Domoljub V Ctubllani 6. septembra 1944 ™ 57 m ši&v.3@ Dokler narod n® umre i Dasi je komunizem sovražnik vsake državne oblasti, vendar si povsod na vso moč prizadeva, da bi se do te oblasti dokopal. S pomočjo državne sile namreč hoče hitreje uresničiti svoj končni namen: ustvariti svojo komunistično brezrazredno družbo. Komunizem sam uči: ko se bo to zgodilo, >bo sedanja država nujno prenehala biti.« Dokler pa tega ni, pravijo komunisti, >nujno potrebujemo države kot svoje najuspešnejše in najbolj splošno sredstvo za dosego svojega namena.« — Tako nas jasno poučuje sv. Oče. To vidimo tudi v dejanju: komunisti silno radi silijo v državno vodstvo. Kajpada se spočetka delajo za nedolžna jagnjeta ter tajijo svoj komunizem kar se da. Kot zakrinkani komunisti potem v visokih državnih službah' delajo nered, zmedo, povzročajo krivice. Vse to pa tako zakrinkano opravljajo, da jih nihče ne more prijeti, pač pa s tem državno oblast kar se da izpodkopujejo. To smo kar jasno videli že v Jugoslaviji. Ko začno bolj javno nastopati, si radi pri-laste nekako prvenstvo v domovinski ljubezni, kakor so pri nas napravili z »osvobodilno fronto slovenskega naroda«. To je kajpada grda pokveka, ker komunizem ne pozna ljubezni do domovine in naroda. To je grda socialna laž in zgodovinska ponaredba. Služi pa komunistom za lov na kaline. To nas uči vzgled Nemčije po svetovni vojni, vzgled Rusije, Francije, Italije, 5punije, Mehike in zdaj nas žalostni vzgled, ko so kričali, češ >da se bore zoper okupatorja«, v resnici pa so s cesarskimi oficirji iu policaji pod eno odejo na tihem sodelovali, ko zdaj na Goriškem skupaj z italijanskimi komunisti ubijajo pošterte Slovence, ko enkrat govore zoper »smrkavega kralja«, drugič pa spet razlagajo, da so prav za prav oni edina vojska »kralja Petra«. Vse to skupaj pa je ena sama komunistična izdaja svojega naroda, kakor jo nrekuje osrednja komunistična partija v Moskvi, ki se ua ta način bori »za ustanovitev; Svetovne zveze sovjetskih socialističnih republik«. To je glavni namen. Tega glavnega namena pa komunizem n® more doseči, dokler ne bo konec posameznih' držav, kar pa se ne da doseči drugače kakor, z uporom zakoniti oblasti, z uporom lastni domovini. V ta namen jim je vojska kar dobrodošlo sredstvo. Nikakor ni čudno, če so ob' znanem beograjskem puču leta 1941. po beograjskih ulicah nosili rdeče zastave. S tistim pučem' so namreč Jugoslavijo vrgli v vojno, zdaj pa' sc gredo njene »osvoboditelje«. Vse to pa je brezvestno sredstvo za dosego glavnega namena: najprej je treba razdrobiti posamezne narodne države, Prva stopnjo je pri tem, da ustanavljaj? posamezne manjše sovjetske republike. Te malsi sovjetske republike se potem zlijejo v večje, potem v še večje, dokler se vse ne zlijejo t eno samo veliko svetovno sovjetsko republiko, 'kakor se vode končno zlijejo v svetovno morje,* kjer Sava preneha biti Sava, ko Soča ni veo Soča ter ko celo Donava in Volga izgubita svoj« imo in vode. Tako je končno postavljen temelj novi brezrazredni komunistični družbi. Kje smo' zdaj mi Slovenci? Kočevsko slovensko sovjetsko republiko smo že imeli. I o j« 'bilo kmalu konec. Zdaj pravijo, da delajo jugo* slovansko, ki pa lo čaka, kdaj jo bodo spremenili v balkansko, nt»to-: v-rusko ,in .nazadnje T, svetovno. Skozi : vse te jarme bi moral se slo. renski narod,' dokler ne bi umrl v svetovni brezrazredni komunistični družbi. Tega pa Bog in narod ne bosta dopustilo.,' Vojni dogodki preteklega tedna Trdi keji m Zadaj) teden ee na francoskem bojišča razvije trdo obr&iiib&o premikajoče se vojskovanje, kakor naglnšajo nerolka oradna poročila: Dne 28. VIIL: Zahodno od Rouena je sovražnik močno napadel nemške zaščitne čete na južnem bregu reke Seine, pa je bil povsod odbit — V Parizu so sc posamezna čemita oporišča le dalje žilavo upirala ter ustavila »ovražne napade. — Južnovziiudno od Pariza ie sovražnik odrinil nemške čete v ogorčenih bojih proti spodnjemu teku reke Mame. — Sovražnik je pozval posadko trdnjave Brert, naj se vda. Toda nemška posadka je poziv odklonila, nakar je^ sovražnik hudo napadel, pa te bil odbit — Nemški premiki v dolini reke Rodan potekajo po načrtu. Sovražnik je po-nkusil, da bi od vzhoda prišel na to cesto, pa •e mu ni posrečilo. Dne 29. VUL: Ob spodojem teku reke Seine so Nemci glavnino svojih čet amakniii na »everni breg reke. Sovražni sunki severnozahodno od Pariza so bili zadržani, pač pa so po večdnevnem hudem boju nemška oporišče v Pariz« podlegla sovražni premoči. — Ob Marni to se razvili hudi boji Tu bi sovražnik rud med Chaionsom Chateau Thierryjem udaril proti severu, — Junaška posadka v Marseilleu m le upira. — V dolini Rodana so se nemške čete na povelje premaknile proti severu. Dne 34. VUL: Ko so nemške divizije sedemkrat odbile sovražne napade ob Seini severnozahodno od Pariza, so se umaknile na nove postojanke ter izpraznile tudi mesto Rouen. — Amerikanci hudo napadajo med Parizom in Reimsom ter so te v južnem delu mesta Soisson razvili hudi boji Motorizirani sovražni oddelki eo dosegli okolico mesta Chalons ob Marni, kjer so zdaj hudi boji. — V dolini Rodana so nemške zaščit niče odbile vse sovražne napade. — Na francosko-italijanski meji v visokih Alpah so nemške čete po bojn t teroristi in ameriškimi izvidnicami spet zavzele mesto Bri-ancon. Dne 31. VI1L: Severno od Pariza je bil »stavljen sovražni pritisk na nemške odmikai-ne premike. Pri kraju Beauvaisu so Nemci prešli v protinapad. — Hudi boji so na črti Laon —Reims, kjer se je sovražniku posrečilo, da Je napredoval prot> severu in severozahodu. — Razbit je bil sovražni pritisk na mesto Valencc v dolini Rodana. Dne 1. IX.: Pod hudim sovražnim pritiskom so se nemške čete v severni Franciji pomaknile na reko Sommo. Po hudem boju se je sovražnik polastil mesta Amiens ter vdrl dalje proti severu in severozahodu, nakar so Nemci začeli protinapade. — Hud sovražni pritisk je tudi na črti Laon—Rethel proti severu. — Od Cha-lonsa je sovražnik sunil proti vzhodu ter prekoračil južni del Argonskega pogorja ter na Kroki črti pritisnil proti reki Meusi — Po ■Unih bojih so nemške čete popoldne izpraznile mesto Verdun, — Pri Brestu so spet spodleteli vsi sovražni napadi — V dolini Rodana «o hudi obrambni boji pri Valenci. Dne 2. IX.: V severni Franciji nemške čete na bojišča od področja pri Verdnnu do Arrasa Mjejo že vedno hude obrambne boje. Z žilavimi ia ogorčenimi protinapadi vedno znova ustavljajo ali razbijajo sovražne oklepmške sile. . ** je Ponesrečil prvi veliki napad na trd-ajavo Brest, je sovražnik včeraj znova napadel zahodno krik) trdnjave, je pa bil spet odbit ter je imel posebno visoke izgube. — V Rode-novi dolini se sovražniku včeraj ni posrečilo, da bi okoli Valencc prehitel nemške premike. — ladje nemške vojne mornarice so pred fran-oloinila zobe ob četah slovenskega domobranstva. Komunisti so v svojih navodilih sami priznali: »Naša usoda zavisi od razkroja domobranstva.