'■ * *L




















































































'
























































'










■











































K

Martin Krpan z Vrha.

Napisal

Fran Levstik.

Podobe naslikal

Henrik Smrekar.

Knjižnica za otroke 1.

Študij

C* *' p

O» t C-i.

knjižnica

v Ljubljani

|k) co2>oooGlo^

Založila in izdala Nova Založba v Ljubljani.

Tiskala Katoliška Tiskarna.

M

očilar mi je časi kaj razkladal od nekdanjih časov,
kako so ljudje živeli, in kako so imeli to in to
reč med sabo. Enkrat v nedeljo popoldne mi je v lipovi
senci na klopi pravil naslednjo povest:

V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel
v starih časih Krpan, močan in silen človek. Bil je neki tolik,
da ga ni kmalu takega. Dela mu ni bilo mar; ampak nosil
je od morja na svoji kobilici angleško sol, kar je bilo pa že
tistikrat ostro prepovedano. Pazili so ga mejači, da bi ga kje
nehotoma zalezli; poštenega boja ž njim so se bali ravno tako,

V

kakor pozneje Štempiharja. Krpan se je pa vedno umikal in
gledal, da mu niso mogli do živega.

Bilo je po zimi, in sneg je ležal krog in krog. Držala je
samo ozka gaz, ljudem dovoljna, od vasi do vasi, ker takrat
še ni bilo tako cest, kakor dan danes. V naših časih je to
vse drugače, se ve da; saj imamo, hvalo Bogu, cesto do
vsakega zelnika. Nesel je Krpan po ozki gazi na svoji kobilici
nekoliko stotov soli; kar mu naproti prižvenketa lep voz; na
vozu je pa sedel cesar Janez, ki se je ravno peljal p  Trst.
Krpan je bil kmetiški človek, zato ga tudi ni poznal/ pa saj
ni bilo časa dolgo ozirati se; še odkriti se ni utegnil, temuč
prime brž kobilico in tovor ž njo, pa jo prenese v stran, da
bi je voz ne podrl. Menite, da je Krpana to kaj mudilo kali?
Bilo mu je, kakor komu drugemu stol prestaviti.

* * - prime brž kobilico in tovor ž njo, pa jo prenese v stran,

da bi je voz ne podrl.

Velikan pa ni bil mož usmiljenega srca; ampak vsakega je umoril,
kogar je obvladal*


6

Cesar, to vidivši, veli kočijažu, da naj konje ustavi. Ko
se to zgodi, vpraša silnega moža: „Kdo pa si ti?“

Ta mu da odgovor: „Krpan mi pravijo; doma sem pa
z Vrha od svete Trojice, dve uri hoda od tukaj."

„1 kaj pa nosiš v tovoru?" cesar dalje vpraša.

Krpan se naglo izmisli in reče: „1 kaj? Kresivno gobo,
pa nekaj brusov sem naložil, gospodi"

Na to se cesar začudi in pravi: „Ako so brusi, pokaj so
pa v vrečah?"

Krpan se ne umišlja dolgo, ampak urno odgovori, kakor
vsaki človek, ki ve, kaj pravi: „Bojim se, da bi od mraza ne
razpokali; zato sem jih v slamo zavil in v vrečo potisnil."

Cesar, ki mu je bil menda silni možak všeč, dalje pravi:
„Anti veš, kako se taki reči streže. Kaj pa, da si konjiča tako
lahko prestavil? Res nima dosti mesa; pa ima vsaj kosti."

Krpan se malo zareži in pravi: „Vem, da imajo Vaši
konji več mesa; pa vendar ne dam svoje kobilice za vse štiri,
ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod,
upam si nesti dve taki kobili dve uri hoda in tudi še delj,
če je treba."

Cesar si misli: To velja, da bi se zapomnilo — in veli
pognati.

Minulo je potem leto in nekateri dan. Krpan je pa zmirom
tovoril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da pride na Dunaj
strašen velikan, Brdavs po imenu. Ta je vabil, kakor nekdanji
Pegam, vse junake našega cesarstva v boj. Ali cesar pa tudi
ni imel tako boječih ljudi, da bi dejal: nihče si ni upal nadenj;
toda kdor se je skusil ž njim, gotovo je bil zmagan. Velikan
pa ni bil mož usmiljenega srca; ampak vsakega je umoril,
kogar je obvladal. — To je cesarju začelo iti po glavi: „Lejte
si no! Kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti? Usmrtil mi

7

je že vso največo gospodo! Presneta reč vendar, da mu
nihče ne more biti kos!" Tako je cesar toževal, kočijaž ga
je pa slišal. Pristopi tedaj z veliko ponižnostjo, kakor gre
pred tolikim gospodom, in pravi: „Cesarost, ali več ne
morete pametovati, kaj se je godilo predlansko zimo blizu
Trsta?"

