I
2IVL7EN71 IN IVEf
TEDENSKA REVIJA — PEILOGA PONEDELJSKEGA JUTRA 1
M. 11.	V LJUBLJANI, 18. MARCA 1937.	IxSJlOA U
NAŠA
JEZERA
O NASTANKU IN POČASNEM USIHANJU BLEJSKEGA JEZERA IVO LAPAJNB nadaljevanje
B
lejski kot spada med predele našega alpskega podnožja, kjer so posamezna obdobja nastanka zemeljske skorje pustila količkaj pazljivemu opa-
__zovalcu polno vidnih sledov.
2e davno prej, preden so se razlezli z visokih zibeli Julijskih Alp mogočni ledni veletoki v Radovljiško kotlino, so silovite tektonske podzemeljske sile, s pomočjo mehaničnega in kemične-
[[a vpliva vode, preoblikovale površje epe naše Gorenjske. Tako so se tudi presekane grude visokih planot Jelovice, Pokljuke in Možakle ugreznile na robeh v polagoma se spuščajoči, terasasti svet današnjega Blejskega kota, v katerega je vdrlo pontsko morje. Vanj so se stekale vode iz sosedne celine: Ko se je v gornjem miocenu to morje umaknilo, so v plitvih kotanjah Radovljiške kotline zastala mnoga mala, slana jezerca, ki so kmalu usahnila. V svoji razmeroma globoki zibeli je pa blestel dalje naš toliko opevani biser — Blejsko jezero.
Prvotno slano jezero je prejemalo vedno več sladkovodnega pritoka V kotanji, obdani krog in krog, tudi na jugu. med Stražo in Osojnico. s pregrado gričevja, je bilo jezero z otokom vred. znova zasuto.
V ledni dobi*) je prilezel v Blejski kot bohinjski lednik in iz savske doline narinil preko južne pregrade jezera mogočne gmote ledu do Podho-ma, Zasipa in Dolinske Save. Ledeni jezik je prisilil Radovno. da si je izvrtala novo pot skozi sotesko Vint-garja, obrusil je škrbino otoka in grajsko skalo, pobral z jezerskega dna mnogo starejšega, nasutega grušča in ga odložil kasneie v šestih zaporednih grobljah, med Dolinsko Savo in Gradom. V ponovni oledenitvi je bila jezerska kotanja znova zasuta, pa spet očiščena, dokler se ni bohinjski lednik v dveh odcepkih za vselei umaknil. Blejski del lednika je odložil na
*) Glej članka »Ledna dobe v Jugoslaviji«, Žis knjiga 17. str 256 ш »Vintgar«, Zia knjiga 17, stran 636.


;Д"ч>/.
[ff!»*
Г-л^Жнотп.

h
O

Xtyip)
ч< nJ /
JL a n<m*
. Ћебса -----
f

ч \i


<N4 \
ftlb*©
v Љс h i Tiil^Vj^ocle scéc
^tednîske ^ globlje v okolici Bteda
vzhodnem robu jezera svojo zadnjo sled v grobljah za Park hotelom.
Kotanjo so napolnile vode in v vencu gričevja, ki je uporno kljubovalo ledniškemu pritisku je nastalo 35 m višje, po obsegu in globini mnogo večje jezero kot je današnje. V treh zalivih je segalo do sedanje vasi Rečice, daleč v Zako in na jugu do nekdanje pregrade med Stražo in Osojnico. Vse obrežje jezera, kjer stoje danes lepe vile, penzioni, hoteli in vasi Bleda, obrušena škrbina otoka sredi jezera, vse to je bilo še pod vodo.
V višini nekako 495 m je imelo takratno jezero pri sedanji vasi Želeče odtok Še danes se dobro razloči precej dolga, suha dolina, po kateri se je
nekdanja jezernica v lahnem padcu odtekala v Savo.
Ko je Bohinjska Sava izglodala svoje korito do južne pregrade jezera, in jo deloma odplavila, je začela Jezernica, kakor še dandanes pri Mlinem, naglo odtekati. Na komaj pol km razdalje je nastala v tisočletjih velika razlika med nivojem Blejskega jezera in globoko strugo Bohinjske Save, pod Obročem. Jezernica si je zarezala na kratkem svojem toku že globoko strugo in če se spenjamo k Bledu iz te smeri, se vidi zgoraj jezero, kakor da
je vloženo na polici, s katere se bo zdaj pa zdaj izlilo v Savo. Erozija Save Bohinjke je tako močna, da je že danes njeno korito 53 m nižje od gladine Blejskega jezera.
Obenem z odtekanjem jezerske vode v Savo so prihajale na dan obrežne terase. Pogledal je iz vode v teku časa zaokroženi otok in naš blejski biser je polagoma privzel današnje lice. Od nekdanjih pritokov se stekata v jezero še Zaka in Rečica, mnogo je pa ob obali, z izjemo južnega nabrežja, toplih vrelcev na dnu. Kotanjo prečkata namreč dve izraziti tektonski prelomnici, na zapadni in vzhodni strani. Ob teh razpokah vro topli studenci v jezeča Pri hotelu Toplice izvira posebno
močan mineralni vrelec, s stalno toplino 23° C. Obenem uhajajo plini ogljikove kisline. Na obali, v smeri k Park hotelu je še več takšnih vrelcev, ki imajo stalno nad 13° C. Zato je Blejsko jezero v primeri z ostalimi našimi alpskimi vodami neprimerno toplejše.
Kakor povsod drugod, prinašajo tudi v Blejsko kotanjo dotoki zmerom več peska in proda Debelejša naplavina ostaja že ob izlivu, drobnejši pesek se vlega v večje globme. V kotanji se dogaja nekak čistilni proces, pri
čemer odvaja Jezernica v Mlinem vedno čisto vodo v Savo. V daljni bodočnosti bo prišel čas. ko bo tudi Blejsko jezero polagoma upadlo. Nastopil bo konec tretje ojezeritve, ako ne bo pri-roda sama posegla vmes aH pa morda človek s pripomočki moderne tehnike preprečil izgubo privlačnega raja pod očakom Triglavom.
VHU:
Dr. P. K: Waa Sst Limnologie? (Die ЕНогаоћивв der Binn^nseen — еше nem- Wiessenschaft.)
Dr. 0. Zacluvia*: Da« SUsswasser-Plenkton.
№. A. MeUk: {Sclumjsfci ledenik (Oeogntfaki restai*
мшмт).
Dr L Rakovec: Poetglacialn« terase Btejakeg» Je. lera v meai x njegovo raorfogeneao (Geografsko vest-nifc 1038). Zbornik odliifcnrah ra^ipmv naiUi laanetv*-geografov, ti « domačimi p^rfedr геиЦвктгјвј» eamiieptwie posebnosti lemlje. Ssuvà» M т Šeo-ртШав disMo » ЦпЧјчиН asirani.