« Z vso pretkanostjo, ki jim jo vdihuje njihov oče Satan, so se lotili razkrajanja domobranstva. Pri tem naj bi jim pomagali oplašeni bližnji sorodniki domobrancev s svojim tarnanjem, z nekaj lirami nagrajeni otroci z raznašanjem komunističnih lističev; ljubeznivi rdeči vinski bratci naj bi plačevali domobrancem celo za pijačo in jim pri tem pihali na dušo, rdeče vla-čuge naj bi razvile vse svoje sposobnosti: — vse je bilo zastonj; kdor se je domobrancu približal s takimi nameni, je dobil nauk, kakor se spodobi. »Vojaške moči nimamo, razkrojiti »belili« ne moremo, ostane nam le eno,« so si mislili komunisti in prišli na dan z vso sv«jo zločinsko, tolovajsko naravo: začeli so z atentati. Iz Tolmina je prišlo tole poročilo: Tolmin se je pre-rodil v slovenski domačnosti. Pregnetel in prc-kvasil je svojo notranjost in njegova beseda ie jHistalfi zopet tehtna, odločujoča, da ji prisluhne vsak deželan. V Tolminu je zaplapolala naša trobojnica. V Tolminu je javno zavriskala naša pesem iu njen odmev je bobnel od strmih po-liočij in skalnatih sten naših Gor. V Tolminu »o zginili tuji napisi in so stopili na častno mesto domači. V Tolminu so se odprla vrata slovenskih šol in so slovenski šolarji zopet začeli srkati vase lepoto svoje materine besede. Iz Tolmina je izšel klic odpora proti nasilnemu komunizmu in izdajalski OF'. Iz Tolmina je zadonel stari tolminski klic: »I.e vkup, uboga gmajna!« in najlmljši tolminski sinovi »o si segli v roke in stopili na plan v borbo proti rdečemu nasilju. V Tolminu je začel izhajati »Tolminski glas«, krepko glasilo vseh. ki pošteno mislijo in resnično ljubijo svojo slovensko grudo. V Tolminu je začela poslovati ljudska knjižnica, v Tolminu smo imeli velik jn pomemben strokovni tečaj za slovensko uči-teljstvo, na tolminskih tleh so slovenski razbojniki, pomešani z savojskimi izdajalci, že večkrat občutili tež.ko pest pravih slovenskih fantov, v Tolminu... pa naj zadostuje. Ti uspehi so [»gnali komunistične »junake« v obup, razpalili njih jezo in sovrai-tvo in jim potisnili v roke orožje podlih, zahrbtnih morilcev. V noči od 18. do avgusta ob četrt po polnoči je eksplodiral v novi domobranski vojašnici v Tolminu (prejšnjem gasilnem domu) peklenski stroj. . Udrla se je vsa soba, v kateri so spati fantje udarnih desetin, cvet tolminskih borcev. Vendar ni bil nihče mrtev, niti tež.ko ranjen. Samo štirje so bili malo opraskani. Kdor si je ogledal razdejanje, pride do prepričan ia, da je božja Previdnost čuvala naše vrle stražarje. To prepričanje potrjuje še bolj dejstvo, da drugi peklenski strej, ki je bil nastavljen v vojašnici tolminskega poveljstva, sploh ni eksplodiral. Dva grdu satanska naklepa, ki sta oba Sp0 bil pogreb višjega naredniku Lipovška Franceta. Medtem so v resni vojaški svečanosti položili k večnemu počitku na Ljubljanskem Gradu sredi smrekovega gozdiča vrh Orlovega vrha višjega narednika Metlikoviča Rika, znanegal še izza časov vaških straž, da bo na pokopališču junakov čakal vstajenja. Kod so padli vst ti, da so jih pokopali v enem popoldnevu? Bili so žrtve strašnega komunističnega zločina, ki so ga zagrešili rdeči podleži v nedeljo, dne 27< avgusta v Stični. V štab tamkajšnje domobranske skupina sta prinesli dve deklici, ena 13-letna in ena 15-letna, zavoj za majorja Križa. Ker njega ni bilo; doma, je njegov namestnik odredil, da se zavoj odpre, ker sta dekleti pravili, da je stvafl nujna. Medtem, ko je desetar Vinko Dolentf odvijal zavoj, so poklicali k oknu nadporočnika! Bana, ki je bil s svojo hčerko pred hišo, da bti podpisal nek uradni spis. — Tedaj je nastala strahovita eksplozija, da se je sesula vsa hiša! in je bilo takoj mrtvih 8 ljudi, med njimi so nadporočnik Bano, znan delavec iz slovenskih' katoliških organizacij, njegova mala hčerka Majdka, ki jo je očka vzel k sebi na počitnice, višja narednika Metlikovič in Lipovšek, desetar Dolenc, telefonist in nek pribežnik. Oliflt deklici sta bili hudo poškodovani. Komunisti, ne delajte si nobenih utvari Niste mogli streti domobranstva z vojaško silo, še manj ga boste s podobnimi zločini. Domobranci niso ljudje, ki bi jih en pok prestrašil, niso ljudje ki bi jim smrt nekaterih sobojevnikov vzela pogum. Kakor en mož se bodo dvignili na vas, rdeče zločince, da kaznujejo vso dolgo vrsto zverinskih umorov v Krimski jami, Grčaricah, Velikih Laččali in sedaj T. ŠtičiV. Ne bodo končali prej, dokler ne bo zadnji zločinec med vami prejel svojega plačila! Voditelj italijanskih komunistov obešen V Apeninskem gorovju so prijeli voditelja italijanskih tolovajev Sirija Corbanija in njegovega pomočnika Cacadela. Oba so javno obesili pred mestno hišo v Forliju. Corbani je hodil okrog preoblečen v duhovnika in berača, včasih pa si je oblekel tudi karabinjersko uniformo in tako strahoval okoliške vasi pri Mus-solinijevem rojstnem mestu. Komunisti ropajo otroke Graška »Tagespost« poroča iz Zagreba, dti prebežniki iz hrvaških tolovajskih skupin pri« povedujejo, da so sedaj komunistični tolovaji na poziv Moskve organizirali pravi pravcati rop otrok v vseh zahodnih bosanskih in slavonskih krajih. Po napadu na kako naselje tolovaji sedaj najprej polovo otroke med 10. in 15. le« tom starosti, jih odženejo s selioj ter jih nato izročajo sovražnim letalcem zaradi odvoza VI Sicilijo. Iz Sicilije pošiljajo te ugrabljene otroi ke skupno z italijanskimi v Sovjetijo. Na ta način je dosedaj izginilo več sto hrvaških otrok« Z zločinci boj do njihovega konca i Služkinje, ki se zbirajo na svojih mesečnih! protikomunističnih predavanjih, so v nedeljo, 27. avgusta, imele tako predavanje v Delavski zbornici v Ljubljani. »Komunizem in vera« jo bilo naslov predavanju, ki ga je imel g. Vinko Trškan. Tajnik glavnega odbora DPA g. Maks Jan pa je govoril o splošnem položaju in z njun v zvezi o skrbeh, ki si jih povzročajo naši nasprotniki, na in reč, kaj bo z našimi domobranci in našo protikomunistično akcijo, če pridejo Sovjeti. Odločno je naglasil, naj ne bodo naši OF-arji v skrbeh za nas in za naše domobranstvo. Vsi vidimo, kako preganjajo domobranci razbite komunistične tolpe, ki beže kot ranjena rver iz kraja v kraj. A ta boj še ni končan. Tudi se ne l>o končni, četudi bi bili Sovjeti v Murski Soboti ali v Celju! Zločincem f?re nas boj do konca. Tudi služkinje so pokazale da so enega mišljenja z vsem slovenskim IjudSstvoui. ^NOVEGA Zlatomašuik Anton Oblak Te dni je obhajal svoj zlatomašniški jubilej vneti lifjSii duSni paS(ir jn gospodarstvenik šentlovrenški župnik p. Anton Oblak. Izredno skrb polaga gospod jubilant zlasti na to. da bi bili njegovi farani ob času velike verske nerednosti prav dobro poučeni v krščanskem nauku. Zato se toliko trudi z odraščajočo mladino prav tja do 16. leta, da jo seznani z resnicami Katoliškega katekizma. O tej skrbi pričajo tudi nekateri jubilantovi članki