Cesar vpraša nekoliko nevoljen: „Kaj neki?" Kočijaž od¬
govori: „Tisti Krpan, ki je tovoril s kresivno gobo in brusi,
ne veste, kako je kobilico v sneg prestavil, kakor bi nesel

V

skledo na mizo? Ce ne bo Krpan Brdavsa premogel, drugi
tudi ne, tako Vam povem."

„Saj res," pravi cesar, „precej se mora ponj poslati."

Poslali so veliko, lepo kočijo po Krpana. Ta je bil ravno

tačas natovoril nekoliko soli pred svojo kočo; mejači so bili
pa vse čisto ovedeli, da se zopet napravlja po kupčiji. Pridejo
tedaj nadenj ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst. Ali on se
jih ni ustrašil; pisano je pogledal in prijel prvega in druge

ž njim omlatil, da so vsi podplate pokazali. Ravno se je to

vršilo, kar se v četver pripelja nova, lepa kočija. Iž nje stopi
cesarski sel, ki je vse videl, kar se je godilo, in naglo reče:
„Zdaj pa že vem, da sem prav pogodil. Ti si Krpan z Vrha
od svete Trojice, kaj ne?"

„Krpan sem," pravi ta; „z Vrha tudi, od svete Trojice

V

tudi. Ali kaj pa bi radi ? Ce mislite zavoljo soli kaj, svetujem,
da mirujte; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal, hvalo
Bogu; samo enega se tudi ne bom."

Sel pa, ki gotovo ni vedel, zakaj se meni od soli, reče
na to: „Le urno zapri kobilo v konjak, pa se hitro pražnje

obleci, pojdeva na Dunaj do cesarja."

Krpan ga neverno pogleda in odgovori: „Kdor če iti na
Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem slišal starih ljudi;

Pisano je pogledal in prijel prvega in druge ž njim omlatil, da
so vsi podplate pokazali*

Krpan veli urno pognati in tako prideta na cesarski dvor.

10

jaz ga pa menim sabo nositi, koder bom tovoril in dokler
bom tovoril."

Služabnik mu pravi: „Nikar ti ne misli, da šale uganjam."

„Saj bi tudi ne bilo zdravo," reče Krpan.

Na to zopet govori sel: „Kar sem ti povedal, vse je res.
Ali več ne veš, kako si bil umaknil predlansko zimo kobilico
kočiji s pota? Oni gospod na vozu je bil cesar, pa nihče
drugi, veš."

Krpan se začudi in pravi: „Cesar? — Menda vendar ne?"

„ Cesar, cesar I Le poslušaj. Prišel je zdaj na Dunaj hud
velikan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče ne ustra¬
huje. Dosti vojščakov in gospode je že pobil; pa smo rekli:
če ga živ krst ne zmore, Krpan ga bo. Lej, ti si zadnje upanje
cesarjevo in dunajskega mesta."

Krpana je to s pridom utešilo ter jako dobro se mu je

» V

zdelo do vsega, kar je slišal, in reče tedaj: „Ce ni drugega,
kakor tisti prokleti Brdavs, poslušajte, kaj Vam pravim! Pet¬
najst Brdavsov za malo južino, to je meni toliko, kolikor Vam
kamen poriniti čez lužo, ki jo preskoči dete sedem let staro;
samo varite, da me ne boste vodili za nos!" To reče, in brž
dene sol s kobile, kobilo pa v konjak, gre v kočo ter se pražnje
obleče, da bi ga pred cesarjem ne bilo sram. Ko se preobuje,
priteče ven in sede v kočijo ter naglo zdrčita proti Dunaju.

Ker prideta na Dunaj, je bilo vse mesto črno pregrnjeno;
ljudje so pa klavrno lazili, kakor mravlje, kadar se jim zapali
mravljišče.

Krpan vpraša: „Kaj pa vam je, da vse žaluje?"

„0, Brdavs! Brdavs!" vpije malo in veliko, možje in žene.

