Didakta 193 19 LIKOVNO DIDAKTIČNE RAZSEŽNOSTI SLIKANICE PRI POUKU LIKOVNE UMETNOSTI / doc. dr. Janja Batič, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta Članek obravnava vlogo in pomen vključevanja slikanice v pouk likovne umetnosti. Kakovostna slikanica je namreč neločljiva celota besedilnega in likovnega dela ter zahteva posebno, interdisciplinarno obravnavo. Ilustracije v slikanici živijo v mediju, za katerega so bile ustvarjene. Natisnjene v knjigi niso le reprodukcija originalnega dela, ampak dobijo pomen šele v celotni kompoziciji slike in besedila. Pri pouku likovne umetnosti lahko ‚branje‘ ilustracij povežemo z vrednotenjem likovnega dela umetnika. Osredotočimo se lahko na določen likovno-teoretični problem ali likovno tehniko. Z učenci lahko raziskujemo, kako ilustrator z likovnimi sredstvi spreminja pomen besedila ipd. Likovna ob- ravnava slikanice učencem omogoča poglobljen stik z likovnimi deli ilustratorjev, spoznavanje likovnih pojmov ter iskanje globljih povezav med verbalnim in vizualnim kodom sporočanja. Vse to pa pripomore k razvijanju (likovne) apreciacije ter vizualne in multimodalne pismenosti. Uvod V likovno pedagoški praksi se literarna dela običajno pojavljajo kot izhodišča za likovno izražanje učencev. Besedilo, ki so ga učenci spoznali pri pouku slovenščine, lahko služi kot likovni motiv. Učitelji pogosto sami ali sku- paj z učenci izberejo izsek iz besedila, ki ga učenci nato ilustrirajo. Pri tem seveda ne gre za (ali pa vsaj naj ne bi šlo) direkten prenos iz enega v drugo predmetno področje, ampak za pro- blemsko zastavljeno likovno nalogo. V praksi velja prepričanje, da učencu naj ne bi prikazovali besedil z ilustra- cijami (npr. slikanice ali ilustrirane knjige), saj obstaja velika verjetnost, da bo v svojem izdelku poustvaril že videne podobe, končni izdelek ne bo učenčevo izvirno likovno delo, temveč kopija ilustracije. Zaradi te verjetnosti učitelji v pouk likovne umetnosti ne vključujejo kakovostnih slikanic, ki so na šoli v veliki meri dosegljive in vre- dne obravnave. Postavi se vprašanje, zakaj sploh v pouk likovne umetnosti vključiti kakovostno slikanico in ka- kšne so možnosti za to. Pomembnost raziskovanja možnosti vključevanja slikanic v pouk likovne umetnosti izhaja iz ugotovitve, da je kakovostna slikanica pogosto prvi stik otroka z likovno umetnostjo. V osnovni šoli naj bi učenci spoznavali likovne poj- me ob likovnih delih umetnikov, zato učitelji v pouk vključujejo reprodukcije likovnih del. Slikanice, ki jih učitelji (sploh v nižjih razredih) pogosto vklju- čujejo v pouk slovenščine, pri pouku li- kovne umetnosti ostanejo prezrte oziro- ma neizkoriščene. S sintezo teoretičnih spoznanj o slikanici želimo v članku opredeliti lastnosti kakovostne slikani- ce in spoznanja nadgraditi s primeri različnih možnosti implementacije sli- kanice v pouk likovne umetnosti. Cilj teoretičnega pregleda je na primerih konkretnih slikanic raziskati možnost za vključevanje kakovostnih slikanic v pouk likovne umetnosti. Opredelitev kakovostne slikanice V slikanici besedilni in likovni del sesta- vljata celoto. Bistvena sestavina slikani- ce je interakcija (prim. Nikolajeva 2003) med literarnim in likovnim kodom, ki je lahko različno intenzivna. Nodelman (1996, str. 240) govori o treh zgodbah v slikanici, saj »/…/ eno pripovedujejo besede, drugo prikazujejo slike, tretja pa je rezultat kombinacije prvih dveh.« Odnos med besedilom in sliko (torej ilustracijo) je sinergijski, saj je inter- pretacija prebranega besedila in slik odvisna od zaznane interakcije med obema deloma, torej od bralčevega ra- zumevanja tretje zgodbe (prim. Sipe, 1998). Slikanica je, kot pravi Serafini (2010), »multimodalno besedilo«, zato zahteva od bralca večkratno branje. Besedilo običajno beremo linearno, pri slikah pa se ustavljamo. Razbira- nje pomena v slikah od bralca zahteva vračanje k predhodnim ilustracijam, torej premikanje naprej in nazaj po straneh (prim. Sipe 1998). Ilustracije v slikanicah »niso podaljšek besedila, ki samo utrjuje besedni pomen, ampak so pomembne za ustvarjanje pomena« (Galda in Short 1993, str. 