čll&zemlje,kijcbiloob najvišjem stanju jezera vpôltSïïi dobi pod vodoj s&t**iKKdanii jezerski odtoh, danes suha dolina
RANJENEC
DEL POGLAVJA IZ POVESTI »STRTE PERUTI«
IVAN PODR2AJ
Meseca julija v zadnjem letu velike vojne se je Henrik Orel po sovražnem napadu zbudil ranjen v bolnici za fronta Svoje vtise v bolnici je opisal z naslednjimi besedami:
obro ste spali, gospod narednik.«
Nisem našel volje, da bi odprl oči. Niti trohice moči ni bilo v meni. Čutil sem. da ležim in
_ da moram biti bolan. Kakor
zaspan sem bil. Omotica me je zibala in vse je bilo tako temno v meni. Slišal sem glas pri svojem vzglavju. Nerazumljiv glas:
»Le spočijte se. Vse bo dobro.«
Z velikim naporom sem odprl veke. Ob meni je stala ženska. Kakor skozi kopreno sem jo videl.
»Le mirni ostanite.«
Zdaj sem že razumel besede. Zastr-mel sem. Skušal sem vzdigniti roko. Zaman.
»Ranjeni ste bili in zdaj ste v bolnici,« je govoril mehki glas zraven mene.
Velika žalost me je spet ohromila. Počasi sem doumel, kaj se je zgodilo z menoj. Neka sila mi je dala moč, da sem pregibnil ustnice in vprašal:
»Kje sem? Kaj so mi storili?«
Čutil sem nežno roko na svojem čelu.
»V bolnici ste. V dobrih rokah.«
Se zmerom negiben sem gledal v be-ft ženski obraz:
«Kje?»
»V zaledju, brez nevarnosti.«
Bilo mi je, da bi se razjokal, pa nisem mogel. Velika skrb me je prevzela: Ali me niso morda rezali? Odrezali roko ali nogo? In zdai ležim tu bolan od vročične rane? Možgani so mi bili omotični in omamljeni. Počasi so pričeli delovati. Zdelo se mi je, da sem se vzravnal v postelji, toda rok nisem mogel premakniti. Slednjič sem doumel, da je desnica zdrava Poskusil sem z njo prijeti levico. Dotaknil sem se nečesa mehkega in debelega. V tem trenutku mi je udaril v nos jedek vonj. Sleherni živec mi je zatrepetal. Kriknil sem.
»Nič se ni zgodilo. Izrezali so vam rano, v nekaj dneh boste spet zdravi.«
Občutek zadovoljstva je zavaloval K meni, ko je izrekla te besede z od-
Perorisba ELA JUSTINA
ločnim glasom in z nasmehom na liciK. Zagledal sem se v njeno vzbočeno oprsje, pokrito s skoraj prozorno modro tkanino, izpod katere se je belila sveža mladost. Sramež je zavihral po meni. Zaprl sem oči in pred menoj je stala Pavla, vsa čista in mlada.
Z medlečimi očmi sem gledal po dvorani. Postelja ob postelji. Na njih bolniki, ne, ranjenci, nekateri s sivimi, mrtvimi obrazi. Tiho vzdihovanje se je skladno, skoraj pretresljivo ubrano ujemalo z glasnim stokom in vikom. Strmel sem v polzagrnjena telesa mu-čenikov vojne umetnosti, zunaj je pa sijalo sonce, prav tisto sonce, ki je sijalo ta hip na prijatelje in nasprotnike.
Skelela me je rana, jaz pa bi poskočil in zavriskal življenju, ki me čaka.
Drugi dan me je neznosno bolela glava. Prijazno čuvstvo, da sem rešen, se je že rano umaknilo spoznanju, da me čaka še dosti neprijetnosti. Višji zdravnik, mož trdih oči in pretirano resnih oblik v obrazu, mi je pregledal roko in s skoraj zaničljivim nasmehom pripomnil: Mož bo kmalu dober in znova sposoben. Nagrbančil je čelo in odšel, meni so pa ostale njegove temne besede, ki so me udarjale po glavi kakor udarci kladiva.
Prišla je bolniška strežnica. Prosil eem jo za cigareto, da se nekoliko umirim.
»Ne smem,« je rekla vljudno. »Škodovalo bi vam, pa tudi ne smem. Ko boste vstali, potem da. Prinesem vam limonade, če želite.«
»Najlepša hvala, gospodična. AH veste, kaj mi je rekel zdravnik?« sem ji potožil.
»Mislim, da mi ni treba ugibati. Tako pravi vsakemu, da ga potolaži.«
»Lepa tolažba,« sem vzdihnil.
»To ni nič žalostnega. On mora tako govoriti,« se je smejala.
Strežnica — za sestro Tili so jo klicali — je bila dobra z menoj. Včasi predobra. Prav za prav je bila sirota, oče — aktivni polkovnik — se je še v mirnem času prostovoljno poslovil od sveta, matere pa ni poznala. Vse mi je povedala sama, ko sva ob popoldnevih kramljala na nekakšni vrtni verandi. Jaz sem namreč že po nekaj dnevih mogel vstati. Prav rad priznam, da sem užival v njeni prisotnosti. Tmela je svetle plave lase, žive oči, sploh bila je lepa postava. In zgovorna je bila. Ko mi je tako razgrinjala svoje življenje, nisem vedel, ali naj bom ponosen na to ali naj imam usmiljenje z njo. Privadila sva se drug drugemu. Česa zaupnega ni bilo med nama, dasi sem bil večkrat na večer otožno zamišljen, ko je odhajala. Bilo mi je, kakor da mora tako biti. Težko bi pogrešal njenega bitja. Kakšne ljubezenske bi-bavice nisem nikoli občutil zaradi nje...
Dnevi so potekali enolično. Včasi so nas obiskale visoke dame, kakor so rekli. Prinesle so s seboj najrazličnejše malenkosti. Niti enkrat nisem videl, da bi se bil kdo izmed nas razveselil nad njimi. Ceremonioznost je kaj malo prijala v tem prostoru. Jaz sem bil vselej vesel, ko so odšle.
Živel sem čudno, sebi odtujeno življenje. Mnogo sem mislil, malo sem «pal. Govorice, da nikogar ne puste
domov, pa naj bo hrom ali slep, so porazno vplivale na mojo duševnost. Odkar je postala sestra Tili molčeča, sem pridno čital razne knjige, ki so jih nabrali za ranjence. Nekaj je bilo dobrih, druge pa so menda poslali zato, da so počasi izginjale. Med temi je doletela nabožne in vojaške prav posebna usoda.
