JList 49.
Vtorek tO. Grmlna
M 84 8.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in , za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/2 gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
PovaMlo na naročbo
m
MU %l,J W mL X
za prihodno leto.
S prihodnim letam bo Slovenija tek svoj v ravno tisti podobi in velikosti zopet od konca pričela.
Slovenija se bo tudi za naprej taistih vodil derzala, ktere so v njenim pervim listu napovedane bile; skušala bo namreč z uvodnimi ali podučnimi soslavki čut slovenske narodnosti v oterpnenih sercih buditi, žalostno polovičnost in narodno nemarnost preganjati, zedinjenje vsih Slovencov in zvezo Jugoslavja-nov priporočati, in v vsem od Boga in po postavah tudi Slovencam dano enakopravnost zagovarjati; bo razglasovala dogodbe iz raznih slovenskih krajev, operta na rodoljubno pomoč slovenskih pisateljev, in ravno tako vse imenitniši prigodke in naprave pri drugih Slavjanih iz slavjanskih virov, zraven pa tudi kratke novice iz ptujih deiel na znanje dajala.
Iz deržavniga zbora bo vse vazniši sklepe in primerleje oznanovala.
Nepolitiški del bo tudi svojo dozdajno namembo obderzal.
Cena za celo leto po pošti je 8 gold., za pol leta 4 gold. in za ene kvatre 2 gold. Ako se pa iz založnice v Ljubljani jemlje, se plača za celo leto 7 gold., za pol leta 3 gold. in pol, za ene kvatre 1 gold. in 4o kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še pol gold.
Prosimo, de bi se gg. naročniki ob času, saj do konca tekočiga leta oglasili, de bo moč primerno število iztisov berž iz početka odločiti in vsem naročilam zadostiti.
Sedanje gibanje po Kočevju.
Med Ribnico in Semčem, Toplico in Dan-joloko leži v zavetja lepili, neizmernih gojz-dov večdelj od Nemcov naseljeno Kočevje, imenuje se scer vojvodstvo je pa le ena sama iz med 34 krajnskih komisij. Njeni prebivavci — Kočevarji — so bili, kakor si sami pripovedujejo, pred več stoletji od svojih nemških bratov z Rajne pregnani, se klatili križem sveta in kot revni beguni v naše kraje prišli, kjer so jih Slovenci gostoljubno pod svojo streho sprejeli, in jim svoje vasi in sela (Wei-ler) ustopili, kar še dandanašenj slovenske imena ondotnih vasi in voda oznanujejo. Po-sihmal sta naroda kot dva dobra soseda skupej stanovala, vse stiske in veselja, ktere so nju občjo domovino zadele, po bratovsko delila, in cela domovina nima le eniga zgleda, kteri bi spričeval, de je bil Kočevski narodek od svojiga 60krat močnejšiga soseda v kaki pravici kraten ali zatiran. Čisti so listki naše zgodvine, ker niso z nobeno kaplico nedolžno prelite kervi zaznamovani, temuč le z deli visoke kreposti napolnjeni. Ni se nam treba preteklosti sramovati! —
Vporazumnosti (zastopnosti) in edina v svo jim poglavitnim namenu domovini in svojimu ce sarju zvesta ostati, sta doživela obedva naroda 15 dan Sušca, ki jima je plačilo njune zvestobe novorojeno svobodo v vezilo prinesel. Ta čas se je tudi v Kočevju kakor povsod novo življenje in gibanje pričelo, ali to oživljajoče gibanje se je kmalo zverglo v bolehno, prenapeto treptanje po neomejeni svobodnosti, ktera pa ni nič druziga kakor gola brezpostavnost, Mnoge narodnosti so se jele prikazovati, sim prištevam neposlavno ravnanje kočevarskih mestnanov z nekimi (znanimi) osebami, potegovanje z Dunajčani, zporazumljevanje z nemškimi radikalci, preziranje in ako ne zaničevanje Slavjanov, čedalje veči nezaupnost do cerkvene in posvetne vlade, samosvojno kratenje nekterih cesarskih odrajtvil itd. Tako je na Novigori (Neuberg) v čermošniški fari 27. in 28. p. m. zavoljo eniga samiga kotla, kteriga so linanski stražniki možu, ki je brez
privoljenja žganje žgal, odvzeli, popolni punt vstal. Na stran zvona se je jelo biti, neizmerna množica ljudi z puškami, drogi, koli in drugim orožjem je prihajala z vsih strani in poslednič obsula petero stražnikov. Le razumnosti nekterih mož in linanskiga nadziratela se imamo zahvaliti, de ni kri prelita bila.
Vzroki tih žalostnih homatij se ne smejo večini Kočevarjev, ktera je poštena in za vse dobro vneta, ampak nekirnu malimu kardelu spridenih ali pa osleparjenih po svetu tavajo-čili prekupcov pripisovali; ti ljudje so od sedanjih prigodb ali tako omamljeni, de si znamnja časa ne vejo tolmačiti, tedej le po tim govore in se ravnajo, kar od druzih vidijo in slišijo, ali pa so svoje premoženje z postopanjem in predobrim življenjem po svetu pognali, zdaj pa svoje odrešenje edino od prekucij pričakujejo, obedvoji pa povernivši se domu z besedo in trošenjem pohujšljivih časopisov kakor: »Radikala", blatopolniga „Kra-kehlerja" in drugih nered rede in nezadovoljnost povikšujejo. Res truda vredno je v kako družbo imenovanih ljudi priti. Tu dobiš Švaj-carske komuniste, nemške republikance, madžarske Košutovte, skrite Rongeance, ob kratkim kolikor glav toliko politiških in verskih izpovedovanj. Če pa tega ali uniga po načelu svoje stranke vprašaš, boš kmalo čutil, de so to prave papige po lajni svojih tevton-skili mojstrov kavkati izučene. Tudi jez sim srečo imel, se z nekim meni neznanim Koče-varjem sniti, kteri se je ravno od Latourjeve smerti domu povračeval in v dokaz svoje ne dvomljive poštenosti risanico (Stutz) iz c. orožnice na Dunaju kazal. Kako je ta mož Dunajčane povzdigoval, in posebno akademi-karje v zvezde koval, nasprot pa Slavjane poniževal in še clo — risum teneatis amici — Jelačiču grozil! Ali komej de se je jelo Dunajčanam slabo goditi, je zdajci ptiček drugo zapel in odletcl. V priprostih pijavnicah posvetujejo ti ljudje nar imenitniši dogodbe se danjih časov, odločujejo narodam njih blagor in gorje in pri tem inakomislečim prav jako zabavljajo. Ne morem pri tej priliki opustiti, de neke smešne prigodbe, ktera se je une dni
pripetila, ne opomnim. V ravno tisto kerčmo prideta Hrovat in Kočevar. Ko zagleda Ko-čevar Hrovata, mu jame njegoviga bana očitati in z primiki obkladati. Pohlevno kot ovca ga posluša in posluša Hrovat, in ker zmerjanja le ni bilo konca ne kraja, mu poslednič jeza do nohtov prikipi. Poleg prigovora: „Hrovat nekoga neprevadno ne žali i ne rani" si izmisli neko nedolžno laž in zagromi na Koče-varja: „Čuj i jeli neznaš, da je Jelačič moj stric? Ako njega psuješ mene sramotiš", ter ga zgrabi in v poterjenje svojiga roda tako zmlati, de se Kočevarju gotovo več zljubilo ne bo, Hrovate karati. Take in enake pričkanja so pač malo pripravne ljubezin med narodi rediti, zato je dolžnost vsakiga domorodca , take ljudi na pravo pot zaverniti. Svoboda hoče krotenje krivičnih poželjenj, hoče zatajevanje samiga sebe, tirja povikšano ljubezin bližnjiga, in svobodo brez vse narode in stanove obsegajoče ljubezni hoteti vterditi, se pravi hišo na pesek zidati — so prazne marnje.