„Ravno danes je umoril cesarjevega sina, ki gaje globoko v
srce pekla sramota, da bi ne imela krona junaka pod sabo,

V

kateri bi se ne bal velikana. Sel se je ž njim skusit; ali kaj

11

pomaga? Kakor drugim, tako njemu. Do zdaj se še nihče ni
vrnil iz boja."

Krpan veli urno pognati in tako prideta na cesarski dvor,
ki pravijo, da je neki silo velik in jako lep. Tam stoji straža

vedno pri vratih noč in dan, v letu in zimi, naj bo še tako

mraz; in brž je zavpila o Krpanovem prihodu, kakor imajo
navado, kadar se pripelja kdo cesarske rodovine. Bilo je
namreč naročeno že štirinajst dni dan za dnevom, da naj se
nikomur in nikoli ne oglasi, samo tačas, kadar se bo pripeljal
tak in tak človek. Tako so se veselili Krpana na Dunaj. Kaj
bi se ga pa ne? Presneto jim je bila huda za nohtmi! Ko

cesar sliši vpitje, precej ve, kdo je, in teče mu naproti, pa

V

ga pelja v gornje hrame. Čudno lepo je tam, še lepše, kakor
v cerkvi. Krpan je kar zijal, ker se mu je vse tako grobo
zdelo. Cesar ga vpraša: „Krpan z Vrha! Ali me še po-

V ^ a

znaš t

„Kaj bi Vas ne," odgovori on; „saj ni več ko dve leti,
kar sva se videla. No Vi ste še zmirom lepo zdravi, kakor
se na Vašem licu vidi."

Cesar pravi: „Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo
vse na robe gre! Saj si že slišal od velikana? Kaj deš ti,
kaj bo iz tega, če se kako kaj ne preonegavi? Sina mi je
ubil, lej! “

Krpan odgovori: „Koga bo drugega? Glavo mu bomo
vzeli, pa je!“

Cesar ga žalosten zavrne: „Menim da, ko bi jo le mogli!
Oh, ali ni ga, mislim, pod solncem junaka, da bi vzel Brdavsu
glavo! “

„Zakaj ne? Slišal sem," pravi Krpan, „da vsi ljudje vse
vedo; na vsem svetu se pa vse dobi; pa bi se ne dobil tudi
junak nad Brdavsa? Kakor sem uboren človek, ali tako pe-

Krpan izbira in izbira, pa kar prime, vse v rokah zdrobi.


■ <

Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje.i

14

klensko ga bom premikastil, da se mu nikdar več ne bodo
vrnile hudobne želje, po Dunaju razsajati; če Bog da, daje res!"

Kdo bi bil cesarju bolj ustregel, kakor te besede! Le
nekaj ga je še skrbelo; zato pa tudi reče: „Da si močan,
tega si me preveril; ali pomisli ti: on je orožja vajen iz mladih
dni; ti pak si prenašal zdaj le bruse in kresivno gobo po
Kranjskem; sulice in meča menda še nisi videl nikoli drugej,
kakor na križevem potu v cerkvi. Kako se ga boš pa lotil?"

„Nič se ne bojte," pravi Krpan; „kako ga bom in s čim
ga bom, to je moja skrb. Ne bojim se ne meča, ne sulice,
ne drugega velikanovega orožja, ki vsemu še imena ne vem,
če ga ima kaj veliko na sebi."

Vse to je bilo cesarju po godu, in brž veli prinesti polič
vina, pa kruha in sira rekoč: „Na, Krpan, pij pa jej! Potlej
pojdeva orožje izbirat."

Krpanu se je to vele malo zdelo; polič vina takemu
junaku; pa je vendar molčal, kar je preveliko čudo. Kaj pa
je hotel? Saj menda je že slišal, da gospoda so vsi malojedni
zato, ker jedo, kadar hoče in kolikor hoče kateri, zgolj dobrih
jedi. Ali kmetiški človek, kakor je bil Krpan, ima drugo za
bregom. On tedaj použije, ko bi kvišku pogledal, ter naglo
vstane. Cesar je vse videl, in ker je bil premeten mož, tudi
precej spoznal, da se morajo takemu truplu veči deleži meriti,
zato so mu pa dajali od tega časa dan na dan, dokler je bil
na Dunaju: dve krači, dve četrti janca, tri kopune, in ker
sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci
omešenih; vino je imel pa na pravici, kolikor ga je mogel.

