p roble ijaiza>miš ljenje ill pesništvo s t. 1,133 januar 1974, letnikl2 temeljni okvir delovanja revije problemi 1 sporočilo braveem 1 franci zagoričnik: kazati jezik, šest 2 denis poniž: poezija kot tekst, tekst kot znanost 3 matjaž hanžek; teksti in opombe 6 lev detela: podganja literatura 8 Janko tedeško: koktajl in druge pesmi 9 Vladimir memon: volkovi, natrgana grafika 11 zlatko naglic: vece, poročilo iz gledališča 11 janež strehovec: dve pesmi iz zemlje 13 branko b. novak: murder 18 jiri valoch: media stamp/ing 19 reinhold grim: 13 tez o novi poeziji 20 balint szombathy: znak in fotografija 21 milena volarle: ne-pesmi 21 ifigcnija zagoričnik: natrganke 22 milena merlak: protokol o novi prozi 23 taras kcrmauner: za konkretno poezijo na slovenskem 25 vizualije: Vojislav despotov, matjaž hanžek, j. h. kocman, igor likar, boriš a. novak, blaž ogorevc, balint szombathy, gabor toth, timm ulrichs, franco vaccari, jiri valoch, milena volarič in ivan volarič feo Glavni urednik Franci Zagoričnik, odgovorni urednik Rastko Močnik, lektor Ifigenija Zagoričnik. tehnični urednik Milena Volarič. Uredniški odbor po skrčenem širšem pred- logu zbora sodelavcev: Miha Avanzo, Matjaž Hanžek, Daniel V. Levski, Jure Mikuž, Rastko Močnik, Zlatko Naglic, Jure Perovšek, Matjaž Potrč, Marjan Pungartnik, Braco Rotar, Franci Zagoričnik in Slavoj Žižek. Ta uredniški od- bor v času tiskanja te številke še ni bil potrjen s strani Sveta revije. Uredništvo in uprava: Ljubljana, So- teska 10, tel. 20 487. Uradne ure _ so vsak četrtek od 16. do 17. ure. Tekoči račun 501-8-475/1 z oznako: za Probleme. Celoletna naročnina 60 din, cena posamezne številke 5 din, dvojne 10 din. Izdajata predsedstvo RK ZMS in lO SŠ LVZ. Tisk Tiskarna DDU v Ljubljani v aprilu 1974. Revijo sofinancira KKS in je po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto in kul- turo št. 421-1/74 dne 14.3. 1974 oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov. literaiturai I 1. Problemi so mesečno izhajajoča publi- kacija za literaturo v najširšem pomenu besede, ki obsega predvsem področje umetniške literarne produkcije in področje teoretične, znanstvene, filozofske in esejistične literarne produkcije. Revija je integralni del slovenske kulturne tvornosti na tem področju. 2 Revija Problemi sprejema za svoj temeljni in najširši okvir delovanja našo ustavo, program in druge dokumente ZK in SZDL in programsko usmeritev ZMS, ZMJ in skupnosti študentov. Družbeni cilji in načini uresni- čevanja teh ciljev, kakor jih določa duh in črka ustave, so tudi najširši okvir postavljanja ciljev in določanja poti delovanja revije Problemi. Idejno-politična platforma ZK predstavlja izhodišče za razčiščevanje idejnega boja in je garant za samoupravno socialistično usmerjenost revije. 3. Znotraj te široke formulacije koncepta revije Problemi opredeljuje koncept posamez- nih letnikov revije vsakokratno zaledje so- delavcev na svojih letnih zborih in ga uresni- čuje s konkretno produkcijo, koncept posameznih številk pa na podlagi okvirnega obrisa letnika uredi vsakokratni uredniški odbor. Pri tein uredništvo prispeva k obliko- vanju, razvoju in uresničevanju kritičnosti in ustvarjalnosti ter k dvigovanju kulturne ravni, kar je del programskih načel ZMS in ZŠ LVZ. 4. Stalna tendenca pri koncipiranju letnikov in posameznih številk revije je, ob ohranjanju že uveljavljenih sodelavcev, predvsem pri- tegovanje mlajših ustvarjalcev s področja litera- ture in teorije ter s tem .na eni strani zago- tavljanje možnosti uveljavljanja še ne znanih, šele začenjajočih ustvarjalcev, po dragi strani pa odprtost za nove umetniške literarne in strokovne teoretične tokove oz. iskanja v Sloveniji, Jugoslaviji in za nas zanimive tokove drugod po svetu. To seveda implicira obenem tesnejše sodelovanje z dragimi kulturnimi centri v Jugoslaviji. 5. Podrobnejši program posameznega letnika se znotraj doslej orisanega splošnega okvira določa še glede na naslednje momente: glede na zaledje obstoječih in možnih sodelavcev revije ter njihovih kratkotrajnejših interesov, gjede na stopnjo sodobnih literarnih in teoretičnih iskanj pri nas in v svetu, glede na vsakokratna razmerja v celotni kulturni in revijalni situaciji na Slovenskem ter pecifično vlogo oz. fiziognomijo revije Problemi v taki situaciji, glede na kratkoročne potrebe izdajateljev in glede na že obstoječi dragi mladinski in študentski tisk pri nas. 6. Odprtost revije za nova umetniška iskanja in teoretična prizadevanja pomeni obenem kritično medsebojno konfrontacijo različnih konceptov, pogledov, pristopov, novih literarnih oblik ipd. v reviji. Posebna skrb revije je spodbujanje kritičnega dialoga med različnimi možnimi izhodišči teoretične in umetniške literarne produkcije ne samo znotraj revije, temveč tudi širše. Temeljna značilnost kritičnega dialoga pa mora biti spodbujanje in medsebojno izzivanje v še določnejše razvitje pozicij in načinov, torej načelno medsebojno omogočanje brez oportu- nizma. 7. Dozdajšnjih 120 izdanih številk revije Probleim priča o zelo veliki širini in nmogo- terosti v reviji obravnavane problematike in načinov pristopanja k nji. To je bilo seveda mogoče samo na osnovi dejstva, da so vsa uredništva, kljub razlikam in specifičnim opredelitvam, težila k odprtosti in strokovno- sti kot principu urednikovanja na socialistični podlagi. To plodno, živo, kritično, animi- rajočo in včasih tudi vznemitjajočo tradicijo delovanja v svojem desetletnem obdobju želi revija ohranjati tudi naprej kot sestavni del svojih prizadevanj. 8. Orisani temeljni okvir delovanja revije Problemi dosledno spoštuje in uveljavlja samo- upravni delovni pristop delovanja' v kulturi, •upoštevajoč obči dražbeni interes, ki se uveljavlja v reviji neposredno in posredno preko izdajateljev. II 9. Posebno skrb bomo posvetili dialogu koncepcij tako znotraj kot zunaj revije na osnovi odprte, ustvarjalne, kritične koncepcije marksizma in po načelu medsebojnega omogočanja, ter pritegnitvi mlajših sodelavcev. Bolj kot doslej bomo obravnavali mladinsko problematiko. Za realizacijo tega programa bo potrebno poleg večjega angažmaja obstoječih sodelavcev pritegniti tudi nove. S prakso prejšnjega uredništva, ki je vabilo k sodelo- vanju vse naše znane njarksiste z različnih področij, nameravamo nadaljevati in jo še intenzivirati, upoštevajoč dejstvo, da marksistična misel v svojih mnogih zelo raz- ličnih variantah, ki so se razvile v zadnjih 15 letih pri nas in v svetu, zahteva poglobljen študij in obravnavo. 10. Revija se bo v prihodnje posvečala naslednjim področjem: sociologiji, filozofiji, literarni teoriji in kritiki, politologiji itd. Literarne številke bodo" zajemale predvsem literaturo in njeno refleksijo ter esejistiko. temeljni okviz* del одга;Пја.ге vije prob lemi v tej številki prilagamo položnice, na- menjene predvsem naročnikom, ki še niso poravnali naročnine za preteklo leto. Za vse naročnike pa naj velja opozorilo, da smo ob zaključku XI. letnika sklenili korigirati višino prvotno določene celoletne naročnine za leto 1973. Finančno stanje naše revije v preteklem letu ob zviševanju tiskarskih stroškov ni bilo kos sprejetim obveznostim glede obsega revije. Namesto rednega mesečnega izhajanja so dejansko izšli samo štirje, po svojem obsegu dvojni zvezki, katerih cena znaša a 8 dinarjev. Na ta način se je izkazalo, da je bila cena celotnega letnika revije v preteklem letu v kolportaži dosti nižja od cene po pred- naročilu. Popravek cene upošteva nastalo raz- sporočilo braveem 1 liko. Naročnike, ki še niso poravnali naroč- nine, naprošamo, da nam za leto 1973 naka- žejo samo 32 dinarjev. Pri naročnikih, ki pa so naročnino že poravnali, bomo nastalo razliko v ceni lanskega letnika upoštevali pri naročnini za letošnje leto. V tem letniku nameravamo izdati vseh dvanajst številk in sicer na ta način, da bojo posamezne številke izhajale na tri tedne. Takšno rešitev nam je omogočila predvsem nova oblika revije, nov način tiskanja in tudi pripravljenost uredništva revije, da svojim brav- cem zagotovi rednejše spremljanje revije. Ob vsem tem je potrebno poudariti, da pomeni naročnina nadvse pomembno postavko za nadaljnje izhajanje revije. Zaradi tega priča- kujemo od naročnikov prepotrebno razu- mevanje tako glede obveznosti za lansko leto, ki jih moramo še poravnati, tako tudi glede nujnih sprememb, za katere smo se morali odločiti v tem letu. ......