GradBorl Grad Borl gradbenozgodovinski oris in prispevek k zgodovini rodbine Sauer Društvo za oživitev gradu Borl Cirkulane, december 2010 Grad Borl Gradbenozgodovinski oris in prispevek k zgodovini rodbine Sauer Založnik in izdajatelj Društvo za oživitev gradu Borl GRAD BORL Uredniški odbor Mira Petrovič (glavna urednica), Peter Belšak, Sonja Golc, mag. Martin Prašnički DRUŠTVO Avtorji prispevkov ZA OŽIVITEV Branko Vnuk, Marija Hernja Masten, mag. Martin Prašnički GRADU BORL Jezikovni pregled mag. Darja Gabrovšek Homšak Prevod povzetkov Tanja Ostrman Renault Naslovna fotografija Branko Vnuk Fotografiji na veznih listih Darko Kolarič Fotografije Ivo Ciani, Boris Farič, Alenka Horvat, Stojan Kerbler, Darko Kolarič, Foto Langerholc, Martin Prašnički, Peter Prašnički, Boris Prelog, France Stele, Tatjana Štefanič, Ivan Švajgl, Branko Vnuk Risbe Jože Curk, Ivo Gričar, Marija Lubšina Tušek, Franc Vardjan, Branko Vnuk Oblikovanje s.kolibri Tisk Repro studio Lesjak Naklada CIP - Kataložni zapis o publikaciji 700 izvodov Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana Cirkulane, december 2010 728.81(497.4Borl) VNUK, Branko Grad Borl : Gradbenozgodovinski oris in prispevek k zgodovini rodbine Sauer / Knjiga je bila izdana v okviru projekta [avtorji prispevkov Branko Vnuk, Marija Hernja Masten, Martin Prašnički ; Izdaja monografije o gradu Borl in rodbini Sauer, ki je sofinanciran iz programa prevod povzetkov Tanja Ostrman Renault]. Leader v okviru LIN 2010 LAS Haloze. - Cirkulane : Društvo za oživitev gradu Borl, 2010 Za vsebino knjige je odgovorno Društvo za oživitev gradu Borl. ISBN 978-961-269-348-0 Projekt sofinancira Evropska unija. 1. Gl. stv. nasl. 2. Hernja-Masten, Marija 3. Prašnički, Martin Organ upravljanja za Program razvoja podeželja Republike Slovenije 253349888 za obdobje 2007–2013 je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Vsebina 6 Mira Petrovič O knjigi in razlogih za njen nastanek 8 Branko Vnuk Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa 76 Marija Hernja Masten Rodbina Sauer, baroni Kozjaški, grofje Borlski 104 Martin Prašnički Grad Borl danes O knjigi in razlogih za njen nastanek vire ter brskala za sledovi pozabljene rodbine. To delo se je pokazalo za zelo naporno in težavno, a je vendarle kmalu obrodilo prve sadove. V Društvu za oživitev gradu Borl letos beležimo jubilejnih pet let delovanja. Posvetili smo jih aktivnim prizadevanjem, da bi se dogajanja v zvezi z gradom Borl premaknila z mrtve točke Na Barbarnem leta 2008 sta grof in grofica Sauer prvič nagovorila svoje belanske pod- in da bi naš osamljeni lepotec nad Dravo ponovno zaživel. Pri tem smo ložnike in bila deležna velikega zanimanja. Nič manj pa ni poslušalstva pritegnilo zbrano bili bolj ali manj (ne)uspešni, saj kot civilna iniciativa pogosto nismo gradivo o rodbini Sauer, ki ga je predstavila Marija Hernja Masten, naša raziskovalka. imeli tolikšnega vpliva na odločitve, kot bi si želeli. Povpraševanje poslušalcev, ki so želeli slišano tudi prebrati, je vodilo do logične odločitve: rezultate raziskave je treba objaviti. Sočasno z omenjenimi prizadevanji pa se je pred nami pokazala še ena možnost, ki smo jo začutili kot pomembno poslanstvo društva. Rekli Marija Hernja Masten je nadaljevala začeto delo in pripravila prispevek do te mere, da je smo si: »Sami sicer ne moremo obnoviti gradu (ali prepričati lastnikov, bil primeren za objavo. K sodelovanju pri pripravi knjige smo povabili tudi umetnostnega da to storijo v doglednem času), lahko pa raziskujemo, zapisujemo, zgodovinarja Branka Vnuka, ki je napisal gradbenozgodovinski oris gradu. Njegov predstavljamo zgodovino Borla, svojim sokrajanom in vsem ljubiteljem prispevek daje lepo podlago in kontekst prispevku o rodbini Sauer, vse nezaupljivce slovenskih gradov lahko osvetlimo vlogo gradu v stoletjih in opozarjamo pa bo prepričal o zgodovinski pomembnosti in vlogi Borla, ki mu jo danes po krivici na njegov pomen za lokalno in širšo skupnost ter potrebo po njegovi odrekamo. Tretji prispevek v knjigi pa je delo prvega predsednika društva mag. Martina ohranitvi.« Prašničkega in prinaša kratek opis dejavnosti društva v zadnjih petih letih ter avtorjevo razmišljanje o pomenu Borla v preteklosti in njegovih možnostih v prihodnosti. S tem ciljem pred očmi smo se lotili enega izmed prvih projektov naše Sekcije za ohranjanje kulturne dediščine. Drobce iz zgodovine Borla smo Na tem mestu se zahvaljujem vsem članom izvršnega odbora Društva za oživitev gradu želeli predstaviti z oživitvijo izbrane zgodovinske osebnosti, ki je živela Borl in članom uredniškega odbora za pripravo monografije, ki so skrbeli za organiza- in delovala na Borlu ter pustila trajne sledi v naših krajih. cijsko podporo projekta in za pridobitev znatnih finančnih sredstev, ki jih zahteva izdaja knjige. Svoj delež so pri nastanku knjige prispevali tudi lektorica, prevajalka, oblikovalec Po nasvetu umetnostnega zgodovinarja Igorja Weigla smo izbrali lika grofa in drugi sodelavci. Hvala vsem. Jurija Friderika in Marije Barbare Sauer, člana rodbine, ki je imela grad v lasti v 17. in 18. stoletju, ko je gospostvo Borl doživelo svoj preporod. Pričujoča knjiga torej ni nastala po naključju, ampak je rezultat prizadevanj različnih V lika grofa in grofice smo oblekli lokalna ljubiteljska kulturnika, v usta posameznikov, ki nas družita skupni cilj in zavest: grad Borl je vreden, da ga ohranimo in pa smo jima položili besede o dogodkih iz tega časa. Da pa bi zbrali ponovno obudimo v življenje. Vzemite si čas, prelistajte knjigo in preberite jo, prepustite čim več podatkov in izvedeli več o rodbini Sauer in njihovih povezavah z se zgodovini. Verjamem, da bo prepričala tudi vas. Borlom, smo za pripravo raziskave zaprosili zgodovinarko in arhivistko Marijo Hernja Masten. Marija je sprejela izziv, se zakopala v arhivske Mira Petrovič, glavna urednica 6 7 Branko Vnuk O tem priča ogrsko poimenovanje gradu z Borlyn, Bornel oziroma Bornyl, pa tudi nemško Anchelstain, Ankensteine, univ. dipl. um. zgodovinar, konservator in muzejski svetovalec Ankchenstain itd., ki naj bi označevalo rečni prehod.5 Po drugi strani naj bi slovensko poimenovanje Borl v slovaščini pomenilo molečo pečino (saxum eminens), Ankenstein pa naj bi bil le prevod slovenskega imena v staronemški anke, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Muzejski trg 1, 2250 Ptuj e-naslov: branko.vnuk@pok-muzej-ptuj.si ki pomeni koničasto, ostro reč.6 Začetki Gr G a r d Bo d B r o l r l O začetkih srednjeveškega gradu pisni zgodovinski viri molčijo, pa tudi kamni niso spregovorili, saj še zmeraj čaka- mo na temeljite gradbene in arheološke raziskave, ki nam bi lahko pojasnile marsikatero neznanko o najzgodnejših Podatki, pomembni obdobjih njegovega gradbenega razvoja. V strokovni literaturi se je nekako uveljavila domneva, da segajo začetki gradu verjetno še v 12.,7 če že ne kar v 11. za nadaljnje proučevanje stoletje,8 čeprav so tudi tukaj mnenja deljena. Že v prvih romantičnih opisih gradu iz 19. stoletja se pojavlja trditev, da naj bi grad stal že leta 1199, ko je Friderik gradbenozgodovinskega razvoja Ptujski na velikonočno nedeljo na ravnici nasproti borlskega gradu premagal Madžare. Grad se je že tedaj omenjal kot trden, v posesti pa naj bi ga imela plemiška rodbina, ki se je po tedanjih običajih imenovala » von Ankenstein«, kar grajskega kompleksa naj bi potrjevala tako grb te rodbine (narobe obrnjeno sidro) kakor tudi lega gradu.9 Šele Ivan Stopar je začetek pozidave gradu postavil v čas kmalu po letu 1255,10 vendar se je Jože Curk Stoparjevi domnevi, da je Borl nastal šele ob svoji prvi omembi leta 1255, uprl, češ da je historično nevzdržna, saj je Borl za- gotovo že v 12. stoletju služil Madžarom kot obrambni antipod Dravinjeku in obstajal že najmanj sto let, ko so se leta 1258 Madžari tod mimo umikali s Štajerske, saj je čuval pomembno antično cesto, ki je za njim prečkala Dravo in tekla skozi Varaždin v Zagorje in Podravino. Svojo trditev J. Curk utemeljuje s tem, da je bil grad, ko se leta 1255 Na strmo odsekani, 60 metrov visoki litotamnijski apnenčasti skali, ki Borl prvič omenja, po skoraj petdesetih letih ponovno v madžarski lasti, Madžari pa so ga ves srednji vek tudi šteli stoji tik nad sotočjem reke Drave in potoka Bela, je bil že v srednjem veku za svojo posest in fevd. Iz tega sledi, da so ga tudi ustanovili, in to vsaj v 12. stoletju, kajti ko so ga okoli leta 1200 pozidan eden najmarkantnejših slovenskih gradov.1 osvojili Dravinjski gospodje, so ti prevzeli tudi njegov grb, narobe obrnjeno sidro. Pa tudi sicer so Dravinjski vse Morebiti že v 11. ali v začetku 12. stoletja 12. stoletje polagoma prodirali preko haloškega ozemlja proti vzhodu in potiskali svojo posestno mejo, s tem pa zgrajeni grad,2 ki naj bi stal na mestu neolitske naselbine3 in poznejšega rimskega kastela,4 5 O pomenu poimenovanja cf. A. J. CÄSAR 1786, p. 482–483: » Ankenstein, in windischer Sprache, heißet Borlen, dieses Wort aber zu deutsch so viel als je sprva kot ogrska obmejna postojanka Ueberfurth, und weil daselbst ein Ueberfurth über die Drau ist, hat dieser Ort den Namen erhalten. «; C. SCHMUTZ 1822, p. 56: » Ankenstein, Windisch Borl varoval prehod čez reko Dravo. (Ueberfuhr).«; S. POVODEN 1833, p. 129: » Ohne Zweifel kommt der Nahme von der Drauüberfahrt, von jenen Anker her, welchen schon die ersten besitzer in ihrer Wappen zu führen pflegten: und so mag die ursprüngliche Felsenburg der Anker am Stein geheissen haben. «; SLOVENSKI GOSPODAR 1875, p. 163: » Slavjansko ime Borl (brod) kaže na Slovence, nemško ime Ankenstein in zgodovina pa na nemške posestnike. «; J. A. JANISCH 1878, p. 28: » Ankenstein (slov. Borl, d.h. Ueberfuhr, daher es auch den Namen und das Wappen hat) /…/. ; H. PIRCHEGGER 1962, p. 88: » Der slawische Name für Ankenstein ist Borl, der ungarische war Borlyn und soll die Überfuhr andeuten, so wie die deutsche Bezeichnung. «; V. BRAČIČ 1967, p. 25 op. 1: » Obe imeni – nemško Ankenstein in madžarsko Borlyn – bi naj pomenili brod ali prevoz čez reko. «; isto V. BRAČIČ 1969, p. 403. I. STOPAR 1981, p. 9: » Ogrsko ime Borlyn označuje podobno Cesar Lucij Ver, druga polovica 2. stoletja, marmor. kot nemško Ankenstein rečni prehod. «; I. STOPAR 1982, p. 33: » Ogrsko ime Borlyn označuje podobno kot nemško Ankenstein rečni prehod. «; J. CURK 1985, Reliefna upodobitev je bila najdena leta 1951 p. 364: »/…/ Borlyn (kraj ob vodi – Berlin), madžarski Bornyl, nemški Ankenstein /…/«; I. STOPAR 1987, p. 85: » /…/ime Borl v svoji ogrski (Borlyn) ali nemški v bližini Borla. PMPO, inv. št. RL 602. (Ankenstein) obliki ne pomeni nič drugega kot sidrišče, rečni prehod. «; I. STOPAR 1990, p. 22: » Ogrsko ime Borlyn označuje podobno kot nemško Ankenstein rečni Foto: Boris Farič 2010. prehod. «; D. KOS 1994, p. 61: » Borl (Ankenstein) je na strmi vzpetini obvladoval staro cestno povezavo med Ptujem ter Krapino in Zagrebom, ki je tik pod gradom prestopila Dravo. Za to govori tudi ime, ki v nemški in slovenski obliki pomeni rečni prehod. «; V. BRAČIČ 1995, p. 313: » Nemško ime za grad je bilo Ankenstein, madžarsko pa Bornyl, oboje pa pomeni prehod čez reko – brod, ki je tod vozil več stoletij. « D. KOS 2005, p. 255: » Borl (Ankenstein), na strmi vzpetini nad Dravo, je obvladoval staro cestno povezavo med Ptujem ter Krapino in Zagrebom, ki je tik pod gradom prestopila Dravo. Za to govori tudi ime, ki v nemški in slovenski obliki pomeni rečni prehod. «; I. STOPAR 2008, p. 33: » Ime gradu v ogrski, Borlyn, ali nemški, Ankenstein, obliki ne pomeni nič drugega kot sidrišče, rečni prehod. » 6 Cf. D. TRSTENJAK 1867: » Borl – Ankenstein, grad nad Dravo v Halozah. Borl še danes pri Slovakih pomenja: molečo pečino (saxum eminens), tako je Ankenstein prestava slovenskega imena staronemški: anke. špičasta, ostra reč. « Glede pečine na primeru Borla je pisal tudi že prej, cf. D. TRSTENJAK 1853, p. 331: 1 O legi gradu Borl cf. KLS 1980, p. 389; PKLS 1996, p. 88. Stojan Ribnikar je zapisal, da so temelji gradu vkopani v miocensko » Grad Barelj (Borelj), kteri nad Dravo moleči pečini (bardu, bèrdu) leži, so Nemci prestavili v Ankenstein, to je, Hangenstein.« konglomeratno brečo, ki strmo pada proti Dravi. Cf. S. RIBNIKAR 1983, p. 18. 7 Cf. KLS 1980, p. 389; J. CURK 1985, p. 364; D. KOS 1994, p. 61 in op. 34: » Grad je bil obmejna ogrska postojanka in stal morda že v prvi tretjini 12. sto-2 J. CURK 1992a, p. 27: » Nastal je kot gradiška utrdba v 11. ali 12. stoletju, vendar je v jedru sedanje stavbe šele iz zgodnje gotike. « I. JAKIČ letja, če že ne znatno prej, ko je še bil na ogrskem ozemlju. Ko so salzburški ministeriali v začetku 12. stoletja premaknili mejo proti vzhodu (na Muro), se je znašel na 1999, p. 62: » Prvotna stavba, gradiška utrdba (Borlyn), je nastala že zelo zgodaj, morda v začetku 12. stoletja. « štajerski strani. Zato je ogrsko fevdno gospostvo še v 13. stoletju razumljivo. « PKLS 1996, p. 88; I. JAKIČ 1999, p. 62: » Prvotna stavba, gradiška utrdba (Borlyn), je nastala že zelo zgodaj, morda v začetku 12. stoletja. « D. KOS 2005, p. 255: » Borl je bil tedaj obmejna ogrska postojanka in je stal morda že v prvi tretjini 12. 3 Neolitsko naselbino domneva Kovačič; cf. F. KOVAČIČ 1926, p. 3. O najdbah kamnitih sekir cf. ANS 1975, p. 315 z navedbo stoletja, če že ne prej, ko je še bil na ogrskem ozemlju. « starejše literature. Nasprotno pa meni V. BRAČIČ 1994, p. 327: » Kdaj se je v Halozah pojavil človek, je mogoče le sklepati. Dejstvo, da so v Halozah in tudi na območju Cirkulan našli kamnite sekire, govori za človekovo prisotnost v kameni dobi. Ker pa na tem območju ni primernih 8 Takšna lapidarna trditev v KLDB 1937, p. 511: » Starodavni grad Borl nad prehodom preko reke je bil zgrajen že v 11. stol. « V. BRAČIČ 1995, p. 313: » /…/ jam za naselitev, je možno domnevati, da so jih sem prinesli prebivalci dveh jam iz bližnjega Hrvatskega Zagorja (jama Vindija v Mali Sutinski pri sicer pa je zasnova gradu verjetno bil obrambni stolp, ki naj bi nastal že v 11. stol. « Voći in Mačkova jama v Veliki Sutiski pri Višnjici). « 9 O tem cf. F. RAISP 1858, p. 278; podobno SLOVENSKI GOSPODAR 1875, p. 163: » Prvi so bili Ankenšteinovci. L. 1199. na velikonočno nedeljo je bila 4 Rimski kastel na mestu sedanjega gradu omenja KLDB 1937, p. 511; tudi D. KOS 1994, p. 31; D. KOS 2005, p. 255. Tu naj bi na ptujskem polji, Borlu ravno nasproti, krvava bitka. Ptujski grajšak Friderik je roparske Madžare strahovito potolkel. Ankenšteinovci so mu vrlo pomagali. «; J. A. stala postaja Remista ob rimski cesti Poetovio–Siscia in most čez Dravo. Na mostu naj bi bil postavljen marmorni kip cesarja, JANISCH 1878, p. 28 (isto kot F. Raisp); podobno J. FELSNER 1895, p. 128. Pa tudi pozneje se ta trditev še ponavlja. Cf. H. PIRCHEGGER 1931, katerega glava je bila leta 1951 najdena v produ Drave in je zdaj v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož; o tem cf. ANS 1975, p. p. 75, ki pravi, da naj bi bili iztrgali borlski okoliš Madžarom Dravinjski gospodje, potem ko jih je Friderik Ptujski najbrž leta 1199 pri Veliki Nedelji 315. Vladimir Bračič je tudi glede teh navedb skeptičen. Cf. V. BRAČIČ 1994, p. 327: » Tudi za rimsko obdobje ni razen rimskega kamna premagal in jim odvzel »pusti in neobljudeni« ormoški kraj. KLDB 1937, p. 511: »Prastari grad se prvič omenja 1199 kot »trdi« grad. Bil je last gospodov v Cirkulanah nobenega dokaza, da so bile Haloze v rimski dobi obljudene, saj arheologi niso odkrili nobenih rimskih sledov, npr. gomil, ki so jih Dravinjskih (Draneških). « Še v 2. polovici 20. stoletja naletimo na podobne trditve. Cf. V. BRAČIČ 1967, p. 25; KLS 1980, p. 389: » Listinsko je doka-sosednje Slovenske gorice polne. Tudi o naših slovenskih prednikih v Halozah za zgodnje obdobje nimamo nobenih dokazov, čeprav Kos meni, da so zano, da so ga gospodje Dravinjski ok. 1200 iztrgali Ogrom z okolišem vred/…/«; J. MIKUŽ 1983a, p. 81: » Grad naj bi bil prvič posredno omenjen leta 1199 /…/. « Slovenci že v prvih stoletjih gosto naselili Haloze. « 10 Cf. I. STOPAR 1977, pp. 100, 171; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1987, p. 84; I. STOPAR 1990, p. 29; I. STOPAR 2008, p. 33. 8 9 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa tudi mejo Štajerske oziroma nemškega cesarstva vedno bolj proti vzhodu, dokler niso okrog leta 1200 preko Borla Toda Ptuj se še dolgo po zavrnitvi Madžarov ni mogel povzpeti do nekdanje veljave, saj sta bila mesto in okolica še in Zavrča prodrli do Dubrave, kjer se je hrvaško-slovenska narodnostna meja oziroma madžarsko-nemška državna dolgo izpostavljena vpadom svojih vzhodnih sosedov, ki so se ustalili na območju nekdanje Panonije. Ogroženost je meja dokončno ustalila.11 bila toliko večja, ker se je meja med nemškim in ogrskim kraljestvom zajedala v Haloze in potekala le streljaj od Ptuja Po drugi strani pa se Curk vendarle strinja s Stoparjem, da v svojem sedanjem gradbenem sestavu grad ne hrani proti vzhodu. To je bilo nekaj časa vzrok za opustelost, za dolgo časa pa je regiji vtisnilo pečat obmejnega območja. stavbnih sestavin izpred 13. stoletja, vendar je utrdba tu gotovo obstajala že prej. Za to govori poleg obmejne lokacije V ponarejeni listini, datirani v leto 982, s katero je salzburška cerkev hitela obnavljati svojo posest na Ptuju, se kot in strateške lege predvsem dejstvo, da so ga madžarski kralji imeli za svoj fevd, ga torej ustanovili pred letom 1200, vzhodni konec nadškofijske posesti na desnem bregu reke Drave omenja lokacija, kjer » Dravinja teče v Dravo«. Skoraj verjetno v 12., če ne že celo v 11. stoletju, zaradi čuvanja bližnjega rečnega prehoda in obrambe pred Dravinjskimi gotovo so ozemlje vzhodno od sotočja Drave in Dravinje tedaj nadzirali Madžari.16 gospodi, ki pa so ga končno vendarle osvojili. Gotovo je šlo za utrdbo gradiškega tipa, ki je služila kot manjša vojaška Že nekoliko pred sredino 11. stoletja se je meja proti Madžarski na da- postojanka. Tudi v času dravinjske posesti v prvi polovici 13. stoletja ta utrdba verjetno ni doživela svoje grajske našnjem avstrijskem Štajerskem stabilizirala na reki Lafnitz, vprašanje preobrazbe, saj so bili zanjo Dravinjski gospodje gospodarsko prešibki. To se je moralo zgoditi šele, ko je utrdba leta oblikovanja meje na prostoru današnje slovenske Štajerske pa je bilo v 1255 kot madžarski fevd postala posest Ptujskih gospodov.12 tem času še povsem odprto. Tako so še v začetku 12. stoletja ozemlje med Ivan Stopar je pozneje izrazil mnenje, da je mogoče s pridržki pritrditi Curkovi domnevi, da je Borl kot madžarska Radgono na Muri na severu in Ptujem na Dravi na jugu opredeljevali utrdba Bornil gotovo obstajal že ob koncu 12. stoletja, ko so ga zavzeli Dravinjski gospodje in prevzeli njegov grb – dogodki vojaške narave, ki so ga delali nemirnega in nevarnega ter ga narobe obrnjeno sidro, saj bi naj bil glavni stolp v jedru kljub neurejeni gradnji (gradbeni material) in pristrešnemu tako uvrščali v kategorijo mejnega prostora, izraženega s pojmom marka talnemu zidcu še s konca 12. stoletja, se pravi še madžarskega izvora.13 S pridržki pritrditi pa zato, ker so najnovejše ( march, marchia). Z njim so na splošno označevali ta prostor na meji proti raziskave, opravljene med obnovitvenimi deli, ki so tedaj še potekala, pokazale, da skriva mnogokotna lupina stolpa Madžarom, še prav posebej pa ozemlje vzhodnih Slovenskih goric okrog starejše, pravokotno jedro, ki utegne biti še romansko, vendar bo o tem mogoče kaj več reči po dodatnih sistematičnih Cesar Oton I., pred 1177, risba iz Kronike Ormoža in Velike Nedelje.17 Razmere v prvih desetletjih 12. stoletja nam Otona iz Freisinga, Schäftlarn. Foto: http:// raziskavah.14 dobro ilustrira listina, s katero je mejni grof Engelbert II. Spanheimski commons.wikimedia.org/wiki/File:Otto_I,_ (1103–1141) med letoma 1106 in 1124 v Ptujski marki prepustil vrsto vasi Holy_Roman_Emperor_and_Berengar.jpg. šentpavelskemu samostanu, za katere je rečeno, da so bile zaradi vpadov Ekskurz: k nastanku meje sovražnikov (Madžarov) opustošene in spremenjene v pustinjo. Tudi Strateški pomen obrobja Haloz in štajerskega dela Podravja biograf in sodobnik salzburškega nadškofa Konrada I. Abensberškega je stoletja določala bližina Ptuja, ki je bil v prvem tisočletju (1106–1147) poroča o vsakodnevnem plenjenju in uničevanju z obeh strani, našega štetja celo najpomembnejši kraj na vsem slovenskem v katerem so veliko škodo trpela tudi salzburška posestva ob Dravi okrog ozemlju. Na Ptuju je že v času rimskega cesarja Hadrijana Ptuja. Nadškof Konrad je zato, da bi zaščitil salzburške interese, odločno (117–138) stal kamnit most čez reko Dravo, čez katerega je ukrepal; ti ukrepi so šli v dve smeri in pripeljali najprej do prenehanja tekla pomembna prometna žila, ki je Italijo povezovala s madžarskih vpadov in nato še do salzburške ekspanzije v prostoru med Podonavjem. Jugovzhodno od Ptuja se je cesta v glavnem Dravo in Muro. Tako je nadškof sprva skušal doseči z Madžari mir, po držala toka reke Drave, jo pri gradu Borl prečkala in se pri Salzburški nadškof Konrad I. Abensberški, drugi strani pa je povečeval obrambno moč salzburške posesti.18 1489/92, upodobitev na Babenberškem Zavrču dotaknila skrajnega severa Haloz. Čeprav nimamo rodovniku, Stiftsgalerie Klosterneuburg. Leta 1127 ali že nekoliko prej je bil med nadškofom Konradom I. in ogrskim konkretnih dokazov, ki nam bi jih posredovali pisni viri, so Foto: http://www.heiligenlexikon.de/Fotos/ kraljem Štefanom II. (1116–1131) sklenjen prvi posebni salzburško-ma- Haloze s Ptujem v drugi polovici 9. stoletja skoraj gotovo Konrad_von_Salzburg2.jpg. džarski mir, vendar ni dolgo trajal in madžarski vpadi so se ponovili. S spadale v okvir Kocljeve Spodnje Panonije. Kasneje, v prvi posredovanjem granskega (esztergomskega) nadškofa Felicijana (1127–1139) polovici 10. stoletja, so nad omenjenim centrom in okolico je bil nato leta 1131 med salzburškim nadškofom in novim ogrskim kraljem za nekaj desetletij zavladali Madžari. Šele ko je vzhodno- Cesar Hadrijan, prva polovica 2. stoletja, marmor. Belo II. (1131–1141) sklenjen trajnejši in trdnejši mir.19 Ker pa salzburški frankovski kralj in poznejši cesar Oton I. (912–973) v bitki PMPO, inv. št. RL 440. Foto: Boris Farič 2005. nadškof Konrad I. vendarle ni zaupal samo sklenjenemu miru, ki bi ga na Leškem polju pri Augsburgu 10. avgusta 955 popolnoma Madžari lahko prekinili, je začel za obrambo nadškofijske posesti graditi porazil Madžare in jih porinil čez meje svoje države, se je gradove v Lipnici, na Ptuju in v Brestanici. Še posebej pomembna je bila Ptuj z okolico ponovno vrnil v okvir nemškega cesarstva.15 ponovna pozidava gradu na Ptuju, ki je stal tako rekoč na meji z Madžari, kajti salzburška posest se je na jugu končala že z izlivom Dravinje v Dravo. Grad Borl, ki je stal nekaj kilometrov proti vzhodu na desnem bregu reke 11 Cf. J. CURK 1985, p. 364. Drave, je bil že na madžarski strani. Na levi strani Drave so mejo okrog 12 Cf. J. CURK 1985, p. 367; podobno J. CURK 1992b, p. 361: » /…/ po novejših raziskavah je prvoten madžarski gradiški tip gradu nadomestil sedanji šele po Ptuja varovali strelci ( sagitarii, schützen), nastanjeni v strelski dvorih, ki se 1255, ko je prišel v roke Ptujskih gospodov, ki so si tako gradnjo lahko privoščili. « v Podravju prvič omenjajo kmalu po sredini 12. stoletja, varstvo na novo 13 Ivan Stopar se sklicuje na Curkovo oceno njegove knjige Gradovi, graščine in dvorci na slovenskem Štajerskem (I. STOPAR 1982); o tem cf. J. CURK Kralj Štefan II., 1488, Madžarska kronika 1984, p. 149. Jože Curk je že pred tem v oceni Stoparjeve knjige o razvoju srednjeveške grajske arhitekture (I. STOPAR 1977) zagovarjal obstoj Jánosa Thuróczyja. Foto: http://de.wikipedia. pozidanega ptujskega gradu pa je bilo zaupano pozneje tako mogočnim madžarskega gradu v 12. stoletju, cf. J. CURK 1978, p. 357: » Borl. Kralj Bela IV., ki je med leti 1254–1260 gospodoval Štajerski, je leta 1255 izdal fevdalno org/wiki/Datei:StefanIIw%C4%99gierski.jpg. Ptujskim gospodom (1132–1438).20 Rezultati te odločne Konradove politike listino Frideriku Ptujskemu za grad Borl, ker je grad še vedno smatral za ogrski fevd, čeprav so ga Draneški gospodje že okoli leta 1200 iztrgali iz madžarskih rok, ga imeli v svoji posesti in mu dali svoj grb: narobe obrnjeno sidro. Grad so zagotovo zgradili Madžari v 12. stoletju, v 1. polovici 13. stoletja je bil draneški, nato do leta 1438 ptujski, ves srednji vek pa eksteritorialen, saj ni služil ne nemškemu ne madžarskemu vladarju. Napačno je avtorjevo mnenje, da je grad čuval salzburško 16 Cf. A. KOMAC 2004, pp. 36–37 (s starejšo literaturo). fevdalno posest, ker ni bil nikoli v salzburški posesti. Grad je obodnega tipa z mogočnim bergfridom nepravilnega tlorisa. V njegovi sestavi se gotovo še skrivajo ostanki prvotnega madžarskega gradu. Bergfridov pristrešeni talni zidec ni nujno znak 2. polovice 13. stoletja, ker ga pozna na primer zahodna empora ptujske proštijske 17 Cf. P. ŠTIH 1996, p. 535 (s starejšo literaturo). cerkve že v 2. polovici 12. stoletja. « 18 Ibid., p. 535. 14 Cf. I. STOPAR 1990, p. 27, op. 9. 19 Ibid., p. 536. 15 Cf. A. KOMAC 2004, p. 36 (s starejšo literaturo). 20 Ibid. 10 11 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa so bili kmalu vidni: ne samo, da so roparski vpadi Madžarov povsem prenehali, ampak se je zgodil celo preobrat, saj Ko govorimo o gradu Borl in pripadajočem gospostvu, se dotikamo tudi problematike meje med državama v Halozah. je okrog leta 1160 Friderik II. Ptujski (1137–1167) že sam plenil na madžarski strani, tako da je bil madžarski kralj V izhodišču, v 12. stoletju, je borlski okoliš – hkrati pa tudi večji del Haloz, ki jih označujemo kot vinorodne – pri- Geza II. (1142–1162) prisiljen pritožiti se pri salzburškem nadškofu Eberhardu I. Biburškem (1147–1164). Tako se je padal ogrskemu kraljestvu. Ogrski je tako pripadalo vse ozemlje, ki je kasneje spadalo v okvir borlskega gospostva. meja proti Madžarom po letu 1130 umirila na liniji, ki je potekala približno od Radgone na severu do Ptuja na jugu Ogrska posest je prvotno segala do razvodja med Psičino in Rogatnico. Kdaj natančno sta grad in njegova okolica in je ostala bolj ali manj nespremenjena do konca 12. stoletja.21 zamenjala gospodarja, ni mogoče ugotoviti. V zgodovinopisju se je popolnoma utrdila domneva, da so Dravinjski gospodje zavzeli Borl in okolico približno sočasno kot gospodje Ptujski ormoško oko- lico, se pravi okrog leta 1200. Viri nam za to ne posredujejo neposrednih podatkov; na voljo imamo le drobce, ki dovoljujejo previdno hipotezo. Dravinjski gospodje so imeli v svojem grbu sidro, nemško Anker, kar vzbuja asociacijo z nemškim imenom gradu Borl – Ankenstein. Zelo verjetno je, da so Dravinjski prišli do sidra kot heraldične figure prav prek posesti Ankensteina. Gradu niso dolgo obdržali v svojih rokah, saj ga je ogrski kralj Bela IV. (1235–1270), ki je bil med letoma 1254 in 1261 tudi štajerski vojvoda, podelil Ptujskim gospodom.23 Sočasno pa jim je kralj Bela IV. poleg Središča podelil še stolp » Tra«. Podatek, da je ta stolp spadal pod ogrsko jurisdikcijo, je nekatere spodbudil k dodatnemu razmisleku glede poteka meje. Če naj bi torej govorili o ogrskem gradu, ki je stal na Dravinjskem Vrhu pri Vidmu, potem bi bilo upravičeno domnevati, da meja ni segla le do zahodnega roba borlskega gospostva, ampak celo veliko dlje na zahod, tako Kralj Bela IV., okrog Kralj Bela II., okrog 1360, Kralj Geza II., okrog 1360, Grb salzburškega nadškofa 1360, Madžarska da bi vzhodni sosedi v tem primeru obvladovali večino Haloz. Toda domneva nima trdne Madžarska slikana kronika. Madžarska slikana kronika. Eberharda I. Biburškega, slikana kronika. Foto: podlage, saj je ogrski kralj Bela IV. gradič na Dravinjskem Vrhu najbrž podeljeval v času, Foto:http://upload.wikimedia. Foto: http://upload.wikimedia. po 1587, Mala salzburška http://hr.wikipedia.org/ ko je bil štajerski vojvoda. Kakor se zdi, je podeljeval Borl kot ogrsko kronsko posest. org/wikipedia/commons/f/f4/ org/wikipedia/commons/a/ kronika. Foto: http://www. wiki/Datoteka:BelaIV- Kasnejše listine nas prepričujejo o pravilnosti dognanj. Ogrski kralji gradu Dranek in II_Bela_KK.jpg. ab/G%C3%A9za_II.jpg. ubs.sbg.ac.at/sosa/einbaende/ ChroniconPictum.jpg. pripadajočega gospostva niso nikoli obravnavali kot svoje državno ozemlje, medtem ko EberhardI.jpg. se vrhovnemu lastništvu Borla niso nikoli odpovedali.24 Nekako ravno v času, ko je cesar Friderik I. Barbarossa (ok. 1123–1190) potrdil salzburški nadškofiji posest nad celim Ptujem, se v virih prvič pojavi Friderik III. Ptujski (1180–1220), ki je bil najzaslužnejši za nadaljnji pomik meje proti jugovzhodu. Slavo in ugled, ki ju je užival, si je prislužil na bojnem polju proti Madžarom, ki jim je približno ob koncu 12. stoletja z mečem v roki iztrgal ormoški okoliš ter mejo prestavil še naprej proti vzhodu do prostora Središča ob Dravi. Ptujskim gospodom gre tudi zasluga, da je v okvir Štajerske prišel nadvse pomemben grad Borl s pripadajočim gospostvom, ki je na skrajnem vzhodnem robu Haloz kontroliral prehod čez Dravo in pot, ki je vodila proti Ptuju, po kateri je sovražnik večkrat vdiral v deželo.22 Pečat Herdegna I. Ptujskega,1321. Risba: Ludwig Freidinger, objavljeno v P. VIDMAR 2006, sl. 8. Cesar Friderik I. Barbarossa s sinovoma, Pečat Friderika III. Ptujskega, 1179, miniatura iz Welfovske kronike. Foto: 1197. Risba: Ludwig http://upload.wikimedia.org/wikipedia/ Freidinger, objavljeno v P. commons/0/07/Friedrich-barbarossa-und- VIDMAR 2006, sl. 1. soehne-welfenchronik_1-1000x1540.jpg. 21 Cf. P. ŠTIH 1996, p. 536 s. 23 Cf. A. KOMAC 2004, p. 38 (s starejšo literaturo). 22 Ibid., p. 541. 24 Ibid., p. 38. 12 13 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa Pregled zgodovinskih podatkov za obdobje srednjega veka Po ogrskem polomu na Štajerskem je njihov vpliv po letu 1261 pojenjal,30 vendar so čez tri desetletja, leta 1291, grad in gospostvo Borl Madžari hoteli nazaj. Tedaj so se vneli tudi spopadi zanj, ki pa očitno niso bili uspešni.31 Leta 13. stoletje 1294 je rodbina Ptujskih od Dravinjskih gospodov prevzela tudi t. i. borlski grb, srebrno narobe obrnjeno sidro v rdečem polju.32 V arhivu rodbine Stubenberg, ki je bil nekoč na vurberškem gradu, sedaj pa so od njega ohranjeni le še seznami dokumentov v obliki kratkih regestov, je bilo tudi fevdno pismo, s katerim je ogrski kralj Bela IV. Frideriku Ptuj- skemu podelil grad Borl v fevd.25 Regest, ki omenja to pismo, je pomemben, saj gre za prvo pisno omembo gradu z nemškim poimenovanjem Anchelstain, vendar po drugi strani tudi problematičen, saj zapisovalec regesta navaja, da izvira listina iz leta 1245.26 Glede te letnice si zgodovinarji niso bili povsem enotni, vendar je prevladalo mnenje, da se je popisovalec zmotil in naj bi bilo pravilno zapisano 1255,27 saj je bil kralj Bela IV. med letoma 1254 in 1258 tudi štajerski vojvoda, ki ga je nato kot vojvoda v letih med 1258 in 1260 nasledil njegov sin Štefan V. V Avstrijski rimani kroniki Otokarja iz Gaala se omemba Borla nanaša na burno leto 1258, ko se je po uporu štajer- skih ministerialov zamajala ogrska oblast v vojvodini Štajerski. Tedaj naj bi Friderik V. Ptujski (1246–1288) pri Borlu Kralj Otokar II. Přemysl, začetek pregnal ogrske čete, ki so pred tem prodrle vse do Marenberga, nazaj na Hrvaško in ob tej priložnosti skorajda zajel 15. stoletja, Kodeks Gelnhausen. sina madžarskega kralja Bele IV. Štefana.28 Foto: http://upload.wikimedia. org/wikipedia/commons/b/b4/ Vojna kralja Bele IV. z Otokarjem II., Upor štajerskega deželnega plemstva se je Premysl2Gelnhausen.jpg. okrog 1360, Madžarska slikana kronika. dejansko začel že jeseni 1257 in se nadaljeval Foto: http://commons.wikimedia.org/wiki/ File:Bela4_Otakar.png. naslednje leto, ko je pri Marenbergu Sigfrid Marenberški premagal ogrsko vojsko pod vodstvom vojvode Štefana, Friderik Ptujski 14. stoletje pa jo je nato pregnal še iz Maribora. Temu je nato sledilo Štefanovo obleganje Ptuja V tem stoletju se grad prvič omenja kot Onchenstayn leta 1308.33 Starejša in naglo zatrtje upora. Po teh dogodkih literatura je navajala, da je leta 1323 s Friderikom z Borla izumrla rod- Kralj Albreht II. Habsburški, se je štajersko plemstvo povezalo s češkim 16. stoletje, KHM Dunaj, Kralj Štefan V., okrog 1360, Madžarska bina Borlskih,34 vendar se omemba Fricla z Borla ( Friczel von Ancherstain) inv. št. GG_5631. Foto: kraljem Otokarjem II. in se leta 1259 po- slikana kronika. Foto: http://de.wikipedia. kot priče v neki listini nanaša na kastelana gospodov Ptujskih, ki je v http://sl.wikipedia.org/wiki/ novno uprlo ogrski nadoblasti. Po bitki pri org/wiki/Datei:V_Istvan_koronazasa.jpg. njihovem imenu upravljal grad, saj Ptujski tam niso živeli.35 Je pa prva Slika:Albrecht_II._von_ Kroissenbrunnu leta 1260 in sklenjenem znana oseba, ki je prebivala na gradu in gospostvu Borl.36 Habsburg.jpg. miru na Dunaju (1261) se je moral ogrski Predvsem za raziskovanje cerkvene zgodovine Haloz je pomemben popis kralj Bela IV. skupaj s sinom Štefanom župnij zagrebške škofije iz leta 1334, ki ga je sestavil arhidiakon Ivan dokončno odpovedati vojvodini Štajerski.29 Gorički, saj se v okviru varaždinskega arhidiakonata omenja cerkev sv. Nikolaja pri Borlu ( Item ecclesia sancti Nicolai de Borlin), druge, ki so nekoč stale znotraj meja ogrskega kraljestva, pa ne, ker so bile okupirane ( Alie ecclesie non sunt hic descripte infra metas regni Hungariae existentes, Kralj Karl I. Robert, okrog 1360, Madžarska slikana quia sicut ipse sunt occupate mete ita et ecclesie, quamvis de hoc archidiaconatu Grb Friderika V. Ptujskega,1288. Risba: Ludwig kronika. Foto: http://upload. existant. ).37 Kot utrdba pa se Borl omenja leta 1335 ( Anchanstain oder Freidinger, objavljeno v P. VIDMAR 2006, sl. 6. wikimedia.org/wikipedia/ Bornel vest, Anchenstayn auf hingrisch Bornyl).38 commons/2/22/Chronicon_ Pictum_I_Karoly_Robert.jpg. 30 D. KOS 1994, p. 61; P. VIDMAR 2005, p. 269. 31 Cf. J. ZAHN 1893, p. 10: » vmb das haws Ankenstain waz der chrieg nicht chlain« in« Borlyn siue Ankynstein castrum«; H. PIRCHEGGER 1962, p. 88; J. 25 P. VIDMAR 2005, p. 269. BRAČIČ 1967, p. 25 in op. 1: » vmb das haws Ankenstain waz der chrieg nicht chlain« in« Borlyn siue Ankynstein castrum«; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 26 Objava v J. ZAHN 1903, p. 273, št. 189: » Item ain lehenbrief ausgangen von Kunig Bela von Vngern lawtund (auf) hern Frydrich von Pettaw auf dy geslozzer 1982, p. 33: » Borlyn siue Ankynstein castrum«; P. BLAZNIK 1986, p. 53; I. STOPAR 1987, p. 85; I. STOPAR 1990, p. 22: » vmb das haws Ankenstain Polstraw, den turn Tra vnd Anchelstain, des Datum ist M.CC.XLV. «; J. LOSERTH 1906, p. 84, št. 102: » Item, ain lehenbriff ausgangen von kinig Bela von Ungern waz der chrieg nicht chlain« in« Borlyn siue Ankynstein castrum«; D. KOS 1994, p. 61; I. JAKIČ 1999, p. 62: grad je omenjan kot » haws ze Anchenstain« in lautund dem herrn Frydrich von Pettaw auf dy gesslozer Polstrau, den Turn, Trä und Anchelstain. Des datum ist 1245. « » Borlyn siue Ankynstain castrum«; A. KOMAC 2004, p. 38; M. HERNJA MASTEN 2005, p. 112; D. KOS 2005, p. 255; D. ZADRAVEC 2005, p. 69; I. STOPAR 2008, p. 34. 27 J. ZAHN 1903, p. 273, št. 189: letnica 1245 je po Zahnu zagotovo napačna, 1265 ni možna, 1255 pa zelo verjetna, saj so Štajersko Madžari imeli v posesti zelo kratek čas. D. KOS 1994, p. 61 in op. 32: Kos je menil, da je Zahnova datacija pred leto 1255 samovoljna, vendar jo je 32 Cf. P. VIDMAR 2005, p. 270; P. VIDMAR 2006, p. 135. pozneje, čeprav s pridržkom, sprejel. Cf. D. KOS 2005, p. 255. Letnico 1245 sicer navaja Hans Pirchegger; cf. H. PIRCHEGGER 1951, p. 13; H. 33 J. ZAHN 1893, p. 10; I. STOPAR 1982, p. 33; I. STOPAR 1990, p. 22; M. HERNJA MASTEN 2005, p. 112. PIRCHEGGER 1962, p. 88, pa tudi Bračič opozarja nanjo, cf. J. BRAČIČ 1967, p. 25. Za leto 1255: A. KLASINC 1973, p. 103; I. STOPAR 1977, 34 Cf. J. HÖNISCH 1855, p. 9; F. RAISP 1858, p. 278; isto J. A. JANISCH 1878, p. 28; J. FELSNER 1895, p. 128; KLDB 1937, p. 511. p. 171; J. CURK 1978, p. 357; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 33; J. MIKUŽ 1983, p. 81; J. CURK 1984, p. 364; I. STOPAR 1984, p. 326; J. CURK 1985, p. 364; P. BLAZNIK 1986, p. 53; I. STOPAR 1987, p. 85; I. STOPAR 1990, p. 22; J. CURK 1992a, p. 27; J. CURK 1992b, p. 35 P. BLAZNIK 1986, p. 53 (kop. ŠDA); D. KOS 1994, p. 61 in op. 37 (citira PETTENEGG, št. 1014, p. 265); I. JAKIČ 1999, p. 62; D. KOS 2005, 361; PKLS 1996, p. 88; P. ŠTIH 1996, p. 542; I. JAKIČ 1999, p. 62 (zmotno Anchenstain); D. ZADRAVEC 2005, p. 69; A. HORVAT 2006, p. 72; I. p. 256 in op. 37; P. VIDMAR 2005, p. 270. STOPAR 2008, p. 33. V čas med 1254 in 1260 je listina datirana pri A. KOMAC 2004, p. 38. Polona Vidmar navaja, da je bil grad Borl v posesti 36 D. ZADRAVEC 2005, p. 69. Zanimivo bi bilo raziskati, kakšno vlogo so imeli brezovški vitezi, saj se že leta 1235 omenja Otto de Pirche, leta 1247 Ptujskih od leta 1245 oziroma 1255, cf. P. VIDMAR 2005, p. 269, in P. VIDMAR 2006, p. 50. pa njegovi sinovi Hertwicus de Pirche, Eberhardus de Pirch, Pertholdus de Pirch in Heinericus de Pirh; op. avt. Za omembo Brezovca, čeprav lokacija ni 28 S. POVODEN 1833, p. 131; F. LICHTENSTEIN 1890, p. 75: »/…/ ouch vorht er sich niht kleine. unz für Ankensteine kom er geflohen vor in /…/«; J. ZAHN trdna, cf. P. BLAZNIK 1986, p. 86. 1893, p. 10: »(der von Agrim) vorht sich nicht kleine, anz für Ankensteine kom er geflohen«; H. PIRCHEGGER 1962, p. 88; J. BRAČIČ 1967, p. 25 in op. 1: 37 F. RAČKI 1872, p. 228; J. BELAJ 2007, pp. 473 in op. 1 s starejšo literaturo, 477s. »(der von Agrim) vorht sich nicht kleine, anz für Ankensteine kom er geflohen«; J. BRAČIČ 1969, p. 403 (Navaja, da se grad v listinah prvič omenja 1258.); 38 J. ZAHN 1893, p. 10; I. STOPAR 1982, p. 33; I. STOPAR 1984, p. 326: »/omenja (se) kot utrdba – Bornel vest /…/«; P. BLAZNIK 1986, p. 53; I. I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 33: »(der von Agrim) vorht sich niht kleine, unz für Ankensteine kom er geflohen. «; I. STOPAR 1990, p. 22; D. STOPAR 1990, p. 22; I. JAKIČ 1999, p. 62: » vest Anchanstain«. KOS 1994, p. 61; P. ŠTIH 1996, p. 541; A. KOMAC 2004, p. 38; M. HERNJA MASTEN 2005, p. 112; D. KOS 2005, p. 255. 29 Cf. P. VIDMAR 2006, p. 106s (z navedbo starejše literature). 14 15 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa Spor med štajerskim vojvodo Albrehtom II. (1330–1358) in ogrskim kraljem Karlom I. (1308–1342) glede lastništva lahko leta 1441 dokončno razdelili premoženje,46 ki je do smrti Friderika IX. naraslo na 29 gradov.47 Vsi gradovi sicer gradu Borl se je ponovno razvnel leta 1337, ko je slednji zahteval grad nazaj, saj stoji na ogrskem ozemlju, v zameno pa niso bili veliki in pomembni, vendar so imeli Ptujski tedaj ogromno premoženje, ki je na Štajerskem zaostajalo samo bi bil pripravljen Avstrijcem vrniti grad Schwarzenbach,39 ki je z mirovno pogodbo iz leta 1254 pripadel Madžarski.40 za premoženjem grofov Celjskih.48 15. stoletje Prva omemba Borla v 15. stoletju izvira iz leta 1412, ko se omenja kot Ankelstain. 41 Po smrti zadnjega izmed mogočnih gospodov Ptujskih, Friderika IX., leta 1438 se je začela nekajletna pravda zaradi dedovanja gospoščine in gradu Borl. Friderik IX. (1421–1438) je imel namreč tri sestre, Ano, Nežo in Magdaleno. Leta 1413 (1416) se je Ana Ptujska poročila z grofom Janezom II. Schaunberškim.42 Kot navaja starejša literatura, naj bi ji oče Bernard Ptujski (1386–1420/21) za doto odstopil tudi grad Borl, v zameno pa naj bi njen mož Janez II. Schaunberški Bernardu Ptujskemu odstopil gospoščino Weitersfeld v bližini Cmureka.43 Njena mlajša sestra Neža se je leta 1422 poročila z grofom Ivanom Majn- hardom Goriškim, ko pa je ta umrl, se je leta 1432 poročila z Leutoldom Stubenberškim.44 Ob tej priložnosti naj bi za doto, kot navaja starejša literatura, skupaj z Vurberkom med drugim dobila tudi zgoraj omenjeni Weitersfeld.45 Po smrti zadnjega moškega potomca Friderika IX. Ptujskega 6. januarja 1438 so se vneli običajni prepiri o zapuščini. Glavni dedinji, Ana Schaunberška in Neža Stubenberška, sta najprej morali odpraviti vse agnate, šele nato sta si 39 An. Ch. 1337. Idem Carolus arce quoque Pernstal restituta pacem cum Austrio firmat. »Nos Karolus, Dei gratia, rex Hungarie, significamus tenore presencium, quibus expedit vniuersis, memorie commendantes: Quod quia Excellentes Principes Domini Albertus, et Otho Duces Austrie, Styrie, et Karinthie, fratres nostri karissimi, nos de Castro Anchensteyn in partibus Hungarie sito, in Vngarico Bornyl dicto, mediantibus literis fide firmatis eorundem certificarunt nobis, vel fili s nostris reddendo et assignando, ipsis Ducibus viceuersa fide nostra Deo debita mediante promittimus firmiter, et spondemus, quod eodem Castro Anchensteyn per nos, aut filios nostros habito et apprehenso, Castrum Sverczenpach vocatum, si ad nostram potestatem deuenerit, vt in literis eisdem, quas ab ipsis Ducibus habemus, exprimitur, eisdem Ducibus immediate, et sine more dispendio, dolo vel ingenio, occasione, excusatione, subterfugiis, aut colore quibusuis penitus semotis reassignare, et restituere saluum et integrum cum reditibus, et pensione nobis deputatis, nos presentibus obligamus; spondemus insuper, et promittimus predicta, Deo debita fide nostra, quod, quam cito castrum Anchensteyn memoratum, siue Scherczenpach prenotatum nobis presentabitur et assignabitur, sine cuiuslibet medii interual o, omnes captiui, quos ab ipsis habemus Ducibus, a sue captiuitatis oneribus liberi debent esse penitus, et soluti. Et nihilominus Castrum Pernstal vocatum, ipsis absque dolo, fatiga, et labore integrum restituemus, et restitui omnimode faciemus eo facto. In cuius rei memoriam 242praesentes concessimus litteras appensione sigil i nostri communitas. Datum Posonii feria quinta proxima post Natiuitatem beate Virginis. Anno Domini MCCCXXXVII.