Ocene in porocila – Reviews and Reports konferenco zakljucila v osemdesetih letih Nemške demokraticne republike z analizo feminizma v stranki Zelenih. Po vsaki sekciji se je razvila razprava, za katero so organizatorji predvideli dobre pol ure, vendar sta velik interes udeležencev in kopica pripomb ter vprašanj vedno nekoliko podaljšala ta cas. Pogovori so se v manj formalnem vzdušju nadaljevali v odmorih za kavo in kosilo. V cetrtek zvecer so organizatorji poskrbeli za voden ogled Bundestaga, ki se je zakljucil s slikovitim nocnim razgledom z vrha steklene kupole. Celotna konferenca je pokazala, da je demokracija ideja, ki jo ljudje v razlicnih casih in prostorih razumejo v drugacnih niansah, predvsem pa, da je demokracija ideja, ki jo ljudje oblikujejo sami, vsakic znova, in da je njen historicni razvoj izredno dinamicen in predvsem – še vedno v teku. Tjaša Konovšek Janez Šumrada in Adrijan Kopitar, Kranjski Janezi, Napoleonovi soldati. Francoski nabor v ilirski provinci Kranjski, 1812–1813 (Slovčnes, soldats de Napoléon, conscription française dans la province illyrienne de carniole 1812–1813). ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2018, 496 strani »Pol marša od Ligvine nas razpostavijo vse polke, kar se nas je bilo nabralo, na široko pla­njavo v vrsto«, je Josipu Jurcicu v šestdesetih letih 19. stoletja pripovedoval korporal/desetnik Andrej Pajk, vkljucen v francoskiIlirski polk leta 1811. »Že smo menili, da je morda sovražnik blizu, kar prijezdi na belem sercu Napoleon sam na ogled. Bil je v prav prosti obleki, v slabejši ko naš pol­kovnik. Jezdi enkrat ob vsi vrsti in zvesto ogleduje trume. Pride do našega polka, kjer smo bili mi, kranjske matere sinovi. Naš polkovnik je stal pred polkom. Napoleon jezdi k njemu in ga vpraša. ‘Quel régiment?’. ‘Régiment d’Illyrie, Sire,’ odgovori polkovnik. Jaz sem stal tako blizu, da sem ga videl in slišal natanko. Dobro sem bil njega obraz v oci ubral in še zdaj, ko me spomin zavoljo starosti že zelo zapušca, še pomnim ostri pogled, zapovedni glas francoskega cesarja, moža, ki je bil moje in cele Evrope strah.« Knjiga Kranjski Janezi, Napoleonovi soldati, Francoski vojaški nabor v ilirski provinci Kranjski 1812–1813 Janeza Šumrade in Adrijana Kopitarja sicer predstavlja gradivo drugega francoskega nabora na Kranjskem v casu Ilirskih provinc, in ne prvega iz leta 1811, ko je francosko uniformo oblekel Andrej Pajk, toda kranjski naborni obvezniki in nadomestni vojaki prvega in drugega francoskega nabora, ki sta ju locili le slabi dve leti, se, kar zadeva pogostost imen in priimkov, osebni opis, telesne znacilnosti in zdravstveno stanje, gotovo niso pomembneje razlikovali. Statisticno bi, kot duhovito opozarja Adrijan Kopitar, znacilnega slovenskega nabornika iz Kranjske lahko opisali takole: ime mu je bilo Janez in pisal se je Novak, bil je kmet, v zacetku devetdesetih let 18. stoletja se je rodil ocetu Matevžu in materi Mariji, visok je bil en meter in 65 centimetrov, imel je kostanjeve lase in obrvi, z lasmi pokrito celo, podolgovat, kozav obraz, bledo polt in sive oci. Kot vecina drugih nabornikov tudi on ni zares postal vojak, temvec je iz razlicnih vzrokov pristal v rezervi ali bil celo oprošcen aktivne vojaške službe, ce pa je bil že potrjen in napoten v vojaško enoto, se je aktivni vklju­citvi vanjo izognil s pobegom. Kot opozarja Kopitar, je bilo na drugem francoskem naboru v letu 1812/13 od skupno 6.382 kranjskih nabornikov, vpisanih na seznamih, potrjenih in v Ilirski polk in druge vojaške enote napotenih le 906, pa še od teh jih je na cilj prispelo le 717. Avstrijski naborniški sistem in avstrijsko organizacijo vojaških enot v slovenskih deželah, napoleonsko vojaško organizacijo