Založniške in tiskarske družbe z o. j. TISKARNA DRAVA 9170 BOROVLJE Dollichgasse 4 tel. (0 42 27) 22 50, 22 32 Vam tiska in dobavi: vse vrste poslovnih in osebnih tiskovin v najkrajšem dobavnem roku NAŠA KNJIGA CELOVEC Paulifschgasse 5-7 tel. 86 105 Ljubitelje slovenske knjige vabimo, da nas obiščejo v novih sodobno urejenih prostorih Na izbiro so: S slovenske leposlovne knjige • strokovna literatura • knjige slovenskih pisateljev in pesnikov • izbrana dela klasikov • mladinske slikanice in pripovedke • najboljša dela iz svetovne književnosti • gramofonske plošče in kasete klasične, narodne in zabavne glasbe Po naročilu priskrbimo: • vsako drugo knjigo v nemškem in drugih jezikih ® vse domače in inozemske časopise in revije Individualna in hitra postrežba — ugodne cene! / Koroški koledar 1978 Koroški koledar 1978 Izdala in založila: Slovenska prosvetna zveza v Celovcu Tisk: Založniška in tiskarska družba z o. j. Dravi Celovec - Borovlje Začetki letnih časov Mrki v letu 1978 Spominski dnevi koroških Slovencev Cerkveni in državni prazniki Leto 1978 je navadno leto in ima 365 dni oziroma 52 tednov in 1 dan. Letni vladar je Luna. Pomlad se začne 21. marca ob 00.34 uri Poletje se začne 21. junija ob 19.10 uri Jesen se začne 23. septembra ob 10.26 uri Zima se začne 22. decembra ob 06.21 uri V letu 1978 bo sonce mrknilo dvakrat in luna dvakrat. Od teh bomo pri nas delno videli le oba lunina mrka, ki bosta 24. marca ob 14.28 uri in 16. septembra ob 17.21. Vseslovenski kulturni praznik 8. februar Obletnica nasilne izselitve slovenskih koroških družin 14. in 15. aprila. Obletnica obglavljenja 13 selskih žrtev na Dunaju 29. aprila. Novo leto 1. januarja Sveti trije kralji 6. januarja Velikonočni ponedeljek 27. marca Praznik dela 1. maja Vnebohod 4. maja Binkoštni ponedeljek 15. maja Rešnje telo 25. maja Velika gospojnica 15. avgusta Državni praznik 26. oktobra Vsi sveti 1. novembra Brezmadežno spočetje 8. decembra Božič ])£ (9^ 25. in 26. decembra D S'1^/ /434 a Kakšno bo vreme Še danes niso dokazali, ali luna vpliva na vreme iz luninih , sprememb, je torej še vreme ali ne. Ponovna opazovanja pa le precej dober vremenski prerok, posebno, kažejo, da je na tem nekaj resnice. če ga uporabljamo z drugimi vremen- Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje skimi napovedmi. Herschlov ključ pravi: Če se luna spremeni: ob uri bo poleti (15. 4. — 15. 10.) bo pozimi (16. 10. — 14. 4.) od 24. do 2. lepo mrzlo, če je jugozapadnik od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo dež ob severozapadniku sneg ob vzhodniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lepo ob severu ali za-padniku, dež ob jugu ali jugozapadniku dež in sneg ob jugu ali jugozapadniku od 22. do 24. lepo lepo Kratko si zapomnimo kole: ahko ta ključ ta- luna od 10. dopoldne do 14. popoldne. Vmesne ure (med 2. in 10. ter med 14. 1. Vreme bo tem bolj zanesljivo lepo, čim bliže polnoči se luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj gotovo grdo, čim bliže poldneva se luna spremeni. Lepo bo torej, če se spremeni luna od 22. zvečer do 2. zjutraj, grdo pa če se spremeni-- in 22.) malo pomenijo; takrat vplivajo na vreme drugi vzroki bolj kakor luna. Če Herschlov ključ napoveduje, recimo, lepo vreme za določen dan, moramo to . razumeti tako, da bo okrog tega dneva, približno v teh dneh lepo. JANUAR 1 NEDELJA NOVO LETO 2 PONEDELJEK MAKARIJ r$ 3 TOREK GENOVEVA 4 SREDA ANGELA 'ts 5 ČETRTEK EMIL •CS 6 PETEK SVETI TRIJE KRALJI ;£*• 7 SOBOTA VALENTIN 8 NEDELJA SEVERIN K* 9 PONEDELJEK JULIJANA ' 10 TOREK PAVEL 11 SREDA HIGIN 12 ČETRTEK ERNEST 13 PETEK VERONIKA 14 SOBOTA HILARIJ 15 NEDELJA PAVEL 16 PONEDELJEK MARCEL 17 TOREK ANTON 18 SREDA PRISKA 19 ČETRTEK MARIJ IN TOV. 20 PETEK FABIJAN IN SEB. 21 SOBOTA . NEŽA 22 NEDELJA, VINCENCIJ 23 PONEDELJEK ZAROKA MAR. DEV. »E 24 TOREK FRANČIŠEK ŠALEŠKI 25 SREDA SPREOBRNENJE PAVLA 26 ČETRTEK KOLIKARP 27 PETEK JANEZ , 28 SOBOTA PETER 29 NEDELJA VALERIJ n 30 PONEDELJEK MARTINA 31 TOREK PETER 2. ob 23.07 uri © 9. ob 5.00 uri 0 16. ob 4.03 uri © 24. ob 8.56 uri PREGOVORI Če na sv. Pavla (10.) sonce sije, trikrat žito dobro dozori, gornik dosti vina v sode vlije in po volji kmetu se godi. — Sv. Makarij jasen ali meglen naznanja enako jesen. — Kakršno je vreme na sv. Petra stola dan, tako bo potem mesec dan. SPOMINSKI DNEVI 6. 1. 1946 začetek slovenskih oddaj po celovškem radiu 7. 1. 1893 umrl na Dunaju slovenski fizik in znanstvenik Josip Štefan 15. 1. 1914 umrl v Breznici pri Št. Jakobu ljudski pesnik Janez Kajžnik - Mlinarčev Hanjža 16. 1. 1888 umrl v Celovcu Andrej Einspieler 19. 1. 1911 umrl v Celovcu zgodovinar Josip Apih 23. 1. 1878 rojen pesnik Oton Župančič 23. 1, 1909 umrl v Globasnici Franc Leder-Lesičjak, ljudski pesnik in pevec 25. 1. 1890 rojen v Maloščah Ciril Kandut, publicist 25. 1. 1348 velik potres v slovenskih krajih ZAPISKI FEBRUAR 1 SREDA IGNACIJ r-C€ 2 ČETRTEK SVEČNICA it 3 PETEK BLAŽ 4 SOBOTA ANDREJ K. & S NEDELJA AGATA ** 6 PONEDELJEK DOROTEJA 7 TOREK PUST 8 SREDA PEPELNICA 9 ČETRTEK APOLONIJA 10 PETEK SHOLASTIKA 11 SOBOTA LURŠKA MATI BOŽJA 12 NEDELJA EVLALIJA v* 13 PONEDELJEK GREGORIJ S3P 14 TOREK VALENTIN 15 SREDA JORDAN 16 ČETRTEK JULIJANA 17 PETEK FRANČIŠEK KAL. 18 SOBOTA SIMEON HE 19 NEDELJA KONRAD HE 20 PONEDELJEK SADOT 21 TOREK GERMAN 22 SREDA PETER 23 ČETRTEK OTON S/ 24 PETEK MATIJA 25 SOBOTA VALBURGA 26 NEDELJA ALEKSANDER n 27 PONEDELJEK GABRIJEL 28 TOREK ROMAN 6" 1. ob 5.51 uri O 7. ob 15.54 uri £> 14. ob 23.11 uri 5) 23. ob 2.26 uri PREGOVORI Če na Svečnico prej kapne od strehe kakor od sveče, bo dobro leto. — Sv. Malija led razbija, če ga ni, pa ga naredi. SPOMINSKI DNEVI 1. 2. 1944 padel pri Bistrici v Rožu narodni heroj Matija Verdnik - Tomaž 7. 2. 1809 rojen v Goričah v Ziljski dolini Matija Major Ziljski 8. 2. 1849 umrl pesnik France Prešeren 8. 2. 1959 umrl v Celovcu Josef Friedrich Rerkonig 14. 2. 1867 rojen pri Sv. Neži gospodarski organizator koroških Slovencev Valentin Rodgorc 18. 2. 1950 umrl Lovro Kuhar — Prežihov Voranc 27. 2. 1929 umrl v Rožeku akademski slikar Peter Markovič 28. 2. 1921 ustanovitev Zveze slovenskih zadrug v Celovcu ZAPISKI MAREC 1 SREDA ALBIN •<«€ 2 ČETRTEK KAREL M 3 PETEK KUNIGUNDA 4^ 4 SOBOTA KAZIMIR s$- S NEDELJA GERDA 6 PONEDELJEK FRIDERIK 7 TOREK PERPETUA IN FEL. 8 SREDA JANEZ OD BOGA 9 ČETRTEK FRANČIŠEK R. 10 PETEK 40 MUČENCEV 11 SOBOTA TEREZIJA 12 NEDELJA MAKSIMILIJAN 13 PONEDELJEK TEODORA 14 TOREK MATILDA 15 SREDA KLEMEN M. 16 ČETRTEK HILARIJ IN TAC. M- 17 PETEK JEDERT 18 SOBOTA CIRIL JER. “E 19 NEDELJA CVETNA NEDELJA ■C 20 PONEDELJEK FELIKS fiS 21 TOREK BENEDIKT 22 SREDA LEA, KATARINA 23 ČETRTEK VELIKI ČETRTEK 24 PETEK VELIKI PETEK 25 SOBOTA VELIKA SOBOTA m 26 NEDELJA VELIKA NOČ n 27 PONEDELJEK VELIKONOČ. PONED. 28 TOREK JANEZ K. >«€ 29 SREDA BERTOLD S 30 ČETRTEK JANEZ KL. 31 PETEK MODEST C 2. ob 9.34 uri © 9. ob 3.36 uri 5 16. ob 19.21 uri © 24. ob 17.20 uri 3 31. ob 16.11 uri PREGOVORI Če no 40 mučencev dan ni lep, tudi štirideset dni potem ne bo. — Sv. Gabriela (24.) če zmrzuje, potlej slana nič več ne škoduje. — Če v sv. Rupertu (27.) lepi dni, se seno lepo suši. SPOMINSKI DNEVI 3. 3. 1885 rojen v Stari vasi pri Št. Lipšu koroški slovenski politik, zdravnik dr. Franc Petek 4. 3. 1844 rojen na Muljavi pisatelj Josip Jurčič 12. 3. 1912 rojen v Lobniku narodni heroj France Pasterk - Lenart 17. 3. 1854 rojen na Cestah pri Rogatcu slovničar Josip Lendov-šek 18. 3. 1414 zadnje ustoličenje koroških vojvod na Gosposvetskem polju v slovenskem jeziku 24. 3. 1835 rojen v Št. Petru pri Celovcu fizik in znanstvenik Josip Štefan 29. 3. 1918 umrl v Celovcu kipar Alojzij Progar 30. 3. 1871 umrl v Celovcu slikar Marko Pernhart (Pernat) ZAPISKI APRIL 1 SOBOTA HUGO & 2 NEDELJA FRANČIŠEK P. /k 3 PONEDELJEK RIHARD m <5^5* 4 TOREK IZIDOR 5 SREDA VINCENCIJ 6 ČETRTEK SIKST P. 7 PETEK JANEZ B. 8 SOBOTA ALBERT 9 NEDELJA HUGO P* 10 PONEDELJEK METILDA | 11 TOREK STANISLAV 12 SREDA JULIJ 13 ČETRTEK IDA 4E 14 PETEK JUSTIN 15 SOBOTA ANASTAZIJ 16 NEDELJA BENEDIKT 17 PONEDELJEK RUDOLF $3 18 TOREK APOLONIJ 19 SREDA LEON IX. |& 20 ČETRTEK NEŽA MONTEP. 21 PETEK ANZELM 22 SOBOTA SOTER IN GAJ 23 NEDELJA VOJTEH 24 PONEDELJEK JURIJ 25 TOREK MARKO s 26 SREDA KLET IN MARCEL 27 ČETRTEK CITA s? 28 PETEK PAVEL OD KRIŽA & 29 SOBOTA PETER & 30 NEDELJA KATARINA p tjt \ % w F. Pasferk-Lenarf V Župane Johan ® 7. ob 16.15 uri 8 15. ob 14.56 uri ® 23. ob 5.11 uri f 29. ob 22.02 uri PREGOVORI Ce je april deževen, kmef ne bo reven. — Malega travna če grmi, slane se več bati ni. — Sv. Jurija moča in sv. Petra suša, to da kruha. SPOMINSKI DNEVI 4. 4. 1943 padel pri Mežici narodni heroj France Pasterk - Lenart 4. 4. 1943 ustanovljen prvi koroški partizanski bataljon 5. 4. 1894 rojen v Dolah (občina Brdo) narodopisec in politik Vinko Moderndorfer 11. 4. 1912 umrl v Celovcu pisec Miklove Zale, dr. Jakob Šket 14. in 15. 4. 1942 nasilna selitev slovenskih družin s Koroške v raj h 24. 4. 1961 umrl v Prevaljah publicist dr. Josip Sašel 27. 4. 1941 ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda 29. 4. 1943 obglavljenih 13 na smrt obsojenih koroških Slovencev, žrtev fašističnega terorja ZAPISKI MAJ 1 PONEDELJEK DELAVSKI PRAZNIK 2 TOREK ATANAZIJ 3 SREDA FILIP IN JAKOB 4 ČETRTEK VNEBOHOD 5 PETEK IRENIJ 6 SOBOTA JANEZ PŠ 7 NEDELJA STANISLAV & 8 PONEDELJEK MIHAEL M: 9 TOREK GREGOR NAG. M' 10 SREDA ANTON M 11 ČETRTEK FILIP IN JAKOB -E 12 PETEK PANKRACIJ »E 13 SOBOTA SERVACIJ 14 NEDELJA BINKOŠTI 15 PONEDELJEK BINKOSTNI PONEDELJEK 16 TOREK JANEZ NEPOMUK 17 SREDA BRUNO 18 ČETRTEK ERIK 19 PETEK PETER CEL. $*$ 20 SOBOTA BERNARDIN tCE 21 NEDELJA TEOBALD 22 PONEDELJEK EMIL 'L 14 ČETRTEK BERTOLD 15 PETEK MAKSIMIN -E 16 SOBOTA EVZEBIJ -E 17 NEDELJA LAZAR 4E 18 PONEDELJEK GRACIJAN 19 TOREK URBAN 195 20 SREDA EVGEN 21 ČETRTEK TOMAŽ 22 PETEK JUTA jv 23 SOBOTA VIKTORIJA 24 NEDELJA ADAM IN EVA rt 25 PONEDELJEK BOŽIČ 'm 26 TOREK STEFAN '*• 27 SREDA JANEZ EV. 28 ČETRTEK NEDOLŽ. OTROČIČI 29 PETEK TOMAŽ & 30 SOBOTA DAVID M 31 NEDELJA SILVESTER D 7. ob 1.34 uri © ,14. ob 13.31 uri C 22. ob 18.42 uri O 29. ob 20.36 uri PREGOVORI Grudna mraz in sneg žila dosti pred in prek. — Kakršni so dnevi od sv. Lucije (13.) do Božiča, taki bodo meseci v prihodnjem letu. — Sveti dan vetrovno, ob letu bo sadja polno. SPOMINSKI DNEVI 2. 12. 1860 rojen v Mostah politik, poslanec France Grafenauer 2. 12. 1868 rojen na Planini na Notranjskem harmonizator koroških narodnih pesmi Oskar Dev 3. 12. 1800 rojen na Vrbi pesnik France Prešeren 3. 12. 1833 rojen v Globasnici ljudski pesnik in pevec Franc Leder - Lesičjak 11. 12. 1918 umrl pisatelj Ivan Cankar v Ljubljani 15. 12. 1935 umrl v Mostah politik in poslanec France Grafenauer 19. 12. 1828 rojen v Lešah slovničar in knjižni organizator Anton Janežič ZAPISKI Ob stoletnici rojstva Otona Župančiča Božidar Borko je zapisal, da »majhen narod prav v liriki, ki ne zahteva kakor .epika, novela ali roman velikih dogodkov in mogočnih življenjskih koncepcij, najverneje izraža svojo dušo". Ne slučajno so bili kar trije iz četvorice slovenske moderne pesniki. Oton Župančič pa je bil od njih največji. Kakor Cankar slovensko prozo, je obogatil Zupančič slovenski verz, slovensko poezijo. Skupno s Cankarjem je bil »srce v sredini slovenske besedne umetnosti in narodne problematike" (Zadravec). Župančič je pesnik prvinske povezanosti z naravo m domačo zemljo, glasnik življenjske radosti 5 težnjo po harmoniji in objektivnosti, pesnik zdravega optimizma in ustvarjalnega poguma, ki je v svoje ustvarjanje vključil toliko tem kot pred njim samo Prešeren. Rodil se je v Beli krajini, na koščku slovenske zemlje, ki je izredno bogat po svoji ljudski kulturi. Ljudsko pesništvo, folklora in ljudska govorica so našli izraz v Župančičevih pesmih celo takrat, ko se je v svoji mladostni dobi najbolj odprl tujim vplivom, poeziji evropske dekadence in simbolizma. Pesnik se ni zgledoval pri dekadentih v prvi vrsti vsebinsko, temveč je iskal v njihovi poeziji nove izrazne možnosti v svoji mladostni poeziji (Čaša opojnosti, 1899) vriskajoče sprejema življenjske lepote in radosti. Odvrača vsako zatrtost in ustraho-vanost; notranje se osvobaja. Tudi v drugi pesniški zbirki (Čez plan, 1904) oho- ziije življenjske radosti, moč in ljubezen. Prvič pa sc mora zamisliti ob krutosti življenja in smrti, ko umreta mlada pesnika Kette in Murn. Tematika njegove poezije se začenja siriti na filozofska, socialna in narodna vprašanja. Med slovenskimi pesniki je Župančič v najpopolnejši obliki povezoval tesno priklenjenost k domovini z odprtostjo do drugih evropskih civilizacij. Jasen izraz njegove skrbi za socialno zatirani slovenski narod je pesnitev „Duma“, ■najveličastnejši spomenik domovinske ljubezni, (v zbirki Samogovori, 1908). Dialektično nasprotje med idilično vasjo preprostih, krepkih in zdravih slovenskih ljudi na eni strani ter širokim svetom tehničnega napredka in velikih idej na drugi strani reši Župančič s sintezo prirode in tehnike, domačijskega slovenstva in naprednega intetnacionalizma. „Središčni konflikt Dume je zgodovinski konflikt slovenstva z Evropo, province z industrijsko visoko razvito civilizacijo in duhovnim bogastvom, je konflikt, v katerem moški glas ženskemu glasu ali razum čustvu ne more in tudi ne sme prizanašati: pesnik čustveno veže Slovenca na domačijo, na patriarhalno dedovo njivo, ohranja pomen kulturne tradicije in zavrača tiste, ki izgubljajo narodno avtohtonost, se vdajo renegat-stvu in brezosebnemu kozmopolitstvu, obenem pa odločno pove, da posamezniku in narodu zapira razvojno perspektivo, s tem pa ogroža tudi njegovo varnost, kdor opeva le večno slavo dedovih običajev in se zakleči pred očetovo hišo“ (Zadravec). Duma je za nas v koroških razmerah še kako aktualna! Tudi v zbirki „V zarje Vidove“ (1920) je dosti pesmi s socialno in narodno vsebino, ki jo je pesniku vsiljevala tedanja resničnost: beda slovenskih delavcev (Žebljarska, Kovaška), morija prve svetovne vojne in slutnja bližajočega se političnega osvobojenja Slovencev (Na Jurjevo osemnajstega). Pesnik obsoja imperialistične načrte diplomatov, ki hočejo krojiti usodo celih narodov, in se sprašuje, ali bodo ostali Slovenci v bližajoči se vihri „v duši čvrsti". Zaničuje sramotno hlapčevstvo tedanjih narodnih voditeljev (Naše pismo) in napiše slavospev materini besedi (Naša beseda). Že zgodaj je Župančič začel pisati otroške pesmi (Pisanice, Sto ugank, Ciciban), ki ga uvrstijo v sam vrh slovenske otroške poezije. V medvojni dobi je pesnik dalj časa molčal. Kot dramaturg ljubljanske Drame se je vse bolj ukvarjal z vprašanji dramatike. Poslovenil je Shakespeara in Moliera ter sam napisal psihološko ljubezensko dramo „Veronika Deseniška". Njegove pesniške sile ponovno zaživijo, ko je slovenski narod med okupacijo obsojen na smrt. Skrb za narodovo usodo v teh najtežjih trenutkih njegove zgodovine ga spontano privede na stran upora proti okupatorju (Veš, poet, svoj dolg!). V ogroženem osebnem in narodnem položaju je prav Župančič zahteval „pesem za današnjo rabo": pesem, ki je močneje povezana z ljudmi. Naslov Župančičeve zbirke „Zimzelen pod snegom" pa spominja še na staro kmečko puntarsko pesent. V tej zbirki je tudi pesem »Korotan v srcu", eden od primerov pesnikovega zanimanja za usodo koroških Slovencev. „Kadar se v srcu spomnim Korotana, odpre se mi globokd v prsih rana." Vendar se tudi za Koroško obetajo lepši dnevi, saj „mladi rod prebuja v novi se ljubezni", pa čeprav se tudi pesnik zaveda, da bo pot do enakopravnosti dolga: „Kdaj res ta dolga borba bo končana? Naj se mi nikdar ne zaceli rana, naj peče me, naj spati mi ne da — ne izpustim iz srca Korotana." Štefan Pinter OTON ŽUPANČIČ Ko v turški sužnosti ječala in k svojemu Bogu molila za drage Miklova je Zala, vso dušo mi je razsvetlila.------ Kadar me skrb za nas napade in več nikjer ne vidim nade, se spomnim Zale na kolenih, poln zopet upov sem ognjenih in vem: naj pride kar že koli, za nas še zvesta Zala moli. Misli ob 70-letnici ustanovitve Slovenske prosvetne zveze V jubilejnem letu, ko praznujemo 70-letnico formalnega priznanja ustanovitve osrednje koroške slovenske kulturne organizacije, je prav, da se še posebej poglobimo v zgodovino in delo te važne ustanove. To je zlasti potrebno zaradi tega, ker danes ob poudarjanju takoimenovane visoke kulture čestokrat ne cenimo dovolj dela in prizadevanja na slej ko prej potrebnem Ijudsko-pro-svelnem področju. In vendar se imamo prav delavcem na tem področju zahvaliti, da danes še živi naša slovenska beseda in da danes $ svojim literarnim ustvarjanjem tudi koroški Slovenci spet odrajtamo svojo kulturno dačo sodobni slovenski in tudi svetovni književnosti. To je treba poudariti, da se zavedamo velikega pomena dela in ustvarjanja naše organizirane ljudske prosvete. Na žalost še vedno nimamo dokumentarnega dela, ki bi prikazalo vso to težko dobo našega narodnega življenja, ki obsega trojni bujni pričetek aktivizacije nerodne zavesti našega človeka, hude udarce obeh svetovnih vojn in junaški ias protifašistične borbe, z osvetlitvijo vsakokratne družbeno-polifične in kulturne atmosfere, iz katere in za katero so se porajali različni prijemi v kulfur-noprosvetnem delu, ki pa so se le redko kdaj v bistvu spremenili, ker se tudi problemi niso spremenili in so danes še živi, nekateri celo osupljivo podobni dandanašnjim. Ali ni kakor da bi šlo za današnjo odločitev celovškega sodišča, če ugotovimo, da je celovško okrajno sodišče jeseni leta 1908, torej v letu ustanovitve Slovenske prosvetne zveze, zavrnilo v slovenskem jeziku pisano in vloženo tožbo C III 632/8 in je prišlo potem celo do protestnega zborovanja nemških na- cionalistov zoper dozdevne provokacije" slovenskih odvetnikov, ki so zagovarjali enakopravnost slovenskega jezika pred sodiščem v Celovcu. Študij tedanje borbe za priznanje slovenskega jezika pred sodišči in uradi kaže, da se na Koroškem ni nič spremenilo in da tudi po porazu skrajnega nemškega nacionalizma, kakršen je prišel do izraza v nccional-socializmu, kljub jasnim določilom člena 7 državne pogodbe nemški nacionalisti nočejo priznati domovinske pravice slovenskemu jeziku na avtohtonem naselitvenem prostoru našega ljudstva. Jezikovni spori v letih 1907 do 1910 so tako silno podobni današnjim, da človek kar ne more verjeti, da je medtem minilo 70 let in da so se v teh letih skoraj v vsem svetu uveljavila načela človekovih pravic, ki so jih Združeni narodi proglasili leta 1948, torej v letu 40. obletnice ustanovitve Slovenske prosvetne zveze. V tej zvezi morda ni nezanimivo na kratko opozoriti na dogodke in položaj ob vsakem desetletju, da vidimo in na 3 Koroški koledar kratko osvetlimo razvoj našega narodnega gibanja, s katerim je tesno povezano delo Slovenske prosvetne zveze. Po porodnih bolečinah in ostrih jezikovnih borbah v prvih letih po ustanovitvi se osrednja kulturna organizacija razvija in krepi, da je kljub vojni vihri leta 1918 glavna nosilka majniške deklaracije, ki v bistvu zahteva združitev vsega ozemlja, na katerem živijo Slovenci, Hrvati in Srbi, v posebno državno enoto v okviru habsburške monarhije. Deset let pozneje — leta 1928 gre borba za kulturno avtonomijo in to predvsem za avtonomijo na šolskem področju. Kakor danes, je oblast nedostopna za vse konstruktivne predloge slovenske manjšine, tako da se prav ob šolskem vprašanju razbijejo pogajanja za kulturno avtonomijo. Do le-te ni prišlo, ne zaradi odklonitve s strani vodstva slovenske narodne skupnosti, marveč zaradi torpediranja nadaljnjih pogajanj s strani nemških strank, ki niso hotele izročiti predvidenih manjšinskih šol v upravljanje koroških Slovencev, ki so v želji po dosegi kulturne avtonomije pristali celo na nacionalni kataster. Gre torej za ukinitev pogajanj s strani nemških strank, ki je osupljivo podobna ukinitvi pogajanj z eksperti leta 1976, čim smo koroški Slovenci bili pripravljeni za kompromis glede ureditve slovenskega uradnega jezika in dvojezičnih topografskih označb in napisov. Kakor tedaj tudi danes slovenski manjšini v nasprotju z njeno dejansko pripravljenostjo, da sprejme predlagano ureditev življenjskih vprašanj, očitajo, da je zaradi svoje nefleksibilnosti in trme baje kriva na razbitju pogajanj. Leta 1938 prevzame »koroško vprašanje" v nacistični vladi v roke tedanji vodja Karnfner Heimatbunda, naslednika in predhodnika Karntner Heimat-diensfa Alois Maier Kaibifsch. Načrt likvidacije slovenske narodne skupnosti, ki ga je od leta 1920 naprej pripravljal, z vso grozoto izvaja: na koncu so izselitev stoterih slovenskih družin, razpust vseh slovenskih narodnih organizacij. zaplemba slovenskega narodnega premoženja, prepoved slovenskega jezika! In spet paralela z današnjim časom: vse te ukrepe utemeljuje s povezavo manjšinskega vodstva z Ljubljano in Beogradom, z njegovo nelojalnostjo in pomanjkanjem domovinske zvestobe, torej same parole, kakršne slišimo tudi danes na zborovanjih iz ust nemških nacionalistov! Medtem ko v letu 1948 še svetohlinsko zagovarjajo obvezno dvojezično šolstvo kot sodobno in vzorno obliko šolske vzgoje otrok sosednih narodov in v času pogajanj za državno pogodbo kot dokaz spremenjenih pozitivnih odnosov do slovenske narodne skupnosti, doživimo leta 1958 šovinistične šolske štrajke, ki jim sledi usodonosni odlok deželnega glavarja Wedeniga o odpravi odredbe o obveznem dvojezičnem šolskem pouku za vse otroke v šolah na dvojezičnem ozemlju. To je pričetek izdolbenja vsebina člena 7 državne pogodbe in pričetek »reševanja" življenjskih vprašanj slovenske narodne skupnosti ne z uveljavljanjem v členu 7 vsebovanih večjih pravic, marveč z njihovo okrnitvijo in likvidacijo. Te politike tudi ne spremeni obnovitev Nevvolefovega odloka o možnosti uporabe slovenskega jezika pred deželnimi oblastmi po ravnatelju deželnih uradov dvornem svetniku dr. Hauerju v letu 1968, torej v jubilejnem letu 60-let-nice ustanovitve Slovenske prosvetne zveze, ker se — očitno v sporazumu z odgovornimi oblastniki — vzporedno nadaljuje borba nemških nacionalistov zoper tako ureditev. Vsekakor jim nihče ne oporeka niti brani, da ob 50-letnici plebiscita lahko formirajo vse svoje nekdanje nacionalistične grupacije in obnovijo svoje nekdanje nacionalistične pretenzije. Kdor je tedaj gledal pohod teh formacij po celovških ulicah, je lahko spoznal, kdo se skriva za organizacijo in kdo jo vodi. Podobnost je bila prevelika in tako neprikrita, da se je naslednja proslava tisočletnice Koroške s svo- jimi nacionalističnimi gesli že kar popolnoma ujemala s podobno proslavo v času tisočletnega rajha. „Nacionali-stične trobente so pač kot zvok čarobne piščali sposobne poklicati v življenje vso negativno dediščino preteklosti, da mobilizirajo in aktivirajo na svoji strani širok in raznovrsten krog družbenih skupin in institucij ter povzročajo reakcionarno transformacijo njihove narave" (dr. N. Pašič, Nacionalno vprašanje). In s tako reakcionarno nemško-nacio-nalistično druščino imamo koroški Slovenci opravka tudi v letu 1978, to je v jubilejnem letu 70-letnice obstoja naše osrednje kulturne centrale. V kratkih obrisih smo videli močne reakcionarne nacionalistične silnice, ki so trdožive, ker živijo iz notranje socialne napetosti in iz konfliktov zaradi nezadovoljivo rešenih vprašanj sožitja med narodi. Prav zaradi tega so na Koroškem tako močne in bomo koroški Slovenci konfrontirani z nemškim nacionalizmom in šovinizmom tudi še v nadaljnjem desetletju obstoja Slovenske prosvetne zveze. Sicer se zdi, kakor da bi bila vsa naša 70-letna borba brezuspešna, ker smo ugotovili praktično nespremenjene razmere in smo konfrontirani s stalno ponavljajočimi se nespremenjenimi problemi, pa naj gre potem za šolske, jezi- kovne, kulturne, gospodarske ali druge pravice v borbi za našo identiteto. Dejstvo, da sedaj nastopajo generalno in kakor trdijo in želijo zadnjo ofenzivo proti našim pravicam, vendar potrjuje določen in to zelo važen uspeh naše borbe. Z vsemi pretkanimi načini vplivanja, izigravanja, izsiljevanja in v času nacizma tudi kulturnega in dejanskega genocida niso uspeli, da bi uničili našo življenjsko voljo. V jubilejnem letu 70-lelnega obstoja naše osrednje kulturne organizacije koroški Slovenci ne ustvarjamo le na tradicionalnem Ijud-sko-prosvetnem področju, marveč smo si kot samorastniki priborili in ustvarili dokaj pomembno mesto tudi v literarni in likovni umetnosti, pa tudi v znanosti zlasti na področju slovenskega jezikoslovja. Koroški Slovenci smo spet prisotni kot duhovnotvoren živ del slovenske nerodne celote. Kaj čuda potem, da se danes zaletavajo v nas na vseh področjih z ostrino, ki je podobna le še ostrini v času nacizma. Ta primerjava je gotovo trda, vendar gre pri ..reševanju" našega vprašanja tako v času nacizma kakor danes za isti končni cilj — za likvidacijo naše narodne skupnosti. Le tako je namreč mogoče interpretirati manjšinsko zakonodajo z dne 7. julija 1976 in izvedbene odredbe z dne 31. maja Jugoslavija prizadeto spremlja usodo zamejskih Slovencev: predstavnike ZSO in NSKS je sprejel tudi predsednik Tito 3* Koroški koledar 35 1977: vsiljeno preštevanje, degradiranje slovenskega uradnega jezika v pomožni jezik, zoževanje in razkosanje avtohtonega naselitvenega prostora, delitev slovenskega prebivalstva na več kategorij z različnimi pravicami, resni načrti nadaljnje spremembe že tako nezadovoljive rešitve šolskega vprašanja, poskus odvzema pravice zastopstva slovenske narodne skupnosti lastnim narodnim organizacijam, stremljenja po oddelifvi slovenskega ljudstva od njegovega vodstva, uradne grožnje, oblastni ukrepi, policijski pritiski in politični procesi — vse to naj bi služilo končnemu cilju — počasni smrti slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Koroški Slovenci pa umreti nočemo! Preveč smo dali tudi krvavih žrtev za svoj obstoj in nadaljnji razvoj, da bi sedaj, ko smo si sami priborili mednarodno zaščito svojega obstoja in razvoja, zadovoljili z rešitvijo, katere učinek ni zagotovitev našega obstoja in enakopravnega razvoja, marveč nadaljnje hircnje do dokončne smrti. Zato bomo brez malodušja nadaljevali svoje kulturno prizadevanje in ker brez lastne materialne osnove le-to ni mogoče, posvetili podvojeno pozornost tudi krepitvi naše gospodarske dejavnosti. To niso le utopične fraze, marveč po dolgih desetletjih danes dejansko novi podvigi v našem narodnostnem boju. Če bomo v svojem narodno političnem uveljavljanju — in to moramo biti — tudi še naprej mimo vseh različnih političnih, svetovno nazornih in socialnih pogledov nerazdružljivo enotni in z ozirom na tesno povezanost narodnostnega in socialnega vprašanja povezani z avstrijskimi demokrati v borbi za krepitev demokratičnih odnosov in s tem tudi odnosov narodnega sožitja, nas ob zavesti ustavno zajamčene stalne pomoči matičnega naroda ni treba biti strah pred bodočnostjo. Nasprotno so z ozirom na resna prizadevanja za čimprejšnjo uresničitev »Kulturnega doma" pred nami svetle perspektive za naš vstop v osmo desetletje organiziranega kulturnega prizadevanja. Da bomo uspeli in želi zaželjene uspehe, pa bo v bodoče potrebno še bolj smotrno delo na vseh področjih naše kulturne dejavnosti: od nujno potrebnih šolskih vrtcev in dodatnega pouka v materinščini ter povečane skrbi za boljšo ureditev osnovnega, strokovnega in srednjega šolstva preko uveljavitve slovenskega uradnega jezika pred uradi in sodišči in dejanske enakopravnosti našega človeka v javnih službah do priznanja prisotnosti slovenskega življa tudi v to-ponomastiki in topografiji na vsem avtohtonem naselitvenem ozemlju naše slovenske narodne skupnosti! V tej smeri naše naloge ne bodo manjše, marveč bomo morali naša prizadevanja le še pomnožiti, da bomo jubilej 75-letnice lahko kronali z otvoritvijo kulturnega središča — slovenskega Kulturnega doma v Celovcu. Le-ta naj ne bo le veličastna stavba — kameni! spomenik naše kulturne preteklosti, marveč predvsem živo kulturno središče, ki bo oplajalo naše prizadevanje za našo kulturno in narodno rast v drugo tisočletje! To je moja želja in naj bo naš sklep ob 70-letnem jubileju Slovenske prosvetne zveze. Dr. Franci Zwitter predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem 70-letnica Slovenske prosvetne zveze Pristopov k jubileju je več: Poveselimo se v zavesti, da je navs jubilant — v našem primeru osrednja prosvetna ustanova — ob svoji sedemdesetletnici krepak in mladostniško poln novih načrtov. Dokazujemo s podatki in s še živimi pričami desetletja trajajočo prosvetno dejavnost. Navajamo dokaze in dosežke iz pol pretekle dobe, kako so naši koroški slovenski predniki s svojim idealizmom do duhovnega osveščanja in srčne omike delali in ustvarjali, se razdajali v občudovanja vredni ljubezni do slovenstva in postavljali temelje organiziranega kulturno-prosvetnega udejstvovanja slovenskega človeka v skupni domovini s sodeželanom z drugim materinskim jezikom. Spoznavamo, kako so posamezniki s pogumnim nastopom prižigali luč na poteh k dosegu duhovnih in duševnih dobrin človeka v tej deželi ob Dravi. Pristopov do jubileja je več: Sodobniki, kulturni nadaljevalci, idealisti, načrtovalci, aktivisti in iz narodne zavednosti prizadeti vidimo skozi dolga leta kot v kalejdoskopskih prebliskih kaj pisana obdobja pretekle slovenske kulturno-prosvetne prisotnosti na Koroškem. Vprašanja se nam vsiljujejo: Kje je stal koroški Slovenec, ko jc stekla zibelka predhodnice SPZ? V letu., ko so bile še vse slovenske pokrajine od Štajerske do Primorske in Bele Krajine pod cesarskokraljevsko Avstrijo? Slovenski človek, odtrgan s svoje rodne grude, je prisiljen se boriti na gališki, solunski, soški fronti in drugod tekom prve svetovne vojne — in vedno za tuje interese? Usodna zamotanost okoli plebiscita in koroški Slovenec? Senžermenska Avstrija in nova vloga koroškega Slovenca kot manjšinca in zamejca? Nacistična Nemčija po letu 1938, druga svetovna vojna, izseljevanja, kaceti, partizanstvo? Prvih povojnih deset let po letu 1945, britanska zasedbena oblast in Državna pogodba 1955?... Skozi tako razburkana obdobja je živela in životarila, trpela in hrepenela, je šla SPZ. Koliko novih sproti nastajajočih situacij, prelomnic, neizgledov, novih podvigov, notranjih preporodov, konfliktov z novimi problemi, trdih preizkušenj in zopet novih, nepričakovanih poletov . . . sedem desetletij, v katerih je koroški Slovenec prebredel države, ki so mačehovsko ravnale s slovensko besedo, s slovenskim človekom . . . Sedem desetletij! Tako, da smo še danes pri prvinah slovenskega narodnoobrambnega boja za obstoj materinščine in slovenskega jezika . . . danes leta 1978 kakor leta 1908! Ko hočemo samo svobodno prisotnost slovenske kulture in besede, slovenske ustvarjalnosti in prosvete, slovenske besede in pravice. Naše vprašanje naj zbuja vest tistih v deželi in državi, ki vedo, da je jezik posrednik in sredstvo izobrazbe, prosvete, kulture. Nam slovenskim prosvetašem, kulturnim aktivistom, kulturno zainteresiranim, kulturno ustvarjajočim je jezik sploh pot do človečanske kulture, do svobodnega humanizma, ki ga pozna umetnost in kultura, kajti brez njega ju sploh ni. Pristopov do jubilejev je več: Ob primerjavi strukture slovenskega koroškega prebivalstva pred prvo svetovno vojno in leta 1978 moramo ugotoviti velikanske spremembe: na eni strani kmečko-podeželski človek, ki številčno stagnira, če že ne upada — na drugi strani vedno večje število izobraženstva in na vseh sodobnih družbenopolitičnih prizoriščih sc uveljavljajoča plast slovenskih koroških intelektualcev; med obema pa nekam zaostaja sloj delavca-obrtnika-delojemalca. Ob taki ugotovitvi nastane veliko vprašanje: V koliko še zadostuje SPZ kot „faktor organiziranega kulturno-prosvetnega delovanja" za slovenskega izobraženca, intelektualca, umetnika? Vprašanje, ki je obteženo s proti-vprašanjem: Kako naj dvignemo aktivnost SPZ, ko na tretji strani (menim delavce, obrtnike, delojemalce in druge odvisneže) niti prvinskih nalog nihče ni rešil? Ali naj samo kritično pikamo okoli sebe, da so prednamci to zamudili? Ali naj poženemo kampanjo za solidarno skupno mea culpo? Ali naj lezemo posamič v ,olimpijske vrhove' in prepuščamo več ali manj asimilirane odpadnike? Pristopov do jubileja je več . . . Najvažnejši od vseh pristopov nam bodi mobilizacija vseh aktivnih in prizadetih oseb in osebnosti, društvenikov in organizacij, da bomo načrtno šli s programom, s sodobnimi pristopi v osmo desetletje SPZ! Pomlajujmo svoj častni jubilej naše osrednje organizacije s pretresom, z oceno, s prilagoditvijo k realnemu stanju prosvetnega in narodnoobrambnega položaja koroškega slovenskega človeka v današnjih trdih dneh. Namesto spoštovanja vrednega konvencionalizma je treba zaktivirati načrtno, kvalitetno kulturno stremljenje in izživljanje, pri čemer je potrebno, da preoblikujemo čitalniški, poljudni način v strokovno izobrazbo in kulturno rast na višji ravni s soočenjem zahtevnih umetniških kontaktov. Kvalitetna kulturna dejavnost se ne sme izčrpati samo (milo rečeno) za domače slovenske potrebe, ampak mora postati kulturni dejavnik tako v zavesti sodeželana nemškega Korošca in Avstrijca in izpričati slovensko kulturno zmogljivost v inozemstvu in svetu. Kulturni svet ne pozna večinske ali manjšinske kulture, marveč le kulturo, ki je last vsega človeštva in je odlika napredka in humanizma. Pristopov do jubileja SPZ je več . . . Valentin Polanšek predsednik Slovenske prosvetne zveze Obirski ženski oktet je tudi v minulem letu doma in v inozemstvu predstavil koroško slovensko pesem Pogled nazaj in razgled naprej Želel bi nekoliko orisati razvoj naše organizacije in sploh naše kulturne dejavnosti na Koroškem, kakor smo ga doživljali od vojne naprej vse do danes, ter nanizati nekaj misli o tem, kako si predstavljam, da bi šlo na tem področju naprej. Če pogledamo nazaj, potem ugotavljamo, da smo v slovenski kulturi na Koroškem dolgo hodili nekako po poti, ki je bila zaznamovana še iz predvojnega časa. Šele po letih nam je uspela določena razširitev — ne samo glede dejavnosti marveč predvsem tudi glede vsebine našega kulturnega dela. Ta pot je bila na eni strani začrtana na dramskem in na drugi strani na pevskem področju. Dramsko področje, uprizarjanje iger, je še danes tista zvrst izobraževalnega dela, ki zajema aktivne člane društva ter jim omogoča, da poglabljajo svoje znanje — tako v spoznavanju in obvladanju slovenske besede kakor v seznanjanju z umotvori domače in tuje književnosti. V bistvu to še danes velja. Pač pa moramo ugotoviti, da kljub tozadevnim poskusom ni v zadovoljivi meri uspelo doseči zaželjene vsebinske obogatitve in posodobljenja tovrstne dejavnosti. Bili so poskusi, da bi šli pred občinstvo z modernejšimi repertoarji in dosežen je bil določen uspeh. Zlasti pa smo napravili korak naprej k tehnično kvalitetnejšemu delu; že samo šolanje režiserjev in podobni prijemi so zagotovili dvig kvalitete. V zadnjih letih je uspelo dramsko dejavnost razširiti na več skupin, predvsem pa je bilo uvedenih tudi nekaj novih prijemov, pri čemer mislim zlasti na kabaret in podobne oblike, tako da na tem področju vsekakor lahko govorimo o določenem napredku. K zvišanju te ravni bistveno prispevajo tudi gostovanja visoko kvalitetnih poklicnih gledališč iz Slovenije pri nas na Koroškem oziroma obiski - predstav v središčih slovenske odrske umetnosti. Ob pogledu v bodočnost se mi na tem področju zdi potrebno, da si še naprej prizadevamo za zvišanje kvalitete tozadevne naše dejavnosti in ponudbe. Pri tem se moramo seveda ozirati na različni sestav občinstva: zahteve študirajoče mladine se pač bistveno razlikujejo od potreb, ki jih imajo ljudje, ki iz različnih vzrokov niso tako izobraženi, da bi lahko z enakim razumevanjem sledili in dojemali iste oblike in vsebine, ki so drugim morda že nepo- grešljive. Za ene bi bili preveč moderni prijemi prav tako problematični kot za druge stare in zastarele oblike. Zato mora biti v bodoče tovrstna ponudba čim širša, da bomo lahko zajeli vse plasti našega ljudstva. Istemu namenu bi služilo koriščenje vseh možnosti, ki jih nudi meddruštveno sodelovanje; naštudiranje zahtevnejših komadov, kar zahteva velike napore in izdatke, bi se dosti bolj izplačalo, če bi s takimi predstavami obiskali čim več krajev. Prav tako pa bo tudi v bodoče treba uveljavljati preizkušeno prakso izmenjave gostovanj med nami in matičnim narodom. Na področju glasbene dejavnosti zavzema koroška slovenska pesem brez dvoma posebno mesto v okviru pevskega ustvarjanja na celotnem slovenskem kulturnem prostoru. Vendar moramo ugotoviti, da smo dosegli nekak višek in da trenutno — kar se tiče repertoarja — že naravnost zaostajamo: imamo bogat izbor naših domačih pesmi in v določeni meri segamo tudi po pesmih drugih narodov, nimamo pa pesmi, ki bi bila primerna za današnji borbeni čas. To je vsekakor vrzel, ki jo bomo v prihodnje morali poskušati zamašiti. Vzporedno s tem, da smo zadovoljni z našo narodno pesmijo, se namreč med ljudstvom, prav tako pa tudi med pevci in pevovodji pojavljajo želje in zahteve po borbeni pesmi, po pesmi, ki bi izražala našo današnjo situacijo, to je položaj, ko smo prisiljeni boriti se za obstoj in enakopravnost. Še dobro se spominjam, kako je bila po daljšem „molku" spet sprejeta v repertoar pesem iz narodnoosvobodilne borbe. Prva je bila „Naša vojska" — tako je vžgala in osvojila naša srca, da so ji kmalu sledili tudi še drugi napevi iz tiste dobe. Kakor smo ponosni na partizansko pesem, pa bi nam bila poleg nje potrebna tudi še borbena ali protestna pesem današnjega časa, sorodna njej, kakor je tudi naš današnji položaj podoben tedanjemu času. S presenečenjem sem slišal Velikove sestre, ko so se predstavile s sodobnimi napevi na Kajuhove verze. Sicer pa imamo tudi mi besedne umetnike, ki bi lahko prispevali ustrezne tekste za uglasbitev takih pesmi, ki bi nam bile danes potrebne. Organizacijsko smo na pevskem področju v zadnjem obdobju uveljavljali prakso, da težišče ni bilo na velikih združenih zborih, marveč smo pevsko kulturo in dejavnost skušali pospeševati v malem povsod tam, kjer so bili dani pogoji. Mislim, da bi se morali v naših pogojih take prakse držati tudi v bodoče, ker je mnogo večjega pomena, da se pesem in petje goji v čim številnejših krajih, medtem ko so veliki združeni zbori, ki zajamejo pevce s celotnega našega ozemlja, primerni in potrebni le za posebne manifestativne in reprezentativne namene. Poleg dramskega in pevskega področja pa mora naša kulturno-prosvefna aktivnost obsegati tudi še vrsto drugih dejavnosti. Zelo važna zlasti v naših razmerah je knjiga. Na žalost pa je knjiga danes le bolj dekorativnega značaja: sicer jih imamo v knjižnih policah, vendar le redko segamo po njih. Pri tem pa lahko z zadoščenjem ugotovimo, da so naši domači besedni umetniki v zadnjih letih poželi že kar lepe uspehe. Njihovo delo je ogledalo življenja in dela našega naroda — zakaj ne bi usoda in borba koroških Slovencev tudi v romansirani obliki našli svojo upodobitev? Da je bila knjiga bolj ali manj odrinjena na polico, je v veliki meri pripisati razvoju in napredovanju televizije. Kljub tako velikemu in čedalje večjemu vplivu, ki ga ima ta moderni medij, pa koroški Slovenci še vedno nimamo možnosti rednega sprejemanja slovenskih televizijskih sporedov. Če pomislimo, v kolikšni meri je razširjena televizija tudi po naših domovih in če si predočimo, koliko časa prebije naš človek pred ekranom, potem lahko ugotovimo, pod kakšnim vplivom so ljudje. Če se to stanje ne bo že v bližnji bodočnosti spremenilo v to smer, da bomo dobili v naše domove tudi slovenske oddaje, tedaj moramo računati s tem, da bo to imelo hude posledice za nadaljnji razvoj koroških Slovencev. Na področju filmske umetnosti smo v zadnjih letih imeli priložnost spoznati pomembne stvaritve slovenskega filma. Vendar pa smo na tem področju slej ko prej ostali le pasivni gledalci, saj preko skromnih začetkov niti v smeri aktivizacije in samostojnega dela na področju fotofilma nismo uspeli napraviti pomembnejšega koraka naprej. Zato se ravno v tej smeri za bodoče kažejo številne možnosti, ker se na področju kratkometražnega oz. ozkega filma ter fotografiranja lahko vsakdo udejstvuje in tako s svojim ..konjičkom" prispeva k osveščanju naših ljudi. Preden zaključim ta pogled nazaj in razgled naprej (ki nikakor ni popoln in bo o drugih področjih govora v nadaljnjih prispevkih), pa se moram dotakniti še tistega vprašanja, ki je morda sploh najvažnejšega pomena za naš jutrišnji dan: to je vprašanje predšolske in šolske vzgoje otrok. Ravno na tem področju pa moramo ugotoviti, da nismo napravili nobenega koraka naprej, in to ne toliko po naši krivdi, marveč predvsem po krivdi neustrezne in nam naravnost škodljive zakonodaje ter nezadovoljivega izpolnjevanja člena 7 državne pogodbe. Tukaj mislim na otroške vrtce, ki bi nujno morali biti dvojezični, kakor bi tudi naša šola morala dejansko biti dvojezična. Ena naših prvenstvenih zahtev bo morala veljati zagotovitvi takih pogojev, v katerih se bo v razmerah predšolske izobrazbe tudi otrok, ki prihaja iz slovenskega družinskega okolja, lahko počutil domačega in enakopravnega. Sedanja ureditev tej potrebi nikakor ne ustreza, saj slovenskemu otroku jemlje vse možnosti, da bi bil v otroškem vrtcu deležen izobrazbe v materinem jeziku. Na šolskem področju imamo sicer teoretično možnost prijave otrok k dvojezičnemu pouku, toda v vseh letih z uradne strani ni bilo storjenega ničesar za ustvaritev takega političnega ozračja, da bi se omenjene možnosti lahko tudi dejansko posluževali v potrebni in zadovoljivi meri. Uspeh na vseh področjih našega življenja, dela in uveljavljanja je v veliki meri odvisen od nas samih in od naše aktivnosti. Je pa odvisen tudi od razmer v deželi, od odnosa in razumevanja, ki ga za nas in za naša vprašanja kaže sosed, s katerim živimo v skupni domovini. Da bi ta sosed upošteval naš slovenski jezik in se ga morda tudi priučil, je v današnji situaciji gotovo še utopija; toda naš optimizem za bodočnost mora obsegati tudi ta cilj, kajti le na medsebojnem razumevanju in spoštovanju bomo lahko gradili enakopravno sodelovanje in prijateljsko sožitje. Hami Weiss bivši predsednik SPZ Pogled v našo preteklost Že v času avsrroogrske monarhije se je velenemški pritisk na naše slovensko ozemlje nevarno stopnjeval. Zato je slovenski narod v zaščito svojega obstoja in razvoja začel ustanavljati svoje narodne organizacije in krajevna društva, da bi si tako ustvaril obrambo proti silnemu potujčevalnemu pohodu, ki so ga izvajala nemška napadalna društva, kot so bile „Deutscher Schulverein", „Siidmark“ in podobne organizacije. Z denarjem, ki so ga zbirali po celotnem nemškem prostoru, so zidali nemške šole in ustanavljali povsod, kjer se je le dalo, podružnice Siidmarke ter druge ustanove, katerih glavni in skupni cilj je bil, čim hitreje germanizirati ozemlje, ki je bilo v napoto njihovemu pohodu na jug in vzhod. „Drang nach dem Siiden und Osten" je bil bojni klic vsenemške propagande, ki je bila zelo močna na Koroškem in Štajerskem, pa tudi po večjih krajih kranjske dežele. Tudi jja so pošiljali nemške uradnike, slovenske pa nameščali v nemških krajih, kjer so se ločeni od narodne skupnosti utapljali v nemškem morju. Da je vse to podpirala tudi avstrijska vlada, je zgodovinsko dokazano. Naši predniki so vse to videli in so zato segli po samopomoči. Skušali so se otresti nemške nadvlade in se upreti potujčevalnemu pritisku. Vendar to ni bilo lahko, kajti napadalnost nemštva se je čedalje občutneje stopnjevala; za svoje potujčevalno delo je imelo na razpolago ugodne pogoje in vsa sredstva. Naši narodni buditelji so dramili narod, ki se je nevarnosti tudi zavedal. V Ljubljani je bila ustanovljena Krščanska socialna zveza, ki je povezovala društva na Kranjskem. Temu zgledu pa so sledile tudi ostale slovenske dežele in v njihovih glavnih mestih so nastajale podružnice ljubljanske centrale. Tudi na Koroškem smo spoznali, da je proti raznarodovalnemu pritisku treba nekaj ukreniti. Na podeželju so začeli ustanavljati izobraževalna društva in ko se je videlo, da ta društva potrebujejo centralno vodstvo, je bila v Celovcu osnovana Krščanska socialna zveza. Skrbela je za izobrazbo našega ljudstva, da ne bi povsem klonilo ponemčevalnemu pritisku. V društva so prihajali predavatelji, ki so govorili ljudem o kulturi. Organizirali so tudi tečaje za gospodinjstvo in gospodarstvo. Pritisk nemštva je postajal vedno hujši in je dosegel višek zlasti v plebiscitni dobi. Posluževali so se vseh mogočih načinov, da bi razdvojili naše ljudstvo in njegove organizacije. Pri plebiscitu so gnali propagando, kdor se izjavi za Slovenca, je nasprotnik Avstrije. Našega človeka so popolnoma zbegali in s tem tudi dosegli svoj cilj. Podobno je bilo tudi pri poznejših ljudskih štetjih. Pošiljali so nemške števne komisarje, ki niso spraševali po narodnosti, marveč postavljali ljudi pred vprašanje, ali so za Avstrijo ali za Jugoslavijo; če so se priznali za Slovence, so jih dolžili, da so proti Avstriji. Tako so potvarjali resnično narodnostno stanje v deželi. V takih okoliščinah je bilo delo zelo težavno, pa tudi sredstev in možnosti Slovenci nismo imeli, da bi se lahko učinkovito zoperstavili tej krivični propagandi, uperjeni proti koroškim Slovencem. Storili smo, kar se je v takih pogojih pač dalo. Po letu 1930 se je Krščanska socialna zveza spričo dejstva, da je bilo treba zajeti čim več rojakov, preimenovala v Slovensko prosvetno zvezo, krajevne izobraževalne organizacije pa v slovenska prosvetna društva. Do tega enotnega preimenovanja je prišlo po zdravem razumu in preudarni razlagi vodstva v Celovcu. Na podlagi take široke enotnosti je bilo delo kljub velikim težavam dosti bolj učinkovito. Tega so se zavedali tudi naši narodni nasprotniki in reakcija je bila ta, da so v naših krajih načrtno nameščali nemško-nacionalne učitelje, ki so ponemčevalno delo začeli že pri naših najmlajših. Pritisk se je stopnjeval in ko je prišel nacizem, je postalo za nas najtežje. Razpustili so naše organizacije in zaplenili naše narodno premoženje. Številne družine so pregnali z domače zemlje v taborišča in zapore: mnogi so morali za Hitlerja na bojišče in veliko se jih ni več vrnilo. Doma na Koroškem pa je veljalo povelje „Karntner, sprich deutsch!" V vsej zgodovini pa je Slovenska prosvetna zveza s čutom odgovornosti izpolnjevala svojo pomembno nalogo. Kljub skromnim možnostim, ki jih je imela, je pomagala, kjer se je le dalo. Tudi po osvoboditvi izpod fašističnega jarma smo spet morali začeti znova. S skupnimi močmi smo obnovili našo centralo; prvi predsednik je bil dr. Joško Tischler, tajnik pa dr. Mirt Zwitter. Pozneje je prevzel predsedniško mesto dr. Franci Zwitter in tajniške posle Tonči Schlapper. Pod vodstvom teh mož smo obhajali jubileje 40-, 50- in 60-letnega obstoja Slovenske prosvetne zveze. Zdaj so na vodstvu novi, mlajši ljudje. Mnogo se ustvari in veseli me, da lahko praznujemo jubilej 70-letnice naše osrednje kulturne organizacije, hkrati pa želim, da bi v prihodnjem desetletju dosegli še več kot doslej. Slovenski prosvetni zvezi ob njenem jubileju čestitam v upanju, da bomo koroški Slovenci končno le dosegli vse tiste pravice, ki nam grejo po zakonu in državni pogodbi — in to na celotnem našem ozemlju, kjer živimo že dolgih 1400 let. Janko Ogris častni predsednik Slovenske prosvetne zveze Burni časi obnove in utrditve Usoda, izvolitev po tovariših in pristojnih forumih ter lastna osebna odločitev sc hotele, da sem spadal po maju 1945 k „možem prve ure", ki nas je čakala obnova na vseh področjih narodnega življenja na Koroškem. Saj nam je divjanje nacistov zapustilo vsepovsod samo cpustošene razvaline in praznine. Nekaj misli in spominov iz te dobe naj ostane zapisanih. • Bilo je za konec razburkanih dogodkov novembra 1945, ko sem po predhodnih telefonatih sredi noči oddal na Uradu provizorične koroške deželne vlade vlogo za zopetno vzpostavitev aprila 1941 nasilno razpuščene Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Šlo je za popravek zamujene možnosti samostojne oblastvene ureditve, ki so jo že od razpada oblasti nasilnikov zahtevali slovenski prosvefaši. Deželni glavar Hans Piesch je obljubil takojšnjo rešitev. Takoj pa so se pojavile protisile s pomisleki. Zahtevali so celo posebno izjavo o protifašistični in demokratični usmerjenosti bodečega delovanja organizacije. Šele 16. maja 1946 je bil uradno potrjen zopetni obstoj Slovenske prosvetne zveze. • Občni zbor 20. marca 1946 me je izvolil za tajnika obnovljene Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. S tem mi je pripadla skrb in naloga, da čimprej obnovimo njeno delovanje in organizacijo. V posebni anketi smo zbrali potrebne podatke, izvedli občne zbore, pripravili zahteve po popravi velikanske kulturnim organizacijam povzročene škode ter v akciji samopomoči pričeli z zbiranjem sredstev za financiranje kulturnega dela. Tako sem osebno sodeloval pri obnovi skoraj vseh Slovenskih prosvetnih društev na Koroškem v krajih, kjer so do nasilnega razpusta aprila 1941 že obstojala, pa tudi pri ustanovitvi novih društev v krajih, kjer so nastale nove potrebe po takih in so bili dani potrebni predpogoji. Konec oktobra 1946 je že bil možen pregled obnovljene organizacije ter delovanja centrale in društev. Za zimo 1946/47 smo izdali sporazumno z društvi načrt dela in razpisali celo tekmovanje s ciljem, ® da se pomnoži število, dvigne raven in kritična izbira vseh naših odrskih nastopov; ® da se pomnoži število in stopnjuje kakovost samostojnih pevskih koncertov; S1 da postanejo prosvetni večeri s predavanjem, skupnim čitanjem listov in knjig ter splošnim razgovorom potreba vsakega tedna na vasi. Ponovno smo morali odločno zavračati nezakonite ovire in zahtevane prijave vsake kulturne dejavnosti, ki so jih zahtevala okrajna glavarstva. Nič manj skrbi ni bilo zaradi ponavljajočih se napadov naščuvanih napadalcev na mnoge naše kulturne prireditve in pro-svetaše. Z 99 pevci, ki sem jih spremljal na prvo turnejo koroških pevcev po novi Jugoslaviji konec aprila in začetkom maja 1947, bom ohranil nepozabne vtise. Nastopali smo v številnih koncertih po mestih Slovenije, Hrvaške in Bosne, zbor sta vodila Folti Hartman in Pavle Kernjak, jaz pa sem govoril pozdravne in spremne besede. Veličastni sprejemi, gostoljubnost in navdušenje množic niso veljali samo pevcem, marveč koroškim Slovencem, ki se borijo za svojo svobodo in pravice. Turneja je bila za nas vse prepričevalni dokaz bratske skupnosti, ki smo jo večinoma doživeli prvič v tej pristni prisrčnosti. Ko kdaj še kje zagledam slike ali spominska darila iz te turneje po naših društvenih sobah, bi želel, da bi izžarevala nekaj navdušenja in požrtvovalnosti prosvetašev tistih dni. e Do konca leta 1947 je veljala skrb ureditvi in obnovitvi društvenih lokalov posameznih Slovenskih prosvetnih društev, posebno njihovih knjižnic. Začetkom 1947 smo zasnovali v okviru SPZ novo Centralno študijsko knjižnico, za katero sem dosegel veliko ugodnost brezplačnega obveznega izvoda vsake slovenske knjige. Dala naj bi nove možnosti poglobljenega kulturnega in znanstvenega dela. V poletju 1947 je SPZ vložila na Ministrstvo za pouk na Dunaju zahtevo, da se za šolanje slovenske mladine na Koroškem ustanovita v Celovcu samostojna slovenska gimnazija in učiteljišče. Ko berem poročila o nastanku sedanje Zvezne gimnazije za Slovence, se ponovno spominjam tedanjih trdih razprav, da smo to našo pobudo spremenili v oficielno zahtevo na avstrijsko vlado. Februarja 1948 smo po Slovenskih prosvetnih društvih priredili celo poseben „Dan slovenske srednje šole", da to svojo zahtevo podpremo. Vse to nekateri danes zamolčujejo. Zato naj bo tukaj zapisano. Ponovno smo tudi že tedaj v imenu SPZ zahtevali vsestransko izboljšanje in razširjenje slovenskih oddaj v celovškem radiu. Da smo imeli v tedanji dobi — poleg raznovrstnih krajevnih tečajev — dva tritedenska kulturno prosveina tečaja v Dolah ob Vrbskem jezeru, me spominja še danes lepo število nad 60 udeležencev, ki so večji del kasneje vidno prispevali s svojim delom v kulturnih, pa tudi v drugih naših narodnih organizacijah. Tudi otroški vrtec je že v dobi mojega dela kot tajnik spadal med sprejeti program Slovenske prosvetne zveze. Za pripravo potrebnih voditeljic smo imeli februarja 1948 dodatni posebni tečaj. Očitno pa je v tem času dozorela tudi odločitev nekaterih predstavnikov skupine, ki je dotlej vsaj javno hodila z nami skupno pot. Notranji pritisk naj bi izsilil uveljavljenje njenih gledišč in posebnih ciljev, ali pa ločeno pot. Sredi priprav na praznovanje njene 40-lefnice so dogajanja pred in na občnem zboru Slovenske prosvetne zveze 12. marca 1948 v Celovcu prikazala njeno le navidezno enotnost, ki jo je nekdaj dominantna skupina ta dan po zgubljenem glasovanju tudi oficielno zapustila. Volili smo nov odbor in sem ta dan podal zadnjič kot tajnik SPZ „poročilo o dosedanjem delu in uspehih kulturno-prosvefne obnove Slovenske Koroške". Moj odhod je odgovarjal predhodnim sklepom in lastni odločitvi. Vendar mi je bilo težko slovo od dela, ki sem ga opravljal najdalj časa poleg službovanja v Uradu koroške deželne vlade. Bil sem prostovoljec, prosvetni delavec iz ljubezni do te lepe naloge z notranjim zadoščenjem, da je nekaj sejanega šlo tudi v prvo klasje. Vedel pa sem, da ga izročam v roke dobrega naslednika. Pri preloženi proslavi 40. obletnice SPZ dne 24. aprila 1948 v mestnem gledališču v Celovcu nisem imel več dolžnosti tajnika, ki jo je bil pripravljal. Zato sem lahko z zbranostjo predanega poslušalca užival dosežke 20 zborov, katerih najboljši je prvič prejel srebrn pokal v tekmovanju, ki smo ga bili razpisali. Po vseh prejšnjih dogodkih je bil to izredno lep, bogat dan za vse, ki smo prvič v zgodovini doživljali slovensko kulturno prireditev v gledališču glavnega mesta Koroške. Posebno svetel spomin na isto gledališče pa mi pomeni še 5. junij 1950. Ta dan mi je poklonil tedanji upravnik Narodnih gledališč v Ljubljani, sedaj že pokojni pisatelj Juš Kozak svojo knjigo „v spomin na zgodovinsko nedeljo z zahvalo za Vaše prizadevanje, da smo stali med svojimi rojaki na stari slovenski zemlji. Še ves prevzet od nepozabnih vtisov, Juš Kozak." e Od občnega zbora, ko sem oddal mesto tajnika, sem ostal do 25. marca 1954 član osrednjega odbora, noto pa do občnega zbora 4. decembra 1958 član nadzornega odbora SPZ. Delovanje Slovenske prosvetne zveze in včlanjenih prosvetnih društev se je vsestransko utrjevalo in razvijalo, čeprav je skupina, ki je bila zapustila skupno kulturno organizacijo, pričela vedno bolj delovati proti enolnim ali vsaj združujočim pogledom in nastopom v prid narodne skupnosti. Vendar so izkušeni prosvetaši vnašanje strankarskih teženj v kulturno delo večji del odklanjali. V razdvajanju so nujno občutili slabitev naših narodnih vrst in rajši ostali zvesti predstavniku skupnih kulturnih teženj — Slovenski prosvetni zvezi. Politična ločitev v dve skupini je b;'a izvršena že 1949/1950. Sedaj je šlo nekdaj dominantni skupini za odločilni vpliv v kulturno-prosvetni organizaciji. Priliko za takšno spremembo je videla v občnem zboru SPZ, ki se je pripravljal za pomlad 1951. Napad na občni zbor SPZ dne 19. majnika 1951 pri Rothu v Celovcu je bil masiven: Varnostna direkcija za Koroško je poizkusila odvomiti legalnost sklica, vpregli so za takšno objavo celo radio. Pojavili so se ..zastopniki" društev, ki jih ni bilo ne v življenju, ne v društvenem registru. Do ponareditve štampiljk in podpisov in celo do fizičnih napadov v dvorani so segli poizkusi, da bi izpodkopali obstoječo večino. Bil sem izvoljen za delovnega predsednika tega občnega zbora. Poznal sem nakane, da bi nas provocirali tudi le k najmanjši prekršitvi pravil ali zakonov. Pa so se vsi napadi klavrno izjalovili: Že v zgodnjih popoldanskih urah je morala vrhovna društvena oblast preklicati vse neupravičene trditve in v celoti potrditi legalnost sklicanja in rezultatov občnega zbora. Ta občni zbor SPZ — komaj šest let po zlomu nacistične strahovlade v deželi — mi je zapustil v spominu zelo nelepe primere brezobzirnega teptanja resnice in celo poizkusov nasilja, da bi odločilnega vpliva vajena grupacija preteklosti nanovo zavrla nov razvoj in novo usmeritev. Hudo me je zadelo raz- očaranje poštenih delavnih prosveta-šev, ki nikakor niso mogli razumeti takšnega nastopa in metod v osrednji kulturni organizaciji. Bil je to najbolj črn dan mojega delovanja v organizirani prosveti. Še en razveseljiv dan naj bo omenjen, čeprav je minulo od tedaj nad 25 let. Ali pa morda prav zaradi tega: V nedeljo 10. februarja 1952 ob 8. uri zvečer smo v prostorih restavracije ..Funkhaus" v Celovcu odprli prvi „S!ovenski ples" pod častnim pokroviteljstvom deželnega glavarja Ferdinanda V/edeniga in šefa Urada za zvezo FLR Jugoslavije legacij-skega svetnika Mitje Vošnjaka. Igra! je 18-članski orkester Radia Ljubljana, nastopila sta sopranistka Sonja Draks-lerjeva in tenorist Janez Lipušček, peli so nam „Fantje na vasi", šaljive nam je pripovedoval Frane Milčinski — Ježek. Iz vseh dolin in najoddaljenejših vasi so se zbrali veseli ljudje in napolnili prostore, da si se le s težavo prerival skozi tesno zasedena omizja. Doma in osamljeni so ostali le neki včerajšniki, ki so imeli tedaj še »moralne pomisleke". Čeprav je list poročal, da je bila ta velika družabna prireditev nekaj edinstvenega in se je ta smeli načrt končal s popolnim uspehom, so ostala zamolčano imena iniciatorjev, ki so tvegali in pripravljali to prvo našo široko družabno prireditev. Bili smo dipl. trg. Milan Breznik, dipl. trg. Franci Brežjak in jaz. S to navedbo naj bo popravljena opazna anonimnost poročila, ki sicer v naših glasilih nikakor ni običajna. 26 zapovrstnih »Slovenskih plesov" od te dobe pa je dokaz, da smo se »prireditev v taki obliki pošteni Slovenci" navadili. Tedanji kritiki že leta zasedajo na »Slovenskem plesu" častne sedeže in danes je še težje, dobiti na tej vsakoletni veliki družabni prireditvi koroških Slovencev, ki jo je kasneje prevzela pod svoje okrilje SPZ, sedež in mesto. • V kasnejših letih sem imel bolj malo prilike za neposredno sodelovanje v kulturno-prosvetni dejavnosti SPZ in vanjo včlanjenih Slovenskih prosvetnih društev. Kot člana upravnega in kasneje nadzornega odbora so me dosegala največ le še poročila o opravljenem delu ter programi za bodoče naloge. Pa tudi kaka dolžnost razsojanja, če je bil pozvan nadzorni odbor SPZ kot zadnja instanca. Na novem področju poklicnega dela v gospodarskih organizacijah je bilo dosti prilike za pomoč pri izboljšanju ali pridobitvi zunanjih pogojev prosvetnega delovanja po naših vaseh. Nikakor namreč ni naključje, da se nahajajo prostori in dvorane naših kulturnih ustanov največkrat v zadružnih hišah, že od prej ali v novo pridobljenih. Od nekdaj se mi zdi najtesnejše sožitje obeh dejavnosti, jasno urejeno in porazdeljeno, samoumevno in nujno potrebno. To tudi v bodoče, kar rad ponavljam z besedami A. Gradnika: Ne vse za vsakdanji kruh: Človek je telo in duh. Saj še gora in drevo raste v zemljo in nebo. To načelo' izpričuje »aula slovenica", s katero smo uvedli novo zvrst kulturnega prizadevanja med našim ljudstvom. Pa tudi gradnja Zadružnega doma na Radišah, v katerem bo večji del prostorov služil utrjevanju slovenske besede in kulture v vaseh na sončni planoti, naj bo poziv v istem smislu. Ob 70-lefnici Slovenske prosvetne zveze so moje želje vsestranski razvoj in bogati sadovi za njeno delo! dr. Mirt Zwitter Beseda ni konj To je jasno, beseda ni konj. Človek reče eno, misli na drugo, pa se sliši čisto drugače. Dam besedo, častna beseda, naj me strela udari, če ni res. Če morda ni, nisem jaz kriv, kaj me boste za besedo prijemali, kje imate dokaze, kje je kaj napisano? To so samo besede, na besede ne dam nič. Ne boste na eni besedi jahali, jahajte na konju! Vi meni konja, jaz vam besedo, prav? Marko Kravos Misli ob našem jubileju Zgodovina slovenskega naroda je bogata. Kdorkoli bo listal po njenih analih, pa bo v njih našel tudi delež koroških Slovencev; še več: prav na Koroškem bo našel korenine njenega začetka. Koroški Slovenci pa svojega deleža nismo doprinašali le v preteklosti, marveč ga doprinašamo tudi danes, ko tvorno sooblikujemo in bogatimo skupno kulturno zakladnico slovenskega naroda. Tega ne naglašamo zato, ker naš človek ne bi vedel za naš kulturni doprinos, marveč opozarjamo na to zaradi tega, ker nam odgovorni v deželi osporavajo ta naš doprinos in tudi ne ustvarjajo pogojev za naš naravni vsestranski kulturni razvoj. Prav to pa nas obvezuje, da še bolj krepko primemo za delo in z vsemi svojimi silami upravičimo naš narodni in kulturni obstoj. Kajti vse to nam dokazuje, da je bila naša pot pravilna; in nam narekuje, da jo dosledno nadaljujemo v tej smeri. Če to ugotovitev zapišemo ob sedemdesetletnici obstoja Slovenske prosvetne zveze, potem jo lahko povežemo tudi s ponosom, zakaj sedem desetletij organiziranega kulturnega delovanja v danih razmerah za nas vse nekaj pomeni. Je to odraz močne zakoreninjenosti našega človeka in njegovega zaupanja v osrednjo kulturno organizacijo, ki je potom svojih društev na podeželju usmerjala in širila slovensko kulturno-prosvetno dejavnost na Koroškem. To pa nam seveda zastavlja nalogo, da tudi v prihodnje smotrno načrtujemo vse naše akcije. Prav današnji trenutek, ki nam prav nič ne daje upanja na skorajšnje izboljšanje položaja oziroma na hitro izpolnitev člena 7 državne pogodbe, nam nalaga posebno odgovornost. Saj predvsem s kulturnim delom in našimi tozadevnimi dosežki najbolj spodbijamo trditve, češ da naša narodna skupnost na svoji avtohtoni zemlji sploh ni več prisotna odnosno da se naš človek ne identificira več s svojim jezikom in svojo kulturo. Gotovo ni slučajno, da smo skozi vsa leta nacionalistični pritisk občutili najbolj tam, kjer je bila prisotna naša kulturna dejavnost. Skoraj povsem so nam zatrli možnosti poučevanja naših otrok v materinem jeziku in celo minimalno možnost takega pouka v šoli pogojili s posebnim prijavljanjem otrok. Pri tem se starši slovenskih otrok iz leta v leto srečujejo z najrazličnejšimi oblikami prikritega in neprikritega pritiska, čigar posledica so skromne številke otrok, prijavljenih k dvojezičnemu pouku. Tako se zatiranje slovenskega jezika pričenja že pri šolski mladini, da o vprašanju otroških vrtcev niti ne govorimo posebej. S tem je normalni razvoj materinega jezika in spoznavanje slovenske kulture za koroškega Slovenca torej močno otežkočeno, da sploh ne omenjamo težav, s katerimi se naš človek srečava v poznejšem poklicnem življenju, kjer njegovo priznanje pripadnosti slovenski narodni skupnosti čestokrat povzroča hude socialne probleme. V takih okoliščinah biti Slovenec in delati v slovenskih organizacijah je za slehernega pripadnika naše narodne skupnosti vsekakor pogumno dejanje. Kljub vsem težavam pa je v naših krajih vendar živa dejavnost slovenskih prosvetnih društev, katerih funkcionarji in člani se zavedajo svoje težke in odgovorne na- loge. Kdor je kulturno razgledan in seznanjen z dosežki slovenske kulture sploh, tega ne morejo ustrahovati grožnje niti ga ne more zaslepiti prepričevanje, da je znanje le enega jezika pogoj za boljši razvoj — takim lažnim argumentom lahko nasede le popolnoma neosveščen in zapeljan človek. Ravno zato pa je prva naloga Slovenske prosvetne zveze bila skozi vseh sedemdeset let njenega obstoja in bo tudi v bodoče ta, da našemu človeku približa dosežke slovenske kulture in ga bodri k sooblikovanju njene rasti. Poznavanje kulturnih stvaritev našega naroda namreč krepi in razvija zdrav narodni ponos vsakega posameznika, s tem pa tudi celotne naše narodne skupnosti. Naši narodni nasprotniki poskušajo našega človeka odvajati predvsem od sodelovanja v našem kulturnem ustvarjanju. V tem oziru je Slovenska prosvetna zveza zato še posebno potrebna organizacija, ki združuje številna prosvetna društva in posameznike ter jim pomaga pri njihovem delu. Tako je njeno delo vedno bilo in je tudi Še danes v prvi vrsti narodno-obrambnega značaja. Dejavnost Slovenske prosvetne zveze sega na vsa področja kulturno-prosvetnega udejstvovanja — od izobraževanja mladine in odraslih preko gojitve pevske in odrske kulture ter posredovanja slovenske leposlovne in strokovne literature pa vse tja do predstavljanja najvišjih dosežkov slovenskega naroda na področjih odrske, glasbene, likovne in filmske umetnosti. V svoje članstvo lahko šteje 25 krajevnih prosvetnih društev, ki so razširjena na domala vsem dvojezičnem ozemlju Koroške. Delo osrednje kulturne organizacije zato v prvi vrsti obstaja v sodelovanju s temi društvi, ki jim s svojo pomočjo stoji ob strani v vseh njihovih težnjah in potrebah. Tudi v prihodnje bo gotovo ta skrb zavzemala prvo mesto v njenih prizadevanjih; po možnosti jo bo še okrepila in razširila. To ni samo želja Slovenske prosvetne zveze, pač pa je to še posebej želja včlanjenih društev, ki se zavedajo, kaj pomenijo živi stiki s centralo. Težnja po razširitvi in okrepitvi dejavnosti je razumljivo vedno prisotna. V jubilejnem letu je ta želja in tudi potreba še posebno na mestu in se bo uresničitev tozadevnih načrtov zrcalila v rezultatih prihodnjega dela. Vsaj delno pa je uspeh gotovo No trodicionolnem pevskem srečanju „Od Pliberka do Traberka" sodelujejo tudi naši zbori 4 Koroški koledar 49 že viden na raznih področjih, ne nazadnje v močnem naraščanju števila prireditev krajevnih prosvetnih društev, medtem ko rast naklade Koroškega koledarja in zanimanje za knjižni dar Slovenske prosvetne zveze odražata njeno prizadevanje za širjenje slovenske knjige med našim ljudstvom. Vendar pa bo prav na tem področju treba še marsikaj napraviti, kajti z napredkom tehnizacije zanimanje za branje na splošno upada, kar v naših razmerah pomeni tudi upadanje poznavanja narodne kulture in književnosti. Reševanje tega perečega vprašanja bo treba posodobiti, se pravi najti nove, privlačnejše prijeme. Morda bi bilo za bralce bolj zanimivo neposredno srečanje z avtorjem in njegovo knjigo in bi taki živi stiki zbudili večje zanimanje za branje. Tudi knjižne razstave, povezane z literarnimi ali filmskimi večeri, so že preizkušena oblika širjenja tiskane besede. Pri tem bo vsekakor treba vključiti zlasti tudi naše domače besedne ustvarjalce, saj so nekateri na tem področju dosegli že lepe uspehe. Posebna, za naše razmere povsem nova oblika pa bi bila uvedba tekmovanj za tako imenovano bralno značko med mladino. V Sloveniji so na tem področju zabeležili edinstvene uspehe, zato bomo tudi pri nas morali najti ustrezno obliko, ki bo odgovarjala našim pogojem. S tem bomo gotovo dvignili zanimanje za branje zlasti pri mladini in tako poglobili njeno spoštovanje in ljubezen do slovenske književnosti. Televizija je danes tisto občilo, ki večer za večerom okupira cele družine — tudi naše — in v zelo veliki meri kroji razgledanost ali nerazgledanost človeka. Koroški Slovenci smo ravno na tem področju posebno prikrajšani, saj moremo televizijski spored gledati in poslušati le v nemškem jeziku. Ker nimamo možnosti sprejemati različne televizijske sporede v slovenščini, smo prikrajšani v spoznavanju kulture matičnega naroda; z ozirom na našo materinščino pa pomeni tako stanje veliko oviro za bogatitev besednega zaklada, kar je posebno opazno pri mladini. Zato bo morala Slovenska prosvetna zveza zlasti v jubilejnem letu zastaviti vse svoje moči, da bi koroški Slovenci v svojih domovih končno lahko sprejemali slovenski televizijski spored. Pri tem ne gre le za našo pravico, ki nam jo dajejo zakonska in druga določila; gre v prvi vrsti tudi za naravno pravico sleherne narodne skupnosti, da je udeležena na dosežkih svojega matičnega naroda. Hkrati pa bo treba nadaljevati prizadevanja v tej smeri, da bomo dobili ustrezno mesto tudi v avstrijski televiziji, ki bi morala biti na razpolago vsem narodnim skupnostim v Avstriji. Čedalje večja in neobhodna potreba je slovenski kulturni center, v katerem bi dobile svoje prostore in možnosti delovanja vse slovenske, posebno kulturne organizacije. Slovenska prosvetna zveza bo zato vložila svoje sile, da bi v Celovcu končno začeli graditi Kulturni dom kot središče, v katerem bi se stekali naši kulturni tokovi in ki bi dajal nove spodbude rojakom na podeželju. V tej perspektivi bo treba misliti tudi na ustanovitev polpoklicnega gledališča koroških Slovencev. Izkušnje kažejo, da je zanimanje za to zvrst reproduktivne umetnosti med našim ljudstvom zelo veliko; zato je tozadevna težnja vsekakor upravičena, obstojajo pa tudi že skromne možnosti za tako delovanje. Obenem pa bo treba skrbeti, da do svojih prostorov in odrov pridejo tudi krajevna prosvetna društva, saj bo le ob normalnih možnostih dela krajevnih celic lahko rasla m se razvijala tudi kvaliteta naših centralno zasnovanih dejavnosti. Misliti bo treba na zametek slovenske glasbene šole, v kateri bo mladina imela možnost učenja raznih inštrumentov. Še več pozornosti bo treba posvetiti izobraževanju odraslih, da bomo našemu človeku v materinem jeziku približali dosežke znanosti in umetnosti. Mišljena so poljudno-znanstvena predavanja, ki bi jih bilo treba pripraviti skupaj s slovenskim znanstvenim inštitutom, ki bi prav na tem področju lahko odigral zelo pomembno vlogo. Prav tako tudi ne sme biti zanemarjena filmska dejavnost Slovenske prosvetne zveze, ki je vsa povojna leta skrbela, da je naš človek lahko vsaj deloma spremljal dosežke slovenske filmske umetnosti. Ravno to je oblika, ki pritegne širok krog ljudi, tudi take, ki se sicer ne zanimajo dosti za kulturno dogajanje. Naj v podkrepitev omenimo samo slovenski film „Cvetje v jeseni", ki ga je na Koroškem videlo nekaj tisoč ljudi. Veliko pozornost je posvečala Slovenska prosvetna zveza v zadnjih letih vzgoji mladih v likovnem oblikovanju in v ljudskem plesu. Tradicije, ki jih imata likovna kolonija v Vuzenici in folklorna kolonija v Preddvoru, bo treba nadaljevati in ob tem iskati še nove oblike, zakaj delo z mladino je dobra naložba, je jamstvo, da bo tudi mladi rod stopal po poteh naših požrtvovalnih prosvetašev. Pri tem je pomembno tudi to, da že naši mladinci navezujejo prijateljske stike s svojimi sovrstniki v matični domovini. Živi stiki z matičnim narodom so za nas življenjsko važni. Tega se v polni meri zaveda tudi Slovenska prosvetna zveza in je tako povezavo gojila in pospeševala v vseh obdobjih svoje zgodovine, zlasti pa v letih po drugi svetovni vojni. Še danes so nam dobro v spominu prva gostovanja ljubljanske Opere in Drame, Slovenskega okteta in drugih vrhunskih ansamblov iz Slovenije, ki so z velikim uspehom gostovali v Celovcu in na našem podeželju. Najprej so se ti stiki odvijali na ravni centralnih kulturno-prosvetnih ustanov tu in onstran meje, pozneje pa so se na pobudo Slovenske prosvetne zveze razširili tudi na krajevna prosvetna društva. Naravno je, da se bodo taki stiki morali nadaljevati tudi v bodoče, pri čemer pa bo slej ko prej nujno potrebna koordinacija preko osrednje organizacije. Ob teh kratkih razmišljanjih ob jubileju Slovenske prosvetne zveze pa bi bilo povsem zgrešeno, če bi hoteli zanikati, da naše prizadevanje nima političnega obeležja. Biti Slovenec je na Koroškem že politično vprašanje; boj za obstoj in razvoj naše narodne skupnosti — kulturno-prosvetno delo ima pri tem izredno pomembno vlogo! — je vendar političen boj. Pa naj bo kdo tozadevno kakršnega koli mnenja: realnost je taka, da prav prosvetaši najprej občutijo politične pritiske, kakor je tudi res, da se kulturno delo čestokrat zlorablja v politične namene. V času nacifašizma so bili prav funkcionarji Slovenske prosvetne zveze in njenih društev tisti, ki so najprej občutili politično nasilje in preganjanje. In prav naši razgledani prosvetaši so najprej spoznali, da fašizem pomeni smrt; zato so bili med prvimi, ki so se uprli ter skupaj z borci matičnega naroda in zavezniškimi silami osvobodili našo domovino izpod Hitlerjevega škornja. Žrtve koroških Slovencev so bile velike in naša dolžnost je, da teh borcev za svobodo ne pozabimo. Nasilje je strnilo slovenski narod v enotno protifašistično giba-nje, zgrajeno na načelih, kot so enakopravnost in medsebojno spoštovanje. To so tudi načela Slovenske prosvetne zveze in na teh načelih bo delovala tudi v prihodnje, ker le v tem naprednem mišljenju vidi bodočnost in vidi pogoje za obstoj slovenskega življa in slovenske kulture na Koroškem. Jubilej Slovenske prosvetne zveza pa nas obvezuje, da vsak posameznik in vsa prosvetna društva vsestransko podpirajo njena prizadevanja, da bomo skupno dosegli zastavljene cilje. Pri tem bo Slovenska prosvetna zveza upoštevala vsak konstruktivni predlog in ga sama ali ob iskrenem sodelovanju z drugimi organizacijami skušala uresničiti. Andrej Kokot tajnik Slovenske prosvetne zveze v Celovcu 4* Koroški koledar Beseda predsednikov krajevnih prosvetnih društev Ob 70-letnem jubileju Slovenske prosvetne zveze so tudi predsedniki krajevnih prosvetnih društev v kratkih prispevkih spregovorili o delu svojih društev, o težavah, s katerimi se borijo pri svojem kulturno-prosvetnem udejstvovanju, o odnosih z osrednjo prosvetno organizacijo ter o željah v njenem jubilejnem letu. Letošnji jubilej Slovenske prosvetne zveze nas vse navdaja s ponosom in veseljem nad sedemdesetletnim organiziranim kulturno-prosvetnim delovanjem našega ljudstva. Beležimo 70 let neumornega in požrtvovalnega dela za ohranjevanje in krepitev naših kulturnih vrednot v najtežjih okoliščinah, 70 let trdega in vztrajnega boja za naš obstoj. Ob tej slovesni priložnosti bi rad v imenu Slovenskega prosvetnega društva „Bilka" v Bilčovsu, ki je le štiri leta mlajše kot Slovenska prosvetna zveza, izrekel vse priznanje našim prosveta-šem in društvenikom. Ob našem slavju, ko praznujemo delo sedmih desetletij, pa je v nas vseh prisotna, morda še bolj močno kot ponos in veselje ob jubileju, skrb za bodočnost Slovenske prosvetne zveze in včlanjenih krajevnih slovenskih prosvetnih društev. V zadnjih desetletjih vse bolj opažamo razkrajanje dosedanjih oblik kulturnega udejstvovanja, petja in igre. Vse težje je pritegovati ljudi k aktivnemu sodelovanju, posebno težko je v zadovoljivi meri nagovarjati mladino. Zato bo morala SPZ v bodoče zastaviti vse sile, da bo nudila krajevnim društvom pri reševanju teh perečih problemov čim več strokovne pomoči in poskrbela za uspešno kadrovsko načrtovanje. Treba se bo prilagoditi zahtevam časa, posodobiti in kvalitativno dvigniti kulturno ponudbo, najti nove oblike kulturnega udejstvovanja. Prav tako bomo morali razširiti in poglobiti ponudbo na izobraževalnem področju, ki smo ga doslej preveč zanemarjali. Za vse to bo potrebno in koristno, če bi se v okviru SPZ več razpravljalo c skupnih težavah ob sodelovanju vseh krajevnih društev. Pogostna izmenjava mnenj in izkušenj nam bo gotovo vsem v prid. Sploh bomo morali obračati več pozornosti na organizacije, ki so med našim ljudstvom že dolga desetletja zasidrane in udomačene, jih utrjevati in izgrajevati v vseh ozirih. Zavedati se moramo, da so naša kulturnoprosvelna društva osnovne organizacije naše organiziranosti, da je z njimi najtesneje povezana usoda slovenske kulture in besede na podeželju. To naj bo skrb in naloga nas vseh, ki praznujemo sedemdeseto obletnico naše osrednje kulturne organizacije. Andrej VVieser predsednik SPD „Borovlje“ v Borovljah Brez centralne organizacije je kulturno delo zelo težavno. Zato se je med prosvetnimi društvi, ki so nastajala v začetku našega stoletja, že zgodaj pojavila želja po ustanovitvi osrednje kulturne organizacije. Naše društvo, ki je formalno nastalo leta 1905, se je takoj vključilo' in sodelovalo s centralo v Celovcu. Sodelovanje je bilo uspešno. Če ne bi bilo centrale, bi bilo naše delo še bolj težavno, najbrž celo nemogoče; osebno sem mnenja, da bi počasi utonili v morju ponemčevanja. Če ob tej priložnosti navedem še kritično ugotovitev, potem to, da nam je škodovalo, ker sta po drugi svetovni vojni nastala dva tabora. Če bi se bilo to zgodilo prej, ko je bilo v Borovljah še veliko slovenskega delavskega življa, bi bil položaj seveda drugačen. Tako pa smo tiste ljudi izgubili prav zaradi preozkega gledanja takratne centrale, ki je Slovenca videla — in priznala — samo v kmečkem življu. Slovenska prosvetna zveza je po drugi svetovni vojni postala bolj široka. V njej so našli mesto vsi — delavci, kmetje, uradniki. Zato menim, da razdvojenost, ki je nastala potem, ni bila potrebna. Naše ljudi je to samo begalo. Biti bi morali enotni, kot smo bili v boju proti fašizmu; takrat smo vedeli, kdo je naš nasprotnik. Polovica takratnih prosvefašev je končala v taboriščih in izseljeništvu, eden je bil tudi med obglavljenimi na Dunaju, nekateri pa sc se vrnili duševno strti in so kmalu omagali. Kljub vsem težavam smo nekaj le napravili. Posebno nam je to uspelo s pomočjo Slovenske prosvetne zveze. Zato želimo, da bi naša osrednja organizacija dostojno proslavila svojo sedemdesetletnico obstoja in v bodoče postala še močnejša. Kajti pri nas v Borovljah se slovenska zavest spet prebuja in zato bomo potrebovali vedno več vsestranske podpore Slovenske prosvetne zveze. Kot predsednik SPD „Dobrač'' Slovenski prosvetni zvezi najprej čestitam k jubileju. Mi smo 70-letnico društva praznovali leta 1976. Naše društvo deluje na narodno zelo ogroženem področju. Zato je delo močno otežkočeno. Zlasti med mladino je takorekoč nemogoče razviti kakšno dejavnost, ker je v našem okolišu sploh zelo malo mladih ljudi in še tisti, ki so doslej bili, polagoma odhajajo. Zato mora delo v g'avnem nositi starejša generacija. Ob jubileju bi želel, da bi s strani Slovenske prosvetne zveze v našem kraju organizirali več gostovanj, ker trenutno sami težko' pripravimo samostojen spored. Pri tem mislim na predavanja, zlasti