa tudi vse tiste, ki se z nahrbtniki na ramenih odpravijo po naši lepi dolenjski pokrajini «
Pri aerobiki začnemo z aerobnim ogrevanjem, nato naredimo vaje za raztezanje, tem pa sledi koreografija. Aerobni del traja približno pol ure, nato pa preidemo na vaje za moč, ki jih delamo bodisi z elastikami bodisi z utežmi in obsegajo delo za roke, noge, hrbet in trebuh. Na koncu sledi še ohlajanje, sproščanje in raztezanje. Ženske imajo na splošno raje aerobiko, saj se »bojijo«, da bi pri fitnesu dobile preveč mišic. To mišljenje je napačno, saj vse zavisi od programa vadbe. Za moške pa je aerobika preveč »ženska zadeva«, kjer se dela ob glasbi, pomembna je
KAJ NE POVEŠ?!?!
Pogovor s športnico leta ’97

cfo
ritmika, koreografija in poskoki, koordinacija telesa - vse to pa za moške ni preveč privlačno.
Pozitivne strani telesne vadbe vidim v dobrem počutju in pa pomemben je občutek, da nekaj dobrega storiš za svoje telo. Rekreiram se 3 do 4 krat na teden, tako da se dobro počutim in si vedno znova lahko rečem: Tako, zopet sem naredila nekaj zase.'«
Gibanje kot sprostitev	■
BREDA KASTELIC VOVKO
športna pedagoginja ter inštruktorica fitnesa in aerobike
»Športno rekreativna dejavnost naj bi krepila splošno odpornost fn sposobnost posameznih organskih sistemov in delovala kot sprostitev in antistres.
Aerobika pomeni zdrav način življenja, pomeni vadbo, ki vodi do čim boljše pripravljenosti srčno-žilnega, mišičnega in dihalnega sistema. Gre za aerobno gibanje, ki pomeni sposobnost daljšega neprekinjenega opravljanja neke telesne dejavnosti, pri kateri se število srčnih utripov poveča vsaj za 50 odstotkov od vrednosti v mirovanju. Aerobika je vrsta vadbe, ki je popestrena z glasbo in vključuje različne gibe, tako da je dejavnih toliko mišic, kolikor je le možno. V ta namen se uporabljajo tudi različni rekviziti.
Danes se bolj kot kdajkoli govori o zdravem načinu življenja, o skrbi za telesno in duševno kondicijo, o pravilni prehrani in o pomenu gibanja za človekov organizem. Biti »fit« postaja trend in nenazadnje tudi nuja, saj je sodoben način življenja za človeka vse prej kot zdrav. Meni gibanje pomeni življenje, potrebo, dobro počutje in zame brez gibanja ni življenja.«
ŠPORT KREPI UM Rezultati raziskave, opravljene na University of California, navedeno dejstvo potrjujejo. Zatorej, če hočemo ohraniti živahnost uma tudi v poznejših letih, se moramo ukvarjati s športom. O tem nam ni potrebno razglabljati na dolgo in široko. Navedemo lahko le eno ime:
Leon Štukelj. Njegova življenjska energija ne potrebuje razlage...
M.Ž.
STRES NI PRIROJEN !
Čeprav je res, da je neizogiben del človekovega življenja, pa je tudi res, da se z njim ne rodi nihče. Ste že kdaj videli dojenčka, ki trpi za stresom? Vsi stresni odzivi so naučeni za časa življenja. Ker stresu ne moremo uiti, je najbolje, da ga čim prej spoznamo, se nanj pripravimo in se mu čim bolj učinkovito upremo. Nasvet: če ste se naučili na določene dogodke odzivati s stresom, se fega lahko tudi odvadite in odgovorite na bolj pozitiven in ustvarjalen način. Najboljše zdravilo proti stresu je pozitivna energija. Poskusite, resnično deluje!
M.Ž.
HOJA - prijetna in lagodna vadba
Anketa, ki smo jo izvedli med naključnimi vprašanimi, je pokazala, da so sprehodi med vprašanimi najljubša oblika rekreiranja, zato bomo o njej zapisali nekaj vrstic.
Če ste eden izmed tistih, ki jih zaprti prostori ne privlačijo, vam preostane gibanje na prostem. Možnosti je veliko, toda, kot je omenila tudi dr. Gazvodova, je osnovno gibanje hoja. Ta vrsta vadbe ne zahteva posebne priprave, poleg . dobre volje potrebujete le vremenu primerno oblačilo in močno ter udobno> obutev.
Poznavalci trdijo, da je hoja lahko prav tako učinkovita kot tek, le nekoliko dlje traja. Bistveno je, da lahko tudi na ta način izboljšate svojo telesno pripravljenost. Med hojo boste opazili, da postaja vaše dihanje globlje in bolj enakomerno, kajti pljuča spravijo več kisika v telesne celice in presnova se pospeši. Takšna pospešitev traja še nekaj časa potem, ko nehate hoditi: telo porabi več kalorij, da jih spremeni v energijo.
Zdravniki hojo predpisujejo za zdravljenje in preprečevanje osteoporoze, tj. krhkosti kosti zaradi pomanjkanja kalcija, bolezni, ki so ji podvržene predvsem ženske po petdesetem letu starosti. Prav tako pa hojo zdravniki priporočajo vsem, ki imajo težave s sklepi ali pa so si le-te »nakopali« s pretiravanjem pri teku.