Upati smemo od večiga dela Kočevarskiga ljudstva, kteriga pamet je še zmiram zdrava in serce nepokvarjeno, de hudobnih udajanj ne bo poslušalo, temuč bo zvezo ljubezni, ktero so njegovi spredniki z nami sklenili, ne-pretergano ohranilo.
Slovenei! Bratje!
Pergodila se je na 2. dan t. m. zlo imenitna reč v Olomucu, poglavitnim mestu na Moravskim. Naš cesar Ferdinand so se krone austrijanske deržave odrekli, in jo izročili Svojimu vnuku (stricu) Francu Jožefu, per-vemu sinu svojega brata Franca Korlna. Še ni od tega celih 8 dni, in že hodijo po deželi krivi preroki, in terdijo: „da so pridobljene pravice zastran desetine, žitnega kazna, tlake in drugih gruntnih davkov v nevarnosti, da je spet vse zgubleno, da pojde vse zad na staro kopito."
Slovenci, pazite! to je hudobna zvijača, vražna laž, skovana in raztrošena od najetih poslancov tiste stranke, kteri je edina, mo-
gočna in svobodna Auvtrija tcrn v peli, ktera našo pravo in sveto vero in našega svetega očeta Piusa sovraži in preganja; — ktera ima že toljko razdjanih hiš in pomandranil njiv, toljko pomorjenih ljudi in po nedolžnim prelite kervi na svoji černi duši.
Poslušajte, Slovenci! resnico, zakaj so se cesar Ferdinand vladarstvu odpovedali, poslušajte, kar Sami pravijo: „Velikih in imenitnih prememb je Avstriji potreba, jez — že dolgo bolen — sem preslab in prestar za to težko opravilo, — mladih in krepkih ram je treba."
Poslušajte, kaj rečejo naš novi cesar: „Mi se zanesemo na bistroumne, vselej zve ste kmete, kteri so po nar novejši postavi, da ima podložtvo in gruntni davki nehati, po-polnama svobodni deržavlani postali." Tako so naš novi cesar že v Svojim pervim ozna nilu vse nove postave zastran gruntnih dav kov z Svojo cesarsko besedo poterdili: — so vstanovili novo ministerstvo, v kterim se znajdejo gospodi visoko učeni, že pod Meterni ham za ljudstvo in kmete dobromisleči, pov sod štimani in ljubleni: — so prijazno po zdravili naš deržavni zbor, v kterim se možje, od vas izbrani, zavolj vaših potreb pogovarjajo, in za vašo srečo potegvajo. To je terda gotova resnica. —
Kdo zarnore taj reči: Naše pravice so v nevarnosti, vse pojde spet rakovo pot?
Slovenci! komu bote verjeli: sveti besedi dveh cesarjev, visokemu ministerstvu in der-žavnimu zboru, ali pa nekterim neslanim brodačam in bahačam, ki želijo v motnim ri-biti, na grobli Austrijanske slavne deržave, na razvalinah naših lepih krajev, in v morju nemarno prelite kervi za svojo prazno mavho skerbeti ?
Slovenci! dosihmal slovenski narod slovi kakor narod bistrega uma in zvestega serca; čujte! de tega slavnega imena ne zgubite; pazite, ne najte se motiti od golufnih šuntar-jov! Naša slovenska dežela je bla dosihmal zvesta, pokojna in mirna, in po tem tud srečna. Naj se taj tudi za naprej po slovenskih rodovitih dolinah in planinah razlega gromeči glas: „Slava in hvala cesarju Ferdinandu, ki je narprej začel veselo pa težko delo: svobodo, jednakost in bratinstvo vpelati med vse Avstrijanske narode; živio!"
„Slava in hvala cesarju Francu Jožefu, ki bode z božjo pomočjo (o začeto opravilo srečno dokončal; živio!"
„Živio naš novi ustavni Cesar Franc Jožef Pervi! Živio!!!"
Bratje Slovenci!
Prejemite s tirni besedami serčen pozdrav slovenskih bratov v Celovcu, prejemite obljubo, da bomo tudi zanaprej vse za vas važne prigodbe oznanovali in po resnici razlagali. Pa vas tudi zraven lepo in prijazno povabimo, k našimu družtvu pristopiti, da naša mlada za vse dobro vneta moč nara-ša, in se okrepčuje. Z Bogain!
Celovec na 7. dan grudna 1848.
Odbor slovenskiga društva.
Deržavni zbor.
Seja 11. Grudna. Govorenje je bilo zopet od opravilniga reda.