506). Branje slikanice se začne že na na- slovnici. Slikanice imajo običajno ilustrirane naslovnice, pogosto tudi vezne liste in notranjo naslovnico. Omenjene sestavine tvorijo parabe- sedilo (prim. Nikolajeva in Scott, 2012, Sipe in McGuire, 2006), ki pomembno vpliva na celostno podobo slikanice, ne le z oblikovnega, ampak tudi z vse- binskega vidika. Branje slikanice se nadaljuje na veznih listih, če so le-ti ilustrirani. Pri veznih listih obstaja več možnosti, ki sta jih Sipe in McGuire (2006, 292) razdelila v štiri skupine: neilustrirani (identični spredaj in za- daj), neilustrirani (različen spredaj in zadaj), ilustrirani (identičen spredaj in zadaj) in ilustrirani (različen spredaj in zadaj). Sledi notranja naslovnica, ki je pogosto ilustrirana, pri čemer se lahko ponovi prizor iz katere od notranjih ilustracij ali pa nov motiv. Sledijo ilustracije, ki so različno velike (dvostranske, enostranske ali manjše), in besedilo. Besedilo je lahko postavlje- no na neilustriran del strani ter pod, nad ali ob ilustracijo. Besedilo je lahko postavljeno na barvno enovit del ilu- stracije in/ali omejeno z okvirjem (npr. France Prešeren in Jelka Reichman, Povodni mož, 1985). V sodobnem času nastajajo slikanice, kjer je meja med besedilom in sliko mnogo manj očitna in obe temeljni sestavini slikanice tudi z oblikovnega vidika tvorita celoto. Še posebej je ta enovitost opazna v nekaterih avtorskih slikanicah (npr. Lila Prap, Žuželčji zakaji, 2011). Ilustracije v slikanicah se ločijo glede na uporabo različnih likovnih tehnik in materialov, likovnih govoric ilustra- torjev in tudi po kakovosti. Za obravna- vo pri pouku likovne umetnosti (in tudi 20 Didakta 193 pri drugih predmetih) so primerne le slikanice s kakovostnimi ilustracija- mi. Zupančič (2012) kriterije razdeli na likovne (npr. anatomsko pravilna risba, enovito upodobljen prostor) in vsebinske (npr. upodobitev skladna z namenom, vsebinska ustreznost). Kakovostne ilustracije so le eden iz- med pogojev za kakovostno slikani- co. Eden izmed osrednjih kriterijev je tudi jezikovni. Haramija opozarja (Haramija in Batič, 2013, str. 42): »Na jezikovni ravni se namreč besedila, izdana v slikanicah, razlikujejo od besedil, ki niso ilustrirana ali pa so izdana v ilustriranih knjigah: dobra slikanica namreč ne pove vsega skozi besedilo, saj potem ne bi potrebovali ilustracij.« Posebej pa še dodaja (prav tam): »V tem dejstvu gre iskati vzrok za slabe slikanice, ker jemljejo ustvarjalci besedilo in ilustracijo kot samostojni celoti, o povezovanju (interakciji) in oblikovnem vidiku slikanice pa niti ne razmišljajo.« Kakovostna slikanica je torej rezultat kakovostnega slikaniškega besedila, ilu- stracij in parabesedila, ki se združujejo v celoto na vsebinski ravni (interakcija besedila in ilustracije) in oblikovni ravni (oblikovanje celote, postavitev besedila in slik, tipografija itd.). Slikanica pri pouku likovne umetnosti Ko pomislimo na slikanico, najprej pomislimo na pouk slovenščine. V Učnem načrtu za slovenščino (2011, str. 15) med operativnimi cilji prvega triletja pri področju književnosti piše, da učenci »poskušajo ‚brati‘ zgodbo ob znani slikanici, ‚berejo‘ ilustracije in posamezne dele besedila in pesmi.« Ob branju Učnega načrta za sloven- ščino (2011, str. 16) lahko tudi opazi- mo poseganje na področje likovnega izražanja, npr. učenci »narišejo svojo čutnodomišljijsko predstavo književ- ne osebe, čutnodomišljijsko predstavo književne osebe izrazijo s kombinacijo risbe in zapisa, s kombinacijo risbe in zapisa (npr. strip) postopoma izraža- jo motivacijo za ravnanje književnih oseb.« Učenci pri pouku slovenščine (prav tam, str. 17), »izražajo predstavo književnega prostora v obravnavanem književnem besedilu (risba/zapis) in svojo predstavo primerjajo s predstava- mi sošolcev« »obnavljajo zgodbo tako, da dogajanje prikazujejo z uporabo sličic/niza sličic oziroma s kombinacijo sličic in zapisa.« Beremo lahko tudi, da učenci (prav tam, 19) »narišejo knji- ževno osebo iz lastnega besedila.