____________Glavni urednik franci zagoričnik ka^zaiti jez ik^šest Problemi. S prvo letošnjo številko vstopa revija Problemi v dvanajsto leto svoje prisot- nosti v slovenskem kulturnem prostoru. S tem je označen čas njenega dozdajšnjega trajanja, ki pa ne pomeni samo doslej realiziranih enajstih letnikov. Sam razvoj literature na Slovenskem je prinesel v istem času vrsto takšnih pojavov, ki so omogočali spreminjanje podobe revije, po katerem nam je dano govo- riti o dveh obdobjih njenega dozdajšnjega izhajanja. Prvo obdobje. V prvem obdobju so izha- jali Problemi kot revija za kulturo in družbena vprašanja. V obsegu 62 številk tega obdobja je mogoče ugotoviti enotni koncept urejanja re- vije, ki je vključeval leposlovje, literarno teo- rijo in kritiko, filozofijo in tematiko, ki je sodila pod splošno oznako „družbena vpraša- nja". Revija si je vrsto let prizadevala po odprtosti do novih ustvarjalnih tokov na pod- ročjih, za katera je bila opredeljena in ji je tudi uspelo pritegniti med svoje sodelavce veliko število inladih pisateljev, esejistov, kriti- kov, filozofov in drugih, tako iz vrst nekdanjih Perspektiv, tako iz študentske Tribune, ali od drugod. Iz tega stalnega priliva so se pričeli razvijati tako imenovani „problemi Prob- lemov". Bilo je vse bolj očitno, da si revija spričo preobilice gradiva, ki je prihajalo na uredništvo, po eni strani ne more in ne sme privoščiti zapiranja pred noviini sodelavci, da pa je po drugi strani zaradi te odprtosti tudi v nenehni prostorski zagati. Začasni izhod je bil v strožjem selekcioniranju gradiva. Dobra last- nost tega je bila v tem, da je bil na ta način omogočen kvalitetni vzpon revije — tako, da so Problemi vse bolj postajali osrednja slo- venska literarna revija. Slaba lastnost pa je bila v tem, da je takšen način vendarle povzročal odpadanje vrste sodelavcev, kakor tudi to, da nekateri možni novi sodelavci niso imeli pra- vega dostopa do revije. Slednje velja predvsem za področje konkretne poezije, ki je bila v letih 65-66 v svoji začetni fazi, še brez razvite lastne (ali od drugod znane) teoretične osnove in zaradi tega tudi brez zadostne naklonjenosti takratnih uredništev - tako, da si je moralo to področje najti pozneje svoj prostor v Tribuni. Vprašanje odprtosti revije je bilo na ta način le zasilno rešeno, saj je bilo pričakovati, da bojo vnanji pritiski vedno bolj vztrajni. Hkrati z vnanjimi pritiski sodelavcev so pričela ogrožati revijo prav tako tudi notranja uredniška nesoglasja, ki so izhajala iz razvoja novih pogledov na revijo spričo vedno bolj nefunkcionalnega načina urejanja - na primer, uredniki, ki so zastopali različna pod- ročja v reviji, so lahko odločali o vseh prispevkih, ne glede na to, ali so bili sami kos razvojem in potrebam drugih področij ali ne; aU pa je bilo celo tako, da se tudi uredniki istega področja niso mogli sporazumeti med sabo o skupni zadevi, kot na primer ob pojavu nove proze in podobno. Nekaj je k temu prispeval glasovalni mehanizem za sprejemanje posameznih prispevkov, ki ni omogočal raz- reševanja nastalih nesoglasij, pač pa jih je še zapletal, na ta način namreč, da so bile možnosti medsebojnega sporazumevanja vedno bolj v ozadju. V jubilejni 50. številki je bila končno s strani urednikov razvita panorama različnih mišljenj glede revije. To je bil način, ki bi utegnil pomeniti novo stopnjo v njenem nadaljnjem razvoju. Namesto tega je v resnici prišlo do uvajanja prakse medsebojnega iz- ključevanja posameznih urednikov, sprva na videz iz nekaterih postranskih razlogov, ob letu pa poleg širše zamenjave uredništva tudi do uveljavitve novega uredniškega koncepta, s katerim se je pričelo novo obdobje revije Problemi. Drugo obdobje. V svojem drugem ob- dobju je revija Problemi izhajala s podnaslo- vom „revija za mišljenje in pesništvo". To obdobje označuje razplet posameznih pod- ročij, ki so se vanjo vključevala, v njihovo samostojno urejanje in odločanje o prispevkih, z uvedbo zaključenih številk tako za litera- turo, oziroma za posamezne zvrsti literature, tako za filozofijo in ostalo. Načelno je bila sprejeta možnost dvanajstih revij namesto dva- najstih številk v enem letniku. Na ta način bi se lahko vključevale nekatere nerealizirane revije kot na primer Katalog. Ali pa bi bile posamezne številke dodeljene dovolj močnim takratnim literarnim skupinam, kot je bila skupina OHO ali 442, z odprto možnostjo, da bi se v reviji pojavile še kakšne druge skupine, ki bi bile spodbujene z vzpostavljenim koncep- tom revije. Dogovorjena je bila tudi delitev namenskih sredstev na dva enaka dela, z enim delom bi upravljali literati, z drugim pa ostala področja. Ta dogovor je dobil pozneje tudi statutarno obliko. Ni odveč poudariti, da so bila ostala, neliterarna področja v resnici do- volj močna in bi lahko sama prevzela revijo, ko bi si mogla zagotoviti tudi zadostno število naročnikov. Tako je bila delitev povsem prak- tične narave, literatura pa primerno dopolnilo, ki bi zadrževalo interes bravcev. V skladu s to delitvijo se je spreminjal tudi sam naslov revije, na primer: Problemi - Katalog, Prob- lemi 442, Problemi - Aktualnosti, Problemi - Magazin in drugo, v zadnji fazi tega obdobja pa Problemi — literatura in Problemi - raz- prave. Poleg teh delitev so se znotraj njih dogajale še nadaljnje delitve, na primer v literaturi projekt PU, projekt Srh, erotična številka, dramska in podobno. Te delitve so bile v glavnem utemeljene s takratnim neza- dostnim številčnim stanjem revij ter z bolj ali manj zgolj deklarirano odprtostjo obstoječih revij. Nerešeno je bilo tudi vprašanje nekaterih revijalnih teženj, na primer Katalog, Objave, Artes. Z uvajanjem teh sprememb pa se situacija v Problemih še malo ni stabilizirala kljub realizaciji številnih različnih interesov znotraj revije. Z enkrat bolj drugič manj skupinskim urejanjem je našlo svoje mesto v reviji precej novih sodelavcev. S tem se je spremenila tudi njihova struktura. Med so- delavci so pričeli prevladovati predstavniki posameznih skupin in literarnih smeri, medtem ko je po drugi strani močno pojemalo priha- janje novih prispevkov tistih interesentov, ki so bili zunaj pripuščenih skupin. Temu pri- merno je pričelo upadati tudi število naroč- nikov. Pri tem je treba razumeti, da je izraz „skupina" ali „grupa" polagoma pričel izgub- ljati svojo popularnost. Tradicionalne skupine so resda pričele razpadati. Kmalu nihče več ni hotel pripadati kakšni skupini, toda miselnost, navade, onemogočanje in spodnašanje vsega, kar ne pripada „nam", vse to se je v marsi- katerem uredniku zakoreninilo. Če so že od- padle etikete, pa je praksa ostala nespre- menjena, le da še bolj zagrizena in polašče- vavska. Glede sodelavstva predstavljajo v tem obdobju izjemo Problemi — Magazin. Še posebno velja to za tako imenovani Rob Magazina. V času po Magazinu se je številčno stanje sodelavcev ponovno poslabšalo. Pre- vladovati je začela ena sama literarna smer brez novih sodelavcev, kar je razvidno iz posameznih literarnih številk v zadnjih dveh letih. Izjema pri tem je številka 123—124, v kateri je bil zastavljen nov uredniški koncept revije in ta se z zdajšnjim letnikom tudi dokončno vzpostavlja. Problemi 74. Pri svojem pogledu na pre- teklost revije sem se oziral predvsem na razmerje sodelavec — revija. To razmerje za- deva na vprašanje kriterijev pri sprejemanju gradiva za posamezne številke revije. Prvotni kriterij je skušal biti bolj ali manj sredinski s tendenco po rezanju dna z izrazitim začetništ- vom, oziroma s stagniranjem v ustvarjalnem razvoju, kakor tudi z rezanjem vsakokratnih literarnih ekstremizmov. To je bila seveda rešitev, kakršna ja zatemnjevala nove ali pa drugačne možnosti, ki bi lahko izvirale iz obeh strani. Kriterij drugega obdobja revije je v veliki meri upošteval pripadnost posamezni literarni smeri, oziroma skupinsko pripadnost. Za oba kriterija je mogoče ugotoviti, da sta imela svoje dobre kakor tudi slabe strani. Po večini je bilo tako, da so Problemi objavljali gradivo, za katerega v drugih revijah ni bilo dovolj razumevanja. Vendar je treba priznati, da so se razmere tako v drugih razvijah, tako v založništvu v toliko spremenile, da se v njih objavlja tudi takšna literatura, ki so jo v preteklosti dopuščali in omogočali v glavnem samo Problemi. Na ta način pa se je v Problemih tudi razmerje sodelavec - revija lahko spremenilo. Manj je potrebno spremljati literarno ustvarjanje le ozkega kroga sodelav- cev. Ravno s tem je podana možnost večjega poudarka na odprtosti kakor tudi na razno- vrstnosti ustvarjalnih interesov. Dozdajšnje vstopa, j te posaiZtiezxio! kriterije pri urednikovanju je treba imeti kljub doseženim rezultatom za neustrezne. Upošte- vati je treba problematičnost vsakokratnih omejitev in nejasnosti, ki jih te omejitve pogojujejo. Novi način urejanja mora iskati vir svojih kriterijev v literarnih izdelkih posamez- nega proizvajavca na področju literarnih dejav- nosti in sicer brez zahteve, da se zainteresirani sodelavec najprej prilagodi in podredi nekemu v naprej izdelanemu modelu literarnega ustvar- janja, da bi šele tako lahko prispel do mož- nosti za svojo udeležbo v skupnem uveljavit- venem prostoru. To pomeni, da kriterij za določanje objavljivosti nekega teksta ni več strogo določen in tog, pač pa je gibljiv v smeri posameznega avtorja glede na njegov sočasni lastni literarni razvoj. Oziroma: možni enotni kriterij bi bil na ta način v kontrapunktu najrazličnejših kriterijev, ki nastajajo drug ob drugem, tako na različnih stopnjali posamez- nih literarnih ustvarjalnih dosežkov, tako tudi v različnih literarnih smereh. V takšnili raz- merah je izključen