Bilo je nekako v začetku tretjega tedna. Sončno dopoldne me je zvabilo rano na vrt. V prijetni senci pod starim kostanjem sem sedel na klop ter se zamislil. Vonj po cvetlicah iz bližnjega vrta se je mešal z dimom cigarete, ki sem ga slastno požiral. Mislil sem na svojo prihodnost. Kaj bom začel, ko se neha vojna? Tvrdka, kjer sem bil v službi, mi je že sporočila, da se ne smem zanašati na svoje staro mesto trgovskega uradnika, ker nihče ne ve, če bo v morebitnih spremenjenih razmerah še poslovala. To sem razumel. Bili so tujci. Torej bo treba začeti spočetka. In kdo ve, kakšne naj bi bile spremenjene razmere. Govorili so o zmedah v Rusiji, o novem redu. celo o vstaji pri nas. Bili so preroki, ki so na tihem oznanjevali novo vero. In so bili drugi, ki so trdili, da bo brat z juga pobral žetev zase. Teh je bilo malo. Vsaj med nami. Vsi so pa pričakovali nekaj novega, velikega. Vsak si je po svoje ustvarjal svojo srečo, ko bo konec vojne. Tudi jaz. Nekaj bo že, saj sem mlad, samo da bi bil enkrat že res konec.
Iz mojih zasanjanih misli me je prebudilo sonce, ki je pripekalo v tla okoli kostanja. Tedaj sem zagledal — sam Bog ve, kako mi je bilo pri srcu — na stopnicah dvoriščnih vrat Pavlo. Spet sem bil kakor okamenel. Namesto da bi bil vstal in ji pohitel naproti, sem sedel in buljil vanjo. Nenadoma se je zgodilo, da sem se nehote čutil resničnega bolnika. Obenem sem imel občutek, da ima to sedaj svoj veliki pomen. Veselo je prikorakala po vrtu do mene,
»Dober dan, Henrik!« je zaklicala.
Še zmerom sem sedel.
»Ubogi revček! Tako slab si videti,« je rekla s pomilovalnim glasom in mi ponudila roko.
Njene besede so božale potuhnjenega bolnika v meni. Zazibal sem obvezano levico, z desnico pa sem ji segel v roko.
Sedla je zraven mene. Kakor da bi se bilo drevo nad menoj razvejUo, tak-
Sna soparica je udarila vame. Nekaj je govorila, pa je nisem razumel. Le zakaj me ni poljubila? mi je završalo v glavi, ko sem bil zagledal za oknom na hodniku bledi obraz bolniške sestre.
»Razoglav sem, pa mi je vroče,« sem dejal v zadregi.
»Saj si vendar pokrit, dragec, in v senci sediš,« se je zasmejala in me začudeno gledala s svojimi temnimi očmi izpod temnih las.
Sram me je bilo potuhnjenca v meni. Zagrabil sem jo za roko in vzkliknil:
»Saj tudi bolan nisem!«
Skočil sem pokoncu. se zavrtel in dejal:
»Bil sem le presenečen. Samo pomisli. Že od jutra sedim tu in mislim nate, ko se zdajci prikažeš, kakor podoba iz sanj.«
»Sedi, le sedi. In povej mi, kako je s teboj. Ali te je moj nenapovedani obisk res osupnil? Nisem utegnila sporočiti. Dva dni sem čakala za dovoljenje, saj veš, da se po teh krajih ne smemo voziti Pa sem ga dobila in takoj zjutraj sem se odpeljala.«
»In zdaj si tu, zdaj —«
Njen koprneči smehljaj se je udušil v mojem poljubu.
»Zdravniška vizita!« se je oglasil rezki glas bolniške sestre.
V	meni je zakljuvalo. ona je pa mirno rekla-
»Le pojdi, dragec! Tu bom čakala.«
Zdravnik, tisti višji s trdimi očmi in trdim obrazom, je šel mimo mene. To pot ie bil mehkejši Ničesar mi ni rekel Bil ie kratek z vsemi Sestra Tili pa je spremliala Zardela je. ko se je mnrala tistaviti pred menoj.
Popoldne sva se sprehajala zunaj mesta kajti po ulicah sva srečavala 6ame uniforme in ženske ki so zijale v naiu Ko sva prišla do ploščadi pod hribom sva sedla v senco platana za grm. ki ie zakrival pogled na mestno zidovje. Nekje za nama je žuborel studenec, sicer pa sama blažena tišina.
V	tej tihoti sem iznenada zaslišal utrine nienega srca Globoko sem ji pogledal v oči Zdrznila se ie. Zaprla je oči in vzdihnila:
»Vroče je.«
Nisem zna! odgovoriti Niena bližina položai nienega telesa vse njeno bitie me ic prevzelo
»Ali tebi ni vroče?« je vprašala in nagnila glavo, kakor da se hoče odmakniti soparnemu navs4u.
»Da, vroče je.«
Tihoma sem se nagnil naprej. Njene napete ustnice so podžigale ogenj strasti. Živci so mi trepetali in vse je zagorelo po meni. Iztegnil sem roko po njej. Tedaj se je predramila. Široko me je pogledala, se pognala kvišku in rekla:
»Žejna sem.« Skočila je v hosto. Žuborenje studenca za menoj se je izgubilo v njenem teku.
»Tudi jaz sem žejen,« sem rekel mirno, ko sem jo bil dohitel.
Napila sva se mrzle studenčnice ter se čez polje vrnila v mesto
Zvečer se je odpeljala. Ostal sem sam s svojo in njeno ljubeznijo.