filmske večere, na koncerte, pa tudi na gostovanja dramskih skupin. Slovenski prosvetni zvezi seveda želim, da bi svoje delo tudi v bodoče opravljala tako uspešno kot doslej. Pregledati pa bo- treba vse možnosti, da bi delo centrale še obogalili, zlasti v takih krajih, kot je naš in da bi bila društva še naprej deležna njene pod- pore. S tem bo postala še bolj močna tudi Slovenska prosvetna zveza, kar ji ob sedemdesetletnici iskreno želim. Andrej Mohar predsednik SPD „Bisernica“ v Celovcu Naše prosvetno društvo ima specifične naloge in specifičen delokrog, saj je društvo v centru, v Celovcu. Mnogoštevilne so naloge, ki se postavljajo društvu in ki jih poskušamo izpolnjevati. In bi bili tudi pripravljeni še več delati in se še bolj truditi. Bi bili! Zakaj pravim, bi bili? Slika v Celovcu je taka, da nimamo niti najmanjšega lastnega prostora, v katerem bi se dalo shajati, prirejati literarne, diskusijske in izobraževalne večere, imeti pevske vaje in podobno. Skratka: nimamo niti ene sobice, v kateri bi se počutili domače! Drugo dejstvo, s katerim smo v Celovcu konfrontirani, pa je, da je bilo naše društvo zadnja leta vse premalo delavno; se pravi, da je sicer obstojalo formalno na papirju, da je bil izvoljen odbor, ker je to pač oblast tako zahtevala. Dela pa ni bilo nobenega. Bivši predsedniki mi naj oprostijo, da malo bolj trdo izpovem to, kar me osebne boli — oziroma bi moralo boleti vsakega zavednega Slovenca —: škoda se mi zdi vseh tistih Slovencev v Celovcu, ki bi jih bili lahko pridobili, pa jih danes ne moremo več. S tem nočem reči, da so samo predsedniki društva krivi te neaktivnosti; ne, vsak predsednik je pač toliko akti- ven, kolikor je delaven odbor. Na drugi strani pa je vzrok tudi pri osrednji organizaciji, ki v tem smislu ni dajala dovolj pobud, tako da je vse obstalo ali se celo poslabšalo. Danes stojimo pred dejstvom, da se moramo ob vsaki prireditvi „tepsti" za poslušalce, gledalce. Do sedaj nam je to še kar dobro uspelo. Pri nastopu Primorskega dramskega gledališča iz Nove Gorice, ki je gostovalo z delom Ivana Cankarja „Martin Kačur", nam je na primer uspelo napolniti srednjo dvorano Doma glasbe. Za nas spodbuda. Ista slika pri nastopu Odra 73, ki je podal kabaret „1X1=1". Posebno razveseljivo je, da smo uspeli nagovoriti dosti mladine. To so potrdili tudi sami s tem, da so obiskali še druge prireditve našega društva. In še nekaj nam je uspelo: osnovali smo lutkovno skupino, ki je z igro „Hu-dobni graščak" gostovala po koroških odrih in tako ponesla slovensko besedo tudi otrokom, ki jo bodo morali gojiti, jo ljubiti in jo posredovati naprej, če bomo hoteli ohraniti slovenski živelj. Da ta igrica ni bila muha enodnevnica, dokazuje skupina sama. Sicer v spremenjenem sestavu — samo dva igralca sta preostala od prvotne zasedbe —, toda z isto voljo in z istim prizadevanjem so se na lutkovnem seminarju v Piranu lani poleti lotili nove igrice ,.Pavliha in zaklad". V načrtu pa imajo za to šolsko leto še dve drugi. Na koncu bi lahko rekli, da kaže naše društvo življenjsko voljo in si želimo samo dve stvari: da bomo' dobili lastne prostore in da nam bo uspelo ob podpori vseh članov in prijateljev napraviti iz našega društva še veliko več, kot predstavlja do zdaj. To je naša želja ob jubileju Slovenske prosvetne zveze. Tudi naše društvo stoji v 70. letu obstoja. Mislim, da bomo jubilej dostojno proslavili in smo tozadevno že ukrenili vse potrebno. Ro možnosti bomo spet začeli s pevskim zborom, z dramsko skupino in s prosvetno dejavnostjo. Tako se hočemo prav za naš jubilej spet s samostojnim delom predstavit! javnosti in upam, da nam bo to uspelo. V Dobrli vasi je to posebno potrebno. Pokazati moramo, da naš kraj z okolico ni tako nčist", kot izhaja iz zadnjih vladnih ukrepov, ko so nas enostavno zbrisali z dvojezičnega ozemlja. Zato moramo pokazati, da smo Slovenci še tu in da ustvarjamo na vseh področjih, tudi na kulturnem. Spadamo med tista redka društva, ki imajo svojo prosvetno dvorano. Pred nedavnim smo jo obnovili in jo uredili ustrezno potrebam sodobnega časa. Pri tem moram omeniti dr. Luko Sienč-nika, ki je bil takrat predsednik društva; svoje sile je vložil za obnovo dvorane, za kar mu tudi na tem mestu izrekam našo hvaležnost. Zahvala velja tudi Slovenski prosvetni zvezi, ki je prevzela stroške za razsvetljavo našega odra. Enako pa smo hvaležni tudi naši Posojilnici, ki je pri obnovi dvorane prav tako pokazala veliko razumevanje za naše potrebe. Tako smo v Dobrli vasi v zadnjih letih s skupnimi močmi ustvarili pogoje za normalno društveno delo. Tega se kot predsednik Slovenskega prosvetnega društva „Srce" zavedam, zavedam se naše dolžnosti, da je v to našo lepo dvorano treba vnesti življenja, ki bo odraz naše težnje po kulturnem delovanju. Ob naši sedemdesetletnici nam bo to gotovo uspelo. Kar nas najbolj ovira pri našem delu, je pomanjkanje strokovnih kadrov. Zato smo Slovenski prosvetni zvezi hvaležni, da nam pri tem stoji ob strani in nam posreduje tovrstno' pomoč. Z željo, da bi bili te pomoči deležni tudi v prihodnje. Slovenski prosvetni zvezi ob njenem jubileju v imenu našega društva želim mnogo uspehov pri bodočem delu. Naše društvo je bilo ustanovljeno pred centralo v Celovcu, in sicer leta 1904 kot pevsko društvo, medtem ko se je leta 1907 preimenovalo v izobraževalno in pevsko društvo. V tistih letih je bila ustanovljena Krščansko socialna zveza, predhodnica današnje Slovenske prosvetne zveze. Seveda je bilo naše društvo ves čas včlanjeno pri centrali v Celovcu. Sodelovanje s Slovensko prosvetno zvezo je bilo dobro. Vedno, kadar smo potrebovali kakšno besedilo za igro ali kaj podobnega, nam je SPZ pomagala; njen zastopnik je obiskoval naše prireditve in ob takih priložnostih tudi spregovoril. Tako kot drugod pa smo tudi v Hodišah imeli težave z narodnimi nasprotniki. Pritisk je bil vedno hud. Tudi žrtve smo imeli. Leta 1936 smo v Logi vasi imeli koncert in na poti domov so napadli našega prosvetaša Miha Habiha ter ga smrtno ranili. Pa tudi fašizem je med našimi člani terjal mnogo žrtev; prvi, po katerih je segel nacistični režim, so bili naši prosvetaši in čez noč je bilo delo onemogočeno. Toda naša volja je bila močnejša, kot smrtna obsodba nad nami. Po zmagi nad fašizmom smo s pomočjo Slovenske prosvetne zveze znova začeli z našim delom. V povojnih letih smo uprizarjali zelo zahtevne igre, kot so Miklo-va Zala, Kralj na Betajnovi, Deseti brat, Raztrgane! in druge. Režiser je bil Tev-žej Kompoš. Foltej Pavlič pa je vodil naš pevski zbor, ki je poleg nastopov doma in pri sosednjih društvih sodelo- val tudi na centralnih prireditvah SPZ in pri raznih turnejah. Zdaj smo nekoliko v težavah. Pri pevcih nam manjka mladega kadra. Začeli pa smo s tamburaši; Dorica Sa-bofnik je pred dobrim letom zbrala okoli sebe nekaj mladih in z njimi že večkrat uspešno nastopila. Pri tem smo bili deležni široke podpore s strani SPZ. Možnosti za obnovo delovanja pa bomo morali poiskati tudi na pevskem področju, kjer imamo v Hodišah že dolgoletno tradicijo. Slovenski prosvetni zvezi želim, da bi se tudi v bodoče uspešno uveljavljala, da bi v svoje članstvo pridobila še nadaljnja društva in da bi pri naših rojakih zbujala narodno zavest. Želim, da bi bilo sodelovanje med našim društvom in SPZ tudi v prihodnje plodno in da bi nam SPZ nudila vso možno pomoč. Janez Lesjak predsednik SPD „Drabosnjak“ na Kostanjah V povojnem času je bila Slovenska prosvetna zveza tista, ki se je zavzela za to, da smo na Kostanjah ustanovili naše društvo in s tem nadaljevali tradicijo naših prednikov. Pod imenom društva „Drabosnjak'1 smo v povojnih letih igrali Miklovo Zalo in s to igro gostovali tudi v drugih krajih, med drugim tudi na Djekšah in v St. Lipšu. Pozneje so se razmere poslabšale. Takralni prosvetaši so odšli na delo v tujino s trebuhom za kruhom in društvo nekaj časa ni moglo delovati. Svoje je opravil tudi ponovno oživeli šovinizem, ki smo ga prav na Kostanjah, na seve-ro-zapadni jezikovni meji, še posebno občutili. Ko se je potem spet nudila priložnost, smo leta 1973 s pomočjo Slovenske prosvetne zveze obnovili društvo in po 25 letih znova začeli z delom. Leta 1975 smo obhajali 150-letnico smrti Andreja Šusterja Drabcsnjaka. Proslava je bila v Vrbi in je k njenemu uspehu bistveno pripomogla tudi Slovenska prosvetna zveza. Izrazil bi željo, da bi Slovenska prosvetna zveza našemu društvu tudi naprej nudila svojo pomoč in da bi se sodelovanje še razširilo. Posebno pa bi želel, da bi na Kostanjah spet zaigrali Drabosnjakov Pasijon; seveda bi to bilo možno samo s podporo Slovenske prosvetne zveze. Joži Pak predsednik SPD „Gorjanci“ v Kotmari vasi V Kotmari vasi imamo le skromne podatke o kulturnem udejstvovanju naših pradedov. Na podlagi spominov starejših občanov ter nekaj zapiskov pa je mogoče ugotoviti, da je bilo kulturno življenje v Kolmari vasi že od nekdaj močno razgibano. Tako na primer že vabilc iz leta 1895 vabi k Ka-nonarju na llovju, kjer je bil občni zbor, povezan s predavanjem in volitvami. Prejšnje ime našega društva je bilo ..Izobraževalno društvo Horjanci", njegova dejavnost pa se je odvijala le v domačem okolišu. V poznejši dobi je Slovenska prosvetna zveza omogočila moškemu zboru društva ..Gorjanci" gostovanje v Ljubljani. Sicer pa so bili pevci društva „Gorjanci" pod vodstvom Jožefa Lam-pichlerja sploh pojem na pevskem področju. S pomočjo, ki jo je nudila Slovenska prosvetna zveza, so takratni društveniki priredili tudi po dve igri na leto. Pod vodstvom predsednika Egidi-ja Bašnika je igralski odsek društva oskrboval sploh ves Rož. Pevski zbor društva ..Gorjanci" pa je vodil pesnik in skladatelj Pavle Kernjak in se še radi spominjamo uspehov, ki smo jih beležili doma in širom po slovenski zemlji, pa tudi preko njenih meja. Mnogo nas je še Gorjancev, ki se nam toži po Ker-njakovi šoli, na kateri še danes slonijo naši uspešni nastopi in naša ljubezen do narodne pesmi. Velikega pomena za naše društvo in prosvetno udejstvovanje pa je bila in je še podpora Slovenske prosvetne zveze. Zato ji ob njenem jubileju 70-lefne-ga obstoja iskreno čestitamo ter želimo tudi v bodoče mnogo uspeha na vseh področjih — v korist društev in naše narodnostne skupnosti. Janez Miki predsednik SPD »Jepa-Basko jezero" v Ločah nad Bačkim jezerom Slovenski prosvetni zvezi ob njenem jubileju želim, da bi tudi v prihodnje tako uspešno delovala in med našimi rojaki zbujala narodno zavest; saj gre prav našim prosvetašem največ zaslug, da smo še tu na naši zemlji in da se kulturno udejstvujemo. Naj bi bil odnos Slovenske prosvetne zveze do našega društva tak kot doslej. Slovenska prosvetna zveza se je vsestransko trudila in nam šla vedno na roko. Organizirala je prireditve in tako tudi v našem kraju pospeševala kulturno dejavnost. Moja posebna želja je, da bi k delu pritegnili zlasti mladino in tako razširili dejavnost, da bi dosegli še večji razmah. Tako bi lahko dosti več napravili na pevskem področju, kjer imamo že dolgoletno tradicijo. Posebno skrb pa bomo morali posvečati šolskemu področju, ker je to najvažnejši dejavnik v boju za obstoj naše narodne skupnosti. Če bomo zanemarili to področje, potem nam bo zmanjkalo prirastka tam, kjer ga najbolj potrebujemo. Konkretno mislim na prijave k dvojezičnemu pouku, kajti to stanje je v nekaterih krajih zelo nezadovoljivo; tak primer so tudi Loče. V društvu bi morali spet priti do samostojnih prireditev, da bi poleg petja pripravili tudi kakšno igro ali kaj podobnega. Pri tem mislim tudi na Petra Stickerja, ki je zdaj pri nas za župnika in ki je na tem področju že marsikaj ustvaril. Pomoč pa seveda pričakujemo tudi od Slovenske prosvetne zveze in sem prepričan, da nam je ne bo odklonila. Naj ob koncu še enkrat izrazim željo, da bi Slovenska prosvetna zveza še naprej tako uspešno delovala kot doslej In da bi se še bolj razmahnilo tudi sodelovanje med SPZ in KKZ, kar bo v korist nam vsem. Stanko Tschernitz predsednik S PD „Svoboda“ v Logi vasi pri Vrbi Ob 70-letnici obstoja Slovenske prosvetne zveze v Celovcu se čestitkam pridružuje tudi eno izmed najsfarejših slovenskih prosvetnih društev na Koroškem — Slovensko prosvetno društvo „Svoboda" v Logi vasi. Od vsega začetka svojega obstoja do danes je naše društvo skozi 73 let aktivno delovalo in branilo narodni obstoj ob Vrbskem jezeru. To pa je bilo mogoče le, ker je imelo močno podporo s strani Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Zato bi želeli, da bi bila Slovenska prosvetna zveza še naprej tista moč na Koroškem, ki bi združevala naš živelj v boju za obstoj in branila pravice koroškega slovenskega človeka. Naj bi bila tista moč, ki bo združevala — ne razdirala; ki bo videla v človeku prijatelja — ne sovražnika; ki bo pomagala reševati narodna in mednarodna vprašanja v duhu solidarnosti in skušala graditi tisti most med narodi, ki ga je zarisal in nakazal naš veliki pesnik France Prešeren v svoji Zdravljici. S tem bo pripomogla k mirnemu sožitju pri nas na Koroškem, v Evropi, v svetu in tako ostala zvesta geslu: „Ne vrag — le sosed bo mejak”. Prof. Valentin Feichter predsednik SPD „Malošče“ v Štebnu pri Maloščab Predsednik SPD „Malošče" sem šele nekaj let. Naše društvo je na zelo šib- kih nogah, skoraj brez vsake lastne dejavnosti. Zato smo povsem odvisni od drugih dejavnikov, zlasti pa od Slovenske prosvetne zveze. Po njenem posredovanju smo v zadnjem času imeli nekaj filmskih večerov. Žal nimamo več pevskega in tambu-raškega zbora, ki je prej obstajal. Čeprav je bilo naše društvo prej eno izmed najbolj aktivnih, smo zdaj skoraj dvajset let brez lastnih prireditev. Znašli smo se v povsem novem položaju. Okoli nas sta se začela razvijati indu- strija in turizem, naši člani pa so po večini kmetje in so ob svoji zaposlitvi ostajali vedno bolj sami. Ob jubileju Slovenske prosvetne zveze bi bilo prav, da bi prosvetno delo poživili tudi v našem kraju. Pri tem želimo, da bi nam centrala priskočila na pomoč. Seveda pa se moramo najprej okrepiti v društvu sami. Zato bo naša naloga, da začnemo zbirati člane in vzbujati zanimanje za naše delo. To bi bilo za nas še posebnega pomena, saj je bilo tudi naše društvo ustanovljeno leta 1908 in smo torej tudi mi v jubilejnem letu. Morda se nam ob podpori SPZ le posreči organizirati primerno proslavo. Primeren spored bi morali sami pripraviti, SPZ pa bi nam nudila strokovno pomoč. Z mladino, zlasti z dijaki, ki obiskujejo slovensko gimnazijo, bi se gotovo dalo kaj napraviti. Slovenski prosvetni zvezi pa ob njenem jubileju iskreno čestitam in želim, da bi bilo njeno delo' tudi v bodoče tako uspešno. Dr. Avgust Brumnik predsednik SPD „Obir“ na Obirskem Slovenska prosvetna zveza predstavlja v boju koroških Slovencev za svoje pravice najtrdnejše ogrodje ne samo kulturnega delovanja, ampak celotne narodnopolitične organiziranosti. Saj lahko trdimo, da je bila ona vedno tista organizacija, ki je najbolj množično zajemala koroške Slovence. Zato je tudi razumljivo, da svojega delovanja ni mogla omejiti samo na prosvetno delo, temveč je preko svojih zaupnikov in sodelavcev prevzemala tudi vrsto nalog na narodnopolitičnem, mladinskem, šolskem in športnem področju. Najbrž se bo v bodoče lahko posvetila bolj svojim prvotnim namenom, ker opažam poživitev delovanja tistih organizacij, katerih naloge je dcsedaj v precejšnji meri opravljala Slovenska prosvetna zveza. V danih političnih okoliščinah, ko nam avstrijska vlada zožuje in omejuje zajamčene pravice in ko nemški nacionalisti lahko neovirano hujskajo proti našemu ljudstvu, mora biti težišče delovanja Slovenske prosvetne zveze krepitev narodne samozavesti koroških Slovencev. To samozavest pa moremo doseči le, če bomo na eni strani ljudi politično osvestili, kar je predvsem naloga političnih organizacij, na drugi strani pa jim uspešno posredovali vrednote slovenskega jezika in kulture, kar je predvsem naloga Slovenske prosvetne zveze. Pri tem je jasno, da bomo samo uspešni, če bomo, kot dcsedaj, tesno povezani s celotnim slovenskim kulturnim prostorom. Vsako krajevno prosvetno društvo je v delovanju narodne skupnosti važen člen in ga ne smemo zanemarjati. Dobro vemo, da nas hočejo naši nasprotniki korak za korakom izriniti, da bi lažje nadaljevali svoje germanizato-rično početje. Ta razmišljanja so bila tudi v našem mladem društvu odločilna, da smo se vključili v Slovensko prosvetno zvezo. Tako smo postali sestavni del prosvetnega gibanja, ki ga s svojim delovanjem krepimo, sami pa sprejemamo pobude in podporo, ki naše delo olajšujejo. Ob 70-letnici Slovenske prosvetne zveze želim, da bi koroški Slovenci končno le dobili tisto mesto v avstrijski družbi, ki nam pripada po zgodovini in mednarodnih dokumentih, da bi končno postali enakopravni in da bi dele protislovenskih elementov bilo za-branjeno, kot je to določeno tudi v členu 7 avstrijske državne pogodbe. Ce tc željo cb jubileju naše osrednje kulturne organizacije izrazim kot predsednik Slovenskega prosvetnega društva ..Edinost" v Pliberku, potem je to tem bolj upravičeno, ker naša društva na podeželju predstavljajo hrbtenico kulturnega gibanja koroških Slovencev in so tisti dejavnik, mimo katerega ne more niti največji nasprotnik naše narodne skupnosti. Naše delo je tako močno in odzivno, da naši deželi daje značaj raznolikosti, kar bi v naravnih pogojih moralo tako državi kot posamezniku biti v ponos. Toda stvarnost je žal drugačna in ravno to nas še posebej obvezuje, da širimo našo kulturno dejavnost na vseh področjih. Naša kulturna dejavnost je naše najmočnejše orožje, ki ga nam nihče ne more odvzeti. Zato želim, da bi prav v jubilejnem letu naše centralne organizacije naše delo ne samo pri nas v Pliberku, ampak pri vseh slovenskih društvih širom južne Koroške še ojačili in tako pokazali voljo do življenja in s tem tudi visoko kulturno raven koroških Slovencev. Zavedam se, da je to velika želja, ker vem, da s strani uradnih forumov ne dobivamo tiste podpore, ki bi jo za naše delo zaslužili. Dobro vemo, koliko podpore dobivajo društva večinskega naroda; še bolje nam je znano, kakšne drobtinice namenjajo nam. To je v nasprotju z zakoni, ki določajo našo enakopravnost in tudi našo zaščito. Vendar je naš idealizem in trud neomajen, kar mi vliva vero in prepričanje, da bodo naši dosežki v kulturi kljub temu še boljši in bogatejši. Moja posebna želja je, da bi v Pliberku dobili svojo društveno dvorano in klubske prostore, torej tiste pogoje, ki so potrebni za vsako normalno prosvetno delo. Nasplošno pa želim, da bi koroški Slovenci končno prišli do svojega Kulturnega doma v Celovcu, v katerem bi se stekali kulturni dosežki naše skupnosti in od koder bi prihajali impulzi med slovenska društva na podeželju. Šimej VVrulich predsednik SPD „Radiše“ na Radfsah Ob jubileju Slovenske prosvetne zveze želim povedati nekaj misli o tem, kaj pomeni SPZ za krajevno društvo in kakšne želje imamo v društvu do naše centrale. Slovenska prosvetna zveza je za nas centrala, kjer se zbirajo poti vseh pode-željskih društev, kjer se lažje organizirajo in prirejajo skupne akcije, manifestacije in podobno. Lažje se goji tudi enotnost med posameznimi društvi, saj so društva zadolžena, da spoštujejo pravila svoje centrale. Taka centrala je na vsak način potrebna, danes bolj kot nekdaj. Povsod po svetu se združujejo društva in podjetja v večje centrale, ker je zmogljivost številčno večjega precej izdatnejša in njegov vpliv na javnost toliko večji. Odnosi med SRZ in našim društvom so zadovoljivi, ker se naše želje in prošnje upoštevajo v precejšnji meri. Pogrešamo pa tako imenovano živo vez med centralo in društvom, premalo je kontakta med obema. Uslužbenci SPZ se ne potrudijo vedno dovolj, da bi osebno spoznali problematiko posameznih društev. Zato bi želeli, da bi se funkcionarji in uslužbenci SPZ še bolj zanimali za včlanjena društvo, jih bolj pogosto obiskovali, se z njimi pogovarjali o različnih problemih in potrebah društev. Sploh je pri osebju centrale čutiti, da pri njih n! pravega Idealizma; večinoma delajo in napravijo le tisto, kar jim narekuje službena dolžnost. Vendar pa bi ta in oni tudi po svojem službenem delu lahko še marsikaj napravil v korist kakemu društvu, kajti pravi idealizem se začne šele po službi. Tako je tudi pri naših pro-svetaših na terenu, ki iz idealizma gojijo kulturno dejavnost šele po delu na polju ali drugod. Kot predsednik društva in kot pevovodja imam izkušenj dovolj: zlasti na pevske vaje pridejo nekateri tako utrujeni od dela na polju, da večkrat med vajo sede zaspijo. Toda ravno taki najbolj redno hodijo na vaje! To je po mojem pravi idealizem, ko se za naša društva in za naš narodni obstoj žrtvuje toliko ur pozno v noč. Na Radišah gradimo Kulturni dom, ki bo menda eden najlepših na našem podeželju. Zato bi kot predsednik društva prosil Slovensko prosvetno zvezo, da bi nam tokrat nudila še izdatnejšo pomoč. Začeli smo brez denarja in nam povzroča velike skrbi, ker bomo morali napraviti precejšen dolg. Vendar pa moramo začeto delo dokončati in bomo zato Slovenski prosvetni zvezi iz srca hvaležni za vso njeno pomoč. Jurij Mak predsednik SPD „Herman Velik" v Selah-Kotu Slovenski prosvetni zvezi izrekam za jubilej iskrene čestitke! Naše društvo je bilo ustanovljeno leta 1961 kot SPD „Košuta", leta 1977 pa smo ga preimenovali v Slovensko prosvetno društvo „Herman Velik" — v čast in spomin pobudniku in soustanovitelju Hermanu Veliku. Kot eno najmlajših društev Slovenske prosvetne zveze smo močno navezani na nasvete in podporo svoje centrale. Želim, da bi ti stiki ostali še naprej, ker edino tesna povezava krajevnih prosvetnih enot s centralo zagotavlja uspešno kulturno dejavnost, ki je zasidrana do zadnje celice. Z veseljem sprejemamo vsakoletni knjižni dar Slovenske prosvetne zveze. Predvsem koledar je toplo sprejet v sleherni hiši Kota, ker vsebinsko odgovarja našim željam in potrebam. Tudi na tem področju Slovenski prosvetni zvezi iskreno čestitam z željo, da bi to delo še naprej opravljala v tem smislu in s še večjim uspehom. Dipl. ing. Feliks VVieser predsednik S PD „Vrtača“ v Slovenjem Plajberku Slovenska prosvetna zveza je s svojim sedemdesetletnim delovanjem dala našemu človeku v roke pomembno na-rodno-obrambno orožje proti germanizaciji. Nazadnjaške sile v Avstriji, ki so se sklicevale in opirale v preteklosti kot tudi dandanes na „moč nemške kulture", na administrativno moč države in dežele ter na gospodarsko moč večinskega naroda, so se vedno zaganjale v kulturno dejavnost koroških Slovencev. Kajti te sile vedo, da narod, ki kulturno ne ustvarja, propada in končno propade. Narodnoosvobodilna borba slovenskega naroda je naši kulturi zapustila plemenit in neizbrisen pečat. Lahko trdimo, da je prav Slovenska prosvetna zveza tista, ki v obdobju po drugi svetovni vojni goji in širi tradicije in kulturno izročilo narodnoosvobodilne borbe. Koroški Slovenci smo sestavni del slovenskega naroda. Zato je tudi naša kultura sestavni del slovenske kulture. To pa ne pomeni, da nam koroškim Slovencem ni treba ustvarjati in gojiti za naše pogoje (boj za naše socialne in nacionalne pravice) poleg vseslovenske še specifično našo koroško slovensko kulturo. V obdobju po drugi svetovni vojni, pa tudi že prej so se vedno spet pojavljaje sile, ki so postavljale kulturne mejnike in zapornice med koroške Slovence ter Slovence v matični domovini. SPZ je prav na tem področju opravila pionirsko delo in ustvarila pogoje, da danes na Koroškem ni več zavednega Slovenca, ki bi dvomil v enoten kulturni prostor vseh Slovencev. Zavedati se moramo, da moramo tudi mi kot Slovenci ustvarjalno* dopolnjevati zakladnico slovenske kulture. Mislim, da smo ravno* na tem področju koroški Slovenci v zadnjih letih doprinesli zelo pomemben del. Poskuse nemških nacionalistov ter ostankov nacizma, da bi na dvojezičnem ozemlju južne Koroške ustvarili kulturne celice, ki bi gojile samo nemško pogosto „importirano kulturo”, o slovenski avtohtoni kulturi pa sploh ne bi vodile računa, moramo z vso odločnostjo zavrniti. Ti poskusi gredo v smer napačnega, enostranskega in popačenega prikazovanja razmer na dvojezičnem ozemlju Koroške. Našo kulturo moramo posredovati tudi večinskemu narodu, slediti kulturnemu delovanju večinskega naroda ter iskati in ustvarjati povezovalne člene med obema narodoma v deželi. Kultura ne more biti nekaj, kar je nadnarodno. Kultura mora biti in je sestavni del narodovega dela, življenja, hotenja, njegove borbe, biti mora končno izraz njegovega socialnega in političnega položaja v družbi, v kateri živi. Če je naša koroška kultura taka, potem je zdrava, je ljudska. Zato je naše kulturno ustvarjanje pogosto preprosto in enostavno, delavsko trdo in kmečko robato. Če ne bi bilo tako, ne bi bilo naše. Zato moramo poskuse blatenja in poniževanja takega kulturnega ustvarjanja najbolj odločno obsoditi. Delavec in kmet, ki vzameta v roke svinčnik in poskušata iz lastnega vidika protestirati proti kričečim krivicam, ki se godijo našemu narodu na Koroškem, zaslužita odlikovanje mnogo bolj kot tisti veliki „kulturniki", ki mislijo, da je zaslužen kulturnik samo tisti, ki zna tako „učeno" pisati, da ga preprost človek ne more razumeti. Torej mora biti kultura sestavni del n aro d o- vego dela in življenja ter izraz njegovih kulturnih tradicij. Naša kultura nikoli ne sme biti apolitična, kajti v trenutku, ko postane kultura samo še folkloristično udejstvovanje brez jasne politične alternative, ne moremo več govoriti o ljudski kulturi. V tem smislu bo potrebno, da se Slovenska prosvetna zveza, ki je sestavni del koroške vsakdanjosti in brez katere si ne moremo zamisliti kulturnega življenja na Koroškem, še bolj poveže z našimi ljudmi v Rožu, pri Žili in v Podjuni in da v neprestanem sodelovanju in odgovarjanju ustvari najboljša izhodišča za vsestransko kulturno delovanje, ki je in bo v naši neenakopravni borbi eden najbolj pomembnih činiteljev. Pri tem je izredno pomembno, da se osnovne celice kulturnega delovanja organizirajo v najmanjših krajih dvojezičnega ozemlja; tudi v tistih krajih, kjer površno gledano niso najboljši pogoji za delovanje kulturnih skupin. Na koncu bi rad čestital Slovenski prosvetni zvezi in vsem njenim širšim in ožjim sodelavcem ter ji zaželel kot naši skupni kulturni organizaciji mnogo novih in prepričljivih uspehov na področju kulturnega delovanja med koroškimi Slovenci. Miha Kap predsednik SPD „Vinko Poljanec" v Škocijanu Naše društvo nosi ime moža, ki je kmalu spoznal potrebo, da se mora slovenska kultura odvijati v lastni narodni organizaciji. V začetku se je naša osrednja organizacija imenovala Krščanska socialna zveza, pač pa je bil ravno deželni poslanec župnik Poljanec tisti, ki je smatral za potrebno, da se slovenska kultura osamosvoji od raznih verskih ustanov. Gotovo tudi lete izpolnjujejo svoje naloge v našem narodnem življenju, vendar je prav, da se naša kultura razvija samostojno. Zato menim, da so naši predniki ravnali pravilno. Znana je usoda, ki je doletela župnika Poljanca. Njegov naslednik župnik Koglek, ki smo ga lani pokopali, je nadaljeval Poljančevo načelo. Vodil je enako narodno politiko in nikdar ni smatral za potrebno, da bi se morala slovenska kultura odvijati enosmerno, samo v verskem krogu. Kulturni razmah je zajamčen le tedaj, če se odvija vsestransko, predvsem pa samostojno. To je bilo in je pri nas v Škocijanu bistvenega pomena. Zato pri nas tudi nimamo nobenih trenj. V našem društvu je prostora za vsakogar, ki ima iskreno voljo, da se obdržimo kot narodna skupnost in da ohranimo našo kulturo. To je bilo tudi načelo našega pokojnega župnika in to mu je dajalo poseben ugled med našim ljudstvom. Ko sem prevzel mesto predsednika, mi je bilo prav to načelo vodilo za vse delo. Takrat sem izrecno poudaril, da v društvu ne bom dovolil vmešavanja različnih nazorov, da pa bomo podpirali vse, kar je osnovano na zdravi narodni miselnosti; to velja tudi za versko področje, če to narodu koristi. Posebej pa bi ob tej priložnosti omenil čas narodnoosvobodilne borbe in bi pri tem Slovenski prosvetni zvezi izrazil posebno priznanje, da skozi vsa povojna leta čuva načela in ideale, zrasle v velikem boju našega malega naroda. To je bilo tudi edino, na kar se je lahko opirala Avstrija, ko je šlo za državno pogodbo: na doprinos koroških partizanov v borbi proti fašizmu. In prav v tej borbi je sodelovalo največ slovenskih prosvetašev, med njimi je bilo največ žrtev. Tudi iz škocijanskega društva je 12 članov našlo smrt v tem boju. Ob koncu bi rad še poudaril, da je odnos med našim društvom in Slovensko prosvetno zvezo odličen. Naše društvo je bilo s strani SPZ deležno vsa- kršne pomoči, ki jo je potrebovalo od svoje strešne organizacije. Zato kot predsednik društva in osebno želim Slovenski prosvetni zvezi ob njenem jubileju, da bi njeno vodstvo ostalo tako, kakršno je — seveda v ciklu naravnega pomlajevanja, saj imamo danes že celo vrsto izobraženih mladih kulturnih ustvarjalcev, ki lahko tvorno sodelujejo pri razvoju slovenske kulture na Koroškem. Herman Jager predsednik S PD „Edinost“ v Škofičah Veseli me, da Slovenska prosvetna zveza praznuje sedemdesetletnico svojega obstoja. Tudi naše društvo stoji v 70. letu delovanja in sem prepričan, da nam bo SPZ ob tej priložnosti nudila svojo pomoč, da bomo lahko dostojno proslavili naš jubilej. To ne bo samo naš uspeh, ampak bo tudi uspeh SPZ, ki bo lahko s ponosom gledala na naše delo. Ob tej priložnosti se bodo naši stiki gotovo še poglobili, s tem pa tudi sodelovanje našega društvo s Slovensko prosvetno zvezo, brez katerega bi bilo naše delo šibko ali sploh nemogoče. Konkretno želim, da bi naš pevski zbor v jubilejnem letu dobil enotne obleke, kar je večina društev že dosegla. Vendar sami za to nimamo dovolj sredstev. Naša posojilnica je kupila novo lokacijo in tam je dobilo prostora tudi naše društvo. Seveda bo treba še marsikaj urediti. Potrebovali bi primeren oder. Naše društvene prostore smo sami na novo uredili, vendar tudi tam še marsikaj manjka, kar je potrebno za sodobno delo na kulturnem področju. Slovenski prosvetni zvezi v imenu našega društva in tudi osebno čestitam k jubileju. Želim ji, da bi na pragu novega desetletja svojega obstoja postala še bolj močna — tako bo svojim organizacijam in tudi našemu društvu lahko nudila še več podpore. Hanzej Leitgeb predsednik SPD »Peca" v Šmihelu V Šmihelu imamo Slovensko prosvetno društvo „Peca", vendar moram priznati, da to društvo trenutno ni dosti aktivno. To pa ne pomeni, da pri nas ni kulturnega življenja. V povojnih letih je naše društvo sodile med najbolj aktivna društva v Podjuni. Uprizarjali smo igre ter imeli pevske koncerte in druge prireditve; posebno naši igralci so bili znani daleč naokrog. Potem so prišla leta politič- nih nesoglasij, ki so bila v naše vrste vnesena od zunaj. To nas je vrglo nazaj. Zdaj so tisti časi na srečo mimo, vendar se sledovi še poznajo. Nekdaj sloveče kulturne prireditve v Šercerjev! dvorani so zamrle, nastala pa je v Šmihelu farna dvorana in se je naše kulturno delovanje preneslo tja. Tam imamo možnost različnih prireditev, ki jih pripravita obe osrednji kulturni organizaciji in domače Katoliško prosvetno društvo. Spoznali smo, da so razprtije odveč in da je naš glavni in skupni cilj ohraniti našo slovensko besedo. Nimamo nič proti, če član našega odbora prevzame režijo v drugem društvu. Širina, ki smo jo vedno kazali napram drugim slovenskim organizacijam, se je prav v Šmihelu izkazala za umestno in pravilno. Pomagamo, kjer le moremo; isto pričakujemo tudi od drugih. Ob medsebojnem razumevanju in spoštovanju je za delo slehernega našega rojaka možnosti dovolj bodisi v tem ali drugem društvu. Lepo bi bilo, če bi delo' ob ustrezni koordinaciji lahko med seboj delili. Deloma se to že izvaja. Naše društvo bo v prihodnje imelo težišče na izobraževanju odraslih. Zato tudi želimo, da bi nas podprla Slovenska prosvetna zveza, ki nam je vedno priskočila na pomoč, kadar smo potrebovali podporo Celovca. Naj v tej zvezi povem, da Slovenska prosvetna zveza pri podpiranju krajevnih društev ne dela razlik: pomaga vsakemu, ki se obrne nanjo za pomoč. V Šmihelu smo na primer v zadnjem času gledali več filmov, ki jih je predvajala SPZ v farni dvorani; pri tem ni dala na razpolago le film in pred-vajalca, marveč je tamkajšnjemu katoliškemu prosvetnemu društvu odstopila tudi celotni inkaso. Želim, da bi Slovenska prosvetna zveza to širino ohranila tudi v bodoče. S tako politiko bo gotovo pridobila na ugledu in vplivu. Florjan Lapusch predsednik SPD „Svobodar‘ v Št. Janin v Rožu Leta 1907 je bila v Celovcu ustanovljena Slovenska krščansko socialna zveza, prva kulturno prosvetna organizacija, ki se je začela baviti s kulturnim delom med koroškimi Slovenci. Kako velika je bila potreba po takšni organizaciji, kaže dejstvo, da so v tistih letih po vsem ozemlju južne Koroške, od Zilje na zahodu do Dravograda na vzhodu ter od severa do Karavank ustanavljali izobraževalna društva. Slovensko ljudstvo je bilo žejno izobrazbe in se je z navdušenjem začelo oklepati teh društev. Postala so šola našim ljudem, ki so že dolgo hrepeneli po izobrazbi v materinem jeziku, in sicer na vseh področjih — jezikovnem, kulturnem, gospodarskem in političnem. Takrat se je slovenska duhovščina, posebno mladi duhovniški naraščaj, z vso vnemo lotila šolanja našega ljudstva. (Želeli bi, da bi tudi v teh za naš narod tako težkih časih imeli tako požrtvovalne kulturne delavce, tako duhovnike kot učitelje in akademske izobražence, kakor so bili za časa ustanovitve Krščansko socialne zveze!) 5 Koroški koledar 65 Laičnih izobražencev tedaj skoraj nismo imeli razen nekaj učiteljev in juristov ter štirih ali petih visokošolcev, ki vsi so se z največjo požrtvovalnostjo oprijeli dela. Pozneje je iz Krščansko socialne zveze nastala Slovenska prosvetna zveza. Iz tiste dobe so izšli precej dobro izšolani prosvetaši, ki so pred prvo svetovno vojno vodili delo v društvih. Ko pa je leta 1914 izbruhnila prva svetovna vojna, je prosvetno delo zamrlo: skoraj vsi naši aktivni prosvetaši so morali k vojakom in na bojišče, od koder se jih polovica ni več vrnila. Po vojni in po izgubljenem plebiscitu je trajalo precej dolgo, da so se politične razmere za silo uredile in se je spet lahko začelo prosvetno delo. Slovenski izobraženci so večinoma morali zapustiti deželo, ker doma niso dobili zaposlitve; ostala je v glavnem le duhovščina ter nekaj redkih laičnih inteligentov. Naše ljudstvo je bilo potrto in je trajalo leto in še več, da se je spet zbralo k prosvetnemu delovanju. Večina nekdanjih izobraževalnih društev se je pod novim imenom prosvetnih društev spet poživila in pričela z delom. Povsod so bili buditelji prosvetaši iz predvojne dobe, ki so znova zasadili plug in zaorali brazde nove prosvetne dejavnosti. Po nekaj letih so se jim pridružili mladi visokošolci — Zilja-ni, Rožani, ki so prinesli novega zanosa, novih pobud, novih načrtov v Slo- Tclažba Denem v usta pest popra, primem cigareto za ogorek in stopim na rjast žebelj. Vis, si potem lahko rečem, da prej ni blo tako slabo, kot se je zdelo; je vedno lahko se slabše. Marko Kravos vensko prosvetno zvezo. Idealizem in požrtvovalnost sta pomagala, da so jekleni značaji predvojnih prosvetašev skupaj z mladimi močmi nadaljevali z delom — kljub vsem oviram in težavam. Takega idealizma in veselja do dela potrebuje Slovenska prosvetna zveza tudi danes, če hoče uspešno izpolnjevati svoje naloge. Nekdaj smo tožili, da nimamo zmožnih ljudi za predavanja, za šport, za gospodarstvo, za pravne zadeve in podobno. Danes to ne velja več. Na desetine naših fantov in deklet je končalo učiteljišče ali slovensko gimnazijo. Odšli so v službe v naše kraje, pa se jih le majhen del zaveda, kaj je ljubezen do naroda, kaj je njihova dolžnost služiti svojemu ljudstvu, iz katerega izhajajo, in tudi izven službe pomagati našemu človeku in ga učiti. Ne samo otroke, tudi starejše je treba še vzgajati v zavedne, napredne ljudi — to je naloga pravega učitelja svojega ljudstva. S tem nočem nikogar žaliti, saj je res nekaj pridnih učiteljev In učiteljic, ki se zavedajo svoje dolžnosti do svojega naroda; toda njihovo število je še zelo majhno. Kjer ni društva v bližini, se izobraževalno delo lahko odvija tudi v zasebnih hišah, ob vsaki še tako majhni udeležbi, ki pa bo polagoma gotovo narasla, saj je vendar toliko področij in vprašanj, o katerih se je treba pogovoriti. Za vse panoge imamo strokovnjake, zato sem prepričan, da predavateljev ne bi manjkalo. Treba bo le vzbuditi zanimanje in ljudi prepričati, da gre za izobrazbo in izboljšanje splošnega stanja naše narodne skupnosti. Posebno važna in odgovorna je v tej zvezi skrb za mladino, ki nekaj išče, česar ji današnja družba ne more nuditi. Igre, petje in izleti še niso vse, kar mladina potrebuje. Zato se Slovenski prosvetni zvezi in krajevnim društvom zlasti na tem področju postavljajo velike naloge, pri katerih uresničevanju ji želim mnogo uspehov, ko ji čestitam k jubileju. Franci VViegele predsednik SPD „Zila“ v Zahomcu Čeprav v Zahomcu ne organiziramo večjih prireditev, je naše delo na kulturnem področju kljub temu zanimivo in znano. Smo eden izmed tistih redkih krajev, kjer se je do danes ohranila živa ljudska šega — ziljsko štehvanje in visoki rej pod lipo. Vsako leto prav ti običaji privabijo v naš kraj mnogo ljubiteljev pristnega ljudskega izročila. Eden naših največjih dosežkov na tem področju je bil film „Ziljsko šteh-vanje", ki ga je posnelo podjetje Viba film. V filmu, ki je prejel prvo nagrado na tovrstnem festivalu v Padovi, so sodelovali naši prosvetaši, ki tudi sicer dajejo strokovnjakom potrebne informacije o naših starodavnih in še danes živih ljudskih običajih. Tako je prav po zaslugi naših ljudi ohranjenega in zapisanega mnogo gradiva tako doma kot tudi v Sloveniji. Ni treba posebej omenjati, da smo Zahomčani posebno znani v športnem svetu, zlasti na področju smučarskih skokov. Zahomec je že dolga leta koroška smučarsko-skakalr.a metropola. Naši skakalci dandanes sodijo v sam vrh svetovne elite in osvajajo najboljša mesta. Pa tudi naš naraščaj obeta nove talente, ki bodo gotovo že kmalu znani širši javnosti. Kot predsednik Slovenskega prosvetnega društva „Z!la" v Zahomcu seveda želim, da bi okrepili naše prosvetno delo, da bi dosegli boljše rezultate tudi na tem področju. Predvajanja slovenskih filmov v Čajni, ki jih občasno posreduje Slovenska prosvetna zveza, so vedno dobro obiskana in mislim, da bo tu treba nadaljevati, pri čemer pa nam je vsekakor potrebna pomoč iz Celovca. Ko Slovenski prosvetni zvezi želim vse najboljše ob njenem jubileju, pa se vseeno sprašujem, zakaj za naše delo v Ziljski dolini ni več pozornosti in skrbi s strani naše osrednje organizacije. Pričakujem, da bo ta zanemarjenost v novem desefetju SPZ odstranjena — v prid nam vsem, ki imamo kljub težkemu položaju še dovolj smisla in volje za ohranitev našega bogatega narodnega izročila. Stanko Wakounig predsednik SPD „Danica“ v Št. Vidu v Podjuni Slovenska prosvetna zveza kot ena izmed obeh osrednjih kulturnih organizacij je za delovanje našega društva zelo potrebna. Pomaga nam v mnogih stvareh in nanjo se lahko obrnemo, kadar imamo težave. Na primer z reklamo, pri vabilih in plakatih, organizira za nas gostovanja in nam odvzame vse tisto delo, ki je ravno v društvu dostikrat v nadlogo, ker je društvena dejavnost osnovana na golem amaterizmu, medtem ko ima centrala ljudi, ki vse to delo lahko opravijo hkrati za več društev. Da bi bilo delo centrale v bodoče še bolj plodno in v korist društvom — saj je centrala namenjena društvom in kjer ni društev, tudi centrala ni potrebna — E* Kotoški koledar 67 menim, da bi morali biti neposredni stiki med funkcionarji zveze in društvi še bolj tesni. Slovenska prosvetna zveza je v zadnjem času že marsikaj napravila v tej smeri, vendar je še vse premalo povezave in bi se gotovo dalo še več narediti. Tudi medsebojno obveščanje med društvi bi se moralo odvijati preko centrale. Tako bi se dala marsikatera stvar dosti bolje organizirati. V to smer gre tudi želja, da bi na društvenih prireditvah bili navzoči predstavniki centrale; nekdo, ki je strokovnjak, bi mnogo lažje ugotovil, ali se ena ali druga prireditev sploh izplača in kako bi se dalo doseči boljšo koordinacijo. S tem bi preprečili, da bi društva v neposredni soseščini imela prireditve ob istem času. To ni koristno ne za eno ne za drugo in bi bilo morda bolje, če bi sosednji društvi skupaj pripravili eno prireditev, in tisto pošteno. Tukaj bi centrala lahko pomagala in posredovala; morda bi se dalo načrt prireditev pripraviti tudi za daljšo dobo. Pravtako bi bilo potrebno, da bi obe osrednji kulturni organizaciji — SPZ in KKZ — našli k boljši koordinaciji in k sodelovanju, podobno kot opažamo to z veseljem pri ZSO in NSKS. Ne moremo' si več privoščiti nadaljnjih nepotrebnih delitev. Slovenski prosvetni zvezi čestitam, ker je v zadnjih letih tako uspešno opravljala svoje delo. Seveda bi se dalo še marsikaj izboljšati. Morda bi pri nameščanju uslužbencev v centrali morali bolj upoštevati ljudi, ki prihajajo iz društev in imajo zato tudi primeren odnos do društvenega dela (posebno občutimo to mi, ko imamo našo tajnico nameščeno pri SPZ, kjer ob svojem delu vedno' spet najde čas in razumevanje tudi za težnje domačega društva). Bolj bodo uslužbenci vkoreninjeni tudi na terenu, boljši bodo kontakti. Pa tudi sami bi lahko razvili kakšno iniciativo, da ne bodo samo čakali, kaj zahtevajo od njih drugi. Prepričan sem, da bo tak prijem znatno izboljšal in obogatil naše skupno delo za našo skupno stvar. Inž. Peter Kuhar predsednik SPD „Zarja“ v Železni Kapli Slovenska prosvetna zveza praznuje letos 70-letnico svojega obstoja. Ta obletnica sovpada z jubilejem, ki ga obhaja tudi Slovensko prosvetno društvo „Zarja" v Železni Kapli, ki prav tako praznuje svojo sedemdesetletnico. Kot dolgoletni predsednik SPD „Zar-ja", ki je brez dvoma eno izmed najmočnejših v SPZ včlanjenih društev, iz- rekam Slovenski prosvetni zvezi in vsem njenim odbornikom iskrene čestitke v imenu vseh članov in odbornikov našega društva. Slovensko prosvetno društvo nZarja" je bilo vedno zvesto svoji osrednji kulturni organizaciji ter je njene napore stoodstotno podpiralo, njene cilje pa dosledno zasledovalo in pomagalo uresničevati. Zato so uspehi in tudi neuspehi, ki jih je zabeležila v svoji zgodovini Slovenska prosvetna zveza, hkrati tudi uspehi oziroma neuspehi prosvetnega društva v Železni Kapli. Kapelčani smo vedno sledili organizacijam, ki so se v borbi za pravice našega naroda jasno odločile. Tako bi kot predsednik SPD „Zarja'' opozoril, da so za časa nemškega nacizma, v najtežjih letih zgodovine slovenskega naroda, ravno člani našega prosvetnega društva v Železni Kapli zanetili upor ko- roških Slovencev, ki se je iz naših grap in dolin razširil po vsej Koroški. V tistem odločilnem boju so zgubili svoja mlada življenja skoraj vsi člani društvenega pevskega zbora, ki go je vodil Karel Prušnik. Takrat pa smo zgubili tudi predsednika našega društva Franca Pasterka-Lenarfa, narodnega heroja, ki je padel kot prvi komandant prvega koroškega partizanskega bataljona. Kakor v tistem za naš narod tako odločilnem času, tako je v našem kraju tu- di danes prisotna borbena pripravljenost za težko in dolgotrajno borbo’ za pravice in enakopravnost slovenskega življa na Koroškem. Jubilej tako Slovenske prosvetne zveze kot Slovenskega prosvetnega društva „Zarja" v Železni Kapli naj bi bil odraz našega zaupanja in naše vere v čas, ko bo naš pravični boj uspešno končan. Kot naši predniki hočemo tudi mi zastaviti vse sile, da bo svoboda zares zasijala tudi upornemu slovenskemu ljudstvu na Koroškem. Jože Golavčnik predsednik SPD »Tria" v Žitari vasi Za vsako skupino in kulturno celico ima strešna organizacija poseben pomen. Najmanjša ustanova potrebuje nekaj centralnega, da se posamezna društva zbirajo v večji skupnosti, kjer je dana možnost, da se na podlagi vidikov in pobud, ki jih sprožijo razprave, lažje rešujejo tudi težja vprašanja v korist društev. Ob jubileju Slovenske prosvetne zveze bi poudaril, da je za vsako ustanovo častno, ko doseže določen cilj in ob pogledu nazaj v preteklost oceni svoje delo. To je poučno zlasti za mlajšo' generacijo, da vidi, s kakšnim idealizmom in požrtvovalnostjo so nekdaj delovali naši kulturniki. Vidi pa tudi nalogo, da je treba še naprej ustvarjati, širiti obzorja in se posvečati posameznim panogam prosvetne dejavnosti. Danes so možnosti dosti večje, raznolike in za današnji čas tudi potrebne, ker je napredoval razvoj na celotnem kulturnem področju. Nekdaj je zadostovalo uprizarjanje iger in petje, toda danes samo s tem ni več mogoče pritegniti vse mladine. Eden je zainteresiran za to in drugi spet za drugo področje prosvetnega dela, to pa omogoča, da se v društvih razvija dejavnost v različnih smereh. Torej je treba tudi delo centrale prilagoditi našim razmeram. Prav tako pa je treba gojiti tudi dosedanje oblike dejavnosti, ki so pokazale, da je na idealizmu zgrajene največ požrtvovalnosti in kulture. Pri tem je važno, da ima centrala tesne stike s posameznimi društvi, da se osrednje vodstvo redno sestaja s krajevnimi funkcionarji, da posluša in upošteva njihove pobude in jim nudi pomoč pri njihovem delu. To je tudi določena moralna podpora krajevnim idealistom, ki marsikdaj v centrali oziroma njenih predstavnikih vidijo nekaj več — čeprav je v resnici tudi človek iz centrale odvisen od svojega sodelavca na terenu. Kajti če ni delavcev na terenu in ni od tam odziva, je tudi delo v centrali zelo težavno in postane prej ali slej odveč. Med zadnjo vojno so bili prav slovenski prosvetaši tisti, ki so najbolj občutili nasilje nacizma, ki je dobro vedel, da je narodu najprej treba odvzeti in zatreti njegovo kulturo. Tudi v naši občini in šentlipški fari so nacisti segli najprej po tistih družinah, v katerih so bili voditelji našega društva in hranilnice, slovenskih gospodarskih organizacij in občinski odborniki; onemogočiti so hoteli najprej nje, tako da bi naši rojaki postali ovce brez pastirja. Kot predsednik Slovenskega prosvetnega društva „Trta" ob sedemdesetletnici Slovenske prosvetne zveze izražam naše skupno veselje, da lahko slavimo jubilej naše osrednje kulturne organizacije, ki je toliko doprinesla posebno v povojnih letih k temu, da se je kulturno življenje spet tako razgibalo. Ko obhaja naša strešna organizacija svoj jubilej, je želja podeželjskih drušlev tudi ta, da bi imela Slovenska prosvetna zveza na razpolago več denarnih sredstev in bi tako lahko bolj izdatno pomagala tudi na podeželju, kjer je prosvetno delovanje še kolikor toliko prisotno. Tako na primer v Žitari vasi, kjer imamo starejši Kulturni dom v razpadanju: da bi se obnovil in bi tako morda spet pritegnili mlado generacijo, da bi se mogla tudi ona kulturno udejstvovati. Kajti ni dovolj, da je nekdo poln Idealizma — imeti mora pogoje In možnosti, da ta svoj idealizem prenese v dejanje. Morda bi bilo bolje, če bi imeli samo eno kulturno centralo. Vsekakor pa se morata obe centralni organizaciji zavedati, da morata služiti krajevnim društvom s tem, da jim nudita vso pomoč. Čeprav je KPD „Drava" včlanjeno v Krščanski kulturni zvezi, je bilo sodelovanje s Slovensko prosvetno zvezo dokaj plodno. V zadnjih letih sem se čestokrat z veseljem posluževal ponudb SPZ. Slovenski prosvetni zvezi želim ob njenem jubileju, da bi bila odprta do vseh društev, ne glede na njihovo včla-njenost, in da bi ostalo sodelovanje z mojim društvom tako intenzivno kot doslej in se na nekaterih področjih še poglobilo. Lepoto jaz ljubim teh naših dobrav Razgrete so misli, predolga nam pot. Pod težo nasilja ne kloni moj rod, ne daj se speljati pod tujo oblast, ker beseda domača vsa naša je last. Črtim goljufijo, ne dam se speljati, ker moja zvestoba za naš narod živi. Kdor je pošten, ta mora priznati: da se pravica med nami po bratsko deli. Lepoto jaz ljubim teh naših dobrav, pod streho domačo najboljši sem spal, zato se upiram in branim naš kraj, posebno še pesem slovensko: moj zemeljski raj. Jozej Turk SPD Borovlje je s pomočjo podjetja Slovenijales opremilo svojo dvorano pri Cingelcu na Trati z novimi stoli in s tem dobilo boljše pogoje za svoje prireditve Kulturna ustvarjalnost koroških Slovencev prispevek v kulturno zakladnico slovenskega naroda Kadar govorimo o kulturni dejavnosti narodnostne manjšine, seveda ne moremo mimo splošnega položaja in razmer, v katerih manjšina živi in to iz preprostega razloga, ker je to njena osnovna pravica in se v njej kot v ogledalu odraža celostnost tega položaja. Zato nam zgodovina kulturnega življenja, snovanja in delovanja na Koroškem, kjer v preteklosti ni bilo le eno izmed kulturnih središč slovenskega naroda, ampak sredi preteklega stoletja celo glavno središče kulturnega snovanja, kaže, v kakšnih razmerah so koroški Slovenci živeli. Po sto letih danes ponovno doživljamo vzpon kulturne ustvarjalnosti koroških Slovencev, vzpon v pogojih trdega, odločnega boja za priznanje in potrditev narodnostnih pravic. Ta vzpon seveda ni in ne sme biti le glas ..vpijočega v puščavi", ampak resničen ustvarjalni prispevek v kulturno zakladnico slovenskega naroda in celotnega človeštva. Zato pa morajo biti ustvarjeni tudi takšni pogoji, takšne možnosti, da bodo Slovenci na Koroškem lahko sprostili svoje ustvarjalne sile, ne pa da so jih nenehno prisiljeni trošiti v boju za obstanek. Današnji položaj seveda ni takšen, da bi koroškim Slovencem omogočal in zagotavljal svobodno razvijanje svoje kulture in svojega kulturnega snovanja in delovanja. Poleg splošnih omejevalnih okoliščin, ki so značilne in veljajo za vse narodnostne manjšine in izvirajo predvsem iz dejstva, da jih državna meja ločuje od matičnega naroda ter da živijo kot pripadniki tega naroda v drugi državi z večinskim narodom, so tu še posebni pogoji, kot je konkreten odnos večinskega naroda do njihovega razvoja. Narodnostne manjšine pa se v skupnosti z večinskim narodom lahko ohranijo, če so v nasprotju s svojim dejanskim položajem manjšine deležne večje, prednostne pomoči in pozornosti. V nasprotnem primeru so objektivno v neenakopravnem položaju. In drugič, uresničevanje temeljnih pravic narodnostne manjšine, kot so svobodna uporaba jezika, šolanje v materinem jeziku in razvijanje narodnostne kulture, si praktično ne moremo zamišljati brez povezanosti z matičnim narodom. Iz teh razlogov se komuniciranje in povezava z matičnim narodom spreminja v pravico, ki jo je nujno treba prišteti med temeljne pravice. Mirno lahko zapišemo, da so koroški Slovenci ovirani pri uresničevanju teh pravic. To potrjuje tako boj za pouk v slovenskem jeziku, uporabo jezika, za pridobitev raznih institucij, kulturnega doma in drugih oblik pomoči, kakor tudi večletne in še vedno neizpolnjene zahteve, da se omogoči sprejemanje programov ljubljanske televizije. Slednje je za koroške Slovence z vidika nadaljnjega kulturnega razvoja izredno pomembno. Televizija kot najsodobnejše komunikacijsko sredstvo z velikimi možnostmi je najpomembnejši kulturni posrednik ter ima tako za koroške Slovence večkraten pomen. Na eni strani, da se vključijo v ta krog posredovanja. a na drugi strani, da se v ta krog vključujejo tudi s svojo ustvarjalnostjo. Težko si je v današnji Evropi ob tolikšni odprtosti meja, sporazumevanju in naporih za uveljavljanje človekovih pravic ter želji, da bi se ta prostor spremenil v prostor mirnega in prijateljskega sožitja narodov, narodnosti in držav, zamišljati, da so lahko takšna vprašanja tako spotakljiva in celo osporavana. Danes, ko pri nas oblikujemo, obravnavamo in sprejemamo kulturne programe v tovarnah, krajevnih skupnostih in občinah, se seveda odpirajo možnosti za številne pobude in zelo pestro dejavnost. Na tak način se kulturna dejavnost zamejskih Slovencev neposredno vključuje v kulturno delovanje in življenje posameznih občin ali krajev, kar je zelo pomembno. Nujno bo treba v tej smeri nadaljevati in še bolj razviti take oblike komuniciranja, torej navezovanja najrazličnejših stikov in izmenjavo obiskov, gostovanj ipd. Kulturne skupine zamejskih Slovencev se tudi redno pojavljajo na različnih pokrajinskih in republiških prireditvah, ki imajo tekmovalni značaj in kjer enakopravno z drugimi merijo svoje ustvarjalne moči, kar je zelo pomembno za njihov razvoj. Nedvoumno pa lahko zapišemo, da bi danes lahko v zvezi s tem že več storili, da bi bilo to tudi potrebno, da so kulturni ustvarjalci in posamezne skupine močneje zastopani v različnih programih, ki se snujejo v Sloveniji. Pri tem razmišljanju je treba opozoriti še na nek poseben vidik kulturnega delovanja vsake narodnostne manjšine, ki pa v sedanjem trenutku in na sedanji stopnji še posebej velja za koroške Slovence in bi delali veliko napako, če bi ga prezrli. To snovanje namreč terja vrednostno potrditev in priznavanje tako pri matičnem narodu, ki ga mora sprejemati kot del svoje dediščine in bogastva, kakor pri večinskem narodu, s katerim živi manjšina v državni skupnosti. Pred večinskim narodom se ne more pojavljati le s kulturno ustvarjalnostjo matičnega naroda, čeprav je to osnova, temelj njenega predstavljanja, ampak tudi s svojo lastno tvornostjo. Ta tvornost in njeni dosežki pa so seveda nujno povezani s kulturnim snovanjem matičnega naroda oziroma konkretneje z vrednostnim priznanjem v okviru kulture matičnega naroda. Nujno je, da koroški Slovenci danes niso in tudi ne smejo biti zadovoljni le z zelo bogato razvitim ljudskim prosvetnim življenjem in delovanjem ter da iščejo in hočejo razviti višje oblike kulturnega delovanja. In tudi s tega vidika je treba razumeti zahtevo po dostopnosti slovenskih televizijskih programov, kulturnem domu itd. Koroški Slovenci že danes dajejo pomembne kulturne ustvarjalce na različnih področjih, ki so se uveljavili ne le na Koroškem, temveč širše in dobili različna priznanja. To ne velja le za pisatelje in pesnike, katerih dela so prevedena tudi v druge jezike, ampak tudi za likovne umetnike in druge. Prav ta ustvarjalnost, ki se nenehno potrjuje, odraža in izžareva tiste zdrave, življenjske moči koroških Slovencev, ki so tako potrebne v nenehnem boju za obstanek in zato terjajo od vseh, da jih še nadalje krepimo. Pri tej kakovostni rasti kulturnega snovanja in delovanja sta pozornost in skrb matičnega naroda izredno pomembni, vendar pa ne moreta nadomestiti ustvarjalnega zagona manjšine in tudi ne tiste lastne samokritične selektivnosti pri novih, svežih iskanjih, s katerimi bi se nenehno potrjevala. Ta pot še ni začrtana, vendar pa se že nakazuje kot nujnost, ki jo bo treba močneje upoštevati v bodočih kulturnih programih in tako premagovati sprejemanje kulturne dejavnosti zamejskih Slovencev kot nekaj folklornega, kar je treba vrednotiti s posebnimi merili. Različne kulturne skupine in posamezni kulturni ustvarjalci zamejskih Slovencev pa so že izpričali, da takšna posebna merila niso potrebna. Štefan Balažič tajnik Kulturne skupnosti SRS Sodelovanje Zveze kulturnih organizacij Slovenije z zamejskimi Slovenci Slovenci v zamejstvu kulturno delujejo zlasti v prosvetnih društvih in skupinah pri različnih organizacijah. V zamejstvu je skupno 108 društev, ki imajo 115 kulturnih skupin, in sicer 75 pevskih zborov, 14 dramskih in 12 instrumentalnih skupin, s folklorno dejavnostjo pa se ukvarja 6 skupin. Največ društev je v Italiji — 57, v Avstriji 51, na Madžarskem pa 6. O Kulturno sodelovanje med matično domovino in zamejskimi Slovenci se je začelo razvijati že v prvih dneh po osvoboditvi (kulturno življenje — predvsem pa obnavljanje slovenskih šol v zamejstvu je bilo razvito v okviru OF že med NOB). To sodelovanje pa takrat, čeprav že obsežno, ni bilo načrtno; bilo je predvsem odraz želja po medsebojnem spoznavanju in pripravljenosti Slovenije, da spodbuja pri rojakih, ki so ostali onkraj meje, čimvečjo kulturno dejavnost. Seveda je bilo to sodelovanje omejeno, saj so bili bolj ali manj redni stiki s Slovenci možni le na ozkem tržaškem območju, medtem ko so bili predeli Goriške, Benečije, Koroške in Porabja skoraj v celoti odrezani od kulturnega zaledja v matični domovini. Kljub takratnim težkim političnim in tudi materialnim razmeram so se Slovenci v zamejstvu z vso silo lotili samoorganiziranja in razvili izredno živahno in vsebinsko bogato kulturno življenje, ki se je stopnjevalo vse do leta 1948, ko so tudi v zamejstvu občutili vso težo konflikta z informbirojem. (Na Koroškem je po vojni politična emigracija povzročila razkroj enotne kulturne organiziranosti. Posledice so bile boleče. Politično ozračje je bilo med zamejskimi Slovenci tako napeto, da je prišlo do prekinitve številnih že vzpostavljenih kulturnih stikov s Slovenijo. V težkih političnih razmerah in kljub pravno nerešenemu statusu Slovencev v zamejstvu pa je vendarle prevladal narodnostno obrambni duh med tamkajšnjim prebivalstvom, ki se je želelo združevati in prek svoje kulturne aktivnosti izpričati enotnost v boju za zaščito narodnostnih pravic — med njimi tudi pravice do lastnega kulturnega razvoja. Politična razcepljenost, ki je v tem času vladala med Slovenci v zamejstvu, je povzročila težke posledice — kljub vsemu pa se je krepila težnja po združevanju, kar velja zlasti za napredno usmerjene organizacije. To je privedlo do ponovne združitve kulturnih prizadevanj v organizacijah, kot so slovenske prosvetne zveze (v Avstriji in Italiji), ki so na podlagi tradicije OF gojile ljudsko kulturno ustvarjalnost in poustvarjalnost. Te organizacije so načrtno vzpostavljale stike z naprednimi silami v zamejstvu, pa tudi s kulturnimi organizacijami in ustanovami v domovini, tako da je začetni povojni polet postal vse bolj načrtna in programsko bogata kulturna akcija, ki se je iz leta v leto krepila kljub še vedno tež-kim razmeram. Združevanje slovenskih kulturnih organizacij v zamejstvu, postopno urejanje meddržavnih odnosov, odpiranje meje, postopna demokratizacija političnih razmer itd. je omogočilo pravi razcvet kulturnega življenja. Kulturni razvoj v zamejstvu je bil marsikdaj odvisen od razvoja in stopnje organiziranosti slovenskega šolstva, vendar opažamo, da so narodno-obrambne sile pri naših ljudeh močnejše kot pomanjkljivosti v šolstvu, ki jim ga z večjo ali manjšo ozkosrčnostjo kroji oblast. Kulturno sodelovanje med Slovenijo in zamejstvom se je vse do leta 1959 razvijalo predvsem prek posameznih društev ter posameznikov na obmejnem območju. Manj je bilo to sodelovanje razvito prek kulturnih organizacij v občinah. Leta 1959 pa že lahko govorimo o prvih načrtovanih kulturnih stikih tudi na tej ravni. Na podlagi teh načrtov so naše organizacije nudile zamejskim kulturnim skupinam strokovno pomoč (v kadrih in literaturi), posredovale različna kulturna gostovanja, organizirale medsebojna srečanja, vplivale na pobratenja med nekaterimi slovenskimi in zamejskimi občinami, spremljale zamejske kulturne skupine itd. Zamejski Slovenci pa so se udeleževali različnih seminarjev, posvetovanj in razgovorov, ki so jih organizirale kulturne organizacije v Sloveniji, sodelovali pa so tudi na občnih zborih in konferencah kulturnih organizacij v Sloveniji. Kljub temu, da je bilo kulturno sodelovanje med Slovenijo in zamejskimi Slovenci v obdobju od 1960 do 1969 že načrtovano iz leta v leto živahnejše, pa je V. kongres Zveze kulturno prosvetnih or- ganizacij Slovenije, ki je bil 27. in 28. marca 1969 v Ljubljani, nekakšen mejnik v sodelovanju med slovenskimi kulturnimi organizacijami v zamejstvu in kulturnimi organizacijami v Sloveniji. Na tem kongresu je bilo močno poudarjeno načelo o enotnem slovenskem kulturnem prostoru. Razprava na kongresu je izzvenela kot kritika odnosov med Slovenci znotraj in zunaj SRS, skoraj kot očitek, da Slovenci v SRS pozabljamo na rojake zunaj republike, da premalo vemo o njih, da svoje lastne dejavnosti ne snujemo tako, da bi upoštevali tudi te dele slovenskega naroda, skratka, da premalo storimo za narodni obstoj in razvoj Slovencev zunaj Socialistične republike Slovenije. Ne glede na to, ali so bili taki očitki upravičeni, prav odmerjeni in pravilni, lahko rečemo, da so imeli dobre posledice, saj so nas v SR Sloveniji spodbudili, da smo znova preverili našo politiko. Naša javnost je sedaj bolje obveščena in natančneje poučena o življenju Slovencev v zamejstvu, prav tako pa je tudi naša pomoč obsežnejša in bolj vsestranska kot prej. Zveza kulturno prosvetnih organizacij Slovenije je upoštevala sprejeta stališča V. kongresa in nadaljevala delo na tem Opera SNG iz Ljubljane je na povabilo SPZ spet gostovala v Celovcu (Prizor iz Verdijeve opere ..Ples v maskah" področju, razširila in poglobila je stike z zamejskimi Slovenci in njihovimi kulturnimi organizacijami, sodelovala pri oblikovanju skupnih delovnih načrtov in tudi pomagala pri njihovem uresničevanju. Na podlagi dogovora (leta 1970) med predstavniki republiške konference SZDL Slovenije, republiškega sekretariata za prosveto in kulturo SRS, izvršnega sveta Skupščine SRS in republiških skladov (sedaj Kulturna skupnost Slovenije) je Zveza kulturno prosvetnih organizacij Slovenije prevzela nalogo usklajevalca kulturnih pobud in potreb v zamejstvu. V ta namen je Zveza kulturno prosvetnih organizacij Slovenije vsako leto organizirala neposredne razgovore s kulturnimi organizacijami in skupaj z njimi usklajevala letne delovne načrte in se dogovarjala o načrtu uresničevanja le teh. Na teh razgovorih so vselej sodelovali tudi predstavniki že omenjenih republiških organov in organizacij. Zveza kulturno prosvetnih organizacij je vzpostavila stike z vsemi slovenskimi kulturnimi organizacijami v zamejstvu: s Slovenskima prosvetnima zvezama v Italiji in na Koroškem, s Slovensko prosveto v Trstu, z Zvezo slovenske katoliške prosvete v Gorici, s Krščansko kulturno zvezo na Koroškem; sodelovala je tudi z vsemi drugimi kulturnimi ustanovami v zamejstvu, kot so Glasbena matica, Narodna in študijska knjižnica in Slovensko stalno gledališče v Trstu, Slovenska knjižnica v Celovcu itd. Tako sodelovanje je omogočilo tudi delno usklajevanje delovnih načrtov med omenjenimi organizacijami v zamejstvu in enotnejši nastop (to velja predvsem za Slovence na Koroškem), hkrati pa nam je naša odprtost do vseh slovenskih organizacij v zamejstvu omogočila širši vpogled na kulturna dogajanja med Slovenci v zamejstvu. 1. konferenca Zveze kulturno prosvetnih organizacij Slovenije, ki je bila v Celju 29. in 30. septembra 1971, je ponovno preverila stališča V. kongresa in ocenila prehojeno pot. Ugotovljeno je bilo, da je način dela in sodelovanja ZKPO Slovenije s slovenskimi organizacijami v zamejstvu pravilen in da je potrebno nadaljevati začeto pot. Konferenca se je zavzela, naj bi matica nudila slovenskim kulturnim organizacijam v zamejstvu izdatnejšo pomoč. V raz- pravi je bilo posebej poudarjeno, da je usoda Slovencev odvisna zlasti od razvoja Socialistične republike Slovenije, od njene notranje moči in zunanjega vpliva, njene vloge v Jugoslaviji in vloge /«■-goslavije v svetu, od naših vezi z naprednimi silami v svetu, od zaveznikov in prijateljev, ki jih imamo in jih bomo imeli med drugimi narodi. Odvisna je od mesta in moči socializma, ki vse bolj označuje družbeno bit Socialistične republike Slovenije in ki postaja tudi bistvo slovenstva danes in jutri. Slovenci, ki živijo zunaj SRS, imajo gotovo pravico zahtevati pomoč od svoje domovine in tudi vplivati na njen razvoj. Hkrati pa so dolžni, da v mejah možnosti prispevajo k veljavi matične republike, da se do nje tudi odgovorno vedejo in, če že ne prispevajo k njeni moči, da vsaj ne krnijo njenega ugleda. S tem namreč spodkopavajo tla sami sebi, prav tako pa tudi sami sebe odtujujejo od slovenskega naroda in od njegove zgodovinske poti. Enotnost slovenskega kulturnega prostora pojmujemo torej kot enotnost pravic in dolžnosti Slovencev, kot medsebojno odvisnost in odgovornost. Toda ne delamo si nikakršnih utvar o enotnosti. Zavedamo se tudi neenotnosti slovenskega prostora, njegove različnosti in celo protislovnosti. Gre za različna življenjska okolja, ekonomske in socialne strukture prostora, v katerem živijo posamezni deli slovenskega naroda, gre celo za različno zgodovinsko usodo. Zavedamo se ideološke, politične in kulturne raznolikosti v celotnem slovenskem prostoru, vendar pa menimo, da ta različnost ne bi smela onemogočiti medsebojnih vezi, sodelovanja in tudi vzpostavljanja tiste enotnosti, ki je potrebna, da se bomo vsi čutili pripadnike iste skupnosti s skupnimi nacionalnimi potrebami in koristmi. Različnost lahko postane tudi spodbudna, če bo zagotovljen vse večji pretok kulturnih dosežkov v vse smeri slovenskega prostora. To velja tako znotraj SRS kot med zamejstvom in matico in tudi obratno, kajti obstaja še dokajšnja zaprtost, celo na ravni informacije, kar kažejo tudi številke o razširjenosti matičnega tiska med Slovenci v zamejstvu in o stopnji informiranosti v osrednji Sloveniji o kulturnem dogajanju. II. konferenca Zveze kulturnih organizacij Slovenije, ki je bila v Novi Gorici 21. in 22. januarja 1977, je obravnavala predloženo gradivo o kulturnem življenju Slovencev zunaj meja SRS in soglasno sprejela predlagana stališča o sodelovanju s Slovenci v zamejstvu. Ta stališča pa hkrati pomenijo dogovor za dolgoročnejše kulturno sodelovanje in spodbudo za kulturne organizacije znotraj SRS, kakor tudi v zamejstvu. Slovenci v zamejstvu imajo glede na splošen položaj v državi, v kateri živijo, različne možnosti za kulturno življenje. Stopnja razvitosti kulturne dejavnosti je zelo različna; srečamo se lahko z začetnimi oblikami kulturnega delovanja in ne nazadnje z zadovoljevanjem kulturnih potreb ob visoko kvalitetnih stvaritvah. Pri vsem tem ne smemo pozabiti na specifične možnosti, ki jih imajo Slovenci v zamejstvu glede na svoje ekonomske in politične razmere. Prav tako moramo upoštevati spreminjanje socialne strukture prebivalstva. Naj omenimo samo nekaj skupnih problemov v kulturnem dogajanju med Slovenci v zamejstvu. Celotno dejavnost Slovencev v zamejstvu preveva skrb (zlasti v Italiji in Avstriji), kako uresničiti deklarirane pravice, ki bi varovale in zagotavljale njihov kulturni razvoj, s tem pa za- gotavljale tudi obstoj narodnostne skupnosti. Čutiti je vse večjo potrebo po takšnih zagotovilih, ki bi onemogočila asimilacijo. Med pomembne probleme sodi tudi odnos večinskega naroda do kulturnih prizadevanj in dosežkov Slovencev. Aktualnost tega vprašanja se kaže v težavah, ki jih imajo slovenske ustanove in organizacije pri urejevanju svojega formalno-prav-nega položaja, oziroma v neznatni finančni podpori, ki jo dobivajo za svoje delo. V zadnjih letih prejemajo skromno finančno podporo iz javnih sredstev tudi kulturno-prosvetne organizacije. S temi finančnimi sredstvi pa ne morejo zadovoljiti niti svojih osnovnih potreb, kaj šele odpraviti prepreke za neovirano kulturno dejavnost. Še manj pa je možno, da bi ob taki podpori lahko te organizacije odpravljale posledice fašističnega dvajset-letja in tudi povojnega zapostavljanja problemov in potreb Slovencev (funkcionalni in materialni izdatki, prostori, oprema, vzgoja kadrov, ureditev knjižnic, prireditvena dejavnost, stimuliranje kulturnih in prosvetnih delavcev itd.). Martin Zakonjšek referent za stike z zamejstvom pri ZKO Slovenije ..Borštnikovo srečanje" slovenskih gledališč je zajelo tudi Koroško (SNG Maribor je v Globasnici uprizorilo Mahničevo delo „le čriček prepeva") Manjšinska skupnost nosilec ideje odprtosti in sožitja Dokončnost je v zgodovini zelo relativen pojem, ki ima svojo veljavo predvsem v občutkih sodobnikov, neposredno prizadetih pri posameznih dogodkih. Kakor hitro je gledišče nekoliko odmaknjeno in se perspektiva podaljša, zadobijo dogodki še drugačne, dodatne pomene, vidijo se odprtine in razvojne poti, ki bi jih „dokončnost", po definiciji, ne mogla dopustiti. Možnost jasnega in razločnega presojanja je pa največkrat v navzkrižju s časovnimi parametri človeka kot posameznika, zato ni čudno, da je zgodovina polna lažnih in retoričnih motivacij, ki so jih oblastniki in manipulanti krojili sebi v prid. Premikali so vojske in ljudstva, netili sovraštva, povzročali katastrofe in apokalipse. V našem času smo še vedno priča takemu postopanju. Posodobili so ga z modernimi prepričevalnimi sredstvi in možnosti kapilarne propagande in manipulacije mnenj so še toliko večje in nevarnejše. Vendar raste tudi zavest, da je ta mehanizem, kljub vsem modernim tehnološkim sredstvom anahronističen in dejstva potrjujejo, da je osveščenost najširših slojev ljudi po vsem svetu čedalje večja, da niso več pripravljeni verjeti v lažne vrednote in visokozveneče besede, ki nimajo dejanske humane vrednosti v življenju posameznikov in skupnosti. Slovenci, eden najmanjših evropskih narodov, smo izpostavljeni danes, paradoksno, največjim protislovjem našega časa in smo v Evropi nekakšen pokazatelj krizne situacije, ko se po več kot treh desetletjih po končani svetovni vojni spet oglašajo sile fašizma in nacizma. Ko smo se v najhujših dneh narodnoosvobodilnega boja kot narod opredelili za samostojnost in smotrno organizirano, pravičnejšo družbeno ureditev, smo dokazali zrelost, ki je izhajala iz trezne presoje in življenjske nujnosti. Kot izraz življenjske nujnosti sta bili želja po boljših razmerah in prepričanje, da mora vsak posameznik živeti dostojno in človeka vredno življenje v skladu z interesi vseh delovnih ljudi, vrednoti takojšnje in neposredne aplikacije, istočasno pa usmeritev za bodočnost ter obveza do mlajših rodov. Delavnost in doslednost pri izvajanju teh načel sta obrodili sadove in vzpostavili ozračje prijateljstva in sodelovanja v vse geografske smeri. Slovenci v zamejstvu smo bili tačas izpostavljeni najrazličnejšim težavam in pritiskom. Živeli smo v zelo različnih razmerah. Že v sami Italiji je bilo poskrbljeno za delitev Slovencev na tri različne skupine z različnimi pravicami: tržaški Slovenci z okrnjenimi pravicami, goriški s še manjšimi jamstvi, beneški brez vsega priznanja, kot da jih ni! Leto 1977 pa nas je privedlo do drastične razlike med stanjem Slovencev v Italiji in Avstriji. Medtem ko se Slovenci na Koroškem spoprijemajo z absurdnim omotava-njem avstrijske družbe okrog sklerotičnih tez Heimatdiensta, je v Italiji boj za naše pravice dosegel visoko stopnjo priznanja. Obveza vlade, da bo v najkrajšem času sprejet zakon o globalni zaščiti Slovencev, je poleg osimskega sporazuma med Italijo in Jugoslavijo zgovorno dejstvo, ki dokazuje, da so se spremenili odnosi večinskega naroda do nas, in tudi, da so se odnosi sil znotraj same italijanske družbe bistveno spremenili. V zadnjih letih postaja čedalje bolj jasno, da je pri večini Italijanov potreba po širši demokratičnosti vedno bolj živo občutena. Državne strukture so v tem pogledu v hudi zamudi. Manjšina more, kot sestavni del demokratične konstelacije, opravljati nenadomestljivo vlogo povezovalca med sosednjima narodoma. Svet, sodobna človekova zavest, ne preneseta več zaprtosti in drastičnih ločnic. Celo morja in oceani niso več nepremagljive razmejitve med ljudstvi, nasprotno vedno bolj so element povezovanja. Toliko bolj logična in povsem normalna bi morala biti povezovalna vloga živega tkiva, ljudi, ki živijo in delajo drug ob drugem vsak dan, skozi stoletja. Vsaka drugačna usoda teh ljudi, vsako hujskanje k nestrpnosti in sovraštvu, bi moralo odpasti kot največji absurd. Prepričanje o potencialni pozitivnosti in smotrnosti vloge manjšin in posameznikov v njih mora biti ne samo teoretične in načelne vrednosti, ampak predvsem osnova za konkretno delo. Med temeljnimi človečanskimi pravicami je tudi pravica do lastne narodnostne in kulturne podobe. Odpovedati se ji ali popustiti tistim, ki ustvarjajo pogoje za takšno odpovedovanje, pomeni popuščanje nasilju in nedemokratičnosti. Celovitost slovenskega naroda, enotnost kulturnega prostora vseh Slovencev, tudi tistih izven matične domovine, ni le sentimentalen podatek, ampak predvsem program, ki predpostavlja jasno vizijo pravičnih odnosov, kakršni bi morali v svetu obveljati. Iz teh trditev moramo izpeljati sledeče: — Da je bogastvo celovitosti naroda in njegove kulture sestavljeno iz raznolikosti doprinosov in specifičnosti vsakega njegovega sestavnega dela, da moramo torej v interesu celovitosti prizadeto spremljati dogajanje pri vsaki komponenti slovenskega naroda, skrbeti, da se ohrani in razvija. — Da je prizadevanje zamejskih Slovencev za priznanje nacionalnih pravic prispevek k boju za demokratičnost celotne družbe, v kateri živijo. — Da mora odprtost in sožitje med narodi sloneti na poglobljenem medsebojnem poznavanju. Ni dovolj, da so pravice etničnih skupnosti deklarirane. Iskrena dobra volja in demokratičnost se merita tudi po konkretnih naporih, ki jih večinski narod naredi na mešanem področju v korist manjšine. Poznavanje obeh jezikov bi na mešanih področjih morala biti naravna posledica sožitja. — Da smo kot manjšinska skupnost nositelj ideje odprtosti in sožitja, trdno navezani na lastno kulturo in angažirani za njeno vrednotenje, istočasno pa zagovorniki najširšega pojmovanja kulture kot skupka doprinosov vseh ljudstev, ki zavračamo pojem zaprtosti kot nazadnjaštvo. — Da je sodelovanje med zamejskimi Slovenci potrebno in nujno. Naše manjšinsko življenje se odvija dan za dnem ob neštetih velikih in manjših problemih. Reševanje le-teh pomeni sprotno uresničevanje naših teženj in ciljev, pomeni pa tudi sprotno razvijanje manjšinske kulturne problematike ob upoštevanju različnih stvarnosti, v katerih živimo Slovenci v Italiji in Avstriji. Sodelovanje je potrebno, ker smo potrebni medsebojne vzajemnosti in občutka soudeleženosti ob vsakem dogodku, ki kakorkoli zanima ali prizadene katerikoli del slovenstva. Klavdij Palčič predsednik Slovenske prosvetne zveze v Trstu Suženj Težko mi je samo suženj biti, ko ne pride prave sreče dan; kdor si mora čustva vase skriti, on svobode čakal bo zaman. BORIMO se za čast resnice, temni sili trezno glejmo v obraz, spodbijmo trhli pod krivice, kajti naša borba bo njih poraz. Jozej Turk Življenje in delo SPZ v sedmih desetletjih njenega obstoja Dne 3. iujija 19QZ_ je celovški stolni Tcdplan dr. Ehrlich Lambert naznanil c. kr. deželni vladi, da namerava ustanoviti društvo z imenom jSlovenska krščansko-so-cTaIna 'zveza za Koroško" s sedežem vCelovcu. Vendar to ni šele pričetek kulturnega udejstvovanja med Slovenci na Koroškem, ki ima v tem času že izredno močne temelje. Ti temelji so rasli in se utrjevali že dolga desetletja na najrazličnejše načine. Tukaj je treba omeniti delovanje celovških rodoljubov, ki so se po revolucionarnem letu 1848 začeli zbirati in ki so formirali prve oblike nekega organiziranega kulturnega delovanja. Če pomislimo na okoliščine, v katerih se je začelo razvijati kulturno življenje koroških Slovencev, potem ne moremo mimo dejstva, da je vladajoči narod v državi in zlasti vladajoči razred tega naroda gledal v procvitu slovenske kulture močno oviro za svoje osvajalske načrte. Tako ni čudno, da srečujemo vse pomembne kulturne delavce koroških Slovencev tudi v prvih vrstah političnih delavcev, tako da je ločevanje med kulturo in politično zavzetostjo posameznih težko in ne privede do objektivnega vrednotenja. Ob pomembnih kulturnih ustanovah je skozi desetletja živela in se polagoma razvijala ljudsko-prosvetna dejavnost, ki je bila v prvi vrsti narodno-obrambnega značaja. Rastočemu nemškemu osvajalskemu nacio- nalizmu, ki se je posluževal najrazličnejših organizacij in vpregel v svoje namene v slovenskih deželah predvsem šolo in šolnike, birokracijo in birokrate, se je začel upirati tudi slovenski človek na Koroškem. S tem svojim uporom v monarhiji ni bil osamljen. Tlačeni narodi monarhije so se po vrsti začeli zavedati svoje enakopravnosti. Ob državnem prazniku 1977 je avstrijska televizija oddajala reportažo o pogledih državljanov sosednih držav na Avstrijo in njeno zgodovino. Poizkusi novinarjev, da bi sugerirali sogovornikom — izletnikom na raznih mejnih prehodih — neko skupno preteklost in s tem povezanost, so klavrno propadli. Sogovorniki so govorili po vrsti o avstrijskem imperializmu znotraj meja monarhije in na prvem mestu omenjali ošabno obnašanje monarhije nasproti nenemškim kulturam. To precenjevanje vsega nemškega je bilo še posebno razvito v koroški domovini, kjer je deželno predsedstvo konec šestdesetih let prejšnjega stoletja govorilo o soncu nemške kulture in napredka, pod katerim se koroški Slovenci edino lahko ogrevajo in pridejo do omike in blagostanja. Vemo, kam je ta prevzetnost desetletja pozneje pripeljala človeštvo. Ljudsko-prosvetna dejavnost se je na Koroškem prvotno oblikovala in razvijala v organizirani obliki v podružnicah Ciril-Metodove_ * družbe, čeprav segajo tudi tu začetki daleč nazaj. Podružnice Ciril-Metodove družbe niso le ozaveščale slovenski del prebivalstva na Koroškem na področju njegovih pravic glede osnovnega šolstva, temveč so bile tudi torišče prosvetne dejavnosti. Te podružnice so z gojitvijo prosvetne dejavnosti utrjevale pri koroških Slovencih narodno zavest in jih krepile v boju zoper raznarodovanje. O uspehih in neuspehih poroča koroški časopis Mir. Proti koncu stoletja pride do ustanovitve cele vrste teh podružnic in ob koncu stoletja jih je bilo na sedanjem dvojezičnem območju enain-d vaj let. Ta povečana aktivnost je verjetno ena izmed posledic osamosvojitve slovenskega konservativnega elementa od nemškega. Ob 60-letnici Slovenske prosvetne zveze je zapisal Slovenski vestnik (29. 3. 