Nešo Stojanović, Mojca Pettauer SAMOMORILNOST IN MLADI DELO S SUICIDALNO STRANKO UVOD v. Socialne delavke in delavci se pri svojem delu srečujemo z raznovrstnimi težavami, stiskami in krizami ljudi. Te težave lahko postanejo tako neznosne in neobvladljive, da je samomorilni vzorec edino sprejemljiv način izhoda, mi pa moramo kot strokovni delavci taki osebi ponuditi ustrezno pomoč in pravočasno ukrepati. Ravno pri tem se dostikrat počutimo nemočne, ne dovolj usposobljene in težko nosimo breme, ko se srečamo s svetovanjem osebi, ki je poskusila narediti samomor, ali je tik pred tem, da ga naredi. Pomoč med drugim pomeni tudi razumevanje temeljnih dilem in stisk, ki jih imajo suicidalni ljudje. Samomor ni bolezen, je pa proces, ki se je pri človeku pričel že davno pred končnim dejanjem, je zaključek vrste življenjskih dogodkov, izgub in prizadetosti, je odraz stiske, krize ali pa simptom določenega kriznega dogajanja pri človeku. VZROKI SAMOMORILNEGA PROCESA Vprašanje samomora je eno od temeljnih vprašanj človekovega bivanja in če temu pridružimo še etično, vidimo, da so se dialogi, razprave in prepiri vrteli okoli tega, ali je prav ali ni prav, ali je do- pustno ali nedopustno vzeti si življenje. Z mo- ralnega vidika nekako velja, da naj ne bi noben otrok umrl, dokler ima žive starše, in narobe, noben starš naj ne bi umrl, dokler ima še nepre- skrbljene otroke. V stari Grčiji je bil samomor dejanje, s katerim je moški (redkeje ženska) opral sramoto ali ne- uspeh, ki ga je prizadel, in je pomenil tudi izraz svobodne volje. Na Japonskem poznajo obredni samomor, ravno tako pa so poznani samomorilni napadi japonskih letalcev med drugo svetovno vojno. Z nastankom in širjenjem krščanstva pa je menda pričelo naraščati število samomorov zara- di verovanja v posmrtno življenje. Temu je storil konec Avguštin leta 420, ki je v svojem delu De Civitate Dei obsodil samomor. To obsojanje samo- morilcev se je kazalo v zelo konkretnih posledicah za pokojnika in njegovo družino. Človek, ki je storil samomor, ni bil deležen pokopa v posvečeni zemlji, kar je pomenilo, da so ga zagrebli v po- sebnem delu pokopaUšča, skupaj z inkriminira- nimi pokojniki aH celo živalmi. Pri nas se je to kazalo v pokopu ljudi izven ograde cerkvenega pokopališča. Elemente in sledi tega menda pre- živelega odnosa Cerkve do samomora prepozna- mo še danes v tem, da se ljudje sramujejo in prikrivajo tovrstna dejanja v družini. V določenem kontekstu je samomor sprejem- ljiv, tako tudi v naši družbi, ko gre za herojski samomor (kdor npr. s tem reši življenje otroku ali se žrtvuje za kolektiv, postane heroj) in v primeru, ko je človeka bolan, zelo trpi in ve, da bo kmalu umrl. POJAVNOST IN OPISI SAMOMORILNEGA VEDENIA O samomorilnosti ne moremo govoriti, če ne poznamo osnovnih dejstev v zvezi z agresivnostjo pri človeku, zlasti razHk med zdravo, ustvarjalno in bolezensko oziroma rušilno agresijo. Poleg tega ima pri človeku agresivnost še drugo dimenzijo, ki se kaže v razponu vedenja, kar označimo kot heteroagresivno (agresivno navzven, proti dru- gim), pa tja do avtoagresivnosti (agresivnost je usmerjena k sebi). In če smo sprejeli tezo o samo- morilnem procesu - samomor ni nenadno in impulzivno dejanje, temveč največkrat posledica 249 NEŠO STOJANOVIĆ, MOJCA PETTAUER sosledja vzrokov in dolgotrajnega procesa -, je treba poznati vedenjske vzorce in življenjski slog, ki kaže večjo ali manjšo prisotnost samouniče- valnosti pri posameznikih, pa tudi v družbi. Velikokrat se srečamo s samomorilnim raz- mišljanjem (fantaziranjem). Pri tem gre za tista osebna in intimna razmišljanja posameznika, o katerih ne