separatizem, značilen za drugo obdobje revije Problemi. Na vrsti jc izbor po različnosti, ne več izbor po sorod- nosti ali skupinski, oziroma ,,neskupinski" pripadnosti. Nasprotni poizkusi po vsej verjet- nosti ne bojo izostajali, vendar pa bojo ostajali brez tolerance in možnosti do udeležbe. Verjetni padec dozdajšnje visoke ravni revije zna biti omiljen, če že ne presežen, z večjo vertikalno razgibanostjo, z razvitjem različnih stališč in kritičnih razmerij do posameznih literarnih pojavov, ki bojo v reviji zastopani. Zaradi večjega števila sodelavcev bojo mož- nosti posameznega sodelavca omejene v toliko, da se s podobnim delom ne bo mogel pojaviti v zaporednih številkah. Lahko pa se bo pojavil v zaporednih številkah s prispevkom, ki bo predstavljal razvidno inovacijo glede na že prej objavljeni prispevek, ali pa drugačno literarno zvrst. Ni naključje, da je na čelu novega letnika objavljen Temeljni okvir delovanja revije Problemi, kakor so ga uskladili in sprejeli republiška konferenca ZMS, skupščina študentov LVZ ter organi republiške konfe- rence SZDL in IS skupščine SRS. Ta temeljna vsebinska zasnova predstavlja jasen oris nadaljnjega delovanja revije Problemi glede njenega mesta in vloge v okviru družbenih ciljev na področju kulture in revijalnega živ- ljenja na Slovenskem, ki terja zavzetost za dvigovanje kulturne ravni, čemur je revija predvsem namenjena, tako glede pritegnitve novih sodelavcev in odprtosti za nova literarna in teoretična prizadevanja, za vzporedno omogočanje in razvijanje ustvarjalnega kritič- nega razmerja na straneh revije. V tem letniku si bomo prizadevali za ponovno združitev revije v eno samo, v prepričanju, da je njena delitev nenormalna in nepotrebna. Dozdajšnje delitve niso pomenile samo samostojnega in nekajkrat tudi zgrešenega, ločenega odločanja o posameznem delu revije v prid ali v škodo celotne revije. Na ta način je bila zmanjšana tudi odgovornost posameznili delov do celote, kakor jc bila zmanjšana tudi sposobnost celot- nega uredništva za to, da bi sproti in pravo- časno reševalo naloge, ki so se mu zastavljale. Vendar pa ponovne združitve ne bo mogoče doseči tako v kratkem in sicer zaradi tega ne. ker zaradi težkega materialnega stanja revije ni bilo mogoče v celoti realizirati lanskega let- nega programa. Stroški tiskanja so v preteklem letu izredno narasli. Samo za tiskanje zadnje trojne literarne številke 125-127 so znašali nad 60 000 din, kar spričo 300 000 din letnih dotacij pomeni očitno nemožnost vsakršnega normalnega poslovanja. Natančne podatke za posamezne številke in za celotni letnik 1973 bomo lahko objavili, ko bo prispel račun še za zadnjo lanskoletno številko, ki je trenutno še v tisku. Z odobritvijo izdajateljev in KSS bo šel znesek tega zaostanka v breme dotacije za letošnje leto. Primorani smo bili razmisliti o opustitvi knjigotiska in smo se tudi odločili za takšno možnost, ki je zdaj realizirana. V tem letniku je predvidenih dvanajst številk, ki bojo predvidoma izhajale na tri tedne, tako da bomo do konca leta nastalo zamudo tudi nadomestili. denis pon i ž poezija, kot tekst 9 tekst kot zziaziost Namen pričujočega razmišljanja je dvojen. Najprej želi pokazati na možnosti znanstve- nega dvogovora s sodobno poezijo, kot se nam predstavlja na ozadju sodobnih literarno- teoretičnih smeri, sočasno pa želi vzpostaviti tudi stik s tistim posebnim področjem sodobne slovenske poezije, ki jo imenujemo konkretna in vizualna poezija. Naše prizade- vanje bi lahko označili z naslednjimi Gadamerjevimi besedami: „Vsaka kritika pesnenja je vedno samokritika interpretacije", kajti dobro se zavedamo, da je vstop v sodobno poezijo mogoč samo kot način dvogovora. Vsako zanikanje sodobne poezije, reducirano na preproste stavke ,,To ni poezija" ali celo „To ni nič", poezije v njeni izvornosti, prisotnosti in učinkovitosti ne more izbrisati poezije v svoji celovitosti lahko takšni reduktibilni postopki storijo, je dejstvo, da so si zaprti pot k poeziji, da so dvogovor spreiuenili v samogovor. Sočasno pa so nezadostne vse tiste interpretacije sodobnih literarno-znanstvenih metod, ki te metode razlagajo po svoje ali jih celo zdnižujejo po njihovih zunanjih podobnostih. Dejstvo je namreč, da med strukturalno poetiko ter informacijsko-generativno poetiko zija skoraj nepremostljiv prepad, ki ga je mogoče na kratko, toda dovolj učinkovito popisati tudi v okvini pričujočega razmišljanja. Strukturalna poetika namreč zavrača možnost spoznavanja literature samo skozi matematizacijo. Ma- tematizaciji priznava njeno avantgardnost, ki pa je v vsakem konkretnem raziskovalnem postopku blokirana z neustrezno interpretacijo dobljenih numeričnih ali statističnih podatkov. To pomeni, da strukturalna poetika sicer vidi nujnost uporabe matematičnih metod na način matematizacije predmeta, ki ga obravna- va, vendar na današnji stopnji razvoja še ne najde ustreznih interpretacijskih metod za optimalno izrabo dobljenih podatkov. Poleg tega je važno, da se zavedamo dejstva o hierarhizaciji besedil, ki jih strukturalna poetika obravnava na podoben način, kot tradicionalne poetike. Besedila se še vedno delijo na tista, ki so literatura in ona, ki niso literatura. Strukturalna poetika se zanima predvsem za prva, to velja še posebej za tartujsko šolo in njenega najvidnejšega pred- stavnika J. M.Lotmana. Lotman v svojem znanem delu Predavanja iz sturkturalne poetike sicer citira N. I. Žikina oz. njegovo delo Znaki in jezikovni sistem (I), vendar te ugotovitve strogo aplicira samo na besedila, ki so literatura. Vojislav despotov pesnikov 3 Informacijsko-generativna poetika pa v nasprotju s strukturalno ves čas poudarja nujnost vsesplošne niatematizacije raziskoval- nih postopkov, kar pa seveda ne pomeni, da se informacijsko-generativna poetika apriori zavzema za uporabo postopkov in metod tehnične kibernetikc. Vprašanje, ki ga odpira informacijsko-generativna poetika je drugačne narave. Za generativno-informacijsko poetiko ne eksistira več del jezikovnega sistema kot literatura in drugi kot ne-literatura. Izhodišče informacijsko-generativnc poetike je v pred- postavki, da je materialna podlaga vseh jezi- kovnih sestavov enaka in da prav priznanje enakosti omogoča razlikovanje posameznih besedil po njihovem učinku. Sočasno se infor- macijsko-generativna poetika zaveda, upošte- vajoč izsledke teoretične kibernetike, da je (bolje: da bo) mogoče vsako besedilo, torej zaključen jezikovni sestav, producirati s po- močjo računskih strojev. Eden od vodilnih teoretikov in praktikov informacijsko- generativne poetike. Max Bense, je v delu Artistik und Engagement zapisal tudi naslednje misli: „Ni eksperimenta, ki ga ne bi bilo mogoče izdelati v okvirih teoretične predstave. Umetnost razumemo kot delovanje inteligentnega bistva, ne pa kot nadaljevanje vitalne ali čustvene motorike — to je prava, resnična sprememba produktivnega položaja" (2). Če je umetnost res ..delovanje razumnega bistva" in če si kibernetika prizadeva, da bi to bistvo tudi matematizirala, potem je jasno, da je mogoče matematizirati tudi produkt ,,delovanja razumnega bistva", umetnost samo. Umetnost postaja skozi kibcrnetiko dostopna matematizaciji, postaja ji dostopna na ta na- čin, da jo znanost lahko generira ali re- generira. Vendar informacijsko-generativna poetika vedno poudarja, ,da je to naloga prihodnosti. Na današnji stopnji razvoja ostaja pri poskusih razumevanja celote jezikovnih sestavov, med katere sodijo tudi tisti, ki jih imenujemo literatura. S tem informacijsko-generativna poetika ukinja hierarht¿acijo, sočasno pa uvaja dosledno raziskovanje jezikovnih sestavov v sinhronem in diahronem prerezu. Na tem mestu bi tudi radi opzorili na skupne točke, iz katerih izhajata tako struktu- ralna kot tudi informacijska poetika. Ena izmed njih je gotovo tudi delo Martina Heideggerja. posebej še njegov spis Die Frage nach der Technik iz dela Die Technik und die Kehre (3). Heidegger v tem spisu izredno nazorno razvija vprašanje o pomenu tehnike (ki je samo drugo ime za teoretično kiberne- tiko) za sodobni svet in njegovo bodočo usodo (4). Posebno pozornost je Heidegger namenil usodi pojma tehne, ki dobiva danes podoben pomen, seveda na drugi stopnji razvoja, kot ga je imel pri antičnih filozofih: umetelnost v proizvajanju in proizvajanje v umetelnosti. In zdi se, kot da sodobna umetnost potrjuje Heideggerjeve misli: saj jc umetelnost in proizvajanje, včasih je celo bolj proizvodljiva kot umetelna. Češki strukturalist Kvetoslav Chvatik opisuje današnje stanje: „Od simbolizma dalje so bili nosilnost besede, njena notranja melodija in zvočni aspekt verza v melodiji vedno bolj sistematično eksponi- rani. V tem procesu je prišlo do daljnosežnega razrahljanja konvencionalnih pomenskih zvez besede. V sodobni poeziji je pričela beseda živeti kot pomenska, zvočna ali tudi samo grafična enota. Sodobna poezija kreativno sodeluje pri nepretrganem novem in novem rojevanju jezika, postati hoče vedno original- nejša artikulacija sveta." (5) Informacijsko- generativna