1968, štev. 13, str. 3), da je prav ta aktivnost dokaz, „da je bila od vsega začetka gonilna sila naše ljudske prosvete narodna misel, to se pravi, boj za obstoj in ohranitev našega ljudstva v tej obrobni slovenski pokrajini"._Po razjsflr , lu Ciril-Metodove __ družbe leta 1907 so konservativni 'Krogi ustanovili -Slovensko stražo”, ki pa na Koroškem ni našla odmeva. V prvem desetletju našega stoletja se na Koroškem ustanovi vrsta slovenskih lokalnih katoliških izobraževalnih društev, pride pa tudi do ustanovitve raznih drugih slovenskih društev, 6 Koroški koledar 81 ••• "> •- — Ar - > ... '<■ :. ..MulfspmidiiuB ' j |K i-s. ':/'X 19 Z ■ V €'*■ /7. Z r/fttS* i§ / / " 6 , . / V 'Z^eZ i • E ‘—.Av.v. isiViE' ; il »eh sr E-EK REPUSUK OSTBMUSJCH MIT EVrsCHUESSUNG VOM .......... ....."j; tfKTOBSS: 2 m nili na slovenske protifašistične borce. Medtem ko je na Koroškem nastalo partizansko gibanje že leta 1942, so nastale avstrijske partizanske edinice šele pozno jeseni 1944 in to daleč od avstrijske meje. Tudi pomoč slovenskih koroških partizanov zavezniškemu bloku je bila pomembna, v danih razmerah naravnost ogromna. Slovenskega narodnoosvobodilnega protifašističnega gibanja v celoti in posebej na Koroškem ni mogoče dovolj oceniti samo s slovenskega vidika, temveč ga je treba povezati v celotni okvir boja jugoslovanskih narodov in v okvir zavezniških vojnih operacij proti Hitlerjevi Nemčiji. V tem okviru so prav slovenski partizani na Koroškem žrtvovali veliko za skupno zavezniško stvar, za skupno zmago nad nacizmom. Pomoč koroških partizanov je bila za zaveznike tem pomembnejša, ker je bila to edina kvalitetnejša pomoč v mejah samega nemškega rajha. Celotno koroško partizanstvo se je razvijalo na prometno zelo občutljivem prostoru za Nemce. Da bi bili varnejši pred običajnim partizanskim iznenadenjem, so morali Nemci posebno leta 1944 postaviti poleg prejšnjih postojank, ki so jih 1944 močno okrepili, še celo vrsto novih, ki so bile dobro- oborožene, da bi mogle v največji meri paralizirati slovensko partizansko aktivnost. Na ta način je bilo na dobrih 2000 kvadratnih kilometrih partizanske Koroške v letih 1944/45 stalno okoli 15.000 nemških vojakov, kar pomeni, da je bilo na Koroško vezanih nemških sil za dobro divizijo, ki bi bila Nemcem zelo potrebna na vzhodnem bojišču. Tega so se zavezniki tudi dobro zavedali. Zato so že spomladi 1944 poslali na naše ozemlje zavezniške misije za zveze. Te misije so skrbele, da smo sprejemali tudi pošiljke orožja in vojaškega materiala. Hvaležni so nam tudi bili, ker smo koroški partizani pomagali iz vojnega ujetništva mnogim Angležem, Američanom, Francozom, Rusom, Nizozemcem in Belgijcem, ki so bili kot vojni ujetniki zaposleni v tovarnah ali na kmetih; poskrbeli smo, da so še pred koncem vojne prišli do svojih zavezniških edinic, ali pa so- ostali pri nas v partizanih. Partizanski boj na Koroškem je imel poleg težav, ki so jih zanj pomenile hude koroške zime ter Drava, opravka tudi s povsem podivjanimi, do zob oboroženimi edinicami SS policije in prostovoljnimi skupinami Hitlerjeve mladine. Lahko si je predstavljati to njihovo zverinstvo, če pomislimo, kako je vzgajal Hitler svojo mladino: „Wir vverden eine Jugend erziehen, vor der die ganze Welt erschaudern wird, eine heftige, anspruchsvolle und grausame Jugend. Ich will es. Die Jugend mulj alle diese Eigenschaften besitzen. Sie mulj den Leiden gegenuber gleich-gultig sein, sie darf vveder schwach noch zdrflich sein. Ich vvill in ihren Blicken das Funkeln des vvilden Tieres sehen." Ta želja se je Hitlerju izpolnila. Njegova mladina v uniformah SA, SS ali policista in orožnika je pokazala vse svoje zverinstvo. Dne 25. aprila 1945, komaj štirinajst dni pred brezpogojno kapitulacijo nacistične Nemčije, je ta nemška in morda tudi avstrijska mladina v uniformi SS morala imeti v očeh tisti „blesk divje živali”, ko je pri Peršmanu v Podpeci brezčutno postrelila sedem otrok v starosti od 8 mesecev do 14 let, 80 let staro babico, očeta, mater in sestro. Da je nacizem na Koroškem gojil živalsko mržnjo do Slovencev, dokazuje brezobzirno streljanje maja 1944 v Bistrici v Rožu, kjer je gestapovec Rath na njihovem domu ustrelil tri Slovence — Aleša Einspielerja, Franca Schvvarza in Florijana Križnarja. Ali na primer pokol pri Karlutu v Svinški planini, kjer je policija nemško govoreča zakonca brez sodnijske obravnave odpeljala v hlev in ustrelila; žena je bila noseča. Ali trinajst obglavljenih koroških Slovencev iz Sel in okolice: „kommu-nistisch-ferrorisfische Elemente unschadlich gemacht," je takrat zapisal nacistični dnevnik Kdrntner Zeifung. Teroristično diktaturo nemškega fašizma smo koroški Slovenci težko občutili. Toda pod vodstvom OF smo se organizirano in z orožjem v roki uprli temu nasilju, uprli takrat, ko so nemške čete stale pred Moskvo, ko je bil blokiran Leningrad, ko je veljala parola „Wo der deutsche Soldat steht, kommt kein anderer mehr hin". Koroški Slovenci smo se uprli še pred padcem Stalingrada — in zmagali. Zmagali smo zaradi tega, ker smo vodili pravično osvobodilno vojno proti krivični osvajalski, nam vsiljeni vojni kot zavezniški vojaki. In v tej vojni smo koroški slovenski partizani tudi kot vojaki ohranili svoje človeško dostojanstvo, svojo kulturnost: tudi v času, ko smo bili kot država v državi, nismo razstreljevali spomenikov, ki nam niso bili pri srcu. Po vojni sem od naših ljudi, ki so nas takrat podpirali z vsemi močmi, večkrat slišal pomilovanje, da smo bili ubogi. Toda partizani nismo bili ubogi, mi se nacistov nismo bali. Vedno smo imeli pred očmi, da se borimo za svoje ljudi na domači zemlji. Partizani smo vedno vedeli, kje so Nemci, koliko jih je, kako so oboroženi. Vse to smo zvedeli od naših ljudi, ki so bili naša zanesljiva obveščevalna služba. Nasprotno pa so bili Nemci tujci na tujem. Nikoli niso vedeli, kje se nahajamo partizani, koliko nas je in kakšno orožje imamo. Nemce je bilo zato strah pred partizani. Na Koroškem imamo 40 pokopališč, kjer so pokopani borci za svobodo, padli v borbi proti fašizmu. Na teh pokopališčih počiva 500 borcev. Drago smo koroški Slovenci plačali 7. člen avstrijske državne pogodbe, ki nam jamči narodne pravice. Prispevali smo tudi dragocen delež, da je Avstrija po moskovski deklaraciji dobila status napadene države in da je bila spet obnovljena kot neodvisna demokratična republika. Maja 1944 je na novinarski konferenci v Metliki spregovoril pokojni slovenski pisatelj France Bevk naslednje besede: „Mi se danes borimo s puško v roki, borimo se pa tudi s knjigo, brošuro in časnikom. Naše geslo je resnica in pravica. Naše časopisje mora biti udarno kot naše brigade, a obenem kot žarka luč, ki preganja temo laži, kot jasen kažipot do srečnejše bodočnosti!" Iz tega znamenitega besedila za današnjo stvarnost na Koroškem lahko izločimo samo eno besedo — puško; vse drugo naj nam bo kot oporoka in vodilo za nadaljnjo borbo proti vsem oblikam starega in novega fašizma, za dosego naših pravic. Karel Prusnik-Gasper C sivine; jezika V temno noč brezupa se razrastel je pogum in odprl cvet kresa, ki z vseh strani zasvetil je v turobno noč. Ostrine jezika so skrhane, potrpežljivost razdana. Z zelenih miz so pomedli lupine razdanih besed. Opomini resnice izgubljajo mero za večnost, zakaj ure vesti so že zdavnaj onemele. Zdaj vstalo bo, kar nas je prekaljenih, da pokličemo v tih in nezlomljiv upor! Andrej Kokot Jubilejno leto Miklove Zale Med številnimi usodami, ki smo jih koroški Slovenci doživeli v teku zadnjih stoletij, je po slovenskem ljudskem izročilu gotovo še danes najbolj živo ohranjena in priljubljena zgodba o slovenskem dekletu iz Roža — trpeča usoda Miklove Zale. Čeprav ..starka", ki nosi na hrbtu že pol tisočletja, je za nas Slovence ostala še vedno lepa, čista, poštena in brhka lepotica, slovenska junaška mladenka. Slovenskih ljudskih iger s kmečko ljudsko motiviko ter idejno vsebino narodnostne problematike imamo Slovenci veliko, pogrešamo pa v njih tistih pravih ljudskih kmečkih življenjsko resničnih likov — vse preveč so odmaknjeni od življenjske realifete, včasih spominjajo na kmečke motive kakšnega ljudskega umetnika naivca. Drugače pa je s slovensko ljudsko igro oz. povestjo o lepem junaškem dekletu. To preprosto dekle je s svojo nravnostjo in življenjsko naravnim likom preživelo vse like naših povesti in marsikaterega ljudskega junaka. Slovenci smo bili skozi stoletja porinjeni v vlogo tlačanov in hlapcev, ampak do danes smo uspešno kljubovali vsem pritiskom in si ohranili naš življenjski prostor, ki so ga nam venomer izpodkopavali najrazličnejši sovražniki. Kako je mogoče, da smo se ohranili! Kje so danes turški jezdeci, kje stanovski grof- je, ki so nam z bičem krojili (ne)pravice in nam trgali in ropali z davki naše žetve, ki smo jih zasejali; kje so cesarji, ki so z de-magoško zakonodajo tlačili naše prednike; kje krativci pravic 20-tih let, kje zverinski zločinci tisočletnega raj-ha!!! Ni več nekoč v zlatu svetlikajočih se gradov, nekaj razvalin še štrli iz nekoč od njih podjarmljenega ozemlja. Njih in njihovega razkošnega bogastva ni več, mi bivši tlačani, sužnji in hlapci pa še živimo — morda revni, skromni, ampak naše bogastvo je pričujoči obstoj in naša življenjska volja na naši rodni domači zemlji. Vse to pa nam tudi dokazuje z nami in v nas že pol tisočletja živeča junakinja Miklova Zala. Ona je preživela vse sovražnike slovenstva, preživela naše prednike, preživela bo tudi nas. Nam in njej je to omogočil pravičen boj za obstanek, zvestoba do naših prednikov, ohranjanje jezika in kulture in vera v boljšo svobodno prihodnost — vse po vzoru naše junakinje Miklove Zale. Vera v zmago nad krivico, nad bičem, ki nam visi stoletja nad hrbtom, vera v naš pravičen boj. zaupanje v svobodo našega naroda. Ljubezen in zvestoba narodu in načelom, ki so se zanje borili naši predniki. Tako je Miklova Zala živa legenda o ljubezni in zvestobi: slovensko dekle, ki je ostalo zvesto svojemu poreklu in ki ni klonilo niti v najhujših trenutkih svoje sedemletne sužnosti, daleč od rodne grude, iztrgano iz osrčja slovenske zemlje. Prav ta zvestoba in zaupanje v lastno moč slovenskega naroda in vera v zmago pravičnosti so dajali Zali moč, da je preživela muke suženjstva in ob tem nikdar ni izgubila upanja v srečno vrnitev. Zmagala je in zmaguje še danes. Turki so pregnani, ni jih več, umirajo grofje in cesarji, ne bodo se vrnili — o njih le tu pa tam še priča kakšna zaprašena listina; premagane so sanje o tisočletnem rajhu. Naše ljudstvo je v letih nacistične strahovlade ravno tako upalo in vztrajalo kot je vztrajala Miklova Zala. Mnogi so se vrnili iz pregnanstva in živeli za tiste, ki svobode niso dočakali, ker so izdihnili svoja mlada življenja pod smrtonosnimi škornji fašizma. Marsikdo od naših ljudi se je bodisi kot prisilni vojak, kol interniranec v taborišču ali kot borec za svobodo spomnil v tistih težkih časih na Miklovo Zalo in z njenim optimizmom prenašal muke trpljenja. Junaštvo teh ljudi in junaštvo Miklove Zale ni klasičnega Schillerjevega, Goethejevega ali celo Shakespearovega lipa patetičnih kretenj in velikih besed. Ne, to so preprosti ljudje. Junaštvo Miklove Zale in naših trpinov je raslo brez velikih besed, zraslo je iz preprostega srca, ki je v najbolj grenkih trenutkih porodilo zvestobo narodu in zaupanje v končno zmago. Z njo smo ostali, so preživele naše matere Miklove Zale, Mikli in Serajniki in hlapci Davorini. Ta legendarna junakinja iz turških časov je preživela vse dobe našega trpljenja in tako postala za Slovence simbol narodne zavesti, zvestobe in predanosti slovenstvu. Podoba Miklove Zale je preživela vse lepe in hude čase naše preteklosti in danes bolj kol kdajkoli prej živi med nami. O njej pričajo predvsem slovensko ljudsko izročilo iz časov turških vpadov, različne pripovedi in narodne pesmi. Vse to pa je na omenjeni podlagi ter na podlagi zgodovinske kronike o krutih turških divjanjih po naši deželi (Jakob Unrestj ovekovečil koncem prejšnjega stoletja dr. Jakob Šket s povestjo o Miklovi Zali v knjižni izdaji Slovenskih večernic. V teku svoje zgodovine so morali Slovenci trikrat prenašali nadloge tujih napadalcev: najprej Obrov, potem Madžarov ter slednjič Turkov. O lem nam ve največ povedati ljudsko izročilo, nekaj narodna pesem, nekaj pa tudi zgodovinska kronika, kolikor je le-ta od takrat pač ohranjena ali sploh napisana. Morda je slovenski narod v časih turških napadov najbolj trpel, saj je moral skoraj 300 let prenašali turško šibo, ki mu je stremela za življenjem in premoženjem. Od leta 1408, ko so Turki prodrli do Metlike, pa vse do leta 1463 so bili ti napadi manjšega obsega. Leta 1469 pa je zavladal v Turčiji krvoločni sultan Mohamed II. Bil je osvajalec, ki je imel namen, da s trajnimi napadi in pustošenji te pokrajine moralno in gospodarsko tako izčrpa, da bi bile ob priliki lahek plen turške osvajalne vojske. Še isto leto je s svojo vojsko prodrl lik do Ljubljane. Spomladi 1471 pa je bosenski paša Izakbeg s petnajst tisoč konjeniki prodrl preko Hrvaške do Kranjske, jeseni pa na Kras in v Istro. Konec septembra 1473 so Turki zopet šli mimo Ljubljane na Gorenjsko in ob Kokri vdrii nepričakovano na Koroško (Železna Kapla, Podjuna) ter se vračali preko Slovenj Gradca. Koroški kmetje so takoj ob prvem sovražnem obisku pokazali odpor in poslali skupnemu zborovanju kranjskih in koroških stanov v Wolfsberg (Volšperk) spomenico. V njej odločno izjavljajo, da ne bodo plačevali nobenih urbarialnih dajatev, če jim bodo nakladali še naprej nove davke za obrambo zoper Turke, turške nevarnosti pa niso odvračali. Cesar Friderik je meseca februarja 1475 naročil prelatom, plemičem in svojim oskrbnikom na Kranjskem, naj dajo svoje ljudi na razpolago pri utrjevanju mest. Ob meji so razpostavili straže, ki naj bi opazovale gibanje turških čet in obveščale dežele o preteči nevarnosti z zažiganjem grmad. V varstvu gozdov so turški konjeniki prehiteli te ognjene glasove, vsaj v obmejnih krajih: notranjosti dežele pa niso mogli presenečali tako kol prej. Leta 1475 so pustošili Dravsko polje, na Kranjsko pa so pridrveli kar trikrat. Naslednje leto so bili na Notranjskem. Jeseni leta 1477 je okoli 10 tisoč akindžijev pod vodstvom Omarbega pridrvelo na Kranjsko in na Kras vse do Soče. Ker se je napad na Furlanijo dobro obnesel, so se Turki zgodaj spomladi 1478 spel začeli zbirali za nov pohod, ki je šel preko Istre k Soči. V Bosni se je obetala slaba letina, zalo so hoteli Turki pri nas počakati na žetev. Benečani so nakano spregledali in še pravi čas spravili žetev na varno. Zalo so jo Turki potem razkačeni nad ukano mahnili naprej na Koroško, da lam poskusijo svojo srečo. Poskusi Slovencev, da bi preprečili Turkom prehod preko Predila, so se ponesrečili. Turki so, če ni šlo drugače, drzno preplezali vrtoglave skalne višine, konje pa z vrvmi spuščali v globino in na drugi strani spel navzgor ali narobe. Dne 26. julija 1478 so bili Turki že v Trbižu, od koder so se vsuli po vsej Koroški, kjer so se kmetje prav tedaj upirali graščinski gosposki. Po enomesečnem ropanju in požiganju so se vračali z velikim plenom in številnimi ujetniki (baje 8 do 10 tisoč ljudi, med njimi menda tudi naša Miklova Zala) skozi Podjuno mimo Slovenj Gradca in Celja spet nazaj domov. Nekaj let pozneje (1480) so spet prišli, tokrat celo do Rabe na Štajerskem. Do bojev je prišlo tudi še v 16. stoletju (1529 obleganje Dunaja) ter v 17. stoletju. Leta 1683 so se Štajerci in Kranjci ponovno pripravili, če bi jih Turki hoteli nadlegovati. Toda popolnoma premagani Turki so morali po 16-letnem boju skleniti mir v Karlovcih (1699), bili so polisnje- ni globoko v Banat, slovenske dežele pa po skoraj tristoletnih bojih in plenitvah končno rešene nevarnega in neprijetnega soseda. Spričo zgodovinskega dejstva, da so Turki pustošili po Rožu leta 1478, se je iz tega časa preko ljudskega izročila rodila legenda o junaškem slovenskem dekletu ter se je preko Roža širila po celotnem slovenskem ozemlju. Postala je nekakšen mitološki tip junakinje med koroškimi Slovenci, lahko bi rekli, da je zgodba o Miklovi Zali že pravi koroški mit. Dokončno obliko zgodbe o Miklovi Zali pa je skrojil dr. Jakob Šket. Deloval je kot profesor na celovški gimnaziji, kol pisatelj pa je napisal veliko število znanstvenih in leposlovnih spisov ter sploh skrbel za slovensko kulturo na Koroškem. Kako je pravzaprav prišlo do lega, da se je lotil zbiranja ljudskega izročila okrog Miklove Zale in napisal povest, ki jo poznamo danes! Na odborov! seji Družbe sv. Mohorja dne 6. julija 1882 je tajnik Lamberl Einspieler nasvetoval, naj se razpiše darilo 200 goldinarjev za obširnejšo povest. Snov naj se ozira na domače življenje, nravno poučljivo. Rok so določili s 1. majem 1883. Tekmovali so končno štirje kandidati, med njimi Šket s svojo Mi-klovo Zalo. Na seji 10. julija 1883 je komisija za presojanje prisodila nagrado dr. J. Šketu in že naslednje leto je izšla njegova povest kot 38. zvezek Slovenskih večernic. Kot povest se je rodila Miklova Zala leta 1883 — torej pred 95 leti. Od tistega dneva je preromala vso slovensko ozemlje ter zrasla v najbolj priljubljeno in najbolj brano čtivo med Slovenci sploh. Prof. Sajnik pripoveduje, kako je leta 1885 obiskal svojo mamo, ki mu je zagotavljala, da je to knjiga, kakršne še ni brala s tako slastjo, pa še petim drugim jo je morala posoditi. Da pa je povest sploh našla pol do knjižne izdaje, je predvsem zasluga Šimena Janežiča iz šentjakobske fare ter prof. Šajnika, marljivega zbiralca in ohranjevalca narodnega izročila [skupno s Šketom). Oba sta prigovarjala dr. Šketu, naj zapiše zgodbo, ki živi in se širi med slovenskim ljudstvom predvsem po Rožu in od tam po vsej Koroški. Prvič pa je povest (po ustnem izročilu znano) v kratkem odstavku objavil v nemškem jeziku Mafija Majar v Hermannovi Koroški zgodovini I (1843 do 1860, str. 256—257) v odstavku: ..Volkssagen und Volkslieder der Karnfner Slovenen, von den Tiirken-kriegen und dem Konige Matija Korvin". Ta odstavek je tudi preveden v slovenščino, in sicer v Zgodovini slovenskega naroda dr. Josipa Grudna. Povest je baje krožila po Rožu v več variantah. V samem Št. Jakobu se je pripovedovala nekako takole: Povest o ujeti Serajnici. V času turških vpadov na Koroško so le-ti odvedli mnogo ljudi iz Roža v suž-nost. Med njimi mlado ženo kmeta Serajnika. Po sedmih letih jo je baje rešila stara Turkinja, ki se je je usmilila. Ta ji je svetovala pot, kod naj hodi — „pojdi proti severu do velike vode, potem ob vodi, dokler ne prideš v svoje kraje." Serajnica je tako storila. Turki pa so baje imeli pesjane, to so neke vrste pesjani z eno nogo ter samo enim očesom na čelu. Imeli so posebno sposobnost, da so kristjane na daleč obvohali in jih tako mogli zaslediti. Te pesjane so Turki poslali za bežečo Serajnico. Stara Turkinja ji je tudi povedala, kako se v primeru zasledovanja pesjanov naj zadržuje, in sicer, hodi naj samo ponoči, čez dan naj se pa skrije v vodi stoječa pod koreninami. Na glavo pa si je dala vsakič kos ruše. Pesjani so jo večkrat že zasledili, ker pa je bila tako skrita, so zgubili sled. Slišala jih je govorili: „Tu je bla, tu je ni, krščanski duh diši". Tako se je po sedmih letih vrnila domov, kjer se je njen mož spet hotel poročiti, do te poroke pa seveda potem ni prišlo. Doma jo je najprej spoznal samo domači kuža. Ob tej varianti se človeku nehote vsiljuje podobnost s Homerjevo Odisejado. Tam je narobe samo to, da Odisej pride po dolgih letih nazaj, njegova žena Penelopa pa ravno izbira ženina, ki naj bi bil naslednik Odiseja. Spoznajo ga potem, ko napne lok. ki ga je on edini kos napeti. Tudi njega je spoznal le pes. In tudi pri Homerju je govora o podobnih pes-janih: enooki Kiklop je ugrabil Odiseja, ta pa se ga reši tako, da mu v spanju izžge oko in ga oslepi. Ta Kiklop ima iste sposobnosti kot pesjani s svojimi dobrimi sposobnostmi ob-vohanja. Zelo neverjetno je, da bi Homerjeva Odisejada že tedaj vplivala na naše skromno, preprosto ljudstvo in s tem na ljudsko izročilo o Miklovi Zali. Bolj verjetno je, da se je Šket teh podobnosti morda poslužil le nekje pri nadgradnji pripovedovanja. To so seveda samo domneve, ki jih pa nič ne potrjuje. Pa tudi če bi temu bilo tako, ne bi bilo nič hudega, ker so paralele v bistvu le neznatne. V Veliki vasi pri Št. Jakobu je povest prikrojena spet malo drugače. To je naravno, saj se stvari, ki gredo iz ust v usta in se tako širijo, že v drugi, vsaj pa v tretji vasi že mnogo spremenijo. V tej varianti se vrne Serajnica prav tedaj, ko njen mož že obhaja poroko z drugo ženo (Almiro pri Šketu). Ob vrnitvi se je sprva z ženinom vred vsi prestrašijo, nato pa se je razveselijo; dobila je svoje pravice nazaj in gostija se je s pravo ženo nadaljevala. Kaj je bilo s ..skoraj" drugo ženo, pa zgodba zamolči (Gruden I, 383). Vsebino teh dveh variant je Šket združil z vsem zgodovinskim obeležjem in seveda s svojo umelniško-fanfastično izpovedjo tako ustvaril dokončno povest o junaški Miklovi Zali. Krožila je po Rožu tudi še neka druga ..nečista" varianta. Stari Serajnik jo je povzel po neki stari Carine!, ki je vsebino pripovedovala nekako takole: Turki so odpeljali mlado ženo Serajnika, torej Mi- klovo Zalo. Ta se je po sedmih letih vrnila, vendar je imela v Bosni (!) s sultanom dvoje otrok, ki pa jih je ob begu zapustila. Kaj več stari Serajnik menda ni vedel povedati, pa tudi narodopis-cem ta varianta ni znana. Verjetno oz. možno je, da je kak hudomušnež hotel to „sveto legendo" slovenskega dekleta pred vernimi ljudmi nekako hudomušno onečastiti in je spravil na dan to varianto. Pričujočo varianto je literarno obdelal Rok Arih (Drago Druškovič) v svojih Prispevkih k podgraški kroniki ZIBELKA (izdala SPZ 1953) pod naslovom „0 zalem dekletu”. Objava te ..pregrešne" variante pa je razburila duhove klerikalnih krogov, ki so med drugim skušali celo preprečiti sodelovanje aktivnih igralcev pri tedaj načrtovani uprizoritvi na zgodovinskih tleh. Vendar pa se te variante ljudstvo nikoli ni oprijelo, kajti zanj je bila Miklova Zala tudi simbol čistoče, zakonske zvestobe in pobožnega značaja, češ da je predvsem z molitvijo dosegla, da se je mogla rešili. Tudi tega versko pobožnega momenta Šket ni izpustil v svoji povesti, kljub temu pa so ga s klerikalne strani ostro napadali. V vedno novih nakladah je izhajala povest o Miklovi Zali in ta uspeh je samega Šketa vedno znova presenečal. Saj je malokatero delo v slovenski literaturi vzbudilo tako zanimanje in pozornost kot pa ravno naša Miklova Zala. Nekateri so šli tako daleč, da so očitali tej povesti, da pohujšuje mladino itd. Ob priliki prevoda Miklove Zale v češki jezik je Šket zapisal v Kresu med drugim tudi to: ..Nadejamo se, da ne bode na Češkem č. g. Ševčika, prevoditelja Mi- klove Zale, zadelo isto očitanje kakor pisatelja samega na Slovenskem. Saj je g. Ševčik sam duhovnik in on ve mislimo tudi, kakšno berilo pohujšuje mladino. Miklove Zale ni smatral on kot tako pohujšljivo knjigo in sedaj se tolažimo tudi mi z mislijo, da ni bilo opravičeno, kar so nekateri pri nas oponašali imenovanej povesti." Da ni bila kvarnega značaja za mladino, je bilo jasno. Tovrstni očitki so bili neupravičeni, saj je slovensko ljudstvo povest pri prebiranju tako rekoč „poži-ralo". Ta uspeh priljubljenosti med bralci dokazujejo številne naklade in to v razmeroma kratkih obdobjih. Sledile so izdaje leta 1899, 1906, četrta izdaja leta 1912 (v tem letu je dr. Šket umrl), nato 1921. leta na Prevaljah in šesta izdaja leta 1940 v Celju. Leta 1946 jo je izdal Klub koroških Slovencev z uvodno bese- do Prežihovega Voranca, ki je med drugim zapisal: „Naše slovensko ljudstvo si je v njeni podobi ustvarilo lik plemenitosti, ljubezni in zvestobe do domačih ljudi in do rodne zemlje. V njeno podobo je naše koroško ljudstvo vložilo vse tiste občutke, želje in hrepenenje, ki je njega samega navdajalo do svoje lepe, male domovine. Od takrat je Miklova Zala simbol vseh koroških Slovencev vse do današnjih dni. Miklova Zala je večna, živa vera koroških Slovencev v pravico, v zvestobo, v ljubezen do domovine in končno vstajenje..." Zadnja izdaja pa je izšla leta 1951 v Celju s spremno besedo Frana Kotnika. Že prva izdaja povesti je doživela ogromen uspeh. Prijatelji iz gledaliških krogov, pa tudi sam Šket, so začeli razmišljali o možnostih gledališke interpretacije. K temu koraku je Šketa spodbujal tudi uspeh na nekem koncertu v Gorici, kjer so med pevskimi točkami nekako z improviziranim tekstom iz povesti uprizorili osem odlomkov iz Miklove Zale. To je bil izjemen uspeh in v časopisu Soča z dne 18. 1. 1898 beremo sledeče poročilo: ..Predstava Miklove Zale v osmih živih podobah je bila nekaj čarobnega, nekaj izvirnega in občinstvo je bilo od podobe do podobe vedno bolj navdušeno in nestrpno v pričakovanju novih prizorov." Uspeh v Gorici je Šketa znova vzpodbudil v ideji o dramatizaciji povesti o Mi-klovi Zali. To nalogo je zaupal koroškemu rojaku iz Skočidola Jaki Špicarju. Špicar je bil vseskozi tesno povezan z gledališko dejavnostjo, saj je bil v Ljubljani podpredsednik Zveze kulturnih društev in referent za gledališke predstave. Leta 1905 je Špicar v Po-dravljah ustanovil društvo „Sloga" ter obnovil fradi- 8 Koroški koledar 113 cijo slovenskih ljudskih iger na Koroškem. Bil je tudi režiser in igralec ter je sam spisal preko 70 iger, množico pa dramatiziral. Špi-car je predlog dr. Šketa navdušeno sprejel in takoj leta 1908 dramatiziral Mi-klovo Zalo. Obstojata dva rokopisa te dramatizacije, ki se pa ne razlikujeta bistveno, vsaj vsebinsko ne. Šket je k prvemu rokopisu dramatizacije imel nekaj malenkostnih, v glavnem dramsko-stilističnih pri- pomb, ki jih je Špicar upošteval pri drugi, popravljeni dramatizaciji. In ta dramatizacija je nastopila pot veličastnega pohoda po odrih širom slovenske zemlje. Tak uspeh je doživela malokatera ljudska igra na slovenskih gledaliških deskah. Letos praznujemo 70-let-nico zmagovitega pohoda le ljudske legendarne odrske junakinje in lahko smo prepričani, da nas bo še daleč preživela s svojimi odrskimi uspehi, tako na poklicnih kot še zlasti tudi na amaterskih odrih, kjer je že doslej žela, vsaj po številu uprizoritev, največ uspehov. Ljudje so povsod z velikim ..potrpljenjem" sledili v velikih pričakovanjih tej priljubljeni ljudski igri, čeprav je trajala uprizoritev približno 5 ur. Seveda je ta uspešni pohod ojunačil tudi druge ljudi, da so se lotili nove dramatizacije (v glavnem zaradi dolžine teksta pri Špi-carjevi dramatizaciji), ampak nihče ni imel prodornega uspeha. Špicarjeva je zmagovala povsod in je tako bila tudi največ igrana. Takoj leta 1912 jo je ponovno dramatiziral Cerar Danilo, ki je Miklovo Zalo uprizoril oz. zrežiral prvič na poklicnem odru, in sicer v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani. Njemu so očitali, da je dramatizacijo »izmaknil" Špi- carju. To je povzročilo, da sta se Špicar in Cerar znašla pred sodiščem, kjer pa je pravdo dobil Špicar. Cerarjevo dramatizacijo pa kritizira v mesečniku Dom in svet, 1912, letnik XXV., št. 1, Izidor Cankar, ki ugotavlja, da ima ta dramatizacija „še nekoliko temno preteklost, oglasil se je nekdo, ki trdi, da je njemu izmaknjena in da nosi po krivici ime g. Cerarja". Izidor Cankar v glavnem napada založbo Ljudski oder, ki je to dramatizacijo izdala. V svoji kritiki med drugim pravi: »Dramatizira se vse brez izjeme, kmalu ne bo več junaka v naših povestih, ki ne bi dišal po gledališki šminki." Nadalje kritizira dramalizalorje povesti in romanov ter dramatizacijo imenuje »mlado dete dobičkaželjnih umetnostnih kramarjev novega časa...". Da je bil poleg tega »sovražen" tudi Mi-klovi Zali kot taki, dokazuje nadalje z ostro kritiko, ko pravi, da je pohujš-Ijiva in plehka (ne Zala kot oseba, temveč tekst). Dramatizaciji očita tiste pasaže, kjer avtor predpisuje, da se igralka (v tem primeru Almira) privije k moškemu in ga objame in poljubi itd. V tem primeru ostro kritizira tako: »...Poljub, vekoviti pečat ljubezni in objem, najtesnejši simbol enote, imata nezavedno pri ljudstvu še svoj sveti značaj. Pri nas ne več. Poljub je moderni igri v najredkejšem slučaju konstruktivni del kompozicije, postal je mehanični pripomoček, kakor vijoličasta luč ali plastične kulise. Z ljubeznijo sedaj delamo kakor svinja z mehom in oder ni zadnje mesto, kjer se profani-ra. Ljudski oder pa naj gleda, da bo v tem oziru čist in brez krivde." Ostra, a gotovo prepotentna, predvsem pa neupravičena kritika. Sledilo je še več dramatizacij: Lela 1923 po škandalu v Ljubljani (Cerar-Špicar) je Katoliška tiskarna naročila Marku Bajuku, naj na novo dramatizira Sketovo povest. Tudi on ni uspel, ker je v glavnem prepisal dialoge kar »žive" iz povesti. Leta 1935 pa jo je dramatiziral še Davorin Pelančič. Tudi la varianta se skorajda ni uprizarjala; očitali so ji, da izpostavlja samo versko pobožne momente, vse ostalo pa popolnoma zanemari oz. sploh izpusti in ne upošteva. Pred 70 leti so Miklovo Zalo baje že igrali po Špi-carjevem rokopisu društve-niki na Brnci (za to še nimam pravih dokazov, je pa zelo verjetno, da so jo res). Vsekakor pa so Brn-čani leto kasneje, torej 1909, igrali Miklovo Zalo kot opereto v Klinarjevi priredbi. Te variante ne poznam in tako tudi ne vem, ali mu je kot podlaga služil Spicarjev tekst, ali je povest po svoje dramatiziral. Za moja tovrstna raziskovanja bi bilo zanimivo, da dobim nekje kakšen ohranjen izvod tega uprizoritvenega teksta. Medtem ko Špicarjeva dramatizacija Miklove Zale nosi v glavnem versko obarvano motivacijo glavne junakinje in je to tudi glavna gonilna sila za prenašanje sužnosti v turški ječi, je leta 1946, torej takoj po drugi svetovni vojni, ko je bilo koroško vprašanje v ospredju nerešenih slovenskih problemov sploh, znova dramatiziral povest režiser Fran Žižek, ki je vnesel v svojo priredbo v glavnem narodnostni moment, poleg tega pa tudi nekaj stvari iz kmečkega punta (kar odgovarja tedanjim uporom kmetov proti grofovskim stanovom — glej spomenico v Wolfsber-gu) in še nekaj slovenskih koroških folklornih elementov. Vendar pa ima naj-večje zasluge pri slavnem odrskem pohodu Špicar s svojo dramatizacijo, saj so jo uprizarjali polnih petdeset let in to kljub dolžine, ki zaobsega skoraj dve in pol predstave. Da so tudi njemu nasprotovali klerikalni krogi, predvsem nemška koroška Cerkev, beremo v njegovi osebni korespondenci. V pismu Slovenski prosvetni zvezi v Celovcu avgusta 1953 med drugim pravi: „. ..Značilno je, da sta župnika v Skočidolu in Kolmari vasi na praznik v cerkvi priporočala obisk igre, kar škofijskim krogom gotovo ne bo po volji. Nad štirideset let hodi moja dramatizacija od uspe- ha do uspeha po slovenski zemlji in je niti klerikalci s svojim močnim, spretnim in zahrbtnim aparatom niso mogli uničiti, zalo sem mnenja, da me bo mogoče preživela in družila slovenski živelj tako kakor je bilo v Ljubljani, na Jesenicah in najbolj na zgodovinskih tleh v Svatnah."... Na poklicnem odru se sicer v primerjavi z amaterskimi odri Miklova Zala ni veliko igrala, ampak vselej, kadar je stopila na poklicni oder, je navduševala vse, brez izjeme. Prvič so jo igrali v Ljubljani 28. marca 1910. Nekdaj poklicno gledališče v Ptuju jo je igralo v sezoni 1924/25 ter v letih 1950 in 1955 — prvič Špi-carjevo, drugič in tretjič pa Žižkovo dramatizacijo. Po zadnji vojni so jo zelo uspešno igrali leta 1946 v SNG Maribor v režiji avtorja Frana Žižka, pod istim vodstvom pa Drama SNG v Ljubljani leta 1947. Prav tako jo je z velikim uspehom uprizorilo leta 1953 na prostem na štadionu v Trstu tamkajšnje slovensko gledališče. V Celovcu jo je prvič uprizorilo Slovensko krščansko delavsko društvo v nedeljo 21. majnika 1911 v veliki dvorani hotela Tra-besinger. Lelo pozneje so jo ob otvoritvi prosvetnega doma v Žitari vasi igrali domačini s pomočjo pro-svefašev iz Št. Lipša in Št. Vida v Podjuni. Nato je prva svetovna vojna prekinila nadaljnje uprizoritve. Takoj leta 1921 pa so jo že spet uprizorili društveniki v Št. Janžu in leta 1924 se je začela, lahko bi rekel prav epidemijsko, v pozitivnem smislu, slavna pot šentjakobskih uprizoritev. V najtežjem času dvajsetih let je zatirano in zapostavljeno slovensko ljudstvo začutilo upor, kakor ga je začutila Miklova Zala tam v daljni tujini, kjer je morala sedem let prenašali težo turškega suženslva in poniževanja, vendar ni omagala v goreči ljubezni do svoje rodne grude. Z ljubeznijo in bolestno žalostjo in osrečujočo vero v zmago in svobodo je napolnjevala srca Rožanom in vsem Korošcem, ki so bili izpostavljeni v tedanjem času najhujšemu zatiranju. Prvo pobudo za uprizoritev je dal dr. Zdravko Zwitter, ki je predlagal šentjakobskim društvenim delavcem, da bi uprizorili Miklovo Zalo, zgodbo o njihovem ro-žanskem dekletu. Imel je prav originalno zamisel: igralci naj bi prišli iz prav tistih domov, ki so omenjeni v povesti. Do tega je tudi prišlo. Tako je v prvi uprizoritvi zaigrala Miklovo Zalo hčerka Miklove domačije Micej, Strelca je igral 8* Koroški koledar sam gospodar Strelčevega posestva itd. Domačini so vložili vse svoje moči v to za preprostega človeka gotovo zahtevno in odgovorno delo. Združevalo jih je navdušenje za stvar in ljubezen do slovenske materine besede, ki je bila tedaj ogrožena, znova ogrožena in to so vsi čutili. Prvo režijo je vodil Jože Miklavčič, ki je prevzel tudi vlogo Tresoglava. Sam skromno pripomni, da so režirali vsi, „drug drugega smo popravljali in dopolnjevali". Prvič so zaigrali v društveni dvorani leta 1924. Uspeh je bil nepopisen. Trume ljudi so hotele videli predstavo, dvorana ni mogla sprejeli tega navala množic in tako so jo morali igrali kar pet nedelj zaporedoma. Nekateri trdijo, da se je igra ponovila tudi leta 1925 in 1926. Šimej Martinjak pa meni, da se je po prvi uprizoritvi leta 1924 šele na pobudo Jake Rajhmana iz Lipe spet zaigralo in to najprej pri Vosperniku v Podravljah, kjer so morali igro spet ponoviti, ker prvič dvorana ni mogla sprejeti vseh došle-cev. Lela 1931 so jo neumorni šentjakobski društveniki obnovili. Na prigovarjanje in povabilo pesnika Otona Župančiča so se z veliko bojaznijo in poklicno tremo opogumili in zaigrali v vsesplošno zadovoljstvo slovenske kulturne javnosti slovenske metropole v ljubljanski Drami. Navdušenje je bilo nepopisno, nabito polna dvorana (s policijskim dovoljenjem so še „nabili" dvorano z dodatnimi stoli) ni nehala cplav-dirati od navdušenja, ker so jim navadni kmečki ljudje v pristni, pošteni in iskreni naravnosti predočili igro o koroškem dekletu. Pesnik Oton Župančič pa je od navdušenja in v zahvalo posvetil igralcem posebno pesem o Miklovi Zali. Istega leta so še gostovali v Mariboru, Celju in na Jesenicah. Ob vrnitvi z uspešnega obiska pa je mnoge od njih čakala grenka koroška stvarnost; nekateri so bili odpuščeni iz službe zaradi tega „greha", zmerjali in psovali so jih še dolgo po tem. V naslednjih letih so še nekajkrat igrali, dokler ni koroškim Slovencem znova preprečil kulturno udejstvovanje kruti sovražnik — nemški okupator. Nacistična strahovlada ni samo prekinila kulturno delovanje, prinesla nam je največ gorja in trpljenja in mnogo Miklovih Zal in Se-rajnikovih Mirkov te dobe ni preživelo. Kljub temu nismo klonili in vsak dan so se nam rojevale nove Zale in so se razvijali novi Serajniki. Poleg Šenljakobčanov so med obema vojnama igrali Miklovo Zalo Katoliško izobraževalno društvo v Globasnici leta 1926 ter ho-diško prosvetno društvo (leta 1935 ali 1938]. Takoj po zlomu fašizma pa so leta 1945 bili spet Šentjakobčani prvi, ki so začeli uprizarjati Miklovo Zalo. Že leta 1946 jo je igralo kar več društev po vsej Koroški. Uprizorili so jo Hodišani ter Pliberčani odnosno igralci iz Nonče vasi, katerim so v vaškem kozolcu v noči pred uprizoritvijo zloglasni „Wurfko-mandovci" zažgali in uničili kulisarijo, delo marljivih in požrtvovalnih rok. Dr. Mirt Zvvilter, tedanji tajnik Slovenske prosvetne zveze v Celovcu, je istega leta z Glinjčani postavil na oder „novo” Miklovo Zalo, se pravi dramatizacijo Frana Žižka. Isto dramatizacijo je postavil na oder leta 1948 Tonči Schlapper, tajnik SPZ, v rojstnem kraju Andreja Schusterja-Dra-bosnjaka, na Kostanjah. Leta 1949 pa so Brnčani znova zaigrali Klinarjevo opereto Miklova Zala, s kate- ro so gostovali tudi po drugih krajih. Leta 1951 pa se je začelo posebno obdobje uprizoritev Miklove Zale in sicer na prostem, na zgodovinskih tleh v Svatnah pod vaško lipo in pred kuliso male vaške cerkvice. Pobudo za uprizoritev na prostem sta dala Drago Druškovič in takratni predstavnik Jugoslavije v Celovcu Mitja Voš-njak. Režijo in v glavnem vso organizacijo je prevzel Šimej Martinjak, ki je igro začel vadili deloma s staro zasedbo prejšnjih uprizoritev, uspelo pa mu je pritegnili tudi veliko mladih novih igralcev. Tako so 8. avgusta 1951 že vabili na svečano premiero Miklove Zale na zgodovinskih tleh. Požrtvovalnost vseh akterjev se je obrestovala z ogromnim uspehom, saj je priromala v Svatne večtisočglava množica ljudi s celotnega slovenskega ozemlja. To predstavo je posnelo filmsko podjetje Triglav iz Ljubljane tudi na filmski trak. Po tem velikem uspehu so se Šentjakobčani čez dve leti ponovno odločili, da zaigrajo na zgodovinskih tleh. Igrali so v glavnem isti ljudje kot leta 1951. Ta uprizoritev je bila že mnogo boljša od prve, saj so popravili mnogo napak in napakic s prve predstave. Tako so zožili uprizoritveni prostor, predvsem pa je bila razsvetljava na tej prireditvi brezhibna. Spet se je na prostranem travniku v Svatnah zbralo nad pet tisoč gledalcev, ki so navdušeno spremljali usodo našega dekleta Miklove Zale in boj koroških kmetov proti Turčinom. Spel dve leti pozneje, leta 1955, so se igralci in organizatorji začeli spraševati, kaj če bi šli gostovat v matično Slovenijo, se pravi v Ljubljano, na Jesenice ter v Trst in Gorico. Igralci so se navdušili za to idejo in najprej zaigrali v Svat-nah. Za fo predstavo so zopet napravili nove kulise, izpopolnili razsvetljavo in uporabili za boljše razumevanje močne zvočnike. Pri tej predstavi je kakor že leta 1953 z režijskimi nasveti stal Šimeju Martinjaku ob strani avtor dramatizacije Jaka Špicar, ki se je o predstavi zelo pohvalno izrazil in jo označil kot zelo izpopolnjeno in gledališko zelo dovršeno. Omeniti je treba nekaj zaslužnih igralcev, ki so bili pripravljeni zmeraj in povsod kot igralci izpričevali življenjsko izpoved tega ljudskega gledališkega teksta. Najznačilnejša igralka je bila Urša Serajnik, ki je sodelovala pri vseh predstavah v vlogi Seraj-nice, ki jo je baje zaigrala celih šestdeset krat. (Iz tega podatka je tudi razvidno, da so do leta 1955 igrali to igro 60-krat.) Pa še več je takih igralcev, ki so bili zvesti kulturni delavci, nekateri so igrali zmeraj isto vlogo, ali pa so jo po potrebi tudi menjali, kakor je pač naneslo. Tako je Lojze Baumgartner igral vlogo Serajnika 60-krat, Mušet Jože v vlogi kmeta Mačka, Gabriel Tonej kot Korajman, Mečina v raznih vlogah, vsi po petdeset krat. Enako tudi Izop Franc, Amruš Mihej in Tonej. Mnogo bi jih še lahko našteli, ki so doprinesli s svojo požrtvovalnostjo k procvifu Miklove Zale in kulture na Koroškem sploh. Z vsemi tedanjimi in današnjimi igralci in z njimi ves slovenski narod smo potomci Miklove Zale pripravljeni dokazati in pokazati, da imamo Slovenci na Koroškem — kot Miklova Zala — voljo do življenja. Vse te predstave pa je omogočila, sofinancirala in veliko pomagala pri organizaciji Slovenska prosvetna zveza v Celovcu, ki letos praznuje svojo 70-lefni-co skupno z Mikiovo Zalo, ki se je leta 1908, torej pred 70 leti, rodila izpod peresa dramatizaforja Jake Špicarja in ki je doživela isto leto tudi ognjeni krst v brnški uprizoritvi. Leta 1958 so Mikiovo Zalo še enkrat uprizorili v farni dvorani v Št. Jakobu, ki pa seveda po tako slavnih in uspelih uprizoritvah na prostem ni doživela pravega oz. zaželjenega uspeha. Po osemnajstletni prekinitvi je Miklova Zala na pobudo Slovenske prosvet- ne zveze ponovno zaživela pod vaško lipo na zgodovinskih tleh, in sicer 4. avgusta 1973. V trepetajočem pričakovanju, ali bo predstava uspela ali ne, smo zabeležili največji naval, ki so ga Svalne kdajkoli doživele. Nekaj manj kot osem tisoč ljudi je prišlo občudovat in podoživljat zgodbo o Miklovi Zali. Vsi ti uspehi nas bodrijo k nadaljnjemu delu in borbi za kulturni obstoj naše narodnostne skupnosti, k ljubezni do materine besede in zvestobi domači zemlji. Zaključil pa bi s Špicar-jevo željo: Miklova Zala nas naj opogumlja in krepi ter nas združuje vse v korist večne slovenske kulturne spomladi, naša ljubezen do slovenstva naj cveti in zeleni. Če bomo ustvarjali in živeli po načelih in vzgledu Miklove Zale, nikdar ne bo prišla lista hladna jesen, da bi porjavelo in odpadlo listje. Globoko so korenine drevesa, ki ga je zasadila Miklova Zala v slovenska tla, cvetoči sadeži tega drevesa pa bodimo mi vsi, hčerke in sinovi — potomci Miklove Zale. MarS Viri in literatura: Špicar Jaka: Miklova Zala, dva rokopisa, Slovenski gledališki muzej v Ljubljani špicar Jaka: Miklova Zala, tipkopis iz Št. Jakoba Bajuk Marko: Miklova Zala: Ljudski oder, 3. zvezek, Jugosl. knjigarna v Ljubljani 1923 Korespondenca med dr. Jakobom Šketom in Jako Špicarjem, Slov. gled. muzej Ljubljana Privatna korespondenca špicarja Jake, Slov. gled. muzej Ljubljana - špicarjeva zapuščina Zgodovina slovenskega naroda — dr. Josip Gruden Gledališki list SNG Maribor 1946/47, leto I, št. 6 Gledališki list SNG za osvobojeno tržaško ozemlje, Trst, 1952/53, št. 3 Gled. list 1965 — Dolenjski kulturni festival — Miklova Zala Šket dr. Jakob — Slovenski biografski icksikon Špicar Jaka — Slovenski biografski leksikon Špicar Jaka: Miklova Zala na zgod. tleh; Ne- kaj pripomb k uprizoritvi (Svoboda, letnik IV/1951, štev. 7—8) Zvvitter Mirt: Kratka zgodovina Miklove Zale (Koledar slovenske Koroške za leto 1949) Janežič Rado: Tri obletnice Miklove Zale (Koledar slovenske Koroške za leto 1958) Šket dr. Jakob: Zgodovinski dodatek k »Miklovi Zali", 1946 Prežihov Voranc: Uvodna beseda k »Miklovi Zali", 1946 Osebni pogovori s šimejem Martinjakom Soča, štev. 5, 18. 1. 1898 Jugoslovan, 16. 5. 1931 Jutro, 15. 5. 1931 Slovenec, 16. 5. 1931 Slovenski vestnik — vse povojne številke, ki so pisale o raznih uprizoritvah Naš tednik — Kronika — vse povojne številke, ki so pisale o raznih uprizoritvah Arih Rok — Drago Druškovič: ZIBELKA (Prispevki k podgraški kroniki) pod naslovom »O zalem dekletu" — izdala SPZ Celovec, 1953 Naša pot čez Atlantik Pred šestimi leti je obnovilo Slovensko prosvetno društvo „Danica“ ansambel „Korotan“. Na ta način je bilo možno enolične in morda dolgočasne koncerte malo poživiti in popestriti. Število sodelavcev pri Korotanu je naraslo na osem ljudi. Zastopani so bili vsi glasovi v enaki meri in tako je skupina lahko začela nastopati samostojno. Zlasti kadar zbor zaradi večjega števila ni prišel v poštev ali pri manjših improviziranih nastopih je pel in igral Korotan. S tem ni bil „konkurenca“ večjemu zboru, marveč je samo dopolnil to, kar je v določeni situaciji še manjkalo. Letos pa je dosegla ta majhna skupina gotovo svoj dosedanji višek. Slovenska izseljenska matica, Kanadsko slovenska skupina in Slovenska narodna podporna jednota v ZDA so povabile „Trio Korotan s pevci" na pevsko turnejo čez Atlantski ocean. „Nekaj lepega se vam obeta!" so bile prve besede, ki jih je izrekel Jože Hartman, zastopnik Izseljenske matice, ko nam je povedal, da bi ponesli slovensko, zlasti koroško pesem v Ameriko. V začetku nismo mogli prav verjeti, toda ko je prišlo do konkretnejših pogajanj, smo videli, da je resnica. V prepričanju, da so takšne večje turneje samo za poklicne ali vsaj polpoklicne pevce, smo dolgo dvomili o naših zmožnostih. Končno pa smo si rekli, da bomo našo koroško pesem pač poskusili prinesti čim bolj pristno in domače. Tako smo konec januarja začeli z vajami. Število teh se je proti koncu precej stopnjevalo, saj smo vadili skoraj vsak večer. Končno je bilo tako daleč. V torek 17. maja 1977 smo odpotovali s Koroške. Bilo nas je osem: Mici Škof, Fani Marko, Stanko Wakounig, Jože Starc, Folti Hartman ter Hanzi, Ana in Danica Kežar. Spremljal nas je predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem dr. 'k Franci Zwitter. Veselili smo se na turnejo, a šli smo tudi s kapljico grenkobe, saj smo šli obveščat brate in sestre v daljni Ameriki o trenutnem položaju koroških Slovencev ter jih prosit, da nam pomagajo v našem boju za naš obstoj in naše pravice. V sredo zjutraj so se nam pridružili še član Izseljenske matice tov. Jože Hartman, znani filmski in televizijski igralec Janez Hočevar — Rifle iz Ljubljane ter glavni urednik Nedeljskega dnevnika Marjan Remic. Odleteli smo iz Zagreba v Ziirich. Nas, ki smo večinoma prvič sedeli v letalu, je bilo kar malo strah. Ko smo potem v Zurichu presedli v Air Canada, nas je zapustil strah, bili smo samo še polni pričakovanja, kaj bomo doživeli na drugi strani velike luže. Polet iz Ziiricha v Toronto je trajal 8 ur; imeli smo ves čas lepo vreme in imeniten razgled. Posebno veličasten je bil pogled na ledene gore. Prva postaja onstran Atlantika je bil Montreal. Naš cilj pa je bil Toronto, zato smo po kratkem odmoru leteli naprej. Kakšen bo sprejem? Kakšna bo publika? Ali jo bomo mogli pritegniti z našo preprosto domačo pesmijo? Take in podobne so bile skrbi, ki so nas navdajale že prej in še bolj pred pristankom. Sicer pa smo lahko bili optimistični, saj smo vedeli, kaj je pisal kanadski slovenski list Diary: ..Dobrodošli, sestre in bratje iz slovenske Koroške. Iz vsega srca se veselimo srečanja z vami, ki prihajate med nas kot pomladni poslanci Danice, Slovenske prosvetne zveze in vseh koroških Slovencev iz legendarnih krajev, kjer je naša draga kultura začela svojo trdoživo pot. Živo bomo prisluhnili prelepi koroški pesmi in se ob njej poklonili vsem tistim našim domačim ljudem iz vaših rojstnih vasi in mest, ki po dolgih stoletjih zatiranja prav te dni znova bijete hud boj za svoje osnovne narodne pravice. Z manifestativno udeležbo na vseh vaših prireditvah hočemo izraziti svoje občudovanje vaše vztrajnosti in odločnosti, obenem pa hočemo z množično podporo vaše pravične pravde za ohranitev mile slovenske besede tudi v Kanadi javno povedati, da koroški Slovenci v Avstriji niste sami! Vaš pravični boj je tudi naš boj. Pomagali Vam bomo!“ Pristali smo na letališču v Torontu. Tam so nas pričakali člani Kanadsko slovenske skupine za kulturne izmenjave. V Kanadi so se naši prosvetaši srečali tudi s predstavniki tamkajšnje indijanske narodnosti Sprejem je bil nadvse prisrčen. „Dobro-došli“! je bila prva beseda, katero smo slišali, ko smo stopili na kanadska tla. Predsednik Ludvik Stegu in podpredsednik Ivan Curk sta jo izrekla v imenu številnih slovenskih društev iz razsežne Kanade. Sprejeli so nas z rdečimi nageljni in s solzami v očeh. Prišli smo res med brate in sestre. Bili so sicer tuji obrazi, a sprejem je bil tako prisrčen, da smo se takoj počutili kot doma. Od prvega srečanja z rojaki v Kanadi do slovesa se je spletala otožna, pa tu in tam šegava koroška pesem v eno samo hotenje: Koroški živelj, slovenski jezik in njegova pesem ne smeta zamreti! Slovenci smo majhen a hkrati velik narod. Čeprav raztreseni po domala vsem svetu, nas druži velika ljubezen do rodne zemlje. Večeri koroških pesmi zato niso pomenili zgolj kulturno doživetje, ampak so med hvaležnimi poslušalci prebujali tu in tam že okorele čute za ogroženo tisočletno kulturo in narodnost. Kar prvi večer smo ob skupnem srečanju poskusili, če so glasovi še v redu. V prijetni družbi smo sedeli še dolgo skupaj — družina Šajn, pri kateri je bil prvi večer, je že znana po tem, da priredi vsakemu ansamblu, ki pride na gostovanje, pozdravni in poslovilni večer. Dan je trajal dolgo, saj smo odšli iz Ljubljane ob 6. uri zjutraj in dospeli v Toronto po našem času ob 23. uri, v Torontu pa je bila ura 17. popoldne. Stanovali smo pri privatnikih Slovencih in prišli tako do boljših kontaktov. Naslednji dan so društva, ki so pomagala organizirati to turnejo, priredila v ukrajinski dvorani sprejem. Tam smo se prvič predstavili zastopnikom društev in se z njimi spoznali. V petek je predaval dr. Franci Zwitter o položaju Slovencev v Avstriji. Predavanju je sledila publika z velikim zanimanjem. Potem se je razvila živahna diskusija. Kakor prejšnji večer, smo zapeli nekaj naših pesmi. Čez dan so nam gostitelji pokazali znamenitosti Toronta in njegove okolice. Tako smo si ogledali najvišji stolp na celem svetu (533 m), farme, Niagarske slapove, živalski vrt s programom (dresure delfinov in kitov). Popeljali so nas tudi v indijanski rezervat, kjer živi približno 90C0 Indijancev šestih plemen. Njihov poglavar Jim Skye nam je povedal, da Indijanci nimajo svojih šol. Indijanski jezik živi samo še v govorjeni besedi, pisane ne poznajo. Do četrtega leta starosti se učijo samo indijanski jezik. Državne podpore so takšne, da se z njimi ne da prav živeti niti umreti. Leta 1951 so dobili pravico, da lahko gredo v javne lokale na pijačo — v rezervatu ni dovoljeno prodajati alkoholnih pijač. Ne prištevajo se h kanadskim državljanom, marveč trdijo, da so severni Američani. Zato tudi ne priznavajo vlade, a tudi nimajo volilne pra- vice. V soboto 21. maja je bil koncert na farmi društva „Bled“ v Meamstvillu pri Hamiltonu. Dvorana je bila nabito polna, vzdušje izvrstno. Spontani aplavz je bil potrdilo, da smo navdušili poslušalce. Po pesmi „Nmav čez izaro" smo videli pri marsikomu solze v očeh. Po koncertu smo se pogovarjali s številnimi rojaki. Pridni so kot mravlje, ustvarili so si vse, kar sodi tamkaj k zadovoljivemu standardu. A večkrat smo slišali: „Dom je samo eden! Ah ta prelepa domovina!" Dolgo smo sedeli z njimi, ko so obujali spomine na stare domače kraje. Naslednji dan, v nedeljo, je bil koncert v Torontu v Central Technical School Auditorium. Spet so bili ljudje nadvse navdušeni. O tem koncertu je pisal Franc Ros v dnevniku Diary: ,.Koroška je zibelka Slovencev. Te besede mi je kot otroku govorila mati. Slišal sem jih skozi vso šolsko dobo. Kot mladenič sem jih bral v knjigah in časopisih. Nikoli pa jih nisem doumel in tudi ne doživel — vse do letošnjega leta. Danes sem prepričan, da je Koroška res zibelka nas Slovencev in k temu so pripomogli preprosti člani skupine Trio Korotan s pevci. Že veliko let je prešlo, kar sem se podal v tuje kraje in se naselil tukaj v Kanadi. Do sedaj sem obiskal skoraj vsako predstavo ali ples, na katerem so nastopali ansambli iz Slovenije, a me kljub njihovemu odličnemu izvajanju nobena prireditev ni duševno odvedla nazaj v stari kraj. V nedeljo 22. maja popoldne sem prvič v duhu spet zaživel v domačem kraju, ko sem poslušal pesem svoje matere, ki mi je pela kot otroku: slišal sem tudi petje vaščank ob zimskih večerih in slišal sem prelepo slovensko cerkveno pesem, ki jo zapojejo preprosti podeželski ljudje. Tako moram priznati, da sem celi dve uri doživljal slovenstvo tukaj tako daleč od Za svoje nastope v Kanadi in Ameriki je ansambel »Korotan s pevci" prejel številna priznanja Tudi priznanje, ki ga je ansamblu ..Danica" izstavil predstavniški dom v ameriški državi Ohio, je lep dokaz uspešnega gostovanja v Ameriki in Kanadi. V listini je med drugim povedano: »Prenašajoč edinstveno in čudovito tradicijo slovenske glasbe, ste se prikupili srcem mnogih z vašim navdušenim podajanjem priljubljenih slovenskih pesmi. Kot izvajalci v vrsti kulturnih koncertov ste pokazali svojo nadarjenost skupinam v Združenih državah in pomembno obogatili kulturo našega naroda . . Slovenije in kličem: Čast in slava in prisrčna hvala vam, Trio Korotan s pevci." Še isti večer smo imeli nastop na znani ladji „Jadran“, ki jo je prepeljal Slovenec John Ivan Letnik iz Slovenije v Kanado in jo tam preuredil v restavracijo. Pesem je bila zopet bolj zgovorna kot vse besede. Sredi najlepšega razpoloženja so se rojaki onstran oceana odločili, da pošljejo protestni telegram avstrijski vladi, ker je ta najavila procese proti 26 koroškim Slovencem. V torek nas je sprejel jugoslovanski konzul. Še enkrat smo si ogledali Toronto. Nato pa je že prišel jaoslovilni večer. V prisrčni družbi smo peli in se s težkim srcem poslavljali od prijateljev, pri katerih Smo preživeli tako krasne dneve. V teh nekaj dneh smo postali pravi prijatelji. Zapuščali smo ljudi, ki jim je naša pe- sem prinesla malo domovine in veliko spominov v trdo trgovsko kanadsko deželo. V sredo 25. maja smo odleteli z letališča v Torontu proti Čikagu. Tam so nas čakali člani Slovenske narodne podporne jednote s predsednikom Frankom Grosserjem na čelu. Čeprav v težki okorni slovenščini izgovorjene, so bile prisrčno izrečene besede dobrodošlice. Kmalu smo spoznali, da nismo več v Kanadi. Tako oblika mest kakor način življenja se razlikujeta. Niti z vsemi člani SNPJ se nismo mogli več pogovarjati v slovenskem jeziku. Saj je večina rojakov rojena že v Ameriki. Vsak dan smo imeli nastop kje drugje. Vse je potekalo bliskovito. Več sto milj razdalje smo morali prevoziti do naslednjega kraja, kjer je bil koncert. SNPJ je organizirala koncerte v Čikagu, Melwau-keju, Clevelandu, Pittsburgu in Ennon Valleju. Povsod so bile dvorane zasedene in na vsakem koncertu so bili tudi visoki predstavniki vlade. V Čikagu in Clevelandu je obiskal naš koncert tudi avstrijski konzul. V Clevelandu, kamor smo zaradi tehničnih težav na letališču v Detroitu prispeli šele kratko pred nastopom, je poslal guverner države Ohio jugoslovansko zastavo z rdečo zvezdo. Pravijo, da se to še nikoli ni zgodilo na prireditvi slovenskih organizacij v ZDA. V nedeljo 29. maja smo nastopili v Ennon Valleyu, kjer ima SNPJ na večji farmi svoj rekreacijski center. Nad 2000 ljudi se je zbralo in atmosfera je bila čudovita. Kakor povsod drugod, je tudi tukaj najprej pozdravil občinstvo predsednik ZSO dr. Franci Zwitter ter razložil sedanji položaj koroških Slovencev. Koncerte je posrečeno povezoval s starimi koroškimi ljudskimi reki in zbadljivkami oderski in filmski igralec Janez Hočevar-Rifle. Po koncertih so v pogovorih zlasti starejši ljudje obujali spomine na staro domovino, drugi, ki so bili rojeni že v Ameriki, pa so se spominjali svojih staršev in njihovega pripovedovanja o „starem kraju". Z Ennon Valleya smo morali na letališče v Pittsburgh, od koder smo odleteli v New York. Nadvse čudovit je bil pogled z letala na ogromne nebotičnike, preden smo pristali na majhnem letališču Sredi mesta. Prvič v Združenih državah smo imeli toliko časa, da smo si vsaj malo ogledali ogromno mesto. Gostitelji so nas vozili z avtom po dolgih avenijah, kjer peš nikamor ne prideš in ker menda tam tudi ni preveč varno. V New Yorku nas je sprejela tudi av- strijska delegacija pri OZN in nas vodila skozi palačo Združenih narodov. V avditoriju te ogromne hiše, ki pa je v razmerju z ostalimi newyorškimi nebotičniki še nizka, smo imeli koncert pred mednarodno publiko. Z velikim zanimanjem so sledili zastopniki afriških, azijskih in ameriških držav, v prvi vrsti pa seveda zastopniki Jugoslavije in Avstrije, našemu sporedu ter ga navdušeno sprejeli. Predviden je bil tudi sprejem pri generalnemu sekretarju Združenih narodov Kurtu Waldheimu. Ker pa je bil službeno odsoten, nas je na avstrijskem konzulatu v New Yorku sprejel poslanik dr. Pfanzelter. Kratko pred odhodom pa smo zapeli še v Slovenskem informativnem centru v New Yorku, kjer smo se počutili že precej domače. Prišla je ura slovesa od Amerike. S polnimi kovčki spominčkov in z najlepšimi vtisi o turneji smo se na letališču Kennedy poslovili od naših gostiteljev ter odleteli z Boeing 747 proti Ztirichu. Pristali smo spet na koroških tleh. Z našo pesmijo smo šli iskati prijatelje v daljni svet. Pridobili smo jih. Videli smo, kaj jim pomeni pesem, zaslutili smo, kaj jim pomeni daleč od svoje nekdanje domovine »rojstni kraj". Spet smo tam, kjer je naša pesem doma in kjer bo ostala še naprej, če jo bomo gojili. Zato je naše hotenje še večje: Nasa beseda, vsa mehka, pojoča, pesem o izaru, gmajnici, Žili, pesem o domu, o mamici mili, dečvah in pobčih, rutah, pastirju, grahovci, kmetu, Velikem Obirju; vekomaj pesem naj naša doni, naša beseda naj vedno živi! Danijela Kežar Leva desna Tudi levičarji imajo dve roki, eno na levi in drugo na desni. In ko se med sabo pozdravljajo, katero od dveh si stisnejo? Če bi gledala glava nazaj, bi bila levica na desni in desna roka na levi! Vse je odvisno od glave. Človek brez levice je lahko levičar? In levičar brez glave? Je levičar ali desničar? Marko Kravos O težavah slovenskega učitelja Učitelj je izpostavljen kritičnim očem javnosti. Že od nekdaj je bil učitelj tista oseba na vasi, na katero je vse gledalo. Tako tudi danes učitelja dnevno ocenjujejo šolarji, starši in javnost. To velja zlasti za slovenskega učitelja. Njega še prav posebno ..ocenjujejo": kaj bo povedal otrokom, kaj bo delal v javnosti, kje bo napravil napako. Zaveden slovenski učitelj se prej ali slej sreča s težavami — v šoli ali v javnosti. Tekom sedmih let, odkar poučujem na ljudskih šolah po Podjuni in Rožu, sem doživel že marsikaj neprijetnega. Skušal bom na lastnih izkušnjah na kratko opisati težave, s katerimi mora računati učitelj, ki je s srcem in dušo navezan na slovenski narod, ki za narod dela, se za obstoj naroda bori in z njim trpi. Najprej bom opisal težave, ki sem jih kot slovenski učitelj doživel izven pouka, torej tako imenovane ..politične konflikte", nato pa bom nanizal še nekaj misli o težavah, ki nastanejo v zvezi z dvojezičnim poukom na šoli. V drugem letu mojega delovanja kot pedagog sem bil premeščen na deset-razredno šolo v Podjuni. Bil je prvi dan šole in med konferenco kličejo direktorja po telefonu. Potem se obrne k nam in pove, da ga je klical kolega z glavne šole zaradi učenca, za katerega ne ve, kam naj bi ga dal: ali v glavno ali v posebno šolo. Za ravnateljem pa se oglasi zraven mene učitelj s pripombo: ..Schickts ihn aufs slovvenische Gymnasium!" (S tem očitno hoče povedati, da je za slovensko gimnazijo dovolj dober tudi najslabši učenec.) Ko mu povem, da tudi jaz prihajam s te šole, mu je vidno nerodno in se skuša izgovarjati, da je napravil samo „špas". Pri tem pa sam poučuje slovenščino — saj denar ne smrdi! Njegova žena, učiteljica na isti šoli in prav tako poučuje slovenščino, pa je neki slovenski materi, ki je prišla k njej na šolo, na slovenska vprašanja dosledno odgovarjala le v nemščini. Tretje leto sem poučeval blizu Beljaka na ljudski šoli, kjer je bila za slovenščino prijavljena ena sama deklica, v prvem razredu. Na šoli je deloval močan „Elfernverein" in predsednik tega združenja staršev je bil višji funkcionar koroškega Heimatdiensfa. Sprva nisem opazil na šoli nič posebnega; nekoliko sumljivo se mi je zdelo samo to, da je omenjeni predsednik združenja staršev vsako jutro prihajal na šolo in se pogovarjal s provizoričnim ravnateljem. Pozoren sem šele postal, ko sta me že septembra obiskala najprej okrajni in za njim še deželni šolski nadzornik. Koncem oktobra pa je gonja proti meni in proti dvojezičnemu pouku s strani omenjenega predsednika združenja staršev doživela svoj višek. Lepega jutra mi je neka mati pravila, da so mojo sliko na tabli fotografirali, ker so menda odkrili neko pravopisno napako; vse da pride v časopise in da bom moral s šole. Teden navrh je poklical predsednik ..Elfernvereina" starše na sestanek, za govornika pa je povabil znanega KHD-jevca Stouraca ter KHD-jevskega odvetnika dr. Mayerja. Stourac je z znano sliko o 10. oktobru 1920 v rokah rotil starše, da podpišejo predloženo resolucijo, v kateri zahtevajo, da mora učenka, ki je bila prijavljena k pouku slovenščine, zapustiti šolo; širokogrudno so predlagali, da jo oče vsak dan vozi v šolo v Šentjakob. Toda delali so račun brez krčmarja. Očetu omenjene deklice, ki slovi kot eden najboljših retorikov med Slovenci, se je posrečilo, da je prepričal starše o absurdnosti predložene resolucije. Tako nacio- nallsfi niso prodrli in drugi dan je celo KTZ poročala o sestanku pod naslovom: „Der Schufj ging nach hinten los!" Od takrat naprej je bilo na šoli razmeroma mirno. Leto nato sem dobil mesto na šoli v domačem kraju. Na zunaj sprva ni bilo čutiti nobenih sovražnih akcij, čeprav sem vedel, da ..rjavim" ni prav, da se je Slovenec vsedel na njihovo šolo. Sredi šolskega leta pa sem dobil pismo okrajnega nadzornika, češ da mu je bilo naznanjeno, da imam pri pouku svojega dveletnega sinčka. Res je bilo takrat v šoli cepljenje in je prišla tudi moja žena s sinčkom, ki sem ga za dve minuti pokazal v razredu. To sem sporočil tudi nadzorniku. Začetkom aprila me je nadzornik obiskal na šoli. „Herr VVrolich, eine Anzeige___" — spet zaradi sinčka. Povedal sem mu, da otroka ni bilo več na šoli in da bi rad vedel, kdo je nesramni ovaduh, ki si izmišlja take laži. Meseca maja me je nadzornik poklical celo na okrajni šolski svet. Imel je spet isto pritožbo: „Eine Anzeige, wegen Ihres Kleinkindes!" Tokrat pa mi je tudi ravnatelj potrdil, da mojega sinčka ni biio več na šoli. Na podlagi tega potrdila je potem tudi nadzornik primerno odgovoril ovaduhom, ki so celo njemu grozili, da ga bodo naznanili pri deželnem šolskem svetu, če ne bo ukrepal proti meni. Kako je prišlo do teh lažnivih izpadov proti meni! Iskali so, da bi našli kaj zoper mene, pa so me opazovali, ko sem v prostih urah hitro skočil domov in šel s sinčkom malo po vasi; ker je moja žena tedaj poučevala, so nacionalisti mislili, da grem s sinčkom v šolo in ne da bi se prepričali o resnici, so me nesramno ovajali. — Še huje je bilo leto pozneje, ko smo zvedeli, da bo na šoli ukinjen en razred in da bo zato tudi eden izmed učiteljev moral zapustiti šolo. To so zvedeli tudi nacionalisti, ki so hitro organizirali podpisno akcijo, da bi me spravili s šole. Vendar tudi to ni zaleglo; s šole je mora! kolega, ki je bil mlajši od mene. In zdaj še nekaj kritičnih pripomb k takoimenovanim dvojezičnim šolam na Koroškem. Najprej je treba opozoriti na dejstvo, da na Koroškem ni dvojezičnih šol! Imamo nemške šole, na katerih je možen tudi pouk slovenščine, vendar samo za otroke, ki jih starši posebej prijavijo. Ponekod je ta pouk v redu, drugod nikakor ni v skladu s predpisi zakona. Vse zavisi predvsem od učitelja. Na in v šolah ni dvojezičnih napisov, kot na primer: 2. Klasse — 2. razred, Konferenzzimmer — konferenčna soba itd. Na šolah pa večinoma predvsem ni tistega duha, tistega ozračja, kjer bi slovenski šolar imel občutek, da je enakovreden in enakopraven. Prvo, kar vidi šolar, ko pride v šolsko poslopje, ni kak dvojezičen ali slovenski napis — prvo, kar zagleda, je tista znana slika o 10. oktobru, kjer pristen Korošec oddaja zeleno glasovnico — nekakšen simboličen ukaz, da je na šoli treba govoriti nemško. V krajih, kjer so k pouku slovenščine prijavljeni le še posamezniki, le-fe drugi šolarji gledajo kot črne ovce ter se jim posmehujejo, če morajo zaradi slovenščine ostati kako uro dalje v šoli, medtem ko gredo ostali domov. S pomočjo šole se je nemškonacionalnim silam posrečilo v rekordnem času zreducirati slovenski živelj na Koroškem na minimum. Naj navedem zgovoren primer: Ko je moja mati hodila v Ločah v šolo, sta v odmorih stala dva učenca ob strani, ko so drugi vriskali in se pogovarjali v slovenščini — bila sta Nemca, priseljena tujca. Danes v našem kraju niti dveh šolarjev ni več, ki bi v odmoru govorila med seboj slovensko. Ko je leta 1972 dunajski Profil raziskoval manjšinsko vprašanje na Koroškem, je prišel do spoznanja: »Zastavonoše v boju za nemštvo na Koroškem je in je bilo koroško učiteljstvo_", Joško Wrolich Pomembna naloga dijaškega doma SŠD v Celovcu Ustanova je namenjena mladini, ki živi in se šola zunaj svojega stalnega bivališča, ločena od svojih staršev in pod vplivi novega okolja. Mladina prihaja iz različnega ekonomskega, socialnega in kulturnega okolja z različnimi navadami in pogledi. Naloga Doma je, da te sposobnosti spoznava in upošteva in učence povezuje v enoten kolektiv. Dom s svojim vzgojnim programom bistveno prispeva h kvaliteti vzgojno-izobraževalnih rezultatov, hkrati pa je tudi pomemben dejavnik pri odpravljanju socialnih razlik. Z načrtno vzgojnostjo, s socialnimi in kulturnimi vplivi ter z zdravim in ustvarjalnim življenjem prispeva k oblikovanju mlade osebnosti ter spremlja njen razvoj. Dijaški dom je dejavnik, ki bistveno vpliva na oblikovanje učencev, ki naj bi si pridobili ustvarjalen in odgovoren odnos do dela kot vira vseh vrednot, ki so merilo za življenje v družbi. V kolektivnem življenju ima mladost- nik možnost, da razvija humane medsebojne odnose ter čut pripadnosti k svojemu narodu in spoštovanje do drugih narodov. Dom uresničuje vzgojne smotre tako, da družinsko vzgojo povezuje s skupinsko — šolsko vzgojo in s tem mladostniku pomaga, da se na specifičen način razvija v samostojno osebnost. Za opravljanje vzgojnih nalog so poleg usposobljenih pedagoških kadrov potrebni tudi zunanji strokovni sodelavci in domsko tehnično osebje, ki prav tako vpliva tudi vzgojno. Vodstvo doma skupno z vzgojitelji pripravi modernim metodam prikrojen vzgojno izobraževalen delovni načrt, v katerem je odmerjen čas za učenje in pomoč, ki jo' potrebuje posamezni učenec. Domska mladina ima možnost, da se vključuje in aktivno sodeluje preko domske skupnosti v interesnih dejavnostih (kulturnih, športnih itd.). Kritične pripombe, češ da šolar ne potrebuje prostega časa, so krivične, saj vemo, da ga vsak potrebuje, kaj šele Mladinska folklorna skupina SPD ..Zarja" iz Železne Kaple v folklorni koloniji v Preddvoru učenec, ki sedi pet, šest in več ur v šolski klopi, nato pa ga tlačimo v klop še pri domačih nalogah in učenju. Delo vzgojitelja v dijaškem domu je pomembno, saj je on tisti, ki vskladi s svojimi demokratičnimi odnosi z učenci in med učenci vzgojni program dela, ki odločilno vpliva na ustvarjalno življenje in delo učencev v domu. Delovni načrt obsega vsebino in obliko dela, ki ga vzgojitelj prilagodi svoji skupini. Z ozirom na starost učencev v domu mora biti delovni načrt dobro in premišljeno sestavljen, da upošteva tudi hotenje in sodelovanje učencev posamezne skupine. V prvi vrsti se učenci pripravljajo za šolo in se učijo. Vodstvo doma skrbi za sodelovanje s šolo v obliki razgovorov in vabi starše na roditeljske sestanke. Le ob sodelovanju treh činiteljev dom-šola-sfarši je zagotovljen uspeh vzgojnega dela. Vzgojna prizadevanja doma so usmerjanje, razvijanje učenčeve osebnosti. Učenec pride v dom z že oblikovanimi navadami in nekaterimi razvitimi sposobnostmi. Zato je potrebno mladega človeka najprej spoznati, da se lahko ugotovi, kje je potrebno še kaj dodati ali popraviti. Glede na to, da življenje v domu ne sme biti podaljšek šolskega dela, se odnos med učenci in skupinami kaže povsem drugačen kot v šoli. V domu je izrednega pomena, da šolski razred zamenja živahnejša in stvarnej-ša ter bolj ustvarjalna skupina, ki ji je osnovna enota za delo aktivnost in skupno učenje. Vzgojitelj doma je nosilec domske vzgoje in v sodelovanju učencev programira in izvaja vzgojno dejavnost. Soustvarja naj prijetno okolje, v katerem mladina živi; pri njem morajo dobiti učenci potrebno oporo, pomoč, red in zaupanje, vzpodbudo za delo in pristne ustvarjalne stike z vrstniki in vodstvom doma. Mladi člani SPD ..Gorjanci" v Kotmari vasi Za širšo izobrazbo pa morajo imeti učenci dijaškega doma možnost, da se vključijo v življenje izven doma. Delo v šoli učencem bogati in širi znanje, hkrati pa sistematično vpliva na oblikovanje znanstvenega pogleda na svet in razvija pri učencih nova spoznanja. Dom jim omogoča, da izpolnijo svoje želje po znanju in izpopolnjevanju splošnih sposobnosti. Bogata knjižnica Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu, ki je v domu samem, jim omogoča sposojanje vseh vrst knjig, tako da si ob njih poglobijo in razširijo izobrazbo in kulturo. Za vsestranski razvoj mladostnika je potrebna prilagoditev in vključitev tudi v izvendomske interesne dejavnosti: kulturne prireditve v mestu in na deželi, politične manifestacije, umetniške razstave, šport, izleti in poučne ekskurzije. Pomembna naloga dijaškega doma Slovenskega šolskega društva ne sme le zadostiti biološkim potrebam, marveč mora smotrno vplivati na posameznika, neposredno pomagati pri razvoju in oblikovanju vsestransko razvitega človeka, ki bo sposoben odločati o svojih življenjskih razmerah in rezultatih svojega dela. Ančka Kokot Nekaj misli ob pogledu na delovanje Zveze slovenske mladine Leto 1977 je na področju organiziranega delovanja mladine prineslo nov premik. Občni zbor Zveze slovenske mladine meseca februarja je bil prelomnica v tem smislu, da je hotel napravili konec obdobju občasnih zaletov in začeli s trajnim in načrtnim mladinskim delom. Na področju raznovrstnega mladinskega delovanja je na podeželju skoraj tri desetletja vladala praznina, ki je ne prosvetna društva ne ostale organizacije niso mogle napolniti. Dijaška društva v Celovcu in študentski klubi na Dunaju in pozneje tudi v Gradcu in Salzburgu so bolj ali manj uspešno povezovali le dijake Zvezne gimnazije za Slovence in visokošolce. Načrti teh združenj, da bi mimo te vsekakor potrebne in tudi uspešne aktivnosti nagovorili še podeželsko mladino, so ali manjkali ali pa so ostali brez trajnejših uspehov. Sedemdeseta leta so čas novih naporov koroških Slovencev, da pripravijo Avstrijo do lega, da končno izpolni svoje obveznosti do narodnostnih manjšin. Ta boj je v marsičem oblikovala prav mladina in prispeval je k tesnejšemu povezovanju študirajoče, delavske in kmečke mladine. Iz teh korenin je tudi zrasla prenovljena Zveza slovenske mladine. Zveza slovenske mladine si je izbrala za svoje delovanje tista načela, ki so svojo veljavnost izpričala že v naprednem izročilu novejše zgodovine koroških Slovencev. V boju za naše pravice hoče gojiti najširšo akcijsko enotnost med koroškimi Slovenci in zavezništvo z vsemi demokratičnimi silami večinskega na- roda, ki spoštujejo narodno zavednosi koroških Slovencev in nastopajo za narodno enakopravnost Slovencev na Koroškem. Vsestransko se hoče povezovali z matičnim narodom v Sloveniji in s Slovenci, ki živijo koi avtohtona manjšina zunaj meja SRS. Gojili hoče tradicije narodnoosvobodilne borbe slovenskega naroda in se v široki akcijski enotnosti boriti proti vsem silam in pojavom, ki merijo na to, da slovenskemu prebivalstvu odvzamejo njegov značaj in pravice kot narodne manjšine. Nekaj mesecev delovanja v zgodovini organizacije z večdesetletno tradicijo ni veliko. Kaj torej daje pravico, da kljub temu zadržimo pogled na glavnih postajah in pri najvidnejših dosežkih tega časovnega odseka! Če nekaj opravičuje, potem to, da je ZSM, prejšnja Slovenska mladina, z obnovo delovanja našla pol iz zaprtega kroga dijakov v vse sloje mladih koroških Slovencev. Dosedanjemu delovanju obnovljene organizacije je dal najbolj vidno lice odpor proti manjšini nenaklonjeni politiki deželnozbor-slcih in parlamentarnih strank. V tem okviru so v preteklih mesecih imele važno mesto demonstrativne akcije. Zlasti mladi smo opozarjali na slej ko prej neizpolnjene obveznosti države do naše narodnostne skupnosti in s tem vred na razne oblike protimanjšin-skega delovanja. Najprej smo doprinesli svoj delež v pripravah na protestno vožnjo na Dunaj, kjer je zasedala komisija, ki se v okviru Združenih narodov prizadeva za odpravo vseh oblik rasne diskriminacije. Z drugimi slovenskimi mladinskimi organizacijami in šin smo pripravili in izvedli demonstracijo proti sodnij-skemu preganjanju aktivistov, ki se borijo proti kršitvi avstrijske državne pogodbe, proti vsem poskusom, da bi se kriminalizi-ral pravični boj Slovencev na Koroškem. Potem, ko je s prvim julijem 1977 pričel veljati zakon o narodnih skupinah tudi v svojih odredbah, se je mladina brez obotavljanja vključila v široko gibanje, ki je pokazalo domači in mednarodni javnosti, da je ta zakon protislovensko naravnan in krivičen, vrhu tega pa še poln notranjih protislovij. Šentjakob, Škocijan in Pliberk, pa tudi Dobrla vas, so bili kraji, kjer se je domače prebivalstvo ob solidarnosti Slovencev iz drugih krajev narodnostno mešanega ozemlja in nemško-govorečih demokratov obrnilo proti sedmojulijski zakonodaji. Kljub temu, da so koroška nemška sredstva ob podpori solidarnostnega komiteja za pravice manj- javnega obveščanja od vsega začetka poskušala z neresničnim poročanjem spraviti manifestacijo v napačno luč in so se vrhovni predstavniki treh koroških dežel-nozborskih strank prekašali v napadih na vse tiste, ki so se posluževali pravice do javnega izpovedovanja svojega mnenja tudi v obliki demonstriranja, se je pokazal uspeh teh akcij tudi v tem, da je število udeležencev pri demonstracijah od kraja do kraja raslo. Precej naporov smo vložili v izgradnjo krajevne mreže odborov ZSM, ker smo na podlagi preteklih negativnih izkušenj spoznali, da način delovanja na krajevni ravni prispeva k poživitvi dejavnosti med člani na podeželju in tudi k tesnejši povezanosti med osrednjim odborom in terenom. Obdobje notranje izgradnje organizacije pa še nikakor ni zaključeno. Okvirna podoba narodnopolitičnega položaja se v zadnjih mesecih ni spremenila. Vodilni krogi treh strank, ki so se brez odločilnega in enakopravnega sodelovanja prizadele manjšine zedinile zunaj pristojnih forumov, vlade in parlamenta, na duhu in črki avstrijske državne pogodbe nasprotujoč in manjšinam skrajno nenaklonjen način reševanja odprtih vprašanj, svojo načelne protimanj-šinske politike niso opustili. Ne uspeli bojkot novembrskega ugotavljanja s strani Slovencev, ne kričeče nizka udeležba pri poizvedovanju po materinem jeziku, če upoštevamo celotni avstrijski prostor, nista privedla do temeljne spremembe stališč parlamentarnih strank. Še nadalje vztrajajo pri vsiljevanju zakona o narodnih skupinah in njegovih odredb. Zaradi tega bo demonstrativni način delovanja tudi v prihodnje važen sestavni del akcijskega programa. Ne bomo se bali kazati na zlaganpst v odnosih dela večinskega naroda in v politiki parlamentarnih strank do manjšine. Vendar nimamo namena, da bi izčrpali svoje moči že v manifestativnih akcijah, da nam bi potem zmanjkalo sape pri delovanju na drugih področjih. Daljnoročno gledano mora dejavnost naše organizacije prispevali svoje k prodiranju novih gledanj na celotno družbeno stvarnost, ker je z njo povezano vse življenje naše narodnostne skupnosti. Premalo pa bo, če se bomo ustavili pri analiziranju stanja, manjkali pa bodo konkretni napori za njegovo spremembo. Na več ravneh življenja in delovanja Slovencev na Koroškem opažamo vrzeli in usodne posledice zamud, do katerih je v preteklosti prišlo. Ravno tako kol na področjih, kjer je delovanje razmeroma živahno, na primer v kulturno prosvetnem delu, bo treba tudi na področjih, kjer se šele začenja ali postavlja na nove temelje, na primer v izobraževanju, športu in raznih oblikah dejavnosti v prostem času, mladino upoštevali bolj kot doslej kot skupino s posebnimi interesi, da ne bo z vključevanjem mladih Slovencev v tiste skupine, ki pri svojem delu Slovencev ne upoštevajo kot enakopravnega partnerja v narodnostnem in jezikovnem oziru, prišlo do nadaljnjega narodnostnega odtujevanja in raznarodovanja. Zveza slovenske mladine si je prizadevala, da je v okviru svojega do sedaj uresničenega akcijskega programa prispevala svoje za obogatitev dejavnosti. Mladinski seminar v Železni Kapli je bil začetek izobraževalne dejavnosti med člani, krajevni odbori pa so pritegnili široke kroge mladine k sodelovanju z novimi oblikami, ki so imele tudi družabni značaj. Poleg samostojnega dela bo ZSM navajala svoje člane, da se bodo aktivno vključevali v delo obstoječih kulturno prosvetnih društev in drugih organizacij naše narodnostne skupnosti. Prav tako kot v preteklosti gre tudi danes le del zapostavljanja in diskriminacije zaradi pripadnosti k manjšini na račun odrekanja jezikovnih pravic. Ugotoviti moremo, da je la del praviloma sicer najbolj manifestaliven, vendar pa je po svoji bili le bolj primerljiv z vrhom ledene gore. Del, ki navadno ostaja neopažen, so odnosi na področju gospodarstva. Iz-koriščevalni odnosi se ne izražajo le v raznih oblikah izkoriščanja človeka po človeku, kažejo se tudi v izkoriščanju manj razvitih področij po razvitejših področjih. Tisti, ki imajo zaradi neenake stopnje v razvitosti ekonomske koristi, se redno trudijo, da bi le razlike tolmačili kot naravne pojave družbeno gospodarskega življenja. Kot so naši narodnostni skupnosti pri pripravi zakonov, ki urejujejo naše jezikovne pravice, dejansko odvzeli možnosti soodločanja in sooblikovanja in nam celo odrekali pravico do nje, tudi na področjih družbeno gospodarskega življenja naše interese že desetletja namerno prezirajo. To pa zato, ker so Slovencem nenaklonjene sile videle v ekonomski dominanci svoje glavno sredstvo za pritisk na manjšinn. Slovenskega človeka deli večinskega naroda že več generacij silijo, da zataji svoje pokolenje in svojo narodnostno pripadnost, svoj jezik in kulturo z drugimi narodnimi bitnosfmi vred. Ha razne načine mu vsiljujejo prepričanje, da ni osebnega in družbenega napredovanja brez prilagoditve večini. V koroških razmerah to nujno pomeni siljenje pripadnikov manjšine v narodnostno asimilacijo. Dominantna skupina v deželi in državi si tudi za prihodnost hoče ohraniti svojo pozicijo kot vzvod za raznarodovanje. Prostorsko razvojni načrt, kakršnega si je omislila dominantna skupina v deželi in državi, je tak, da ima do večine slovenskega naselitvenega prostora izkorišče-valni odnos, ker ga upošteva v glavnem samo kot rezervoar delovne sile s pretežno nizko kvalifikacijo in podpovprečno skromnimi zahtevami pri mezdah in plačah. Načrt o tako imenovanem koroškem centralnem prostoru pospešuje in krepi koncentracijo gospo- darskega potenciala zunaj narodnostno mešanega ozemlja, predvsem pa zunaj področja z najvišjim deležem slovenskega prebivalstva. V praksi to pomeni prisiljevanje številnih pripadnikov manjšine, da se zaradi