« To je le nekaj primerov iz Učnega načrta za slovenščino, kjer je likovna dejav- nost sredstvo za doseganje ciljev pri pouku slovenščine. Pri pouku likovne umetnosti se literarna dela pojavijo kot vir za likovni motiv, pri čemer mora biti likovna naloga problem- sko zasnovana. Učni načrt za likovno umetnost (2011, str. 26) posebej pou- darja: »Medpredmetno povezovanje, kot le povzemanje motiva iz vsebin, spoznanih pri drugem predmetnem področju in obravnava tega motiva v izbrani likovni tehniki z likovnega vidika, ni sprejemljivo.« Ugotovimo lahko, da med obema predmetnima področjema, predvsem v prvem trile- tju, obstajajo cilji, ki se dopolnjujejo. Nekatere od njih pa bi lahko dosegli tudi z medpredmetnim povezovanjem. »Branje« ilustracij Učni načrt za slovenščino učence usmerja v ‚branje‘ ilustracij (prim. Učni načrt za slovenščino, str. 15). Učni na- črt za likovno umetnost pa posebno pozornost nameni »spoznavanju in vrednotenju likovnih del umetnikov« (Učni načrt za likovno umetnost, 22). Kakovostna slikanica je zato lahko prvi stik učenca z literarno in likovno umetnostjo. ‚Branje‘ ilustracij lahko pri likovni umetnosti nadgradimo v vrednotenje likovnega dela umetnika, pri čemer izpostavimo določen likovno teoretični problem ali likovno tehni- ko. Pri predmetu likovne umetnosti so slikanice »bogat učni pripomoček za spodbujanje razumevanja likovnih ele- mentov in umetnostne zgodovine pri učencih« (Neal, 1991 in Sharp, 1984, v Richardson in Miller 1997, str. 7). Vrlič (2001, str. 128) med pripomočki, ki jih lahko uporabimo za kakovostno likov- no vrednotenje na predšolski stopnji navaja »kakovostne ilustracije v slikani- cah in revijah za otroke«. Slikanice in ilustracije v slikanicah lahko smiselno uporabimo tudi pri starejših učencih. Posebej zanimive za obravnavo so slikanice, kjer različni ilustratorji ilu- strirajo identično ali skoraj identično besedilo (npr. Svetlana Makarovič, Pekarna Mišmaš, z ilustracijami Lu- cije Marije Stupice iz 1974, Gorazda Vahna iz 1997 in Kostje Gatnika iz 2011). Sipe (2008, str. 144) pravi, da je »eden najboljših načinov razvijanja otrokovih vizualnih interpretativnih sposobnosti branje različic iste zgodbe z različnimi ilustracijami«. Drugi način razvijanja otrokovih interpretativnih sposobnosti, je (Sipe 2008, str. 145) »branje slikanic, ki jih je ilustriral isti umetnik, po možnosti tak z značilnim in doslednim slogom«. Dober primer za to je ilustrator Silvan Omerzu (Pe- smarica prvih besed Milana Dekleve iz 2009 in Cicibanija Ferija Lainščka iz 2012). »Branje« ilustracij v slikanicah lahko pri pouku likovne umetnosti pomeni tudi spoznavanje posebnosti likovne- ga oblikovanja (likovnih elementov, likovne kompozicije, izraznih možno- sti likovne tehnike ipd.). Ilustracije v slikanici živijo v mediju, za katerega so bile ustvarjene. Natisnjene v knji- gi niso le reprodukcija originalnega dela, ampak dobijo pomen šele v ce- lotni kompoziciji slike in besedila. Na razstavah ilustracij kljub temu vidimo razstavljena likovna dela, s praznim prostorom, kamor je v knjigi vsta- vljeno besedilo. Če je to pri klasično zasnovanih slikanicah (npr. kjer sta besedilo in slika oblikovno ločeni ce- loti) še smiselno, je to pri sodobnih slikanicah s postmodernimi elemen- ti težje razumljivo (npr. besedilo ima hkrati značaj slike ali pa pomen lahko razberemo zgolj ob sočasnem branju besedila in slike). V sodobnem času je razpon uporabljenih likovnih tehnik in materialov pri ustvarjanju ilustracij zelo velik, saj tehnologija omogoča, da »tisk zabeleži tehniko uporablje- no na originalu in nekatere učinke izbranega materiala« (Doonan 1993, str. 12). Nekateri ilustratorji razvijajo svojo prepoznavno likovno govorico (tudi z dosledno uporabo iste likovne tehnike), nekateri pa svojo govorico in tehniko prilagajajo besedilu, ki ga ilu- strirajo. V prvo skupino sodijo slikanice Didakta 193 21 Lile Prap (npr. 1001 pravljica, 2005, Moj očka, 2007), ki svoje ilustracije oblikuje s tehniko slikanja s pasteli na črno podlago. Oblike so med se- boj razmejene s črnim robom, torej neposlikanim delom lista, ki dela, kot pravi Zupančič (2011, str. 87) »ilustra- cije jasne, nazorne in enostavno ber- ljive«. Prepoznavno