« Cf. http://www.arcanum.hu/mol/lpext.dll/fejer/16ae/16b9/1 724?fn=documentframe.htm&f=templates&2.0. O tem drugače cf. F. W. WEISKERN 1770, p. 175; J. A. CÄSAR 1786, p. 483; F. KURZ 1819, p. 114 in op. a (ob sklenitvi miru v Bratislavi 10. in 11. septembra 1337 med avstrijskim vojvodo Albrehtom II. in cesarjem Karlom so bile izdane tri listine in prav tretja se nanaša na Borl; Kurz citira objavo listin pri Antonius Steyrer: Commentarii pro Historia Alberti II, Ducis Austriae, cognomento Sapientis, Leipzig 1725, p. 117–120); S. POVODEN 1833, p. 131; F. S. R. v. SICKINGEN 1833, p. 41s; E. M. LICHNOWSKY 1838, p. 235; A. PÓR 1891, p. 367s (s starejšo literaturo); M. HERNJA MASTEN 2005, p. 112. Drugače samo navedbe, da Madžari zahtevajo grad nazaj, pri H. PIRCHEGGER 1962, p. 88; J. BRAČIČ 1967, p. 25; I. STOPAR 1981, p. 9; A. KOMAC 2004, p. 38, oziroma poimenovanje gradu pri J. ZAHN 1893, p. 10; I. STOPAR 1982, p. 33; I. STOPAR 1984, p. 326; P. BLAZNIK 1986, p. 53 I. STOPAR 1990, p. 22; D. KOS 1994, p. 61; I. JAKIČ 1999, p. 62; M. HERNJA MASTEN 2005, p. 112; D. KOS 2005, p. 255. Bernard Ptujski (?), donatorski portret na reliefu Marije zavetnice s plaščem, zgodnje 15. stoletje, Ptujska Gora. 40 Cf. A. MELL 1929, p. 21s (s starejšo literaturo). A. Ch. 1254. Bela R. H. pace cum Ottocaro-Primislao, Bohemiae rege confecta, Stiriae Ducatum retinet. »Nos B. miseracione diuina, Archiepiscopus Colocensis, Aule Il ustris reg. Hungar. Cancel arius Rolandus Comes palatinus et Posoniensis. Stephanus dux tocius Sclauon. Foto: Boris Farič 2005. Chak summus Camerarius, et comes Supernien. arbitratores domini B. Incliti regis Vngr. Significamus vniuersis presencium per tenorem, quod cum ex parte predicti Domini nostri constituti fuissemus super ordinacione pacis et concordie inter prefatum dominum nostrum regem, et P. Il ustrem dominum regem Boëm. deputatis nobis et associatis coarbitratoribus Venerabili in Christo patre R. dei gracia Episcopo Olmocensi. Wythycone de noua domo. Otthone de Messe (sic: lege Meyssau) Kadoldo orphano, Wykardo de Terna (forsitan Teyna) ex parte prefati P. domini regis Boëm, ad ordinationem pacis et concordie cum effectu, tractatu prehabito diligenti, tandem conuenimus in hac forma: quod dominus noster rex Hungarie, et sui heredes Ducatum Stirie cum omnibus attinenci s suis et iuribus possidebunt iure perpetuo et tenebunt vsque ad terminos infrascriptos; scilicet a summitate montis, qui dicitur Semernyk, secundum quod eadem montana pro diuersitate locorum adiacentium diuersis nominibus nuncupata, ab Hungaria in Bauariam protenduntur, et in Bauaria terminantur, cursu aquarum versus Muram ab eadem summitate montium decurrencium, terminos distinguente; hoc adiecto, quod si castrum Suarchumpah (sic) secundum decursum aque non caderet in partem ducatus Stirie, domino nostro regi prefati nuncii et 301arbitratores domini P. regni (sic Boëm.) assumpserunt super se obtinere cum effectu, a domino suo predicto, quod in partem domini nostri regis transeat cum omnibus suis attinenci s et iuribus, et assignetur perpetuo possidendum. Ab eadem autem summitate montium secundum cursum aquarum versus Danubium fluencium, il am porcionem Stirie cum toto Ducatu Austrie predictus P. dominus cum suis heredibus, iure perpetuo, cum omnibus attinenci s suis et Nagrobnik Friderika IX. Ptujskega, okrog 1440. iuribus possidebit eciam et tenebit. Ita insuper; quod dominus noster rex de parte il a, quam ipse possidebit, domine de Impirg (sic) satisfaciet, vt contra predictum P. PMPO, inv. št. G 2015pl. Foto: Boris Farič 2005. dominum materiam non habeat conquerendi, nichil propter hoc de Ducatu Austrie retentura. Et dominus P. de parte il a, quam tenebit, satisfaciet domine preclare vxori sue, si ipsum premori contingat, et heredibus ipsius, ita vt nul am contra dominum nostrum regem, ipsa vel ipsius heredes, in parte il a, quam rex tenebit, possit habere questionem. Facta autem cognatorum et amicorum vtriusque partis, iuxta ipsorum decenciam tunc ordinabuntur, quando dominus noster rex et dominus P. prefatus, ad col oquium et tractatum conuenerint, loco et die ad hoc communiter assignatis. Vt autem de istis articulis nichil per dominum nostrum regem immutetur, in animam suam corporale prestitimus iuramentum, et sigil orum nostrorum fecimus appensione roborari. Actum anno Domini MCCLIIII. apud Budam. Sexta feria ante Dominicam palmarum.« Cf. http://www.arcanum.hu/mol/lpext.dll/fejer/c88/c96/d8e?f=templates&fn=document-frame.htm&2.0. Pečat Ane Schaunberške, 1441. Pečat Neže Stubenberške, 1442. 41 Cf. J. ZAHN 1893, p. 10; I. STOPAR 1982, p. 33; I. STOPAR 1990, p. 22. Risba: Ludwig Freidinger, Risba: Ludwig Freidinger, 42 Cf. P. VIDMAR 2006, p. 317 in op. 1341. objavljeno v P. VIDMAR 2006, objavljeno v P. VIDMAR 2006, 43 Starejša literatura sicer navaja, da naj bi se to zgodilo leta 1428, vendar je Bernard Ptujski tedaj bil že pokojni (za Bernarda Ptujskega cf. P. VID-sl. 17. sl. 18. MAR 2006, pp. 211–217 s podrobno literaturo). Tudi poimenovanje gradu oziroma gospoščine Wintersfeld je napačno, pravilno bi moralo biti Weitersfeld (cf. C. SCHMUTZ 1823, p. 333–335 s.v. Weitersfeld, nekdanji grad med Straßom in Mureckom, ki je upodobljen tudi na Vischerjevi grafiki iz 1681; F. RAISP 1858, p. 252: za poimenovanje gospoščine Weitersfeld meni, da bi bilo pravilneje Winterfels pri Brunnseeju). Za leto 1428, grad Wintersfeld in Bernarda III. Ptujskega cf. C. SCHMUTZ 1822, p. 57, J. HÖNISCH 1855, p. 5; F. RAISP 1858, p. 278; J. A. JANISCH 1878, p. 29; J. FELSNER 1895, p. 128; KLDB 1937, p. 511 (samo, da so do tega leta lastniki Ptujski). 46 Glede delitve cf. H. PIRCHEGGER 1951, pp. 28–70 s starejšo literaturo; sicer navaja Pirchegger letnico 1447. 44 Cf. P. VIDMAR 2006, p. 317. 47 Cf. B. HAJDINJAK - P. VIDMAR 2009, p. 12. 45 Cf. F. RAISP 1858, p. 278; J. FELSNER 1895, p. 128 (oba navajata, da ji ga je sicer dal za doto njen oče Bernard III. Ptujski). 48 Ibid. 16 17 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa Zgodovinarji navajajo, da Ptujski gospodje, ki so imeli Borl v posesti vse do svojega izumrtja po moški liniji leta 1438, gradu niso podredili ne salzburškemu nadškofu ne rimsko-nemškemu kralju, ampak je bil samostojen objekt na tleh nemškega kraljestva, brez formalne državne pripadnosti, kar je bila izjema, prav tako pa tudi njegovo skle- njeno zemljiško gospostvo, ki je bilo na Štajerskem sedmo po velikosti.49 Zato ne preseneča, da je leta 1439 Janez Ebersdorfski glede borlske posesti sprožil sodni spor z Janezom II. Schaunberškim in Leutoldom Stubenberškim.50 Tako je 23. junija 1439 Albreht V. Habsburški (kot kralj Albreht II.), ki je bil leta 1437 kronan za ogrskega kralja, leta 1438 pa za nemškega in češkega kralja, potrdil Janezu Ebersdorfskemu, vrhovnemu avstrijskemu komorniku, kljub ugovoru Janeza II. Schaunberškega in Leutolda Stubenberškega vse pravice do gradu Borl, kakor jih je v oporoki zapisal Friderik IX. Ptujski njegovemu sinu Vidu Ebersdorfskemu.51 Očitno je v tem primeru Albreht II. fungiral kot ogrski kralj, saj je listino izdala ogrska kraljeva pisarna.52 Ivan Hunyadi, 1499, miniaturi iz Ogrske kronike Johannesa de Thurocza. Foto: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/d/dc/Iancu_de_ Pravda se je vlekla še leta 1441, ko so si posesti Ptujskih gospodov želeli prisvojiti njihovi razni sorodniki, ki so se v hunedoara_Johannes_de_Thurocz_1499.jpg. tej zadevi obračali celo na nemškega kralja Friderika IV. Habsburškega. Zato je moral Janez II. Schaunberški, ki je glede tega v imenu svoje žene Ane in svakinje Neže postavil več zahtev, kralju obljubiti, da se bo poravnal s sorodniki, med drugim tudi z Janezom Ebersdorfskim, ki je zastopal svojega sina Vida.53 Tako naj bi grad Borl tega leta v skladu z delilno pogodbo prešel v roke grofice Ane Schaunberške.54 Koliko je grad Borl trpel leta 1446 ob vdoru ogrske vojske na Štajersko, ki ji je poveljeval Ivan Hunyadi, ni podatkov, možno pa bi bilo, da so ga tedaj za kratek čas osvojili Madžari.55 Leta 1451 je bil oskrbnik gospostva plemič Ivan Rat.56 Očitno tudi Schaunberški, tako kot Ptujski, na gradu niso bivali. V njihovi posesti sta grad in gospoščina ostala vse do leta 1464, ko je Anin sin Ulrik Schaunberški dne 13. septembra gospoščino Borl zamenjal z grofom Janezom Montfort-Bregenškim.57 Ta dolgoročnih načrtov z gospostvom ni imel in ga je zaradi dolga skupaj z gradom zastavil limbuškemu oskrbniku Bernardu Griebingerju za 4500 ogrskih zlatnikov. Griebinger naj bi gospoščino zadržal tri leta, na njej pa v tem času za gradnje naj ne bi porabil več kot 300 goldinarjev. Po odplačilu dolga naj bi Decembra 1480 je službo oskrbnika nastopil Veronikin gospostvo ponovno vrnil grofu Montfort-Bregenškemu,58 vendar, kot kaže, temu dolga ni uspelo vrniti, saj je Bernard brat Bernard Breuner,60 vendar v deželnoknežji lasti Griebinger ostal lastnik gospostva vse do svoje smrti leta 1478, ko je vsa njegova posestva dedovala njegova vdova gospostvo ni ostalo dolgo, saj je leta 1481 vojska ma- Veronika, rojena Breuner. Veronika je še isto leto izročila Borl in Limbuš cesarju Frideriku III., ki ji je kot odškodnino džarskega kralja pod poveljstvom Viljema Tettauerja dal 2000 goldinarjev.59 grad z naskokom zavzela in ga tudi porušila.61 O tem dogodku je pričal tudi napis na čaši, ki so jo še ob koncu 19. stoletja hranili potomci poznejšega lastnika 49 H. PIRCHEGGER 1962, p. 61; D. KOS 1994, p. 61; D. KOS 2005, p. 255–256; podobno M. HERNJA MASTEN 2005, p. 112. O posebnem statusu gradu Jakoba Székelya, enega najslovitejših ogrskih gospoščine Borl govori listina iz leta 1493. Glede tega cf. H. PIRCHEGGER 1962, p. 88; J. BRAČIČ 1967, p. 25; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR vojaških poveljnikov. Napis se je glasil: Mathias rex 1982, p. 33; I. STOPAR 1990, p. 22; J. CURK 1984, p. 364. P. ŠTIH 1996, p. 542: » Po pravnem napotilu, ki pa opisuje stanje pred izumrtjem gospodov Ptujskih leta 1438, Ptujski z borlskim gradom in gospostvom niso služili niti rimskemu niti madžarskemu kralju in vse služnosti, dajatve in pravice so pripadale le Hungariae in sempiternam memoriam dirutae arcis Borl njim. Tak izjemen eksteritorialni položaj med dvema državama, neodvisen od obeh, je bil posledica zgodovinskega razvoja. Da je Borl nekoč spadal k Madžarski, 1481 (Matija, kralj ogrski, v večen spomin na porušeni priča tudi cerkvena zgodovina. V fari sv. Miklavža v Zavrču, ki je bil v okviru borlskega gospostva (temu sta pripadala tamkajšni patronat in odvetništvo) še leta 1545 grad Borl, 1481).62 Kot priznanje za njegove zasluge konfirmacija ni šla oglejskemu patriarhu, ampak zagrebškemu škofu.« Hans Burgkmair st.: Cesar Friderik III., 50 Cf. S. POVODEN 1833, p. 131. je nato kralj Matija Korvin 8. novembra 1482 Borl za konec 15./prva tretjina 16. stoletja. KHM 51 Cf. http://regesten.regesta-imperii.de: »1439 Juni 23 Ofen: Albrecht bestätigt Hans von Ebersdorf, dem obersten Kämmerer in Österreich, gegen den Einspruch 400 ogrskih goldinarjev zastavil Viljemu Tettauerju,63 Dunaj, inv. št. GG_4398. Foto: http://upload. Johanns von Schaunberg und Leutolds von Stubenberg dessen omne ius regium an der Burg Ankenstein, so wie es Vitus von Ebersdorf durch Friedrich von Pettau ki je imel grad in gospostvo v zastavi vse do leta 1488, wikimedia.org/wikipedia/commons/4/40/ vererbt wurde. Datum Bude in vigilia feste nativitatis beati Johannis Baptiste a. d. 1439. KU.: De commissione domini regis et domine regine (rechts oben). Org. Hans_Burgkmair_d._%C3%84._005.jpg. (Perg., S 3 und Siegel der Kgin Elisabeth an Perg.-Streifen) im Niederösterreichischen Landesarchiv, Wien (Privaturkk. n. 2456). Die Urk., die in der ungarischen ko ga je ogrski kralj izplačal.64 Kanzlei ausgestel t wurde, ist auch mit dem Siegel der Kgin Elisabeth gesiegelt, sie ist auch als Mitveranlasserin in der KU. genannt, doch nicht mehr im Text, sodaß das Reg. in dieser Form gerechtfertigt erscheint. Die KU. steht, wie auch bei anderen Urkk. aus der ungarischen Kanzlei (vgl. n. 977 ff.), rechts oben über dem Text. Über Ankenstein vgl. – ohne Kenntnis dieser Urk. – Pirchegger, Die Untersteiermark 88 ff.« 52 Op. avt. 53 Cf. F. KOS 1920–1921, p. 10 z literaturo. Starejša literatura navaja, da naj bi leta 1443 Janez Ebersdorfski zaradi gospoščine Borl začel sodni 60 H. PIRCHEGGER 1962, p. 89; J. BRAČIČ 1967, p. 25; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 34; I. STOPAR 1990, p. 23; D. ZADRAVEC proces z grofom Janezom Schaunberškim in Leutoldom Stubenberški, ki se je končal tako, da sta Neža Ptujska in njen mož Leutold Stubenberški 2005, p. 70. prejela od njega 3000 funtov pfenigov, v zameno pa sta se odpovedala Borlu, ki sta ga dedovala po Ptujskih; cf. J. A. CÄSAR 1786, p. 482; 61 O zavzetju gradu cf. J. A. CÄSAR 1786, p. 483 (navaja, da je bil grad v posesti Schaunberških); C. SCHMUTZ 1822, p. 57 (navaja, da grad S. POVODEN 1833, p. 131; podobno F. RAISP 1858, p. 279; isto J. A. JANISCH 1878, p. 29; podobno J. FELSNER 1895, p. 128; M. HERNJA uničijo Madžari); S. POVODEN 1833, p. 131 (pravi, da je Matija Korvin edini zavzel gorsko trdnjavo Borl, jo na silo odvzel Schaunbergom, v MASTEN 2005, p. 112. gradu pa uničil vse, kar bi bilo uporabno za obrambo); da grad na ukaz madžarskega kralj Matije uničijo, navaja F. RAISP 1858, p. 279 (isto 54 H. PIRCHEGGER 1962, p. 88; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 34; I. STOPAR 1990, p. 23; A. KOMAC 2004, p. 40; P. VIDMAR 2005, J. A. JANISCH 1878, p. 29; J. FELSNER 1895, p. 128); da je Viljem Tettauer vzel Borl z naskokom in ga porušil, navaja M. SLEKOVEC 1896, p. p. 270; D. ZADRAVEC 2005, p. 70. 360 in op. 2 (citira A. MUCHAR 1867, p. 122: » Die Ungarn legten sich unvermuthet vor Ankenstein, erstürmten das Schloß und schleiften es auf königlichen Befehl: »Inn den Zeyten gewann der Kunig von Ungarn das Gschloß Ankenstein, gelegen under Pettaw, und was das von Schawmburgk gewesen, eyn guest Gschloß, 55 Starejše omembe pohoda mimo Borla npr. pri J. A. CÄSAR 1786, p. 483; S. POVODEN 1833, p. 131; novejše pri P. ŠTIH 1996, p. 541; A. KOMAC und gewann das in einem Gespott und ließ es zerprechen« – Muchar citira Unrest, p. 662); KLDB 1937, p. 511 (navedeno, da so grad na ukaz Matije 2004, p. 38, lapidarna trditev, da osvojijo grad, pri J. CURK 1984, p. 364. Korbina razrušili, a je bil kmalu obnovljen); da pa so Borl osvojili in uničili Madžari pod vodstvom Jakoba Székelya, pa bomo prebrali pri P. A. 56 Cf. P. BLAZNIK 1986, p. 53 (kop. ŠDA); o Frideriku Ratu podrobneje D. ZADRAVEC 2005, p. 70 in op. 12 s starejšo literaturo. KELLER 1944, p. 90. V novejši literaturi Viljema Tettauerja preimenujejo v Fettauerja, cf. H. PIRCHEGGER 1962, p. 89; V. BRAČIČ 1967, p. 25; 57 H. PIRCHEGGER 1962, p. 88s; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 34; I. STOPAR 1990, p. 23; I. JAKIČ 1999, p. 62; P. VIDMAR 2005, I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 34; I. STOPAR 1990, p. 23; J. CURK 1984, p. 364; I. JAKIČ 1999, p. 62; P. VIDMAR 2005, p. 270; D. p. 270; D. ZADRAVEC 2005, p. 70. ZADRAVEC 2005, p. 70. 58 Cf. H. PIRCHEGGER 1962, p. 89; D. ZADRAVEC 2005, p. 70; samo, da ga odda v zakup, I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 34; I. 62 Cf. I. STOPAR 1987, p. 84; I. STOPAR 2008, p. 33. STOPAR 1990, p. 23. 63 Cf. M. SLEKOVEC 1896, p. 360 in op. 4 (citira Pettenegg, Die Urkunden d. Deutsch-Ordens-Centralarchives, I., 576 in 581). 59 H. PIRCHEGGER 1962, p. 89; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 34; A. KOMAC 2004, p. 40; D. ZADRAVEC 2005, p. 70. 64 Cf. D. ZADRAVEC 2005, p. 71. 18 19 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa Med deset let trajajočo vojno med cesarjem Friderikom III. in ogrskim Grad Borl v novem veku kraljem Matijo Korvinom je na Štajersko prišel kot vojak krone sv. Štefana Jakob Székely, ki se je tukaj ustalil ter postal tudi poveljnik 16. stoletje mest Ptuj in Radgona. Leta 1487 mu je uspel še drzen vojaški podvig, ko je sinovoma Jana Vitovca, cesarjevima zaveznikoma, zasedel gradove Jakob Székely na borlskem gradu ni živel, je pa tam do njegove smrti Varaždin, Krapina in Trakošćan, pri tem pa zajel še enega izmed njiju, leta 1504 živel brat Nikolaj.72 Po Jakobovi smrti so gospoščino Borl Jurija.65 Matija Korvin je nato v zahvalo 30. novembra 1488 Jakobu zaradi mladoletnosti njegovih sinov upravljali skrbniki, kar je trajalo Székelyu gospostvo in grad Borl podelil v svobodno last.66 do leta 1524, ko je postal polnoleten še edini živeči Jakobov sin Luka.73 Po smrti ogrskega kralja Matije Korvina 6. aprila 1490 je Jakob Székely Leta 1513 je David Gall, nečak in dedič prej omenjene Veronike najprej prisegel zvestobo njegovemu nezakonskemu sinu princu Ivanu Griebinger, vložil tožbo proti Jakobovi vdovi Margareti, materi Korvinu, vendar je med njima kmalu nastal nesporazum, zato se je mladoletnega Luke, da vrne gospostvo Borl, ki je bilo prej v posesti Jakob pridružil še včerajšnjemu nasprotniku, cesarju Frideriku III.,67 njegovega bratranca Bernarda Griebingerja. Tožba se je vlekla vse in mu v ta namen izročil vse svoje posesti na Štajerskem.68 Ivan Kor- do leta 1531, ko je zastarala, saj Gallu vse do tedaj ni uspelo doka- vin te njegove poteze nikakor ni mogel mirno požreti, zato je ukazal zati upravičenosti svojega zahtevka do dediščine in lastništva nad zavzeti strateško pomemben deželnoknežji grad Borl, kar mu je tudi gospostvom Borl.74 uspelo, vendar se Ogri na gradu niso dolgo obdržali, saj so po hudih bojih morali opustošeni grad zapustiti, s čimer je ta ponovno prišel Luka Székely je bil skrben upravitelj posesti, saj mu jo je leta 1532 v deželnoknežjo posest. uspelo še povečati. Tudi sicer so Székelyi vse do Lukove smrti leta 1574 69 Cesar Friderik III. je Jakobov prestop na njegovo stran nagradil, saj je njega in njegove sorodnike povzdignil v sodili med posestno največje in zaradi tega med najpomembnejše baronski stan, gospostvo Borl pa mu podelil v večni zakup za 12000 rodbine na Štajerskem, takrat pa sta se začela postopen propad in Kralj Matija Korvin, 1488, miniatura iz goldinarjev. razprodaja družinske posesti.75 70 Friderikov sin in novi cesar Maksimilijan je leta 1494 to Ogrske kronike Johannesa de Thurocza. Foto: podelitev potrdil in jo še izboljšal, saj je gospostvo Borl izročil Jakobu Za poznavanje gradbene zgodovine gradu je zelo pomembna imenjska http://www.caslin.sk/htdoc/diglib/chrohung/ Székelyu v svobodno last.71 cenitev iz leta 1542, ki opisuje, čeprav lapidarno, gradbeno stanje high/0137r.jpg. in njegovo vrednost, saj je bil z obzidjem obdan in delno porušen grad ocenjen na 800 goldinarjev, pristava pod gradom pa na 150 goldinarjev. Glede te ocene je Dejan Zadravec dobro opozoril, da je treba popraviti zmoto, ki jo srečujemo v slovenskem zgodovinopisju in pri skoraj vseh, ki pišejo o gradu Borl, da je bil ocenjen na »vsega« 800 goldinarjev, saj je v primerjavi z naključno izbranimi gradovi, Nagrobnik Jakoba Székelya v nekdanji frančiškanski ki so bili leta 1542 ocenjeni, sodil grad Borl še zmeraj med vrednejše cerkvi v Ormožu, risba iz 1732. Objavljeno v M. gradove na Štajerskem; povprečna vrednost gradov je takrat namreč HERNJA MASTEN 1993, p. 79. znašala od 300 do 600 goldinarjev.76 Bernhard Strigel: Cesar Maksimilijan I., okrog 1500. KHM Dunaj, inv. št. GG_922. Foto: http://upload. Leta 1574 je gospostvo Borl pripadlo Jakobu II. Székelyu,77 ki je wikimedia.org/wikipedia/commons/3/37/Bernhard_ umrl leta 1583.78 Do polnoletnosti njegovega sina Jurija leta 1587 Strigel_007.jpg. sta njegovo dediščino upravljala skrbnika baron Žiga Herberstein Mladi Ivan Korvin, okrog 1486, AP München. in Maksimilijan pl. Khuenburg. Po Jurijevi zgodnji smrti sta nova Foto: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/ lastnika gospostva Borl postala njegova brata Karel in Nikolaj Székely. commons/7/7d/Baldassare_Estense_004.jpg. Ob sodni cenitvi leta 1595, ki jo je dal opraviti Jurij Stubenberški, je bil ostanek celotnega gospostva z delno sesutim in podirajočim se gradom Borl ocenjen na 4000 goldinarjev.79 65 Cf. D. ZADRAVEC 2005, p. 71. 72 D. ZADRAVEC 2005, p. 71. 66 Cf. M. SLEKOVEC 1896, p. 360 in op. 4 (citira Pettenegg, Die Urkunden d. Deutsch-Ordens-Centralarchives, I., 576 in 581); H. PIRCHEGGER 1962, p. 89 in op. 7 (citira M. Slekovec, Die Szekely. 1894 (»Še danes posedujejo Jakobovi potomci na Blatnem jezeru kupo z napisom 'Mathias 73 Ibid. Rex Hungariae in sempiternam memoriam dirutae arcis Borl 1481'«); J. BRAČIČ 1967, p. 25; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 34; I. 74 Cf. H. PIRCHEGGER 1962, p. 90; D. ZADRAVEC 2005, p. 71s. STOPAR 1990, p. 23; J. CURK 1984, p. 364; I. JAKIČ 1999, p. 62; P. VIDMAR 2005, p. 270; D. ZADRAVEC 2005, p. 71. 75 H. PIRCHEGGER 1962, p. 90; M. HERNJA MASTEN 2005, p. 112s; podrobneje o tem cf. D. ZADRAVEC 2005, pp. 33, 78. 67 Cf. H. PIRCHEGGER 1962, p. 89; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 34; I. STOPAR 1990, p. 23; D. ZADRAVEC 2005, p. 71. 76 Cf. D. ZADRAVEC 2005, p. 72 in op. 36. Tako navajajo npr. H. PIRCHEGGER 1962, p. 92 (V imenjski cenitvi je grad, ki je povsem deruten, 68 D. ZADRAVEC 2005, p. 71. ocenjen na 800 guldnov); J. BRAČIČ 1967, p. 28 (Z obzidjem obdana, a precej trhla graščina je bila ocenjena na 800 ff, pristava pod gradom 69 H. PIRCHEGGER 1962, p. 89; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 34; I. STOPAR 1990, p. 23; D. ZADRAVEC 2005, p. 71. z njivami, travnikom in vrtom pa na 150.); I. STOPAR 1981, p. 9. Grad je bil kot hudo razmajan – gar baufällige – ovrednoten vsega na 800 goldinarjev (cf. I. STOPAR 1982, p. 35; I. STOPAR 1990, p. 25). Za silo obnovljen je grad veljal 800 funtov pfenigov (J. CURK 1984, p. 364). 70 O tem cf. C. SCHMUTZ 1822, p. 57; S. POVODEN 1833, p. 131; F. RAISP 1858, p. 279; isto J. A. JANISCH 1878, p. 29; podobno J. FELSNER Grad so šteli za hudo poškodovanega – njegovo vrednost so ocenili na vsega 800 goldinarjev (I. STOPAR 1987, p. 85; I. STOPAR 2008, p. 34). 1895, p. 128; H. PIRCHEGGER 1962, p. 89; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 34; I. STOPAR 1990, p. 23. Jože Curk navaja, da je bil grad Borl osvojen, dodobra oropan in požgan leta 1491, cf. J. CURK 1984, p. 364. 77 H. PIRCHEGGER 1962, p. 90 op. 13. 71 Cf. H. PIRCHEGGER 1962, p. 89 in op. 8 (citira M. Wertner v »Adler« 1897; Szek. kop. B. S. 19b ff.; Mitteil. 10 p. 334); I. STOPAR 1982, p. 33; 78 D. ZADRAVEC 2005, p. 78. I. STOPAR 1990, p. 23; A. KOMAC 2004, p. 40; D. ZADRAVEC 2005, p. 71. Letnico 1497 navajata S. POVODEN 1833, p. 131s, in M. HERNJA 79 Cf. H. PIRCHEGGER 1962, p. 91; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 35; I. STOPAR 1990, p. 25: » Die Festung oder das Schloss Ankenstain, MASTEN 2005, p. 112, letnico 1499 pa I. STOPAR 1981, p. 9. al es baufäl ig und zum Teil eingefal en. « Letnico 1597 za sodno cenitev navajata J. CURK 1984, p. 364, in D. ZADRAVEC 2005, p. 78. 20 21 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa 17. stoletje Jurij Friderik, ki se je 10. februarja 1656 poročil z Marijo Barbaro, rojeno grofico Trautmannsdorf, je bil 27. avgusta 1668 povzdignjen v grofovski stan.91 Ob podelitvi grofovskega naslova je družina Sauer prevzela tudi ime von und Zadnji moški član družine Székely, ki je še nosil naziv Herr auf Ankenstein und Friedau, je bil Karlov sin Franc Žiga, zu Ankenstein. 92 vendar je bil tedaj zaradi astronomskih dolgov lastnik le še precej zmanjšanega dela gospostva Borl. 80 Franc Žiga naj bi umrl leta 1620 ali 1621.81 Leta 1674 sta dala grof Jurij Friderik in njegova žena Marija Barbara pozidati v ladijskem delu novo grajsko cerkev, kakor je razvidno iz napisa nad vhodnimi vrati: » Ilm. Dn. Dn. Georgivs Frideric. Saver Comes ab et in Ankestain, Liber Znaten delež gospoščine Borl sta proti koncu 16. stoletja v svojih rokah, poleg ptujskega trgovca Matije Quallandra, Baro in Kosiak, Dn. in Wellan, Schenstain, Lilgenberc et Dornav. Hae reditari. Dapifer per Carniolam, Marchiae, Sclavoniae. S. nakopičila grof Jurij Stubenberg in njegova žena Helena, rojena Székely, ki sta leta 1599 svoj delež prodala Barbari, C. M. Camerari et Consiliari nec non incyliti Dvcat. Styriae Confiniorv Sclavoniae et Paetriniae svprem. anoae Provisor, ac ei grofici Erdödy.82 chara Coivx Maria Barbara Nata Comitissa de Travtmanstorf.«93 Leta 1610 je Barbarina hči Marjeta, ki je bila drugič poročena z Wolfom Vajkardom Herbersteinom, v svoji oporoki dala posest prepisati na svoje in moževo ime. Wolf Vajkard Herberstein je umrl leta 1613, sicer pa naj bi v Herbersteinovi posesti Borl ostal do leta 1620.83 Oporoki Marjete Herberstein naj bi namreč oporekali njeni hčeri iz prvega zakona, Suzana in Sofija, rojeni Stubenberg, poročeni grofici Thurn-Valsassina, tako da jima je tega leta gospostvo Borl po sodni poti tudi pripadlo.84 Družina Thurn-Valsassina si gospostva sicer ni dolgo lastila, se pa v njihovem času leta 1632 omenja oskrbnik Ivan Gorečnik.85 Z letom 1639 se začne novo obdobje v zgodovini gospostva in gradu Borl. Dne 16. novembra 1639 je grof Henrik Ludvik Thurn-Valsassina gospoščino Borl skupaj s hišo na Ptuju in v Gradcu prodal baronu Ivanu Karlu Sauerju, pri tem pa je bila gospoščina Borl vredna samo še bednih 95 funtov.86 Po letu 1639 so novi lastniki začeli postopno obnovo gradu, saj so se velikopotezno zastavljena renovacijska dela zavlekla čez vse stoletje. V tem času so notranje grajsko dvorišče opremili z arkadnimi hodniki, grajsko stavbo razši- rili proti zahodu in vzhodu, hkrati pa dodatno utrdili predgradje, v katerem so postavili vrsto novih gospodarskih poslopij. Sauerjeva obnova pa se ni omejila samo na grajsko stavbo, ampak so na naravni terasi pod gradom in med reko Dravo uredili še manjši park, v središču katerega je bil postavljen paviljon, kakor nam je znano iz starejših upodobitev gradu Borl.87 V njihovem času se je z nakupi postopoma tudi povečeval obseg gospostva, kar je najprej storil baron Ivan Karel Sauer s pridobitvijo dominikalnih vinogradov ter izgradnjo mlina na Dravi, nato pa je politiko pridobivanja posesti nadaljeval še njegov sin.88 Ivan Karel, ki je nekaj časa opravljal službo svetnika notranjeavstrijske vlade, je umrl leta 1646.89 Nasledil ga je Franc Žiga Sauer, ki je 5. aprila 1659 za univerzalnega dediča borlskega fidejkomisa postavil svojega sina Jurija Friderika.90 80 H. PIRCHEGGER 1962, p. 83; M. HERNJA MASTEN 2005, p. 113; D. ZADRAVEC 2005, p. 79. Neznani slikar: Marijino kronanje 81 S. POVODEN 1833, p. 132. D. Zadravec navaja, da je še leta 1621 prepisal na svojo ženo Barbaro, rojeno Črnomeljsko, posest nekoč završkega urada, ki pa tega dela posesti kljub temu ni mogla zavarovati in je kmalu prešla v last ptujskega trgovca Matije Quallandra; cf. D. ZADRAVEC s sv. Jurijem in Barbaro, 1678/81. 2005, p. 79. Nahajališče neznano. PMPO, 82 D. ZADRAVEC 2005, p. 79. fototeka Kulturnozgodovinskega oddelka, št. 13167. Foto: Stojan 83 Cf. S. POVODEN 1833, p. 132; F. RAISP 1858, p. 279 (tu napačno, da tega leta grad dobijo Herbersteini; isto J. A. JANISCH 1878, p. 29); J. FELSNER 1895, p. 128s; H. PIRCHEGGER 1962, p. 91; D. ZADRAVEC 2005, p. 79. Kerbler 1981/82. 84 H. PIRCHEGGER 1962, p. 91; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 34; I. STOPAR 1990, p. 25. 85 D. ZADRAVEC 2005, p. 79. 86 Cf. S. POVODEN 1833, p. 132; F. RAISP 1858, p. 279 (isto J. A. JANISCH 1878, p. 29; podobno J. FELSNER 1895, p. 129); H. PIRCHEGGER 1962, p. 91; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 34; J. CURK 1984, p. 364; I. STOPAR 1990, p. 25; I. WEIGL 1997, p. 217; I. JAKIČ 1999, p. 62; D. ZADRAVEC 2005, p. 79. 87 Cf. M. CIGLENEČKI 1997, p. 18; I. WEIGL 1997, p. 218; P. VIDMAR 2005, p. 271. 91 Cf. M. C. W. WÖLCKERN 1827, p. 17; D. ZADRAVEC, p. 80s. 88 Cf. D. ZADRAVEC 2005, p. 81. 92 I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 34; J. CURK 1984, p. 364; I. STOPAR 1990, p. 25; I. WEIGL 1997, p. 217; I. JAKIČ 1999, p. 62; D. 89 Ibid. ZADRAVEC, p. 80. 90 O tem cf. S. POVODEN 1833, p. 134: »Laut eines Briefes ddo Ankenstein 22. October 1723 wurde von der Witfrau Maria Anna Gräfinn von Sauer dem P. 93 Simon Povoden navaja, da sta dala leta 1673 postaviti glavni oltar v grajski kapeli; cf. S. POVODEN 1833, p. 135. Leta 1673 so Sauerji na novo Guardian der Kapuziner in Pettau schriftlich erinnert: Mein Schwager Georg Friedrich Sauer Graf von Ankenstein, den sein Vater Franz Sigismund unterm 5. April pozidali lepo grajsko kapelo Sv. Trojice, ki je služila za župno do 1684, ko so postavili sedanjo pri sv. Barbari; cf. KLDB 1937, p. 511. Drugače 1659 zum Universalerben der Ankensteinischen Fideikomisherrschaft einsetzte, hat kraft seines hinterlassenen Testaments ddo 27. September 1695 al e Nachfolger letnica 1674 za pozidavo kapele. Cf. F. RAISP 1858, p. 279; J. A. JANISCH 1878, p. 29; J. FELSNER 1895, p. 129; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR der besagten Fideikomis dergestaltig gebunden, daß die, und ihre Erben die Obliegenheit haben, dem Kapuzinerkloster in Pettau 2 Startin Sauritscher Wein nebst 1982, p. 35; I. STOPAR 1987, p. 88; I. STOPAR 1990, p. 25; P. VIDMAR 2005, p. 271; D. ZADRAVEC 2005, p. 80s. Za napis nad portalom cf. 104 fl. zur Lesung heiliger Messen al jährlich ausfolgen zu lassen. Ein Almosen, welches seit 1786 nicht mehr verabreichet wird, weil die Existenz dieses Klosters I. STOPAR 1982, p. 35; I. STOPAR 1990, p. 25. Letnico 1675 navaja J. CURK 1984, p. 365s. Marjeta Ciglenečki navaja, da se je grof Friedrich eben dazumahl sein Ende genommen hat.«. Sauer proslavil kot prenovitelj Borla, saj je obmejno trdnjavo leta 1674 spremenil v rezidenco; cf. M. CIGLENEČKI 1997, p. 18. 22 23 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa Temeljni kamen za pozidavo prezbiterija je bil položen šele leta 1678, kar je razvidno s srebrne plošče, odkrite leta 1982; napis na njej pravi, da je kapelo Sv. Trojice in device Marije dal zgraditi grof Georg Friderik Sauer Borlski, svobodni baron na Kozjaku, gospodar Velenja, Šoštanja itd., temeljni kamen je položila njegova soproga Marija Barbara, rojena Trautmannsdorf, posvetil pa jo je celjski opat Bernard Maurisberg, arhidiakon Savinjske doline in Dravskega polja 30. oktobra 1678.94 V oporoki grofa Jurija Friderika Sauerja z dne 27. septembra 1695 se v okviru borlskega fidejkomisa prvič omenja opre- ma gradu Borl. Tako izvemo, da so bile v njem orožarna z vsem pripadajočim, kapela s cerkvenimi ornati, kelihi, monštrancami, srebrnim ka- dilnikom in vsem, kar spada v kapelo in je potrebno za opra- vljanje službe božje, ter slike, ki so visele v veliki dvorani.95 Jurija Friderika, ki je umrl leta 1695, je nasledil njegov brat Franc Anton, ki se je 25. maja Štukiran aliančni grb Sauer-Gaschin v grajski kapeli, po 1705. Foto: Branko Vnuk 2010. 1696 poročil z Marijo Ano, rojeno grofico Gaschin.96 18. stoletje Leta 1705 je grad Borl pogorel,97 tedaj nastalo škodo pa je stavbni izvedenec Janez Mengin s Ptuja leta 1706 ocenil na Baročna vhodna vrata v grajsko kapelo z napisno ploščo, kronogramom, aliančnima grboma Sauer-Trautmannsdorf ter fresko 2866 goldinarjev. Ker ta vsota ni majhna, smemo domnevati, da je bil poškodovan velik del gradu, sredstva za obnovo Svete Trojice v ovalni kartuši, 1674. Foto: Branko Vnuk 2010. pa je verjetno prispevala grofica Marija Ana, kakor je to razvidno iz aliančnega grba Sauer-Gaschin na štukaturi v kapeli gradu.98 Grof Franc Anton Sauer, ki je bil cesarski tajni svetnik in komornik, je umrl 12. septembra 1723, nasledil pa ga je sin Franc Jožef,99 ki se je rodil 21. decembra 1708.100 Grof Franc Anton Sauer je v gradu Borl uredil knjižnico, tukaj so hranili glasbila za manjši orkester, zbirko slik pa Srebrna ploščica, ki govori o položitvi temeljnega so leta 1723 ocenili na 1649 goldinarjev in 48 krajcarjev.101 kamna leta 1678: Ad Gloriam et Honorem SS Iz vizitacijskega zapisnika goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa z dne 27. maja 1751, ko je bila grajska Trinitis Beatissimæq./V. Mariæ hoc Sacellum fieri curauit Illmús Dñs Dñs/Georgius Frideric' kapela posvečena Sv. Trojici in sv. Klari (njene relikvije so hranili v kapeli), izvemo, da je kapela kar najbolje okrašena, Sauer Comes ab et in Ankenstein/L. Baro in Kosiak Dñs in Wellan Schenstain Lilgen/ berg & Dornau per Carnjoliam Marhjamque/ 94 J. MIKUŽ 1982, p. 6 (zmotno Bernard iz Majšperka, op. avt.). Sclavoniæ Hæreditari' Dapifer. S. C. Mai. 95 Simon Povoden navaja datum 27. september 1695; cf. S. POVODEN 1833, p. 134. Datum 24. september 1695 in navedbo opreme navaja Dejan Cam/merari' et Consiliari' ac Incliti Ducat' Zadravec; cf. D. ZADRAVEC 2005, p. 81. Styriæ Suprem/Annonæ Prouisor per Confinia 96 Cf. J. R. NUSSDORFER 1996, p. 854; I. WEIGL 1997, p. 218; I. WEIGL 2003, p. 185 in op. 12; P. VIDMAR 2005, pp. 271, 273; B. VNUK 2005, p. Sclauoniæ et Petriniæ/&cc: una cum Sua Chara 260 (Tako izvemo tudi iz napisa na nekdanjem najstarejšem zvonu pri podružnični cerkvi sv. Ane; cf. FARNA KRONIKA, p. 260); D. ZADRAVEC 2005, p. 81. Igor Weigl navaja, da je bil po smrti grofa Jurija Friderika dne 12. maja 1696 napravljen zapuščinski inventar; cf. I. WEIGL 2003, Conjuge Maria Barbara/Nata Comjtjssa de p. 184s in op. 7. Trautmonstorf idemq, in jmposi/tione primi 97 Za korekcijo letnice požara se prijazno zahvaljujem Mariji Hernja Masten, saj, kot pravi, naj bi tedanji oskrbnik meseca oktobra poročal o Lapidis hoc Nomisma te donauit./Consecrauitq, požaru, ki je izbruhnil na gradu. Letnico 1705 navaja tudi Igor Weigl, cf. I. WEIGL 2003, p. 195. Deo per Reuerendjssimum Abbatem/ 98 Cf. R. KOHLBACH 1961, p. 464; I. STOPAR 1977, p. 20; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 35; I. STOPAR 1984, p. 326; I. STOPAR Bernardum à Mauersperg Archjdiaconum/Vallis 1987, p. 85; M. CIGLENEČKI 1997, p. 19; I. WEIGL 1997, p. 218; P. VIDMAR 2005, pp. 273, 275; D. ZADRAVEC 2005, p. 80s; M. KEMPERL Sauinæ et Campi Draui Hodie 30 Octobrjs/M. 2007, p. 58; I. STOPAR 2008, p. 34. DC. LXXVIII. Hrani ZVKDS, OE Maribor. 99 S. POVODEN 1833, p. 136; B. MUROVEC 2003, p. 251, op. 5; D. ZADRAVEC 2005, p. 82 (napačno 1713). Foto: Alenka Horvat 2010. 100 Cf. J. R. NUSSDORFER 1996, p. 854; B. MUROVEC 2003, p. 253; B. VNUK 2005, p. 261; D. ZADRAVEC 2005, p. 82. 101 Cf. I. WEIGL 2003, p. 185 in op. 11. 24 25 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa da so v njej štirje oltarji, in sicer veliki Grof Franc Jožef Sauer je umrl 23. decembra 1760 na Dunaju, oltar Sv. Trojice in stranski oltarji, ki so leta 1761 pa je bil narejen zapuščinski inventar, iz katerega je Grb papeža Pija II., sredina 16. stoletja, bili posvečeni Blaženi Devici Mariji, sv. razvidno, da so bile sobe v prvem nadstropju gradu opremljene s Insignia pontificum Antonu Padovanskemu in sv. Florijanu. poslikanimi ali potiskanimi špalirji.104 Romanorum et Tedaj je bil grajski kaplan Anton Pikler.102 cardinalium II. Franca Jožefa je nasledil grof Vincenc Sauer, ki je umrl 23. februarja Insignia ab Urbano Drugi vizitacijski zapisnik iz leta 1756 1773. Iz zapuščinskega inventarja izvemo, da so bile sobe v prvem VI ad Robertum de navaja, da so v grajski kapeli štirje ol- nadstropju opremljene s poslikanimi in potiskanimi špalirji, Nobilibus cardinalem tarji, dva pozlačena srebrna keliha, zelo med letoma 1761 in 1773 pa je dal v drugem nadstropju, kjer je - BSB Cod.icon. 267. Foto: http://codicon. dragoceni paramenti, med katerimi še bila tudi biljardnica, poslikati več sob za goste, od katerih se je digitalesammlungen. posebej izstopa z vezeninami okrašeni, ki ena imenovala Kitajska soba. Te poslikave so bile tudi dejansko de/Blatt_ je bil pred nekaj leti narejen po naročilu odkrite ob zadnjih obnovitvenih delih na gradu.105 bsb00001415,00247.html. pokojne grofice Ane Marije Sauer, rojene Vincenca je nasledil grof Vencelj Sauer (1742–1799), ki je bil med Walmrod. V kapeli so hranili pravi trn iz letoma 1791 in 1795 predsednik spodnjeavstrijske deželne vlade.106 Kristusove trnove krone, ki naj bi ga tja Leta 1778 je skala pod severozahodnim delom gradu grozila, da se poslal papež Pij II. (Enej Silvij Piccolomini) bo sesedla pod težo stare srednjeveške stolpaste stavbe. Zato so ta v hvaležen spomin na to, da je bil nekoč objekt deloma podrli in na tem mestu uredili pokrito razgledišče.107 na Borlu kaplan, po nekaterih poročilih pa tudi upravitelj župnije pri sv. Barbari. Venclja je nasledil grof Vincenc Sauer († 17. januar 1819), ki je Vsekakor pa je bil, kot pravi zapisnik, 25. januarja 1801 Borl prodal knezu Stanislavu Poniatowskemu.108 župnik v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, preden je postal tržaški škof in papež. Tedaj 19. stoletje so na Borlu še hranili pričevanje nekega kapucinskega patra Anastazija o tem, da Knez Stanislav Poniatowsky je gospoščino Borl 1. oktobra 1803 prodal grofici Mariji Viljemini Leslie, rojeni Wurm- je prebral Pijevo pismo, priloženo trnu iz brand, ki je na gradu živela do svoje smrti leta 1851.109 Kristusove krone. Duhovnik na gradu je Dne 7. avgusta 1816 je kmalu po 2. uri ponoči udarila strela v severno ostrešje gradu; lahko bi zanetila požar, vendar bil tedaj Leopold Pihler.103 se to ni zgodilo, saj je tedanji oskrbnik gospostva Janez Neuhold že ob prvih znamenjih prihajajočega neurja zbudil grajsko osebje ter ga razporedil tako, da večje škode nato ni bilo.110 Dne 3. julija 1821 je po Borlu in okolici divjal zelo močan orkanski veter, ki je tako poškodoval streho na gradu in na hlevih, da je bila potrebna temeljite obnove.111 V času, ko je bil grad v posesti grofice Marije Viljemine Leslie, je izpod peresa ptujskega kurata Simona Povodna nastal prvi opis gradu. Piše, da je bil grad nekoč utrdba, katere posadko je ščitilo obzidje z dvižnim mostom in obrambnim Neznani slikar: Sveti Florijan – zavetnik Borla, jarkom. V gradu so tri dvorišča, cisterna in orožarna, v kateri pa ni več orožja. Ohranjeni so sledovi kazemat, ječ in po 1705. PMPO. Foto: Boris Farič 2010. deželnega sodišča. Na Borlu so bili tudi podzemni hodniki, o čemer pričajo globoke skalne kleti. Trhli zahodni del gradu je grozil, da se bo podrl, ker je razpokal spodnji del pečine, na kateri je stal, vendar so to preprečili s pravočasno pozidavo vmesnih zidov. Sedaj stoji na še varnem delu te razpokane pečine s kvadri tlakovana glorieta, ki ponuja izvrsten razgled na Ptuj.112 Prvo grajsko dvorišče (predgradje), na katerem so glavni vhod v grad in gospodarska poslopja, krasi ovalni bazen 102 A. OŽINGER 1991, p. 179: » Die vero 27 imediate sequenti, consecrata fuit ab il ustrissimo et reverendissimo domino capel a publica arcis Anckensteinensis fontane, ki jo napaja studenčnica s sosednjega Plešivca, sama fontana pa zadovoljuje potrebe ljudi in živali.113 sub titulo sanctissimae Trinitatis, cura 4 existentibus altaribus, in honorem sanctissimae Trinitatis et Clari, quorum reliquiae conditae ibidem sunt, videlicet altare sanctissimae Trinitatis, secundum Beatae Virginis Mariae, tertium sancti Antoni , quartum sancti Floriani: assignataque est pro comemoratione dedicationis dominica quinta post pentecostes. Sacel um supradictum optime ornatum est, quia eius provisio ad dominium spectat, et capel anus ibidem manualis reverendus Antonius Pikler, operarius Germanicus.«; J. CURK 1997, p. 21; P. VIDMAR 2005, p. 271. 104 Informacija povzeta po PMPO, dokumentacija Kulturnozgodovinskega oddelka, tipkopis Igorja Weigla iz 2002. 103 A. OŽINGER 1991, p. 370: 105 Ibid. »Ecclesia sanctissimae Trinitatis. Eâdem die visitata fuit ecclesia sanctissimae Trinitatis in arce Anckenstain, quam excellentissimus ac reverendissimus dominus dominus archiepiscopus Goritiensis Carolus Michael è sacri Romani imperi comitibus ab Attems, anno 1751 qua vicarius apostolicus, et 106 Cf. http://agso.uni-graz.at/marienthal/gramatneusiedl/07_landesregierung.htm. il o tempore episcopus Bergamensis una cum omnibus aris consecrare dignatus est. Altare maius est sanctissimae Trinitatis, alterum Beatae Mariae Virginis, tertium 107 J. CURK 1984, pp. 364s, 367; J. CURK 1992a, p. 28; I. WEIGL 1997, p. 219. sancti Antonii de Padua, quartum sancti Floriani. Habet calices 2 argenteos et inauratos, paramenta pro sacrificio missae valdè pretiosa, inter quae praecipuè eminet 108 C. SCHMUTZ 1822, p. 57; S. POVODEN 1833, p. 134; F. RAISP 1858, p. 280; J. A. JANISCH 1878, p. 29; podobno J. FELSNER 1895, p. 129; integer ornatus acû pictus, et ante paucos annos, iussû piè defunctae comitissae natae de Walmerod factus, consistens in casula, pluviali, duabus dalmaticis, iisque H. PIRCHEGGER 1962, p. 91; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 34; I. STOPAR 1990, p. 25; I. JAKIČ 1999, p. 62; P. VIDMAR 2005, quae ad calicem pertinent. Supellex quoque linea est copiosa et munda. Asservatur quoque hic vera spina de corona Christi Domini, quam huc misisse fertur, Pius p. 270; D. ZADRAVEC 2005, p. 82. II., pontifex maximus, prius Aeneas Silvius Piccolomini, in aeternam nempe memoriam simulque grati animi testimonium, quod in hac arce olim sacellanus fuerit. Narrantur praeterea, illum administrâsse parochiam Sanctae Barbarae. Illud certius est, eum deinde fuisse parochum et commissarium in Altenmarckt prope Slavo 109 Maria Wilhelma Rosalia Vinzenzia se je rodila 3. 9. 1764 in umrla 20. 2. 1851; 20. 2. 