M.Ž.
ŠPORT - MOJA ZAPOSLITEV
Če hočeš dandanes uspeti v športu, moraš postati profesionalec. Drugače pač ne gre. Za amaterje v vrhunskem športu ni prostora. Z njimi se nihče resno ne ukvarja in tudi sami se morajo naprezati mnogo bolj, saj so za vse sami. Profesionalci imajo za sabo cel štab zdravnikov, fizioterapevtov, psihologov, svetovalcev za hrano in drugih strokovnjakov. Tudi Jana je profesionalka, le da vsega zgoraj naštetega nima. Pa nič zato, samo da ji, dvajsetletnici, še ni zmanjkalo volje in fanatične zagnanosti, ki jo spremlja od 6. razreda dalje.
Torej, Jana, šport kot tvoja zaposlitev... »Ja, res ga tako vidim, še posebno sedaj, ko sem na treningih vsak dan, dvakrat na teden grem dopoldan v fitnes,
vsako soboto pa imamo tekmo. Imam dejansko popolnoma profesionalen odnos do treningov in tudi naši rezultati so takšni, da brez tega ne gre in se vsemu še bolj posvečam. Dokler imam perpektivo, bom naredila vse, da bom še napredovala, ker edina pot do uspeha je pač ta, da treniraš.«
Kako te tvoja zaposlitev omejuje v vsakdanjem življenju?
»Razen poleti, ko imam julij prost, nimam počitnic. Nobenega zimskega smučanja, za novo leto imam 3 dni prosto, za prvomajske praznike nič... Toda za to sem se zavestno odločila in tako živim od 6.razreda naprej.«
igralke dosegajo svoj maksimum med 25. in 30. letom, če le ni poškodb.«
RS. Pričujoči pogovor je nastal pred izborom Športnik leta '97 in kot verjetno že veste, je bila Jana tudi letos, že drugič zapored, izbrana za najboljšo športnico Dolenjske. Mnogim čestitkam se pridružujemo tudi mi in ji želimo mnogo dobrih tekem in veliko športnega elana.
NASA ANKETA
O pomenu in načinu rekreacije je bilo v prejšnjih prispevkih že veliko povedanega. Kako pa je z našimi someščankami in someščani v resnici, nam bo pokazala pričujoča kratka anketa. V anketo smo vključili 31 predstavnic nežnejšega spola in 23 moških.
ženske
kako pogosto se rekreirajo
nekajkrat na mesec	19,47%
dve uri na teden	3,2%
tri ure na teden	25,8%
več kot tri ure na teden	41,9%
pozimi se ne rekreiram .	3,2%
vrsta rekreacije
tefiis
aerobika
odbojka
gimnastika
plavanje
tek^HI
hoja
joga
drugo


1.8%
15,8%
14%
1,8%
5,3%
17,5%
26,3%
3,5%
14%
moški
Tiiii
Ali ti volje nikoli ne zmanjka?
Ne, to sploh ne! Dokler napredujem, sem v reprezentanci in dokler dosegamo dobre rezultate, imam voljo. Če pa bi enkrat začela stagnirati in če bi me druge prehitele, potem bi me verjetno tudi volja minila. Brez športa si življenja sploh ne znam predstavljati. Res je, da mi gre včasih vse na živce, vendar sploh ne morem pomisliti na to, da ne bi šla na trening ali pa da mi je mučno iti. Grem z velikim užitkom in uživam v tem, da treniram, da imamo tekme, še posebno, ko vidim v Novem mestu polne tribune, to je zame nekaj najlepšega.«
Bi morda, če bi imela priložnost, odšla tekmovat za kak tuj klub?
»Definitivno, če bi dobila tako ponudbo, da bi jo lahko sprejela, bi bila zelo zelo zadovoljna. Tudi v Novem mestu sem zaenkrat povsem zadovoljna, bi pa rada šla kam drugam, da bi malo napredovala. Mislim namreč, da je težko napredovati, saj nimam nikogar, da bi se od njega učila. Časa imam še dovolj, saj ’
kako pogosto se rekreirajo
nekajkrat na mesec 13%
dve uri na teden	4,4%
tri ure na teden	8,7%«
več kot tri ure na teden 65,2%1 pozimi se ne rekreiram 8,7%
vrsta rekreacije tenis
badminton odbojka košarka sguash tek hoja drugo
7%
4,8%
4,8%
28,6%
2,4%
23,8%
14,3%
14,3%
Našim anketirancem pa rekreacija pomeni predvsem način pridobivanja energije, krepitev telesa in vzdrževanje telesne kondicije.