za stnrše v Bogoljubu in v duhovniškem listu »Vzajemnost« v posnemanje drugim duhovnikom. Kot velik častilec Matere božje je postavil v svoji fari tudi lepo kapelico, in sicer prvo v škofiji, posvečeno Fatimski Materi božji. G. zlatomašniku Antonu Oblaku, ki je tudi za »Domoljuba« že napisal marsikateri gos|K>-darski članek, želimo iskreno, da bi Bog ob svojem času dal zglednemu duhovniku bogato plačilo za vsa njegova dobra dela, izvršena v blagor cerkve in naroda! d Zlato poroko sta praznovala zakonca Franc in Marija Blažič v bežigrajski župniji v Ljubljani. Na mnoga leta! d Zlato poroko sta obhajala v Mariboru zakonca Franc in Alojzija Povoden. Živela! d Za kaplana v Cerknem na Goriškem je imenovan novomašnik Albert Marc. d Godovni dan knezoškofa dr. Ivann Jožefa so slavili Lavantinci pri Mariji Pomagaj oni torek dopoldne. Zbrali so se zvesti duhovniki in laiki s proštom dr. Maksom Vraberjem na čelu, kateri je daroval pri oltarju Marije Pomagaj sv. mašo za srečo in blagor višjega dušnega pastirja. d Desetletnica goriškega knezonadškofa mons. Margottija. V septembru bo preteklo deset let, odkar je sedanji goriški knezonadškof mons. dr. Margotti zasedel goriško škofovsko stolico. Ob tej priliki bodo lepe svečanosti, ki bodo trajale od 21. do 24. septembra. V vseh goriških cerkvah bodo vse dni molili rožni venec: poleg tega bo več govorov. 24. septembra Ea bo v vseh cerkvah slovesna sv. maša in Te leum. d Vinska letina na Trški gori pri Novem »lestn ne obeta nič posebnega. Mnogi vinogradi 60 popolnoma opustošenj, nekateri sploh obdelani niso, v višjih legah obdelani ne obetajo zadovoljive trgatve. Nekaj škode je napravila tudi toča. Slabo vpliva pomanjkanje galiee za Škropljenje. d Podpore svojcem v vojni pndlih. Vrhovni komisar za Jadransko primorje je odredil, da se svojcem v sedanji vojni padlih vojakov plača dnevna podpora. Ta podpora, ki mora biti odmerjena po tozadevnih predpisih, se. bo plačevala, dokler ne bo določena zakonita pokojnina. Izplačevanje podpore se je odredilo, da bi svojci v vojni padlega skrbnika ne ostali brez vseh sredstev. d Za krojače in šivilje. Krojači in šivilje se dandanes pečajo večinoma s popravili. Mnogo časa porabijo za razdirnnje starih oblek. Da bi se razdirnnje šivov olajšalo in pospešilo, je Prisla ,™kavi človek se je nekoliko zmešal, ali šc tisli trenutek je od-»kočil, pogledal okoli sebe in ko je videl, da ni nikjer živega človeka, 'je kakor čarovnik v cirkusu bitro in spretno vrgel prek žične ograje zlat medaljon s črkama 1. M. in z glavo ukradene Marijine slike. Zamah je bil močan. Malenkost je pa-Ula tik ob zid, pod okna groficinega »tanovanja. Mati Angel se je igral okoli do-j»a. Našel je niedaljon in ga pokalni Emiliji. »Kaj pa imaš, Angel?« »Na tleh je ležalo.« »Pokaži!« in vzela je detetu stvar Iz nevednih rok. »To je moje,« pravi Emilija, »jaz iem stvarco izgubila. Ni hotela, da bi otrok kaj pokvaril. Ko je pa natanko pogledala in zapazila še črki T. M., sc je spomnila, da je nosil isti inedaljon na veii/ici k uri sam Italo Marzucclii. To je bil nov dokaz, da arhitekt obiskuje grofico, kadar ve, da je sama doma. Emilija je izredno nemirna obračala inedaljon na dlani. Razburjena pa je odpirala z obrušenim palcem. Posrečilo se ji jo in kakor bi jo bila zadela strela je spustila me-oa'ijon nn tla in se onemogla naslonilu na zid. V mcdnljonn je bila slika grofice Marije... V. Bruno in Angel sta sc igrala v vrtu pred domom, ko so se okoli poldneva odprla vrata s ceste. »Očkn, očka,« v/klikne veselo Bruno in steče, vodeč Angela za roko, do vrat. Oče vzdigne tega in onega ter poljubi prisrčno oba. Obema dečkoma je ušlo na laske nekaj solz i/ očetovih oči. Kajti ni ee mogel vzdržati. »Mama, mamica,« vpijejo otroci, »je /e prišel!« Marija je vedela, da more biti 'to samo on. je pritekla iz stanovanja in se inu pognala okoli vratu. Grof se je silil, da ne bi izgubil priborjenega si miru, ali Marija ga i'e predobro poznala, da se ga ne ■i ustrašila. Čuden, juko čuden je bil. »Kaj ti je, Egon, za božjo .voljo?!« »Nič,« je odvrnil malomarno. »Pri materi sem prebedel nekaj noči, pa se mi menda nekoliko pozna. Razen tega pa imam sedaj zapleteno pravdo, ki mc jako dnje.« »Pojdi, tlragec,« ga prime ne/no zn roko, »pa se malo spočij. — Lh, cela večnost je minila; sedaj si zo->et tu. Pojdi, pa povej kako in a} ... Joj, saj si vendar čisto bled! Kaj je?« Egon je vedel, da je zn svoje življenje osleparjcn in je ob tej ženini pretkani prisrčnosti resnično prebledcl. Tak vzor žene nn videz, po svojem bistvu pa taka hinavkal »Če ti pravim, da mi nič ni. Utrujen sem, mir hočem imeti, spat g'em, pa bo dobro.« Silno slabe volje se je umaknil V svojo sobo, žena pn je strmela zn njim. Ne spozna ga več, tak je prišel iz Imbersagn. Ne, takega ga ni niti slutiti mogla. Svoj živ dan je bil ljubezniv, umerjen, dober in fin. »Bolan bo, bolan,« si je dejala ln se je v skrbeh zamislila. Egon je res zaspal, n gn je skoraj zopet vrglo iz postelje. Tiho je šel v mali park ob doinu. Mučile so gu zmerom iste strašne E IM E ID) O L misli. Rad bi bil sam, ali tam je našei otroke, ki so se igrali okoli matere. Marija je imela v naročju malo Lavro in uživala je svojo srečo, ki jo je nekoliko zagrenila najnovejša skrb za moža. Da se ne bi izdal, da ni več stari Egon, se je približal. Vsedel se je blizu žene. »Kako ti je sedaj, Egon?« ljubeznivo vprašanje. »F., saj vidiš,« nemaren in nc-voljcn odgovor. »Govori, Egon I Ti imaš neka j. Bodi odkrit Vselej 9i mi vse zaupal. Je mordu mami hudo?« je silila vanj. »Ne, bolje ji je,« je spravil s težavo iz sebe. Zamišljen je sklenil roke in jih stisnil med kolena. Globoko naprej sklonjen je brez zanimanja za obdajajoči gu svet mrtvo gledal na konec svojih daleč naprej iztegnjenih nog. »Egon, dragec moj, govori vendar, kaj ti je? Saj veš, kdo in kaj si mi ti in vidiš, kako te ljubim.« Mož je imel živce res v oblasti Mirno, ledeno hladno je rekel: »Imam jako važne reči v glavi. Pride dan, ko izveš vse.« Angelu, ki je bil jako mehkega srca in je izredno ljubil mater, je zaigral v kotu ust trpek nasmeh in iz oči so se mu ulile bridke solze. Marijo pa je spreletela strašna misel, da je mož ne ljubi več in da je sedaj prišel čas, ko se on ne more več premagovati in 1» t i niti. Ali to nesrečno misel je takoj zavrnila, ker je poznala njega in sebe. »Sem te li razžalila?« je zopet mehko povzela. »Ne, ne.< je prestregel grof kakor bi taval kdo ve kje. Takrat je Emilija, nekako pozno, sporočila, da je obed gotov, kakor je že navada pri gospodi. »Emilija,« pravi grof, »pokličite Lucijo pri Tomasovin. Naj pride k meni. Imam za njo nekaj od svoje matere. Sporočilo namreč.« »Kdaj želite, da bi prišla?« »Jutri, takole ob devetih.