Bil je vroč dan. Dobil sem nekaj časnikov. Domačih in tujih. Slednje sem vzel spodaj v pisarni. Domači so pisali: Sovražnik se umika. Nove zaloge živeža. Zavezniki trdno odločeni, da vztrajajo in zmagajo. V tujih je stalo: Napredujemo na vseh frontah. Sovražniku primanjkuje hrane in orožja. Ves stari in novi svet na naši strani do končne zmage. In znotraj poročilo nobenoplatnega severnega potnika po naših deželah: Znamenja kažejo, da bo kmalu konec vojne Zasužnjena ljudstva se bore v vrstah sa-mosilnika, njihova srca pa kličejo po pravici. V osrčju Evrope in na jugovzhodu se pripravljajo usodne spremembe. In tako dalje
Sedel sem zgoraj na ploščadi in gledal mravlje, ki so vlekle še živo žabo. шммнмнппн
»CYRANO DE BERGERAC« UGLASBEN L. 1897 je resni Emil Fagnet pisal po prvi predstavi gorenje igre: »Delo bo ostalo znamenito v naši dramski zgodovini. Pesnik se je rodil: kakšen blagoslov!« Vsa kritika je hvalila zvočnost in sočnost kakor tudi barvitost te heroikomične drame. V februarju 1936 je doživela glasbeno upri zoritev v Rimu. Lep uspeh Skladatelj Franco Alfano, ki je sodeloval pri Pucci-nijevem »Turandotu« in zaslovel s samostojnimi operami (Sekuntala. Madonna Im-peria, Poslednji L«ord), je ponekod spremenil značaj svojim osebam Klasičnemu Cy-ranu, t. j. precej burkastemu nosanu. Je vzkratil ta okras dvomljive vrednosti ter poudarja junakovo pesniško stran darovi-tost, Izobrazbo Mvljenjsko modrost Rasen teea mu je — v skladu z zgodovino — prisodil le malo več let kakor Roksani Kri stlan ni veS hedafek ^edne vnanlosti. pač pa nesrečnež, ki ne more izraziti svojih občutkov.	D-
ZMAGA NAD BOLEČINO
ŽIVLJENJSKA USODA M02A, KI JE ODKRIL MORFIJ
y
prvih povojnih letih je nemški kraj Neuhaus pri Paderbomu spravil v promet zasilne bankovce, Id so kazali sliko na pol razpadle koče in moža, ki mu je bilo videti v potezah obraza razočaranje in zagrenjenost. Ta mož je bil- lekarnar Sertiirner in besede pod obema slikama so označevale življenjsko tragedijo tega moža, ki se mu mora človeštvo zahvaliti za eno največjih zmag. zmago nad bolečino: »Tvoja koča razpad«,
tvoj grob bo razsut, toda tvoje dek) bo ostalo, dokler bo zemlja stala 1«
Ze v mladih letih se je seznanil Friedrich Sertiirner s grenkim razočaranjem. Njegov oce, inž en j er in visoko naobražen mož, mu je zbudil ljubezen do tehnike in samostojnih tehničnih eksperimentov. Določeno j« bilo, da se bo oprijel nekoč oôetovega poklica. Toda oče je umrl in je os ta vil družimo v bedi Sertiirner je bil lahko vesel, da je dobil mesto pripravnika v neki b»
TRUE MU S K E T I R 3 I
4i.£KSANOC« OUMAS n. m ILUSTRIRA*. R«»I1UMXM % ГСЖАТК NI DOVOUBI

njič manjka še deset minut do dogovorjenega časa.«
»Na vsak način moramo pripraviti bojni načrt,« je dejal Aramis.
»To Je preprosta stvar,« je odgovoril Athos »Kakor hitro se bo sovražnik približal na strel, bomo začeli streljati in ne bomo odnehali dokler ne bomo omagali Ce bi potem oni. ki bi še ostali živi, res napadli, jih bomo pustili v rove, tam jim bomo pa pokrili glave s starim zidovjem.«
Vsi so skočili pokonci in zagrabili svoje puške Kakih dvajset mož se jim je bližalo To pot pa niso bili rovo-kopi, temveč vojaki
»Zdi se mi.« je rekel Porthos. »da nas je .premalo AH ne bi šli rajši na zaj v taborišče?«
»To ie nemogoče!« ie odvrnil Athos »Predvsem še nismo končali zajtrka, potem se moramo še dogovoriti in sled-
PREPROSTA STVAR
karni v Paderbomu, ld ga je režilo najhujšega pomanjkanja. Poleg nalog, ki jih je moral tu vršiti, pa se je bavil v prostem času s kemičnimi raziskavami. Ko mu je bilo 20 let. je položil izpit za lekarniškega pomočnika. Spričevalo, ki mu ga je izdal predstojnik, je bilo nad vse pohvalno. Še poltretje leto je ostal v tej lekarni, kjer je г njenimi starimi pripomočki L 1805. odkril »uspavalno prvino opija«, kakor je takrat imenoval morfij. Leto dni pozneje je objavil svoje odkritje v nekem lekarniškem vestniku, toda znanstveni svet je to odkritje prezrl.
Pozneje se je preselil v mestece Embeck na južnem Hanoveranskem, kjer si je uredil lastno lekarno. Bavil se je še dalje z
raziskovanjem opija, priobčeval je sestavke o morfiju, toda priznanja ni doživel. Nekoč je preizkusil morfij na samem sebi, vzel pa je trikrat preveliko dozo m je ostal skoraj le po naključju živ.
Sloviti francoski fizik Gay-Lussac je bfl eden izmed prvih, ki so znali upoštevati Serturnerjeve zasluge. Ko je Sertiirner L 1817. objavil dokončno veliko razpravo o svojih raziskavanjiih, se je njegovo ime navzlic vsemu odporu vendarle razširilo tudi po Nemčiji. Imenovali so ga za častnega doktorja filozofske fakultete v Jeni m za člana številnih znanstvenih družb doma m v tujini. Toda nasprotnikov je imel vedno dovolj. Drugi so se ponašali za odkritelje morfija, utihnili so šele tedaj, ko ma je
ZID SE MAJE »Toda, dobro pazite,« je nadaljeval Athos, »da ne bosta dva hkrati streljala na isto tarčo 1«
Ko so vsi povedali, da cilja vsak na svojega, je Athos zapovedal: »Ogenj!«
Slišal se je le en strel, toda štirje možje so se valjali v krvi. Oglasila se je tromba in gruča je hrabro prešla v napad.
Zdaj so padali streli bolj neredno, |ode še zmerom s prejšnjo sigurnostjo.
Sovražniki so napadali naprej, kafro* da bi vedeli, kako malo je branilcev. Ko so dospeli do utrdbe, so razpolagali naši prijatelji le še s prav majhnim številom strelov. Tudi zadnja salva nI mogla zadržati napada Skočili so * jarek ter so hoteli preplezati na drugo stran.
»Zdaj pa konec!« je zaklical AtHoa,
»Podrite steno!«
* * »

ћаРОсиИ zarod primai vetîfco nagrado. V Eànbeoku ga je skušal izriniti neki tekmec. Prebivalstvo je bilo sicer s Serturnerjem, toda je moral mestece vzlic temu ostaviti. 1820. ee je preselil v Hamelm, kjer je vodil mestno lekarno. Tudi г nadaljnjim znanstvenim delom je prehiteval svoj čas. Tako Je ie L 1831. trdil, da mora biti povzročitelj kolere živa strupeno bitje, ki se samo razmnožuje. Bil je tudi početnik kemije alkaloidov. Nešteta razočaranja so mu spodkopala zdravje. Umrl je L 1841. v starosti 58 let. Letošnjo pomlad bodo nemški farmacevti danes pozabljenemu možu postavili v njegovem rojstnem kraju spomenik.	mg. ph.
KAKO VRAČAŠ IZPOSOJENE KNJIGE?