Ko prideta v orožnico, to je v tisto shrambo, kjer imajo
orožje, namreč: sablje, meče, jeklene oklepe za na prsi, čelade,
in kakor se imenuje to in ono; Krpan izbira in izbira, pa kar
prime, vse v rokah zdrobi, ker je bil silen človek. Cesarja

15

skoraj obide zona, ko to vidi; vendar se stori srčnega in
vpraša: „No, boš kaj kmalu izbral?"

„V čem si bom pa izbiral?" odgovori Krpan. „To je sama
igrača; to ni za velikana, ki se mu pravi Brdavs, pa tudi za
mene ne, ki mi pravite Krpan. Kje imate kaj boljega?"

V

Cesar se čudi in pravi: „Ce to ne bo zate, sam ne vem,
kako bi? Večega in boljega nimamo."

Na to reče oni: „Veste kaj? Pokažite mi, kje je katera
kovačnica 1“

Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na
dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je
kladivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi, ali če je
kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame
kos železa in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema
rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso
klepal. „Oj tat sežgani!" pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju
se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan
kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč,
ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti
z mesarico. Ko to izgotovi, gre na cesarski vrt, in poseka
mlado, košato lipo iznad kamnite mize, kamor so hodili go¬
spoda poletu hladit se. Cesar, ki mu je bil zmirom za petami,
brž priteče in zavpije: „Krpan! I kaj pa to delaš? Da te bes
opali! Ne veš, da cesarica raje da vse konje od hiše, kakor
to lipo od mize? Pa si jo posekal! Kaj bo pa zdaj?"

Krpan z Vrha pa, ne da bi se bal, odgovori: „Kar je,
to je. Zakaj mi pa niste drugo pokazali, če se Vam te tako
smili? Kaj bo pa? Drevo je drevo! Jaz pa moram imeti les
nalašč za svojo rabo, kakršnega v boju potrebujem."

Cesar molči, ker vidi, da ne pomaga zvoniti, ko je toča
že pobila; pa vendar ga je skrbelo, kako bi se izgovoril pred

** . gre na cesarski vrt in poseka mlado, košato lipo iznad
kamnite mize«

Martin pak izvleče prvega in zadnjega, in vse druge čez prag.

2

18

cesarico. Krpan tedaj naredi najprvo toporišče mesarici, potem
pa obseka pol sežnja dolg ter na enem koncu jako debel kij,
pa gre pred cesarja: „Orožje imam, ali konja nimam. Saj
menda se ne bova peš lasala?"

Cesar, zastran lipe še zmirom nekoliko nevšečen, pravi:
„Pojdi, pa vzemi konja, katerega hočeš. Saj vem, da le ši-
rokoustiš. Kdaj bom jaz papež v Rimu? Takrat, kader boš ti

V

zmogel velikana. Ce misliš, primi ga, pa mu odstriži glavo,
ako si za kaj, da bo imela moja država mir pred njim, ti pa
veliko čast in slavo za njim!"

Krpan je bil malo srdit, pa vendar jezo pogoltne in reče:
„Kar se tiče Brdavsa, to ni igrača, kakor bi kdo z grma
zapodil vrabca, ki se boji vsakega ocepka in kamna. Koliko
junakov pa imate, da bi si upali nadenj? Zapomnite si, ce-
sarost, kar sem obljubil, bom storil, čeprav od jeze popokajo
vsi obrekovavci, ki me mrazijo pri Vas. Da bi se le vsi ljudje
vselej držali svojih besedi tako, kakor se mislim jaz, ako me
Bog ne udari; pa bi nihče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji!
Toda svet je hudoben ter ne pomisli, da Bog je velik, človek
majhen. Zdaj pa le pojte, greva, da konja izbereva. Nočem
takega, da bi pod mojo težo pred velikanom počenil na vse
štiri noge, Vam v sramoto, meni v sitnost. Dunajčanje bi se
smejali, Vi pa rekli: poglejte ga, še konja mi je izpridil!"

Cesar je kar obsteklel, poslušaje modrost Martinovih ust,
in potem gre ž njim. Ko prideta v konjak, povpraša: „Po
čem boš pa konja poznal, je-li dober ali ne?"

Krpan odgovori: „Po tem, da se mi ne bo dal za rep
čez prag potegniti."

Cesar pravi: „Le skusi! Ali daravno si, prekanjeni tat,
storil mi dovolj sitnosti pred cesarico, svarim te, vari se, da
te kateri ne ubije; konji so iskri."