želi ne govoriti ne pisati in jih sporoči povsem naključno, ko se kriza stopnjuje. Ta raz- mišljanja v bistvu rabijo »poigravanju« človeka z mislijo, da bi si kaj naredil, in nemalokrat si pri tem tudi predstavlja, kako bi na njegovo smrt rea- girah najbližji ah drugi v njegovi sredini. Pogosto jih srečamo pri otrocih pred vstopom v adoles- cenco in mladostnikih, pa tudi pri odraslih niso redka, vendar o njih manj govori. Lahko so le načelna razmišljanja o možnosti, da bi na tak način pretrgal aH končal življenje, ko postane neznosno aH brezizhodno. Meniva, da je le malo ljudi, ki nikoli niso po- mislih na samomor, vendar ljudje te misli zadržijo povsem zase. Samomorilne grožnje človek sporoča svoji okoHci in jo seznanja s svojimi samomorilnimi nameni, tudi če v tej smeri ni še ničesar storil. Prav zato lahko ljudje to podcenjujejo in bana- lizirajo v smislu: »tisti, ki o samomoru govori, ga že ne bo napravil«. Vendar statistični podatki govorijo drugače in opozarjajo pred to zablodo. Namreč, večina ljudi, ki so o samomoru govorili, so ga prej aH slej tudi poskusih ali štorih. Pri parasuicidalni gesti (parasuicid v bistvu pomeni dejanje ob samomoru oziroma dejanje, podobno samomoru) gre za »demonstracijo aH izsiljevanje«. Tudi ta dejanja ljudje podcenjujejo, češ, saj nima toliko poguma, da bi kaj resnejšega napravil. Taka posploševanja so zelo nevarna, ker lahko spregledamo opozorilo ali klic na pomoč. Pogosto so prisotna pri mladostnikih, s katerimi se kot strokovnjaki srečujemo v vzgojnih zavodih, stanovanjskih skupinah, kriznih centrih itn. SUICIDALNA IDEACIIA PRI SLOVENSKIH SREDNJEŠOLCIH Raziskava, ki jo je leta 1995 opravila Martina To- mori (1997), je zajela 4.706 slovenskih srednje- šolcev v starostnem obdobju od 14 do 19 let. 55,2% deklet in 31,1% fantov je že razmišljajo o možnosti, da bi si končah življenje. Razmišljanje o samomoru v adolescenci je pojav, ki ima veliko razsežnosti. Povezan je s samim razvojem in zna- čilnostmi tega obdobja, z mladostnikovo osebno- stno naravnanostjo in njegovimi sposobnostmi za obvladovanje stresa. Razmišljanje o samomoru je pri slovenskih mladostnikih (tako kakor drugje po svetu) povezano s pomanjkanjem opore v družini in v socialnem krogu, z načinom vedenja v stresu, z uživanjem psihoaktivnih snovi, s pogostostjo primerov samomorilnega vedenja v ožjem krogu, z depresivnostjo in samospoštova- njem. Če so pri mladih, ki razmišljajo o samo- moru, že tako pogoste različne oblike posrednega samouničevalnega vedenja (kot je npr. zloraba psihoaktivnih snovi), je pri njih tudi bolj verjetno neposredno samouničevalno vedenje, kakor sta poskus samomora in samomor. Podatki raziskave kažejo, da je med mladostniki s suicidalno ideacijo četrtina že kdaj poskušala narediti samomor. Suicidalna ideacija ima med napovednimi de- javniki suicidalnega tveganja pomembno vlogo. Čeprav je misel na možnost samomora znana razmeroma vehkemu številu mladostnikov, se večina vendarle ne vede samouničevalno. Zato sklepamo, da suicidalna ideacija opozarja na večje tveganje za samomor, predvsem takrat, ko je povezana z drugimi dejavniki, ki so v tem smislu neugodni in ogrožajoči. Vsi preventivni programi, ki povečujejo funk- cionalnost družine in spodbujajo zdravo sociali- zacijo, povečujejo možnosti za zdravo sprostitev, pri tem pa usposabljajo mlade za učinkovito dejav- no obvladovanje stresov in jim pomagajo graditi pozitivno samopodobo, ne zmanjšujejo le sucidal- ne ideacije, ampak tudi njihovo dejansko suicidal- no ogroženost. PSIHOLOŠKE ZNAČILNOSTI OTROK, KI SO POSKUŠALI SAMOMOR Vzroki za suicidalno vedenje otrok — vplivni dejavniki: • Karakteristike staršev: pogosto imajo starši psihične težave, depresivni sindrom in osebnostne motnje, pogoste so tudi zakonske težave; • Vzgojna disciplina: ta je nedosledna, bolj popustljiva vzgoja z nerazumnimi restrikcijami; • Komunikacije v družini: so revne tako glede čustvenega izražanja kakor tudi glede posredova- nja informacij med člani družine; • Socialna izolacija otrok: otrok je lahko so- cialno izoliran inpreiema malo socialne opore 250 SAMOMORILNOST IN MLADI pri prijateljih in v družini. Družbeno podporo prijateljev utegne izgubiti tik pred poskusom samomora. Nekateri mladostniki zbežijo od doma pred poskusom samomora in so tako popolnoma osamljeni. • Psihiatrično stanje otroka ali mladostnika: velik odstotek je depresivnih stanj (50%). Taka depresivnost je pogosto akutna in reaktivna, lah- ko pa traja tudi daljši čas. Ti otroci lahko imajo dolgo zgodovino motenega vedenja, vključno z resnimi antisocialnimi problemi. Pri starejših so pogosto ugotovili jemanje drog in alkohola. • Telesno zdravje: pri otrocih s kroničnimi boleznimi je tveganje poskusa samomora večje. Pri dekletih je treba upoštevati možnost noseč- nosti. Strokovnjaki ugotavljajo znake depresivnosti z internalizirano sovražnostjo, izgubo spošto- vanja, rigidno oblikovanje superega in pogosto gledanje na smrt ne kot na dokončan dogodek, temveč kot eno od ponovnih rojstev. Velik pou- darek daje tudi »zamaskiranim simptomom de- presivnosti«, to pa so nemir, trma, dolgčas, leno- ba, negativizem, antisocialna dejanja in podobno. Tudi drugi ugotavljajo pri adolescentih, ki so poskušali samomor, nekatere psihopatološke zna- ke, npr. psihično stisko, pomanjkanje samospošto- vanja in drugo. Ugotovitve so pokazala, da so ado- lescenti, ki poskušajo samomor, v takem psihi- čnem stanju, da ne vidijo alternativnih možnosti za spoprijemanje s problemi v okolju in reagirajo na problem tako, da sovražna čustva obrnejo navznoter, proti sebi, v obliki poskusa samomora. Ti adolescenti kažejo navzven le malo znakov psihičnega stresa in psihopatologije. Te ugotovitve so zelo pomembne pri preventiv- nem delu z mladostniki. AVTOAGRESIVNO VEDENJE PRI OTROCIH Agresija je nasilna akcija, usmerjeno proti zuna- njemu cilju oziroma objektu, ki je lahko fizična ali verbalna. Agresivnost je konstruktivna, kadar rešuje probleme in je primerna obramba proti realni nevarnosti. Kadar je agresivnost usmerjena navznoter proti subjektu samemu, se odraža v impulzih ali dejanjih samouničenja. Takrat na agresivnost gledamo kot na patološko, ker ne rešu- je problemov in je pogosto odraz nerešenih čust- venih konfliktov. Nekateri simptomi avtoagresiv- nosti so lahko blagi, komaj zaznavni in ne odra- žajo psihičnih problemov otroka. Iz vsakdanjega življenja poznamo situacije, ko otrok v besu in nemoči resno tolče po sebi in si puli lase. Grizenje nohtov povezujemo s samokaznovanjem in de- struktivnimi fantazijami, kar se pojavlja pogosto pri nemirnih otrocih, npr. v šoli, ko ne zmorejo dalj časa mirovati. Nizka frustracijska toleranca in slabše obvladovanje impulzivnosti v kontekstu dogajanj v otrokovem okolju krepijo avtoagresiv- no vedenje. V blažji obliki je lahko vase usmerjena agresivnost navidez nepomembna. V bolj izraziti obliki pa pelje v samomor, ko otrokov jaz pre- plavita bes in sovraštvo do ljubljene osebe. Destru- ktivni impulz nastane zaradi otrokovega strahu pred lastno agresivnostjo kot nevarnim notranjim sovražnikom, ki ga lahko uniči. Opazovanja otrok kažejo, da je smrt v raz- mišljanju otrok bolj prisotna, kot misHmo. V igre otrok so pogosto vpletena doživljanja smrti. Mlaj- ši otroci smrt