Pred malo leti Je neki ameriški pisateîj hotel pretehtati poštenje svojih rojakov. Kako je to storil? Izbiral si je 50 mož In 50 žen. iz vseh družabnih Slojev in vsake, mu od njih poslal pismo sestavljeno tako, da je bilo povsem jasno videti namenjeno drugi osebi, pismu pa je bil priložen 1 dolar.
Od 50 moških jih je 31 milo denar, ki ni bil za nje; med ženskami pa je bilo takih več, 33. Dve bogatimiki od 5 sta pridržali dolarski bankovec. Isto razmerje po. štenosti se je razoctelo pri igralkah, tipk»
OBLAK PRAHU
Vel štirje so skupno z Grimaudom «prli svoje puške v zid, ki se je pričel tresti kakor drevo v viharju, se odtr* gai m zdrkml s silnim treskom v jarek.
»Če so le vsi mrtvi?« je menil Athos.
»Zdi se,« je rekel d'Artagnan.
»Ne,« je zaklical Porthos, »tam se Mečeta dva!«
In zares je bežalo troje, četvero mož,
pokritih z blatom in krvjo, proti mestu. Vsi drugi niso bili več sposobni za boj.
rtcah, botalčarfcali in uslužbenkah. Od 5 učiteljic bo 4 vrnile vsoto, poslovne ženske pa so vse naglo odposlale bankovec, ki ga niso hotele zase ohraniti.
Aktivni ljudje, vajeni izrabiti vsako minuto, so se najhitreje hmetiili dolarja, ki je prišel na krivi naslov. Novinarji, gluin-ci, Človek postave so se odkrižali tujega denarja v razmerju 4 od 5, politiki pa samo 3 od 5.
Poskus ameriškega duSeslovca bi bilo vredno obnoviti po drugih državah, saj ta ali oni stan nima po vseh krajih enakih navad, posebno pa ne ob vseh dobah. Na.
mesto denarja bi lahko vrel! posojeno knjl go in ugotovili, v koliki meri jo ljudje vrar ftajo. Nemara bi pri tem doživeli presenečenja. P. L. Hervier pripoveduje o ugledni goepe, ki je rada pomagala siromakom, anonimno prispevala pri vseh ibirkah za ponesrečence, posipala krušne drobtinice in proso ptičkom. A neki dan mu je pokazala polico knjig v svoji biblioteki, čeS: »Glejte to vrsto knjig, ki jih nisem kupila Znanci so mi jih posodili, pa jih niso voč nazaj zahtevali«.	D
STAVA JE DOBLJENA Athos je pogledal svojo uro in rekel: »Gospodje! Bili smo tu eno celo uro ter smo dobili stavo. Toda hočemo biti veseli, sicer pa nas d'Artagnan še ni seznanil s svojimi načrti.«
Hladnokrvno so mušketirji spet sedli ter nadaljevali svoj zajtrk
»Kaj mislim?« je rekel d'Artagnan. »Da, že vem. Potoval bom na Angleško in govoril z Buckinghamom.« »Ne, tega pa ne boš storil!« je od-
vrnil Athoe.
»Zakaj pa ne? To sem bil stori! že enkrat!«
»Že res, toda takrat se nismo vojskovali z Angleško. Takrat je bil Bu-ckingham zaveznik, ne pa sovražnik. To, kar hočeš storiti, je izdaja!«
D'Artagnan je uvidel, da ima Athos prav ter je molčal.

KNJIGE IN REVIJE PUŠKIN ZA MLADINO
Jednota edovtanekyuh ž-eo v Pragi le daia na sv&tLo snopič: »NejvétÊjj bâeniik Ruska A S. Puiâkjn K 100 vynoči j«ho smrti <1837-1937) mJAdeži Ëeekostovenské napealy Nina Seifertovâ-Srutova a Ludnutla Sruitova« 1937 8*, 20 e. Kč 1.50). Poleg žiivotopisa prinaša iaborčok pesmi ter odlomek iz »Boudea Go-dumova« jn »Kapitanov« hčere« pri čemer Bo pridejami ruski tefcsti z aïkcenJ. D.
SLOVAŠKA ANTOLOGIJA
Najjpoaoemihnejši slovaški lirik eodofcnoetd, Emil Bodeslav Luki«, (t 1900) je iašed p«rj založbi Družetevni prâùe v lepem izboru »Bdsnioka tvorba« na tristo straneh z uvodom Jos. Hore k, ie upošteval vse doeeda-nje Lukačeve snopiče; Spoved', Dunaj a Seine, Нупшу. 0 liteoe neliskavei. Spev Vilkov, Kriâovatky Eliixîr. Nato še nov« pe-emd kakor važnejši prevodi iz francoskih, nemšSdib, madžanskih bardov. Bogat in tehten pesnik bi bi ga inoraJi vsi dobro po-ffljaiš, eodi P. Eisneir.	A. D.
V6LUSPA
To 'j® ena najveličastnejših реип; v zibnr-k) »Edda«, glavnem viru gemmamekeiga ba-jeslovja. Naziv poumeni: Velvino prerokov^ nje. Velva (manj pravilno Wala. t. j. pal> čarka, nosilka batiue). n&zvana po čarodej-nš šibi. nastopi ter ukaže molk. Nato poroča Odiom, ki jo je poklical kot обе mrtvih, o prarodu ved »kanov. o zlatem vetku bogov. O prvi vojni iitd. Družstvo kvithtiskamy v Branici na Morav io je jradailo kot 12. та-eefoni tisk: »Vëd'mina veštiba. Ze stare 9e-verštinv preložil Emil W al ter« (1937, vi&l. 8*. 30 e.)	.A. D.
MoratcMo Njmtchiteh: La orise bosniaque (1908-9) et les pnïesan
oee européennes (Parie Costes, 1937)
Naâ blvg-, imiinrster vnanili zadev je objavil debela zvezka» kjer mzpravillia na po-dJaei dokumentov o bosenskfi кттл in o vsrofcilh svetovnega spopada. Na novo ie 09\ие#П zlasti dve osebnosti. Nadvojvodo Franca Ferdinanda im Aehrenttala. »avstrj-(feeea Rismaircka« Nrnčičeva knii<ra pomeni resen opomin silam, ki se igrajo z voj-Hirai girožnjami.	k
Dr. A Kunoši: Mala Dohoda ako čini tel' mierii
Mladi slovaSk- publicist je v Prag» iVTal frvafeo fcniteo o postanku ад pomenu Male anta-nte Avtor tunup nai&nhoparneiSe gradiv*» tako ooralbiti da nostane prikupno
O-walld Drwer Tn the he»rt o* Europe. Lîfe în Czechoeln vakfa
SîropatîCna, <*иЗо ilustrirana knjiga. Id jo •Beležk, potopûaee nudi svojiioi rojakom. da
IZ SODOBNE LIRIKE:
TAKO, GOSPOD m BRAT
Pomlad — pojo že vrabci in poeti — vulkan za zdaj so še iberska tla, za Alpami dojenček že sesa: kako je treba puško v roko vzeti.