\ i , -
Anketo je pripravila Maja, izvedla Nina, skrbno obdelala pa Mojca.
kratka inventura |
JAzz kHI SLuNU
V galeriji Pri Slonu so minulo leto kar nekajkrat na svoj račun prišli vsi ljubitelji jazz glasbe. Kot kaže lastnik Slona Cveto Šali s svojim glasbenim izborom nikoli ni razočaral goste, saj so vedno znova radi obiskali nov koncert. In kakšnih glasbenih posladkov smo bili deležni? Naj naštejem le nekatere:
CD - NOVO MESTO
Od druge polovice sedemdesetih let do danes je Novo mesto z okolico gotovo eden glavnih slovenskih pop-rock-folk centrov. Že pred letom 1975 so sicer obstajali različni bendi, ki so igrali džezovsko, plesno ali zabavno glasbo (Dizzy combo, Mosguitos, Dehors, Črni tulipani, Eons, Sonce), vendar niso uspeli posneti lastnih skladb, tudi če sojih imeli. Svojevrsten mejnik predstavlja delovanje skupine Rudolfovo, ki je kot prva uspela izdati vinilno ploščo z danes legendarnima skladbama Grem domov in Gorjanska bajka. Za njimi so v osemdesetih zrasle skupine Drevored, Orioni, Pandan, Strip, Županova torta, Bacili, Zdene Kockar, General Lojze, Lost Californians, Peta avenija, Avalon, Puli Spoon, Proteus, Goga bend, God damn blues band in druge, v devetdesetih letih pa še Društvo mrtvih pesnikov, D’Kovači, Mercedes band, Barakuda, Dan D, Copacabana, Coco, The Madžars, Minister Gregor, Stara pravda, The Rings, Wet Bed in druge. Mnoge skupine so ustvarjale lastno avtorsko, glasbo in jo tudi posnele, vendar do izida samostojnih albumov (razen pri nekaterih) ni prišlo. Napol pozabljene nekdaj in še danes odlične skladbe počivajo v radijskih in drugih arhivih na trakovih, ki jih danes v dobi CD-tehnologije vzame v roke le še redko kdo. V DNŠ-ju smo prišli na idejo, da bi novomeško glasbeno produkcijo zadnjih dvajsetih let ovekovečili na kompilacijski zgoščenki, ni pa izključeno, da bo »novomeških« CD-jev več, saj je kvalitetnega materiala dovolj vsaj za tri albume. Namen izdaje omenjenega projekta je predvsem ohraniti dobro glasbo na kvalitetnejšem nosilcu zvoka, seznaniti mlajše rodove z glasbeno ustvarjalnostjo v Novem mestu zadnjih dvajsetih let in širši slovenski javnosti predstaviti potenciale, ki jih nosi v sebi naše mesto ob Krki. Vsi sodelujoči avtorji so se odpovedali honorarjem od prodaje CD-ja, ki bo predvidoma izšel do konca februarja, morebitni dobiček pa bo namenjen notranji glasbeni opremi novega mladinskega kluba v KC Janeza Trdine, za katerega se borimo že toliko let, in sicer za nakup klubskega klavirja ali ozvočenja.
Tomaž Koncilija
Prešernov dan oziroma večer je popestrila sedaj že znana novomeška etno-rock skupina D'Kovači. Skupino sestavljalo sami prekaljeni glasbeni »mački«, ki so dolga leta že prisotni v novomeškem glasbenem življenju.
Številno občinstvo je v začetku marca navdušil Braco Doblekar Kvartet. Odlični glasbeniki- Braco Doblekar, Marko Petrušič, Nikola Matušič in Marjan Loborec- so v prvem delu predstavili • zgoščensko Mir, prijateljstvo, ljubezen, drugi del pa je bil posvečen preigravanju klasičnih jazzovskih skladb. -
Dvakrat so v goste prišli Miha Jazbinšek in njegove legende. Miha Jazbinšek, nekdanji minister za okolje, je dokazal, -da je odličen glasbenik. Njegove izvedbe klasičnih jazzovskih uspešnic so bile polne življenja, s pomočjo svojih legend -Vaška Repinca, Matevža Smrkola, Ivana Prešerna in Marjana Laborca- pa je ustvaril prav posebno ozračje.
Nekajkrat je Slona obiskal tudi najboljši slovenski jazz kitarist Primož Grašič. V novembru se je novomeškemu občinstvu predstavil s svojim triom, katerega člana sta prav tako vrhunska slovenska glsbenika pianist Blaž Jurjevič in bobnar Radko Divjak.
Cveto Šali ljubitelje tovrstne glasbe prav gotovo ne bo pustil na cedilu tudi v letošnjem letu. Zaupajte njegovemu ’ glasbenemu okusu!
M.K.
dfV3-J£VI
PLANICA ’97
V nedeljo 23.marca je avtobusna postaja | Novo mesto je tokrat zaživela prej kot običajno. Ob petih zjutraj je udeležence izleta na pot pospremila »Paligodba« s svojim jutranjim pozdravom. Bilo je veselo, kot že dolgo
velilci
d090dtci
Fotografije: arhiv DNŠ
13	■"
4.aprila so nas obiskali Orleki
Marko Arnuš
Prvič sem si sam opral cunje šele v Jasperju, po skoraj treh tednih štopanja po Kanadi. Ko sem jih s pričakovanjem potegnil ven iz pralnega stroja, sem se kar malo zamislil nad še vedno usranimi cunjami. 'Če bodo imele vse javne pralnice v naslednjih dveh mesecih tako slabe mašine, bo teh nekaj majic in spodnje perilo prevzelo barvo mojega lastnega potu. K... pa čistoča. Navadi se,’ sem si rekel, nakupil zalog za nekaj dni in se odpravil štopat. Kam? Na sever, do konca, do »zadnje meje«.
Na križišču malo ven iz mesteca narodnega parka nisem verjel svojim očem. Tam, na edini cesti, ki na tem delu Kanade povezuje provinci Alberto in Britansko Kolumbijo, je stal in molel svoje edino prevozno sredstvo brez vsakega sramu v čistost jutranjih meglic. Pozdravil sem ga in se postavil v vrsto za njim. ‘Kam gre? Od kod sploh je? In kaj za vraga počne tukaj? To je moja cesta!’