poetika se zaveda, da je danes umetnost vedno rezultat nekega določnega proizvajanja — repertoarja (6). Taka presvet- litev umetnosti, v kakršno jo izpostavljata strukturalna in informacijska poetika, ima seveda daljnosežne posledice za umetnost in za znanost o umetnosti. Prav zaradi tega je skupno strukturalni in informacijski poetiki, da ob raziskovanju literature raziskujeta tudi lastne postopke, presvetlitev umetnosti je torej samopresvetlitev znanosti o umetnosti. Zato strukturalna in še posebej informacijska poetika ne želita operirati z dejstvi, ki so v klasični literarni znanosti največkrat prikrite samovoljne predpostavke ali razlage, temveč igor 1 i k a r uporabljata raziskavo po sistemih. To pomeni, da nekega določila ni mogoče pravilno razu- meti, če ni vgrajeno v mrežo določil, kjer funkcionira samo v odvisnosti od drugih določil. To je znana de Saussurova zahteva, ki jo je v tej obliki definiral Iljelmsiev (7) in ki s spoznanji teoretične kibernetike postaja za- vezujoča tudi za literarno znanost. Praktično realizacijo opisane zahteve pa omogoča uporaba računalniških metod, z vsemi omejitvami današnjega razvoja kibernetike, o katerih smo že govorili. S tem se seveda vračamo tudi k vprašanju negacije sodobne literature, ki se na Slovenskem dogaja pred- vsem kot negacija sodobne (predvsem konkret- ne in vizualne) poezije. V kolikor je negacija dosledna, potem mora biti tudi negacija vseh tistih kritičnih in teoretičnih postopkov, ki skušajo vzpostaviti dvogovor z omenjeno poezijo. Zdi se, da je teže negirati sodobno znanost o literaturi kot literaturo samo. Literatura živi mimo negacije, nima „obramb- nih mehanizmov" s katerimi bi se definitivno potrjevala. Je v toliko, v kolikor jo „opazi- mo", čeprav negacija, kot smo že poudarili. poeziji „ne more škoditi", S sodobno literarno znanostjo je nekoliko drugače: znanost je v svojem bistvu ekspanzivna, polaščevalska in če hoče biti dosledna, se mora ..polastiti" tudi negacije same, mora jo presvetliti in skozi presvetlitev pokazati na nedoslednost. Če je npr. urednik Gregorčičevega zbranega dela France Koblar v opombah k petim Gregorči- čevim pesmim, ki slavijo cesarja Franca Jožefa zapisal naslednje misli: ..Čeprav iz teh pesmi odseva močna narodna zvednost, so po svoji zgodovinski povezanosti današnjemu času odveč ter bi obremenile tekst in komentar." (8). pa negacija omenjenili Gregorčičevih pesmi, pesmi ni ..izbrisala". Te pesmi še vedno eksistirajo. pa čeprav jih je literarna znanost v imenu zgodovine izgnala iz svojega območja. Strukturalni in informacijsko-generativni poetiki pa so še vedno dostopne, prvi zato, ker so zaključen znakovni sestav, ki ga je mogoče re-generirati. Želja, da bi se ognili dvogovoru s poezijo oz. z njenimi posamezni- mi izdelki, je še posebej živa ob stiku s konkretno in vizualno poezijo. V nekem drugem spisu (9) smo skušali pokazati, kako lahko definiramo konkretno in vizualno poezijo kot transmutacijski postopek med dvema znakovnima sistemoma. Prvi znakovni sistem je tisti, v katerem se sporazumevamo, ki mu pripada pogovorni jezik, seveda pa tudi vse področje klasične literature (10). Drugemu znakovnemu sistemu pripada področje vizualne in konkretne poezije. Znak in označe- no se ne povezujeta tako kot v klasični literaturi, znak in označeno sta eno in isto, včasih znak ničesar ne označuje, temveč samo znači, se na določen način ,.izseva". Opozorili smo tudi na problem, ki se pokaže pri doslednem razvijanju teze o transmutacijski naravi konkretne in vizualne poezije. Če ta poezija res naseljuje prostor nekega drugega znakovnega sistema, potem je jasno, da je kritika ne more doseči, ker govori „drug" jezik. Transmutacijski poeziji pripada torej le transmutacijska kritika, t. j. kritika, ki si je izbrala za jezik enak znakovni sistem kot poezija, s katero želi govoriti. Na tem mestu se seveda pojavi dvom. Ali nima prav tradi- cionalna kritika, ki tovrstno poezijo negira, se ne želi spuščati z njo v dvogovor? Ali ni njena „znanstvenost" in ..doslednost" prav v tem, da skozi spoznanje o nemožnosti dialoga zavrača vsak stik s tovrstno poezijo? In ali nas ni naša doslednost, ..samokritika interpre- tacije", zapeljala v začarani krog, ko moramo priznati, da je pot, po kateri smo hodili napačna in ne vodi nikamor? Seveda lahko uberemo navidez drugačno pot in rečemo, da nas transmutacijski postopek konkretne in vizualne poezije v ničemer ne zavezuje in da lahko konkretno in vizualno poezijo razisku- jemo znotraj našega znakovnega sistema, seveda s pogojem, da se ves čas zavedamo različnosti jezikovnili sistemov, ki jim pri- padata naša kritika, „samokritika inter- pretacije" in posamezni pesniški teksti. Toda tudi ta pot nas v najboljšem primeru zapelje v vesoljno samovoljo: če mislim konkretno in vizualno poezijo s tega stališča, potem je pač vseeno, kateri kritični postopek ali katero kritično metodo uporabim, s katerim kritič- nim aparatom skušam vzpostaviti dvogovor. Vseeno jc. kaj govorim o konkretni in vizualni poeziji, kako govorim in kaj pomenijo odgovori za ..samokritiko interpretacije". To. kar bo sporočala konkretna ali vizualna poezija meni kot kritiku, ne bo nikoli naletelo na to. kar bom poskušal sam sporočiti posameznim tekstom. Dvogovor bo vedno samo molčanje. Seveda je še pot, ki jo priporoča informacijsko-generativna poetika. 4 ko pravi, da ,,ni eksperimenta, ki ga ne bi bilo moč izdelati v okvirih teoretične predstave", {dvogovor z besedili, ki nastajajo v območju konkretne in vizualne poezije, je mogoč, potrebno je (to je v Bensejevi trditvi implicite prisotno) le potrpežljivo eksperimentiranje z uporabo določenili metod, tudi računalniških, iskanje takšnega modela, ki bo odkril se- mantično, fonično ali fonično-scmantično strukturo neke pesmi, s tem pa posredno pojasnil tudi učinke posameznih elementov. Kljub temu, da se pojavijo določeni dvomi o uporabnosti končnih rezultatov, pa je Bensejeva metoda tako koherentna, da ji je mogoče priznati vsaj teoretično uporabnost. Vprašanje je seveda, kako je s praktično uporabnostjo, saj vloženi napor in tehnologija verjetno v nobenem primeru ne ustrezata dobljenim rezultatom. Sočasno pa bi se morali vprašati, zakaj sploh počanjamo vse to in ali imamo kakšne koristi od tega. če zvemo, kako je strukturirana neka pesem in kakšne učinke povzroča prav ta in ne neka druga struk- turiranost. Takoj bi si morali priznati, da na vprašanje ne moremo ustrezno odgovo- riti. Naš trud bi bil v končni posledici neko- risten, čeprav bi ves čas ohranjali strogo, ..dialektično" znanstvenost vseh metod. Lahko bi le potrdili ali celo razširili znano Molesovo misel (11) o popolni nekoristnosti poezije tudi na področje literarne znanosti: le-ta je v končni posledici enako ..nekoristna" kot poezija sama. Če Petrarkovega soneta, kot pravi Abraham Moles, ni mogoče uporabiti za vodenje parnega bagerja, je Pctrarkov sonet (kot ,,poezija") popolnoma nekoristen, prav tako pa je nekoristna vsaka znanost, ki skuša nekaj povedati o tem sonetu, ali celo poiskati njegov ,,smisel", njegovo „idejo", s tem pa posredno uporabnost, eksistentno upraviče- nost. Prav tako se izkažejo za nekoristne vse estetske teorije, saj je iskanje ..lepote" in „skladnosti" na predmetu, ki je nekoristen, lahko le nekoristno „igračkanje", zapravljanje časa. Seveda je vse to, kar smo skušali prikazati v nekoliko ironizirani obliki, samo razultat doslednega upoštevanja ideje o koristnosti znanosti. Vemo pa, da se prav eksaktne znanosti danes bolj kot kdajkoli prej sprašujejo o koristnosti svojega delovanja ( 1 2), predvsem pa o tem, v kakšni meri današnja znanost sploh še lahko koristi človekovi dobrobiti. Cc je namreč znanost „ugotovila", da je v kozmičnih razmerah naše raziskovanje, pravzaprav videnje, omejeno z razdaljo 12 mill- iard svetlobnih let (13), se mora znanost takoj vprašati, kakšno vrednost ima njeno raziskovanje, če pa je že v naprej omejeno. Predaleč bi nas zapeljalo, če bi poskušali vsaj približno opisati sklop vseh vprašanj, ki si jih postavlja sodobna znanost. Jasno pa je, da si mora v določeni meri in v primernem obsegu postavljati ta vprašanja tudi literarna znanost. Tu je izvor vseh njenih prestopov v filozofijo in v eksaktne znanosti, brez katerih bi bila. tako vsaj meni P. L. Garvin (14). ..literarna znanost le po- možna veda na obrobju lingvistike ali kake sorodne znanosti". Da Garvin omenja prav lingvistiko. ni naključje. V tem stoletju je prav lingvistika pokazala nenavadno prožnost pri apliciranju novih metod in uporabi nove tehnologije. To ne velja samo za de Saussura in njegovo šolo, marveč tudi za -praški ling- vistični krožek, ruski formalizem in njegove naslednike v informacijski lingvistiki. poljsko strukturalno lingvistiko ter ostale pomembne sodobne lingvistične smeri (15). Od tod izvira tudi znana Lotmanova teza. naj bo struktural- na poetika matematika + lingvistika + zgod- ovina. Do podobnih ugotovitev prihaja tudi informacijsko-generativna [»etika (predvsem