gospodarske zaostalosti svojega naselitvenega prostora izseljujejo v bolj razvita področja in se s lem odtegnejo svoji narodnostni bilnosti, ali pa vsaj, da morajo živeli v slabših socialnih pogojih. Gospodarske krize redno najbolj prizadenejo slabše razvila področja in šibkejše družbene sloje. Med avstrijskimi zveznimi deželami je Koroška kot dežela s slabo socio-ekonomsko strukturo tista, ki ima najvišje letno povprečje brezposelnih in tudi največ sezonske brezposelnosti. Med okraji, kjer je znotraj Koroške brezposelnost najvišja, so prav listi, v katerih prebivajo Slovenci. Brez dvoma mladina šteje k šibkejšim družbenim slojem. Zalo ji tudi bolj grozi brezposelnost, posebno še, če zaradi slabe infrastrukture ni dosegla zadostne poklicne kvalifikacije ali ustrezne šolske izobrazbe. Zalo bomo prisiljeni, da pri oceni manjšinske politike upoštevamo kot važen sestavni del tudi prostorsko načrtovanje in gospodarsko politiko. V Tudi dijaki slovenske gimnazije so protestirali proti zasledovanju svojih sovrstnikov 9 Koroški koledar 129 svetovnem merilu sta neločljivo med seboj povezana boj za kulturne in politične pravice in boj za socialne pravice. V malem mora tudi slovenska narodnostna skupnost na Koroškem v svojem stremljenju, da se ohrani, imeti obe komponenti enakopravni. Ena izmed nalog mladine bo tudi, da to spoznanje bolj kol doslej prodre v najširših slojih slovenskega prebivalstva na Koroškem in pri vsakdanjem narodnopolitičnem delu. V svojem delovanju ne smemo prezreti, da smo z neštetimi vezmi, ki jih plete družbeno življenje, povezani z dogajanji v avstrijski družbi. Gledano iz tega zornega kota dobiva spoznanje, da je odločilno merilo za enakopravne in demokratične odnose v družbi tudi način, kako se rešujejo življenjska vprašanja manjšin, še posebno težo. Zato nikoli ne smemo omalovaževati ali pa celo podcenjevati in odklanjati sodelovanje s silami večin- skega naroda, ki se borijo za resnično demokratizacijo v družbenih odnosih. Stremljenje delov večinskega naroda po demokratizaciji je nenazadnje dobilo svoj izraz tudi v obliki solidarnostnega gibanja za pravice narodnostnih manjšin. Po svojih močeh smo dolžni prispevati, da se bo organizacijska baza lega gibanja širila in krepila. Teodor Domej predsednik Zveze slovenske mladine Pomen mladinskega delovanja Če premišljujemo o pomenu mladinskega delovanja, se nam takoj stavi nešteto vprašanj. Kakšen pomen ima sploh aktivnost in organiziranost mladine, s čim se naj ukvarja mladina, kje pride aktivnost mladine do izraza, ali je plodno sodelovanje mladine s starejšo generacijo možno na vseh ali samo na nekaterih področjih itd. Na nobeno izmed naštetih vprašanj pa ne najdemo takoj pravega odgovora. Poskusil bom iz svojega prepričanja odgovoriti na vprašanja le v preprosti obliki. Pri odgovoru na vsa ta vprašanja je treba na vsak način upoštevati zgodovinski razvoj mladinskega delovanja. Iz danih vzrokov pa ne bom šel preveč nazaj v zgodovino, temveč pričel z mladinskim delovanjem za nas manjšino v najtemnejšem času — dobi hitler-janskega divjanja. V najtemnejši zgodovinski dobi slovenskega naroda so se mlada dekleta in fantje v hrabri in požrtvovalni borbi uprli zverinskemu zlu nacističnih tolp. V nepopisni borbi, v požrtvovalnem vztrajanju, ob premostitvi težkih zaprek, ob izgubi mnogih žrtev je slovenski narod vztrajal do konca in svojo pravično borbo končal z zmago. V borbi proti fašizmu so slovenski narod zastopali v prvi vrsti mladi narodnjaki. V najbolj revolucionarni dobi slovenskega naroda je bila mladina organizirana in aktivna v narodno osvobodilni borbi. Po zlomu nacistične Nemčije in po zmagi nad fašizmom je slovenska mladina na Koroškem čutila potrebo po delovanju in organiziranju za nadaljnji obstoj slovenskega naroda. Zveza mladine je dala pobudo za udejstvovanje vsej mladini na Koroškem, ko je bilo govora o krepitvi mladinske organizacije v udarniškem delu pri obnovi, v spoznavanju narodne zgodovine, v ljudskoprosvetnem delu in tudi krepitvi mladinske organizacije v fizkulturnem udejstvovanju. Trdimo lahko, da je poleg drugih prav mladina bila tista, ki je zmeraj bila in je še tudi danes prisotna na vseh področjih delovanja slovenske narodne skupnosti. Iz različnih vzrokov je potem uspešno delovanje mladine nekoliko popustilo in se je šele pred nekaj leti zopet reaktiviralo. In tukaj mislim, da za našo narodno skupnost ni pomembno, ali imamo eno ali več mladinskih organizacij, temveč je edinole merodajno, kakšne cilje si zastavlja mladina pri svojem delovanju in v kolikšni meri je sposobna te cilje tudi doseči. Mladinsko delovanje naj zajame najširše množice mladine, ki je svojo prihodnost zavestno povezala z bodočnostjo slovenskega naroda na Koroškem. V tem stavku je v kratkih besedah izpovedan cilj in pomen našega mladinskega delovanja in ustvarjanja. Delovanje po takšnem načelu pa je dostikrat ovirano, včasih celo onemogočeno. Vendar smo lahko zadovoljni, da se nam kažejo plodovi vztrajnega in mučnega delovanja med mladino. Zavedna slovenska mladina je v zadnjih letih razvila aktivnost, ki je nujno potrebna v boju za dosego naših pravic. Trdimo lahko, da je prav mladinsko delo eden glavnih nositeljev vsestranske narodne aktivnosti, bodisi na kulturnem, znanstvenem, gospodarskem, športnem in tudi političnem področju. Prav na političnem področju bo mladina prej ali slej morala prevzeti odgovornost. Iz tega vzroka je treba zagotoviti takšne razmere, v katerih je mladina resničen subjekt in neposredni udeleženec odločanja v vseh vprašanjih. To je izhodišče za vsestransko večjo angažiranje mlade generacije. To pa pomeni, da mladina, organizirana v raznih kulturnih, gospodarskih, športnih in političnih organizacijah, ne sme stati na obrobnem položaju. Uspeh mladinskega delovanja in prispevek mladine k razvoju slovenske narodne skupnosti na Koroškem bo toliko večji, kolikor bolj si bomo ustvarili pogoje za širšo in hitrejšo vključitev mladih v vse vrste odgovornosti in soodločanja. Kajti tudi mlad človek, kakor vsak drug, lahko samo v življenjski praksi, pri delu in odgovornem odločanju preverja samega sebe, svoje ideje in pobude, pravilnost svojih stališč, pa tudi realne možnosti in sposobnosti drugih. Ako mladina želi uspešno opravljati svojo nalogo, se ne sme zapirati vase in v ozek krog mladinskih problemov, ampak mora biti tesno povezana z vsemi interesi, vprašanji in problemi naše narodne skupnosti. Interesi in potrebe mladine ne smejo biti različni od interesov nas vseh. Glavna naloga pa mora biti vsekakor ta, da vpeljemo ne samo izbrani del mladine, ampak njene široke množice v aktivno sodelovanje. Da bi prav takšni organiziranosti dali realno vsebino, mora aktivnost mladine biti usmerjena predvsem v prevzemanje konkretne odgovornosti v manjšinskem delovanju na vseh področjih. Pri konkretnem odločanju, se pravi tam, kjer je treba reči „da“ ali „ne“, morajo mladi ljudje preverjati svojo misel, dobivati izkušnje, se učiti in z mladinsko svežino realno prispevati k reševanju najrazličnejših vprašanj. Mislim, da ni treba posebej ugotavljati, da je mladina bila že zmeraj revolucionarna. Prav zaradi tega je delovanje mladine v današnjem položaju narodnostne skupnosti ogromnega pomena. Ne bi si mogli predstavljati delovanja in nadaljnjega obstoja našega naroda brez mladine. Saj je prav mladina tisti faktor v vsakršnem delovanju, ki včasih že nekoliko popustljivo starejšo generacijo vedno zopet sili k novi aktivnosti in k zavzemanju za nove ideje. To plodno sodelovanje mladine s starejšo generacijo je vendar v vsakršni družbi bistvenega pomena. Mnogokrat lahko opazimo, da starejša generacija svoje delovanje skupno z mladino hoče usmerjati po že preteklih oblikah. Mladina pa naj je in bo tisti faktor, ki ima zmeraj nove ideje, nove pobude in s tem usmerja in sooblikuje celotno delovanje slovenske narodne skupnosti. Vsem nam pa mora biti jas/io, in prav v našem primeru, da si tudi nihče ne more več predstavljati delovanja v prid narodne skupnosti brez organizirane in aktivne mladine. Narod, ki v svojem stremljenju in borbi za dosego svojih osnovnih pravic, ki mu zasigurajo nadaljnji obstoj, pozabi na važnost organiziranosti in aktivnosti mladine, verjetno ne bo obstajal več dolgo. Prav mi, ki se dan za dnem borimo za dosego osnovnih človekovih pravic, ki nam gredo iz člena 7 avstrijske državne pogodbe, se moramo zavedati važnosti najširše organiziranosti mladinskega delovanja. Saj je ravno mladina, organizirana v raznih mladinskih, kulturnih, gospodarskih, športnih in političnih organizacijah, v zadnjih letih dokazala, da je usposobljena bistveno prispevati v narodnopolitičnem boju naše narodne skupnosti. Valter Gutovnik 9* Koroški koledar O nastanku in razvoju pevskega zbora SRD ,,Rož“ v Šentjakobu Načrte za ustanovitev mešanega pevskega zbora SPD „Rož“ v Šentjakobu v Rožu je sedanji pevovodja Lajko Milisav-Ijevič začel pripravljati že leta poprej. Z vso vnemo se je posvetil zbiranju starih ljudskih pesmi, najprej v Žili in potem v Rožu. Zbiral je predvsem take pesmi, ki so bile skoraj že pozabljene. Najprej jih je v izvedbi starih ljudi posnel na trak, hkrati je zapisoval tudi besedila ter melodije, kar je zahtevalo mnogo truda. Vse to je opravljal iz idealizma, kar bi lahko bilo za zgled mnogim drugim. K izdaji obeh objav, ki sta doslej izšli, je precej pripomogel tudi prof. Samo Vremšak, zlasti pa je pri tem pomagal tudi Niko Kriegl. Priredbe rožanskih in ziljskih pesmi so ponovno vzbudile zanimanje za stare slovenske ljudske pesmi, ki so pravi biser našega kulturnega udejstvovanja na tem področju. To nam mora biti vzpodbuda tudi za nadaljnje prizadevanje v prid narodu, kajti obstoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem nam mora biti cilj in naloga, da nadaljujemo z delom. Pri tem so nam naši predniki lahko svetel vzor in obenem tudi vzpodbuda k še večji aktivnosti vsakega posameznika in nas vseh. V tej perspektivi je bil tudi ustanovljen sedanji mešani pevski zbor SPD „Rož“, ki šteje nad 40 članov in ki s svojo dejavnostjo bistveno prispeva pri polaganju temeljev za bodočnost slovenske kulture ne le v Šentjakobu, marveč na celotnem dvojezičnem ozemlju. Tudi mladina vidi potrebo po sodelovanju in prav naš zbor je lahko eden izmed tistih dejavnikov, ki mlade ljudi združujejo in med seboj povezujejo. Že od nekdaj velja, da pesem povezuje narode in srca preko meja. Mešani pevski zbor SPD „Rož“ je bil ustanovljen 19. januarja 1974. Na začetku je štel 13 članov, do danes pa je njihovo število naraslo preko 40. V tej kratki dobi delovanja je zabeležil zbor že mnoge uspehe tu in onkraj meje, saj je imel doslej že 50 nastopov, od tega 30 koncertov, na katerih je izvajal rožanske narodne pesmi ali ziljsko ohcet „Vascit pr Zile“. Dvajsetkrat pa je zbor sodeloval na raznih drugih prireditvah doma in drugod; med drugim je bilo na radiu posnetih 15 pesmi v izvedbi tega zbora. Nekak višek začetnega delovanja zbora pa sta bili obe publikaciji: zbirka rožanskih ljudskih pesmi ter brošura z naslovom »Vascit pr Zile“, kjer je bila ziljska svatba prikazana v pesmi, besedi, plesu in glasbi; to je zbirka starih ziljskih narodnih pesmi, ki jo je priredil znani skladatelj prof. Samo Vremšak, besedilo pa je prispeval Niko Kriegl. Vsekakor je zanimivo, da število članov zbora stalno raste. To je dokaz, da ima zbor precejšnjo privlačnost za našo mladino in da si je v kratki dobi obstoja pridobil že velik ugled, kar je sad uspeš- nega delovanja. Pod vodstvom Lajka Mi-lisavljeviča si je zbor zastavil kot eno glavnih nalog, ohraniti stare ljudske pesmi in jih potom petja ponesti med ljudstvo ter ga razveseliti z bogatim zakladom naše pevske kulture. Narod se kulturno oblikuje in bogati tudi s petjem. Zahteva po prireditvah, na katerih se predvajajo slovenske ljudske pesmi, je danes velika — tudi med mladino, ki se je že naveličala modernističnih skladb, uvoženih preko morja. Ljudska pesem pa je nekaj, kar je del naroda; je vedno aktualna, tudi po stoletjih, ker so imeli skladatelji in pesniki srce in pravi občutek za tisto, kar si narod želi in kar potrebuje. Zato pa moramo te skladbe, te podedovane dobrine tudi ščititi, da nam jih nasprotnik ne izmaliči ali celo odvzame. Da imamo Slovenci na Koroškem bogato kulturo, je nasprotnikom znano, zato poskušajo prav ta zaklad iz- riniti iz slovenskih in dvojezičnih predelov dežele. Ravno od kulture pa v veliki meri zavisi obstoj naše narodne skupnosti, ki je v sedanji situaciji močno ogrožena. Narod, ki ima močno kulturo, je neupogljiv in nepremagljiv, ker se v kulturi duhovno izoblikuje vsak posameznik v odpornega in odločnega člana narodne skupnosti zoper tiste sile, ki mu strežejo po življenju. Da je naš slovenski narod čvrstega značaja, tega nasprotnik noče priznati. Vendar pa je treba pogledati le Šentjakob in okolico, pa bomo videli, da imata tamkajšnje društvo in pevski zbor SPD „Rož“ mnogo več nastopov in prireditev kot vsa nemška društva tistih krajev skupaj. Zato pa je potrebno, da nadaljujemo pot, ki so jo nam zarisali naši predniki-prosvetaši — pot, ki vodi k zbližanju obeh narodov in k medsebojnemu razumevanju in sodelovanju. Jože Mečina Jesenska idila Minila so leta, splahnela bo kmalu jesen, ko zima naznanja njen hladen objem. Čez pisana polja, v senci dobrave, uglasajo ptički nam zadnje pozdrave. Bude se spomini, ta živi naš kres — o zlato veselje; minil bo tvoj ples. Še enkrat se suče pred tabo ta živa paleta, da te vzdrami; skoraj boš njiva požeta. Na tihem odhajaš v mirni tvoj stan, saj nihče ne zvabi veselje na dan. V samoti spoznanja razkriva se svet, ti samo še čakaš na tvoj zadnji polet. Hitro minejo leta Hitro minejo leta, ta zlati naš čas Priklenjen na težke si zmote; po poti navzdol se kar naglo vrti, verige skušnjave nas težko držijo, ko le malo, kdo ujame pravičen tvoj glas, Ne zanašaj se na tuje dobrote, ze nam naša mladost v preteklost drvi. ker najslajše obljube le slabo rodijo. Jozej Turk Ob tridesetletnici organiziranega slovenskega športa na Koroškem Minilo je trideset let, odkar se slovenska mladina na Koroškem zaveda, da je telesna kultura potrebna in koristna, da je urjenje telesnih sposobnosti in telesna vaja važen dejavnik pri vzdrževanju zdravega telesa in zdravega duha. Pred tridesetimi leti so se mladinci prebudili in začeli ustanavljati društva, v katerih so se usposabljali in utrjevali s splošno telesno vzgojo, telovadbo in igro. Leto 1978 zato lahko smatramo za jubilejno leto organiziranega slovenskega športa na Koroškem. Ob 30-letnici ustanovitve prvih „fizkulturnih društev" je predsednik Slovenske fizkulturne zveze v Celovcu Danilo Prušnik zbral gradivo in v naslednjem prispevku opisal zgodovino slovenskega športnega udejstvovanja vse od povojnih let, to je od ustanovitve prvih slovenskih športnih društev ter začetkov smučarskih skokov in nogometa, pa do današnjega športnega gibanja med Slovenci na Koroškem. Prvi resni poizkusi športnega udejstvovanja koroških Slovencev v povojnem času segajo nazaj v leto 1946. Takrat so bili pod pokroviteljstvom Kmečke zveze za slovensko Koroško organizirani takoimenovani Kmečki dnevi, na katerih so se zbirali mladi fantje in se merili v košnji. V Šmihelu pri Pliberku se je 25. avgusta 1946 zbralo na Kmečkem dnevu kar 1000(!) ljudi, ki so tekmovalce vzpodbujali k hitri in natančni košnji. Podobna tekmovanja z odličnim obiskom prebivalstva so bila tudi v številnih drugih krajih širom Koroške. V letu 1947 pa se je med koroškimi Slovenci začela uveljavljati tudi misel na organizirano športno udejstvovanje. Predvsem se je s to mislijo bavila takratna Zveza mladine za slovensko Koroško. V starih virih že zasledimo poizkuse prvih pravih športnih tekmovanj — prve smučarske tekme v Št. Jakobu v Rožu in na Komeljnu v Podjuni. Slovenski vestnik je 31. 1. 1947 v poročilu o prvi smučarski tekmi slovenske mladine na Koroškem zapisal med drugim naslednje: „Prve smučarske tekme se je v velikem številu udeležila mladina iz Št. Jakoba v Rožu. Pionirčki s številkami okrog vratu so bili kot pravi športniki. Nestrpno so čakali znamenja za štart. Proga je bila precej strma, pa so se vseeno dobro držali in vsi srečno prispeli v cilj. Veselje jim je sijalo iz oči, ko so čakali na razdelitev nagrad. Posebno ponosno se je držal Knezov Hanzej, najmlajši tekmovalec, star komaj osem let. Dobil je prvo nagrado ... V drugem delu tekmovanja so tekmovali mladinci med 14. in 20. letom. Proga je bila precej težavna in več kilometrov dolga. Navdušenje gledalcev je doseglo vrhunec, ko je dosegel cilj prvi tekmovalec .. .” Zveza mladine je bila takrat nositelj vseh pobud za športno udejstvovanje. Na pokrajinski konferenci v Dolah ob Vrbskem jezeru so se funkcionarji mladinske organizacije že zavedali pomena telesne vzgoje in ni bilo govora samo o krepitvi mladinske organizacije v udarniškem delu pri obnovi, v spoznavanju narodne zgodovine, v Ijud- skoprosvetnem delu, ampak tudi o krepitvi mladinske organizacije v športnem udejstvovanju. Prav iz tega obdobja so znana tekmovanja v Dobu ob vznožju Komeljna, ki so obsegala tako smučarske kot tudi sankarske tekme. Velikega pomena za razvoj slovenskega športa na Koroškem posebej še glede njegove popularizacije so bili Mladinski dnevi, ki jih je organiziral pokrajinski odbor mladinske organizacije. V mesecu marcu leta 1947 je proslavljala mladina celovškega in boroveljskega okraja „Svefov-ni mladinski teden” na ta način, da je bil vsak dan v tednu posvečen eni izmed panog mladinskega udejstvovanja. Tako je bil 25. marec posvečen športu. Kako resno so se bavili leta 1947 funkcionarji mladinske organizacije s problemom „fizkultura" (= zastarel izraz za telesno vzgojo), je razvidno iz tega, da so morali delegati pokrajinske konference mladinske organizacije absolvirati meseca julija kratek praktični tečaj za organizacijo športne vzgoje. Tako ni bilo slučajno, da dekleta in fantje, ki so se po vojni vrnili v domač kraj, na mladinskem sestanku v St. Janžu v Rožu sklenili, da ustanovijo športno društvo ter so s pomočjo mladinske organizacije in predsednika Karija Perča tudi takoj nabavili športna orodja. Delovanje novonastalega društva z imenom Slovensko fizkulturno društvo „Borba” je bilo skromno. Športniki so se najprej zadovoljili z lahkimi telovadnimi vajami in folklornimi plesi, s katerimi so nastopali na mladinskih dnevih v St. Jakobu, na Blatu in v Logi vasi. Na mladinskih dnevih se je vedno zbralo mnogo mladine, ki so jo telovadne vaje posameznih skupin močno navdušile. In tako so se leta 1947 po vsem Koroškem vrstili takoimenova-ni „fizkulfurni mitingi". Med pobudniki takih prireditev je bil tudi sedanji profesor za telesno vzgojo na Zvezni gimnaziji za Slo- vence v Celovcu Milan Kup-per, ki je kot študent navduševal slovensko mladino na Koroškem za telovadbo. Na „fizkulfurnem popoldnevu” v St. Petru na Vašinjah je vodil Kupper približno 50 deklet in fantov, ki so nastopili s sporedom, ki je obsegal različne igre, telovadne in gimnastične vaje, vlačenje vrvi, tek in štafete v različnih oblikah, ob zaključku pa še nogometno tekmo. Omembe vredno je iz lega časa še športno srečanje v Mokrijah, ki ga je priredila mladina iz okraja Velikovec na južnem bregu Drave. O srečanju je bilo zabeleženo, da se mladina zaveda pomena telesne vzgoje kot oblikovalnega sredstva novega človeka. Geslo, ki je staro kot šport in ki pravi, da „v zdravem telesu živi zdrav duh", je postalo vodilo športnega delovanjai Zanimivo je dejstvo, da je miting zajel mladino iz vse Podjune. Udeleženci so tekmovali v skoku v višino, v teku na 100 m, v teku na 1000 m, v primernih tekih pa tudi pionirčki in dekleta. V borbi z žogo „med dvema ognjema" so takrat zmagali športniki iz Globasnice. Iz tega časa je znan tudi množičen športni miting v Mohličah, ki je bil podoben tistemu v Mokrijah. Sledili so telovadni nastopi na mladinskem dnevu v Logi vasi pri Kopitnjaku, kjer je sodelovalo nad 100 telovadcev; nastopili so v „slo-venskih” barvah: v belo- modro-rdečih oblekah. Nastop telovadcev je bil tudi na sporedu Ljudskega tabora pri Prangarju na Brn-ci, kjer se je zbralo 2000 pripadnikov slovenskega življa na Koroškem. Se istega leta — od 25. do 29. avgusta — je pripravila mladinska organizacija za športne delavce in športnike seminar v Dolah ob Vrbskem jezeru. Telovadni nastop na Mladinskem dnevu leta 1947 v Logi vasi (Strunjanski seminarji današnje osrednje športne organizacije koroških Slovencev — Slovenske fizkulfur-ne zveze imajo torej paralelo že v letu 1947.) Pod vodstvom Milana Kupperja so bili tečajniki poučeni o teoretičnem znanju v povezavi s praktičnim izvajanjem posameznih športnih panog, o vežbanju v atletiki, o igri z žogo, o suvanju krogle, o gozdnem teku, o metanju kopja, o skoku v daljavo in višino, o metanju diska itd. Posebno poglavje na seminarju v Dolah so posvetili zimskim igram, v prvi vrsti smučanju. Seminar v Dolah je dal povod, da je bila ob prvem snegu v St. Janžu v Rožu v okviru tamkajšnjega Slovenskega fizkulturnega društva ,.Borba" osnovana posebna smučarska sekcija. Znani slovenski smučar in planinec Hanzi Inzko iz St. Janža pravi, da so telovadne vaje ter izleti na jezera in v planine razvedrilo za poleti, toda „.. . vse to je bilo premalo, nismo mirovali in komaj je zapadel prvi sneg naše hribe, smo ustanovili smučarsko sekcijo St. Janž. Sledili so nam tudi fantje iz Bilčovsa in Zahomca. In že je bila prva smučarska prireditev v St. Janžu. Uspela je prav dobro, udeležilo se je le-te veliko število smučarjev iz drugih krajev. Tej prireditvi so sledile druge v Bil-čovsu in Zahomcu" (Koledar slovenske Koroške 1959). Nekak pregled športnega udejstvovanja slovenske mladine na Koroškem za leto 1948 je zasledili v mesečni prilogi Slovenskega vestnika „Mlada Koroška". Tam je zabeleženo, da so zastopniki slovenske mladinske organizacije sodelovali pri svetovni štafeti v Prago, ki so jo na Vratah na italijansko-avsfrijski meji prevzeli od napredne demokratične mladine Itali- je ter jo skupno s Svobodno mladino Avstrije ponesli v Celovec. Sicer pa je v omenjenem listu med drugim zapisano: „Doslej smo polagali največjo pozornost le na kulturno delo v mladinski organizaciji. Kot pa kaže leto 1947, je Zveza mladine začela tudi z načrtno gojitvijo fizkulture . . . Na fiz-kulturnem tečaju v Dolah je mladina pokazala veliko zanimanje tudi za to področje. Fizkultura je bila razširjena v prvi vrsti le med mestno in delavsko mladino. Mnenje, da kmečka mladina dovolj telovadi že pri težkem vsakdanjem delu in bi šport le slabil njene telesne moči, je mladina spoznala za napačno in se danes že jasno zaveda pomena fizkulture, katere na- men ni le telesna razgibanost in igre, ampak takšno športno udejstvovanje, ki teži za tem, da doseže čim boljše in večje uspehe v borbi s časom, zaprekami in nevarnostjo. Torej ideja borbe in tekmovanja, ki ima namen, da razvija sposobnosti posameznika v delu za skupnost in tesno povezuje posamezne člane skupnosti. Ta povezanost in skupna moč, ki izvira iz zdravega in prožnega telesa in duha, je posebno potrebna mladini slovenske Koroške v borbi za skupni cilj narodnega razvoja in njegove svobode. V spoznanju pravega pomena fizkulturnega udejstvovanja je naša mladina sklenila, da bo nadaljevala z načrtno in splošno fizkulfurno vzgojo.” Tečaj v Dolah je vsekakor dobro uspel in že kmalu je bilo zaslediti prve sadove. V vsakem oziru je leto 1948 za slovenski šport, kar se tiče organiziranega delovanja društev, zelo pomembno. Torej je minilo trideset let, odkar so se začeli slovenski športniki na Koroškem baviti z mislijo organiziranega športa. Zavedali so se, da je treba ustanavljati društva, ki bodo zbirala mladinke in mladince, saj brez njih ni misliti na vidne dosežke niti na športne nastope. Ustanovljeni so bili stalni telovadni krožki — da omenim le nekatere — v Bil-čovsu, v Kapli na Dravi, v St. Petru na Vašinjah in v Železni Kapli. V telovadnih krožkih se je mladina pripravljala za mladinski dan. Enkrat na teden so vadili tudi v Št. liju, v St. Jakobu, v St. Vidu v Podjuni, v Pliberku, v Borovljah in v Do-brli vasi. V Kapli na Dravi so npr. vadili v metanju bombe, kopja, tenis žoge in diska. Boksanje je ponavadi odpadlo zaradi utrujenosti telovadcev. Mladinci omenjenih stalnih krožkov so imeli svoj „ veliki nastop” na mladinskem dnevu v Logi vasi, kjer so tekmovali v skoku v daljavo in višino, teku in drugih panogah. Na sporedu so bili tudi rokoborba, pre-valj na glavo čez pet ležečih tovarišev, borba med »jezdeci”, piramide, zvezda in odbojka. Bile so to prave slovenske športne igre. Iz športnih krožkov so nastala Slovenska fizkulturna društva (v nadaljevanju SFD), ki jih je oblast tudi uradnopravno priznala. Bila so to SFD »Tabor” v St. Jakobu v Rožu, SFD »Borec" v Ločah ob Baškem je- zeru, SFD »Slavica" v Logi vasi, SFD »Partizan” v Kapli na Dravi, SFD »Planica” v Dobrli vasi, SFD »Triglav” v Št. Vidu v Podjuni, SFD »Mladost" v Pliberku in SFD »Triglav” v Kotmari vasi. Vzporedno z lastnim delovanjem in nastopi krajevnih društev pa so šla prizadevanja tudi v smeri ustanovitve organizacije, ki bi združevala društva in člane, jim nudila pomoč pri organiziranju tekmovanj, jim dajala napotke za delovanje in jih tudi drugače podpirala pri uresničevanju njihovih ciljev. Ta organizacija pa naj bi reševala tudi vprašanja skupnih akcij ter društva usmerjala. Tozadevne želje in zahteve slovenskih športnikov so se uresničile, ko so se v nedeljo 19. junija 1949 zbrali delegati in najboljši športniki na ustanovnem občnem zboru Slovenske fizkulturne zveze v Celovcu. Navzoči so bili zastopniki vseh že obstoječih društev, pa tudi zastopniki iz tistih vasi, kjer naj bi se društva še ustanovila. Občni zbor je sprejel v Slovensko fizkulfurno zvezo vseh devet že obstoječih in uradno priznanih slovenskih športnih društev. PRVI SMUČARSKI SKOKI Po prvi smučarski prireditvi SFD „Borba” v Št. Janžu so bili slovenski smučarji povabljeni med drugim na tekmovanje na Isel-bergu na Vzhodnem Tirolskem in v Grof)fragant. Spored teh tekmovanj je obsegal tudi smučarske skoke, ki so med športniki iz Št. Janža zbudili željo po gradnji lastne skakalnice. Na Šentjanških Rutah je bila najprej zgrajena 20-metrska skakalnica, ki je bila temelj nadaljnjemu razvoju smučarskih skokov med koroškimi Slovenci. Po skakalni prireditvi na Sojnici (Sattnitz) pri Celovcu so se znani jugoslovanski skakalci Finžgar, Langus, Rogelj in drugi mimogrede ustavili v Št. Janžu in to srečanje je bilo povod, da so v Št. Janžu pod vodstvom Hanzija Inzka in Florija Gabriela že leta 1947 začeli s pripravami za gradnjo 60-metrske skakalnice, za katero je napravil načrte znani graditelj skakalnice-veli-kanke v Planici inž. Bloudek. Konec meseca novembra 1950 je bila skakalnica dograjena in Št. Janž je doživel praznični dan prvih smučarskih skokov 11. februarja 1951. Prireditve so se udeležili pokrovitelja deželni glavar Ferdinand We-denig in vodja Urada za zvezo FLRJ legacijski svetnik Mitja Vošnjak, konstruktor skakalnice inž. Bloudek, predsednik koroške smučarske zveze Bildstein in vsa koroška športna prominen-ca. Zmagovalci so bili trije Slovenci: 1. Slavko Avsenik, 2. Jože Rogelj, 3. Zoran Zalokar; Jugoslovan Janko Mežih pa je s 53 m dosegel najdaljši skok. V naslednjih štirih letih sta Št. Janž in z njim Slovenska fizkulturna zveza v Celovcu doživela še tri velike mednarodne skakalne prireditve: prvi v letu 1951 so sledile še v letih 1952, 1953 in 1955, ko je bila v Št. Janžu hkrati tudi zadnja taka prireditev. Izkazalo se je namreč — kot ugotavlja Mirko Bogataj v Koroškem koledarju 1973 — da so se pobudniki in organizatorji lotili dela na veliki skakalnici nekoliko premalo zamišljeno. Takole pravi: „Skakalnica za dva pogumneža (Hanzi Inzko, Flori Gabriel) je bila prevelika, prepariranje prenaporno in odvisno od snežnih razmer, mladina pa bi potrebovala vadbo na manjši, začetni napravi. Te pa tedaj v Št. Janžu ni bilo. Tako so izostale možnosti za načrten, stopnje-vit razvoj mladih skakalcev." Poleg omenjenega dejstva tudi zime niso bile naklonjene in športno dru- štvo v Št. Janžu ni imelo dosti prostovoljnih pomočnikov in zlasti premalo denarja, da bi razpadajočo skakalnico sproti popravilo. Danes je ni več in le starejši domačini še vedo, kje je bila s toliko trudom zgrajena skakalnica. Po razpadu skakalnice je težišče športnega delovanja SFD „Borba" ostalo sicer na snegu, vendar ne več v nordijskih disciplinah, marveč v alpskem smučanju. Vzporedno z mednarodnimi skakalnimi prireditvami je namreč SFD „Borba” prirejalo na Šentjanških Rutah tudi veleslalome. Tradicija smučarskih tekmovanj se je nadaljevala do današnjih dni, kvaliteta pa se je dvignila na stopnjo mednarodnih prireditev FIS. Začetni uspehi in veliki Udeleženke sankarske tekme na Obirskem ogum mladih športnikov v f. Janžu so privedli do lega, da so se slovenski mladinci tudi v Bilčovsu začeli baviti z mislijo na gradnjo skakalnice, ki pa naj bi bila po velikosti in zmogljivosti vsekakor manjša od šentjanške. Poleg tega jih je navdušil tudi smučarski tečaj, ki ga je leta 1953 vodil priznani strokovnjak Rudi Finžgar iz Slovenije. Smučarsko sekcijo so osnovali za božič 1952, prva skakalna prireditev v Bilčovsu, kjer so zgradili 30-metrsko skakalnico, pa je bila takoj" po smučarskem tečaju, namreč 18. januarja 1953. Med osemnajstimi tekmovalci iz Št. Janža in Bilčovsa ter iz Ljubljane je zmagal Roman Paškulin (Krim, Ljubljana), najboljši domačin Albert Lesjak pa je zasedel 4. mesto. O uspehu prireditve govori podatek, da so našteli okoli 1000 obiskovalcev. Podobne prireditve so bile v Bilčovsu tudi še v naslednjih letih. Še istega leta pa se je začela tudi „doba nordijske trdnjave Zahomec”. Jeseni 1953 so mladinci iz Za-homca in okolice pod vod- stvom pobudnika in današnjega znanega trenerja Francija VViegelefa ter po načrtih inž. Bloudka zgradili 30-metrsko skakalnico, ki je bila ponos slovenske mladine ob Zilji. Januarja naslednjega leta so imeli smučarski tečaj z zaključnim tekmovanjem; na sporedu sta bili tekmi v smuku in sankanju. Že 14. februarja 1954 pa so se funkcionarji okoli Janka Wie-geleta opogumili in priredili 1. mednarodno tekmovanje v smučarskih skokih „Za pokal Zilje". S tem se pričenja slavna zgodovina Športnega društva Zahomec. Otvoritvenega tekmovanja v Zahomcu so se udeležili tekmovalci iz Jugoslavije in Italije ter iz vseh krajev Koroške, tudi iz Št. Janža in Bilčovsa. Med 31 tekmovalci pa je bila ludi močna 8-članska ekipa Za-homčanov. Prireditev je tako dobro uspela, da je 2. tekmovanje „Za pokal Zilje" leta 1955 že našlo svoje določeno mesto v koledarju koroške in avstrijske smučarske zveze. Predsednik Športnega društva Zahomec (in takratni predsed- nik Slovenske fizkulfurne zveze v Celovcu) Janko V/iegele je ob zaključku 2. tekmovanja za Ziljski pokal — gotovo ne sluteč razvoja skakalnega športa v Zahomcu — dejal naslednje: „. . . Tako smo tudi letos lahko uspešno zaključili naši dve veliki zimsko športni prireditvi v Št. Janžu in Zahomcu. Z uspehom smo ohranili in utrdili mednarodno tradicijo obeh prireditev, ki nam je trden temelj za nadaljevanje za-počefega dela v prihodnjih letih . . ." Zahomčani so v nasprotju s Št. Janžem vodili pravilno športno politiko in vso skrb posvetili naraščaju. Letošnjo zimo bodo priredili jubilejno 25. tekmovanje za Ziljski pokal, seveda že dolgo ne več na 30-metrski skakalnici, marveč na 50-metrski, ki so jo prav tako zgradili po načrtih inž. Bloudka. Največji uspeh pa so Športnemu društvu Zahomec prinesle zimske olimpijske igre v Innsbrucku leta 1976, ko je Zahomčan Karl Schnabl postal olimpijski prvak. Sploh je bilo v zadnjih letih ugotovljeno, da so zahomški skakalci pi- šali zgoJovino ne le avstrijskih smučarskih skakalcev, marveč tudi zgodovino smučarskih skokov v svetovnem merilu. Eno najmlajših slovenskih prosvetnih društev, ustanovljeno leta 1975 — SRD „Obir" na Obirskem — se je odločilo, da se s svojo športno sekcijo posveti smučarskim skokom. Mladina z Obirskega je pred dobrim letom zgradila 20-metrsko skakalnico (navodila so dobili od Zahomčanov, v prvi vrsti od bratov V/iegele) in že ob prvem poskusu se je izkazalo, da je med obirsko mladino nekaj nadarjenih skakalcev. Športna sekcija SRD .Obir" se je pravilno odločila, kajti slovenski športniki morajo gojiti šport, s katerim imajo možnost poseči v najvišji vrh v koroškem merilu — posebej še, ko se lahko opirajo na tozadevne izkušnje Športnega društva Zahomec. Z izgraditvijo 20-metrske skakalnice se je mladina na Obirskem obvezala, da bo ubrala pot specializacije, ker le ob ta- kem pojmovanju športa lahko doseže dobre uspehe. Tudi drugod na Koroškem naj bi bila mladina tako udarna in iniciativna; bavila naj bi se s športno disciplino, ki je kraju primerna in ljudem razumljiva, povezana z najmanjšimi stroški, ki mladino navdušuje in v kateri so — srednjeročno gledano — tudi izgledi za uspeh. NOGOMET MED KOROŠKIMI SLOVENCI Že prvi telovadci in fiz-kulturniki povojne dobe so spoznali lepoto nogometa. Prvi zapisi o nogometnih tekmah segajo nazaj v leto 1947, ko so se fantje zapodili za žogo na fakoime-novanih fizkulturnih mitingih. Prva nam znana javna tekma pa je bila 26. maja 1949, ko sta si ob Za-blatniškem jezeru stali nasproti mladinski ekipi iz Roža in Podjune — športniki SFD „Borba” iz Št. Janža in SFD „Planica" iz Dobrle vasi, kjer so se že nekaj časa bavili z nogometom. Člani SFD ..Borba" so od tega časa naprej kar redno vadili in imeli tudi že prve prijateljske tekme z avstrijskimi mladinci ATUS z Bistrice v Rožu. V tem obdobju je SFD „Borba" zastopalo slovensko koroško mladino tudi na raznih srečanjih v Sloveniji in na Tržaškem. Pravo nogometno ekipo pa so osnovali v Št. Janžu po desefookfobrskem sporu z nemškogovorečo mladino leta 1957. Leta 1960 se je društvo v Št. Janžu preimenovalo v Sportverein St. Johann-Št. Janž. Začel se je prvenstveni ples in od leta do leta večji je postajal problem naraščaja. Dokler so v šenf-janškem Sporfvereinu sodelovali dijaki slovenske gimnazije v Celovcu, je kazalo dobro. Polagoma pa so se v moštvo vrinili nemškogo-voreči igralci iz okolice Št. Janža in Bistrice in tako se je spremenil prvotni namen delovanja tudi v narodnostnem pogledu. Leta 1976 se je vodstvo kluba, ki ga sestavljajo slovenski fantje, odločilo za razpustitev no- Plonlnskl podvig bilčovske mladine Tekma nogometnega moštva Slovenskega atletskega kluba gometnega moštva, ker se je kazala nevarnost, da se nemški vpliv razširi tudi na ostale panoge. Sedaj se športno društvo v Št. Janžu bavi predvsem z disciplinami alpskega smučanja. Pa tudi v krogu smučarjev je šlo vodstvo najbrž preveč v širino, saj ima v svojem članstvu precejšnje število vodilnih nemško govorečih in mislečih ljudi. Športno društvo Št. Janž tudi ni več včlanjeno v Slovenski fizkultur-ni zvezi v Celovcu. Tudi med dijaško mladino v Celovcu se je porodila želja, da bi se udejstvovali v nogometu. Leta 1970 je Zdravko Inzko ustanovil slovensko športno društvo — Slovenski atletski klub, ki se že osmo leto bori za prvenstvene točke. Tekmuje z bolj ali manj dobrimi uspehi, dosedanji vrhunec pa je bil dosežen, ko si je moštvo pod vodstvom trenerja Be-nofa Krauta priborilo prestop iz 2. v 1. razred. Želja po vstopu v kvalitetno podligo pa se kljub odličnim trenerjem iz Ljubljane (Vujičevič in Rogič) ni uresničila. Krivi temu so bili včasih nesposobni, pa tudi nedisciplinirani igralci, predvsem pa pritisk nem-škošovinističnih sil, ki ga nogometaši SAK občutijo nedeljo za nedeljo v naj- različnejših oblikah. S pritiskom sicer raste narodna zavest, izostaja pa uspeh na športnem področju. Leta 1974 so se poleg smučanja in namiznega tenisa začeli z nogometom baviti tudi športniki v Selah. Sploh je klubov, v katerih sodelujejo tudi slovenski fantje, po številu kar precej, vendar to niso slovenska oziroma dvojezična društva. V novejšem času se slovenski športniki bavijo tudi s šahom in atletiko: medtem ko se z atletiko ukvarjajo v okviru vsestranske športne izobrazbe izključno le na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, pa se v šahovskem krožku v Dijaškem domu Slovenskega šolskega društva zbirajo tako dijaki gimnazije kot tudi igralci iz raznih krajev južne Koroške. Vidni nastopi »atletov” so tradicionalni dvoboji med slovensko gimnazijo v Celovcu in gimnazijo na Ravnah ter sodelovanje pri štafetnih tekih prijateljstva v okviru »Pohoda po poteh partizanske Ljubljane". Šahisti pa so nastopili že v kvalitetni INTER-ligi, kjer sodelujejo ekipe iz Italije in Slovenije; sodelovali pa so tudi na 1. srečanju slovenskih športnikov obmejnih dežel na Ravnah. Ob 30-letnici organiziranega slovenskega športa na Koroškem lahko trdim, da je paleta športnih panog, ki so razširjene med koroškimi Slovenci, že kar pestra. Sega od smučarskih skokov in tekov ter panog alpskega smučanja in sankanja preko splošne telesne vzgoje z atletiko in košarko na gimnaziji, namiznega tenisa, šaha, nogometa, planinstva v okviru Slovenskega planinskega društva ter športnega streljanja na tarče in golobe v okviru Kluba prijateljev lova vse tja do ritmične gimnastike in otroške telovadbe v okviru slovenskega otroškega vrtca. Kljub vsemu temu pa se vsiljuje vprašanje, kje so ostala vsa tista slovenska fizkulturna društva, ki so bila ustanovljena pred tridesetimi leti in so delovala, dokler niso ostala le še na papirju ali so povsem zamrla. Rot šentjanške »Borbe" smo lahko zasledovali; kaj pa je s »Taborom", z »Borcem", s »Slavico", »Partizanom” in »Planico", z »Mladostjo" in z obema društvoma »Triglav"? Zadovoljiv odgovor nam manjka, preostanejo le domneve: društva so se vsa leta svojega delovanja morala boriti z najrazličnejšimi težavami. Po eni strani je bil fo problem denarnih sredstev, kakor tudi Slovenska fizkulfurna zveza ni imela dovolj sredstev na razpolago. Nadalje je bil problem naraščaja. Toda glavni vzrok — kakor tudi na drugih področjih našega narodnega udejstvovanja — moramo iskati v problemu namernega odtujevanja in načrtnega ponemčevanja. Številni slovenski športniki so se vključili v neslovenske klube, ker so jim le-fi nudili neprimerno boljše pogoje. Kjer so prvotno delovala samo slovenska športna društva, so začeli ustanavljati močne nemške klube, ki so se ob vsestranski izdatni podpori lahko uspešno uveljavili. Niti ne izključujem, da je v funkcionarskem štabu enega ali drugega ,.nemškega” kluba danes tudi marsikateri član nekdanjega slovenskega fizkulturnega društva. Da štejejo slovenski fantje v teh klubih v sam vrh najboljših športnikov, ni dvoma. Naj navedem za primer le absolventa slovenske gimnazije Roberta Kropivnika, ki je v teku na 400 m z ovirami postal celo avstrijski državni prvak! Ali bi mogel fo postati tudi tedaj, če bi deloval v ustreznem slovenskem klubu? Kvalitetnih športnikov med Slovenci na Koroškem gotovo ne manjka; kar nam manjka, so ustrezni klubi, strokovni kader, primerni športni objekti in potrebna finančna sredstva. Ob 30-letnici organiziranega slovenskega športa na Koroškem mora biti zato naloga nas vseh, da bomo skrbeli za razcvit in razvoj tovrstnih dejavnosti. Pri tem pa ne smemo zanemarjati žlahtne naloge, ki jo slovenski šport igra v gojenju narodne zavesti v značajnih športnikih. Za zaključek le še seznam klubov oz. krožkov, ki so trenutno registrirani v Slovenski fizkulfurni zvezi v Celovcu: ŠD Zahomec (smučarski skoki, smučarski teki), Slovenski atletski klub (nogomet), ŠD Sele (alpsko smučanje, sankanje, namizni tenis in nogomet), športna sekcija SRD „Obir" na Obir-skem (smučarski skoki, sankanje), športna sekcija SRD „Zarja" v Železni Kapli (alpsko smučanje, sankanje), športna sekcija SRD »Edinost' v Pliberku (šah), Slovensko planinsko društvo v Celovcu (planinstvo), Klub prijateljev lova v Celovcu (lov, športno streljanje na tarče in glinaste golobe), šahovski krožek v Dijaškem domu SŠD v Celovcu (šah). To je vsekakor premalo, da bi mogli zajeti mladino vsega dvojezičnega ozemlja Koroške. Danilo Prusnik TRNOVSKI MARATON SLOVENSKA FIZKULTURNA ZVEZA KOROŠKE IZ CELOVCA ZDRUŽENJE SLOVENSKIH ŠPORTNIH DRUŠTEV V ITALUI IZ TRSTA ORGANIZACIJSKI KOMITE tRNOVSKI MARATON IZ IDRIJE SO SKLENILI S SKUPNIMI ŠPORTNIMI SREČANJI KREPITI PRUATEUSKE VEZI. ZATO SO PODPISALI LISTINO O SODELOVANJU ČRNI VRH NAD IDRIJO, 20. FEBRUAR 1977 Od brižinskih spomenikov do cesarskih patentov Oris zunanje zgodovine slovenskega jezika V naslov postavljena pojma — mejnika dajeta našemu razmišljanju časovni okvir. Označujeta dve obdobji: dobo začetkov izločevanja našega jezika iz pra-slovanščine pod konec prvega tisočletja in dobo razsvetljenstva, ki je dala prve slovenske prevode cesarskih zakonov, dobo začetkov našega jezikovnega preroda v drugi polovici 18. stoletja. V tem časovnem okviru bomo poskusili nakazati zunajjezikovne pogoje in izhodišča za nastanek in razvoj slovenskega pisnega odnosno knjižnega jezika ter pismenstva kakor tudi orisati družbeni položaj slovenskega jezika. Naš jezikovno-kulturni razvoj v srednjem veku od 9./10. stoletja naprej je razvoj politično neavtonomnega, nedržavo-tvornega naroda. Ta razvoj je bil zapečaten z izgubo sprva politične samostojnosti sredi 8. stoletja in zatem še politične avtonomije pod bavarsko-frankovsko vladavino od 20-ih let 9. pa tja do začetka 11. stoletja, ko so se ostanki jezikovno slovenskega plemstva spojili z jezikovno nemško fevdalno plastjo. Narod Slovencev je postal narod z bistveno okrnjenim socialnim profilom — ljudstvo nižjih socialnih slojev, nesvobodnih kmetov in služinčadi. Plemstvo, višja hierarhija, viteštvo in patriciat v mestih na slovenskem etničnem ozemlju niso bili pripadniki slovenske jezikovne skupnosti. Pisni in literarni jezik višje družbe je sprva bila skoraj izključno latinščina, pozneje pa jo vse bolj izpodriva ljudski jezik nemške fevdalne gospode (in nemških kolonistov). Ta razvoj je bil za uveljavljanje slovenščine še mnogo neugodnejši kakor prevladujoči položaj latinščine kot kulturnega jezika. Zapisi zemljiške gosposke (urbarji) so v poznem srednjem veku na Slovenskem praviloma nemški. Slovenščine pa se je sčasom prijel značaj nepisnega, neliterarnega jezika zlasti nižjih socialnih slojev prebivalstva. Proti koncu srednjega veka se ta položaj tu pa tam že odraža v negativnem psihološkem odnosu do samega jezika. Sprva (nekako do 11. stoletja) zunanji pogoji za razvoj in rabo slovenskega ljudskega jezika (oz. njegove predhodne stopnje) kot pisnega jezika in pogoji za nastanek bolj ali manj trdne pisne (literarne) tradicije niso bili bistveno drugačni ali slabši kakor v tako imenovanem „starovisokonemškem“ obdobju za predhodno stopnjo nemščine. Tako za prednike Slovencev kakor za „nemška“ plemena (skupna označba „deutsch“ je izpričana šele za drugo polovico 11. stol.) sta bila odločilna pokristjanjenje in prevzem rimsko-antičnega kulturnega in duhovnega sveta (oboje sprva v kaj površni obliki). Ta kulturnozgodovinski prelom je zahteval od obeh jezikov velikansko aktivizacijo in brez dvoma dajal močne pobude za literarizacijo ljudskega jezika in s tem za nastanek pismenstva, pisne tradicije. Takšno pismenstvo je bilo potrebno za uspešno delovanje duhovnikov med ljudstvom, ki ni bilo vešče drugega jezika kakor svojega. In tako imenovani kapi-tulariji Karla Velikega (prvi iz leta 789), zadevajoči versko-cerkveno področje, so veljali po vsem imperiju, tudi v njegovih slovanskih pokrajinah. Poleg teh pobud pa je glede našega geografskega prostora treba računati tudi z vplivi akcijskega kroga kirilo-metodijskega pismenstva. Pismeni dokumenti teh razmer do 11. stoletja so znameniti F r e i s i n š k i ali Brižinski spomeniki (danes v Bavarski državni biblioteki v Miinchnu). Sestojijo iz treh daljših zapisov verske vsebine, dveh splošnih izpovedi ter pridige o grehu in pokori. Kje in kako so nastali, je še danes v precejšnji meri sporno vprašanje. Jezik je še dokaj blizu pozni praslovanščini in s tem tudi staremu cerkvenoslovanskemu literarnemu jeziku, ima pa tudi nekatere mlajše poteze južnoslovanskega (severozahodnega in slovenskega ) razvoja. Pri tem so opazne določene razlike med besedili — glaso-slovne, oblikoslovne, skladenjske, leksikalne, stilne in druge. Dokazano je, da so bila ta besedila v rabi in zapisana (po nareku ali spominu) oz. prepisana na Slovenskem ob prelomu tisočletja, zaradi nekaterih drugih (nejezikovnih, zgodovinskih) kriterijev verjetno na Koroškem, kjer je škofija Freising imela posestva. Izpričano dejstvo prepisovanja in drugi momenti odločno kažejo na zgodnjeslo-vensko pisno izročilo. Tudi za ves nemški jezikovni prostor se je ohranilo le kakih devet podobnih besedil iz tega zgodnjega obdobja. V neugodnejšem položaju je bil slovenski etnični prostor od vsega začetka s tem, da so se verski centri (škofovski sedeži in samostani) nahajali zunaj slovenskega jezikovnega prostora in s tem tudi višje organizirano šolstvo za izobra- ževanje duhovščine. Za področje severno od Drave je bil pristojen Salzburg, za Slovence južno od Drave pa Oglej. Najbližji misijonski središči za Karantance —• Slovence sta bila samostana Innichen in Kremsmiinster, tedaj na robu alpsko-slovanskega naselitvenega prostora. Kakor kažejo Freisinški spomeniki, so v Veliki Karantaniji vendarle še obstajali določeni pogoji za skromno literarizacijo slovenščine. Ko pa se je bila utrdila navada in praksa, da se slovenščina ne piše oz. da je ni mogoče spraviti na papir, in se njen socialni položaj ni zboljšal, tudi poznejše ustanovitve samostanov in novih škofij (Krka 1072, Sekova 1218, Labot 1228) z njihovimi majhnimi ozemlji niso prinesle nobene spremembe. Niti ustanovitev ljubljanske škofije (1461) v tem pogledu ne pomeni preobrata. V samostanih je prevladoval neslovenski element, z dušnim pastirstvom v okolici so imeli malo opravka. Hierarhija deloma sploh ni znala slovensko in je neredko živela zunaj dežele. O kaki slovenski vsebinsko raznovrstni pisni tradiciji v vi- 10 Koroški koledar sokem srednjem veku pač ni mogoče govoriti, čeprav se je kak drobec lahko tudi izgubil. S to ugotovitvijo pa še nismo odgovorili na vprašanje o socialnem statusu slovenskega jezika nasploh. Ohranila so se nam prav enoumna zgodovinska opozorila, da slovenskega jezika npr. na Koroškem vodilna posvetna družbena plast tja v pozni srednji vek ni kvalificirala negativno ali zaničljivo, navzlic že stoletja delujočemu socialnemu predznaku. Takšno opozorilo je moč razbrati iz okoliščin, kako je koroški vojvoda B e r n -hard Šponheimski s svojim vi-teštvom vred leta 1227 pri Vratih ali Megvarjah pozdravil za kraljično Venero preoblečenega štajerskega viteza in pesnika Ulricha Liechtensteinskega. Vojvoda Bernhard in njegovi vitezi so pozdravili iz Benetk prispev-šega Ulricha s še dandanes rabljenim slovenskim pozdravom „Buge waz primi — Bog vas sprejmi". In Ulrichu Liechtensteinskemu se je ta gesta zdela toliko znamenita, značilna in uglajena, da jo je celo v izvirniku sprejel v svojo viteško pesnitev „Frauendienst“. Verzi 592. kitice se glasijo: „Der fiirste und die gesellen sin / mich hiezen u/illekommen sin. / ir gruoz waz gegen mir alsus: / ,buge waz primi, gralva Venus!‘“ (Knez in njegovi tovariši / vitezi so mi izrekli dobrodošlico. Njihov pozdrav nasproti meni je bil takšen: „Bog vas sprejmi, kraljeva Ve-nus!“). — V nekoliko bolj uraden okvir sodi tudi ustna raba slovenskega jezika med znamenitim pravnim obredom ustoličevanja knezov oz. vojvod pri Krnskem gradu — do ukinitve na začetku 15. stoletja: vojvodski kmet je spraševal deželnega kneza v slovenskem jeziku in ljudstvo je pri obredu prepevalo. Gielšenski rokopis Švabskega ogledala poroča takole: „vnd fiirent in och dristund vmb den selben stain vnd singent och alle klain vnd gross vnd froiven ge-mainlich iren windischen laissen das ist ir windisch gesang vnd lobent da mit got vnd iren scheppfer das er in vnd dem land ainen herren haut geben nach irem willen'‘ (in ga peljejo tudi trikrat okoli kamna in pojejo vsi skupaj, mali in veliki in ženske, svoj slovenski elejson, to je svoj slovenski spev in hvalijo s tem Boga in stvarnika, da je dal njim in de- želi vladarja po njihovi volji). Znana je tudi označba koroškega vojvoda kot „windischer herre“ v zgodovini dholi-škega župnika Jakoba Unresta. Taka poročila potrjujejo domnevo, da se koroško plemstvo v srednjem veku slovenskega jezika in značaja dežele ni sramovalo. Lahko bi tu navedli še pozno-srednjeveškega tirolskega pesnika Oswal-da Wolkensteinskega (1377—1445), ki je v dveh svojih pesmih uporabil tudi slovenske odlomke, da bi se pobahal s svojim znanjem jezikov in razgledanostjo po svetu. Kakega znatnejšega slovenskega pismenstva omenjena dejstva niso pobudila, niti iznajdba tiskarske umetnosti. Tudi stiki z drugimi Slovani, npr. Hrvati in Čehi, ki so že imeli razmeroma razvito pismenstvo in celo literaturo, so bili skozi stoletja očitno prešibki, da bi pobudili nastanek pismenstva v domačem slovenskem jeziku. Celo v zunanjem cerkvenem in pravnem območju, v občevanju z ljudstvom, ki je razumelo samo slovensko, so zapisi od sredine 14. stoletja precej redko posejani. Tile teksti — večinoma molitveni obrazci in zaprisege — ne dajejo trdne osnove za znanstveno hipotezo o nepretrgani pisni tradiciji, pač pa nekateri dokazujejo nepretrgano ustno izročilo od začetka 9. stoletja naprej. V nasprotju s Freisinškimi spomeniki se v teh besedilih že zrcalijo narečne razmere slovenskega jezikovnega prostora. Najvažnejši so rokopis iz Rateč (danes v Celovcu), stiški (danes v Ljubljani), rokopis s Stare gore (Castelmonte) v Benečiji, iz zahodnih krajev je tudi obsežnejši Černjevski rokopis in končno še zaprisege mesta Kranj, že iz 16. stoletja. Vsaj skromno slovensko pismenstvo za praktično uporabo bi najprej pričakovali od Cerkve. Dejanski položaj pa je bil takšen, da niti najnujnejših del praktičnega knjižnega repertoarja ni bilo na voljo. Srednjeveška Cerkev tja do Trubarja se ni opremila ne s psalterijem, ne s katekizmom, ne s pesmarico niti z evangelistarjem za nedelje in praznike v slovenskem jeziku. Mašniki so iz latinske mašne knjige vsakič sproti tolmačili ljudstvu odlomke iz sv. pisma. Lahko pritegnemo Francetu Kidriču, ki ugotavlja, da cerkvena hierarhija na Slovenskem svojih dolžnosti in nalog ni jemala kdo-vekako resno. Korenit preobrat je prineslo- v slovensko kulturno in jezikovno zgodovino šele novo mogočno duhovno gibanje v Cerkvi, reformacija in protestantizem. Zavestna in nepretrgana pisna jezikovna kultura med Slovenci je neuničljiv kulturnozgodovinski sad protestantskega gibanja 16. stoletja. Prvi slovenski knjigi je spisal ter na svoje stroške in v velikih nevarnostih anonimno izdal iz domovine pregnani ali pobegli ljubljanski kanonik Primož Trubar. Obe sta izšli leta 1550 v Tiibingenu. Mogoče bi bil tudi ta podvig ostal kulturnozgodovinska epizoda, če bi bili zakon augsburške verske sprave iz leta 1555 z njegovim pravilom „Cuius regio — eius religio", da se morajo podložniki glede veroizpovedi ravnati po deželnem knezu, takoj z vso kruto doslednostjo izvajali. Kajti deželni gospodarji Notranje Avstrije (Koroška, Štajerska, Kranjska) so bili Habsburžani, skoraj brez izjeme zvesti pristaši rimske Cerkve. Odgovor na vprašanje ..čigava je dežela" je bil pravno in teoretično jasen, dejansko politično razmerje sil pa je bilo precej drugačno. Deželni stanovi, na katere se je moral ozirati deželni vladar, so bili protestantski ali vsaj evangeličansko usmerjeni in so precej odkrito pospeševali reformacijo. Bistveno vlogo v tej igri sil med katoliškim deželnim knezom in protestantskimi stanovi je imela nevarnost z osmanskega (turškega) juga. Tako je bilo mogoče, da je po letu 1555 reformacija na Slovenskem doživela takšen vzpon in slovensko pismenstvo ter z njim slovenski pisni ali knjižni jezik takšen nepričakovan čudovit razcvet. V začetku 60-ih let so kranjski stanovi celo poklicali Trubarja iz Nemčije. V dogovoru z deželnimi stanovi je Trubar, superintendent v Ljubljani, priredil in pripravil Cerkveno ordningo, s katero je hotel dati evangeličanski cerkvi slovenskega jezika trdno organizacijsko osnovo. Kaj drzno podjetje! Cerkveni red, ki je vendar vseboval tudi posvetna mejna področja, so dotlej razglašali samo protestantski deželni vladarji, deželni knezi. Zato tudi nobena dežela nemškega jezika pod katoliškim vladarjem ni imela takšne „cer-kvene ordninge". Od katoliškega vladar- Naslovna stran Dalmatinove »Biblije« Iz L 15*1 ja je ni bilo pričakovati. Tako se je Trubar odločil za skrajno tvegan korak: Sam je izdal cerkveni red za evangeličansko cerkev slovenskega jezika in — ponovno šel v pregnanstvo. Tudi v začetku 80-ih let se je nadvojvoda uveljavil proti odporu deželnih stanov in preprečil, da bi celotna slovenska Biblija (sv. pismo) izšla v Ljubljani. Tiskar Janž Mandelc je moral takoj zapustiti Notranjeavstrijske dežele. Dalmatinova slovenska Biblija je nato izšla leta 1584 v Wittenbergu na Saškem, kar je stroške potrojilo. Iz Nemčije so potem Biblijo pretihotapili na Slovensko deloma v vinskih sodih: izborno „vino 1584“ je potem skozi dvesto let napajalo kulture žejne Slovence in oplajalo njihovega duha v materinem jeziku. Na kaj se je mogel Trubar, oče slovenskega knjižnega jezika, opreti? Na tradicionalni jezik ustnega cerkvenega oznanila; na svoje poznanje narečnih razlik, ki si ga je pridobil ob dušnopastir-skem delovanju od Trsta prek Ljubljane do zahodne Štajerske in na potovanjih; zlasti pa se je odločil za mestni jezik kul- 10* Koroški koledar 147 turnega, cerkvenega in upravnega središča Ljubljane. Glede jezika in pisave je postavil kretnico za skoraj tristo let. Njegov pisni jezik se je v zavesti Slovencev tako hitro utrdil, da je Kreljev poskus reforme glasoslovja z naslonitvijo na hrvatsko pismenstvo spodletel. Pač pa se je uveljavil Kreljev izboljšani pravopis, inspiriran po edinstveno popolni in vzorni glagolici in cirilici. Kreljeva pisava je bila uvedena v stanovsko šolo v Ljubljani, svojo dosledno uresničitev pa je doživela v Bohoričevi slovnici in v Dalmatinovi Bibliji. To pisavo, pozneje ..bohoričica" imenovano, so šele v 40-ih letih 19. stoletja, v dobi ilirskega gibanja, nadomestili z današnjo „gajico“. Kako naj ocenimo jezik naših protestantov? Kako je bilo z njegovo krajevno veljavo oz. razširjenostjo? Na to vprašanje bi bilo treba odgovoriti tako z namembo in avtorjevimi jezikovnimi pogledi kakor tudi z vidika naslovnika. O prvem delu vprašanja nas morejo poučiti številni nemški in slovenski predgovori in posvetila. Ob tem naj mimogrede opozorimo na dejstvo, da avtorjem označba „windisch" v nemškem besedilu pomeni čisto isto kot označba ..slovenski" v slovenskem besedilu. V posvetilih in predgovorih se z malenkostnimi razlikami stereotipno ponavljajo naslednje deželne enote: Kranjska, Spodnja Štajerska, Koroška, Kras, Istra in Slovenska krajina (Crein, Untersteyer, Karhenten, Karst, Histerreich, Windische Marek), včasih posebej še Dolenjci ali Bezjaki (Niderlan-der oder Befiyak). V nemškem uvodu v „Ta drugi de ji ti ga Novi ga Testamenta”, 1560, ki ga je Trubar posvetil kralju Maksimilijanu, piše: „E. K. W. woelle sampt den Gottseligen vnd verstdndigen Creinern, Vndersteyreren, Kaerncrcn, Karschneren, Histerreicheren vnd Windi-schen Maerckeren (Dann diser Laender Voelcker verstehn grundtlicb meine Sprach vnd Schrifften) hinfiir diser vnd aller meiner aujlgegangen Schrifften, vnd die ich hinfiir tverde lassen auflgehn, gnd-digster Patron, Befiirderer vnd vnpar-teischer Arbiter vnd Richter sein.” (Vaše kr. dostojanstvo bodi skupaj s pobožnimi in razumnimi Kranjci, Spodnještajer-ci, Korošci, Kraševci, Istrani in prebivalci Slovenske marke (zakaj ljudstva teh dežel temeljito razumejo moj jezik in moje spise) milostni zaščitnik, pospeševalec in nepristranski sodnik teh in vseh mojih izišlih spisov in tistih, ki jih bom v prihodnje izdal.) V pismu vojvodi Krištofu Wurttemberškemu so Trubarjeve besede, ki se nanašajo na dunajsko oceno njegovih knjig in jezika, še določnejše: „Der guet man, zvelcher sein judicium uber meine buecher der kii. w. ubergeben, ist kein Creiner noch Untersteyrer, son-der ein Beflyakh, mag vielleicht herr doetor Scalichius sein. Nue hab ich der kii. w. offenlich in der epistola dedicato-ria, dergleichen in meinem handsehreiben an sie geschrieben, das ich allein die Creiner, Untersteyrer, Kberner, Histerreicher und die tvindischen mdrkher, und nicht Beflyackhen, Crobaten, Behaim oder Poln 2um arbitros und richter meiner geschriff-ten haben will.” (Dobri mož, ki je svojo oceno mojih knjig izročil kraljevskemu veličanstvu, ni Kranjec niti Spodnji Štajerec, marveč Bezjak (kajvavski Hrvat, op. P. Z.), mogoče gospod dr. Scalichius. Jaz pa sem kraljevemu veličanstvu pisal javno v posvetilu kakor tudi v svojem pismu, da za ocenjevalce in razsojevalce svojih knjig želim imeti le Kranjce, Spodnje Štajerce, Korošce, Istrane in one iz Slovenske marke, ne pa Bezjakov, Hrvatov, Čehov ali Poljakov). Tudi Dalmatinovo posvetilo v Bibliji je naslovljeno na plemstvo, meščane in vse verne kristjane „v kneževinah Štajerski, Koroški in Kranjski s Slovensko krajino, Metliko, Istro in Krasom vred". Lahko bi še dolgo navajali. Slovničar Adam Bohorič je svojo latinsko pisano slovensko slovnico celo okrasil z deželnimi grbi Koroške, Štajerske in Kranjske. Iz ponovnih naštevanj teritorialnih enot je razvidno, da so protestantske slovenske knjige bile namenjene celotnemu slovenskemu jezikovnemu prostoru. Naslovniki jezikovni obliki niso oporekali,' celo bistveno so sodelovali — organizacijsko in gmotno — pri ustvarjanju slovenskega pismenstva. To je posebno v zvezi z izdajo Biblije prepričljivo dokumentirano: Slovenska Biblija je stvar deželnih stanov vseh treh poglavitnih dežel — Kranjske, Koroške in Štajerske. V revizijski komisiji, ki je zasedala od avgusta do novembra 1581 in je imela nalogo, da pred tiskom prevod preveri po vsebinski in jezikovno-pravopisni pla- ti, so bili zastopani protestantski teologi in jezikovni izvedenci vseh treh dežel. Velike stroške za natis, vezavo in prevažanje so skupno prevzele vse tri dežele in potem tudi dobile vsaka svoj delež izvodov za nadaljnje razpečavanje. Trubar tudi poroča, da ga je koroška protestantska duhovščina prosila za nov katekizem. Še eno dejstvo, ki osvetljuje zedinjenje Slovencev na osnovi skupnega pisnega ali knjižnega jezika, je treba podčrtati: Protestantsko pismenstvo 16. stoletja je bilo med koroškoslovenskimi privrženci v okraju Podklošter ob spodnji Zilji, kjer je protestantizem preživel protireformacijo, še naprej v rabi. Koroški slovenski protestantje so to tradicijo gojili in prepisovali stare protestantske knjige tja do tolerančnega patenta Jožefa II., ko so podkloštrski kmetje takoj in na svoje stroške dali natisniti protestantski molitvenik 16. stoletja. Velikanski jezikovno zgodovinski pomen Luthrove Biblije in luthrovskega jezika — pisane in pozneje tudi govorjene „meissenščine“ (Meifinisch, na Saškem), kakor so ga pozneje nekonfesionalno imenovali — na poti k enotnemu novoviso- Moški ibor SPD ..Svoboda" v Logi vasi konemškemu knjižnemu jeziku je splošno znan. Luthrov jezik se je iz vzhodnih predelov srednjenemškega jezikovnega prostora zelo hitro razprostiral po nizo-nemškem severu ter nekako do konca 16. stoletja tako rekoč docela izpodrinil domači nizonemški — to je zlasti liibeckov-ski — pisni jezik. Južnonemški ali ba-varsko-avstrijski prostor, ki je ostal katoliški, bi se bil čisto jezikovno gledano ne-primeno lažje priključil jeziku Luthrove Biblije kakor nizonemški (plattdeutch) sever. Vendar je s poudarjeno razločevalno tendenco začel gojiti svoj lastni pisni jezik, jezik cesarske kanclije, „die Reichs-sprache“. Merodajna za katoliški jug je postala katoliška Biblija ingolstadtskega profesorja in Luthrovega zoprnika dr. Johannesa E c k a. Profesor dr. Eck (Luther ga imenuje Dreck) ni prekorigi-ral le tista mesta, ki so jim katoliški teologi oporekali, marveč je Luthrov prevod glasoslovno in oblikoslovno prenesel v bavarščino in bavariziral zlasti besedišče. Nemško knjižnojezikovno poenotenje prek konfesionalne meje in nasprotij med severom in jugom je v praksi dozorelo šele v drugi polovici 18. stoletja, za klasicizma, potem ko mu je že sto let prej odločilno pomagal pripraviti pot Georg Justus Schottelius s svojim izravnalno usmerjenim obsežnim slovni-škim delom. Knjižnojezikovni razvoj na Slovenskem je bil bistveno drugačen. Katoliška hierarhija in duhovščina razcvetu protestantske literarne dejavnosti nista postavili nič podobnega nasproti in nista ustvarili kake lastne pisne tradicije. Saj je med 1550 in 1600 izšla ena sama katoliška knjiga, danes izgubljeni Pache-neckerjev katekizem (Compendium ca-techismi catholici in Slavonica lingua /.../ Graecii 1574), proti kateremu polemizira Primož Trubar v svojem znamenitem Katehismu z dvejma izlagama 1575. Radikalna in večjidel nasilna rekatolizacija pod konec 16. in na začetku 17. stol. je zajela praktično ves slovenski jezikovni prostor. Toda cerkvene oblasti in katoliške verske komisije, opremljene z ognjem in mečem, ki so zbirale in sežigale protestantske knjige, so Dalmatinovi Bibliji prizanesle in jezika protestantskega prevajalca niso osporavale. Ljubljanski škof Tomaž Hren je na Apostolskem sedežu v Rimu celo izposloval izrečno in pozneje še ponovno potrjeno dovoljenje, da slovenski katoliški kler sme uporabljati protestantsko knjigo. Ohranilo se je več ko 60 primerkov Biblije, največ v Sloveniji, nekaj tudi na Koroškem (na kmetih). Še več, protestantska Biblija je postala celo podlaga katoliškim evange-listarjem in lekcionarjem, zbirkam svetopisemskih odlomkov ali perikop za nedelje in praznike, ki so jih izdajali v 17. in 18. stoletju (1612/13, 1672, 1715, 1741 itd.). To dejstvo je bilo velikega pomena za nepretrgano slovensko knjižnojezikov-no izročilo tja v drugo polovico 18. stoletja, ko se začno porajati še drugačne težnje, pravzaprav pa tja do katoliškega prevoda ali mogoče pravilneje priredbe Biblije od 1784 naprej. Poudariti pa je treba tudi količinski razloček: Škof Hren s svojimi sodelavci je uspel izdati le dve ali tri knjige in niti svojega skromnega knjižnega načrta ni mogel docela uresničiti. Potem nad pol stoletja nimamo nobene nove knjige ali ponatisa — do Schonlebnovih Evangelijev in listov 1672. V 50 letih protestantske dobe je izšlo več slovenskih knjig kakor v naslednjih 150 letih do razsvetljenstva in preporoda. Nekateri razvoji, ki so se v 17. in 18. stol. uveljavili v osrednjih narečjih, so polagoma silili tudi v knjigo. Medtem ko je bila pisna oblika knjižnega jezika Bolj ali manj enotna, to še ne pomeni, da je bila enotna tudi njegova govorjena (ustna) oblika. V dobi baroka in sicer v zadnji tretjini 17. stol. (Schonleben, Ja- nez Svetokriški) je bilo proglašeno načelo, ki ga je Svetokriški po domače obrnil takole: »Slednji po navadi svoje dežele bo govuril, jest pak bom pisal, kakor so Slovenci pisali". Knjižnojezikovna tradicija je pokazala svojo moč nasproti raznim težnjam k regionalnim pisnim jezikom in pisnojezikovni dezintegraciji slovenskega jezikovnega prostora; te težnje od sredine 18. stol. več desetletij motijo ali ogrožajo enotnejši knjižnojezikovni razvoj. Na zunaj najbolj nazorno znamenje tega pojava, ki ima različne korenine, je npr. vzporedno izhajanje Parhammer-jevega katekizma v Gradcu, Ljubljani in Celovcu. Po ponovnem knjižnojezikov-nem poenotenju, ki mu je pomagal utreti pot Korošec O. Gutsmann in ki sta zanj postali odločilnega pomena Japelj-Ku-merdejeva Biblija in Kopitarjeva slovnica, je samo Prekmurje obdržalo svoj regionalni pisni jezik — še v naše stoletje. V dobi razsvetljensko modernizirane države Marije Terezije in Jožefa II., prvih slovenskih prevodov cesarskih patentov (odredb, zakonov), začetkov splošnega šolstva začne slovenska knjižna produkcija vidno preraščati okvir skoraj zgolj cerkveno-nabožnega pismenstva. Z nastopom Marka Pohlina (slovnica 1768) se nepreslišno oglasijo zavestno preporodna gesla, ki merijo na osvoboditev jezika, na konstituiranje literature kot literature. To je nekaj kvalitativno novega v naši zgodovini, mejnik, prek katerega pa se danes s temle sestavkom nismo namenili. Sestavil Pavel Zdovc JE« slcvc Ždi v meni hrepenenje, ne da se ukrotiti — to sveže je zelenje: naj beseda jasna vsem pravico ščiti. S čistim glasom tu opevam, navdihujem bolno to srce; za bodočnost boljšo se ogrevam: ko bo izpolnil sosed nam želje. Pozdravi krepko brate, če odhajaš, vzemi moje misli v slovo — želim ti sreče, upa, da vztrajaš v svobodi naši, glej nebo! Jožej Turk Podružnice „Družbe sv. Cirila in Metoda66 na Koroškem 1885-1918 Nihče, ki mu je blizu novejša slovenska zgodovina, ne more zanikati obsega in koristnosti dela, ki ga je opravila narodnoobrambna šolska »Družba sv. Cirila in Metoda". Nastala je kot obramba proti ponemčevanju in poitaljevanju, kot protiutež raznarodovalnemu delovanju nemškega »Schulvereina" in italijanske »Lege Nazio-nale". Pobudo za to družbo so dali leta 1884 Ivan Vrhovnik, Luka Svetec, Ivan Hribar, Ivan Murnik, dr. Josip Vošnjak in Tomo Zupan. Ti so tvorili odbor, ki je sestavil pravila, ki jih je oblast potrdila 9. aprila 1885. Družba je imela namen »vsestransko podpirati in pospeševati slovensko šolstvo na katoliško-narodni podlagi". Naglašanje verske podlage se kaže v sami izbiri imena, kot tudi v dejstvu, da so za ustanovitev društva izbrali 1000-letnico smrti sv. Metoda, s tem pa so skušali društvo kar najbolj zasidrati med duhovščino. Kasneje je prišlo ob znani »ločitvi duhov" med Slovenci v 90. letih tudi v samem društvu do trenja in končno do odhoda pristašev slovenske ljudske stranke. Zaradi modrega vodstva prvega predsednika društva Toma Zupana je do tega razcepa prišlo šele leta 1907, čeprav so znaki vidni že prej. Do prvega napada na družbo je prišlo že na 1. slovenskem katoliškem shodu 1892. Na društveni glavni skupščini 1907 v Bohinjski Bistrici pa so dobili odločilno besedo mladi predstavniki narodno napredne stranke na čelu z Gregorjem Žerjavom, prišlo je do odcepitve pristašev slovenske ljudske stranke, ki so 11. 5. 1910 ustanovili svoje šolsko obrambno društvo »Slovensko stražo". Ta zelo grob oris naj bo kratek uvod v prikaz delovanja podružnic »Ciril-Metodove družbe" na Koroškem, kajti prav ta strankarska trenja so imela nanje velik CMD je ustanovila tudi Narodno šolo v št. Rupertu pri Velikovcu vpliv. Družba je imela ob svoji ustanovitvi pred očmi kritično stanje Slovencev na Koroškem, vendar med njimi še zdaleč ni dosegla takih uspehov, kot jih je imela na Primorskem. Tako je na Koroškem delovala le družbina osnovna šola v Št. Rupertu pri Velikovcu, ki so jo odprli 25. oktobra 1896. Zakaj je do tega prišlo? Pričujoči prikaz bo mogoče dal vsaj nekaj odgovorov na to vprašanje. „Ciril-Metodova družba" je bila sestavljena iz mreže podružnic, ki so se širile po vsem slovenskem ozemlju v okviru avstrijskega dela monarhije, segle so tudi v Istro, druge avstrijske pokrajine in celo med slovenske izseljence v ZDA. Iz delovanja teh podružnic je gotovo mogoče sklepati na zakoreninjenost „Družbe“ v posameznih pokrajinah. Svoje pove število članov družbe, važno pa je tudi to, kakšne vrste člani družbe so. Družba je imela namreč več vrst članov, ki so se ločili po višini članarine in po pravici sodelovanja na skupščinah družbe in pri delovanju podružnic. Tako je iz pravil družbe, ki so jih avstro-ogrske oblasti potrdile leta 1910, razvidno, da so pokrovitelji tisti, ki plačajo vsaj 200 kron, ustanovniki tisti, ki plačajo 20 kron, letniki plačajo vsako leto 2 kroni, podporniki pa po 20 krajcarjev na leto. Poleg teh so predvideni tudi častni člani, ki jih po nasvetu družbinega vodstva voli glavna skupščina, ki se sestane enkrat letno. Častni člani družbe in pokrovitelji so imeli na teh skupščinah posvetovalno in glasovalno pravico, ustanovniki in letniki so smeli biti na njih le poslušalci, zato pa so se mogli skupaj s pokrovitelji udeleževati posvetovanja in glasovanja v svojih podružnicah. Podporniki so se mogli le kot poslušalci udeleževati zborov svoje podružnice. Poleg redne članarine pa so podružnice pošiljale vodstvu družbe tudi prostovoljne prispevke, iz katerih se da prav tako ugotoviti njihova dejavnost. Prvo podružnico družbe na Koroškem so ustanovili že 25. oktobra 1885 in sicer za Celovec in okolico. Njen predsednik je bil Andrej Einspieler, ki so ga že leta 1887 kot prvega izvolili za častnega člana družbe in je naslednje leto umrl. Vsega skupaj je daljši ali krajši čas v obdobju od 1885 do 1918 na Koroškem obstajalo 23 podružnic „Ciril-Metodove družbe". Podatke za sestavo tabel o številu in vrsti članstva, kot tudi o denarnih prispevkih sem vzel iz „Vestnikov" (in od 1904 dalje »Koledarjev") družbe.^ Do leta 1900 so prikazani prispevki v goldinarjih, po tem obdobju pa v kronah, pri čemer je treba upoštevati razmerje 2 kroni za 1 goldinar. Pokrovitelji, ki so pri Celovcu in Beljaku po 1910 označeni za +, so tisti, ki so vplačali po 200 k za obrambni sklad družbe. APAČE Ustanovljena z odlokom deželne vlade v Celovcu pok. ust. let. podp. skupaj prispevki gld. 1888 i 52 66 119 16. maja 1888, št. 601 1889 2 52 138 192 47 1890 1 52 66 119 36,10 1891 1 52 66 119 29,50 1892 1 39 42 82 22 1893 1 39 43 83 28 1894 1 23 19 43 23,50 1895 1 39 43 83 36,70 1897 1 14 51 66 22,50 1900 1 13 9 23 1902 1 1903 1 1904 1 1905 1 Odbor podružnice: Anton Božič, posestnik, Andrej Butej, posestnik, Lenart La-konik, Jernej Jagovec, Peter Pirčar, rokodelec, Luka Bolte, Tomo Olip, Josip Lučovnik, Luka Jagovec, Jernej Zablačan. BELJAK IH OKOLICA Ustanovljena z odlokom deželne vlade v Celovcu 1886 21. oktobra 1886, št. 1954 1888 1889 1890 1891 1892 1893 1894 1895 1897 1900 1902 1903 1904 1905 1906 1907 1908 1909 1910 1911 1912 1913 1914 1915 1916 1917 1918 pok. ust. let. podp. skupaj prispevki gld. 19 60 244 232 240 19 40 261 320 19 43 187 249 55 19 43 187 249 20 25 214 259 25 20 30 281 331 15 20 29 164 213 50 20 16 186 222 20 20 16 186 222 40,90 20 16 186 222 20 kron 20 7 52 79 70 20 20 20 50 20 60 i 20 21 60 i 5 5 98 109 260 25 i 6 9 53 69 40 2 + 1 6 26 7 42 50 2 + 1 6 20 14 43 54 2 + 1 6 20 14 44 67,02 2 + 2 11 12 12 38 47,98 2 + 2 11 12 12 38 17,56 99 27 179,03 179 Člani podružničnega odbora: Matija Wutti, posestnik, Ivan Wucherer, posestnik, Ivan Gajler, posestnik, Gregor Einspieler, župnik, Simon Stoekel, župnik, Josip Vintar, kaplan, Janez Lipuš, posestnik, Janez Vilčnik, posestnik, Janez Vilič, posestnik, Frančišek Bergman, župnik, Matija Kofler, posestnik, Pavel Oprijesnik, posestnik, Ivan Grabar, slikar, Jakob Wang, profesor, Zdravko Kraut, župnik, Jurij Trunk, župnik, Franc Lampreht, asistent drž. železnic, Gašper Trupe, posestnik, Ivan Flochmuller, železniški uradnik, Ivan Miklavčič, trgovec, Fr. Ksaver Meško, župnik, Ivan Šer-vicelj, P. Romavh, Zwittrova, V. Hribernik, Erat, Šiler, Z. Kovač in drugi. BLAČE, LOČE IN OKOLICA Ustanovljena z odlokom okrajnega glavarstva v Beljaku 1909 14. 8. 1909, št. 23.620. 1910 1911 1912 1913 1914 pok. us«. let. podp. skupaj prispevki kron 61 100 30 35 65 100 50 20 84,50 12 36 48 53,30 + 1 12 36 49 12 Člani odbora: Vinko Zimčič, Anton Gastl, Fr. Lah, Ivan Sgiaravello, Marija Uršičeva, Lojzka Aichholzerjeva, Ivan Ožgan, Ivan Kanduth. BOROVLJE Ustanovljena 1908. pok. ust. let. 1908 1909 1910 10 1911 1912 27 1913 27 1914 27 podp. skupaj prispevki kron 200 50 17 27 50 147,72 15 Člani odbora podružnice: Josip Urek, vodja konzuma, Janko Ravnik, zasebni uradnik, Anton Borovnik, zasebni uradnik, Ludvik Borovnik, Anton Stangl, Mihael Turk, Pavel Čemer, Janko Mišič. CELOVEC IH OKOLICA pok. ust. let. podp. skupaj prispevki Ustanovljena 8. januarja 1886 — z ministrskim odlokom št. 96 1886 8 31 39 180 1888 8 54 2 64 1889 8 54 2 64 22 1890 8 54 2 64 45 1891 i 8 52 2 65 46,14 1892 i 8 28 5 42 28,80 1893 2 8 28 5 43 30,30 1894 4 8 31 5 48 50 1895 3 8 32 5 48 35 1897 4 8 32 5 49 kron 1900 4 8 32 5 49 47 1902 5 8 13 1903 5 8 13 1904 5 8 13 1905 5 8 13 100 1906 5 8 21 34 120 1907 102 1909 93,82 (bivša podr.) Nova podružnica, pok. ust. let. podp. skupaj prispevki ustanovljena 1909. kron 1910 7 + 1 8 30 1 47 24 1911 7 + 2 8 47 1 64 94 1912 7 + 3 8 47 2 67 157 1913 7 + 4 8 47 2 68 80 1914 7 + 4 8 47 2 68 67,25 Odborniki podružnice: Andrej Einspieler, prof. v p., Ivan Wieser, župnik, Filip Haderlap, urednik „Mira“, Fran Treiber, kaplan, Janez Ure, posestnik, Anton Pelnaz, kaplan, Matija Ražun, kaplan, Tomo Schrey c. kr. prof. v p., Vekoslav Legat, vodja tisk. družbe sv. Mohorja, Fr. Errat, zasebni uradnik, dr. Janko Brejc, odvetnik, I. Krofta, vodja Ljubljanske kreditne banke, Lambert Erlich, kaplan, Valentin Podgorc, vikar, dr. Valentin Janežič, učiteljiški profesor. Odborniki nove podružnice: Štefan Podboj, profesor, Iv. Weber, uradnik, Iv. pl. Kappus, uradnik, Tilčka Štuhec, Jož. Čad, dr. Josip Wieser, Josip Štuhec, Z. Bernot, M. Stanjko, Ladislav Bavdek, dr. A. Gosak, dr. Št. Rajh, dr. Marko Stanjko. ČRNA IN OKOLICA Ustanovljena 12. maja 1889. pok. ust. let. 1889 1890 6 42 1891 6 42 1892 6 42 1893 6 42 1894 6 42 1895 6 42 1897 6 42 1900 6 1902 6 1903 6 1904 6 1905 6 1906 6 podp. skupaj prispevki gld. 86 200 134 40 86 134 20 86 134 18 86 134 86 134 51,40 86 134 86 134 Člani odbora podružnice: J. Petek, posestnik, Ivan Miiller, posestnik, Primož Valter, Alojzij Božič, Tomo Sepulj. GLINJE IN OKOLICA (MOŠKA) pok. ust. let. podp. skupaj prispevki Ustanovljena z odlokom — — deželne vlade v Celovcu 1909 6 19 28 53 166,90 S. 6. 1909, št. 2498. 1910 6 14 17 37 35 1911 6 1912 6 10 15 31 1913 6 23 29 25,20 1914 6 23 29 Odborniki: Jakob Jug, posestnik, Josip Goričnik, puškar, Janko Ravnik, puškar, Boštjan Zablačan, posestnik, Florjan Goričnik, posestnik, Val. Paher, hišni upravitelj, Šime Fric, Valentin Wieser, zidar, Josip Esteri. HABER PRI MEDGORJAH pok. ust. let. podp. skupaj prispevki Ustanovljena z odlokom Mld. 1889 i 36 59 96 49,50 deželne vlade v Celovcu 20. okt. 1888, št. 1447. 1890 i 36 71 108 32 1891 i 36 71 108 54,54 1892 i 36 71 108 12,10 1893 i 36 71 108 1894 i 36 71 108 35 1895 i 36 71 108 1897 i 36 71 108 20 kron 1900 i 12 120 133 36 1902 i 16 17 32 1903 i 11 124 136 30,36 1904 i 4 50 55 25,40 1905 i 4 50 55 20 1906 i 3 75 79 27 Odborniki podružnice: Matija Dobivnik, posestnik, Anton Dobivnik, posestnik, Martin Kordaš, posestnik, Martin Dominikus, posestnik, Matej Riepel, župnik, Juri Dobivnik, gostilničar, Ivan Ebner, župnik, Josip Kordež, župan, Anton Kaplan, župnik, Valentin Lušnik, Ivan Ogriz, župnik. KOTMARA VAS IN OKOLICA Ustanovljena z odlokom deželne vlade 11. marca 1890, št. 298. POK. u„. let. podp. skupaj prispevki gld. 1888 1 67 102 170 1889 1 32 147 180 47,50 1890 1 35 182 218 32 1891 1 21 128 150 30 1892 1 23 138 162 35 1893 1 23 132 156 25 1894 1 23 133 157 30 1895 1 23 132 156 25 1897 1 23 132 156 16 1900 1 20 134 155 25 1902 1 10 11 20 1903 1 12 127 140 1904 1 12 127 140 1905 1 10 115 126 75 1906 1907 1 5 115 121 30 15 1908 1 12 120 133 15 1910 1 15 126 142 27,26 1911 1 15 118 134 1912 1 15 118 134 35 1913 1 20 85 106 10 1914 1916 1918 1 20 85 106 35,18 50 Odborniki: Matija Prosekar, posestnik in trgovec, Valentin Stangel, posestnik, Ivan Stih, posestnik, Boštjan Gradišnik, župnik, Mihael Robas, pesestnik, Rupert Rotter, župnik, Andrej Koban, posestnik, Doniž Struger, posestnik, Ivan Ebner, župnik, Jernej Modrič, organist in cerkovnik, Rupert Krušič, Jakob Hedenik. ZILJSKA DOLINA IN FARA VRATA pok. ust. let. podp. skupaj prispevki gld. Ustanovljena kot Bistrica na 1888 2 60 38 100 Zilji, odobrena z odlokom 1889 3 48 110 161 29,07 deželne vlade 6. 11. 1887, 1890 3 25 62 90 36,20 št. 1492. 1891 3 23 62 88 34,30 1892 3 36 63 102 21,60 1893 3 36 63 102 17,70 1894 3 7 72 82 26,90 1895 3 50 70 123 22,04 1897 3 50 70 123 30 kron 1900 1902 do 1906 3 3 3 50 70 123 49,10 Odborniki: Josip Katnik, posestnik, Frančišek Katnik, župnik, Valentin Šnabel, posestnik, Josip Svatou, kaplan, Filip Milonik, posestnik, Luka Bavtižar, župnik, Martin Krejči, župnik, Ivan Milonik, Valentin Brandstatter, Anton Svener, Luka Pis, Tomo Vigele, Ivan Hebein. LIBELIČE pok. ust. let. podp. skupaj prispevki Ustanovljena 8. februarja 1891 gid. 1891 15 124 139 z odlokom deželne vlade 20. marca 1892, št. 400. 1892 15 124 139 8 1893 15 125 140 1894 15 125 140 1895 20 80 100 1897 20 80 100 kron ' 1900 10 19 29 21,40 1903 10 19 29 1904 10 19 29 1905 10 19 29 Odborniki: Anton Mesner, posestnik, Franc Uroživnik, posestnik in mlinar, Vinko Glinik, posestnik, J. Hlevnik, posestnik, Ureh Kušnik, posestnik, Andrej Stimnikar, posestnik, Martin Krejči, župnik, Peter Ring, trgovec, Anton Mežnar, posestnik, Ivan Stavdekar, Cvetko Pičko, Ivan Stana, Ivan Držanič, župnik, Frančišek Trampuš. PLIBERK IN OKOLICA pok. ust. let. podp. skupaj prispevki s sedežem v Šmihelu gld. Ustanovljena 2. aprila 1888. 1888 6 65 152 223 1889 6 65 152 223 40 1890 6 65 152 223 10 1891 6 65 152 223 52 1892 6 65 152 223 1893 6 65 152 223 1894 6 65 152 223 1895 6 65 152 223 17,23 1897 6 65 152 223 kron 1900 6 20 170 196 50,36 1902 7 22 10 39 45 1903 i 7 19 11 38 1904 i 7 19 11 38 225 1905 i 7 19 11 38 1907 45,87 1910 i 7 8 18 1911 i 7 6 14 Odborniki: Josip Kraut, posestnik, Jurij Reš, veleposestnik, Anton Gabron, žup- nik, Andrej Kuhar, posestnik, Ivan Kraigher, posestnik, I. Jernej, M. Hanin, Jurij Ru- dolf, posestnik, Simon Mikeln, kaplan. PREVALJE IN OKOLICA pok. ust. let. podp. skupaj prispevki Ustanovljena z odlokom kron deželne vlade v Celovcu 1910 10 15 2 27 260,40 10. 3. 1910, št. 967. 1911 9 15 2 26 37 1912 9 27 36 56 1913 9 25 34 1914 9 25 34 1917 3,50 Odborniki: Andrej Hrast, posestnik, Valentin Wesiak, posestnik, Angela Hrastova, Stefan Kralj, Luka Potočnik, Jožef Riffel, Ferdo Godec, Franc Stopar. LIBUČE IN OKOLICA Pok- ust- let- podp. skupaj prispevki kron Ustanovljena z odlokom--------------------------------------------------------—--------- deželne vlade 30. junija 1902, 1905 21 107 128 št. 1175. 