Laški poslanci iz Dalmacije so naslednje vprašanje ministerstvu izročili:
Podpisanim poslancam iz Dalmacije je iz časopisov znano, de je nj. prevzvišenost, polj-ni podmaršal baron Jelačič za civilniga in vojniškiga poglavarja imenovan. Glede na visoke zasluge novoizvoljeniga morajo to volitev častno imenovati, in ne zavoljo tega dajo oni to vprašanje. Poslanci samo opomnijo, de je Dalmacija, ktera je bila skozi stoletja pod beneško republiko, pozneje pod Austrijo, na to pod Francijo, in poslednjič od 1.1813 zopet pod Austrijo, v pervim in drugim preteku ne-
prenehama za austriansko, taistim postavam in enakimu opravništvu, kot druge dežele ce sarstva, podverženo deželo deržana in kot kos celotne deržave vladana bila. Opomnijo tudi, de je prilastovanje Dalmacije od ogerske krone — kot nevterjeno in z zgodovino in z pismi ob moč pripravljeno — od austrijanskiga dvora stanovitno overženo bilo. Opomnijo, de je Dalmacija pod poprejšno in pod pozneji austrijansko vlado, vedno za ločeno in posebno kraljestvo deržana bila, in iz tega vzroka, in zavoljo svoje semljopisne lege, ker meji na morje, na Černogoro, na Turčijo in na Oger sko, je kot posebno kraljestvo tudi vsigdar lastniga poglavarja imela in taciga je imela Dalmacija v vseh dobah, tudi od času rimski-ga kraljestva. Opomnijo, de zavoljo toliko potrebnih ozirov na pomorsko teržtvo austrijanske deržave, zavoljo sedajnih politiških okolj-šin beneškiga mesta, zadnjič zavoljo vsih tistih krajev cesarstva, ki na jadransko morje meje, veliko z narlepšimi, narvarnišimi innarprosto-miširni pristani (Hafen) previdjeno dalmatinsko primorje iz vseh teh očitnih vzrokov posebno in nedeljeno pazljivost zasluži.
Opomnijo, de se je od 15. sušca, zdaj pervikrat zgodilo, de je popred zmiraj samo-stalna dostojnost deželniga poglavarja osebi izročena, ki ima že enake dostojnosti v drugih deželah.
Opomnijo, de je nj. prevzvišenost g. polj-ni podmaršal baron Jelačič, ban hervaški in slavonski, dežel, ki ste dozdaj z Ogerskim sklenjeni bile. Opomnijo, de ako se je hervaški in slovonski ban tudi zraven dalmatinski ban imenoval, je lastnost ta samo dostojnost l honorem bila, in iz tega nobene moči ne do opravništva, ne do vladarstva Dalmacije imel ni.
Opomnijo zadnjič, de je podoba, kakor de bi zdaj le ta dostojnost ne le v besedah, ampak tudi v djanju obstati imela, kar se tudi*zares ž izročen jem te službe vnovič in resno poterdi in toliko več, ker se zraven tudi poglavar Reški imenuje, dežele zdaj v resnici hervaške.
Pri teh okolšinah vprašajo podpisani dalmatinski poslanci celo ministerstvo, naj izreči blago volj i:
Ako se iz postavljenja nj. prevzvišenosti poljniga pod maršala barona Jelačiča za ci-civilniga in vojniškiga poglavarja Dalmacije, kakšna sprememba v tako potrebnim posebnim opravništvu in samostalnosti Dalmacije zgoditi vtegne ?
Minister Stadion je obljubil po skupnim posvetovanji vsih ministrov, odgovor dati.
Seja 14. Grudna. Razun pogovorov od opravilniga reda, je v ti seji samo to važno bilo, de se je pri prebranju zapisnika od po-prejšne seje g. Petranovič, dalmatinski poslanec (začetnik dalmatinske matice), oglasil, de niso vsi dalmatinski poslanci zoper Jelačiča bana ko poglavarja Dalmacije, saj on ne; ta opomba se je tedej v zapisnik vzela. — Glejte Slovenci! od 400,000 prebivavcov Dalmacije je komaj 10,000 Lahov, in vender se repenčijo in hočejo Slavjane v hlapčevstvu deržati, in učeni, za poslance izbrani, slav-janski Dalmatinci Laham in njih namembam brezvestno pot delajo. Ravno taka je pri nas Slovencih, rojeni ali po nemšini popačeni Slovenci v kvar domovine slavjanske vse žile
nu Slovencov ji spoštovanje skazali. — Danas bo mesto v čast noviga cesarja Frančiška Jožefa I. razsvetleno. —
Učiteljski zbor v Kadolici.
(Konec.)
Enaki je bil pa tudi:
8.	sledeči od g. Antona Gogala, učitelja Begunskiga, dan predlog z veseljem sprejet, resničen in potreben spoznan, namreč:
a)	„De bi tisti starši, kteri so po dežels-kih postavah dolžni svoje otroke v šolo pošiljati, pa jih brez zadostno veljavniga vzroka ali nikoli, ali pa redkama pošljejo, po pri-merjenim potu dolžnost do svojih otrok in vse deržave opomnjeni, k njih zvestimu spolno-vanju spodbujeni in ojstro zavezani bili.
b)	de bi učitelj zasluženo bero, ako jo sam noče poberati, ali po kantonski gosposki, ali kakor §. 205 šolskih postav govori, po županih proti odrajtilnim listu dobival. Za kaj skoraj povsod se najde nekaj šoli in šolniku protivnih gospodarjev, ki mu terdo zasluženo bero neradi odrajtujejo, ali pa z grenkim besedovanjem namešano podeliti in odvisnost od njih preterdo občutiti dati navado imajo. To pa gasi ljubezen učitelja do šolske mladine, mu greni njegov stan in poklic, podkopuje njegovo veljavo in čast in škodje tudi učencam, ker ob času bere 3—4 dni šole biti ne more.
c)	De bi se prihodki ljudskih učiteljev pomnožili, nar več zato, de bi «. svojimu važ-nimu poklicu z toliko večjo ljubeznijo in pridnostjo služili, kolikor bi skerbi za živež pro-stejši bili. I>. Zato, de bi zmožni postali si k večji izobraženosti in popolnamosti, zlasti v vednostih svojiga poklica, služnih knjig in pisem, kakor tudi eniga ali druziga slovenskih časopisov preskerbeti, kteri bi tudi učencam kar koristen bil."