Drugod od starih misli prenapeti boje za skrite kupe se zlata, idejo novo z vrha pa do dna z bodečo žico skušajo zatretL
Sokovi mladi najdejo si pot v življenje novo. Staro umakniti — to zakon je sveta — se mora v kot,
da novo more brže se razviti. Pomlad uči nas to. Tako, gospod in brat, nesmrtnosti pleto se niti.
Arij Stid
hi jih zvabil v osrčje Evrope. Delo ie že zagdedaiLo beli dan tudi v češčini pri založbi Karel Volesky, Praha,	k
St. Gwymn: The I i f e of Sir Wal-ter Scott
Življemijepisiec izhaja v tej obsežni knjigi 'jz spoznave, da je bil Scott kot človek večji in Iju'beznivejài od svojega najlepšega dela. romanov »Waverley«, čigar prizore in položaje so primerjali e TemiersovinM slikami. Spremlja ga na veličastni žj<vli;enj®k) poti do herojsko tragičnega konca s tako živahnostjo kakor da mu je bil vrstnik in prijatelj.	D
UredniStvo je prejelo;
LJUBLJANSKI ZVON. leto LVII št 1-2.
Dvojimi zvezek slovenske revije fe po večin; vsebine posvečen stoletnici smrti A. S. Puškina. Uvodne besede »Nekaj minut e Puškinom« je napisal pisatelj Juš Kozak ki j« v njih poudariJ tudi svoj načelni urpdrrški načrt. Oton Berkopee je podal na temelju Peenjkovih pisem in nie^ovega dnevnika »Puškinovo življenje«. Br. Kreft ie prispeval po novetišilh virih seetf vlHio temeljito študijo o »Puškinu kot dramatiku« fc se ho nadaljevala. Ruski literarni znans.tvo.rik Vl_ Francev je opisal »Razvojne pot Puškinovega genija.« Prispevek je izšeJ v prevodu B. Borka. Nekaj Puškinovih pesmi — liijfke in epigramov — je dovršeno preval pesniik M. Klopčič. Dobro in celo potrebno bi bilo da izda ena ali druga naših kulturnih založb primeren isbor Puškinovih pesmi, saj razen onih pet in tridesetih v Veselov Ruski antologiiii in oofli ▼ prevodu dr. Iv. Prijatelja nimamo. PnSkinu so še posvečeni triip rueki pris pevki: A. Ltmačarsikpga. Ob PuSkinm-knv tiku (prvn- dal), N Baht-i^a Puškinov konec in PuSkioova Icronologija. DvoineTmi zvezku, ki obsega sto strani, ie priložen» pesnikova elite po Тлхкипшш № 1827)._

Iumed ostale vsAne omenjamo Iv Brnčiča proso »Smrt Junija Miožine«. sonete B. Vo-duiška, Slovensko zgodovinarefevo na razpotju (Fr. Kieimuč). Spominu Lniiia Adamuča (M. Ljpovšek) Zapiski ob premierah (Vi. Pavšič), Trii razstave (Fr. Kidrič). Ob italijanskem in slovenskem slovarju (A. Budal) in sodbo o Knleževih Baladah Petrjce Ke-rempuha (I. Bmčič). V rubrik.. Kritika ocenjuje J. Liška IngolAčeve Lukarje Al. Gspa<n П. zv. Zbranih spisov Fr DeteLe n J. Keren-čač Kačevega Moloha. »Ljubljanski Zvon« se naroča v knjigami Tiskovna zadruge ter stane celotno 120 din. Naročnina se iabko plačuje tudi v obrokih
KRONIKA SLOVENSKIH MEST. leitmi-k Ш. št. 4. S to številko zaključen t-Tetji letnik, bogat tako po vsebini kakor posebno po slikah. Zadnji zvezek priobčuje konec spisa dr Iv. Laha »Ob stoletnic ljubljanske kazine«. V Jagodic poroča o »Osnovah sodobne zaščite otrok v Slovenija«, I. Orožen razpravlja o »Ostankih rimske Celeje v okolici sedanjega mesta« končujejo se prispevki »Pokopališča v Mariboru« (dr. Vi. Travner), »Prebivalstvo mesta Ljubljen? v srednjem veku po svojih imenih m priimkih« (Joe. Maček) in »Zadnja faza itali-ja.nskeera gledališča v Ljubljano«, (dr. St. Skelj). Arhivalna štud»|ja dir. A. VodnSika o Franceseu Rebbi se bo še nadaljevala. Izmed ostalih prispevkov je ziastii zanimiv
»Najstarejši časnik v Ljubi jami« (V. Ste-skaj, ki poroča tudi o najhujšem požaru v Ljubljani, nadaiift sta dva prispevka da1. Fr. Goetia oib 1 Ujetnici Foeirstéjeve smrti ter o Souvanovtin vrtu in njegovih obiskovalcih Iz zapuSSim,p pokojnega zgodovinarja Iv Vrhovniika je priobèen sois »Med cerkvijo âv. Petra jo Ljubljanico«, važen donesek k poznavanju slovenske prestolnice. S prihodnjim letnikom preide Kronika v izdajate I js t vo Učiteljske tiskarne. Uredništvo powÈa tudi. da bo skušalo z vso odločnostjo preprečiti dolgovezne razprave, ker je časopis namenjen. vsem slojem, ne samo nekaterim strokovnjakom Ods ej bo imela vsaka številka po eno večbarvno umetniško prilogo. »Kroniko« izdaja mestna občima ljubljanska štirikrat na leto ter stane oeiotoo 60 din. Naročnina ве bo odslej lahko plačevala tudi v obroikih po 5 din mesečno.
ILLUSTRIRTE ZEITUNG LETPZIG štev. 4798 pmiobčuje med drugim zanimiv prispevek o radostih in težavah znanstvenih raziskovalcev v Afri'ki. Poučen je kiilt.uruozgo-doviiek-, članek o lepoti 6tarih ladiu. Mnoge bo zanimal prispevek o nastanku brike-t&. Nadalje vsebuje številka poleg mnogih slik običajne rubrike o gledališču in filmu. »Hlusbrirte Zeitumg« izdaja založba J- J. We-ber v Lipakeim.
MOTORIZACIJA ROČNEGA DELA
TEHNIČNI OBZORNIK
JEKLENA CEV KOT GRADBENI ELEMENT
Pomožne opore pri stavbah, začasne tribune in stolpe, tehnika doslej še ni bistveno preobrazila. Kajti še danes jih prav
menjati hlode z normiranimi jeklenimi palicami in cevmi. Uspeh ni izostal: opore iz jekla, ki jim vreme in ogenj ne moreta do živega, so si vtrle poti v prakso.
