Uradniško vprašanje O tem vprašanju je predaval direktor Jožef Reisner dne 7. januarja 1936. v »Zvezi jugoslovenskih naprednih akademskih starešin« v Ljubljani. Del tega predavanja je bil priobčen v kulturno socialni reviji »Misel in delo«. V naslednjem prinašamo kratek rcferat o vsebini omenjenega predavanja, kar je pravilna osvetljitev tega vprašanja važna predvsem tudi za učiteljstvo. Oktobra 1935. je zadelo državno uradništvo znižanje službenih prejemkov. Časopisi so obširno pisali o tem znižanju in opozarjali na posledice, ki utegnejo škodljivo vplivati na trgovino in obrt, pa tudi na službovanje samo in celotno državno upravo. Pisec ugotavlja, da je »prvi pogoj za solidnost državnega uslužbenstva primerna življenjska možnost s stalnimi službenimi prejemki«. Vsi pogoji s tem prvim in neštetimi drugimi, ki so važni za ostvaritev sigurne bodočnosti, sposobnega in zanesljivega uradništva, tvorijo uradniško vprašanje. Nadalje pravi, da »imamo sicer uradniški zakon, ki jc v osnovi dober in moderen, toda še vedno odločujejo o vprašanju vplivi, ki niso v zakonu in ne v duhu zakona«. Z novim zakonom od 1. aprila 1931. odrejene draginjske doklade so se znižale že trikrat. V odstotne dele preračunano so se v I. draginjskem razredu znižale osebne draginjske doklade za uradniške skupine navzdol za 100 do 32%, za pripravnike 19 do 17%, za zvaničnike 26 do 22%, za služitelje 26 do 23%; — po isti razvrstitvi v II. draginjskem razredu: 100 od 25 do 27%, 39 do 35% in 34 do 31%; v III. draginjskem razredu pa: 100 do 50%, 30 do 29%, 40 do 36% in 34 do 32%. Iz tega je razvidno, da so bile najbolj prizadete uradniške skupine vseh položajev. Najjačje pa je znižanje v uradniških skupinah IV./2 do VII., po 20%. Prj, odmerjanju osebnih službenih prejemkov se mora uvaževati dvoje: eksistenčni minimum nižjega uslužbenca in sorazmernost višjih prejemkov po višjih službenih položajih. Iz vseh nadaljnjih primerjav predvojnega stanja mesečnih prejemkov z današnjimi prejjemki je razvidno, da današnji prejemki vkljub nizki valorizaciji ne odgovarjajo prvotnemu predvojnemu stanju. Od leta 1919. se je pričelo pri nas delati na urejevanju službenih prejemkov. Ker je bila kupna cena dinarja mnogo večja od krone, je v prečanskih krajih postala živa zahteva po prevedbi na dinarske plače. Najprej so bili prevedeni cariniki, potem so prišli na vrsto sodniki, profesorji in učitelji. Po vedno močneje se javljajoči tendenci po enotni ureditvi uradniških prejemkov, je sledila predelava vseh uredb po načelih popolnega zenačenja za vso kraljevino. Tako imamo od leta 1920. službene prejemke v vsej kraljevini izenačene z edino razliko draginjskih doklad po draginjskih razredih. 23. junija 1923. pa je bil sprejet uradniški zakon v narodni skupščini. Iz tega zakona se je dva dni pred glasovanjem črtalo več paragrafov, zlasti vse sklenjene predloge o prevedbi starih upokojencev itd. Po predlogu za 1. 1936./37. so osebni izdatki za aktivne civilne in vojne uslužbence 3910 milijonov za pokojnine in invalidnine 1101 milijonov dinarjev, kar znaša 48,61% vseh predlaganih proračunskih. izdatkov. Ti zneski so absolutno jako nizki. »Toda papolnoma zgrešeno je sklepati samo iz absolutne višine teh proračunskih sestavk, da se smejo enostavno za toliko skrčiti, kolikor to potrebuje proračunski referent. Res je, da so se zadnja leta tudi v drugih državah proračuni popravljali z redukcijami uradniških plač, toda dejstvo je, da so v vseh drugih državah državni uslužbenci mnogo bolje plačani nego mi, da so se z redukcijo plač ustvarjali obenem ugodnejši drugi življenjski pogoji (maksimiranje cen, stanarin itd.) in da so se vse redukcije ustavile na določeni višini. Pri nas o novih redukcijah ne more in ne sme biti govora, nasprotno, da ne bo trpela celotna državna uprava, se morajo osebni prejemki revidirati in sorazmerno tudi po stopnjah položajev povečati. Ako ostane drugo pri starem, bodo skupni izdatki naravno še večji, dasi ne toliko večji, kolikor bi se na prvi pogled mislilo. Uradniško vprašanje se mora reševati na popolnoma drug način.