personificirajo. Predstave mlajših otrok o smrti so različne od predstav mladostni- kov in odraslih. Za mlajše otroke smrt ni stalna, ni dokončna. Lahko jo enačijo s spanjem. Ne gle- de na otrokov koncept o smrti, v času krize ob poskusu samomora ali pred uspelim samomorom so ti otroci preokupirani z razmišljanjem o smrti. Na smrt gledajo kot nekaj začasnega in kot edini način za premagovanje neznosne stiske. V nasta- nek samomorilnega vedenja je vpleteno več vzro- kov. Pri otrocih se zdi večina primerov impulziven akt, pogosto združen z občutki, da z njim grdo ravnajo, in z željo, da bi kaznovali tiste, ki so ga prizadeli. Treba je razlikovati med poskusom samomora pri otroku v latenci in pri mladostniku, ker so razvojne potrebe in sovpleteni stresi iz okolja pri teh skupinah bistveno različni. Na temelju kliničnih izkušenj se zdi, da želi otrok s suicidalnim vedenjem preseči nevzdržno življenjsko situacijo, ki je sam ne more spremeniti, in kaznovati določene posebne osebe v svojem življenju. Poskus samomora je klic na pomoč zara- di osamljenosti in želje po pomoči v krizni situa- ciji. Različni dejavniki suicida v otroškem obdobju so: depresivnost, brezup, občutja brezvrednosti, preokupacija s smrtjo in suicidalno vedenje staršev. V družinah otrok s suicidalnim vedenjem so prisotni problematični vzorci komuniciranja, odnos med staršema je moten in otrok je vez med obema. Navadno je simbiotsko vezan na mamo, ki je od njega v bistvu umaknjena, oče pa je veči- noma odsoten. Pri otroku je stalno prisoten strah 251, NEŠO STOJANOVIĆ, MOJCA PETTAUER pred ločitvijo ali izgubo staršev in otrokovo avtoagresivno vedenje delno izpolnjuje materine nezavedne želje po njegovem umiku. Okolje, kjer otrok ali mladostnik doživlja naj- več frustracij, je poleg družine šola. Tekmovalno vzdušje in visoke aspiracije, ki jih podpirajo tudi starši, spodbujajo prizadevnost in s tem zvišujejo stopnjo tveganja neuspeha. Otrok, ki je prežet s stresom in frustracijo, kaže ob poskusu samomo- ra nizko samozavest, ima občutek brezvrednosti in se nima rad. Težko obladuje svojo impulzivnost, emocionalno je labilen in jezav. Pri mnogih otro- cih s parasuicidalnim vedenjem ugotavljamo žalost, socialni umik, pomanjkanje samoiniciativ- nosti, poslabšan učni uspeh, motnje spanja in jokaVOSt. .!;-'(>«Ví--í':<'..- ■'■т-:Л ''o-,;-' PSIHODINAMIKA v DRUŽINI SUICIDALNEGA MLADOSTNIKA Adolescentno obdobje že samo po sebi prinaša posebne notranje in zunanje obremenitve, ki so neredko močnejše od mladostnikovih zdravih obrambnih moči in sposobnosti, da bi se nanje odzval konstruktivno. Ideološka preokupacija z vprašanji bivanja, življenja in smrti se sešteva z bolečim doživljanjem lastne nevrednosti in nemo- či, z željo po samopotrditvi na področju socialne- ga vedenja, uspešnosti in storilnosti, se razbijajo ob obdobjih depresivnosti, težko obvladljivih afektih in impulzivnosti. Ni čudno torej, da je adolescenca nekakšna preizkušnja vsega, kar se je do takrat dogajalo z otrokom, tako v družini kakor zunaj nje. Preverijo se njegove splošne in specifične moči, njegovo zaupanje vase in v svet, v katerega vstopa, realnost njegove podobe o sebi in njegove sposobnosti, da se spoprime z obreme- nitvami in pritiski. Na podlagi tega lahko rečemo, da je pomen družine v psihodinamiki suicidalnosti pri mladostniku odločilen. Ni naključje, da prav pri suicidalnih adolescentih pogosto ugotavljamo neugodne družinske razmere, v katerih je pote- kalo njihovo odraščanje. Patološko družinsko psihodinamiko lahko združimo v nekaj najpogostejših prispodob: Samomor ko prispodoba motenega stanja mla- dostnika. Družina, v kateri