19

Martin Krpan pak izvleče prvega in zadnjega, in vse druge
čez prag; še celo tistega, ki ga je sam cesar jahal samo
dvakrat v letu, namreč: o Veliki noči, pa o Svetem telesu;
to se je menda cesarju posebno pod nos pokadilo. Potem
reče Krpan: „Tukaj ga nimate za moje sedlo! Pojva k
drugim."

V

Cesar odgovori čmeren: „Ce niso ti zate, se moraš peš
bojevati. Ti nisi pravdanski človek I Vem, da ga nimam v ce¬
sarstvu takega, da bi ga ti, zagovednež, ne izvlekel!"

„Ta je pa že prazna!" pravi Krpan. „jaz imam doma
kobilico, katere ne izvleče nobeden Vaših junakov, stavim
svojo glavo, če ni drugače; da ne poreko Dunajčanje z Br¬
davsom vred, da lažem."

„Pa ni tista," vpraša cesar, „ki si ž njo plesal po snegu?"

„Tista, tista!" zavrne on.

Cesar pa se razhudi, rekoč: „Zdaj pa že vidim, da si
bebec ali pa mene delaš bebca! Vari se me, Krpane! Moja
roka je dolga."

V

Krpan mu v smehu odgovori: „Ce je s tem dalja, pa
vendar ne seže velikanu še celo do pasa ne, nikar že do
brade, da bi ga malo oskubla in zlasala. Ampak pustimo
šale takim ljudem v napotje, ki nimajo drugega dela, kakor
da ž njimi dražijo svojega bližnjega; meniva se raje od Br¬
davsa, ki še zdaj nosi glavo. Pošljite mi hitro po kobilo; ali
pa naj grem sam po njo. Toda potlej ne vem? — Ko bi mene
več ne bilo nazaj? — — Bogu je vse mogoče!"

Cesar, ko to sliši, urno pošlje na Vrh po Krpanovo
kobilico. Ko jo pripeljajo na Dunaj, reče Krpan: „Zdaj pa le
vkup dunajski junaki, kjer vas je še kaj! Moje kobilice, kakor
je videti slaba, vendar nihče ne potegne do praga, nikar že
•čez prag!"

2 *

Skušali so jahači in konjarji. .. pa kobilice ni nihče premaknil
esta.

Skušali so jahači in konjarji, in vsi tisti, ki so učeni,
kako velja v strah prijeti konja, bodi si hud ali pa krotak,
pa kobilice ni nihče premaknil z mesta; vsakega je vrgla na
gnojno gomilo. „Bes te lopi!“ reče eden in drugi, „ majhno
kljuse, velika moč!“ —

Prišel je čas boja z velikanom; bilo je ravno svetega
Erazma dan. Krpan vzame kij in mesarico, zasede kobilico,
pa jezdi iz mesta na travnik, kjer se je Brdavs bojeval. Martina
je bilo čudno gledati: njegova kobilica je bila majhna, noge
je imel velike, tako da so se skoraj po tleh za njim vlekle;
na glavi je pa nosil star klobuk širokih krajev, na sebi pa
debelo suknjo iz domače volne; vendar se ni nobenega bal;
celo sam cesar ga je rad poslušal, kadar je kakšno prav
žaltovo razdrl.

Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega sovražnika, se začne
s hrohotom smejati in reče: „Ali je to tisti Krpan, ki so ga
poklicali nad me tako daleč, tam z Vrha od svete Trojice?
Mar bi raje bil ostal doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje
stare matere, ako jo še imaš, da bi ne žalil svoje žene, ako
ti jo je Bog dal. Pojdi mi izpred oči, da te videl ne bom,

V

pa le naglo, dokler mi je srce še usmiljeno. Ce*me zgrabi
jeza, boš ležal na zemlji krvav, kakor je sam cesarjev sin in
sto drugih!"

V

Krpan mu odgovori: „Ce nisi z Bogom še spravljen,
urno skleni, kar imaš; moja misel ni, dolgo čakati, mudi se
mi domu za peč; tvoje besede so mi obudile v srcu živo
željo do svoje koče in do svoje peči; ali poprej vendar ne
pojdem, da tebi vzamem glavo. Pa ne zameri! To mi je na¬
ročil moj gospod, cesar; jaz nisem vedel ne za te, ne za
tvoje velikanstvo in za vse krvave poboje. Prijezdi bliže, da

23

si podava roke; nikoli si jih nisva poprej; nikoli si jih ne
bova pozneje; ali pravijo, da Bog nima rad, če pride kdo z
jezo v srcu pred sodni stoI.“

Velikan se nekoliko začudi, ko to sliši. Naglo * prijezdi
ter mu poda svojo debelo roko. Krpan mu jo pa tako stisne,
da precej kri izza nohtov udari.