« Egon si je želel unjti osebo, ki bi ga prepričala in uverila, da gu žena ne ljubi ver, oziroma da gu sploh nikdar ljubila ni in pa da je tisto pismo za neznanega Marka res od njene roke. On je verjel in ni verjel, da ga žena vara, ali ker je hotel trmasto verjeti, da mu je res nc/vcsta, mu je bilo vse eno, kako si utrdi to prepričanje, samo da bo tako. Zdelo se mu je, da bo miren in srečen, ko bo videl, da je njegov mir šel in da je nesreča tu. Ni ga človeka, ki bi mogel Egona po vesti prepričati, da so njegove misli prave. In zato je holel biti sam sodnik v svoji lastni zadevi. Nastopil je pot, ki ga je zapeljala v globoko močvirje, v katero se je pogreznil. Po obedu tisti dan, zvečer in ponoči, je bila žalost v hiši. Egon in Marija sta hodila za svojimi mislimi iu skoraj nista izpregovorila besede. . Otroci so bili vajeni iti vsak dan z materjo v očetovo pisarno voščit njemu dobro jutro. Tako je bilo tudi sedaj. Egon je bil pri delu. Na mizi je imel usodepolno pismo, ali gornjo polovico je pokrival drug papir, da se ni dal citati naslov. Marija je hotela otroka vzdigniti, da bi ga oče poljubil, in je sklonjena zapazila pismo. Začudila se je in zaklicalat »To jc pa moj rokopis!« »Vem, vem,« je mrzlo potrdil Egon, ki zavoljo otrok ni hotel preiti na to zadevo. In čisto poslovno je dodal: »Torej, otroci, poljubček, potem pa svojo pot.,. Jaz imam Bilno dela.« Pozorni čitatelji so gotovo zadeli, da je to Marijino pismo bilo tisto, ki ga je bila ona nekoč pisala z njo zaročenemu Egonu in ga je nerazsodna Emilija spravila Itnlu v roke, da ga je tako podlo izrabil. On je spremenil »Egon* v »Marko« iri dodal oni mojstrsko ponarejeni pripis. Točno ob devetih je prišla Lucija, ki je bila služkinja pri prijateljski rodbini Tomaso. Bila je že poštnina ženska, ki so jo imeli tam zn čisto domačo. Saj je še nekoč povijala Marijo in ta je sedaj tudi že imela neka j otrok. Bila je izredno dobra in poštena duša. »Dober dan, gospod grof!« pozdravi in mu poljubi roko. »Lucija, prosim vas, povejte svoji gospodi, da bi vas rad dobil sem, Kajti — med nama rečeno — Emilija ni za nas. Odpustiti jo mislimo.« »Težko bi to šlo; a če se gospoda med seboj pomenijo, mi bo vse prav.« »Dobro, jaz vas pričakujem popoldne. Prav?« »V redu. v redu, gospod grof,« se pokloni in odide. Egon žalostno vzdihne. Te/ko, težko jc bilo začeti s preiskavo. Moral bi mirno postopati, ali kako? Sedaj pa ne dvomi več o izdajstvu. Saj je sama priznala, da je pisava njena. Kako premetena je! Niti poskusila ni, da bi dobila uničujoče pismo zopet v roke. Morda še začne trditi, da je to nekoliko neslana šala, ki jo je z nekim neznancem ali pa brez pomoči uprizorila, da bi njega, ljubosumnega moža, malo privzdignila. Oh, ženska... Po Lucijinem odhodu je grof poklical Emilijo: »Pridite in seditel Tu, tukaj... Nekaj važnega vas moram vprašati; ali prisezite, da boste govorili resnico.« Po tem svečanem in zagonetnem uvodu je Emilija hotela pobegniti, ali grof jo je ujel za laket in jo potisnil na stol. »Sedaj pa da se nc premaknete, ker bi se znali kesatil Meni ali sodišču bodete morali govoriti resnico.« Emilija vsa bleda stokaje zajec-lja, da prisega, da bo govorila resnico, čisto resnico in nič kakor samo resnico. »Dtfbro, sedaj se pa umirite in povejte po svoji vesti: poznate gospoda Marka Čisellija?« »Ne, pa res ne.« »Če ga že ne poznate po imenu, boste vsaj vedeli, da je neki gospod, in to je ravno Marko Ciselli,« je rekel grof glasnejše in s poudarkom imena, »večkrat obiskal grofico Marijo.« »Prisegam vam, gospod grof, da o kakem Ciselliju ničesar ne vem, pač pa ...« »Pač pa kaj?« plare grof po bc- »Oprostite, gospod grof,« in Emilija pade pred njim nn kolena, »jaz sem že obljubila, da ne zinem nikomur o tej zadevi.« »Kaj je morda grofica vmes?« »Da,« je v stiski olujšana vzdilii nila Emilija. »Vstanite! Jaz sem grofičin mož in tu vas vaša prisega ne veže.« »Oh, gospod, bodite mi usmiljeni!« »Bo kaj ali nc?« zavpije grof. »Dobro, vse vam povem: e„krnt, samo enkrat sem videla priti iz hiše Marzucchiia, tistega, ki je delal konjušnico. Ravno sem bila prišla s trga. Za koga drugega pa ne vem.« »Od kod pa je prišel?« »Od steklenih vrat pa po vrtu je šel iu skozi velika vrata je izginil.« »Kak se vam je pa zdel? Kak' vtis ste imeli?« »Slab. Zbegan je bil in preplašen, ko me je zagledal. Dal mi je posili zlatnik, da bi molčala, če mi je kuj za grofičino ime. Ravno tako je rekel. In juz sem se zaklela, da o tej reči ne črhnein besede.« »Ste ga še kdaj videli?« »Sem ga, sem. Ni še dolgo, da me je tprašal, če sem jaz nosila neko grofičino pismo za njega na pošto. Pa sem rekla da nisem, ker res nisem. Potem mi je pa rinil drugo pismo, da bi ga dala grolici, a nisem hotela. Pobegnila sem.« »Vam je res izrecno povedal, da je dobil od grofice pismo?« ( »Kako pa, za božjo voljo...« »lil kaj je potem s pismom, ki vam ga je rinil?« »Da je baje odgovor grofici, je rekel.« »Razumem, razumem. In veste mogoče, da je potem še kdaj bil okoli nas?« Cirof se je sicer počutil kakor da ga je v jami gramoz do vratu zasul, ali hotel je doživeti vso strahoto resnice. Videla ga nisem, mislim pa, da je bil.« »Kako, kdaj?« »Sedaj, dva ali tri dni pred vašim prihodom. Našla sem namreč, to se pravi, otrok je pobral na vrtu pod oknom niedaljon s črkami I. M., pa mislim, da ga je ali arhitekt izgubil ali pa je padel z okna.« »1. M____Jasno, Italo Marzucchi I« Čudno je, kje je grof zbral toliko moči, da je vse to vzdržal. In še bolj čudno, da je celo še z večjo vnemo izpraševal in preiskoval. »Še imate inedaljon?« »Imam ga: skrila sem g(..« »Takoj sem z njim.« Služabnica je šla in grofa so sedaj zapustili živci; bili so preveč napeti. Zamahnil je z rokami po zraku, krilil na vse strani, si pulil lase, renčal s čudnim glasom in tako kremžil svoj možato lepi obraz, da se je ustrašil svoje lastne podobe v velikem zrcalu na steni. Nelepo srečanje s samim seboj in bližanje vračajoče se Emilije ga je opozorilo, da ne sme tako. Emilija je izročila grofu meda-jon, a on je hotel še kaj vedeti. ,er mu ni mogla nobene reči več Ker ______ izdati, jo je še enkrat slovesno zaobljubil, da bo za večno molčala o teh dogodkih, potem pa ji jc povedal, du ne bi nikakor mogla šc dalje ostati pri hiši. »Pojdite h grofici in s kakršno koli pretvezo odpovejte službo. Izmislite si, kar si hočete, ona vas pa naj izplača. Za današnjo uslugo pa vam tule nekaj zlata.