1786 se je poročila z grofom Janezom Antonom Lesliejem Graecium prout eiusdem effigies cum subscriptione ibidem testatur. Post gubernatum deinde episcopatum Tergestinum, et archiepiscopatum Senensem, solium (20. 2. 1734–22. 2. 1802). Kot Jožefo jo navajajo C. SCHMUTZ 1822, p. 57; H. PIRCHEGGER 1962, p. 91; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR pontificium conscendisse. Adest quoque in arce Ankkenstain attestatio cuiusdam patris capucini Anastasii, viri magnae fidei et insignis probitatis, qui asserit, se 1982, p. 34; I. STOPAR 1990, p. 25S; I. JAKIČ 1999, p. 62; P. VIDMAR 2005, p. 270, kot Viljemino pa POVODEN 1833, p. 134 (Viljemina, authenticam a Pio II. una cum sacra spina missam, suis oculis legisse, illaque omnia inserta esse, quae supra de hoc pontifice eo loci existente, memorata sunt. Ipsa vendar letnica 1804); F. RAISP 1858, p. 280; J. A. JANISCH 1878, p. 29; J. FELSNER 1895, p. 129. Marija Viljemina pri T. ŠTEFANIČ 2009, p. 24. tamen authentica tempore visitationis prae manibus non erat. Hanc ecclesiam conservare et exornare tenetur possessor dominii Anckenstain, quod etiam hucusque 110 p. 136. magna cum liberalitate factum est.Existit quoque in hac arce sacerdos, reverendus dominus Leopoldus Pichler, qui et sacellani munere fungitur, ac praetereà tenui 111 Ibid., p. 137. beneficio potitur. Hoc beneficium fundavit quodam Catharina de Ramshissl, legavitque 500 florenos dein ad censum locatos apud aerarium aulicum Graeci . Percipit itaque sacellanus titulo huius fundationis annuos 25 florenos cum hoc onere, ut hebdomadatim pro fundatrice praedicta, ad aram sancti Antonii unam missam 112 Ibid., p. 129s. legere teneàatur.«; J. CURK 1997, p. 21. 113 Ibid., p. 130. 26 27 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa Nič manj dobrodejna za vsakega lastnika gradu nista Iz leta 1858 izvira drugi opis gradu Borl, ki ga je napisal Ferdinand Raisp, sadovnjak in angleški park, ki ju je ob znožju gradu ob oskrbnik na ptujskem gradu. Piše, da vodi do gradu položna aleja. Vanj potoku Beli lastnoročno zasadil 24. decembra 1818 umrli vstopimo skozi zunanja grajska vrata, okrašena z grboma grofov Sauer in grajski duhovnik Fleury, v zgornjem delu pa sedaj sega vse Trautmannsdorf, ki so v severozahodnem delu grajskega areala. V pred- do oranžerije. Cesto, ki vodi na grad, z obeh strani obdaja gradju, ki ima obliko nepravilnega pravokotnika in je tako prostorno, da aleja.114 dobi človek občutek, da stoji na trgu kakšnega manjšega mesteca, stojijo Grajske sobane sicer niso moderno in bogato opremljene, z alejami obdane stavbe različnih oblik in iz različnih obdobij. Od tukaj vendar so tako lepe, da razveselijo oko vsakogar, ki se pridemo na severni strani skozi vrata, ki so bila nekoč opremljena z dvižnim sprehodi skoznje. Dosti bolj zoprn je pogled na izropano mostom in so okrašena z grbi rodbin Sauer-Trautmannsdorf, v sam grad, v viteško dvorano, ki je bila nekoč okrašena z 81 portreti prvo notranje grajsko dvorišče, kjer izstopa grajska cerkev.119 članov rodbine Sauer. Nesrečno vandalsko divjanje je Cerkev je tako velika in prostorna, da presega marsikatero podeželsko izvirnike uničilo v tolikšni meri, da ni moč najti nobenega župnijsko cerkev. V notranjosti so lep veliki oltar, posvečen Sv. Trojici, ter več: izginili so na vekomaj, in to v škodo rodbine Sauer, ki trije stranski oltarji, posvečeni sv. Mariji, sv. Antonu Padovanskemu in sv. je s tem izgubila svoje rodovno deblo. Vrh stolpa je krasil Florijanu. Prezbiterij krasijo lepe štukature, na katerih je grb grofov Sauer- cesarsko-kraljevski orel, ki je spominjal na to, da je bil grad Trautmannsdorf. Cerkev ima tudi lepo zakristijo in je bogato opremljena nekoč v deželnoknežji lasti.115 s paramenti.120 V grajski kapeli je visel tudi portret duhovnika, ki naj bi po Nad cerkvijo je viteška dvorana, ki tedaj ni bila uporabljana. Eno stranico ljudskem izročilu predstavljal v Leskovcu rojenega kardinala; dvorišča predstavlja cerkev z viteško dvorano nad njo, v preostalih treh ker o tem ni nobenih zgodovinskih podatkov, izročilo ne dvonadstropnih stranicah pa so stanovanja uradnikov, pisarne ipd. Nad ustreza realnosti. Povoden meni, da portret predstavlja dvorišče se dviguje stolp, v katerem so trije zvonovi.121 barona Janeza Jakoba Lamberškega, krškega knezoškofa, Aliančni grb grofa Ferdinanda Wurmbrand-Stuppacha in Čez to dvorišče pridemo skozi grajska vrata na drugo grajsko dvorišče, kjer njegove žene Aleksandrine na notranjem grajskem dvorišču, ki je leta 1605 Ivanu Ludviku Sauerju v fevd podelil neka je cisterna. Tukaj so v prvem in drugem nadstropju gosposka stanovanja. V 1854. Foto: Branko Vnuk 2010. posestva pri Vitanju, kakor navaja borlski urbar.116 prvem nadstropju bo obiskovalec najprej opazil vstopno sobo in jedilnico, ki je opremljena z dobro ohranjenim pohištvom iz 18. stoletja in števil- nimi portreti cesarske družine iz časa Marije Terezije, ki so bili nedavno restavrirani.122 V biljardnici, ki je levo od jedilnice, sta portreta zadnjih dveh lastnikov gradu, Vincenca Sauerja in Viljemine Leslie. Sledita konverzacijski salon in damski kabinet, v katerem stoji sijajen kamin iz sivega marmorja, nad Že leta 1843 je dala grofica Marija Viljemina Leslie grad njim pa je v steno vstavljen portret cesarice Marije Terezije. Od tukaj vodijo prepisati na svojega nečaka grofa Ferdinanda Wurm- stranska vrata na ljubko teraso, ki jo krasijo brajde, obraščene z rensko trto, brand-Stuppacha, ki ga je dejansko prevzel po njeni smrti Neogotski epitaf grofice Jožefe Amadé ter majhna votlina.123 20. februarja 1851.117 Ferdinand je dal leta 1854 grad z ne Varkony, ki je umrla leta 1859 pri majhnimi stroški obnoviti in preurediti v prijetno poletno Desno od jedilnice je vrsta udobnih sob za goste. Vsi prostori prvega nad- hčeri Aleksandrini in zetu Ferdinandu rezidenco.118 Wurmbrand-Stuppachu na gradu Borl. stropja, z izjemo jedilnice, so opremljeni s sodobnim pohištvom. Nasprotno Cirkulane, pokopališka kapela sv. pa je drugo nadstropje, kjer je tudi dolga vrsta sob skupaj s stanovanjem Viljema. Foto: Boris Farič 2009. grajskega lastnika, opremljeno z dobro ohranjenim pohištvom iz 18. stoletja.124 Na glavni zahodni trakt se prislanja visoka pokrita terasa, s katere se raz- prostira lep razgled na Dravsko in Ptujsko polje. Zunanja poslopja gradu, pravzaprav predgradje, obdaja na jugovzhodni strani široka terasa, na kateri je grajski vrt s steklenjaki. Pod grajskim poslopjem so prostorne kleti Epitaf grofa Henrika Wurmbrand- Stuppacha, ki je umrl leta 1877 na gradu z velikimi sodi, med katerimi naj omenimo le tistega, ki je bil izdelan leta Borl. Cirkulane, pokopališka kapela sv. 1853 in drži 465 veder vina. Dolg je 2 sežnja, premer pa znaša 11 čevljev.125 Viljema. Foto: Boris Farič 2009. 114 S. POVODEN 1833, p. 130. 119 F. RAISP 1858, p. 281; isto J. A. JANISCH 1878, p. 28. 115 Ibid., p. 130s. 120 Ibid. 116 Ibid., p. 135. 121 Ibid. 117 Ferdinand Heinrich August Kaspar Eduard Josef se je rodil 15. 10. 1807 in umrl 25. 5. 1886; prvič se je poročil 29. 10. 1833 z grofico Alojzijo 122 F. RAISP, p. 281s; isto J. A. JANISCH 1878, p. 28. Széchenyi de Sárvár-Felsövidék, ki je umrla leta 1842, nato pa 16. 7. 1846 z grofico Aleksandrino Amadé de Várkony et Bös. Cf. F. RAISP 1858, p. 280; J. A. JANISCH 1878, p. 28s; J. FELSNER 1895, p. 129. 123 F. RAISP, p. 282; isto J. A. JANISCH 1878, p. 28. 118 F. RAISP 1858, p. 281; J. A. JANISCH 1878, p. 28; J. FELSNER 1895, p. 129; J. MIKUŽ 1983a, p. 81: » Kot poroča Janisch, so grad že leta 1843 z velikimi 124 Ibid. stroški restavrirali za prijetno letno rezidenco /…/. « 125 Ibid. 28 29 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa Leta 1891 je bilo na Borlu najdenih 362 breških in graških pfenigov, datiranih v čas okrog leta 1280. 126 stori, levo kadilnica grajskega gospodarja, sledi damski salon z zelo lepim marmornim kaminom in pohištvom, Leta 1895 je nastal še tretji opis gradu Borl, in to izpod peresa Josefa Felsnerja, ko je bil lastnik gradu grof Gundaker preoblečenim z vijoličasto svilo. Posebej zanimiva je kadilnica, v kateri je zbirka starega lovskega orožja in tarč.136 Wurmbrand-Stuppach.127 Vsi ti prostori so prefinjeno opremljeni, saj se staro meša z novim, med njima ni kolizije, kar govori o izvrstnem okusu, Josef Felsner navaja, da se med drevesi vijejo poti do temačnega grajskega portala. Grajski grič obdaja preprost na- odličnem posluhu za umetnost ter pieteti do starega, ne da bi se pri tem odrekali udobnostim sodobnega časa.137 ravni park, in če se vzpnemo više, zagledamo ljubko hišo. Poti vodijo sem in tja, ena pa vodi mimo skalnega previsa Pravi biser pa je grajska knjižnica, ne preširok, visok pravokotni prostor, ki je izredno lepo opremljena. Tukaj je bogata in po stopnicah do predgradja.128 zbirka trofej, ki jih je zbral grajski gospodar na svojih lovskih pohodih, redkega orožja z njegovih daljnih potovanj Ves grad prerašča bršljan, tako južno krilo na levi, nad katerim se dviguje masivna zgradba z visoko streho in rdečim ter prava zakladnica starih knjig, rokopisov in starih zapisov, slik, umetnin ter starin iz časa rimskega Ptuja.138 stolpom, desno pa drugo zgradbo, od katere zaradi zaraščenosti ni videti niti koščka stene. Oba objekta povezuje Veličastni so tudi dvoetažni kletni prostori gradu Borl, lepa je tudi terasa, ki se razprostira proti jugovzhodu. Da visok zid, v katerem je polkrožno zaključen grajski portal.129 pa je bil Borl trdnjava, opozarja top iz kovanega železa iz časa zadnjega viteza, ki stoji v kotu dvorišča, postavljen Skozi portal pridemo na grajsko dvorišče, ki je obdano z visokimi stavbami. V vzhodnem krilu je upravnikovo sta- na sodobnejšo topovsko lafeto.139 novanje, v zahodnem vhodni portal na dejansko grajsko dvorišče, severno pa predstavlja grajsko kapelo, ki je velika kakor cerkev. Kapela je okrašena z dvojnim grbom grofov Sauer-Trautmannsdorf, ki je zaradi zaraščenosti le deloma Grad Borl v prvi polovici 20. stoletja viden. Dvorišču nudi senco aleja velikanskih dreves. Na zunanjih grajskih vratih sta ohranjeni še dve strelni lini za okopne puške ter škripčevje nekdanjega dvižnega mostu. Leta 1901 je grad Borl prešel v posest grofice Adalberte Wurmbrand- 130 Stuppach (1873–1945), ki se je tega leta poročila z baronom Maksom Drugo grajsko dvorišče, ki tvori vzdolžni pravokotnik, je veliko in priča o velikosti celotnega gradu. Tukaj takoj Kübeckom von Kübau (1868–1945).140 V dneh 20. in 21. septembra opazimo v skalo izdolbeno ponikalno jamo, neke vrste cisterno, nad katero je kamniti obod vodnjaka, okrašen z 1916 so na Borlu zaplenili vse tri zvonove, težke 397, 208 in 32 kg. Kot grbom Wurmbrandov, ki ga krasi umetelno izdelana kovana krona. Stara, z železno križno mrežo opremljena vrata navaja farna kronika župnije sv. Barbare, so imeli silno lep, majestetičen vodijo na teraso, na kateri bi lahko bilo nekoč vojaško vadbišče, z nje pa se ponuja krasen pogled na ptujsko ravnico.131 glas, opremljeni pa so bili z napisi in podobami. Vojaki so jih odpeljali Dvorišče obdajajo štirje dvonadstropni trakti dejanskega grajskega poslopja, opremljenega z arkadnimi hodniki, 22. septembra 1916.141 ki so okrašeni z lovskimi trofejami in orožjem, s katerim bi zlahka opremili močno grajsko posadko. Nad južnim Marca 1922 je baron Maks Kübeck zaradi nevšečnosti, ki jih je povzro- traktom štrli v zrak stolp z uro.132 čala agrarna reforma, prodal grad Borl za 250 milijonov novih kron Od notranjih prostorov naj najprej omenimo grajsko kapelo, v kateri je lepa oltarna slika Sv. Trojice; na njej sta upo- delniški družbi Drava iz Maribora, ki ga je prodala naprej delniški dobljena oba ustanovitelja, grof Sauer in njegova soproga, rojena Trautmannsdorf. Pozornost velja nameniti tudi družbi Borlin; tej je predsedoval grof Josip Bombelles iz Gocke pri Vinici obema stranskima oltarjema v prezbiteriju in vrsti starih, zelo dobro naslikanih slik, še posebej tistim, ki predstavljajo na Hrvaškem. Tedaj je cirkulanski župnik za svoje petnajstletno delo dvanajst apostolov, ter majhnim orglam z letnico 1606.133 na gradu dobil v dar tri mašne ornate, in sicer zelenega, vijoličastega in zlatega.142 V cerkveni ladji so viseli veliki portreti, v zakristiji pa je bilo mnogo lepo izdelanih mašnih oblačil in paramentov. Oratorij nad zakristijo je krasila vrsta zanimivih relikviarijev. Tudi pevski kor s poslikavo na les in zlasti strop Leta 1926 je France Stele popisoval opremo in tudi sam grad Borl. prezbiterija z lepo štukaturo sta bila vredna ogleda.134 Dne 18. marca je njegovo pozornost pritegnilo pravokotno dvorišče z dvonadstropnimi lepimi stebriščnimi arkadami, kapela s tremi oltarji, Grajsko gledališče, velik in visok prostor z nad talni nivo dvignjenim odrom, za katerim so bile garderobe, bi lahko štukaturami in dobrimi freskami v prezbiteriju ter mnogimi slikami zadovoljilo potrebe manjšega mesteca.135 iz 17. in 18. stoletja.143 Zelo zanimivi so tudi stanovanjski prostori v prvem nadstropju gradu. V jedilnici s štukiranim ravnim stropom Dne 31. maja je opozoril, da so v drugem nadstropju severnega trakta opazimo mogočen prečni tram, ki je nekoč gotovo nosil kasetiran leseni strop. Desno od jedilnice so damski pro- v dveh sobah pavšalni portreti cesarja Franca Lotrinškega, Marije Terezije in Jožefa II., v neki drugi sobi pa štukatura s konca 17. stoletja s freskami alegorij Noči, Jutra, Dneva in Večera. Johann Caspar Waginger (pripisano): Stenska 126 Cf. E. BAUMGARTNER – V. TRAVNER 1930, p. 173. Kapelo sestavljajo nižja pravokotna obokana ladja in višji prezbiterij, ki slika apostola Jerneja, po 1705, Borl, grajska 127 Ladislaus Gundaccar Gregor Alois, ki je grad podedoval po očetovi smrti leta 1886, se je rodil 9. 5. 1838 in umrl 26. 3. 1901. Prvič se je poročil kapela. Foto: France Stele okrog 1930, 28. 8. 1853 z Wilhelmino, baroneso Dieckmann von Seckerau, drugič pa 8. 5. 1886 s Terezijo, baroneso Wenckheim. ima ob slavoločni steni lesen kor s kasetiranim stropom, poslikanim s INDOK CENTER MZK RS, št. 2949. 128 J. FELSNER 1895, p. 124s. križno ornamentiko. Balustrada je poslikana z Jezusovim in Marijinim 129 Ibid., p. 125. 130 Ibid., p. 125s. 136 J. FELSNER 1895, p. 127. 131 Ibid., p. 126. 137 Ibid. 132 Ibid. 138 Ibid. 133 Ibid. K inventarju borlske slavnostne dvorane je sodil tudi pozitiv, ki ga je leta 1668 izdelal Janez Rapolt in je bil leta 1859 prenešen v kapelo. 139 Ibid., p. 128. Ta pozitiv je od leta 1936 naprej v varaždinskem muzeju; cf. M. CIGLENEČKI 1997, p. 18 (s starejšo literaturo). 140 H. PIRCHEGGER 1962, p. 91s; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 34s; I. STOPAR 1990, p. 25; I. JAKIČ 1999, p. 62; 134 J. FELSNER 1895, p. 127. 141 Farna kronika, p. 123. 135 Ibid. Marjeta Ciglenečki navaja, da so Sauerji na gradu Borl vzdrževali gledališče, ki je bilo sicer običajno v bogatejših plemiških hišah, a za slovensko Štajersko o takšni dejavnosti nimamo skoraj nobenih podatkov. Edino še za grad Branek je znano, da je imel sredi 19. stoletja tudi 142 Farna kronika, p. 152. Sicer vlada v literaturi kar nekaj zmede o tem, do kdaj so bili Wurmbrandi oziroma Kübecki lastniki gradu. Cf. KLS gledališče. Borlsko gledališče naj bi delovalo nekako do konca 18. stoletja, morda še na začetku 19. stoletja. Na koncu slavnostne dvorane je 1980, str. 389 (navedba, da so do leta 1910 lastniki Wurmbrandi, do leta 1918 pa Kübecki); J. CURK 1984, str. 364 (navaja, da so ga pred bil postavljen oder z naslikanim baročnim portalom. Še na začetku 20. stoletja je bil v dvorani star platnen zastor in več na platno naslikanih prvo vojno posedovali Kübecki, pred njimi pa v 19. stoletju najdlje Wurmbrandi). kulis, kakor se je spominjala Zlata Lubiensky, sestra nekdanjega grajskega lastnika, ki je na Borlu preživela otroštvo. Ob obnovi gradu leta 143 Cf. F. STELE 2007, Terenski zapis Franceta Steleta: Borl, grad 01.jpg, http://gis.zrc-sazu.si/zrcgis/doc/stele/skenogram.aspx?id=BORL,%20 1843 dvorane niso urejali in tudi ne več uporabljali. Cf. M. CIGLENEČKI 1997, p. 17s. grad%2001.jpg. 30 31 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa imenom, z vazami in cvetlicami. Ladja je enostavno belo poslikana. Na portalu, ki vodi v kapelo je napis: Hanc Vni TrIno aVe Deo pIVs ob- Prezbiterij v višini kora prekriva štukatura s trto, angelskimi glavicami, tVLItaram illmo dno dno Georgius Friderico Saver Comes a bet in Ankenstein v vogalih pa sta dopasna reliefa sv. Katarine in sv. Barbare. Lepi kapiteli Liber Baro in Kosiak, dn in Wellan Schenstein Lilgenberg et Dornav Haereditari so okrašeni z angelskimi glavicami z obeski. Dapifer per Carniolam Marchian: Schlavoniae S:C:M: Cainereri et Consiliari noc non inclyti Ducat Styriae Confinioru Selavniae et Paetriniae suprem anonae V okenskih nišah so v medaljonih med štukaturami dopasne freske Provisor acei chara Conix Maria Barbara nata Comibiosa de Travtmansdorf. dvanajstih apostolov iz 17. stoletja, ki z močno koloristično tehniko spominjajo na Callota, ki pa je bolj enobarven. Delo je realistično, V desnem traktu glavnega dvorišča, ko pridemo v 1. nadstropje, je ena forme so pretirane, obrazi niso lepi. soba na stropu pokrita z lesenim štukom iz druge polovice 17. stoletja, manjša soba zraven pa ima fresko v rdečkasto rjavi barvi, monotono Veliki oltar je lepo delo iz začetka 18. stoletja s temnim ozadjem, zlato izvršeno, ki predstavlja pijanega Bakha. ornamentiko in kipi, ki predstavljajo sv. Jurija, svetnika s krono na glavi, sv. Jožefa, sv. Cecilijo in sv. Barbaro ter angela. V atiki je precej Sobe Forsterjevega stanovanja so pokrite z lepo štukaturo iz prve poškodovana slika Marijinega oznanjenja. Glavna slika je votivna. polovice 18. stoletja, s trto, košaricami s cvetjem in ptički. Je deloma V zgornjem delu Sv. Trojica krona Marijo na oblakih, spodaj pa sta sorodna štukaturi na ptujskem gradu. Zadnja soba je t. i. Habsburška dobra dopasna portreta ustanovitelja grofa Sauerja z ženo, ki kažeta soba, kjer je v krasnem baročnem kamnitem okvirju portret Marije na pokrajino z Dravo in Halozami v ozadju. Terezije, ki je menda enkrat tu prenočevala. Levo in desno visi po en portret članov rodbine Kauniz. Lesena prižnica pod slavolokom je okrašena z rezbarijo in slikami štirih evangelistov, ki so preprosto delo, a značilno. Velike monumentalne V visokem srednjem stolpu z zvonikom na vrhu je spodaj manjše šti- figure so postavljene v zanemarjeno pokrajino. rioglato okno z gotskim obrezom, ki gleda proti kapelici, na glavnem dvorišču je okno z usločenim hrbtom in pod streho šilastoločna vrata. Ob oltarju stojijo majhne lesene orgle, ki so čisto nebaročno delo. Na Marijin oltar v grajski kapeli. Foto: France Stele Notranjost grajske kapele s pogledom na sedaj Pod streho je na velikem stolpu, ki je nedvomno najstarejši del stavbe, notranjih straneh kril je naslikano Marijino oznanjenje, deljeno na okrog 1930, INDOK CENTER MZK RS, zazidana oratorijska okna. Foto: France Stele št. 6917. videti dele, ki so bili včasih vidni, tako en ogel in več starih zidov. V dve steni. Slog je soroden Bregu. okrog 1930, INDOK CENTER MZK RS, št. 2929. kleteh so deloma šilasti oboki.144 V prezbiteriju visi slika Matere božje, ki jo angeli nosijo v nebo, zna- Leta 1927 naj bi bili stari graščinski urbarji prepeljani na Hrvaško.145 čilno delo za drugo polovico 18. stoletja. Velika skupina angelov nosi Marijo v umazano rdečkastem in modrem vihrajočem plašču. V barvah Grad je zaradi svoje obsežnosti in navadno nefunkcionalnih prostorov je mnogo elementov tiste umazane koloristike 17. stoletja. Forme so postajal za stare in nove lastnike, ki so si ob razprodajah običajno precej poudarjene. pridobili le del grajskega posestva ali tudi celoto ali pa samo parcelo z grajskimi razvalinami, vse večje gospodarsko in predvsem finančno Na drugi strani visi slika Gospodovega vstajenja. Kristus je breme. Grajsko stavbo je še posebej obremenjeval t. i. zgradarinski da- še pod beneškim vplivom 16. stoletja. Razburjeni stražarji vek, davek na uporabne, čeprav ne vedno izkoriščene prostore. Skratka, spodaj so tipične, nekoliko surove postave, katerih daljni oče plačeval se je davek »na strehe«. Zato so se lastniki gradov, podobno je Rubens. Slika je iz druge polovice 17. stoletja. kot že v 19. stoletju, poskušali izogniti plačevanju davka s tem, da so Stranska oltarja sta bržkone delo iste delavnice prve polovice grad ali del gradu razkrili, iztrgali okenske okvire, da so torej stavbo 18. stoletja kot glavni. V desnem je slika sv. Florijana, ki gasi naredili neuporabno. Tako je leta 1928 konservator interveniral v ogenj na Borlu. Slika je podobna tisti v velikem oltarju. V zvezi z zaupnim poročilom, da namerava lastnik Borla grad prodati za drugem oltarju je slika sv. Antona Padovanskega, ki je delo » stavbinski material, ker ima dovoljenje od agrarne direkcije v Mariboru. Da istega mojstra. se izogne plačevanju hišne razredarine namerava takoj iztrgati iz sten okenske okvire in vrata in s tem dokazati, da stavba, ki je sicer v dobrem stanju, ni več Druge slike: Prikazanje od smrti vstalega Zveličarja skupini porabna za stanovanja. «146 ljudi, Kristus na Oljski gori, ki je slabša ekspresivna slika, Bin- košti, ki je značilna slika, bržkone iz prve polovice 17. stoletja, Kristus na križu, Magdalena pod njim, ki je v zelo slabem stanju. Razmeroma dobra je slika Kristus nosi težki križ. V Johann Caspar Waginger (pripisano): Alegorija Večera, po 1705, figuri, ki vodi konja, so elementi Rubensa, sicer pa elementi stropna poslikava v drugem nadstropju gradu. Foto: France Stele okrog 1930, INDOK CENTER MZK RS, št. 2941. severnjaškega realizma. V umazano sinjem, precej hudo rdečem in olivno zelenem koloritu ter poudarjenih telesnih formah 144 Cf. F. STELE 2007, Terenski zapis Franceta Steleta: Borl, grad 02.jpg, 03.jpg, 04.jpg, http://gis.zrc-sazu.si/zrcgis/doc/stele/skenogram. in potezah je zaznati tipične poteze 17. stoletja alpskih dežel. aspx?id=BORL,%20grad%2001.jpg. 145 Cf. A. KOMAC 2004, p. 40 in op. 53 (citira V. Bračič: Vinorodne Haloze, p. 58). Še zmeraj ni povsem jasno, kdaj so bili stari urbarji in drugi dokumenti odneseni. Vladimir Bračič navaja, da so leta 1933 takratni lastniki urbarje gospoščine Borl odnesli na Hrvaško, kjer so tudi imeli Drugo nadstropje arkadnega hodnika svojo posest, in je od tedaj za njimi izginila vsaka sled, vsa prizadevanja, da bi jih odkrili, pa so ostala neuspešna (cf. V. BRAČIČ 1994, p. 328). Drugič pa isti avtor navaja, da so okoli leta 1930 sodni spis in urbar odnesli neznano kam, verjetno hrvaški graščaki Vučetići, vsa dosedanja s cirkulanskim župnikom Janezom Vogrinom. prizadevanja, da bi jih našli, pa so ostala neuspešna. Pomembnejše sodne spise naj bi že pred prvo svetovno vojno odnesli na Dunaj, v grajski Foto: France Stele okrog 1930, INDOK CENTER MZK RS, knjižnici pa so ostali le še nekateri sodni akti in urbar (cf. V. BRAČIČ 1995, p. 315). št. 2932. 146 Cf. I. KOMELJ 1983, p. 14s in op. 3 (AZ 146/20). 32 33 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa Zunanje grajsko dvorišče. Foto: France Stele okrog 1930, Notranje grajsko dvorišče. Foto: France Stele Nekdanji damski kabinet s kaminom in sliko cesarice Nekdanji damski kabinet s kaminom. Stanje 1. 3. 2010. INDOK CENTER MZK RS, št. 14167. okrog 1930, INDOK CENTER MZK RS, Marije Terezije. Foto: France Stele okrog 1930, Foto: Branko Vnuk 2010. št. 14169. INDOK CENTER MZK RS, št. 14176. Tedaj je konservator za grad Borl ugotovil, da je » nedvomno antikviteta, ki jo je treba smatrati za zgodovinski spomenik, V referatu dr. Franceta Steleta o varstvu spomenikov, ki ga je imel na proslavi ob 25-letnici Zgodovinskega društva v katerega značaj naj bi se upošteval pri reševanju lastnikovega zgradarinskega priziva. «147 Mariboru 2. septembra 1928, je med drugim zapisano: » Nepremagljiv nasprotnik cele velike in kulturno zgodovinsko velevažne Da bi Borlu omogočili nadaljnji obstoj, so poleg predloga, da bi se država odrekla razredarini za tiste prostore, ki skupine spomenikov so povojne, za nekatere sloje temeljito spremenjene socijalne razmere. Mislim na tisti sloj, ki je vzdrževal par jih lastnik ne uporablja za stanovanja, iskali tudi druge rešitve. Predlagali so na primer možnost, da bi grad prešel v stotin razkošnih gradov po Sloveniji. Navadno se vsa krivda pripisuje agrarni reformi, vendar pa premnogi konkretni slučaji uče, javno, tj. oblastno ali državno last. » Borl je namreč kot historičen in arhitekturni spomenik tako važen, da mora oblast najti da je vsaj toliko kriva na neštetih polomih trdovratna neprilagodljivost posestnikov novim gospodarskim razmeram in življenja v sredstva, da ga ohrani in prej kot slej omogoči nadaljnjo eksistenco s tem, da ga adaptira za javno koristne namene, okrevališče okviru, ki je že zdavnaj neostvarljiv. S stališča sedanjosti in bodočnosti je brezpomembna tragika teh pojavov, tragično pa je obenem, za javne delavce, oficirje, invalidni dom ali kaj podobnega. Veliko županstvo naj porabi vsa zakonita pa tudi nasilna sredstva, da da ni nikogar, ki bi bil voljan in zmožen prevzeti njihovo dediščino, ker nova gorenja družbena plast s povečanimi premoženjskimi nameravano uničenje prepreči. « sredstvi še zdaleč ni dozorela do tistega življenjskega okvira, v katerem bi vedela z gradom kaj začeti. Tudi sodobne demokratične 148 samouprave, naj si bodo oblastne ali občinske, še daleč niso dozorele do razumevanja, da je pravzaprav njihova dolžnost, da se Pismo, ki ga je konservator pisal pristojnemu velikemu županstvu v Mariboru, je nastalo ob novici, da namerava lastnik za take dediščine zavzemajo in tako rešijo nacionalno premoženje, ki ga s smotrno porabo lahko tudi kolikor toliko plodonosno grad podreti. Hkrati je opozoril tudi sreskega poglavarja v Ptuju, da v » slučaju, da se poročilo o porušitvi izkaže za resnično, upravljajo (važnost razvalin, gradov in drugih zanimivosti za tujski promet). /…/ Opozarjam na usodo enega najlepših gradov uporabi sresko poglavarstvo vsa zakonita, pa naj bi bila nasilna sredstva, da to namero prepreči, ker gre za enega najlepših gradov. Slovenije, Borla ob Dravi niže Ptuja, ki mu grozi razpad in se ljubitelju spomenikov kulturne preteklosti in naravnih krasot srce Ako že mora Borl propasti, naj propade s počasnim naravnim razpadanjem vsake starine, ne pa po taki nasilni smrti. Mogoče pa se krči, ko pričakuje, kedaj se bo začela vdirati streha in se bo propad pokazal tudi na zunaj.«152 s časom vendar najde kdo ali celo kako javno oblastvo, ki bi ga rešilo razpada in ga porabilo za kak občekoristen namen. «149 Dne 14. avgusta 1929 je France Stele ponovno obiskal grad Borl. Tedaj je zapisal, da je dobro viden srednjeveški zid v Poročilo o nameravani porušitvi gradu se je po orožniških poizvedovanjih izkazalo za pretirano in neresnično. tistem delu gradu, ki leži levo od glavnega vhoda. Vidni so tudi gotski podzidek, oporni zidovi, okna; posebno lepo Lastnik naj bi z nameravano akcijo in celo miniranjem gradu le zastraševal okolico – v resnici pa je po parcelah je eno, ki gleda na dvorišče. Gledališka dvorana je nad cerkvijo in deluje kot kor ali gornja cerkev. Baročna štukatura razprodajal borlsko posestvo.150 je iz prve polovice 18. stoletja, v več sobah proti vrtu pa so lepo pohištvo in rodbinski portreti. V sobi Marije Terezije Grad je res v nekaj letih menjal vrsto lastnikov; pri tem je grajski inventar zaradi » pustolovske epizode Armin« doživel so njen portret in njeno lastnoročno pismo ter portreti cesarja Jožefa II. in drugih. V štukaturah, ki so zelo dobre, nekaj sprememb: prodana je bila gledališka oprema, kasneje, kot je poročal konservatorju tedanji častni konservator so v mrežaste rastlinske oblike vpletene ptice. Knjižnica pa ima »nekaj antičnih vezav« in prazgodovinsko posodo, in zaupnik Viktor Skrabar, pa so bili preostanki opreme prepeljani na grad Opeka na Hrvaškem.151 orožje itd.153 147 Cf. I. KOMELJ 1983, p. 18 in op. 9 (AZ 125/36). 148 Ibid., p. 18 in op. 10 (AZ 75/28). 149 Ibid., p. 18 in op. 11 (AZ 75/28). 150 Ibid., p. 18 in op. 12 (AZ 102/28). 151 Ibid., p. 18 in op. 14 (AZ 125/36). Dvorec Opeka je bil do druge svetovne vojne v posesti družine Bombelles; op. avt. 152 Objavljeno v INFORMATOR 1981, p. 2 (drugače ČZN 1928). 153 F. STELE 2007, Terenski zapis Franceta Steleta: Borl, grad 01.jpg, http://gis.zrc-sazu.si/zrcgis/doc/stele/skenogram.aspx?id=BORL,%20 grad%2001.jpg. 34 35 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa France Stele se je tudi leta 1930, ko je bil grad v lasti Dodatek: lastništvo posestva in gradu Borl od 1922 do 1946 družine Androwsky-Unukić iz Zagreba, ponovno oglasil na Borlu in tedaj notranjost gradu natančno Ko je bilo besedilo že napisano, nam je gospa Zvezdana Marija Kompara prijazno posredovala doslej še neznane fotodokumentiral; fotografije so ohranjene na Indok podatke o lastništvu gradu Borl, ki jih zaradi relevantnosti za nadaljnje raziskovanje zgodovine gradu in kot infor- centru Uprave za kulturno dediščino Republike macijo naknadno vključujemo v besedilo.160 Slovenije.154 Ponovno je bil na gradu 23. avgusta 1931, »Grad Borl s posestvom je leta 1922 kupila družba za vinogradništvo in kletarstvo Borlin d. d. s sedežem v Varaždinu. S tem je ko je zapisal, da je v kopalnici v prvem nadstropju dobila v posest 146,15 ha zemljišč z graščino. Poleg gradu Borl je to pomenilo še 33 ha njiv, 12 ha travnikov, 0,76 ha sadovnjakov, na stropu freska Bakha in vina, v glavnih sobah v 15 ha vinogradov, 11 ha pašnikov, 71 ha gozda, 21 ha neobdelane zemlje in 1 ha stavb. Grad in parcele so bile v katastrskih občinah istem nadstropju pa so lepe štukature s ptički, pasovi Dolane (parcele št. 22, 30, 96, 144), Veliki Vrh (parcele št. 1, 2, 3, 4, 5, 90, 70, 71, 115) in Gradišča (parceli št. 190, 114). in cvetlicami. 155 Družba Borlin d. d. je bila ustanovljena z namenom gospodarskega upravljanja posestva gradu Borl. Registrirana je bila 27. 2. 1922 Dne 16. septembra 1937 se je ob petih zjutraj z Borla pod številko 375 v Varaždinu s kapitalom 1,000.000 nekdanjih avstroogrskih kron (v letu 1923 je to znašalo 250.000 jugoslovanskih sprožil zemeljski plaz (700–800 kubičnih metrov dinarjev). Delniški kapital je bil razdeljen na 1.000 delnic, nominiranih po 1.000 kron oz. 250 dinarjev. zemlje in kamenja), ki je popolnoma zasul cesto proti Zavrču, grmenje plazu pa se je slišalo več kilometrov Ustanovni delničarji družbe Borlin d. d. so bili Dr. Vuk pl. Vuchetich (Vučetić) de Brinje et Cseney, Albert pl. Androwsky in grof naokoli. Isto popoldne se je s hriba vsulo še naslednjih Josef Bombelles. Dr. Vuk pl. Vuchetich je bil leta 1933 imenovan za generalnega direktorja in se je takrat za stalno naselil na gradu 200–300 kubičnih metrov zemlje, kamenja, drevja Borl. Po smrti pl. Androwskega je postal tudi večinski delničar s 502 delnicama. Leta 1938 je preostalih 498 delnic kupila od grofa ter grmovja, vendar za grad Borl tedaj ni bilo nobene Bombellesa zagrebška industrialka židovskega rodu Zora Weiss. Dr. Vuk pl. Vuchetich de Brinje et Cseney in Zora Weiss sta tako nevarnosti.156 ostala edina solastnika do 16. 4. 1946, ko je bilo posestvo z gradom nacionalizirano v skladu z zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji. Leta 1938 so napokano skalovje z vrha grajskega hriba, ki je še ostalo od prejšnjega leta, ko je počil Dr. Vuk pl. Vuchetich de Brinje et Cseney je vodil celotno posestvo praktično do nemške zasedbe gradu aprila 1941. Družba je poslo- skalni previs, pozimi postopoma razstrelili.157 Tedaj vala uspešno kljub gospodarski krizi med dvema vojnama. Ukvarjala se je z vinarstvom, kletarstvom, poljščinami, sadjarstvom in so grad temeljito popravljali. Delalo naj bi od 30 do svoje proizvode prodajala na Dunaj, na Češko, Kranjsko, v Budimpešto, Zagreb, Trst. Očetu je pomagal upravljati grajsko posestvo 40 delavcev in obrtnikov, dela pa naj bi trajala eno starejši sin, inženir agronomije Paul pl. Vuchetich de Brinje et Cseney. leto. Nova gospodarica gradu je bila Zora Weiss iz Na gradu je mladi inženir Vučetić spoznal lepo učiteljico Lauro Kompara, ki je kasneje postala njegova žena. Laura Kompara nekdanje Avstrije. Tedaj so nameravali temeljito je prihajala iz narodno zelo zavedne družine iz Trsta. Njen oče Mario Kompara je bil močan obrtnik in socialistični poslanec v obnoviti tudi grajsko gospodarstvo, nakupiti živino, rimskem parlamentu. Z nastopom fašizma in fašističnega preganjanja zavednih Slovencev se je družina leta 1923 morala umakniti načrtno obdelati posestvo in obnoviti vinograde.158 iz Trsta v Maribor. Laurina prva služba je bilo učiteljevanje v Halozah, na ljudski šoli v Cirkulanah. Vsekakor je Zora Weiss († 1970), rojena Moster, iz Zagreba temeljito prenovila borlski grad tik pred Prišel je april 1941 in z njim nemška okupacija. 24. aprila 1941 je prišel nekdo povedat na grad, da nameravajo Nemci naslednji izbruhom druge svetovne vojne. Na gradu je bil do dan zasesti grad in aretirati židinjo Zoro Weiss, zaradi nje tudi dr. Vuka pl. Vucheticha. Zora in Vuk sta izginila še isto noč. S Grad Borl, med 1918 in 1941. PMPO, fototeka Kulturno- leta 1994 tudi bronasti kip glasbenika s piščaljo. seboj sta odnesla samo osebne predmete. Paul in Laura pa sta ostala. Naslednji dan so Nemci res prišli in ju zaprli na gradu. V zgodovinskega oddelka, št. 12357. Leta 1940 ga je izdelal hrvaški kipar Slavko Brüll naslednjih dneh so aretirali in privedli na grad še vrsto narodno zavednih Slovencev iz okolice, predvsem iz vrst zavedne inteligence. (1900–1943), ki so ga ustaši ubili v Jasenovcu, pred- Med njimi so bili tudi Laurini kolegi učitelji iz cirkulanske ljudske šole. Nemci so takoj ob okupaciji razpustili vse slovenske šole stavljal pa je Zorinega sina Leona Weissa († 1927), in slovenske učitelje odpustili iz službe. Zaprti učitelji so ostali zaprti na gradu do junija ali julija. Med petimi učitelji, ki so bili hrvaškega pianista in skladatelja. nato izgnani na Hrvaško oziroma v Srbijo, je bila tudi Laura Kompara. Paul pl. Vuchetich pa je bil najprej izgnan na Hrvaško 159 in potem mobiliziran v nemško vojsko.« 154 M. CIGLENEČKI 1999, p. 34. 155 F. STELE 2007, Terenski zapis Franceta Steleta: Borl, grad 01.jpg, http://gis.zrc-sazu.si/zrcgis/doc/stele/skenogram.aspx?id=BORL,%20 Grad Borl med drugo svetovno vojno in v drugi polovici 20. stoletja grad%2001.jpg. 156 SLOVENSKI GOSPODAR 1937, p. 5. Eno najbolj žalostnih obdobij je grad Borl doživel med drugo svetovno vojno, ko so Nemci konec aprila 1941 na gradu 157 SLOVENSKI GOSPODAR 1938a, p. 8. ustanovili prehodno zbirno taborišče za Slovence, ki so bili določeni za izselitev iz Spodnje Štajerske. Taborišče je 158 SLOVENSKI GOSPODAR 1938b, p. 9. Glede lastništva gradu v tem času še zmeraj ostajajo nejasnosti, saj se trdi, da je bila leta 1937 lastnica delovalo do ukinitve 12. marca 1943. Gestapovski zapori so bili najprej v grajskih hlevih, nato pa na samem gradu. gradu delniška družba »Barlin« iz Maribora (cf. KLDB 1937, p. 511), leta 1939 pa naj bi dal konservator uradno izjavo Ministrstvu za finance v Beogradu, da » ima grad Borl v občini sv. Barbara v Halozah, last Borlin, delniške družbe v Varaždinu, zgodovinski pomen« (cf. I. KOMELJ 1983, p. 18 in Na gradu so bile tudi mučilnice, kjer so jetnike pretepali in drugače mučili. Na Borlu je bilo dnevno do 300 politič- op. 15 (AZ 87/39)). Tako lahko tudi beremo, da je med obema vojnama grad pripadal več gospodarjem, ki so prodali nekaj zemlje in odpeljali nih ujetnikov, vsega skupaj pa jih je bilo zaprtih nekaj tisoč. Politični jetniki so bili na gradu zaprti več tednov ali precej dragocenosti, propada pa ga je s popravilom strehe rešila zadnja lastnica Weissova (cf. KLS 1980, p. 389); da je grad med obema vojnama posedovala delniška družba »Barlin« iz Maribora (cf. KLDB 1937, p. 511; I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 35; I. STOPAR celo mesecev, preden so jim nacisti izrekli kazen – smrt med talci ali odhod v koncentracijsko taborišče. Po zbranih 1990, p. 25) oziroma da sta ga med obema vojnama posedovali delniška družba Barlin iz Maribora in Zora Weissova iz Zagreba (cf. J. CURK podatkih so nacisti v letih 1941 in 1942 44 borlskih jetnikov obsodili na smrt, večino pa poslali v koncentracijska 1984, p. 364); da je bila zadnja gospodarica pred drugo svetovno vojno družina Weiss iz Zagreba (cf. V. BRAČIČ 1995, p. 313); da je bil med taborišča, največ v Mauthausen, Auschwitz in Dachau, od koder se jih je vrnilo le malo. Po ukinitvi policijskih zaporov obema vojnama Borl v posesti delniške družbe »Barlin« iz Maribora, zadnji lastnici pa rodbini Vučetić in Weiss iz Zagreba (cf. I. JAKIČ 1999, p. 62) in končno, da je nazadnje, tik pred drugo svetovno vojno, bil grad v posesti zagrebške judovske rodbine Weiss (cf. I. STOPAR 2008, p. 34). se je v gradu naselila straža, ki je varovala most čez reko Dravo, v grajskih prostorih pa so prirejali tečaje za voditelje 159 Leta 1994 so kip poskusili ukrasti. Pozneje je bil najden pod dravskim mostom pri Borlu in odpeljan v hrambo v Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož (inv. št. G2193 pl). Podatki o Zori in Leonu Weissu ter Slavku Brüllu so povzeti po dopisu Zorine nečakinje Mary Moster-Levine iz New Yorka z dne 12. 4. 1988; dopisno dokumentacijo hranita ZVKDS, OE Maribor, dosje št. 167: Dolane – Grad Borl in Kulturnozgodovinski oddelek 160 Zvezdana Marija Kompara: Informacija o lastništvu posestva in gradu Borl od leta 1922 do 1946, Maribor, 16. 10. 2010. Objavljamo le del dopisa gospe Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož. Kompara, ki se konkretno nanaša na posest samega gradu, druge zanimivosti so na razpolago v arhivu Društva za oživitev gradu Borl; op. avt. 36 37 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa Leta 1945, po končani drugi svetovni vojni, je grad postal splošno ljudsko premoženje. V njem so najprej uredili mladinsko okrevališče, leta 1948 pa begunski center za otroke iz Egejske Makedonije.162 Leta 1951 so začeli obnavljati grajsko poslopje163 in v njem 1. maja 1952 odprli letovišče Borl. Letovišče se je lepo razvijalo, saj je stalo ob nekdanji glavni cesti Maribor–Varaždin–Zagreb, dokler ni bila zgrajena nova cesta Maribor– Krapina–Zagreb, ki je Borl pustila ob strani. Letovišče je začelo počasi propadati in leta 1981 so ga dokončno zaprli.164 Borlski hlevi, med 1941 in 1943. PMPO, fototeka Borlski zaporniki, med 1941 in 1943. PMPO, fototeka Zgodovinskega oddelka, št. 487 (inv. št. LR 23b). Zgodovinskega oddelka, št. 490 (inv. št. LR 2115). Grad Borl – hotel, 1962. PMPO, fototeka Zgodovinskega oddelka, Znamenje sv. Janeza Nepomuka z angeloma grbonoscema št. 485 (inv. št. 24b). Foto: Langerholc 1962. iz leta 1752 in sekundarno vzidano ploščo, ki govori o gradnji mostu leta 1875 ter ceste leta 1877. Znamenje je nekoč stalo pri mostu čez Dravo. Foto: France Stele okrog 1930, INDOK CENTER MZK RS, št. 12026. Leta 1956 so ob vstaji na Madžarskem v gradu začasno nastanili madžarske begunce,165 8. julija 1957, ko je na Borlu potekal Dan internirancev pod geslom Nikdar več taborišč! in se je zbralo več kot 5000 nekdanjih internirancev in nji- hovih svojcev, pa je bila v steno zahodnega grajskega trakta vzidana spominska plošča z napisom: » Ta grad so nemški fašisti spremenili v letih 1941 – 1943 v hišo trpljenja – koncentracijsko taborišče – od koder so pošiljali slovenske rodoljube pred puške, v izgnanstvo, druga koncentracijska taborišča in mučilišča.«166 Jože Curk je leta 1965 poročal, da je Zavod za spomeniško varstvo v Mariboru ves ta čas nadziral vzdrževanje grajskega kompleksa in pregledoval gradbeno stanje objektov. Obnovljen je bil urni stolpič nad glavnim stolpom, nabavljena Delitev hrane, 1942. PMPO, fototeka Zgodovinskega »Wasserkomanda«, med 1941 in 1943. PMPO, fototeka opeka za prekritje južnega trakta ter urejena ostrešje in streha nad grajsko kapelo. Dali so tudi strokovna navodila oddelka, št. 492 (inv. št. LR 18). Zgodovinskega oddelka, št. 497 (inv. št. LR 1174). za preureditev vrhnje etaže v gostinsko-hotelske namene. V celoti je bila obnovljena prej izredno zanemarjena kapela: štukatura (zaradi dolgoletnega zamakanja je je odpadlo 6 kvadratnih metrov z ometom vred), lesen rezljan in posli- Nemške mladine. Ob koncu leta so v grajske prostore vselili tudi tuje delavce, ki so kopali protitankovske jarke na kan pevski kor, ki je delno zgnil, je bil v celoti obnovljen, les prepariran, poslikava utrjena in dopolnjena. Oprema je meji s Hrvaško. Nemci so z gradu odstranili vse priče njegove bogate preteklosti, tako grajsko opravo, opremo, slike, bila uničena do skoraj 50 odstotkov, enega stranskega oltarja pa ni bilo več mogoče sestaviti. Obnovili so glavni in knjižnico in arhiv.161 stranski oltar, prižnico, obhajilno menzo, nekatere okvire, vratnice, nekaj plastik itd. V zakristiji so položili parket in vanjo namestili zbirko NOB. V kapeli so shranili dva velika kamnita putta z grboma, najdena v pesku pred grajskim 161 Cf. I. MAVRIČ ŽIŽEK 2005, pp. 168–170 (s podrobno literaturo). Glej tudi KLS 1980, p. 389; J. CURK 1984, p. 364; I. STOPAR 1987, p. 86; J. CURK 1992a, p. 28; V. BRAČIČ 1995, str 339; I. JAKIČ 1999, p. 62. Farna kronika, p. 232: »Nemci so l. 1941 grad Borl spremenili v zbirno in prehodno taborišče, iz katerega so pošiljali Slovence sprva v Srbijo, pozneje pa v razna koncentracijska taborišča v Avstriji in v Nemčiji. Ko so l. 1942 pripravljali zaporniki 162 Cf. NAŠE DELO 1948, p. 4; J. CURK 1984, p. 364; V. BRAČIČ 1995, p. 313; I. JAKIČ 1999, p. 62. Farna kronika, p. 232: » Po l. 1945 so bili na upor proti Nemcem na Borlu in se jim ta upor ni posrečil, so Nemci odpeljali zapornike v druge zapore in je ostal grad Borl prazen.