ob vzhodnem Jadranu pred ustanovitvijo Ilirskih provinc in vojaško organizacijo v Ilirskih provincah je v knjigi predstavil Janez Šumrada, ki je podrobno orisal tudi oba francoska nabora – obe francoski konskripciji: prvo leta 1811 in drugo iz leta 1812/13. Iz obeh poglavij je razvidno, da je konskripcija v bivših avstrijskih deželah leta 1811 potekala tako kot pod avstrijsko oblastjo, v letih 1812–1813 pa že vsaj deloma ob upoštevanju francoskih navodil in zakonodaje. Kot ugotavlja Šumrada, je konskripcija v vecini ilirskih dežel potekala razmeroma gladko, iz Istre, Trsta in civilne Hrvaške so porocali, da bo nabor zakljucen brez vecjih težav, medtem ko so se naborni sveti na Kranjskem zaradi pobegov in skrivanja nabornih obveznikov v gozdovih znašli pred nemajhnimi težavami in so za vojsko primerne moške lovili tudi na zelo grob nacin, tako da je bilo po ocenah policijskega komisarja Toussaincta, ceprav je bilo število 4.000 nabornih obveznikov, poklicanih na naborleta 1811, razmeroma majhno, na begu kar 11.000 mladih moških. Kot piše Šumrada, je kranjski intendant tudi za nabor v letu 1812/13, na katerem naj bi na Kranjskem dolocili 1.100 vojaških obveznikov, izdal zelo natancna navodila in podrobno pred­pisal delovanje rekrutnih svetov, njihov rezultat pa je bil v knjigi objavljeno gradivo. Rekrutni sveti so dobili tudi navodila, kako obravnavati pritožbe rekrutov, prošnje za odlog vojašcine, oprostitve pri odhodu na služenje ali predloge za nadomestno osebo itd., glavni intendant Ilirskih provinc pa je prav tako izdal navodila o kaznovanju upor­nih rekrutov in dezerterjev ali vseh, ki bi jim pomagali ali jih skrivali. Dezertiranja in preskromen priliv rekrutov iz Ilirskih provinc so bili tudi velik problem Ilirskega polka, ki je bil z Napoleonovim dekretom ustanovljen leta 1810. Rekrutacijsko zaledje polka so bile ilirske civilne province brez Dalmacije in iz teh je prihajala vecina vojakov in podcastniškega kadra, toda polk, kot poudarja Šumrada, ni bil nikoli vkljucen v sestav Ilirske armade, temvec je bil sestavni del redne francoske vojske in je ves cas deloval zunaj francoske Ilirije. Iz poglavja v knjigi, ki ga je prispeval Šumrada, je razvidno, da je Napoleon Ilirskemu polku in njegovim organizacijskim in moštvenim težavam ter njegovi sprva slabi opremljenosti posvecal kar precej, pravza­prav presenetljivo veliko pozornosti, zaradi dezertacij pa so zaukazali dodatne nabore. Napoleon je tako v zacetku leta 1812, kot piše Šumrada, kriticno menil, da bi moral milijon in pol duš v Ilirskih provincah zagotavljati kar 4.500 za vojsko sposobnih mož letno. Vseeno so se pobegi nadaljevali tudi med pohodom v Rusijo, tako da je Ilirski polk, še preden je prišel na rusko fronto, užival zelo slab sloves vojaške enote z nizko moralo in disciplino, stanje pa se je še poslabšalo po vojaških spopadih na ruski fronti. Natancnejše število žrtev med vojaki polka, kot pravi Šumrada, ko popisuje umik nje­govih bataljonov ali njihovih ostankov iz Rusije, sicer ni znano, ocitno pa so bile izgube v številu vojakov velike, poveljujoci pa so jih poskušali zapolniti z novimi, v Iliriji izbra­nimi rekruti iz nabora 1812 in ga ponovno okrepiti s ponavljajocimi se preformacijami in reorganizacijami. Tako se je Ilirski polk oktobra 1813 še udeležil bitke narodov pri Leipzigu, decembra 1813 pa je bil nato razpušcen. Šumrada poglavje o Ilirskem polku zakljucuje s podatki o castnikih – Ilircih v castniškem zboru Ilirskega polka, med kate­rimi je bilo poleg hrvaških krajišnikov ocitno tudi kar nekaj Slovencev. Osrednji del knjige obsega seveda v smiselno in pregledno urejenih razpre­delnicah objavljeno gradivo zadnjega francoskega nabora jeseni leta 1812/pozimi