Kakšna bo učiteljska pasivna rezistenca? (Dalje.) Kdaj stopimo v pasivno rezistenco? Že mnogo let je preteklo, odkar je naše učiteljstvo javnosti povedalo jasno in odločno, da je nujna potreba urediti učiteljske plače. Prošnja za prošnjo se je pošiljala na deželni zbor, ali vse te s protestnimi shodi vred so ostale glas vpijočega v puščavi — učiteljstvo je, kakor bi bilo zakleto in obsojeno v večno stradanje. Vsa javnost je prepričana, da zasluži za svoj trud in delo boljše plače ; gospod in kmet nas pomilujeta, ali to je vse — stradati moramo naprej I Zadnje zasedanje deželnega zbora je razburilo učiteljstvo do skrajnosti. Klerikalno postopanje, da se ima dati 25%draginjska doklada edino le poročenim učiteljem, je premišljeno storjeno hudodelstvo. Izjava klerikalnega prvaka dr Šusteršiča : »Nikar ne obljubujte učiteljem regulacije od 11. do 9. činovnega razreda, dokler ne vemo za pokritje ; 25% draginjska priklada naj ostane do prihodnje regulacije brez drugih obljub !« To je dovolj jasno povedano, da so tudi klerikalci za regulacijo učiteljskih plač, ali le po starem vzorcu, da narn ne bo mogoče tudi po regulaciji živeti ne umreti. Dati nam mislijo nekaj mrvic kruha kot beračem, in to bo vse ! Ni jitn mar, da je vsako leto manj moških učiteljev, zaradi česar je nastala velikanska praznota, da je že celo mnogo večrazrednih šol brez moških učiteljev, enorazrednice bodo že tako kmalo zasedle same učiteljice. Nitijnjim, niti vladi ni mar, da se na ta način s pestjo v obraz bije šolskim zakonom. Ako smejo oni na tak način prezirati zakonita določila, mar ne smemo tudi mi s pasivnostjo? -Klerikalci so jasno pokazali pri zadnjem zasedanju, da se držijo strogo svojega protišolskega načela; današnja šola je prokletstvo za naš narod. Tega načela so se držali dosedaj in se ga bodo tudi v bodoče ; od njih nima pričakovati učiteljstvo boljše bodočnosti. Oni ne morejo preboleti udarca da jim je bila šola z učiteljstvom iztrgana iz rok. Zato vidimo igrati pri njih dvojno vlogo ; na videz so za šolo, ker je ljudstvo za to vneto, odbivajo pa naše regulacije, ker nečejo naroda obremeniti z večjimi nakladami. To bomo pojasnili še na drugem mestu. Iz tega razvidimo torej prav jasno, da je njim šola deveta briga, deveta briga blagor našega naroda — in še manjša briga učiteljstvo. Kakor jje pri vladnih krogih običajno, se ne ozirajo na prošnje narodov in njih zastopnikov prav nič, če so zadeve še tako utemeljene, važne in potrebne, — vdajo se pa sili. To vidimo iz raznih pojavov v sedanjih razburjenih časih. Na podoben način mora postopati tudi učiteljstvo. Nobena prošnja ni izdala dosedaj nič, pa tudi v prihodnje ne bo kakor smo že dokazali. Moramo torej sečipo skrajnem sredstvu. Izdalo bo samo skrajno sredstvo. Kakor smo napovedali že pred dvema letoma, da bo prišlo do tega odločilnega koraka, povemo tudi sedaj, da bo sledilo tudi še kaj resnejšega, ako ne bo pomagalo, to. Takrat se je delal klerikalizem norca iz nas, misleč, da nam tega ne bo mogoče izvesti, ali pri zadnji deželni skupščini so mu naši delegati zaprli sapo. Tudi sedaj bo vzel vse za šalo, češ, kaj nam more to škodovati? Mi na to odgovarjamo: »Smrt zakletim sovražnikom šole, narodne prosvete in blaginje I« Kako bomo to izvedli je naša stvar. Kakor -smo postopali dosedaj oprezno, premišljeno in v edinstvu, tako bomo tudi v bodoče. Mi vemo, kaj nam je izročeno v oskrbovanje in odgojo, za to se nočemo prenagliti. Počakati hočemo s pasivno rezistenco do drugega zasedanja deželnega zbora. Ako se tudi