« Glede zaplembe umetnin na Borlu najprej grški otroci, pozneje pa učenci v gospodarstvu iz vseh pokrajin naše države.« slovenskem Štajerskem v letih 1941 in 1942 opozarjamo na internetno izdajo knjige Toneta Ferenca: Quel en zur nationalsozialistischen Entnationali-163 Farna kronika, p. 232: » L. 1951 so začeli grad popravljati in ga preurejati v letovišče. Umetnine iz kapele so že Nemci odpeljali v Gradec, kapelo so pa sedaj sierungspolitik in Slowenien 1941 bis 1945, Maribor 1980, dosegljivo na spletni strani http://www.karawankengrenze.at/, predvsem na dokumente spremenili v dvorano. Zavod za spomeniško varstvo v Ljubljani je posredoval, da je kapela skoraj popolnoma ohranila svojo prvotno obliko. V prezbiteriju, ki je s št. 150 (Vermerk des Generaltreuhänders für die Sicherstel ung der Kulturgüter über eine Beschprechung in Maribor z dne 10. 10. 1941), št. 173 (Bericht des steno ločen od dvorane, so shranjene vse nabožne slike, ki so še med okupacijo ostale v gradu.« Generaltreuhänders für die Sicherstel ung der Kulturgüter über Beschprechungen in Graz z dne 8. 11. 1941), št. 206 (Aktenvermerk des Generaltreuhänders 164 Farna kronika navaja, da so bila obnovitvena dela končana leta 1953, cf. Farna kronika, p. 232; V. BRAČIČ 1995, pp. 313–315, 343; I. JAKIČ für die Sicherstel ung der Kulturgüter über die Tätigkeit in der Untersteiermark z dne 3. 3. 1942), št. 247 (Abschlussbericht des Generaltreuhänders für die 1999, p. 62. Sicherstel ung der Kulturgüter über die Tätigkeit in der Untersteiermark z dne 12. 8. 1942, kjer je tudi specificirano, koliko kulturnih dobrin, ki so bile v judovski, sovražni in cerkveni posesti, je bilo zaplenjenih) in št. 297 (Dankschreiben des Chefs der Zivilverwaltung in der Untersteiermark für die 165 V. BRAČIČ 1995, p. 313. Sicherstel ung der Kulturgüter z dne 11. 3. 1943). 166 I. STOPAR 1981, p. 9; I. STOPAR 1982, p. 36; J. CURK 1984, p. 365; I. STOPAR 1990, p. 26. 38 39 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa vhodom. Pred vhodom so postavili Heraklejev in Florijanov kip na nova kamnita podstavka. Plastično okrašena vhoda v jedilnico in grajski vrt sta bila očiščena bršljana.167 Leta 1976 je Zavod za spomeniško varstvo v Mariboru pregledal statično stanje severovzhodnega trakta gradu Borl in opozoril imetnika na poškodbe,168 leta 1979 pa so izdelali arhitektonski posnetek gradu kot osnovo za izdelavo načrtov za gradbeno sanacijo. Grad, ki je bil že dotlej ogrožen, je po odločitvi DO Haloški biser, da zapre gostinski objekt v njem, zašel v kritično situacijo. Za rešitev objekta, ki je bil tudi spomenik ljudske revolucije ter uvrščen v 1. kategorijo, je bila potrebna akcija najširše družbene skupnosti.169 Grad Borl – tloris in profil severne terase z najdbami zidov, april 1982. ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, dosje št. 167: Dolane – Grad Borl. Risba: Marija Lubšina Tušek. Prerez skozi grad Borl, junij 1979. ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, dosje št. 167: Dolane – Grad Borl. Leta 1982 je bil pripravljen tudi revitalizacijski program gradu.172 Grad Borl, ki je bil brez uporabnika oziroma imetnika pravice uporabe, je izvršni svet občine Ptuj predal Zavodu za spomeniško varstvo v Mariboru v varstvo. Za vzdrževanje Do leta 1981 je bilo v gradu gostišče Grad Borl. Ker je bil grad brez uporabnika, je prešel v oskrbo Zavoda za spome- in prenovo gradu so pripravili poseben samoupravni sporazum med Skupščino občine Ptuj, Kulturno skupnostjo niško varstvo Maribor, kar pa seveda ni bila trajnejša rešitev.170 občine Ptuj in Zavodom za spomeniško varstvo Maribor, ki pa ga sklenitelji tedaj še niso podpisali. Kljub temu so na Leta 1982 je Zavod za spomeniško varstvo po daljših pripravljalnih delih začel kompleksno gradbeno sanacijo osnovi srednjeročnega programa KSS in KS Ptuj nadaljevali gradbena in sanacijska dela v severovzhodnem traktu. gradu Borl. Dela so začeli na severovzhodnem traktu gradu, v katerem sta viteška dvorana in kapela. Kot poroča Tu so bila opravljena naslednja dela: temeljenje obodnih zidov, na nekaterih mestih do globine 6 metrov; injektiranje Janez Mikuž, je bil ta del grajskega kompleksa zgrajen nazadnje, ko je na območju gradu že primanjkovalo prostora. obodnih zidov; vgraditev armiranobetonskih plošč s protipotresnimi vezmi na treh nivojih; sanacija oboka med gor- Zaradi tega so zidovi tega trakta že na nasutem terenu. To je povzročilo pogrezanje in pokanje zidov. Zaradi tega in njo in spodnjo kletjo; obnovitev ostrešja in strehe nad kapelo; tekoča popravila strehe; čiščenje odpadnega materiala nekaterih recentnih prezidav v notranjščini, ki so bile izvedene nestrokovno, je bil ogrožen obstoj gradu. Potem ko v stolpu. Sočasno so v restavratorski delavnici Zavoda restavrirali dva oltarja in prižnico iz kapele s pripadajočimi so delavci Gradisa, TOZD Gradnje Ptuj, podtemeljili celoten severovzhodni del grajske kapele ter med spodnjo in kipi in slikami. Prav tako so sneli freske s stene med nekdanjo restavracijo in kapelo, ki je po načrtu prenove ne bi zgornjo kletjo vgradili železobetonsko ploščo s protipotresnimi vezmi, so začeli vsekovati utor za železobetonsko bilo več. Avtor freske je bil Janez Mežan. Sredstva za prenovo sta prispevali Kulturna skupnost Slovenije in Kulturna ploščo med zgornjo kletjo in kapelo. Tu je bila odkrita zanimiva najdba, ki skorajda nima primere. V zidu za glavnim skupnost občine Ptuj. Gradbena dela so izvajali po načrtih inž. Stojana Ribnikarja, restavratorska dela je opravljal oltarjem je bila vzidana plošča iz belega apnenca dimenzij 32 x 35 centimetrov in povprečno 6 centimetrov debela, restavrator specialist Viktor Gojkovič, tri slike iz kapele pa je restavriral Bine Kovačič.173 ki na zadnji strani ni obdelana. V sredini plošče je skoraj kvadratna vdolbina, pokrita s pokrovom iz črnega kamna. Janez Mikuž poroča, da sta bili leta 1983 končani gradbena sanacija in prezentacija grajske kapele, kjer je restavra- Ko so ta pokrov dvignili, so pod njim našli srebrno ploščico velikosti 12 x 11,5 centimetrov. Ploščica je iz masivnega torska ekipa Zavoda pod vodstvom restavratorja specialista Viktorja Gojkoviča restavrirala štukaturo, stenske slike, tolčenega srebra. Na plošči je v enostavnem graviranem okvirju navedeno, da je kapelo Sv. Trojice in Device Marije dva oltarja in prižnico. Med nekdanjo cerkveno ladjo, kasnejšo restavracijo, in kapelo, ki je bila tedaj prezbiterij, so dal zgraditi grof Georg Friderik Sauer Borlski, svobodni baron na Kozjaku, gospodar Velenja, Šoštanja itd., temeljni porušili steno, ki je zapirala slavolok, in tako dobili dva povezana prostora, ki naj bi bila kot prva v gradu dostop- kamen je položila njegova soproga Marija Barbara, rojena Trautmannsdorf, posvetil pa jo je opat Bernard Maurisberg, na javnosti. Fresko Janeza Mežana, ki je bila na porušeni steni, je restavrator prenesel na severno steno nekdanje arhidiakon Savinjske doline in Dravskega polja 30. oktobra 1678. Ta dragocena najdba s svojimi podatki dopolnjuje restavracije, kjer so tedaj nameravali postaviti razstavo o zgodovini gradu in prenovitvenih delih. Gradbena dela so napis nad vhodom, ki vodi v severni trakt z zunanjega dvorišča in omenja grajskega gospoda in njegovo ženo ter ima v kronogramu letnico 1674. Iz tega lahko sklepamo, da so leta 1674 zgradili tisti del trakta, v katerem je viteška dvorana, 172 Cf. M. LAZAREVIČ KREBELJ 1983, pp. 7–11. za zidavo severovzhodnega dela skupaj s kapelo pa so porabili kar štiri leta, kar je tudi za tedanje časa kar precej.171 173 Cf. B. KOVAČIČ 1983, p. 68; J. MIKUŽ 1983b, p. 68; J. MIKUŽ 1983c, p. 288; B. KOVAČIČ 1984, p. 306–307; J. MIKUŽ 1984b, p. 306. S. RIBNIKAR 1983, p. 18: » Grad Borl stoji na vzpetini in je temljen na miocenski konglomeratni breči, ki strmo pada proti Dravi. Izjema je grajska kapela, ki je temeljena na meljasto peščeni zemljini zaradi velike globine nosilne breče. Zaradi diferenčnih posedkov so zidovi in oboki močno razpokali, temelji posedli, zidovi pa nagnili ven. Zidovi so se nagnili na vrhu proti Dravi za max. 54 cm, proti Ptuju za max. 24 cm, temelji pa so se posedli z max. 18 cm. Zanimiva je stavbna zgodovina 167 J. CURK 1965, p. 211. zidave kapele. Prvotni kletni zid debeline 1 m so v notranjosti ojačili s 60 cm oblogo, temelje pa naslonili na lesene pilote, ki pa niso segali do nosilnega terena. 168 J. MIKUŽ 1979, p. 351. Dilatirani zid je visok cca 7 m, navzgor pa je zidan enotni zid debeline 1,6 m. Zaradi razpok, ki so se verjetno pojavile že v času gradnje, so namestili nad okrasnim 169 J. MIKUŽ 1980, p. 32. vencem močne horizontalne vezi ter zid na vrhu zidali votlavo. Končno so sezidali še 2 močna kamnita opornika (kontrafori), katere pa so zopet temeljili v slabo nosilni teren in so verjetno bolj škodili kot koristili. Po vojni je bila zgrajena na vogalu kapele pretočna greznica, ki je še dodatno pripomogla k večanju posedkov. 170 I. STOPAR 1981, p. 9; J. CURK 1984, p. 364; I. STOPAR 1990, p. 25. Kapelo je bilo možno uspešno sanirati edino s podbetoniranjem temeljev do konglomeratne breče. Na podlagi raziskav Geološkega zavoda Slovenije TOZD Maribor, 171 J. MIKUŽ 1982, p. 6. ki je ugotovil, da je nosilni teren od 2 do 5 m pod spodnjim robom temeljev, so bile izdelane variantne rešitve podbetoniranja itd.« 40 41 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa obsegala delno temeljenje trakta z viteško dvorano, rekonstrukcijo strehe nad kapelo in izdelavo armiranobetonske naciji strehe je bilo treba na novo pozidati tudi strešna okna, ki so stala na uničenih tramih, ter ometati in na novo plošče nad viteško dvorano.174 dekorativno poslikati dimnike, ki so bistven sestavni del pojavne slike gradu.181 Na notranjem dvorišču so pod nasutjem odkrili stari tlak iz mačjih glav in nasutje odstranili. Žal je bil tlak poško- Z nastankom samostojne Slovenije je bilo pričakovati, da bomo Slovenci še bolj vneto skrbeli za nam zaupano kulturno dovan, saj so v preteklosti naredili površinsko odvodnjavanje in tlak poškodovali. Na razgledni terasi nad Dravo so dediščino. Žal se je usoda poigrala z našimi pričakovanji, vsaj kar se tiče gradu Borl, ki je bil leta 1999 razglašen za v tleh naredili sonde in našli ostanke obokov kleti zahodnega stolpa, porušenega verjetno v 18. stoletju.175 spomenik državnega pomena in je prešel tudi v državno last. Obnovitvena dela se niso več nadaljevala, restavrirane Leta 1984 so zaradi skromnejših sredstev nadaljevali dela v severovzhodnem traktu, kjer so naredili armiranobetonske slike iz grajske kapele so bile med letoma 1991 in 1994 ukradene, za nameček pa se je leta 1995 sesedel še del stropa plošče nad zgornjo kletjo in nad pritličjem.176 v drugem nadstropju, kjer so bile štukature in freske štirih delov dneva. To se je zgodilo zaradi meteorne vode, ki je tekla skozi puščajočo streho, z vlago se je na grajskem podstrešju naselila tudi hišna goba, zato so bili napadeni Leta 1985 so dokončali gradbeno sanacijo severnega trakta gradu Borl. Takrat so v obnovljeni grajski kapeli pripravili stropi, ki so nosili strop te sobe.182 razstavo o gradu in njegovi prenovi.177 Leta 1986 so v sklopu sistematičnih gradbe- no-sanacijskih del nadaljevali z osrednjim grajskim traktom, kjer so odprli v pritličju deloma zaprte arkade. Tu so bili namreč ob- stoječi kamniti stebri obzidani in spremenjeni v slope, kar je povzročilo odtujeno pojavno sliko arkadnega dvorišča. Pri odpiranju ste- brov so ugotovili, da je pri nekaterih kamen popolnoma dotrajal. Dotrajane stebre so Gradbeni razvoj gradu zamenjali s stebri iz armiranega umetnega kamna. Obe arkadni steni so podtemeljili, saj Dosedanja spoznanja so ugotovili, da stebri stojijo na nenosilnem materialu oziroma da nimajo temeljev. Pri Glede na precejšno količino zgodovinskih podatkov, ki neposredno ali posredno govorijo o gradu Borl, bi pričakovali, tem je bilo treba arkadne hodnike, ki so da je z gradbenozgodovinskega oziroma umetnostnozgodovinskega vidika borlski grad v dobršni meri že raziskan. bili v 17. stoletju prizidani k starejši steni, Pa ni tako, saj grad ne z umetnostnozgodovinskega ne z arheološkega vidika še ni bil raziskan v tolikšni meri, da bi horizontalno povezati z gradbenim jedrom.178 lahko rekli, da poznamo vse potankosti njegovega gradbenozgodovinskega razvoja. Sanacija gradu se je nadaljevala tudi leta V bistvu se pri obravnavi stavbnozgodovinskega razvoja gradu lahko opremo le na dela dveh eminentnih razisko- 1987. Zlasti v zahodnem traktu so nadalje- valcev slovenske kulturnozgodovinske dediščine, na enega izmed pionirjev raziskovanja slovenskih gradov, dr. Ivana vali podbetoniranje temeljev, injicirali so Stoparja, in Jožeta Curka, ki je opravil temeljne topografske raziskave kulturne dediščine na slovenskem Štajerskem. jugovzhodni vogal tega trakta, namestili Njunim temeljnim delom lahko dodamo še prispevek mag. Igorja Weigla, ki se je osredotočil na obdobje baroka, protipotresne vezi, v treh prostorih zame- ter konservatorska poročila nekdanjega direktorja Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Maribora njali armiranobetonsko ploščo, v prvem Janeza Mikuža. Njegova poročila nam prinašajo nekaj novih ugotovitev, ki so se pokazale med obnovitvenimi deli nadstropju pa odstranili nasutje z obokov v osemdesetih letih 20. stoletja. in sanirali razpoke v teh obokih. Delno so Leta 1977 je Ivan Stopar izdal temeljno študijo o srednjeveški grajski arhitekturi na slovenskem Štajerskem z naslovom Predlog zunanje ureditve gradu Borl, november 1987. ZVKDS, OE Maribor, sanirali tudi obrambni zid na južni strani Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na Slovenskem Štajerskem,183 ki je tedaj, kot je zapisal Jože Curk, predstavljala prvi dokumentacija, dosje št. 167: Dolane – Grad Borl. Risba: Franc Vardjan. ter odstranili zgradbo pri bazenu in delno celovit prikaz tega le obrobno obravnavanega področja naše kulturne in umetnostne zgodovine.184 uredili park.179 Stopar navaja, da je bila ob nastopu gotske dobe sredi 13. stoletja pri nas pozidana že večina gradov, do leta 1300 Leta 1989 so gradbeno sanacijo jugovzhodnega trakta končali z vgraditvijo armiranobetonskih plošč na nivoju pa je nastalo še nekaj pomembnejših gradov, med njimi zlasti Borl in Ormož zaradi utrjevanja meje proti sosednji drugega nadstropja in podstrešja. V istem traktu so očistili in utrdili stropno štukaturo, restavrirali lesene opaže, Ogrski.185 Razvoj grajske arhitekture v gotski dobi pomeni logično nadaljevanje hotenj, ki so se uveljavila v romaniki, rekonstruirali stavbno pohištvo po avtentičnih vzorcih ter vgradili slepe pode.180 saj gradovi, ki so nastali v 13. stoletju, v svojih zasnovah še v veliki meri temeljijo na dediščini romanske dobe, zlasti Leta 1990 so bila opravljena naslednja dela v jugovzhodnem traktu iz 18. stoletja: izdelava armiranobetonske plošče pa je še dolgo ostal živ princip kastelne zasnove, ki se je le počasi otresala trdne vezanosti in oblikovala svobodneje nad drugim nadstropjem, sanacija ostrešja in prekrivanje strehe z novim bobrovcem ter izdelava strelovoda. Pri sa- pojmovan tloris. Prav Borl in Ormož sta značilna primerka takšnih gradov.186 181 J. MIKUŽ 1991, p. 311. 174 J. MIKUŽ 1984a, p. 60; J. MIKUŽ 1985b, p. 332. 182 Ukradene so bile slike Sv. Florijan gasi grad Borl, Marijino kronanje z glavnega oltarja in Marijino oznanjenje, poskusili pa so ukrasti tudi 175 J. MIKUŽ 1984a, p. 61; J. MIKUŽ 1985b, p. 332. bronasti kip Leona Weissa; za slike in sesutje stropa cf. I. WEIGL 1997, pp. 221, 224; za kip Leona Weissa cf. op. 159. 176 J. MIKUŽ 1985a, p. 78. 183 I. STOPAR 1977. 177 J. MIKUŽ 1986, p. 317. 184 Cf. J. CURK 1978, p. 353. 178 J. MIKUŽ 1987a, p. 48; isto J. MIKUŽ 1987b, p. 323. 185 I. STOPAR 1977, p. 95. Jože Curk v oceni Stoparjeve knjige navaja, da je trditev, da je bila ob nastopu gotskega obdobja sredi 13. stoletja pri 179 J. MIKUŽ 1988, p. 311. nas zgrajena že večina gradov, pretirana, saj prva omemba še ne določa starosti objekta; cf. J. CURK 1978, p. 356. 180 J. MIKUŽ 1990, p. 239. 186 I. STOPAR 1977, p. 158. 42 43 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa Med kasteli zgodnje gotske dobe se po natančnem ogledu izkaže kot prava utrdba po letu 1255 pozidani grad Borl. Leta 1981 je dr. Ivan Stopar v Tedniku objavljal podlistek z naslovom Gradovi na ptujskem območju, identičen tekst je Njegov ključni položaj na strmem pomolu nad Dravo ga opredeljuje kot strateško pomembno fortifikacijsko posto- naslednje leto objavil tudi v knjigi Gradovi, graščine in dvorci na slovenskem Štajerskem, zelo podobnega pa še leta 1990 v janko in tak je tudi njegov stavbni značaj, sestavljen iz bergfrida, stanovanjske hiše in obzidja.187 knjigi Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, kjer je podrobneje opisal grad Borl in ugotavljal, da njegova zapletena tlorisna zasnova priča o njegovem večstoletnem kontinuiranem razvoju.191 V 13. stoletju je celotno prednjo stran prvotnega gradu s svojo mogočno steno zastiral bergfrid, za njim je bilo manjše trapezasto oblikovano zaprto dvorišče z vodnjakom (cisterno, op. avt.) in hišo na zahodni strani. Hišo so pozneje Na zunanje grajsko dvorišče stopimo skozi portal v jugozahodnem zapornem zidu, ki je v spodnjem delu opremljen podaljšali proti jugu, nova trakta pa so pozidali ob severni in vzhodni stranici dvoriščnega obzidja.188 s ključastimi renesančnimi strelnicami, line na vrhu pa so nove. Desno od vhoda je manjši enonadstropni stolpič z gotsko-renesančnimi sestavinami, v katerem je urejeno stopnišče. K temu stolpiču se na desni prislanja enonad- Posebno pozornost je Stopar posvetil srednjeveškemu bergfridu, ki je za razliko od drugih objektov, ki so sestavljali stropni pomožni trakt, na severni strani dvorišča pa je trakt z baročno členjeno fasado, za katero se v nadstropju prvotni grad, dočakal naš čas le malenkostno spremenjen. Navaja, da je bergfrid v tlorisu koncipiran kot nepravilen skriva nekdanja viteška dvorana, ki jo odlikujejo okna s segmentnimi in trikotnimi čeli. V pritličju trakta je portal mnogokotnik, ki se kot top klin obrača proti pobočju hriba, od koder bi bilo mogoče pričakovati sovražni napad. V zgodnjebaročnih oblik, ki je okrašen z bisernim nizom, nad njim pa je vstavljena napisna plošča, ki jo flankirata pritličju ga obteka pristrešeni talni zidec, sam stolp pa se povzpne v višino treh etaž, vendar je možno, da je bil sprva angelski glavici. Nad ploščo je volutasto čelo s kronogramom, ki dá letnico 1674, sredi čela pa sta dva zabrisana, celo višji, saj je sedaj v četrti etaži (danes podstrešni, op. avt.) stolpič, ki je očitno recenten. Zidava stolpa je neurejena, naslikana grba. Nad grbom je v ovalni kartuši freska Sv. Trojice.192 njegovi šivani vogali so poudarjeni s klesanci, obodna stena na odprti zunanji strani je skoraj povsem kompaktna, saj obstaja le manjše število odprtin, ki pa jih zaradi zaraščenosti z bršljanom trenutno ni možno natančneje opredeliti.189 Stopar opozori, da se na levi strani zunanjega dvorišča vzdiguje masa mogočnega, poligonalnega bergfrida, ob njem pa je vhod, ki vodi na notranje grajsko dvorišče. Vhodni portal je rustičen, renesančen, nad njim pa sta preprosti bifori z ravno preklado, podprto s pravokotnim stebričem. Na zunanjem dvorišču sta tedaj stali kamniti baročni plastiki sv. Florijana in Herkula.193 Notranje dvorišče, ki ima v tlorisu obliko nepravilnega pravokotnika, obdajajo na obeh ožjih stranicah in daljši stranici arkade, v pritličju oprte na verjetno sekundarne slope, saj je v enem izmed njih izluščenega pol stebra, v obeh nadstropjih pa na okrogle stebriče. Prostore v obeh nadstropjih zahodnega trakta povezujeta preprosta lesena hodnika – ganka s trebušastima železnima ograjama. V vseh traktih so še delno ohranjeni kamniti portali, v tedaj še zazidanem arkadnem loku južnega arkadnega hodnika pa je bilo verjetno sekundarno vzidano gotsko okno, usločeno na oslovski hrbet.194 Stopar je tedaj opozoril tudi na baročno cisterno, vsekano v živo skalo, z ohranjenim obročem in kovanim nastav- kom. Pravi, da ima cisterna izjemne dimenzije, na pogled vsaj 4 x 4 metre v obsegu in 20 metrov v globino, tako da v našem spomeniškem gradivu najbrž nima para.195 Stavba, ki je v pritličju večidel obokana in v vzhodnem delu podkletena, ima vrsto kulturnozgodovinsko in ume- tnostno pomembnih prostorov. Stopar ponovi opis bergfrida, med drugimi prostori pa je najpomembnejša grajska Tloris etaž grajskega bergfrida. Risba: I. Gričar. kapela, urejena v vogalu med vzhodnim in severnim traktom zunanjega dvorišča. Podrobneje opiše štukaturo v grajski Objavljeno v I. STOPAR 1977, p. 101. kapeli in opozori na baročne freske z dvanajstimi poprsji apostolov ter na pravokotno polje za velikim oltarjem s Tloris grajskega jedra s poudarjenim putti. Pomembna je tudi grajska kapela, v kateri so tedaj bili: prižnica, več oljnih podob (Kristus pade pod križem, sv. kastelnim jedrom. Risba: I. Gričar. Anton, Binkošti), med njimi slika sv. Florijana z gradom na stranskem oltarju in slika Marijinega kronanja z gradom Objavljeno v I. STOPAR 1977, p. 102. in donatorjema v velikem oltarju, lesena pevska empora s slikanim tabulatom in ograjo ter deponirani fragmenti kamnitih vrtnih plastik, pa tudi vrata s sočasno poslikavo. Viteška dvorana je bila tedaj prazen prostor, njen nekda- nji slikovni inventar pa naj bi bil v ptujskem muzeju. V manjšem stranskem prostoru ob dvorani je stropna freska Po Stoparjevem mnenju sta nekaj izjemnega v našem spomeniškem gradivu zasnova in razvrstitev notranjih pro- z mitološkim prizorom bakanala. V prvem nadstropju zahodnega trakta so bile tri sobe s kakovostno štukaturo; storov v stolpu, saj sta v pritličju nameščeni le dve manjši čumnati, šele v obeh preostalih nadstropjih pa je notranja v eni izmed njih sta bila intarziran parket in kamin, v zadnji v nizu pa je visel čudovit, časovno žal neopredeljiv, a masa intenzivneje izrabljena z večjimi prostori. Tako se v pritličju srečamo s fenomenom, da je masa zidu v tistem zanesljivo star lestenec v podobi polnoplastičnega zmaja, enega najlepših, kar jih hranijo naši gradovi.196 delu stolpa, ki je izoblikovan kot klin, v debelini več kot 12 metrov popolnoma kompaktna in da so tudi še v obeh Na koncu stavbnozgodovinski razvoj gradu skopo skicira. Iz celotnega kompleksa z dvema dvoriščema in obzidnimi nadstropjih zunanje stene stolpa debele povprečno 2–3 metre; take masivne in trdne stavbe pa ne srečamo nikjer trakti je mogoče kot zametek grajske zasnove iz sredine 13. stoletja dovolj evidentno izluščiti grajsko jedro, sestavljeno več v Sloveniji.190 iz zgodnjegotskega obrambnega stolpa, za njim ležečega dvorišča s stanovanjskim traktom na zahodni strani. Preo- stali trakti skupaj z zunanjim dvoriščem ter obodnimi utrdbenimi sestavinami so rezultat renesančnih in poznejših 187 I. STOPAR 1977, p. 100. Jože Curk meni, da so grad zagotovo zgradili Madžari v 12. stoletju. Grad je obodnega tipa z mogočnim bergfridom nepravilnega tlorisa, v njegovi sestavi pa se gotovo še skrivajo ostanki prvotnega madžarskega gradu. Bergfridov pristrešni talni zidec ni nujno 191 I. STOPAR 1981, p. 9 (11. 06. 1981); I. STOPAR 1982, p. 35; I. STOPAR 1990, p. 25. znak 2. polovice 13. stoletja, ker ga pozna na primer zahodna empora ptujske proštijske cerkve že v 2. polovici 12. stoletja. Cf. J. CURK 1978, 192 I. STOPAR 1981, p. 9 (11. 06. 1981); I. STOPAR 1982, p. 35s (Tukaj doda besedilo obeh napisov. Prvi napis se glasi: »Ilm. – Dn.- Dn.- Georgivs Frideric. p. 357. Tudi v recenziji Stoparjeve knjige iz leta 1982 Gradovi, graščine in dvorci na slovenskem Štajerskem Jože Curk meni, da je glavni stolp v jedru Saver Comes a et in Ankenstain, liber Baro in Kosiak, Dn.- in Wel an, Schenstain, Lilgenberc et Dornav. Hae reditari. Dapifer per Carnioliam, Marchiae, Sclavoniae. kljub neurejeni gradnji (gradbeni material) in pristrešnem talnem zidcu še iz konca 12. stoletja in po njegovem madžarskega izvor. Cf. J. CURK S. C. M. Camerari et Consiliari nec non inclyti Dvcat. Styriae Confiniorv Sclavoniae et Paetriniae svprem. an-oae Provisor, ac ei chara Coivx Maria Barbara Nata 1984, p. 149. V recenziji Stoparjeve knjige Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji iz leta 1990 pa Jože Curk navaja, da je po novejših raziskavah Comitissa de Travtmanstorf.«, drugi s kronogramom, ki da letnico 1674, pa: » hanC trInoqVi Deo pIVs obtVLIt araM.«); isto I. STOPAR 1990, p. 25s. prvotni madžarski gradiški tip gradu nadomestil sedanji šele po letu 1255, ko je prišel v roke Ptujskih gospodov, ki so si tako gradnjo lahko priviščili. Cf. J. CURK 1992b, p. 361. 193 I. STOPAR 1981, p. 9 (11. 6. 1981); I. STOPAR 1982, p. 36; I. STOPAR 1990, p. 26. 188 I. STOPAR 1977, p. 100s. 194 Ibid. 189 Ibid., p. 101s. 195 Ibid. 190 Ibid., p. 102. 196 I. STOPAR 1981, p. 9 (18. 06. 1981); I. STOPAR 1982, pp. 36–38; I. STOPAR 1990, pp. 26–29. 44 45 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa prezidav. Verjetno so že kmalu po letu 1620 stavbo prilagodili sodobnim oblikovnim hotenjem, tako da so notranje Tretja faza. Ko so grad leta 1494 dobili Székelyi v svojo izključno last, so okoli notranjega dvorišča zgradili tri trakte, dvorišče opremili z arkadami, leta 1674 pa so Sauerji pozidali trakta ob zunanjem dvorišču, kjer so uredili tudi katerih zahodni se je naslonil na stolp, vzhodni puščal ob stolpu prost dostop na dvorišče, severni pa služil za njuno kapelo. Poznejše prezidave so se omejile na manjše adaptacije, ki pa grajske podobe niso več bistveno spremenile.197 povezavo in grajsko opazovalnico.202 Leta 1985 se je lotil temeljitejše obravnave gradu Borl še Jože Curk v članku Trije gradovi – tri usode, ki je bil objavljen Četrta faza. Z lastniškim nastopom baronov in pozneje grofov Sauerjev (1639–1801) se je šele začela velika izgradnja v Ptujskem zborniku. Curk ugotavlja, da je iz zgodovinskega orisa razvidno, da je imel Borl razgibano preteklost, kar Borla. Najprej so nastali dvonadstropni stebriščni arkadni hodniki ob severni, vzhodni in južni stranici notranjega je razlog za njegov zapleteni gradbeni razvoj, ki ga je pogojevala grajska lokacija na za obrambno izbranem, vendar dvorišča skupaj z vhodno steno s portalom in obema biforama, čemur sta sledila južni podaljšek zahodnega trakta gradbeno ne posebno ugodnem vrhu skalnega pomola. Kot je mogoče razbrati iz starih vedut in sledov na terenu, je in pravokotni prizidek vzhodnega, ki je prevzel dvoetažno viteško dvorano. Sredi stoletja je začelo nastajati osrednje njegova prvotna gradiška zasnova obsegala vse sleme griča, in sicer od točke, kjer je dosegla stara cesta njegov plato, dvorišče, s tem, da so v dveh fazah zgradili vzhodni in južni trakt, ki je obsegal tudi vhod na to dvorišče, okrašen z na vzhodni strani pa do grajskega jedra na zahodni strani. Ta gradiška, pozneje kot predgradje obzidana utrdba je aliančnim grbom rodbin Sauer-Trautmannsdorf. Jurij in Marija Barbara Sauer sta do leta 1675 uredila v prečnem služila za preprečevanje zbiranja oblegovalcev na slemenu griča, torej na južni in vzhodni strani grajskega jedra. To traktu tudi cerkev: za ladjo sta porabila obe sobani pod viteško dvorano, za prezbiterij dvoetažno kapelo z zakristijo jedro je pozneje razpadlo v dva dela, na starejši, više ležeči zahodni del ter mlajši, niže ležeči vzhodni del, ki ju je od v prizidanem vzhodnem traktu, za zvonik pa stolpič s cerkvenimi zvonovi na glavnem stolpu. Prav ta dva sta poleg preostalega predgradja ločeval obrambni jarek z dvižnim mostom. Obrambni jarek ali vsaj jama z dvižnim mostom opisane vzhodne polovice gradu postavila oziroma zgradila tudi predgradje nepravilne štirikotne oblike, ki je ob- se je ponovil tudi pri prehodu z vzhodne polovice grajskega jedra v zahodno polovico, ki je zagotovo osrednji in naj- segalo več gospodarskih poslopij, terasast vrt pod glavnim stolpom, velik uvozni portal z njunim aliančnim grbom starejši del sedanjega gradu. Zahodno polovico na jugu zaključuje mogočen obrambni stolp, na severu pa razgledna in stolp (oglat ali okrogel?) ob stičišču predgradja z jugovzhodnim grajskim oglom. Pred južno stranico predgradja ploščad, ki je leta 1778 nadomestila odstranjeni zaključni trakt.198 sta postavila še predzidje klinaste oblike, ki je ustvarilo nekak cvinger kot dodatno obrambo gradu s strani, s katere Sledita krajši opis gradu, podoben Stoparjevemu, in obravnava starejših ga je bilo najlaže napasti.203 upodobitev gradu, treh Vischerjevih iz leta 1681 ter kolorirane perorisbe, Peta faza. Ko je grad leta 1706 pogorel, je stavbni izvedenec Janez Mengin s Ptuja ocenil nastalo škodo na 2866 signirane s CN, narejene po grafični predlogi v drugi četrtini 19. stoletja, goldinarjev. Po tem letu so začeli grad postopoma obnavljati in ga opremljati v baročnem slogu.204 manj pomembni za proučevanje gradbene zgodovine gradu pa se mu zdita Šesta faza. Ko je okoli leta 1770 zagrozila nevarnost, da se bo zrušil severni skalni pomol, so – da bi ga razbremenili – veduti iz let 1832 (stara Kaiserjeva suita) in 1864 (Reichertov album).199 ta del gradu podrli in do leta 1778 uredili sedanjo razgledno ploščad z glorieto.205 Na osnovi analize zgodovinskih podatkov, gradbene substance ter starejših Sedma faza. Šele v 20. stoletju je postopoma izginilo predgradje z večino spremnih poslopij, pa tudi trakt s prehodom upodobitev borlskega gradu Jože Curk nekako sklepa na sedem poglavitnih na srednje dvorišče, ki ga je nadomestil sedanji historizirajoči grajski vhod. Obenem je izginilo tudi obzidje, ki je gradbenih faz, in sicer: oklepalo grad s severovzhodne strani.206 Prva faza. V svojem gradbenem sestavu grad ne hrani stavbnih ostalin Krajši zapis o gradbeni podobi gradu Borl je Jože Curk objavil leta 1992 v Vodniku po ptujski okolici, kjer pravi, da jedro izpred 13. stoletja, vendar je utrdba tu gotovo obstajala že prej. Za to gradu predstavlja mogočen stolp, ki sega v drugo polovico 13. stoletja in se skriva v njegovem južnem traktu. Poslopja govori poleg obmejne lokacije in strateške lege predvsem dejstvo, da so ga okoli notranjega dvorišča so nastala ob koncu 15. stoletja, tista okoli zunanjega dvorišča in obsežnega predgradja madžarski kralji imeli za svoj fevd, torej so ga tudi ustanovili pred letom pa v drugi tretjini 17. stoletja. Tedaj je grad tudi dobil enoten videz, stari stolp pa strešni stolpič. Grajska cerkev 1200. Kdaj? Verjetno v 12., morda pa celo v 11. stoletju zaradi čuvanja Sv. Trojice je obsegala pritličje zgodnjebaročnega trakta in kapelo s štirimi oltarji, viteška dvorana pa prostor nad bližnjega rečnega prehoda in obrambe pred Dravinjskimi gospodi, ki pa cerkveno ladjo z dostopom na leseno emporo kapele. Slednjo je odlikovala kakovostna oprema iz prve polovice 18. so ga končno vendarle osvojili. Gotovo je šlo za utrdbo gradiškega tipa, stoletja, ki kaže deloma graške, deloma mariborske umetnostne vplive, dober štuk in medaljonske freske s poprsji ki je služila kot manjši vojaški stacionarij. Tudi v času dravinjske posesti dvanajstih apostolov, ki ne skrivajo odmevov Weissenkircherjevega slikarstva.207 v 1. polovici 13. stoletja ta utrdba verjetno ni doživela svoje grajske preo- brazbe, saj so bili zanjo Dravinjski gospodje gospodarsko prešibki. To se Grad se je s temi razširitvami spremenil v obsežen stavbni kompleks s tremi dvorišči, ki so predstavljala tudi stopnje je moralo zgoditi šele, ko je utrdba leta 1255 kot madžarski fevd postala njegove obrambne usposobljenosti. Šele v 20. stoletju se je ponovno skrčil na gradbeno jedro, ki obsega obe notranji posest Ptujskih gospodov.200 dvorišči in trakte okoli njih, razgledno ploščad iz leta 1778 in historično vhodno partijo iz začetka 20. stoletja, ki je dejansko nadomestila odstranjeno predgradje.208 Shematizirani prikaz gradbenih razvojnih faz. Druga faza. Ko so Ptujski zgradili Ormož in Središče, so postavili tudi Risba: Jože Curk. Objavljeno v J. CURK 1985, Borl, da bi zaščitili svojo posest pred neljubimi vzhodnimi sosedi. Nastal Za poznavanje baročne podobe gradu, predvsem njegovih štukatur in poslikav, pa je pomemben prispevek z naslovom p. 365. je mogočen stolp z obzidanim dvoriščem in cisterno za seboj. Ker je imel Grad Borl in družina Sauer von und zu Ankenstein, ki ga je leta 1997 objavil Igor Weigl.209 izrazito utrdbeni značaj, ga niso gradili v smislu bivalnega gradu. Zato Weigl pozornost najprej usmeri na vzhodni grajski prizidek, kjer so v času Sauerjeve obnove v 17. stoletju v prvem grad, ki je bil v letih 1481 in 1491 močno poškodovan, še leta 1542 ni nadstropju uredili slavnostno dvorano, ki obsega obe zgornji nadstropji. Imenitnost tega dela gradu se kaže tudi veljal več kot 800 forintov (Ormož npr. 2000) in leta 1597 komaj 4000 navzven, saj so visoka okna okrašena s segmentnimi in trikotnimi čeli ter grbi družin Sauer (tri pokonci postavljena goldinarjev ( … alles baufällig und zum Teil eingefallen). Kljub temu pa je sre- vesla) in Trautmannsdorf (peterolistna rozeta).210 dnjeveški grad moral poleg stolpa obsegati tudi še poslopje ob zahodni stranici dvorišča, za kar bi govorila označba gesloss, ki se pojavi leta 1464 202 J. CURK 1985, p. 367. poleg starejših castrum, vest, ki so ga označevali predvsem kot utrdbo.201 203 Ibid., str. 367s. 204 Ibid., p. 368. 197 I. STOPAR 1981, p. 9 (18. 6. 1981); I. STOPAR 1982, p. 38s; I. STOPAR 1990, p. 29. 205 Ibid. 198 J. CURK 1985, p. 364s. 206 Ibid. 199 Ibid., pp. 365–367. 207 J. CURK 1992a, p. 27s. 200 Ibid., p. 367. 208 Ibid, p. 28. 201 Ibid. 209 I. WEIGL 1997. 210 Ibid., p. 219. 46 47 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa V pritličju pod dvorano je kapela Sv. Trojice, ki je do leta 1684 služila tudi kot župnijska cerkev. Plošča nad portalom Štiri ovalna polja, med njimi sta še dve manjši s štukaturno rozeto, so okrašena z alegorijami štirih delov dneva. Če kapele govori o tem, da sta jo leta 1674 postavila Jurij Friderik Sauer, grof von und zu Ankenstein, in njegova soproga stopimo v sobo z arkadnega hodnika, se cikel pred nami odvije v smeri urnega kazalca. Začne se s z Nočjo, sledita ji Marija Barbara, grofica Trauttmansdorf. Stene prezbiterija členijo pilastri, ki nosijo dvodelni štukaturni friz. Nje- Jutro in Dan, ki sta nad oknoma, torej v najbolj osvetljenem delu sobe. Cikel konča freska s personifikacijo Večera. gov spodnji del je okrašen s ploskimi akantovimi viticami in izvira še iz 17. stoletja. Zgornji del friza je okrašen s Glede avtorstva fresk Weigl predpostavlja, da gre za štajerskega slikarja dokaj povprečnih sposobnosti, ki je verjetno trakastim rastlinjem in izvira iz začetka 18. stoletja. Štukaturna dekoracija stropa je bila gotovo uničena leta 1706 izšel iz kroga Jochanna Melchiorja Otta. Tudi za borlskega slikarja je – tako kot za Otta – značilna uporaba svetlih, in je kasneje, verjetno zaradi pomanjkanja sredstev, niso več obnovili.211 skorajda pastelnih barvnih tonov, za sam cikel pa je zagotovo uporabil grafične predloge, ki jih doslej še ni bilo Nad glavnim oltarjem se je v zgornjem delu friza ohranilo pravokotno polje s fresko s putti. Freska je gotovo starej- mogoče najti.218 šega datuma kot štukaturni friz in je tako le skromen ostanek slikarske dekoracije, ki je preživel požar leta 1706. Upodobljeni sta dve skupini puttov na nebu, polnem oblakov. Putta na levi nosita košaro s cvetjem. Na desni so trije, dva se ubadata z draperijo, tretji pa nosi belo lilijo. Njihova zavaljena, spužvasta telesa in geste spominjajo na putte, upodobljene na freskah v drugem nadstropju gradu. Freske v kapeli in v sobi v drugem nadstropju kažejo toliko sorodnosti, da jih smemo pripisati enemu slikarju oziroma delavnici. Oba prostora so poslikali okoli leta 1674.212 S štukaturo so okrašene tudi okenske niše, v katerih se ponavlja motiv ovalnih okvirjev, rozet in akantovja. V ovalnih poljih so freske z upodobitvami dvanajstih apostolov. Razgibane, ekspresivne like je mogoče postaviti na začetek 18. stoletja, v čas popožarne obnove gradu.213 Nad zakristijo je bila empora (trifora, ki se je odpirala v kapelo, je zazidana), nad njo sta štukaturna grba družine Sauer in Gaschin, ki ju nosita dva putta. Štukatura je oblikovana enako kakor tista na zgornjem frizu kapele in jo je mogoče datirati v čas po letu 1706.214 V prvem grajskem nadstropju je v manjšem prostoru tik ob slavnostni dvorani strop s fresko, ki kaže bakanal. Freska je precej skromno delo v grisaillu (rdeče v rdečem) in jo je moč datirati v začetek 18. stoletja. Ta prostor se je odpiral (vrata so sedaj zazidana) v večjega, katerega strop je okrašen s štukaturo. Gre za štiri osmerokotna okvirjena polja. Mednje sta vstavljeni dve manjši ovalni polji z zavojčastim okvirjem. V kotih sobe so operutničene glavice. Številni nanosi beleža in zlasti vlaga (v času hotela so bile v tej sobi sanitarije) so štukature močno poškodovali.215 Kapitel z angelsko glavico, Kapitel z angelsko glavico, grajska kapela, 1678 in po 1705. V zahodnem delu prvega nadstropja je ohranjen niz štirih sob s štukaturo iz druge četrtine 18. stoletja, ki jih je grajska kapela, 1678 in po 1705. Foto: Branko Vnuk 2010. Janisch v 19. stoletju opisal kot sprejemnico oziroma jedilnico, biljardno sobo, družabni salon ter damski kabinet. Foto: Branko Vnuk 2010. 216 V drugem nadstropju je zraven stopnišča s štukom in freskami okrašena še ena soba. Troje vrat jo je povezovalo z drugimi prostori, osvetljuje jo dvoje oken. Na desni so manjša, zdaj zazidana vrata s profiliranim vratnim krilom in železnim okovjem iz 17. stoletja. Zazidana so tudi večja vrata na levi, ki so vodila v druge prostore. Po stenah se izpod odpadajočega beleža kaže poslikava. Razbrati je mogoče nizek, siv zidec, ki obteka ves prostor in je okrašen z rjavo draperijo. Strop, ki ga tram po dolgem razpolavlja, je okrašen s plitvo štukaturo. Gre za motiv paroma povezanih akantovih vej, ki s svojimi previjajočimi se listi polnijo prostor med ovalnimi polji, ki so namenjena poslikavi. Listi na koncu vej so zaviti v žepe, iz katerih padajo jagode, poganjajo cvetovi in tudi glava nasmejanega moža. S podobno štukaturo so okrašena ostenja okenskih niš ter spodnji del friza v prezbiteriju borlske kapele. Ta del dekoracije je mogoče datirati v čas okoli leta 1674, ko so končali dela v kapeli. Igor Weigl štukature primerja s štukaturami v prvem nadstropju gradu Slovenska Bistrica ter štukaturami v gradu Eggenberg, ki so delo Alessandra Serenia in njegove delavnice, zato predpostavlja, da so tudi borlske štukature delo njegove delavnice.217 211 I. WEIGL 1997, p. 219. 212 Ibid. Barbara Murovec navaja, da sta kapelo leta 1674 postavila Jurij Friderik Sauer in njegova žena Marija Barbara Trautmannsdorf, ker pa je grad leta 1706 pogorel, smemo domnevati, da je slikarska oprema kapele z upodobitvami dvanajstih apostolov in s štukom, v katerem je narejen tudi grb naročnikov Franca Antona Sauerja in njegove žene Marije Gaschin, ter sobe v drugem nadstropju z alegorijo štirih dnevnih časov nastala po požaru. V literaturi se sicer dnevni časi datirajo okoli leta 1674 oziroma v sedemdeseta leta 17. stoletja, vendar pa so slogovno tako sorodni s vorauskimi slikami, pa tudi z apostoli iz kapele, da jih smemo bržkone pripisati Johannu Casparju Wagingerju in postaviti njihov nastanek v čas po letu 1706. Cf. B. MUROVEC 2005, p. 76s. 213 I. WEIGL 1997, p. 220. Glede avtorstva (Waginger) cf. B. MUROVEC 2005, p. 76s. 214 I. WEIGL 1997, p. 220. Štukaturo sicer obravnava že prej Barbara Jaki (cf. B. JAKI 1995, p. 63), omenjajo pa jo tudi skoraj vsi starejši pisci. 215 Ibid., p. 221. Fresko bakanala je pozneje obravnavala Barbara Murovec, ki ugotavlja, da je slika zagotovo nastala po grafični predlogi, Grajska kapela s štukaturo in stenskimi Štukaturni relief sv. Katarine, Štukaturni relief sv. Barbare, čeprav grafičnega lista z identično upodobitvijo še ne poznamo, vendar v grafični zbirki v Augsburgu hranijo risbo, ki se v precejšnem delu poslikavami, 1678 in po 1705. grajska kapela, 1678 in po 1705. grajska kapela, 1678 in po 1705. upodobljenega popolnoma ujema z borlsko fresko. Gre za signirano in v leto 1674 datirano risbo Johanne Sibylle Küssel (ok. 1650–1717), ki predstavlja Bakhovo pijanost, pri čemer se je Küsslova po vsej verjetnosti zgledovala po nekem francoskem originalu. Murovčeva predpo- Foto: Branko Vnuk 2010. Foto: Branko Vnuk 2010. Foto: Branko Vnuk 2010. stavlja, da je slikar v Borlu zelo verjetno kopiral grafiko, ki je nastala v Augsburgu, kar moremo domnevati glede na druge znane primere, saj identificirani viri namreč kažejo, da so se na Slovenskem delujoči slikarji vzorovali po augsburških »kopijah« in ne po francoskih »originalih«. Cf. B. MUROVEC 2001, p. 378s. 218 I. WEIGL 1997, p. 221s. Ko se je leta 1995 strop sesedel, so bile freske in štukatura snete. Danes so shranjene v sobi v zahodnem traktu gradu, 216 I. WEIGL 1997, p. 221. vendar je bila žal ena izmed njih prav vandalsko uničena (op. avt.). 