1906 63,40 Odborniki: Pavel Riedel, posestnik, Anton Teul, kaplan, Ivan Hornbock, kaplan, Matej Žik, posestnik, Fran Reš, trgovec, Ivan Kolenik, posestnik, Fran Kralj, posestnik, Matej Breznik, posestnik. SV, ŠTEFAN NA ZILJI IN OKOLICA (ŠTEBEN) pok. ust. let. podp. skupaj prispevki gld. Ustanovljena z odlokom 1890 1 53 126 180 60 deželne vlade 22. 2. 1890, 1891 2 37 94 133 52 št. 249. 1892 2 37 94 133 14 1893 2 37 94 133 30 1894 2 35 52 89 32 1895 2 19 105 126 1897 16 90 106 kron 1900 1 11 30 42 18,lO1 1902 1 12 10 23 25 1903 1 12 10 23 29 1904 1 12 10 23 15,H 1905 1 12 10 23 8,36 1906 1 12 10 23 18 1907 15,92 1908 13 1909 5 7 12 11,45 1910 4 8 12 12,35 Odborniki: Jernej Leks, poštar in posestnik, Vinko Jank, posestnik, Gašper Leks, Ivan Morič, Peter Urbanc, Juri Bliimel, Ivan Ferlič. ŠKOCIJAN IN OKOLICA pok. ust. let. podp. skupaj prispevki Ustanovljena z odlokom HIU. 1888 2 28 65 95 deželne vlade 21. 5. 1888, št. 636. 1889 2 52 138 192 67 1890 2 58 165 225 31,26 1891 2 64 176 242 47,25 1892 2 67 195 264 19,11 1893 2 67 195 264 13,82 1894 2 67 195 264 21,30 1895 2 70 216 288 26 1897 2 70 228 300 23,35 kron 1900 2 15 13 30 39,50 1902 2 20 7 29 40,78 1903 2 24 46 72 65,23 1904 1 18 34 53 1905 1 14 120 135 98,83 1906 3 30 78 111 144,56 Odborniki: Janez Silan, posestnik, Josip Povoden, posestnik, Karol Silan, kmečki sin, Lovro Milar, posestnik, S. Temelj, kmet, Boštjan Ražun, posestnik, Martin Ročič-jak, posestnik, Peter Povoden, krojač. POKRCE IN OKOLICA pok- ust- let- PodP- skuPai prispevki kron Ustanovljena z odlokom ---------------------------------——------------—— 13. oktobra 1897, št. 1686. 1900 15 57 72 1903 10 19 29 1904 10 20 1905 10 Odborniki: Mihael Kulterer, posestnik, Štefan Bayr, župnik, Josip Frank, po- sestnik, Tomo Bobak, posestnik, posestnik. Josip Lavre, posestnik, Josip Dobrmk, Josip Božic, ROŽEK IN OKOLICA pok. ust. let. podp. skupaj prispevki Ustanovljena z odlokom au. 1893 8 30 120 158 čleželne vlade 19. 6. 1893, št. 1178. 1894 6 26 175 207 56,84 1895 8 30 120 158 21 1897 8 30 120 158 21 kron 1900 8 30 120 158 40 1902 8 13 15 36 27,50- 1903 8 13 15 36 1904 4 18 32 54 1905 4 18 32 54 191 1906 4 15 19 1907 30 Odborniki: Jožef Paul, veleposestnik, Peter Markovič, slikar, Gregor Arnejc,. posestnik, Dragotin Hiitterer, župnik, Matej Ražun, župnik, Janez Miklavčič, Simon Lepušič, Ivan Mikula, Mat. Stikar, Frančišek Janah. ŠMARJETA V ROŽU pok. ust. let. podp. skupaj prispevki Ustanovljena z odlokom kron 1908 3 17 6 26 70,55. deželne vlade v Celovcu 30. 12. 1908, št. 4408. 1910 3 1911 3 1912 3 Odborniki: Šimen Černe, posestnik, Valentin Černe, posestnikov sin, Ciril Za-blačan, posestnikov sin, Josip Lučovnik, Luka Bolte, Rafael Wernig, Luka Jagovec, posestniki, Iv. Ilovnik, Iv. Ogriz, Jak. Jaklič . ŠT. JANŽ V ROŽNI DOLINI pok. ust. let. podp. skupaj prispevki Ustanovljena 16. sept. 1888. gld. 1889 i 59 85 145 1890 i 59 85 145 1891 i 59 85 145 1892 i 59 85 145 1893 i 59 85 145 1894 i 59 85 145 1895 i 59 85 145 43,11 1897 i 59 85 145 1900 i 1902 i do 1906 i Odborniki: Martin Štih, posestnik, Iv. Simonič, župnik, Matija Ambrož, dekan, Fr. Colarič, Iv. Kuraš, Jur. Fajnik. TOLSTI VRH IH OKOLICA pok. ust. let. podp. skupaj prispevki Ustanovljena z odlokom — — — deželne vlade 6. 6. 1888, 1889 i 52 31 84 46,65 št. 677. 1890 i 52 31 84 24,86 1891 i 52 31 84 32,54 1892 i 52 31 84 32,54 1893 i 52 31 84 25,88 1894 i 52 31 84 21,35 1895 i 21 37 59 23,14 1897 i 21 37 59 kron 1900 i 21 37 59 1902 i 13 10 24 1903 i 13 10 24 1904 i 13 10 24 36,20 1905 i 13 10 24 61,34 1906 i 13 10 24 31 1909 i 1910 i 1911 i 12 22 35 1912 i 12 22 35 42 1913 i 12 20 33 1914 i Odborniki: Dominik Kotnik, posestnik, Jožef Pogačnik, Franjo Kogelnik, posestnik, Fran Ločnik, Lorene Osojnik, Janez Herman, Andrej Oražem, mlinar, Vaclav Valeš, župnik, L. Abraham, Ferdinand Godec, kmečki sin, Luka Kotnik, posestnik, Andrej Oset, Josip Dolinšek, Fr. Celestina, Anton Konečnik, Avgust Križaj, Fr. Cvetkovič. VELIKOVEC IN OKOLICA pok. ust. let. podp. skupaj prispevki Ustanovljena z odlokom ®td. deželnega predsedstva 1894 32 52 84 59,40 v Celovcu 6. 10. 1893, 1895 32 52 84 26,76 št. 1616. 1897 32 52 84 28,16 kron 1900 32 52 84 64,24 1902 52 17 69 105,70 1903 52 17 69 74 1904 52 17 69 103,20 1905 52 17 69 98,31 1906 30 40 70 124 1907 74,60 1908 71,30 1909 20 39 59 72 1910 21 26 47 74,70 1911 21 26 47 1912 21 26 47 32 1913 21 26 47 V »Koledarju CMD“ za leto 1911 je pri seznamu podružnic navedena tudi ženska za Velikovec in okolico, ki jo je deželna vlada v Celovcu odobrila 3. 6. 1910, vendar je navedeno, da še ni imela ustanovnega občnega zbora. V naslednjih seznamih podružnic se ne ponavlja več. Odborniki: Josip Pušl, kmet, Valentin Gross, Matej Škofič, kmet, Frančišek Reš, Jurij Rutar, Janez Mavklar, Anton Kasl, kmet, Franc Treiber, župnik. PRIBLA VAS IN OKOLICA pok. ust. let. podp. skupaj prispevki Ustanovljena z odlokom gld. 1890 10 120 130 deželne vlade v Celovcu 22. marca 1890, št. 385. 1891 8 103 111 7,50 1892 8 103 111 1893 8 103 111 13 1894 9 76 85 1895 9 76 85 13 1897 9 76 85 7 kron 1900 9 76 85 1902 6 12 1903 6 Odborniki: Josip Lipuš, posestnik, Fran Lene, provizor, Frančišek Kumer, posestnik, Josip Fugger, kaplan, Jurij Piževnik, Janez Glinik. Pri navajanju odbornikov mi ni šlo za natančen prikaz odborov in spreminjanja v njih. Hotel sem navesti kar največ ljudi, ki so v njih sodelovali, skupaj z njihovimi poklici. Seveda po socialni sestavi odborov ne moremo natančno opredeliti sestava članov podružnic, vendar pa nanjo vsaj v določeni meri lahko sklepamo. Razvidno je, da je bila večina odbornikov kmetov, precej je bilo duhovnikov, vendar njihovo število po že omenjenem razcepu precej pade v tistih podružnicah, ki so še delovale. Natančen prikaz spreminjanja sestave odborov bo vsekakor osvetlil to vprašanje. Sicer pa so v odborih zastopani še profesorji, zasebni uradniki, železniški uslužbenci (v beljaški podružnici), puškarji (v podružnici Glinje). Gre predvsem za več ali manj neodvisne poklice, ki so bili sposobni kljubovati nemškim pritiskom. Značilno pa je, da med vsemi temi ni naveden noben učitelj. Kot vidimo iz pregleda, je v vsem obravnavanem obdobju delovalo le nekaj podružnic, druge pa so že okoli leta 1900 začele kazati sledove umiranja in jih je vodstvo družbe moralo ukiniti. Potovalni učitelj družbe Ante Beg piše v ..Koledarju" za leto 1911, kako je v začetku leta 1909 skušal oživiti delovanje podružnic, ki jih je bilo na papirju 19, odbore pa so imele le tri. „Črtati se je morala ravno polovica koroških podružnic". Ustanovili so nekaj novih, vendar tudi te niso prav zaživele. Na papirju so imele koroške podružnice relativno dovolj članov, vendar so izrazito prevladovali tisti z najmanjšo članarino — podporniki. Zelo pičli so bili denarni prispevki, saj so na primer v letu 1909 vse koroške podružnice zbrale manj kot na primer turjaška. Že Ante Beg se v omenjenem sestavku sprašuje, zakaj se „Ciril-Metodova družba" ni mogla zakoreniniti na Koroškem. Navaja, da so družbo na Koroško presadili predvsem duhovniki, ki so naglašali zlasti verski moment, s tem pa so odbili posvetno razumništvo, še zlasti učiteljstvo. To naj bi se še zlasti odvrnilo od Družbe, ker so njeni člani na Koroškem agitirali za odpravo nemščine iz šol in za skrajšanje obiskovanja šole. Tudi slovenski koroški kmet naj bi se od nje odvrnil, ker naj bi potreboval pouka nemščine. Tako Beg. Svoje je seveda prispeval razcep med klerikalci in liberalci. Družbi se je odtegnila večina duhovščine. Stvari so se še zapletle, ko so leta 1908 ustanovili na Koroškem ..Slovensko šolsko društvo", ki je začelo ustanavljati svoje podružnice, pa tudi z ustanovitvijo že omenjene ..Slovenske straže". Tako so strankarske strasti hromile delovanje slovenskih narodnoobrambnih organizacij. Namesto ene so bile kar tri, ki so si „hodile v zelje", škodo pa so seveda imeli koroški Slovenci, ki so bili še bolj izpostavljeni udarom germanizacije, za katerimi so enotno stali Nemci tako iz Av-stro-Ogrske, kot tudi iz Nemčije. ANDREJ VOVKO 11 Koroški koledar 161 Vindišarska,teorija1 na avstrijskem Koroškem po drugi svetovni vojni V odnosu avstrijske in koroške nemško-nacionalne družbe do slovenske skupnosti na Koroškem je opaziti že vrsto let ločevanje koroškega slovenstva na dve skupini, na takoimenovane „Windische“ in na ..nacionalne" Slovence. Po tej delitvi, ki je v zadnjih letih zašla celo v manjšinsko zakonodajo, se tisti del slovenskega prebivalstva, ki se podreja nem-škonacionalnemu vplivu in ne vztraja na nacionalni enakopravnosti, šteje za „Win-dische", medtem ko se slovenski značaj dopušča le tistemu slovenskemu prebivalstvu, ki se za takšno enakopravnost aktivno prizadeva. Do anšlusa (vključitve Avstrije v nacistično Nemčijo leta 1938) je bila nakazana delitev privatna teza koroških nemških nacionalistov, z marcem 1938 pa je prešla v uraden odnos nacističnega režima do slovenske skupnosti. Najdemo jo celo pri ljudskem štetju leta 1939; značilno pa je, da so jo prevzela tudi dosedanja ljudska štetja v drugi avstrijski republiki. Za razumevanje položaja manjšine po letu 1955 je podčrtati, da so po prevzemu oblasti nacisti postavili v njihov državni zbor (Reichstag) celo zastopnika do tedaj nepoznanih „vin-dišarjev", Franza Mikulo. Značilno je, da so tako avstrijske oblasti kot ostali udeleženci povojnih konferenc za sklenitev avstrijske državne pogodbe poznali na Koroškem edino Nemce (oziroma Avstrijce) ter Slovence. V prvih povojnih letih so nacistično ozadje „vindišarstva" priznavale tudi koroške oblasti, saj drugače ne bi deželni šolski svet 10. aprila 1946 prepovedal uporabljati izraz „windisch“ za šolsko uporabo. Pač pa je koroški nemškonacionalni tisk pričel leta 1947 znova poudarjati vrsto sestavin vindišarske ..teorije". Tako imamo v tem času glasilo takoimenovane-ga Bunda der heimattreuen Siidkarntner (Zveza domovini zvestih južnih Korošcev) Unsere Heimat. List je izhajal v Do- brli vasi ter v imenu »domovini zvestih" nastopal proti delovanju Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško in njenim težnjam za priključitev koroškega slovenstva matičnemu narodu. Predvsem pa je list povzemal vrsto trditev vodilnega predvojnega deželnega zgodovinarja ter večletnega predsednika vodilne protislovenske organizacije v deželi, imenovane Karntner Heimatbund, dr. Martina Wut-teja. Med njimi najdemo tudi trditev, po kateri dejstvo, da »govore koroški Slovenci slovensko", ne more služiti temu, da se jih ima „za ljudstvo ali narod".1 Nasproti enostranski teoriji o narodu kot izključni jezikovni skupnosti, je list postavljal »moderno narodnostno teorijo", po kateri jezik ni več odločilen. Tako kot v plebiscitnem času, tudi sedaj najdemo poudarjanje domovine, gospodarske pripadnosti južne Koroške Avstriji, in kot nov element življenjsko svobodo (to v nasprotju z Jugoslavijo). Na podlagi prirodnega prava in samoodločbe je glasilo Bunda der heimattreuen Stid-karntner zahtevalo na jezikovnem in vzgojnem področju uveljavitev takoimenovane »pravice staršev", po kateri odločajo starši o jeziku, v katerem naj bi se poučeval njihov otrok; dosledna uveljavitev tega načela bi zaradi prevlade nemštva seveda pomenila na Koroškem nadaljnje omejevanje pravic manjšine in v končni posledici odpravo obvezne dvojezične šole. Istočasno se je pojavila zahteva po »pravici občin", po kateri imajo občine (seveda v škodo manjšine) odločati o jezikovnih vprašanjih in vprašanjih pouka slovenskega jezika na svojem območju, zahteva, ki je na strani koroškega meščanskega tabora še danes živa.2 Dokončno je cilje nemško-koroškega nacionalizma izoblikoval v času zavrnitve jugoslovanskih predlogov po priključitvi južne Koroške Jugoslaviji znani koroško nemški nacionalec dr. Hans Steinacher. V drugi polovici 1949 je kot »izvedenec" ljudske stranke za manjšinska vprašanja nakazal pričetek tistega razvoja, ki je pripeljal leta 1958 do dejanske odprave dvojezičnega šolstva na Koroškem. Pri tej priložnosti je podčrtal, da je treba z vsem poudarkom v manjšinski politiki znova uveljaviti narodno obrambne naloge, ki jih je zajel v naslednjih zahtevah: pobijati je treba zgodovinsko laž o germanizaciji, obnoviti narodnoobrambna društva, uvesti v šolsko politiko pravico staršev, opozoriti na nevarnost slovenske iredente, na vsak način ohraniti vindišarsko tvorbo in končno preprečiti vsako narodnostno ureditev s paragrafi.3 Takratni koroški tisk dokazuje, da se je meščanski tabor takoj lotil nakazanih „nalog“. Značilno je, da so posamezni učitelji kljub prepovedi še pred tem letom uveljavljali v šolskem poslovanju vindišarsko jezikovno označevanje (npr. v Ži-tari vasi).4 Za stališča nemških nacionalistov do slovenskega vprašanja v prihodnjih letih je ob tem poučen prispevek objavljen v celovški Kleine Zeitung 11. marca 1951, št. 58. V njem najdemo napade na slovensko poznamenovanje Celovca v slovenskih oddajah tamkajšnjega radia. Pisec je med drugim napadel netaktnost slovenskega poznamenovanja za Celovec in se celo spraševal, ali se naj Celovčani pripravijo na nekaj podobnega, kar so doživela mesta na (nekdanjem) nemškem vzhodu, ki so izgubila nemško ime (Konigsberg, Breslau, Stettin). Sledi napad na obstoječo obvezno dvojezično šolo, kjer se sicer uče dva jezika, vendar pa ne jezika, ki ga govore, namreč vindi-šarščine. „In če zastopniki Slovencev navajajo, da so si Vendi in Slovenci v sorodu, je treba nakazati, da vsi romanski ali germanski jeziki kažejo sorodstvene znake, zato pa še zdaleč niso Rusi ali Poljaki ali Čehi in Vendi Slovenci," beremo v nadaljevanju članka. Ostalo ni le pri tem, saj je tisk skrajne desnice skušal v tem času postaviti novo inačico vindišarske »teorije", po kateri so „Windische" pripadniki ali celo nasledniki posebnega vendskega plemena! Po tej trditvi se „Windische“ kot potomce vendskega plemena sploh ne more prištevati k slovenskemu ljudstvu niti po krvi, kulturi ali jeziku.5 Tisk te vrste jih je celo označil za »komično ljudstvo" (komisches Volkstum), o njihovem izvoru pa pisal, da izhajajo iz »starega zgodovinskega plemena V e n d o v", ki bi jih mnogi šovinistično-nacionalistični slovenski ekspanzionisti radi reklamirali zase.6 Predvsem pa je zaživelo poudarjanje Na 2. srečanju narodnosti sosednih držav v Lendavi so se zbrali predstavniki manjšinskih organizacij iz Avstrije, Italije, lugoslavije in Madžarske 11* Koroški koledar 163 vindišarstva ob ljudskem štetju 1951, ko so oblasti prevzele vindišarsko jezikovno kategorijo in njene izpeljanke (šlo je za naslednje jezikovne kategorije: windisch, deutsch-windisch, windisch-deutsch, win-disch-slowenisch in slowenisch-windisch; v zadnji dve jezikovni kategoriji so števni komisarji zapisali le nekaj posameznikov in sta kategoriji pri prihodnjem štetju 1961. leta odpadli).7 Potek štetja je slovenski koroški tisk označil takole: ..Navodila, ki so jih dobili števni komisarji pri ljudskem štetju leta 1951, so precej podobna navodilom Hitlerjevega Grenzrufa (ob štetju 1939 op.). Tudi zdaj so rekli: vindiš ni isto kakor sloveniš. Nad 10.000 ljudi, ki govorijo oba jezika, so zapisali za Nemce. Kdor je rekel, da govori slovensko, so ga kratko-malo zapisali za vindiš. Svoje postopanje so utemeljevali s tem, da je sloveniš samo pismeno slovensko. Števni komisarji so čisto samovoljno ne oziraje se na to, če je kdo rekel, da je njegov občevalni jezik slovenski, zapisali vindiš. Če je kdo hotel, da so napisali sloveniš, se je moral skoro naravnost stepsti s števnimi komisarji! Znani so nam taki slučaji".8 Slovenski tisk je pisal tudi o navodilih, po katerih je bilo treba ..slovensko govoreče ljudi šteti po možnosti tako kot bi govorili samo nemško, kvečjemu še vindiš, skrbno pa se je treba izogibati, če je treba tudi preprečiti, da bi si kdo na Koroškem domišljal, da govori slovensko." Tisk je pri tem kazal na takratnega namestnika veli-kovškega okrajnega glavarja in kasnejšega namestnika koroškega deželnega glavarja in člana ljudske stranke dr. Mayer-hoferja.9 Diskriminacije manjšine pri štetju 1951 je potrdilo tudi glasilo koroških socialistov, ki je opozorilo, da so pri štetju ,.določeni krogi . . . silili prebivalstvo, da navede (v popisnice op.) termin windisch namesto slowenisch“.10 Leta 1949 nakazane zahteve nemškega koroškega nacionalizma so bile vse do leta 1958 usmerjene predvsem proti obstoječi dvojezični šoli. V tem času se vedno bolj pojavlja zahteva po odpravi teritorialne ureditve obvezne dvojezične ljudske šole, sredstva za dosego tega cilja pa naj bi bila že nakazana „pravica staršev" ter vsestranska uveljavitev „vindišarstva" in njegove ..teorije". Pouk slovenskega jezika na obveznih dvojezičnih šolah se je celo označeval za protiustavnega ter se je trdilo, da krši „tradicijo Koroške in Avstrije in da pomeni nazadovanje za 200 let." Značilno je, da je aprila 1952 postavil dr. Steinacher zahtevo po odpravi prepovedi uporabljanja „tisočletne" vindišarske oznake v šolskem poslovanju; pri tem se je seveda zavzel za »pravice nemškega in vindišarskega prebivalstva", usmerjene na odpravo obstoječe šolske ureditve. V podporo takim zahtevam pa naj bi nemškim nacionalistom služili posamezni jezikovni podatki štetja 1951, češ da gre po teh podatkih le za majhno slovensko manjšino, kateri na ljubo morajo na Koroškem vzdrževati obvezno dvojezično šolo (list Salzburger Nachrichten je pisal le o tri tisoč Slovencih, medtem ko je bil ostali tisk bolj prizanesljiv; tako je npr. Kleine Zeitung nakazovala 33.000 Slovencev na Koroškem).11 Dejstvo, da je uradna statistika pri objavi podatkov štetja 1951 pripisala vindišarske jezikovne kategorije Slovencem, je koroški meščanski tisk označil za »ustavno ogoljufanje vindišar-skih deželanov za njihovo lastno priznanje".12 Tisk koroškega deželnega glavarja pa je ugotavljal, da bi se z objavo vindi-šarskih jezikovnih kategorij Avstrija »blamirala" pred svetom. Neimenovani koroški politik je dalje dal priznanje, ki bi moralo veljati tudi še danes: »Centralni statistični urad si ni mogel predstavljati, da bi kdo mogel priznati občevalni jezik windisch kot posebni jezik, poleg tega pa bi bilo tudi več kot komično, ko bi se na Koroškem prikazal narod, ki se do danes sploh ni pojavil. Nastop take vrste bi blamiral do kosti avstrijsko uradno statistiko pred vsem svetom . . ,“13 Koroški listi so tudi pisali, da se je del koroških Slovencev iz političnih vzrokov izjavil za „Windische“, da bi tako poudaril svoje koroštvo in avstrijsko usmerjenost. Ozadje nastopa vindišarskih zagovornikov je ob poudarjenem nastopanju nemških nacionalistov 22. maja 1952 pojasnil socialistični tisk v tem smislu, da se je v ljudski stranki na Koroškem ustvarilo krilo, ki misli z »divjim nacionalizmom" doseči uspehe. Nakazoval je, da je v ozadju tega nastopanja znani dr. Hans Steinacher ter ga označeval za »veliko-pruskega agenta". Orisani nastop koroško nemškega nacionalizma se je še posebej razvnel po 15. maju 1955, po dnevu, ko je bila podpisana avstrijska državna pogodba. Vidni znak tega dejstva je bila komaj štiri dni po podpisu pogodbe ustanovitev Karntner Schulverein - Siidmark kot enega naslednikov še pred letom 1938 nacificiranega Nemškega šolskega društva Siidmark. V prihodnjem letu so bila ustanovljena še nekatera nemškonacionalna društva, dokler ni iz njih ter ob pomoči obeh meščanskih strank na Koroškem, ljudske in svobodnjaške (OVP in FPD), izšel v začetku leta 1957 tako imenovani Karntner Heimatdienst (Koroška domovinska služba) kot osrednja protislovenska povezovalna organizacija na Koroškem.14 Celotno delovanje te organizacije kaže, da je še vedno usmerjeno v dosego tistih ciljev, ki so si jih zastavljali nemški nacionalisti tako v času prve avstrijske republike 'kot po marcu 1938, ali drugače rečeno: v dokončno uničenje koroškega slovenstva. Slednje je na primer dovolj jasno nakazalo tudi glasilo Karntner Hcimatdiensta Ruf der Heimat, ko je ob petdesetletnici koroškega plebiscita leta 1970 dalo vedeti, da bo dokončno potegnjena črta na Koroškem šele, ko ne bo več v deželi enega od obeh narodov (to je Slovencev). Dejstvo, da imamo prav po letu 1955 ponovne izbruhe nemškega nacionalizma (med nje spada tudi odprava obvezne dvojezične šole leta 1958) je gotovo pripisati dejstvom, da je Koroška ob Štajerskem obmejnem območju edino območje slovensko-germanskega sveta, kjer je nemški nacionalizem še vedno živ in kjer še vedno deluje v nekdanjih oblikah, čeprav z novimi potezami. Odsev slednjega je tudi vindišarska „teorija", ki prav v tem času doseže svoj vrh z ustanovitvijo organizacije „Bund der Karntner Windischen". Razvojno pomeni enega prvih vidnih korakov v tej smeri nastop dr. Valentina Einspielerja, prihodnjega načelnika vindišarskega Bunda, februarja 1956 na zborovanju Bund europaischer Jugend (Zveze evropske mladine) v Celovcu, namenjenemu manjšinski problematiki. Dejstvo, da je bil Einspieler v tem času deželni vodja mladinske organizacije ljudske stranke (Oster-reichische Jugend), kaže usmerjenost strankine politike do slovenskega vpraša- n ja, saj je Einspieler na celovškem zborovanju nastopil kot deklarirani vindi-šar; gotovo pa nismo daleč od resnice, če zapišemo, da je bila ena nalog mladinske organizacije ljudske stranke na območju južne Koroške odvračati slovensko mladino od materinega jezika Ko je govoril o manjšinskem vprašanju, je Einspieler ob tej priložnosti označil vindišarje za mešano ljudstvo. Po nekdanjem predsedniku Karntner Heimatbun-da dr. Martinu Wutteju je povzel trditev, da so imeli vindišarji 1920 odločilen delež pri plebiscitni odločitvi. Podobno kot še nekateri pred njim15 je tudi Einspieler govoril o ponovnem dokazu vindišarske zvestobe, potem ko so po zmagi nad nacizmom prišli v deželo Jugoslovani. Dejal je tudi, da je ostala „domovina nedeljena" samo zato, ker ni uspelo napraviti vindišarje za Slovence in jih prisiliti k ,,slovenskemu priznanju". Nasprotoval je trditvam o žaljivem prizvoku besede windisch, o vindišarjih pa menil, da je njihova tragika v tem, ker nimajo šolane inteligence in ker ta prehaja v nemštvo; nasprotno pa imajo Slovenci narodno zavedno in bojevito inteligenco. To naj bi bil vzrok temu, da se niti po prvi svetovni vojni niti v državni pogodbi iz leta 1955 ni upoštevalo vindi-šarjev. Tako kot vsi dotedanji zagovorniki vindišarstva, se je tudi dr. Einspieler dotaknil koroških „vindišarjev“. Ob tem je skušal opravičiti dejstvo, da vindišarjev vse do tega časa pravzaprav ni bilo čuti in so v njihovem imenu nastopali skoro izključno nemški nacionalisti. Drugače bi jih pač ne mogel označiti za „molčeč" koroški element. V duhu nemškega nacionalizma je tako formuliral vindišarska prizadevanja: odklanjanje vsakega pritiska (seveda slovenskega!) ter zavračanje ..prisilnega pouka slovenščine" (mišljena je bila takratna dvojezična šola). Po Steinacherjevem vzoru iz leta 1952 je tudi Einspieler nastopil proti prepovedi uporabe vindišarskega poznamenovanja v šolskem poslovanju. Po njegovem bi se pri javnem priznavanju na jezikovno mešanem ozemlju prištela večina prebivalcev k vindišarjem in ne k nacionalnim Slovencem. Za gledanje nemškega nacionalizma na vindišarje pa je vsekakor poučna Einspielerjeva izjava, da vindišarji ni- so za zvestobo Koroški poželi še nobene zahvale.16 Kmalu za tem je Einspieler pisal, da sta bili v 19. stoletju med koroškim „ob-mejnim ljudstvom" (Grenzvolk!) dve usmeritvi: medtem ko je ena stavljala v ospredje narodnostno-kulturno usmeritev in iskala z vsemi sredstvi naslonitev na Ljubljano, so se javile v drugi teritorialno-historično „misleče“ sile. Ta druga usmeritev je iskala naslonitev na nemški kulturni krog ter njene pripadnike imenujejo narodno zavedni Slovenci za nem-čurje. Slovence Einspieler označuje za majhno skrčeno manjšino, medtem ko so vindišarji postali premočna večina; v njih Slovenci tudi vidijo svojega največjega nasprotnika, celo večjega kot v Nemcih. O vindišarjih pravi, da v „časih potrebe" opravljajo svojo dolžnost in „molče prinašajo (nepnštvu op.) žrtve". Označil jih je tudi za „državi zvesto ljudstvo", in to v očitnem nasprotju s Slovenci. O njihovih zahtevah pa beremo, da zahtevajo po demokratičnem principu subjektivno odločitev — priznavalni princip — v vseh vprašanjih, ki se tičejo jezikovno mešanega ozemlja.17 Ko je pisal o narodnostni usmerjenosti svoje družine, je dr. Einspieler posebej na-glašal, da so njegovega očeta spravili s sveta leta 1944 slovenski partizani. Postavil je tudi trditev, da so vindišarske družine trpele med partizanskim bojem 1944/45 in to samo zato, ker niso hotele biti slovenske: „Že v času partizanskih bojev 1944/45 so se nacionalni slovenski krogi prizadevali vindišarje, ki so jih smatrali za renegate, proglasili za Slovence. Zato so posebno trpele vindišarske vasi in družine po partizanih. Mojega očeta, kmeta na starodavni domačiji (alteingesessener Bauer) v rožanskem Bil-čovsu so 1944 odvlekli in umorili samo zato, ker ni hotel biti Slovenec."19 (Kolikor vemo iz drugih virov, je bil v nasprotju s trditvami dr. Einspielerja njegov oče nacistični krajevni kmečki vodja, Ortsbauernfiihrer, Einspielerjevo pripombo pa je razumeti v tem smislu, da so bili „Windische“ med protinacističnim bojem na Koroškem na strani vladajočega režima). Nekdanja podpora vindišarjev nacističnemu režimu naj bi sedaj postala vsega upoštevanja vredna vrednota, medtem ko naj bi imel po tej interpretaciji protinacistični boj Slovencev na Koroškem značaj izdajstva in zločina. Einspieler je tudi zavračal primerjavo svoje družine z ostalimi soimenjaki v rojstni vasi, pri čemer je podčrtaval njihovo slovensko in protinacistično usmeritev.20 Tisk je aprila 1957 poudarjeno pisal, da je avstrijski kancler Raab med predvolilnim obiskom Koroške obiskal tudi „stari vindišarski“ Einspielerjev kmečki dom ter pozdravil Einspielerjevo mater, „katere moža so Titovi partizani umorili na najbolj grozovit način".21 Omeniti je tudi, da je v tem času postavila ljudska stranka Einspielerja za svojega kandidata na volitvah v deželni zbor, S tem pa tudi dokončno očrtala svoj nacionalistični pogled na slovensko vprašanje. Nacionalizem pa je bil gonilna sila (in je še) tudi svobodnjakarjev, druge meščanske stranke na Koroškem. Nemajhnega pomena za razumevanje koroške problematike je nedvomno dejstvo, da je bila v letu ustanovitve Karntner Hei-matdiensta proglašena splošna amnestija za še preostale naciste (manj obteženi nacisti so bili amnestirani že leta 1949, se pravi v času prvega nacionalističnega protislovenskega vala). Omenili smo že, da je bil med prvimi Heimatdienstovimi ukrepi ustanovitev „Bunda der Karntner Windischen“. Ustanovni zbor Bunda je bil 25. aprila 1957 v Celovcu. Anonimni poročevalec v glasilu nemškonacionalističnih koroških organizacij Karntner Landsmannschaft (št. 2/1957), pač dr. Einspieler, piše, da je bil Bund ustanovljen z namenom, da bi se odvrnilo zaničevanje (vindišarstva na slovenski strani op.) ter po drugi strani, da bi zastopal ..upravičene skrbi in želje vindišarjev", to pa „se je zgodilo v trenutku, ko se bližajo vrhu pogajanja za izvedbo člena 7 državne pogodbe". V točki 2 je bil namen Bunda očrtan takole: „Namen društva je zajetje koroških vindišarjev in zastopanje njihovih interesov tako pred oblastmi kot tudi pred ostalimi organizacijami in narodnostnimi skupinami. Ta cilj pa skuša doseči s pojasnjevanjem prebivalstvu (oblasti) o posebnostih koroških vindišarjev in njihovih pravic pri razgovorih in vlogah oblastem". Anonimni Carantanus še piše, da vindi-šarji izjavljajo, da zastopniki nacionalnih Slovencev nimajo v nobenem primeru legitimacije govoriti v imenu vindišarjev ali da v njihovem imenu postavljajo zahtevo po vsej južni Koroški. „Windische“ tudi čuvajo ..svobodno narodnostno priznavanje vsakemu državljanu". V šolskem vprašanju zastopajo stališče, po katerem naj imajo Slovenci manjšinske šole, Nemci nemške, vindišarji pa prosto pravico izbirati, v kateri teh šol bodo vzgajani njihovi otroci.22 Poročilo o občnem zboru Bunda der Karnmer Windischen nakazuje vlogo, ki jo je tej organizaciji dodelil nemški nacionalizem v duhu Steinacherjevega postavljanja slovenskega vprašanja leta 1949: po eni strani razdvojevati manjšino, po drugi pa preprečiti vsakršno manjšinsko zakonodajo, obstoječo pa vsaj omejiti. Slednje se je pokazalo še zlasti leta 1958, ko je nemškemu nacionalizmu uspelo odpraviti obvezno dvojezično šolo. Da je bila prav obstoječa dvojezična ureditev osnovnega šolstva eno izmed izhodišč ustanovitve vindišarskega Bunda, je ob njegovi ustanovitvi nakazal tudi Einspielerjev namestnik Erich Silla: „Ve-lik problem je prisilni (dvojezični op.) pouk, kajti na takoimenovanem jezikovno mešanem ozemlju morajo brez izjeme vsi otroci že od prvega šolskega leta obiskovati pouk tako v nemškem kot v slovenskem jeziku."23 To pa je seveda krivica, ki jo je treba po mnenju nemških nacionalistov odpraviti in to čim prej, ker je obstoječa dvojezična šolska ureditev slonela na teritorialnem principu, ali kot je decembra 1956 nakazal dr. Einspieler: usodepolni teritorialni princip se mora končno umakniti personalnemu. Po avstrijskih virih zajema Bund der Karnmer Windischen le kakih 20 članov (če ne še manj). To pa ne pomeni, da ni Bund odigral tiste vloge, ki so mu jo namenili v Karnmer Heimatdienstu zbrani nemški nacionalisti. To se ni pokazalo le ob odpravi obvezne dvojezične šole leta 1958, ampak tudi pri spreminjanju nove manjšinske zakonodaje prihodnje leto in ne nazadnje po februarju 1973, ko je bil v komisijo kanclerja dr. Krei-skega za vprašanje dvojezičnih krajevnih napisov sprejet tudi dr. Valentin Einspieler. Za dosego nacionalističnega cilja v odnosu do slovenske skupnosti sta meščanski stranki že leta 1956 spravili v deželni zbor oba prihodnja voditelja vindišarskega „Bunda“, ljudska stranka dr. Einspielerja in svobodnjaška učitelja na grebinj-ski glavni šoli Ericha Sillo; vzporednica z vpoklicem Franza Mikule v rajhstag leta 1939 najbrže pri tem ni slučajna. Bund der Karnmer Windischen se je ob ustanovitvi tudi proglasil za zagovornika vseh tistih, ki jim je bila pri štetju leta 1951 vpisana vindišarska jezikovna ka- tegorija skupaj z izpeljankami, tako da so bili nemški nacionalisti zaenkrat pripravljeni priznati za pripadnike manjšine vsega 13.712 oseb, se pravi približno isto število kot Martin Wutte po plebiscitu, nasprotno pa naj bi znašalo število vindi-šarjev 28.000 prebivalcev južne Koroške.24 Nastop meščanskega tabora ter Karnt-ner Heimatdiensta do manjšine je že junija 1956 formuliral nekdanji deželni glavar inž. Vinzenz Schumy. V javnem nastopu ga je očrtal v petih točkah, ki naj se jih upošteva v interesu mirne izgradnje dežele. Prva točka: Z dosego popolne avstrijske suverenosti maja 1955 je odpadlo vsakršno vprašanje o spremembi meje in izven vsake diskusije je, „da ne obstoji več koroško vprašanje"'. Druga točka: Manjšinska določila člena 7 državne pogodbe naj se „lojalno in korektno izpolnjuje", vendar mora izpolnjevanje zaviseti od tega, „če in v kolikšni meri hoče dati slovensko vodstvo zadostne garancije za lojalno, državi zvesto zadržanje slovenske manjšine". „Nemški in Nemcem prijazni krogi prebivalstva Koroške bi pozdravili dogovor med Nemci in Slovenci v interesu blagostanja dežele". Točka tri: Obvezna dvojezična šolska ureditev iz leta 1945 je protizakonita in ne more služiti niti za bazo, niti za izhodišče novi ureditvi koroških šolskih razmer. Slednja je mogoča le ob popolnem varstvu ..svoboščin državljanov in pravice odločanja staršev". Točka štiri: V vseh vprašanjih manjšinske zaščite se zahteva »neomajna" pravica do prizna-valnega principa. Točka pet: V koroškem manjšinskem vprašanju naj ne bo sprejeta nikakršna ureditev brez zaslišanja domačega (bodenstiindig) prebivalstva. Domovini zvestemu in nemškemu prebivalstvu mora biti tudi dana možnost, da se nadstrankarsko organizira, da bi tako moglo zastopati svoje interese in poglede pri pristojnih.25 Vidimo torej, da je Schumy že junija 1956 najavil ustanovitev Karnmer Heimatdiensta. Opazno je nadalje posredno označevanje slovenstva z iredentizmom in tujkom v deželi, kar vse je pomenilo ponovitev napadov na manjšino iz let po plebiscitu, ko je bil Schumy koroški deželni glavar. Znova so bili v Steina-cherjevem smislu formulirani pogledi nemškega nacionalizma na slovensko vprašanje, pogledi, ki so dobili skupaj z vindišarsko „teorijo“ svojo dokončno potrditev s postavitvijo dveh „vindišarjev“ kot predstavnikov v deželni zbor, dr. Valentina Einspielerja in Ericha Sille, in to le leto dni po podpisu pogodbe o obnovi neodvisne in demokratične Avstrije. V nasprotju s prvo avstrijsko republiko, ko je bila vindišarska „teorija“ še privatna teza nemških nacionalistov in njihovih organizacij, pričenja postajati diskriminacijski pogled na slovensko vprašanje sestavni del politike političnih strank meščanskega tabora do slovenske manjšine. Značilno je, da se pojavi vindišarska „teorija“ po drugi svetovni vojni v času, ko pride do prve večje amnestije za nekdanje naciste, in ljudsko štetje leta 1951 je v dokajšnji meri odmev tega dejstva. Od tega časa dalje pomeni „teorija“ z vsemi spremljevalnimi pojavi vred (uveljavljanje subjektivnega principa pripadnosti k narodnosti, pri-znavalni princip, pravica staršev i. p.) sestavni del politike meščanskega tabora do manjšine, vendar je morala ta politika zaenkrat še upoštevati prisotnost britanske zasedbene oblasti v deželi. Teoretično glasilo avstrijskih socialistov Die Zukunft je v tej zvezi avgusta 1957 (št. 31) podčrtalo, da so nemški nacionalisti „v svojem bedastem boju proti manjšini in njenim zdaj še posebej zapisanim pra- vicam (mišljena so s tem obvezna dvojezična osnovna šola in manjšinska določila državne pogodbe op.) pred nekaj leti iznašli takoimenovano ,teorijo o vindišar-jih‘, s katero se takoimenovani domovini zvesti Slovenci postavijo nasproti .nacionalnim Slovencem' ... To umetno razdvajanje uporabljajo pri vseh vprašanjih spodnje Koroške, čeprav je odlok deželnega šolskega sveta za Koroško že aprila 1946 v vsem uradnem občevanju prepovedal uporabo izraza ,Windisch‘ oziroma ,vindišarski jezik' za označbo avstrijskih državljanov slovenske narodnostne pripadnosti in slovenskega jezika". V celoti pa pomeni podpis državne pogodbe maja 1955 tudi v okviru slovenskega vprašanja prelomnico, ki jo navzven označuje ne le ustanovitev Karnt-ner Heimatdiensta, ampak tudi nova manjšinska zakonodaja, ki je bistveno zožila dotedanje pravice slovenske skupnosti. Vindišarstvo sedaj ni več predmet polemik dnevnega tiska, ampak zaide tudi v osrednje deželno in državno predstavništvo, v koroški deželni zbor in v dunajski parlament. Tu naj omenimo le nastop dr. Valentina Einspielerja proti obvezni dvojezični šoli v deželnem zboru decembra 19 5 6.26 Še bolj pomembno je dejstvo, da je pododbor dunajskega parlamenta za vprašanja manjšinskega šolstva na Koroškem takoj po konstituiranju (odbor je bil ustanovljen 29. januar- ....7 - '/* trT •;:/ ’ 7-'-'A ! th J „ , , i ' T Nacionalistični hujskači razkrivajo svojo miselnost ja 1958) sprejel delegacijo koroških vin-dišarjev pod vodstvom dr. Einspielerja in Ericha Sille.27 Nasprotno pa je bila manjšina ves čas obravnave novega manjšinskega šolskega zakona za Koroško potisnjena v ozadje. Značilno je, da je med obravnavo tega zakona predsednik pododbora, drugače koroški poslanec ljudske stranke Weissmann, nakazoval, da je prišlo do obvezne dvojezične šolske ureditve na Koroškem po britanski zahtevi in da je pomenila uredba o dvojezičnem šolstvu za „veliko nemško večino na južnem Koroškem kratkomalo „posilstvo“. Upoštevati pa je treba — je nadaljeval — da je bil takratni položaj na tem prostoru še popolnoma nejasen, ker so grozile jugoslovanske ozemeljske zahteve.28 Po letu 1958 je bilo vidno tudi prizadevanje po uveljavitvi vindišarske „teo-rije“ izven avstrijskega prostora, pred mednarodno javnostjo. Tak nastop naj bi po pisanju tiska pomenila tiskovna konferenca vindišarskih predstavnikov na Dunaju leta 1959. Na tiskovni konferenci so nastopili dr. Einspieler, Erich Silla ter Albin Petschnig. Ob tej priložnosti so poudarjali vindišarsko pripadnost nemškemu kulturnemu in narodnostnemu prostoru. Označevanje vindišarstva s slovenstvom so označevali za žalitev; za vindišarsko govorico pa proglašali »mešano domače narečje" (med nemščino in slovenščino op). Za največjo vrednoto so na konferenci nakazali vzgojo otrok v nemških šolah in njihovo učenje nemškega jezika, z drugimi besedami germanizacijo otrok slovenskega jezika. Posebno mesto je ob tej priložnosti imelo vprašanje priznavalnega principa pripadnosti k določeni narodnosti, ob katerem so vindi-šarski »zastopniki" v skladu s prizadevanji nemškega nacionalizma zavračali upoštevanje objektivnih znakov, češ, da ima v demokraciji po mednarodnem pravu vsakdo izključno pravico odločati o sebi in o svoji narodnosti.29 Slovenski tisk je ob tem pisal, da je dr. Einspieler iznašel na tiskovni konferenci formulo, po kateri je Windisch enako Deutsch.30 To pa še ni bilo dovolj. V glasilu federalne unije evropskih manjšin (FUENS) Europa ethnica, 1962, Dunaj, št. 2/3, 89—116, je dr. Einspieler objavil obsežnejši članek o narodnostnem problemu na Koroškem v preteklosti in sedanjosti. Z njim je skušal na navidezno znanstven način, z obilnim citiranjem in raznimi statistikami dokazati obstoj posebnega vindišarskega etničnega prebivalstva na Koroškem, kakor tudi, da je slovenska manjšina omejena na neznatno število ljudi, ki so vrhu tega raztreseno naseljeni in ne tvorijo teritorialne- enote. V članku dalje trdi, da Ljubljana slovensko manjšino vedno zlorablja za to, da ob ugodnih priložnostih jemlje manjšinsko vprašanje kot pretvezo za napad na integriteto koroške dežele. Članek, opremljen s francoskim povzetkom, je pomenil prvi poskus utemeljitve vindišarske »teorije" tudi v mednarodni strokovni javnosti. Ko razpravlja o vindišarski govorici, Einspieler poudarja vpliv nemškega govora na njeno oblikovanje in sicer tako v fonetiki kot v sintaksi. Slednje dokazuje z več primeri germanizmov, kakršnih je na Slovenskem vse polno. S tem skuša pokazati takoj spoznaven prepad med pisano slovenščino in vindišarsko govorico. Pravi tudi, da preprosto ljudstvo brez temeljitega šolanja ne more brati tekstov, napisanih v pismeni slovenščini. Navaja naslednje primere razlik med narečjem, slovenščino in nemškim jezikom: narečje puab paur zukr putr bukve slovensko deček kmet sladkor presno maslo knjiga nemško Bub Bauer Zucker Butter Buch narečje hamer dohtar tischler lerer hartl slovensko kladivo zdravnik mizar učitelj vrt nemško Hammer Arzt Tischler Lehrer Garten Navaja tudi nekaj stavkov: Briftrogr je zaitinge pa brife prnesu. Pismonoša je prinesel časopise in pisma. Der Brieftrager Hat Zeitungen und Briefe gebracht. Iz cvetnika podobne publicistike naj navedemo še nekaj primerov: Jaz grem na gmajno stemplat. Jaz grem na občino kolkovat. Ich gehe auf die Gemeinde stempeln.31 Odveč je pripomniti, da postavlja dr. Einspieler v Europi ethnici zahtevo po tajnem ..ugotavljanju" slovenske manjšine na Koroškem, zahtevo, ki je postala na strani nemških nacionalistov vodilna po odpravi dvojezične šole konec petdesetih let. Zahtevo je utemeljil z nujnostjo, da se bo dobilo ..znanstveno fundirano jasnost o problemu moči slovenske manjšine na Koroškem"; sama zahteva pa je slonela na zadevnem zakonskem določilu, ki ga je leta 1959 uvedla za slovensko manjšino manjšinska zakonodaja ter naj bi po prvotni zamisli predstavljala instrument, od katerega bi bila sploh odvisna kakršna koli manjšinska določila državne pogodbe. Dostopna dokumentacija kaže, da je bila med avstrijskimi političnimi strankami posebej zavzeta za ..ugotavljanje" Slovencev svobodnjaška stranka, tej pa se je leta 1972 nedvoumno in dokončno pridružila tudi ljudska stranka. Kako naj bi izglodal zakon o ugotavljanju manjšine, kaže gradivo, objavljeno v Juristi-sche Blatter št. 21/1958. Po gradivu bi z referendumom po občinah ugotovili, ali je tam slovenska manjšina in kakšna je njena moč. Drugi člen osnutka je določal, da je pod slovensko manjšino razumeti tiste državljane, ki se k njej prištevajo. Člen 3 bi pooblaščal deželno vlado, da določi dan referenduma. Po členu 4 bi imel glasovati vsak, ki ima volilno pravico za volitve v deželni zbor, člen 5 pa je formuliral vprašanje postavljeno v osnovi referenduma: „Ali se priznavate k slovenski manjšini" in oba možna odgovora „DA“ in „NE“, torej uveljavitev subjektivnega principa v najčistejši obliki. Člen 6 je določal uradno glasovnico, člen 7 pogoje za veljavnost glasovnic, člen 9 pa je govoril o objavi podatkov referenduma. — Očitno je, da je nakazana formulacija zakona o ..ugotavlja- Dvoličnost avstrijske manjšinske politike nju“ Slovencev na Koroškem favorizirala kar najmanjše število pritrdilnih odgovorov in ni po drugi strani prav nič pojasnila glede narodnostnega položaja v deželi. Po vsej nemškonacionalistični propagandni ofenzivi, zlasti tisti leta 1958, ki je skušala utrjevati in utrditi javno delitev manjšine na Slovence in „vindi-šarje“, in ki je skušala Slovence enačiti z iredentisti, je jasno, kakšen rezultat bi dal predvideni referendum.32 V šestdesetih letih je bil opazen poskus po vključitvi Bunda der Karntner Win-dischen v Federalno unijo evropskih manjšin (FUENS).33 Za nastopanje koroških nacionalistov do slovenske skupnosti v tem času je poučen letak Karntner Heimatdiensta z dne 6. maja 1960. Velja si ga nadrobneje ogledati, saj zajema vrsto postavk, ki se še danes pojavljajo o slovenskem vprašanju tako v dnevni politiki kot v nacionalistični publicistiki. Letak poudarjeno govori o tem, da slovenski voditelji (z narodnimi zahtevami op.) grozijo enotnosti Koroške, zahtevajo slovenski teritorij ter obrekujejo in posiljujejo ..domovini zvesto prebivalstvo". Cilj jim je seveda spremeniti južno Koroško v slovensko ozemlje, zahteve manjšine pa gredo tudi „da-leč“ preko določil državne pogodbe iz leta 1955. Letak pravi, da je po štetju 1951 največ 3 %> deželanov Slovencev (v prihodnjih letih naj bi po zatrjevanju nemških nacionalistov padlo to število na kvečjemu 2 %). Južna Koroška je bila in je še vedno jezikovno mešan prostor. Mesta, trgi in mnoge vasi so ustanovili Nemci. Za krajevna imena letak pravi, da jih je 56 0/c nemškega porekla; v celoti pa naj bi imele po štetju leta 1951 le štiri občine slovensko večino! V imenu 28.000 vpisancev leta 1951 v vindišar-ske jezikovne kategorije letak pravi, da se vsi vpisanci ..upirajo temu, da se jih prišteva k slovenski manjšini, ker čutijo pripadnost k nemškemu kulturnemu krogu in (v duhu Wuttejevih tez op.) tvorijo z Nemci sorodstveno in kulturno skupnost. Koroški vindišarji so za to skupnost žrtvovali v osvobodilnem boju kri in življenje ter 10. oktobra 1920 glasovali za Avstrijo". Brez tega bi „bila južna Koroška del komunistične republike Slovenije". In še: ..Prisilna izročitev koroških vindišarjev voditeljem slovenske manj- šine bi bilo sramotno izdajstvo nad najbolj zvestimi sinovi naše domovine in zločin proti enotnosti naše dežele". Tako kot v dotedanji publicistiki je tudi na tem mestu obvezna dvojezična šola označena za ..prisilni pouk". O gimnaziji za Slovence v Celovcu — ustanovljena je bila 1957 — beremo, da je ta šolski zavod „darilo avstrijske vlade Slovencem", saj bi po določilih državne pogodbe manjšina ne imela ..nobene pravice" do takega šolskega zavoda (!). Letak med drugim odklanja željo manjšine po ustanovitvi slovenskega šolskega oddelka pri uradu deželne vlade, češ da bi taka ustanovitev pomenila raztrganje celotnega koroškega šolstva. Enako odklonitev najdemo še za podporo privatnim slovenskim šolam, ter' za obvezno sprejemanje učencev slovenskega jezika na celovško V 1 ‘‘V v učiteljišče. Iz jezikovnega področja naj omenimo heimatdienstovo zahtevo po ..ugotavlja-nju“ manjšine kot pogoja uveljavitve dvojezičnih napisov na uradnih poslopjih na območju južnega dela Koroške. Značilna je zahteva, da je treba z zakonom določiti pojem ..mešano prebivalstvo", ki jo je v nekem smislu sprejela tudi znana Kreiskyjeva komisija o vprašanjih dvojezičnih topografskih napisov februarja 1973, saj je komisija dobila kot prvo nalogo formulirati pojem manjšine in jezikovno mešanega prebivalstva!34 O povrnitvi škode, ki jo je utrpela manjšina v letih druge svetovne vojne, v heimatdienstovem letaku beremo, da je bila izselitev koroških Slovencev leta 1942 „vojni ukrep" in ne morda posledica nastopanja nemškega nacionalizma do manjšine vsaj od plebiscita dalje. Da se razbrati zagotovilo, da se izseljencem pravzaprav ni godilo slabo in maja 1945 se jih je vrnilo na Koroško celo več kot jih je bilo pregnanih. Vrnjeno jim je bilo zaplenjeno premoženje, v letih 1946— 1950 pa so dobili nad 4 milijone šilingov odškodnine. Izvemo uidi, da izplačujejo samo v velikovškem okraju mesečno skoraj 40.000 šilingov odškodninske rente. V nasprotju s tem pa so Titovi partizani po koncu vojne ..odvlekli" 300 ..zvestih Korošcev" in jih likvidirali; svojcem teh žrtev ni bila vse do danes priznana nobena odškodnina. V letaku je bila posebna ostrica uperjena proti obnovi spomenika padlim slovenskim protifašistom v Velikovcu, ki so ga nemški nacionalisti razstrelili leta 1953. Vzrok temu pa naj bi bil cilj slovenskih partizanov po »pridružitvi južne Koroške Jugoslaviji". O zahtevi manjšine po prepovedi proti-manjšinskih organizacij in združenj na Koroškem letak Karntner Heimatdiensta uvodoma pravi, da »slovenski voditelji še vedno govorijo o nemškonacionalnih organizacijah, če menijo naše domovini zveste zveze in društva". Njihovo članstvo po trditvi letaka zajema pripadnike vseh političnih strank, »posebej pa še vin-dišarje". O ustanovitvi takih organizacij, med njimi tudi Bunda der Karntner Win-dischen, letak pravi, da so bile »ustanovljene za varstvo domovine pred šovinističnimi zahtevami slovenskih voditeljev". O značaju v Karntner Heimatdienst vključenih organizacij pa beremo, da »vzdušja med obema narodoma ne zastruplja delovanje domovinskih združenj, ampak vedno znova postavljanje brezmejnih zahtev slovenskih voditeljev". V zaključnem delu letak postavlja zahtevo, po kateri je treba »v vseh zahtevah zaslišati zastopnike naših vindišarjev", zahtevo, ki jo je po ustanovitvi omenjene Kreiskyjeve komisije trinajst let kasneje očitno upošteval tudi avstrijski kancler. V letaku je dalje nakazana zahteva po »ugotavljanju" manjšine po »demokratičnih načelih". Letak tudi opozarja, da »tako dolgo, dokler ne bo imelo prebivalstvo južne Koroške priložnost priznati se k svojemu ljudstvu (Volkstum) s splošnim in tajnim povpraševanjem prebivalstva (Volksbefragung) ter s to odločitvijo ljudstva ugotovljena moč manjšine, tako dolgo ne bo prostora za narodnostni mir v deželi". V letaku Karntner Heimatdiensta nakazano protislovensko nastopanje še posebej potrjuje Siidpress, glasilo takoime-novane Delovne skupnosti za južno Koroško (Arbeitsgemeinschaft fiir Siidkarn-ten), ki izhaja od leta 1956 na Dunaju. Nadrobno analizo Siidpressovega pisanja je objavil Tone Zorn v Vestniku koroških partizanov, št. 4/1971, 50—70, tako da se na tem mestu omejujemo na nekaj najvažnejših opozoril. Vidi se, da se Siid-pressovo pisanje ustavlja predvsem ob vindišarski »teoriji" in to skupaj z vsemi že nakazanimi spremljevalnimi pojavi. Ob obravnavanju manjšinskega vprašanja Siidpress zavrača vsako primerjanje položaja koroških Slovencev z nemško manjšino na Južnem Tirolskem; osnovni »argumenti" zavrnitve naj bi pri tem bili plebiscitna odločitev južnih Korošcev leta 1920 za Avstrijo, »nepomembnost" števila koroških Slovencev v primerjavi z južnotirolsko manjšino ter trditev, da je bila južna Koroška v nasprotju z nemškim manjšinskim območjem v Italiji že od nekdaj jezikovno mešano področje. Krogom okrog Siidpressa je seveda na poti že vsakršen poskus ureditve sloven- skega vprašanja; razumljivo je tudi, da se je list v celoti vključil v že večkrat omenjeno gonjo proti obvezni dvojezični šoli, po letu 1958/59 pa je njegovo pisanje usmerjeno proti morebitni pozitivnejši manjšinski zakonodaji. Sestavni del takega nastopanja je še vedno protikomunizem in nasprotovanje Jugoslaviji kot »komunistični" in »balkanski" državi s stalno imperialistično težnjo po južni Koroški. Razpoložljiva dokumentacija dokazuje, da je postala do zadnjega časa vrsta nacionalističnih pogledov koroško-nemške publicistike sestavina uradne avstrijske politike do slovenske manjšine. To ne dokazuje le odprava obvezne dvojezične šole v petdesetih letih, ampak tudi dogajanja ob sprejemanju zakona o dvojezičnih topografskih napisih leta 1972. Dokument koroškega deželnega glavarja, podan ob tej priložnosti, govori o »tajnem ugotavljanju manjšine" kot najprimernejšem sredstvu »za razjasnitev slovenskega vprašanja". Dokument tudi zavrača morebitno ureditev slovenskega vprašanja s teritorialnim načelom, slednje pa utemeljuje s tem, da to načelo »ne pride v nobenem primeru v poštev", ker da »slovensko oziroma mešano prebivalstvo Koroške ne živi v zaključenih naselitvenih področjih, ampak raztreseno".35 Dodajmo tudi, da je zdajšnji kancler dr. Kreisky še leta 1959 v dunajskem parlamentu trdil, da žive pripadniki slovenske manjšine »raztreseno po različnih vaseh".36 25. oktobra 1972 pa je bil koroški deželni glavar že določnejši, saj je nakazal politično ozadje takega pogleda na slovensko vprašanje. Izjavil je, da je že januarja poudaril zastopnikom »Karntner Heimatdiensta", da odpadejo kot izhodišče uveljavitve zakona o dvojezičnih krajevnih napisih tako jezikovni podatki štetja leta 1910 (po tem štetju je bilo uvedeno dvojezično šolstvo leta 1945 op.) kot tudi morebitni teritorialni princip. Ob tej priložnosti je tudi najavil, da je windisch kot občevalni jezik izvzet od slovenščine. Najbolj poučna pa je bila izjava, da bodo s tem enkrat za vselej odpravljene iz sveta ne le prevelike zahteve (Slovencev), ampak tudi gesla kot (tisto o) »Slovenski Koroški".37 Celovški tisk je ob tem pisal, da je bil tak postopek do manjšine »koncesija nemško-koroškim skupinam, ki imajo windisch za jezik različen od slovenščine, in ki trdijo, da obstoja vindišarska narodnostna skupina".38 Pri tem so se avtorji zakona o dvojezičnih krajevnih napisih poslužili jezikovnih podatkov štetja 1961, se pravi tistega štetja, pri katerem so po drugi svetovni vojni našteli najmanjše število Korošcev slovenskega jezika. Upoštevali tudi niso opozorila manjšine o diskriminacijah pri tem štetju, brez odgovora pa je ostala tudi dokumentirana vloga manjšine o nastopih njenih sovražnikov pri tem štetju. Kljub določilom zakonodaje j’e ostalo nekaznovano javno priznanj’e Karntner Heimatdiensta, da so bili jezikovni podatki štetja 1961 po zaslugi te organizacije »korigirani" na škodo Slovencev.39 Deželni glavar je kasneje poudarjal, da so se ob zakonu o dvojezičnih napisih poslužili štetja 1961 zato, ker je bilo to štetje prvo po podpisu državne pogodbe. Nakazal je tudi, da je to štetje v nekem smislu služilo za ugotavljanje slovenstva na Koroškem v tem smislu, da se lahko »upravičeno domneva, da tisti Korošec, ki čuti pripadnost slovenski manjšini, obvladuje tudi slovenski jezik". Očitno je, da so bili celo prirejeni jezikovni podatki štetja 1961 po merilih nemških nacionalistov preugodni za Slovence, drugače bi zakonodajalec ne uzakonil kot spodnjo mejo za uveljavitev zakona o dvojezičnih krajevnih napisih 20-odstotni delež jezikovno slovenskega prebivalstva v posameznih krajih (ne občinah!) pri štetju 1961, ampak se je istočasno poslužil tudi »vindišarske teorije". Z njeno pomočjo je namreč odštel od manjšine vse, ki jim je bila 1961 vpisana vindišarska jezikovna kategorija.40 Povojna prizadevanja nemških nacionalistov so s tem dobila avtoritativno priznanje, ki ga je samo še potrdila vključitev dr. Valentina Einspielerja v Kreiskyjevo komisijo za obravnavo zakona o dvojezičnih krajevnih (»topografskih") napisih. Dejstvo, da so vindišarji po podatkih štetja 1971 skoro izginili, ni pri tem nikogar motilo.41 V zadnjem času sta bili v avstrijski javnosti čuti dve kritični opozorili na diskriminirajoče sestavine vindišarske »teorije". Povod je dal Šimov predhodnik Ferdi- nand Wedenig s poudarkom, da gre pri „vindišarščini“ za slovensko narečje in da je prišteti osebe z vindišarsko govorico k slovenstvu.42 Oglasil se je tudi slavist, profesor nove celovške visoke šole dr. A. Isačenko, ki je s stališča jezikoslovca opozoril, da gre pri takoimenovani vin-dišarski govorici za slovensko narečje.45 Značilno je še, da v javni televizijski oddaji o slovenskem vprašanju na Koroškem oktobra 1972 dr. Valentin Einspieler ni več, kot nekaj let poprej, govoril o jezikovnih razlikah med pismeno slovenščino in koroškim narečjem, pač pa je znova podčrtal vlogo subjektivnega priznaval-nega principa in svojo pripadnost nemškemu kulturnemu krogu.44 Te poglede na vindišarsko vprašanje očrtujeta še dva uradna dokumenta. Prvi je odgovor avstrijskega zunanjega mini- (Napisano leta 1973). OPOMBE 1 Unsere Heimat, 13. novembra 1947, št. 4. 2 Unsere Heimat, 28. februarja 1948, št. 3. 3 Slovenski vestnik, 19. oktobra 1949. 4 Tone Zorn, Iz povojnih spomenic koroških Slovencev, Borec, 1972, št. 2, 619. 5 Neue Front, 26. januarja 1952, št. 4. 6 Neue Front, 15. marca 1952, št. 11. 7 Nadrobno analizira štetje leta 1951 Vladimir Klemenčič v razpravi Kritični pretres avstrijskega popisa 1951 z ozirom na jezikovno strukturo na Koroškem, Razprave in gradivo Inštituta za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1960, št. 2, 101—182. — Ob štetju leta 1951 je dal koroški deželni glavar Ferdinand VVedenig 8. maja 1951 Zl. 6981-2/51 glede jezikovnega popisa županom jezikovno mešanega območja Koroške naslednji odlok: „Zu den Gebieten, in denen in der Re-gel zwei oder mehrere Sprachen als Um-gangssprache gesprochen vverden, gehoren jene Gemeinden Karntens, in denen ge-mischtsprachige Šchulen bestehen und in denen auBer der deutschen Sprache auch Slovvenisch oder VVindisch als Umgangs-sprache verwendet wird." Tretjega oktobra je sledil predlog deželnega glavarja statističnemu uradu, po katerem naj bi obdelali jezikovne podatke po sedmih jezikovnih kategorijah: 1. slovvenisch, 2. slovve- nisch-deutsch, 3. vvindisch, 4. windisch-deutsch, 5. deutsch, 6. deutsch-slovvenisch in 7. deutsch-vvindisch (Die Neue Zeit, 22. maja 1952, št. 119). — Jezikovni kategoriji slovvenisch-vvindisch in vvindisch-slovvenisch sta bili očitno že v tem času koroškim oblastem preneumni. 8 Naš tednik — Kronika, 3. januarja 1952, št. 1. 9 Slovenski vestnik, 17. maja 1952, št. 34. 10 Die Neue Zeit, 22. maja 1952, št. 119. 11 Gl. op. 9. 12 Volkszeitung, 20. maja 1952. 13 Die Neue Zeit, 22. maja 1952, št. 119. 14 Več o Kdrntner Heimatdienstu: Tone Zorn, Obnovitev in delovanje Kdrntner Heimat-diensta po drugi svetovni vojni, Vestnik koroških partizanov, 4/1971, 23—63. strstva evropski komisiji za človekove pravice leta 1962, po katerem se z besedo „Winden na Koroškem poznamenju-jejo takoimenovani Sorben“ — torej Lu-žiški Srbi in ne torej Korošci slovenskega jezika.45 Drugi dokument pa je predložila avstrijska zastopnica Christine Villgratt-ner seminarju Organizacije združenih narodov o mnogonacionalni družbi (seminar je bil v Ljubljani med 8. in 22. junijem 1965), v katerem je bil vindišarski občevalni jezik prvotno označen kot slovensko narečje, vendar je bila ta označba še pred predložitvijo dokumenta prečrtana. Kot vidimo, je tudi to pot šlo za poskus ločevanja med slovenskim pismenim in koroškim narečnim pogovornim jezikom pred mednarodno javnostjo.46 Tone Zorn 15 Tako Viktor Miltschinsky v Die Neue Front, 18. decembra 1954, št. 51. 16 Kdrntner Landsmannschaft, št. 1, 1956. 17 Volkszeitung, 28. februarja 1956, št. 49. 18 Volkszeitung, 13. februarja 1957, št. 49. 19 Die VVochen-Presse, 7. decembra 1957, št. 49. 20 Prim. Volkszeitung, 13. in 27. februarja 1957, št. 37 in 49. 21 Volkszeitung, 17. aprila 1957. 22 Več o Bundu der Kdrntner VVindischen: Tone Zorn, Bund der VVindischen, Vestnik koroških partizanov, 1/1972, 41—45. 23 Die VVochen-Presse, 7. decembra 1957, št. 49. 24 Volkszeitung, 10. februarja 1957, št. 35. 25 Prim. Allgemeine Bauernzeitung, 2. junija 1956, št. 22. 26 Kleine Zeitung, 19. decembra 1956, št. 291; Slovenski vestnik, 21. decembra 1956, št. 51. 27 Slovenski vestnik, 7. februarja 1958, št. 6. 28 Slovenski vestnik, 17. aprila 1959, št. 16. 29 Gl. Kdrntner Nachrichten, 13. februarja 1959 št. 6. 30 Naš tednik — Kronika, 12. februarja 1959, št. 6. 31 Unterkdrntner Nachrichten, 2. avgusta 1957, št. 31. 32 Tone Zorn, Med plebiscitom in napadom na Jugoslavijo, Vestnik koroških partizanov, št. 2/1972. 33 Tone Zorn, Bund der VVindischen, Vestnik koroških partizanov št. 1/1972, str. 51—45. 34 Kleine Zeitung, 11. februarja 1973, št. 34. 35 Kdrntner Tageszeitung, 3. maja 1973, št. 110. 36 Kdrntner Nachrichten, 19. dec. 1959, št. 50. 37 Kdrntner Tageszeitung, 26. okt. 1972, št. 246. 38 Kleine Zeitung, 20. decembra 1972, št. 290. 39 Die Kdrntner Landsmannschaft, št. 5, 1968. 40 Gl. op. 35. 41 Gl. Kdrntner Tageszeitung, 20. decembra 1972, št. 290. 42 Kdrntner Tageszeitung, 12. novembra 1972, št. 259. 43 Kdrntner Tageszeitung, 25. okt. 1972, št. 249. 44 Volkszeitung, 15. novembra 1972, št. 261. 45 Prim. Dolomiten, Božen, 10. marca 1962. 45 Kopija dokumenta v arhivu Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Metode prisilnega raznarodovanja koroških Slovencev s poudarkom na času po drugi svetovni vojni (Predavanje na Vil. kongresu jugoslovanskih zgodovinarjev v Novem Sadu 6. 10. 1977) Etnična struktura prebivalstva v severnih in zahodnih obmejnih področjih Slovenije se je v zadnjih stotridesetih letih razmeroma hitro spreminjala in se še vedno spreminja na škodo slovenskega naroda. Izjeme so zelo majhne in časovno omejene. Če lahko ta proces še do sredine 19. stoletja označimo za „nezavedno germanizacijo” (Fran Zvvifter), v času imperializma oziroma v času razvitega kapitalizma, ki tako v Avstriji kot v Italiji še vedno traja, ne moremo govoriti o kakršnikoli obliki ..prostovoljnega" raznarodovanja ali asimilacije nedominant-ne manjšinske etnične skupine z večinskim prebivalstvom. Pri koroških Slovencih, kjer se z veliko naglico zmanjšuje njihovo število in oži naselitveno področje (tu opuščamo razpravo o monstruoznih uradnih in poluradnih avstrijskih statistikah in mnenjih ter o nekaterih razlikah v migracijskih in splošnih demografskih bilancah obeh narodnosti), lahko nasprotno z veliko gotovostjo govorimo o prisilnem raznarodovanju. Menim, da je neznanstven in nedialekti-čen poskus, da se spremembe v narodnostni strukturi v omenjenem času in prostoru objasnijo enostavno z neko „naravno asimilacijo” tudi takrat, ko nekateri načini in pota denacionalizacije ostajajo malo poznani ali na prvi pogled celo povsem prikriti. Tudi sam hipotetični pojem »naravne asimilacije" bi — kot narava sama — v sebi že vključeval element boja, torej nasilnost raznarodovanja. Ne da bi tu začenjal razpravo o filozofskem pojmu absolutne svobode ali o kakršnemkoli determinizmu, lahko na podlagi dosedanjih raziskav zanikam vsak obstoj »prostovoljne asimilacije" neke narodnosti oziroma posameznih pripadnikov nekega naroda. S tem seveda še ne trdim, da asimilacije ni, ali da bi vsaka oblika asimilacije že samo zaradi svojega nasilnega bistva povzročila vidne in burne pretrese. Preden preidem na konkretnejše — zgodovinarsko področje, želim samo še pojasniti motiv svojega dela. Že v razpravah v okviru partizanskega Znanstvenega inštituta se je v Rogu leta 1944 izkristaliziralo mnenje, da etničnih sprememb iz obdobja imperializma ne smemo sprejeti prav zaradi tega, ker pri njih ne gre več za nikakršno »nezavedno denacionalizacijo”, še manj za »prostovoljno asimilacijo". Sprememb; ni moč objasnjevati in opravičevati z neko »nebolečo naravno asimilacijo”, temveč izrecno s posledicami nasilne in sistematično vodene denacionalizacije s strani — kadar govorimo o severni slovenski meji — avstrijsko-nemških nacionalističnih sil. Prav v letih narodnoosvobodilne borbe se je proti dotedanjim »dosežkom" in nadaljnjim načrtom teh sil bil oborožen boj. Z isto pravico se danes slovenska in hrvaška manjšina v sedanji Avstriji borita proti močnim preostankom teh sil. V boju za zaščito svoje narodne biti in obstanka nasploh manjšina uporablja tudi znanstvena spoznanja o dosedanjem zgodovinskem razvoju, o do sedaj uporabljenih metodah svojih sovražnikov. V matični domovini manjšinam pri tem lahko pomagamo in jim moramo pomagati in to ne zaradi nekih preživelih nostalgij, temveč zaradi spoznanja, da so akcije germanizatorjev vse do prve svetovne vojne ter ponovno odkrito v drugi svetovni vojni bile naperjene proti celotnemu slovenskemu narodu ter proti skupnosti jugoslovanskih narodov nasploh. Tako je v bistvu še danes, seveda v spremenjenih družbeno-političnih okoliščinah. 2 Glede virov za zgodovinski pregled oblik prisilnega germaniziranja je treba pripomniti, da je največ konkretnih primerov mogoče najti v tisku, posebej v tisku same slovenske manjšine. Znaten del člankov vsebuje dovolj podrobnosti, po katerih bi lahko preverili zgodovinsko resničnost navedenih dogodkov; npr. točen kraj in čas incidenta, ime žrtve ter celo ime napadalca. Proces germanizacije je prav tako rdeča nit razmeroma obsežne zgodovinske, politološke, sociološke in druge družboslovne literature o koroškem vprašanju; zaradi značaja pri- čujočega pregleda podrobnejše navajanje virov in literature ter posameznih primerov ostaja naloga objave celotnega elaborata. Avstrijski raziskovalci slovenskega in nemškega jezika so še posebej v najnovejšem času pripravili vrsto bogato dokumentiranih temeljnih raziskav o tem vprašanju. Kot primer naj nam služi analiza raziskovalne skupine o diskriminacijskem odnosu koroških sredstev javnega obveščanja do manjšine (z letošnjih Koroških kulturnih dni), kakor tudi Roberta Saxerja monografska obdelava primera aretacije Filipa V/arascha (prav tako objavljena v najnovejšem času). Vsekakor je treba poudariti, da večina primerov diskriminacije še nadalje ostaja neobjavljenih ali celo povsem nedokumentiranih. 3 Čeprav pritisk na koroške Slovence pravzaprav ni nikoli prenehal, je moč že sedaj določiti posamezna obdobja, ko je pritisk izredno narasfel ter dobil novo vsebino in obliko. Tako bi v 20. stoletju kot primere lahko navedli razdobja: 1908—1911: odkrit teror nemških razbi-jaških odredov, popis prebivalstva, razpustitev osrednje slovenske organizacije ter zadnje volitve v avstrijski parlament. 1914—1917 (1918): leta, ko lokalne ko- roške oblasti svetovno vojno dojamejo kot vojno Germanov s Slovani in v skladu s tem ravnajo s Slovenci v deželi. 1918—1920: čas boja za koroški del meje med novonastalima Republiko nemško Avstrijo in Kraljevino SHS. 1920—1924 (približno): nemški koroški nacionalisti, že organizirani od samih oblasti v osrednjem Kdrntner Heimafdienstu, imajo po plebiscitu proste roke za obračun s slovenskimi sodržavljani, kar ima za posledico izselitev znatnega dela Slovencev, še posebej večine inteligence, v jugoslovansko državo. 1938—1941: ponovna kulminacija profi-manjšinskega pritiska po priključitvi Avstrije k nacističnemu nemškemu rajhu. 1941—1945: nesporen vrhunec preganjanj po napadu na Jugoslavijo in v letih druge svetovne vojne; Himmler zapove že dalj časa pripravljeno „končno rešitev” z izselitvijo 50.000 koroških Slovencev. Uresničen je samo del načrta in iz Koroške izseljenih v Nemčijo tisoč Slovencev, ostali pa trpe pod podobnim okupatorskim terorjem kot prebivalstvo v drugih pokrajinah Jugoslavije. Posledici sta tako oborožena vstaja kakor masovne okupatorske represalije, kjer kazen za pomoč partizanom predstavlja obglavljenje. 12 Koroški koledar 177 V prvih povojnih letih britanske zasedbene oblasti ne dovoljujejo organizirane protislovenske dejavnosti, čeravno same zelo ostro nastopajo proti slovenskemu političnemu gibanju, ki teži za priključitvijo k novi Jugoslaviji. Takoj po podpisu državne pogodbe o obnovitvi Avstrije v maju 1955 in po odhodu britanskih čet se začne masovno zbiranje ^farih nemško-nacionalistič-nih sil v vrsti organizacij, ki se že na začetku leta 1957 združijo v obnovljeni Karntner Heimatdienst. Protislovenski izpadi se stalno množe in na koncu leta 1958 ter na začetku 1959 dosežejo svoj prvi cilj z ukinitvijo obvezne dvojezične šole. Vsaj po številu objavljenih člankov je v naslednjih desetih letih protimanjšinskih izgredov manj, v času razvitega sodelovanja med Slovenijo in Koroško pa je njihovo število pravzaprav minimalno. S plebiscitnimi proslavami oktobra 1970 in z ljudskim štetjem 1971 začenja ponovno naraščati aktivnost protislovenskih organizacij. V pogromu na dvojezične krajevne napise v jeseni 1972 je moč videti njen vrh. Tudi v letih 1973 in 1974 ostaja število izpadov proti manjšini v celoti zelo visoko, upade leta 1975 in ponovno hitro naraste v letih 1976 in 1977. To časovno razdobje karakferizira sporazum treh vladajočih avstrijskih strank o „ugofavljanju manjšine", s čimer se sama avstrijska vlada postavi na čelo prisilnega raznarodovanja. Lanska julijska protimanjšinska zakonodaja, novembrska farsa okoli »ugotavljanja manjšine", odkrit policijski teror proti slovenskim aktivistom ter v najnovejšem času začeti sodni procesi so sadovi tega sporazuma. 4 V času, ko še tako veljavne splošne ugotovitve izgubljajo svoj pomen, če niso z računalniško natančnostjo okvalificirane ter okvantificirane z vsemi možnimi statističnimi pregledi in primerjavami, bi bilo tudi v predmet našega proučevanja potrebno vpeljati več statistike in znanstvene discipline. Na katere elemente bi bilo potrebno posebej opozoriti v sistematičnem pregledu metod prisilnega raznarodovanja? Na prvo mesto vsekakor sodi poskus odkritega genocida med drugo svetovno vojno. Če za starejša obdobja samo ponovno poudarimo nekaj že omenjenih primerov uradno vodenega ali vsaj povsem toleriranega odkritega terorja nad manjšino (v novejšem času primerljivega le z brezvladjem ob »Ortsfafelkrieg” oktobra 1972), lahko za čas po drugi svetovni vojni najprej povemo, da je tedaj bilo v tisku registriranih okoli 5000 posameznih primerov različnega ostalega nastopanja proti manjšini ali proti pripadnikom manjšine. Kot rečeno— pa to še zdaleč niso vsi primeri. S sistematičnim terenskim in arhivskim delom bi bilo moč najti še marsikaterega. Primer: ob raziskavah poteka ugotavljanja manjšine so graški slovenski študentje pro-fokolirali še vrsto doslej nepoznanih nepravilnosti ob ljudskih štetjih leta 1961 in 1971. Podrobnejšo analizo posameznih izpadov bo potrebno še opraviti. Nekatere skupne značilnosti pa so jasne že po bežnem pregledu. Bombnih napadov, ki so jih bolj ali manj posrečeno spravljali v zvezo z nerešenim manjšinskim vprašanjem, je bilo na Koroškem od 10. 9. 1953, ko so razstrelili spomenik triinosemdesetim partizanom v St. Rupertu pri Velikovcu, pa do danes 23, od tega v zadnjih petih letih 13 (od novembra 1976: Komelj, Grabštajn, Svetna vas, Gospa Sveta, Skocijan, Pliberk). Poleg dveh atentatov, ki očitno nista imela narodnostnega ozadja, je policija raziskala le razstrelitev partizanskega pomnika na Robežu. Krivce so tu našli sami pripadniki manjšine. V tem primeru so se »izkazali" tako avstrijski varnostni organi, ki naj bi bili spomenik skrbno čuvali noč in dan, kot sodne oblasti, ki so iz postopka proti skruniteljem napravile farso. Pregled dalje kaže na manjše število oboroženih napadov na pripadnike slovenske zamejske skupnosti; na srečo do sedaj še brez človeških žrtev. Fizični napadi se vrste skozi vse povojno obdobje; posledice so bile često težke telesne poškodbe. Po številu napadov izstopajo leta 1947, 1958-59 ter 1972. Žrtve so največkrat slovenski aktivisti ter učenci slovenskih šol, še posebej slovenske gimnazije v Celovcu. Veliko je nadalje primerov napadov na imetje pripadnikov manjšine oziroma na lastnino manjšinskih organizacij. Posamezni objekti so bili cilj napadov tudi po več kot desetkrat. Največkrat so bili napadi naperjeni proti dvojezičnim napisom (leto 19721), proti spomenikom in drugim simbolom, ki pričajo o prisotnosti Slovencev na Koroškem. Samo od leta 1971 je dokumentiranih ducat napadov na partizanska grobišča in spomenike. Besedni izpadi in grožnje so dobesedno vsakodnevni. Napadalci pri tem pogosto obžalujejo, da nacistična genocidna politika ni v celoti uspela. Podobne napade in izjave je moč najti tudi po časopisju, ki v večini tako ali tako zastopa protimanjšinska stališča in s tem doprinaša k ustvarjanju manjšini sovražnega družbenega ozračja, k stalnemu psihološkemu pritisku. Najbolj vidni načini pritiska oblasti so vsekakor policijske preiskave, aretacije slovenskih aktivistov ter sodni procesi, ki potekajo pod najrazličnejšimi obtožbami, skupno pa jim je, da žele ustrahovati pripad- nike manjšine in jih odvrniti od aktivne borbe za svoje pravice. V povojnem obdobju izstopata tu leti 1946 in 1947, ko je bilo v enem letu tudi po več kot 200 aretiranih. Vprašanje policijsko-sodnih pregonov postane aktualno spet po nočnih napisnih akcijah v letu 1970. Že poleti 1976 je bilo samo ob znanih škocijanskih dogodkih aretiranih 26 ljudi, letos se je število že ponovilo. Po daljših odlaganjih sedaj vodijo sodne procese proti 25 slovenskim aktivistom. Ekonomski pritisk je razmeroma dobro poznan, vendar v obstoječi literaturi ob splošnih podatkih glede zapostavljanja dvojezičnega področja (neinvestiranje v tamkajšnje gospodarstvo, zapostavljanje infrastrukture ipd.) ter manjšinskih gospodarskih ustanov pogrešamo podrobnih posameznih primerov. Gospodarski pritisk se nadalje kaže v diskriminiranju pripadnikov manjšine pri zaposlovanju in napredovanju v javnih službah, v odnosih med slovenskimi delavci in njihovimi delodajalci, v ugodnostih, ki jih nemškonacionalistični krogi ponujajo tistim pripadnikom manjšine, ki bi bili pripravljeni odpasti od nje. Primer z zemljiščem za slovenski kulturni dom v Celovcu kaže, da so pri namernem povzročanju gospodarske škode ter z njo povezanih vsakovrstnih težav za manjšino dobrodošla in dovoljena že prav vsa sredstva. Še najbolje je obdelan v literaturi o koroških Slovencih politični pritisk na manjšino. Le-fa se veže v glavnem na neizpolnjevanje zaščitnih ukrepov Avstrijske državne pogodbe ter drugih mednarodnih norm in konvencij. Kot rezultate političnega pritiska, hkrati pa metode nadaljnjega raznarodovanja lahko omenimo: minimalno zastopanje Slovencev v avstrijskem političnem in ostalem družbenem življenju, sprejemanje In izvajanje proti manjšini in njenim interesom naperjenih zakonov in uredb, stalne upravno-administrativne spremembe, ki teže k načrtnemu zoževanju manjšinskega področja in življenjske sposobnosti, končno tudi že poskušano zanikanje samega obstoja manjšinske skupnosti. Dogodki v zvezi z rednimi popisi prebivalstva, kakor tudi z „ugotavljanjem manjšine" pred letom dni, so bogato dokumentirani. Memorandum koroških slovenskih organizacij po popisu leta 1961 tako predstavlja klasičen dokument o angažiranju številnih uradnih, poluradnih in privatnih organizacij in oseb v boju proti manjšinskim interesom. Uvajanje in širjenje takoimenovane „vin-dišarske teorije" je samo en primer — morda res najbolj izrazit — stalno prisotnega poskusa razdvajanja pripadnikov manjšine. Še posebej v najnovejšem času so izredne močni pritiski za ločevanje vodstva slovenske manjšine od slovenskega prebivalstva ter poskusi kriminalizacije manjšinskih voditeljev, kar naj bi avstrijske demokrate odvrnilo od solidarnostnega gibanja. Tako kot na področju zakonodaje, uprave in sodstva, sta izrinjena slovenski jezik in manjšinsko zastopstvo na tisoč mogočih in nemogočih načinov še na vitalnih področjih predšolske vzgoje, vseh stopenj in vrst šolstva ter dopolnilnega izobraževanja, kulture, znanosti, sredstev javnega obveščanja, zdravstva in socialnega skrbstva, športa, družabnih aktivnosti ipd. 5 Glede pogostnosti lahko uporabo posameznih metod pritiska, ki naj služi prisilnemu raznarodovanju, delimo na enkratne, ponavljajoče se, določeno obdobje trajajoče ali na stalne. Tako lahko zatrdimo, da M Ah' SOLLTb V b R 6 /-> S E M A U f H A IV 6 E IV, /4 L L E 5 L U V h IV h IV u D E ^ DibSd S CM IVEl/t'e £|fV DbUrSCHčR. GA st! 12* Koroški koledar so bili pripadniki manjšine stalno zapostavljeni npr. pri nastavljanju v javne službe, pa najsi govorimo samo o povojnem času ali pa kar o obdobju od leta 1848 do danes. Oborožene protislovenske bande so na Koroškem le v posameznih zaključenih obdobjih. Kot primer ponavljajoče se metode naj služijo samo oboroženi atentati na slovenske aktiviste, medtem ko so z odkritim genocidom poskusili le med drugo svetovno vojno, torej enkrat. Če bi skušali posamezne primere deliti tudi na načrlovane in na spontane, bi bilo treba takoj pripomniti, da vsaj po svoji teži veliko večino predstavljajo prvi, pri čemer je moč tudi navidez spontane nasilne reakcije nacionalnih nestrpnežev pripisati posledicam načrtne psihološke vojne proti manjšini. Objekt — žrtev izpadov je lahko posamezni pripadnik slovenske zamejske skupnosti ali samo ena slovenska družina. Daije se raznarodovalni ukrepi lahko nanašajo na določen del manjšine: na pripadnike manjšine, ki žive na nekem omejenem geografskem, upravno-administrativnem ali gospodarskem področju, morda samo na določen ekonomski sloj (poznano je npr., da je prvi val izselitev aprila 1942 z redkimi izjemami zadel samo Slovence, ki so imeli večja posestva), samo na to ali drugo demografsko grupo (pri starostnih skupinah so — kot je dobro znano — najobčutljivejše tarče napadov otroci v šolski starosti in starejše onemogle osebe) ali na določeno politično grupacijo, posamezno kulturno ali športno društvo ipd. Žrtev je v znatnem delu primerov manjšina kot celota; primerov tu ni potrebno posebej navajati. Prav tako je moč šteti k metodam prisilnega raznarodovanja napade na ves slovenski narod in na njegovo matično državo; več kot značilna je npr. izjava avstrijskega zunanjega ministra dr. Pahra, da so Slovenci tako ali tako le „miniaturni narod". Kot subjekt — nasilnik nastopajo od primera do primera, bodisi s svojim aktivnim delovanjem bodisi zaradi svojega pasivnega odnosa do zaščite manjšine: politične stranke, zakonodajalec, vlada z aparatom birokracije, policija in vojska, sodstvo, javne privatne ustanove (med katerimi posebej omenimo šolske in cerkvene organe), proti-manjšinske organizacije (oblasti jih kljub izrecnim določilom 5. odstavka člena 7 Avstrijske državne pogodbe ne samo tolerirajo, ampak celo dovoljujejo policijskim in državnim funkcionarjem, da v njih igrajo vodilno vlogo) ali posamezni protislovenski aktivisti. V številnih primerih so to ljudje, ki bolj ali manj zavestno padejo pod vpliv nemškonacionalistične propagande; za primer, že priveden do absurda, naj spomnimo tu na desetletno deklico, ki so ji na shodu Heimatdiensta porinili v roke prosluli transparent „Das grofje Giff! Slo-wenisches Gymnasium”. Metode germanizatorjev bi dalje lahko delili tudi glede na njihovo uspešnost, torej glede na posledice, ki jih imajo za slovensko manjšino. Ne glede na to, da pritiski in napadi večinoma ostajajo brez željenega učinka ali da celo dosežejo nasprotni učinek in povečajo borbeno pripravljenost in življenjsko žilavost manjšine, je treba reči, da so v stotridesetih letih v marsikaterem pogledu dosegli svoj zastavljeni cilj. Cilj in posledica nasilnega raznarodovanja pa sta jasna: zmanjšanje števila Slovencev ter oženje manjšinskega teritorija. Vzroki in povodi protislovenske dejavnosti so se v zgodovini nedvomno spreminjali. Najprej lahko omenimo željo po okrepitvi centralizirane državne oblasti, nato ekonomske razloge vladajočega razreda (sprva še polfevdalnega, sedaj razvitega kapitalističnega), strankarske interese politične grupacije na oblasti, z najrazličnejšimi predsodki pomešan idejni odpor proti Slovencem, ko so ti še veljali za sinonim za reakciona nost in konservativizem, nasprotno pa posebej po drugi svetovni vojni odpor proti progresivnim idejno-poli-fičnim spremembam v matični domovini kot tudi v delu same slovenske manjšine in končno še male osebne interese posameznikov. 