leta 1813. Avtorja sta v posebni razpredelnici zajela podatke o zdravstvenem stanju nabornih obveznikov in nadomestnih vojakov, nato pa gradivo predstavila po kan­tonih, pri cemer sta priimke – zaradi velikega števila – v razpredelnicah po kanto­nih izpustila in zbrala na koncu knjige. Preglednice po kantonih vsebujejo naslednje podatke: število vseh vpisanih v nabornem seznamu za kanton (nabornih obveznikov in nadomestnih vojakov), njihova imena, imena njihovih staršev, prebivališce star­šev, kraj in letnico rojstva, višino in osebni opis, posebna znamenja, poklic, opažanja ali opombe o posebnih družinskih razmerah, begu, drugi razlogih za odsotnost itd. ter odlocitev nabornega sveta. Ti podatki nabornih formularjev so, kot prepricljivo ugotavlja Adrijan Kopitar, nadvse zanimivi ne le za zgodovinarje, temvec tudi stro­kovnjake drugih strok, od slavistov in geografov do antropologov in zgodovinarjev medicine. Po svoje zanimiv in presenetljiv je že podatek, da je bilo med skoraj 4.000 naborniki z vpisano telesno višino skoraj 1.150 manjših od 162 centimetrov, pov­precna višina vseh v nabor poklicanih pa je bila 165 centimetrov, medtem ko je bilo izrazito visokih (nad 180 centimetrov) skoraj toliko kot izrazitih pritlikavcev (v knjigi je vse to ponazorjeno z grafikoni). Med posebnimi znaki nabornih obveznikov so posebej izstopala znamenja prebo­lelih crnih koz, kar ne preseneca, saj so v avstrijskih deželah oblasti zacele s preventiv­nim cepljenjem proti crnim kozam šele v zacetku 19. stoletja. Prav tako ni presenetljivo, da so med vpisanimi poklici nabornikov na prvem mestu kmetje, sledijo pa hlapci in rokodelci /cevljarji in krojaci. O tem, zakaj se deleži upornih nabornikov in nabor­nikov v vojaški rezervi po nabornih okrajih tako razlikujejo, je seveda mogoce raz­pravljati in razmišljati. A vendar je na vprašanje, zakaj je najmanj pobeglih v distriktu Novo mesto, najvec napotenih v vojaške enote pa v distriktu Kranj, na osnovi objav­ljenega gradiva težko odgovoriti. Verjetno te razlike po kantonih in distriktih kažejo na razlike v presojanju in odlocanju nabornih svetov ali rekrutnih komisij. Poglavje zase pa so tudi priimki. Med vpisanimi priimki so najpogostejši Novaki, Zupancici in Zupani, medtem ko je med imeni najvec Janezov, Jožefov in Antonov. Pred nami je skratka nadvse dragocena knjiga z gradivom, ki slikovito predstavlja res le moško prebivalstvo francoske Kranjske v drugem desetletju 19. stoletja, vendar ne le z vidika njegovega odnosa do aktivne vkljucitve v francosko vojsko in odhoda na bojišce v francoski uniformi, temvec tudi z zornega kota socialne, telesne in osebne podobe tedanjih mladenicev in mož, njihovega zdravstvenega stanja in fizicnih težav, njihovih družinskih vezi (mladoporocenci in odgovorni za nepreskrbljene družine, vdove in starejše so lahko odložili vojaško službo) ter njihove socialne in poklicne strukture, da o imenih in priimkih ne govorimo. Knjiga je rezultat dolgoletnega raziskovanja obeh avtorjev. Izpis in obdelava podatkov za 6.382 nabornikov sta bila nesporno zelo zamudno delo. Podatke iz glavne naborniške knjige za Kranjsko je v racunalniški program vnesel Adrijan Kopitar, tako nastalo podatkovno bazo pa sta avtorja še preverjala in dopolnjevala. Razpredelnico o zdravstvenem stanju nabornih obveznikov in nadomestnih vojakov sta pripravilaskupaj, statisticne tabele po distriktih in kantonih je oblikoval Kopitar, Šumrada pa je dodal seznam priimkov nabornikov in nadomestnih vojakov. Vsa poglavja v knjigi in vsi podatki v razpredelnicah, tabelah in drugem gradivu so prevedeni v francošcino. Prevod je delo dr. Florence Gacoin Marx. Avtorjema lahko le cestitamo za opravljeno delo. Peter Vodopivec