217 Ibid. 48 49 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa Končno je Ivan Stopar v knjigi Najlepši slovenski gradovi, ki je izšla leta 2008, nekoliko dopolnil svoje prvotne ugoto- Grad je neznani slikar upodobil v nekoliko okorni perspektivi z njegove severne strani. Na sliki vidimo na desni vitve, saj pravi, da se od prvotnega gradu, o katerem se govori v listini ogrskega kralja Bele IV., ni na prvi pogled nič strani najprej leta 1778 porušeno zahodno krilo gradu, kjer je sedaj grajska razgledna ploščad. Ta stolpasti objekt ohranilo. Šele nadrobnejši ogled nam pokaže, da je šlo sprva za običajen, na pravokotni ploskvi pozidan obodni grad, je bil tri krat dvoosen in – kakor je razvidno s slike – tudi podkleten ter dvonadstropen.222 Sledi trietažni severni ki so ga na najbolj izpostavljeni strani okrepili z mogočnim bergfridom, ki je danes skrit v renesančni bastiji z do 12 trakt notranjega grajskega dvorišča, ki je šest krat dvoosen, na severni strani pa ga obdajajo štirje zunanji oporniki. metrov debelimi zidovi, medtem ko se prvotna tlorisna zasnova skriva za mlajšimi, večidel renesančnimi in baročnimi Pravokotno nanj se v njegovem vzhodnem delu prislanja dvoetažna štiriosna viteška dvorana, pod katero je v pritličju bivalnimi trakti, ki oklepajo razsežno notranje dvorišče. To se še zdaj ponaša z renesančnimi arkadami, medtem ko cerkvena ladja. V stiku severnega trakta notranjega dvorišča in vzhodnega trakta zunanjega dvorišča pa izstopa še se na večjem prednjem dvorišču v oblikovanju portalov in oken že polno uveljavljajo baročna oblikovna načela.219 nek ožji objekt, ki zavzema dolžino dveh okenskih osi cerkvene ladje in sega s pultasto streho do višine prvih dveh Današnjo podobo je Borl dobil šele okoli leta 1674, ko ga je tedanji lastnik grof Jurij Friderik Sauer temeljito mo- oken viteške dvorane. Ta objekt in zahodno stolpasto stavbo povezuje obzidje, iz česar sklepamo, da je bil na tem derniziral, obenem pa povečal s prizidavo novih vzhodnih kril. Med takratne nove gradnje lahko prištejemo tudi mestu nekdanji cvinger. Ob severno steno vzhodnega trakta se nato prislanja za etažo nižja tri krat dvoosna grajska grajsko kapelo, ki je nekaj časa služila celo za župnijsko cerkev. V prezbiteriju se je odlikovala z bogato opremo, kjer kapela oziroma prezbiterij, pod katerim je kletni prostor. Takoj nato se na vzhodno steno kapele prislanja desetosno še zmeraj vzbujajo zanimanje polnoplastični štuk in upodobitve dvanajstih apostolov, ki jih zadnje čase pripisujejo dvonadstropno upravno poslopje, ki je tudi podkleteno. Klet je osvetljevalo šest manjših oken, med tretjim in četrtim tirolskemu slikarju Johannu Casparju Wagingerju. Prelep baročni štuk pa se je ohranil tudi v nekaterih sobah pa je bil pravokotni uvozni portal v klet. Sledi obzidje nekdanjega predgradja z dvema vogalnima pravokotnima zahodnega trakta. stolpoma, med njima pa je streha nekdanjega grajskega gospodarskega poslopja.223 Nad osrednjim delom gradu 220 izstopa s čebulasto streho krit grajski zvonik. Grad Borl na starih upodobitvah Georg Matthaeus Vischer je v svoji Topografiji vojvodine Štajerske iz leta 1681 objavil tri upodobitve gradu Borl, dve prikazujeta grad s severne strani, tretja pa pogled na grad z juga.224 Za poznavanje gradbene podobe gradu so pomembne stare upodobitve, saj nam pogosto nudijo podatke o nekdanji Prva veduta, v Vischerjevi Topografiji označena kot Borl I, ki jo je signiral Andreas Trost, prikazuje grad s severne podobi objektov, ki so pozneje izginili ali bili predelani zaradi obnov in drugih razlogov, so pa tudi dober vir infor- strani. Grajski kompleks zavzema celoten ostro odsekan skalni pomol, ki se dviguje nad Dravo, v ozadju gradu pa macij za topografijo grajskega kompleksa. na visokem, z gozdom prekritem hribu stoji manjša cerkev s strešnim stolpičem in čebulasto streho nad zahodnim Najstarejša znana upodobitev gradu Borl je na sliki Marijinega kronanja, ki je do leta 1993, ko je bila ukradena, pročeljem, verjetno nekdanja cerkev sv. Urbana, ki je bila že v začetku 19. stoletja v ruševinah. Ponovno vidimo na krasila veliki oltar v grajski kapeli. Pod prizorom Marijinega kronanja sta naslikana dopasna portreta donatorjev, desni nekdanji nadstropni zahodni stolpasti objekt, pod njim pa proti Dravi štrli še neka nadstropna zgradba. Sledi grofa Jurija Friderika Sauerja in njegove žene Marije Barbare Trautmannsdorf, preoblečena v svoja svetniška zave- severni šest krat dvoosni nadstropni trakt notranjega grajskega dvorišča, pravokotno nanj se pa v vzhodnem delu tnika, sv. Jurija in sv. Barbaro. Mož in žena v rokah ponosno držita model gradu Borl, ki sta ga temeljito obnovila. prislanja štiri krat dvoosni nadstropni objekt slavnostne dvorane in cerkvene ladje. Severni zaključek tega trakta Sliko lahko datiramo v čas med letom 1678, ko je dal grof Jurij Friderik Sauer zgraditi kapelo Sv. Trojice in Device povezuje z zahodnim stolpastim objektom zaporni zid, nekdanji cvinger. Nekoliko niže se na ta objekt prislanja tri- Marije (temeljni kamen je položila njegova soproga Marija Barbara, rojena Trautmannsdorf, blagoslovil pa ga je opat etažni desetosni severni upravni trakt zunanjega grajskega dvorišča, v katerem je v njegovem zahodnem delu grajska Bernard Maurisberg, arhidiakon Savinjske doline in Dravskega polja, dne 30. oktobra), ter letom 1681, ko je izšla kapela. Na vzhodnem koncu trakta z viteško dvorano se začenja obzidano predgradje, ki ga poudarja okrogel, s cinami Topographia Ducatus Styriae, ki jo je objavil Georg Mattheus Vischer.221 opremljen in ostrešen obrambni stolp v njegovem zahodnem koncu, sledi severna obrambna poteza predgradja ter v vzhodnem koncu pravokoten stolpasti nadstropni objekt, ki je opremljen s strešnim stolpičem. V okviru predgradja so vidne tudi strešine še dveh gospodarskih objektov. Nad osrednjim delom gradu izstopa s čebulasto streho krit zvonik, ki raste iz ostrešja nekdanjega bergfrida. Borl I, sign. A. Trost, 1681. PMPO, inv. št. G 1108g. Foto: Boris Farič 2010. Veduta Borla – detajl z oltarne slike Marijino kronanje, 1678–1681. Nahajališče neznano. Objavljeno v I. STOPAR 1987, p. 84s. 222 Ko so na razgledni terasi nad Dravo v tleh naredili sonde, so našli ostanke obokov kleti zahodnega stolpa. Cf. J. MIKUŽ 1984a, p. 61; J. MIKUŽ 219 I. STOPAR 2008, p. 35s. 1985b, p. 332. 220 Ibid., p. 37. 223 Temelji zahodnega stolpa so bili odkriti med arheološkimi sondažnimi deli, ki so potekala aprila 1982 (op. avt.). 221 Sliko temeljiteje obravnava Igor Weigl, ki jo datira v čas med letoma 1674 in 1681. Cf. I. WEIGL 1997, p. 220s. Posnetek slike je objavljen v I. 224 Najnovejša izdaja grafičnih upodobitev je iz leta 2006. Cf. Georg Mattheus Vischer: Topographia Ducatus Stiriae: izbor, ed. Ivan Stopar, Primož STOPAR 1987, p. 84s, in I. WEIGL 1997, p. 219, z datacijo okrog leta 1674. Za letnico 1678 in posvetitev temeljnega kamna cf. J. MIKUŽ 1982, p. 6. Premzl, Maribor 2006, za Borl sl. 4, 5, 6. Opis vseh treh grafik pri J. CURK 1985, p. 366s. 50 51 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa Druga veduta, v Vischerjevi Topografiji označena kot Borl II, enako kot prva predstavlja pogled na Borl s severne na vogalih in sredinah stranic pa je ograja poudarjena z okrasnimi stolpiči oziroma portali. Sredi vrta stoji vrtni strani, vendar je tokrat grad postavljen v širšo pokrajino. To grafiko je signiral Matthias Greischer. V ozadju so vi- paviljon oktagonalne zasnove, sam vrt pa ima tipično, še renesančno občuteno zasnovo z geometrično razporejenimi dne večinoma z gozdom prekrite Haloze s cerkvijo sv. Urbana na levi in več zidanicami na vrhovih. Po Dravi spodaj pravokotnimi gredami, med katerimi so razporejene sprehajalne poti. Zadaj, za vrtom, se vije pot na grad. Na levi plujejo čolni, šajke in splavi, na sredini je prikazan izliv potoka Bele v Dravo, desno od gradu, ob njegovem znožju, strani z mostičem premošča potok Belo in se nato v osrednji osi parka začne vijugasto vzpenjati do obzidja, kjer je pa je viden vrtni paviljon. Levo od grajskega kompleksa stoji obzidan objekt nekdanje grajske pristave. manjši vhod, ki vodi neposredno v grajsko predgradje. Druga, glavna pot pa od osrednje osi grajskega parka vodi po položnejši trasi, kar ponazarja tudi kočija s konji, neposredno do glavnega zunanjega uvoznega portala, ki je desno od prej omenjenega manjšega vhoda. Borl II, sign. M. Greischer, 1681. PMPO, inv. št. G 576g. Foto: Boris Farič 2010. Borl III, sign. M. Greischer, 1681. PMPO, inv. št. G 575g. Foto: Boris Farič 2010. Upodobitev gradu se v kar nekaj detajlih razlikuje od predhodne, Trostove upodobitve. Zahodni stolpasti objekt je Pod osrednjim grajskim kompleksom je obzidano predgradje, ki ga poudarja vzhodna obrambna poteza z obzidjem trietažen, tri krat dvoosen, nanj pa se prislanja trietažno, šest krat dvoosno krilo severnega trakta notranjega grajskega in tremi objekti. Skrajno desno, v jugovzhodnem koncu te obrambne linije, je štiri krat dvoosno etažirano in s štiri- dvorišča. Pravokotno na ta trakt je prislonjen štiriosni trietažni objekt slavnostne dvorane. Tudi na tej upodobitvi kapnico krito poslopje, verjetno bastija oziroma stolpasto oporišče, ki ga na južni ožji strani podpirata dva opornika. povezuje severni konec trakta s slavnostno dvorano z zahodnim stolpastim objektom obrambni zid, ki obdaja cvinger, Bastijo v ozadju povezuje z bergfridom visok zaporni zid. Nekako na sredini predgradja stoji še eno večje večosno v katerega vodi portal, prislonjen k objektu slavnostne dvorane. Severni trakt zunanjega grajskega dvorišča je na tej visokopritlično poslopje, katerega severni del opirajo trije oporniki. Verjetno gre za nekdanjo stražarsko hišo, saj upodobitvi štirietažen in celo dvanajstosen v zgornjih dveh etažah. V klet vodi portal s severne strani. Ob vzhodno je takoj nato desno od nje glavni zunanji grajski uvozni portal. Skrajni desni konec te obzidne poteze zaključuje stranico trakta se prislanja predgradje, poudarjeno z dvema stolpoma in severnim obrambnim zidom, izza katerega pravokoten ogelni obrambni stolp, ki smo ga videli že na prejšnjih dveh upodobitvah gradu. štrlita strehi dveh gospodarskih poslopij, od katerih je drugo dvoosno. Zahodni, manjši pravokotni stolp je pozidan Nekoliko nad predgradje dvignjeno je osrednje grajsko jedro, ki ga v jugovzhodnem delu obvladuje mogočen osrednji na eskarpasti bazi in prekrit s štirikapno streho. Vzhodni zaključni mogočnejši pravokotni stolp je dvoetažen, njegovo grajski stolp – bergfrid, ki ima pravokotno zasnovo, nad njim pa se dviguje visok stolpič s čebulasto streho – grajski zahodno stranico pa poudarja pokrit balkon. Nad osrednjim delom grajskega jedra se nad streho bergfrida dviguje zvonik. Desno od bergfrida je mogočen nadstropni glavni vhod, ki vodi na osrednje grajsko dvorišče (današnje zuna- zvonik z uro in čebulasto streho. nje). Z obeh strani ga flankirata stolpasti stavbi, med njima pa se vzpenja s predgradja ravno speljana ograjena cesta Posebej dragocena pa je tretja veduta, v Vischerjevi Topografiji označena kot Borl III, ki jo je prav tako signiral Mat- na notranje dvorišče. Levo od glavnega stolpa se nanj prislanja mogočni južni trietažni, sedemosni trakt notranjega thias Greischer. Grad Borl prikazuje z južne strani, kjer lahko vidimo eno redkih upodobitev grajskega predgradja grajskega dvorišča, ki ga v sredinski osi poudarja erker – nekdanji grajski straniščni pomol, katerega ostanek je in ob znožju gradu grajski vrt. nedavno ponovno prišel na plano, ko so to steno očistili bršljana, ki ga je zakrival. Na ta južni trakt se pravokotno Levo za grajskim hribom, katerega pečina na zahodni strani strmo pada proti Dravi, vidimo silhueto graščine prislanja zahodni enoosni prečni trakt notranjega dvorišča, takoj za tem pa sledi trietažni zahodni stolpasti objekt, Muretinci, pod grajskim hribom pa je pravokoten ograjen grajski vrt. Ograjo v vsaki stranici predira troje vhodov, ki je bil porušen leta 1778. 52 53 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa Po požaru, ki je grad prizadel leta 1705, je nastala votivna slika sv. Florijana, ki je nekoč stala na stranskem oltarju, V ospredju slike je viden brod, na katerem je odprta kočija z dvovprego, v kateri sedita moški in ženska v modnem a tudi ta oltarna slika je bila žal ukradena leta 1991.225 Slika je zanimiva zato, ker je tudi na njej upodobljena veduta oblačilu, pred njima kočijaž, ob njem moški na konju s cilindrom ter kmečka družina in dva moška, sloneča ob ograji gradu Borl s severne strani, ki je skoraj povsem identična z veduto z glavne oltarne slike iz časa med letoma 1678 in broda na drugi strani kočije, ki zreta proti splavu na reki. Na desnem bregu Drave stoji skupina treh ljudi, v ozadju 1681, le da je na tej sliki perspektiva nekoliko boljša. Kar se tiče same gradbene substance grajskega kompleksa, slika kmečki voz. V ozadju je vidna večja zidana hiša z gankom, verjetno mitnica ali gostišče, pred katero na klopci sedijo ne prikazuje nobenih strukturnih sprememb, ki bi se zgodile do leta 1705. trije ljudje, zraven njih pa stoji še en kmečki voz. Pred to stavbo je znamenje sv. Nepomuka iz leta 1752 na visokem zidanem podstavku, vrh katerega sta vidna obrisa dveh angelskih figur. Za gostiščem stoji večje leseno gospodarsko poslopje, pred njim ponovno trije ljudje, ki hitijo po opravkih. Za lesenim poslopjem je vidna ograja grajskega parka. Osrednji del slike zavzema upodobitev gradu z jugozahodne strani. Levo so vidni ostanki spodnjega dela zahodnega stolpastega objekta. Nanj se veže južno grajsko trietažno krilo s prizidanim petosnim enako visokim jugovzhodnim prizidkom. Nanj se veže predgradje z dvema zidanima objektoma: v ospredju je objekt nekdanjega stolpastega oporišča oziroma bastije, v ozadju pa nekdanja stražarnica. Nad gradom se dviguje zvonik s piramidasto zaključeno streho. Na grafični upodobitvi gradov Muretinci in Borl, objavljeni v stari Kaiserjevi suiti leta 1832, je grad, ki ga vidimo desno za graščino Muretinci, upodobljen s severozahodne strani. Podoba gradu, obraslega z drevjem, je shematizirana, predvsem pa izstopa močno podzidana, verjetno ostanek starega stolpastega objekta, zahodna razgledna ploščad, ki jo prekriva lesen, na vse strani odprt nadstrešek.228 Na kolorirani perorisbi, signirani s CN, ki je bila narejena po neki grafični predlogi v drugi četrtini 19. stoletja, je, kot navaja Jože Curk, prikazan pogled na grad z južne strani. Grajsko osredje obvladuje glavni stolp s čebulasto Veduta Borla, sign. FH, Borl z brodom čez Dravo, 1810–1815. Nahajališče Gradova Muretinci in Borl – detajl začetek 19. stoletja. neznano. Foto: France Stele okrog 1930, INDOK z Borlom, risba Kuwasseg, vrezal Objavljeno v I. STOPAR CENTER MZK RS, št. 14165. Folwarezni, okrog 1830. PMPO, inv. št. 1981, p. 9. G 1266g. Foto: Tatjana Štefanič 2005. pokritim strešni stolpičem – zvonikom in visokim opornikom, na katerega se na severu naslanjajo trakti, ki zapirajo Veduta Borla – detajl z oltarne slike Sveti Florijan – zavetnik Borla, po 1705. Hrani PMPO. Foto: Boris Farič 2010. notranje dvorišče, na zahodu nižji prizidek, na jugu ozek nadstropni trakt, na vzhodu pa poslopja, ki obkrožajo srednje dvorišče: trakt s cerkvijo in dvorano, trakt z upravnimi prostori in vhodni trakt z dvema rizalitoma, ki ga kaže že Vischer, a ga sedaj ni več. Sledi obsežno predgradje, ki oklepa vso južno stranico grajskega kompleksa in raz- pada v dve coni, zunanjo in notranjo. Zunanjo cono, ki jo je prečni zid delil v dve polovici, je obdajalo močno, napol Druge upodobitve gradu Borl, ki bi nastale v 18. stoletju, trenutno niso znane, naslednje upodobitve gradu izvirajo eskarpasto obzidje, notranjo, ki se je delila v dve polconi, pa sta omejevali dolgi gospodarski poslopji in vmesni zid šele iz 19. stoletja. z dvoramnim stopniščem. Na jugovzhodu je predgradje zapiral vhodni stolp, na vzhodu pa nadstropni in pritlični trakt, ki sta deloma še ohranjena. Predgradje je poraslo z drevjem in grmičevjem, kar velja tudi za grajsko pobočje, Iz začetka 19. stoletja je lesorez, signiran s FH, prikazuje pa grad z jugozahodne strani. Podoba gradu, ki stoji na strmi po katerem se vije steza iz doline levo proti grajskemu vhodu desno, kamor vodi tudi vozna pot po slemenu grajskega skali nad reko Dravo, je zelo shematizirana, vse pobočje je zaraslo, edini novosti sta v tem, da stolpič – zvonik, ki se griča. Blizu obeh poti stojita večji gospodarski poslopji, eno zidano, drugo leseno.229 dviguje nad streho bergfrida, nima več čebulaste strehe, ampak piramidasto kot še danes, in da je prizidan petosni jugovzhodni prizidek južnega grajskega trakta.226 Na tonirani litografiji iz leta 1864, objavljeni v Reichertovem albumu, je upodobljen pogled na grad z jugozahodne strani.230 V spodnjem delu slike vidimo plavajoči mlin na reki Dravi, nad reko pa se na ostro odsekani pečini dviguje Iz časa okrog 1810–1815 izvira oljna upodobitev gradu Borl z brodom čez Dravo, ki jo trenutno poznamo le še s grad, ki ga poudarja močno podzidana ploščad, ostanek zahodnega stolpastega objekta, z leseno glorieto na vrhu. Steletove fotografije, posnete v dvajsetih letih 20. stoletja, saj se je sled za sliko izgubila.227 Vidno je južno pročelje južnega in jugovzhodnega trakta, nad katerim se dviguje streha bergfrida, iz katere raste s 225 O dataciji in kraji cf. I. WEIGL 1997, p. 221. 228 Objava Kaiserjeve suite v Franz Joseph Kaiser: Litografirane podobe slovenještajerskih mest, ed. I. Stopar, P. Premzl, Maribor 1999, sl. 33. 226 Objava in datacija pri I. STOPAR 1981, p. 9 (11. 6. 1981). 229 Opis povzet po J. CURK 1985, p. 367. 227 Objava pri I. STOPAR 1990, p. 27. Foto: F. Stele, ok. 1930, INDOK center MZK RS, št. 14165. 230 Objavljeno v I. STOPAR 2008, p. 36. 54 55 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa piramidasto streho pokrit strešni stolpič – zvonik. na sredini postavljen še en pravokoten oziroma kvadraten Na tej upodobitvi že manjkajo objekti, ki so nekoč objekt – nekdanji drugi severni obrambni stolp, katerega stali na ploščadi predgradja. temelje so odkrili leta 1982. Leta 1890 je Hugo Darnaut-Fix upodobil pogled na Iz predgradja vodi na prvo notranje grajsko dvorišče grad z levega brega reke Drave, z njegove jugozahodne ozek prehod, umeščen med bergfrid in vzhodni trakt strani. Ksilografija je zanimiva, ker na tej upodobitvi današnjega zunanjega dvorišča. Vanj vodi ozka pot čez ni več videti zahodne razgledne ploščadi z glorieto, jarek, ki ga na desni strani flankira neki bastiji podoben ampak le še teraso, kakršno poznamo danes.231 objekt. Pred tem objektom je vrisana lokacija grajskega Med vedutami Borla iz 19. stoletja velja na koncu vodnjaka. Obe notranji grajski dvorišči obdajajo z vseh omeniti še grafiko Aloisa Kasimira iz leta 1893, ki strani trakti osrednjega grajskega poslopja. Na zahodni prikazuje pogled na grad z jugozahodne strani, z strani se ob notranje grajsko dvorišče prislanja stavba levega brega reke Drave.232 V ospredju je viden spodaj nekdanjega stolpastega objekta, ki je bil leta 1778 spre- nov lesen most čez Dravo, v ozadju se dviguje na menjen v razgledno ploščad z glorieto. mogočni pečini stoječi grad. Upodobitev gradu je Jugozahodno ob znožju gradu je vrisan nekdanji pravo- precej shematizirana in zelo podobna predhodni, kotno zasnovan grajski park, ob njem pa je speljana z Borl na franciscejskem katastru, 1824. ARS, Reichertova suita: Grad Borl, 1864. ki jo je narisal Hugo Darnaut-Fix. sign. AS 3000/M58. Foto: http://www.gov.si/arhiv/kataster/ alejami obdana cesta, ki vodi na grad. Ob glavni uvozni KIP, inv. št. N-16353-D. imgb/m/m058a01.jpg. cesti sta na ravnem odseku pred glavnim vhodom v grad, Foto: Mira Petrovič 2010. južno od nje, vrisani še dve manjši pravokotni stavbi, od katerih je danes ohranjena le še leva. Severozahodno od grajskega kompleksa je vrisano še večje pravokotno poslopje nekdanje grajske pristave. Grad Borl – poskus rekapitulacije njegovih glavnih stavbnozgodovinskih razvojnih faz Kot smo zapisali že uvodoma, pisni viri o začetkih srednjeveškega gradu molčijo, pa tudi kamni še niso spregovorili, Hugo Darnaut-Fix: Grad Borl, 1890. saj še zmeraj niso bile opravljene temeljite gradbene in arheološke raziskave, ki bi nam lahko pojasnile marsikatero Foto: http://www.tankonyvtar.hu/ neznanko o najzgodnejših obdobjih njegovega gradbenega razvoja. konyvek/osztrak-magyar/osztrak- magyar-081204-606. Na osnovi pregleda zgodovinskih, slikovnih in materialnih virov ter dosedanjih analiz gradbenega razvoja, ki sta jih prispevala predvsem Ivan Stopar in Jože Curk, lahko posamezne gradbene faze v grobem vežemo na obdobja, ko je bil grad v posesti posameznih pomembnejših rodbin. V času Ptujskih gospodov (1255–1438) je nastalo osrednje grajsko jedro z bergfridom, palacijem, cisterno in verjetno hišo na zahodnem platoju, grad pa se je nato postopoma širil proti severu in vzhodu. V času Székelyev (1488–1620) so po vojnah z Madžari potekala nujna poznogotska in renesančna obnovitvena dela, v času rodbine Sauer (1639–1801) si je grad nadel sedanjo baročno podobo, z Wurmbrandi Alois Kasimir: Grad Borl, 1895. Objavljeno v (1801–1922), ki so opravili manjše adaptacije, marsikaj pa tudi porušili, pa se je tudi končalo obdobje, ko je bil grad J. FELSNER 1895, p. 125. sedež tako mogočne in bogate gospoščine. S postopno prodajo zemljišč in poznejšo nacionalizacijo je grad izgubil svoje naravno gospodarsko zaledje, ki je omogočalo njegovo vzdrževanje, po opustitvi hotelsko-letoviške dejavnosti Poleg obravnavanih vedut, ki so kot slikovni vir nepogrešljiv pripomoček za raziskavo gradbene podobe gradu v pa se je kljub intenzivnim obnovitvenim delom, ki so potekala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, začel njegov preteklosti, pa je izredno dragocen vir tudi franciscejski kataster iz leta 1824, saj nam v dokaj točni in nazorni sliki neusmiljeni propad. Brez prebivalcev je grad izgubil svojo dušo, postal le še sam sebi namen, širši skupnosti pa breme. podaja topografsko zasnovo celotnega grajskega kompleksa.233 O podobi gradu pred letom 1255, ko so ga Ptujski gospodje dobili v fevd od ogrskega kralja Bele IV., ni nič znanega, Na katastrskem načrtu je dobro vidna dvodelna zasnova grajskega kompleksa, sestavljena iz predgradja in osrednjega vendar se je v literaturi nekako uveljavilo mnenje, da segajo začetki gradu še v 12., če že ne kar v 11. stoletje. Kot pravi grajskega dela, ki ima dve dvorišči. Na območju predgradja so poudarjene strešine treh večjih grajskih poslopij: na Jože Curk, je utrdba gradiškega tipa, ki je služila kot manjša madžarska vojaška postojanka, tukaj gotovo obstajala zahodni strani predgradja je večji, v obliki črke L oblikovan objekt – nekdanje stolpasto oporišče oziroma bastija, že ob koncu 12. stoletja. Ostanek te utrdbe bi lahko predstavljalo, kot meni Ivan Stopar, pravokotno jedro osrednjega nekoliko stran od tega objekta stoji neko drugo, na vzhodno potezo obzidja naslonjeno podolgovato gospodarsko grajskega stolpa – bergfrida, ki utegne biti še romansko. Odkrito je bilo med obnovitvenimi deli, ki so potekala v poslopje, v katerem je bila med drugim nekoč tudi stražarnica, ki je varovala glavni zunanji uvozni grajski portal, ki osemdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar bo mogoče kaj več o tem reči šele po dodatnih večletnih sistematičnih je umeščen v severovzhodni kot predgradja. Ob severni strani uvoznega portala je viden manjši kvadraten objekt – raziskavah. nekdanji obrambni stolp. Nanj se ob severni potezi obzidja prislanja še en podolgovat objekt. Med tem poslopjem in Šele z nastopom Ptujskih gospodov okrog leta 1255, čeprav ne izključujemo možnosti, da so ga ti zasedli že v prvi začetkom vzhodnega in severnega trakta sedanjega zunanjega dvorišča teče obzidna poteza, pred katero je nekako polovici 13. stoletja, se je postopoma razvilo sedanje grajsko jedro. Tedaj je bil pozidan mogočni bergfrid, ki je v tlorisu koncipiran kot nepravilen mnogokotnik, ki se kot top klin obrača proti jugovzhodnemu pobočju hriba, od 231 Objavljeno na http://www.tankonyvtar.hu/konyvek/osztrak-magyar/osztrak-magyar-081204-606. koder je bilo možno pričakovati napad. V pritličju ga obteka pristrešen talni zidec, sam stolp se povzpne v višino 232 Objavljeno pri J. FELSNER 1895, p. 125. treh etaž, vendar je bil še višji, saj so na četrti etaži, sedanji podstrešni, ostanki notranjih prostorov, ki so pozneje 233 Objavljeno na http://sigov3.sigov.si/cgi-bin/htqlcgi/arhiv/enos_isk_kat.htm. 56 57 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa služili za postament baročnega strešnega stolpiča – zvonika, ob južno zaporno steno pa se je v notranjosti prislanjalo še neko poslopje, ki pa ni bilo sestavni del bergfrida (ostanki tega objekta so prav tako vidni na podstrešju). Zidava bergfrida je neurejena, šivani robovi so poudarjeni s klesanci, obodna stena na odprti zunanji strani pa je skoraj povsem kompaktna, saj obstaja le manjše število odprtin: v vzhodni steni vidimo na levem skrajnem koncu kar visoko nad zunanjo hodno površino vstavljen zgodnjegotski kamnit pravokotni portal s posnetimi robovi in zaključki na ajdovo zrno, identičen portal pa vidimo tudi v zalomu severne obodne stene bergfrida. Oba zgodnjegotska portala sta vodila neposredno v prvo nadstropje bergfrida, kar je značilno za srednjeveške obrambne objekte, saj je bil s tem otežen dostop morebitnim nasprotnikom; dostop do stolpa je bil možen le po lestvah, ki so jih po potrebi potegnili navzgor. Prvi portal je omogočal dostop do notranje veže, ki je povezovala predgradje z notranjim grajskim dvori- ščem, zato predpostavljamo, da je bil ta, vzhodni del še dodatno zavarovan s cvingerjem, ki je morebiti še ohranjen znotraj sedanje, z mlajšim eskarpastim zidom obdane zunanje terase. Drugi portal v zalomu severne obodne stene, ki je vodil neposredno v osrednji nadstropni prostor bergfrida, ki so ga v prvem in drugem nadstropju osvetljevale štiri v vogale nameščene visoke in ozke pravokotne svetlobne reže, pa se je verjetno navezoval na stražarnico, ki je bila nad prvotnim srednjeveškim zunanjim uvoznim portalom. Poskus prikaza poglavitnih razvojni faz. Risba: Branko Vnuk 2010. Legenda 2. polovica 13. in 1. polovica 14. stoletja Zahodni stolp, cisterna 2. polovica 14. in 1. polovica 15. stoletja 2. polovica 15. in 1. polovica 16. stoletja 1. polovica 17. stoletja 2. polovica 17. stoletja 18. stoletje 19. in 20. stoletje Grad Borl – situacija. Risba: Branko Vnuk 2010. Zračni posnetek Borla. Foto: Darko Kolarič 2008. 58 59 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa Verjetno sočasen je tudi jugozahodni, najverjetneje vsaj v zidanem delu visokopritlični trakt notranjega grajskega je še ohranjen v kletni etaži v stiku severnega trakta notranjega grajskega dvorišča z zahodnim traktom sedanjega dvorišča, ki ga na zunanji strani zahodne stene še dodatno poudarja straniščni pomol – erker. zunanjega dvorišča. Povsem možno je, da je na tej lokaciji stala tudi prvotna manjša grajska kapela, se pravi, da sedanja baročna le nadaljuje tradicijo prvotne lokacije. Pogled na bergfrid. Foto: Boris Farič 2010. Pogled na bergfrid in glavni vhod. Foto: Branko Vnuk 2010. Zračni posnetek Borla. PMPO, fototeka Kulturnozgodovinskega oddelka, št. 2005. Foto: Ivo Ciani, s. a. Na zahodni strani je notranje grajsko dvorišče zapiral podolgovat pravokoten večetažen stolpast objekt – mogoče hiša, ki je bil odstranjen leta 1778, vendar je v kletnem delu še ohranjen, kar so potrdila obnovitvena dela v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Severno stranico notranjega dvorišča je zapirala več kot 1,8 metra debela zaporna stena, na dvorišču pa je ob ju- gozahodnem traktu stala okrog 4 x 4 metre široka in 20 metrov globoka grajska cisterna. Glede cisterne je treba upoštevati, da je bilo treba pri gradnji, ki je ponavadi potekala dokaj hitro, zaradi uporabe živega apna poleg grad- benega materiala zagotavljati tudi zadostno količino vode. Prav zaradi delovanja gradbišča je prva skrb veljala vodi: če je bilo le možno, izkopu vodnjaka, če pa vodnjakov z živo vodo ni bilo, pa so se morali zadovoljiti z zbiralniki in cisternami za meteorno vodo. Eno ali drugo obliko vodnjaka so morali pripraviti že pred začetkom gradnje, saj bi drugače morali med gradnjo vodo nositi ali tovoriti na hrib, kar pa je bilo težko, zamudno, predvsem pa drago delo.234 Skozi severni zaporni zid notranjega grajskega dvorišča je bil na mestu sedanjega renesančnega portala speljan notranji vhod na tedanje osrednje dvorišče, ki je bil opremljen z jarkom in dvižnim mostom. Z leve strani je dostop varoval bergfried, z desne pa verjetno še neki stolpast objekt, katerega močni postament velikosti 11,5 x 7,8 metra Notranjost bergfrida s svetlobnimi odprtinami. Foto: Branko Vnuk 2010. Pogled na bergfrid z gotskim pravokotnim portalom. Foto: Branko Vnuk 2010. 234 Cf. J. CURK 1989, p. 101s. 60 61 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa Med letoma 1291 in 1337 so se razplamteli tudi boji in prepiri o lastništvu gradu Borl; v kolikšni meri je pri tem trpel sam grad, ni znano še nič konkretnega. Predpostavljamo pa, da sta bila nekako v času od druge polovice 14. in v prvi polovici 15. stoletja že pozidana severni trakt notranjega grajskega dvorišča in zahodni trakt zunanjega dvorišča. Na to sklepamo predvsem zaradi debeline njunih obodnih sten, ki se gibljejo med 1,3 in 1,5 metra, in samega načina gradnje, čeprav to zaradi manjkajočih izpovednejših gradbenih elementov (predvsem stavbnega pohištva), še ni nujno zadostni dokaz. Severni trakt je imel tedaj tri etaže, podobno visok pa je bil tudi zahodni trakt zunanjega grajskega dvorišča, v katerem predpostavljamo visokogotsko predhodnico sedanje baročne grajske kapele. Severozahodno območje med tem zahodnim, cerkvenim traktom in zahodnim stolpastim objektom pa je tedaj po vsej verjetnosti že bilo zavarovano z obzidjem – cvingerjem, kakršnega vidimo na Vischerjevih upodobitvah gradu. Za podobo srednjeveškega gradu, kakršna se je izoblikovala v času Ptujskih gospodov in njihovih naslednikov Schaunberških, pa je bilo usodno leto 1481, ko ga je z naskokom zasedla vojska madžarskega kralja Matije Korvina pod poveljstvom Viljema Tettauerja in ga tudi po- rušila. Koliko je bil grad res porušen, ne vemo, možno pa bi bilo, da je šlo v večji meri bolj za simbolično rušenje, kakor je bilo v srednjem veku v navadi, saj Viljem Tettauer verjetno zgolj za ruševino ne bi bil najbolj zainteresiran oziroma ga ne bi od kralja vzel v zastavo že naslednje leto. Straniščni pomol – erker v južni steni palacija. Vsekakor so velika obnovitvena in modernizacij- Foto: Branko Vnuk 2010. ska dela v okviru grajskega kompleksa potekala v času, ko z nastopom Jakoba Székelya leta 1488 in njegovega sina Luke leta 1524 nastopi novo obdobje v gradbeni zgodovini borlskega gradu. V ta čas datiramo predvsem pozidavo novega uvoznega portala na sedanje zunanje grajsko dvorišče z dvižnim mostom, ki ga flankirata dve stolpasti zgradbi, kakor je to razvidno iz V kolikšni meri je tedaj bilo utrjeno grajsko predgradje, bo možno ugotoviti šele z arheološkimi izkopavanji, čeprav Vischerjeve vedute Borla ter franciscejskega ka- dopuščamo možnost, da je že v drugi polovici 16. stoletja nastal eskarpast, dvakrat zalomljen vzhodni obrambni tastra iz okrog leta 1824/1825, v času Sauerjevih zid, ki so ga nato v naslednjem stoletju obnovili. velikih obnovitvenih del okrog leta 1674 pa je ta portal doživel baročno modernizacijo. Ostanek Z letom 1639 pa se je začelo novo obdobje v zgodovini gospostva in gradu Borl, saj so se Sauerji izkazali za skrbne tega obrambnega sistema je verjetno stolpasti lastnike novopridobljene posesti. Verjetno že v času baronov Ivana Karla (1639–1646) in Franca Žige (1646–1659) del vzhodnega upravnega trakta (ostanki so so notranje grajsko dvorišče z vzhodne, severne in zahodne strani obdali s trietažnimi arkadami ter severni trakt češko pravokotno poznogotsko biforno okno, opremili s stopniščem, vsi trakti notranjega dvorišča pa so bili nadzidani do sedanje višine poslopij. Notranji vhod manjša pravokotna lina s posnetimi robovi je bil tedaj opremljen z rustificiranim poznorenesančnim portalom, nad njim pa pozidana biforna renesančna okna, ter renesančni konzolni podstrešni venec, pa kakršna vidimo tudi na dvoriščni strani zahodnega novozgrajenega trakta. tudi tri strelne line na ključ, ki so sekundarno Z nastopom Jurija Friderika Sauerja, ki se je leta 1656 poročil z Marijo Barbaro, rojeno grofico Trautmannsdorf, in vzidane v sedanji zaporni zid), ki je tedaj že leta 1659 postal univerzalni dedič borlskega fidejkomisa, leta 1668 pa je bil še povzdignjen v grofovski stan, se začne zapiral zunanje grajsko dvorišče z vzhodne intenzivna barokizacija celotnega grajskega kompleksa. Tako je bila leta 1674 v ladijskem delu povsem prezidana strani, ob severno stranico pa so verjetno že oziroma na novo pozidana grajska cerkev, kakor je razvidno iz napisa nad vhodnimi vrati. Nad njo je bila pozidana tedaj prislonili visokopritlično grajsko klet, ki tudi velika viteška dvorana, k cerkvi pa so nato leta 1678 prizidali nov baročni prezbiterij. Višinsko so uskladili vse se je na zahodni strani prislonila na zahodni grajske trakte, ki obdajajo notranje in sedanje zunanje dvorišče, predgradje je bilo na novo utrjeno, na njih pa po- Drugi gotski pravokotni portal bergfrida. Foto: Branko Vnuk 2010. trakt s cerkvijo. Iz tega časa bi lahko bili tudi stavljena gospodarska in obrambna poslopja, kakor jih je videti na Vischerjevi veduti Borla in še na franciscejskem temelji leta 1982 odkritega obrambnega stolpa, katastru. Oba portala, zunanji uvozni, ki je vodil v predgradje, ter notranji, ki je vodil na sedanje zunanje dvorišče, ki je stal pod severnim obzidjem predgradja, sta bila opremljena z aliančnimi grbi Sauer-Trautmannsdorf, od katerih je eden ohranjen, in sicer v sedanji recentni v bližini severovzhodnega vogala sedanjega zaporni steni zunanjega grajskega dvorišča. Tudi portal je še originalen, na njem pa so še vidni utori nekdanjega zunanjega grajskega dvorišča. dvižnega mostu. 62 63 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa Leta 1695 je Jurija Friderika Sauerja nasledil njegov sin Franc Anton, ki se je leta 1696 poročil z Marijo Ano, rojeno grofico Gaschin. Leta 1705 je grad pogorel, stavbni izvedenec Janez Mengin s Ptuja pa je leta 1706 nastalo škodo ocenil na 2866 goldinarjev. Zakonca sta se lotila temeljite obnove gradu, kar je razvidno iz njunih aliančnih grbov v grajski kapeli, pa tudi pri dostopu na eskarpasto obzidano dvignjeno teraso v okviru predgradja, umeščeno med vzhodno steno bergfrida in tedaj na novo pozidan južni štirosni štirietažni trakt, ki se prislanja z južne strani na zahodni trakt notranjega grajskega dvorišča. V njunem času so bili tudi štukirani in freskirani nekateri odličnejši grajski prostori. Tedaj je bil celoten grajski kompleks na novo ostrešen, strešni stolpič – zvonik, ki se dviguje nad bergfrid, pa je namesto čebulaste strehe dobil sedanjo piramidasto. Nasledniki Franca Antona Sauerja, ki je umrl leta 1723, niso več bistveno vplivali na zunanjo gradbeno podobo gradu, razen da je bil leta 1778 delno porušen zahodni stolpasti objekt, ker je grozilo, da se bo zaradi njegove teže sesula prepadna stena, na kateri je stal. Tedaj so ga spremenili v razgledno ploščad z glorieto na vrhu. Angel grbonosec z grbom Aliančni grb rodbine Sauer-Trautmannsdorf nad uvoznim portalom. Franca Antona Sauerja. Foto: Branko Vnuk 2010. Foto: Branko Vnuk 2010. Notranji uvozni portal. Foto: Branko Vnuk 2010. Stolpasti objekt nekdanjega upravnega trakta. Foto: Branko Vnuk 2010. Pogled na eskarpasto obzidje nekdanjega predgradja z bergfridom v ozadju. Angel grbonosec z grbom Ane Marije Gaschin. Foto: Boris Farič 2010. Foto: Branko Vnuk 2010. 64 65 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa Ko je v 19. stoletju grad Viljemine Leslie, rojene grofice Wurmbrand, prešel v posest rodbine Wurmbrand-Stuppach, se je postopoma začel krčiti obseg grajskega kompleksa, saj so med letoma 1858 in 1863 v okviru predgradja stoječa gospodarska in obrambna poslopja izginila, izginil je tudi zunanji uvozni portal, enako tudi grajsko obzidje, ki je le še deloma ohranjeno na vzhodni strani predgradja. Notranji grajski vhod je nadomestil sedanji historični, ki so ga opremili s cinami, vanj pa v spomin na nekdanjo slavno zgodovino le vzidali še nekatere srednjeveške in novoveške arhitekturne elemente ter aliančni grb rodbine Sauer-Trautmannsdorf. Že leta 1853 so se lotili prenove notranjega grajskega dvorišča, o čemer pričata aliančni grb, vzidan v steno zahodnega trakta, in grb na obodu grajskega vodnjaka. Notranje arkadirano grajsko dvorišče. Foto: Branko Vnuk 2010. 66 67 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa Literatura z okrajšavami ANS 1975: Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975. B. HAJDINJAK - P. VIDMAR 2009: Boris Hajdinjak, Polona F. KURZ 1819: Franz Kurz: Oesterreich unter H. Albrecht dem A. MUCHAR 1867: Albert v. Muchar: Geschichte des Herzogthums Vidmar: Gospodje Ptujski. Srednjeveški vitezi, graditelji in meceni, Lahmen Steiermark. Achter Theil. (Schlußband.), Grätz 1867. E. BAUMGARTNER – V. TRAVNER 1930: Egon Baumgartner, , Linz 1819. Ptuj 2009 /r. k./. Vladimir Travner, Naši srednjeveški novci, ČZN, XXV, 1930, str. M. LAZAREVIČ KREBELJ 1983: Marinka Lazarevič Krebelj, B. MUROVEC 2001: Barbara Murovec, Čaščenje vina skozi 146–181. M. HERNJA MASTEN 1993: Marija Hernja Masten, Pečati in Grad Borl – kulturno zgodovinski spomenik, Poročilo o delu v letu posnemanje: Bakhanal v gradu Borl, »Hodil po zemlji sem naši …«. grbi Ormoža in okolice, Ormož skozi stoletja, 4, Ormož 1993, 1982 Marijanu Zadnikarju ob osemdesetletnici, Ljubljana 2001, str. J. BELAJ 2007: Juraj Belaj, Jesu li postojale župe na području , Zavod za spomeniško varstvo Maribor, 1983, str. 7–11. str. 79–103. 375–381. ivanovačkog belskog preceptorata 1334. godine?, Prilozi Instituta E. M. LICHNOWSKY 1838: Eduard Maria Lichnowsky: za arheologiju u Zagrebu, Vol. 24, No. 1, 2008. str. 473–480. M. HERNJA MASTEN 2005: Marija Hernja Masten, Nemirna Geschichte des Hauses Habsburg, Dritter Theil, von der Ermordung B. MUROVEC 2003: Barbara Murovec, Poslikava velike dvorane meja borlsko završke gospoščine z ogrsko Hrvaško, Cirkulane. König Albrechts bis zum Tode Herzog Albrecht des Weisen v dvorcu Dornava, Dornava – Vrišerjev zbornik, Ljubljana 2003, P. BLAZNIK 1986: Pavle Blaznik: Historična topografija Slovenije I. , Wien 1838. Svet Belanov, Cirkulane 2005, str. 109–118. str. 250–282. Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500, 2, A–M, F. LICHTENSTEIN 1890: Franz Lichtenstein: Ottokars Maribor 1986. J. HÖNISCH 1855: Joseph Hönisch, Geschichte der Herren und östrreichische Reimchronik, Hannover 1890. B. MUROVEC 2005: Barbara Murovec, Vorauske pasijonske Dynasten von Pettau, 1855, ZAP R-37. slike. Johann Caspar Waginger in štajersko baročno slikarstvo, V. BRAČIČ 1967: Vladimir Bračič, Vzhodni del Haloz v luči J. LOSERTH 1906: Johann Loserth, Das Archiv des Hauses AHAS 10, 2005, str. 65–80. cenilnega zapisnika gospoščine Borl iz leta 1542, ČZN, n. v. 3, A. HORVAT 2006: Alenka Horvat, Grad Borl, Gradovi, utrdbe Stubenberg, Beiträge zur Erforschung steirischer Geschichte, XXXV 1967, str. 25–74. in mestna obzidja. Vodnik po spomenikih, Dnevi evropske kulturne (N.F. III), Graz 1906, str. 1–198. NAŠE DELO 1948: Š. F., Grad Borl – začasni dom grških otrok, dediščine, Ljubljana 2006, str. 72–74. Naše delo, 12. avgusta 1948, str. 4. V. BRAČIČ 1969: Vladimir Bračič, Zunaj Haloz ležeča posest I. MAVRIČ ŽIŽEK 2005: Irena Mavrič Žižek, Cirkulane v času gospoščine Borl v luči imenjske cenitve iz leta 1542, ČZN, n. v. 5, INFORMATOR 1981: Informator, številka 1, februar 1981, Zavod za nacistične okupacije in osvobodilnega boja, Cirkulane. Svet R. J. NUSSDORFER 1996: Rebecca Jolanda Nussdorfer, Dvorec 1969, str. 403–409. spomeniško varstvo Maribor, 1981. Belanov, Cirkulane 2005, str. 157–178. Dornava. Nekaj novih podatkov o freskah v dornavskem dvorcu, Ptujski zbornik, VI/2, 1996, str. 851–868. V. BRAČIČ 1994: Vladimir Bračič, Priimki, imena in domača B. JAKI MOZETIČ1995: Barbara Jaki Mozetič: Vtis obilja. A. MELL 1929: Anton Mell: Grundriß der Verfassungs- und hišna imena v Cirkulanah, ČZN, n. v. 30, 1994, str. 327–335. Štukatura 17. stoletja v Sloveniji, Ljubljana 1995. Verwaltungsgeschichte des Landes Steiermark, Graz-Wien- A. OŽINGER 1991: Anton Ožinger: Vizitacijski zapisniki Savinjskega arhidiakonata Goriške nadškofije 1751–1773, Ljubljana V. BRAČIČ 1995: Vladimir Bračič, Prispevki za zgodovino I. JAKIČ 1999: Ivan Jakič: Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske Leipzig 1929. 1991. krajevne skupnosti Cirkulane v Halozah, ČZN, n. v. 31, 1995, str. grajske zapuščine, Ljubljana 1999. J. MIKUŽ 1979: J(anez) M(ikuž), Dolane, Ptuj, VS, XXII, 1979, str. 312–345. J. A. JANISCH 1878: Joseph A. Janisch: Topographisch-statistisches 351 /kons. poročilo/. H. PIRCHEGGER 1931: Hans Pirchegger: Geschichte der Steiermark 1282–1740, Graz - Wien - Leipzig 1931. A. J. CÄSAR 1786: Aquilin Julius Cäsar: Beschreibung des Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen, I, J. MIKUŽ 1980: (Janez Mikuž), Borl, grad, Letno poročilo o delu v Herzogthums Steyermarks. Zweiter Theil, Gräz 1786. Graz 1878. 