takrat izjalovijo naše nade, stopiti moramo vsi na pot, ki bo v našem glasilu natančno zaznamovana. Preden nastopimo to skrajno pot, hočemo odkrito in možato pojasniti svoje misli in želje nasprotnikom in prijateljem, da nam ne bo mogel nihče ničesar očitati. VII. Kdo je krlv naše bede? Kakor se razvija vsaka stvar v prirodi polagoma in zanesljivo, tako se razvijajo polagoma tudi socijalne, politiške in z njimi tudi šolske razmere v človeški družbi. Pred 100 leti je bilo avstrijsko šolstvo še v povojih ; le po mestih in trgih je bilo nekaj šol, na kmetih pa skoraj nič. Do 1. 1870. je imel klerikalizem absolutno moč nad šolo in učiteljstvom v naši državi, a ni storil za oboje prav nič, ker je bil njegov princip, da je zavedna, izobražena in napredna narodna masa njemu škodljiva — ostane naj torej neizobražena, neumna in nerazsodna ! Tegaleta je nastal za naše šolstvo v Avstriji popolen preobrat. Takratni liberalizem, ki je bil posledica velikega poraza v vojski 1866. leta, presadil je šolstvo na današnjo moderno podlago I Izvili so šolstvo iz rok klerikalizma, ki ne more do današnjega dne preboleti tega udarca. Čeprav je rogovilil, zaničeval obrekoval, in kjer je le mogel, tudi nasprotoval naprednemu šolstvu, se je to razvijalo preko glav teh do današnjegadne. Da pa ni prišlo naše šolstvo še do vrhunca svojega razvoja, so krivi razni faktorji. V prvi vrsti je kriva naša država sama, potem tudi klerikalizem, liberalizem in nčiteljstvo. Da bo to vsakomur bolj jasno, hočemo dokazati vsako zase v posameznih poglavjih. 1. Naše bede je kriva država. Priznati moramo, da je naša država unikum na vsem svetu glede politiških razmer, narodnosti in šolstva. Tu so male in večje države v državi, mali in večji narodi z malo in večjo izobrazbo ter malimi in večjimi kulturnimi in go spodarskimi napredki. Druge države imajo večinoma držav ljane ene narodnosti, pri nas jih je pa toliko, da so druga drugi na poti, druga drugi nasprotni, zaradi česar se bije ne prestani narodnostni boj za razne politiške, gospodarske in šolske zadeve, kar državno upravo slabi. Pri takšnih razmerah vladati ni lahko. Medvsem se bije najljutejši boj zaradi šolstva. Nemci hočejo imeti povsod prvo in zadnjo besedo, kakor v politiških in gospodarskih zadevah, tako pri šolstvu. Oni nočejo na noben način priznati Slovanom enakih pravic pri upravi in tudi pri šolstvu ne. Višji vladni organi so večinoma nemškega pokolenja. Pravijo, da kri ni voda, zato ti drže in vladajo v nemškem narodnem duhu, kar se pa nam Slovanom zdi krivično, njim pa pravično. Zato vidimo, da so nam milostno pustili ljudsko šolo pri kompaktnih masah na narodni podlagi, ob mejah pa nam nasprotujejo, kjer le morejo. Pa tudi pri nas se mora poučevati na štirirazrednicah nemščina. Za peščico nemških otrok mora biti povsod nemška šola — za te skrbi pravr po očetovsko naša vlada, za naše med Nemci pa nima srca. Slovenske srednje šole nimamo nobene, čeprav neprenehoma prosimo zanje, o visoki šoli niti govora ni — za vse to ima vlada gluha ušesa, brez srca je. Naš narod se raznaroduje na vsi črti Nemcem v veselje, nam v žalost. Ako bi si hotel naš narod v tem oziru priboriti pravic, bi moral imeti narodne zastopnike, prepojene z narodnim duhom in ljubeznijo, ki bi neustrašeno in neprestano zahtevali narodnih pravic, ker je naša vlada vajena, da se vda le sili, za lepe besede in prošnje ima vedno le samo obljube in gluha ušesa. Dokler bodo naši državni delegati dr. Šusteršičevega kalibra, nimamo pričakovati nič boljšega, pač