6 Na koncu bi hotel ponovno opozoriti na ugotovitev iz uvoda, namreč na to, da sodi germanizacija koroških Slovencev v vrsto nasilnih dejanj, začetih z imperializmom 19. stoletja. Navzlic vsem družbeno-političnim spremembam v svetu se ideje in delovanje koroških nemških nacionalistov, ki jih danes najbolje predstavlja „vlada v senci" — Kdrntner Heimatdienst, ne menjajo. Nasprotno, ostajajo močna nepremagana stalnica. Zaradi tega družbenega anahronizma, ki v nekaterih podrobnostih ohranja značaj pravega živalskega atavizma, se s slovenskim zgodovinarjem in proučevalcem koroške stvarnosti Jankom Pleterskim upravičeno lahko povprašamo po „zrelosti (take) Koroške za današnjo Evropo in današnji svet”. Odgovor na nič kaj retorično mišljeno vprašanje je lahko opozorilo, da militantni nacionalizem s svojo izredno močjo in organiziranostjo ter v povezavi z oživljajočim se neonacizmom ogroža ne le obstoj slovenske manjšine v Avstriji, ampak celotno koroško in avstrijsko družbo ter hkrati mir in mednarodno sodelovanje v tem delu Evrope. Janez Stergar Spremembe občinskih meja na Koroškem v obdobju od 1945 do 1971 (Odlomek iz širše študije o volitvah) Do zadnje velike reorganizacije občin na avstrijskem Koroškem, ki je začela veljati 1. januarja 1973, so se občinske meje v obdobju od 1945 do 1971 spreminjale skoraj vsako leto. Takoj po vojni so meje nekaterih občin spremenili zaradi prejšnjih, v času nacizma izvedenih reorganizacij, v poznejšem času pa so bile spremembe meja pogojene z različnimi so-cialno-ekonomskimi činitelji. Nekateri avstrijski „uradni“ avtorji razlagajo spremembe občinskih meja po vojni s sledečimi vzroki: Eden glavnih vzrokov naj bi bila sprememba socialne in gospodarske Strukture občin, tudi podeželskih. Nadalje naštevajo med po- Samopomoč v Pliberku membne vzroke še vedno večjo pomembnost tako imenovanih »centralnih naselij" (zentrale Siedlungen); pomnožene naloge in pravice občin, kakor tudi povečano finančno zmogljivost, ki je osnova večji samozavesti in večji iniciativnosti občin.1 Drugi pa poleg teh vzrokov navajajo kot vzrok za spremembo občinskih meja tudi neugodne geografsko-topograf-ske pogoje občin.2 Iz tega torej sledi, da so tudi teoretično zagotovljene vse možnosti tisti politiki, ki bi hotela z reorganizacijo občin na Koroškem oslabiti politične pozicije slovenske manjšine v najmanjši politično-upravni enoti. Noben od odločujočih faktorjev namreč niti z besedo ne omenja dejstva, da se s spremembo občinskih meja spreminja tudi etnično stanje v občini, kar ima lahko v manjšinski varstveni politiki Avstrije da-lekosežne posledice. Nas na tem mestu zanimajo predvsem spremembe občinskih meja tistih občin, ki jih največkrat imenujemo »slovenske", torej tistih, ki so sodile v takoimenovani »Manjšinski šolski zakon iz leta 1945". Spremembe meja teh občin niso pomenile za njih prebivalce le povečanje ali zmanjšanje občinskega ozemlja, zmanjšanja ali zvečanja izdatkov za upravo občine ali morda celo plačevanja manjših ali večjih davkov, temveč so imele neposreden vpliv tudi na položaj pripadnikov slovenske manjšine, ki je v takih občinah živela. Največkrat so pri reorganizaciji občin težili k združevanju manjših občin k večjim, kar je med drugim imelo za posledico, da so poprej pretežno slovenske občine prišle v okolje pretežno nemške občine in da se je njihov do tedaj bolj ali manj močan vpliv na upravo in politično življenje občine bistveno zmanjšal ali celo izničil. Eden glavnih pokazateljev, kako so spremenjene meje občine vplivale na razmerje sil med Nemci in Slovenci, ali bolje, kako so te spremembe zmanjšale politično moč Slovencev znotraj občine, nam pokažejo volilni rezultati. V povojnem obdobju do leta 1972 so na Koroškem iz 57 prejšnjih manjših občin naredili 26 večjih, devet drugih občin pa so razdelili med sosednje. Spreminjanje meja je šlo počasi in postopoma, največ sprememb pa najdemo v letu 1963/64, ko je bilo spremenjenih tudi največ „slo-venskih“ občin. Reorganizacija je bila izvedena vedno tako, da se v glavnem, vsaj po prebivalstvu, niso spreminjali tudi sodni okraji. Obenem pa je treba opozoriti, da so bile spremembe občinskih meja v času in na področju, ki ga obravnavamo, največkrat pogojene z malenkostnim prilagajanjem »naravnim mejam" občine, pri manjšem delu občinskih sprememb pa so prišli v poštev prej omenjeni vzroki za spremembe občinskih meja. Spremembe občin so se v sodnih okrajih, iz zakona o obveznem dvojezičnem osnovnem šolstvu iz leta 1945, od zahoda proti vzhodu odvijale takole: V sodnem okraju Šmohor so se spremenile občine Brdo, Sv. Štefan v Ziljski dolini in Blače. Sprememba je doletela tri od štirih občin dvojezičnega obveznega šolstva v sodnem okraju Šmohor. Leta 1963 je bil del kraja Potoče priključen občini Mičice. Priključenih je bilo 12 ha zemlje in 43 prebivalcev (Landesgesetz-blatt fiir Karnten 1963). Pri parlamentarnih volitvah leta 1962 je imela občina Brdo 848 volilnih upravičencev, občina Mičice pa 508. Po ljudskem štetju leta 1961 pa je imela prva občina 1374 in druga 811 prebivalcev. Istega leta je občina Sv. Štefan na Zilji oddala občini Blače 81 ha nenaseljene zemlje ter s tem premaknila občinsko mejo na sredo reke Zilje. (LGB1 fiir Karnten, 1963/250). Obenem je zaradi istega vzroka tudi občina Blače oddala občini Sv. Štefan na Zilji 2 ha nenaseljene zemlje (Ibid.). Poleg teh občin so se v sodnem okraju Šmohor reorganizirale še nekatere druge občine tako, da se je število občin v sodnem okraju zmanjšalo od 131 pri volitvah leta 1945 na 9 pri volitvah 1971 leta. Poleg sodnega okraja Velikovec, kjer so bile občine le neznatno spremenjene, in sodnega okraja Dobrla vas, kjer se do leta 1972 ni spremenila nobena občina, je sodni okraj Beljak pri občinah, ki so sodile v dvojezični manjšinski šolski zakon 1945, doživel najmanj pomembnejših sprememb. Še največja je bila sprememba občine Marija na Zilji. Leta 1958 je ta občina iz katasterske občine Marija na Zilji oddala občini Beljak 1 hišo, 1 zazidljivo zemljišče in 10 kmetijskih zemljišč. Občina Beljak pa je iz katasterske občine Perava oddala občini Marija na Zilji 1 hišo, 1 zazidljivo zemljišče in 61 kmetijskih zemljišč. S tem je nastala nova občinska meja, ki je potekala po reguliranem teku reke Zilje, obenem pa je ta meja pomenila tudi novo razmejitev med političnima okrajema Beljak dežela in Beljak mesto. Občina Beljak je z opisano spremembo pridobila 3 prebivalce, občina Marija na Zilji pa približno 28 ha površine (LGB1 1958/8, 9). Občina Beljak je imela pri deželnozborskih volitvah leta 1956 20.624 volilnih upravičencev, občina Marija na Zilji pa 1204. Štetje prebivalstva leta 1951 nam pokaže podobno sliko; občina Beljak je imela takrat z delom političnega okraja Beljak dežela 30.066 prebivalcev in 4031 ha površine, občina Marija na Zilji pa 1958 prebivalcev in 2188 ha površine. Druga občinska sprememba je bila sprememba imena občini Smerče (Emmersdorf). Leta 1959 se je ta občina preimenovala v Čajno v Ziljski dolini (Notsch im Gail-tal) (LGB1 1959/23). Pri drugih občinah beljaškega sodnega okraja ni bilo sprememb. Med sodnimi okraji, ki so doživeli velike občinske spremembe, je tudi sodni okraj Rožek. Obe spremembi sta nastali v letu 1963. Prvo so tega leta razdelili občino Lipa pri Vrbi. K občini Rožek so priključili katastersko občino Tmara vas s 454 ha površine in 413 prebivalci. Pri parlamentarnih volitvah 1962 je imela občina Rožek 428 volilnih upravičencev, pri ljudskem štetju 1961 pa 707 prebivalcev in 909 ha površine. K občini Vrba ob Vrbskem jezeru pa so pridružili kataster-ski občini Dolje in Lipa, skupaj 849 ha površine in 1116 prebivalcev. Ta občina je imela pri istih volitvah 1409 volilnih upravičencev, pri istem štetju pa 2039 prebivalcev in 703 ha površine (LGBl 1963/218). Občina Loga vas je doživela manjšo spremembo. Izgubila je del kraja Semislovče, ki je bil priključen občini Rožek. S tem se je občina Rožek pove- čala za 21 ha in 27 prebivalcev (LGB1 1963/245). Občina Loga vas je imela pri parlamentarnih volitvah 1962 1423 volilnih upravičencev, pri štetju 1961 pa 2148 prebivalcev in 1565 ha površine. Ker so vse občine tega sodnega okraja sodile v manjšinski šolski zakon 1945, se je njihovo število od volitev leta 1945 do volitev leta 1971 zmanjšalo le za razdeljeno občino Lipa pri Vrbi. Sodni okraj Celovec je doživel največ sprememb. Že leta 1957 sta se združili občina Bilčovs z 2026 ha površine in 812 prebivalci ter občina Zgornja Vesca z 899 ha površine in 494 prebivalci (LGB1 1957/50). Prva je imela pri predsedniških volitvah leta 1957 497 volilnih upravičencev, druga pa pri istih volitvah 288 volilnih upravičencev. Istega leta se spremeni občinska meja tudi pri občinah Ra-diše in Žihpolje. Prva občina je oddala dele katasterske občine Hinterradsberg s kraji Zabrdo in Strančiče občini Žihpolje. Izgubila je 364 ha površine in 77 prebivalcev. Radiše so imele pri volitvah 1975 316 volilnih upravičencev, Žihpolje pa 621, pri štetju 1951 je imela prva občina 528 prebivalcev in 1938 ha površine, druga pa 985 prebivalcev in 2450 ha površine. (LGBl 1957/39). Naslednjega leta 1958 so se spremenile občinske meje tudi v občini Kotmara vas, to pot v korist občine Borovlje, ki pa sodi že v sodni okraj istega imena. Popravek meje je bil tako majhen, da ne pomeni važnejše spremembe v razmerju sil med obema sodnima okrajema. Občina Kotmara vas je dala občini Borovlje 2 zazidljivi zemljišči s skupaj 5 prebivalci in 55 kmetijskih zemljišč v izmeri 56 ha. Nova meja med občinama je postal regulirani tok reke Drave. Občina Kotmara vas je imela pri predsedniških volitvah leta 1957 1073 volilnih upravičencev, občina Borovlje pa 3633 (LGBl 1958/45). V prvem povojnem ljudskem štetju na Koroškem leta 1951 so našteli v občini Kotmara vas 1624 prebivalcev in izmerili 2550 ha površine, v občini Borovlje pa 5208 prebivalcev in 5298 ha površine. Leta 1962 se je spremenilo tudi ozemlje občine Žrclec. Zaradi regulacije reke Gline je morala ta občina odstopiti občini Celovec 5 ha nenaseljenega ozemlja (LGBl 1962 5 in 6). Ob veliki reorganizaciji koroških občin leta 1963 so se najprej spremenile meje občin Vetrinj in Hodiše. Občina Vetrinj je oddala občini Hodiše pristavo v izmeri 9,5 ha s 8 prebivalci. Zmanjšana občina je imela pri parlamentarnih volitvah leta 1962 2206 volilnih upravičencev (LGBl 1963/239), povečana občina pa pri istih volitvah 794. Po štetju 1961 je štela občina Vetrinj 3344 prebivalcev, ki so živeli na 1867 ha površine, občina Hodiše pa 1268 prebivalcev in 2825 ha. Najbolj sta se v letu 1963 spremenili občini Kotmara vas in Bilčovs. Kotmara vas se je povečala za kraj Vesavo, ki je meril 301 ha in bil naseljen z 58 pre- bivaki. Kraj je bil prej v občini Bilčovs. Kotmara vas je imela pri volitvah leta 1962 1180 volilnih upravičencev, Bilčovs pa 812. Pri ljudskem štetju 1961 pa je imela zvečana občina 1887 prebivalcev in 2493 ha površine ter zmanjšana občina 1353 prebivalcev in 2926 ha površine. (LGB1 1963/240). Ob občinskih spremembah 1963 se je občina Bilčovs še enkrat spremenila. Od občine Škofiče je dobila eno hišo iz kraja Otož, katere posest je obsegala 0,35 ha, naseljena pa je bila s šestimi prebivalci. Škofiče so imele pri volitvah 1962 1003 volilne upravičence, pri štetju 1961 pa so našteli 1711 prebivalcev na 2861 ha površine. (LGB1 1963/241). Občine v sodnem okraju Celovec so bile v razdobju do leta 1971 še dvakrat spremenjene. Obakrat so spremembe doletele občini Škofiče in Hodiše. Leta 1969 je občina Hodiše izgubila na račun občine Škofiče 6 nenaseljenih zemljišč (LGB1 1969/53). Dve leti zatem pa je ista občina izgubila še 4 nenaseljena zemljišča v izmeri 0,3 ha, ki so jih priključili občini Škofiče (LGB1 1971/77). Tudi druge občine v sodnem okraju Celovec so bile v imenovanem obdobju spremenjene ah celo združene. Pri volitvah leta 1945 je imel ta sodni okraj skupaj 24 občin, pri volitvah leta 1971 pa se je število zmanjšalo na 23 občin, s tem, da ob spremembah leta 1955 v sodnem okraju Celovec najdemo še občino Wolfnitz. Poleg že omenjene majhne korekture meje med občinama Kotmara vas in Borovlje, ki smo jih prikazali pri sodnem okraju Celovec, so se v sodnem okraju Borovlje občinske meje le še enkrat menjale. Leta 1963 je prišlo do popolne združitve občin Borovlje in Medborovni-ca v občino, ki od tedaj naprej nosi ime Borovlje. Združili sta se torej občini, ki sta imeli: Borovlje 5354 ha in 5672 prebivalcev ter Medborovnica s 1512 ha in 1016 prebivalcev (LGB1 1963/224). Pri preostalih dveh sodnih okrajih, v katerih so v obravnavanem času še bile spremembe občinskih meja, je proces reorganizacije nekoliko bolj zamotan in sega tudi v čas nacizma v Avstriji in na Koroškem. To je bil čas, ko so oblasti želele izvesti dalekosežno reorganizacijo občin v deželi in so v ta namen, med drugim, začele ustanavljati tudi takoimeno- vane „upravne skupnosti" (Verwaltungs-gemeinschaften — do leta 1942) in za nas bolj pomembna ..županstva" (Btir-germeistereien). Iz občin, ki so sodile v ..manjšinski šolski zakon 1945", so takrat ustanovili tri ..županstva": eno za občine Pliberk, Blato in Libuče, drugo za občini Železna Kapla in Bela ter ..župan-stvo" Suha za občini Libeliče in Žvabek.3 Te združitve pa naj bi bile kratkotrajne in naj bi jih nova Avstrija takoj po vojni odpravila. Sodni okraj Železna Kapla je bil sestavljen iz največ dveh občin, Železne Kaple in Bele. Že leta 1939 so oblasti občini združile in ustanovile že omenjeno »županstvo" Železna Kapla (Verordnungs-blatt fiir den Amtsbereich des Landes-hauptmannes fiir Karmen 1939/14; po Glanzer-Unkart, Die Neuordnung der Gemeindestruktur in Karmen im Jahre 1972, Klagenfurt 1973, Amt der Karntner Landesregierung, str. 27/28). Takoj po vojni leta 1945 je ta združitev očitno še držala. Pri državnozborskih volitvah istega leta najdemo namreč v uradnih statističnih volilnih rezultatih v sodnem okraju Železna Kapla le eno občino istega imena, iz rezultatov samih pa je razvidno, da gre za združeno občino.4 Že od prvih naslednjih volitev leta 1949 pa do vključno volitev leta 1963 nastopata občini v uradnih objavah volilnih rezultatov spet samostojno, čeprav v uradnih publikacijah deželne vlade o reorganizaciji občin na Koroškem ne zasledimo akta, ki bi za nacizma združeni občini zopet razdružil.4a Šele z zakonom leta 1963 so občini zopet združili pod skupnim imenom Železna Kapla. Občina Bela je imela takrat 19.946 ha površine in 2455 prebivalcev, Železna Kapla pa 222 ha površine in 1444 prebivalcev (LGBI 1963/231). Na podoben problem naletimo tudi pri spremembah občin sodnega okraja Pliberk. Tudi tu ustanovijo leta 1939 »županstvo" Pliberk, v katero združijo občini Pliberk in Blato (VBlf.d.A.d.L.f.K. 1939/24; po Glanzer-Unkart... str. 28). Štiri leta nato so k »županstvu" Pliberk priključili še občino Libuče (Verordnungs-und Amtsblatt fiir den Reichsgau Karn-ten 1943/5; po Glanzer-Unkart . . . str. 28). Rezultati volitev 1945 nam kažejo, da občini Blato in Libuče nista samostoj- no upoštevani, primerjava rezultatov teh volitev z rezultati naslednjih volitev leta 1949 pa nam dokazujejo, da so bile vse tri občine še vedno upoštevane kot celota.5 Uradne publikacije deželne vlade tudi za te tri občine ne dajejo odgovora, kdaj so jih spet razdružili, čeprav nastopajo kot samostojne občine od volitev 1949 do vključno volitev 1963. Tega leta jih združijo v skupno občino Pliberk. Ob ponovni združitvi je imela občina Li-buče 1340 prebivalcev in 2539 ha površine, občina Blato 1501 prebivalcev in 4159 ha površine, občina Pliberk pa 1144 prebivalcev in 271 ha površine (LGB1 1963/230). „Županstvo“ so leta 1939 ustanovili tudi za občini Libeliče in Žvabek, pod imenom Suha (VBl.f.d.A.d.L.f.K. 1939/ 21; po Glanzer-Unkart. . . str. 28). S 1. julijem 1942 sta bili obe občini izbrisani iz sodnega okraja Pliberk in političnega okraja Velikovec ter priključeni sodnemu okraju Št. Pavel v političnem okraju Wolfsberg (V.-u.ABl.f.d.R.K. 1942/93; po Glanzer-Unkart. . . str. 28). Uradno sta obe občini ostali v okviru sodnega okraja Št. Pavel do leta 1946, ko ju je druga avstrijska republika priključila nazaj k sodnemu okraju Pliberk (LGBl 1946/22). Očitno pa je bila dejanska sprememba izvršena že prej, saj najde- OPOMBE 1 Glanzer-Unkart: Die Neuordnung der Gemein-destruktur in Karnten im Jahre 1972. Amt der Karntner Landesregierung, Klagenfurt 1973, str. 28 2 Ibid; Alfred Humitsch: Die territoriale Ent-wicklung der Ortsgemeinden in Karnten. Aml der Karntner Landesregierung, Klagenfurt 1962, str. 50 in 56 3 Glanzer-Unkart . . . str. 27 mo obe občini v sodnem okraju Pliberk že v objavi uradnih volilnih rezultatov za parlamentarne volitve leta 1945.6 Samostojni sta občini ostali do leta 1957. Takrat sta se združili v novo občino Suha (LGBl 1957/53). Ob združitvi je imela občina Libeliče 1025 prebivalcev in 2434 ha površine, občina Žvabek pa 467 prebivalcev in 1199 ha površine. Sodni okraj Pliberk je imel pri volitvah leta 1945 štiri občine, pri volitvah 1971 pa le tri, v vmesnem času se je število občin dvigalo oziroma padalo skladno z omenjenimi reorganizacijami. Ostal nam je le še sodni okraj Velikovec, katerega občine so le neznatno spreminjali. Edina sprememba je doletela občini Tinje in Važenberk. Leta 1954 je občina Tinje oddala občini Važenberk nekaj kmetijskih zemljišč v izmeri 0,36 ha, ki so bila do tedaj v sestavu kataster-ske občine Homberk. Istočasno pa ji je občina Važenberk iz sestava katasterske občine Krakolach vrnila nekaj kmetijskih zemljišč v izmeri 3,53 ha (LGBl 1954/2). Občina Tinje je po ljudskem štetju 1951 merila 1314 ha, občina Važenberk pa 5994 ha. Število občin je pri vseh volitvah v obravnavanem času ostalo nespremenjeno. Dušan Nečak 4 Die Nationalratsvvahlen vam 25. November 1945, Bearbeitet vam Osterreichischen Stati-stischen Zentralamt, Wien 1946, str. 77 4a Glanzer-Unkart . . . str. 27—34; Alfred Humitsch str, 50—66 5 Die Nationalratsvvahlen vam 25. November 1945 . . . str. 77; Die Nationalratsvvahien vam 9. Oktober 1949, Bearbeitet vam Osterreichischen Statistischen Zentralamt, Wien 1950, str. 80 6 Die Nationalratsvvahlen vam 25. November 1945 . . . str. 77 Slovenska šola v Italiji Slovenci v Italiji živijo v avtonomni deželi Furlanija-Julijska krajina, v treh od njenih štirih pokrajin (provinc) Trst, Gorica in Videm in v 34 občinah, od katerih so nekatere popolnoma slovenske, druge s slovensko večino in italijansko, furlansko in nemško manjšino, tretje pa z italijansko ali furlansko večino. Slovenske šole pa obstajajo le v dveh pokrajinah (v tržaški in goriški) in 11 od 34 občin. Praznina v obstoju slovenskih šol na ozemlju, kjer živijo Slovenci Furlanije-Julijske krajine, izhaja iz določenih zgodovinskih in političnih pogojev. Štiri različna s Slovenci poseljena območja v Furlaniji-Julijsk! krajini (Kanalska dolina, Beneška Slovenija z Rezijo, goriška in tržaška pokrajina) so imela specifično zgodovinsko in politično usodo. Beneška Slovenija z Rezijo se je že leta 1866 znašla v okviru italijanske države, ki je takoj pristopila k ukinitvi slovenskih župnijskih šol, nastalih med 1851 in 1866, ko je območje pripadalo habsburškemu beneško-lombardskemu kraljestvu. Italijanska država je iz „nacionalnih" razlogov, t. j. predvsem iz sfrateško-ekonom-skih, političnih in nacionalističnih interesov, ustanovila v Beneški Sloveniji in Reziji gosto mrežo italijanskih šol, da bi odpravila slovenski „tujek" v italijanskem nacionalnem telesu. Zaradi tega je bilo izključeno vsako šolanje v slovenskem jeziku razen učenja krščanskega nauka po župnijah, v kolikor niso tako posvetne kot cerkvene oblasti tudi to učenje preganjale. Po prvi svetovni vojni je Kanalska dolina, ki je bila do tedaj sestavni del koroške dežele, pripadla Italiji na podlagi Saint Germainske mirovne pogodbe (1919). V sedanjih treh občinah Kanalske doline — Trbiž, Naborjet-Ovčja vas in Tablja — so bile šole ufrakvistične, kar je dejansko pomenilo, da je slovenščina služila kot pomožen jezik za nadaljevanje učenja v nemščini. Takoj po prvi svetovni vojni so bile takšne šote ukinjene. Od tedaj dalje niso več poučevali slovenščine. Z rapalsko pogodbo (1920) sta Slovensko Primorje in Istra pripadli Italiji. Prva leta so slovenske šole, ki so obstajale na Tržaškem in na Goriškem kljub velikemu odporu italijanskih nacionalističnih krogov, saj so na vse načine že pred prvo svetovno vojno skušali onemogočiti, da bi nastale slovenske šole v tržaškem in goriškem mestnem središču, še dalje delovale navzlic utesnitvam, ki so jih uporabljale italijanske zasedbene in politične oblasti. Z nastopom fašističnega terorja, nato pa fašizma so bile slovenske šole ukinjene. Ob začetku druge svetovne vojne ni bilo torej niti ene slovenske šole na območjih, kjer so živeli Slovenci, medtem ko so italijanske oblasti do potankosti izpolnile gosto mrežo italijanskih šol po najmanjših naseljih. Kljub vsemu se je šolanje v slovenskem jeziku nadaljevalo v nekaterih zasebnih krogih, kar je lahko privedlo do aretacij, sodnih preganjanj in internacij. Zaseben in konspirativen način šolanja je vsekakor zajemal pičlo število učencev, medtem ko je velika večina slovenskih otrok morala posečati italijanske šole, kar je povzročilo še danes težko ugotovljivo škodo. Zlasti v Beneški Sloveniji, Reziji in Kanalski dolini ter v bližini obeh velikih mestnih središč in v samih mestnih središčih (Trstu in Gorici), kjer živijo Slovenci, je pomanjkanje šolanja v sloven- skem jeziku povzročilo pospešeno raznarodovanje, ki se je bliskovito širilo, saj je znano, da je šola steber vsakega naroda. Ob množičnem oboroženem uporu Slovencev proti nacizmu in fašizmu, zlasti pa po septembru 1943 ob razpadu fašistične Italije so si slovenske antifašistične sile pod vodstvom osvobodilne fronte zadale nalogo, da že v teku vojne nudijo primorskim Slovencem možnost izobraževanja in šolanja v slovenskem jeziku. Na ta način so nastale slovenske partizanske šole, ki se niso razširile le v frontnem zaledju, pač pa tudi v od sovražnika kontroliranih naseljih in središčih. Tako so nastale slovenske šole tudi na Tržaškem in v samem Trstu, na Goriškem in v sami Gorici in celo v Beneški Sloveniji. Ob zaključku vojnih operacij je torej na Tržaškem in Goriškem obstajala široka mreža slovenskih šol. Popolnoma različna pa je bila usoda Beneške Slovenije, Rezije in Kanalske doline. Beneška Slovenija in Rezija sta skoraj takoj po osvoboditvi ponovno prešli pod italijansko upravo, ki je brezobzirno odpravila vsak poskus ali vsak predlog za nastanek slovenskega šolstva. Kanalska dolina, ki je skupno s tržaško in z delom goriške pokrajine ostala pod anglo-ameriško vojaško upravo, je prav tako ostala brez slovenskih šol, medtem ko so zasedbene oblasti obnovile italijansko šolstvo. Na Tržaškem in Goriškem so zasedbene oblasti ohranile dejansko stanje, čeprav so se morali Slovenci odločno zavzemati za vsako šolo posebej, zlasti pa za srednje šole, ki so nastale „ex novo". S podpisom mirovne pogodbe z Italijo (10. 2. 1947) so Kanalska dolina, Beneška Slovenija, Rezija in sedanja Goriška ponovno pripadle Italiji. Vračajoča se Italija, ki si je prav v tistem času dajala novo, formalno smelo demokratično ustavno ureditev, je kljub raznim poskusom utesnjevanja pustila na Goriškem že obstoječe slovenske šole, medtem ko ni hotela odpreti slovenskih šol v Beneški Sloveniji, Reziji in Kanalski dolini. Na Tržaškem, kjer so ostale anglo-ameriške zasedbene oblasti, je slovenska šola še nadalje obstajala, čeprav je doživljala večje pretrese zaradi čedalje bolj očitnih namenov anglo-ameriških upraviteljev, da privilegirajo italijansko na škodo slovenskega prebivalstva. Po podpisu Londonskega sporazuma (5^ 10. 1954) se je Italija vrnila v Trst. Posebna priloga Londonskega sporazuma; je med drugim precizno določala število in sedež slovenskih šol in Italija se je obvezala, da bo formalizirala obstoječe stanje. Vendar je poteklo sedem let, preden je izšel prvi zakon o slovenski šoli v tržaški in goriški pokrajini (19. 7. 1961). Iz tega zakona pa so bile že v naslovu izključene možnosti slovenskega šolanja v videmski pokrajini, kjer so živeli beneški, rezijanski in kanalski Slovenci. Na ta način je bila diskriminacija tudi zakonsko formalizirana, kar je prinašalo nepopravljivo škodo izvzetim Slovencem. Drugi zakon o slovenski šoli v goriški in tržaški pokrajini je izšel 22. 12. 1973 in je popravil nekatere očitne pomanjkljivosti prvega ter predvidel posvetovalno komisijo za slovensko šolo na deželni ravni. Sedanje stanje slovenske šole v Furlaniji-Julijski krajini je naslednje: na Goriškem in Tržaškem je vrsta slovenskih šol, medtem ko ni šol za Slovence v videmski pokrajini, kjer se določeno število otrok in odraslih uči slovenskega jezika na zasebnih tečajih, ki jih prirejajo slovenska kulturna društva in organizacije. Vse obstoječe slovenske šole so državne razen nekaterih otroških vrtcev, ki so občinski. Številčno stanje slovenskih šol na Tržaškem In Goriškem je naslednje: skupno tržaška pokrajina goriška pokrajina Otroški vrtci: 40 30 10 Osnovne šole (od 6. do 11. leta starosti): 52 38 14 Nižje srednje šole (še vedno obvezne šolanje; od 11. do 14. leta starosti); 8 7 1 Višje srednje šole (od 14. do 19. leta starosti): 6 4 2 Strokovne in posebne višje šole: 4 2 2 Višje srednje šole so naslednje: Trgovski strokovni zavod v Trstu, Klasični licej v Trstu in Gorici, Znanstveni licej v Trstu, Učiteljišče v Trstu in Gorici. Strokovne in posebne srednje šole so: Strokovna šola za trgovino v Gorici, Strokovna šola za industrijo in obrtništvo kot odsek enake italijanske šole v Trstu, tečaj za otroške vrtnarice v Trstu in Gorici. Na podlagi navedenega seznama postaja jasno, da se je v povojnem obdobju pojavila za slovenske šolarje in dijake velika praznina: slika šolskih usmeritev na višjih srednjih šolah nam dokazuje, da je premalo tehničnih in strokovnih višjih srednjih šol, ki bi omogočile zaposlitev slovenskih mladeničev po opravljeni maturi. Na Tržaškem obstaja le trgovski strokovni zavod, medtem ko sta strokovni šoli v Trstu in Gorici le nepopolni šoli, ki ne izobražujeta tehnikov, pač pa le kvalificirano osebje. Že vsa leta po vojni se Slovenci v Italiji zavzemajo za ustanovitev strokovno tehnično industrijskega zavoda, ki naj bi omogočil šolanje srednje tehničnih kadrov, ki jih zahteva sedanja stopnja družbenega in gospodarskega razvoja. Pomanjkanje strokovno industrijske oz. tehnične višje srednje šole z vsemi možnimi smermi predstavlja težko praznino, ki jo slovenska narodnostna skupnost v Italiji čuti zaradi odhoda dela mladih maturantov na italijanske tehnične višje srednje šole, kar pospešuje asimilacijo in raznarodovanje. Popolna praznina obstaja na področju šolanja slovenskih vajencev in delovnih ljudi, strokovne usposobitve, kvalifikacije in preusmeritve. Organizacije, ki se bavijo s tem šolanjem, in deželna vlada, ki je v zadnjem času postala pristojna za strokovno usposabljanje, niso organizirale slovenskih tečajev. To pa pomeni, da mladeniči in mladinke, ki se po obveznem šolstvu usmerijo v proizvodnjo, nimajo na razpolago slovenskih tečajev in morajo posečati italijanske tečaje, kar prav tako pospešuje asimilacijo in raznarodovanje. Slovenske organizacije se vso povojno dobo zavzemajo za spremembo tega stanja. Vpis v slovenske šole od osvoboditve do danes je doživljal različne faze. Prvo povojno obdobje (1945—1947) je bilo najugodnejše. Tedaj je slovenska šola na Tržaškem in na Goriškem doživela svoj pravi preporod, ker se še niso postavljali na njeni poti politični, gospodarski, družbeni in mednarodni zaviralni mehanizmi. Takoj po podpisu mirovne pogodbe, t. j. v šolskem letu 1947/48, pa je število v slovenske šole vpisanih otrok začelo padati, ker je začel delovati vsestranski pritisk spričo odločitve, da slovenski kraji na zahodnem robu Primorske ne bodo priključeni k Jugoslaviji. K temu se je leto pozneje (šolsko leto 1948/49) pridružil politični spor med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, kar se je z vso silo občutilo tudi med zamejskimi Slovenci nai zahodnem robu slovenskega etničnega ozemlja. K temu je še dodati ponovni prihod Italije na Tržaško (oktobra 1954). Število vpisov je zelo strmo padalo do šolskih let 1963/64/65, ko je doseglo dno. K političnim dejavnikom, ki so povzročali slabitev slovenske šole, je še treba dodati gospodarske in družbene pritiske, psihološki teror nad diplomiranci slovenskih šol, spremembo demografskih razmer, izseljevanje v tujino (samo s Tržaškega se je v letih med 1954 in 1957 Izselilo po nekaterih računih 14.000, po drugih računih pa 22.000 ljudi, med katerimi je bilo veliko Slovencev). Postopna sprememba razmer v Italiji, večja občutljivost za slovenske probleme pri italijanski večini, razširitev demokratičnih pozicij, čedalje večja specifična teža naprednih in demokratičnih strank, vse to je povzročilo tudi določen preobrat pri pritiskih na slovensko narodnostno skupnost, ki je kot živo telo reagirala z večanjem vpisov otrok v slovenske šole. Tako se je začel proces stalnega, čeprav skoro neznatnega naraščanja vpisov. Danes se vpiše v prvi razred osnovne šole na Tržaškem in Goriškem povprečno 380 otrok (približno 270 na Tržaškem in 110 na Goriškem). ) Vso povojno dobo se je na Tržaškem vpisalo v prvi razred osnovne šole približno 15.000 otrok (10.500 na Tržaškem in 4.700 na Goriškem). Od teh je maturiralo 2574 (do šolskega leta 1976/77): 2030 na Tržaškem in 544 na Goriškem. To pomeni, da je od vseh otrok, ki so se od 1945 do 1977 vpisali v prvi razred osnovne šole, maturiralo nekaj izpod 17%. Da bi bila slika jasnejša, so mature potekale na naslednji način: Klasični licej, Trst 293 Klasični licej, Gorica 223 Učiteljišče, Trst 420 Učiteljišče, Gorica 314 Znanstveni licej, Trst 582 Trgovski zavod, Trst 735 Trgovska šola, Gorica 7 Vpis na visoke šole v Trstu, Vidmu, Ljubljani in drugje pa je dokazal, da nadaljuje študij približno 50 % dijakov, ki so opravili maturo. Za Tržaško so na razpolago podatki za vpis na univerzo do leta 1975: od do tedaj 1797 opravljenih matur je bilo 870 vpisov na univerzo in na razne visoke šole. Na Goriškem pa so na razpolago podatki do akademskega leta 1976/77: od 544 opravljenih matur je 221 vpisov na univerzo in visoko šolo. V akademskem letu 1976/77 je s Tržaškega in Goriškega študiralo na univerzi in na visokih šolah 308 študentov, kar predstavlja prav lepo število, čeprav je osip med maturo in visoko šolo precejšen. Po številu vpisanih na razne fakultete je razvidno, da se Slovenci predvsem usmerjajo k filozofiji, medicini in ekonomiji. Daleč za temi fakultetami, vendar še vedno zadostno zastopane so fakultete za jezike, strojništvo in naravoslovne vede, slabo pa so zastopani pravo, politične vede, pedagogija in farmacija. Iz tega se da razbrati, da se slovenski dijaki po-gostoma usmerjajo k humanističnim predmetom in medicini, medtem ko niso dovolj zastopani tehnični poklici. Vsekakor je to med drugim izraz pomanjkanja ustreznih višjih srednjih šol tehnične smeri. V bistvu je slika slovenskega izobra-ženstva še vedno v veliki meri „preindustrijska", česar ni kriva narodnostna skupnost, ki so jo razmere v sedanji dobi zaradi pomanjkanja ustreznega šolstva silile v neustrezno zaposlitveno usmeritev. Problemi slovenske šole v Italiji so predvsem strukturnega značaja. Vsaka manjšinska šola je v prvi vrsti odvisna od okvira, v katerem živi. Politične razmere, predvsem pa odnos med silami, ki podpirajo narodno manjšino v njenem boju za ureditev vseh razmer in za uresničenje dejanske zaščite na vseh ravneh ter silami, ki temu nasprotujejo, pogojujejo razvoj manjšinskega šolstva. Nobeno manjšinsko šolstvo, ki je odvisno od dobre ali slabe volje večine, ne more popolnoma uspevati, ker prihaja do objektivnih in subjektivnih težav, ki direktno ali Indirektno odvračajo najmanj zavestne sile manjšine od manjšinskega šolstva. Zato se Slovenci v Italiji zavzemajo za šolsko avtonomijo, ki naj bo le okvirno pogojena od splošne šolske ureditve v italijanski državi, medtem ko naj dovoli, da se slovenska šola sama upravlja, sama skrbi za število, vrsto in stopnje šol, za pedagoški kader, za tekste, eksperimentiranja, metodologijo, vsebino in programe. Do sedaj je bila slovenska šola izraz italijanske centralizirane oblasti, ki je vedno pogojevala vsakršen korak slovenske šole, kar je privedlo do spoznanja, da je slovenska šola le prevod italijanske. Z novo, delno ureditvijo šole v Italiji, ko so odgovorne politične in sindikalne sile spoznale potrebo, da mora postati šola Izraz družbene stvarnosti, so prišle na dan nekatere možnosti, ki bi omogočile novo strukturo manjšinske šole. Z izvolitvijo demokratičnih organov na šolah se je marsikaj vsaj na papirju spremenilo, se pa ni spremenila njena centralistična struktura. Zato so se Slovenci začeli zavzemati, da bi v okviru demokratizacije šole, ki jo predvidevajo nekateri zakonski ukrepi, dobili svojo strukturo, t. j. slovenski šolski okraj, ki bi združeval slovenske šole od vrtcev do univerze. Do sedaj so te zahteve naletele na gluha ušesa, kar je povzročilo veliko nezadovoljstvo med Slovenci in med italijanskimi demokratičnimi silami, ki podpirajo slovensko zahtevo. V sedanjem trenutku se ne ve, kaj bo s slovenskim šolskim okrajem, vendar bo morda obisk slovenske delegacije pri predsedniku ministrskega sveta italijanske republike G. Andreottiju avgusta 1977 odprl zeleno luč tudi za posebno šolsko ureditev, ki naj upošteva dve načelni zahtevi: avtonomijo slovenskega šolstva in razširitev slovenskega šolstva tudi na beneške, rezijanske in kanalske Slovence. KAREL ŠIŠKOVIČ VIRI S. PAHOR, Promemoria sui problemi scolastici degli Sloveni, Trst 1977 (ciklostil) K. ŠIŠKOVIČ, Pravna ureditev slovenske šole, v zborniku „Posvet o slovenskem šolstvu v Italiji", Trst 1976, str. 65—75 K. ŠIŠKOVIČ, Zaključki na posvetu o slovenskem šolstvu v Italiji, v zborniku »Posvet o slovenskem šolstvu v Itafiji", Trst 1976, str. 245—251 P. STRAN]. Razvoj in številčno stanje slovenskih šol, v zborniku »Posvet o slovenskem šolstvu v Italiji", Trst 1976, str. 76—85 SLOVENSKI RAZISKOVALNI INŠTITUT, Novejši podatki o vpisu Slovencev na tržaško univerzo. Trst 1977 (ciklostil) SLOVENSKI RAZISKOVALNI INŠTITUT, Nekaj podatkov o problematiki izobraževanja in zaposlovanja na Tržaškem, Trst 1975, (rokopis) SLOVENSKI RAZISKOVALNI INŠTITUT, Nekaj podatkov o problematiki izobraževanja in zaposlovanja na Goriškem — Analiza maturantov slovenskih višjih srednjih šol v Gorici od 1945 do 1976, Gorica 1977, (rokopis) Taborišče Buchemvald v spominih koroškega Slovenca Nacisti so uredili koncentracijska taborišča, da bi zlomili odpor nemškega ljudstva proti fašistični diktaturi. Prvi jetniki so bili nemški antifašisti, pozneje pa so nacisti odvlekli v taborišča rodoljube iz vseh napadenih dežel. Eno izmed teh taborišč je bil zloglasni Buchenvvald. Graditi so ga začeli leta 1937 v neposredni bližini VVeimarja, na kraju, kjer so ustvarjali veliki duhovi nemške kulture, med njimi tudi Goethe. Prvotno se je taborišče imenovalo Ettersberg, pozneje so ga preimenovali v Buchenvvald, ki je šel v zgodovino kot kraj strašnega trpinčenja, ponižanja in smrti neštetih pripadnikov 32 narodov Evrope. Obračun je strašen: v času od 16. 7. 1937 do 31. 3. 1945 je prišlo v Buchenwald 238.980 jetnikov, v taborišču je zgubilo življenje 56,545 jetnikov, okoli 161.000 oseb je bilo poslanih na delo v vojno industrijo ali v druga taborišča (samo v letu 1944 je SS »zaslužila" z oddajanjem delovne sile 60,624.229,70 mark); ko je bilo taborišče 11.4. 1945 osvobojeno, je število jetnikov znašalo še okroglo 21.000 oseb. Danes je bivše taborišče Buchenwald mednarodni spomenik, kjer monumentalne skulpture ponazarjajo grozodejstva, ki so jih zagrešili nacisti v imenu nemškega her-renvolka nad pripadniki številnih narodov; simbolizirajo pa tudi nepremagljivo borbenost svobodoljubnega človeštva. Ob Cesti krvi pripovedujejo . reliefi o življenju in trpljenju, o boju in zmagi človeškega nad nečloveškim v Buchenvvaldu. Cesta narodov, ki jo obdajajo spominska obeležja vseh držav, katerih pripadniki so bili med jetniki, povezuje velika množična grobišča. Po široki Cesti svobode pa vodi pot na prostrani trg, kjer se dviga proti nebu stolp z buchenvvaldskim zvonom, ki s svojim zamolklim glasom spominja na prisego iz Buchenvvalda: Uničenje nacizma z njegovimi koreninami je naše geslo — izgraditev novega sveta miru in svobode je naš cilj! GOO Aretiran sem bil leta 1939, bilo je v petek ob treh zjutraj. Bil sem med prvimi koroškimi Slovenci in sploh Slovenci, ki je bil deležen nacističnega nasilja. Orožnik, ki me je peljal v Celovec, me je »ponujal” po vseh mogočih uradih, ker očitno ni vedel, kam naj me pelje. Končno je le zvedel, da me mora oddati na gestapi, kjer so me brez vsakega zaslišanja odvedli v celico. Za menoj so se zaprla težka vrata zapora in čudni občutki so me obšli, ko sem prvič v življenju videl in doživel kaj takega. Za trenutek sem postal. Potem sem videl, da sedi za mizo človek. Sel sem bliže in spoznal Rada V/uteja, urednika takratnega »Koroškega Slovenca” v Celovcu. Vprašal sem ga, če morda on ve, zakaj sva zaprta. Odgovoril mi je, da tudi njemu ni znano; obenem pa mi je zaupal, da ima še ključe od pisarne pri sebi (kako je potem ključe oddal, se ne spominjam več). Ko sem se povzpel na okno celice in pogledal na dvorišče, sem videl, kako so orožniki vodili jetnike enega za drugim. Med njimi sem zagledal še drugega znanca — učitelja Franca Aichholzerja iz Dobja pri Baškem jezeru. Mislil sem, da nas bo kdo rešil, ker sem med vožnjo v Celovec povedal sedanjemu sodniku v Borovljah Hanzu Gregoriju, da sem aretiran. Se sem gledal skozi okno in videl prihajati po dvorišču Jožeta No-graška, poleg njega pa jugoslovanskega konzula Novaka. To mi je dalo upanje na rešitev. Toda zmotili smo se. V zaporu smo ostali še en dan in eno noč. Naslednji dan so nas poklicali, da se moramo pripraviti na odhod. Prepričani smo bili, da bomo šli domov, zlasti ker so nam vrnili denar. Stali smo pred pisarno gesfape in se veselili, da bomo kmalu izpuščeni. Nenadoma pa smo zagledali verige, s katerimi so nas vklenili kot zločince po dva in dva skupaj ter nas odpeljali na železniško postajo. To je bilo zjutraj ob uri, ko je največ ljudi iz raznih krajev prihajalo na delo v Celovec. Skozi gnečo so nas privedli v oddelek vlaka, kjer smo od strahu obsedeli brez besed. Vlak je odpeljal, mi pa nismo vedeli, kam se peljemo. Nekdo od potnikov je vprašal gestapovca, ki nas je stražil, kdo in kaj da smo, nakar mu je odgovoril, da smo »maroderji”. Sele tedaj, ko je lesni trgovec Pristov-šek prosil gestapovca, da bi smel oddati važne listine za les, ki je bil naložen na postaji, sem ugotovil, da smo v Beljaku. Potem smo se peljali proti Spitalu in dalje na sever. V Salzburgu so nas pred postajo čakali zeleni policijski avtomobili, ki so nas prepeljali na dvorišče kaznilnice. Poslali so nas v celico 8. Cez dan so se enkrat odprla vrata celice in privedli so še dva jetnika. Eden je bil še v umazani delovni obleki. Pogovarjala sta se, vendar ju nisem razumel. Potem, ko sem se pridružil njunemu pogovoru, pa sem zvedel, kaj se dogaja in kaj je Dachau — povedala sta mi, da sta bila tam že eno leto. Deset dni smo bili zaprti v salzburških zaporih. Deseti dan so nas odpeljali v celico, v kateri je bilo prostora za več kot dvajset ljudi. V tej celici je bil tedaj en sam pripornik, ki je povedal, da je celica samo prehodna, to se pravi, da vodi od tu pot ali domov ali pa v taborišče. Na stenah so bila napisana imena pripornikov z Dunaja, iz Bregenza in drugih krajev; poslani so bili v taborišče Dachau. Odprla so se vrata in v celico so pripeljali nadaljnjih petnajst zapornikov. Bili so iz Gradca in so nam povedali, da nas bodo poslali v taborišče Buchenvvald. Po neprespani noči brez odej smo se naslednjega dne že znašli v Munchenu, kjer se nam je pridružilo še štirideset „Parteiinva-iidov"; skupaj so nas potem odpeljali proti kulturno znamenitemu mestu VVeimar. Bila je nedelja. Na postaji so nas mimo več sto zbranih radovednežev gnali v vojaške kamione. Ker so bili sedeži razporejeni počez, smo stopali kar po njih. Kakor zahteva olika pri civiliziranih ljudeh, sem počakal, da bi vstopil tovariš, ki je hodil pred menoj. Naenkrat pa me je es-esovec silovito brcnil s škornjem, da sem padel na noge tovarišem, ki so že sedeli. Na ukaz tega esesovca sem potem tako moral ležati vseh osem kilometrov do taborišča. Ob prihodu v taborišče so nas nagnali s kamionov v vrsto, za nami pa so se zaprla težka železna vrata. Postavili so nas ob dolg zid in sledilo je strogo povelje, da moramo stati tako, da se z nosom dotikamo zidu. Po dolgem času smo morali dvigniti roke kvišku. Če je pri tem kdo odmaknil nos od zidu, je esesovec to takoj opazil in začel reveža suvati v tilnik, dokler ni pritekla kri. Roke je bilo treba držati kvišku prosto, ne naslonjene na zid, in to tako dolgo, da so začele omahovati. Začutil sem udarce po rokah in šele pozneje sem opazil kri za rokavi. To skupno mučenje je trajalo dve uri, ob koncu pa je pet tovarišev obležalo mrtvih. Potem so nas peljali k frizerju, ki nas je ostrigel do golega. Od frizerja so nas gnali v „efekten kamro", kjer smo se morali sleči, dobili pa smo cokle, v katerih smo tekli tristo metrov do kopalnice. Med potjo je na vsakih dvajset metrov stal esesovec s palico. Čim je opazil, da kdo ni dovolj hitro tekel, so že padali udarci po golem telesu. V kopalnici so bile prhe z zelo vročo vodo, da je pretepena koža strahovito pekla. Po kopanju smo se vrnili v .efekten kamro", kjer so nam dali cebraste uniforme, ne oziraje se na to, ali po velikosti komu ustreza ali ne. Nazadnje so nas nagnali v barake. Prišel sem v barako 32. Ker sem bil med mlajšimi zaporniki, so me dali na tretji pograd, ki je bil najvišji, kar je pomenilo veliko plezanja gor in dol. Ko smo polegli, je prišel vodja bloka, prav tako zapornik. Svetoval nam je, kako se moramo obnašati in česar ne smemo — smel pa tako nisi nič. Zjutraj so nas zbudili s piščalkami. Za umivanje in postiljanje smo imeli točno odmerjen čas. Za zajtrk smo dobili pol litra črne kave in kruh s koščkom margarine. Kruh sem takoj pojedel, ker nisem vedel, da je za ves dan. Po zajtrku so bile vaje, kako je treba pozdravljati esesovce. Pozdravljati smo jih morali tako, da smo se odkrili, vendar jim nismo smeli pogledati v obraz. Tudi pri apelu smo morali biti razoglavi. Učili so nas tudi korakati. Po teh vajah nas je vodja bloka peljal na .apelplatz", kjer so čakali esesovci za popisovanje. Eden od njih je napravil nagovor in nam povedal, kakšna bodo vprašanja; kdor nanje ne bi odgovoril po pravici, bo šel v bunker ali na vislice. Prvo vprašanje je bilo, komu bom pisal in na kateri naslov ter kakšen je moj poklic. Takoj so začele padati klofute. Na vprašanje, katere narodnosti sem, sem odgovoril, da sem Slovenec, za tuja jezika, ki ju obvladam, pa sem navedel italijanski in nemški jezik. Spet so padale klofute in esesovec je rekel, kako more biti nemščina tuj jezik, ko pa sem nemški državljan. Tretjega dne so me dali na delo v kamnolom. Tam ne bi zdržal niti mesec dni. Imel sem srečo, da me je neki Nemec iz Munchna, ki je bil kapo v komandi 4, spravil v to komando, ko je videl, kako hiram. Tudi v tej skupini je bilo težko delo, vendar boljše kot v kamnolomu. V komandah ni bilo samokolnic, ampak samo nosilnice, ki sta jo nosila po dva človeka. Če je kdo premalo naložil, ga je esesovec poslal nazaj, da jo je z lopato napolnil. S polno nosilnico si moral hoditi v koraku, s prazno pa hitro teči. Temu so pravili .tempo”. Tisti, ki niso bili vajeni težkega dela, so oslabeli in obležali; vse do apela jih nismo smeli pobrati. Potem smo jih morali nositi, čeprav smo se sami komaj še držali na nogah. Največ smo delali izven žice. Ko smo se vračali v taborišče, je moral vsak prinesti s seboj kamen različne velikosti. S temi kamni smo tlakovali „apelplatz". Dokler ni bil tlakovan, smo v dežju stali v blatu do kolen. Prišla je prva zima. Spali smo na mrzlem, v posteljo smo smeli samo v srajci, odeja pa je bila samo ena. Ob nedeljah smo šli na delo izven taborišča. Nositi smo morali surove bukove hlode, ki so imeli premer 30 centimetrov, dolgi pa so bili do štiri metre. K hlodu smo stopili eden ob drugem in na povelje smo morali hlod dvigniti in ga nositi v koraku. Ob taki nošnji je bilo več ljudi ob življenje, največ Zidov. Delali smo morali vsako nedeljo, razen tistega bloka, ki je bil popoldne na vrsti za kopanje. Prosti smo bili samo za največje praznike, takrat so šli esesovci na dopust; vendar nam je prosti čas malo koristil, kajti ostali smo brez hrane. Leta 1940 je bila huda zima in zapadlo je precej snega. Ko smo sneg odkidali, so nas nekega dne v decembru po apelu pustili stati vso noč in vse dopoldne, tako da je obležalo veliko zapornikov mrtvih na „apelplatzu". Ostali pa smo premraženi odšli v barake. Po kosilu smo morali zopet na „apelplatz” in tedaj smo zvedeli, zakaj smo morali stati toliko časa v mrazu: Na koncu taborišča je stal svinjski hlev, ki je bil pod civilno upravo. Neke noči je zmanjkal en prašič, ki so ga esesovci ukradli in pojedli. Da bi se opravičili pred upravo, so rekli, da smo prašiča ukradli zaporniki. Po kosilu so nas nagnali, da poiščemo v snegu ukradenega prašiča. Iskanje je trajalo dolgo v noč, vendar je bilo brez uspeha. Drugega dne je bil normalen apel, vendar nas je skrbelo, kaj bo z nami. Temperatura zunaj je bila 18 stopinj pod ničlo. Zopet je precej zapornikov obležalo, ostale pa so nas nagnali v barake. Čakali smo na hrano — to je bil liter „juhe'' iz svinjske pese — vendar zaman. Ostali smo tri dni brez hrane. S tem bi bila kazen zaradi ukradenega prašiča verjetno preslana, če ne bi zaporniki, ki so bili prestradani, pojedli odpadke z vozička, s katerim so ostanke hrane iz SS kasarne peljali v svinjski hlev. Zato je bila kazen podaljšana na sedem dni in v tem času smo dobili le enkrat kavo, malo kruha in liter juhe. Po sedmih dneh smo odšli na delo zunaj žice. Zaradi prestane kazni in lakote so nekateri pojedli vse, kar so videli, tudi gnilo, zmrznjeno travo. Posledica je bila nalezljiva bolezen. Zaradi tega nas niso več pustili na delo izven taborišča, marveč so nas poslali pospravljati bukovino v gozdu. Delali smo od pete ure zjutraj do noči — poleti in pozimi, po potrebi pri žarometih. Neke noči se je oglasil alarm in luči so ugasnile. Slišali smo brnenje letala in potem eksplozije bomb, ki so padale izven taborišča v bližino stanovanj SS oficirjev in komandanta taborišča. Komandant je bil velik grobijan, doma iz Bavarskega. Nikoli prej ga še nismo slišali govoriti, tisti dan po bombardiranju pa se je oglasil na apelu. Obdolžil je Žide, da so krivi bombardiranja, ker so nekateri dobili dovoljenje za izselitev, med njimi tudi inženir, ki bi lahko natančno opisal, kje so stanovanja SS oficirjev. Ob bombardiranju sta padla dva oficirja. Nam po tistem dogodku ni bilo več treba delati pri električni razsvetljavi. Židje pa so bili na podlagi komandantovih obdol-žitev strogo kaznovani. Nekatere so pretepli do smrti, drugi so za dalj časa do- 13 Koroški koledar 193 bili samo polovične obroke hrane. Nadaljnja kazen je bila, da so morali iz dva kilometra oddaljenega kamnoloma nositi na ramenih kamenje za tlakovanje cest okoli taborišča. Nositi so morali ob „tem-piranem maršu". Takrat sem videl nečloveško trpljenje Zidov, iz katerega je bila edina rešitev v tem, da je obupanec skočil iz vrste proti stražarjem, ki so ga potem ustrelili. (Taki stražarji so dobili „nagra-do" — 5 mark za ustreljenega zapornika). Leta 1939 so pripeljali v taborišče prve Čehe. Ne spominjam se točnega števila, mislim pa, da jih je bilo nekaj sto, med njim! največ izobražencev. To so bili zdravniki, inženirji, pravniki in politični funkcionarji, zlasti komunisti. Dodeljeni so bili isti komandi kot jaz in že prvi dan ozmerjani in pretepeni, ker niso znali prijeti za kramp in lopato. Med nami niso ostali dolgo časa, lepega dne jih ni bilo več na delo. S Čehi sem kmalu dobil stik in postali smo prijatelji. Potem sem jih videval samo še pri apelu, na delu ne več. Kadar se je kaj takega zgodilo, je bilo vedno vprašanje, ali pomeni to za prizadete gotovo smrt, ali pa boljšo komando. Dali so jih v dva posamezna bloka in postali so — kot sem zvedel — „izbrani zaporniki". Povedali so mi, da lahko prejemajo vsak drugi mesec paket z 2 kg hrane in dvakrat na mesec pošto, pa tudi delati jim ni bilo več treba. Take ugodnosti so dobili menda zato, ker je takratna fašistična vlada Češke intervenirala na merodajnem mestu. Kljub temu so ostali v taborišču vse do leta 1945. Ker so tekom let pripeljali vedno več taboriščnikov raznih narodnosti, so Čehe poklicali za tolmače v SS pisarno. Pozimi leta 1940 sem delal pri gradnji krematorija. Nedaleč od nas so začeli postavljati še eno bodečo žično ograjo. V ograjo so postavili nekaj velikih šotorov, zatem so pripeljali deske za spalne pograde ter odeje. V to ograjo so pričeli vdelovati še malo ograjo iz bodeče žice in vanjo dali samo odeje. Ko je bilo vse pripravljeno, so v nekaj dneh pripeljali nekaj tisoč Poljakov in jih dali v to ograjo. Že ob prihodu je bilo videti, da so hudo sestradani. V to ograjo so imeli dostop samo esesovci, le hrano so jim razdelili naši. Sicer pa je bil dostop prepovedan zato, da so esesovci lažje pretepali na pol zmrznjene in izstradane Poljake. (Znano je, da so Nemci na splošno, tudi Avstrijci, imenovali Poljake „polnische Schvveine". Zakaj? Ker so bili zanje Poljaki, pa tudi ostali Slovani, manjvreden narod. Prav v drugi svetovni vojni pa je nemški narod pokazal, kako nizko in nečloveško kulturo ima! — Ko so bili pred leti v St. Jakobu na dopustu trije Nemci, med njimi dva jurista, sem prišel z njimi v pogovor. Pogovarjali smo se tudi o politiki in eden od njih je dejal, da je krivično, ker dolžimo za vse gorje v vojni samo Nemce, ko pa je bil Hitler vendar Avstrijec. Odgovoril sem mu, da je žalostno, da so si Nemci, ki se imajo za pameten in visoko kulturen narod, izvolili prav tega avstrijskega osla in se pustili od njega voditi. Strinjali so se z menoj.) Posebno strašna usoda je doletela fistih nekaj sto Poljakov, ki so jih nagnali v malo ograjo. Tam so jim celo hrano prinašali in delili esesovci sami — toda le zato, da so jih še med jedjo lahko pretepali.Šlo je za ljudi, ki so jih obdolžili, da so iz zasede streljali na Nemce; pravili so jim „Heckenschutzen”. Od teh Poljakov jih je v kratkem času ostalo živih le še okrog osemdeset. Šele po osvoboditvi smo videli, da so prej mrliče pokopavali nedaleč od taborišča, kjer je stal Bismarckov spomenik. Danes stoji na tem mestu največji spomenik žrtvam Evrope in spominja na nacistično barbarstvo. Spomenik ima v krogu en kilometer in nosi napise vseh narodov, ki so trpeli v taborišču. V sredini je stolp, visok šestdeset metrov, na stolpu pa 2000 kg težak zvon, s katerim zvonijo vsako leto 11. aprila — za obletnico osvoboditve taborišča Buchenvvald. Posebna ograja, ki smo ji pravili „Ro-sengarten", ni ostala dolgo prazna. Preživele Poljake so dodelili drugim delovnim komandam, v „Rosengarten" pa so pripeljali druge zapornike. Bili so ruski ujetniki, sami mladeniči, stari le 16 do 18 let. Zvedeli smo, da to niso ujetniki redne vojske, marveč pripadniki delovne brigade. Ravnali so z njimi prav tako nečloveško kot poprej s Poljaki. Esesovci so fante preko ograje obmetavali s kamenjem celo med deljenjem hrane. Od več kot tisoč teh mladih Rusov jih je ostalo živih samo nekaj nad dvesto. Ko sem prišel v taborišče, le-to še ni bilo dograjeno. Stale so samo lesene barake in šele pozneje so začeli postavljati zidane bloke. Pri gradnji teh blokov sem delal tudi jaz od začetka do konca. Pri zidavi nismo imeli niti ene samokolnice, ampak samo nosilnice — to so bile štiri deske, zbite v kvadrat in visoke približno 30 do 40 cm, ob straneh pa sta bila pribita dva kola kot držaja. Za dovažanje materiala, ki smo ga potrebovali pri zidavi, nismo imeli ne konja ne kamiona. Material smo prevažali z vojaškim vozom, v katerega smo bili vprežen! zaporniki. Ob ojnici so bile železne verige in na njih privezane verige za vprego, na katere so privezali vrvi s pasovi, te pasove si je vpreženi dal čez ramena. Ker taborišče ni stalo na ravnini, je voz imel tudi zavoro, pri kateri je bil vsak dan eden izmed vpreženih. Voz so navadno vozili Židje in večkrat sem videl, kaj so počenjali s temi reveži. Primer: Ko so voz peljali skozi glavna vrata taborišča, se je pojavil sadistični esesovec, ki je med smehom tistemu pri zavori ukazal, da jo je odpel. Voz je tekel vse hitreje in z njim izmučeni zaporniki, dokler se voz ni prevrnil in so vpreženi obležali na tleh — mnogi med njimi za vedno. Potem ko je bil urejen „apelplatz”, smo morali nositi kamenje za tlakovanje ceste za bodečo žico v dolžini 22 km. Pospraviti smo morali tudi ves bukov les, ki je rastel za bloki. Za to delo smo poiskali take zapornike, ki so znali podirati debla in čistiti hlode. Takoj za njimi smo morali pospraviti hlode in veje ter odkopati tudi korenine, da je bilo pripravljeno zemljišče za postavitev blokov. Hlode smo nosili na ramenih kilometer daleč na žago. To je bilo težaško delo in ne vem, če bi preživel v zunanji komandi. Toda srečo sem imel, da sem leta 1942 prišel v notranjo komando. Pomagal mi je prijatelj, s katerim sva od začetka sedela skupaj za mizo in se večkrat pogovarjala. Bil je funkcionar komunistične partije v Frankfurtu; sedaj v taborišču pa je bil kapo delavnice (Ge-ratekammer). Obljubil mi je, da me bo spravil v svojo komando. Čez nekaj dni sem res zvedel, da grem lahko z njim v delavnico, kjer sem lahko delal sede. Krpali smo posteljne blazine za bloke, kar je bilo zame lahko delo, saj sem že doma prišil kak gumb na hlače. V začetku, ko sem prišel v taborišče, niti en dan nismo šli takoj po apelu v ba- rake. Najprej so k vratom poklicali tiste, ki so bili kaznovani. Vzroki za kazen pa so bili že to, če je kdo med delom stal ali če je izpustil kramp ali lopato in podobno. Ko so bili »kaznjenci" pri vratih, je esesovec povedal, zakaj in kakšno kazen je dobil posameznik. Odrejenih je bilo navadno pet do petintrideset udarcev na »kozlu”. To je bil navaden stol, dolg kak meter v širino, na dveh stranicah pa sta bila pritrjena pasova z zaponko. Kaznjenec se je moral vleči na »kozla” in pripeli so ga tako trdo, da se ni mogel premakniti. Potem se je začelo pretepanje z žilavko. Kaznjenec je moral sam glasno šteti udarce, če pa se je zmotil, je esesovec pričel tepsti znova. Mene je ta kazen na srečo doletela samo enkrat. Če je imel kaznjenec dodeljenih več kot deset udarcev, navadno ni več stokal, ker je potem samo peklo. Zadnje udarce je esesovec ponavadi dal čez ledvice, kar ni ostalo brez posledic. Bile so še druge kazni, zlasti bunker in obešanje za roke na drevo. Iz bunkerja je bilo le malo novic, ker se je malokdo vrnil od tam. Enkrat pa smo le zvedeli nekaj podrobnosti, ko se je iz bunkerja vrnil kaznjenec, bivši orožniški polkovnik iz Celovca. Pripovedoval nam je, kako so ga mučili: gol se je moral vleči na bodečo žico in se potem z enim koncem žice v roki valjati do drugega konca. Pokazal je, kakšna je bila njegova koža po tem mučenju. Stranišča niso imeli, ampak samo vedro. Ko je kaznjenec opravil potrebo, je moral poklicati stražnika. Ta mu je dal vedro za vrat, čez glavo pa vrečo —• tako dolgo, da se je ohladilo. Posebna kazen v bunkerju je še bila, da so kaznjencu zabili zaponko za nohte. 13* Koroški koledar 195 V gozdu so kaznjence obešali za roke. Od daleč sem videl, kako je bilo: obesili so jih več skupaj z rokami na hrbtu na kakšno vejo, in sicer tako visoko, da z nogami niso segli do tal. Stražarji so imeli posebno dresirane pse, ki so jih potem izpustili, da so kaznjence vlekli za hlačnice in noge, kar je peklensko bolelo. Vodstvo zapornikov je bilo skoraj ves čas v rokah političnih. Nekajkrat pa so vodstva tudi zamenjali in so mesta političnih prevzeli kriminalci, ki so bili veliki sadisti. Odstavljene politične zapornike so dodelili težjim komandam ali jih poslali celo v bunker, še prej pa so morali na „kozla", kjer so dobili petindvajset udarcev. Odkar sem bil dodeljen delavnici, sem lažje prišel v stik tudi s taboriščnim vodstvom in tako sem lahko pomagal novincem, ki so prišli iz domačih krajev. Vsak dan smo pri tovariših, ki so bili zaposleni v pisarnah poizvedovali, če je kaj novincev in od kod so; vedno smo mislili, da je med njimi kdo iz ožje domovine. Tako sem tudi dobil obvestilo, da so v taborišče pripeljali Jugoslovane. Takoj sem zvedel, v katerem bloku so in čim sem pojedel vsakdanjo juho, sem se odpravil, da jih poiščem. Bili so večinoma z Jesenic, torej moji bližji sosedje, vendar ni bilo med njimi nobenega osebnega znanca. Spominjam se, da so me sprva vikali, nakar sem jim povedal, da se v taborišču vsi tikamo, ker smo vsi prijatelji, saj moramo skupno prenašati trpljenje. Od vseh se spominjam le treh po imenu: bili so to Vekoslav Figar, Slavko Seračevič in Janez Perenič. Povedal sem jim, kako je v taborišču, kako se morajo varovati pri delu, da ne bi bili kaznovani. Ko sem jim povedal, da nas je skupno okoli 80.000 zapornikov, esesovske posadke pa nekaj čez tisoč mož, sta se Seračevič in Perenič čudila, kako smo se pustili mučiti tako malemu številu esesovcev. Dejal sem jima, da bosta to dobro vedela naslednjega dne, ko bosta prišla z dela v kamnolomu. Ko sem ju drugi dan obiskal, sta kot prilepljena sedela za mizo, tako utrujena sta bila, da se jima še pogovarjati ni ljubilo. Potolažil sem ju, naj malo potrpita, da bom poskušal izposlovati njuno premestitev v boljšo komando. Po kapitulaciji Italije so začeli prihajati Jugoslovani iz italijanskih taborišč. Pri teh transportih so bili tudi Primorci. Ko je prišel prvi transport, sem že delal v komandi „gerdfekamer”; tako sem že iz delavnice videl, da jih je precej prišlo. Poiskal sem priložnost in se jim približal, ko so stali v vrsti. Zaradi previdnosti sem jih ogovo- ril v nemščini in vprašal, od kod so. Povedali so, da so Slovenci. Še sem gledal, da ugledam morda kak znan obraz. Spoznal sem Ribničana Žlindra, ki je svojčas nosil rešeta v naše kraje. Takoj sem šel v pisarno, kjer sem se zanimal, kam bodo poslali te Slovence. Izvedel sem, da bodo šli v „Doro", to je komando izven taborišča, kar je pomenilo gotovo smrt. Stransko taborišče „Dora" je bilo absolutna uničevalnica ljudi; pravili so mu „Himmelfahrtskommando”, ker se je iz tega pekla le malokdo rešil. Poiskal sem Vekoslava Figarja, ki je dobro obvladal nemščino in imel znance med nemškimi tovariši. Skupaj sva odšla, da bi rešila, kar se rešiti da. Žal sva jih uspela rešiti samo devetnajst, med njimi se spominjam le nekaj imen: Janez Alič, Janez Drašlar, dr. Dušan Kermauner, Lojze Krakar in Zvonko Kavčič. Človek si se počutil srečnega, če sl lahko komu olajšal trpljenje ali ga sploh rešil smrti. Premestitev v boljšo komando pa je potekala takole: imel sem dva prijatelja, prej politična funkcionarja (eden je bil Karl Rauch z Dunaja, drugi je bil iz Linza), ki sta bila kapo pri največji komandi. Navadno sta me vprašala, če so tisti, za katere sem se potegoval, politično zanesljivi. Potem je kapo odšel na glavno delovno komando in tam povedal, da potrebuje določeno število ljudi. Jaz pa sem mu dal številke dotičnih zapornikov, ki jih je naslednjega dne po apelu poklical, da pričnejo z delom v njegovi komandi. Zal sem na ta način lahko pomagal le nekaterim. Leta 1944 je bilo za zapornike, ki smo bili nemški državljani, precej olajšav. Vzroke smo videli v dejstvih, da je Mussolini v Italiji propadel, da Stalingrad za Nemce ni bil več dosegliv, pa tudi zaradi tovarne, ki so jo gradili tik ob taborišču. V tej tovarni so zaposlili večje število zapornikov, tehnike in inženirje. Ni nam bilo več treba po več ur stati na apelu In tudi kazni za nas so postale zelo redke. Za vse druge zapornike pa je ostalo vse pri starem. Ko so pričeli graditi tovarno, so naredili tudi železniško progo, ki je tekla od Wei-marja. Pri polaganju proge je umrlo veliko ljudi, največ Rusov in Poljakov, ki so morali delati brez hrane od jutra do večera, poleg tega pa so jih še pretepali. Čim je bila tovarna v polnem teku, pa so začeli varčevati z delovno silo. Povečali so bolnico „Revier" in poklicali vse zdravnike, ki so bili prej zaposleni v delovnih komandah. Ker med nemškimi zaporniki ni bilo nobenega zdravnika, so morali zaposliti zdravnike drugih narodnosti. Prva zdravnika sta bila Čeha. Prej je bil v bolnici samo en zdravnik, ki je bil esesovec; vse ostalo delo pri bolnikih so opravljali strežniki, ki so bili vseh vrst rokodelci. Esesovski zdravnik je prišel na pregled bolnikov samo od časa do časa in še' takrat je polovico bolnikov poslal na delo. Bilo je leta 1940, ko nekega dne nisem mogel stopiti na noge. Na apel so me morali odnesti, potem pa so me peljali v bolnico. Toda čez tri dni me je zdravnik poslal na delo. Komaj sem se privlekel do bloka in se vsedel za mizo. Starosta bloka me je opozoril, da ne morem sedeli, ker bi me lahko dobila kontrola in bi bil še on kaznovan. Meni pa je bilo vseeno in imel sem srečo, da tistega dne ni bilo kontrole. Naslednjega dne sem moral na delo, vendar nisem mogel delati; zame sta delala dva tovariša, sam pa sem pazil, da sem imel lopato v roki, če je prišel esesovec. Ne spominjam se več, kdaj je bilo, ko sem dobil obvestilo, da so prispeli novinci, in sicer Jugoslovani iz taborišča Dachau. Za take kaznjence je bilo navadno določeno težko delo v kamnolomu. Med temi novinci sem spoznal prijatelja in znanca iz Ljubljane dr. Staneta Mahkoto (sedanjega šefa nove bolnišnice v Ljubljani). Takoj sem šel k Figarju, ki je potem spravil Staneta v revir. To je bila za nas Slovence in Jugoslovane velika sreča, ker je lahko veliko pomagal in lajšal bolečine marsikomu. Se danes sem mu hvaležen in mislim, da takih ljudi ne bi smeli nikoli pozabiti. Bombardiranje okrog taborišča je postajalo vedno pogostejše. Taboriščno vodstvo je predlagalo komandi, da bi izbrali skupino zanesljivih zapornikov in organizirali gasilsko stražo. Esesovci so predlog sprejeli in vodstvu dovolili, da je samo izbralo kaznjence za to skupino. Med njimi sem bil tudi jaz. Dodelili so mi bloke, kjer so bili Rusi, Poljaki in Čehi. Dobili smo široke bele pasove, ki smo jih v primeru alarma dali na roko in potem lahko hodili okoli barak. Prva nevarnost bombardiranja je bila 24. avgusta 1944. Mirno smo bili na delu, ko se je oglasila sirena; to je pomenilo, da se bližajo letala. Bilo je še dopoldne, kar je bilo nenavadno, ker so običajno prišli šele zvečer. Ker sem bil na straži, sem takoj vzel pas in stekel ven. Na dvorišču je ležalo polno stekla, ker so bila razbila vsa okna. Šel sem naprej in videl, da se vali proti barakam gost črn dim. Prepričan sem bil, da gorijo barake. Priletel je nov val bombnikov, zato sem se vrnil. Ker je bila naša delavnica zgrajena globlje v zemljo, sem vzel kramp in lopato za primer, da bi se stavba podrla. Ko se je zunaj nekoliko umirilo, sem šel pogledat, kaj je z barakami. Dim se je dvignil in videl sem, da barake še vse stojijo, da pa je gorela velika delavnica, ki smo ji pravili tovarna. Tu so delali najprej za vojsko, potem tudi za taborišče. Ogenj je bil zato tako velik, ker je bilo tu mnogo lesa, pripravljenega za žaganje. Ker je bil med bombardiranjem uničen tudi vodovod, nismo mogli gasiti. Bombardiranje je bilo tako precizno, da v taborišče samo ni padla niti ena bomba, zato pa so onkraj bodeče žice stolkli vse. Esesovski oficirji so iskali zavetje pri nas v taborišču; bali so se za svoje življenje in so nas imenovali celo kamerade. Članom gasilske straže so dali tudi žganje in vino — vendar se je to zgodilo samo 24. avgusta, ob prvem bombardiranju. Smolo pa so imeli zaporniki, ki so delali v tovarni izven taborišča. Ko so začele padati bombe na objekte, so si hoteli življenje rešiti z begom v gozd, ki je bil tik za tovarno. Toda v gozdu so naleteli na straže, ki so začele nanje streljati. Od množice je ostalo le nekaj živih, vse druge so Voz, ki so ga jetniki morali vleč ob prepevanju — zato so to človeško vprego imenovali ..pojoče konje" L-- ubile bombe. Ko so esesovci videli, do v taborišče ni padla niti ena bomba, so začeli graditi bunker na „apelplatzu"; vedeli so, da so za žico lahko brez skrbi za svoje gnusno življenje. Ro razsulu fašistične Italije so se razmere v taborišču nekoliko izboljšale, edino lakota je ostala. Od časa do časa smo dobili pakete Rdečega križa iz Francije, Švedske in Holandije. Vendar je to veljalo samo za nemške državljane; med drugimi narodi samo za Slovence, ker je bila Slovenija takrat vključena v Reich. Pri razdeljevanju paketov pa so se Slovenci izkazali ter so prijateljsko delili z ostalimi tovariši, kar je bila zasluga predvsem tovariša Figarja. Se pred bombardiranjem so začeli postavljati barake na severnem koncu taborišča. Ko so bile prve barake dograjene, sem dobil nalog, da pripravim določeno število pogradov. Ker slame ni bilo, smo se poslužili lesene volne; poleg tega sta prišli po dve odeji na ležišče. Čez nekaj časa so začeli prihajati transporti z vlakom po novi progi. Ne vem več, koliko tisoč zapornikov so pripeljali. Bili so iz raznih krajev, tudi Slovenci, največ pa Madžari in med njimi predvsem Židje. V teh barakah je bila karantena, zato so jih ogradili z bodečo žico. V nekaj dneh se je med temi ljudmi pojavila neka nalezljiva oblika tifusa. Kar nas je imelo opravka s temi barakami, so nas cepili proti tifusu — vendar samo zato, da ne bi tudi esesovci nalezli bolezen. Pri enem od teh transportov so me obvestili, da so vmes tudi Slovenci. Čeprav sem vedel, da se za rešitev teh ljudi ne bo dalo ničesar napraviti, sem takoj šel v pisarno, da pregledam seznam, če je morda kak znanec vmes. In res sem opazil ime Janeza Levarja, ki sem ga poznal še iz Ljubljane. Našel sem primeren vzrok, da sem lahko šel v barako, kjer sem glasno zavpil ime Levar. Takoj se je oglasil s svojim svojstvenim glasom in prepoznal sem dramskega igralca Levarja. Prišel je z ležišča čisto počasi, kajti bil je tako sestradan, da ga je bila sama kost in koža. Povedal je, da je zelo lačen. Ker sem tu in tam dobil kak paket, sem mu lahko dal nekaj kruha, margarine in sirupa. Potem si je zaželel goveje juhe, da bi si opomogel. Skušal sem jo preskrbeti, zato sem šel k Figarju, kjer pa sem zvedel, da je edina možnost priti do juhe — tatvina. In po tej poti smo tudi prišli do nje. Končno pa je zdravnik Stane Mahkota uredil, da je prišel Levar v bolnico. Neverjetno je, kako so ljudje gladovali. Dan za dnem so umirali od lakote in za tifusom. Nekega dne sem videl, kako so ležali mrliči drug na drugem, da jih niti prešteti ni bilo mogoče. Krematorij jih ni zmogel sežigali sproti. Kaj so delali živi s trupli, pa sploh ni mogoče povedati — preveč je strašno. In taki prizori so se vrstili dan na dan. Ker je prišlo vsak dan več transportov, je zmanjkalo lesene volne za pograde. Dobil sem nalog, da moram po slamo na postajo. Šli smo z vozičkom. Pripeljal je vlak z novim transportom ujetnikov, ki so bili večinoma Madžari. Bilo je pozimi in močno je snežilo. Zapornike so pripeljali v odprtih vagonih. Stali so vsi prezebli, z odprtimi usti so gledali v nebo in lovili snežinke, da bi pogasili žejo. Mi jim nismo smeli dati vode. Potem so vagone odprli. Mnogi jetniki niso mogli hoditi, zato so jih naložili na vozičke in jih odpeljali v barake. Ko so bili vagoni izpraznjeni, sem ob stenah videl mrliče, na katerih so prej sedeli njihovi živi tovariši. Leta 1945 so se v taborišču pričele določene olajšave. Kar nas je bilo v notranjih komandah, smo bili ob nedeljah popoldne prosti in smo lahko tudi kadili (seveda, če je kdo imel cigareto) po cestah med barakami, kar je bilo prej prepovedano. Prosti čas smo izkoristili za sestanke. Vendar smo se smeli sestajati le v skupinah po trije, samo v gozdu se nas je znašlo tudi po pet skupaj. Med vsemi narodnostmi v notranjih komandah, po številu šestnajst, je bila vzpostavljena zveza. Bilo je mnogo takih, ki so obvladali po več jezikov in tako smo lahko izmenjavali misli. Pričeli smo se pripravljati tudi za kulturno delo in lahko brez pretiravanja povem, da smo bili Slovenci in drugi Jugoslovani posebno aktivni. Zame so bili ti sestanki toliko vredni kot politična šola. Naše kulturno delovanje se je začelo z organiziranjem petja. To ni bilo težko, saj je skoraj vsak Slovenec pevec. S Fi-garjem sva obhodila bloke, kjer so bili Slovenci, in dobila sva dobre pevce. Sestavili smo oktet, v katerem je bila zastopana cela Slovenija — Kranjci, Štajerci, Primorci in jaz kot Korošec, ki sem prevzel tudi vodstvo. Peli smo pesmi, ki smo jih že vsi znali. Pri vajah In nastopih nas je na harmoniki spremljal dr. Boris Zidarič iz Ljubljane. (Kako smo prišli do harmonike, se ne spominjam več.) Peli smo v barakah in blokih. Na sporedu smo imeli venček narodnih, ki smo ga začeli s koroško „N'mau čez izaro”, zaključili pa s pesmijo »Slovenski smo fantje"; poleg tega smo peli tudi umetne pesmi. Najbolj so se za slovensko pesem zanimali Spanci in Francozi, ki so nas tudi največkrat povabili na »gostovanje". Za skupno »jugoslovansko” kulturno de- lo smo ustanovili pevski zbor tridesetih članov. S tem zborom smo imeli velik uspeh pri vseh narodnostih v taborišču. Peli smo pesem „V boj, v boj" ob spremljavi pihalne godbe Čehov. Za petje in godbo je pesem priredil Kazimir (?), dirigent Varšavske filharmonije. Venček, ki ga je pel naš oktet, sem mu moral zapeti in je vse melodije priredil za orkester; v njegovi priredbi so venček pozneje igrali tudi v varšavskem radiu. Tretja pomembna kulturna prireditev pa je bila igra s petjem (ne vem več njenega naslova). Ker je bila v igri tudi ženska vloga, mi pa nismo imeli nobene ženske, smo izbrali najmlajšega, nežnega fanta Zvonka Hanzla, ki je bil v krilu kar imeniten, pa tudi dober igralec. Nekega dne v februarju 1945 je komandant taborišča zapovedal, da se moramo vsi politični zaporniki nemškega državljanstva zbrati ob določenem času v veliki skladiščni baraki. Pričel je z moralnim govorom. Povedal je, da nas je klical zato, ker je zvedel, da je v taborišču skrito orožje. Postalo nam je tesno pri srcu, ko smo pomislili na morebitne posledice. Komandant je še dejal, da so orožje privlekli „psi druge narodnosti" nam nemškim državljanom (naenkrat zanj nismo več bili svinje, postali smo državljani!). Zagotavljal nam je, da bomo po končani vojni takoj izpuščeni, če povemo, katere „svinje" so prinesle orožje in kje ga imajo. Za konec pa je še zagrozil, da vsakogar, ki bi o tej stvari zinil besedo pred inozemci, čaka „kozel" in potem bunker. Molče smo se razšli. Tistega dne se tudi nisem upal sestati s kakim Jugoslovanom, saj nisem vedel, če že nimajo v barakah postavljene „cinkarje", ki so izdajali naše pogovore, da so si .zaslužili" boljšo hrano. Vendar je to šlo samo tako dolgo, dokler so jih esesovci potrebovali; potem so takega izdajalca dali nam v roke in hitro je prišel v tako komando, kjer je po kratkem času .