1979 letu. Zavod za spomeniško varstvo Maribor, 1980, str. 32 /kons. H. PIRCHEGGER 1951: Hans Pirchegger, Die Herren von Pettau, ZHVfS, XLII, Graz 1951, str. 3–36. M. CIGLENEČKI 1987: Marjeta Ciglenečki, Štajerska – dežela P. A. KELLER 1944: Paul Anton Keller, Ankenstein. Burg an der poročilo/. gradov, Zakladi, pričevanja Ptuja in Ormoža, Kulturne dragotine Grenze, Untersteirischer Kalender. Dritter Jahrgang, 1944, str. 88–91. J. MIKUŽ 1982: Janez Mikuž, Zanimiva najdba na gradu Borl, H. PIRCHEGGER 1962: Hans Pirchegger: Die Untersteiermark Slovenije 1, Cankarjev dom – Kulturni in kongresni center Ljubljana, Informacije, letnik II, številka 5, Zavod za spomeniško varstvo Maribor, in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, razstavišče Arkade, Ljubljana 1987, /r. k./, str. 72–89. M. KEMPERL 2007: Metoda Kemperl: Korpus poznobaročne sakralne arhitekture na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 2007. december 1982, str. 6–7 /kons. poročilo/. München 1962. M. CIGLENEČKI 1997: Marjeta Ciglenečki, Oprema gradov na J. MIKUŽ 1983a: Janez Mikuž, Kaj se dogaja na gradu Borl, VS, PKLS 1996: Priročni krajevni leksikon Slovenije, Ljubljana 1996. slovenskem Štajerskem od srede 17. do srede 20. stoletja (doktorska A. KLASINC 1973: Anton Klasinc, Gradivo za zgodovino XXV, 1983, str. 81–84. disertacija, tipkopis), Ljubljana 1997. Ormoža in njegovega okraja, Ormož skozi stoletja, 1, Maribor A. PÓR 1891: Antal Pór, Tót Lőrinc, a királyi tárnokok és 1973, str. 100–133. J. MIKUŽ 1983b: Janez Mikuž, Borl, grad, Poročilo o delu v letu zászlótartók mestere. Századok, 25(1891) 5, str. 347–377. M. CIGLENEČKI 1999: Marjeta Ciglenečki, Zbirka orožja na 1982, Zavod za spomeniško varstvo Maribor, 1983, str. 68 /kons. ptujskem gradu, Zbirka orožja na ptujskem gradu, Ptuj 1999, str. R. KOHLBACH 1961: Rochus Kohlbach: Steirische Baumeister, poročilo/. S. POVODEN 1833: Simon Povoden: Hauptpfarrliches 12–37 /r. k./. Graz 1961. Geschichtenbuch, 1833, ZAP, R-42. J. MIKUŽ 1983c: J(anez) M(ikuž), Borl, VS, XXV, 1983, str. 288 J. CURK 1965: J(ože) C(urk), Borl, VS, IX, 1965, str. 211 /kons. A. KOMAC 2004: Andrej Komac, Haloze v srednjem veku /kons. poročilo/. F. RAČKI 1872: Franjo Rački, Popis župa zagrebačke biskupije poročilo/. (pregled raziskav), Žetale in Žetalanci nekoč in danes, Maribor 1334 i 1501 godine, Starine JAZU, IV, Zagreb 1872, str. 201–229. 2004, str. 36–45. J. MIKUŽ 1984a: J(anez) M(ikuž), Dolane, grad Borl, Poročilo J. CURK 1978: Jože Curk, Ivan Stopar: Razvoj srednjeveške o delu v letu 1983, Zavod za spomeniško varstvo Maribor, 1984, str. F. RAISP 1858: Ferdinand Raisp: Pettau. Steiermarks älteste Stadt grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem. Slovenska matica. I. KOMELJ 1983: Ivan Komelj, Grad kot spomeniškovarstveni 60–61 /kons. poročilo/. und ihre Umgebung, topografisch-historisch geschildert, Graz 1858. Ljubljana 1977, ČZN, n. v. 14, 1978, str. 353–359. problem v času med obema vojnama, VS, XXV, 1983, str. 13–32. J. MIKUŽ 1984b: J(anez) M(ikuž), Borl, grad, VS, XXVI, 1984, str. S. RIBNIKAR 1983: Stojan Ribnikar, Sanacija kapele gradu J. CURK 1984: Jože Curk, Dr. Ivan Stopar – Gradovi, graščine D. KOS 1994: Dušan Kos: Med gradom in mestom. Odnos 306 /kons. poročilo/. Borl, Informacije, letnik III, številka 6, Zavod za spomeniško varstvo in dvorci na slovenskem Štajerskem, ČZN, n. v. 20, 1984, str. kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in Maribor, oktober 1983, str. 18–24. 146–155. meščanskih naselij do začetka 15. stoletja, Ljubljana 1994. J. MIKUŽ 1985a: J(anez) M(ikuž), Dolane, grad Borl, Poročilo o delu v letu 1984, Zavod za spomeniško varstvo Maribor, 1985, str. 78 C. SCHMUTZ 1822: Carl Schmutz: Historisch Topographisches J. CURK 1985: Jože Curk, Trije gradovi – tri usode, Ptujski D. KOS 2005: Dušan Kos: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju /kons. poročilo/. Lexicon von Steyermark. Erster Theil, Gratz 1822. zbornik, V, 1985, str. 359–369. plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Ljubljana 2005. J. MIKUŽ 1985b: J(anez) M(ikuž), Dolane, Ptuj, VS, XXVII, 1985, C. SCHMUTZ 1823: Carl Schmutz: Historisch Topographisches J. CURK 1989: Jože Curk, Grad Gornji Maribor in njegovo str. 332 /kons. poročilo/. Lexicon von Steyermark. Vierter Theil, Gratz 1823. kulturnozgodovinsko sporočilo, ČZN, n. v. 25, 1989, str. 99–108. F. KOS 1920–1921: Franc Kos, Doneski za krajevne kronike, ČZN, XVI, str. 1–13, 61–78. J. MIKUŽ 1986: J(anez) M(ikuž), Dolane, Ptuj, VS, 28, 1986, str. F. S. R. v. SICKINGEN 1833: Franz Schweickhardt Ritter J. CURK 1992a: Jože Curk, Vodnik po ptujski okolici, KNSS 180, 317 /kons. poročilo/. von Sickingen: Darstellung des Erzherzogthums Oesterreich unter Maribor 1992. M. KOS 1933: Milko Kos, K postanku ogrske meje med Dravo in der Ens, durch umfassende Beschreibung aller Burgen, Schlösser, Rabo, ČZN, XXVIII, 1933, str. 144–153. J. MIKUŽ 1987a: J(anez) M(ikuž), Dolane – grad Borl, Poročilo o Herrschaften, Städte, Märkte, Dörfer, Rotten ec. ec. topographisch- J. CURK 1992b: Jože Curk, Ivan Stopar: Grajske stavbe v vzhodni delu v letu 1986, Zavod za spomeniško varstvo Maribor, 1987, str. 48 statistisch-genealogisch-historisch bearbeitet, und nach den bestehenden Sloveniji. I. knjiga: Območje Maribora in Ptuja. Ljubljana 1990, B. KOVAČIČ 1983: Bine Kovačič, Borl, grad, Poročilo o delu v letu /kons. poročilo/. vier Kreis-Vierteln alphabetisch gereihet. Sechster Band. Viertel unterm strani 168. II. knjiga: Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. 1982, Zavod za spomeniško varstvo Maribor, 1983, str. 68. Wienerwald, Wien 1833. Ljb. 1991, strani 188, ČZN, n. v. 28, 1992, str. 360–362. B. KOVAČIČ 1984: B(ine) K(ovačič), Borl, grad, VS, XXVI, 1984, J. MIKUŽ 1987b: J(anez) M(ikuž), Dolane – Ptuj, grad Borl, VS, 29, 1987, str. 323 /kons. poročilo/. M. SLEKOVEC 1896: Matej Slekovec, Madjari in njih navali na J. CURK 1994: Jože Curk, Ptujski gradbeniki med renesanso in str. 306–307. slov. Štajar, Slovenski gospodar, št. 42, 1896, str. 359–360. historizmom, ČZN, n. v. 30, 1994, 232–260. F. KOVAČIČ 1926: Fran Kovačič: Slovenska Štajerska in Prekmurje. J. MIKUŽ 1988: J(anez) M(ikuž), Dolane, Ptuj, VS, 30, 1988, str. 311 /kons. poročilo/. SLOVENSKI GOSPODAR 1875: Grad Borl, Slovenski gospodar, št. J. CURK 1997: Jože Curk, Umetnostna podoba južnega dela Zgodovinski opis, Ljubljana 1926. 20, 1875, str. 163–164. Podravja v očeh vizitatorjev 17. in 18. stoletja, ČZN, n. v. 33, 1997, KLDB 1937: Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937. J. MIKUŽ 1990: J(anez) M(ikuž), Dolane, grad Borl, VS, 32, 1990, str. 10–37. str. 239 /kons. poročilo/. SLOVENSKI GOSPODAR 1937: Plazovje zasulo cesto pri Borlu KLS 1980: Krajevni leksikon Slovenije IV. Podravje in Prekmurje, pod Ptujem, Slovenski gospodar, 22. september 1937, str. 5. J. FELSNER 1895: Josef Felsner: Pettau und seine Umgebung. Ljubljana 1980. J. MIKUŽ 1991: J(anez) M(ikuž), Polane, Ptuj, VS, 33, 1991, str. Topografisch-historisch-statistische Skizzen, Pettau 1895. 311 /kons. poročilo/. SLOVENSKI GOSPODAR 1938a: Sv. Marjeta niže Ptuja, Slovenski gospodar, 26. januar 1938, str. 8. 68 69 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa SLOVENSKI GOSPODAR 1938b: Sv. Marjeta niže Ptuja, P. VIDMAR 2005: Polona Vidmar, Slikarska in kiparska oprema Slovenski gospodar, 17. avgust 1938, str. 9. cirkulanskih cerkva, Cirkulane. Svet Belanov, Cirkulane 2005, str. Castle of Borl 267–284. F. STELE 2007: Zapiski Franceta Steleta – prikaz gradiva; Essential facts for further study of the building and Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, ZRC SAZU, P. VIDMAR 2006: Polona Vidmar: Die Herren von Pettau als 2007, http://gis.zrcsazu.si/zrcgis/ewmap.asp?catprj=zrcgis.stele. Bauherren und Mäzene, Graz 2006. historical development of the castle complex I. STOPAR 1977: Ivan Stopar: Razvoj srednjeveške grajske B. VNUK 2005: Branko Vnuk, Cerkvena arhitektura na območju arhitekture na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1977. župnije sv. Barbare v Halozah, Cirkulane. Svet Belanov, Cirkulane 2005, str. 243–265. Summary I. STOPAR 1981: Ivan Stopar, Gradovi na ptujskem območju. Borl (Ankenstein), grad, Tednik, 11. 6. 1981, str. 9, in 18. 6. 1981, I. WEIGL 1997: Igor Weigl, Grad Borl in družina Sauer von und str. 9. zu Ankenstein, ČZN, n. v. 33, 1997, str. 217–228. Borl, one of the most remarkable castles in Slovenia, Ptuj in 1294 who gradually managed to acquire all estates I. STOPAR 1982: Ivan Stopar: Gradovi, graščine in dvorci na situated in the winegrowing hills of Haloze, dominates belonging to the Lords of Dranek. I. WEIGL 2003: Igor Weigl, O francoskih grafikah, loparjih in slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1982. grofičinem strelovodu. Oprema in funkcija dvorca Dornava v 18. the confluence of the Drava river and the stream of Bela stoletju, Dornava – Vrišerjev zbornik, Ljubljana 2003, str. 180–249. As a matter of fact, the first written mention of Borl goes I. STOPAR 1984: Ivan Stopar, Pregled grajskih stavb na from the 60 metres high and abruptly cut limestone slovenskem Štajerskem, Celjski zbornik, 1984, str. 323–366. back to 1255 in relation to the Lords of Ptuj who were F. W. WEISKERN 1770: Friedrich Wilhelm Weiskern: rock. Probably already in the 11th or perhaps only at the Topographie von Niederoesterreich in welcher alle Staedte, Maerkte, allocated the land as a fief by the Hungarian king Bela I. STOPAR 1987: Ivan Stopar: Gradovi na Slovenskem, Ljubljana Doerfer, Kloester, Schloeßer, Herrschaften, Landgueter, Edelsitze, beginning of the 12th century the ground plan of what 1987. IV, who was Duke of Styria at the same time. In fact, the Freyhoefe, namhafte Oerter u.d.g. angezeiget werden, welche in diesem was to become a castle was traced on the site of an ancient I. STOPAR 1990: Ivan Stopar: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Erzherzogthume wirklich angetroffen werden, oder sich ehemals mighty family of the Lords of Ptuj possessed the castle darinnen befunden haben. N – Z Neolithic settlement and a more recent Roman castle. Prva knjiga. Območje Maribora in Ptuja, Ljubljana 1990. , Wien 1770. until 1438, the year when the male part of the family died A border post at the beginning, the castle protected a I. STOPAR 2008: Ivan Stopar: Najlepši slovenski gradovi, Ljubljana M. C. W. WÖLCKERN 1827: Martin Carl Wilhelm von out with the last member Friedrich IX, even though the 2008. Wölckern: Beschreibung aller Wappen der fürstlichen, gräflichen, strategically important passage across the Drava river. Hungarians had claimed the castle back at least twice – in freiherrlichen und adelichen jetzlebenden Familien im Königreich STROKOVNE 1988: A. Arih et al.: Strokovne osnove za razglasitev The Hungarian name of the castle – Bornyl, and the Bayern, Nürnberg 1827. 1291 and 1337. kulturnih in zgodovinskih spomenikov v Občini Ptuj, Maribor 1988 German one – Ankenstein, bear witness to its origins as /tipkopis/. D. ZADRAVEC 2005: Dejan Zadravec, Gospostvo Borl od both names allegedly define a river passage; on the other With the death of the last male descendant of the Lords nastanka do leta 1801, Cirkulane. Svet Belanov, Cirkulane 2005, T. ŠTEFANIČ 2009: Tatjana Štefanič, Grofje Leslieji – škotski str. 67–82. hand the Slovene name of Borl most probably denotes a of Ptuj, Friedrich IX, emerged quarrels over the inherit- lastniki ptujskega gradu, Rodbina Leslie – Iz kraljestva Stuartov v habsburško cesarstvo, Ptuj 2009, /r. k./, str. 7–25. J. ZAHN 1893: Joseph von Zahn: Ortsnamenbuch der Steiermark im salient rock. ance, so much fiercer as the Borl castle had never been Mittelalter, Wien 1893. subject to the rule of either the archbishop of Salzburg or P. ŠTIH 1996: Peter Štih, Salzburg, Ptuj in nastanek štajersko- Written sources have not revealed yet the origins of the madžarske meje v današnji Sloveniji, ZČ, 50, 1996, str. 535–544. J. ZAHN 1903: Joseph von Zahn: Urkundenbuch des Herzogthums the Roman-German king, but had remained as an inde- Steiermark, III. Band: 1246–1260, Graz 1903. castle, and stones would not speak for the time being, D. TRSTENJAK 1853: Davorin Trstenjak, Kakšno božanstvo je pendent entity on the territory of the German kingdom. as thorough construction and archaeological research Hercules Saxamus?, Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih reči, Officially it did not belong to any of the states which was 15. oktober 1853, str. 330–331. which would clarify certain unknown facts related to rather an exception, even more so as it ranged seventh in D. TRSTENJAK 1867: Davorin Trstenjak, Zgodovinski spominki the early period of the castle’s construction development the region of Styria in terms of land estates. The litiga- za prosto slovensko ljudstvo. IV. Zetilines-Zitilinesfeld, Slovenski is still being waited for. Nevertheless its came into being gospodar, št. 21, Maribor 5. september 1867. tion lasted until 1441, when, with the mediation of the is closely linked to the gradual formation of the eastern sister of the last Lord of Ptuj, Anne, the castle became the border separating the Duchy of Styria and the Kingdom property of the counts of Schaunberg who remained its of Hungary occurring in the 11th and 12th centuries. The masters until 1464. That year the son of Anne – Ulrich of border line was definitely determined by certain military Schaunberg – exchanged it with the count Johan Monfort events which took place around 1200 when Friedrich III Bregenz for another estate. of Ptuj (1180-1220) with the help of the German Knights’ Order conquered the region comprising Ormož and its Johan Monfort Bregenz apparently never had any real surroundings from the Hungarians, and pushed the border long-term plans with the acquired estate. Therefore he on the left river bank further to the east all the way to the pledged it to Bernhard Griebinger for 4,500 Hungarian place nowadays called Središče ob Dravi; at the same time, gold coins for a period of three years, but he never managed the Lords of Dranek / Treun, owners of the since-then- to settle his debt and Griebinger remained the owner of disappeared-castle-with-the-same-name (situated above the estate until his death in 1478, when the property was the modern village of Videm pri Ptuju) on the right river inherited by his widow Veronika, née Breuner, and who, the bank, conquered the neighbouring castle of Borl and its same year, handed Borl over to the emperor Friedrich III. surroundings, what represented the entire winegrowing However, the ownership of Borl was disputed soon. In region of Haloze spreading right to the village of Zavrč. 1481 the army of the Hungarian king Matthias Corvinus, Allegations that the Lords of Dranek were conquerors commanded by William Tettauer, took the castle by as- of Borl can be defended by the coat of arms of the same sault and destroyed it. As a reward for his merits, Tettauer Lords as it bore a silver upside-down anchor on the red received the castle as a pledge from the Hungarian king shield – Anker in German sounds very much the same as which he kept until 1488 when the king paid him off. the German name of the castle – Ankenstein. The above- During the ten-year war between the emperor Friedrich mentioned coat of arms was taken over by the Lords of III and the Hungarian king Matthias Corvinus, a soldier by the name of Jacob Szekely came to Styria, settled 70 71 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa there and became the commander of towns of Ptuj and the castle to her nephew, count Ferdinand Wurmbrand- convalescent centre, and in 1948 a refugee centre for An important source of information in getting to know Radgona and the owner of Ormož. In 1488 the Hungarian Stuppach, who eventually became its owner only after the children from Aegean Macedonia. In 1951 renovation the building structure of the castle are also old images king thanked him for his military merits by giving him widow’s death in 1851; in 1854 he had the castle thoroughly works started in the castle where, a year later, opened a showing the ancient appearance of buildings which later the estate and castle of Borl in free ownership. In 1490, renovated and turned it into a pleasant summer residence. resort called Castle of Borl. One last time the castle served disappeared or were rebuilt and renovated, while at the after the death of Corvinus, Jacob Szekely first pledged In 1901 the castle changed owners again and became the as a refugee centre – in 1956 – during the Hungarian same time they represent the invaluable source for the his loyalty to John Corvinus, the illegitimate son of the property of Adalberta Kübeck, née Wurmbrand-Stuppach. revolution. Otherwise the resort was prospering which topography of the castle complex. deceased. Quite soon a dispute between the two broke In March 1922, Baron Max Kübeck von Kübau sold it was undoubtedly due to its position near the main road The oldest depiction of the castle of Borl can be seen on out which resulted in Jacob’s turning to his enemy the because of certain annoyances caused by the agrarian linking Maribor – Varaždin – Zagreb. When a new road the painting Coronation of Mary which served as the emperor Friedrich III to whom he pledged loyalty by giving reform, for 250 million of new crowns to a joint stock Maribor – Krapina – Zagreb bypassing Borl was built, the main altar decoration in the castle chapel until 1993 him all the estates in Styria. A counter reaction swiftly company Drava from Maribor, which, in its turn, sold it to resort began to decline, until it was finally closed down in when it was stolen. The painting dates back to the period followed: John Corvinus commanded the conquest of the a joint stock company Borlin from Varaždin. The found- 1981. Being without a tenant, the castle passed into the between 1678 and 1681 – in 1678 Count George Friedrich strategically important Borl, which, however, he could ers of the company Borlin d.d. were Vuk Vučetić, Albert custody of the Institute for the Protection of Monuments Sauer had a chapel of the Saint Trinity and of the Virgin not keep for a long time, and had to abandon the rather Andowsky and count Josip Bombelles. In 1933, Vučetić in Maribor who undertook thorough renovation works built and his wife Maria Barbara, née Trautmannsdorf, devastated castle after fierce battles. Borl belonged anew permanently settled in the castle of Borl, and became and especially static rehabilitation of decaying buildings laid the foundation stone. The chapel was consecrated by to the Duchy of Styria. the main shareholder after the death of Androwsky; in in the 80’s of the last century; this was no permanent the abbot Bernard Maurisberg, archdeacon of the Savinja The emperor greatly awarded Jacob for his change of sides 1938, count Bombelles sold the remaining shares to an solution, though. The beginnings of the independent valley and the Drava Field on 30th October 1678. The year by promoting him and members of his family into the rank industrialist of Jewish origin from Zagreb, to Ms Zora state of Slovenia in 1991 were promising in terms of the 1681 was marked by the publishing of the Topographia of barons. Furthermore the estate of Borl was allocated Weiss. Thus, Vučetić and Weiss were the sole owners of even more enthusiastic preservation of national – Slovene Ducatus Styriae by Georg Mattheus Vischer in which can to Szekely as a permanent lease against the payment of the castle until 1946 when the castle and the estate were cultural heritage. Unfortunately, expectations regarding be found three depictions of the castle of Borl: two of them 12,000 florins. In 1494 the new emperor Maximilian nationalised in compliance with the Law on Agrarian the castle of Borl turned out to be unrealistic, although presenting the castle from north, and the third one from sealed and even enhanced the deed by making the estate Reform and Colonisation in Slovenia. in 1999 the castle was proclaimed a monument of na- south. The first landscape presenting the castle from the of Borl a free land. tional importance and as such became state-owned. The German occupation in April 1941 did not spare Borl, north side was signed by Andreas Trost, the second one restoration works ended, the restored paintings from the The family Szekely possessed the castle of Borl throughout and on 24th April the same year the castle residents got equally showing the castle from the north and the third castle chapel were stolen between 1991 and 1994, and the 16th century, although the descendants proved to a message that the Germans were planning to occupy the one, especially precious for depicting the castle from the to round off the period of calamities, in 1995, due to be rather negligent in taking care of the property being castle the following day and arrest the Jewish woman, south together with the rarely presented outer courtyard a leaking roof, a part of the ceiling on the second floor obliged to gradually sell the property out in order to set- Zora Weiss, and because of her also Vuk Vučetić; they and a park at the foot of the hill, bear the signature of collapsed thus destroying stucco and frescoes depicting tle their debts. After having changed hands for several both disappeared the same night. The event was somehow Matthias Greischer. four parts of a day. times, the castle finally became the property of the family a prelude to one of the saddest periods in the history of After the big fire damaging the castle in 1705, a votive Herberstein in 1610 who kept it for ten years, until 1620, the castle of Borl. In the castle the Germans established Taking into account the considerable amount of various painting of St. Florian was created. Exhibited on a side when the family Thurn-Valsassina laid their hand on it. an internment camp for the Slovenes destined to be historical facts related to the castle of Borl in a more or altar in the castle chapel it was stolen in 1991. The painting less direct way, one would expect to find a great deal of A new epoch in the history of the estate and castle of Borl exiled from the Lower Styria region. The camp fully is interesting because the castle of Borl is seen from the thoroughly researched building history, or at least artistic started in 1639 when it was bought by the baron Johan operated until it was closed down on 12th March 1943. north. Although almost identical to the painting from and historic facts of the castle. But the truth is different, Karl Sauer, who started thorough renovation works at the The Gestapo’s prisons were first in the adjacent horse the main altar (1678-1681), it boasts better perspective. In for not only the castle has not been researched from the castle, as well as a systematic enlargement of the estate stables, but then they were moved to the castle itself. The terms of building elements the painting does not reveal artistic and historic point of view, but also in terms of with carefully planned purchases. Franz Sigismund Sauer, building contained also torture chambers where prison- any structural changes occurred before 1705. Unfortu- architecture it still is, in many ways, a mystery. It will his heir, proclaimed in 1659 as a universal heir of the Borl ers were beaten and tortured. Every day there were up to nately there are no other known depictions of Borl from remain so unless renovation works are started together entail or fideicommiss his own son George Friedrich. The 300 political prisoners, while altogether there were a few the 18th century. with its revitalisation. latter got married to a countess Maria Barbara Traut- thousands of prisoners in the castle of Borl. Those brought A wood engraving from the beginning of the 19th century, mannsdorf in 1656, and in 1668 he was promoted to the there for political reasons remained imprisoned for weeks The building history of the castle should take as a start- signed by FH, shows the castle from the south-western rank of a count. Together with this noble title, the family and sometimes for months before they were judged and ing point the work of two eminent researchers of Slovene side. The oil painting from between 1810 and 1815 and Sauer took over the name “von und zu Ankenstein.” The condemned to death either by shooting as a hostage or by cultural and historical legacy, one of them being a pioneer representing the castle of Borl with a raft on the Drava castle got its present-day baroque appearance during the being deported to a concentration camp. According to the in the research of castles in Slovenia, dr. Ivan Stopar, and river is known only from the photograph taken by Stele in tenure of George Friedrich and his wife Maria Barbara; data, 44 persons were condemned to death by the Nazis Jože Curk who carried out basic topographic research in the 20’s of the 20th century, for the painting had disap- their heirs Franz Anton and his wife Maria Anna, née between 1941 and 1942, while the majority of prisoners the cultural heritage in Styria in Slovenia. Their essential peared. A graphic presentation of castles of Muretinci and countess of Gaschin, thoroughly renovated it after the were sent to concentration camps, mostly to Mauthausen, work can be perfectly supplemented with the contribu- Borl, published in the Old Suite of Kaiser in 1832, depicts devastating fire in 1705. Counts Sauer owned the castle Auschwitz and Dachau, from where not many returned. tion by mag. Igor Weigl whose research focused on the a castle from the north-western side, on the right from until 1801 when the count Vincent Sauer sold it to the The Germans robbed the castle of everything which bore baroque period, while the conservation report written behind the castle of Muretinci. The coloured pen-and-ink prince Stanislav Poniatowski. witness to its rich past: equipment, movables, paintings, by the ex-director of the Institute for the Protection of drawing, signed CN, made after a graphic design in the library, and archives. Natural and Cultural Heritage in Maribor, Janez Mikuž, In 1803, the prince sold the castle to the countess Maria second quarter of the 19th century, shows, according to reveals some new facts that emerged during conservation Wilhelmina Leslie, née Wurmbrand, who, already widowed, After WW II, the castle was declared national property. Jože Curk, the castle from the south side. On a tinted works in the 80’s of the 20th century. made it her residence. As early as in 1843 she transferred First of all the new government established there a youth lithograph from 1864, published in Reichert’s album, 72 73 Grad Borl Podatki, pomembni za nadaljnje proučevanje gradbenozgodovinskega razvoja grajskega kompleksa the castle is seen from the south-western perspective. In 1890, Hugo Darnaut-Fix depicted the castle from the left river bank, that is from south-west. The xylograph is very interesting for it does not show the western view-point and its small free-standing pavilion any longer but a terrace as it still is nowadays. To conclude with the presentations of Borl made in the 19th century it should be mentioned the graphic work made by Alois Kasimir in 1893 showing the castle from the south-western part and from the left river bank. Besides the above mentioned depictions of the castle of Borl, undoubtedly representing the indispensable tool for the research of the building history, an important source of information is the Franciscan land register from 1824 showing in a rather precise and plastic way a topographic layout of the entire castle complex. Based on the survey of historical, pictorial and material sources as well as analyses of the building development made so far, all of which is the invaluable contribution of Ivan Stopar and Jože Curk in particular, individual build- ing phases can roughly be attributed to the ownership of prominent families. During the tenure of the Lords of Ptuj (1255-1438) were constructed the castle core and a defence tower, a palatial building, a cistern and most probably a house on the western plateau, while the castle gradually expanded towards north and east. The rule of Szekely (1488-1620) was marked by several wars with the Hungarians, and therefore by the necessary renovation works which followed current tendencies of late Gothic and Renaissance styles. The family Sauer (1639-1801) turned the castle into the present-day baroque residence, while the Wurmbrands (1801-1922), although undertaking some minor adaptation works, had torn down certain parts of the castle. However with the last owner ended the period of a mighty and rich estate and its castle. The gradual sale of lands and the nationalisation process deprived the castle of its natural economic hinterland which had until then provided for the maintenance of the property. And once the resort and hotel had closed down, the continuous decay, despite considerable renovation works carried out in the 80’s of the 20th century, overwhelmed the castle which has thus lost the reason of its being and become a heavy burden to the society. 74 75 Marija Hernja Masten V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu sem odkrila originalne portrete. Zahvaljujem se arhivskemu svetniku dr. univ. dipl. zgodovinarka, arhivistka. Gernotu Petru Obersteinerju, ki me je nanje opozoril. Poleg originalov hrani graški arhiv v fototeki črno-bele fo- tografije portretov, ki so v muzeju Joanneuma v stari galeriji. Tam sem poiskala pristojno kustosinjo, dr. Christine Zgodovinski arhiv na Ptuju, Muzejski trg 1, 2250 Ptuj e-naslov: marija.hernja@guest.arnes.si Rabensteiner. Povabili smo jo k sodelovanju, da bi portrete obdelala in poskusila najti slikarje, ki so naslikali člane rodbine Sauer. Žal so vsi portreti nesignirani, po njeni ugotovitvi pa najverjetneje dela domačih, štajerskih slikarjev. Portrete bi bilo morda mogoče opredeliti s temeljito komparativno študijo štajerskih slikarjev iz posameznih obdobij. Rodbina Sauer, Za tovrstno raziskavo pa dr. Rabensteinerjeva ni imela časa, kljub vsemu pa se ji za vso pomoč pri izdelavi fotografij za objavo najlepše zahvaljujem. To obsežno nalogo bomo pustili za prihodnje delo društva in nadaljnje raziskave, za začetek pa naj bo dovolj, da bodo odkriti portreti rodbine Sauer prvič objavljeni in predstavljeni javnosti. baroni Kozjaški g , gro r f o je Bor o l r sk s i Za posamezne člane rodbine, še zlasti za ženske, ni bilo mogoče zbrati natančnih matičnih podatkov, zato obravnavam bolj člane rodbine, ki so bili povezani z Borlom in delovanjem v mestu Ptuj, Dornavi in na širšem ptujskem območju. Uvod Plemiška rodbina Sauer je bila ena izmed znanih starih rodbin na Kranjskem, kasneje pa je svoje delovanje prenesla na Štajersko, kjer je imela večino svojih posesti. O članih družine, njihovem delu ter njihovi družbeni vlogi še ne moremo dati nekega celovitejšega pregleda. Delno zato, ker so viri slabo ohranjeni, delno pa zato, ker so razpršeni v raznih avstrijskih in slovenskih arhivih. Tudi njihova posest je bila razbita, zato se posamezni arhivi niso ohranili, rodbina pa ni imela skupne domenske uprave majorata, kjer bi varovali skupni arhiv. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu bi pričakovali velik in obsežen fond te rodbine, kakršne najdemo za druge plemiške rodbine tistega časa (Herbersteine, Attemse, Trautmannsdorfe), pa ni tako. Rodbinski fond Sauerjev je skromen, obsega le karton z nekaj dokumenti. Nekaj več podat- kov o njihovi posestno-lastniški in gospodarski dejavnosti nudita fonda Deželna deska – Landrecht in Fidejkomisni spisi. Skopo ohranjeni osebni viri nas ne približajo življenju in delovanju posameznih članov. Ptujski zgodovinar 19. stoletja Simon Povoden je v opisu borlske gospoščine, kjer se je nekoliko posvetil tudi posameznim članom rodbine Sauer, zapisal, da bi morda smrt Vincenca Sauerja, zadnjega moškega potomca, imela manj drastične posledice, če bi rodbina že nekoč imela dodobra znane vse svoje sorodstvene zveze.1 Vemo sicer, da je bila v času Sauerjev na Borlu v viteški dvorani slika z družinskim drevesom, žal pa je izgubljena, saj so jo najbrž lastniki ob zadnji prodaji odnesli s seboj. Tako ostajajo nekatere sorodstvene zveze nejasne in jih bo treba še raziskati. Ker je Branko Vnuk v tej publikaciji širše predstavil gradbenozgodovinski razvoj Borla z obsežnejšim pregledom mejnega območja Borl, sem se v prispevku omejila le na rodbino Sauer. Zgodovine Borla se dotikam po letu 1639, ko so njegovi lastniki postali Sauerji. Rodovnik Leopolda Kajetana Serafina Sauerja, ki ga je predložil nemškemu viteškemu redu na Dunaju, 1775, 25. maj. StLA, Sauer, K1. 1 ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 182–194. 76 77 Grad Borl Rodbina Sauer, baroni Kozjaški, grofje Borlski Rodbina Sauer in njeni člani Jurij Sauer Kozjaški (Georgius Sauer von Kosiach) je bil poročen z Magdaleno, baronico Lamberg. Njun sin je bil Pongrac II. Jurij Sauer je bil deželni glavar Kranjske. Leta 1556 je poveljeval pešpolku na Spodnjem Kranjskem, Na kratko je rodbino Sauer javnosti predstavil že Splošni zgodovinski leksikon leta 1732,2 ki je podatke povzel po nato je bil general na hrvaški meji in poveljnik v Karlovcu.10 Jurijev brat je bil poveljnik v pohodu cesarja Karla V. Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689.3 Ptujski historiograf Simon Povoden je v Meščanski čitanki4 rod- (1500–1558) v Alžiru in je umrl leta 1580.11 bini posvetil nekaj več podatkov in so v imenih identični z navedbami v Leksikonu. Rod Sauerjev je po moški liniji Hans Ludvik Sauer Kozjaški je dobil v fevd dedni naslov deželnega razrezovalca12 na Kranjskem. Avstrijski nad- izumrl z Vincencem Sauerjem, grofom Borlskim, leta 1819. vojvoda Ferdinand mu je ta dedni naslov podelil 8. marca 159713 kot najstarejšemu svojega rodu in nosilcu fevdne Plemiška rodbina Sauer s Kozjaka je sodila med zelo stare in ugledne s Kranjske, ki je živela tudi na Koroškem in pravice rodbine skupaj z bratrancema Jurijem in Francem Sauerjem. Hans Ludvik se je januarja 1599 udeležil zasedanja kasneje na Štajerskem. Na Štajerskem so imeli zemljiške gospoščine Borl, Dornava, Št. Janž na Dravskem polju, deželnega zbora v Gradcu, član kranjskega deželnega stanu je postal 29. marca 1607. Starše, Velenje, Zavlar (Feldenhofen), Štravsenek pri Gomilskem (Strauseneck), Limbar (Lilienberg),5 imenja, desetine Hans Ludvik Sauer je 21. junija 1606 kupil in gornino v Hundsdorfu, Sv. Ožbaltu (St. Oswald), trgu Nova Štifta (Ptujska Gora) in Grieshofu, tri hiše v Gradcu gospostvo Velenje (Wöllan), ki ga je prodal ter eno na Ptuju. Bartolomej Höritsch. Sestavljen je bil urbar, ki Najverjetneje so Sauerji svoj priimek dobili po imenu reke Save (nemško Sau) in so domnevno izhajali nekje z Zgornje ga je ob prevzemu sprejel Ivan Karel Sauer. Dne Kranjske, kjer so imeli svoje posesti. 25. aprila 1618 mu je Janez Žiga Wagen prodal gospostvo Šoštanj, ki pa ni ostalo dolgo v Sau- Valvasor navaja, da je Gašper Sauer (Caspar Sauer)6 pisno izpričan leta 1280, nato je omenjen v neki listini leta erjevi lasti,14 saj ga je Andrej Sauer že 10. marca 1313 kot sorodnik Ditra Gallerja »Dietri Galleri anverwandter«. Joducas de Saue ali Sauer je živel okoli leta 1400 1629 prodal Juriju Leopoldu baronu pl. Stadlu. in je zapustil več sinov. Ulrik Viljem Sauer je živel še leta 1420, ko je bil sprejet v štajerski deželni stan. Vanj je bil Dne 16. junija 1629 je bila v zadevi lilienberške sprejet tudi Ulrik mlajši, ki je leta 1436 celo spremljal avstrijskega vojvodo Friderika IV. v Trst in od tam v Palestino. posesti sklenjena poravnava, ki kaže, da sta se Lovrenc Sauer je bil infulirani škof na Dunaju, hkrati kupec in prodajalec popolnoma uskladila, tako je bil rentni mojster cesarja Maksimilijana I. in to službo da je Sauer 3. septembra istega leta postal še je opravljal še leta 1512. Neki drug Lovrenc Sauer je lastnik Lilienberga.15 bil notranjeavstrijski vicedom in je leta 1515 deloval na Ivan - Hans Karel, baron Kozjaški (Johan- madžarskem dvoru kot poslanec. nes - Hanns Carolus, Freyherr von Kosiach) je Pongrac Sauer je bil poročen z Marijo s Kozjaka, hčerjo bil cesarski vladni svetnik in je umrl v Gradcu Ludvika Kozjaškega, ki so ga Turki zajeli in odpeljali v 16. maja 1646. Dne 2. maja 1630 ga je cesar ujetništvo. Leta 1476 se je Ludvik Kozjaški vrnil iz turške- Ferdinand II. (* 1578, † 1637) skupaj z bratom ga ujetništva, vendar je kmalu za tem umrl brez moških Andrejem ter bratrancema Jurijem Andrejem in potomcev. Tako je Pongrac Sauer preko žene na Kranjskem Francem Erazmom povzdignil v baronski stan prevzel grad Kozjak, ki je bil od Novega mesta oddaljen le in dobili so naslov baroni Kozjaški (Freyherren 2 milji.7 Cesar Ferdinand I. (1558–1564)8 je bratom Sauer, zu Kosiak).16 S povzdignjenjem v baronski stan Pankraciju, Juriju in Krištofu, z listino, izdano na Dunaju so Sauerji dopolnili tudi svoj družinski grb. 14. avgusta 1548, dodelil tudi grb Kozjaških.9 Čeprav je Ivan Karel Sauer je po pokojnem očetu Hansu grad v naslednjih stoletjih prišel v last drugih gospodov, Ludviku Sauerju dobil naslov deželnega raz- so Sauerji še dolgo nosili in obdržali naziv Sauer, baroni rezovalca na Kranjskem in v Slovenski marki Kozjaški. zase in svoja sinova Hansa Ludvika in Franca Sigismunda. Toda naslov po njegovi smrti ni prešel na njegova sinova, temveč na njegovega Franz Erazem Friderik, grof Sauer (1646). Nemški viteški red komende v Brežah. brata Andreja Sauerja. Grad Kozjak. Grad, po katerem so Sauerji dobili StLA, Zbirka portretov, bakrorez. Ivan Karel Sauer je kupil grad in zemljiško posest naslov baroni Kozjaški, je pridobil Pongrac Sauer. KIP, Valvasor, Die Ehre, 1689, XI, str. 314. Borl in je bil njegov prvi lastnik iz te rodbine. V času, ko je Ivan Karel Sauer kupil Borl, so drugi člani rodbine Sauer na Štajerskem, zlasti v 2 ALLGEMEINES 1732, geslo Sauer; KIP, VALVASOR, Die Ehre, XI, str. 314. 3 KIP, VALVASOR, Die Ehre, XI, str. 314. 4 ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 182–194. 10 ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 194. 5 Limbar – Lilienberg je bil grad, ki ga najdemo z različnimi imeni (Lilgebnerg, Limberg). Stal je na hribu Gradišče nad Pesjem pri Velenju. Omenja 11 ALLGEMEINES 1732 in listina 1630 navajata, da je bil v cesarjevem pohodu v Alžiru. se v virih od sredine 13. stoletja dalje. Vemo, da so po propadu gradu v 16. stoletju sedež gospoščine prenesli v dvorec oziroma graščino Lilijski 12 Službo razrezovalca hrane so poznale dedne službe različnih kneževin. Naloga razrezovalca hrane je bila, da je ob slovesnih pojedinah go-grič v Pesju. Kot lastnike pa zanj najdemo pl. Sauerje. spodarju razrezoval hrano. Cesar Karel IV. je leta 1354 za zveznega dednega razrezovalca (Reichs Erbvorschneider) imenoval vojvodo Vencla 6 ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 194, Gašperja imenuje Kasper de Sava. Luksemburškega. 7 KIP, VALVASOR, Die Ehre, XI, str. 314. Grad Kozjak (Kosieck) je danes le še ruševina. Leži nad vasjo Dolenje Selce pri Dobrniču na Dolenjskem. 13 StLA, AUR, Diploma 154 b, Gradec, 1660, junij 16. 2 milji sta 3218,68 metrov. 14 ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 186. 8 Cesar Ferdinand I. Habsburški (1503–1564), cesar svetega rimskega cesarstva od 1558 do 1564. 15 ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 186. 9 KIP, VALVASOR, Die Ehre, XI, str. 315. 16 StLA, AUR, 1630, maj 2., Dunaj, cesar Ferdinand, prepis v fondu Sauer, K. 1. 78 79 Grad Borl Rodbina Sauer, baroni Kozjaški, grofje Borlski celjskem okrožju, iskali in kupovali primerne posesti. Sam je bil kot član in svetnik notranjeavstrijske vlade dodobra seznanjen s stanjem gospostva Borl. Leta 1639 je Ivan Karel Sauer na podlagi kupne pogodbe, sklenjene v Gradcu 16. novembra, za 96 funtov kupil gospostvo Borl. Prodajalec Henrik Ludvik grof Thurn, poročen z Johano Zofijo, rojeno grofico Kollonitsch, je bil lastnik Borla od leta 1613 in je sam tudi pečatil prodajno listino. Mesec dni pozneje, 16. decembra istega leta, je stari lastnik predal Sauerju urbar in ta je prevzel posest. K nakupu in v sklop gospostva sta sodili tudi dve hiši, na Ptuju in v Gradcu, z vsemi pripadajočimi dohodki in dajatvami.17 Povoden je gospostvo Borl opisal še leta 1825. Pravi, da je bilo perspektivno, saj so nekoč na obeh straneh Drave izpi- rali zlato, vendar so v 19. stoletju to dejavnost opustili, ker se ni splačala. V okolici so bili nekoč še pravi pragozdovi, ki pa so se močno razredčili in spremenili v lepe in rodovitne vinograde, med katerimi so bili najboljši v Paradižu, Gruškovcu in Trnovcu. Hribi, ki niso bili zasajeni z vinogradi, so bili iz apnenca. Apnenec so lomili in ga delno žgali za žgano apno ali pa so ga vsestransko uporabljali pri gradnjah. Največ so si obetali od Plešivskega Vrha. Njegovo notranjost so raziskali že pred mnogimi leti, saj je Plešivec skrival bogato najdišče zaloge soli. Ker pa je bila sol še nezrela, da bi jo pridelovali, so nadaljnje kopanje opustili, odprtino na severu zasuli in pustili, da bi sol v kasnejših stoletjih še dozorela.18 Ivan Karel Sauer se je takoj lotil prenove gradu in borlske gospoščine. Iz neprofitne in zagospodarjene posesti jo je spremenil v uspešno gospodarsko enoto, tako da so njegovi sinovi dobili lepo rodbinsko rezidenco in posest, na podlagi katere so kasneje lahko dobili grofovski naslov.19 Kako hitro so se Sauerji gospodarsko dvigovali in napredovali, kaže tudi nakup denarnih dajatev, ki jih je Ivan Karel Sauer kupil od cesarja Ferdinanda III. S kupno pogodbo, sklenjeno na Dunaju 11. marca 1644, je cesar zaradi denarne stiske moral prodati nekaj svojih dohodkov. Sauer je bil v območju med Muro in Dravo,20 kjer je imel tudi večino svojih posesti, dovolj priznan in zato primeren kupec za dohodke od vinske desetine in čepnine »Wein Täz und Zapfenmass« v krajih župnij Jarenina, Šentilj, Kamnica in v župniji v Selnici.21 Ivan Karel Sauer je imel posesti tudi v Slovenskih goricah. Kot gorski gospod je leta 1644 izdal ščitno pismo za vino- grad v Bišečkem Vrhu »Wischberg« Elenki Murschetzin. Polovico posestva je podedovala od očeta Gregorja Čeha in drugo od pokojnega moža Andreja Raisppa. Vinograd je mejil z vinogradom Stefana Reispa in Marka Reispa. Letno je gospoščina Borl od vinograda dobivala vedro in pol mošta in gorskopravni pfenig.22 Po letu 1639 je začel Sauer grad Borl obnavljati. Dela je načrtoval velikopotezno, zato se je njihova izvedba raztegnila čez vse stoletje. Notranje grajsko dvorišče je dobilo arkadni hodnik, grajsko stavbo so razširili proti zahodu in vzhodu. Utrditi so dali predgradje in v njem postavili vrsto gospodarskih poslopij. Na naravni terasi pod gradom in med reko Dravo so uredili vrt in park, ki je upodobljen na Vischerjevem bakrorezu iz leta 1681. Po vzoru francoskih parkov in vrtov so bile nanizane pravokotne grede, v sredini pa je bil postavljen paviljon; celoto je obdajal niz portalov. Vrtna arhitektura se ni ohranila.23 Ivanov brat Andrej Sauer, baron Kozjaški († 1648), je bil poveljnik in general v Karlovcu. Od brata je dedni naslov deželnega razrezovalca prešel nanj in njegova sinova Jurija Andreja in Franca Erazma. Toda pred razglasitvijo dekreta iz leta 1654 je Andrej Sauer umrl. Zato je njegov sin Jurij Andrej ob prošnji predložil izvirno očetovo listino in cesar Leopold mu je 16. junija 166024 podelil dedni naslov deželnega razrezovalca na Kranjskem in v Slovenski marki. Njegov sin Friderik je bil najprej v Španiji, potem pa koadjutor milanskega nadškofa. 