« »O, hvala, gospod. In oprostite "" Še'tisti dan je Emilija zapustila nesrečuo hišo. In za njo je prišla Lucija. Tistikrat je taka sprememba ali zamenjava gladko šla. zlasti še med prijatelji- Tomaso« so imeli več nameščencev in sluzat)-nitšva ter so, kljub temu, da so se čudili, zetu in hčeri radi ustregli« Bojni vojkovi prod 2OO0 loti Dandanes mislijo, da so tanki iznajdba, ki so si jo vojskujoči se narodi prvič i/.inislili v prvi svetovni vojni leta 1914-1918. Pa je vendarle iz zgodovine znano, da so bojne vozove narodi poznali že pred več ko 2000 leti. Beremo namreč o bojnih vo:?eh, ki so se na njih vozili asirski ali babilonski ali egipčanski vojščaki ter sejali smrt in uničenje med svoje sovražnike, med katere so se zapodili. Konji, ki so te vozove vozili, so bili obdauii z nekakim oklepom, ki je bil včasih usnjen, včasih iz roževine, včasih pa tudi iz kake kovine. Na vozovih so stuli močno oboroženi vojaki, sami dobro kriti in zaščiteni ter so od zgoraj navzdol sekali sovražnike. Pa tudi vozovi 90 bili močno zavarovani in na kolesju obdani s srpastimi noži, ki so se s kolesjem vrteli iu kosili vse, kar jim je prišlo preblizu. Misel bojnih sekajooih vozil je poiem tudi v zgodnjem srednjem veku ostala živa in so jih marsikje še uporabljali. Slavni italijanski umetnik Leonardo da Vinei, tisti, ki je naslikal čudovito »Gospodovo zadnjo večerjo«, je bil tudi inženir ter iznajditelj, ki ie mnogo znal. Ta je napravil načrte tudi za take bojne voze, ki bi, z noži opremljeni, sekali okoli sebe. Ti načrti so nam še ohranjeni. Ko so iznašli smodnik ter so na bojiščih začele pokati puške in topovi, je kajpada minil tudi čas za take sekajoče voze. Tak voz je namreč mogel poseči v boj le, če je pridrvel do sovražnika. Nova puška ali top pa je vso konjsko vprego z voznikom vred IhIsko že od daileč pihnila. Tako so ti vozovi prešli v pozabo. Pač a je znano, da so cfolga stoletja nato češki lusiti začeli v svojih verskih vojskah rabiti vozove za obrambo. Iz voz, v katerih so vozili pralež, so v taborišču zgradili kar celo utrjeno gradišče, ki ga niti s tedanjimi topovi ne bi bili mogli docela uničiti, zlasti, ker so tudi sami izza svojega vozečega se gradišča močno streljali s topovi in puškami. Pred kakimi 400 leti pa je nemški mojster Holzschuher iznašel nov bojni voz, ki bi bil utegnil postati nevarno orožje. Posadka v tem vozu je bila namreč dobro zavarovana, prav tako tisti, ki so voz poganjali. Hrastovi hlodi eo bili nameščeni na vozu, da so varovali posadko. Skozi te hlode pa so bile napravljene strelne linice na vse strani. Skozi nje je posad- K ka lahko streljala. Celo nokak metalec plamena je bil na tem vozu narejen. Spredaj in zadaj sta bili napravljeni dve žreli, skozi kateri so vojaki sipali na sovražnika zunaj voza vrelo olje in smolo. Voz bi poganjalo osem krepkih možakov kar iz notranjščine. V nemških vojnih poročilih večkrat beremo o takoimenovanih napadalnih topovih. Tudi ta iznajdba ni nova, marveč že tudi 200 let stara. V nemškem muzeju v Niirnbergu namreč še dandanes hranijo model velike lafete, ki je na njej slonel velik top. Oboje skupaj pa bi se pomikalo proti sovražniku ter streljalo. Posadka bi bila le majhna, namreč štirje možje: dva puškarja, ki bi top basala in prožila, voznik, ki bi vozilo vodil in ravnal, ter strojnik. Zadnji bi moral sedeti čisto na zadnjem koncu voza, kjer bi držal za ročaj ter vrtel tisto vre-teno, ki bi poganjalo kolesje. Kajpada ni treba biti inženir, da človek lahko uvidi, da je bila stvar sicer bistro zamišljena, pa se vendarle ni dala izvesti. Da bi en sam človek z eno roko mogel poganjati tako težko vozilo po ravnem in navkreber, je docela nemogoče. Biti bi moral več kakor Herkul. To je bila bistvena napaka te iznajdbe. Prav tista napaka je bila tudi v oni iznajdbi pred štiri sto leti, da bi namreč osem možakov trajno moglo poganjati težki bojni voz. Ker se torej ta iznajdba ni obnesla, je ostala v muzeju. Iznajditelji v srednjem veku so splošno vedeli, da človeška sila ne more poganjati tako težkih vozil. Zato so iskali nadomestila: vodo ali veter. Vodne sile so sicer že takrat znali uporabljati, vendar ne za poganjanje vozil. Zato so izdelovali vozove, ki bi naj jih gonil veter. Toda v vojski je treba tak voz uporabljati takrat, kadar je potreba, ne pa le takrat, ko ravno veter ugodno piha. Ker veter ni kazal smisla za vojno potrebe, so ga nazadnje tudi izločili. Zdaj niso imeli nobenega pogonskega sredstva več. Zato je misel počivala. Pred sto leti so sicer iznašli parni stroj, ki je lahko gonil ladje in lokomotive ter tudi cestne vozove. Toda za vojsko in bojne vozove se para ni obnesla, šele ko so iznašli motor na bencinski pogon, je misel bojnih voz spet oživela. Tako sta Nemca Daim-ler in Benz pred 50 leti začela delati take motorje, ki so omogočili, da so se bojni vozovi tako izpopolnili. Lfitdsko zdravje Čebula kot zdravilo. Znanost odkriva staro ljudsko modrost, ki je do novejšega časa veljala ca praznoverje ali neemiisel. Prav tako v zdravstvu, ki je odkrilo mnogo zdravil, kakršne so ljudje uporabljali že zdavnaj im jih odkrili zgolj po zdravem nagonu. To velja tudi za čebulo, ki jo zadnje čase priporočajo nekateri zdravniki kot dobro sredstvo proti prehlajerijii. Prav tako ugodne lastnosti kakor čebula, ima tudi Česein, vendar se njihova uporaba ne bo posebno razširila, ker je nekoliko »prehudo« zdravilo. Čebula in česen imata dobro lastnost, da sta lahko prebavljiva in da učinkujeta spodbujajoče na izmeno snovi v človeškem ustroju. Doslej še ni bilo znano, da vsebuje čebula zelo mnogo vitaminov. Čebulo lahko uporabljamo kot domače zdravilo proti bronhitisu. V ta namen je treba dve erednjedebeli čebuli razrezati v rezine, posladiti • sladkorjem in pustiti ležati čez noč. Na ta na-ttn dobimo čebulni eok, ki ga dajemo pili bolniku. To je izvrstno zdravilo proti kašlju. Zakaj zehamo? Zehanje povzroča pomanjkanje kisika v pljučih. To se utegne zgoditi, če dihala ne delujejo pravilno ali preveč površno. S tom pride premalo zraka v pljuča in kri bi se lahko zastrupiila z nakopičemjem strupene ogljikove kisline. V tem položaju ei pljuča v korist TOega organizma pomagajo tako, da vsrkajo nenadoma in z vso močjo kolikor morejo zraka. Posledica: človek zeha. Površno delovanje dihalnega mišičevja ima lahko različne vzroke, običajno utrujenost ali tudi dolgočasemje. Zgodi se pa lahko, da zazehamo tudi eredd najbolj napetega duševnega delovanja, n. pr. pri poslušanju kakšnega zanimivega predavanja. Pozornost nam je osredo- točena na predajanje, dihanje je postalo nehote površno in bežno. Pljuča si skušajo nekaj časa pomagati z lažjim, toda hitrejšim dihanjem, če pa to ne zaleže, morajo seči po zehamju. Sosed, ki bi zaradi tega menil, da se dolgočasimo, se zelo moti. Zaščita šolskih otrok na Holandskem. Holamd-eka dižava je izdala decembra 1034 1. zakon, po katerem mora predložiti vsak učiteljski kandidat, naj že kandidira za katero koti mesto pri vzgoji mladine, spričevalo o popolnem zdravju svojih pljuč z ozirom na jetiko. Kemično kosilo. Netki kemik v Londonu je iznašel tablete, ki bodo ljudi zadostno prehranjevale in tudi nasitile. Tablete prodajajo v škatlicah, ki s Hči j o zavitkom za cigarete. 500 gramov teh tablet nadomešča štiri obroke jedi, torej vsebujejo hrano za dva dneva. Tablete so napravljene na podlagi žitne mešanice, dodatki pa sesto-jijo iz koncentriranega mleka in posušene po-vrtnine. Kako se bo ta način prehrane obnese! v praksi, se bo šele pokazalo. Navadno mislimo, da ljudje, ki žive nemirno življenje, zgodaj umirajo. Podatki zavarovalnic nam pa kažejo, da ni taka Ljudje v poklicih, v katerih nimajo nikoli miru in oddiha, dočakajo navadno visoko starost in umirajo starejši kakor ljudje, ki žive mirno, urejemo življenje. Čuden je ta pojav zlasti pri politikih, ki žiive po podatkih zavarovalnic povprečno 70 let, mnogi pa dočakajo tudi 80 ali še več let. Isto velja za generale. Nasprotno pa žive uradniki, kmetje, trgovci in ljudje podobnih poklicev j>ovprečn» samo 62 let. Zdi so torej, da način Življenja ne vpliva vedno na njegovo dolgost in da Jo odmerjeno daljše življenje prav ljudem, ki ee morajo dan za cine-rn prebijati nkoza razne ovire. PRAVNI NASVET! Plačevanje blaga, uvoženega v Ljubljansko pokrajino. Pokrajinska uprava v Ljubljani je izdala odredbo o plačevanju blaga, uvoženega v Ljubljansko pokrajino iz ostalih pokrujin ope-racijskega ozemlja »Judransko primorjec in jj drugih jadranskih pokrajin. Vsa plačila za blago, ki se uvozi v Ljubljansko pokrajino, se niurujo opraviti preko Hranilnice Ljubljanske pokra-jine v Ljubljani. Uvoženo blago se v Ljubljanski pokrajini ne sme dati prej v promet, dokler ni dokazano, da je položena protivrednost pri Hranilnici Ljubljanske pokrajine v Ljubljani. Hranilnica sme zahtevati, da se proti, vrednost v celoti ali deloma položi v gotovini. Vrednost blaga se ugotavlja na osnovi izvirnih računov in carinskih prijav s prilogami. Ce sa dokaže, da je bilo za blago dogovorjeno z do-baviteljem obročno plačevanje, sme finančno ravnateljstvo dovoliti položbo pri Hranilnici Ljubljanske pokrajine — tudi v primernih obrokih. Sef pokrajinske uprave sme v upoštevanja vrednih primerih in če se da zadostna varnost, dovoliti še nadaljnje olajšave. Ta na-redba se ne uporablja za blago, ki ga uvozijo nemška vojska, višji SS in policijski vodja, organizacija TODT ali kak drug nemški urad za neposredno uporabo. Sprememba pri kmetijskem oddelku Pokrajinske nprave. Pri kmetijskem oddelku Pokra-jinske uprave sta se ukinila odsek za kmetijstvo in živinorejo in odsek za uravnavano kme. tijsko gospodarstvo in prehrano. Kmetijski oddelek se deli na sledeče razdelke: a) razdelek za pravne posle; b) razdelek za kmetijsko gospodarstvo (poljedelstvo, živinorejo z mlekar-stvom, čebeloreja in ribarstvo); c) razdelek z« vinarstvo in sadjarstvo (vinogradništvo, sadje-reja in vrtnarstvo). Razpust Gospodarske zveze in Kmetijska drnžbe. Zaradi sedanje razcepljenosti v kmetijskem zadružništvu, je Pokrajinska uprava razpustila Gospodarsko zvezo in Kmetijsko družbo v Ljubljani. Vse premoženje navedenih zadrug se prenese na Glavno kmetijsko blagovno zadrugo Z vpisom izbrisa v zadružnem registru po izvršeni likvidaciji pridobe v Gospodarski zvezi včlanjene zadruge in podružnice Kmetijske družbe članstvo Glavne kmetijsko blagovne zadruge z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki izvirajo iz tega članstva po zadružnih pravilih. Hkrati preneha dejanstvena obveznost članov razpuščenih zadrug. Pritožba na upravno sodišče. L. M. K. Proti upokojitvenemu odloku ste se lani pritožili na upravno sodišče. Radi bi zvedeli, kje sedaj posluje upravno sodišče, ki je bilo lani vzpostavljeno. — Upravno sodišče še ne posluje. Vzpo-stava tega sodišča'je bila namreč z odredbo Pokrajinske uprave v Ljubljani z dne 3. novembra 1943 do nadaljnje odredbe odgodena. Tožbe in pritožbe, vložene pri upravnem sodišču v Ljubljani, kakor tudi vse ostale spisa tega sodišča ie prevzelo v hrambo predsedni-štvo apelacijskega sodišča v Ljubljani. Zato se vaša pritožba ne more rešiti. Ce mislite, da jo utemeljena, vložite predstavko na Pokrajinsko upravo v Ljubljani, ki more ob zakonitih pogojih svoj odlok spremeniti. Prevoz lastnih pridelkov z dežele v Ljubljano. Glede prevoza krompirja in žita, ki ga pridelajo Ljubljančani v oddaljenejših občinah' izven Ljubljane, je Prevod izdal sledečo odredbo: pridelovalec ne sme pripeljati svojih pridelkov naravnost v mesto, temveč jih mora t, celoti oddati najbližji Prevodovi zbiralnici. Zbiralnica izda taki stranki pismeno potrdilo o prejeti količini blaga s točno navedbo stanovanja v Ljubljani. Upravičeni stranki bo na'o po predložitvi omenjenega potrdila nakazal Prevod (Novi trg št. 4) količino pridelka, ki ji pritiča po številu družinskih članov. Ta objava se nanaša izključno samo na pridelovalce krompirja in žitaric, ki so posevek pravilno prijavili in Se v nobenem primeru ne bodo več izdajala Sirevozna dovoljenja za kraje, ki so v okolišu 'revodovih zbiralnic na deželi. Take zbiralnice delujejo v Škofljici, Grosuplju, Stični, Novem mestu, Kostanjevici, Kočevju, Ribnici, Velikih Laščah, na Rakeku, Brezovici in na Vrhniki. Samo izjemoma se bodo dajala še naprej prevozna dovoljenja iz tistih krajev najbližje Ljubljanske okolice, kjer ni zbiralnic. Razveseli! sen se tega poročila. Kakor je človeku hudo, če sliši pripovedovati o k on samo slaba, tako ga veseli, če sliši, do »e je kdo spreobrnil in postal dober. Zato se mi je zdelo potrebno, da ga dam poklicali, da ga pohvalim zaradi njegovega vzornega vedenja, poguma jo snadio-tti. Seveda aesn te delal, kot da ne vem za njegov predlog glede ujetih divjakov, Atkuu je prijel k meni brez orožja in eelo ponižno. Sprejel sem ga dostojanstveno in ljubeznivo obenem. Ker je pokleknil pred mene, sem ga pocval, naj vttane in mu podal roko, ki jo je spoštljivo poljubil. Ljubeznivo sem ga nagovoril in mu dal razumeti, da so mi znana vsa njegova dobra dejanja in ga vzpodbudil, saj vztraja v dobrem. Njegov zagoreli obrez je zažarei od veselja. Poklonil sem mn sekaj darov in ga odpustil. Obljubil «em mu, da si bom prišel ogledat njegovo kočo ali bolje njegovo vasico, ki so zoi jo le zelo pohvalili. Nekega dne sem res odšel s španskim spremstvom z veliko tlovesnott-jo obiskat Atkinsovo naselbino. Vstopil sem skazi ograjo, ki je bila kar lepo izdelana in kjer me je pri vratih čakal Atkins. Zagledal sem pred seboj veliko dvorišče in na koncu prostorno hišo, ki je imela obliko panja. Pohvalil sem Atkinsa, on pa mi je skromno odvrnil, da je posnemal koče, ki so si jih zgradili divjaki. A ni jih samo posnemal, ampak je Jsnal izdelati vse bolj lično, kar je pač izdajalo omikanega človeška. Koča jc bila okrogla. Stene so bile ic lesa, koničasta »treba je bila pokrita n slamo. Koča jo imela tudi KSna okna ia vrata. Poleg nje ie bilo zgrajeno nekako letno bivališče, ker je bilo v poletni vročini ia v deževni dobi nemogaie bivati v koči. Tukaj si je uredil nekako kovačijo, kjer j« izdeloval iz »tarege železa tečaje, kljuke in drojte potrebščine. Zaaleda! sem prostorno hiio v oblikt panja. V koči je bilo pohištvo, ki ga je tudi naredil sam. ravso-d je vladal tak red in snaga, da sem mu moral reči: »Lepo, Atkins! človek bi mislil, da za tak led skrbijo ženske roke.