Brdavs malo zareži, pa vendar nič ne pravi, ampak misli
si: ta je hud in močan; pa kaj bo kmet je kmet; saj se
ne zna bojevati, kakor gre junakom.

Urno zasukneta vsaki svojega konja in zdirjata si od
daleč zopet naproti. Brdavs visoko vzdigne meč, da bi že v
prvem odsekal sovražniku glavo; ali ta mu urno podstavi §voj
kij, da se meč globoko zadere v mehko lipovino; in preden
ga velikan more izdreti, odjaha Krpan z male kobilice, poteghe
Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval,
ter mu stopi za vrat in reče: „No, zdaj pa le hitro izmoli en
očenaš ali dva, in pa svojih grehov se malo pokesaj; izpo¬
vedal se ne boš več, nimam časa dolgo odlašati, mudi se
mi domu za peč; znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal
zvon, ki poje na Vrhu pri sveti Trojici."

To izreče, pa vzame počasi mesarico ter mu odseka
glavo, in se vrne proti mestu.

Dunajčanje, ki so do zdaj le od daleč gledali, pridero k
njemu, tudi sam cesar mu pride naproti, pa ga objame pričo
ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: „Krpan je nas oteli Hvala
Krpanu, dokler bo Dunaj stal!"

Krpanu se je to kaj dobro zdelo, da je dosegel toliko
čast, in držal se je na svoji kobilici, kakor bi šel v gostje
vabit. Saj se je tudi lahko; še tu med nami, če kdo kakega

24

slepca ali belouško ubije, še ne ve, na kateri grm bi jo obesil,
da bi jo videlo več ljudi.

Ko pridejo v cesarsko poslopje vsi knezi, vojskovodje
in vsa prva gospoda s Krpanom, spregovori najnaprvo sam
cesar in pravi: „Zdaj si pa le izberi! Dam ti, kar želiš, ker
si zmogel tolikega sovražnika in otel deželo in mesto velike
nadloge in nesreče. Nimam take stvari v cesarstvu, da bi dejal:
ne dam ti je, če jo hočeš; celo Jerico, mojo edino hčer, imaš
na ponudbo, ako nisi še oženjen."

„Oženjen sem bil, pa nisem več," odgovori Krpan;
„rajnica je umrla, druge pa nisem iskal. Sam ne vem, kako
bi vendar, da bi ne bilo meni napak, Bogu in dobrim ljudem

V

pa všeč. Vašega dekleta sem že videl. Ce je tudi še tako
pametna, kakor je lepa, potlej naj se le skrije moja babnica
pred njo v vseh rečeh. Dobrote res da je navajena, tistega
ne bom dejal, ker je od bogate hiše doma; pa saj na Vrhu
pri sveti Trojici spet nismo zgolj berači; pri nas tudi skozi
vse leto visi kaj prekajenega na ražnju. Samo to ne vem,
kako bo. — Nesla sva bila z Marjeto v oprtnih košeh enkrat
grozdje v Trst. Nazaj grede mi je bila pa ona zbolela na
potu. Tako se mi je sitno zdelo, da Vam ne morem povedati!
Raje bi bil imel, da bi se mi bile utrgale v cerkvi naramnici
obe kmalu, takrat ko bi ravno bil sveče prižigal. Ni bilo
drugače: naložil sem jo v oprtni koš, koš pa na pleči, ter
sem koračil mastito ž njo! Izhajal bi že bil; saj Mretačka je
bila tako majhna, kakor deklina trinajstih let — pa jih je
nadloga vendar imela že trideset, ko sva se jemala — težka
tedaj ni bila; ali kamor sem prišel, povsod so me vprašali,
kakšno kramo prodajam. To je presneto slaba krama, babo
po svetu prenašati! In ko bi se zdaj na cesti nama spet kaj
takega nakretilo, Vaši hčeri in pa meni? Od tukaj do Vrha

25

se pot vleče, kakor kurja čeva. Koša revež nimam, kobilica
ima pa samo eno sedlo! Pa bi tudi ne bilo čudo, ko bi
zbolela; saj vemo vsi, da take mehkote niso vajene od petih
zjutraj do osmih zvečer cika čoka, cika čoka s konjem. Ce
se to prav do dobrega vse premisli, menda bo najbolje, da
Vam ostane cesarična, meni pa vdovstvo, čeravno prav za
prav dosti ne maram zanje; ali kar Bog da, tega se človek
ne sme braniti."