17 ZAP 70, POVODEN, R-42, str. 132; ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 182–194. 18 ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 193; prim. ZADRAVEC 2005, Gospostvo Borl od nastanka do leta 1801, poglavje Preporod gospostva in družina Sauer, str. 80–81. 19 SCHMUTZ, 1822, III, str. 450. POVODEN, R-41. Pomembno prodajo gospostva Borl bogati in ugledni družini grofov Sauer so omenjali vsi ptujski zgodovinarji. Tekst o nakupu borlske gospoščine so najbrž vsi starejši zgodovinarji povzeli po Povodnu, saj je tekst dokaj podoben pri vseh avtorjih; prim.: RAISP 1858, str. 279; JANISCH 1878, str. 29; FELSNER 1895, str. 129, PIRCHEGGER 1962, str. 91; CURK 1984, str. 364. 20 Območje med Muro in Dravo – Fiertl zwischen Mur und Drau. Jurij Friderik Sauer z ženo Marijo Barbaro. Kot donatorja sta bila upodobljena na izgubljeni oltarni sliki grajske kapele na Borlu. 21 StLA, AUR, 1644, marec 11., Dunaj. Foto: France Stele okrog 1930, INDOK CENTER MZK RS, št. 2501. 22 ZAP 381, FKS L-16, 1644. 23 WEIGL 1997, str. 218. 24 StLA, AUR, Diploma 154 b, Gradec, 1660, junij 16. 80 81 Grad Borl Rodbina Sauer, baroni Kozjaški, grofje Borlski Jurij Friderik Sauer, baron Kozjaški, grof Borlski († 1695; Georgius Fridericus Graf Sauer, Freiherr von Kosiach) Pri kapucinih so bili pokopani tudi je bil cesarski komornik, član štajerskega deželnega zbora, višji proviantni mojster za slovensko in petrinjsko mejo. V nekateri člani grofov Thurn in baroni grofovski stan je bil povzdignjen 27. avgusta 1668.25 Z isto diplomo sta bila v grofe povzdignjena tudi Hans Ludvik Schaffmann. in Hans Andrej. Jurij Friderik Sauer in preostali člani rodbine so po dedni gospoščini Borl privzeli naslov von und zu Jurij Friderik Sauer je v oporoki zapisal, Ankenstein. Dne 10. februarja 1656 se je Jurij Friderik poročil z Marijo Barbaro, grofico Trautmansdorf. Njena mati da je oče kupil posest za svoje mladoletne je bila Rozina Trautmansdorf, rojena grofica Urchenpach. Njegova sestra Katarina Elizabeta pa je bila omožena z sestre in Johano Zofijo, poročeno grofico baronom Raumschüsslom.26 Kollonitsch.32 Da bi posest ostala v rokah Jurij Friderik Sauer je bil eden izmed številnih sinov rodbine Sauer. V Rušah je obiskoval latinsko šolo (delovala od družine Sauer Borlskih ter bi se ohranila 1646 do 1747), ki je bila pomembna izobraževalna ustanova tistega časa, v njej pa so se šolali pripadniki vseh stanov.27 njihovo ime in posest, je z oporoko z dne 24. Jurij Friderik je bil zanimiva osebnost, imel pa je tudi dobičkonosno državno službo, saj je skrbel za državne zaloge septembra 1695 ustanovil fidejkomis,33 po živeža, kakor je dal zapisati nad vhod v grajsko kapelo. Weigl ugotavlja, »da je izvajal in finančno podpiral različne katerem je bila dedna posest neodtujljiva gradbene podvige v duhu svojega časa in je kar največ naporov in skrbi namenjal osebni in božji slavi.«28 in je ostajala last družine in ne posame- znih članov. Vsakokratni fidejkomisni Na sliki glavnega oltarja v grajski kapeli na Borlu, ki je bila iz gradu ukradena med 12. in 13. avgustom 1993, je naslednik je premoženje užival, ni pa ga upodobljeno Marijino kronanje, pod njima pa stojita Jurij Friderik Sauer in žena Marija Barbara, preoblečena kot sv. mogel prodati ali darovati. Nad posestjo Jurij in sv. Barbara. Figuri Jurija in Barbare sta reprezentančni in togi, na obeh pa so poudarjena oblačila. Barbara pa je bedela dežela in vodila nadzor. je oblečena v sodobno oblačilo iz vezene tkanine, ki je okrašena z bisernimi nizi. Njena pričeska je urejena po modi poznega 17. stoletja. Ima suhljat, lep obraz, ki izraža odločno osebo. V levici drži meč, za njo pa je svetničin drugi V oporoki Jurija Friderika so navedene atribut, stolp. Jurij je sodoben imenitnik, nekoliko debeluškast z dvojnim podbradkom, kar kaže, da je znal ceniti vse posesti, ki sta jih z očetom Ivanom dobro jedačo in pijačo. Jurija je slikar odel v antično oblačilo, oblačilo rimskega vojaka. V desnici ima kopje, s katerim Karlom pridobila in tako povečala borl- naj bi kakor sv. Jurij zabodel zmaja. Oba donatorja držita v rokah model gradu, ki je narejen po Vischerjevi upodobitvi sko gospoščino. Popisana posest kaže gradov iz leta 1681, torej je slika morala nastati nekako med letoma 1674 in 1681.29 premožnost Sauerjev z Borla, ki so imeli na gradu lastno orožarno, bogato opre- Nekaj redkih podrobnosti iz življenja Jurija Friderika razberemo iz testamenta, v katerem pravi, da je njegov najmlajši mljeno kapelo s cerkvenimi ornati, kelihi, sin Erazem Friderik.30 Če ta ne bi imel lastnih otrok ali pa bi odšel v malteški ali nemški viteški red, naj posest pride monštrancami, srebrnim kadilnikom in v last njegovega vnuka Franca Jurija Leopolda. vsem, kar spada v kapelo in je potrebno za Prvorojena hči Jurija Friderika Sauerja in njegove žene Barbare Ana Marija Izabela (* 1. 9. 1657, † 1661) je umrla stara opravljanje božje službe; v veliki slovesni komaj štiri leta. Pokopali so jo na Ptuju v grobnico pri kapucinih. Tam je bil nagrobnik z napisom: dvorani gradu so bile slike in okrasni grb » Anna Maria Isabella ter rodovnik rodbine Sauer kot okras. Bella hujus mundi fugiens pace inter angelos fruiter Že oče Ivan Karel Sauer in zatem njegov Bellisima Anna! sin Jurij Friderik sta se lotila prenove, Peremi Deo nata est primogenita Vigesimo 1ma Septembris 1657 ese illustrisimis posodobitve in razširitve gradu Borl. parentibus Georgio Friderico L.B. et Maria Barbara comitissa a Trautmanstorf. Barbara, grofica Sauer. Postal je rezidenčni grad Sauerjev, zato so Mortua est tempore meridiano in celebri castro Ankenstein AG, Inv. Nr. 985, olje, platno. ga nekoliko spremenili in njegovo prvotno Ubi anoram rupit, ut citicus apellaret obrambno namembnost izboljšali v prid Ad, portam paradisi udobnejše in razkošnejše bivalne kulture.34 Anno 1661 prima domenica quadringesima Leta 1674 je bila na borlskem gradu zgrajena kapela Sv. Trojice, kjer so še deset let zatem potekale župnijske maše, praevenit paschalia festa: non enim pred letom 1681 pa je pod gradom nastal še manjši park s paviljonom. Podobo gradu iz leta 1681, kakršno je narisal indigebat poenitentia innocens anima Visher, je leta 1705 uničil požar. Ptujski gradbeni izvedenec Janez Mengin je škodo ocenil na 2866 goldinarjev.35 I.Vere 6ta Martii En remus flos inter sidera Mariae! Quae usta est in au Kapelo na gradu je leta 1674 dal sezidati Jurij Friderik Sauer je z ženo Barbaro, rojeno grofico Trautmannsdorf.36 Tumo; fructus et primitiae Deo, parentibus pignos Povoden navaja, da sta v grajski kapeli na Borlu leta 1673 dala postaviti glavni oltar, že prej pa sta leta 1667 botrovala in coelesti aerario depositum. ulitju velikega stolpnega zvona pri cerkvi sv. Barbare v Cirkulanah. Najverjetneje sta bila tudi donatorja pri gradnji Vale viator! Ett ibi. «31 cerkve. V grajski kapeli je bil stalni kaplan, ki se je vzdrževal iz štiftne ustanove, ki jo je zanj naredila Katarina Elizabeta Rhaumschüssel. Iz štifte je kaplan dobival plačo, na gradu je imel brezplačno stanovanje in hrano, zato pa je opra- 25 SCHMUTZ 1822, Band 3, str. 450. Celotno intitulacijo navaja tudi KNESCHKE 1868, str. 55. 26 ZAP 70, R-32, Minoritska kronika, str. 194. 32 StLA Graz, Sauer, K. 1, Hf. 1. Stammtafel von Leopoldus Cajetanus Seraphinus Graf von Sauer, maj 25., 1775. 27 WEIGL 1997, str. 218, prim. Ruška latinska šola: 350 let: 1645–1995, Ruše 1995, Jože Mlinarič. 33 StLA, Fideikomisse Inventar B 170, Fideikomisstestamentenbuch 1703, Testament 24. september 1695, fol. 236─237. 28 WEIGL 1997, str. 218. 34 STOPAR, Grajske stavbe, str. 22–29. 29 WEIGL 1997, str. 218. 35 WEIGL 1997, str. 219. 30 StLA, Fideikomisse Inventar B 170, Fideikomisstestamentbuch 1703, Testament 24. 9. 1695, fol. 236–237. 36 ZAP 70, R-32, Minoritska kronika, str. 194: napis. Pečko navaja, da je nad vrati kapele tabla z napisom, ki daje kronogram 1674: hanC VnI 31 ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 143–144. trInoqVe Deo pIVs obtVLIt araM (1674). Po drugih podatkih je bil oltar postavljen že leta 1673. 82 83 Grad Borl Rodbina Sauer, baroni Kozjaški, grofje Borlski vljal svete maše. V kapeli je bil manjši moški portret. Povoden pravi, da naj bi po pripovedi domačinov šlo za nekega Sosednji vasi Muretinci in Stojnci sta bili pogosto v sporu. Spori so trajali od leta 1650, ko je bil lastnik Stojncev še kardinala, ki da je bil rojen v Leskovcu, kar pa ne drži. Najverjetneje je šlo za portret Johana Jakoba barona Lamberga, Bolfenk Stubenberški. Kasneje, leta 1684, ko je bil lastnik Borla Jurij Friderik Sauer, so se vneli spori zaradi jezov na krškega škofa, o katerem priča neki star urbar,37 da je Hansu Ludviku Sauerju s fevdno listino 2. februarja 1605 Dravi. Vlekli so se vse do leta 1696, čeprav sta grof Maksimilian Galler kot notranjeavstrijski vladni svetnik in Johan podelil v fevd nekaj hubnih posesti pri Vitanju (Weitenstein), ki so takrat spadale v krško škofijo. Družina Sauer se Friderik pl. Thürndel komisijsko opravila pregled stanja, ki naj bi zadevo dokončal. Komtur komende v Muretin- mu je oddolžila tako, da mu je dala v cerkev v večen spomin postaviti portret. Povoden pravi, da je zadnja razlaga cih, grof Henrik Teobald Goldstein, vitez nemškega reda, je 18. julija 1696 zadevo komentiral takole: »Če se mojim bolj verjetna kakor tista, ki so si jo najbrž izmislili ljudje. podložnikom, ki jim gospodarimo skoraj sto let, zaradi preširoko zgrajenih jezov na Dravi dogaja, da trpijo veliko Že Ivan Karel je z nakupi posestev v okolici Borla začel večati posest, Jurij Friderik pa jo je zaokrožil na nekdanjo škodo in ne dobijo nobene pomoči, sem primoran poseči po zakonih svojega reda, da jih kar se le da najbolje branim velikost in ji vsaj delno povrnil nekdanji status in veljavo. in zaščitim, in to ne le v tem konkretnem primeru »Objectum praesens«, temveč tudi s tem povzročeno nasilje v naseljih prijavim in posredujem.« Kakšne posledice je imelo to pisanje za lastnika Borla, pa že kronist Povoden ni Ko je Jurij Friderik Sauer zaokroževal meje borlske gospoščine, je nekatere bolj oddaljene posesti za 5189 goldinarjev mogel ugotoviti.45 prodal grofu Janezu Maksimilijanu Thurn in Valsassina, med njimi leta 1691 posestvo v Podlehniku. To posest je leta 1690 kupil od Ane Barbare Moscon za 5167 goldinarjev. Šlo je za je 36 kmetij v Dolencih, Jablovcu, Zaklu, Kozmincih, Morda zadevo lahko nekoliko pojasni poravnava, ki je bila sklenjena že v času lastnika Luke Székelya. Spor je nastal Dobrini, Pristavi in okolici Podlehnika.38 med Ormožem, gospoščino Gornji Ptuj in Muretinci in se je končal s poravnavo 11. avgusta 1577, ki je bila dokončana šele 22. avgusta 1598 s podpisom in pečatenjem listine vseh sprtih strank. Listino sta podpisala in pečatila sinova Glede na to, da je borlska posest večinsko vinogradniška, je malo ohranjenih ščitnih pisem. Luke Székelya, Jakob in Mihael, ter brata pokojnega očeta, Jurij in Karel Székely. Eno izmed redkih, ki jih je izdal Jurij Friderik, je bilo izdano za vinograd v Malem Paradižu podložniku Juriju V poravnavi je navedeno, da morajo dajati dajatve ne le Székelyi, temveč tudi vsi naslednji lastniki imenja Muretinci. Bezjaku (Jury Wesiäckh), ki ga je ta podedoval od očeta Filipa. Vinograd je mejil na zemljo sosedov Mihaela Krajnca Od vseh pripadajočih posesti se dajejo letne dajatve gospoščini Gornji Ptuj, in sicer žitna desetina v imenju Muretinci in Mateja Mesariča.39 in k njej spadajoče hubne posesti, kakor je to bilo od starih časov in ki jih je imel v lasti Székely, vendar se je branil Leta 1659 je Jurij Friderik kupil urad Moškanjce, za katerega je bil ob nakupu sestavljen urbar zemljiške posesti dvorca od njih plačevati dajatve. Moškanjci. Janez Gabrijel Maschwander je prodal dvorec Moškanjci in imenjsko posest, ki mu je pripadala in je bila Sauerji so bili tudi lastniki Ravnega polja in posesti Sv. Janž. Ko je bil grof Jurij Erazem Tattenbach kot udeleženec nekoč last rodbine Székely (Zekel) iz Ormoža. Z Moškanjci je Jurij Friderik Sauer z Borla pridobil 21 kmetij in 3 želarje. zrinsko-frankopanske zarote46 aretiran, obsojen na smrt in leta 1671 obglavljen, je bila vsa njegova posest zaplenjena. Grofu Juriju Frideriku Sauerju, gospodu Borla, Velenja, Šoštanja itd., je grofica Rozina Elizabeta Herberstein 24. maja Posesti Ravno polje in Rače sta postali komorna dvorna posest. Leta 1681 je Sebastjan grof Haideg kupil Rače, Ravno 1666 za 22.000 goldinarjev in 100 dukatov prodala posest Dornava, tako imenovano pristavo, skupaj s kmečkim polje pa je od dvorne komore kupil stari stric Jurija Friderika Sauerja, Jurij Erazem grof Sauer. Prav v tem času je bil dvorom.40 Tudi za to posest je bil ob nakupu narejen urbar. Proti koncu 17. stoletja pa so začeli Sauerji graditi dvorec dvorec že dokončan in ga je v sklopu topografije Štajerske leta 1681 upodobil Vischer.47 Dornava. Leta 1692 je nastal spor med gospostvom Ravno polje in lastnico gospostva Mariborski grad Marijo Eleonoro gro- Med letoma 1675 in 1778 so imeli dornavski Sauerji več sporov z grofi ptujskega gospostva Leslieji. Grofa Jurija fico Rosenberg, rojeno grofico Khissl. Maja 1692 je Rosenbergova tožila grofa Jurija Friderika Sauerja, ker ji je njen Sauerja, lastnika Dornave, so Leslieji tožili za kršitev sodne pristojnosti v primeru Elenke Zorman, spoznane za oskrbnik sporočil, da so Sauerjevi podložniki posekali 300 dreves v eni izmed njenih lok. Pri tem so se nedopustno čarovnico (15. julija 1676), za prijetje dveh tatov in drugih prekrškov, saj je sodstvo Lesliejem prinašalo tudi znaten in na prepovedan način postavljali . Škoda naj bi znašala 100 dukatov v zlatu. Pozvala ga je, naj zadevo uredi in naj del dohodkov.41 pride na zagovor na mariborski grad. O opremi obnovljenega dvorca Dornava priča zapuščinski inventar Jurija Friderika Sauerja z dne 12. maja 1696. Jurij Friderik Sauer je bil očitno mirnega značaja in ni maral konfliktov. Dne 16. oktobra 1692 je bil na Borlu in grofici Oprema, ki so jo »bey dem Guett Thurnau« popisali po njegovi smrti, je bila skromna, najverjetneje zato, ker je grof je v pismu napisal, da je imel vedno dobre odnose s sosedi še iz časov lastnika Gallerja. »Vaše pisanje 18. septembra sem Sauer tam bival redko ali le občasno, verjetno največkrat ob koncu lovske sezone.42 Ocenili so jo na 48 goldinarjev dobil v palačo v Gradcu. Nisem vedel, da so se odnosi med nama kot sosedoma zaostrili, zato sem se dal v zadevi podučiti, za kaj in 25 krajcarjev; grad Borl je imel bogatejšo opremo. gre. Moj upravitelj pri Sv. Janžu je potreboval les za popravilo neke hiše. Zato je nevede prišel na del, ki je spadal k posesti Miklavž, in tam posekal vaš les, misleč, da je posest moja. Vaš grajski upravitelj je to sporočil mojemu v Ravno polje in sta se dogovorila, da Jurij Friderik Sauer, baron Kozjaški, gospodar Borla, Velenja, Šoštanja, Lilenberga in Dornave, je 17. februarja 1666 bomo les vrnili. 21. avgusta je vaš oskrbnik že prejel pisno poravnavo. Zatem so vaši (grofičini) podložniki iz Miklavža posekali na Borlu sklenil kupno pogodbo z Janezom Khalhamberjem von Raunachom, ki mu je prodal svojo manjšo posest, enako število dreves na moji zemlji. Tako menim, da je zadeva poravnana in nimava več drug do drugega nobene obveze.« 48 podložnike, gornino, nizki lov, ribolovno pravico ter dvorec Tishlouiz (Tušilovič) in vse, kar spada k njemu pri Ptuju na Spodnjem Dravskem polju (Ptujsko polje) in kar je sam nekoč kupil od samostana Göss. Vsote v listini najbrž Za Erazmom je postal lastnik Ravnega polja grof Anton Sauer, ki mu je bilo leta 1687 za gospoščino potrjeno deželsko zaradi davka nista navedla.43 sodišče. Dne 5. maja 1740 je po smrti Erazma Friderika Sauerja gospoščino podedoval Kajetan grof Sauer.49 V istem času je nato grof Jurij Sauer kupil še druge posesti na Spodnjem Ptujskem polju, med njimi Zabovce in Kajetan Sauer se je pravdal z gospostvom Turnišče zaradi podložnikov iz Spodnje Hajdine, Turnišča in Hajdoš Tibolce.44 Takoj po opravljeni cenitvi 11. aprila 1673 je dokupil še manjši urad Stojnci z deželskim sodiščem, lovno glede soseskine zemlje in paše ob Dravi. Leta 1752 je z lastnikom Turnišča, grofom Antonom Gaißruckom, dosegel pravico do nizkega lova in ribolovno pravico, ki je bila poprej last Jurija Pfanazelterja. poravnavo.50 Kajetan Sauer je v nekem dopisu leta 1783 pojasnil, kako je Jurij Friderik Sauer v testamentu za svoje posesti določil dedni vrstni red, ki bi po izumrtju po moški liniji Ravno polje in Sv. Janž vključila v fidejkomis.51 37 ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 191. 38 SI ZAP 70, R-4, fol. 367– 371 in 381–386; tudi ZAP, R-32, Minoritska kronika, str. 194. 45 ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 187. 39 StLA, AUR, 1694, september 6, Borl. 46 ENCIKLOPEDIJA Slovenije, Zv. 13, Š–T, Ljubljana 1999, str. 188. 40 WEIGL 1997, str. 217–228. 47 VISCHER 1681, Topographia Ducatus Stirie, Graz 1681 (ed. Ljubljana 1971), p. 12. 41 ZAP 9, PG, šk. 1, PG/S1, p. 00117, 00122, 00125. 48 StLA, Sauer, K. 1, Klaglibel – 1692. 42 WEIGL 2003, str. 184. 49 V nekaterih virih najdemo naslednje podatke: 1730 lastnik Erazem Sauer, 1742 Kajetan, 1776 Vencel Sauer. 43 StLA, AUR: 1666, februar 17., Borl. 50 ZAP 70, R-4, str. 503–504. 44 Vodnik po urbarjih in urbarialnih registrih štajerskih arhivov, ZAC, PAM, NŠAM, ZAP, Celje 2009, HERNJA MASTEN 2009, str. 332–334. 51 StLA, Fideikomis, K. 12/43–1783–1831. Sauer Johann Georg. 84 85 Grad Borl Rodbina Sauer, baroni Kozjaški, grofje Borlski Požar na Borlu je izbruhnil pred 10. oktobrom 1705, saj je s tem datumom datirano pismo, s katerim so štajerski deželni stanovi Franca Antona grofa Sauerja obvestili o oblikovanju komisije, ki naj bi ocenila škodo. Sestavljala sta jo po dva zidarska in tesarska mojstra ter dva plemiča. Pogorišča na gradu Borl si je komisija ogledala 13. julija 1706. Škodo je ptujski stavbni mojster Johann Mangin54 ocenil na 2866 goldinarjev.55 Verjetno je veliko sredstev za obnovo gradu prispevala grofica Marija Ana Gaschin, ki se je 25. maja 1696 s Češke primožila v družino Sauer. Na Borlu so opravili le najnujnejša dela, saj so ta čas v udobnejši bivanjski prostor preurejali dvorec Dornava.56 Po smrti Jurija Friderika je Dornavo podedoval njegov sin Franc Anton grof Sauer.57 Kmalu po prevzemu dediščine se je poročil z Marijo Ano, rojeno grofico Gaschin,58 in začel obsežno prezidavo oziroma novo gradnjo dvorca Dornava. Gradbena dela so dokončali pred letom 1708, takrat pa naj bi bil freskiran strop slavnostne dvorane.59 Franc Anton grof Sauer je imel ob sodobno zasnovanem in opremljenem dvorcu Dornava v začetku 18. stoletja še dvoje podeželskih in dvoje mestnih bivališč.60 Pri dornavskem dvorcu je bil v začetku 18. stoletja urejen vrt oziroma park. K dvorcu je spadala večja majerija (pristava). Ko je bil po smrti Franca Antona narejen Anton, grof Sauer. 1750, župnik v Leobnu – Göß. popis posesti in premoženja, je bilo na dornavskem StLA, Zbirka portretov, olje, platno. gospostvu 8 vlečnih volov, 2 bika, 48 krav, 20 telet, 124 ovac in 28 jagnjeti, 40 svinj in 17 prašičkov, 160 puranov, 124 kopunov in 72 kokoši, 67 gosi in 93 rac ter devet čebeljih panjev. Cesar Leopold je Juriju Andreju Sauerju podelil dedni naslov deželnega razrezovalca na Kranjskem in v Slovenski marki, 1660. StLA, AUR, Gradec, 1660, junij 16. Franc Anton grof Sauer se je ob gradnji dornavskega dvorca in obnove borlskega gradu po požaru močno zadolžil. Ob smrti je njegov dolg znašal 294.197 goldinarjev ter 40 krajcarjev in pol. Celotno premoženje je bilo ocenjeno na 266.909 goldinarjev ter 29 krajcarjev in četrt (zemljiško gospostvo Dornava so leta 1723 v celoti ocenili na 96.288 Erazem Friderik Sauer, grof Borlski (Erasmus Fridericus Sauer, Graf von und zu Anchenstein), brat Ferdinanda goldinarjev ter 1 krajcar in četrt, dvorec pa na 4500 goldinarjev).61 Friderika Sauerja, grofa Borlskega, je bil leta 1717 komornik Karla VI., potem pa notranjeavstrijski tajni svetnik. Njemu je bil dodeljen naslov dedni deželni razrezovalec »Erbvorschneider« na Kranjskem; naslov je pridobil za vse naslednje rodove. Služba dednega cesarskega razrezovalca hrane je bila, da je ob posebno svečanih pojedinah na cesarskem dvoru servirane jedi smel razrezati pred svojim fevdnim gospodom. Na Štajerskem je bil ta privilegij podeljen grofom Schrattenbachom, na Kranjskem so jo imeli plemeniti Sauer-Kozjaški, na Tirolskem grofje Wolkensteini.52 Erazem Friderik je bil lastnik gospostva Ravno polje, ocenjenega na 224 funtov 26 pfenigov in pol.53 54 HERNJA MASTEN 1995, str. 63. Leta 1701 je bil za meščana sprejet Johann Mangin, vendar ni imel pripisanega poklica. Vpisana sta še Johannes (1684) in Joseph Mangin (1736). Franc Anton Sauer, grof Borlski († 12. september 1723), je nekje v začetku 18. stoletja nasledil Jurija Friderika. 55 StLA, Landrecht, Archivium Antiquum, XIII, K. Schuber 139. Prim. WEIGL 2006, str. 181. Opravljal je vsaj dve pomembni državni službi, bil je član tajnega sveta in komornik. Bil je lastnik Borla – ta je leta 1705 56 WEIGL 1997, str. 218. pogorel – in Dornave; za poslikavo obeh je zaposlil znamenitega štajerskega slikarja Johanna Casparja Wagingerja. 57 ZADRAVEC, Gospostvo Borl, str. 82. 58 WEIGL 1997, str. 218. 59 WEIGL 2003, str. 185. 52 Dunaj, 9. december 1672; Gradec, 29. avgusta 1682 podelitev naslova Erbvorschneider. V: SCHMUTZ 1822, str. 450. 60 WEIGL 2003, str. 195. 53 StLA, Landtafel I, Bd. I, fol. 13. 61 WEIGL 2003, str. 195–196. 86 87 Grad Borl Rodbina Sauer, baroni Kozjaški, grofje Borlski Naslednji lastnik Dornave je bil Franc Jožef grof Sauer (1708–1760). Zadolženost mu v dvorcu ni dopuščala kakih žitne desetine v Cirkovcah, Župečji vasi in Sv. Lovrencu.65 Posest je zaokrožila še z nakupom posesti Sv. Miklavž leta gradbenih sprememb, nenazadnje pa ga je težka finančna situacija prisilila, da je zemljiško gospostvo Dornava 1758, ki jo je kupila od grofice Marije Ane Molza, rojene baronice Rosenzweig.66 30. julija 1737 za 47.000 goldinarjev prodal Kajetanu Tadeju grofu Attemsu.62 Velika ravninska posest Ravnega polja grofov Sauer je bila vse do leta 1802, ko jo je od Vincenca Sauerja podedovala Cerkev sv. Ane, podružnično cerkev sv. Barbare, sta zgradila Jurij Friderik in žena Barbara. Cerkev stoji na lepem njegova sestra Frančiška grofica Gleispach, njihova last. Še istega leta jo je od nje kupil knez Stanislav Poniatowsky, hribu od leta 1698, ima križev pot in mašno ustanovo, ki jo je naredil Franc Anton grof Sauer. Malo pred smrtjo sin zadnjega poljskega kralja Stanislava Avgusta Poniatowskega, ki je leta 1795 abdiciral. Grad Ravno polje so lastniki leta 1723 je cerkvi daroval 4500 goldinarjev glavnice, iz obresti pa naj bi se vsako leto opravljale pete in brane maše. večinoma uporabljali kot letno rezidenco, gospoščino pa so dajali v najem. Morda je bila Marija Antonija grofica Sauer, rojena grofica Khuenburg, druga žena omenjenega Antona, ki je grofu Leopold Kajetan Serafin, grof Sauer Borlski je bil rojen v Gradcu 26. avgusta 1748, kjer je bil 30. aprila 1800 Jakobu Ernestu Leslieju, lastniku gospoščine Ptujski grad, prodal imenje Rogoznica za 3100 goldinarjev. Franc tudi pokopan. Anton in kontesa Marija Ana Sauer sta bila krstna botra dvema Sauerjevima deklicama, rojenima leta 1716 in 1717 v Dornavi. Leta 1724 je bila 28. julija v kapucinski grobnici pokopana kontesa Barbara Sauer in 30. julija Filippini von Sauer. Obe sta se utopili v Dravi (»ambo nuper in Dravo submersa«) in so ju našli naplavljeni na levi strani Drave v bližini mesta Ptuj. To potrjuje vpis v mrliško knjigo župnije sv. Ožbalta. Pri tem pa ni navedeno, kdo so starši obeh Sauerjevih deklet in ob kakšni nesreči sta utonili.63 Kajetan Sauer, grof Borlski je bil cesarski dvorni komornik, tajni svetnik in podpredsednik notranjeavstrijskega gubernija ter predsednik prve (stare) Štajerske kmetijske družbe, Agrikultursozietät. 64 Rojen je bil v Gradcu 9. marca 1718, kjer je 22. julija 1793 tudi umrl. Kajetan Sauer je bil lastnik Dornave, Ravnega polja (5. maj 1740), Sv. Janža. Leta 1757 je od grofa Antona Gaisrucka, lastnika gospoščine Turnišče, urad Zlatoličje kupila grofica Kajetana Sauer, rojena grofica Purgstall, za 1.500 goldinarjev. Šlo je za podložnike in dajatve v uradu Zlatoličje in dve tretjini Leopold Sauer, grof Borlski (1748–1800). StLA, Zbirka portretov, doprsni portret, olje, platno. Grof Sauer je bil vitez nemškega reda in komtur v Muretincih, dvorni vladni in komorni svetnik Kajetan Sauer, grof Borlski (1718–1793), cesarsko- Kajetan, grof Sauer (29. 7. 1743, umrl v Oradei Kajetana, grofica Borlska, (Großwardein)), prošt v Groswardeinu, danes in je napisal več del s področja kmetijstva. Leta kraljevi tajni svetnik, komornik, podpredsednik rojena grofica von Purgsthal (1722–1787). notranjeavstrijske vlade. Oradea v Romuniji, stolni kanonik v Vaczu StLA, Zbirka portretov, pastel na platnu. 1798 je v Gradcu izšla njegova knjiga Predsodki, StLA, Zbirka portretov, pastel na platnu. (Waitzen), 1785 madžarski dvorni svetnik; ki nasprotujejo uvedbi prahe v naše kmetijstvo ( Die sin Kajetana starejšega, tajnega svetnika (9. 3. Vorurtheile, welche dem Brachabstellen noch im 1718–22. 7. 1793). AG, Inv. Nr. 986, olje, platno. Wege sind). Zanimanje za kmetijsko tematiko in ljudskogospodarske teme je delil z očetom 62 WEIGL, 196–197. Kajetan Tadej grof Attems je bil tudi lastnik palače v Gradcu in fidejkomisnih zemljiških gospostev Brestanica in Podčetrtek. Leopold Kajetan Serafin Sauer, grof Borlski (1748–1800). Umrl je 12. avgusta 1750. Rodbina Attems izvira iz Furlanije. Konec 15. stoletja se je začela uveljavljati na slovenskem ozemlju, najprej v Gorici Kajetanom Sauerjem. Leopold Serafim je dal AG, Inv. Nr. 990 celopostavni portret, olje, platno. in pri Sv. Križu pri Vipavi. Poleg Dornave so bili lastniku gospostev Slovenska Bistrica, Štatenberg, Podčetrtek in Brežice. V: Branko Marušič, leta 1775 izrisati svoje rodbinsko drevo.67 Attems, v: Enciklopedija Slovenije, 1. knjiga, A–Ca, Ljubljana 1987, str. 129–130. 63 ZAP 70, R- 32, Minoritska kronika, str. 377. 64 Leta 1764 je bila ustanovljena štajerska kmetijska družba – steirische Agrikultursozietät. Fiziokratska miselnost dobe je člane spodbujala, da 65 ZAP 70, R-4, str. 614–621. so uvajali in propagirali nove načine gnojenja, kmetijske obdelave polj, uvajanja novih poljščin, med njimi krompir, uporabo boljših semenskih vrst, zasajanje sadovnjakov, pospeševali so živinorejo, uvajali krmljenje živine v hlevih, pridelavo krme in uvajanje novih živinskih pasem ter 66 PIRCHEGGER 1962, str. 104. selekcijo. Družba je prenehala delovati leta 1787. 67 StLA Graz, Sauer, K1. 88 89 Grad Borl Rodbina Sauer, baroni Kozjaški, grofje Borlski Znana sta še grof Gottfried Sauer, ki je umrl Vincenc Sauer ml., grof Borlski († 1819), je Borl podedoval od očeta Vincenca Sauerja, od pokojnega brata Vi- v Nazaretu v Palestini. Ignac grof Sauer je ljema Sauerja pa še druge posesti.71 Na Ptuju so Sauerji imeli v predmestju Kaniža sadovnjak, ki ga je leta 1785 imel bil malteški vitez in se je ustrelil na Malti. Grof Viljem, grof Sauer, leta 1788 pa ga je za njim podedoval njegov brat Vincenc. V Gradcu je od brata v Stempfnergasse Franc Sauer je bil Kajetanov sin, rojen v Gradcu podedoval Sauerjevo palačo.72 Vincenc Sauer je že pred smrtjo gospostvi Borl (leta 1801) in Ravno polje (leta 1802) 19. julija 1746. Postal je duhovnik in bil bojda prodal knezu Stanislavu Poniatovskemu. odličen pridigar. Vincenc je zadnja leta živel ločeno od žene pri Viljemini, vdovi Leslie, rojeni grofici Wurmbrand-Stuppach, na gradu Franc Jožef Sauer, baron Kozjaški, grof Borl. Viljemina Leslie je Borl leta 1803 kupila od kneza Stanislava Poniatovskega, zato je svoj vdovski sedež, gradič Borlski (* 1708, † 1760), je nasledil očeta in bil Ristovec, leta 1827 prodala nazaj gospoščini ptujski grad. Vincenc Sauer je bil ob francoski invaziji leta 1808 deželni gospodar Velenja, Šoštanja, Lilienberga, Dornave obrambni major na Ptuju. Umrl je na gradu Borl 17. januarja 1819 brez otrok in zadnji iz rodu Sauerjev. Z njim je ter Štravseneka, štajerski deželni in vojni komisar izumrla rodbina Sauer, baroni Kozjaški, grofje Borlski. v območju med Muro in Dravo. Cesar Karel Viljemina Leslie je bila lastnica Borla še do 20. februarja 1851, ko je umrla stara več kot 80 let. Pokopali so jo na VI. mu je z odlokom, izdanim v Luksemburgu pokopališču v Cirkulanah med njenimi, njej tako ljubimi Slovenci. Že leta 1843 pa je grad Borl za manjšo rento pre- 3. maja 1738, naročil, da mora vse poštne postaje pustila nečaku, grofu Ferdinandu Wurmbrand-Stuppach, za njim pa ga je prevzel njegov sin Gundaker Wurmbrand. oskrbeti s 300 jahalnimi in voznimi konji, da bo potekalo potovanje sicilijanske kraljeve ne- Sauerji so bili v svaštvu z rodbinami Kühnburg, Egkh, Wersberg, Weidmannsdorf. veste, starejše hčere poljskega kralja in saškega volilnega kneza, čim hitreje. Ko je v spremstvu poljsko-saškega kronskega princa potovala prek Češke, Avstrije, Štajerske in Kranjske na Sicilijo, je visoko spremstvo prispelo v Maria Zell 22. maja 1738, 23. je bilo v Brucku na Muri, 24. in 25. v Gradcu, 26. v Mariboru in 27. maja v Celju, kjer so prespali. Pot so nadaljevali v Ljubljano in Postojno do Palmanove in Sicilije.68 V davčnih knjigah deželnega knjigovodstva za leto 1750 je bila gospoščina Borl ocenjena s 139 funti, 5 šilingi in 21 pfenigi. Lastnik Borla, grof Franc Jožef Sauer, je od gospoščine plačeval 1955 goldinarjev, 7 šilingov in 24 pfenigov.69 Franc, grof Sauer. AG, Inv. Nr. 989, olje, platno. Janez Sigismund Valentin Popovič (* 9. 2. 1705, † 21. 11. 1774) je bil arheolog, botanik, fizikalni geograf, filolog. Rojen je bil v Arclinu v župniji Vojnik pri Celju. Oče je bil v službi graščine Zaloga v župniji Žalec pri Celju, ki je bila last Janeza Sigismunda grofa Schrattenbacha. V letih službovanja je bil Popovič med letoma 1736 in 1740, vsaj poleti, najverjetneje na graščini Dornava, saj je bila ta vidna z Borla ob Dravi in je bila last borlskega graščaka Franca Jožefa grofa Sauerja. Okoli leta 1735 je bil Popovič prvič na Dunaju, najbrž z gojencem s Ptujskega polja. Z gojenčevim očetom pa se je hudo sprl, ker mu je ostal grad v spominu kot »osovražena soseščina«. Kasneje ga je borlski graščak grof Sauer vabil, naj bi prišel v slovenščini poučevat njega in ženo. Grofovo ponudbo je zavrnil z izgovorom, da njegovega pisma ni sprejel. V resnici ni želel na Dornavo zaradi slabe izkušnje »osovražene soseščine«, delno pa tudi zavoljo strahu, da bi moral ob kasnejši selitvi za knjige plačati carino.70 Genealogija rodbine Sauer, ki sega do Pongraca Sauerja. StLA, Sauer, K. 1. 68 ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 188. Karel III. (Španski) je od 1735 do 1759 vladal kot Karel IV. Neaplja in Sicilije, od 1759 do 1788 kot Karel III. Španski. Dne 19. junija 1738 se je poročil s princeso Marijo Amalijo Saško, hčerjo Friderika Avgusta II. 69 StLA, LAA Antiquum VI, Steuerbücher 1750. 71 StLA, Landtafel I, Band 5, Quatern de Anno 1773 deren Steiermärkischen Gültens Besizer, fol. 356. 70 Slovenski biografski leksikon, 6, Popovič, avtorica zapisa Andrejka Rudolf. 72 StLA, Landtafel I, Band 5, Quatern de Anno 1773 deren Steiermärkischen Gültens Besizer, fol. 278 (Ptuj), 178 (Gradec). 90 91 Grad Borl Rodbina Sauer, baroni Kozjaški, grofje Borlski Gospodje Sauer in Ptuj Jakobom Lesliejem je bil v stalnem stiku, saj mu je tedensko poročal o gospodarskem stanju njegove gospoščine Ptujski grad. V dopisu, ki ga je oskrbnik poslal grofu Leslieju 4. januarja 1687, med drugim piše: » Tukaj pošiljam vaši Hiter vzpon grofov Sauer-Kozjaških se je začel po letu 1628, ko je staro štajersko plemstvo, ki je prestopilo v pro- ekselenci (grofu Leslieju) novi štiftni register, ki je bil kolacioniran, in prosim, da podpišete, da ste ga sprejeli. Sporočam pa tudi, testantsko vero, med njimi vurberški gospodje Stubenbergi, nekdanji baron in štajerski glavar Ivan Ungnad ter da je bil včeraj skupaj z ženo na gradu mlajši gospod, grof Sauer, in je v sobi vaše ekscelence dal kopirati vse slike. Zagotovil mi drugi, moralo zapustiti deželo, ker se niso rekatolizirali. Njihove izpraznjene posesti in gradovi so postali zanimiva je, da ima za to že vaše dovoljenje.«74 destinacija za nižje plemstvo in viteze iz drugih dežel, predvsem s Kranjske. Ti so v obrambi proti Turkom opravljali Ob koncu leta 1750 in leta 1751 so se na Ptuj preselili invalidi.75 Konec leta 1751 so imeli sedež v stari deželni hiši razne vojaško-obrambne službe, visoke uradniške službe, sodelovali v oskrbi Vojne krajine, si pridobili vladarjevo na Ptuju št. 105 (prostor današnje tržnice). Tam je bil manjši invalidski korpus, ki ga je do smrti 8. decembra 1753 naklonjenost, plemiške naslove, z njimi povezane privilegije, predvsem pa finančna sredstva. Ena izmed takih je bila vodil Anton Reichenbach, prvi poveljnik za vse vojaške kadete, ki jih je leta 1752 Marija Terezija poslala na Ptuj. rodbina Sauer, baroni Kozjaški. Meščani in mestna oblast so z začudenjem gledali na stoglavo množico mladih gojencev, ki so se naenkrat znašli Sauerji so se na Štajerskem naselili na dve lokaciji, na katerih so imeli na Ptuju. Invalidska uprava je 23. decembra 1751 prevzela uradovanje tudi na magistratu. Predsedujoči je bil grof svoje posesti. Prva je bila v celjskem okrožju v Šaleški dolini ter druga Anton Inzaghi, predsednik slovenskega kantona. Ker so potrebovali dovolj velik prostor za kadetnico in delo inva- na Ptujsko-Dravskem polju z vinogradniškimi posestmi v Slovenskih lidske uprave, so leta 1754 kupili v mestu Sauerjevo hišo s konskripcijsko št. 121. K hiši je sodil vrt, ki je mejil na eni goricah. Poleg Borla (1639–1801) so imeli v lasti še posesti Ravno polje strani na vojašnico, na drugi na mestni jarek.76 Franc Jožef Sauer je hišo prodal kot pogorišče za 1500 goldinarjev.77 (1681–1802) in Št. Janž, Dornava (1666–1737), Velenje (1603–1797), Šoštanj, Istočasno je štajerska deželna vlada podarila invalidski upravi svojo staro proviantno hišo s št. 105, ki so jo imeli v Lilienberg ter palače v Gradcu in na Ptuju,73 kjer je bila njihova palača lasti že od leta 1588. Tako je invalidska administracija dobila še dve meščanskih hiši. Obe so na račun invalidskega pri Ogrskih vratih. instituta uredili, da je bilo dovolj prostora za naraščajoče število moštva, udobno pa so bili nameščeni tudi številni kadeti. Poveljnik vseh dečkov in paznikov je bil do leta 1756 baron Peter von Thiebault.78 Sauerjevo hišo je invalidska uprava kasneje prezidala in jo spremenila v invalidsko vojašnico pri Ogrskih vratih (danes Miklošičeva 3). Danes je od palače ohranjen le del in rustikalni portal iz 17. stoletja z Sauerjevim grbom na sklepniku. Sauerji svoje pobožnosti niso izkazovali le na borlskem gospostvu. Na Ptuju nas na to spominjajo trije spomeniki. Prvi je Marijin steber, ki stoji na Minoritskem trgu od leta 1664. Jurij Friderik Sauer ga je dal pred minoritsko cerkev postaviti po zmagi nad Turki pri Monoštru.79 Povoden navaja, da je bil na Minoritskem ali Govejem trgu na Marijinem stebru napis: Innovavit munificientia sua exellentisimus Dominus, Dominus Franciscus Antonius Sauer comes ab et in Ankenstein, L. Baro. In Kosiak, Dominus in Wölan, Schonstein, Lilienberg, Dornau, Ebensfeld, et at Sc. Joannem per Carniolam marchiae Sclauoniae haereditarius depifer S.C.M Cammerarius et Consiliarius intimus actualis. GLorIa patrIs faMILiae sVae DeCVs ImperII soLIo seDente CaroLo seXto 1714. Vsak kronogram da letnico 1714, v prevodu pa se glasi: Obnovil s svojo darežljivostjo vzvišeni gospod, gospod Frančišek Anton Sauer, grof na Borlu, svobodni baron na Kozjaku, gospod v Velenju, Šoštanju, Lilienbergu, Dornavi, Ravnem polju in pri Sv. Janžu, na Kranjskem in Slovenski marki dedni točaj njegovega cesarskega veličanstva, komornik, pravi tajni svetnik. Slava očetna in družine svoje sijaj; ko je na prestolu sedel Karol šesti; darežljivemu dobrotniku bogoljubne milosti.80 Današnja podoba nekdanje Sauerjeve palače v Miklošičevi ulici na Ptuju. Na spomeniku je bil na južni strani proti Dravi napis: Foto: Boris Prelog. SeIne HochgrafLIChen gnaDen VinCenz Von SaVer Vbergaben Diese StatVe Biedern Bürgern In PettaV. 81 Kronogram daje letnico 1791 in pravi: Njegova visoka grofovska milost Vincenc pl. Sauer je predala ta sveti kip vrlim, poštenim meščanom Ptuja.82 Leta 1672 je Jurij Friderik Sauer minoritskemu samostanu podaril 500 goldinarjev, da so dvajsetkrat v letu s procesijo okrog Marijinega kipa obudili spomin na pregon Turkov s pomočjo Matere božje. V slovesni procesiji so ob glasbeni Ta palača je imela konskripcijsko številko 121. Sauerji so jo kupili skupaj z borlsko posestjo leta 1639. Najverjetneje so jo uporabljali za krajša 74 ZAP 9, GZP, šk. 1, sign. PG S-4, p. 00334, 1687, 4. januarja. bivanja v mestu. Velike kleti v palači so bile glede na prevozne predpise o 75 Invalidska uprava je na Ptuju delovala od leta 1750 do leta 1860, ko je bila ukinjena. Vojašnico so spremenili v pionirsko vojašnico. vinu skozi Ptuj pomembna prehodna skladišča med Borlom in Gradcem. 76 SI ZAP 177, AMP, šk. 18, Popis hiš v mestu Ptuj 1789. Izsek iz katastrskega načrta Ptuja, 1823. ZAP, Franciscejski kataster, k. o. Ptuj, 1823. Da je Jurij Friderik tu in tam bival v svoji palači na Ptuju, priča tudi po- 77 POVODEN, R-41, navaja ceno 1500 goldinarjev, minoritska kronika 1600. 78 POVODEN, R-41, str. 9. ročilo o njegovem obisku na ptujskem gradu leta 1687. V letih med 1687 79 ZAP 70, R-32, Minoritska kronika, str. 193–196, grofje Sauer in gospostvo Borl. in1690 je bil upravitelj gospoščine Ptujski grad Jožef Martschiz. Z grofom 80 SMEJ 2010, str. 182–183; tekst je objavljen v prepisu in prevodu. 81 POVODEN, R-42, str. 131. 73 JANISCH 1878, 29. 82 SMEJ 2010, str. 185; tekst je objavljen v prepisu in prevodu. 92 93 Grad Borl Rodbina Sauer, baroni Kozjaški, grofje Borlski spremljavi pétih litanij nosili križ, goreče sveče. Kasneje so to procesijo opustili, saj je bila nezdružljiva s kasnejšimi Istega leta je grofica Katarina Elizabeta Raumschüssel, vdova, rojena grofica Sauer Borlska, sestra Jurija Friderika, navadami v mestu.83 ustanovila péte litanije za vse nedelje in praznike pri minoritih v čast Rešnjega telesa in Matere božje pred Najsve- Leta 1687 je bila na željo Jurija Friderika Sauerja pri minoritski cerkvi dograjena loretska kapela. V njej je bil nekoč tejšim. V ta namen je v Gradcu pri štajerskih deželnih stanovih vložila kapital 800 goldinarjev. Petodstotne letne napis: obresti v višini 40 goldinarjev pa so dobivali ptujski minoriti za opravljanje maš.86 Anno Domini M. DC L XXXVII (1687) Illustrisimus Dominus, Dominus, Georgius Fridericus Sauer comes ab et in Ankenstein Povoden navaja, da je Vincenc Sauer na ptujskem dravskem mostu dal leta 1722 postaviti križ s podobo Križanega.87 L.B. in Kosiak, Wölan, Schönstein, et Lilgenberg, Dominus in Ebensfeld et Sc. Joannem et Dornau summusu Haereditarisu Leta 1723 je vdova Marija Ana grofica Sauer ptujske kapucine opomnila, da je njen svak Jurij Friderik Sauer Borlski dapifer per Carniolam et marchiam Slavoniae S.l.M cammerarius et consiliarius intimus etc. Socellum hoc B. V. M. de voti na podlagi dediščine – oče Franc Sigismund ga je 5. aprila 1659 postavil za glavnega dediča borlske fidejkomisne animi causa extruit fecit. 