pa dosti slabšega. Klerikalec proda za skledico leče, za kako malo državno podporo najvitalnejše narodne interese, ker je brez narodnega čuta. Narodna blaginja mu je deveta briga. — Ista slavna vlada, ki nima srca za naše šolstvo, nima srca tudi za naše narodno in napredno učiteljstvo. Prepustila je skrb za šolo in učiteljstvo posameznim kronovinam, ki pa nečejo imeti gmotnih sredstev za vzdrževanje šol. Za vojaško upravo, kanone, ladje itd. meče vsako leto neštevilno milijonov, za šolstvo pa niti beliča. V zadnjem zasedanju deželnega zbora je izjavil dr. Šusteršič, da bo morala vlada prispevati za novo regulacijo učiteljskih plač. To je povedano: dokler vlada ne bo prispevala za učiteljstvo, ne bodo regulirane učiteljske plače. V dež. zboru je govoril o tem, v drž. zboru bo pa tih kot grob; tako znajo vedno klerikalci varati javno mnenje in metati pesek v oči svojim volilcem. Ako bi naša vlada hotela priskočiti raznim kronovinam na pomoč za blagor šolstva, bi to že davno prav lahko storila. Pripustila bi bolj obdačiti žganje, ki ga popijejo ponekod preveč, kar škoduje narodu; nekaj malega več na vino, pivo, sladkor, tobak, sol, kolke itd., česar bi ljudstvo prav malo občutilo, a prišlo bi toliko novih milijonov, da bi naše šolstvo z učiteljstvom" vred lahko sijajno uspevalo. A kje je država, ki H to storila? Slovanom podpirati šolstvo ? To bi bilo za N» ,ce preveč ! Vlada je navalila največje breme glede šol na posamezne kronovine in nje prebivalce. Učiteljstvo morajo plačevati deželni odbori iz svojih skromnih dohodkov, šolska poslopja z raznimi stvarnimi potrebŠčinami pa občine ali narod sam. Država si je obdržala samo nadzorstvo in vodstvo, da se vse vrši po zakonitih določilih. Pri vsakem gospodarstvu je gospodar sam odgovoren za vse — za stroške in dohodke ali pokritje in izdatke, kar smatramo kot naravni zakon z motavicijo, da kdor ukazuje, tudi plačuje. Tako je povsod, celo pri divjih narodih, le pri nas ni tega, pri nas vlada strogo ukazuje, gospodari in strahuje, a plačuje pa prav nič. To bije naravnim zakonom naravnost v obraz, to je mogoče le pri nas v Avstriji. Pod deželno avtonomijo se sicer razvija šolstvo in diha učiteljstvo svobodneje kakor pod vladno avtonomijo, ali svoboda brez kruha in dohodkov je vredna bore malo. Vladna dolžnost bi bila podpirati posamezne kronovine za povzdigo šolstva, ker povzdignejo kulturni narodi tudi vladno blagajno. Naša vlada ima za to gluha ušesa, otrplo srce in mreno na očeh. Nima časa in volje, baviti se s takimi malenkostmi. Čez glavo ima opravka samo za pomirjevanje narodnostnih prepirov, glavnega vzroka pa ne vidi — in ta je boj za šolstvo. Kdor ima v rokah narodno Šolstvo, ima v rokah tudi bodočnost. To so iz prevideli državniki in politiki že davno, zato vidimo boj za narodno šolstvo na vsi črti, vlada pa tišči krčevito v rokah mošnjiček in meri z dvojno mero — Nemcem vse, Slovanom pa nič. Povsod vlada nezadovoljnost, največja nezadovoljnost vlada pa med avstrijskim učiteljstvom, ker mora pri svojem važnem poklicu in delu neprestano stradati. V novejši dobi sicer sije up boljše bodočnosti, ker se nadejamo, da pride s sploŠno in enako volilno pravico tudi narodno šolstvo do boljše bodočnosti. To so pa le nade!' Od druge strani nas pa navdaja bojazen in strah, da bi ne prišli do absolutne večine delegati sedanjega klerikalnega kalibra, ki so zagrizeni in smrtni sovražniki sedanjega šolstva in učiteljstva. Naj se pa zgodi, kar hoče, kaj slabšega kakor je sedaj, skoraj ne more priti! (Dalje.)