Ustavila sta z onemoglo kripo iz šestdesetih in naju poklicala. Brez besed sva se strpala na zadnja sedeža držeč nahrbtnika na kolenih in z očmi na pecljih opazovala njene gole noge, ki so se s stopali končale med nogami njenega dragega. %
»Kako vama je ime?«
»Marko.«
»Rene.«
»Od kod sta?,« sta vprašala skoraj enoglasno.
»Iz srednje Evrope, iz Avstrije,« je izdavil Rene.
»Sosed, jebemti! Jaz sem iz Slovenije. Kaj sploh počneš tukaj?«
»Potujem. Štopam«
»Ja, kam pa greš?«
»Na Aljasko.«
»Ne me zajebavat, jaz tudi. A mogoče imaš šotor?,« sem bil ves iz sebe.
»Ja.«	i
»No, pol' greva pa lahko skupaj. Si za?«
»Ja nič, dajva probat!,« je nezaupljivo izdavil.
Tako, pa sva se zmenila, dva do nedavnega samotna popotnika s palcema in nahrbtnikoma. Čakala naju je' dolga, zelo dolga preizkušnja. Tega sva se zavedala in morda naju je usoda združila in nama tako pomagala prebroditi vse morebitne težave na okrog tri tisoč kilometrov dolgi poti na Aljasko.
Kaj kmalu sva zapustila nič kaj sramežljivi par, ki naju je potem, ko sva se z Renejem zmenila, zasipal z vsemogočimi vprašaji, na katera sva zdolgočaseno odgovarjala. Tisti dan sva zamenjala še dva avtomobila in en tovornjak, si zvečer privoščila normalno hrano v obcestni »šoferski« restavraciji in postavila šotor na majceni čistini v gozdu nedaleč od ceste. Vso hrano sva zmetala v vrečko in jo privezala visoko na drevo, da ne bi morda kakšen medved pomislil in vdrl v najin šotor na slastno pojedino. Mrtvo utrujena sva se zleknila v spalki in po krajši debati"trdno zaspala.
Zgodaj zjutraj so naju zbudili čudni glasovi in gomazenje okrog šotora. S strahom v očeh sva se spogledala in oba naenkrat
bosa skočila v jutranjo roso. Prestrašila sva mladega losa, ki si je nič hudega sluteč ogledoval vsiljivce na svojem teritoriju.
»Samo da ni medved,« je rekel Rene, »nikogar se ne bojijo in nenasitni požeruhi so.«
Na hitro sva se spokala, pa hajd nazaj na cesto. Po dvajsetih minutah neuspeha sva ga zagledala. Roya, prijatelja s kamionom, ki naju je prevažal že prejšnji dan. Kljub temu, da po določilih firme ne sme v kabini voziti nikogar, naju je z veseljem spet pobral. Kot stari znanci smo se menili o vseh mogočih stvareh. O tovornjakarjih, ki ne smejo ustavljati, o njegovi sitni ženi, o losih, ki skačejo pred avtomobile in marsikdaj nenamerno ubijejo nemočnega šoferja osebnega avtomobila, o komarjih, ki ti ne dajo miru niti sekunde, pa tako naprej vse dokler naju ni zložil na Alaska Highway-u, edini cestni prometni žili, ki povezuje Aljasko z ostalim delom kontinenta.
Ponovno prerojena sva stopila izpod tuša v Laundromatu -javpi pralnici, kamor pridejo domačini, ki večinoma živijo v divjini neskončnih gozdov, enkrat na teden oprat vso obleko. Po skromnem zajtrku na bencinski postaji, sva zopet predala palca neskončni prašni cesti. Ušive štiri dolarje sva dala bolj iz usmiljenja kot kaj drugega ubogemu pijančku, ki naju je zategnil do naslednjega naselja. Po slabi uri nama je ustavil mlad indijanec z razmajanim pick-upom in naju pustil sredi ceste ob neki, po mojem mnenju, slabo obiskani bencinski pumpi v milost in nemilost redkih mimo vozečih vozil. Nikjer žive duše. Samo midva in črn oblak mušic okrog naju, vsi skupaj pa tečni kot en sam satan! Sonce nama je paralo možgane in namesto, da bi bilo tukaj vsaj malo hladneje, kot sva pričakovala, je bilo še huje. Vroče za znoret', pa še nikjer nobenega človeka, ki bi se naju usmilil. Po treh urah boja z živci naju šofer majhnega kamiončka vpraša, če greva z njim.
»Ja, do kod pa greste, gospod?«
»V divjino, na pol poti do naslednjega mesta,« nama odvrne.
Še spogledala se nisva in že sva udobno sedela v kabini. Samo stran od tod!
Sonce je še močneje žgalo, mušicam so se pridružili še komarji, cesta in najini posodi z vodo čedalje bolj prazni. Do naslednje civilizacije »borih« trideset milj neskončnosti. Sprijaznjena z usodo, sva racionalizirala porabo vode, saj bližnji potoček ni bil niti najmanj privlačen, čakala sva na čudež. Mahanju mimoidočim avtom in tovornjakom sva se kaj hitro brez uspeha odpovedala in kot dva kupčka nesreče čakala usmiljenja. Rene je že čisto obupal in začel iskati prostor za šotor, medtem ko sem jaz s kančkom upanja še sedel ob cesti, v prahu in poskušal- vzpostaviti miselni kontakt z vsakim hinavskim pogledom izza volana.