likovno govorico ima tudi Zvonko Čoh, svoje ilustracije najpogosteje slika s tempera barvami (npr. Anja Štefan, Štiri črne mravljice, 2007, Miklavž Komelj, Kako sta se go- spod in gospa pomirila, 2009). V to skupino sodijo tudi slikanice z ilustraci- jami Ane Razpotnik Donati (npr. Vesna Radovanovič, Rožnati avtobus, 2007 ali Ida Mlakar, Ciper coper medenjaki, 2008), ki v svojih delih prepleta bogate barvne ploskve in risbo. Pogosto pa vključuje tudi intraikonično besedilo, torej zapise v ilustraciji (prim. Batič in Haramija, 2012). Prepoznavno likovno govorico, ki je tesno vezana na izbra- no likovno tehniko, opazimo tudi pri ilustratorju Petru Škerlu. Njegove ilu- stracije zaznamujejo slikarsko bogate barvne ploskve, spreminjanje zornih kotov in dinamika (npr. Cvetka Soko- lov, Ponoči nikoli ne veš, 2006 in Peter Svetina, Klobuk gospoda Konstantina, 2007). V drugo skupino lahko uvrsti- mo ilustratorje z večjim razponom li- kovnih govoric. Damijan Stepančič v svojih delih raziskuje izrazne možnosti tehnik v tesni navezavi na ilustrirano besedilo (npr. Andrej Rozman Roza, Mihec gre prvič okoli sveta, 2006, Peter Svetina, Čudežni prstan, 2011, France Prešeren, Zdravljica, 2013). Prav tak pristop opazimo v delih Alenke Sottler, ki ustvarja podobe z močnim šrafira- njem (npr. Jacob in Wilhelm Grimm, Pepelka, 2006) ali pa s popolnoma izčiščenimi silhuetami (npr. Lela B. Njatin, Zakaj je babica jezna, 2011). Ilustracije v slikanici lahko torej pri pouku likovne umetnosti opazujemo tudi z vidika likovnih elementov in kompozicije. V ilustracijah lahko opa- zujemo različne vrste linij (črt) in čr- tnih ploskev. Ilustratorji črto pogosto uporabijo za prikazovanje gibanja. Damijan Stepančič v slikanici Petra Svetine, Čudežni prstan (2011), črto s svinčnikom uporabi za prikaz poti padajočega prstana. Ana Razpotnik Donati v svojih ilustracijah pogosto uporabi črtkano črto, da pokaže smer gibanja (npr. v slikanicah Vesne Ra- dovanovič, Rožnati avtobus, 2007 in Dedkovo kolo, 2008). V slikanicah se pogosto pojavljajo nizi črt oz. t. i. moti- on lines, ki poudarjajo akcijo oz. hitro, sunkovito gibanje. Zvonko Čoh pot ma- rele, ki udari psa, prikaže z nizom zavi- tih linij, zaradi katerih lahko »vidimo« gibanje marele tik pred upodobljenim dejanjem (Andrej Rozman Roza, Ma- rela, 2005). V sodobnih slikanicah se črta narisana s svinčnikom pogosto pojavlja v kombinaciji z barvnimi plo- skvami. Damijan Stepančič v slikanici Toneta Pavčka Juri Muri v Afriki: O fantu, ki se ni hotel umivati (2012) črto ali nize črt s svinčnikom uporabi v kombinaciji z enovitimi barvnimi ploskvami. S svinčnikom upodobi sen- ce, teksturo ipd. Naslednji pomemben likovni element v slikanicah je barva. Barve imajo veliko izrazno in simbol- no moč. Skladno s cilji učnega načrta za likovno umetnost lahko učenci v slikanicah opazujejo uporabo barv in barvne odnose (svetle in temne barve, pestre in nepestre barve, barvne kon- traste itd.). V slikanici avtorice Lele. B. Njatin, Zakaj je babica jezna (2011) je Alenka Sottler v ilustracijah uporabi- la najmočnejši svetlo-temni kontrast, saj je uporabila pretežno črno in belo barvo (kot akcent se pojavi tudi rjava). Alenka Sottler o slikanici pove: »V med- vedji družini se vse zaplete, ko babica Meda, ki čuva medvedja vnuka, zboli za demenco. Zgodba prikaže potek bolezni in čustva med člani medvedje družine, ki je na las podobna človeški. S črno-belimi ilustracijami v tehniki silhuet pa sem medvede, namesto v gozd naselila v urbani prostor. Tam kolesarijo, se vozijo v avtomobilih v vrtec ali službo, brloge pa imajo v stolpnicah in blokih. S silhuetami sem hkrati odrazila babičino spremenjeno dojemanje sveta in spomine na njeno mladost.