« »Uslužbencem se morajo dati primerae plače, in mora biti ta postavka za proračun prav tako brez debate, kakor so postavke za državno obrambo. Solidno in pošteno uradništvo je državni obrambni faktor na znotraj.« Po statistiki za leto 1933./34. je številčno stanje državnih nameščencev: vseh 207.100. Torej 1 nameščenec na 70 prebivalcev. Civilnih uradnikov je 54.800, oficirjev in vojaških uradnikov 10.110. Skupaj 64.910, to je 31,3% vseh uslužbencev. Civilnih uradniških pripravnikov, zvaničnikov, služiteljev, pogodbe- nih uradnikov in dnevničarjev in nerazvrščenega osebja 102.260, podoficirjev, orožnikov in kaplarjev 39.930, skupaj nižjih uslužbencev 142.190, to je 68,7% vseh uslužbencev. V zaokroženih številih je uradnikov v I. položajni skupini 20, II. 470, III. 1050, IV. 2710, V. 2440, VI. 9160, VII. 6860, VIII. 12.250, IX. 13.680, X. 6160; dalje uradniških pripravnikov 15.350, zvaničnikov 34.980, služiteljev 11.080, pogodbenih uradnikov in dnevničarjev 38.600, nerazvrščenega osebja 2250, oficirjev in vojaških uradnikov 10.110, podoficirjev, orožnikov in kaplarjev 39.930. Te nesorazmerne številke nam nazorno kažejo veliko neurejenost, ki prav gotovo izvira tudi radi nezadostnih mesečnih prejemkov, radi česar se pojavlja tendenca za čim krajšimi napredovalnimi roki itd. Postavka za penzije in invalidnine bi bila lahko manjša, saj ni nujno, da se upokojajo ljudje, pred potekom polne službene dobe, čeprav so še zdravi in sposobni. »Napravili so in delajo še mnogo napak tisti, ki se ne zavedajo, da morajo biti obzirni in uslužni do strank, zlasti do strank iz preprostega naroda. Kmet nima dobrega mnenja o uradnikih.« V odgovor raznim očitkom dtira h koncu pisatelj finančnega ministra dr. Milana Dorcteviča po ekspozeju 13. marca 1935. »Postavlja se vprašanje: ali znižati število uradništva ali pa znižati plače. Vlada smatra vsako nadaljnjo redukcijo plač za nemogočo. Plače so bile že trikrat reducirane, vsega sku- paj za 30%, kar je več nego v katerikoli drugi državi. Tu se ne more absolutno nič več znižati. Plače so dosegle najskrajnejšo mero« — »Še dalje ne smemo iti zaradi družabnih in človekoljubnih interesov, pa tudi radi državnih interesov ne, da se preprečijo gnojni tvori v državnem telesu, kar bi se zlasti v časih, v kakršnih živimo, morda težko preprečilo, če bi državnemu nameščenstvu vzeli še tisto, kar mu znači minimum za življenje.« — »Pokojnine predstavljajo pridobljene zakonite pravice. Ne sme se ubijati morala ljudi, ki so opravljali vse življenje službo v prepričanju, da bodo imeli v starosti zagotovljeno eksistenco.« Pisatelj takole resumira: »Vsi gospodarski stanovi so imeli po svetovni vojni že dobo boljše konjunkture in mnogo jih je, ki so živeli daleč preko svojega predvojnega standarda. Državni uslužbenci nismo imeli nikdar kaj takega. Vsak stan naj bi se v današnjih stiskah vzgledoval na državnih uradnikih in upokojencih. Njihovi prejemki so stalno pod ustreznim standardnim nivojem; nikdar ttiso silili preko razmer, marveč so vedno želeli doseči samo to, kar jim gre po vsej pravici". Naj le vsak preišče, koliko odpade od njegove skupne davčne dajatve na državo in koliko na deželo, občino in stanovsko zastop ¦ stvo. Poučil se bo, da so državni davki najmanjši del skupne obdavčbe. Uradništvo plačuje uslužbenski davek od vseh svojih prejemkov. Vsota vsega uslužbenskega davka, ki se ga sproti odteguje, je večja kakor vsa državna pridobnina naših gospodarstvenikov!« »Vse plače državnih uslužbencev in upokojencev cirkulirajo že prve dni v mesecu, da pridejo od davkoplačevalcev preko države spet nazaj do trgovcev, obrtnikov industrijcev in hišnih posestnikov. — Tako imajo vsi davkoplačevalci skupen interes na ureditvi uradniškega vprašanja.«