9.	Je bil tako imenovani „šolski dnar" ko zaderžek obilnišiga obiskanja ljudskih šol
napenjajo
Austriansko Cesarstvo.
Slovenske dežele.
V Ljubljani 18. Grudna. Danas seje na pot podalo poslaništvo mestne občine in stanovskiga odbora, novimu cesarju v Holo-mucu se pokloniti in cesarju Ferdinandu, ustanovitelju boljši dobe za Austrijo, se še enkrat zahvaliti. Upamo, de bodo ti poslanci tudi Slovansko Lipo u Pragi obiskali in v irne-
spoznan, in želeti je, de bi bil ta davek pred, odpravljen, šolniki pa namest tega prihodka kako drugač odškodovani. Po tem se je zbor razšel.	l. Pintar.
(J. —c.) Vem de Vam je že znano, de pri volitvi poslanca k ustavodajavnim zboru za Kanalski kanton ino našo okolico so dne 11. t. m. gospoda Jožefa Černeta izvolili. Vam razjasniti, zakaj so volivci za poslanca moža izbrali, kateriga nobeden iz njih ne pozna, je namemba tega dopisa. Eden voliteljov Ka-nalskiga kantona (Gorjup) je svojimu sinu, poslancu v deržavnim zboru za Tminski ino Belskj kanton našiga okrožja, pisal ino ga za svet prosil, koga da bi za poslanca izbrati imeli, sin je očetu imenovaniga gospoda priporočil. Naše kmetijske volivce je za-nj to prepričalo, da J. Černe je brat poslanca za Ajdovski, Sežanski ino Teržički (Monfalcone) kanton.
Gospod J. Černe je rojen v Tomaji na Krasu, je ni dolgo za aktuarja perviga reda pri kantonu naše okolice imenovan bil, ino je dosihmal pri kantonskim vradu na Otoku Lu-sin v Istriji služil. — Gospodu Gorjupu se zahvalimo, da je volivcam za poslanca moža priporočil, kateri je že pred prigodbami Sušca mesca t. 1. prijatel SJavjanstva bil; ino nad-jamo se, de naše slovensko očestvo je v J. Cernetu verliga poslanca zadobilo, kateri se bo v prid slovenskiga naroda stanovitno trudil.
Pripoveduje se sicer, de bi bil g. Doljak zopet izvoljen, ko bi ga ne bil g. Gorjup po pismih iz Dunaja in iz Kromeriža kot nar-nevarniši sovražnika kmetov obrekoval. (Tudi Slav. Centralblatter ga tega dolže, ali g. Gorjup je v njih to za gerdo laž razglasil. Vred.) Naj že bo, kakor hoče, priporočimo našim poslancam edinost, ino spomnimo jih, de s takim šuntanjem zoper svoje tovarše se nič hvale ino časti ne prisluži, ampak de kdor druziga podkopuje, sam v jamo pade.
V Gorici, kakor is pisma zvemo, je sla-vjansko družtvo tudi prošnjo na Nj. Veličan-
stvo poslalo, de bi se jugoslavjanski poslanci iz Frankfurta nazaj poklicali. Število udov tega družtva se dan na dan množi, in bo koj do 100 naraslo. Posebno je vneta za sloven šino šolska mladost. Na latinskih šolali se uči slovenšina, to de ne, kakor ministerjalni razpis na vse dežele vkaže, ko zapovedan predmet in od plačaniga učenika, ampak kot dra-govoljna reč od gimnazialniga profesorja g. Premrova, iskreniga Slovenca. Pa upamo, de se bo to vse prihodnič poboljšalo; tudi v normalnih šolah je tam dosti za popraviti; de si ravno je vodja nemških goriških šol Slavjan g. Vogrič, se mende vendar v cerkvi pri s. maši po laško poje; tudi malo slovenskih šolskih knjig se tam vidi, in še te so večidel v starim pravopisu.
Sploh se v Gorici z nezaupnostjo in s tihim straham na Slovenstvo gleda, in radi bi celo primorje in goriško knežijo Laham pritaknili, to de—Slovenci imamo tudi še kaki dve besedici reči.
Kar deželo vtiče, se je na Krasu in Vipavski dolini narodnost nar bolj obudila; tudi na bližnjo okolico je začelo družtvo slavjansko moč dobivati, tako p. r. si je Solkanska narodna straža slavjansko bandero napravilo. Kar pa na severni strani proti izviru Soče leži, tam se le še malokdo zave, kaj de je slovenska narodnost.
^ Iz Radgone 14. Grudna 1848. Večkrat sim že htel v Slovenijo kaj pisati, ali žmetno je, zakaj, kaj se zdaj za resnično pove, je že pri eni uri laž. — Pred laži pa se vari ljuba Slovenija, in tvoji dopisatelji, da ti ostane občinsko povcrenje.
Pri nas je polno vojakov, Radgono so močno uterdili, okoli mesta so po šancih topovi nastavljeni, na več krajih se šanci delajo. Vojaki grejo: drugi pridejo, kamur ali kaj se ne ve. Danes je 12 topov 12 fun-taši z Gradca prišlo. — 11. t. m. sta generala ISugent in llurič z nekoliko konjaniki in pešaki na Ogersko šla, sta tam cesarske proglase oznanila. General Rurič je na ljudstvo besedo imel, naglo sodbo iz cerkvenih dvor vtergal, in rekel, da je to nekraljevska volja. — Ljudstvo se je veselilo našim voja-kam, da bi enkrat magjarskiga tiranstva re-| šeno bilo. — Duhovni akoprem rojeni Slovenci so Magjaroni. — Berž, ko so naši odšli, je Cainkoski plebanuš rekel, naj tega ne verjejo, Cesar samo hoče, desetino in roboto nazaj vpeljati — ali ljudstvo je pametnejše, eden mu v oči reče, zakaj pa tedaj Vi in grofi z Ce-sarjam ne deržete, to bi Vam hasnilo. — Vi si ne morete misliti, koliko je tiranstvo ma-gjarsko. Vsaka ves je morala mnogo rekru-tov dati, ino še vsakimu 20 gold. srebra na roko. — Kdo za krajcar vrednosti živeža prek ogerske granice nese — kdo Košutovih bank ne prime, je obešen. — 10. t. m. jenagran-nici magjarski hajduk na naše predne straže strelil, ali ta šala mu je je hudo pošla. Hoh-enlohe nameri — in hajduk pade. — Včeraj je bila praska v Radgoni, reklo se je, de hočejo Magjari pri Veržeji na Stajer, — Topovi, konjaniki, pešaki so šli proti Veržeji. Danes je vse mirno, no čuje se, da se je nekoliko husarov na Ogerskim pri Veržeji vidlo.