« (http://www.sottler.si/Why- -Granny-Is-Angry-Zakaj-je-babica-jezna) Opazovanje in vrednotenje ilustracij v slikanicah omogoča učencem, da se seznanijo s pomembnim vidikom opazovanja likovnih del, in sicer z raziskovanjem odnosa med formo, temo in kontekstom (prim. Sandell, 2006 in 2012). Pri opazovanju ilustracij se namreč ob pogovoru o formi (torej likovnih elementih, kompoziciji, likovni tehniki) ne moremo izogniti temi (ide- ja, vsebina) in kontekstu (kdo je delo ustvaril, kdaj in s kakšnim namenom). Na splošno velja, kot pravi Shulman Herz (2010, str. 8), »umetniki pogosto sporočajo svetu svoje osebne reakcije«. Pravi tudi (prav tam), da lahko teme, s katerimi se umetniki ukvarjajo »vzbu- dijo v gledalcu grozo, sočustvovanje, odpor, hrepenenje, skrb ali kakšen drug odziv«. V slikanici je tema bese- dila tesno povezana s temo ilustracij. Kontekst kot npr. čas nastanka in na- men nastanka je primerno raziskovati v slikanicah z istim besedilom, a raz- ličnimi ilustratorji. V slikanicah Toneta Pavčka, Juri Muri v Afriki: O fantu, ki se ni hotel umivati, ilustratorke Melite Volkove iz leta 1958, Marjance Jemec Božič iz leta 1988 in Damijana Stepan- čiča iz leta 2012 lahko opazujemo tri različne likovne govorice ilustratorjev in raziskujemo, kaj pomeni čas nastan- ka likovnega dela. Čas, v katerem so ilustracije nastale, namreč pomembno vpliva na temo in formo. Sodobni čas ilustratorjem omogoča poseganje po najrazličnejših likovnih tehnikah in kombiniranju le-teh, saj so možnosti tiskanja povsem drugačne kot v prete- klosti. Čas nastanka pomembno vpliva na upodabljanje prostora v ilustracijah. V preteklosti prevladujoči srednji plan v ilustracijah je v sodobnem času zame- njalo dinamično spreminjanje fokusa. Prav tako je prisotno bolj intenzivno spreminjanje zornih kotov. Dinamično spreminjanje fokusa in zornih kotov je v veliki meri posledica filmske in video produkcije. Čas vpliva tudi na to, kako ilustrator upodablja interier (kako upodobi kopalnico Melita Volkova leta 1958 in kako Damijan Stepančič leta 2012). Ilustrator lahko seveda zavestno z upodabljanjem interiera, oblačil itd. poustvarja določeno zgodovinsko ob- dobje. Vendar v navedenem primeru ilustratorja postavljata dogajanje v so- doben čas. »Branje« ilustracij pri likovni umetno- sti je lahko v funkciji spoznavanja ali 22 Didakta 193 utrjevanja likovno teoretičnih pojmov. Dober primer za to je slikanica Lea Lionnija, Mali modri in mali rumeni, ki je izšla leta 1959, leta 2015 pa je izšla v slovenskem prevodu. Avtor zgodbo pripoveduje s povsem nefiguralnimi oblikami. Glavna lika sta mali modri in mali rumeni. Upodobljena sta kot dve iz modrega in rumenega papirja iztrgani okrogli obliki. Mali modri in mali rumeni sta prijatelja, ki vse poč- neta skupaj. Ko nekega dne po dolgem iskanju mali modri najde malega ru- menega, se srečna objameta. Objem je upodobljen tako, da se obliki delno prekrijeta. Njun presek pa je zelen. Nato postaneta zelena oblika. Po raz- pletu zgodbe sta na koncu slikanice znova prikazana kot modra in rumena oblika, ki se delno prekrivata. Pri mlaj- ših učencih lahko slikanico uporabimo za vzbujanje radovednosti in interesa pri ugibanju, zakaj sta mali modri in mali rumeni postala zelena. Za starejše učence je slikanica zanimiva z vidika barve, razporejanja oblik, likovnih spremenljivk, kompozicije ipd. Zanimive za obravnavo pri pouku li- kovne umetnosti so slikanice, v katerih so reproducirana likovna dela umetni- kov (npr. slikanica Frana Milčinskega, v Butalah sejejo sol iz leta 2013, v katero je ilustratorka Ana Razpotnik Donati na dveh mestih pomenljivo vstavila reprodukcijo Groharjevega Sejalca). S tovrstnimi slikanicami lahko otrokom omogočimo spoznavanje (Sipe 2001, 198) »posameznih umetnikov iz pre- teklih obdobij, določenih umetniških slogov ali likovnih šol«. Serafini (2015) pri raziskovanju likovne umetnosti v slikanicah identificira tri načine vklju- čevanja, in sicer govori o reprodukciji (v slikanici reproducirano likovno delo umetnika), transfiguraciji (ilustrator likovno delo umetnika preoblikuje, tako da ustreza kontekstu in namenu zgodbe) in stilizaciji (ilustrator posne- ma določen slog ali umetniško smer). Likovno izražanje ob slikanicah Duh in Zupančič (2013) sta razvila metodo estetskega transferja, s kate- ro naj bi v likovnopedagoški praksi dosegli prenos estetskega sporočila, ki je vsebovano v likovnem delu, na učence. Avtorja navajata tri stopnje, ki jih vsebuje ta metoda, in sicer govorita o percepciji, recepciji in reakciji (prav tam). Branje slikanic, ki zajema branje besedila, ogledovanje ilustracij in po- govor o ilustracijah lahko umestimo v prvi dve stopnji. Duh in Zupančič (2013, str. 75) pravita, da je percep- cija »usmerjena k temu, da otrok oz. učenec dobi čim bolj jasno percepcijo umetniškega dela«, recepcija pa »je usmerjena k temu, da se rezultati per- cepcije izrazijo z besedami ter s tem postanejo ozaveščeni in ponotranje- ni.