šel po gobe". Kljub vsem obljubam in grožnjam smo takrat orožje obdržali in je prišlo prav na dan osvoboditve taborišča dne 11. aprila 1945. Po tolikih letih trpljenja pa so bili zadnji dnevi pred osvoboditvijo duševno in telesno najbolj mučni. Prvi tak dan je bil, ko zjutraj ni bilo običajnega žvižganja za vstajanje. Kljub temu smo se oblekli in pripravili za apel. Čakali smo na povelje, vendar tega ni bilo. V strahu smo pričakovali, kaj to pomeni. Po dolgem času se je po zvočniku oglasilo povelje, da moramo biti ob 12. uri na .apelplatzu”, pripravljeni za marš. Nihče pa ni vedel, kam naj bi šli. Ker sem bil pri gasilski straži, so me klicali v barako, kjer smo imeli svojo sobo. Po dolgem posvetovanju smo sklenili, da noben blok ne sme priti na apel. Sklep smo takoj posredovali vsem barakam in ker je v taborišču vladala disciplina, so mu vsi sledili. Bali smo se evakuacije, ker smo vedeli, kaj je bilo s tistimi, ki so jih pripeljali iz drugih manjših taborišč na zahodu. Pripovedovali so, kako se jim je godilo na poti: hodili so kilometre in kilo- metre brez hrane in vode, vsakega onemoglega pa je esesovsko spremstvo takoj ustrelilo. Ko je bila ura dvanajst, ni bilo nobenega človeka na „apelplatz". Službujoči esesovec je z močnim glasom grozil, da nas bodo prisilili z orožjem, če v najkrajšem času ne pridemo. Naše vodstvo je bilo prisiljeno popustiti. Potem so sklenili evakuacijo. Sli smo h komandantu in ga opozorili na predpis, po katerem se mora zapisati številka vsakega zapornika, ki bo šel iz taborišča. Komandant je na to pristal in dal na izbiro, na katerem koncu barak naj pričnejo s pripravami za transport. Treba je bilo premisliti, kdo bo šel najprej na „apelplatz". Začeli so na severnem koncu, kjer so bili asocialci in kriminalci (politični smo bili na vzhodnem koncu). Šli so v njihove barake in jih obvestili, da se morajo pripraviti za odhod in zbrati na „apelplatzu”. Vendar nihče ni hotel iti, čeprav smo jih pregovarjali. Trajalo je tako dolgo, da je „Rapportfuhrer" poslal oddelek oboroženih esesovcev, ki so streljali v barake in tako jetnike prisilili, da so odšli na določeno mesto. Določeni so bili tudi zaporniki, ki so vpisovali številke. Delali pa so tako počasi, da so prvi dan zapisali samo 2000 jetnikov, čeprav je bilo določenih več kot 5000. Tako je šlo naprej tudi naslednje dni, vendar je moralo kljub faktičnemu zavlačevanju na tisoče in tisoče zapornikov na transport. Kam so jih odpeljali in koliko je ostalo živih, ne vem več. Nepopisno je bilo trpljenje ljudi, ki so bili določeni za transport. Popisovanje je trajalo do noči in ker jih ponoči niso hoteli odgnati, so morali do jutra prebiti brez hrane v velikih nedograjenih lopah, ki ob straneh niso imele strehe. Ležali so na goli zemlji, mokri od dežja, brez odej. To je trajalo ves teden do enajstega aprila. Vendar so delali tako počasi, da politični jetniki niso več prišli na vrsto. Potem so nas v nedeljo 8. aprila zopet klicali na delo, vendar hrane razen kave nismo dobili. Tako je šlo vse do srede.. Nikoli v življenju pa ne bom pozabil tiste srede. Bil je 11. april 1945. Ta dan nas niso klicali na apel, pa tudi kave nismo dobili. Vse je bilo tiho, nihče ni prišel iz barak; še jaz nisem šel, čeprav sem imel bel pas. Naprtili so mi skrb za delavnice, zato sem lahko izbiral in predlagal, koliko ljudi potrebujem za delo. Bili smo sami Slovani — Slovenci, Hrvati, Rusi, Čehi, Poljaki in en Bolgar. Mislim, da se noben drug narod ne bi tako hitro naučil tujega jezika kot Slovenci. Za lažje sporazumevanje sem zbral izraze iz vseh teh jezikov in tako je nastal svojevrsten slovanski jezik. Med čakanjem smo se zelo malo pogovarjali o tem, kaj bo z nami. Vedeli smo, da Američani niso več daleč od taborišča, čudno pa se nam je zdelo, zakaj ne prodirajo naprej. Šele pozneje smo zvedeli, da so zbrali čete 50 km zapadno od taborišča in potem 11. aprila na hitro udarili proti taborišču in ga obkolili. Ob 9. uri so esesovci po zvočniku poklicali frizerja Alojza, naj takoj pride h komandantu. Tako bomo torej kmalu zvedeli, kaj se dogaja. Čez eno uro je prišel Alojz s frizersko torbo pod roko. Povedal nam je, da je obril komandanta, ki se je nato odpeljal z avtom in z njim ostali oficirji; pa tudi podoficirji imajo že pripravljene kovčke. Po njegovem pripovedovanju smo bili pomirjeni. Vedeli smo, da se bližajo Američani in z njimi naša osvoboditev. Prišel je esesovski šofer, ki sem ga poznal. Rekel mi je, naj grem hitro z njim, ker potrebuje sfo blazin. Odpeljala sva se proti skladišču in ko sem stopil iz avtomobila, sem zaslišal oddaljeno grmenje topov. Ko je šofer zaslišal streljanje, je hitro naložil stvari in odpeljal brez mene. Zame je bilo vprašanje, kako se bom srečno vrnil do delavnice. Bilo je nevarno, kajti straže na stolpih so bile podvojene. Skakal sem od barake do barake in tako srečno prispel do delavnice, kjer sem tovarišem povedal, da sem slišal streljanje. Čakanje pa je še dolgo trajalo. Nenadoma se je oglasila sirena in naznanila alarm. Iz zvočnika na glavnem stolpu so pozvali vse esesovce, naj takoj zapustijo taborišče. Postali smo nervozni; vedeli smo, da odhod esesovcev nekaj pomeni. Mislili smo, da nas bodo pred odhodom vse pokončali. Sedeli smo brez besed in zdelo se je, da ima vsak čedalje večje oči. Po dolgem času je sledilo povelje, da morajo straže na stolpih takoj v kasarne. Ujeti poveljnik letalskega oddelka je pozneje povedal, da je dobil Himmlerjev ukaz, da mora s plinom pokončati vse, kar je še živega v taborišču. Vendar povelja ni izpolnil, ker je vedel, da se bliža ameriška vojska. Ko so bile odpoklicane straže s stolpov, so najprej električarji prerezali žice, po katerih je bil napeljan električni tok okrog taborišča. V taborišču je bilo vse pripravljeno za „juriš”. Bile so skupine po pet mož, vsaka skupina pa je imela eno puško; več se ni dalo organizirati. Čim so električarji opravili svojo nalogo, so pripravljeni odredi vdrli iz taborišča v kasarne in potem v gozd. Pregnali so ostanke esesovcev in jih precejšnje število ujeli. Večinoma so to bili Rusi, ki so se iz taborišča prostovoljno prijavili v esesovsko formacijo. Takoj za tem se je po zvočniku oglasil Nemec, za njim pa v vseh jezikih ostalih narodov: VRATA SO ODPRTA, ZASIJALA NAM JE SVOBODA! Zasledovanje esesovcev po gozdu se je nadaljevalo, da se ne bi kateri v civilni obleki skril. Res so pri tem pohodu našli polno esesovskih uniform, katerih lastniki so si organizirali civilne obleke in se tako preoblečeni prerili za fronto, kjer so našli zatočišče pri Američanih. Prvi taboriščni starosta je po zvočniku poklical komiteje na razgovor o nadaljnjem ukrepanju. Prva naloga je bila, da preskrbimo prehrano, kajti že štiri dni smo bili brez nje. Druga naloga pa je veljala pripravam za veliko slovesnost na „apel-platzu", kjer smo naslednjega dne slavili Dan osvoboditve. Avstrijski in jugoslovanski komite sta me določila, da prevzamem skrb za repatriacijo Avstrijcev in Jugoslovanov, ki živijo na vveimarskem področju. Dobil sem sporočilo, da je v bolnici v Erfurtu nekaj več kot sto žensk iz Slovenije, ki so bile v bližini Buchenvvalda, zato so spadale pod naše taborišče. Šel sem v bolnico, da oskrbim njihov povratek v domovino. Tu sem naletel na Korošico, hčer Krznarjeve Mojci je iz Sveč, takrat staro komaj šestnajst let. Povedala mi je, da so še druge delovne komande, ki tudi spadajo pod taborišče Buchenvvald. Po vojni pa sem srečal Mojco Verovšek, katere starši so prav fako bili doma na Koroškem. Kaj so doži- vele in koliko pretrpele, je opisala Mojca sama; njeno pričevanje naj sledi na koncu mojega zapisa. Ko smo se po osvoboditvi taborišča malo oddahnili in pomirili, smo pričeli spet s političnim in kulturnim delom. Spet sem se lotil petja. Zdaj smo prepevali s povsem drugačnim občutkom kot prej pod nadzorstvom esesovcev. Koncerte smo imeli vse do mojega odhoda meseca julija. Javil sem se začasno za jugoslovanskega državljana, ker sem čutil, da bodo vsi prej šli domov kot Avstrijci. Naš transport je šel preko Plzena (Pilsen) na Češkem, do kamor so nas peljali Američani z vojaškimi kamioni, od tam pa z vlakom do Prage, kjer je bil postanek ves dan. Levar, ki je poznal Prago, je dejal, da nam bo pokazal najmodernejši hotel v srednji Evropi. Pred hotelom je bil napis, ki je oznanjal, da imajo pristno turško kavo. Ko sem prebiral napis, sta prišla iz poslopja dva moška. Eden me je v slovenščini vprašal, od kod da sem. S ponosom sem mu odgovoril: iz Ljubljane. Zanimal se je, če koga poznam v Ljubljani, in omenil sem Levarja. Poznal ga je in mi naročil, naj ga hitro pokličem. Povabil naju je v sobo, kjer nama je povedal, da je Darko Černej, prvi jugoslovanski ambasador na Češkoslovaškem. Smilili smo se mu, ker bomo morali tako dolgo potovati v domovino. Ker pa je njegova žena Jelka še tistega dne z letalom potovala v Beograd, se je Darko na letališču pozanimal, če je morda še kak žrtvam za svobodo Avstrije je na celovškem pokopališču postavljen spomenik prostor na letalu. In imela sva srečo. Povedal nama je, da se bova lahko popoldne peljala z njegovo ženo v Beograd. Ker sem bil bolan, nama je preskrbel v letalu prostor za bolnike, kjer sva z Janezom Levarjem med vožnjo lahko ležala. Ob prihodu v Beograd so naju dali najprej v karanteno (saj bi lahko imela kakšno nalezljivo bolezen), kjer pa nisva ostala dolgo. Ambasadorjeva žena je prišla z avtom po naju in odpeljali smo se k inž. Bohincu, kjer so bili tisti večer zbrani slovenski ministri Marušič (nekdanji ban v Ljubljani, ki sem ga poznal še od takrat, ko smo v ljubljanskem gledališču igrali Miklovo Zalo), Kocbek in Kržišnik, predstavili pa so me tudi Otonu Zupančiču. Vsi so poznali Levarja in zaskrbljeni so bili, kako bova prišla v Ljubljano, ker je zaradi porušenih mostov vozilo zelo malo vlakov. Preskrbeli so nama spet prostor v letalu, kjer sva spoznala sina Otona Župančiča, ki naju je v Ljubljani peljal z letališča v Janezovo stanovanje, v katerem je bila tedaj družina dr. Marjana Breclja. Hitro se je zvedelo, da se je Levar srečno vrnil domov in zvečer so se pri njem zbrali znani kulturniki, med njimi tudi Josip Vidmar, takratni predsednik. V pogovoru je Levar omenil, da sem bolan, nakar je dr. Brecelj uredil, da sem šel naslednjega dne za tri tedne v bolnico. Potem pa sem končno odpotoval proti domu — na Koroško. Ko sem z Brda pri Lešah prvič spet zagledal šentjakobsko cerkev, bi najraje od veselja tako glasno zakričal .Svoboda", da bi me slišala cela Koroška. To so bila moja doživetja, to je bilo trpljenje, ki sem ga delil z mnogimi znanimi in neznanimi sotrpini. Spomin na tisto dobo brezpravnosti, gorja in krivic pa je tudi opomin, da se moramo vsi še naprej boriti vsepovsod proti oživljanju nacizma in fašizma. Sime) Martinjak • Za zaključek pa sledi še zapisek Mojce Verovšek o usodi Slovenk v tisti strašni dobi: Ko sem leta 1939 hodila na obisk k sorodnikom na Koroškem, sem zvedela, da so Šimeja Martinjaka zaprli in odpeljali v taborišče. Z vsakim obiskom sem bolj spoznala, za kaj gre. V Ledincah, Rožeku, Št. Jakobu, povsod se je vedno bolj govorilo nemško, čeprav so prej govorili nemško le učitelji, morda poštar in župan in še kdo. Tiste dni si pač nisem mislila, da ne bo več tako dolgo, da bom šla na isto pot kot Šimej in pozneje tudi v isto taborišče — Buchenwald. Ne bom na dolgo opisovala svoje kalvarije interniranke od leta 1942 pa do osvoboditve leta 1945. Že veliko je bilo na- pisanega o tem, vendar očitno premalo za tiste, ki še danes omalovažujejo našo borbo in podcenjujejo nevarnost nacizma in fašizma. Najprej sem v Ljubljani okusila, kaj zna italijanski okupator, saj sem po zaporu v sodišču in belgijski kasarni odromala v taborišče na Rab. Tam smo na koruznem polju v Kamporu sami postavljali šotore, v katerih smo preživeli strašno lakoto, povodenj in smrt prenekaterih tovarišev in otrok. Ko sem se leta 1943 vrnila domov, sem se kmalu povezala na terenu Šiška z nekdanjimi tovariši, kar pa me je po nekaj mesecih zopet potisnilo tedanjim krvnikom v roke. Seveda se to ne bi zgodilo, če naša ljuba domovina ne bi imela toliko izdajalcev; kako so znali mučiti belogardistični rablji, vedo vsi tisti, ki so preživeli njihova zasliševanja. Sledil je transport iz Ljubljane v daljno Nemčijo, v zloglasno taborišče Ravens-brijck. Takrat sem mislila, da sem star taboriščni maček in da bom že vse vedela, kaj znajo nacistični tirani. Toda, ko so nas popolnoma slekli, obrili in nam kar v glavo zmetali razne kose obleke in čevlje (ne glede na to, ali je imel eden številko štirideset in drugi šestintrideset in vsaka obleka na hrbtu všit križ popolnoma druge barve), sem vedela, da so tu zopet drugačne metode. V taborišču sem srečala toliko znank iz Hrušice in Jesenic, da sem se kar zgrozila. V nekaj tednih v taborišču smo doživele marsikaj, in to strašnega ponižanja, saj smo morale kakor sužnje vleči železni valj, da je bila taboriščna cesta dovolj gladka. Pri tem pa nas je gestapovka pogosto priganjala z bičem. Neprestano smo se morale slačiti, pa če nam je nekakšna komisija pregledala samo dlani. Naša cebrasta obleka je morala biti zložena tako natančno, da je bila vidna številka. Saj tu smo bile le številke. V posodah z našo minimalno hrano — juha s peso — pa je na dnu bil kupček zemlje in peska. Ponovno smo morale na transport. Kam, tega nobena od nas ni vedela. Z bičem v roki in z zvestim spremljevalcem psom so nas gestapovke med kriki „Weifer, vveifer, ihr Sauhaufen!” odvedle na nasip, kjer nas je čakal vlak, sestavljen iz živinskih vagonov. V vsak vagon so nas natlačili toliko, da ni bilo bojazni, da bi katera padla. Bilo je potovanje brez hrane. Toda pri vsem tem morala ni padla: iz vseh vagonov se je na jezo gestapovk oglašala pesem. Prišle smo v delovno komando Schon-feld pri Leipzigu, ki je spadala pod koncentracijsko taborišče Buchenvvald. Tukaj smo doživljale nove strahote. Ne samo, da smo morale dvanajst ur na dan delati v težki industriji, so nas ob vsaki priložnosti mučili in šikanirali. Bile smo v cebrastih oblekah iz grobega blaga brez kakšnega spodnjega perila, za obuvalo pa smo imele lesene cokle, ki so dan na dan do krvi ožulile noge. Kadar smo imele dnevno delo, smo morale že ob štirih stati uvrščene po pet na tako imenovanem apelu. Ko pa smo se po dvanajsturnem delu vrnile, so nas na enakem apelu zopet preštevali. Neštetokrat smo morale po delu za kazen stati na apelu po dve uri, z dvignjenimi rokami. Za kaj smo bile kaznovane, nam nihče ni povedal. Ko smo zjutraj v temi čakale na apel, pa se je iz naših ust oglasila borbena pesem. Navadno so začele Rusinje, potem pa smo pele vse — Grkinje, Čehinje, Poljakinje in Jugoslovanke. Pridrvele so gestapovke v svojih pelerinah in mlatile z biči po nas, ne oziraje se,, kam je padalo, me pa smo hitro skrile svoje glave. Če danes vidim netopirja, se spomnim na tiste gestapovke v pelerinah. Spominjam se strašnega dogodka na takem apelu: V prvi vrsti je stala Francozinja, ki je imela še od doma lakirane nohte na nogah. Ne vem, kako do takrat tega nihče ni opazil. Nenadoma je to videl komandant, vzel izza pasu bodalo in ji odsekal prste. Zakričala je in se zgrudila, me pa je nismo smele pobrati. Kaj se je dalje zgodilo z njo, nismo nikoli zvedele. Doživele smo še več strahot, ko so pred našimi očmi mučili in streljali zapornice, jih vlačili v temnice in počenjali še druge stvari. Kadar smo v tovarni doživele bombardiranje, so nas nagnali v kleti, kjer je bilo ob vhodih z velikimi črkami napisano, da je zaklonišče samo za nas, saj so bili že vsi stropi razpokani. Ko pa smo nekoč v taborišču morale v klet, smo sedele na nekih zabojih. Ker je eno od internirank zanimalo, kaj je v njih, je enega odprla in groza: v zaboju je ležalo golo truplo mrtve interniranke. Gestapovke so imele na rokah železne „bikserje", s katerimi so neusmiljeno tolkle po naših hrbtih, ko so nas po končanem alarmu zopet nagnale na delo. Naše taborišče je bilo ograjeno najprej z žico, v kateri je bil električni tok, za njo je bil širok jarek z vodo, potem spet zvita bodeča žica in končno še stražni stolpi z žarometi. V notranjosti je bila stavba razdeljena na več sob, ki pa niso bile predeljene do stropa, tako da so nas iz sredine vse hkrati klicali na delo, na apel, ali pa na kazen. Spale smo na pogradih, ki jih je bilo po šest v višino, pa tako nizko eden nad drugim, da se je bilo težko obrniti. Za krono trpljenja pa je bil odhod iz našega taborišča. Ne spominjam se datuma, bilo pa je v aprilu 1945. 2e zjutraj so bili vsi nemški delavci v tovarni zelo zbegani, enako tudi gestapovke. Neki Poljak nam je na skrivaj povedal, da se pri Leipzigu bližajo Rusi. Okrog desetih so nas gestapovke odvlekle iz tovarne. V taborišču so bile že vse zapornice pripravljene za odhod. V eni uri so nas po zvočniku sklicali na dvorišče, od koder je dvanajst tisoč jetnic odšlo na strašno pot. Hodile smo kar naprej po cesti, brez jedi, brez odmora in spanja. Do takrat nisem vedela, da človek lahko med hojo zaspi. Na nekem polju je stal voz rdeče pese. Nekaj jetnic je od lakote priteklo k vozu, takrat pa je zaregljala strojnica in dekleta so obležala v krvi. Še in še smo na tej poti doživljale strahote, saj so vsako, ki je obnemogla, na mestu ustrelili. Da pred nami hodi prav tak transport moških, smo videle po mrličih, ki so ležali v jarkih ali kar na cesti. Zavezniki so vedno huje bombardirali nemška mesta. V takih primerih smo se morale hitro vleči na zemljo, med nami pa so se skrivali gestapovci in gestapovke. Po vsakem bombardiranju smo vedele, da se bliža svoboda. Ceste so bile vedno bolj polne nemških civilistov, ki sami niso vedeli, kam naj bežijo. Nas so vlačili od reke do reke, toda povsod so bili mostovi porušeni. Tako smo neke noči ostale same. Na dvorišču, kjer smo prenočile, so se zjutraj pojavili ruski vojaki; naše ruske tovarišice in vse jefnice smo jih prisrčno pozdravile. Tako smo bile, čeprav daleč od domovine, vendar srečne, ker je bilo konec našega trpljenja. Knjiga o novejšem avstrijskem parnasu Le po dolgem in po čez smo pregledovali zajetno knjigo z naslovom „Sodobna avstrijska književnost od 1945 naprej“ (Die zeitgenossische Literatur Osterreichs, seit 1945, založba Kindler, Ziirich 1976, str. 758). Na svetlo dala in napisala uvodno besedilo pisateljica (dr. phil.) Lilde Spiel; prozo je analiziral Paul Kruntorad, liriko Kurt Klinger, dramatiko Gotthard Bohm, esej o radijski igri Hilde^ Haider-Pregler, o književnosti narodnostnih manjšin Stanislav Hafner in Erich Prunč. Uvodoma se urednica vprašuje, ali imamo sploh avstrijsko književnost? Najprej omenja dualizem nacionalnega čustvovanja — celo v času- monarhije; odpor do tovrstnega uvrščanja sta izrazila tudi Rilke, Kafka. Dalje omenja dejstvo, da celo mlajše pisatelje, rojene v republiki Avstriji (Bachmann, Čelan, Handke, Fried), temeljito obravnavajo v literarni zgodovini pisateljev iz Zvezne republike Nemčije (Die Literatur der Bundesrepublik Deutschland, 1973). Že v svojem esejčku o avstrijski bradi (Osterreichs Bart, zbirka Kleine Schritte, 1976) je H. Spielova iskala pojasnila za avstrijsko posebnost predvsem v neke vrste mednarodnem izvoru mnogih sodobnih pisateljev Avstrije, v uvodu k lit. zgodovini pa je povzela: — da se avstrijska zavest pri nekaterih književnikih izraža bojevito, pri drugih nezavedno, pri tretjih je ni, medtem ko četrti to zavest docela zavračajo. Kakorkoli že — sklepa svoje razmišljanje: za povojne tri decenije lahko pač govorimo o „ločenem (posebnem) zgodovinskem razvoju povojne avstrijske književnosti" (gesondertc Entivicklungsgeschichte der oster-reichischen Nachkriegsliteratur, str. 19). Precej različno od navedenega pa je mnenje, ki ga je zapisal Friedrich Geyerhofer (Inventur fiir den Olymp, Neues Forum, 1976, str. 275) in se glasi: „Ni lahko pritrditi (— da gre za avstrijsko književnost). Na Koroškem žive vsekakor samo Nemci in Avstrijci, ki bojda govore ,vindiš‘. Hkrati pa kritik misli, da gre za tekmovanje na zahodnem kulturnem trgu in da je zato urednica avstrijske književne zgodovine v svojem uvodu obširno opisala poglavje o PEN klubu; podnaslovila ga je „Dubrov-nik: duhovna ločitev" (Ragusa: Scheidung der Geister). Dogajanje med avstrijskimi intelektualci od 1933. leta naprej se mi zdi kar se da značilno. Gre za kapitulacijo klasičnega evropskega izobraženca ob premikih mno-žičnejših družb:'' Za nas je zanimiv opis še zato, ker smo v preteklem letu opravili pregled petdesetih let slovenskega PEN (Filip Kalan, Teh naših petdeset let, N. Razgledi, 4. 7. 1976; France Koblar, Moj obračun, S M 1976). Z mednarodnim PEN kongresom v Dubrovniku (26.—28. maja 1933) je prišlo do odkritega razdora med tako imenovanimi „narodnimi“ (volkisch) in liberalnimi pisatelji. Pod predsedstvom H. G. Wellsa je kongres (sekretar Ould) postavil pred nemško delegacijo dve vprašanji: — kako se je nemški PEN zavzel za svoje preganjane člane in kaj je storil zoper izločanje in zažiganje knjig. Nemška delegacija ni niti utegnila seznaniti mednarodne pisateljske skupščine z načeli nove Nemčije in njenega voditelja Hitlerja, temveč je protestno zapustila prizorišče. Pridružili so se ji nekateri holandski, švicarski in tudi avstrijski delegati; prav zadnji so se obnašali nadvse poniglavo in lagali v izjavi, natisnjeni v „Zagreber Morgenblatt", da niso organizirali požiganja knjig uradno nacionalni socialisti in tako naprej (20—21). Sledil je razkroj, izstopi iz PEN kluba, najprej vidnih nacistov (M. Jelusich et consortes); odklanjali so zavzemanje za K. Ossietzkega, češ da gre za politika, ne pa za pisatelja (B. Brehm, E. V. Handel-Mazzeti, F. Nabl, tudi F. Salten). In kakor je sporočil v pismu F. Th. Csokor (9. 10. 1933), je ostalo kmalu le še 6 članov (on sam, H. E. Jacob, Frischauer, R. Neuman, Sonka in R. Musil). Naslednjo cezuro pomeni — ko demokratični pisatelji sicer še pišejo svoja dela — februarski obračun z avstrijskim delavskim razredom. * — pred fašizmom, nacizmom, a tudi pred vprašanji v medn. delavskem gibanju. Pomislil sem, kako Štefan Zweig ni razumel takratnega dogajanja, kar sam pošteno opisuje v svojih spominih (Die Welt von Gestern), in kako drugače je preživel vse to in doživljal Prežihov Voranc (reportaža Dunaj)** namreč kot preganjani komunist v tujini, bliže dunajskim množicam kakor večina domačih ustvarjalcev. Hkrati se začne velika emigracija iz Nemčije v Avstrijo in druge evropske države, za tem pa beg čez ocean; dunajske literarne kavarne in saloni so opusteli, nastopilo je sedem let Vzhodne marke (Ostmark). Dogajanje v soseščini je precej različno od tistega, kar smo preživljali mi, čeprav naj bo Avstrija prva žrtev nacizma. Preskušenim bojevnikom pangermanske misli med pisatelji, kakor so to B. Brehm, E. C. Conte -Conti, R. Hohlbaum, M. Jelusich in F. Spunda, se je pridružila cela vrsta dotlej tihih (18 po številu jih navaja avtorica uvodne predstavitve) spremljevalcev političnega dogajanja (38). Ko analizira U. K. Ketelsen (Volkisch-nationale und nationalistische Literatur in Deutschland 1890—1943, Stuttgart 1976, 74) nacionalsocialistično književnost, pravi, da je historični roman — med njegovimi uspešnimi avtorji omenja Brehma in Jelusicha — priljubljena literarna zvrst 20. stoletja. S svojo psihološko funkcijo in ideološko artikulacijo je kaj uporaben, pravšen nasprotnik modernim silam. Nacionalsocialisti so ga prevzeli 1933. leta kot nasprotno obliko sodobnemu romanu, ki razkraja družbo, kakršno so si zamišljali. Tudi 1945. leto ne pomeni za tovrstni roman še konca, temveč priča tudi o njegovi kontinuiteti, ki ni vselej literarne narave. Avtorji, doma iz Avstrije, pa se niso le pridruževali vsenemškemu veletoku, temveč so bili dostikrat celo v prvih vrstah nacistične usmerjenosti nemških izobražencev in pisateljev in pa fa-šistoidne duhovne proizvodnje. Galerija pred hitlerjansko strahovlado pobeglih (nad šestdeset imen) pisateljev (44—45) izpričuje pisateljsko mednarodno ugledna imena, kakor so to Werfel, Brocb, Musil, Ztveig itn. (Med emigranti sem spet zaman iskal Gusti Jirku- Stridsbergovo, časnikarko, pisateljico, Dunajčanko in prevajalko I. Cankarja, pač zato, ker seznam pisateljev, ki so se upirali nacizmu, ni tolikšen, da bi omenjeno avtorico avtobiografskega dela Menschen, Mdchte und ich (Mojih pet življenj, slov. prevod), veljalo pozabljati pri tovrstnih pregledih. Kot razmejitev od nacizma v tistih obskurnih časih navaja H. Spielova celo dunajsko narečje kot neke vrste skriven in nerazpoznaven jezik. Dalje, da so A. P. Giiterslohu prepovedali pisanje. Nekaj pisateljev se je umak-*’ Objava v nemškem prevodu: Prežihov Voranc, Wien; Die Einheit, revija št. 11—13, 1950. Tudi s protestno na Dunaj smo opozorili na nerešeno manjšinsko vprašanje nilo v druge poklice, drugi so spet pisali za predale, medtem ko so pri nekaj žrtvah nacizma odkrili primere prave odporniške lirike. Nacisti pa so navajali v pregledih (Nadler) tudi dela pisateljice Pavle v. Preradovič, čeprav jo je tisti čas v zaporu zasliševala tajna policija. Lernet-Holenia pa se je npr. preživljal z „nedolžnimi“ filmskimi scenariji, ko je postal vprašljiv zaradi svojega romana (Mars im Widder), v katerem je za armado uporabljal negativno parabolo: — rakovo obolenje. Med žrtvami v Dachauu omenja Emila Alphonsa Reinhardta, našega znanca, saj je napisal 1929. leta spremno besedo k izboru črtic Ivana Cankarja (Der Knecht Jernej, prev. g. Jirku, Wien Leipzig, 1929). Dalje so v taboriščih končali pesniki Soyfer, Heider, Lohner, Lili Griin; le malo jih je preživelo (Adler, Amery). V kasnejšem času je prišlo tudi do spreobrnitev h katolicizmu, H. v. Doderer, in odvrnitev od velikonemške ideje, kar je različno od primerov, ko so po vojni hoteli rehabilitirati zveste častilce Hitlerja (M. Mell). Kot aktivne nasprotnike nacizma so umorili dvanajst začetnih avtorjev, eden, S. Heider, je padel kot partizan; po vojni so zbrali njih dela v zbornikih: Dein Herz ist deine Heimat (Tvoje srce je tvoja domovina), An den Wind geschrieben (Napisi v veter) in Die Steine reden (Kamni govore), pa tudi v H. Steinerjevi dokumentaciji je zbrano in ohranjeno odporniško pesništvo (Zum Tode verurteilt — Na smrt obsojeni, Gestorben jur Osterreich — Umrli za Avstrijo). Kaj vse so napisali avtorji v emigraciji! Robert Musil roman „Der Mann ohne Eigenschaften“ (Mož brez posebnosti, v slov. prevodu Janeza Gradišnika 1962), M. Brod je s H. Politzerjem pripravil zbrana dela Franca Kafke, Herman Broch roman Tod des Vergil, Franc Werfel, „Das Lied von Bernadette“, Štefan Zweig „Die Welt von Gestern“ itn. V Londonu sta v okviru tamkaj ustanovljenega avstrijskega emigrantskega PEN kluba izšli dve pesniški zbirki (Ztvischen Gestern und Morgen, Neue osterreichische Gedichte, in Th. Kramer, Verbannt aus Osterreich). Mnogi pobegli pisatelji niso dočakali konca vojne, znaten del pa se po njej ni več mogel udomačiti v rojstni deželi. Tudi to dejstvo je pomagalo, da so se v začetnem obnovitvenem obdobju uveljavljali ljudje, bližnji nacistični kulturni politiki, čeprav so okupacijske oblasti postavile na hladno naciste, vodilne v kulturnih institucijah. Ob izjemi J. Weinheberja (baje samomor, 1945) so se kmalu oglasili nacistični privrženci s svojimi zagovori Hitlerja, kakor je to B. Brehm (Schatten der Macht, 1949, Der Trommler, 1960) in njemu idejno sorodni (Waggerl, Mell itd.). Ob tako presenetljivi nacistični trdoživosti se zdi na začetku kaj skromna četa pisateljev neobteženih z rjavo preteklostjo: Brunngraber, Giiterloh, Habeck, Preradovič itd. A že v tistem času sta izšli deli dveh iz mlajšega rodu (Aichinger, 1947 in Čelan, 1948). Bo le držalo, da avstrijskega položaja ob koncu vojne ne moremo označiti kot začetno izhodišče iz točke nič — to baje velja za takratno stopnjo zavesti nemških izobražencev. Avstrijski položaj omogoča po nekaj razlagah celo tehtne prednosti (kontinuiteto, tradicijo), vendar nevarnosti — možnosti kvietističnega izogibanja krivdi (19). Najbrž bo zanimivo bolj v ožjem krogu tistih, ki se posebej ukvarjajo z literaturo, poglavje o vlogi revij, časnikov, feljtona, periodike (Turm, Plan). Prav odtod registrirajo vplive iz domače preteklosti: vplive Werfla, Brocha, Kafke; tovrstni sunki ali opozorila pa so prišli najprej iz tujine, npr. kot je to bila Huxleyeva recenzija Bračkovega dela „Vergilova smrt“. Odtod tudi zasluga, da so mlajši gledali na Krausa, Brechta, Kafko kot na hišne bogove (Plan). Ista revija se je tudi konfrontirala z nacističnimi pisatelji (Waggerlom, Carosso, Mellom), uvajala pa tudi mlajši pisateljski rod (Busta, Dor, Čelan itd.). Ker smo že omenjali dvoje izhodišč za prvi povojni rod pisateljev v Avstriji, naj navedemo še podatek o avstrijskih avtorjih v prevodih jugoslovanskih literatur (Knjiga 76, str. 253). V petnajstih letih je izšlo po omenjenem viru približno sto knjižnih izdaj avstrijskih avtorjev, od tega 27 v Beogradu, 23 v Ljubljani, 21 v Zagrebu in 13 v Novem Sadu, sedem v Mariboru (Obzorja) in prav toliko na Reki, v Sarajevu in Skopju po eno delo. Na prvem mestu je Štefan Zweig (21 knjig), sledi Kafka (15 izda]), prevladujeta „Proces“ in „Grad“; prvo delo je ^prevedeno tudi v makedonščino. Ob S. Freudu, ki ne sodi med beletrijo, naj omenimo se J. Rotha (sedem knjižnih izdaj) in Rilkeja (6 izdaj) in pa Werfla, pa Musila (pet izdaj). Mlajši rod so komaj prevajali (Handke in Bernhard, po eno delo); prvega omenjenega le v slovenščino „Kratko pismo — dolgo slovo“ (DZS 1973) in „Žalost onstran sanj (pravkar izšlo pri CZ 1977), drugega so prevedli v Beogradu, še preden je zaslovel doma. Vsekakor drži, da prevajamo tudi severne sosede zelo naključno in fragmentarično. Prav posebno vlogo so odigrale še antologije s prispevki mlajšega rodu, med njimi najbolj znana večletna (1951—1954) zbirka Stimmen der Gegenwart (Sodobni glasovi). Periodizacija povojne književnosti, kakor je nastajala v Avstriji, je takale: najprej pride do „rojstva iz zmede“ in to potraja do decembra 1947. Na drugi stopnji, ki sledi, se izoblikuje avantgarda z dunajsko skupino, imenovano Art-club, to je ob času, ko se je v Zvezni republiki Nemčiji združila Skupina 47 in se je domov v Avstrijo vrnilo emigrantsko jedro P. E. N. s Theodorjem Csokorjem na čelu, kar se je dogajalo do podpisa avstrijske državne pogodbe (1955). Odtlej govore o tretji stopnji, ki še traja in se začenja z nastopom graške skupine Forum Stadt-Park. Tudi avstrijska družba in država sta občasno namenjali literaturi materialne in zunanje manifestativne spodbude. Omenili smo že zbornike mladih, čeprav je M. Dor zapisal še v uvodniku k antologiji Die Verbannten (Izgnanci) 1962. leta, da ni med določeno avstrijsko publiko in avstrijsko literaturo nobenih vezi. O Brochu, Musilu, J. Rothu pa vedno več v Beogradu, v Amsterdamu kakor na Dunaju itn. Seveda pa je država le poskrbela tudi za nagrade in za nekaj zunanjih znamenj, da se zanima za lit. ustvarjalce. Že na drugi stopnji je prišlo do razdora avtorjev — do razločevanja med tradicionalisti in skupino, ki se je usmerjala k eksperimentu. Še prej naj se ustavimo le mimogrede pri posebnem dogajanju — bolje pri bojevnikih hladne vojne. Naj to uvedemo s posredno označitvijo prizorišča, čisto določenih značilnosti, pri značilnostih majhnega prostora in gneče na njem. Takole je zapisala avtorica: „Vendar je že takrat učinkovalo čisto določeno nagnjenje k ustvarjanju klik, k spletkarstvu, k prepirom in k navzkrižnemu preganjanju, kar je bilo V okviru Cankarjevega leta je bila slovenske gimnazije v Celovcu razstava ..Cankarjevo gledališče" ie od nekdaj endemično v vseh dunajskih družbenih krogih in poklicnih skupinah. Prostorska ožina mesta, v kateri se je zmerom vselej morala boriti množina samovoljnih nadarjencev za svojo potrditev in uveljavljanje, za javno upoštevanje in za skromna sredstva v majhni deželi, poleg tega so še Dunajčanom prirojena južna nagnjenja k domačemu sporu in prijateljskemu prepiru izpridila načelne teoretske razlike vselej in hitro v osebni prepir." V tem prostoru, z značilnostmi precej zaprtega družbenega prostora, je prišlo do pritiskov prav posebne vrste; o tem zvemo iz poglavja o reviji Forum (s podnaslovom — avstrijski mesečnik za kulturno svobodo) in o bojkotu Brechta, iz katerega lahko razberemo, kako presenetljivo sta se obnašala med drugimi še posebej dva avstrijska pisatelja -— pravcata hoplita hladne vojne (F. Torberg in H. Weigel). V splošnem pojasnilu preberemo: „Da je ta revija kakor pariška Preuves, londonski Encounter in madridski Cuaderno izhajala s podporo Congres pour la Liberte de la Culture — kar je svojčas, po razkritju New York Timesa, 28. 4. 1966, vzdrževala ameriška tajna služba CIA — in smo zvedeli že iz impresa." Med 1958—1964 so si v Avstriji hudo prizadevali, da so Brechta osamili za delj časa le na gledališče Scala, ki so ga vodili komunisti. Kot je zapisal recenzent ob graški uprizoritvi, da po predstavi Brechtove igre sicer ne bo več komunistov, a vendarle mogoče nekaj antikomunistov manj. Podobno so polemizirali še razni bojevniki (Weigel v Forumu tudi ob uprizoritvi v zahodnem Berlinu). Bila je to vsestranska blokada; Arbeiterzeitung (1960) piše o programih avstrijskih gledališč, da je bil to tihi sporazum o Brechtovi izločitvi. Šele po desetletnem premoru so igrali (1963) Mutter Courage, za tem Kavkaški krog s kredo in šele 1966 v Burgtheatru dramo Galileo Galilei. Ob prebiranju kritik v revialnem tisku o novi avstrijski lit. zgodovini iz nemškega jezikovnega območja me je presenetilo, da se recenzenta v „Neues Forum" (november 1966) in v „Die Zeit" (25. 2. 1977) nista kdo ve kaj pomudila ob omenjenih usmerjenostih in ideoloških represijah, zanimivo opisanih prav pri obravnavanih vprašanjih, ki so pritegnila našo pozornost. Med novejšo razločitvijo pesniških usmeritev naj le naštejemo: vlogo narečja — v pesništvu, v dramatiki; prodor v širši nemški prostor; konfrontacije raznih skupin iz posameznih dežel (Forum-Stadtpark) s prevladujočim Dunajem. Nasprotovanje pokrajin pa nima več nekdanjega regionalizma za zastavo, temveč išče svojo potrditev v raznih modernističnih iskanjih, npr. v tako imenovanem lingvizmu, v izčrpanosti jezika itn. Vse to se izspričuje še v skupinah, celo v zahtevi, da niso dunajski ljudje edino reprezentativni; odtod težnja po posebnem graškem P. E. N. centru. Ob teh težnjah prav iz narave stvari skupin in pa teženj posameznikov je prišlo tudi do bolj ali manj uradnega združenja, pravzaprav institucionaliziranja skrbi za literaturo, z ustanovitvijo „Qsterreichische Gesellschaft fiir Literatur" (1961), z ambicijo reprezentativnosti in razsežnosti čez meje avstrijske republike; v tem okviru je bila kopica raznih posvetov, okroglih miz in so podeljevali tudi še priznanja in nagrade. O kulturno politični usmerjenosti navedene „družbe" pravi avtorica, da je bila ta ustanova dejavna „kot relejna postaja v polju duhovne napetosti med vzhodom in zahodom"; da so „izbrskali" predvsem izobražence evropske miselnosti, jih vabili, seveda pa se le-to ni zmeraj posrečilo (98). Kljub omenjenim naporom znotraj in zunaj avstrijskega prostora pa so ankete ob desetletnici omenjene družbe povedale, da dve tretjini Avstrijcev sploh ne prebere nobene knjige — pri preostanku pa sta priljubljena avtorja K. Waggerl in ]. M. Simmel. Ob drugem omenjenem avtorju zaznavamo določeno priljubljenost tudi v domačih logih, kajti npr. 1975 leta so izšla kar pri dveh slovenskih založbah njegova dela (pri Obzorjih tri in pri CZ eno); neverjetna duhovna sorodnosti Avtoričino opozorilo v tako obširni ekspoziciji (127 strani), da dela ni opravila s tehniko literarnega zgodovinarja in da je pač opisala dogajanje samo, kakršno se je po njenem razgledu dogajalo, se zdi za vse splošni zunanji pogled odveč, saj nam posredujejo podrobnejše informacije še drugi avtorji (proza, lirika, dramatika, manjšine). Zanimiv se nam zdi zaključek, da tej sodobni literaturi ni mogoče odrekati življenjske moči in da išče tudi avantgarda zvezo s tradicijo — predvsem pa, da je ni mogoče docela „priobčiniti" (sprejeti v sosedno nemško občino). Paul Kruntorad je lahko svojo razpravo o moderni prozi (156 strani), ki so jo napisali pisatelji, doma iz avstrijske republike, oblikoval do mnogih posameznosti pri posameznih pisateljih. Zanimajo ga: pisateljev razvoj, prispevek h kolektivni zavesti, stališče do pisanja, semantičen razvoj in kaj pomeni pisateljsko dejanje pisatelju samemu. Nadvse poučna je njegova realna presoja sedanjega položaja knjige v avstrijski republiki. Pred dobrim letom sem si ogledal njihovo knjižno razstavo. Kot razstavi, prireditvi ne bi imel kaj prigovarjati. Všeč mi je bil otroški in mladinski del, kjer so mladi „potrošniki“ knjige tudi leže na tleh prelistavali razstavljeno. Tudi sam sem segal in prelistaval razstavljeno berilo in si nabiral prospekte. Ob tem sem opazil, da je večina domačih založb povezana z založbami predvsem iz Zvezne nemške republike, nekaj pa tudi iz Švice. Zato se mi zdi razumljivejše, da je avtor analizirane proze potisnil v ospredje dejstvo, kako manjka v Avstriji docela organizirano književno tržišče s kontinuiranim aparatom vred. Malo je časnikov in revij, ki redno spremljajo knjigo in še takrat, ko pride do kritike, je ta obotavljajoča se, nesistematična glede na avstrijske novitete. Deloma, pravi, je temu kriv že sam skromen založniški položaj; šele v novejšem času izide doma štiri do pet del na leto. V glavnem odločajo o knjigi v Avstriji založbe iz Zvezne republike, izhajajoč iz svojega knjižnega trga, svojih časnikov, revij, radijskih recenzij in prav zato ni uporaben terminus literarna javnost pri avstrijstvu in gre ob omenjenem komaj za kaj več kot za topografski pomen (131). Izhaja tudi iz splošnih podmen, da lahko o avstrijski književnosti govorimo predvsem od Jožefinizma pa do konca monarhije. Pomembnejša kot 1918 leto se mu zdi letnica odhoda „štirih v džipu“ (1955). Po njegovem se Avstrija s pogledom na pripadnost k tretjemu rajhu obnaša ambivalentno. Zdaj pravimo, da smo bili „okupirani“, pa spet, da ne moremo odriniti nekdaj povzdigovane zahteve avstrijske socialne demokracije, naj se avstrijski ostanek združi z Nemčijo, in tudi ne navdušenja, s katerim smo pozdravili 1938 dozdevno zasedbo. Šele po državni pogodbi se po avtorjevem mnenju začne razvijati nekakšna neuravnotežena zavest male države, ki da je sposobna obvladati tako amputacijo pred tremi desetletji kakor tudi ambivalenco vojnega časa (131! 132). Te skromne nacionalne zavesti še ni mogoče uporabljati za smiselno vez med pisatelji, ki so se rodili v 19. in 20. st., če pomislimo na vrsto z rojstnimi letnicami od konca preteklega do srede našega stoletja. Kruntoradovo previdno problematiziranje problema avstrijske literature dopolnjuje tisto, kar je napisala Spielova; razumljivo, da se ukvarja tudi s pripovednim načelom, da omenja posebno jezikovno varianto — predvsem pa težave mlajših pri Oktobrski ob Hodiškem je bi" skupna demonstracija pripadnikov obeh narodov za demokracijo in pravnost 14 Koroški koledar 209 konstituiranju. Vprašanje je precej zapleteno — proti avstrijski literaturi, namreč tovrstni opredelitvi so se oglasila kdaj pa kdaj tudi naslednja vidnejša literarna imena. Aichinger, Bachmann, Boli, Diirrenmatt, Frisch, Grass . . . Avtorjev smisel za označitev bistva problema izhaja zmeraj iz analize posameznih ustvarjalcev. Začne z vprašanjem formalnih rešitev, ki naj bi pripomogle k obnovi avstrijskega romana in sploh pisateljeve pripovedi — temelji pa na Brochu, Musilu. Čeprav pomenijo avtorju pri analizi sodobne avstrijske proze osnovo predvsem dela posameznega pisatelja, najde in opozarja tudi na druge kazalce in družbene vzroke, tako na načelno usmerjenost pisateljske osebnosti kakor tudi na idejno naravnanost njegovega dela. O prvih letih omenja, kako je lahko spomin na prvi razpad monarhije s polomom v drugi svetovni vojni pobudil pri mnogih avstrijskih pisateljih mehanizme spodrinjanja (odgovornosti, krivde). Kar endemični se zde tudi rojstni kraji nacističnih pisateljev, saj je bil B. Brehm rojen v Laibach-Ljubljani, Fussegerjeva v Plznu, Jelusich spet na češkem, narodnostno mešanem ozemlju. O K. FI. Waggerlu obrazloži — primer pisatelja sociološkega anahronizma, ter omenja, da delo obseže kot substrat verovanja precej malomeščanskih bralcev (postane nepredvidena uspešnica). Ne da bi se lahko ustavljali ob drugih nekdanjih predstavnikih iz posameznih dežel, beremo, kako so J. F. Perkoniga včasih „ pri bolj ozkem pojmovanju — imenovali za največjega domovinskega pesnika (139). Razumljivo, da označuje Kruntorad tudi emigrante in tiste, ki so se vrnili in se spet udomačili, vpliv dveh od njih — Forberga in Weigla cez šestdeseta leta. Kdor se je kadarkoli zgubljal po labirintih obilnih pustolovskih romanov Lernet-Flolenije, z njegovimi plemiškimi deklasiranci vred, se mu vendarle zdi, da tudi literarnozgodovinski komentatorji včasih ne morejo varčevati s prostorom. Razumljivo, raziskovalca in razlagalca literarnega dogajanja oklepajo dejstva, kot je to količina napisanega ali predvsem pa kakovost, pa čeprav samo občasna, tudi še prevladujoči vpliv v kakšnem okolišu — npr. H. Do-dererja med petdesetimi in šestdesetimi leti. Zunaj nemškega jezikovnega prostora bi komaj mogli sprejeti gosto berilo omenjenega pisatelja, pregosto za pozni cas svojega nastanka. O njem pa se človeku naposled porajajo še razni dvomi — kolikor je pisatelj sploh zmogel izpovedati tisto, kar bi človek pričakoval kot izpoved na manj straneh; njegova dunajska trilogija romanov znese 2430 strani (Die Strudlhofstiege). Po tem besednem stopnišču sem se pred leti vzpenjal gor in dol in vseskozi kar najbolj utrujen (Die Ddmonen, in še krajši izmed treh, uvodni roman „Die erleuchteten Fenster"). Pri vsem tem pa se človeku razkrije pisatelj še kot pokriti nacist, ki si je v svoj dnevnik zapisal še 1944 leta nekaj o moralni moči rajha —• ki da jo čuti ves svet. In še res smo pri nas čutili nečlovečnostne vzgibe te morale — omenjene „velike družbe" še v tistih letih. O nazadnjaštvu govore poročila o njegovih osebnih ideoloških metamorfozah ali spremembah, opravljenih v besedilih. „Demoni" so bili najprej Židje itn. (tako po Neues Forum, št. 237, 1976, str. 54 po citatu iz Kruntorada, 174 in H. Spiel, Tangenten, op. cit. 126). Vse to nam pojasnjuje naposled Kruntorad: „Seveda ne smemo v tej zvezi pozabiti, da Avstrija izločuje kakor v oklepaju v celoti v svojem kolektivnem spominu (natančneje bi veljalo govoriti o deficitarnosti) prav tista leta, iz katerih izhaja „edino" Dodererjevo stališče, ki nam je postalo znano; iščejo zdravilo v pozabi in odrinjajo Freudovo svarilo, da v gospodinjstvu duhovne energije stanovitno spodrinjano nevarno udarja nazaj." (174). Tukaj seveda ne moremo obnavljati vse zanimive galerije izpovedovalcev in njihovih stvaritev — od Saika (psihološka smer), avtorjev zabavne ali kako drugače bolj poljudno usmerjene literature, lahko bi rekli že konfekcijske književnosti (Habe, Simmel), mimo iskalcev v območju jezikovne odtujitve (Konrad Bayer) in pa posameznih skupin: dunajske, graške ali pa tistega dela lit. zgod. pripovedi, kako in zakaj so lahko prodrli v območje nemške kulturne industrije (Handke, Bernhard itn.). Kruntorad piše, da je odnos avstrijskega pisatelja do nemškega knjižnega trga še zmeraj podoben odnosu „delavca v tujini" (je gastarbeiterski) ali da je to odnos grešnega voyeurja (282). Vemo pa za splošno pravilo, da lahko pisatelj piše romane v tistem svobodnem prostoru, ki si ga je lahko priboril sam — ali s stranskim pridobitniškim delom (celo tistim, ki je blizu literature), kar je pač zelo stara modrost literarne sociologije — ali s priložnostnim delom, s katerim si lahko pokrije življenjske stroške, medtem ko piše roman — seveda če nima kakšne prebende. Tega zadnjega pa je zmeraj primanjkovalo —indeks bralcev pa je v sosedni republiki pod evropskim povprečjem. Ob sklepu še poudarja diskontinuiteto — pa naj že gre za revije ali časnikarsko kritiko, ki je še posebej borna, kljub raznim poskusom, npr. spremljanju del na televiziji. Vse skupaj je le „raztrgan odmev" (280). Ker smo že omenjali naše seznanjenje z avstrijsko književnostjo — naj še potrdimo misel o naši nesistematičnosti in naključnosti, čeprav smo dobili Musilovega Moža brez posebnosti komaj deset let za pisateljevimi rojaki (1962) in se je predstavniku avstrijsko-nemškega „nouveau romana" Handkeju pridružila, ko to pišemo, še H. Zenkerjeva pripoved „Kasbach ali vsesplošno zanimanje za morske prašičke" (založba Boiec 1976). Vsekakor pa prevajamo več, kakor prevajajo naše stvaritve severni sosedje. Kurt Klinger ohranja v svojem obširnem opisu dogajanja v liriki (183 strani) že uveljavljeno sistematiko; obilno si je pomagal z navajanjem stihov, kar se zdi koristno. 2e uvodoma pa je pobudil naše začudenje s svojo obrazložitvijo, zakaj je v preteklosti prihajalo do tolikšne prevlade določene krajinske motivike — krajine (Land-schaftsgedicht). Takole si razlaga pojav: „Prevlada krajinske pesmi in enostranska znanstvena razlaga — skušata svoje premnoge kritične nianse odstraniti z razlagami, če je mogoče, jih sploh ne upoštevata — in ne bi bili mogoči, da jim ne bi stal ob strani svet odbijajoči pojem domovinstva, ki se je skliceval na svojo upravičeno obrambno držo in je za to dejansko lahko pokazal na nekaj resnih dejstev; tega ni bilo mogoče obiti — spomniti na jugoslovanski vdor na Koroško ali na južnotirolsko vprašanje, kar še danes kot senca straši v avstrijski zunanji politiki. V tem je bil stik, po katerem se je lahko vgnezdila potreba za mitologiziranjem „domovine in umetnosti." (295) Kakor se nam zdi navajana miselna pot interpreta sodobne avstrijske lirike še kar zanimiva in ima to pretirano krajinstvo tudi določene možnosti in razsežnosti, vsekakor vezi s tistim posebnim, nam še predobro znanim „domovinstvom" (kakor so ga in ga še propagirajo razni koroški in štajerski heimatdiensti in kulturbundi), nas je začudilo, da avtor še zmeraj izhaja iz nenatančne opredelitve avstrijsko-jugoslovanskega vojaškega spopada po prvi svetovni vojni; dezinformacija in indoktrinacija o jugoslovanskem vdoru" se torej izpričuje tudi še pri povojnem rodu, celo pri izobraženih posameznikih, ki v načelu odklanjajo nestrpno usmerjenost v preteklosti. Če prav pomnim. OTON ŽUPANČIČ Jzjava Dokler pravica je ob tla teptana, resnica brez sramu zasramovana, dokler laž, verolomstvo je v časteh, dokler svobodo ljubiti je greh; dokler visoki netijo razdor, svetniki pridigajo bratomor, ljubezen kot desetnica brez doma od vrat do vrat za črno skorjo roma; dokler nasilstvo in izdajstvo vlada, ponos, moštvo kot piškav sad odpada — dotlej v temnico smradno sem zaprt, in od življenja ni mi hujša smrt. 14* Koroški koledar 211 je na te pomanjkljivosti pri napačnem razlaganju zgodovine opozoril 'se nedavno tudi C. Gatterer. Res pa bo, da je vse to le v posredni zvezi z literarno zgodovino. Tudi mnogi pesniki so se pred nacizmom umaknili v tujino in se nekateri izmed njih po vojni vrnili. Nekaj izmed njih je napisalo odporniške pesmi (Csokor, Sacher-Masoch, Jun-Broda); zadnja našteta, tudi prevajalka iz slovenščine, s svojim Otroškim pasionom ni naletela n aprijazen sprejem in kakor je zapisal avtor: „So njo, ki ni hotela odrinjanja (odgovornosti zaradi obnašanja v preteklosti), odrinili." (208) Med tistimi, ki so bili vse življenje osamljeni, štrlita v ospredje usoda in sporočilo o osamljenosti v tujini (v emigraciji) in doma — Theodorja Kramerja. Analiza lirike je kar čvrsto zasidrana v avstrijstvu stvaritev in ustvarjalcev, saj avtorju pomenita letnici 1918 in 1938 konec in 1945 revitalizacijo. Kar lahko moti našega pregledovalca, je to, da se avtor sklicuje n nekakšen „coctail , do katerega pride z mešanjem, pravzaprav z glasovno izmenjavo, romunske, slovenske, madžarske in glasov še kakšne provenience (294) — torej pridemo do tovrstne ^avstrijske identitete. Ali res, mogoče res? Pa nas takšno definiranje kljub vsemu preveč spominja na toliko „štrapacirani“ psevdoučeni žargon v literarni zgodovini in esejistiki z odvisne preteklosti narodov velike monarhije, in na vse tisto, kar se še danes ohranja kot nesmiselni relikt; mogoče je naš kriterij prehud. Ob zagatni snovi — o pesniku hvalnic Hitlerju Weinheberju — bi si želeli bolj natančnih označitev, takšnih, kakor nam jih posreduje Utve-K. Ketelsen. Presoja tega nemškega analizatorja nacionalistične literature se npr. glasi (nanašajoča se na Wein-heberja): pri takšnem sosedstvu (Heidegger, Schadeivaldt, Langenbeck; ibid.) spoznamo — da sta izredna podpora, ki so jo Weinheberju nudili nacionalsocialisti,^ in njegova pomembna slava pri širokem občinstvu, ki je izvirala ze od tridesetih let, odtsar se je štel k nemškemu antimodernizmu — da je vse to tega ,pevca sag‘ stiliziralo za jasnovidca, ki pri površnosti in razklanosti časovnih tokov usmerja svoj pogled naprej čez površje zgodovinskega dogajanja na ,bistveno' in ,absolutno'. Tako ne strle ven iz njegovega na prvi pogled politično neangažiranega dela, (njegove) — Weinheberjeve himne Hitlerju in hvalnice vojnim žrtvam." (Op., cit., 95.) Le za pokušino dva stiha iz Weinheberjeve pesmice: Vodji (Dem Fiihrer): Retter, Loser, der die Nacht bezwang / Ernte du auch, dulde Kranz und Sang / itn. (E. Loewy, Literatur unterm Kakenkreuz, 1969). Ob morebitnem očitku, da preveč izbiramo razne ideološke označitve, naj povemo, da je tovrstnega blaga v tej knjigi na pretek. Najbrž pa je vse naše stoletje čedalje bolj nasičeno z ideološkimi naplavinami vseh sort. Tako nam tudi sam avtor ^pregleda novejše avstrijske lirike postreže s poglavji, ki imajo tudi že v naslovu ideološko opredeljenost: „Krščansko svarilo"; z njim nam posreduje pesništvo Paule Preradovic, Erike Mitterer itn. Seveda pa se Kurt Klinger še naprej in temeljito ukvarja z nekaj hipotezami, ki si jih je zastavil že na začetku, npr. s preobrazbami in vplivom krajinarstva v liriki. Hkrati je pozoren celo na razvoj posameznikov, oznanjevalcev določenih idejnih usmeritev, npr. na L. Sternovo preusmeritev od socialnega protesta na socialno pedagogiko (308). V našem pregledu ne moremo zaradi obširnosti dela niti v strnjenem povzetku obseči vseh tokov, smeri, skupin in še manj posameznike. Poizkušamo s svojo zbiro opozoriti le na splošne usmerjenosti v okvirih posameznih obdobij in zvrsti; nekoliko pa je naš razbor določal vsekakor piščev jaz. Mogoče bi bilo prav, da bi se kaj več ustavili pri bivših vojakih, ki so po vojni še morali računati s preteklostjo vojske (Zand, Guttenbrunner), ali pa povedati kaj o koroški pesnici Chr. Lavant in njeni avtentični, a mistični naravnanosti, dalje o Bach-manovi, predvsem pa o Paulu Čelanu (1920—1970). Vendar lahko tukaj, komaj na splošno spregovorimo o vprašanjih kot o problemih. Celo pri Čelanu se lahko le mimogrede pomudimo in vprašamo prav preprosto, zakaj piše Wilpert v „Lexikon der V/eltliteratur" (1963), da se je rodil nemškim staršem, ko pa to ni natančno — če pa se je rodil v Bukovini židovskim roditeljem, ki so jih pokončali v nemškem taborišču. In tudi uvrstitev, da je avstrijski poet, se nam zdi površna opredelitev, saj je živel povsod drugod več kakor v Avstriji. Ob njegovih pesmih pa se nam zdijo omenjene označitve res le zunanje narave, povezane bolj zunanje z edino vezjo — jezikom. Se- veda pa je vse to silno daleč od pesnikovega stiha: . . treba je (peti pesmi se onstran) človeka* Treba pa se bi bilo ustaviti pri mlajših, pri njihovem eksperimentu, iskanjih, pri uvajanju novih oblik, jezikovnih dvomih in že porabljenem besedišču porabniške družbe. Cele pesniške jate nastopajo, imen ne bi naštevali, ker sama zase premalo povedo. Naj opozorim, da je nekaj dobrih prevodov — seveda tega ni mnogo — mogoče najti v dveh posebnih izdajah. Pred leti so nam majhen izbor pripravili Dialogi „66“, št. 12. Za njimi sta pripravila izpopolnjeno antologijo Jeannie Ebner in Marjan Kramberger v knjigi: Nova avstrijska lirika (Obzorja, Maribor 1972). Kakor pojasnjujejo v uvodu, je ta knjiga plod sodelovanja med sosedi. Po tej zamisli je pred letom izšla že antologija Neue slowenische Lyrik (založba O. Miiller, Salzburg 1971). V prevodih naših pesnikov lahko srečamo pesnike, s katerimi se obširno ukvarjajo tudi v tukaj obravnavani literarni zgodovini; žal ne vseh. Vsekakor bi veljalo še pripraviti in nadaljevati s prevajanji — tudi še izpopolniti z manjkajočimi in mlajšim rodom. V navedeni antologiji najdemo po nekaj pesmi naslednjih pesnikov (prevajalca navajamo v oklepaju): Chr. Lavant (K. Kovič), Chr. Busta (M. Kramberger), J. Ebner (K. Kocbek), D. Miihringer (M. Kramberger), E. Fried (N. Grafenauer), H. C. Artman (K. Kovič), H. Zand (E. Kocbek), P. Čelan (K. Kovič), G. Fritsch (E. Kocbek), F. Mayr6cker (N. Grafenauer), A. Hergouth (K. Kovič), I. Bachmann (E. Kocbek), K. Klinger (M. Kramberger), G. Amanshauser (M. Kramberger). A. Okopenko (M. Kramberger), J. Schutting (K. Kovič), H. Plank (N. Grafenauer), E. A. Richter (N. Gra- fenauer), P. Heinisch (M. Kramberger), E. Jelinek (M. Kramberger), W. Kofler (M. Kramberger). Gotthard Bohm je oskrbel kar izčrpno poročilo o povojnem dogajanju v dramatiki (184 strani). Ne da bi tehtali, koliko so tisti, ki so se vrnili po vojni domov, začeli spet tam, kjer so prenehali, ko so morali v tujino — nam Csokorjev razvoj — predvsem pa njegova trilogija izpričujeta, da je ostal idejno sam sebi zvest, medtem ko je novo snov in motive pridobil tudi v tujini. S tem mislimo na trilogijo in drame: Dritter November 1918 (1923— 1936), Besetztes Gebiet (1930) in Der verlorene Sohn (partizanska snov, 1947); prvo izmed naštetih dram dosti uprizarjajo (obravnava pa zgodovinsko snov: konec monarhije). Kot povojno posebnost, ki pojasnjuje usmeritve v avstrijski družbi, je videti škandal, do katerega je prišlo, ko so (1951) v Burgtheatru uprizorili Mellovo igro Zeitbombe 1943. To uprizoritev je obsodilo glasilo KPA Volksstimme, dalje časnik Weltpresse: „Germanischer Abend im Burgtheater“ (časnik je bil v rokah britanske okupacijske uprave), medtem ko glasilo socialistične stranke ni imelo negativnega poročila (492). Dramskih stvaritev v Avstriji ni bilo malo — tudi tukaj se vrstijo rodovi, posamezniki, nastopajo prozaisti in pesniki — vendar mi smo brali le še nekaj opozoril. Najprej je to dunajski kabaret, satira-monodrama z likom tipičnega Avstrijca »Gospoda Karla", »Travničeka" malega človeka z Dunaja: njegova stvarjalca sta Helmut Qualtinger in Carl Merz (565). Od šestdesetih let naprej pa se vse bolj oglašajo protagonisti novih smeri — z ambicijo odporništva zoper establisment (592). Kakor je pozneje zapisal Gerhard Riihm, so novatorji izhajali iz misli, da ustreza človekovo mišljenje stopnji njegovega jezika in da se je treba pač spopasti z jezikom, če se že hočejo spopadati s človekom. Odtod torej jezikovne inovacije pod vplivom Wtttgensteinove filozofske šole. Opravili so to na semantični ravni, zavračali fabulistiko, ki da je že izrabljena in izčrpana kot možnost, odkrivali so narečja — dunajsko in tudi drugih dežel (G. Riihm, K. Bayer, H. C. Artman). Vsi ti »lingvisti" in še tisti, ki so jim sledili, so bili hudo skeptični, kar zadeva možnosti jezika kot sredstva za sporazumevanje. Dunajski skupini je sledila graška (Handke: Zmerjanje občinstva in še drugi), pa še mlajši rod s socialnimi protesti, z narečjem, skepso, iskanjem (med njimi spet Korošec Peter Turini s svojo »Jago na podgane": Rozznjogd, 1971). Turini, pa tudi še kdo, ki ga tukaj nismo omenili, bi zaradi svojih iskanj, akcije — pač svojih stvaritev, lahko povedal nekaj tudi nam — vsaj kot spored je »malega" gledališča. Tudi naše pregledovanje (posredno seveda) dramske žetve v soseščini nam pove, da se oglašajo zmeraj novi in novi iskalci (Unger, Pevny), ki pač iščejo vsebine in oblike, da bi s svojo dejavnostjo in informacijo pripravili omrtvičeno družbo k sodelovanju, da bi se otresla potrošniške letargije; tukaj nismo omenili najbolj ostrih in v nekem pomenu ekscesnih nastopov antigleda-lišča, ki nam jih tudi skuša predstaviti Bohmov opis novejše dramatike. Hilde Haider-Pregler nas seznanja z razvojem radijske, slušne igre (23 strani). Očitno je usoda tudi te zvrsti odvisna od nemškega radijskega omrežja. Razprava o položaju, o usodi in razvojnih težnjah in dognanjih v tej posebni zvrsti dramskih stvaritev je vsekakor koristna še zato, ker so novejša raziskovanja pokazala, kakšne množice sprejemajo slušno, radijsko igro; v delavnikih so to desettisoči, v nedeljah pa so to že stotisoči. Stanislaus Hafner in Erich Prunč sta napisala trideset strani, hkrati z bibliografijo o književnostih narodnih manjšin (prvi omenjeni uvodno stran, skupaj z drugim o književnosti koroških Slovencev: 9 in četrt strani; spet S. Hafner o književnosti gradiščanskih Hrvatov: 4 strani, isti avtor še o literaturah madžarske in češke manjšine: nekaj nad eno stran. Bibliografijo o koroških Slovencih 3 strani E. Prunč in o gradiščanskih Hrvatih 2 strani W. Steininger. Ob zanimivi ugotovitvi kritika v »Neues Forum", da je pri manjšinah bolj zaznavna politična in religiozna (?) funkcija literature kakor pa drugod v Avstriji in velja to hkrati še kot kritika literarnih salonov in raznih drugih krajev zbiranja in raznih nasprotij pri tem — moramo pač poudariti, da to funkcijo plemenitijo pred- 'vsem napori za ohranitev lastnih identitet. Drugi recenzent v „Die Zeit“ pa je sklenil svoje pisanje že z bolj lapidarno presojo, češ da skušajo avtorji izdaje s predstavitvijo manjšinskih literatur zaokrožiti nekaj, kar se zaokrožiti ne da. Nas pri tej predstavitvi delca naše književnosti zanima še nekaj več, kakor pač omenjata obe navajani označitvi. Predvsem sam regionalni (deželni) okvir ne glede na državne razmejitve in upravne meje ni ustrezen, kadar gre za literarnozgodovinska pojasnila. O tem sem nekaj pisal že zdavnaj, in še kdo, ob predstavitvi Nussbaumerjevega dela „Geistiges Kdrnten“ (Sodobnost 1958, št. 2—6; S. Barbarič, Nova obzorja, 1959, št. 3). Pomisleka vredna se mi zdi tudi trditev S. Hafnerja (673), da namenjajo manjšini glede na njeno število (Grojienverhdltnisse) preveč pozornosti. V to vrsto ugotovitev lahko vštejemo še navajanje posameznih dr. Veiterjevih (avstrijski izvedenec za manjšine) posplošitev — krilatica o tako imenovani nedognani (omahujoči) narodnosti (schzve-bendes Volkstum, 674). O vprašljivosti tovrstnih opredelitev, ne da bi pri njihovi uporabi navajali tudi še vzroke za narodnostno odtujevanje — ali „stanje“ narodnosti, vzroke, ki še danes delujejo, sem pisal v „Razpravah in gradivu" (št. 7—8, 1976). Podobna je tudi trditev: „. . . da imamo opravek s področjem z naravno kulturno slo-vensko-nemsko dvojezičnostjo" (Wir haben es.. . mit dem Gebiet einer natiirlichen und kulturellen slozvenisch-deutschen Zzveisprachigkeit zu tun"; 674). Drugače pa bo sestavek o književnosti koroških Slovencev koristen, predvsem za sodržavljane nemškega jezika. Zanimiva se nam zdi posebej označitev položaja koroških Slovencev po prvi svetovni vojni (677—678), čeprav bi si želeli konkretizacije ob trditvi, da je prišlo do „tipično koroške književno pogovorne variante slovenščine (typisch kdrntnerische schriftsprachliche Sprechvariante des Slotvenischen. 678). Med odvečne spodrsljaje štejemo, da je bil Jakob Šket Korošec (679) (dem Kdrnt-ner Jakob Šket), ki je bil rojen v Mastinjah pri Sladki gori blizu Šmarij pri Jelšah, če se seveda v sl. biografskem leksikonu niso zmotili. Tudi Prežihov Voranc ni bil najpomembnejši pripovednik Moderne (die Werke des bedeutendsten slotvenischen Er-zdhlers der Moderne, Prežihov Voranc; 678). S tem izrazom so sploh že od nekdaj bile težave, a Moderna pri nas — so pač bili: Cankar, Kette, Murn, Župančič. Na Dunaju pa je Herman Bahr napisal npr. 1890 L esej „Zur Kritik der Moderne". Voranc je najbrž že bil moderen, nov kot „socialni realist", kot „novi realist". Seveda pa smo se začudili, da je mož pisal v trdem jeziku (in harter Sprache). Bolj s srečno roko se nam zde predstavljeni mladi koroški sodobniki. Ob njih bi si želeli še kakšen stih za pokušino, več pa tudi o njihovi tematski pa tudi stilni orientaciji, saj je napisal npr. Messner knjigo v narečju. V tej zvezi se mi je zdelo zanimivo F. Lipuševo razpravljanje: Literarno ustvarjanje na periferiji dveh kulturnih središč NRazgl., 11. 1. 1974). Končno bo prav koristna tudi bibliografija, če jo primerjamo npr. z F. Zoppovo „Kdrntner Bibliographie". Žal pa prispevki o literaturah drugih manjšin ne dosegajo koroškega prispevka; napisani so preveč varčno. Drago Druškovič Maksim Gaspari petindevetdesetletnik 217 ■% I I ■ | 11 I 11 V i 11 Že neka) let hodim na taka srečanja. Pisateljska srečanja? Pravzaprav se ob takih prilikah zbere pestra mešanica osebnosti in oseb, ki imajo posredno ali neposredno opraviti z literaturo. Po bleščečih referatih se poznajo jezikoslovci, po suverenosti slovijo kritiki, po gorečnosti se odražajo fantasti, nezmotljivo predavajo ideologi, po spretnem besedičenju se odlikujejo založniki, po zavidljivi iznajdljivosti tekmujejo politiki — in po svoji avtohtoni svojskosti se znajdejo končno tudi pravi ustvarjalci, umetniki, avtorji. Omejil bi se s tem zapisom samo na dva letošnja primera: na mednarodno srečanje pisateljev Slovenskega PEN-centra na Bledu od 11. do 15. maja — in mednarodno srečanje pisateljev v Brezah (Fresach) od 20. do 22. maja. Mednarodno? Glede števila obiskovalcev to drži. Glede jezika pa . . .? Na Bledu so bili referati v francoščini, angleščini, nemščini, italijanščini in slovenščini. Vsak prispevek (tudi diskusijski) so prevedli vsaj v francoščino in angleščino, pri čemer se že vsa leta odlikujeta prevajalca Elza Jerebova in Bogdan Pogačnik. Penovci (P. E. N. je mednarodna zveza poetov, esejistov in prozaistov) iz 15 držav so razpravljali na Bledu o aktualni tematiki: „Pisatelj v svetu, ki se ruši in gradi'1. — Avtorji iz Severne Amerike, Tajske, Sovjetske zveze, Romunije, ItaPije, Madžarske, Anglije, Francije, Tunezije, Švice, Nemčije, Avstrije, Jugoslavije (Makedonije, Srbije, Vojvodine, Slovenije) so skušali prikazati, kako „drži vsak v svoji deželi ogledalo svojemu času na način, ki mu ga narekuje njegova pisateljska osebnost". Slovenski center PEN dokazuje ne samo evropsko, marveč svetovno odmevnost. Na~mednarodnem srečanju v Brezah pa se je letos že šestič referiralo, diskutiralo in internacionaliziralo — samo v enem jeziku. V mednarodnem? Tema je bila „Nasilje — in literatura". V pozdravnih besedah politika se je trikrat pojavila „železna zavesa" in Sovjetsko zvezo je skratka omenil še kot Rusijo. (Zato se je menda nekdo potem pošalil, češ saj je še mnogo skupnega iz k. u. k. stoletij.) Uvodni referat se je odlikoval po pogumu, ne da bi slepomišil s frazami in šablonami. Trde in realne so bile ugotovitve o BESEDI, ki naj preraste NASILJE, ki se je izvajalo v preteklosti kot SMRTNO POVELJE v istem jeziku, katerega sedaj uporablja referent sam. Vprašanje o Lidicah in Auschwitzu je obviselo v prostoru. Ko se pozneje javi madžarski književnik v diskusiji — in se muči z nemščino — ni pri določeni mizi tiste pozornosti, ki jo je treba izkazati nekomu, ki se trudi v njemu tujem jeziku, da bi ga razumeli. Spomnim se svojega verza: „BESEDA NAJ BO POI DO SOSEDA". Čustvoval sem z Madžarom in kot mora se je skotilo v meni: Nasilje — jezik — literatura —? Mobiliziram v sebi ideale človekoljubja in ustvarjalčeve odprtosti, da se ne pogreznem v primerjanje, kako se godi moji materinščini v deželi, kjer živim, pisateljujem in pesnikujem. V tragični perspektivi se utrjuje spoznanje: Jezik je le v vzvišeni umetniški izpovedi vez do svobodnega, enakopravnega sočloveka! A tukaj ni kraj, da bi se zamotaval v mračno psihozo koroške dežele ... Kot osvoboditelj iz krempljev more zasije iz gmote obrazov in gestikulacij obraz dunajskega literata, ki me razveseli z vestjo, da je uvrstil v antologijo, ki bo v kratkem izšla v angleškem jeziku v Londonu, tudi eno mojih pesmi. Pa jo že recitira: „Idyll / I‘d like to b-e. a morning . . .“ (Tako sta prevedla dva avtorska kolega mojo „Kmečko idilo"). Pozabil sem pri priči tegobo in se otročje razveselil novice. Povedal sem, kaj se je že pripetilo prevajalcu iste pesmi v srbščino in kako so moje koroške „žganče" ubesedili v srbski „Raki". Na letošnjem srečanju v Brezah ni bilo nobenega avtorja iz Slovenije. Daši sem član Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani, član Slovenskega PEN-centra v Ljubljani, član Društva slovenskih pisateljev Avstrije v Celovcu in član nemške koroške pisateljske zveze v Celovcu (Kdrntner Schriftstellerverband in Klagenfurt), sem bil vendarle osamljen sredi štiridesetih obiskovalcev iz 9 evropskih držav. Zato sem bil prav vesel lužiškosrbskega književnika Jurija Kocha, s katerim sem se pobliže spoznal pred leti na portoroškem srečanju PEN. On je v lužiškosrbskem časopisu „za serbsko kulturu ,Rozhlad‘“ priobčil v novembrski štev. 1976 odlomek iz mojega antipoetičnega cikla „Kako je prišlo moje ime pod kolesa tisočletnega rajha“. Jurij se je prijateljsko pozanimal, kako sem zadovoljen z njegovim prevodom moje pesnitve. V pozitiven odgovor sem mu serviral prevedeni verz: „A trcči let po tym / je čežko byč Sloivjenč / w Kdrnten". Naj mi bo tukaj dovoljeno omeniti, da je prav ta recital bil doslej preveden v največ tujih jezikov. Tudi v albanščino. V francoskem prevodu (tiskan v reviji Slovenskega PEN-centra Je livre slovene' U2 1976) ga je recitiral mladi dunajski pesnik v katedrali francoskega mesta Forcalquier, kjer so lani aprila koncertirale moje pevke Obirskega ženskega okteta. Jurij Koch iz Budyšina v Nemški demokratični republiki je osredotočil svoj referat na tematiko: „Pocestne zgodbe in drugega nič? Nobenih izgledov v svetovni literaturi?" Iz vidika jezikovne manjšine lužiških Srbov je nakazoval objektivne danosti za obstoj, razvoj in vpliv na bližnjo sosedno simbiozno kulturno izživljanje prav preko takih srečanj avtorjev iz različnih dežel, družbenih struktur in literatur. Kar vzpodbodlo me je, ko je Koch dejal, da država (v njegovem primeru je to večinski narod v Nemški demokratični republiki) ščiti umetnikovo senzibilnost — to pa predvsem v umetniških ozirih manjšine. Kochove besede so me vzdignile. Oglasil sem se v diskusiji, pa dejal nekako takole: „Dovolite, da se predstavim kot koroški Slovenec. Sem pripadnik narodne manjšine tukaj v tej deželi, ki je gostiteljica letošnjega mednarodnega pisateljskega srečanja. Sem pripadnik malega naroda Slovencev, ki ga ne najdemo v vrsti narodov-velikanov z nobelovci. Prosim navzoče, naj ne bi izvajali nasilja nad mano v mnenju ali opredeljevanju ali pretehtavanju mojih izvajanj. Moja literarna dejavnost skuša zrcaliti usodnost, življenje, deželo in ogroženost mojega naroda. S pisanjem v jeziku mojih sodeželanov in sodržavljanov predstavljam živo vez v nemški literarni svet. Slutim sorodnost manjšinske literature z Jurijem Kochom in lužiškimi Srbi. Lužiški Srbi so manjšina v nemški večinski deželi. Koroški Slovenci smo manjšina v nemški večinski državi. Glede enakopravnosti moje materinščine v moji domovini pa se ne da primerjati z jezikom, v katerem piše Jurij Koch za lužiške Srbe. Danes je bilo v tem izbranem krogu izrečenih toliko visokodonečih besedi na tematiko „Nasilje ■—• in literatura". Dovoljujem si preprost dodatek: Nasilje in literatura drug drugega izključujeta, ako ni med obema: VEST! — Vest je sila, ki ohranja dobro. Iz dobrega pa izvira spoštovanje do življenja, do človeka, do jezika, do literature ■— do umetnosti nasploh. Vest opremi pisatelja, pesnika, umetnika z zavestjo umetniškega ustvarjalca! V prostoru so obvisele tudi besede Lidice, Auschwitz, Dachau . . . Ugotavljam, da je v pretekli vojni v Auschzvitzu ostala mati moje bodoče žene, da je končala v Ravensbriicku moja 'sorodnica še ne dvajsetih let, da je za vedno ostal v Dachauu moj oče — da so doma pri nas nasilno spravili s sveta mojega devetdesetletnega pradeda nasilneži tretjega rajha. Ne omenjam tega, da bi ustvarjal nesoglasja, ni v meni niti kanca revanšizma niti iskrice za maščevanje ■— ne, tudi ne, čeprav v tej deželi ob Dravi moj materinski slovenski jezik ni enakopraven. Kljub vsemu soglašam z geslom črnske duhovne pesmi: „Kako sem srečen, samo da živim!" Tudi drugi so že zapisali, da je aplavz pokazal, kako so šle moje besede zbranim pisateljem v Brezah k srcu — in zavesti! Ko sem odhajal, mi je Romunec Dragoš Vicol dejal v trdi nemščini: „Kratki ste bili, realni ste bili — in vestni ste bili!" Jurij Koch je s pogledi soglašal. V Bukovini rojeni in vsa leta po vojni na Koroškem živeči in pišoči (veliki Perkonigov prijatelj) poet Georg Drozdozvski je priznal: „Ganilo me je. Besede ste mi jemali iz srca!" Pesnik Renger je pribil: „Dobro si nam povedal!" Dunajčanu Fuchsu je bilo videti, da se strinja. Beljačan Scherer, ki si že dalj časa prizadeva predstaviti slovensko umetniško ustvarjalnost nemškemu občinstvu, mi je obljubil, da bova z beljaškim kulturnim uradom priredila letošnjo jesen literarni večer z mojimi pesnitvami, prozo in pesmimi z mojo harmonizacijo. 1977 Valentin Polanšek Zakaj ravno on? Natakar je s počasnimi koraki pristopil in poltiho, nekoliko strahopetno najavil telefonski klic iz inozemstva. Pravtako malomarno se je zopet odstranil. Strmel sem za njim kot bi ga ne razumel. Tovariši so se spogledali. Rahla bo-jaznost je legla na njihove obraze. Med njimi sem iskal bratove oči. Ujemal sem njegov pogled, ki je nemirno potoval po sobi, kot bi iskal odgovora. Napetost popolne tišine je ležala v zraku. Okorno sem odložil žlico, odrinil stol in vstal. Potipal sem bratu po rameh in mu zašepetal: „Vcm kaj misliš. Tudi ti se bojiš resnice . . .“ Noč je bila razburkana. Grozno čakanje na jutranji svit, grom, blisk in vihar, ki se je zaganjal v pošastne borove postave, so me vznemirjali. Hodil sem po sobi gor in dol in poslušal bratovo zatohlo, v odeji zadušeno ihtenje. Jokati nisem mogel. V meni se je trgalo, podiralo. Najraje bi stopil v noč pod dež, se naslonil na bor, ki se je najbolj upiral viharju in se v luči bliska kazal v vseh mogočih podobah. Razum je obotavljaje dojemal resnico, le čustva so se še upirala. Tam za obzorjem pa se je neskončno počasi delal nov dan. Gledal sem v goste jutranje oblake, ki so zajemali slano morsko vodo. Ladja se je počasi zibala po rahlo razburkanem morju. Motor je drdral. Za nami je ostajal otok, peneča voda in neusmiljeni spomini. Da! Tistih borov, ki so mi z vejami žugali in se pritoževali, da ne živijo samo zato, da bi iz njih delali mrtvaške odre in rakve, nikoli ne bom pozabil. Še enkrat sem v mislih prepotoval pretekle ure. Spremljal jih je žalosten telefonski krik, podoben obupanemu jokanju domačih. Začel sem počasi verjeti. Up za upom sem metal preko ladijske ograje v morje. Morski psi so se tepli zanje in jih trgali, da so se bele pene rde- čile, kot bi krvavele. Zgrozil sem se, se obrnil k 'bratu, ki je tih, zatopljen strmel predse in ni mi bilo težko uganiti njegovih misli. Mirno zibajoč se, kot bi jo nihče ne mogel vreči iz tira, se je ladja zajedala v kalno, pajčevinasto meglo in se pomikala proti obali . . . Dolgočasna je bila vožnja. Vsakih pet minut sem pogledal na uro. Zdelo se mi je, da je vmes minila cela večnost, pa sem se bal, da ne bi minila prehitro. Avto je monotono ropotal po vijugasti cesti, luže so se razgrinjale pod gumami in pešci so se pozorno umikali. Brat je sedel za menoj in gledal skozi šipo, po kateri so se lovile kapljice in se spajale v majhne curčke. Ni se ozrl, ko sem ga poklical. Kdaj pa kdaj se mu je skotalila po licih debela solza. ..Podoben mu je. Tudi on je včasih jokal. . .“ Spet sem se spomnil, čemu se vračam. Edini up, ki je še tlel v meni, je bil dvom. Dvom v včerajšnji dan, dvom v neprespano noč, dvom v resničnost trenutka. Pa me je vse opozarjalo, da so vsi dvomi zastonj. Bori, cesta, šofer, avto . . . Zaprl sem oči. Bal sem se borov, bal sem se vsega, kar je bilo okrog mene. Ne! Nisem hotel zreti v priče resnice. Za vekami je bilo vse drugače, mnogo lepše ... pred menoj se je razprostiralo veliko polje, polno rož, ki so se sklanjale v rahli sapici. Tam sem lahko živel. Tako lahko je bilo živeti tam in tako blizu . . . Vsi so bili zbrani. Sedeli so v travi in se šalili. Z lahkimi koraki sem se jim pridružil in zaključil krog. On je sedel v sredini in nam razlagal svoje načrte, lepe neuresničljive načrte, pomešane z mladostnim gledanjem na življenje in svet, ter z rahlo, osvežujočo naivnostjo mladega, neizkušenega življenja. Tako na široko in na šaljiv način z vsemi podrobnostmi. „In vi vse to verjamete? Srečni vi!“ Obraz se mu je zresnil. Njegov glas je postal tih, odrasel in slovesen: „Oditi moram, ne zamerite mi.“ Vstal je, pogledal preko moje glave in odšel. „Kam pojdeš?" „Nikamor!“ mi je odvrnil šofer in me začudeno pogledal. Pred menoj je stal pošasten bor in mi žugal, brat se je zdrznil in si z dlanjo obrisal lica. Vključeno brisalo za šipe je brez presledka motilo pot zbranih deževnih kapljic. Ljudje so prihajali, izrekali sožalje in zopet odhajali. Hiša je bila skoraj premajhna, sorodniki so skrbeli za red. Tiho šepetanje je spremljalo molitev. Začudeno nemi in žalostno proseči pogledi so viseli na njem. On jih ni zavračal. Ni odgovarjal na radovedna vprašanja. Še proseča vprašanja domačih so ostala brez odgovora. Mati je hodila iz sobe v sobo, kot bi ga iskala med zbranimi ljudmi. Oče je nemo buljil predse, odsoten, kot bi bil z njim, kot takrat, ko ga je zadnjič poklical. Stopil sem k njemu in ga pobožal po roki. Takrat se niti poslovil nisem od njega. Spal je še, ko sem odhajal. Sedaj pa so tiste neme ustnice, tiste zaprte oči ubijale v meni zadnje upanje in odstranjevale v meni zadnje dvome, za katere sem se še ujemal. . . Po pogrebu smo ostali sami. Molče je vsak nekaj pojedel, teknilo pa ni nikomur. Pri mizi, kjer smo se vedno pogovarjali, se smejali, se včasih v mladostni vročekrvnosti tudi sprli, pa je ostal prazen stol. Od vseh desetih, ki so obkrožali mizo, je bil največji. Grozna praznina, velika nenapolnjiva vrzel je nastala, vrzel, v kateri so se ostali zgubili. Krog se je raztrgal in nihče ga ne bo več sklenil. Minilo je osem mesecev. Samotni so bili in nič se ni spremenilo od tistega pogrebnega dne. Sedaj na vsakem predmetu visijo spomini, vsak dan se vračajo iste ure. In nato čakamo in čakamo in čakamo. Molče srebamo juho, molče opravljamo delo, molče se razhajamo in molče prihajamo. Le najmlajši so ga že skoraj pozabili. Malokrat ga kdo omeni in še takrat v tisti otroški veri, da se mora kmalu vrniti. Počasi in previdno stopam po travnikih, kot bi iskal njegove stopinje. Vem, da morajo biti nekje. Tako rad je bil na travnikih, se podil za žogo, iskal črvička za ribe. A ne najdem jih več. Dež jih je zbrisal, trava jih je zarasla in ljudje so jih pohodili. Bili so, pa jih ni več, samo za naše oči jih ni več . . . Jože Blajs Nekje mora sijati sonce i Soba, sredi katere je stala, se je kopala v hladnem polmraku, čeprav je bil zunaj že velik dan. Bila je tiha in zapuščena, kot bi nanjo že zdavnaj pozabila človeška noga. Zadnji koraki pa so komaj pred mesecem odšli iz nje. Sem in tja je to mračno in mrzlo tišino prekinil otroški vrisk, ki se je podil okoli hiše. Skozi priprte naoknice se je vanjo splazil pramen svetlobe in nagajivo poskakoval. Po tleh, stenah, mizi in ji potem, ko se je za trenutek ustavil na njenem obrazu, razdražil oči in ovlažil veke. Hitro je zaprla oči in ko jih je zopet odprla, so se ji nekam čudno, megleno zableščale. Obrnila se je od svetlobe in si šla z roko preko oči. Začutila je mokroto na njej in ni vedela, ali je to zaradi svetlobe ali zaradi sobe, v kateri je preživela drugo poglavje svojega življenja in od katere se je sedaj za vedno poslavljala. Nekaj časa je stala tako, potem pa se je počasi premaknila, zarezala z očmi v temo in se z njimi dotipala do predmetov, ki so stali v njej. Še vedno so bili pokriti z istimi prtiči in okraski, kot takrat, ko je prvič stopila vanjo. Samo njihova barva se je nekoliko spremenila zaradi debele plasti prašne sivine, ki jih je prekrivala in jim tako dajala še bolj mračen, pozabljen videz in zazdelo se ji je celo, da ve, prav vse v njej diši po smrti. Ko je malo pred tem vstopila vanjo, je bila prepričana, da ni ničesar pustila v njej, kot samo nekaj svojih oblek in da se ne bo mudila v njej dlje, kot samo toliko, kolikor je bilo potrebno, da si hitro napolni kovček in odide. Sedaj pa, ko je takole stala sredi nje, so se ji spomini dvignili iz preteklosti in jo objeli z ostro bolečino. Šele ob dviganju spominov se je zavedla, da veliko, zelo veliko zapušča v njej. Tukaj, v tej sobi, je prvič začutila hitrejše bitje srca ob tistem toplem po- mladnem večeru, ki je prinašal vonj po zelenem prebujanju in nestrpnem pričakovanju nekaj novega, lepega. In ko je tisto novo in lepo ravno tako hitro minilo, kot se je pričelo, je soba zapirala vase in skrivala pred drugimi tisto vroče, do smrti nesrečno hlipanje v blazine, ko je bila prepričana, da se je življenje zanjo ustavilo in si je želela samo še smrti. In ko so se ji posušile oči in blazine od tiste prve nesrečne ljubezni, so v njenih nočeh, ko je bilo slišati samo tišino, nastajale ljubezenske pesmi. Prve nikomur namenjene pesmi, ki so se kmalu potem skrile in pozabile v predal. V njej je shranjevala vsa doživetja in spoznanja iz zunanjega sveta. Tukaj je bilo polno zlagane ljubezni, ponarejene prijaznosti in tudi nekaj svetlih trenutkov, ki jih sicer ni bilo veliko, pa vendar toliko, da so včasih za trenutke prekrili temne. II Dotipala se je do predala v omari, ga odprla in z navajeno kretnjo potegnila iz njega v rdeče usnje vezano knjigo. Knjigo spominov, ki so bili vse vprek razmetani po njej in le počasi jih je postavila v zaporedje. Ob vsakem pisanem posvetilu si je sestavljala spomin na osebo, ki ji ga je napisala. Pred njo so se zvrstili obrazi, mladi, veselih nasmejanih oči in brezskrbno nagajivo zaokroženih ustnic. Poskušala je sebe postaviti med nje, si ravno tako nasmehniti oči in brezskrbno zaokrožiti usta, in ko se je zagledala tam med njimi, se je takoj potegnila nazaj. Zanjo je bil sicer vedno prostor med njimi, takrat ko so bili skupaj, mogoče bi ji ga celo danes poiskali, pa se ga je že takrat sama odpovedala. Ko je prvič stopila med nje, se je trudila, da bi bila enaka ali vsaj podobna, toda če se je še tako trudila, bilo je zaman. Njene oči so ostajale resne in okoli ust ji je ležala nezaupljivost in strah. Tistega dne, ko je zadnjič stala med temi obrazi, ji je eden med njimi kar tako, mimogrede dejal: „Ni odločujoče tisto, kje se človek rodi, v revni ali bogati zibelki, odločujoče je, kaj zagleda prvič, ko pogleda v svet. . . svetlobo ali temo . . To so bile mladostno nepremišljene besede, ki niso imele namena ne prizadeti, ne odgnati in tudi njej niso bile namenjene, pa so se kljub temu tako globoko vsedle vanjo, da je odšla. Odpovedala se je svojemu prostoru med njimi, ker je takrat, ko je prvič pogledala v svet, zagledala temo. Niso jo spraševali, ne zadrževali, samo začudeno so jo gledali. Kljub vsemu pa so bili spomini na tiste obraze edini svetli trenutki v tej mračni, po smrti dišeči notranjosti. Še nekaj časa je listala po knjigi, potem jo je hitro zaprla, kot bi se zbala, da se ji bodo ti edini svetli trenutki ukradli iz knjige in se porazgubili po temnih, prašnih kotih sobe, kjer jih nikoli več ne bi mogla uloviti. S preveč razneženo kretnjo je še enkrat previdno z roko zdrsela po gladkem usnju, potem ga je položila na dno kovčka in si prižgala cigareto. S prosto roko se je igrala po mizi in pri tem otipala mrzlo steklo, ki je stalo tam nekje na robu majhne majave okrogle mize. Trdneje je prijela steklen predmet in ga potegnila bliže očem. Bila je to umazana, neokusno izdelana vaza, iz katere je prihajal duh po postanem in gnilobi. Mrzlo jo je spreletelo ob spominu, da je tudi ta vaza del njenega življenja in ob pogledu nanjo so se ji iz spomina dvignili drugi obrazi, žo-gasti in zabuhli. Ob spominu nanje se ji je v želodcu dvignila slabost. Kot takrat... III Sedeli so ob dolgi, raztegljivi mizi, ki se je polno obložena ob dotiku rok nevarno nagibala. Obrazi so jim žareli v pijani vročici in oči so kalno mežikale v luč. Sedela je sredi med njimi, kjer je bil prostor za njiju okrašen s šopkom belih nageljnov. Pogledovala je po obrazih, tistih obrazih, ki so se pravzaprav zbrali zaradi njiju, pa so to že davno pozabili. In tudi on jim je vedno bolj in vedno hitreje postajal podoben. Široko raztegnjena usta so se jim ob petju, pitju in kvantanju vlekla postrani, vsa v isto smer postrani, kot bi jih nekdo navezal na elastiko in z vso močjo vlekel k sebi. V tej množici obrazov je bila sama, tako sama, da jo je do kosti zazeblo od samote. Tukaj, med njimi, bi lahko vpila, se valjala po tleh, razbijala, se celo slekla in gola plesala po mizi pred njimi, pa je ne bi nihče slišal, ne opazil. Nekaj je narobe, je pomislila, moralo je biti tako že davno prej, samo da tega ni opazila. Ali je bilo tako skrbno pripravljeno in skrito, ali pa ni hotela. Toda sedaj ni mogla premišljevati o tem. Preveč je bilo vsega za danes, zato je premišljevanje o tem preložila na jutri. ON je sicer sedel poleg nje in to je bilo tudi vse, kar je v tem času, odkar sta si nadela prstane, dajalo videz, da spadata skupaj. Nekaj nepomembnih besed v avtu in sedenje poleg. In nič več. Nazdravljal je vsem po vrsti, se hihital, pel, kvantal in se nalival, njej pa ni vrgel ne besede in ne pogleda v vsem tem dolgem večeru, ki se je končal z jutrom. Tudi njen kozarec je ostajal prazen, kljub večnemu klokotanju in prelivanju. Nekajkrat je položila roko na njegov komolec, da bi ga tako opozorila nase, na osebo, ki ji je imel še včeraj toliko povedati. Vročega in lepega. Danes pa niti toliko ne, kolikor tujec reče tujcu. Samo z roko je odgnal njeno, kot da bi hotel prepoditi nekaj nadležnega, in ji še bolj pokazal hrbet. Še nekaj časa je sedela tako, sama s seboj, potem pa si je sama nalila kozarec, ga v dušku izpila in se odpravila proti sobi. Obrazi so napol vstajali, se glasno odmikali in niso niti opazili, zakaj in čemu se odmikajo. V temnem kotu veže je nekaj šepetalo in se hihitalo, pa ji je bilo tako vseeno zakaj, da je samo stopila čez iztegnjene noge, ki so segale do vrat njene sobe in jih ni niti trše zaprla, potem ko je stopila v notranjost. „In to je poroka . . .?“ je pomislila, „moja poroka... o...!“ Več ni prišlo iz nje, kajti v grlu se ji je pojavila debela kepa, se ji z bliskovito naglico razširila vse tja do želodca in ji po- vzročila bolečino, da se ji je stemnilo ob njej. Globoko je zajela zrak, se prevrnila na posteljo in zarila obraz med blazine. Telo se ji je krčilo ob močnih sunkih, dokler se ni pričelo počasi umirjati in je samo še včasih zadrhtelo v spanju. Njeno sunkovito dihanje pa je bilo še najbolj podobno stokanju ranjene živali. IV Prebudila se je izmučena in premočena od solz in potu. Zmedeno se je ozrla po sobi. V trenutni zmedenosti ni vedela, kaj se je zgodilo in kaj se še vedno dogaja. Skozi zaprta vrata so prihajali v sobo glasovi, ji butali v ušesa, ji zarezali v misli in jo postavili nazaj v resničnost dogajanja. Bili so še bolj zategnjeni in hripavi, se mešali med ropot krožnikov in kozarcev in se prepletali med hreščanje igle na gramofonu, ki je že davno odigral. Počasi, težkega telesa, se je dvignila, si popravila obleko in lase, stopila med nje, se vsedla na svoj prostor in vse je bilo tako kot prej... Kot da ni nikoli odšla. V Ozrla se je najprej po obrazih, potem pa skozi okno, kjer se je med razpokami zastora že igral prebujajoči dan in v očeh se ji je zableščalo nekaj mokrega. Počasi se je splazilo do kotička očesa, zlezlo čez njegov rob, gladko drselo po licu in na koncu padlo v kozarec, ki ga je držala v rokah. VI Obrazi so omagovali. Polagoma drug za drugim. Glasovi so jim postajali leni, tišji in presekani. Potem so se spremenili v slinasto smrčanje in riganje. Vse skupaj je bilo še najbolj podobno glasovom iz svinjaka, ki med prebujanjem kličejo hrane. Tudi on je še nekajkrat odprl usta, kot riba, ki lovi muhe, dvakrat ali trikrat poskušal dvigniti kozarec, pa ga roke niso več ubogale. Spustil ga je, da je ostro zažvenketalo, se med dviganjem nekajkrat nevarno zazibal med mizo in stolom, potem pa se s pijano muko porinil v sobo. Zaslišala je močan ropot njegovega pristanka in potem v presledkih glasove, ki jih je bilo slišati kot bruhanje, dokler se ni vse umirilo in utihnilo. Ostalo je samo smrčanje in riganje. VII Obsedela je sama med smrčanjem in riganjem, med polnimi pepelniki in napol praznimi krožniki, med politimi kozarci in šopkom belih nageljnov, ki edini ni spadal v ta smrdljivi pravokotnik v sobi. Odnesla je vazo na balkon, jo previdno postavila v njegov cementni kot in se z vso težo doživetega naslonila na ograjo. Iz jutranje megle so se že prebujale prve hiše. V njih se je pričenjal nov dan, medtem ko se zanjo včerajšnji še dolgo ne bo končal. „Mogoče mora biti tako," si je dejala, da bi jokavo težo potisnila nazaj vase. »Mogoče pa so vse poroke takšne.. . tudi to bo minilo ... in potem . . . potem . . .?