—	Ravno, kje Vam pišem 14. t. m. na večer se čuje strelba močna, morde od Legrada. —
Kaj je to, da še kmeti uvek mislijo, da se na deržavnim zboru drugo ne guči, kak od desetine in tlake, zakaj tako nesrečno vo-lijijo, kak se panaštajcri, čeravno med nemci dogodilo. — Ali bi ne bilo dobro, da bi slovensko družtvo malo knjigo od ustave, od poslancov celo zapstonj med slovenski narod razposlalo, kaj bode, ako se deržavni zbor razpusti, in nova volitev nas Slavjane nepripravljene najde! —■ Zato Gospodje domorodci, pomagajte slovenskimi! družtvu,—nekteri gol-dinari, kterili imate. — Pazite, malo se vam mili dati na oltar domovine — pa iz nore skoposti
—	znamo vsi, in slovenski narod propasti. •—
Currendo smo dobili, da bi se letaš po šolah nauki v materniin jeziku učili —jaz sim rekel Currendo smo dobili, no se mi vidi, de bode na papiru ostala. — Kdo je kriv? Nostra est maxima culpa.
15. t. m. Strelba, ktero sim včeraj na večer čul, je bila pri Veržeji, naši so tam na Ogerski strani en mlin ino en hram, iz kterih so Magjari na naše prednje straže strelali, vkup vdarili. Od Magjarov je mnogo mertvih ostalo.	k.
V	v
Ceska dežela.
Pismo na Lipo Slovansko v Holomucu Dragi bratje!
Z žalostnim očesam je gledala Češka dežela na milo sestro Moravio, ker je večidel še dremala, ko se je Češki duh med nami že iz-budil, pozdravljaje z veselim obličjem zorni svit narodniga življenja, ki je popred hladne persi jako ogreval in k goreči ljubezni do naroda že vnemal. Na to se je tudi na Moravi jelo daniti in ljubljena drugarica naša se je z nami rado vala jasniga dneva, ki se je nad logi Veltave in Morave na enkrat za-zoril. Duh Slavjanstva je veti počel na narode iz ene matere Slavie rojene in skupej z bralovsko ljubeznijo sklenjene. V tem prispe k nam blagi genij svobode in kar je popred v sercili narglobokejši skrito počivalo namreč sveta idea Slavjanstva, se je razodela ko prc-magavna nebesčanka v očitnim življenji našiga veka, ker ni več kakošna dozdevna žlahta (enorodnost), ampak djanska sklenitev in podstavna deležnost v osodah narodov Slavjanskih. De bi ta med Čehi in Poljaki, Slovaki in Hervati, Moravani in Slovenci, Serbi in Rusini povsod in dovoljno se obudila in razširjala, je bilo vstanovljeno družtvo Lipe slovanske v Pragi, ktero si je zraven branenja narsvetejših pravic narodam pristoječih vres-ničenje prave vzajemnosti med Slavjani vsem v prid za cilj vzelo. V ne malo tolažbo glav-niga družtva v Pragi so vstale v kratkim času podobne družtva na Češkim v številu blizo štirdeset, ktere se kmalo v občni zbor v Pragi snidejo, de bi se vkupna razmera do pražkiga družtva odločila in zastran koristniga ravnanja vseh se skupej pogovorile Tudi Vi, dragi bratje, ste razumeli imenitnost takiga družtva, tudi Vi ste napravili Lipo Slovansko, ktera sc je z nami vred k enakimu koncu koračiti namenila, gledaje poglavitno na svobodo in narodnost; tudi Vi se glasite k nam, in z tem ne množite samo veselje naše, ktero vživamo zavoljo rodovitnosti semena z pervo osnovo Lipe v Slavjanske serca vsejaniga, ampak razširite tudi naše terdne moči, ktere smo Slavjanstvu v dar prinesti pripravljeni. De hočete tudi Vi to storiti, de ga Vi z vso močjo podpirati mislite, tega nas za gotovo prepriča radostna novica, de se za to potegujete, de bi na visokih Holomovskih šolah narodnimu jeziku pri nekterih naučnih predmetih mesto dano bilo.
De, stopivši v novo družtvo ne boste nehali za blagor rojakov svojih skerbeti, in narod, za kteriga se trudite, Vam bo hvaležen.
Želimo Vaši Lipi narlepši razcvet in upamo, de bomo kmalo in dostikrat prijetne novice od Vašiga dela prijeli, kakor tudi mi opustili ne bomo, Vam vsaktero imenitniši ravnanje na znanje dati in v rečeh, ktere vkupniga dela potrebujejo , podporo Vašo prositi, ktero Vam vzajemno vsigdar radovoljno vernili bomo.
Sprejemite bratovsko pozdravljenje naše in zagotovljenje naše posebne ljubezni.
V Pragi 8. Grudna 1848-
Od odbora Lipe Slovanske.
Slovanska Lipa v Pragi je 10. Grudna prošnjo na ministerstvo znotrajnih zadev odpravila, iz ktere tu uvod postavimo:
Z žalostjo in straham smo iz tu pod */. priloženih praških vladnih novic in scer iz njih uradniga dela zvedili, de je v. predsedništvo
kr. česk. deželniga poglavarstva postave družtva za osnovo nemškiga brodovja (Flotte) razglasilo. Še več smo ostermeli, de je ministerstvo nemškiga kraljestva (Reichsministerium) naše ministerstvo znotrajnih reči naprosilo, de bi se mu čez vse v austrijanskih tako imenovanih nemških deželah obstoječe politiške družtva, njih postave in njih namen, čez njih moč v občinstvu, čez število njih udov, in zadnjič če so z družtvi na Nemškim in z kterimi v zavezi, uradno oznanilo dalo, in de je v. ministerstvo privoljivši v to prošnjo 19. kosop. primerni vkaz na v. deželno poglavarstvo in to zopet 26. kozoperska na podložne oblasti odpravilo. Nar več nas pa ta okoljšina rani, de so se na več krajih in zlasti v Krumavi in Rudejovicah (Bud\veisu) od politiških oblast volitve novih poslancov za Frankobrod razpisale in tudi v resnici storile.