A. Moles), saj postavlja izhodišče svojih raziskav vedno na jezikovno ravnino, ki nni rabi za osnovno izhodišče. Zato tudi lahke ukinja ..vrednostno hiorerhijo umetnosti", kol bi dejal Chvatik. Seveda pa lahko vsa vprašanja postavimo \ drugačno luč. Zdi se, kot da se del sodobne slovenske poezije „boji" literarne znanosti in njenih novih postopkov. Kako bi lahko druga- če razumeli pesem Vena Tauferja Sonet elektronskega računalnika z uvodom in ko- mentarjem, objavljeno v zbirki Vaje in naloge (1969)? Poezija (pa ne samo konkretna in vizualna) se izmika kritičnim postopkom lite- rarne znanosti, zapira se sama vase ali pa reagira z nekakšnim nezaupanjem, posmehom ali celo gnusom. Kajti danes na Slovenskem vlada prepričanje, da kibernetika razčlovečuje in da je pravzaprav poezija poklicana, da to razčlovečenje zaustavi ali vsaj opozori nanj. Z drugimi besedami: poezija se lahko dogaja le kot „skritost" in brž ko skuša znanost (bodi to npr. kibernetika) to skritost razsvetliti, naleti na eksplicitni odpor poezije. Kot da se poezija ne more otresti strahu pred redukti- bilnostjo, v katero jo je potisnila vsaka nova smer tradicionalne literarne znanosti. Ali z drugimi besedami: poezija želi vztrajati \ razprtosti, ki bi jo po Heidcggerju lahko imenovali imietelnost (poezije) in proizvajanje (znanosti). Poezija torej noče pristati na združitev obeh pojmov, na renesanso pojma teline z vsemi dodatnimi določili, ki j ili prinaša sodobnost. S tem poezija seveda negira vse metode strukturalne in informacijske poetike ali pa jih sprejema v njihovi ,.pred- znanstveni fazi". Lahko tvegamo ugotovitev, da je del sodobne (avantgardne) slovenske poezije pravzaprav hudo konservativen, saj se zapira pred vprašanji o pomenu in usodi sodobne poezije, s tem pa tudi pred samo- refleksijo sodobne literarne znanosti, kot jo lahko ugledamo v postopkih strukturalne in informacijsko-generativne poetike. Tako se nam je dvogovor s konkretno in vizualno poezijo proti naši volji razširil na področje vse sodobne poezije. Problem ima tudi svojo trdno določeno zgodovinsko perspektivo. Sodobna literatura se sodobnikom kaže vedno kot nekaj temnega, nerazumljivega, neberljivega, včasih tudi kot direkten in brezobziren napad na določene vrednote, tabuje ali zgodovinske in družbene danosti. Sodobna poezija (posebej še tista, ki se implicite ali cksplicite imenuje za avant- gardno) vedno nastopa kot semantična ali fonična inovacija, napetost z bralci in kritiko vzdržuje vedno skozi semantično ali fonično (enigmatično) igro. Ivan Cankar izjavlja v nekem pismu Franu Zbašniku, da je ,,res nehvaležna stvar, pisati za par evropejcev" (16). Cankarjeva izjava (ki se v njegovili pismih v različnih oblikah še nekajkrat ponovi) ima dvojno vrednost. Ne le, da Cankar priznava svojemu literarnemu ustvarjanju evropsko vrednost, da ga skozi avantgardnost „oblike" in ,.vsebine" postavlja v dogajanja evropskih poetičnih tokov, marveč tudi karakterizira, ..meri" publiko, ki ji je namenje- na njegova literatura. Ta publika pa je, razen redkih izjem, „ne-evropejska", ,,ne zna brati", ne producira adekvatne kritične misli, kaj šele. da bi bila zmožna znanstvenega dvogovora s poezijo. Situacijo bi lahko označili s stavkom Slavka Griuna iz črtice Zločin v predmestju: „Sicer tu in tam bleskne okno, sede kdo na posteljni rob, toda vsi so zaposleni s spanjem, vse opravijo z mižečimi očmi." Verjetno ni preveč tvegana izjava, če zapišemo, da tudi danes del občinstva in kritike „opravi vse z mižečimi očmi". Ni naš namen, da bi polemi- zirali s stališči določenih krifik, ali da bi se celo spuščali v vseobsegajočo polemiko z beročo publiko. Želimo ostati znotraj znan- stveno-teoretičnili določil, kot smo jih igor likar eksplicirali na začetku, da bi vzpostavili stik s konkretno in avantgardno poezijo. Ugotovili smo že. da informacijsko-generativna poetika razinne konkretno in vizualno poezijo kol takšne znakovne sestave, ki nastajajo v drugem znakovnem sistemu. Ugotovili smo tudi. da se s to ugotovitvijo pot za kritično razkrivanje pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativTio o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu' pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srou pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu pejorativno o materinskem srcu 5 poe/.ijc prav/aprav konča, saj kritika ne more ..izstopiti" iz znakovnega sistema v katerem se dogaja in v katerem se realizira tudi vsa klasična poezija. Ugotovili smo. da se nam pri doslednem razkrivanju raziuerja med sodobno poezijo in njeno kritično-znanstveno vedo izkažeta obe za nekaj nekoristnega in celo nepotrebnega. Problematično je tudi razmerje med delom sodobne poezije in literarno znanostjo, saj del sodobne poezije noče priznati validnosti znanstvenili metod, posebej še. kadar le-te uporabljajo tista spoznanja, ki jih v literarno znanost uvaja teoretična kibernetika z informacijskimi in generativnmii metodami literarnega raziskovanja. Na tem mestu bi laliko končali naše razmišljanje. Razmerja so vsaj v obrisih do- ločena. ..Beroče občinstvo" odklanja sodobno poezijo, še posebej konkretno in vizualno; znanost v svoji dosledni samorefleksiji razglaša nepotrebnost lastnega obstoja; poezija se vede odklonilno proti ,,beročemu občinstvu" in enigmatično proti literarni znanosti, saj ji uhaja celo v drugi znakovni sistem. Vendar pa si na tem mestu lahko postavi- mo še eno vprašanje. Ali smo sploh storili kaj tako usodnega, da bi se nam odprla pot proti konkretni in vizualni poeziji? Ali nismo tudi lui ..opravili vsega z mižečimi očmi"? Ali se ni morda treba vrniti na tisto točko, kjer smo ugotovili, da znak in označeno v konkretni in vizualni poeziji učinkujeta kot celota, da znak ne ..pomenja". marveč ..znači"? Podobne definicije za sodobno poezijo je mogoče najti tudi v delu W. K. Brovvna in S. P. Olmsteda Language and Literature, kjer avtorja pripi- sujeta znaku v sodobni poeziji funkcijo plurisigna. mnogo znaka. Podobne definicije uporablja tudi strukturalna poetika, saj Lotman zahteva, da se pesem raziskuje kot celoto strukturiranih elementov v njenim večznačcnjem. Ko Brown in Olmsted (17) govorita o mnogoznaku, citirata Roberta Prosta, ki je zapisal, da ima „pesnik pravico do vsega, kar laliko bralec odkrije v njegovi poeziji", Frostova izjava nas na ozadju vsega, kar smo že povedali, vodi k posameznim pesniškim besedilom, vodi nas k odkrivanju in razkrivanju mnogoznaka v posameznili pesmih, k njihoveiuu neposrednemu učinku. Tako bomo morda lahko ugledali vedno „novo in novo rojevanje jezika", kot imenuje sodobno poezijo strukturalist Chvatik. Naredimo lahko naslednji sklep. Če je črka, zlog, beseda ali besedna zveza v poeziji res mnogoznačna in če poznamo samo nekatere (konvencionalne) pomene, potem je najmanj, kar lahko storimo, če se gibljemo v okvirih literarne znanosti, da poskušamo določiti še druga značenja, da poskušamo rekonstruirati mnogoznak kot celoto. Konkretna in vizualna poezija nam ponujata možnost, da odkrijemo še neodkrite pomene mnogoznaka in ga tako ugledamo še z nevidnih strani. Preden pa se lotimo nekaterih konkretnih in vizualnih tekstov v 123.-124. številki Problemov (zakaj smo izbrali prav to številko bomo pojasnili na drugem mestu), moramo opozoriti še na neko zelo zanimivo dejstvo. Mnogo sodobnih pesniških tekstov se ukvarja z lastno genezo, poskuša jo opredeliti kot ,,materializirano" dejstvo. Tudi konretna in vizualna poezija nista izjemi, saj se tudi onidve mnogokrat na način pesnenja vprašujeta po lastnem nastajanju, rojevanju, konstruiranju. Sočasno se dogaja pesnikovo razkrivanje sveta in lastnega postopka. Razkritost pesniškega postopka, odprtost procesa, ki ga sproži značenje mnogoznaka. omogoča dvogovor s poezijo. Konkretna in vizualna poezija ne razkrivata svojega nastajanja samo zato. da bi bili za bralca ali znanost bolj razumljivi, privlačni ali zanimivi, marveč tudi zato, da bi bilo ukinjeno „prileganje ali priležnost nečemu, kar poezija po vsej verjetnosti niti ni." (18) Če premislimo citirano izjavo, potem moramo hočeš nočeš priznati, da sta ..beroče občinstvo" in literarna znanost v preteklosti poskušala poezijo res ,,prilegati" lastnim konstrukcijam in donmevam, lastno ..resnico" sta proglašala za vrhovno merilo, s katerim sta določala estetsko vrednost posameznih besedil. Odveč bi bilo poudarjati, da je ,,resnica" literarne znanosti ostajala nepreverjena, neretlektirana. To je tudi omogočalo literarni znanosti, da je literaturo obravnavala en bloc: Uterarni znanstvenik se je z enako ..vnemo" in ..upravičenostjo" loteval enkrat romana, drugič lirske pesmi, tretjič antične tragedije, ne da bi se pri tem vprašal, kaj povezuje roman z lirsko pesmijo ali antično tragedijo. Pojem literature je bil ves čas prisoten, ni pa bil definiran, ali določneje, ni bil razmejen z drugimi jezikovnimi sestavi. Tudi na to vprašanje nas opozarja konkretna ali vizualna poezija. Na tem mestu se lahko spet vprašamo zakaj je konkretna poezija „ubežala" v drug