Cesarica pa še zdaj ni bila pozabila košate lipe nad
kamnito mizo na vrtu; zato je tudi ni bilo zraven, poslušala
pa je za vratmi, kakor imajo ženske navado, ki bi rade vse
izvedele. Ko sliši, da cesar ponuja Krpanu svojo hčer v zakon,
pride tudi ona, in pravi: „Ne boš je imel, ne! Lipo si mi
izpridil; hčere ti pa ne dam! Ljubeznivi moj mož, menda da
ti je kri v glavi zavrela — ne morem ti dobrega reči —
da govoriš take besede, ki sam dobro veš, da so prazne ena
in druga. Pa tudi vas naj bo sram, vas, gospodje! Grdo je

V

tako, da se mora kmet za vas bojevati! Se dan danes bi lipa
lahko stala, pa tudi velikan več ne imel glave, ko bi vi kaj
veljali. Pa saj vem: kar so se obabili možje, je vsaka baba
neumna, katera se omoži! Res je, Krpan, otel si cesarstvo,
in tudi Dunaj si otel; zato boš pa dobil vina sod, ki drži
petdeset malih veder, potem sto in pet pogač, dvajset jancev;
in pa osem in štirideset krač ti bomo dali. Dobro me po¬
slušaj! To moraš pa vse domu na Kranjsko spraviti, ako
hočeš. Prodati pa ne smeš cepera, ne tukaj, ne na potu.
Kadar boš na Vrhu pri sveti Trojici, potlej pa stori, kakor se
ti zdi. In ker zdaj nimamo tukaj nobenega Brdavsa več, menda
ne bo napak, če osedlaš imenitno svojo kozico, ki praviš, da
je kobilica, pa greš lepo počasi proti Vrhu. Pozdravi mi tam¬
kaj vse Vrhovščeke, posebno pa mater županjo!"

3

4

26

Cesarica je to izgovorila, pa je šla precej spet v svoje
hrame. Vseh gospodov je bilo jako sram. 'Kaj bi jih pa tudi
ne [bilo? Prebito jih je obrenkala; prav kakor takim gre!
Krpan se je pa držal, da je bil skoraj hudemu vremenu po¬
doben. Kakor bi se za Mokricem bliskalo, tako je streljal z
očmi izpod srditega čela; obrvi so-mu pa sršele, ko [dve
metli. Da te treni, kako je bilo vsem okoli njega čudno pri

V

srcu! Se cesar je plaho od strani gledal, cesar! Pa vendar,
ker sta bila vedno velika prijatelja, zato se počasi predrzne
in reče mu: »Krpane, le ti molči; midva bova že naredila,
da bo prav!"

Krpan ga pa nič ne posluša, temuč si zadene na desno
ramo kij, na levo pa mesarico, stopi k durim in reče: »Veste
kaj? Bog Vas obvari! Pa nikar kaj ne zamerite!"

Na te besede prime za kljuko, pa kakor da bi hotel iti.

V

Cesar poteče za njim: »Caki no! Daj si dopovedati!
Bog nas vari; saj menda nisi voda!"

Krpan odgovori: »Koga? Menite, da nisem še zadosti
slišal, kali? Meni bi gotovo segla brada že notri do pasa,
ali pa še dalj, ko bi se ne očedil vsaki teden dvakrat; pa
bo kdo pometal z mano? Kdo je pome poslal kočijo in štiri
konje? Vi ali jaz? Dunaja ni bilo meni treba, mene pa Dunaju!
Zdaj se pa takisto dela z mano? In pa še zavoljo mesa in

V

vina moram očitke požirati? Ze nekatere matere sem jel kruh,
črnega in belega; nekaterega očeta vino sem pil: ali nikjer,
tudi pri Vas nisem in ne bom dobil take postrežbe, kakršna
je v Razdrtem pri Klinčarju. Ni grjega na tem svetu kakor to,
če se kaj da, potlej pa očita! Kdor noče dati, pa naj ima
sam! Pa tudi, kdo bi mislil, da lipove pravde še zdaj ni kraja
ne konca? Ali je bilo tisto drevesce vaš bog ali kaj? Tak les
raste za vsakim grmom, Krpana pa ni za vsakim voglom, še