je mladostnik odraščal, ni omogočila njegovega razvoja tistih trdnih točk v osebnosti, ki bi ga okrepile za obvladovanje stre- sa. Tudi v času zadnje neposredne obremenitve mu ni dajala čustvene in socialne opore. Samomor kot prispodoba nerešenega problema drugega člana družine. Ni tako redek pojav, da zasledimo suicidalno vedenje pri mladostniku brez izrazite in manifestne psihopatologije. Hkrati pa ugotovimo hudo depresivno aH drugo moteno stanje pri drugem članu družine, ki je za mlado- stnika še posebej čustveno pomemben. Lahko rečemo, da gre za identifikacijo ali kakšen drug mehanizem prenosa stiske, aH pa je mladostnik izgubil tla pod nogami zaradi nastale vrzeli v odnosu, ki mu je prej omogočal trdnost notranjih obramb. Samomor kot prispodoba žrtve za reševanje ravnotežja drugega člana družina. Zgodi se, da mladostnikovo osamosvajanje z razvojem njegove vse večje avtonomnosti ogrozi notranje ravnotežje enega od družinskih članov (mati, ki se je potr- jevala le v odnosu do otroka). Mladostnik želi nezavedno s svojim samouničenjem zaščititi tega svojca. Namesto da bi še naprej pristajal na vlogo otroka, simboHčno pokonča odrasli del sebe. V družinah s to psihodinamiko je proces separacije še posebno otežen. Samomor kot prispodoba reševanja odnosa med drugimi člani drwzme. Samomorilno vedenje ali dejanje enega od družinskih članov močno poveča kohezivnost v družini, ne glede na to, kakšni so bili odnosi pred tem. Mnogi mladostniki zelo boleče doživljajo krhanje vezi med starši. Dejansko se neštetokrat izkaže, da suicidalno dejanje mladostnika vsaj formalno obdrži skupaj, v skupni skrbi in prizadetosti, marsikatere starše, ki so bili že resno pred tem, da se razidejo. Samomor kot prispodoba interakcije v eni diadi, ki odraža motnje v drugi. Moten partnerski odnos med starši lahko izkrivi odnos enega izmed njiju ali celo obeh do mladostnika. Tako lahko kot mo- ški nezadovoljen in manipuliran oče na poseben način navezuje otroka nase: vzdržuje ga v otroški vlogi, napravi iz njega nadomestnega partnerja in mu jemlje možnost individuacije s tem, da ga napravi za nekakšen podaljšek samega sebe. Vse to mladostnika spravlja v stisko in ga lahko spod- budi k nesmiselni borbi zase v paradoksu suici- dalnega dejanja. Samomor kot sredstvo za spremembo hierarhije moči. V družini z vsaj enim adolescentnim članom pride do izrazitega prestrukturiranja vlog, ki sproži tudi prerazporeditev v hierarhiji moči. Ta zna prizadeti mladostnika, ki si svojega odraslega statusa ne zna oziroma ne uspe zgraditi na kons- truktiven način. S samomorilnim dejanjem zbudi 252 SAMOMORILNOST IN MLADI v vseh ostahh članih družine bojazni pred usod- nim izidom ponovne stiske. Z grožnjo ponovne suicidalne nevarnosti obvladuje ostale člane družin in z njo doseže vse, česar mu prej ni uspelo doseči. Vse te možnosti vpliva družinske dinamike na mladostnikovo suicidalno odločitev gotovo niso povsem jasno razvidne v samem družinskem sistemu, niti niso prisotne v mladostnikovi zavesti. Za vsako ustrezno obravnavo samouničevalnega mladostnika pa je nujno, da jih razpoznamo in upoštevamo. Smiselna in strokovno dosledna pomoč pri razreševanju družinske dinamike lahko olajša bolj zdravo nadaljnje zorenje mladostnika in njegove družine v celoti. To pa je hkrati naj- boljša preventiva suicidalnega vedenja. KAJ LAHKO STORIMO KOT STROKOVNI DELAVCI Ko ugotovimo, da kdo razmišlja o samomoru, je treba s to osebo vzpostaviti osnovno komunika- cijo, ki ji morda že prinese delno olajšanje in raz- bremenitev stiske. Zmotno je mnenje, da je bolje manj govoriti o samomoru, ker da ga bodo, če bomo več govorih o