84 gospoščine – in na podlagi lastnega testamenta z dne 27. septembra 1695 vse moške potomce te Sauerjeve fidejkomisne Dne 10. junija 1692 je Sauer pri minoritski cerkvi ustanovil tudi večne maše. Obredi naj bi se opravljali ob sredah posesti zavezal, da morajo kapucinskemu samostanu na Ptuju dajati letno 2 štrtinjaka starega završkega vina in 104 zanj in za vse člane njegove družine, ob sobotah pa za vse mrtve člane družine. V ta namen je naložil glavnico v goldinarje, da bodo v spomin na Sauerje brali svete maše. To štiftno miloščino so Sauerji kapucinom dajali vse do višini 800 goldinarjev, iz katerih je petodstotne obresti (40 goldinarjev) prejel samostan kot nagrado za opravljanje leta 1786, ko je bil ukinjen tudi kapucinski samostan na Ptuju, redovniki pa poslani v druge samostane. Miloščino bogoslužja. Za večno luč, ki je gorela v loretski kapeli, pa je grof dal 400 goldinarjev, od obresti (20 goldinarjev) pa bi najbrž dobivali še dandanašnji, če prisotnost kapucinov tukaj ne bi postala odveč, je menil kronist. naj bi jo vzdrževali. Listino so poleg Sauerja zapečatili še minoritski provincial Ludvik Sommer, p. Gašper Dietl, S podobno dobrodelnostjo se je izkazal tudi Franc Jožef grof Sauer, ki je za revne podložnike svojega gospostva Maksimilijan Vogl in vikar Jožef Dorner.85 Borl zgradil ubožni špital, kjer so dobro poskrbeli za oskrbovance ne glede na njihovo število. Vsak podložnik, ki je bil sprejet v ubožnico, je dobil vse potrebno. Grof Sauer je spodbudil je tudi svojo ženo Ernestino, rojeno grofico Strassoldo, da je sledila njegovemu vzgledu in z darilno listino 20. decembra 1774 novemu grajskemu špitalu podarila posestno obligacijo, s katero so od 1. decembra 1772 od glavnice 2000 goldinarjev špitalskim oskrbovancem pripa- dle štiriodstotne obresti. Vincenc grof Sauer je ta dohodek povečal in špitalu odstopil deželno zadolžnico, izdano 1. februarja 1774 v višini 400 goldinarjev.88 Ko je 20. februarja 1811 začel veljati finančni patent, po katerem je bila letna višina obresti zmanjšana, je špital zašel v krizo, saj se je od obresti nabralo le 48 goldinarjev in ni mogel več oskrbovati neomejenega števila revežev. Zato je Viljemina, vdova grofica Leslie, vsoto obresti od glavnice dala razdeliti le med štiri oskrbovance. Viljemina Leslie je bila lastnica gradu Borl od leta 1803 in vsak oskrbovanec špitala je dobil letno 12 goldinarjev, hrano, obleko in minimalno plačo za delo, ki jo je opravljal v gradu. Bolnim revežem so ob oskrbi priskrbeli tudi zdravila, vendar so njihovo število v času grofice Leslie zmanjšali na dva oskrbovanca.89 Konec rodbine Sauer Vincenc grof Sauer, poročen z Marijo Ano, grofico Heissenstein, je umrl 17. januarja 1819, star komaj 54 let. Bil je brez otrok. Tako po tej veji družine ni bilo več nobenega moškega potomca. Ko so po moški liniji na Madžarskem izumrli tudi grofje Gaschin, od koder je izvirala Ana Maria, vdova Sauer, rojena Gaschin, bi po smrti zadnjega grofa Gaschina lahko podedovala velike posesti.90 Toda rodovnik ni bil nikoli narejen, nenadna smrt in dejstvo, da je Vincenc umrl brez potomstva, pa nista dala družini nobenega upanja več, da bodo obdržali posesti. Zaradi interesov fidejkomis- nega kapitala, s katerim je bil obremenjen Borl, so nato razni daljni sorodniki kot nasledniki gospostvo raztrgali. Kdaj je umrla grofica Ana Maria, rojena Gaschin, žena Franca Antona grofa Sauerja, ni znano. Neki deželnoknežji ekstrakt z dne 9. aprila 1740 pa priča, da je bila nedvomno živa še 3. februarja 1731. Takrat je namreč njen sin, Franc Jožef grof Sauer, prevzel gospostvi Velenje in Lilienberg, obdavčeni z 290 funti, 6 šilingi in 16 pfenigi deželnoknežjega davka, s pridržkom ponovnega odkupa za dobo 10 let, in položil varščino v višini 49.500 goldinarjev. Tako bi po Listina za mašno ustanovo pri minoritskem samostanu materi, ki je izhajala iz zelo stare, vplivne in zlasti bogate madžarske družine, rodbino Sauer lahko še obogatil, če iz leta 1692. StLA, AUR, bi še obstajala. 1692, junij 10., Ptuj. 86 1692, junij 30., Ptuj ( Pettau); PAM, Zbirka originalnih listin, št. 614, Viri 3, Jože Mlinarič, Maribor 1987. 83 ZAP 70, R-32, Minoritska kronika, str. 168. 87 ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 192. 84 ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 130, poglavje: Napisi na Ptuju, v okoliških gradovih in dvorcih. Po obsežnih restavratorskih delih na minoritski cerkvi na Ptuju je tabla od oktobra 2010 ponovno vgrajena na loretsko kapelo. 88 ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 189. 85 StLA, AUR, 1692, junij 10., Ptuj (Pettau), ista listina 1692, junij 10., Ptuj (Pettouii) v PAM, Zbirka originalnih listin, št. 613, Viri 3, Jože Mlinarič, 89 ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 192. Maribor 1987. 90 ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 192. 94 95 Grad Borl Rodbina Sauer, baroni Kozjaški, grofje Borlski Gospostvo Borl je bilo leta 1821 obdavčeno s 3989 forinti in 20 krajcarji dominikalnega davka ter z 257 forinti, 19 kraj- carji in 2 pfenigoma in pol rustikalnega davka. Gospoščina je imela 12 uradov, med njimi je bil največji Leskovec.91 Gospostvo Borl je imelo lastno neprivilegirano sodišče in vojaški naborni urad, v katerega je bilo vključenih 21 občin. Pod gradom je čez Dravo vozil brod. Gospostvu sta pripadali tudi ribolovna in lovska pravica na vsem ozemlju. V Leskovcu je imela gospoščina manjši nepomemben gradič, v katerem sta bila nekoč urad in stanovanje upravitelja. Tamkajšnja cerkev je bila podružnica cerkve sv. Vida, od leta 1751 pa je bila povzdignjena v samostojno župnijo. Enako kakor nad župnijo sv. Barbare je imela tudi nad sv. Andrejem patronatsko pravico gospoščina Borl. To pravico je Borl dobil, ko so ptujski minoriti svoje podložnike v Leskovcu zamenjali z borlskimi. Povoden navaja, da o požarih na Borlu ljudje niso vedeli kaj dosti. Toda 7. avgusta 1816 je bil grad v nevarnosti. Ponoči ob dveh je udarila strela v severni del grajske strehe, ki je zagorela, nato je stekla preko viteške dvorane in bi skorajda upepelila grad, če ne bi bilo preudarnega grajskega oskrbnika Johana Neuholda. Tisto noč je dal zbuditi vse grajske ljudi, ki so napolnili vse posodje z vodo. Kakor hitro je kam priletela goreča trska, so jo takoj pogasili in tako grad rešili pred najhujšim.92 Grb družine Sauer Rodbina Sauer je imela dva grba. Prvi je iz obdobja, ko so bili povzdignjeni v barone (1630). Grbovno polje je bilo razdeljeno na štiri polja: 1, 4 – rdeča podlaga, tri zlata vesla; 2 – rdeče, zlati lev z dvema repoma ali dvema čopoma na repu, v sprednji taci drži zlat prstan; 3 – zlato-rdeče, vzdolžno razdeljeno na dve polji, v katerih so trije zlati prstani. Drugi grb so dobili ob povzdignjenju (1668) v grofovski stan in je dopolnjen z grbom grofov Greyseneck. Imel je 8 polj z insignijo baronov in grofov dedne avstrijske dežele. Karl Friderik, grof Gleispach (1746–1812), deželni svetnik. Marija Ana Sauer, rojena Matsch, prva žena Karla Friderika AG, Inv. Nr. 982, olje, platno. Gleispacha, savojska štiftna dama. AG, Inv. Nr. 983, olje, platno. Grb baronov Sauer, 1657. StLA, Kleiner Wappenbuch. 93 Grb grofov Sauer, 1668. StLA, Kleiner Wappenbuch. 91 ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 190. 92 ZAP 70, POVODEN, R-41, str. 189. 93 StLA, Kleiner Wappenbuch; prim. še StLA, Siebmacher Wappenbuch 3. Teil, Sauer 1657; tudi ZAP, FKS, šk. 22, Sauer 1657. 96 97 Grad Borl Rodbina Sauer, baroni Kozjaški, grofje Borlski Elizabeta - Lissett Sauer, grofica Borlska, hči Venclja Sauerja, Frančiška Salezija, grofica Sauer (1766–1840), druga žena Karla Jožefa Sauer, grofica Borlska (1741–1813). Feliks, grof Sauer. AG, Inv. Nr. 988, olje, platno. mati Marija Ana, rojena Matsch, vnukinja Kajetana, grofa Friderika Gleispacha. Naslikal Johann Wachtl v Gradcu 1826. StLA, Zbirka portretov, olje, platno. Borlskega. StLA, Zbirka portretov, olje, platno. AG, Inv. Nr. 984, olje, platno. 98 99 Grad Borl Rodbina Sauer, baroni Kozjaški, grofje Borlski Viri in literatura Viri Literatura Steiermärkisches Landesarchiv Graz (StLA) v fondih: ALLGEMEINES 1732: Allgemeines historisches Lexicon, Leipzig • Allgemeine Urkundenreihe (AUR); 1732, geslo Sauer. • Fideikomisse Sauer, Inventar B 170, CURK 1985: Curk, Jože, Trije gradovi – tri usode, Ptujski Fideikomisstestamentbuch 1703, Testament 24. 9. 1695, zbornik, V, 1985, str. 359–369. fol. 236–237; FELSNER 1895: Felsner, Josef, Pettau und seine Umgebung. • Sauer, K. 1, Hf. 1. Stammtafel von. Leopoldus Cajetanus Topografisch-historisch-statistische Skizzen, Pettau 1895. Seraphinus Graf von Sauer, 25. maj 1775; • Landtafel I, Band 1, 1730–1751; Band 3, 1751–1773; HERNJA MASTEN 1995: Hernja Masten, Marija, Vpisna knjiga Band 5, 1773–1795 meščanov mesta Ptuja 1684–1917, ZAP, Viri 1, Ptuj 1995. • Band 11, 1795–1810. HERNJA MASTEN 2009: Urbarji in urbarialni zapisi • Portrait Sammlung – Originale. Zgodovinskega arhiva na Ptuju, str. 332–334 ; v: Vodnik po urbarjih in urbarialnih registrih štajerskih arhivov, ZAC, PAM, NŠAM, ZAP, Celje 2009. Universalmuseum Joanneum, Alte Galerie (Eggenberger Allee 90, 8020 Graz) hrani originalne portrete rodbine Sauer, ki jih je JANISCH 1878: Janisch, Joseph A., Topographisch-statistisches galeriji podaril dr. Helmut Gleispach. Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen, I, Graz 1878. Pokrajinski arhiv Maribor ( PAM): KNESCHKE 1868: Kneschke, Ernst Heinrich, Neues allgemeines • Zbirka originalnih listin, št. 613, 614. Objava PAM, Viri 3, Deutsches Adels Lexicon, Leipzig 1868. Jože Mlinarič, Maribor 1987. MARUŠIČ 1987: Marušič, Branko; Attems, v: Enciklopedija Slovenije, 1. knjiga A–Ca, Ljubljana 1987, str. 129–130. Zgodovinski arhiv na Ptuju (ZAP): MLINARIČ 1987: PAM, Zbirka originalnih listin, Viri 3, Jože • ZAP 381, FKS: Fotokseroteka, regesti listin in prepisi, Mlinarič, Maribor 1987. ki jih hrani arhiv; PIRCHEGGER 1962: Pirchegger, Hans, Die Untersteiermark • ZAP 70, R-32, Minoritska kronika: SI ZAP 70, Kronika in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und minoritskega samostana na Ptuju 1861, p. Ludvik Pečko Märkte, München 1962. (Geschichte des Minoriten Klosters und von der Pfarre St. Peter und Paul zu Pettau, von. P. Ludwig Petschko, RAISP 1858: Raisp, Ferdinand, Pettau. Steiermarks älteste Stadt Klosterbibliothekar 1861); und ihre Umgebung, topografisch-historisch geschildert, Graz • ZAP 70, POVODEN-42: SI ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-42, 1858. Simon Povoden: Zgodovina župnij mariborskega okrožja SCHMUTZ 1822: Schmutz, Carl, Historisch Topographisches 1833 ( Hauptpfarrliches Geschichtenbuch, worin manche Lexicon von Steyermark. Erster Theil, Gratz 1822. Denkwürdigkeiten theils von der Stadt Pettau theils auch von der andern Kresidekanaten untergeordneten Pfareyen, SMEJ 2010: Smej, Jožef, Kronogrami skozi čas II, Maribor 2010. derselben Urkunden und Stifftungen würklich enthalten zu STOPAR 1990: Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. lesen sind), Pettau 1833. Str. 126–129: Zavrč (Sauritsch); str. Prva knjiga, območje Maribora in Ptuja, Ljubljana 1990. 131–144: Borl (Ankenstein); • ZAP 70, POVODEN-41: ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-41, SBL: Slovenski biografski leksikon, zv. 6, Popovič, avtorica Simon Povoden: Zgodovina mesta Ptuja, Meščanska čitanka zapisa Andrejka Rudolf . II, Ptuj 1825 (Simon Povoden, Bürgerliches Lesebuch II. Teil ZADRAVEC 2005: Zadravec, Dejan: Gospostvo Borl od 1825), str. 182–194: Borl (Ankenstein); nastankov do leta 1801; v: Cirkulane, Svet Belanov, Cirkulane • ZAP 177, AMP: Arhiv mesta Ptuja, šk. 18, Popis hiš v mestu 2005, str. 67–82. Ptuj 1789. WEIGL 1997: Weigl, Igor, Grad Borl in družina Sauer von und • ZAP 9, GZP: Gospostvo Zgornji Ptuj, šk.1. zu Ankenstein, ČZN, n. v. 33, 1997, str. 217–228. WEIGL 2003: Weigl, Igor, O francoskih grafikah, loparjih in Knjižnica Ivana Potrča Ptuj (KIP): grofičinem strelovodu. Oprema in funkcije dvorca Dornava v 18. • VALVASOR, Die Ehre: Valvasor, Janez Vajkard, Die Ehre des stol.; v: Vrišerjev zbornik, Ljubljana 2003, str. 184. Ignac, grof Sauer (rojen 1765), stolni kanonik v Regensburgu. Herzogthums Crain, XI, 1689. WEIGL 2006: Weigl, Igor, Ignacij Marija grof Attems in slikar AG, Inv. Nr. 987, doprsni portret, olje, platno. Johann Caspar Waginger; v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 2006, let. 42. 100 101 Grad Borl Rodbina Sauer, baroni Kozjaški, grofje Borlski purchased land properties of Ravno Franz Joseph Sauer (1708-1760), Baron The Family Sauer, Barons of Kozjak, Counts of Borl him died out the Sauer family, Barons Polje, St. Janž, Moškanjci (1659), and of Kozjak, Count of Borl, Lord of of Kozjak, Counts of Borl. the Dornava manor (1666). Velenje, Šoštanj, Lilienberg, Dornava Summary In order to keep the Borl estate in the and Štrausenek, a commissioner for Sauers in Ptuj ownership of the family Sauer of Borl the province of Styria and a military The noble family Sauer represented Oswald and Grieshof; three houses in general serving on the Croatian border (Sauer von Ankenstein), and to preserve commissioner in the area between the The Sauers bought the palace in Ptuj one of those well-known old families Graz and one in Ptuj. The economic and a commander in Karlovac. their name and estates, Johan Friedrich Mura and Drava rivers. In deep debts, at the same time as the estate of Borl originating from the region of Carniola growth started with Johan Karl Sauer Hans Ludwig Sauer of Kozjak bought established an entail or fideicommiss in he sold the property of Dornava to in 1639. Most probably they used it and who, at a certain point of their who, in 1639, bought Borl, and with in 1606 the estate of Velenje; in 1607 his will on 24th September 1695, thus Kajetan Tadej, count of Attems, on for shorter stays in town. In 1751, the history, transferred the core of their Ludwig Sauer who bought Velenje. he became a member of the provincial making sure that the succession of the 30th July 1737 for 47,000 florins. Franz Administration of Military Invalids, activities to the region of Styria. The The family Sauer was described already government in Carniola; in 1618 Johan estate was inalienable and remained Joseph Sauer established and built an established in Ptuj, bought from the gathering of data was rather painstaking by Valvasor in his book The Glory of Sigismund Wagen sold the estate of the property of the family and not of almshouse at the castle of Borl for poor Sauers a palace near the Hungarian Gate due to the poorly preserved evidence the Duchy of Carniola, which inspired Šoštanj to him. individual family members. As such, serfs working on his lands. In 1774, his (nowadays Miklošičeva 3) and turned and scattered sources in archives in many other authors, among them also a each heir of the fideicommiss plentifully wife Ernestine, née countess Strasoldo, it into the invalids’ military barracks. Austria and Slovenia, and therefore the Johan – Hans Karl, baron of Kozjak curate and historian from Ptuj, Simon benefited from the estate but could granted to the newly established alm- present paper is only the first attempt (died 1646), imperial governmental The Sauers were very religious persons Povoden, and many other historians of not sell nor transfer it. The estate was shouse the obligation of possession to describe this family. The original counsellor, was promoted baron in and signs of their piety are not seen the 19th century. also supervised and controlled by the together with the principal capital of portraits which are being published 1630 by the emperor Ferdinand II, only at Borl. In Ptuj there are three such province. 2,000 florins, while the interests were for the first time were discovered by together with his brother Andrew and monuments: the column of St. Mary on used to take care of residents of the the author in the Provincial archives of Members of the Sauer family his cousins George Andrew and Franz Erasmus Friedrich Sauer, count of Borl, the Minoritski square commissioned almshouse. Franz Joseph and his wife Styria in Graz and in the Old Gallery Erasmus; thus they received the title a brother of Ferdinand Friedrich Sauer, by George Friedrich Sauer in 1664 in wanted to learn the Slovene language. The name Sauer was most probably of the provincial museum Joanneum. of Barons of Kozjak. Johan Karl Sauer was a chamberlain of Karl IV in 1717, recognition of the victory over the As a teacher they asked a renowned derived from the Sava River (in German The collected data relate the lives of a bought in 1639 the estate of Borl from a confidential (“secret”) counsellor for Turks at the battle of Szentgotthard. In botanist Johan Sigismund Valentin Sau), while the first knights supposedly few members of the family who were the count Thurn. Comprised in the inner Austria, the first family holder 1687, his wish to see a Loretto Chapel Popovič, who declined the job because arrived here from upper Carniola where somehow connected to Borl and to purchase were also two houses: one in of the hereditary title the provincial built adjacent to the Minorite church of unpleasant memories of his working they had their estates. activities in Ptuj, Dornava and the Ptuj and the other one in Graz. Soon, “carver” of Carniola (serving and “carv- came true, so in 1692 he established in Dornava between 1736 and 1740. wider area of Ptuj. Among the oldest family members Hans started the restoration works at ing” food for nobles during feasts). He the continuous mass and granted it the recorded in sources are Caspar Sauer the castle of Borl which became the possessed the estate of Ravno Polje. Countess Kajetana Sauer, née countess principal capital of 800 florins of which The paper presents members of the Sauer of Purfstall, in 1757 increased the (1280); Joducas de Saue or Sauer (around residential castle of the Sauer family. 5 per cent of interest (40 florins) were family in a chronological order. Various Count Kajetan Sauer (1718-1793), the family property of Ravno Polje with 1400); Ulrich William Sauer (around received by the monastery as a reward sources were used to trace their lives, Andreas Sauer (died 1648), was Johan’s chamberlain at the emperor’s court, the purchase of offices in Zlatoličje 1420) accepted into the provincial for praying for the Sauer family. On the their activities and economic, political brother, commander and general in confidential counsellor, vice-president and Cirkovci. government of Styria; the same goes for bridge spanning the Drava river, the and social involvement in the area. Karlovac. of inner Austrian province and the Ulrich junior who also had the honour Sauers had a Crucifix erected in 1722. president of the first (ancient) Styrian Leopold Kajetan Serafin, count Sauer The family Sauer experienced quick eco- to accompany Austrian Duke Friedrich Georgius Fridericus, count Sauer of agricultural society. On 11th April 1673, of Borl (1748-1800), was a knight of the The family Sauer of Kozjak had first nomic growth once they had established IV to Palestine in 1436; Lorenz Sauer Kozjak (died around 1698), imperial he bought from George Pfanazelter a German knights’ order and a komtur of all their own coat of arms, to which themselves in Styria at the beginning (1512) a consecrated bishop in Vienna; chamber counsellor, was promoted smaller estate of Stojnci together with in Muretinci, a counsellor at the court, they added the one of Kozjak upon the of the 17th century. They were present another Lorenz Sauer (1515) worked together with Hans Ludwig and An- the provincial court. He also owned in the government, and a chamberlain. acquisition of the castle of the same on two different locations, namely in as a deputy at the Hungarian court. drew Sauer into the rank of counts on Dornava, Ravno Polje, and St. Janž. In 1798 in Graz, he published a book name. From 1630 on the family also the area of Celje, in the Šaleška valley, 27th August 1668. He took over the entitled Prejudice Against Letting Fields Pongraz Sauer was married to Maria boasted a baron’s coat of arms. The last and the other branch in the Ptuj and title of von und zu Ankenstein after Count Franz Sauer of Borl was Kajetan’s Lie Fallow. The book contains also the from Kozjak and was therefore the coat of arms, granted to the family in Drava fields possessing flatlands and the inherited estate of Borl. On 10th son, and in 1746 he became a priest. family tree established in 1775. owner of the Kozjak castle. On 14th 1668, was the one of barons. fields as well as vineyards in Haloze and February 1656 he got married to Maria August 1548, the emperor Ferdinand Franz Anton Sauer (died 1723) was Count Gottfried Sauer died in Nazareth Slovenske Gorice hills. They bought Barbara, countess Trautmansdorf. Their I allowed brothers Pankraz, George married to the countess Anna Maria, in Palestine. Count Ignaz Sauer was a the estate of Borl (1639-1801), Ravno first daughter Anna Maria Isabella (1st and Kristopher to adopt the coat of née Gäschin. He was a member of the knight of Malta, and he shot himself Polje (1681-1802), St. Janž on the Drava September 1657, died 1661) is buried arms of Kozjak. Although during the confidential (“secret”) council and the in Malta. field, Starše, the borough Nova Štifta at in the crypt of the disused Capuchin following centuries the castle changed emperor’s chamberlain. He possessed Ptujska Gora, Dornava (1666-1737), and monastery in Ptuj. In 1666 he bought owners, the family Sauer kept the title Borl and Dornava where he continued Vincent Sauer junior (died 1819), married some smaller properties such as Gajovci, from Raunach a small property and a Sauer, Barons of Kozjak for a long time. with renovation works, especially at the to Maria Anna, countess of Heissen- Moškanjci 1659, Velenje (1603–1797), manor Tishlouiz which once had been Borl castle after the great fire in 1705. stein, died without male descendants Zavlar (Feldenhofen), Štrausenek pri George Sauer of Kozjak was a provincial the property of the Göss monastery. In In parallel, he undertook the construc- when he was only 54 years old on 17th Gomilskem (Strauseneck), Limbar governor of Carniola. In 1556 he was a the surroundings of Borl at the lower tion of the Dornava manor, and thus January 1819in Borl while he was with (Lilienberg) 1629; they had lands, tithes commander of an infantry regiment in Ptuj field he bought the lands of Zabovci heavily indebted himself. Wilhelmina Leslie. He had sold the castle and tax on vineyards in Hundsdorf, St. the lower Carniola, after that he was a and Tibolci. George Friedrich equally of Borl before his death, in 1803. With 102 103 Martin Prašnički Nekaj o preteklosti za sedanjost mag. znanosti, univ. dipl. inž. strojništva v pokoju Ogljenšak 45, 1314 Zgornja Polskava Zgodovinarji nam razkrivajo, da je posest gospostva Borl v stoletjih doživljala velike spremembe. Ne le območje e-naslov: m.prasnicki@siol.net današnje občine Cirkulane, ampak tudi Zavrč, Leskovec, Podlehnik, torej vzhodne ali vinorodne Haloze, so bili sestavni del tega gospostva. Kar 591 vinogradov so našteli cenilci leta 1542, ko so popisovali premoženje tedanjih grofov Székely (Zekel). Več kot dve petini vrednosti so prispevali vinogradi v Halozah v skupno gospodarsko moč, Gr G a r d Bo d B r o l rl danes preostale tri petine so ustvarjali kmetje iz Haloz in iz naselij zunaj njih, kot so Muretinci, Gajevci, Gorišnica, Pod- gorci, Stojnci, celo Nova vas, Turnišče pri Ptuju in Miklavž na Dravskem polju.2 Včasih je bilo tega premoženja več, drugič spet manj, kajti tudi med graščaki so bili boljši gospodarji, ki so premoženje dokupovali, in slabši, ki so ga razprodajali. Na tak način se je zaradi nakopičenih dolgov v 17. stoletju zapravljivim borlskim gospodom Székely izmuznil Zavrč, pozneje pa še nekaj zunaj Haloz ležeče posesti. Gledano na položaj in stanje gradu Borl z današnjega, zoženega zornega kota, brez upoštevanja njegovega zgodovin- Uvod skega pomena, marsikomu ne pride več na misel, da bi skrb za ta objekt delil z občino Cirkulane še kdo drug – kljub temu da sta bila vsaj polovica Haloz in precejšni del Ptujskega polja, do koder sega pogled z grajske terase, stoletja Študijska prispevka o gradu Borl in gospoščinskih rodbinah v tej mono- neposredno ali posredno povezana z gospodarji na gradu Borl, pogosto od njih tudi usodno odvisna, kadar je pač grafiji nas vodita skozi dobrih osem stoletij. Strokovno in znanstveno bilo treba braniti zemljo in domove pred divjimi plenilci ali zavojevalci, ki so z vzhoda in juga vpadali na to območje. raziskana zgodovinska dejstva in ozadja bodo prispevala, da bo ta grajski biser nad Dravo znatno bolj prepoznaven. Njegov status kulturnozgodo- vinskega spomenika državnega pomena, ki je sicer tudi v državni lasti, pa ne more opravičevati zavlačevanja z obnovo gradu. V državnih službah je čutiti vse več nemoči in neodločnosti, ko bi bilo treba povleči odločilne poteze. Grad je namreč na meji rešljivega, vendar ga je treba obnoviti in mu določiti prihodnjo namembnost, kar denarno ni majhen zalogaj. Dosedanji poskusi, da bi grad dali v najem, niso obrodili sadov. Sedaj je Ministrstvo za kulturo RS v precepu in išče nove zakonske rešitve, ki bi omogočale nova razmerja med državo – lastnico in upravljavcem ali celo solastnikom. To, kot vemo, spet zahteva čas, veliko preveč časa, medtem ko spomenik grize zob časa. Prav z namenom pospeševanja aktivnosti za obnovo gradu Borl smo domačini leta 2005 ustanovili društvo, ki je v petih letih obstoja postalo najzvestejši »zavetnik« gradu.1 Namen društva je preprečevati nadaljnje propadanje objekta, spodbujati državo k iskanju najemnika ali ustvarjanju drugačnih razmerij med lastnico in uporabniki, ki bi gradu zagotovili okrevanje in razvoj, ter ji pri tem ponujati pomoč. Lega in podoba gradu Borl sta namreč dominantni in impresivni, na vstopni točki za turiste, ki jim Haloze poleg grajske zgodovine in lepote lahko ponudijo še kaj več kot samo oglede. Vključevanje kulturnozgodovinskih znamenitosti in dogajanj v turistično ponudbo pa lahko prinese Halozam prav to, kar danes najbolj potrebujejo – razvoj in napredek. V tem sestavku govorimo o pomenu gradu za tukajšnje kraje v preteklosti in o možnostih za v prihodnje. Nekoč se morajo odpreti tudi ta železna grajska vrata. Foto: Peter Prašnički 2007. 1 Dejan Zadravec: Gospostvo Borl od nastanka do leta 1801. V: Cirkulane, svet Belanov, Cirkulane 2005. 2 Društvo za oživitev gradu Borl, Cirkulane 40 A. 104 105 Grad Borl Danes Kdo torej naj danes prevzame nase dolžnost, da ta utrdba in lepotec na skali nad Dravo ne bo obravnavan le mimo- slavno romarsko cerkev sv. Ane v Velikem Vrhu.5 Gotovo so Sauerji zaslužni tudi za to, da so njihovi podložniki grede, potem pa počasi pozabljen? Žal ugotavljamo, da kakšnega posebnega zanimanja in skrbi za grad Borl v vplivni Belani dobili organizirano šolo že leta 1780, ki je ena najstarejših podeželskih šol na Štajerskem. Iz tega konteksta okolici danes ni zaznati. Leskovec svojega gradu nima, Zavrč pestuje svoj gosposki dvorec in tudi omenjena naselja smo izbrali lika, ki sta najbolj zaznamovala naš kraj v poznem 17. stoletju. To sta bila grof Jurij Friderik Sauer in onstran Drave danes nimajo objekta, ki bi imel tak pomen in tako kulturnozgodovinsko vrednost kot grad Borl. njegova soproga Marija Barbara pl. Trautmannsdorf. Na raznih prireditvah v Cirkulanah in širše nastopa danes V stoletjih zbrane in ohranjene dragocenosti so po mnogih slovenskih gradovih postale plen brezvestnega ravnanja igralski par Miro in Ana v opravah in vlogi Sauerjev, kar privablja čedalje več obiskovalcev, s tem pa se odpirajo vrata tatov, vlomilcev, špekulantov, nevzgojenih, nekulturnih stanovalcev ali celo upravnikov. Borlu glede tega ni bilo razvoju turizma in gospodarstva v Halozah. prizanašano. Po nekajletnem na videz uspešnem dogajanju na gradu Borl, kjer je med letoma 1953 in 1981 turizem Rodbino Sauer kot osrednjo gosposko z gradu Borl si je izbralo Društvo skoraj cvetel, so prišli hudi časi.3 Ko upraviteljev in skrbnikov ni bilo več, so stavbo ogrožali nepoklicani ljudje od za oživitev gradu Borl, ki so ga pozno jeseni 2005 ustanovili ljudje dobre zunaj in zob časa od znotraj. Prvi ukrep, s katerim so preprečili propad, je bil sprejet leta 1969 v obliki odloka o volje v prepričanju, da je mogoče in treba vključiti civilno pobudo v razvoju razglasitvi gradu Borl za pomemben kulturnozgodovinski spomenik. Kulturni skupnosti Slovenije in občine Ptuj Haloz tudi s področja kulturnozgodovinske dediščine. Ustanovni člani sta nato po letu 1981 zastavili gradbeno sanacijo gradu od globokih temeljev do vrhnjih stropov. To je bilo dobro za društva niso le domačini in tukaj rojeni, ampak tudi ljudje od drugod, ki stavbo, a notranjost in oprema sta bili s tem še bolj izpostavljeni priložnostnim in načrtnim tatovom. Le skromen jim je grad Borl drag in ki so spoznali, da se je vredno in treba združevati, del umetnin je bil rešen in nekatere so menda v bližnjih muzejih. Ali bodo še kdaj vrnjene na svoje prvotno mesto? da bi združeni laže prišli do preporoda gradu in vedenja o njem. V letih po osamosvojitvi Slovenije se je začel proces vračanja premoženja. Zadnji lastniki Borla v prizadevanjih za Poglavitna naloga ob ustanovitvi društva pa je bila, in seveda še traja, da vračilo niso uspeli. Grad je bil zato leta 1996 dokončno podržavljen, leta 1999 pa tudi z zakonom zaščiten kot kultur- Ministrstvo za kulturo opozarjamo na škodo, ki jo je grad Borl utrpel nozgodovinski spomenik državnega pomena. Tako je še danes. Podržavljeni grad, ki je povrhu še zaščiteni spomenik, v zadnjih letih zaradi zanemarjanja in zapuščenosti. Ponujamo roko v nima nikakršnih privilegijev, ima pa omejitve. Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za kulturo, se trudi iskanju potencialnih najemnikov. Sodelovali smo pri oblikovanju meril zadostiti standardom ohranjanja kulturne dediščine, nikakor pa ne domisli modela, kako reševati tovrstne gradove za javni razpis oddaje gradu v najem. Zastopali smo društva iz Cirkulan pred propadanjem in zagotavljati njihovo obnovo. Zanimanja med gospodarstveniki, kulturnimi ustanovami ali in okolice ter farno cerkev glede njihovih pričakovanj in potreb po do- posamezniki, ki bi morda videli priložnost za dejavnosti na gradu Borl, je prav malo; po sedanjih zakonih bi državno stopu in uporabi prostorov na gradu sedaj in potem, ko bo obnovljen.6 lastnino lahko le najeli, v namensko obnovo pa bi morali vložiti še velikanska lastna sredstva. Dva javna razpisa za Društvo si je omislilo tudi lokalni muzej, za katerega bi potrebovali vsaj najem gradu Borl od leta 2006 sem nista dala rezultata in vse kaže, da bo treba spremeniti zakon o spomenikih kot dva primerna grajska prostora za stalno razstavo eksponatov. Ker bodo državni lastnini, ki bo za interesente omogočal ugodnejše pogoje za najem ali morda celo za nekakšno solastništvo. obnovitvena dela trajala več let, pozneje pa bodo potrebna tudi vzdrževalna Barbarno 2009. Foto: Ivan Švajgl 2009 Konferenca, ki jo je organiziralo Društvo za oživitev gradu Borl oktobra 2010 na gradu samem4 in so se je udeležili dela, smo v razpisu zagovarjali, da bi imel prednost izbire ponudnik, ki tudi predstavniki Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, je razkrila tudi slabosti na lokalni ravni. Občina bi v ta namen zaposlil domačine, kar smo tudi dosegli. Cirkulane, na primer, s svojim skromnim kadrovskim in finančnim potencialom nima poguma, da bi grad prevzela Med odmevnejšimi uspelimi prireditvami, ki jih je organiziralo Društvo v upravljanje. To je domnevno tudi razlog, da je grad Borl izpadel iz kandidature za evropska sredstva v perspektivi za oživitev gradu Borl v zadnjih letih, lahko navedemo naslednje: 2007–2013. Ponudba v Ameriki živečega umetnika Antona Krajnca, haloškega rojaka, naj ne bi bila dovolj prepričljiva Leta 2006 smo se vključili v prireditve »Dnevi evropske kulturne dediščine«. Na gradu smo organizirali strokovni za ljudi na ministrstvu. Njegova zamisel o kulturnem centru na gradu Borl ima tako iz dneva v dan manj možnosti, posvet o gradu Borl in njegovih možnostih za vključitev v gospodarske in turistične tokove občine Cirkulane. Po- medtem ko se v glavah in na projektantskih mizah že rišejo načrti za grajski hotel najvišje kategorije. Tudi takšen svet je spremljala razstava Grad Borl na starejših upodobitvah in na razglednicah. Dneve smo popestrili z dobrodelnim drag projekt ima šibkosti, saj skoraj nihče ne verjame, da bi nam na Borl uspelo privabiti petične goste, ki bi zagota- koncertom, izkupiček katerega smo namenili za popravilo grajske strehe. Od leta 2006 je prav tako naše društvo vljali ekonomsko poslovanje hotela s standardom »pet zvezdic plus«. Že izdelava projektne dokumentacije seveda ni organizator osrednjega dogodka za praznik zavetnice Belanov sv. Barbare – Barbarno. Takrat prideta v Cirkulane poceni. Ministrstvo navaja, da je za grad Borl v letih od 1996 do 2010 namenilo prek 800 tisoč evrov. Izdatna vsota je »na plac« redna gosta, grofica Marija Barbara in njen soprog, grof Jurij Friderik Sauer, ki smo jima dali sešiti obleko gotovo šla za omenjeni projekt hotela in druge tovrstne študije, manjši delež pa za dejansko vzdrževanje materialne po modi njunega časa. To in še mnoge druge prireditve smo organizirali z namenom, da javnosti dokažemo, da se grajske substance. Vse torej kaže, da negotovosti za grad Borl tako še kmalu ne bo konec, vsi pa vemo, da je v takšnih pripravljamo na čas, ko bi v obnovljenem gradu lahko prikazovali privlačne vsebine, ki bi k nam in v grad lahko spet razmerah najučinkovitejši najemnik na gradu – zob časa. Ta ne sprašuje po lastnini ali pravicah in dolžnostih, le pritegnile številne obiskovalce. noč in dan dela, neumorno in brez honorarjev … Leta 2009 smo ob 110-letnici delovanja Kulturnega društva Cirkulane postavili razstavo o življenju in delu našega rojaka, zgodovinarja in prvega rektorja Univerze v Mariboru, prof. dr. Vladimirja Bračiča, ki je veliko pisal o gospo- ščini Borl. Leta 2010 v produkciji društva nastaja tudi film o Bračiču. Društvo za oživitev gradu Borl – opora za obnovo gradu in duha V Sekciji za ohranjanje kulturne dediščine pri Društvu za oživitev gradu Borl vsa leta od ustanovitve nastaja »mehka dejavnost« društva, s čimer razumemo obujanje zgodovinskih dogodkov, njihovo zapisovanje in publiciranje. Ta Pričujoča monografija nas popelje skozi znane in pomembne dogodke na gradu Borl, posebej pa nam razkriva monografija o gradu Borl in Sauerjih je prav gotovo naš vrhunec doslej. Omenjena sekcija je opravila tudi poskusni korenine rodbine Sauer, ki je bila lastnica gradu 162 let. Zakaj se danes najbolj spominjamo ravno grofov Sauerjev? popis materialne in nematerialne kulturne dediščine na območju občine Cirkulane, kar je potreben nastavek za Odgovor je razmeroma jasen: marsikaj, kar je ta gosposka materialnega ustvarila na območju naših krajev, stoji in je morebitni že omenjeni lokalni muzej na gradu. vidno še dandanes. Gotovo je to grad sam, ki so ga Sauerji po pridobitvi v last leta 1639 temeljito obnovili; obnovili so tudi cerkev sv. Barbare, ki je postala župnijska cerkev, zgradili so cerkvico sv. Elizabete (Špete) v Pohorju, pa tudi Kot naključje, ki se ne bi zgodilo, če Društvo za oživitev gradu Borl oktobra 2010 na gradu ne bi organiziralo konference o perspektivah gradu Borl za gospodarstvo Haloz, naj navedem primer, ki je prispeval dopolnilo h grajski zgodovini med obema vojnama in po drugi vojni do nacionalizacije gradu in posesti. Doslej so govorili in pisali, da je po odhodu 3 Tonček Žumbar, dolgoletni upravitelj na gradu; poročilo na Konferenci o perspektivah gradu Borl, oktober 2010. Hrani Društvo za oživitev gradu Borl. 5 Branko Vnuk: Cerkvena arhitektura na območju župnije sv. Barbare v Halozah. V: Cirkulane, svet Belanov, Cirkulane 2005. 4 Konferenca "Pomen gradu Borl za gospodarski razvoj Haloz", oktober 2010. DVD z referati in sklepi je v pripravi. 6 Društvo za oživitev gradu Borl, zapisniki sej IO in občnih zborov. 106 107 Grad Borl Danes barona Kübecka in njegove soproge Adalberte, rojene pl. Wurmbrand, leta 1922 graščinsko posest z gradom kupila Sklepne misli neka delniška družba »Barlin d.d.« iz Maribora, zadnja znana lastnica pa da je bila Zora Weiss iz Zagreba. Na srečo sta se konference na Borlu udeležila tudi Marjan in Zvezdana Kompara iz Maribora, ki sta te podatke v precejšnji Tam, kjer ni mogoče premikati gora, se da morda storiti kaj drugega. Iniciativa za oživitev gradu Borl v petih letih meri ovrgla in jih z dokumenti dopolnila. Delniška družba, ki je kupila grad Borl od Kübeck-Wurmbrandov, se je obstoja ni mogla doseči, da bi grad začeli obnavljati, a je pripomogla k iskanju novih rešitev zanj. Seveda je skrb za namreč imenovala »Borlin d.d.« in je bila registrirana v Varaždinu. Ustanovni delničarji družbe so bili dr. Vuk pl. grad še naprej ena poglavitnih dejavnosti društva. Medtem društvo po svojih močeh skrbi za urejenost stavbe in Vuchetich de Brinje et Cseney, Albert pl. Androwsky in grof Josef Bombelles. Dr. Vuk pl. Vuchetich je bil imeno- okolja in organizira velike letne akcije za manjše vzdrževanje objekta, za urejanje in čiščenje gradu in okolja. Društvo van za generalnega direktorja in se je leta 1933 za stalno naselil na gradu Borl. Po smrti pl. Androwskega je Vučetić se je uspešno preskusilo tudi na »mehkejših« področjih dela, s prireditvami, s skrbjo za kulturno dediščino kraja in z prevzel njegov delež in postal večinski delničar s 502 delnicama od tisoč. Zora Weiss, Židinja iz Zagreba, je postala raziskovanjem preteklosti tako grajske gosposke kot tudi življenja prebivalstva v preteklosti. Postopoma se v društvu solastnica manjšinskega deleža s 498 delnicami šele leta 1938, ko je delnice kupila od grofa Bombellesa. Dr. Vuk oblikuje jedro, ki je že in bo še objavljalo pomembne publikacije o zgodovini kraja in gospoščine Borl. pl. Vuchetich de Brinje et Cseney in Zora Weiss sta tako ostala edina solastnika do 16. 4. 1946, ko je bilo posestvo z Upamo, da počnemo prave stvari in da jih počnemo dobro. gradom nacionalizirano v skladu z zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji.7 Po osamosvojitvi Slovenije in zakonu o vračanju premoženja nekdanjim lastnikom je vnukinja pl. Vučetića sicer vložila zahtevek, vendar ga je vrhovno sodišče zavrnilo. To je skromen, a ne nepomemben prispevek k zgodovini gradu Borl po zaslugi društva in njegovih prijateljev. Zakonca Paul Vučetić in Laura, rojena Kompara. Že več let organizira Društvo za oživitev gradu Borl spomladansko čiščenje prostorov gradu in urejanje njegovega okolja. Paulov oče Vuk Vučetić je bil zadnji večinski delničar Sodelujejo Občina Cirkulane, društva iz Cirkulan in prijatelji gradu iz širše okolice. Na fotografiji so »udarniki« leta 2009. družbe, ki je bila lastnica gradu Borl med letoma 1922 Foto: Martin Prašnički 2009. in 1946. Laura je bila v letih med 1938 in 1941 učiteljica na šoli pri Sv. Barbari v Halozah. Iz družinske zbirke Marjana in Zvezdane Kompara. 7 Zvezdana Marija Kompara: Informacija o lastništvu posestva in gradu Borl 1922–1946. Pismo, arhiv društva. 108 109 Grad Borl Danes Castle of Borl Nowadays Summary Both papers about the castle of Borl and noble families In 2005, in order to speed up the activities to restore the presented in the monograph lead us through more than castle of Borl, local inhabitants established the Society eight centuries. Expert and scientific research of histori- for the Revival of the Castle of Borl, which has become cal facts and their background will undoubtedly greatly in five years of its existence the most loyal protector of contribute to better recognition of this gem among castles the castle. The aim of the Society is to hinder the ongo- dominating the Drava River. The castle is classified among ing dilapidation of the edifice, to keep encouraging and cultural and historical monuments of national impor- helping the state to find a suitable tenant, and to create tance and belongs to the state. Therefore there cannot be different relationships between the owner and the user of any plausible excuse for the delay of its restoration. The the castle which should, on the other hand, be a warrant concerned state services show considerable lack of power for better future and prosperity of the castle. The position and hesitation in decision-making especially when it and appearance of the castle of Borl is very dominant comes to draw a line under adopted conclusions. Namely, and impressive. Situated at the very starting point of the derelict castle is on the edge of being manageable the Haloze hills region, it opens the door not only to the and badly needs to be restored and given new future use castle’s history but to the history and beauty of the entire and purpose. In terms of finance this is not just “a piece region. To include cultural and historical monuments of cake”. Until now, all attempts to rent the castle have and events into the local tourist offer should help bring- failed. Currently, the Ministry of Culture of the Republic ing to the region what it badly needs – development and of Slovenia, having no room for further excuses, is seeking progress. The present article points out the importance possible solutions provided by law to redefine relation- of the castle for the region in the past, and foresees future ships between the state, as the owner, and the potential possibilities. tenant or possibly the co-owner. As such, the procedure is going to take a lot of time, in fact too much time, while the monument is being ravaged by time. 110 111 GRAD BORL DRUŠTVO ZA OŽIVITEV GRADU BORL Na strmo odsekani skali nad Dravo stoji eden najmarkantnejših slovenskih gradov – grad Borl. V 11. ali v začetku 12. stoletja zgrajeni grad je prvotno kot obmejna ogrska postojanka varoval prehod čez Grad Dravo. Znan je tudi pod ogrskim imenom Borlyn in nemškim imenom Ankenstein. Borl gradbenozgodovinski oris in prispevek k zgodovini rodbine Sauer Nekoč se morajo odpreti tudi ta železna grajska vrata. Foto: Peter Prašnički 2007. Knjiga o Borlu nas vodi skozi dobrih osem stoletij zgodovine. Strokovno in znanstveno raziskana zgodovinska dejstva in ozadja bodo prispevala, da bo ta grajski biser nad Dravo ponovno pridobil veljavo, ki mu je danes po krivici kratena. EVROPSKI KMETIJSKI SKLAD ZA RAZVOJ PODEŽELJA: EVROPA INVESTIRA V PODEŽELJE PROJEKT SOFINANCIRA EVROPSKA UNIJA ISBN 978-961-269-348-0 auer odbine S ini r godov ispevek k z n pris i inski or radbenozgodovG orl rad BG DRUŠTVO ZA OŽIVITEV GRADU BORL