« Zadnja stopnja metode estetskega transferja je reakcija, ki jo avtorja (prav tam, str. 76) opišeta kot »individualni produktivni odziv na umetniško delo«. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je, kako oblikovati takšno likovno nalo- go, ki bo učencem omogočila reakcijo na umetniško delo (v našem primeru na slikanico) in bo hkrati skladna z načeli in načini sodobnega likovno- pedagoškega dela. Slikanico lahko pri načrtovanju likovne naloge uporabimo na različne načine, npr. kot: izhodišče za izbiro likovne- ga motiva, izhodišče za izbiro likovne tehnike, izhodišče za izbiro likovnega problema, spodbudo za oblikovanje lastne slikanice itd. Kadar je literarno besedilo izhodišče za izbiro likovnega motiva, učenci običajno ilustrirajo določen dogodek ali lik iz besedila. Pri slikanici to ni smiselno, saj lahko vodi v posnema- nje videnega. Likovno izražanje po slikanici je lahko ustvarjalno, kadar videne podobe spodbudijo in ne za- virajo iskanja novih likovnih rešitev. Učenci lahko v svojem likovnem delu raziskujejo možnosti spreminjanja lite- rarnih likov, upodobljenega prostora, dogajanja itd. Npr. v slikanici Cesar- jeva nova oblačila, Hansa Christiana Andersena z ilustracijami Suzi Bricelj (2003) lahko na več mestih opazujemo prazne statve. Tkalca (sleparja) pono- sno razkazujeta blago in ga opisujeta z besedami ‚res lep vzorec‘, ‚čudovite barve‘, ‚čudovit vzorec‘. Učenci lahko pri likovnem izražanju raziskujejo, kakšno bi to blago lahko bilo, če bi sploh obstajalo, saj vemo, da sta bila tkalca goljufa, ki sta pobrala denar za svilo in zlato, statve pa so ostale pra- zne. S primerno tehniko (npr. slikanje z oljnimi pasteli) lahko na smiselno izbrano podlago (npr. podolgovat te- men papir) ob upoštevanju podanega likovno teoretičnega problema (npr. barvni odnosi, kontrast, harmonija …) naslikajo vzorec za blago. Ilustratorji pogosto posegajo po kom- biniranju različnih likovnih tehnik, v ilustracijo pa vključujejo tudi fotogra- fije. Pogosto strani iz časopisa upo- dobijo kar z reproduciranjem izseka iz časopisa. Slikanica kot npr. Čas je velika smetanova torta Mihe Mazzinija z ilustracijami Mojce Osojnik (1999) je lahko dobro izhodišče za raziskovanje izraznih možnosti kombiniranja raz- ličnih likovnih tehnik (in oblikovnih postopkov) v celoto. Slikanica lahko spodbudi učence k ustvarjanju s svojo posebno obliko. Ena najpreprostejših oblik slikanice je leporelo oz. zgibanka. Učencem lah- ko omogočimo, da pri pouku likovne umetnosti izdelajo preprost leporelo v izbrani likovni tehniki po svoji zamisli. Izdelajo lahko slikanico brez besedila in tako raziskujejo izrazne možnosti neverbalnih sredstev pri pripovedo- vanju/prikazovanju zgodbe. Starejši učenci lahko izdelajo preprosto slika- nico brez besedila (ali z besedilom, če gre za medpredmetno povezovanje) v obliki premične knjige. Zaključek Vključevanje slikanic pri likovni ume- tnosti lahko umestimo v področje razvijanja likovne apreciacije. Le-ta, kot pravi Duh (2004, 45), »temelji na razvijanju čim bolj subtilne percepci- je umetniškega dela«. V slovenskem prostoru likovni apreciaciji, po bese- dah Duha in Zupančiča (2013, 83), »ni namenjena posebna pozornost, saj je pri likovni umetnosti v glavnem po- udarek na spodbudi k svobodnemu likovnemu izražanju«. Barrett (2007, 651) pa poudari, da je apreciacija pri predmetu likovna umetnost »preozko usmerjena na likovno umetnost in bi se morala razširiti tako, da bi vklju- čevala naravno okolje, različne vrste Didakta 193 23 artefaktov, posameznike, ki delajo in nastopajo, in kulturne vplive na izraža- nje ustvarjalcev«. Zapišemo lahko, da slikanice pri pouku likovne umetnosti predstavljajo