Mi razglasimo te dela poglavarske za ne-postavne in smo primorani zoper taiste pri v. ministerstvu slovesni odpor vložiti i. t. d.
Ceski časopisi ne govore z takim zaupanjem od noviga ministerstva, kakor novice drugih dežel. Sosebno se „Narodne novine" in „Sla-visehe Centralblatter" proti njemu glasiti počnejo. Zadnje imenovanim novicam piše neki poslanec iz Kromeriža, de se deržavni zbor, vidši pred sabo, na eni strani ravnanje pru-skiga kralja z zboram svojim, na drugi pa izrek mladiga cesarja, de si bo sklepe deržavniga zbora za stran prihodne austrijanske u-stave premislil in prevdaril, nekoliko v stiski znajde, de mu je pa vender pismeno razodenje, ktero je od ministerstva odboru za denarstvo izročeno bilo, vse skerbi v ti reči odvzelo. Drugo skerb pa de mu dela načert občinskiga reda (Gemeindeordnung), kteriga je mislilo ministerstvo začasno vpeljati, kteri načert sicer na čelu nosi: svobodna občina je podstavni steber svobodne deržave, zraven pa tako revno, od kresijskih uradov v vsaki reči odvisno občino narediti misli, de se v njem občinam skorej manj svobodniga dihanja pripusti, kakor pri stari vladii. Poslanci, ktere je ministerstvo v ti reči za svet prašalo, so se ojstro nasproti postavili.
V ravno tistim dopisu stoji novica, de se vtegnejo naši poslanci iz Frankfurta v kratkim nazaj poklicati.
Slavjanski zbor poslancov v Kromerižu veliko moč dobiva; une dni je bil vodja serbskiga poslaništva, junaški Stratimirovič, v njegovi sredi. Kakor se sliši, bodo vse želje Serbov od cesarja poterjene.
Slavni Hervat, Metel Ožegovič je za mi-nisterialniga svetovavca izvoljen.
Cesar je z dopisam na ministra Kuhnerja svojo zadovoljnost z zvestim hervaškim narodam na znanje dal.
Ptuje dežele.
Frankobrod. Nadvojvoda Ferdinand d' Este je z Potsdama v to mesto prišel. Nemški poslanci veliko med seboj govore od volitve noviga nemškiga cesarja, ki bi z vlado in nemškim zboram v Erfurtu prebival. Veči del je prihodni prestol kralju pruskimu namenil. Kakor iz pisma njegoviga prijatla zvemo, je naš rojak, g Anton B. Laurin, občni kon-sul austrijanski v Egiptu od nemške središne oblasti v Frankfurtu za občniga konsula nemških konsularnih zadev izvoljen.
Laška. Sardinskiga kralja Kari Alberta so zavdali, ali zdravniki so mu toliko pomagali, de ni vmcrl, desiravno pravijo, de čisto zdrav ne bode več. Papež je z Gaete pismo pisal, v kterimu vse, kar bi nova rimska vlada po dnevih punta za deržavo storila, od-verže in za neveljavno zgovori. Postavil je drugo vlado, de bi v njegovim imenu delala, od ktere so se nekteri udje v Bolonji k generalu Zucchitu, nje so-udu podali. Puntar-ska vlada v Rimu terdnjave zida, — sicer je do zdaj mir. — Iz Benečanske terdnjave Mal-ghera je bilo hudo streljanje na Austrijance, ki tam okoli nove terdnjave zidajo; zdaj pak je slišati, de so naši Malghero vzeli.
IV c 1» o I i t i * k f del.
Oznanilo
slavjanskiga družstva v Terstu slavens-kimu ljudstvu jadranskiga primorja.
/Slavenski bratje!
V Terstu se je slavjansko družtvo ustanovilo, in pervi dan tekočiga mesca svoje opravila začelo. Udje so mu sinovi vsih kolen avstrijanskiga slavjanstva. Slovence, Serbe in druge Ilirce, Čehe in Poljake ste soglasna misel in enako iskrena ljubezen do slavjanskiga živetja v terdno zvezo zedinile, de bodo kakor jedno telo se gibali, kakor jedno serce čutili, kakor jedna roka delali, kakor jedne usta govorili za sveto dobro svoje in vaše narodnosti, in posebno za dušni in telesni blagor prekrasniga ilirsko - slavenskiga primorja ob Jadri. Vi, mili bratje, imate do prašanja, kaj to družtvo namenjava, popolno pravico, in na tako prašanje vam slede razložni odgovor damo.
Pred vsim bo družtvo v izbah svojiga sta-niša novice in dnevnike, knjige in zemljopise k občni vsakdanji rabi in k podučavanju svojih udov o časnih okoljnostili in o djanju znanih narodov pripravne imelo. To bo perva stopnja, domače opravilo, potrebno pripravljanje družtva k višji in sosebni namembi zu-najniga djanja, ktero se začeti misli, kakor hitro bo družtvino premoženje enakim potroš-kam doraslo. Potem se bo družtvo trudilo, po slavenskih tiskopisili, po razglasu dobrih knjig moralniga in scer podučivniga zapopadka, ter če bo mogoče, po izdavanju primernih novin za ljudstvo izvedrivnc misli razširjati, zavednost slavenske narodnosti prebuditi in okrepčati, pomenku ravnopravnosti vsili narodov popolno veljavo uterditi, in primorskim slavenam njih pravice in dostojnosti limljivo razjasniti.
Poglavitna namemba družtva je tedaj literarno podučivna. Ker pa v konstitučnim živ-
viga poželjenja in truda, namreč: Popolno ravnopravnost vsih v Avstriji ž-ivečih narodov — Obstoj neodvisno samosvojniga, ustavno slobodniga, krepkiga, nerazdelivniga avstrijanskiga Cesarstva — Neomajljiva terdnost Habsburg-Lorenskiga vladarstva in trona. Nej se tedaj njegovo djanje kjer in kakor bode političniga okrožja dotika, zmir in zvesto bodo te misli vodnice njegovih korakov.