znakovni sistem. Njeno početje se nam je nenadoma odkrilo kot radikalno početje, kot izziv literarni znanosti v njeni udobni statično- sti. Tudi Lotmanovo „formulo", kaj naj bo sodobna literarna znanost, moramo razumeti kot nujnost uvajanja specializacije znotraj literarne znanosti. To je zahteva, ki jo z enako odločnostjo postavljata tako strukturalna kot tudi informacijsko-generativna poetika. Radikalizacija poezije zahteva radikalizacijo literarne znanosti, njene metode in tehno- logije. Ostane še vprašanje ustreznosti upo- rabljanih terminov. Kritika strukturalne in infomiacijsko-generativne poetike je mnogo- krat reducirana na očitke da sodobne smeri še vedno uporabljajo tradicionalna poimenovanja in tehnični besednjak. Strukturalna in genera- tivna poetika ne želita apriori zamenjati vseh izrazov z novimi; zamenjava starih in novili terminov poteka skozi raziskovalni postopek, skozi širjenje strukturalnega in informacijskega vedenja o poeziji. Sočasno kritika struktu- ralnih in informacijskih postopkov ne prizna- va, da strukturalna in informacijsko-gene- rativna poetika uvajata (in sta že uvedli) vrsto terminov, ki jih klasična literarna znanost ni poznala, ker tudi ni poznala takšne presvet- litve poezije, ki bi terjala nove odgovore in nove termine. Seveda pa sodobna literarna znanost vse tiste pojme, ki jih prevzema od klasične literarne znanosd in imajo v območju le-te znan in določen pomen, definira s stališča lastnega predmeta in lastnega razume- vanja poezije. To ne velja samo za feno- menologijo in danes „klasični" francoski strukturalizem, temveč za vse strukturalne, informacijske, generativne in semiotične raziskovalne procese. Pojem mnogoznaka (plurisign) je samo primer novega termina, ki ga klasična literarna znanost ni poznala, ker tudi ni poznala predmeta, ki mu pojem pri- pada. Že omenjena dvojna številka Problemov - Literatura, ni zanimiva samo zaradi izbora vizualnih in konkretnih tekstov (,,antologijski" pregled konkretne in vizualne poezije na Slovenskem v trojni številki revije Vidik je mnogo koherentnejši), marveč zaradi nekaterih tekstov, v katerih pisci skušajo definirati v prostoru lastnega pesnenja pojme konkretne in vizualne poezije. Mednje bi lahko šteli tekste Francija Zagoričnika Kazati jezik, ^Milana Knižaka Aktual na Češkoslovaškem, Milana Osrajnika Prostorsko-časovno gledanje, Zlatka matjaž hanžek teksti Restavration man ko gledaš dovoli sicer pa alini stoji pred tablo angleška literarna čitanka ko je gorela kraljičina palača sem se poscal 99 Commonwealth 1 Barbadores. Opomba. Pesem je najbrž nastala leta 1967. Tiskana v reviji Encyclopaedia moderna 1968. št. 5-6. Angleška literarna čitanka; Olga Grahor: vrstica 5. Zanimivo. Mk najde na cesti majhen listič, na katerem je napisana beseda BARBA- DORES. Jaz pravim, to je otok v Grčiji. Mk pravi, a misliš zaradi tega, ker se konča na -DORES. Pravim, ne, kar tako mislim, da je to otok v Grčiji. Pa nisem imel prav. BARBADORES je 104 049. permutacija s ponavljanjem črk AABBDEORRS. Policija ali ne ali neajicilop ototip igra klavir pitate sap ni a i i u a e dovolj mi je rečeš in padeš Iz slovenske literature: Pa pridejo prijazni policaji, pa pravijo: „Alo vsi noter!" pa pokvarijo prelepo povest. (T. K.&co. - ustno) Opomba. Beseda policija je 20 134. per- mutacija s ponavljanjem črk aciijlop. Beseda ajicilop je 1081. permutacija istih črk. V besedi policija je 23 inverzij. Katarakt če stopiš dol za eno stopnico ali za dve sta dva katarakta pa dve nazaj ni nobenega katarakta in ribica mi oblizne nogo in reče: KATARAKT pa res KATAR AKT Opomba. Tako kot obe prejšnji pesmi je tudi ta nastala najbrž leta 1967. Iz slovenske literature: „Nikdar nisem mislil, da vas bom kdaj tako srečal, kakor se je zgodilo danes." Rekel je to, kakor bi se bil 6 vrgel dalje z namenom: alo, zdaj skočimo čez •katarakt! (Janko Kersnik — Cyclamen — LZ, 1881); KATARAKT je 783. permutacija s ponav- ljanjem črk AAAKKRTT. KATAR je 29. permutacija s ponavljanjem črk AAKRT. AKT je 1. permutacija brez ponavljanja črk AKT. Izračunajmo determinanto, ki jo lahko dobimo iz besede katarakt. Besedo sestavljajo 4 črke, ki jih razvrstimo v matriko na običajni način: 1^ , ki jih zamenjamo s številom določene črke v besedi. Tako dobimo nasled- njo matriko: ^ ^ , katere determinanta je 1. Kartaš Sunshine superman paemila uboga reva in kadar se včasih sliši blizu luknje A L Č o ja ja to pa toîKer sem vesel 120 000 childrens and baby vkorakaj v mesto STOP! Opomba. Leto 1967. A L C — angleška literarna čitanka/omenjena v prejšnjih opombah. v a vr ta vra rta vrat prta vratasoodprta vrat prta vrat prta vrat prta vrat prta vrat prta vratasoodprta vrat prta vra rta vr ta v a Opomba, leto 1968. VRATASOODPRTA je beseda, ki nastane s 127 890 994. permutacijo črk AAADOOPR- RSTTV (permutacija s ponavljanjem). tu ti tu ti tu ti tu ti tuti tu ti tuti carinanirac Opomba, leto 1967. Objavljeno nekoč v Tribuni z variacijo Marka Švabiča carinarnica. TUTI je 9. permutacija s ponavljanjem črk ITTU. prešeren Opomba, prešeren je 1973. permutacija s ponavljanjem črk eeenprrš. Napisano leta 1974. Naglica O znanosti, o znanem, O A-becedi in drugih becedah, Ifigenije Zagoričnik Pesem o štirih knjigah edicije Gong, Emilia Isgroja Kaj je vizualna poezija in Sarenca O vizualni poeziji. Kljub temu, da se teksti med seboj močno razlikujejo tako po vprašanjih, ki se jih lotevajo, kot tudi po „opredelitvah" za katere se zavzemajo, pa imajo vendarte nekaj skupne- ga. To je poskus sočasnega razumevanja lastne produkcije, prostorske in časovne odvisnosti ter učinka pesnenja. Pri Isgròju najdemo to razumevanje strnjeno v pet točk, ki opredelju- jejo vizualno in konkretno poezijo. Za naša premišljevanje je pomembna predvsem četrta točka. Tu Isgrò postavlja ista vprašanja, kot ' smo si jih pod okriljem literarne znanosti postavili v okvirih tega spisa tudi mi. To je razmerje med literarno znanostjo in njenim predmetom - umetnostjo. Tudi Isgrò se zavzema za dvogovor: „Ustvarjalec ne bo zaupal svoji umetniški muhavosti, ampak bo marljivo študiral znanstvene tekste." (19) Pesnik ni več apriori lastnik jezika, jezik mu ni dan na razpolago v vsej svoji raznolikosti in večpomenskosti, pesnik mora to raznolikost in večpomenskost šele razkriti, šele skozi pesnenje se raznolikost in večpomenskost osvobodita jezika kot sredstva plošne komuni- kacije in se naselita v pesniškem. Pesniško se zopet lahko naseli v jeziku prav zato, ker jezik ni več podoba, marveč je čisti in potencialni material, kot je čisti in potencialni material tudi prostor pesnenja. Takšne so pesmi Pavla Lužana (Grabonoša, Raziskoval raziskovalne, Kult, Pravo, Resnejši res, Čarterski čari. Najpopolnejši naj. Kateri ka. Redar in red), France . Buttolo (Pietà 1972) in Borisa A. Novaka (Pesem o branju pesmi. Bla). Vsem tekstom je skupna analitična presvetlitev jezika. Beseda (del besede) ne nosi samo določenega pomena, marveč znači, to pa pomeni, da izseva svojo materialnost, da je tudi besedina materialnost ,.pomen". Učinek nastaja prav zaradi nenavadnosti, povzročene z ,,depoetiziranimi" besedami, z deli besed, ki v razmerju do drugih besed povročajo nena- vadne in neznane učinke. Razmerje med fonično in semantično komponento je v konkretni poeziji uravnoteženo, učinek konkretne poezije je vedno fonično-semanti- čen. Pesnik ne pesni samo pomenov, marveč sam jezik, ustvarjanje nove pesmi je ustvarjanje jezika. Odmik v drugi znakovni sistem je samo radikalizacija tega pesniškega postopka. To je značilno predvsem za vizualno poezijo, ali kot pravi v omenjenem spisu Emilio Isgrò: „Jasnost in čistost za vsako ceno: besede in podobe se morajo zgrinjati v prostoru čiste in neposredne. Gradivo je lahko drugotnega pomena: bistven je rezultat." (20) Primer takšne neposrednosti in čistosti je vizualni tekst Francija Zagoričnika NOBEL LOVCI. Ne samo beseda, tudi njena grafična enotnost je vzeta iz knjižnega prospekta. Značenje jim je podelü pesnik, skozi pesnikovo destrukcijo/ konstrukcijo je beseda ,,nobelovci" odkrila druge pomene, razkrila se je kot mnogoznak. Znak je res tudi označeno in označeno je znak. Podoben učinek povročajo poleg besed in delov besed tudi posamezne črke ali druga grafična znamenja, največkrat tista, ki jih premore pisalni stroj. V takšnem prostoru, kjer vizualni tekst nastaja s pomočjo črk in drugih grafičnih znamenj, je mogoče govoriti samo še o mnogoznaku. Primeri takšnih mnogoznakov so vizualni teksti Ivana Vola- riča-Fea, Oresta Zagoričnika in Milana Osraj- ka. Pri Aksinji Kermauner je grafičnim znamenjem pridružen še element z roko na- risanega lika. V vizualni poeziji je razmerje med semantičnostjo in foničnostjo porušeno. foničnost se umika semantičnosti, pesem je samo še pomenjanje, „značenje", ni mogoče več sprejemati zvočne komponente, pesem je samo še vizualna materialnost. Podrobna raziskava slovenske vizualne poezije bo morala še posebej skrbno raziskati lepljenke Srečka Kosovela, kjer prvič opazimo tendenco reduciranja fonične