'Kaj je to sploh res? A je ta avto ustavil nama? Ja, komu pa, butelj, saj ni nikogar drugega tu,’ sem nisem mogel načuditi.
»Hej, Rene, prevoz!,« sem se zadrl na ves glas in prijatelj se je v trenutku prikazal iz gozda. Sploh ni verjel, da je res, se podvizal, skočil na zadnji del že tako naloženega pick-upa in me ves presenečen objel.
Majcena glavica je pokukala skozi zadnje okno avtomobila ih naju spraševala vse mogoče. Indijanska družina se je peljala na obisk k sorodnikom v Fort Nelson, najino naslednjo postajo. Oče, mati, trije živooki otroci in stara mama so se stiskali v kabini.
»Na Aljasko? Pa na štop? Kaj sta nora?,« se je čudila mati nagajivih otrok, ki so naju vlekli za lase, peli z nama pesmice in se neskončno zabavali z umazanima tujcema, Ponudili so nama ostanke od večerje, pečenega piščanca in pomfrit iz KFC-ja, kar sva sestradana na hitro zmetala v prazna želodca.
Peljali so naju malo manj kot sva pričakovala, tako da sva si postavila šotor nekaj milj pred mestom, v zapuščenem avtokampu, ki pa je bil očitno glavni štab brnečih igel, nenasitnih krvosesov celotne severozahodne Kanade. Tistega nekaj malega smradu iz nepogrešljive plastične stekleničke je za kratek čas zmotilo ofenzivo nadloge, tako sva si z zvijačo lahko postavila
šotor in se pretihotapila noter skupaj z le nekaj malega vohuni, ki pa so jih maščevanja željne dlani hitro pospremile v komarjeva onostranstva.
Zgodaj zjutraj, ko so horde še spale, sva se potiho odplazila do ceste. Z veliko jeze sva gledala na vsak mimoidoči avto in marsikateremu pokazala tudi kaj več od palca. Po petih urah sva se premaknila za borih deset milj in Rene je bil že čisto na koncu. Zaradi neznosne »vročine« mu je zavrelo in trdno se je odločil, da gre pogledat na avtobusno postajo v mestu, če sploh vozi kakšen avtobus v tej zagamani divjini.
»Počakaj, grem s tabo,« sem se zadrl in stekel za njim.
»Ja, čez petnajst minut odide edini avtobus danes,« se je slišalo izza pulta.
»Do kod pa pelje?,« je bil neučakan Rene.
»Do VVhitehorsa, do kje neki!«
Pa sva šla. Za sto dolarjev dvanajst ur mojega prvega avtobusa - Greyhounda. Kakšen dolgčas na avtobusu. Z nikomer se nisem mogeljDogovarjati. Rene je zaspal, sopotniki so dremali, edino jaz sem buljil v ogromne stroje, ki so rili po gozdnatih hribih in golih slemenih gorskih prelazov ter obnavljali že tako zdelano Alaska Highway. Šele zdaj mi je postalo jasno, zakaj nisva dobila štopa. Ob štirih zjutraj sva se zbudila v VVhitehorsu, glavnemu mestu kanadske province Vukon in namesto trdne teme zrla v neopredeljeno jutranjo zarjo. Severna lega pač opravi svoje. Še vsa mutasta sva se zavlekla na breg tretje največje reke Severne Amerike - Vukon in nadaljevala sanje iz avtobusa. Zbudilo naju je glasno zmerjanje in preklinjanje indijanskega para, ki očitno že navsezgodaj pijan ni našel skupnega ježika. Na hitro sva se pobrala iz teatra in se namenila do prve trgovine na zajtrk. Nisem se mogel načuditi napihnjenim cenam hrane. Kruh, mleko, juhice in banane, vse je bilo občutno dražje. Oddaljenost pač opravi svoje. Med mojim nakupovanjem je Rene pred trgovino od lokalnega Indijanca izvedel trik, ki naj bi'nama gotovo prinesel srečo pri štopanju. ‘Stare vraže v današnjem času ne Veljajo več,’ sem si rekel in pojedel svoj del zajtrka.
Ko sva bila spet na glavni cesti zunaj mesta, mi je Rene razkril indijančevo skrivnost. Razkopal je polovico podarjenega cigareta in vsebino potresel okoli sebe po asfaltu.
.»Indijanci pravijo, daj zemlji, kar je njenega, in imel boš srečo,« je pojasnil svoje dejanje in skupaj sva odplesala še par krogov bojnega plesa kar sredi ceste. Polna narežanega optimizma sva zopet čakala na milost in nemilost uroka.
»Deluje,« se je zadrl Rene, ko nama je po tričetrt ure ustavil prazen kombi. Spravila sva se v kabino poleg šoferke, nekam zelo možate tišlarke iz »spodnjih 48« držav ZDA.
»V Anchorage grem, delati« je nekako neprijazno povedala. »Če mi plačata za benz, vaju lahko potegnem do meje. Nočem imeti sitnosti z vama Evropejcema, mudi se mi!«
»Ni problema, samo do meje, O.K.«
Par milj pred ameriško carino naju je zložila.