Te misli, dragi bratje, niso nove. Arsim avstrijanskim slavjanam so znane, ker so le obraz alj izrek slavjanskimu sercu globoko urašeniga čislanja tujih pravic in tiste slavjanske zvestobe, ki je od nekdaj prigovorna v dogodivšini sredno - evropejskiga Cesarstva. One so priljudnimu slavjanu med evropejskimi narodi od veka do veka slavo bratinske sha-javnosti in serčniga sosedstva ohranile. One so slavjanske plemena v nebrojnih bitvah za vero in'pravdo, za Cesarja in domovino kri prelivati in hrabro zmagati dale; one so naše očete nadihnule, ko so se pred 3o letmi v razrušenje tnjiga zatiranja kakor eden edini možak dvignuli; one so'60 tisuč slavjanskih sinov pred nekimi mesci v premaganje nezveste zakletbe in hinavskiga v njej zapleteniga kralja na italianske boriša spremile; one so sedaj družili 60 tisuč o puntarskimu po tujini šuntanju zapeljanimu Beču, kteriga je nekdaj veliki slavjanski vodja, ^ovaji Sobieski, iz turške oblasti ote!, v teku nekoliko dni združile, de so ga zopet oteli, in scer iz hujši oblasti nespametnih brodivcov in divjih prole-tarjev. Te tri visoke misli bodo, ako potreba pride, še tisuče in tisuče gotovih junakov na boriša tirale, in neprenehania vodivne zvezde slavjanstva ostale, dokler le še en sam dihlej zadnje slavjanske persi dvigal bode.
To, miii bratje, vas bo razjasnilo, kaj po mnenju in duhu slavjanskiga družtva v Terstu popolnoma zaupljivo, pričakavati smeste. Nasprotno pak se družtvo od vas nadja, de se čete ne le posamezni, timveč enakoserčno vsi-skup kakor slavenski narod zdramiti; de sc boste v slavenskim duhu čutiti, spoznavati, in obnašati pričeli, de nečete zanaprej kakor vr-bana v basni v okrožje tujih vad siliti, ampak de hočete svoje lastne na nar višji stopnjo iz-obraženja in veljavnosti dvignuli; de si boste prizadevali, vrednost in visoko pomembo svoje narodnosti in svojiga lepiga jezika razumili in ceniti; z eno besedo, de boste vsih strani in po vsi svoji kreposti resnični in pravi slavjani. Srečniga se slavjanski zbor ceni, de mu ni potreba opomniti, kako imate prirojeno zvestobo do ustavniga cesarskiga prestola vedno
čisto ohraniti, postave in red višje ko vse drugo čislati, z vami in med vami prebivajočih narodnost, kakor teles enačili pravic, se nikdar in nikakor dotikati. Slavjani ste, in brez opombe se boste o temu verlo obnašali; zakaj, slavjansko geslo kaže: Kar tebe rani, ne stori drugimu!
Vsim tistim, ki družtvu pristopiti mislijo, ali scer sledeče opombe brati želijo, se na znanje da, de imenovano družtvo v 2. nadstropju Tergesteja na 2. stopalicah prebiva, de v Terstu živeči udje po 12 for. na leto in sicer semestralno naprej, zunajni pa le polovico plačati imajo, in de je pristop tudi pri-jatlam slavjanstva družili narodov dovoljen.
Od slavjanskigo društva v Terstu. 20. Listopada 1848.
Kako je slavni lian »Jelačič lami-straske poslance nagovoril.
23. listopada so prišli nekteri možje dunajskiga predmestja Landstrasse k slavnimu hervaškimu banu Jelačiču. Ti so se mu v imenu celiga predmestja prav serčno zahvalili, de jih je rešil strašne grozovlade dunajskih prekucnežev. Hvalili so njegovo obnašanje, ino njegove verle Hervate. Blagor vodju taciga naroda, so djali, in so obljubili, de bojo zavselej vdani ustavnimu cesarju svojimu. Hvala Bogu, de še clo Dunaj spozna, de so Hervati verli narod! Dunajske novine, Sclnvert und Scliild, so jo undan očitno povedale, de so Slavjani svobodo naj bolje razumeli. Kadar je landstraško poslanstvo svojo zahvalo izreklo , je jel slavni ban govoriti te le besede: „Gospodje moji! vi sle djali, de s hvaležnim sercam spoznate moje prizadevanje, de sini vas rešil gospostva vaših stiskavcov. Vaše serčne besede so neizrečeno ganile moje serce. Zlo me veseli, de sini kaj za občno srečo storiti zamogel. Iz tega pa tudi sodite, de tisti vekavi prekucneži niso prav imeli, de so me zaničevali in zasramovali. Pa kaj bi vam pravil, saj sami naj bolje veste, kakošna seje godila z manoj."
„Zabavljali so mi, de sim nazajec in ka-inarilni služabnik! To slišati sam nisim vedel kaj druziga storiti kakor liiilovati take sleparje."
„Gospodje moji! de se prepričate, de je bilo krivo to obdolženje, vam hočem kaj ma-liga iz svojiga življenja povedati."
„Glejte! jest sini sin c. k. generala, ki sc je njega dni vojskoval za cesarstvo , in je zatorej baronstva deležen postal. Njegovi dedi so se z mečem v roki bojevali z divjimi sovražniki avstrijanskiga cesarstva, ter so si prebojevali tiste kraje hervaške dežele, ktere zdaj svoje imenujemo. Kdo bo hotel iz tega soditi, de jest služim boljarstvu ali pa rajnkimu pisarstvu? Pisarslvu, s kterim sim se sam le ta in leta brez straha z besedo in s peresam bojeval, ltekli so, de sim kamarilni služab nik. — Gospodje moji! jest kamarile še ne poznam. Jest se nisim zredil pri dvoru; nisim preživel v salonih svoje mladosti, temuč sim
stal vse svoje žive dni v verstah hrabre cesarske armade. Deleč od mene so bili kraji, kjer so lahkoživci doma. Jest nisim nikdar lirepenil po praznini veselji, temuč sim delal ino ze trudil v nevarnih zadevah za srečo svojiga doniovja."