komponente. V Kosove- lovih lepljenkah še vedno lahko ,.preberemo" besede in dele stavkov, vendar pa nam „branje" ne sporoča ničesar več o svetu, ki ni svet pesnenja. Pomeni, ki jih „značijo" Koso- velove lepljenke so pomeni vsakokratnega branja. Kosovelove lepljenke so na določen način že v območju mnogoznaka. Sočasno pa je gledanje vizualnih tekstov lahko samo „moje" gledanje, ni z ničemer omejeno, predpisano ali usmerjeno. Vizualni tekst se pojavlja pred gledalcem/bralcem kot ne- dokončan proces, kot nenehno nastajanje, porojevanje. Še v konkretni poeziji so besede, deli besed omejeni, če ne drugače s konci vrstic, kitic, z liki ali razvrstitvami, v katerih nastajajo. V vizualni poeziji se vse dogaja sočasno in je omejeno samo s prostorom, ki ga vizualni tekst poseduje. S tem pa smo tudi ugotovili, da je dvogovor literarne znanosti in vizualne poezije mogoč in odpira tako za znanost kot tudi za poezijo nove možnosti. Razkritost pesniškega postopka, kot ga odkrivata konkretna in vizualna poezija, omogoča literarni znanosti celo retroaktivno raziskovanje — dostopnejši ji postajajo tudi teksti klasične poezije in razumljivejši prehod iz enega v drugi znakovni sistem. Literarna znanost pa se skozi svoje strukturalne in informacijsko-generativne postopke tudi obrača proti celoti jezikovnih sestavkov, med katerimi je poezija samo posebno področje s svojskimi strukturami, elementi in učinki. Ali kot je zapisal v spisu Pjesnički jezik i prošlost Zdenko Škreb: „Pesniški jezik ni nadzemeljska, eterična, nad- časovna transformacija jezika, za katero ne veljajo prostorske in časovne kategorije, temveč je samo ena od strukturnih stopenj ali oblik jezika samega." (21). Tu pa se odpira novo področje: področje jezikovnih transfor- macij in strukturnih stopenj v območju določenega znakovnega sistema in pripada- jočih znakovnih sestavov. Področje struktural- ne in informacijsko-generativne poetike se šele odpira. Ljubljana, februar-marec 1974 OPOMBE: (1) J. M. Lotman, Predavanja iz strukturalne poetike. Sarajevo 1970, str. 78 (2) M. Bense, Artistik und Engagement, Köln 1970, str. 148 (3) spis je dostopen tudi v hrvaščini v zborniku Uvod u Hcidcggera. Zagreb 1972, str. 91-121 (4) Tega vprašanja se loteva tudi J. Robert Oppenheimer v zbirki esejev The Flying Trapeze: Three Crises for Physicists, London 1962 (5) K. Chvatik, Strukturalismus und Avantgarde, München 1970. str. 26 (6) Bense, Artistik und Engagement, str. 96 „Jede Kunstproduktion ist repertoirabhängig. Also keine Schöpfung aus dem Nichts. Immer Schöpfung aus dem Repertoire." (7) L. Hjelmslev, Dans quelle mesure les signifi- cation des mots pouvent-elles être considérées comme format une structure? v. Proceedings of the Eighth Int. Congress of Linguists. Oslo 1958, str. 641-642 (8) Simon Gregorčič. ZDI, Ljubljana 1947, str. 371 (9) Vprašanja o konkretni poeziji za III. radijski program Radia Ljubljana (oddaja Kultura danes) (10) Izraz „klasična literatura" je slabo izbran, ker je v literarni znanosti že definiran na nekaj načinov. Nam pomeni ..klasična literatura" vso tisto 7 i jezikovno produkcijo, ki ni lranMiuitai;ija v drug znakovni sistem. (11) A. A. Moles, Informationstheorie und ästhetische Wahrnehmung, Köln 1971, str. 222 (12) glej že omenjeno zbirko Oppenheimerjevih esejev (13) Znano je, da se vesolje „širi" navzven. V oddaljenosti dvanajstih milijard svetlobnih let se galaksije odmikajo skoraj s svetlobno hitrostjo Od tam nas ne more doseči noben delec svetlobe (foton). Vse, kar je bolj oddaljeno, nam je za vedno nevidno. Glej tudi knjigo J. V. Buttlara Brže od svjetlosti, Zagreb 1973. (14) P. L. Ciarvin, Computer Participation in Linuuistic Research, v: Language št. 38, 1962, str.'358-389 (15) glej; T. Ciardner, Hauptströmungen 'der modernen Linguistik. Göttingen 1973 (16) Ivan Cankar, ZD XXVIII, Ljubljana 1972, str. 196. (17) W. K. Brown in S.P.Olmsted, Language and Literature, New York 1962, str. 152-54 (18) 1. Zagoričnik, Kazati jezik. Problemi - Literatura, št. 1 23-124, 1973, str. 3 (19) i;. Isgrò. Kaj je vizualna poezija, ibid.. str. 153 (20) Ibid. str. 153-54 (21) Z. Skreb, Pjesnički jezik i prošlost. Jezik št, 4, 1958, str. 98 lev det e la podganja, literatura Ponoči pokajo kosti. Ponoči se grozno mudi. Ponoči nisem doma. Ponoči se iz oči groza iskri. K sreči stojim sredi zemljevidov. Ceste so razločno zarisane, moja pot se jasno vidi, suka se proti smetiščem glavne vasi. Z doktorjem že spet hlačava čez marchfeldska močvirja, to je žitnica republike Avstrije, iz žita ne prideš več ven, dobro, da so še kakšna močvirja, drugače bi ne bilo pred žitom nikakršnega miru. ,,Vidite, tukaj je esesovce Josef Ridi lastnoročno sestrelil ameriško vojno letalo. Pokale so kosti, hilii. Pilot se je z letalom vred zaril deset metrov globoko v močvirje. Še danes je notri, mrtva mumija, še danes, v boju proti Rajhu, tukaj v močvirju, hihi." „Vidite, tukaj je esesovce Konrad Puch lastnoročno s puškinim kopitom pobil marchfeldskega gada. Hihi, ni bilo kar tako. Ti gadi. A vseeno, tu v Srednji Evropi še kar gre. Tu umre samo vsako četrto leto po en človek zaradi gadjega pika. A Afrika, črna Afrika, Amerika. Desettisoči letno, vam pravim. Pokajo kosti, hihi." „Vidite, tukaj je strela zadela esesovca Andreasa Gortha. Vam rečem, z jasnega je prišlo, z jasnega. Črn je postal pri živem telesu. Prevelika planjava je vse skupaj, ni- kamor se ne moreš zateči, nikakršne luknje ni, nikakršnega hriba, tu si nekakšen živ strelo- vod. V brzostrelko mu je udarilo, vam rečem, elektrika ga je pri priči ubila, a bil je res fejst fant. Cisto črn je postal, brzostrelka in strelo- vod, hudič je vzel vse skupaj, vojno, Rajh in brzostrelko." „Vidite, tukaj so esesovci ustrelili tri nepokorne nemške vojake. K hudiču. Upirali so se in amen. Na žitu so jih pokosili. K vragu vse skupaj." ..Vidite, k hudiču. Tu smo vrgli na Ruse bombo. Pokalo je, kot da bi bil sodni dan. A je bilo vsega konec. Vrgli so nas skoraj nazaj do Dunaja. Bilo jih je kot listja in trave, kot kobilice, kot Turki. Vse je šlo k vragu. Nobene rešitve več." „Vidite, zdaj pa imajo vsi te preklete mašine. Führer je rekel, nemški konj je najboljši konj. K zemlji in konju. Kakšna je bila žetev pred tridesetimi leti. Slovaki so nam tu ciganih po poljih. Dobro je šlo. To je še bilo naravno delo, naravna žetev. Danes je vse zastrupljeno, plini, kemija je na delu. Vrag naj vse skupaj pocitra." „Vidite, pred petdesetimi leti še niti žita ni bilo povsod. In ovce, stotine ovac po poljih in lokali. Danes ničesar. Niti konja niti krave. Vse poginilo. Lovci postrelili zadnje srne in zajce. Fazani mrtvi. Z bombami gredo nad lisice. Vojna mora biti. a nad ljudmi, nad ljudmi! Živali so nedolžne. Lisice sem vedno ljubil," ..Vidite, samo žito še in smeti. In pod- gane, vam pravim. V Marchfeldu živi nad milijon podgan, na Dunaju je štiri milijone podgan. Znanstveno dokazano, vprašajte profesorja Lorenza v Badu Deutsch-Altenburg. Podgana je postala najvažnejša žival stoletja. Ja, podgana je nad vse pametna, podgana nas bo preživela . . . Nemška duša ljubi živalstvo." ,.Vidite, miš ni nič v primeri s podgano. Podgana je stasita, fina. mišje slapa. Fuj. miši sovražim." ..Vidite, in podgane so dobro kosilo. Svoj čas sem jih res jedel, podgane. Saj to ni kar tako. Moral sem jih jesti. Ničesar drugega ni bilo. In sem se kar navadil. In še danes kakšno ponoči pospravim, dišijo mi in konec. Ne morem se premagati. Hihi, ponoči pokajo kosti. Podgane jem in konec. Tudi podnevi bi jih, pa ni dostojno," „Vidite, tukaj pa je naš gozd. Od hudiča je vse skupaj. Notri so sami klopi. Pičijo te in že si bolan. Saj vam rečem, vse je okuženo, vse jemlje vrag. Staro plinsko masko iz druge svetovne vojske si bom privlekel iz kleti. Ker nas niso takrat zadušili Angleži, pa nas bo zdaj naša lastna kemija. Hihi. že pokajo kosti." „Vidite, hihi. In slinavka in parkljevka povsod. Krepanina smrdi iz vseh vasi. Se že mudi, hihi. V vasi! V vasi!" „Vidite, pod Turki je tekla kri. A smo jih nabrisali, da so pokale kosti. Kaj bo pa zdaj! Kako bomo nabrisali kemijo? !" „Vidite, tako gremo čez prah. In nato smo prah. In črvi, črvi povsod. Ampak naprej moramo, skozi veter in žito in smeti. Do prve vasi, do prve gostilne. Vidite, vsi bodo odprli usta. Tujcev skorajda ne srečajo. Kljub mašinskim časom. In vsi bodo grdo gledali. Ker v te vasi skoraj ne smeš priti, to je nezaslišano, tujci tu nimajo kaj iskati, vidite." ,,Vidite, in mi vseeno greino tu, kjer je že šel Napoleon in Otokar in kjer so bile slavne bitke in kjer so pokale kosti in kjer se je naš slavni cesar na lovu podil za fazani in jere- bicairii in kjer je imel sedem lepih gradov. In zdaj, vam rečem, kakšna republika. Vse razpada, grad razpada in kje je cesar. Kaj naj rečem. Kje so stari dobri časi." „Vidite, že spet slabo žito. Dež in prema- lo sonci. Kakšna poletja so to! Svoje dni smo se tu pražili od vročine. Sonca je bilo preveč. Nikamor nisi mogel. Do prve vode je trideset kilometrov. In danes. Vrag. Dežuje