»Ves! Aljaska stari! Tle sva! Uuuuuuuuuaaaaaaaaa!,« sem izdrl svoje veselje.
Po začetni evforiji sva se- le umirila, se poslikala pred tablo »VVELCOME TO ALASKA«, kot da bi osvojila kak pomemben vrh in v naletu stekla proti obmejnim organom.
Ti F k 1
okr^v svet
^	• P
ciu-eoec
je me souviens -spomnim se
Mirko Štular	-
Lesena hiša, prej koča, s pomolom na jezero, tudi lesenim, in čolniček ob njem. Vse skupaj v zavetju smreke in dveh javorov. In daleč naokrog nič, ne, pravzaprav velik mir, ki kot da je pogoltnil tudi hrup umirjenega motorja avta, s katerim sem se po ozki, a lepi cesti pripeljal v neposredno bližino tega tihožitja; le enega izmed neštetih, ki jih lahko opaziš v Kanadi. Primer je v Sloveniji iztrgan iz spomina na mehko pokrajino Laurentides, razteza se severneje od neuradne prestolnice province Ouebec - Montreala. Da ji pravijo lepa provinca - Belle province, tri četrt sveta ne ve, kot tudi ne, da je največja kanadska provinca. Najbrž ve le to, da je frankofonska in da se je hotela odcepiti od velikanske kraljice ameriškega severa, druge največje države sveta. Neznanka je celo, da glavno mesto Ouebeca nosi enako ime - Ouebec, da je veliko za dobri dve Ljubljani in da je upravičeno prestolnica province, saj če naj ta upraviči vzdevek province ‘edini frankofonski otok v Severni Ameriki’, potem Montreal, ki Ouebec po velikosti in ekonomski pomembnosti krepko prekaša, gladko odpade.
t
Nova Francija, njen oče je Jacgues Cartier, pomorščak, ki je ta del sveta prvi odkrival sredi 16. stoletja, ima zibelko prav v mestu Ouebec. Kraj so Indijanci imenovali Kebec, kraj, kjer se reka zoži. Ne tako daljnega leta 1608 je Samuel de Champlain tam vrgel sidro ob rtu Diamant, na katerem danes kraljuje grad Frontenac, in ustanovil trgovsko postojanko za trgovanje s krznom z Indijanci. Nekaj sto metrov stran od Frontenaca pa se je leta 1759 zapečatila usoda ameriških Francozov. V bitki z Angleži so izgubili samostojnost in od Nove Francije je ostal Ouebec z angleško krono. Je pa mesto Ouebec, katerega jedro za obzidjem je na seznamu svetovne uneskove dediščine, po jeziku in izgledu danes najbolj frankofonsko mesto v provinci in na celini, kar pomeni tudi najbolj evropsko. Če bi pričakovali, da je Montreal francosko mesto, ste močno brcnili v temo, tudi jaz sem. Ta trimilijonska mešanica ras, narodov, domačinov in prišlekov je prej anglofonska kot ne. Posplošena potrditev: angleško razumejo vsi, francosko pa ne. Na pogled prijazno mesto te enkrat prepričuje, da je francosko z ameriškim pridihom, drugič spet, da je ameriško s kančkom francoskosti. Ameriško soskladje uličnih prizorov čez tri ulice preraste v neskladje enega z drugim, lahko pa tudi v neskladje novega s starim. Nikoli ne veš, kje te medtem preseneti raznoličnost podob največjega mesta ob vodni velikanki - Reki svetega Lovrenca. Ta, na trenutke osupljiva barvitost je posledica velikega vala priseljencev predvsem iz obdobja po drugi svetovni vojni. Ulica Saint-Laurent je zgleden primer multikulturnega koktejla. Vietnamski restavraciji sledi italijanska kavarnica, te se dotika angleški pub, čez nekaj metrov ga zamenja celo trgovinica z napisom Slovenia, nekaj sto metrov naprej je veleblagovnica Varšava.
Še najpristnejše v Montrealu je staro pristanišče, ki z doki pred Svetim Lovrencem skriva svoje osrčje, najstarejši del mesta, sicer star le tri stoletja in pol.
Ko se mi tako misli zlahka pletejo ob pogledu na kočo na jezeru - imena se danes ne spomnim več, pa javorovi listi urno odpadajo, kot da bi hoteli reči, konec bo kmalu. Konec jesenske barvitosti, ki je najbrž nekaj čisto posebnega na svetu in zaradi katere si Ouebec res zasluži ime Belle province. Če odmislim prijaznost ljudi, nič francosko, zlasti v manjših mestih in na podeželju.
Paleta rdečih barv, ki na razglednicah prislika kičast prizor je v resnici zelo preprosta in vzame sapo vsakomur. Začneš se spraševati, ali sem javor sploh že kdaj videl.
Rdečkasta mavrica na zaobljenih, z gozdom pokritih hribih, lahen pliš, listi v zraku. Obrnem glavo v nasprotno smer; na registrski tablici majhnega zelenega suzukija piše med drugim Je me souviens - Spomnim se. Ouebečani naj bi se tako spomnili 15
svoje zgodovine, svoje prave, evropske domovine in ta spomin nosili s seboj. Jaz pa se spomnim živobarvnega oktobra 1997 v pokrajini Laurentides in pomislim: 'Kanada in Ouebec z njo, to niso velemesta, temveč narava, divjina in neskončna prostranost. Pa lesena hiša, prej koča, s pomolom na jezero...’