“ Nič več ni vedela, kaj naj si odgovori za potem. Ko se ji je jutranji hlad vsesal v telo, prav tja do kosti, se je počasi obrnila proti balkonskim vratom. Že je segla po kljuki, ko so se ji oči ustavile na beli postavi, ki so jo kazala steklena balkonska vrata. Hitro je stisnila oči pred prividom, da jo je zabolelo v glavi in so pred njo zaplesali rumeni in črni kolobarji. Potem je počasi, previdno razklenila veke. Bela postava je bila še vedno tam. Zastrmela se je vanjo in strmela . . . strmela vedno večjih in bolj razširjenih, prestrašenih oči. Potem se je oprijela robov vrat, počasi lezla navzdol, bila je že tako blizu, da se ji je čelo prilepilo na cementni prag in se stresla v jokavo histeričnem smehu. „ I n kaj zdaj.. .?“ Besede so sc trgale iz nje in padale na vse konce čez balkonsko ograjo. VIII Iz premišljevanja jo je zbudila pekoča bolečina med prsti. Odvrgla je ogorek v vazo in jo porinila v prejšnji položaj. »Dovolj je sentimentalnega in jokave- ga premišljevanja o preteklosti," si je dejala med vstajanjem in stopila proti omari. „Prišla sem samo po svoje stvari in se poslovit od sobe", si je dejala med odpiranjem. Drugega, kateremu naj bi ob slovesu stisnila roko, tako ni bilo. Čeprav je bilo ostalo stanovanje polno korakov. Njegovih in tistih, ki so se imenovali njeni. Njegovi koraki ji niso pomenili ničesar, prav ničesar več. Po ostalih pa ji je bilo hudo, zelo hudo. Kako tudi ne. Saj so bili rojeni iz iste matere in so jih včasih celo skupaj usmerjali. Sedaj pa so se obrnili od nje in se niso več napotili proti njej. Niti enkrat ne. Pričela je jemati obleko iz omare in jo zlagati v kovček. V vsem tem času se je je nabralo ravno toliko, da jo je zlahka spravila v majhen ročen kovček. Še zadnjič je potipala po polici, ko je med prsti, tam nekje čisto zadaj, začutila drsečo svileno mehkobo. Takoj jo je prepoznala, čeprav jo je od takrat videla samo še enkrat. Bila je to bela vezana bluza, ki ji jo je prinesel po tistem dogodku in za katero je že pred njo in potem po njej plačevala visoko ceno. IX Dan je bil topel in poletni. Iz asfalta je bruhala vročina in utrujala korake, ki so bili ob sprehajanju vedno počasnejši in krajši. Ustavljali so se, si brisali potno čelo in naveličano nadaljevali pot. Prah se jima je ustavljal med prsti na nogah, na peti in obrazu, ko Sta počasi lezla v hrib. Tam na vrhu je bila večja lesena izletniška točka meščanov med tednom in v nedeljah. V njej se je marsikaj počenjalo in veliko pretočilo. To je bila tudi njegova najljubša točka, tam so se zbirali vsi tisti, s katerimi je preležal in prepil dneve in noči. Tokrat je šla tudi ona z njim. Prvič in zadnjič. In kadar se je potem ozrla v tisti hrib, z balkona njene sobe ga je bilo prav razločno videti, ji je misel na tisti dogodek od teže in sramu pordečila obraz. Zdravnik ji je svetoval veliko gibanja in ko mu je ona takrat, ko se je odpravljal, to omenila, je ni ne odklonil ne povabil. In tako je šla. Trebuh, ki ji je že kar precej narastel od spočetja, jo je v tej vročini utrujal, da se je večkrat ustavila in globoko zajela zrak. To je morala storiti večkrat, velikokrat in ob koncu že po nekaj metrih. Ko je enkrat tako med počitkom spregovorila, ji je odgovorila samo glasna popoldanska poletna tišina. Začudeno se je ozrla naokoli in opazila, da je sama. Popolnoma sama. Morala je biti že dolgo tako. Šele sedaj se ji je zazdelo, da že dolgo ni slišala še drugega škripanja peska pod koraki. Hotela se je vrniti, pa jo je nekaj sililo naprej, da še sama ni vedela kaj. Pevski zbor SRD ..Gorjanci" v Kotmari vasi 15 Koroški koledar Prerila se je na vrh in vstopila. Njegov začudeni pogled, ki je kukal iznad steklenic in ženskih ramen, je bil že nekoliko kalen in rdeč. Ker ji ni nihče ponudil, naj prisede, je to storila sama. Njen pogled je zbegano rezal cigaretno meglo okrog mize in v tej zbeganosti je hotela nekaj reči, se nasmehniti, pozdraviti, pa ji je vse to obviselo v zraku, ko je zagledala njegove roke in oči. Prvič v njunem življenju, prej je samo slutila, je razločno videla v njem tisto nekaj, kar jo je pozneje navdajalo z gnusom in zaradi česar je tudi odšla. Njegove oči so se ji nesramno režale, njegove roke pa so lezle pod bluzo in krilo ženske poleg njega. Ob pogledu na vse to se ji je v želodcu dvignila tako hitra in močna slabost, da se je komaj še prerila med mizami ven na prosto .. . Potem, ko ji je odleglo, se je naslonila na drevo in solze so ji kar same drsele po licih. Hotela je oditi, ko se je spomnila, da je v tisti smrdeči notranjosti pozabila torbico. Stopila je ponjo, jo ne da bi pogledala tja vzela in stekla proti izhodu. Takrat pa se je izza mize pognal nekdo, jo zadržal in se z vso močjo zadrl proti njemu: „Zadosti mi je . . . slišiš . . . zadosti. Tega ne morem več gledati. Če drugače ne znaš, vsaj odmaknil bi se nekam, da ji ne bi bilo treba gledati te tvoje svinjarije, še posebno sedaj, ko je takšna. Navadna svinja si. . . daa .. . veeeš!" Tisti glas je bil vedno glasnejši in bolj zategnjen, prevpil je že vso notranjost in se skozi priprta lesena vrata zgubljal v nastajajočo temo. Potem je za trenutek vse utihnilo, obviselo v gostem smrdečem zraku. To je bil res samo trenutek, tisti kratki trenutek, ki nastane po koncu izgovorjene besede in pričetku osuplosti tistega, ki mu je namenjena. ON, ki je nekaj časa presenečeno gledal proti glasovom, se je s pijano majavostjo dvignil, postal nekoliko, potem pa se je z vso silo porinil proti njej in jo zgrabil za vratnik tako tesno, da je komaj lovila zrak pod njegovo pritiskajočo težo. Nekajkrat jo je zazibal sem in tja, kot bi butal vanjo močan veter, potem pa jo je z vso silo vrgel proti glasu na sredo sobe. „Tukaj jo imaš, če ti je toliko za- njo. Podarim ti jo z mojim pankrtom vred . . . moje početje pa te nič ne briga. Prav nič... razumeš!" Potem je dvignil steklenico, naredil nekaj dolgih požirkov, prijel napol slečeno žensko za roko in jo odpeljal v gornje nadstropje. Njeno telo, ki je ob tem dogodku postalo mehko, je ob njegovem sunku izgubilo ravnotežje, padlo med stole in z vso močjo porinilo glavo v rob mize. Ostali so se porazgubili po kotih, ona je počasi vstala, si obrisala kri z obraza, najprej naredila nekaj negotovih korakov čez prag, potem pa se je pognala po poti v dolino. Tekla je in tekla, padala, si brisala solze in kri in spet tekla. Ustavila se je šele v sobi, se vsedla na posteljo in se prazno zastrmela v strop. Ni čutila ne krvavečega in bolečega obraza, ne odrgnjenih kolen. Niti tega ni vedela več, kako in kje je prišla domov. Samo to je vedela in ponavljala, da mora oditi iz te sobe in tega mesta. Ni vedela še kam in kdaj. Samo to, da bo odšla. X Položila je belo vezenino nazaj na polico, zaprla omaro in se izmučena od spominjanja naslonila nanjo. Čeprav se ni hotela spominjati in premišljevati o preteklosti, so spomini kar sami lezli vanjo. „Ali je mogoče," se je prestopila proti mizi. „Ali je mogoče, da nekateri kar koli naredijo, naredijo narobe?" Bila je najmlajša od šestih, ki so kot koprive rasli v otroštvo, temno in žalostno. Potem se je ostalih pet poskušalo dvigniti na bolje in ker je bilo tisto bolje še nekoliko previsoko, so stopili nanjo, da je šlo lažje. Potem, ko so se navadili, da jo lahko uporabljajo, so krivdo za vse, kar se jim je pripetilo takrat in v poznejšem vijugastem življenju, potisnili nanjo. In ona je vse sprejela, prenašala in se niti enkrat ni poskušala braniti. Potem se je vsega že tako privadila, da ji je bilo vseeno. Takrat in tudi še potem, do danes, je odpuščala vsakemu in za vse. Prenašala in odpuščala je vse za šopek rož, čokolado, ponarejene besede in zlagane solze. Tudi oni so se privadili njenega odpuščanja, da so ga na koncu že kar z mrzlimi pogledi zahtevali. Če bi že takrat pomislila, da ni dobro velikokrat in vsakemu odpuščati, potem bi bilo njeno življenje verjetno drugačno. Če so samo premaknili prst, že je letela za njimi kot ponižen pes in se dala odgnati, kadar jim je bila nadležna. Takrat se je zapirala v to sobo in v joku čakala, da jo zopet pokličejo. Če so jo prosili pomoči, je niso vprašali kako in od kje, samo da je bila. Potem pa, ko so si opomogli in je ona zlezla niže, so hitro pozabili nanjo in je še pogledali niso. Zdela se jim je nepotrebno zlo, ki ga pač morajo trpeti poleg sebe, saj drugače ne morejo, kam naj bi odlagali, kadar jim je bilo pretežko. Ona pa ni hotela od njih nič več kot samo malo ljubezni, čeprav samo toliko, da bi si jo stisnila v pest. Ko bi ji jo dali, bi je takrat še ne iskala drugje. Tako pa . .. XI Ko ga je prvič srečala in ji je govoril o ljubezni, zakonu in toplem, svojem prostoru, je vse sprejela z odprtimi rokami, ne da bi prej vprašala za ceno. V tej svoji zagnanosti je bila prepričana, da ji je podarjeno. Ko pa je kmalu po izmenjavi prstanov zvedela za ceno, je bila tako visoka, previsoka in je ni mogla in ne smela plačati, zaradi svoje mladosti in tistega, ki ga je že v prvem skupnem tednu sprejela od njega. Sprva ji je bila misel nanj, ki ji ga je spočel ON, odvratna. Potem pa ga je pričela ljubiti in še preden je prijokal na svet, je bil že ves zavit v njeno nežno skrb in njen, samo njen. Najprej si je morala odmisliti njega, ki ji ga je spočel. Popolnoma odmisliti. In ko ga ni bilo več, je polagoma pričelo rasti za drobno kepico v njej tisto pravo, nežno in veselja polno pričakovanje. Nič več ni bila tako sama. Sedaj je imela nekoga, s katerim se je v dolgih nočeh pogovarjala. Nekoga, ki mu bo lahko brez strahu podajala roko in ki se bo potem, ko bo odraste!, veselega koraka vračal k njej. „Ali pa tudi ne,“ jo je kar naenkrat objel strah. „Mogoče bo tudi tak kot on, njeni in ona, zavit v terno!" Toda takoj je pregnala strah. Saj se ne bo rodil med njimi in tudi živel ne bo z njimi. Zato odhaja. Mora oditi, da bo pogledal v svet nekje drugje, daleč od njih in ob prvem pogledu videl sonce. Postal bo drugačen od njih, to je dobro vedela, in bo tudi njej pomagal postati. XII Sklonila se je, dvignila kovček, pobrala z mize torbico in se napotila proti vratom. V trebuhu je začutila močan premik. Najprej na eni strani, potem na drugi in na koncu že povsod. Ob tem premiku je kar naenkrat začutila prijetno toploto v sobi in zdelo se ji je celo, da je postajala svetlejša, prijaznejša. Njegovo opozarjanje je v trenutku pregnalo iz nje vse črne misli, žalost in grde spomine. Seveda vsega tega ne bo mogla pozabiti, toda potisniti v ozadje bo zmogla in morala. Zaradi njega. In on ji pomaga in ji bo pomagal. Ni imela več dosti časa. Lahko se zgodi že danes ali jutri. Ob tem se je veselo zasmejala in bila je srečna, zelo srečna. Zato, ker se bo on rodil na svetlobi, ki jo je ona vse življenje tako vztrajno iskala in je nikoli prej ni našla. Šele sedaj z njim v sebi ji je bila tudi ona bližja. Z odločnim korakom je stopila čez prag sobe v tretje poglavje, pa čeprav ni vedela ne kod in ne kam. Breme dvaindvajsetih let, obeh preživetih poglavij je zdrsnilo z nje kot lahek svilen šal. Počutila se je popolnoma spremenjeno, prvič v življenju se je počutila tako, polna veselega in lepega. In če bi se sedaj pogledala v ogledalo, bi se verjetno ne spoznala. „Bova že nekako," je odločno dejala trebuhu in ga nežno pogladila. „Slabše, kot nama je bilo do sedaj, ne more biti. Saj nekje, nekje mora tudi za naju sijati sonce!" Hitro je zaprla vrata sobe in srečnega obraza stopila iz hiše, na ulico, v svetel dan, v mesto in v svet. Novemu življenju nasproti. ANITA HUDL 15* Koroški koledar 227 Kje so tiste stezice... 2. del Zrla je skozi okno v megleno' nebo, sivo in oblačno, kakor hladna, tuja beseda, ki še zmerom visi nad grobom sestre Mojce, nad koroško slovensko domačijo in pokrajino . . . — Hier ruht Mitzi Weinigg, geborene Juratsch — Predrzno, s cenenim nasmehom je Sepp VVeinigg, mož umrle sestre Mojce, gledal Zali v oči. Molčal je. A z zardelim obrazom in z napetimi ustnicami nabuhnjene premoči, kakor hudournik, ki lahko plane v prostor in se silovito razrašča z vsako besedo v sovraštvo. Občutila je, da na zemlji pradedov, v zibelki slovenstva bledi toplina srca od človeka do človeka. Ne brez vzroka. Mogočen in mučen, le v besedi deželnih gospodarjev stoji za ovinkom ob Zalini slovenski domačiji napis kraja. Izza njega vdira v srca tema. Svetloba, ki je ob koncu druge sve-žovne morije tako obetajoče zažarela, je spet zamrknila v močvirju obljub, slepeče miloščine za slovensko govorico. Ob životarjenju naj bi jezik — ta živa kri slovenstva — pozabil na stoletno rast, na muke duše in telesa; v njej naj materina beseda utone ali pa kopni v dih. To Zalino hudo je vstajalo iz vse njene notranjosti, rastlo in se razrastlo v glasen krik: „Povej! Zakaj si podpisal?" Ta krik je sprostil prsi. Ozrla se je na svaka Seppa VVeinigga. Oholo, brezdušno je gledal z obrazom tujca v rjavo sivino. „Kako je vse to žalostno," je utišala glas in počasi s kretnjo, kot bi odvrgla pretežko breme, sedla na klop. Nemočno je spustila roke, pa ji je srce tolklo hitreje, kakor da so legle v mrak, so po tem kriku prihajale iz ust le še trpeče tihe besede. „Kako je vse to žalostno," je ponovila in malo se je na klopi dvignila opiraje se na eno roko. Vsa tresoča je stiskala z drugo poslednje pismo' umrle Mojce. Vsebina jo je trpinčila od jutranje zore do poznega mraka vse dni in noči, odkar ga je našla med knjigami, na polici v kotu. izbe. Bilo je med slovenskimi koledarji, ki kot svetli žarki ogrevajo slovensko besedo v razočaranih srcih, ker ji sedanjost ni odprla vrat. Vedno zaničevana in ustrahovana, nikoli v prijateljstvu zalita slovenska beseda na Koroškem pa se kljub vsemu vedno znova dviga iz globin stoletnih korenin. Zato zanjo ne more in ne sme biti smrti! Ob tej misli se je Zalina žalost prepojila v odpor. V njej se je dvignilo zaničevanje do svaka Seppa in trgalo sorodstvene vezi, ki so že tako tolikokrat hromele. Že davno bi mu morala izreči resnico. To se kot gora dviga v njej in pada spet v neizrečenem valu misli in hotenj. Kako ginevajo nekoč dane obljube! V Seppu tiči zloba, kača, ki se levi, da spet zastruplja pokrajino, njeno rodno zibelko. Na poti človečnosti po vojni, na tedaj široki cesti svetlobe — Sepp In njemu enaki niso nikoli pristali. Nemara moram nekoliko počakati, je pomislila, da se to žalost v meni uleže, ublaži. Seveda trde besede, to ni dobro, te se ovijajo na kamenit steber in se odbijajo od kamna. Seveda to ni dobro, ne, ni dobro. Bes se ji je spremenil v žalost, žalost v stisko', bolečino. Pogled j! je blodil nekje na tleh, spet se je spogledal z navzočnostjo oholega Seppa, kot bi njegova praznina in predrznost potrjevala nekaj, česar bi z ničemer ne mogla zrahljati ali odstraniti. Tako je moralo biti tedaj in tudi v prihodnje bo tako. Prešinila jo je slutnja, da je zanj vsa preteklost nekaj dokončnega in naj to sled pusti mimo. „Kaj bi pojasnjeval. Bila je pač vojna," se izvije Sepp iz svoje lastne neprizadetosti. Vojna. Zrak v izbi je postal težak. V prostor so legle težke misli preteklosti in Zala je dihnila lastno misel, kot bi imela odprto pot, še tja in tja in potem k cilju. Pred tolikimi leti . . . vmes je dolga praznina. Vojna, krvava in grenka, grozotnej- razpetega med vojno, je trgala iz sebe besedo za besedo, kot bi se srčna kepa dvomov metala v beli dan. „Kdo te je poslal na našo slovensko domačijo, ko so nas v trdi noči odgnali v taborišče?" je skrušeno vprašala. „Kdo?" Za trenutek je premolknila. Presenečenemu Seppu so se na vratu napele žile. „Kdaj si podpisal?" je begala beseda v vse kote izbe in se odbijala ob javorovi mizi, ki je kot osamljen spomin na mirne čase še stala v levem kotu. Zakopala je glavo’ v dlani in neznosna teža se je naselila vanjo. Še Marijan de Reggi: Zimske sani ša kot kdajkoli prej. Po prvem strelu so se nacisti utapljali vedno globlje v kri in temo. Kjer se je uporna iskra vžgala, je bila pogašena in polita s krvjo. Poljane in planine so se lomile v krčevitem boju. Zapori, taborišča, nacistična krvava pot je spletala usodo narodov in stiskala posameznika kot bohotnica do poslednjega diha. Taborišča! Kar vemo iz temine koncentracijskih taborišč, je le košček v ogromnem krvavem temnem mozaiku vojnih zločinov. Z votlim glasom, kot bi hotela zasuti globoko jamo človeškega gorja, vedno je tam sedela, zgrbljena od teže besed, nato pa je dvignila glavo in uprla pogled vanj. Vprašanje je prinašalo s seboj duh po krvi. Sepp je molčal in gledal v tla. Hotel je dvigniti roko, da bi malomarno potrepljal Zalo po rami, pa mu je v trenutku omahnila. Zajel je sapo in zapel gumb na rjavem suknjiču, ne da bi ji gledal v oči. Rjave suknjiče, vojaške, je cenil. V njih se je počutil najbolje. Iz rokava je gledala žilnata krvoločna roka, tirnica v pretekli vojni na vlaku smrti. Taki tiri so se vili iz hei-matbunda v slovenske koroške vasi in naravnanost teh smeri je vodila v smrt. S svojimi, od kajenja, porumenelimi prsti, si je zapel še zadnji gumb suknjiča, se zravnal, zajel sapo in zavpil: „Strich daruber!" ne da bi jo pogledal. Še enkrat je trdno prestopil. Negibno in ošabno so gledale njegove oči; niti ene gubice ni bilo na njegovem gladkem čelu. „Krieg ist Krieg," je zamahnil z roko. Ob tem udarjajočem pogovoru se je potrjevala njena misel, kako ni v njem razumne preudarnosti, kako bi se na dani ukaz spet sprelevil v zatiralca. Ničesar ni nikoli zaje! iz čustev človečnosti pokojne žene Mojce. Tako se spet razrašča v njem nadutost, se dviga objestno vsenemštvo, ki na novo prižiga ogenj v vrtincu kalnih voda. „Zakaj sovraštvo in laž, ko si nas toliko želi prijateljstva in resnice," je menila. Prižgal je cigareto, dim v gostih kolobarjih je zameglil prostor. „Nadutež," je bruhnilo iz nje. Zdrznila se je in kot bi obvisela noč, se je dušila v besedah: „Ko je mlada ljubezen peljala sestro Mojco po vojni prek Drave na tvoj dom, si pa navidezno na stežaj odprl vrata spoštovanju do obeh jezikov. Kako si gojil ta cvet, da je roža usahnila? Vsadi! si dvom v srca Mojčinih otrok..." Besede so se pretrgale. Spoštovanje do obeh jezikov se je rušilo, je tlelo v njej. — Wenn du was werden vvillst, sprich deuisch — je odmevalo v dan in mostovi niso vzdržali. Mehke trave ob mostu ste poteptali. In tako minevajo časi. Mi, ki živimo in bomo živeli, gradimo ob porušenem mostu vedno nove brvi in nove stezice .. . „Guten Tag, Tanfe," ji je na cesti iz skupine zaklicala pred dnevi nečakinja Gretka in šele tik ob njej je tiho zgnetla: „Dober dan, teta," ter z očmi precenjevala daljavo do prijateljic. Morda bi se ji smejale — „Bisf du slo-vvenisch, vvindisch? Schade!" Lahko bi rekle celo: „Schdm dich!" Tega srečanja v mestu se je spomnila, kot bi se ta grenkoba spojila s spominom na minulo vojno. Od tedaj pa je že toliko let. Sepp je jezno stopil k Zali In s sunkovitim gibom vrgel roko na pismo, ki ga je krčevito držala v roki s kopijo nekoč podpisane izjave. Ob tem pa je zagledal ustnice, ki so dobile težo, zagledal Zaline oči — in se umaknil. Slovenski rod, pošten in pogumen, je zrl vanj, da so njegove roke omahnile ob rjavem suknjiču. „Verflucht," je siknil in se obrnil. Med podboji vrat je še enkrat pogledal na Zalino krčevito stisnjeno pest. Ob trdih korakih prek veže je v sebi nejevoljno brisal svojo vest: — Seveda sem podpisal, bila je totalitarna vojna. Kljub temu podpisu bi se lahko vrnili na domačijo. Pač pa niso preživeli taborišča — je še odmevalo po veži. Na javorjevi mizi, kjer sta nekdaj oče in mati rezala kruh svojim štirim otrokom, je Zala ravnala izjavo' Seppa VVeinigga, podpisano med vojno na gestapu. — Vervvalter des beschlagnahmfen Bauernhofes tur die Fesfigung des Deutschtums . . . Dbernommen tur Eigentum . . . Unterschrift: S. W. Črna šahovnica podpisane izjave, vrnjena na gestapovski urad, je postavila nad slovenskega človeka v zaporu in taborišču najhifrejšo' smrt . . . Potem ni več dolgo sijalo upanje. Še tako veliko vero v vrnitev na domačijo je presekala zlovešča roka prevzemnika — Nemca. Sepp Weinigg! Nikoli nisi poznal gospodarja slovenske domačije Matjaža Jurača, pa si pretrgal njegov življenjski dan, in ga pahnil v noč, iz katere se ne rodi več dan. Zavestno si zakorakal v temo nacistične vesti. Morda si z njimi še današnje dni . . . Zala ni več dvomila. Resnica sega v daljno preteklost; silila je čez misel, da je to pokopalo tudi sestro Mojco, ki jo je ljubezen po vojni povezala z VVei-niggom. Shirala je ob tej črno beli tiskovini, ki se je nekega temačnega dne zarežala iz oguljenih dokumentov njenega moža Seppa. In vprašanje vesti ali krivde, je razmišljala Zala dalje. Nasilna smrt je pravilo vojne. Katere vojne? Čigave vojne? Zaprla je oči in se tesneje zavila v ogrinjalo. Mrazilo jo je. Bele mejnike iz dneva v dan prerašča nasilje, z divjim strupenim trstičjem in plevelom. Sonce je visoko, visoko na nebu; vlažen in zasenčen je čas, ki objema danes to koroško zemljo. Nove misli so jo spet ogrele. Ne, tako ni mogoče končati. Še bomo orali in gradili, dvignili most in vnovič posejali poteptano travo. Dvignila je glavo in vzela na polici zaprašeno gramofonsko ploščo. Prvič po Mojčini smrti je pesem tiho valovila v hiši, in z njo je pokrila bolečino, a upanje je vstajalo . . . N‘mav čez izaro, gor čez gmajnico kjer je dragi dom z mojo zibelko . . . Zdelo se je, da celo- podobe očeta, matere, sestre Ane in Mojce, uokvirjene na polici zdaj odsevajo svetlejši. Od takrat ni bilo več Weinigga na Juračevo slovensko domačijo. e Neko pomlad pa je v ta tihi dom spet prišla nečakinja Gretka. To „pomlad" je prinesla veselo, s šopkom cvetja, nabranega ob žuborečem potoku spodaj za travnikom, ki visi navzdol, kot bi ga čudno vleklo v dolino. Pomlad, zelena svetloba! K hiši je dekle začelo prihajati pogosteje, a vselej po gozdni poti in obstalo pred vrtno lopo, vedno enako blizu, da se je klic „teta, ali si doma" objel s šumenjem potoka. Potem je prihitela do praga in teti Zali stisnila v roke nabrani šopek pomladnih rož. „Kako, da ne prideš po cesti, daleč je skozi gozd ob potoku in čez travnike?" ji je dejala teta. „Nočem, nočem mimo tistega zamrznjenega križpotja, mimo novega krajevnega napisa, ki poraja vihar in mrž-njo. Ledeno hladno bolščijo tam besede v naš čas, je dejal moj prijatelj Andreas. Nemške besede pa niso prav nič krive, da ne smejo biti v družbi slovenskih. To ni prav, Andreas tudi misli tako in mnogi drugi. Njegov oče pa se jezi nanj. „Sie haben ja alles, alles,” ugovarja sinu. „Vater, vergleiche mit Sudtirol," ugovarja Andreas. Tedaj njegov oče, počivajoč na ležalniku, želi zaspati. Andreas se smehljajoč odstrani. Naj spi, — mi pravi, ko bi se le prebudil svež in bolj osveščen. — Tak je moj prijatelj Andreas, da veš, teta." Zala osupne. Stoječ na pragu hrastovih duri zagleda mladeniča, ki se približuje po travniku. „Dober dan," in že ji seže v roko vedrega obraza in jasnih oči. „Ali mi boš malo pomagala," se obrne h Gretki. „Resnično sem tožen nad seboj, ker ne znam tekoče govoriti slovensko, a imam mnogo prijateljev, ki znajo po vaše in naše . . . Ne zamerite," je prijetno počasi razlagal. „Ali imate kakšno slovensko slovnico ali knjigo," se je domislil ob odhodu. „lmam, imam," je dejala Zala in na stežaj odprla vrata. Čez gozdove in travnike je zasijal žarek. Dve mladi brezi ob križpotju sta ob novi krajevni tabli zašelesteli in jo s svojimi vejami pokrili. Pripognil ju je veter, da ta madež ne zre v pomladni dan. Mlada prijatelja obeh narodnosti sta si nabrala slovenskih in nemških knjig. Zala pa zdaj čaka, da bi tudi avstrijsko slovensko Koroško presvetlila človeška svetloba. Pavla Rovan Svet mojega ušesa Odpuščam vam, če moje zgodbe ne boste vzeli tako zares, kot če bi jo pripovedovala na vaš deževni dan. Vem, vsak po svoje si je razporedil vid, sluh, tip, vonj in okus, kakršne volje je bila učiteljica že v osnovni šoli. Zase vem, da sem vidu izmišljala največje daljave, tako da sem včasih celo spregledala najbližje podrobnosti, in da sem se čutom dolgo predajala le v skrivnih sanjah. Glej, čudno, a če se tega spomnim v teh dneh, spoznavam, da se vseeno nisem nikoli kesala. Morebiti edinole v sedmem razredu, ko sem našla gospoda^ Mihela in mamo z razkritimi nogami v našem koleslju. Takrat sem potem vso noč mižala in tiščala glavo v posteljno blazino ter si z nohti izpraskala rano na vratu. A ko danes vidim starega sivega Mihela, ko se mi prijazno nasmehne in sname klobuk z glave, pomislim, da sem takrat nepremišljeno stavila na števila, ki imajo svojo veljavo na ruleti nekega drugega življenja. Človek velikokrat pomisli na kakšno svojo stvar šele, ko jo zgubi ali jo opazi na drugih. Za trenutek zapreš oči in ko jih nenadoma spet odpreš, opaziš na zidu veliko veščo, ki maloprej še ni bila s tabo v nobenem bistvenem razmerju, samo visela je na ometu in čakala na temo in na to, če se ji bo v temi odprla kakšna neizmišljena luč. Spet pozneje zdvomiš, če si res slišal, kako je na bližnjo postajo zapeljal vlak ali pa je bilo to le nekoč davno v zgodbi, ki si jo poslušal kot otrok. Le malokdaj si rečeš, svet je tak, kakršnega vidiš ali čuješ, a ga vseeno obtožuješ, da se prehitro seli na sever ali jug. Zmerom bolj se mi zdi, da je imel Mick, ki je dolga leta prihajal v našo hišo, izmišljeno ime, da si ga je kar tako potrdil nekje v Ameriki ali Avstraliji, kamor se je dvakrat odpravil na delo, morebiti zato, ker sem si veliko podrobnosti iz njegovega življenja sama izmislila, najraje ob deževnih dneh ali ob nedeljah popoldne. Morebiti sem si izmišljala zgodbe o njem tudi takrat, kadar je sedel ob meni v družbi. Šele pozneje sem namreč ugotovila, da sem preslišala veliko stvari, o katerih je pripovedoval. Užival je, če je lahko naglas poimenoval besede, ki smo jih imeli za čisto vsakdanje, iz njegovih ust pa so nenadoma zazvenele kot srhljivke ali veličastne nalepke. Spomnim se, kako sem nekoč vprašala: „Kdaj se je to zgodilo?" Zdrznila sem se, ko je Marjana zakričala vame: „Oh, pa saj je že dvakrat povedalI Je treba tebi res vsako stvar trikrat povedati?! Si gluha ali pa..." Zvečer sem si skušala v postelji v trdem miru razložiti vsako njeno besedo, si vnovič razpeti lok njenega naglasa, saj nenadoma nisem mogla razumeti življenja, ki me je vrgel v bridke misli. Sem bila v družbi le raztresena in so mi misli bežale v druge radovednosti in želje, pa sem preslišala pomembnosti iz Mirkovega pripovedovanja. Potem pa me je objela tesnoba, da sem morala znova prižgati luč na posteljni omarici. Soba, v kateri sem spala že dvanajst let, vse od materine smrti, se mi je zazdela veliko manjša, ko da je vsa založena s težkimi zavesami. V njej ni bilo več nobenega včerajšnjega trenutka, nobenega otipljivega vogala, nič ustvarjenega, vse je nekdo brez reda in cilja nanosil vanjo. Ne, ni bil še pravi občutek zagrenjenosti, četudi se mi je zdelo, da samo sebe goljufam z resnico, ki sem jo že dolgo poznala. Tudi še ni bila vdana trudnost, ki se te poloti, potem ko lahkoverno zgubiš upanje. A bila je tišina, ki se neustavljivo razširi iz neznanega bakrenega kota in je ne moreš več ustaviti in se znenada tudi ne moreš premikati v njej. Misli so mi razpuščeno krožile okrog enega samega spoznanja, s katerim v hipu odvržeš iz svojega življenja vse, kar sem si kdaj izgovorila v dekliških večerih. Ne verjameš, da zunaj na cesti še hodijo ljudje in njihovi večerni koraki odmevajo daleč po trgu, dasi v bližnji gostilni že dolgo pijano odmevajo. Ne premakneš ušesa, ker bi rad še prej ugotovil, če je mračnik že vzprhutal skozi podstrešno lino in zaplaval v svojo noč. Naposled sem le zbrala toliko moči, da sem odprla okno na cesto. Noč pa je bila veliko tišja, kot so bila moja pričakovanja. Vse, kar se nabira v človeku, prihaja iz njegovega življenja, to zdaj vem veliko bolj, le da se mi zdi, da teče del našega življenja tudi po globljem tiru in se le kdaj pa kdaj dotakne našega vidnega, otipljivega, vendar niti sam niti kdo drug nikoli ne zapelje po njem. Zdaj sem se nenadoma začela zaganjati v ta svoj neulovljivi tir, da bi na njem odkrila prag, ki si ga še nisem zaznamovala. Tako mi je eno spoznanje razkrilo drugo, oh, kako brezkončna veriga, za katero bi pravzaprav morala že zdavnaj poskrbeti. Spet sem bedela v dolge večere, da bi se spomnila dosedanjih let, ki so se mi nazadnje zmerom skrhala ob pomisli na večnost, a sem vseeno še znala živeti, ko da še nikoli nisem pogledala v kakšno ogledalo. Zdaj pa je postalo vse iz spomina pomembno. Kot deklico so me v šoli zmerom poslali v prve klopi, ker je mati že prvi dan opozorila učiteljico, da slabše slišim. A takrat sem to jemala kot prednost, da sem bila lahko bliže učiteljici. Pozneje so ljudje govorili z mano zmerom glasneje kot z drugimi, še preden je izrekel svojo sodbo zdravnik. Vse bolj sem bežala od ljudi v svojo gluho vdanost in samoto. Kadar pa si take odrešitve le nisem mogla privoščiti, sem vidno prikimavala sogovor- Mešani pevski zbor »Podjuna" SPD »Edinost" v Pliberku nikom, če tudi nisem vsega natanko slišala, ali pa sem obračala svoje uho tako neopazno, da sem srečno varala sebe in druge. Potem so prišla leta, ko sem svojo bolečino poskrila v izšolano vsakdanjost. Navadila sem se celo na grobosti in ponižanja ali pa sem morebiti le bežala od njih v svoje prispodobe. To sem zlasti začutila, kadar sem sama slonela na oknu in gledala na glavno cesto v trgu, po kateri so na vse strani hiteli ljudje. Nisem pa se več zganila niti ob največjih prismodarijah svojih prijateljic. Žuborenje trškega potoka sem jemala kot navaden prisluh, kakšnega drugega odkritja pa si pravzaprav sploh nisem želela. Fantje so hodili skozi mojo sobo, ko da ta sploh ni imela štirih sten, temveč le zavese, ki jih lahko odpihneš z vsako- moško sapo. Priznati pa moram, da je marsikateri med njimi pustil na meni skoro suženjsko znamenje. V službi se niso zmenili zame, odlagali so mi le papirje na mizo, jaz pa sem jih osem ur vstavljala v pisalni stroj, ki ga že nisem več slišala. Potem se je v meni vse nenadoma spremenilo. Najbolj vsakdanje reči so postajale zame pomembne, ko da so me vrgli iz nekega življenja, ki sem mu bila doslej slepo vdana. Preden sem zvečer zaspala, sem si vsekakor želela še priklicati korake na cesti, ne da bi odprla okno. Nadvse sem se razveselila, če sem zaslišala sosedo, ki je na pragu pričakala svojega okajenega moža, čeprav sem si to veselje že naslednji trenutek zagrenila s spoznanjem, sosedo sem slišala le zato, ker kriči ob takih trenutkih s trikratno močjo, da trgu na novo naznani svojo nepreklicno prisotnost. Hodila sem čez cesto na neprimernih mestih, nato pa po pasje uživala, ko so mi vozniki glasno trobili, le smehljala sem se jim, ko so ml žugali s pestmi skozi šipe. Šla sem v cerkev in poslušala orgle in klečala še potem, ko so verniki že odšli. In tedaj sem znova padla iz svojih prevar v tišino, ki se mi je naznanjala kot preddverje pekla. Tišina se je razraščala v meni do bolečine in je že zgubljala zadnji stik z mojo vsakdanjostjo. Ob večerih so prihajali s trškega pokopališča sosedje, ki so me skušali do kraja ubiti s svojo gluhočo, potem ko so si s prstjo zamašili ušesa In usta. Staremu Brložniku pa so molčali celo prsti na rokah, čeprav je vse življenje preigral z njimi na orglah. Ko da so poslali k meni prav vse, ki so se dotlej skrivali po sencah. Vse bolj me je bilo strah, da bom zamudila, kar spominja na naše življenje z najlepšimi prazniki in da mi bo spomin umrl prej, preden bodo privreli iz mene še kakšni vzdihi. Nikoli ne bom zvedela za prave trenutke, ki pridejo po rahlem dežju. Ležala bom na postelji, ne da bi slišala, kako se ponoči kuhajo kamni v temeljih naše stare hiše. To je trajalo nekaj dolgih let, čeprav njihovega štetja tudi sama nisem prignala do prave doumljivosti. Pravzaprav se je to dogajalo z mano vse do dne, ko sem po naključju prebrala, da je naredila medicina v zadnjem desetletju neslu-teni napredek in da tudi operacija ušesa že postaja vsakdanji poseg. Bilo mi je, ko da sem spregovorila z nekom, ki ni bil ljubosumen na moj pekel. Zdaj še ni minil mesec dni, ko sem se vrnila. Zdravnik je prekipeval od zgovornosti, ko da je imel nekje v svojih prostorih skrite še druge dokaze za mojo odločitev. Vseeno pa ne morem zcl-aj, ko je mimo, navesti niti enega njegovega stavka, ki bi se ne opotekal v meni. Ne bom pozabila, kako sem se najprej nekajkrat sprehodila gor in dol po trgu. Bilo mi je, ko da se pomikam skozi neskončno širok in dolg predor, v katerem preizkušajo hrumenje letal. Vendar sem ta svoj zavestni sprehod jemala kot zmagoslavno igro, ki ji je morebiti usojeno, da na enem mestu zbere vse zamujene šume in glasove. Uho mi je žejno vsrkavalo govorico ljudi, prisluhnila sem iudi manj znanim ljudem, a nihče si ni najbrž zares razlagal tistega, kar sem čutila, Pasji lajež ni imel nobenega prizvoka zahrbtnosti, ko da živali v takih trenutkih dosti hitreje prilezejo na površje. Ob večerih sem se dolgo premetavala po postelji, a sem spočetka vse jemala le kot preplašenost ali zbeganost, ki se je po toliko letih prebudila v meni. Dopovedovala sem si, naj se končno zgrne vame vse, kar se na tej zemlji kakor koli preživlja z glasovi. Bala sem se le, da bi se mi še sveža rana v ušesih razparala in bi se povrnila v gluhe dneve. Občutek blažene spremembe je bil še tako močan, da sem si s hrupom mašila vse kotičke spomina. Pod odejo sem si s sklenjenimi rokami pripovedovala o dneh, ki so me čakali. Potem se je spet vse začelo z Mirkom, ko da se je zdaj postavil na govorniški oder in me z najvišjimi glasovi zvabljal v svojo zgodbo. Dokazoval nam je, da v človekovem življenju pač prevladujejo tiste barve, ki si jih kdaj sam ob kakšni nenapovedani priložnosti po neumnem razlije. Njegovi glasovi so se že prehitevali v kričanje in v mojem ušesu odmevali v boleči odurnosti. Prestopicala sem se na mestu, da so že vsi pogledovali vame. Že sem mislila, da bo vsega konec in bom umrla v ubijajočem glasu, ko sem se le odtrgala in zbežala. Ko so gledali za mano, so si gotovo rekli, saj že veste, da se je odločila za operacijo. Že sem si domišljala, da sem kamor koli ubežala, a je v nočeh postajalo v sobi vse preresnično. Mirkovo pripovedovanje ni usihalo v prazno, ni se zgubljalo v pozabo, temveč so se njegovi glasovi še pomnoževali, ko da zadevajo ob predmete, ki so bili razpostavljeni po sobi. Soba se mi je nenadoma zazdela veliko večja in ko da je zgubila vse zavese, neugotovljive so se zlile s stenami in se Moški pevski zbor SPD »Vinko Poljanec" v Škocijanu spreminjale v skrivne zvočnike. Znašla sem se v potuhnjeno osumljenem prostoru, v katerega imajo vsi vstop od vseh strani in se grede lovijo tudi z živalmi. Legla sem in si tiščala glavo v blazino, toda ljudje so vseeno z razglašenimi koraki prihajali mimo okna, si glasno prisegali na vse, kar so v svojem življenju že poželi, pri dne pa so se prerivali na govorniških odrih. V bližnji gostilni so poskakovali kot pustne šeme, se v krikih metali skozi okna in vrata. Najmanj pa so mi prizanašali tisti, ki so vso noč spuščali na streho kamenje ali morebiti le zrele kostanje. Merili so tako natanko, da sem lahko sproti določevala mesta, na katera je padalo, hkrati pa sem do sekunde točno ugotavljala premore med padci. Vstajala sem in si prižigala luč, si z debelimi rutami obvezovala glavo, za dolgo uro obsedela v postelji ali pa sem odšla v kuhinjo in si natočila kozarec vode. Toda s tem sem si nakopala le še novo muko. Komaj sem potem legla, sem zaslišala kaplje, ki so uhajale iz pipe in niso bile nič manj hrupne od kamenja, celo grozljivo so udarjale še potem, ko sem znova vstala in pipo do kraja zaprla. Prepričana sem bila, da sem obudila v sebi vse šume in glasove, kar jih je spremljalo razvoj od ribe do človeka. Skušala sem ubežati v prve šolske klopi, da bi se vsaj za nekaj trenutkov oddahnila. Seveda sem se samo ogoljufala z blagodejnostjo bega, resničnost pa je ostajala neizprosno z mano. Že sem blagrovala glasove, ki sem jih v svojem življenju preslišala, a nisem bila vajena, da bi znala izbrati med njimi. Nisem mogla verjeti, da na trški cesti nikoli ne utihnejo avtomobilski motorji in človeški koraki. Pri belem dnevu sem sanjarila o puščavnikih, ki se zatekajo v gluhe pustinje, o samotarjih, ki se zapirajo za debele zidove. Čakala sem in upala, da bo minilo nekaj dni in noči in se bom navadila in bom živela kot drugi, a zdaj pisalni stroj ne utihne v meni tudi potem, ko pridem iz službe, ponoči prihajajo s trškega pokopališča sosedje, glasno odpirajo svoje in druge grobove, telesa jim šklepetajo, ko da so z vsem orožjem na bojnem pohodu. Grede trkajo na trška okna, zaslišim jih že, komaj vstopijo v ulico. Stari Brložnik pa zavije v cerkev in znova igra na orgle, bučijo, da se mi vse teto spreminja v eno samo uho, ki so ga razpeli na najbolj javnem mestu, Pušnikov Franc pa se spet sredi noči odpravi na šiht in v bližnji tovarni udarja na vsa nakovala, ki jih najbrž nikoli več ne bodo ustavili. Slišim letalo, ki se sredi noči spušča na naš trg, preden bo odhrumelo dalje čez nočno nebo. Udarjam z glavo ob posteljno stranico, a nič več tolažbe ni v tem, kar je že bilo mrtvo, ne pozna usmiljenja. Človek naposled som izzove, kar mu je bilo prihranjeno. Spoznavam, jutro bo že, jaz pa bedim že od rojstva, glasovi in šumi postajajo vse bližji in bolj razločni ter boleče ponavljajoči. Poslušam vse tisto, kar sem zamudila v svojem življenju in kar bi šlo mimo mene, ko da nikoli nisem živela. LEOPOLD SUHODOLČAN OTON ŽUPANČIČ Veš, poet, svoj dolg? - Veš, poet, svoj dolgi Nimaš nič besed! Kaj zagrinjaš se v molk! Vrzi pesem v svet, pesem za današnjo rabo: vsi jo bomo povzeli za tabo. Vem, o vem svoj dolg, v prsih tu me žge; naj se mi grlo odpre, bom zavijal ko volk, na vseh štirih bom stal vrh planine, škripal in hlipal med pečine. Vrh Možaklje bom stal, pesem svojo rjul, Blegoš jo bo čul, Krim odmev bo dal; v vse vetrove jo bom tresel, eden jo bo na Pohorje nesel. Gozd in gora poj, silen ženimo hrup; boga gmajna, le vkup le vkup, le vkup z menoj, staro pravdo v mrak tulimo, da se pretulimo skozi to zimo. Še bo kdaj pomlad, še bo napočil zor; takrat volčji zbor pojde lovce klat: plani čez Savo, plavaj čez Dravo — zob za zob in glavo za glavo! šport r/x2 oprema Tacenska c. 29 61210 Ljubljana-Šentvid Jugoslavija ima v svojem proizvodnem programu: • kvalitetno telovadno orodje in opremo garderob, 5 opremo za letna športna in otroška igrišča, 6 opremo za otroške telovadnice, • rekvizite za lahko in težko atletiko, • razne artikle za rekreacijo, vodne tobogane in plavalne bazene S opremo za TRIM kabinete S „Meloplast" in „Alliance" šolske table s priborom • opremo avtomatskih kegljišč. Podjetje strokovno montira vse vrste telovadnega orodja v športnih dvoranah, izvrši montažo šolskih tabel in avtomatskih kegljišč. Za cene in vsa ostala obvestila se obračajte direktno na upravo podjetja, tel. 51-455 Aerodrom Ljubljana 64210 BRNIK, tel. 064 - 25 7 61 Aerodrom Ljubljana predstavlja s svojo lego, ki je na prehodu iz srednje v južno Evropo in iz zahodne v vzhodno Evropo, široko okno v svet za slovensko, kot tudi ostalo jugoslovansko področje, pritegne pa tudi gospodarske in turistične tokove iz sosednje Avstrije in Italije. Letališče razpolaga z moderno pristaniško stavbo, ki lahko sprejme letno do 1,000.000 potnikov, kot tudi z mednarodnim blagovnim terminalom, ki je opremljen za paletno-kontejnerski prevoz blaga na vse kontinente. Mednarodne linije: Frankfurt, Zurich, London, Pariz, Amsterdam Domače linije: Beograd, Sarajevo, Skopje, Titograd, Dubrovnik, Split Med važne dejavnosti letališča spadajo tudi: ® carine prosta trgovina ® organiziranje letalskih izletov (letni oddihi na Jadranu, sejmi doma in v inozemstvu) Kreditna banka Maribor Podružnica Ptuj HIŠA VAŠEGA ZAUPANJA ELEKTROTEHNA n. sol. o. TRGOVSKO, IZVOZNO, UVOZNO IN PROIZVODNO PODJETJE LJUBLJANA, TITOVA CESTA 51 SGP TEHNIK ŠKOFJA LOKA SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE TEHNIK 642 2 0 ŠKOFJA LOKA GRADI OBJEKTE VISOKIH, NIZKIH IN VODNIH GRADENJ PROJEKTIRA OBJEKTE VISOKIH GRADENJ IN OPRAVLJA VSE VRSTE KOMUNALNIH DEJAVNOSTI ELEKTROKOVINA IX O CQ cx < > O v _i LU Cl M I V LO Z > O v: O cx I— v LU _l LU < Z cx < > O f- SVET1LKE Proizvajamo svetilke za fluorescenčne, živosre-brne, natrijeve in navadne žarnice za vse vrste zunanje in notranje razsvetljave. Velika izbiro svetilk za industrijo, kmetijstvo, gostinstvo, gospodinjstvo, šole, trgovine, urade, ambulante, razstave, vrtove;, parke, avtomobilske ceste, športne objekte in podobno. ELEKTROMOTORJI — trifazni, asinhronski motorji s kletko, za moči od 0,09 do 7,5 kW — enofazni asinhronski motorji s kletko, zaprte izvedbe za moči od 0,12 do 2,2 kV/ — elektromotorji z zunanjim rotorjem ROTODINAMIČNE ČRPALKE — horizontalne — vertikalne — podvodne — hladilne BRUSNI STROJI — za suho čelno, brušenje RINEŽI — elektrohidravlični mehanizmi ELEKTROKOVINA - 62000 Maribor, Tržaška c. 23 - telefon: (062) 32-251 - p. p. 170 telex: YU 33-131 Posojilnica Pliberk telefon (0 42 35) 25 83 se priporoča za vse denarne posle menjavo valut Vsem somišljenikom, znancem, prijateljem, gostom in odjemalcem želim, da se Vam v novem letu 1978 izpolnijo vse Vaše želje, posebno pa naša skupna želja, da bi nas naši sodeželani končno priznali kot enakopravne sodeželane. TRGOVINA IN GOSTILNA JANKO OGRIS 9072 BILČOVS - TEL. ŠT. (0 42 28) 24 14 ZDRAVA IN OSVEŽUJOČA SVETOVNO ZNANA NARAVNA MINERALNA VODA Tudi na Koroškem priznana in razširjena mineralna voda Glavni zastopnik za Koroško in Vzhodno Tirolsko: Firma Kristijan Breznik A-9020 Celovec, Volkermarkter Strahe 99 KDOR POTUJE Z OMNIBUSOM, SE ZAUPA SIENČNIKU Nudimo Vam: % vodstvo v domačem jeziku ® mednarodne izkušnje £ ugodne cene Q moderne avtobuse 0 prijetno domačnost Zato se bomo vsepovsod vozili samo z Sienčnik in se udeležili potovanj s tem podjetjem z dolgoletno tradicijo Kmečko gospodarska zadruga Št Jakob v Rožu telefon (0 42 53) 341 @ krije vse potrebe v gospodarstvu in gospodinjstvu ter se vam priporoča PENZION IN GOSTIŠČE Janez Wutte-Luc VESELE OB ZABLATNIŠKEM JEZERU se priporoča za vse gostinske usluge VSE BANČNE POSLE OPRAVLJA ZA VAS Posojilnica Ločilo z zn j (VVURZENPASSGRILL) Zglasite se pri nas, ko se peljete čez Koren ali v Italijo! MODNI SALON Brigita Župane @ Izdeluje po meri vso žensko modno konfekcijo @ Ugodne cene in individualna postrežba ŽELEZNA KAPLA — SPODNJI KRAJ telefon (0 42 38) 341 TEKSTILINDTJS KRANJ proizvaja bogat asortiman tiskanih, pestrotiskanih in enobarvnih tkanin o ŽENSKE OBLEKE O MOŠKE SRAJCE O LETNO IN ZIMSKO PERILO O POSTELJNINA IN DEKORACIJA O JERSEV Obiščite naš INFORMATIVNO PRODAJNI CENTER v hotelu CREINA v Kranju, Koroška cesta 6 Prepričajte se o bogati izbiri tkanin iz našega proizvodnega programa Odlična postrežba in tovarniške cene tkanin bodo še povečale vaše presenečenje H O LZ KOHLE KOKS B R I K ETTS H E I Z O L Ervvin Munch (vorm.) KLAGENFURT VILLACHERSTRASSE 187 Lager: ALOIS-SCHADER-STRASSE 5 TEL. (0 42 22) 21 7 23 JUGOBANKA LJUBLJANA JUGOBANKA Informationsburo Argentinierstrafje 22-11/4-11 A-1040 WIEN tel. (02 22) 65 64 40 Sedež: 61000 —LJUBLJANA, Titova cesta 32 tel. (061) 310-388, 320-044 teleks 31 288 F i I i j a I a : 62000 —MARIBOR, Razlagova 11 tel. (062) 27-551, 27-554 teleks 33 277 Ekspoziture: 61000 —LJUBLJANA, Pražakova 14 61000—LJUBLJANA, Šiška, Celovška 106 61000 — LJUBLJANA, Bežigrad, Titova 64 63000 —CELJE, Titov trg 7 64270 —JESENICE, Maršala Tita 20 69000 — MURSKA SOBOTA, Staneta Rozmana 5 66210 — SEŽANA, Partizanska cesta 7 62000 — MARIBOR, Svetozarevska ulica 65000 —NOVA GORICA, Kidričeva ulica (hotel Agrcnavti) Kako pošljete denar v Jugoslavijo Za olajšanje pošiljanja denarja v Jugoslavijo je JUGOBANKA sklenila sporazum z GENOSSENSCHAFTLICHE ZENTRALBANK A. G., VVIEN (GZB). Morda je za vas najpreprosteje zaviti v prvo pošto in poslati denar v Jugoslavijo: to je možno, če uporabljate dvojezične poštne nakaznice ERLAGŠCHEIN. Če se odločite, da boste denar poslali prek banke, s katero imamo sporazum, pa so vam na voljo dvojezične bančne položnice ZAHLSCHEIN. ERLAGŠCHEIN so tiskani v blokih po 10 obrazcev in jih brezplačno pošilja sedež JUGOBANKE ali pa jih lahko dobite v informativnem centru JUGOBANKE na Dunaju. ZAHLSCHEIN se dobi brezplačno kot posamezen obrazec v Avstriji pri omenjeni banki (GZB) in pri vseh Raifteisenkassen, Raiffeisen-Landeszen-tralen. V obeh primerih je pošiljanje denarja brezplačno. Stroške nosi Jugobanka. Denar lahko pošljete: ® na svoj devizni račun pri JUGOBANKI ® na devizni račun druge osebe, ki ga ima pri JUGOBANKI S na devizni račun, ki ga imate v kakšni drugi banki @ no določen naslov (dinarsko izplačilo). Ce uporabljate ERLAGŠCHEIN ali ZAHLSCHEIN, bodite prepričani, da bo vaš denar pravočasne prišel tja, kamor ste ga poslali. MARIBORSKA LIVARNA MARIBOR Proizvodnja in prodaja: 62000 Maribor Kejžarjeva 11 Jugoslavija Telefon: centrala 22-961 prodaja 21-372 nabava 21-307 izvoz 21-247 Telex: 33144- stiskane in vlečene palice ter profili iz bakrovih zlitin ulitki tlačnega litja iz aluminijevih, bakrovih in cinkovih zlitin palice in profili nizkolegirnega bakra s posebnimi lastnostmi kontinuirno lite palice in cevi ležajnih bronov centrifugalno lite cevi ležajnih bronov vodovodne armature sanitarne armature ogrevalne armature bloki bakrovih in aluminijevih zlitin odkovki bakrovih zlitin aluminijski radiatorji INEX ADRIA AVIOPROMET LJUBLJANA Ob Novem letu 1978 želi lnex Adria aviopromet vsem koroškim Slovencem obilo zadovoljstva in zdravja z željo, da se poslužujejo letalskih uslug, ki jih nudi to podjetje tako v domačem kot tudi inozemskem prometu. LETALA DC-9 SO GARANT UDOBNOSTI, HITROSTI IN VARNOSTI lnex Adria aviopromet, Ljubljana, Titova 48 tel. 061 /313-366 le belinka tovarna kemičnih izdelkov 61001 Ljubljana poštni predal 5-1 telefon h. c. 061/314 177 telex 31 260 yu bel PROIZVODNI PROGRAM: ® natrijev perborat, tehnični ® vodikov peroksid: tehnični, medicinski, pro analysi @ demineralizirana voda ® BELI, belilo za strojno in ročno pranje ® SADOLIN PX-65, sredstvo za zaščito in oplemenitenje lesa 9 BELINKA BLESK, čistilo in loščilo za keramiko, marmor in umetni kamen @ BELINKA EPAL, cddelilno sredstvo za kovinske opaže in opaže iz trdega lesa @ BELINKA BOMAL, oddelilno sredstvo za opaže iz mehkega lesa ® PERKARBAMID ® KALIUM PERSULFAT, puris ® AMONIUM PERSULFAT, puris Poslužite se Posojilnice in menjalnice Celovec r. z. z n. j. Kolodvorska 1 v Celovcu ( Priesterhaus) ki % izvaja za Vas vse bančne posle, ® sprejema hranilne vloge in Vam pomaga s posojili ter © Vam svetuje v vseh denarnih zadevah ROJAKI IZ KOROŠKE IN SLOVENIJE! Ko pridete v Globasnico, obiščite našo A&O-TRGOVINO IN GOSTILNO z dvorano za vsakovrstne prireditve xz Smrečnik - Soštar GLOBASNICA TEL. (0 42 36) 23 10 01 TOVARNA AVTOMOBILOV IN MOTORJEV $ TOVORNJAKI @ AVTOBUSI ® SPECIALNA VOZILA @ ZRAČNO HLAJENI DIESELSKI MOTORJI s SPECIALNE AVTOMOBILSKE NADGRADNJE 'S TIRNA VOZILA # TOPLOVODNI KOTLI IN TOPLOVODNA TEHNIKA ODLITKI ODKOVKI Posojilnica 'v' Železna Kapla se priporoča za vse denarne in bančne posle, kot so £ tekoči bančni računi 0 prenakazila Q hitri in ugodni krediti 0 izplačila pokojnin, penzij in plač # trajni nalogi za plačila stanarin in drugih rednih gospodinjskih plačil naloge izvedemo zaupno Vse DELOVNA SKUPNOST PODJETJA J sl v a bcnz, IZREKA ISKRENE ČESTITKE K 70. OBLETNICI OBSTOJA IN DELOVANJA SLOVENSKE PROSVETNE ZVEZE NA KOROŠKEM Kmečko gospodarska krije vse potrebe v gospodarstvu in gospodinjstvu ter vam je s svojimi uslugami vedno na razpolago Q AVTOPROMET S GOSTINSTVO IN ® TURIZEM NOVO MESTO - STRAŽA priporoča prevoz potnikov in blaga ter gostinske storitve zadruga Brnca V vseh denarnih poslih vam je vedno na razpolago POSLUŽITE SE DOMAČEGA DENARNEGA ZAVODA vaša Posojilnica Podljubelj -Slovenji Plajberk Uradne ure pri Šašlnu, Slovenji Plajberk 59 Posojilnica Glinje Emona hoteli TOZD Hotel Slon (J) Hotel z modernim kcmfortom v strogem centru mesto. Restavracijo s prvorazredno mednarodne kuhinjo. Narodna restavracija s tipično dekoracijo, s slovenskimi in jugoslovanskimi specialitetami. Nočni bar z mednarodnim artističnim programom. Kavarna z godbo, odlična slaščičarna, senčnat vrt. Bistro Slon z delikateso, ekspresom in snack barom. Lepo urejeni klubski prostori in banketna dvorana za konference, sprejeme, slavnostna kosilo, cccktail parties in razne prireditve. Menjalnica v hotelu. Naslov: 61000 Ljubljana, Titova 10 P. O. Box 33, tel.: 24-601/616, telex: 31254 YU Slon, telegram: Slon Ljubljana DESET NAJBOLJŠIH ROMANOV VSEH ČASOV — PO VAŠEM IZBORU — ZA VAŠ OKUS Balzac: Zgubljene iluzije Bulgakov: Mojster in Margareta Cervantes: Veleumni plemič Don Kihot iz Manče Jones: Od tod do večnosti Steinbeck: Vzhodno od raja Tolstoj: Vojna in mir Dostojevski: Bratje Karamazovi Stendhal: Rdeče in črno Hesse: Stepni volk Tagore: Dom in svet Zbirka obsega 15 knjig in jo lahko naročite pri Cankarjevi založbi v Ljubljani, Kopitarjeva 2 (tel. 061-323-841), pri njenih zastopnikih in v vseh knjigarnah. KNJIGE IZ ZBIRKE DESET ROMANOV — KNJIGE ZA VEČ GENERACIJ GRADBENO PODJETJE INŽ. Kadar se mudite v Železni Kapli, obiščite tudi TRGOVINO Alojz Mertel V ROŽEKU Majdič £ Postrežemo v domačem se priporoča za gradbena dela jeziku vseh vrst. ^ Cene so zmerne Zagotovljena je solidna in Q Nakup možen tudi v hitra izvedba naročil. dinarjih Cankarjeva založba c ZALOŽBA KOPITARJEVA 2 6 1 0 00 LJUBLJANA KO OBIŠČETE SLOVENIJO obiščite tudi naše trgovine, gostišča in Turist hotel trgovsko-gostinskega podjetja na veliko in malo „ POSAVJE" BREŽICE IZDELUJEMO VSE VRSTE MOŠKE IN ŽENSKE OBUTVE TER ZAŠČITNO OBUTEV GORENJSKA PREDILNICA GORENJSKA PREDILNICA ŠKOFJA LOKA Kidričeva cesta 75 Nudi tekstilni industriji in široki potrošnji svoje izdelke: S1 volnene, sintetične, bombažne česane in mikane preje ter efektne sukance, modne „LOKA-JERSEY" pletenine vseh vrst (sintetične in iz mešanic) za vsak letni čas, # „LOKA" preje za ročno pletenje v različnih mešanicah in barvah v sodelovanju s svetovno znano firmo BAVER. Z NAJBOLJŠIMI ŽELJAMI OB NOVEM LETU Vas vljudno vabimo v naše gostišče, da ohranimo naše stare, dobre odnose. Nasledniki Jožefa Malleja ŠT. LENART V BRODEM - ST. LEONHARD/LOIBLTAL 9163 ISNTERBERGEN - PODGORA TRGOVINA — GOSTILNA — BENCINSKA ČRPALKA — LASTNI PARKIRNI PROSTOR — POSTREŽBA V SLOVENŠČINI — PRODAJAMO TUDI ZA DINARJE SLOVENSKI KRAS VAS VABI! Gostom nudimo prenočišče in prehrano v gostinskih in hotelskih objektih: HOTEL MAESTOSO, Lipica, tel. 067/73-009/541 HOTEL TABOR, Sežana, tel. 067/73-381 HOTEL TRIGLAV, Sežana, tel. 067/73-361 MOTEL-AVTOCAMP, Kozina, tel. 066/81-151 pica 1580 - 1980 Priporočamo: Ogled Škocijanskih jam pri Divači, ogled 400 let stare kobilarne, program dresurnega jahanja v Lipici ter kraški specialiteti teran in pršut. Športne in rekreativne možnosti: jahanje, jahanje ponijev za otroke, šola jahanja za začetnike in nadaljevalni tečaji, vožnje s kočijo plavanje v pokritem plavalnem bazenu kegljanje sprehodi glasba za ples in program v nočnem baru Informacije in rezervacije: KRAS Sežana, TOZD Hoteli in gostinstvo, turistična komerciala, tel. 067/73-361. Zahtevajte brezplačne prospekte in pismene informacije. SGP GRADBINEC KRANJ NAZORJEVA 1 ® izvaja vse vrste visokih, nizkih in hidrotehničnih gradenj £ izdeluje investicijske elaborate, projektira, izdeluje tehnično dokumentacijo in inženiringe (izvajalski in investitorski) @ opravlja strojne storitve, prevoze in transporte vseh vrst, izvaja ključavničarska, kleparska in mizarska dela @ proizvaja vse vrste gradbenega materiala, polizdelke, izdelke in elemente ® prodaja na debelo in drobno gramozne agregate vseh vrst ® opravlja vse vrste storitev za nastanitev, prehrano in rekreacijo za lastne potrebe in tretje osebe »Kovinotehna" TOZD zunanja trgovina uvoz IZVOZ ZASTOPSTVO TUJIH FIRM ZAGOTAVLJA POPOLN IN KVALITETEN ZUNANJETRGOVINSKI SERVIS OB VAŠEM IZLETU V KORTE OBIŠČITE TUDI GOSTILNO „FRANCL“ KJER VAS ČAKAJO # PRIJETNA DOMAČNOST # SOLIDNA POSTREŽBA IN ® ZMERNE CENE KOMPAS ★★★★★ vaš partner v Jugoslaviji... in zunaj nje! Vsaka agencija zagotavlja, da želi vas in vaše kliente. Mi, KOMPAS JUGOSLAVIJA, smo pripravljeni, da vam to dokažemo z zanesljivostjo, prilagoditvijo, elastičnostjo. KOMPAS, gostinska in turistična organizacija z več kot 50 poslovalnicami po vsej Jugoslaviji, od severa do juga, pa vzdolž jadranske obale, z loviščem, kampingom in svojo žičnico, vam ponuja: 0 najbolj uspešne avtobusne ture s spremljevalcem # 60.000 zakupljenih postelj 9 svoje hotele vseh kategorij # avtobusno in Rent-a-Car službo najvišje kakovosti 0 izvežbane vodnike Za vas lahko načrtujemo, organiziramo, rezerviramo, zakupujemo alotmaje, zastopamo. Izrazite svoje želje, izpolnili jih bomo. Če se ogledujete po agenciji, ki bo povsem zadovoljila vse vaše potrebe, tedaj je najbolj preprosto, da se oglasite pri nas. Največji smo in najbolj izkušeni. KOMPAS JUGOSLAVIJA PRAŽAKOVA 4 61000 LJUBLJANA Tel.: 327-661, 327-761 Telex: 31-209 Ko opazite ta znak, vedite, da ste si v Jugoslaviji našli najboljšega partnerja. KOMPAS JUGOSLAVIJA ZA IZVEDBO VSAKOVRSTNIH BANČNIH POSLOV Posojilnica IN MENJALNICA TELEFON (0 42 73) 23 70 Smo med drugim partnerji papirne, tekstilne in tobačne industrije. Zaradi tega tudi vaš partner. Izkoristite naše dolgoletne mednarodne izkušnje. A-1020 DUNAJ, HOLLANDSKA 2 Tel. (02 22) 26 25 32, Telex: 07/6761 V vseh denarnih poslih vam je vedno na uslugo vaša Posojilnica Bilčovs tel. (0 42 28) 24 1 02 in se vam priporoča Podjetje za električne instalacije vseh vrst in izdelavo modernih stikalnih naprav STROKOVNA ELEKTROTRGOVINA Ing. T. Schlapper ŠT. JAKOB V ROŽU tel. (0 42 53) 216 Projektiranje in izvedba vseh električnih kurjav HOTELI »GORENJKA" KRANJSKA GORA IN JESENICE TER ŽIČNICE V KRANJSKI GORI PRIPOROČAJO SVOJE USLUGE UJl'^nnB N' REDIVA LETNA KNJIŽNA ZBIRKA PREŠERNOVE DRUŽBE 1978 5>Su^Y V letu 1978 bo Prešernova družba izdala za svoje člane te knjige: PREŠERNOV KOLEDAR 1979 Boris Režek: LJUDJE OB MEJI, roman Miško Kranjec: ČARNI NASMEH, povest Miran Ogrin: VZHODNI VETER, potopis Draga Černelč in Stojan Plesničar: ALERGIJA IN ALERGIČNE BOLEZNI Broširano zbirko bodo naročniki prejeli za 100.— din, v celoplatno vezano zbirko (koledar bo broširan) pa za 170.— din. Člani, ki bodo poravnali naročnino do 30. junija, bodo prejeli še nagradno knjigo: Alan White: PODNEBJE UPORA, roman Hotel Obir HIŠA — ZA VAS ZGRAJENA ZA VAŠ ODDIH UREJENA CARIMPEX UVOZ IN VELETRGOVINA S POHIŠTVOM CELOVEC - KLAGENFURT GABELSBERGERSTRASSE 24 - TEL. (0 42 22) 82498 INDUSTRIJA POHIŠTVA IN NOTRANJE OPREME NOVA GORICA Proizvodni program: @ pohištvo za vse bivalne prostore, razen kuhinj © Jogi vzmetnice, Jogi postelje. Jogi vzglavniki $ oblazinjeno sedežno pohištvo @ svetlobna telesa in deli kopalniške opreme iz pleksiglasa oprema iz plemenitih plastičnih materialov 0 oprema za predšolsko in šolsko mladino prešite odeje, posteljna pregrinjala in druga posteljnina @ iverne plošče @ cestno prometna signalizacija in interna signalizacija Q industrijska vata in vata iz sintetičnih vlaken ® predelava hlodovine in masivnega lesa uniles MEBLO AVTOPROMET GOSTINSTVO IN TURIZEM PRIPOROČA PREVOZNE USLUGE IN GOSTINSKE STORITVE V HOTELU METROPOL IN GOSTIŠČU LOKAV NOVEM MESTU KtficAjUL/ Kokra VELETRGOVSKO IN PROIZVODNO PODJETJE KRANJ n. sol. o. telefon 23 070, telex 34 575 ® TEKSTIL ® GALANTERIJA ® PLASTIKA ® POHIŠTVO i n trači e zunanjetrgovinska organizacija ZA LES SUROVINE IN KOVINE 9020 KLAGENFURT / CELOVEC HOFFMANNGASSE 12 TELEFON (0 42 22) 70 8 91 TELEX: 42304 VSE SO ENAKE 19 ® • Naš odgovor je KOLESTON KOLESTON je barva za lase. Vsebuje kolestral kremo, ki neguje lase. KOLESTON v 60 niansah. ILIRI JA'VEDROG Kozmetika NARTA SLOVENSKE ŽELEZARNE tovarna vijakov plamen kropa POŠTA: 64245 KROPA TELEFON: 70-137, 70-168 BRZOJAV: PLAMEN KROPA ŽlRORAČUN:51540-601-1 1784 SDK RADOVLJICA TELEX: YU PLAMEN 34524 ŽELEZNIŠKA POSTAJA PODNART S p. O. ELIOS KEMIČNA INDUSTRIJA 61230 DOMŽALE Ljubljanska cesta 114 telefon: h. c. 72-711 72-722 telex: 31275 p. p.: 23 telegram: KEMILAK BARVE — LAKI — EMAJLI — ŠKROB! — LEPILA — UMETNE SMOLE — DODATKI ZA BETON NOREA REPRO NOREA-REPRO - Linsengasse 59 - 9020 Klagenfurt/Celovec Telefon (0 42 22) 86 0 96 Kmečko gospodarska zadruga Št. Janž v Rožu Posojilnica Št. Janž v Rožu vas oskrbuje z vsemi gospodarskimi in gospodinjskimi potrebščinami % sprejema hranilne vloge £ daje posojila 0 izvaja razne denarne posle » itV ,■ 5 V '_____■ iMiiMl TITOVI ZAVODI LITOSTROJ TELEGRAM: LITOSTROJ LJUBLJANA TELEFON: 56 021 TELEPRINTER: 31 100 POŠTNI PREDAL: 308 IZDELUJEMO: HIDROELEKTRARNE ČRPALNE NAPRAVE INDUSTRIJSKA DVIGALA IN VOZILA PROCESNE NAPRAVE ZOBNIŠKE PRENOSNIKE DIESELSKE STROJE PREOBLIKOVALNE NAPRAVE TIPIZIRANE SKLOPE NEOBDELANE IN OBDELANE ULITKE ČASOPISNO GRAFIČNO PODJETJE MARIBORSKI TISK TOZD TISKARNA MARIBOR, Tržaška c. 14 in Svetozarevska c. 14 Izdelujemo kopirne obrazce-komplete imenovane MAT IS K, tiskamo knjige, revije, časopise, prospekte, etikete, zaklop-nice, ovojni papir in druge tiskovine v knjižnem, ofsetnem in anilinskem tisku. Izdelujemo šolske zvezke, trgovske knjige in papirje. Proizvajamo vse vrste potiskane in prevlečene papirne ter kartonske embalaže, albume in druge izdelke galanterijskega knjigoveštva. Induplati je podjetje z nad 50-letno tradicijo in nad 1000 zaposlenimi. Pestrost, harmoničnost desenov in usklajenost barv je že dolga leta odlika kreacije tovarne. Kljub temu, da Induplati ne more izdelati vsega blaga, ki si ga kupci žele, vendarle uvaja novosti v svoj proizvodni program. In kaj proizvoja: 0 vse vrste zaves (edinstvene v Jugoslaviji so rustikal zavese) £ markizno platno ® tkanino za filtre 0 namizne garniture # prte @ vse vrste šotorov ® kamionske cerade £ kontejnerje ® koridorje @ montažne hale 0 zračne hale Prisrčno Vas vabi HOTEL — RESTAVRACIJA BREZNIK A-9150 PLIBERK/BLEIBURG tel. (0 42 35) 20 26 Izvrstna kuhinja, negovana vina, prijetni in rustikalno-domači prostori, turistične sobe — kategorija A Obiščite tudi naš lepi AVTO-CAMP BREZNIK (STRANDCAMPING „TURNERSEE“) v Spodnjih Vinarah ob Zablatniškem jezeru Unterna-rrach am Turnersee @ specialitetna restavracija (tudi samopostrežba) Sl lastna plaža S otroško igrišče Avtobusne turiste postrežemo v najkrajšem času po zmernih cenah. Zmogljivost kuhinje do 100 oseb! OKNA-VRATA-POLKNA illleS industrija stavbnega pohištva Ribnica,Partizanska3 Telefon: h.c.(061) 87-125 Foslužite se v vseh denarnih zadevah Posojilnice Velikovec 2.-Mai-StraBe 10 telefon (0 42 32) 355 ter naše poslovalnice na Djekšah Uradne ure v Velikovcu: vsak delavnik razen sobote od 8. do 12. in od 14. do 17. ure Na Djekšah: vsako nedeljo od 10. do 12. ure V vseh denarnih poslih in pri menjavi valut vam je vedno na razpolago Posojilnica Šmihel pri Pliberku in se vam priporoča NEDRČKI STEZNIKI KOPALNE OBLEKE KRAVATE IZDELKI V STILU NOVEGA ČASA ^ za vsako postavo @ za vsak okus 0 v vseh modnih barvah i$ca SEVNICA ®LibeIa INDUSTRIJA TEHTNIC IN FINOMEHANIKE 63000 CELJE, OPEKARNIŠKA 2 Proizvaja: vse vrste tehtnic za industrijo, kmetijstvo, transport, osebno uporabo, trgovino, razne proizvode finomehanike, risalne deske, plinske in oljne gorilnike, itd. hp±aJ.£s5 PIVOVARNA TOVARNA ALKOHOLNIH IN BREZALKOHOLNIH IZDELKOV KISARNA MARIBOR n. sol. o. PRIKOLICE ADRIA VAŠ DOM V NARAVI Romantika in izziv nomadskega življenja v naravi z udobnostjo 20'. stoletja: dnevno bivališče, kuhinja s plinskim štedilnikom, nerjavečim pomivalnikom, izdatno plinsko ogrevanje, spalnica . ROMANTIKA IN AVANTURA V LASTNEM DOMU Z ADRIA prikolico postanete član največje camp družine Evrope. ADRIA prikolice vzbujajo zanimanje in občudovanje na vseh cestah in campih domovine in sveta. Servisi in rezervni deli na 500 mestih po Evropi. inousiRUR noioRniH vozil novo (hesto Posojilnica Dobrla vas PLIBERŠKA CESTA 6 TELEFON (0 42 36) 206 S E PRIPOROČA Z A OPRAVILO VSEH DENARNIH I N BANČNIH POSLOV UNIVERSAL trgovsko podjetje na veliko in malo JESENICE Proizvodno podjetje pohištva in opreme LJUBLJANA, Celovška 317 Izdeluje kvalitetno, sodobno oblikovano oblazinjeno pohištvo, tako za javne prostore, kino dvorane, pisarne, kakor tudi za stanovanja. JntaMuhofla KOPER opravlja vse posle v mednarodni špediciji nudi blagu kompletne storitve in prevzema prevoze z lastnimi kamioni TOZD predelava Vipava Priporoča priznana vipavska vina: HgbukL gturbetra VIPAVEC Iskra KAJ JE ISKRA Iskra je največje jugoslovansko elekfroindustrijsko združenje, ki ustvarja četrtino vrednosti proizvodnje jugoslovanske elektroindustrije. 29 000 SAMOUPRAVLJAVCEV Povprečno število vseh sodelavcev Iskre v letu 1976 je znašalo 28 232, od tega 1835 z visoko in višjo izobrazbo, 3755 s srednjo in 6650 kvalificiranih delavcev. Hkrati je Iskra lani štipendirala ali šolala 3708 oseb. 66 TOZD — 47 TOVARN Iskra združuje 66 temeljnih organizacij združenega dela, ki tvorijo 7 delovnih organizacij proizvodnega tipa in 4 delovne organizacije skupnega pomena. Slednje so: komercialna organizacija Iskra Commerce, Institut za produktivnost in metrologijo, Center za avtomatsko obdelavo podatkov in Iskra-invest servis. PROIZVODNJA Iskrine proizvodne kapacitete so grupirane v 7 specializiranih delovnih organizacijah: industriji telekomunikacij, industriji za avtomatiko, industriji elementov, industriji za avtcelektriko, industriji izdelkov široke potrošnje, kovinsko-predelovalni industriji ter industriji kondenzatorjev. Fizični doseg proizvodnje se je lani povečal za 16,8 %. TRŽENJE Iskra ima lastno domačo in zunanjo Iržno organizacijo. Zunanjo organizacijo tvori 7 trgovskih podjetij in 8 predstavništev ter dve proizvodni organizaciji, katerih realizacija je v lanskem letu presegla 130 milijonov dolarjev, od česar izvoz 67 milijonov dolarjev. Domača tržna organizacija razpolaga s 14 filialami, 27 trgovinami, 34 servisnimi centri in več kot 300 pogodbenimi servisnimi delavnicami, ter z inženiring biroji in številnimi montažnimi enotami na deloviščih. RAZISKAVE IN RAZVOJ Na raziskavah in razvoju dela v Iskrinih proizvodnih organizacijah 1600 strokovnjakov, od česar več kot 500 z visoko izobrazbo. Razen tega razpolaga Iskra z lastnim institutom za kakovost, ki opravlja testne meritve, preskuša funkcionalnost, f ra j n ost in zanesljivost izdelkov. Iskrini industrijski in grafični oblikovalci so prejeli že preko 230 domačih in mednarodnih nagrad in priznanj. KEMIČNA INDUSTRIJA MEDVODE DCNIT TELEFON: 71106 TELEX:31 365 Proizvodni program tehnični laminati elektroinstalacijski vozli in razdelilne omarice poliesterski izdelki in elektroimregnacijski materiali tesnit tesnila filtri lepila smole mase za stiskanje odpreski žične in plastične mreže keramika polirne in brusne paste antene gumbi VELEŽELEZNINA Merkur KRANJ vam nudi v svojih skladiščih na debelo in trgovinah na drobno v Kranju, Ljubljani, Radovljici in Škofji Loki veliko izbiro železnin-skega blaga in blaga za gradbeništvo kot tudi blaga za široko potrošnjo. OBIŠČITE NAS, POSTREGLI VAM BOMO SOLIDNO IN POCENI RTV-Ljubljana PRODUKCIJA KASET IN PLOŠČ LJUBLJANA, Tavčarjeva 17 - tel. 313-030 simfonična glasba zborovska glasba mladinska in otroška glasba radijske igre za otroke zabavna glasba domača zabavna glasba rock jazz na kasetah in gramofonskih ploščah Mohorjeva družba v Celju Najstarejša slovenska založba # REDNA ZBIRKA 1977 (koledar 1978) 6 knjig: broš. 100 din, vez. 160 din S IZREDNE KNJIGE Verske, vzgojne, znastvene, kulturno zgodovinske, leposlovne, priročniki, slikanice S DRUŽINSKA REVIJA „NOVA MLADIKA" Vsak mesec 32 strani, več strani v štiri-barvnem tisku S REVIJA »ZNAMENJE" poglobljeno obravnavanje verskih vprašanj v okviru slovenske stvarnosti ZAHTEVAJTE NAŠ KNJIŽNI PROSPEKT! Mohorjeva družba, p. p. 36, Zidanškova 7, 63001 CELJE Poslovalnica v Ljubljani: Poljanska c. 4 TRGOVINA V B1LČOVSU „ITAS” Gašper Ogris-Martič tel. (0 42 28) 24 18 INDUSTRIJA TRANSPORTNIH SREDSTEV IN OPREME SE VAM PRIPOROČA Kočevje 63214 ZREČE UMETNI BRUSI IN NEKOVINE PROIZVODNI PROGRAM: 1. UMETNI BRUSI — v bakelitnem vezivu — v magnezitnem vezivu — v keramičnem vezivu Telefon: (063) 760-050 - Telex: 33-582 Telegram: COMET ZREČE 2. PREDELAVA NEKOVIN — dolomitna moka za steklarstvo in kemično industrijo kot polnilo — ognjevarne mase GONOM za izgradnjo in reparaturo industrijskih peči do 1700° C 3. REZALNI STROJI — stroj za rezanje RS-300 lastne konstrukcije za rezanje vseh vrši profilov jekla in barvastih kovin PRIPOROČAMO SE! Založba Obzorja Maribor o. sub. o. TOZD ZALOŽBA OBZORJA MATICA MARIBOR MARIBOR, Partizanska 5 Izdaja izvirno slovensko literaturo, znanstvene in strokovne knjige, prevode uspešnic iz svetovne literature, revije itd. V tovarni gramofonskih plošč Helidon, Ljubljana, izdaja in proizvaja gramofonske plošče s sodobno in klasično glasbo. Gorenjski sejem Kranj prireja v letu 1978 naslednje sejemske prireditve: od 7. do 16. aprila XVII. mednarodni kmetijski in gozdarski sejem od 5. do 12. maja III. mednarodni sejem malega gospodarstva od 30. maja do 4. junija VI. mednarodni sejem opreme in sredstev civilne zaščite od 11. do 20. avgusta XXVIII. mednarodni sejem »Gorenjski sejem" od 10. do 17. oktobra XI. sejem opreme od 16. do 26. decembra XIX. novoletni sejem Državna založba Slovenije Lojze Ude: KOROŠKO VPRAŠANJE Knjiga Lojzeta Udeta, enega naših najboljših poznavalcev koroškega vprašanja, prinaša izbor njegovih razprav in zapisov, pripravljenih v letih 1946—1973. Dotikajo se aktualne koroške in avstrijske problematike, kot se je kazala v času njihovega nastanka. Čeprav sta od vrste razprav in zapisov potekli že skoraj dve desetletji, je še vedno živa njihova aktualnost. In prav v sedanjem trenutku je bolj kot kdaj potrebno soočenje Udetove knjige z današnjim položajem koroških Slovencev. Cena: pl. 185 din Ferenc, Kacin-VVohinz, Zorn: SLOVENCI V ZAMEJSTVU Pregled zgodovine 1918—1945 Na podlagi na novo dostopnih virov v domačih in tujih arhivih in literature so avtorji podali zaokroženo podobo zgodovinskega razvoja Slovencev v zamejstvu v navedenem obdobju. Cena: pl. 150 din MALA SPLOŠNA ENCIKLOPEDIJA l-ll-lll Nad 32 000 gesel (brez podgesel), 3184 črno-belih totogratij, risb in portretov, 163 barvnih fotografij, umetniških in drugih strokovnih prilog, 51 zemljevidov in 194 tabel, shem in razpredelnic — vsega skupaj 2200 strani velikega formata (19x27 cm) v 3 knjigah. MALA SPLOŠNA ENCIKLOPEDIJA L, 608 strani, pl. 450 din MALA SPLOŠNA ENCIKLOPEDIJA II., 812 strani, pl. 550 din MALA SPLOŠNA ENCIKLOPEDIJA III., 766 strani, pl. 600 din Komplet vseh treh knjig, pl. 1600 din SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA I. knjiga (A—H), 844 strani, polus. 300 din II. knjiga (I—Na), 1032 strani, polus. 550 din Knjige dobite v vseh slovenskih knjigarnah, pismeno pa jih lahko naročite pri inozemskem oddelku DRŽAVNE ZALOŽBE SLOVENIJE Titova 25, 61000 Ljubljana Signal je belo-rdeča zobna pasta. Vsebuje URLIUM, ki ščiti zobe pred zobno gnilobo. ILIRI JA~VEDROG Signal ščiti tudi tvoje zobe. commerce ljubljana, Jugoslavija ZASTOPSTVA IZVOZ-UVOZ SERVISI KONSIGNACIJE 6 1 0 00 LJUBLJANA, TITOVA CESTA 81 Zastopamo tuje proizvajalce s področij: GRADBENE MEHANIZACIJE BIROTEHNIČNE OPREME KEMIKALIJ TEKSTILA GUM PLASTIČNIH MAS ter AGROKEMIKALIJ Temeljne organizacije Gozdarstev ŠKOFJA LOKA, PREDDVOR, TRŽIČ, TOZD Gozdno gradbeništvo, transport in mehanizacija in OBRAT ZA KOOPERACIJO Gozdnega gospodarstva Kranj gospodarijo z gozdovi na kranjskem gozdnogospodarskem območju ter nudijo potrošnikom svoje usluge in gozdne proizvode. V TRGOVINI S STROJI Max Traun PLIBERK/BLEIBURG po ugodnih cenah in plačilnih pogojih 9 vse poljdelske stroje ® šivalne stroje 9 radio-aparate ♦ kolesa in motorna kolesa DELOVNA ORGANIZACIJA ZA ZUNANJO TRGOVINO PRIMORJE EXP0RT NOVA GORICA - JUGOSLAVIJA VIPAVSKA CESTA 11 ALPETOUR ŠKOFJA LOKA 0 prevozi potnikov ® prevozi tovora po Jugoslaviji in Evropi # izdelki kmetijske mehanizacije 0 servisi težkih vozil 0 lastni hoteli v Bohinju, na Pokljuki, v Kranju, Škofji Loki, Izoli in Strunjanu 9 žičnice na Voglu, Krvavcu, Starem vrhu in Pokljuki 0 turistične poslovalnice v Ljubljani, Škofji Loki, Kranju, Radovljici in na Bledu 0 organizacija izletov po vaših željah, prodaja vseh vrst letalskih vozovnic 0 obnova avtoplaščev VU BANDAG % mednarodna špedicija „EUROŠPED" Ljubljana Mihael Antonič • TRGOVINA • GOSTILNA • STISKALNICA ZA SADJE REKA PRI ŠT. JAKOBU V ROŽU LJUBLJANA MIKLOŠIČEVA CESTA 1 HOTEL - RESTAVRACIJA - VRT KAVARNA IN DNEVNI BAR SMREKARJEV HRAM TAVČARJEV HRAM DOBRODOŠLI! V/ELCOME! V/ILLKOMMEN! BINVENUS! BENVENUTO! HOTEL KOROTAN zadružno gostinsko podjetje v Sekiri ob Vrbskem jezeru - A 9081 Sekirn am W6rtherse-SUdufer odprto od aprila do oktobra 200 postelj, 6 bungalovov, savna, tenis igrišče, lastna kopališča ob jezeru, ribji lov, restavracija, nova terasa in „Taverna'' ob cesti, disco-teka. Parkirni prostor za več kot sto avtomobilov. Tel. 0 42 73 - 22 54 (Hotel Korotan) 0 42 22 - 21 29 (Posojilnica Celovec) 0 42 36 - 220 (22 20) Hotel Rutar Dobrla vas MARIBOR LESNA STAVBNA IN POHIŠTVENA INDUSTRIJA MARLES — SREČA V VAŠEM DOMU ^ ZDRAVILIŠČE ^ ROGAŠKA SLATINA ROGAŠKA SLATINA ponudi dnevno tržišču tisoče steklenic dveh bistveno različnih vod: Q DONAT Mg zdravilna, po bogastvu magnezija (1237 miligramov na liter) brez primere v Evropi. (Ni primerna za mešanje z vini, kajti zaradi velike količine mineralnih snovi vino potemni.) 0 TEMPEL namizna, prijetnega okusa, odlična za mešanje z vini in drugimi pijačami; vsebuje nadpovprečne količine magnezija (127 mg/l), kalcija in drugih koristnih mineralov. Obe mineralni vodi iz Rogaške Slatine sta bakteriološko popolnoma čisti! Dokazano je delovanje magnezijeve naravne mineralne vode DONAT Mg: DONAT Mg krepi sposobnost jeter, da nevtralizirajo strupene snovi v organizmu. Pospešuje obnavljanje toksično poškodovanih jeter. DONAT Mg pospešuje zdravljenje posledic kroničnega alkoholizma. DONAT Mg uspešno zdravi bolezni žolčnika, kronično vnetje, atonijo in diskinezijo. DONAT Mg zaradi bogastva magnezija pomirjujoče deluje na živčni sistem. Preventivno deluje proti krčem, ki jih povzroča pomanjkanje magnezija (spazmcfilija)! Pitje Donata Mg ne koristi samo bolnikom, temveč tudi zdravim ljudem. TRGOVSKO PODJETJE KRANJ nudi v svojih specializiranih prodajalnah ženska in moška konfekcijska oblačila pletenine perilo — bluze — majice nogavice zavese — preproge — posteljnino metersko blago otroška oblačila in vse za dojenčka galanterija — drogerija — foto v Kranju, Kamniku, Škofji Loki, na Jesenicah in Bledu Steklarna Hrastnik v Hrastniku je proizvajalec stekla za razsvetljavo, gospodinjstvo in farmacevtsko industrijo, kakor tudi za embalažo v prehrambeni in kozmetični industriji. Svoje izdelke izvaža v vse evropske države, kakor tudi v ZDA, Afriko, Azijo in Avstralijo. Komunalno, obrtno in gradbeno podjetje Kranj-z„ soi o • TOZD KOMUNALA KRANJ • TOZD OBRT KRANJ • TOZD GRADNJE KRANJ TRGOVSKO PODJETJE NA VELIKO IN MALO JESENICE RUTAR HOTEL Na južnem Koroškem v središču Podjune v Dobrli vasi/Eberndorf, fam kjer je RUTAR CENTER, je bil v letih 1961/62 zgrajen hotel. Leta 1970 sta bila dograjena pokrit bazen in savna. Večina od 34 sob ima balkon na južno stran, kjer je poslopje obrasflo s trto, ki obrodi v jeseni sladko grozdje, kar dokazuje, da je Dobrla vas še v območju toplega sredozemskega podnebja. Smučišča v bližini in predvsem na Peci nudijo gostom možnost zimskega športa. RUTAR LIDO ČAMP okrevalni center, znan preko meja Evrope kot raj za naturiste (Garten Eden), je zapadno od Dobrle vasi ob gozdu. Obsega več hektarjev površine, ima veliko kopališče, vabi tudi domačine, da se brez tkanin sončijo in kopajo. Camping-trgo-vina, restavracija, ka-minbar. Pokrit bazen in savna v naravi ter osem počitniških stanovanj, deloma priključenih na centralno kurjavo, nudijo tudi v zgodnji vigredi in pozni jeseni možnost lepega družinskega dopusta. HOTEL RUTAR A 9141 DOBRLA VAS EBERNDORF TEL. 0 42 36 - 220 (22 20) Na dopust m nakup v Podjuno! RUTAR CENTER DOBRLA VAS/EBERNDORF Sodobna in največja trgovina južne Koroške. „Vse za dom in gospodarstvo ugodno dobavi in na dom dostavi!" A&O MARKT RUTAR Samopostrežna trgovina nudi veliko izbiro vsakdanjih potrebščin in to po ugodni ceni. Lastniki in sodelavci obvladajo oba deželna jezika. V poletnem času slišiš tudi holandsko, francosko in angleško govorico. Plačuje se v raznih valutah, tudi v dinarjih, in to po ugodnem tečaju. »TAVERNA" RESTAVRACIJA »HOTEL RUTAR" celo leto odprta — jedila in pijače po ugodni ceni. Velika jedilnica in mali udobni prcrstofi. Domača gostilna za vsakogar GOSTILNA IN TRGOVINA RUTAR ŽITARA VAS/SITTERSDORF DISCOTEKA celo leto — vsako soboto — odprta. SUPERMARKT IN CAFE OB KLOPINJSKEM JEZERU - KLOPEtNER SEE (odprto maj—september) ANTON IN AGNES RUTAR ŠT. VID V PODJUNI Vrtv /r\ LJUBLJANA Radio televizija Ljubljana LJUBLJANA TAVČARJEVA 17 Zavod Radiotelevizija Ljubljana si prizadeva, da bi s svojo mrežo radijskih in televizijskih oddajnikov in pretvornikov omogočil vsem svojim poslušalcem in gledalcem kar najboljše spremljanje programov. Pomemben del te mreže je tudi oddajnik na Plešivcu nad Slovenjgradcem, ki je posebej zanimiv za poslušalce in gledalce na Južnem Koroškem. Oddajnik je bil pred kratkim adaptiran in tako pričakujemo, da se bo sprejem radijskega in televizijskega programa izboljšal. Oddajnik Plešivec oddaja I. radijski program na ultrakratkih valovih 92,4 MHz, II. radijski program na ultrakratkih valovih 90,1 MHz, I. in II. TV program pa na kanalu 6 oz. 49. Zavod Radiotelevizija Ljubljana želi svojim poslušalcem in gledalcem v letu 1978 čimboljši sprejem. Steklo Ljubljana-TOZD „Spektrum“ PROIZVODNJA — INŽENIRING LJUBLJANA, B E L J A Š K A 4 GRADBINCI INVESTITORJI PROJEKTANTI Da vam olajšamo iskanje in vas rešimo prenekaterih skrbi, vas nameravamo sproti obveščati o novitetah našega razširjenega poslovanja. Nudimo vam bogat asortiman repro-materiala, opravljamo pa tudi Specialna dela pri: — projektiranju — vodenju objektov in — opremi Dejavnost, ki vam jo predstavljamo, je 0 specializirana prodaja repromateriala in sicer: — keramičnih ploščic domače proizvodnje in uvoznih, — vseh tehničnih stekel, sten iz kaljenega stekla, plastičnih kupol, ogledal, steklenih prizem itd. Q prevzemanje in izvajanje doma in v tujini — keramičarskih in — zasteklitvenih del Poleg tega izvajamo opremo hotelov s hotelskim porcelanom renomiranih evropskih firm, jedilnim priborom in steklenino. S tem vam je nudena zaključena celota sodelovanja pri izgradnji in opremi predvsem hotelskih objektov in poslovnih stavb. Za eventualne tehnične in komercialne informacije se izvolite obrniti na nas in radi vam bomo ustregli. stran Koledarski del 1—29 Stefan Pinterr Ob stoletnici rojstva Otona Župančiča 30 Dr. Franci Zvvitter: Misli ob 70-letnici ustanovitve Slovenske prosvetne zveze 33 Valentin Palanšek: 70-letnica Slovenske prosvente zveze 37 Hanzi VVeiss: Pogled nazaj in razgled naprej 39 Janko Ogris: Pogled v našo preteklost 41 Dr. Mirt' Zwitter: Burni časi obnove in utrditve 43 Andrej Kokot: Misli ob našem jubileju 48 Beseda predsednikov krajevnih prosvetnih društev 52 Stefan Balažič: Kulturna ustvarjalnost koroških Slovencev — prispevek v kulturno zakladnico slovenskega naroda 72 Martin Zakonjšek: Sodelovanje Zveze kulturnih organizacij Slovenjie z zamejskimi Slovenci 74 Klavdij Palčič: Manjšinska skupnost nosilec ideje odprtosti in sožitja 78 Dr. Avguštin Malle: Življenje in delo SPZ v sedmih desetletjih njenega obstoja 80 Dipl. inž. Feliks Wieser: Pred nami je dolgoročna borba 93 Karel Prušnik-Gašper: Zgodovina in razvoj protifašističnega boja na Koroškem 96 MarS: Jubilejno leto Miklove Zale 109 Danijela Kežar: Naša pot čez Atlantik 118 Joško V/rolich: O težavah slovenskega učitelja 123 Ančka Kokot: Pomembna naloga dijaškega doma SŠD v Celovcu 125 Teodor Domej: Nekaj misli ob pogledu na delovanje Zveze slovenske mladine 127 Valter Gutovnik: Pomen mladinskega delovanja 130 Jože Mečina: O nastanku in razvoju pevskega zbora SPD „Rož" v Šentjakobu 132 Danilo Prusnik: Ob tridesetletnici organiziranega slovenskega športa na Koroškem 134 Pavel Zdovc: Od brižinskih spomenikov do cesarskih patentov 144 Andrej Vovko: Podružnice »Družbe sv. Cirila in Metoda" na Koroškem 1885—1918 151 Tone Zorn: Vindišarska »teorija" na avstrijskem Koroškem po drugi svetovni vojni 162 Janez Stergar: Metode prisilnega raznarodovanja koroških Slovencev s poudarkom na času po drugi svetovni vojni Dušan Nečak: Spremembe občinskih meja na Koroškem v obdobju od 1945 do 1971 Karel Šiškovič: Slovenska šola v Italiji Simej Martinjak: Taborišče Buchenvvald v spominih koroškega Slovenca Drago Druškovič: Knjiga o novejšem avstrijskem parnasu Valentin Polanšek: Po dveh pisateljskih srečanjih Jože Blajs: Zakaj ravno on! Anita Hudi: Nekje mora sijati sonce Pavla Rovan: Kje so tiste stezice... Leopold Suhodolčan: Svet mojega ušesa Pesmi Otdn Župančič: Miklova Zala Izjava Veš, poet, svoj dolg Marko Kravos: Beseda ni konj Leva desna Tolažba Jozej Turk: Lepoto jaz ljubim teh naših dobrav Suženj Jesenska idila — Hitro minejo leta Za slovo Milka Hartman: Posekana lipa Leopold Cvelf: Listje pada... Andrej Kokot: Ostrine jezika 176 181 186 191 204 218 220 222 228 232 32 211 237 47 122 66 70 79 133 150 92 95 107 Koroški koledar 1978 Izdala in založila: Slovenska prosvetna zveza v Celovcu Uredil: Rado Janežič Za vsebino odgovoren: Andrej Kokot Celovec, Gasometergasse 10 Tisk: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava Celovec - Borovlje (2 ivt« '\ imlm y Sedaj v svoji novi hiši Vam nudi ZVEZA SLOVENSKIH ZADRUG V CELOVCU IZVEDBO VSEH DENARNIH POSLOV Hranilne vloge • Žiro računi • Mezdni konti • Premijsko varčevanje ® Stanovanjsko varčevanje • Krediti • Ekspresno prenakazovanje in plačevanje v tuzemstvu in v inozemstvo MENJALNICA po najugodnejših tečajih Safeji Depot knjižic in vrednot A-9020 CELOVEC Telefon (0 42 22) 70 565 70 566 70 567 Poštni predali Nočni tresor Povezava z bankami v državi in preko nje PAVLIČEVA 5 — 7 Telex 04/2162 zicn: