V premislek. ii. Da na enorazrednice nihče rad ne gre, je umevno. Saj poleg težkega trudapolnega dela, ima še mnogo drugih neprilik, katerih njegovi tovariši na večrazrednici nimajo. Prvič je sam, brez tovariša, s komur bi se mogel razgovarjati o tem, kar ga zanima. A tudi druge inteligence v krajih, kjer so enorazrednice, navadno primanjkuje. V takem slučaju je potem Človek navezan na razgovor o vremenu, letiui, živini in otroških vojskah. Ko pa sneg zakida vas, potem si pa za nekaj mesecev dober. — To gotovo ni prijetuo in zahteva dokaj samozatajevanja. Isto je s hrano. V gorskih krajih po mesece ne vidiš julie itd. Sploh, pogrešati mora mnogo. — Zato na enorazrednice gredo le taki, ki so tja prestavljeni, taki, katerim ni druga pot odprta in pa taki, katere sili revščina, morebiti celo dolgovi, prositi na enorazrednico, kjer ima poleg plače še prosto stanovanje, opravilno doklado, če tudi majlmo, vrt in končno je morebiti še organist. To sicer niso veliki dohodki, a za silo se da izhajati, ker so tudi izdatki — za društva, vcselice, lepšo obleko itd. veliko manji. Kakor je razvidno, gredo — z malimi izjemami na enorazrednico le taki, katere sila tira. — Nastane vprašanje: kako pa popolniti mesta na enorazrednicah, če morajo novinci služiti prej na večrazrednicali; novinci ne smejo, starejši pa nočejo, kaj tedaj? Odgovor je ta: Dajte učiteljem na jednorazrednicah večjo opravilno doklado in gotovo se bodo starejši izkušeni možje za taka mesta oglasili. To bi bilo le pravično. Trud in delo sta največja, pogrešati se mora marsikajj samotariti, ločen biti od sreta, a šola sama pa zahteva najboljše moči. Li ni potem pravično, za večje žrtve tudi večja plača. To so nazori in nasveti, katere smo merodajnim krogom napisali v premislek, komur je resnično mar napredka, kogar je res skrb pomagati ljudskemu šolstvu do višje stopinje, do boljšega razvitja, ta bo sprejel te vrstice kot to; kar so namreč: dobrohoten nasvet v premislek. —t—