Dragi popotniki !
Se odpravljate na potep in se vam v glavi porajajo vprašanja v zvezi z deželo, ki jo nameravate obiskati, in s predpisi, ki v njej veljajo? Potrebujete kak popotniški nasvet ali pa morda ne želite na pot sami in iščete sopotnike? Pišite nam, pomagali vam bomo po svojih najboljših močeh. Prav tako bomo veseli, da se nam od blizu in daleč oglasite z razglednicami, najbolj izvirne bomo objavili. V kolikor pa želite svoje izkušnje opisati in posredovati širnemu vesolju, pa so vam na voljo naše strani.
Prihodnjič bomo med drugim odkrivali London, obiskali bomo črno celino, Marko pa nam bo povedal, ali je življenje na severu res takšno, kot ga živijo v mestecu Cicely.
NAGRADNA VPRAŠANJA
1.	Katera je največja ameriška zvezna država?
2.	Katera reka teče skozi glavno mesto Velike Britanije?
3.	Kje v Sloveniji je bila 1.1765 urejena ena prvih lekarn v tem delu Evrope?
Odgovore pošljite na dopisnicah na naš naslov, med pravilnimi odgovori bomo izžrebali tri in jih nagradili.
deseta božična regata
Aleš Vozelj
\
Decembra se je. jadrnica Sombrero udeležila tradicionalne »Božične regate« v vodah mecf Porečem, Rovinjem in Pulo. Njen lastnik, Stane Mokotar, se je šele zadnji večer odločil, da se bova kljub odsotnosti tretjega člana, regate udeležila sama. Tretji član posadke Boštjan Škrabec je bil žal odsoten zaradi študijskih obveznosti.
Regato je sestavljalo sedem različnih etap, ki so se razvrstile od srede popoldan do sobote zvečer. To je-seveda pomenilo, da je bila že prva etapa nočna.
Preden nadaljujem, naj povem; da se je treba pred vsako etapo, ali pa vsaj zjutraj, dobro najesti in seveda obleči. Med etapo'verjetno za to ni časa. Vse pa je seveda odvisno od vremena.
Prva etapa se je začela v Červarju,-Nočna plovba je krasna stvar, predvsem ob stalnem vetru ravno pravšnje moči. Le tega sva imela do prvega obrata oziroma otočkg, kjer je veter popolnoma upadel. Počasi sva se pretolkla do cilja v Rovinju. Naslednji dan sta sledili druga in tretja etapa, in sicer do Fažanskega kanala pri Puli in nazaj. V tretji etapi se je prvič zgodilo, da sva glavnega nasprotnika z enako barko, stresla za kar nekaj minut. Začetek petkove etape je bi zopet v Rovinju. Dve etapi tistega dne, četrto in peto etapo, je zaznamoval predvsem v veter pomešan dež. To pomeni, da pada v vseh smereh, le navpično ne. Lepo ga nosi za vrat in po obrazu, v teh decembrskih dneh nič kaj prijetna reč. No, kljub temu sva se kar dobro uvrstila. Sobota je prinesla zadnji dve etapi, šesto in sedmo, vreme pa, kot da prejšnjega dne sploh ne bi bilo. Sonce, idealen veter za najino barko in dve zelo lepi etapi. Pošten taktičen boj z ostalimi jadrnicami.
•
Najlepši jadralski zaključek regate v marini Zelena laguna pri Poreču. Za konec še odlična večerja in podelitev pokalov - v najino zadovoljstvo sva izvedela, da sva zasedla odlično drugo megto. Najin sklep ob'koncu leta: potrebnih je še kar nekaj izkušenj, treningov na vodi in premlevanje taktike, tudi na papirju.
PARK
Mestna občina Novo mesto
INF0TEHNA
Internet ponudnik;
E-mail: infotehna@infotehna.si, http:// www.infotehna.si Tel: 068 371 710, Fax: 068 321'026
BREZPLAČNI E-MAIL NASLOVI ZA ČLANE ŠS IN DNŠ
Društvo novomeških študentov je pred kratkim registriralo svojo domeno
...@drustvo-dns.si. S tem je društvu
omogočeno da po svoji izbiri dodeljuje e-maile vsem interesentom. V prvi vrsti so to seveda člani ŠS in DNŠ.
Vsak tak e-mail bo za člane brezplačen (za primer, SiOL zaračunava za doelitev e-maila cca. 1000 SIT na mesec). V prihodnosti predvidevamo da bo vsakomur, ki bo postal član ŠS e-mail dodeljen že ob vpisu. Tako da bomo dosegli da bodo vsi naši člani, ki imajo seveda možnost sprejemanja elektronske pošte, lahko bili obveščeni o vseh pomembnih dogodkih, ki se dogajajo v društvu ali na servisu. Ta naslov pa lahko člani uporabljajo tudi za svoje druge aktivnosti, ki niso vezane na servis ali društvo. Poleg tega imamo v načrtu tudi predstavitev lastnih internet strani nagih članov (home page), ki bodo imele v naslovu našo domeno.