« Vedno govorim le o Atkissu, a nikakor ae smem pozabiti njegovih dveh tovarišev, ki sta se prav tako kot njnn poveljnik, popolnoma spremenila. Njuni koč, sta sicer bili nekoliko manjši, a enake oblike in prav t k o lični. Imela sta skupno poletno bivališče, čigar etieha te je «hf-žala obeh koč. Poleg teh je bilo že več manjših koč, ki so služile kot skladišča in žitnice. Tudi ataje za drobnico is polja to bila krasno urejena. Res sem moral vsem trem iz srca čestitati. Toda tudi ostala dva Angleža nista zaostajala. Njune koče siso bile nič manj lične in imela ita polja ter staje v najlepšem redu. Pozval sem sužnje in jih s pomočjo tolmača vprašal, kako ravnajo gospodarji z njimi. Vsi so izjavili, ds ravnajo z njimi zelo lepo, da radi delajo zanje in atrah jih je obšel že ob senii misli na grožnje, da jih odvedejo v njihovo domovino in jih oddajo rojakom. Tudi to me je zelo razveselilo in zahvalil sem se dobremu Bogu, da se me je poslužil kot orodja za dobfa dela na zemlji. Kaj bi brez teh bilo življenje? Kfij bo z nami onkraj groba, če bomo živeli samo ea*e? ta očitek bo za dušo dovolj strašen, tudi če ni storila ničesar hudega. Pripovedovanje Spancev Zdaj ko sem pripovedoval o svojih Angležih, moram povedati kaj še o Spancih, ki so tudi marsikaj doživeli. Poročal vam bom čisto na kratka vse, kar so mi sami pripovedovali. V deželi, kamor jih je vrgel vihar, je bilo njihovo življenje med divjaki nadvse bedno in žalostno. Trpeli so tako strašno, da bi jim bila skoraj ljubša »mit. Nekateri so mi priznali, da jih je večkrat obšla skušnjava, da bi »i »ami vzeli življenje. Samo vera in zaupanje v Boga jim je dajalo moč, da so vztrajali. Imeli so nesrečo, da jih je morje vrglo med divjake, ki so bili na najnižji stopnji omike. Nikakih potreb niao imeli ia zato so bili brezbrižni za vsak napredek. Njihov »azum je bil zelo omejen. Šteti so znali samo do pet, kolikor to imeli prstov na roki. Pri večirm številu to se ie zmedli ia ie zame v tak o bilo le »mnogo*. Nikakor niso mogli razumeti, zakaj beli moie niso hoteli jesti človeškega mesa. ki. j» po njihovem mnenju j« bilo zelo okusno. Jedli to samo meso sovražnikov, ki to jih zajeli v boju. Drugače niso bili hudobni hi ao Špancem prav radi pomagali. Radevolje in ne k dobička-željnosti so jim pomagali graditi koče, jim prenašali tovore, nosili vodo m podobno. Spanci, pa »o jim v zameno pomagali, kadar so jih napadla sovražna plemena. Ker pa so imeli samo puške brez streliva is niso znali uporabljati lokov, so te borili r,a ta način, da so ee posluževali puške kot kija. Da pa so kljub lemu uspeli v bojih so iznašli prav posebno h>jno zv.Ječo, o kateri so poučili tudi svoje gostitelje. Zvijača je bila v tem. da nai bi divjaki kmalu potem, ko »e je boj pričel, začeli bežati pred sovražnikom. Španci, ki bi bili skriti v bližini, bi planili sovražniku v hrbet in ga pobijali s puškinimi kopiti. Koliko truda je stalo Špance, preden jim je uspelo pregovoriti nevedne divjake, da so jih ubogali! Nikakor jim ni šlo v glavo, da bi morali bežati, preden so bili premagam. Le nekaj razumnejših mladeničev je doumelo zvijačo is ti 60 prepričali ostale, da so ubogali. Ko so ob prvi priliki izvedli ta načrt in so videli čudovit uspeh, so končno tudi ostali spoznali, da je zvijača večkrat uspešnejša od sile. Videti to, da je sovražnika prevzela nepopisna groza, ko ta te nemljma pojavila za njegovim hrbtom neznana in čudna bitja, popolnoma drugače oblečena is oborožena kot oni. Mislili so, da so prišla k zemlje ali pa izpod neba. Vendar pa jim tudi ta' zvijača ni vedno uspela. V nekem boju so divjaki pobili pet Evropejcev s mogočnimi kiji, enega pa so ujeli. Ko so ostali videli tovariše na tleh, so napeli zadnje sile in planili na sovražnika. Posrečilo se jim je, da to ga pognali v beg. Zal so šele potem ko je bilo že prepozno, opazili, da so divjaki odvedli kapitana. Bili so silno prepade&i. ker so vedeli, kako strašna usoda ga čaka. Ko pa so ga pozneje zopet zagledali pred teboj zdiavega in veselega, kar niso mo£li verjeti svojim očem. Mislili so, da vidijo prikazen iz onostranstva. Kar verjeti niso megli, ko jim ie pripovedoval o tvoji rešitvi. Pripovedovanje jih ie silno prevzela Še bolj pa tu biii ginjeni, ko so zagledali kruh i« ostale darove, ki sem jim jih poslal. Pripovedovali so mi, da je vsak izmed njih sprejel kruh kleče, ga poljubil in moči! t solzami, predeš ga je vzel v usta,.. Tudi zdaj, ko so to pripovedovali, to bili ginjeni. Prav tako tem bil gi-njsn jaz. Po končanem pripovedovanju smo vsi tkupaj molili preprosto, a vzvišeno molitev: Oče naš... Ti ubogi Spanji, ki so biK prisiljeni hraniti se z zelišči, koreninicami is jagodami, so znali prav vrednotiti besede: Daj nam danes naA vsakdanji kruh. Pripovedovali s« mi to in še mnogo drugega, ker pa moram opustiti, da »e moje pripovedovanje preveč ne zavleče. Na koscu pa mi je pripovedovalec dejal sekaj lepih besed, ki jih napišem, ne v lastno pohvalo, pač pa zato, ker razkrivajo njihovo hvaležnost in zavest, da to ljudie samo orodje v rokah božje Ptevid-aosti. Dejal mi je: »Gospod guverner, dovolite, da se vam hvaležno zahvalimo. V vas vidimo dobrotnega antfela, k!- nam ga je poslal nebeški Oče.« Vsi so prikimali in mi drug za drugim poljubljali roko. V dragem primera bi tega ne dopustil. V tem trenutku pa tem tudi sam $":til, da mi je božja Previdnost res zaupala posebno poslanstvo. Čast m šla meni nevrednemu, ampak edino 1« Bogu, čigar ponižno orodje tem bil. 0 tem sem bil in tem tudi zdaj trdno ^verjen. Sprava. Kako dobro in prijetno je, če prebivajo bratje skupaj I Te besede sem bral r svetem pismu in jih zelo cenim. Varnost in razcvit male naselbine sta biii dejstvi, o katerih si bilo tre ba več dvomiti. Toda mir, mir med naseljenci, tega še ni bilo v celoti in prav tega sem iim hotel še zagotoviti. Kapitanu, ki sem ga imenoval za svojega naslednika, eem dejal sledeče besede: »Odšel bom is zaradi starosti se brez dvoma ne bom več vrnil. Zato vas imenujem za guvernerja in terts prepričan, da se nad vami nisem prevaral. Dobro poznate meja čustva in moje želje. Prepričan sem, da boste znali voditi naselbino bolje od mene. Nikogar ne &mem odvesti, da bi • tem ne naredil krivice ostalim, ki bi motali ostati tukaj. Ko se vrnem v Anglijo, bom a pomočjo nečaka is drugih poskrbel, da bo od časa do časa pristala tukaj kaka ladja. V zameno boste pripravili živila. Ce ' bi kdo hotel zapustiti otok, mu tega nikar ne branite. Skušal sem zadostiti vašim najnovejšim potrebam iu sem pripeljal s seboj blago in ljudi, adaj bi rad uredil še neko zadevo in vi, gospod guverner, mi morate pomagati.« Španec ee je globoko priklonil in dejal: . »Prav rad, z vso dušo.« »Tudi e telesom, če je treba?« »Samo povejte, kaj želite in vaša volja, se bo izpolnila.« . - »Želim, da bi bi! pred mojim obhodom popoln mir med Španci in Angleži, da bo zares ena čreda in en pastir.« »Vaša želja je tudi moja in to Je eelo dolgo. Manjkala je samo slovesna prilika, kakršna se nam nudi zdaj.« Ukazal sem pozvati vseh pet Angležev in jim govoril vpričo Spancev. Atkins je odgovoril z vso iskrenostjo in priznal, da je največ kriv. Z vso ekesanostjo je priznal, da je njegova krivda še toliko večja; ker mu njegova dva rojaka nista naredila ničesar hudega, od Špancev pa je prejemal same dobrote. Večkrat je že zaslužil, da bi ga obesili is bi to storili popolnoma upravičeno. Zgrudil te je pred menoj sa kolena m me prosil odpuščanja zase in Za oba tovariša. »Ne mene,« sem mu dejal, »prosite odpuščanja gospoda guvernerja.« Pri teh besedah sem pokazal na španskega kapitana. Vsi eo bili presenečeni. Ko sem te besede še ponovil in jih pojasnil, to Španci začeli ploskati meni in mojemu naslednika. Ubogi Atkiss pa je ves zbegan še vedno klečal in ni vedel, kaj saj stori. Še enkrat sem mu dejal, naj proti odpuščanje novega guvernerja kar ja tudi stori!. Guverner mu je odvrnil, da mu iz srca odpušča ter pohvalil njegov pogum in neustrašenosl njegovih ■ to varišev v bojih z divjaki. Da še bolj potrdi resničnost svojih besed, ie imenoval Atkinsa za svojega namestnika. Vsem sem-toplo priporočil slož-nost in marljivost. Ko sem končal, so se vsi objeli kot dobri bratje. Bil je to mg./se ginljiv prizor, fflnlte orlH"'-- Križem sveta Ali so mravlje nadloga? Človek gleda na mravlje, ki so mu podoba pridnosti,,, v splošnem z naklonjenostjo. Ne šteje jih niti med nevaren niti med nadležen mrčes, ne smatca jih^za zajedavce. Občudujemo dobro urejene državne tvorbe mravelj, njih smotrno gradbeno delo, njih življenjske navade in se ne razburjamo* če nam kdaj na sprehodu skozi gozd zlezejo v obleko. Celo njih izločiuo, mravljinski špirit, cenimo kot izvrstno osvežilo in zdravilo zoper revmo. .Tudi gozdar nima ničesar zoper mravlje. Rahljajo aemljo in uničujejo pršice ter druge gozdne Škodljivce. <■ Manj pa jih ceni vrtnar in kmetovalec, ker ogrožajo mladi posevek. Predvsem pa imajo posebno nagnjenje do družine uši, ki je človek ne more videti. Naravnost v nadlogo pa se lahko spremene mravlje na pokopališčih. Ne samo to. da njih gnezda na teh mestih ne koristijo lepoti, temveč škodujejo pokopališkim napravam tudi z izgrebavanjem tal. » Odkod »španska gripa« Bacil, ki prinaša to nalezljivo in tudi lahko nevarno bolezen, živi izključno v blatu Rumene reke. V Evropo ga prenašajo ladje. Rumena reka poplavlja često svoje obrežje in pušča na njem mnogo blata. Ko se blato posuši, se začne razkrajati v prah in veter ga ocfnaša na vse strani, tudi na ladje, ki vozijo T evropska pristanišča. V dokaz navaja, da je 1918, v letu velike poplavo kitajske reke, »španska« posebno divjala po Evropi. Poplave se ponavljajo vsakih 28—30 let, naslednja huda gripa bo torej leta 1946. Nalezljiva bolezen bi se po mnenju angleškega zdravnika dala odpraviti le, če se Rumena reka uredi. Ali so znamke zdravju nevarne Pred nekaj leti so dvignili ameriški zdrav-Stveniki velik krik proti znamki, češ da je nevarna ra/.našalka kužnih bacilov. Nato je raziskal nevarnost znamke prirski higienik prof. F. W. Bach in prišel do zaključka, smrti najbolj zbegano ljudstvo. V predkrtščan-ski dobi pa so si nekatera ljudstva predstavljala smrt kot spečo deklico, ki počiva v naročju maiere-noči in brata-spanca. Zdravnik Robert Kenna, ki je stal ob smrtni postelji stotine ljudi, je dejal, da smrtni stran izgine z obraza v trenutku, ko napoči zadnja ura. Drugi zdravnik, ki je umiral, pa ostal živ, pripoveduje: »Izgubil sem najprej čut tipanja, potem vida, nato okus in nazadnje vonj. Nasprotno se je sluh še bolj okrepil. Po' Križanka St. 34 1 2 9 4 5 6 7 8 e 10 U — 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 28 24 25 26 27 28 29 30 81 32 33 34 35 36 37 38 39 40 Vodoravno: 1. štirih apostolov berilo,, 10li vodna žival, 11. teža zaboja, 12. žensko ime, 13. srd, 15. veznik, 16. kazalni zaimek, 17. znamka fotografskih aparatov, 19. nikalnica, 20. okorel, 21. čir, 23. usmiljeni človek iz evangelija, 2\ vodna žival, 27. čebelji skupek, 29. del kolesa, 31. zdravilo za malarijo, 32. staroslovanska pijača, 33. bosanska reka, 35. kmečka nikaJnu^ 36. oče, 37. koroška gora, 39. obok, 40. sestra sv. Marte. > Navpično: 1. grška boginja, 2. alkoholna pi« jača, 3. arabsko oblačilo, 4. predlog, 5. vrt ob' liiši, 6. latinski veznik, 7. loščiJo, 8. azijska dr« žava, 9. grapa, 13. bogataš, 14. pisatelj zbadljivk, 17. šaljivec na odru, 18. kujavec, 20. takžen, 22. nebesa. 24 zlom, 26. sinova žena, 28. tnalo, 30. del stanovanja, 32. ima živečega slovenskega pesnika, 34. namig, 36. rimski pozdrav, 38. dv« tretjini srda, 39. kratica za sledeči. Rešitev križanke št. 33 Vodoravno: 1. Kot, 4. oko, 6. lan, 9. obok', 10. soba, 11. lak, 12. Pad, 14. meh, 15. ud, 16, nagon, 18. 1. r., 19. mre, 21. rum, 22. Rab, 24» Ba, 25. bojar, 26. rt, 27. ima, 28. Beč, 29. dan,' 30. ja, 81. Devin, 33. si, 34. ar, 35. kan, 86. at, 88. Ilok, 40. orje, 42. Gibraltar. , Navpično: 1. Kolumbija, 2. obad, 3. tok, 5, Kragujevac, 6. Lom, 7. Abel, 8. nahrbtnik, 12. pa* robek, 13. domačin, 16. ne, 17. NR, 20. rama, 23( A ras, 31. drob, 32. nart, 34. ali, 37. tja, 39. kr. 40. ol. telesu sem čutil, kakor c?a me po prijetni ko< peli zavijajo v rjuho. Naenkrat je mraz lezel z nog v meča in kolena, slišal sem prihajanj* in odhajanje svojcev, jok in brisanje z robci Cul sem, kako so zdravniki pritrdili domačini da umiram, kako me je pograbil neki šum, da sem izgubil zavest in zaspal... Bilo je to smrt« no hropenje, ki sem mu zaenkrat ušel... Nekje je lokomotiva odrezala nekemu pot* niku obe nogi. Prestrašene'gledalce je tolažil » vzklikom: »Prijatelji, saj nič nti', prav nič.« Umrl je, ne da bi vedel za svoje stanje... Agonija je samo zadnje migiljanje migotai« joče svečke. Naj bo smrt kakršna/ koli, v talnem dejanju umiranja ni trpljenja. V območji smrti moremo stopiti z isto lahkoto kakor * življenje. Ko je Sokrat ie umiral, je začuti« težo na nogah. Legel je na brbet in ni čutil stisljajev, ko ga je mož, ki mu je prine«» strup, grabil m mrzle noge. Ko je bil spodnH del telesa že ves hladen, je Sokrat naenkral dvignil glavo in dejal možu, naj nemudoma nese k sosedu petelina, ker so mu ga dolžni... Na vprašanje, če ima še kaj naročiti, je velikt grški filozof utihnil, bil jo že mrtev... iierausgeber - ^ajateH: dr. Gregorij Pečjak, Prof t R, profesor v pok. _ Schriltleiter - Uredniki France Kremi«,, Joarnalist, časnikar. .n„«.ii J « J »8 f,sk"oa« T U ^LJndsko tiskarno« Jože Kramarič, Direktor, ravnatelj. - Alle In Laibaoh ~ Vsi v Ljubljani. .Doaallab. .tan, 24 to a. celo let* za Inozemstvo JO lir. - Dopis. U, spis. sprejem, uredništvo .Domoljuba., naročnino iL.era/. I.J"eklanapll. p« oprava .Domoljuba«. — Oglati m zaračunajo po posebnem ceniku. - Telelon ar .d n I i t v« in up r a ve štev. 23-61 do 23-6G.