„Ker sim rojen llervat, mi tudi hervaška domovina moja naj bolj pri sercu leži. Ko me je zaupanje milostiviga vladarja mojiga postavilo na čelo mojiga naroda, sim torej koj nepremakljivo sklenil svojim rojakam težki jarem polajšati, ki jih je žuljil toliko in toliko let. Bili' so moji rojaki poprej ubogi vazali, jest pa sim jih spremenil v svobodne posestnike njih zcmljiš. — Glejte, gospodje moji! ljubezen hervaškiga ljudstva je vzrok, de so se moji rojaki zaslišavši moj glas tako nadušeno za mano podali; ljubezen je vzrok, dc so bili pripravljeni toliko in toliko novih batalijonov na noge postaviti, in položiti svoj zadnji krajcar na oltar domovine. In ravno to ker so bili pripravljeni toliko v dar prinesti, je nova vez, ki me veže nerazvezljivo z mojimi rojaki. To me priganja tudi mojimu narodu pribojevati ravno tiste narodne pravice, za ktere se zdaj vsi narodi našiga cesarstva (ako nadušeno poganjajo. Za pravice, ktere pravijo, de odslej nikdar več nobeden narod ne sme gospodovati čez druziga, de nobeden ne sme druziga v hlapčevstvo devali."
„Kakor pa sim po rodu in mislih Hervat, ravno tako sim tudi Avstrijanec z dušo ino s
telesam. Avstrijanka me je rodila, avstri-'anec hočem umreti."
„Vse moje politiške misli obsežejo te le kratke besede: Prelepo avstrijansko cesarstvo naj bode v srečo vsili svojih narodov vsigdar edino ino mogočno; če so ravno pri svetim Pavlu v Frankobrodu popolno nasprotnih misel. Jest tudi spoštujem sočutje avstri-'anskih Nemcov do njih družili nemških iratov. To de nasprot pa terjam, de se tudi moje sočutje do mojih rodnih bratov spoštuje. Vender avstrijanski Nemci mende ne mislijo, de bi za tega sočutja voljo Avstrijanci biti nehali; mende ne mislijo, de bi nehali biti posebno ljudstvo, ktero ima sgo-dovino imenitno in staro. Še je Avstrija velika ino mogočna zadosti, de bode lahko stala na svojih nogah. Stala bo, če bojo le vsi nje prebivavci prav razumeli, kaj de je prava svoboda, ter bojo vsi svoje sebične prizadevanja splošnim interesam podvergli. Le v enakopravnosti vsih pred postavo je prava politiška svoboda. Kakor pa lepota narave le v tim obstoji, de so njene dela mno-gobrojne in mnogotere, ravno tako je tudi kaka forma vladije le takrat lepa in srečonos-na, če je taka, de tudi še tolikanj različne prebivavce nadušuje, de si vsi soglasno prizadevajo občno srečo doseči."
»Gospodje moji! te le misli so me pripeljale pred Dunaj, ko sim slišal, de je to krasno mesto strašni brezpostavnosti v pest prišlo. Namenil sim se bil namreč s svojo hrabro armado brezpostavnost zatreti, postavni mir in red narediti in poštenim prebivavcam in njih premoženju varnost pripraviti. Če sim to doseči pomagal, jc poštena vest moje plačilo. Zdaj pa, gospodje moji! bo vaša'skerb, de se postavnost ohrani. Ne dvomim, de ste to storiti pripravljeni, kar bom tudi poljninu maršalu, svitlimu knezu Vindišgrecu, ž veseljem povedal."
„Iz serca rad bi vsim prebivavcam cele Landstrasse svojo roko podal, pa to ni mogoče. Naj tedaj sreča, ki jo vam na poslovil vsakimu posebej podam, vsim prebivavcam va-šiga predmestja oznani, kaj de čuti moje
serce.'
X m c s.
Serbsko poslaništvo je bilo 7. Grudna pred Cesarjem v Holomucu in mu je prineslo pismo, iz kteriga vzamemo naslednje verste:
Mi poznamo dobro stanje reči, v kterim je Vaše Veličanstvo poklicano od previdnosti božje, poprijeti se vesla v občni nevihti, ktero premagati vladarjeva velikost, deržaveslovna modrost ne zamorete, ampak se tudi narodi z svojimi dobrimi mislimi in daronosniin rodolju-bljem skupej potegniti morajo.
Ko se je pri vesoljni zmotjenosti misel počelo že obupati nad srečnim razpletenjem reči, se zdi, de so stiske le za to do narvikši moči prišle de bi svojiga moža našle, in tako novo priložnost dale, de se po V. V. zopet svetu pokaže zgodovini znana sreča Habsburg-Lotaringske hiše. — — — Naj Vel. V. pri vseh drugih narodih celotne deržave tisto resnično vdanost do narvikši vladarske hiše, tisto nadušenje in stanovitnost v prizadevanji za občni deržavni prid najde, v kterim seje serbski narod od nekdaj izkazal, in vse drugo bode V. V. po božji previdnosti, in z pomočjo srečno izbranih svetovavcov izpolnilo in tako po zgodovini prevzeto zaupanje v narvikši ime opravičilo.
Zanašemo se, in imamo dobro pravico do tega, de se bodo naše narodne razpertije koj poravnale in čašu primerna ustava serbskimu narodu podala, ter se izročimo sebe in narod serbski narvikši milosti in blagovoljnosli.
*	Celjske slov. novine bodo prihodno leto dobile ime: štajerske slovenske novine.
Ta prememba bo težko kaj k združenju Slovencov pripomogla.
*	V Zagrebu se prične z novim letam nemški časopis: Sudslavische Zeitung, in bo 3 krat v tednu izhajal; cena za celoletno pošiljanje po pošti je 10 gold. in 20 kr. Vred-nik je J. Praus, založnik Dr. Demeter.
Na Dunaju so se nekteri starokopitni časopisi tako prevzeli, de jih je f. m. 1. Vel-den v razglasu ojstro zaverniti in jim povedati mogel, dc njih gerdo obnašanje in grajanje svobode deržavi ravno tako škodje, kot po-prejšne korenjaške (redikalne) novice.
*	Pražka mestna občina bo dva časopisa, eniga v češkim (Vrednik Dr. Pichl), drugiga v nemškim jeziku (vrednik Br. JordanJ na svitlo dajala.