Jeklena opora je statistično pregledana in tehnično sila enostavna konstrukcija iz jeklenih cevi, ki jih družijo obroči, vijaki in klini. Zato nudijo tehnično šolanemu očesu edinstveno sliko oblikovne lepote ia smotrenosti.
Uporabnost jeklenih cevi za gradnjo začasnih stavb naj nam izpričata na posameznostih dovolj bogati sliki. Na prvi vidimo ogromno tribuno, ki so jo bili zgradili ob 251etnem jubileju pokojnega kralja Jurija, na. drugi pa 100 m visok razstavni stolp v Milanu.	(trna)
SL 1.
ko pred tisočletji gradimo iz surovo ob-tesanih hlodov, nameščamo večinoma po starih izkustvenih načelih, spojimo z žič-
Da si je elelktromotar že globoko vtrf pot na področja, kjer so pred desetletjem opravljale vse delo zgolj človeške ro. ke, v našem obzorniku ni treba posebej omenjati. Toda splošni izberi elektromotorja je in bo električna napeljava trn v peti.
Tehnika pa ne počiva. Kar eleJktrika ne zmore, bo zmogla pač drugačna energija! Zamislila si je in sevé uresničila bencinski motor s trajno učinkovitostjo ene konjske sile. ki tehta komaj 13 feg in ai ga more dedavec zlahka naprtiti na hrbet.
Da bi bilo mogoče uporabiti motor s pridom tudi za poljska in vrtnarska dela, je bilo treba prej rešiti tehnično precej težavno nalogo Prenesti je bilo namreč vrtenje v sunkovito gibanje lopate ali š kari j za striženje grmičevja ali drevja. Izkustva, ki sii jih je tehnika pridobila pred mnogimi desetletji pri sestavi šivalnega in skobelnega stroja ali pri strojnih žagah, so ji zdaj zlahka pomagala premagati zapreke. Zvezali so motor preko gibljive osi s strojno motiko, s katero more en sam človek brez vsakega truda prekopati v osmih urah deset juter zemlje ali v istem času ostriči 500 m dolgo in nad 1 in pol m visoko živo mejo. Ker je prostornina motor jevega valja le 68 kubičnih cm, porabi za vse to delo le 3 do 5 1 bencina.	(tma)
V Evropi ima največ kino-gledališč Nemčija (5.253). Njej slede Anglija (5070), Italija (4.221), Francija (4000), Španija (3450), Češkoslovaška (1.833) Švedska (1.581). Ostale države v Evropi imajo opazno mamj kinematografov. Naj naštejemo le Švico e 340, Jugoslavijo s 336, Norveško z 225 in Luk»- nburško z 22 biosikopi.
Nemška družba Auto-Union je skoraj dogradila dirkalni avtomobil, s katerim namerava dirkač H. Stuck potolči svetovni avtomobilski rekord, ki znaša 484 km na uro.
niki, železnimi sponami ali vijaki ter obložimo z deskami.
V Angliji in Italiji, ki jima nedostaja lesa, so se pričeli poskusi s smotrom,; za
SI. 2.
IZ PRAKTIČNE MEDICINE
Poprova meta in želodec Mnogi ljudje imajo posebno veselje do poprove mete v raznih oblikah, posebno do čaja iz poprove mete v primeru želodčnih motenj, ki so združene z bljuvanjem. V Ameriki so sedaj malo natančneje proučili učinke teh lečil Ugotovili so. da pospešuje poprova meta delovanje želodca. Tako pri bolnikih, kakor pri zdravih ljudeh se želodec v pol hitrejšem času iznebi jedi, ki so drugače po cele ure v njem. Preiskave z Rôntgenovimi žarki so pokazale, da se tako z varna Rôntgenova kontrastna kaša isto tako hitreje pomika skozi želodec, če ji dodamo poprove mete. Tako se je pojasnilo vprašanje, zakaj ima čaj iz poprove mete tako blagodejen učinek pri želodčnih obolenjih.	dr
Med — zdravilo NaSi predniki uživanja medu niso smatrali samo za »zdravo«, temveč so menili,
da je to sploh zdravilo za mnoge notranje bolezni, in celo kot mazUo za rane so ga uporabljali. Tudi znanost ne zavrača medu kot zdravilni pripomoček. Nasprotno. Neki nemški zdravnik je pred kratkim delal poskuse, kakšen učinek ima med na rane, ožgalnine, opekline in tvore. Poskusi so se dejansko v vseh primerih posrečili! Med zapira rano pred zrakom, tako da se more zdravilni proces vršiti nemoteno. Poleg tega daje pomoč zaščitnim silam zdravega tkiva, s čimer ustavlja uničevanje Stanič. Pri poskusih pa se je tudi pokazalo, da ima med le tedaj zdravilni učinek, če ga nismo ogreli nad temperaturo krvi.
Insulin proti zastrupitvam z alkoholom Pijanost je zastrupitev lažje ali težje stopnje, zastrupitev z alkoholom Kri sprejme alkohol, ki se izraža potem s svojimi znanimi psihološkimi in fiziološkimi učinki. Človek se iztrezmi, ko je dihalni proces sežgal alhokol v krvi Po prof. Bickelu je
JUTRO PRED VERDUNOM (leeorea)


mogoče sežig alkohola pospešiti e tem. da se vzbrizgne v telo insulin, znano lečilo zoper sladkorno bolezen Zanimivo je, da postane človek po takšnem vzbnzgu takoj trezen. Alkoholne količine, ki so vdrle v živčne stanice se pod vplivom insulina uničijo in s tem se obnovi psihično ravnovesje. Razen tega preprečuje insulin alkoholu, da ne more iz krvi ponovno prodreti v živčne stanice. Čeprav ostane še mnogo alkohola v krvi. se njegov učinek na živčni sistem ustavi	dr
Vitamini kot mazilo za kožo
Hormoni in vitamini, ka jih vdrgnemo Y kožo, so baje dosti učinkovitejši, nego če jih drugače uvajamo v telo. in sicer pokažejo isti učinek že v 1- do 5-odstotni količini običajne doze. Iz tega razloga se kozmetična industrija bavi z vprašanjem uporabe vitaminov in hormonov v obliki kožnih mazil. Posebno važno je to, da poznamo vitamine z najrazličnejšimi lastnostmi: tako so vitamini, ki pospešujejo rast las.
