Živčne bolezni in nervoziiost. Ker trpi na teh bolpžnih tudi uoiteljstvo, priobeajemo te vrstiee, ki smo jih p^sneli po ,,_n»jpoveu". Težk* naloga je povedati kaj porabnega o živčnih boleznih v malih besedah. Zidovoljiti se moraino, ako se nam posreei razj;»sniti nekaj nesporazumljenj, ki ložijo ravno m tpm polju innenje lajikov od vede strokovnjakov. Ko s^ misli na živžrn boleznl, se loei navadno premalo ostro dve vrati bolezni, ki st* paš v svojih pogojih in v svoiem razvoju popolnonia razlieni in kateri zabtevaU tudi različno zdravljenje. Samo prve, tako zvane norgani6neu žifžne bolezni, zaslužijo pravzaprav svoje iin^; druge v vrsto nervoznosti spadajože bolezni, pripadajo drugemn odstavku. Organiene živšne bolezni ss lahko razume, ko sa je dodobra spoznalo sestav živčevj* in nježovih delo/ (živc«i', hrbtneg* mszga, možganov). Njihova znamenja so otrplost, mišieni kroi, mišena sušioa in boleeine, toda iz t_ simptomiv sesfa^ljene bolezni so vend.*r jako različne. Bolezen zavisi pred vsem od napadeneg* dela živoevjsi; v drugi vrsti treba upoštevati tudi posebno naravo vzrok.* te bolezni. Število vzrokov, ki povzroč*.jo organione živene bolezni, je zopet jako veliko: poškodbe motenje krvneg* krogotoka, okužujooe kali, splošne bolezni orgaoizma itd. Samo strokovnjaško izobražen zdravnik lahko spozna ra',liene živone bolezni in jih lahko razločiije. Zdravniška terapija žalibog še ni dosegla pri maogih teh boleznih visake stopnje, pa tudi v ubranitev se ne da runogo syetovati. Odkar je pa znano, da sta dve najhujši živoni bolemi, jetik* hrbtnega mozga in pogresivna blazniška hromota (<->in _eanje možganov) poslediei sifllitižne infekeije, se ne more nikdar svetovati dovjlj previdnosti v spolnera obaevanju. Sitilitike ni bilo vedno pri nas, prenesli so jo 1. 1493. na vražajoeih se ladjah Kolumba. Vrste nevarnosti ali neuroze so neenako pngostejše kot organione bolezni; one so prave ljudske bolezni, na kiterih trpe posebno srednji sloji ciloveške družbe in gospe najvišjih krogov, innogo mmj delavci obojega spola. Ker so te bolezni jako razširjene, se že lahko z*kteva da zna vsakdo nekaj o njihovi naravt; mnogim nepravičnostim napram ubogim bolnikom se bi s tem izignilo. Pritožbe bolnikov ao navadm — kakor se izražamo — ,,subjektivne" narave, t. j. zdravniška preiskava jim ne more pritrjevati po izidu; o takih bolnikih se potem navadno rneni, da pretvezujejo bolezen kot da bi si delali bolne. Zraven teh pritožb igrajo še bojazen, strah in razliene nezmožnosti do kakega važnega dela veliko ulogo. čudno je, da bolniki sami o svojem stanju tako poredkoma pravilno sodijo, da se boje navadno n* podlagi svojih težav organičnih boleznij, katerih niuaajo. Veekrat prihajajo k zdravniku in zahtevajo, ker ne poznajo izraza »močni in šibki živei', naj jiin zdravnil; ukrepi živee. To je seveda nespsmetno, zakaj anatoiničino znani živoi niso v veliki zvezi a splošnim stanjem nervotnosti. Važna mstenja pri nervoznih ljudeh izviiajo pravzaprav iz duševr.ega življenja. Navadno se oeita lakim osebara, da si svojo bolezen le doinišljujejo. To je resniea, v kolikor 88 ponavlja sodelovanje duševnega življe:ija pri bolezni, toda vsekakor ne sme biti to oeitanje, zakaj motenja v duševnem življenju ali v zvezi med telesom in dušo so enako resne bolezni kot 80 takozvane organiene. Mnogo je nervoznih oseb, katerili bolezen temelji na neugodni dLiševni konstituoiji, ki ne more odgorarjati zabtevam njihovega življenja. Tein ni druge pomoči kot ta, da se jih iztrže iz njihovih življenskih razmer in da se jih spravi v priinerne zavode. Pri drugih pi lahko mnoao pomaga vpliv zdravnika, in šolski zdravnik kakor tudi higijenik lakko uspešno delujeta proti razvoju nervoznosti. 0 rastooi nervoznosti nasega časa se je menilo, da je neizogibna poslediea naših kulturnih napredkov; jako dvomljiva je pa neposrednost in neizogibnost te poslediee. Mnenje, da izvira nervoznost iz malokrvnosti ali iz bolezni posameznih organov, se je že pnkopalo. Tudi prenaporno delovanje kot vzrok nervoznosti se jako preeenjuje. Skrbns r^iziskovanja kažejo, da si pridobe tudi normalno konstituirani ljudje nervoznost potom hudih pragreškov proti higijeni spolnega življenja. Pri veliki važnosti seksuelnega moinenta za telo in dušo ie razumljivo, da zraanjša nppravo gospodarstro na tem polju duševne zinožnosti v taki meri, da p.>vzro5ajo duševna razvnema ali pa drugi vplivi nervoznost. Mnogi ljudje niti ne slutijo, da obstojijo tudi zahteve seksuelne higijene in da se narava bridko maščuje, ako se živi spolno po svoji volji ali po predpisih nerazutnnega družabnega reda. Ko se temeljito uredi vsa ta vprašanja, se bo dalo gotovo konstatirati, da je rnogoža napredujoča kultura brez napredujoee nervoznosti.