njem, ljudje prej poskušah napraviti. Pravila za postopanje: • vprašati • poslušati • oceniti suicidalno nevarnost • ukrepati, če je treba • ne dajati vrednostnih sodb. Pomembno se je naučiti poslušati, ne da bi kritizirali ah sodili, poslušati s sprejemanjem, opogumljanjem, in poskusiti razumeti. V razširjeni misli, da tistega, ki hoče oditi, ni treba zadrževati, se skriva zabloda, saj pri samo- morilnosti ne gre za to, da kdo samo želi živeti ali samo umreti, temveč gre za razpoloženje, ko hoče človek hkrati živeti in umreti - to je kon- fliktno stanje. V vsakem človeku, ki je odločen narediti samomor, se bije boj med silama samo- uničenja in samoohranitve (Eros kot samoohra- nitveni gon in Thanatos kot gon smrti, ki teži k destruktivnosti). To je pomembno in tega ne smemo pozabiti, ko imamo opraviti s človekom, ki ga napadajo samomorilne misli - računati sme- mo, da imamo v njem (mogoče slabega, a ven- darle) zaveznika, ki upa, da bo preživel in priča- kuje našo podporo. Misli, ki pripeljejo do samomora: • zapuščenost, nihče me ne mara; • maščevanje, boste že videh, ko me več ne bo; • občutek, da so nedobrodošli, nezaželeni, neljubi, nepomembni; • ne pripadajo družini, čeprav živijo skupaj, so v isti hiši, vendar ločeno od staršev v svoji sobi. Pogosto pri delu naletimo na ljudi, ki prihajajo po pomoč zaradi povsem drugega problema, pa ob tem ugotovimo, da so depresivni in suicidalni. Čeprav se morda zdi, da bo naše vprašanje vsiljivo in netaktno, se bo izkazalo, da so nam stranke pogosto hvaležne, če povprašamo, kako se poču- tijo. Ko vzpostavimo kontakt, poslušamo, oce- nimo riziko in se odločimo, ah oseba potrebuje dodatno pomoč in čigavo. Napotimo jo k psi- hiatru v Zdravstveni dom ah v Psihohigienski dispanzer, kadar se nam zdi, da je problem tako zapleten, težave kronične aH psihopatologija tako resna, da potrebuje dodatno in dolgotrajnejšo pomoč strokovnjaka. Letno stori samomor v Sloveniji med 650 in 700 ljudi, vsaj 5 do 10 krat toliko posameznikov pa poskuša samomor. To pomeni, da je število tistih, ki so čustveno prizadeti zaradi samomo- rilnega vedenja, vsako leto 20 do 25 tisoč. Se pravi, da vsak od državljanov Slovenije v svojem življenju pride tako ah drugače v stik s samomo- rilnim vedenjem, kar vsaj delno osvetli občutek, da je samomorilni vzorec v Sloveniji zelo spre- jemljiv kot način izhoda, kadar težave postanejo neznosne in težko obvladljive. Tudi zaradi tega je za socialne delavke, delavce in druge strokov- njake, ki izvajajo svetovalno obliko pomoči ali socialno-pedagoško oskrbo otrokom in mladost- nikom (stanovanjske skupine, krizni centri za mlade, vzgojni zavodi), pomembno, da izdelajo in zapišejo postopke in korake v primerih poskusa samomora, saj bodo le na podlagi tega lahko pravočasno in učinkovito ukrepali. K boljši stro- kovni usposobljenosti pa ravno tako pripomorejo tudi intervizije in supervizije, kjer se lahko anahzirajo dvomi in vprašanja, ki se pojavljajo pri delu s tako občutljivo problematiko in tudi izboljšajo kvaliteto pomoči suicidalni stranki. 253 NESO STOJANOVIĆ, MOJCA PETTAUER 254 ' ^-uumn LITERATURA ■ атуфЉ'<ф-ти-:0 nu-. B. Kapamadžija in sod. ( 1990), Osnovi medicinske suicidologije. Zagreb: Medicinska knjiga Beograd. E. Ringel (1983), Da odbaciš život. Zagreb: Oko tri u jutro, 'чши ^ä^j^.^.«* ^ai/;-' s a ;ип¥ , j L. MiLčiNSKi (1985), Samomor in Slovenci. Ljubljana: Cankarjeva založba. , M. ToMORi, M. Rus-Makovec, E. Stergar (1997), Suicidalna ideacija pri slovenskih srednješolcih. Psihološka obzorja, 6, 3: 15-33. O. Tekavčič-Grad (ur.) (1994), Pomoč človeku v stiski. Ljubljana: Planprint, Litterapicta.