DOBRO BO ZADELA
drugi, ki celijo rane in takšne, ki pomla-jajo kožo.	zdr
Srca letalcev v filmu
S pomočjo nove priprave je danes zdravniku mogoče zasledovati učinke letanja na srce, ne da bi bil sam v letalu. Meritve v letalu so vedno problematična stvar. Velikost in teža merilnih aparatov preprečujeta p>ogostoma njih uporabo na krovu, razen tega so ti aparati zelo občutljivi za stresljaje. In tudi ni vsak človek tako trden, da bi mogel opazovati delovanje takšnih aparatov med krivuljami in obrati letala. Nova priprava pa omogoča zdravniku poslušati letalčevo srce s tal. Pilot ima na prsih nad атсет neke vrste slušalo. Zvočne impulze, ki jih sprejema to slušalo, prenašajo brezžični valovi do talne postaje, t« jih lahko slišijo ali pa tudi snemajo na trak zvočnega filma. Na vse udobnejši način nego doslej je mogoče tako zasledovati učinke raznih letalskih figur in višin na letalca.
dr
PRAKTIČNE NOVOTE
Sušenje perila v majhnem prostoru Sušenje perila v zaprtem prostoru nI prijetno. Če razpneš vrv v kopalnicj, moral plezati pod obešenimi kosi in biti priprav-
ljen na to, da bo nate kapljalo. Če razpneS nad kopalno kadjo viseč sušilnik. je to bolje, kajti ta praktična sušilna priprava »prejme nase najmanj isto toliko kosov perila, kolikor vrv, pri tem pa so kosa tako razporejeni, da pride dovolj zraka do njih in da kaplja od njih le v kad. Skozi 12 do 20 ozkih palic iz bukovine gresta na obeh koncih dve trdni vrvi ki sta na koncih pritrjeni v obroča, Ta dva obroča se obesita v kavelj na steni ali kjerkoli Perilo se obeša na palice s skobami ali brez njih. Po uporabi je mogoče sušilnik zviti in ga tako shraniti ne da bi zahteval mnogo prostora. Za majhna stanovanja in tudi za sušenje na balkonu je ta priprava pač nad vse praktična. Dobiti jo je v treh velikostih v širini od 15 do 100 cm ia z 12, 13 ali 20 palicami
KRI2ALJKA
Oraseus
3 5 6 8
Vodoravno: 1. enako začet kakor končan priimek ruskega slavista, ki je bil že v Ljubljana ter živi v Parizu (o netki nje govi šftuddii je »Ž,ie« poročal pred par l©ti), 2. predlo« v srbh. + inie »rake črke m + iLogotvorem konsonant. 3. zmerno, zdržno (ta"beeeda vsebuje za oko največ sogiaani-kov skupaj pni nas), 4. skand. božanstvo (nem. Wodan) + kratica za »ad aota« + danes 5. veliki duhovnik v Gregorinovii bo-žjčnii dram,i »Kirali i neba« (otaratnica) + postane + rimski bakren denar, 6. rov obtf-jati opažiti (špansko, fflagol vsebuje črke a a d e m r ). 7. del naše duševnoeti, 8. prost dol<ra + konec živalskega telesa. 9. 6e pogosto omenja v Ingoličevem romanu »Lukaitjz«. čitai ga narečno + navada', le-nivec (franc.) + plin (srbh.. besedo je sk«> val po grškj 2>chaos» Belgijec J. van Hel-mont), 10. polufcan od kobile in osla + prov. in katalonsko »oba« (od lat. amtoo) + češko ime (nosiJ ara je t sin vseučil. prof. dr. I. Prijatelja) 11. neopazen, neviden ("angleški deležnik glagola »behold«) 12. prusko mesto na sev vzh. od Wjttienberera (n«v ziv od slov. »Bog jutra«), 13. njmeka àt, 50 (4- sto (špansko).
Navpik: 1. tele (francosko po izreki, srbh. pa kastriramo moško govedo. 9. goveji glas, 2. brzda. 8. ptica ujeda (oir-cus rufus. driwrod: pandion halflaetus). 3-poslovenjen» Theurietova povest, pomeni povodno vilo, 7. stavec (turško iz teffa srb-
sko), 4. post. zemlja, tudi моев f&t&s. te boiba + stalo pri sodu ali žkafu H" prest»« votev ali metajteaa besede keta (koča). levi pritok Misliiajie, ,+ velik top, piroeton»-rodna oblika, za »Aoha-tius«. 6. àivamka, bodica, dva postavca + vas w Napol«« znana po toriûaitici: Vedi NapoM n poj1 — 7. pozno žito + zdravo (lat.) + spodobnost, okras (finan«. od grSk. kalo poioe = lepo ravnajoč ali od germ. garojan = pripravljati, prim. geaihein). 8 pebomčati (franc.) odpuščanje (tre-). 9. storajiâan lait, »aivee« "H slov. pomen t« besede, 10 pri vozu + štev-rnk. — Pravilne reâijtve je treiba podaitd do 10. t. m.
REŠITEV KRIZALJKE V ŠT. 10:
Vodoravno: eink. Marko imatelj, Ščosrodjer jœkaziujj, mesto, Eafc. V okviru: Nemi Si,men koj v jok. — Mnogi 60 se potrudili, toda le trije so pravdno rešili. Žreb je določil » nagrad« Ludvika Kovaoiča v Ljubljani
ZA BISTRE GLAVE
312
Kupčija s eopataml A je dejal B-ju: »Vzemiva, da sem velo-trgovec s copatami in da sem kupil 4711 parov te obutve. Ker je nakup tako velik, dobim vso partijo za ceno 120 din tucat. Koliko stane vsa partija?«
Rešitev k št 309 (Cene so se dvignile) Tudi po dvigu cene je veljal plašč 400 din več nego obleka. Ker mora istočasno veljati dvakrat toliko, kolikor oblek*, j« to mogoče saino v tem primeru, če veljs obleka 400 m plašč 800 din.
Rešitev k št 310 (V prodajalni klobukov) Prodajalec je izgubil 830 din in Hnk.*,
Rešitev k št 311 (Krošnjar)
Mož je imel 10 novcev po 10 p, 9 diMf skih novcev, 4 novce po 10 din m 2 Hf*-kovca po 100 din.	______
№ \ Л 4 ffl
ReSitev problema 194 1. Dal—bi grozi Kg4—15 mat; 1. c3—c3 (a); 2. Dbl—al mat; 1... Da4—c2 (b); 2. Dbl x b4 mat; 1... Sb4—c2 (c); 2. Dbl— b6 mat; 1... Ldl—c2 (d); 2. Tf3—f4 mat; 1. Tg2—c2 (e); 2. Lg3—e5 mat; 1... Tg2 x g3 + (9); 2. Kg4 x g3 nnai 1... Ldi — O* (h); 2. Kg4 r f3 mat
UREDNIK IVAN PODR2AJ — TELEFON ŠT. 3126 — UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAGA ROKOPISOV — IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI, PREDSTAVNIK FRAN JERAM Uredništvo in uprava v Ljubljani, Knafljeva ulica 5 — Mesečna naročnina Din po raznaâalcih dostavljena Din