Vse te novosti so še na začetku uvajanja zato vse morebitne interesente prosimo, da nam svojo željo po dodelitvi e-mail naslova ali predstavitvi lastne internet strani čimprej sporočijo. To lahko storijo ali osebno na študentskem servisu, ali po telefonu ŠS 068/ 322 275, ali po pošti na naslov Študentski servis, Prešernov trg 8, NM ali na naš sedanji e-mail naslov dns-nm@siol.net. Ko se bo žbrala dovolj velika kritična masa interesentov ali pa še prej, bo vse obljubljeno tudi storjeno. Naša želja torej da se nam javite čimprej v čimvečjem številu.
za DNŠ Marko Kralj
PARK, novomeški mladinski časopis,
cena 1 SIT r
Predlog za ime časopisa je ponudil
Matjaž Mehle, za kar se mu iskreno
zahvaljujemo!
Naslov uredništva:
Prešernov trg 8,
8000 Novo mesto tel. 068/322-275 e-mail: dns-nm@siol.net
Ustanovitelj in izdajatelj: DNŠ Glavna in odgovorna urednica: Maja Žlogar
Urednik fotografije: Borut Peterlin Ilustracije: Janez Vidrih
Oblikovanje: Jure Kocuvan
Tisk: Jangraf, naklada: 1000 izvodov
¥
DNS
molekule z več kot 1000 atomi
eden od-računskih zakonov
zadnji * pomemb. asirski kralj 1
poživilna
rastlina
(mamilo)
Rene
Char
trakijski
rečni
renesan.
posvetna
skladba
kopno v morju
črta
prva
ženska
delavec
v
tiskarni
^ III 857/1998
199810699,1
>
o
GO
co
c
JIV *
I h
u z VI M
* n
O L,
m d r z m n
C0BISS O
narodna
univerzitet.
knjižnica
eno od imen judovsk. jahveja
pritrdilnica
pripadnik
balkan.
naroda
co
e
03
C
irska
republik.
armada
star
narod
iridij
Delnice
argon
otok na Jadranu
pogosto
žensko
ime
•To
O
a
cu
JL
Evgen
Bergant
nekd. šp. verska laična org. “opus.Z
vrtni in gozdni sadež
3
J5
S
CD
C\J
radij
stara enots za delo
romunski
vlah
gospodar.
panoga
mlada
krava
C3
"D
CD
'07
C
00
pripadnik nekd. j. amer. ljudstva
astat
Zoran
Predin
zapis
delovanja
možganov
središče
Dolenjske
slovenski
pesnik,
Saša
črT
c
.2,

zimzelena plazeča se rastlina
it. naftni koncern
psička iz češke ris.
ptica
ujeda
ca
c
;c
o
I
.§ 2 o ^
^ r
—«5--
S =
reklame
mesto v sr. Poljski
egipt. bog sonca
4
središče
vrtenja
vrsta
droge
zmaga
pri
šahu
konjska
dlaka
Pestner
voziček
plenilski
kit
podoba
sodobni
nak.pesnil«
sestavil:
naš sodob literat Feri
Tomaž
Koncilija
velenjska
tovarna
živ, maščoba brana nazaj
dvodelna
celica
mesto na s. moravskem
konec• polotoka
E
o
12
15
.Ir
CD C
ca
>Nj
“STE"
> ca S -S «0 03 03
-OD w
violinist
enica
trda
guma
država
onstran
Urala
s 1
1!
-■£> Q-
romunski
avto
viša
tip
mladost-
nika
senčica
M
©
^ -O >N 03
E’2
03
° P čo O o
naš
atlet,
Jure
hiška na vrtu
pristan, v Izraelu
pritisk
2. in 22. črka
m. ime
tovarna
posod
Celje
chateau
(fonet.)
spora
/L
Če
iroš
erne
oče
V CD o o 00
jap. igra z glasbo in plesom
gora v Istri
grška
črka
nekd. iran. nomadsko pleme
samarij
S. j/
f 4Kiiv'-

<
Q
<
-ee-
> o c
—
O >cn
< E
z a.
užitna
goba
razvojna
stopnja
italijanski
pisatelj
Umberto
novi
Ford
model

1
geslo predstavlja zadr
ji zbirki no\
omeškega
4-^ I
I
pesnika Srjtiljana Trobiša
fl

13

STOLETNICA PRVEGA AVTOMOBILA PRI NAS Pisalo se je leto 1898...
»Prvi avtomobil se je včeraj pojavil v Ljubljani in obudil največjo senzacijo. Paglavci so se kar trumoma podili za njim. Avtomobil je last barona Codellija, kateri se je ž njim pripeljal z Dunaja,« je veliki dogodek, pojav prvega avtomobila v naših krajih in na vsem Balkanu, opisal časopis Slovenski narod konec leta 1898 Novi izum je brez dvoma pritegnil veliko navdušenja, vendar tudi nasprotnikov ni manjkalo. Čudežnega stroja so se na začetku bali, kmetje so se pritoževali, da jim ropotajoča vozila plašijo živino in strašijo otroke, ponekod so pred njimi bežali ali pa jih celo kamenjali.
Danes... BREZ BESED
Naredi nekaj, kar ti nihče ne more vzeti.
Pridruži se nam. S tabo bomo večji in še bolj modri.
»Novomeška čitalnica in Dolenjsko pevsko društvo prirejata v Narodnem domu redni letni občni zbor. Telovadno društvo Dolenjski Sokol prireja v Narodnem domu družinski večer. Bratje Sokoli se poživljajo, da se v društveni obleki in v polnem številu udeleže zabavnega večera.«
Dolenjske novice, 1898. leta