možnost za razvijanje (likovne) apreciacije pri učencih. Kakovostne slikanice so prisotne v šol- skem prostoru in so v nižjih razredih nepogrešljiv del pouka slovenščine. Ciljno vključevanje le-teh, samostoj- no ali v sklopu medpredmetnega po- vezovanja v pouk likovne umetnosti, učencem omogoči bolj poglobljen stik z likovnimi deli umetnikov (ilustrator- jev), spoznavanje likovnih pojmov, is- kanje globljih povezav med verbalnim in vizualnim kodom sporočanja ter razvijanje vizualne in multimodalne pismenosti. Končni učinek vključeva- nja kakovostnih slikanic v pouk likovne umetnosti pa se zagotovo skriva v tej misli (Sipe 2001, str. 209): »Umetnost je način gledanja, način spoznavanja in način čutenja. Prvi korak v smeri bolj pravične in enakopravne družbe je, da si predstavljamo, kakšna bi ta družba bila. Predstave, ki se razvijajo z opazovanjem in pogovarjanjem o umetnosti, so vstopna točka do širšega in globljega razumevanja, kaj pomeni biti človek.« Viri in literatura Andersen, Christian Hans, Bricelj, Suzi (ilustr.). 2003. Cesarjeva nova obla- čila. Ljubljana: Mladinska knjiga. Barrett, Terry. 2007. Teaching toward appreciation in the visual arts. In- ternational Handbook of Research in Arts Education, (ur.) L. Bresler, 639–654. Pridobljeno 2. 4. 2011. SpringerLink Batič, Janja, Haramija, Dragica. 2012. Leposlovne slikanice o prevoznih sredstvih Vesne Radovanovič. Re- vija za elementarno izobraževanje 5(4), 39–55. Dekleva, Milan, Omerzu, Silvan (ilu- str.). 2009. Pesmarica prvih besed. Radovljica: Didakta. Doonan, Jane. 1993. Looking at pictu- res in picture books. Lockwood: The Thimble Press. Duh, Matjaž, 2004. Vrednotenje kot di- daktični problem pri likovni vzgoji. Maribor: Pedagoška fakulteta, Za- ložba PeF. Duh, Matjaž, Zupančič, Tomaž. 2013. Likovna apreciacija in metoda estet- skega transferja. Revija za elementar- no izobraževanje 6(4), 71–86. Galda, Lee, Short, Kathy G.. 1993. Children‘s Books: Visual Literacy: Exploring Art and Illustration in Children‘s Books. The Reading Te- acher 46(6), 506–516. Pridobljeno 18. 8. 2015. JSTOR Grimm, Jacob Grimm, Wilhelm, Sot- tler, Alenka (ilustr.). 2006. Pepelka. Ljubljana: Mladinska knjiga. Haramija, Dragica, Batič, Janja. 2013. Poetika slikanice. Murska Sobota: Franc-Franc. Komelj, Miklavž, Čoh, Zvonko (ilustr.). 2009. Kako sta se gospod in gospa po- mirila. Ljubljana: Mladinska knjiga. Lainšček, Feri, Omerzu, Silvan (ilustr.). 2012. Cicibanija. Ljubljana: Mladin- ska knjiga Založba. Lionni, Leo. 2015. Mali modri in mali rumeni. Dob pri Domžalah: Miš. Makarovič, Svetlana, Stupica, Marija Lucija (ilustr.). 1974. Pekarna Mi- šmaš. Ljubljana: Mladinska knjiga. Makarovič, Svetlana, Vahen, Gorazd (ilustr.). 1997. Pekarna Mišmaš. Lju- bljana: Mladinska knjiga. Makarovič Svetlana, Gatnik, Kostja (ilustr.). 2011. Pekarna Mišmaš. Lju- bljana: Mladinska knjiga. Mazzini, Miha, Osojnik, Mojca (ilustr.). 1999. Čas je velika smetanova torta. Ljubljana: Založba Kres. Milčinski, Fran, Razpotnik Donati, Ana (ilustr.). 2013. V Butalah sejejo sol. Ljubljana: Sanje. Mlakar, Ida, Razpotnik Donati, Ana (ilustr.). 2008. Ciper coper medenjaki. Murska Sobota: Ajda, IBO Gomboc. Nikolajeva, Maria. 2003. Verbalno in vizualno: slikanica kot medij. Otrok in knjiga 30(58), 5–26. Nikolajeva, Maria, Scott Carole. 2006. How Picturebooks Work. New York, London: Routledge, Taylor&Francis Group (prva izdaja 2001). Njatin, Lela B., Sottler, Alenka (ilustr.). 2011. Zakaj je babica jezna. Ljublja- na: Center za slovensko književnost (Aleph 145). Nodelman, Perry. 1996. The Pleasures of Children‘s Literature (Second Edition). Longman Publishers USA. Pavček, Tone, Vovkova, Melita (ilustr.). 1958. Juri Muri v Afriki: o fantu, ki se ni maral umivati. Ljubljana: Mla- dinska knjiga. Pavček, Tone, Jemec-Božič, Marjanca (ilustr.). 1988. Juri Muri v Afriki: o fantu, ki se ni maral umivati. Lju- bljana: Mladinska knjiga. Pavček, Tone, Stepančič, Damijan (ilustr.). 2012. Juri Muri v Afriki: o fantu, ki se ni maral umivati. Dob pri Domžalah: Miš. Prap, Lila. 2005. 1001 pravljica. Ljublja- na: Mladinska knjiga. Prap. Lila. 2007. Moj očka. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, d. d. Prap, Lila. 2011. Žuželčji zakaji. Ljublja- na: Mladinska knjiga Založba, d. d. Prešeren, France, Reichman, Jelka (ilu- str.). 1985. Povodni mož. Ljubljana: Prešernova družba. Prešeren, France, Stepančič, Damijan (ilustr.). 2013. Zdravljica. Ljubljana. Mladinska knjiga. Radovanovič, Vesna, Razpotnik Donati, Ana (ilustr.). 2007. Rožnati avtobus. Murska Sobota: Založba AJDA, IBO Gomboc k. d. Radovanovič, Vesna, Razpotnik Donati, Ana (ilustr.). 2008. Dedkovo kolo. Murska Sobota: Založba AJDA, IBO Gomboc k. d. Richardson, Maurune V., Miller, Mar- garet B.. 1997. Using Picture Books Kindergarten through High School. Pridobljeno 6. 8. 2015. ERIC Rozman, Andrej Roza, Čoh, Zvonko (ilustr.). 2005. Marela. Ljubljana: Mladinska knjiga. Rozman, Andrej Roza, Stepančič, Da- mijan. 2006. Mihec gre prvič okrog sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga. Sandell, Renee. 2006. Form + Theme + Context: Balancing Considerations for Meaningful Art Learning. Art Education 59(1), 33 – 37. Pridoblje- no 9. 8. 2015. JSTOR Sandell, Renee. 2012. What Excellent Visual Arts Teaching Looks Like: Balanced, Interdisciplinary, and Meaningful. Pridobljeno s 13. 8. 2015. http://www.arteducators.org/ advocacy/NAEA_WhitePapers_3.pdf 24 Didakta 193 Shulman Herz, Rebecca. 2010. Looking at art in the classroom. Art investiga- tions from the Guggenheim Museum. New York in London: Teachers Col- lege, Columbia University. Serafini, Frank. 2010. Reading Multi- modal Texts: Perceptual, Structu- ral and Ideological Perspectives. Children‘s Literature in Education 41(2), 85–104. Pridobljeno 10. 12. 2012. SpringerLink Serafini, Frank. 2015. The Appropri- ation of Fine Art into Contem- porary Narrative Picturebooks. Children‘s Literature in Education 46(3), 1–16. Pridobljeno 20. 8. 2015. SpringerLink Sipe, Lawrence R. 1998. How Picture Books Work: A Semiotically Fra- med Theory of text-Picture Rela- tionships. Children‘s Literature in Education 29(2), 97–108. Pridoblje- no 15. 7. 2012. SpringerLink Sipe, Lawrence R. 2001. Using Picture- books to Teach Art History. Studies in Art Education 42(3), 197–213. Pri- dobljeno 18. 8. 2015. JSTOR Sipe, Lavrence R. 2008. Learning From Illustrations in Picturebooks. V Teaching visual literacy, (ur.) Nancy Frey, (ur.) Douglas Fisher, 131–148. Thousad Oaks: Corwin Press. Sipe, Lawrence R., McGuire, Caroline E. 2006. Picturebook Endpapers: Re- sources for Literary and Aesthetic Interpretation. Children‘s Literature in Education 37(4). 291–304. Prido- bljeno 5. 6. 2012. SpringerLink. Sokolov, Cvetka, Škerl, Peter (ilustr.). 2006. Ponoči nikoli ne veš. Ljubljana: Mladinska knjiga. Svetina, Peter, Stepančič, Damijan (ilu- str.). 2011. Čudežni prstan. Ljublja- na: Vodnikova založba (DSKG): KUD Sodobnost International. Svetina, Peter, Škerl, Peter (ilustr.). Klo- buk gospoda Konstantina. Ljubljana: DZS. Štefan, Anja, Čoh, Zvonko. 2007. Štiri črne mravljice. Ljubljana: Mladin- ska knjiga. Učni načrt, Program osnovna šola, Likov- na vzgoja. 2011. Ljubljana: Ministr- stvo RS za šolstvo in šport, zavod za šolstvo. Pridobljeno 10. 9. 2015. http://www.mizs.gov.si/fileadmin/ mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/ os/prenovljeni_UN/UN_likovna_ vzgoja.pdf, Učni načrt, Program osnovna šola, Slovenščina. 2011. Ljubljana: Mi- nistrstvo RS za šolstvo in šport, zavod za šolstvo. Pridobljeno 10. 9. 2015. http://www.mizs.gov.si/ fileadmin/mizs.gov.si/pageuplo- ads/podrocje/os/prenovljeni_UN/ UN_slovenscina_OS.pdf, Vrlič, Tomaž, 2001. Likovno-ustvarjalni razvoj otrok v predšolskem obdobju. Ljubljana: Debora. Zupančič, Tomaž. 2011. Likovni svet Liljane Praprotnik Zupančič. Lila Prap: pravljičarka, ki misli v podobah in zapisuje v znakih (ur.) Alenka Do- mjan, 83–95. Celje: Zavod Celeia, Center sodobnih umetnosti, Gale- rija sodobne umetnosti. Zupančič, Tomaž, 2012. Kakovostna književna ilustracija za otroke. Otrok in knjiga 39(85), 5–16. Why Granny Is Angry, Zakaj je babica jezna. Pridobljeno 8. 9. 2015. http:// www.sottler.si/Why-Granny-Is-Ang- ry-Zakaj-je-babica-jezna.