kot za stavo, dan za dnem. To je nenaravno. Vse so nam okužili." „Vidite, da se vrnemo k podganicam. Pravzaprav sein podganoslovec. To je važen poklic. Najljubše mi je pravzaprav staro podganje izročilo. Tista pripovedka o podga- narju iz Hammelna je staro nemško kulturno blago in ni kar tako. Ni prav. da je trapasta zgodovina prisodila bratoma Grimni Rdečo kapico kot najboljšo pravljico sveta. Ne, rečeni vam, tista o podganarju iz Hammelna je čudovitejša, tista je najboljša pravljica sveta." „Vidite, in v Hammelnu se vse začne. Tista zgodba pripoveduje, da je neka skrivno- stna povezava med človekom in podgano, med človekom, podgano in višjimi stvanni. Podgane morejo prinesti smrt, podgane so kuga in nadloga, podgane odgriznejo dojenčku nos, ja, ja, tako je to, a podgane so tudi nekaj višjega, preko podgan lahko prideš v višje plasti bivanja, k nadstavbi življenja, podgane so metafizika, vam rečem, ne upirajte se mi, drugače ponorim, podgane so vrh bivanja, podgane so najnežnejši utrip neba, so melodija sveta, podgane so ključ v drugo življenje, podgane so modre, pri podganah se moremo marsikaj koristnega naučiti." „Vidite, to mislim prav zares. Znana je zadeva o podganjem strupu. Bel je kot moka in podgana je že na delu. Že je pridno in odločilno hudi strup in težko umre. A druge podgane vidijo hudo zadevo. Tu pa je nekaj narobe, si mislijo. Huda jeza jili popade. Take strupene moke ne bomo jedle, odločno rečejo. Gledajo mrtvo podgano kraljico in otožno mahajo s finimi repiči. Mi nc bomo bodoči mrliči. Urno se jim v telesu razvije hudi protistrup. Ne bo prišla podganja smrt. Podgane premagujejo in premagajo strup. Nič se jih ne polasti obup. Močne mišice imajo podgane, močno so rejene in razigrane. Po robu se postavijo hudemu človeku, boj začne- jo z njim globoko v podganjem svetu. Končno ljudje zblaznijo in pridne podgane jih preži- vijo." „Vidite, in spet smo na njivi. Enkrat je poletje in enkrat je zima. Enkrat je sonce in enkrat je dež. Naj hudič vse vzame! Spet smo na smetišču. Preko gnilega moramo. Gnili piščanci in gnili kruh, ja, kaj bo iz tega sveta! In nedaleč umira vsak dan na tisoče lačnih. Stari hladilnik in stara mašina, po tleh razbita steklovina. Preko pornografije moramo. Vse nago. A teh prekletih slik podgane ne oglodajo do kosti. Ta sprenevedajoča pohota ostane v blatu. Cof, čof, kar s škornji čez. Kamor ne pride podgana, tja pridemo mi. Že pokajo pornografske kosti, hihi." ,,Vidite, jaz vidim, kar drugi ne vidijo. Ponoči hodim čez Marchfeld. Ponoči sem na pohodu. Ponoči pokajo kosti. Ponoči se mi grozno mudi. Ponoči nisem doma. Ponoči se mi iz oči groza iskri." K sreči stojim sredi zemljevidov. Ceste so razločno zarisane, moja pot se jasno vidi. suka se proti smetiščem glavne vasi, Z doktorjem že spet hlačava čez marchfeldska močvirja, to je žitnica republike Avstrije, iz žita ne prideš več ven, dobro, da so še kakšna močvirja, drugače ne bi bilo pred žitom nikakršnega miru. „Vidite, nikakršne bojne pripravljenosti več. Vse zanič. Vse sami cepci in faloti. Fuj!" ..Vidite, ta Marchfeld je v resnici ena sama stepa. Fuj, Tu in tam nekoliko močvirja. Fuj. Komarji. A vseeno stepa. Tu so živeli svoje dni sami banditi in ravbaiji. Fuj. Zdaj greva v Schreck, potem greva v Schrick, potem prideva v Eichenschreck. Tu samo straši in smrt je na delu. Tu ni dobrih poti. Sem se je vsakdo bal iti." ..Vidite, v tem smetišču so odkopali zaklad kralja Atila. Vidite, pri teh podganali je stal grad kralja Sama. Ja. tako je to. Iz smeri se cedi zgodovina in zlato. In podgane so spet vmes." ..Vidite, tu so divjali hudi Obri. In pokale so kosti, hihi." ..In vidite, tu je zdaj Schrick. In tam je kuga pobrala cesarja Marka Aurela. ko jo 8 branil Limes. Schrick pogubi." SCHRICK T O "/&)7r ; METAFIZIKA : O 25 74. Podgane na delu na smetišču. V gostilni vaški tanajboljši. Emil Schalkhammer kolje kokoši. Ina Patzer poliva olje. Rudolf Swoboda buta pesek. Leopold Weinmayer razčetverja prašiča, žandar spi pod lipo. na travi ima prižgano pipo. pastirica žgance kuha. juhej. pri Kol- blovih bo na mizi dobra juha, Micka Kovačeva sedi in popiva. Krivanek Rudolf pivo razliva, ja, tu so podgane doma. tu je vrh življenja, tu je vrii veta! V gostilni sedimo z doktorjem in pivo pijemo, da je veselje, in otroci tekajo med psi m mačkami sem in tja in žvečilni gumi se jiiu cedi iz gobcev in Amerika kruli iz razglašenega avtomata. In tedaj me začne butati po zemljevidu od enega konca sveta do drugega, že letim ven iz tega Marchfelda, že sem na drugih smetiščih, na smetiščih Amerike. Rusije, Azije in Afrike, vedno pa sem na smetiščih, samo smetišča so tu in nič drugega, smetišča me obdajajo kot za stavo, iz smetišč ne pridem več ven, podoba je, da stoji tudi moja rojstna hiša na smetišču in moje stanovanje je na smetišču, lije kot iz škafa, jaz pa sem zares na smetišču, niti človek nisem več, prava podga- na sem, zares, vam pravim, samo podgana, ali pa. hvala bogu. da sem podgana, sedaj bomo jedli smeti, da bo veselje, sedaj bo prasketalo pod našimi zobčki. sočna gniloba, to bo življenje, in čez pornografijo bomo drveli v nočnem raju ali reju, rejeni bomo kot za stavo, a zakol zagotovo ne pride, tudi s strihninom nas ne pokončajo, mi umremo naravne podganje smrti in modri bomo bolj kot Platon in kralj Salomon skupaj in pametni bomo kot le kaj. smetišče, res ti nisem mogel ubežati, sedaj, ko propadata mesto in dežela, ko se vse podira, sem res že pri podganah, tu je konjunktura doma. tu se dobro imamo, tu pri zakladu kralja Sama se okrog podimo, lulamo in kakamo na pornografijo, res, podgane smo in od podgan se laliko vsi marsikaj naučijo. Možgani so se mi po podganje nenadoma neznansko razširili. Popolnoma drugače vidim in mislim. Tudi doktor je podgana, vse je precej drugače, raztrgane so nam hlače, rokic ali ročic nič več ni, podganji krempeljci so prišli, repki kukajo iz zadnjic, tako je to. ja. tako je to lepo! In sedaj sploh ne znam več po človeško govoriti. Odvrgel sem človeško slovnico, začenja se podganja gramatika in podganja matematika. Vidite, ena in ena je piska pečena. Dve in dve že nekaj ve. Tri in tri pije človeško kri. Štiri in štiri mleko scsiri. Pet in pet gremo umret. Šest in šest tepec gre jest. Sedem in sedem ni napreden. Osem in osem je velik osel. Devet in devet je za oni svet. Deset in deset prebit je led. PODGANICA KRALJlClCA NEŽNA TI DEVIČICA METAFIZIKA PRIHAJA PODGANJA SLOVNICA ŽE LAJA ACINAGPOD ACIČIJLARK ANŽEN IT ACIČIVED AKIZIFATEM AJAHIRP AJNAGDOP ACINVOLS EŽ AJAL AJAL EŽ ACINCICIPA AJAL EŽ ACiCCiCl ACINAG ACiClC CIPA ANŽEN IT I TISI NAG TISI TI TATA TARIFA ACINAG NANAGA ClC Cica CiCi pipi cipa Caca CiCi lili cip niči niCa nici nica NiCl NIČA niču NIC Podganja slovnica je silno zamotana za- deva. Tukaj bomo skušali podati nekaj osnovnih določil: a) BAZIČNA EKSISTENCA IN njene SPREMEMBE: podgana m o ž g a n a m ožgan a bolatla b o I a n a poljana poljana s m r d a n a s m r d a n a m o ž g a n a b o I a n a s m r d a n a 1 u b i a II a b o 1 a n a m o ž g a n a podgana Janko tedeško hitrost Ob SOO; Mož s plešo 8^^ : Mož s plešo in lasuljo 8^^ : Mož s plešo si natika lasuljo 8^: Mož brez pleše - mož z lasuljo 8^3: Mlad mož, počesan na prečo To je prav čedna hitrost Alfa Romeo je športni avtomobil. Motor 132CV, hitrost 180 km/h, 5500 obratov, modema in aerodinamična oblika in predvsem — hitrost, vse to so prednosti, ki vam jih nudi Alfa Romeo Vsakdo ve, daje polž prelisičil lisico tako, da se ji je prilepil na rep. Ko je pritekla lisica na cilj, se je obrnila, da bi videla, kako daleč za seboj je zapustila polža. Vendar vam o tem ne mislim pripovedovati. Poudariti hočem le to, kako pre- prosto ljudstvo pojmuje hitrost. navodila Zagotovi dvig sposobnosti za 25 procentov o tem se lahko prepričate že po nekaj dneh utrujenost nenadoma izgine voditi, misliti, odločati ni več problem in če niste zadovoljni lahko brez vsake obveznosti prekinete kadarkoli Dolgo odločanje je znak slabosti zato ne omahujte ampak izberite zmeraj to kar vam bo nujno koristilo in ne bo vam žal ker je izdelano po principih sodobne tehnike ustreza vašemu okusu in zadovoljuje tudi najbolj zahtevne izmed vas še enkrat hitro odločanje je lastnost modernega človeka bodite tudi vi na konici časa Danes ni nobena skrivnost več da vas lahko že zobna ščetka KOH - I - NOGR popolnoma zadovolji moj odhod Vzel bom samo toliko, da ne bo zamere, da ne boste rekli. Vse bom zabrisal za seboj, vse počedil, da ne bo zamere. Pomahal vam bom v pozdrav in se nasmehnil, da ne boste rekli. Ritensko bom odšel s prizorišča zgodovine, da ne bo zamere, da ne boste rekli. ... „.... koktajl Pomlad je bila in drevje je cvetelo veje so bile okleščene in trava poteptana bil je raj in ptice so pele radio je hreščal 14 ubitih blaženi žarki so nas greli smrdelo je po ožgani koži na koktajl pridite v salon padli v zasedo po kratkem boju mislila sem da mi boš prinesel rože šele po daljšem mučenju krvavega so Bilo je spomladi 1974 Bilo je tudi spomladi 1974 Razvrstitev tei