27

na vsakem cesarskem dvoru ne, hvalo Bogu! Darove pa spet
take dajete, da človek ne more do njih; to je ravno, kakor
bi mački 'miš na rep privezal, da se potlej vrti sama okrog
sebe, doseči je pa vendar ne more. Petdeset malih veder vina,
pet in sto pogač, dvajset jancev in pa osem in štirideset krač;
tako blago res ni siromak; ali kaj pomaga? Prodati ne smem;
z Dunaja na Vrh pa tudi ne kaže prenašati! Pa jaz bom drugo
naredil, kakor se nikomur ne zdi! Deske si bom znesel na
dvorišče, in ako jih bo premalo, potlej bo pa drevje zapelo.
Vse bom posekal, kar mi bo prišlo pod sekiro, bodi si lipa
ali pa lipec, hudolesovina ali dobroletovina, nad kamnito ali
nad leseno mizo; pa bom postavil sredi dvorišča kolibo, in
tako dolgo bom ležal, dokler bo sod moker, pa dokler bom
imel [kaj prigrizniti. [Ampak to Vam pravim: [samo še enkrat
naj pride Brdavs na Dunaj, potlej pa zopet pošljite pome
kočijo in služabnika, ali pa še celo svojo hčer, ki ne maram
zanjo malo in dosti ne; pa bomo videli, kaj boste pripeljali
z Vrha od svete Trojice! Ako bo Krpan, mesa in kosti gotovo
ne bo [imel; ampak iz ovsene slame si ga boste morali na¬
tlačiti ; pa se ga ne bodo še vrabci dolgo bali, nikar že veli¬
kani! Mislil sem iti brez besedice govorjenja. Ker ste me pa
sami ustavili, ne bodite hudi, če sem Vam katero grenko
povedal; saj menda veste, kako je dejal rajnik Jernejko na
Golem: ,Ali ga bom s pogačo pital, kadar se s kom kre¬
gam! Kar ga bolj ujezi, to mu zabelim/ Zdaj pa le zdravi
ostanite! “

Cesar pravi na to: „Martin, potrpi no! Vsaj ne bodi tako
neučakaven. jTi ne pojdeš od naše hiše, verjemi, da ne! Saj
sem jaz gospodar, veš!“

Krpan odgovori: „Vsaki človek je tak, kakršnega je Bog
dal; vsaki ima nekaj nad sabo: kdor ni grbast, morda pa je

3 *

Cesarica je to izgovorila, pa je šla precej spet v svoje hrame.

»Srečno hodi!« pravi cesar, minister Gregor pa nič-

30

trobast! Moje obnašanje ni za Vas, že vidim, da ne. Tega se
tedaj ne menimo, da bi jaz tukaj ostal. 'Saj tudi kobilica, ki
se ji pravi kozica, ni vajena zmirom [ob suhi krmi. Doma
se je pasla po gozdu, na potu pa ob cestah!"

Na to pristopi minister Gregor, ki je imel ključe od ce¬
sarske kaše, ker taki imajo za vsako reč posebej služabnika.
Minister se oglasi: „Cesarost, veste kaj? Vaš norec Stehan
je umrl; včeraj smo imeli osmi dan za njim, Bog mu daj
nebeško luč! Stehan in Krpan, to si je [nekam jako podobno.
Kaj menite? Morda bi le-ta prevzel njegovo službo? Nič se
ne ve. Zvitorepec je; debel je; smešen tudi, jezičen ravno
tako; vse krščanstvo ga nima takega!"

Krpan odgovori: „Magister Gregor, veste kaj? Enkrat
sem bil Vaš bebec, dvakrat pa ne bom. Smejalo bi se malo
in veliko meni in moji zarobljeni pameti, ko bi to naredil. —
Zdaj pa dobro, da mi je prišlo na misel! Kmalu bi bil po¬
zabil, kar imam že dolgo na jeziku. Cesarost, nekdaj ste me
bili srečali s kobilico v snegu, kaj ne?"

Cesar: „Bilo je tako, bilo!"

Krpan: „Kaj pa sem nesel na tovoru?"

Cesar: „Bruse pa kresivno gobo."

Krpan: „To je bilo tačas, ko ste se Vi peljali v Jeruzalem."

Cesar: „Bosa je ta! V Trst sem šel; za Jeruzalem toliko
vem, kolikor za svojo zadnjo uro."

Krpan: Jaz pa za bruse in kresivno gobo ravno toliko.
Takrat, veste, Vam nisem bil resnice povedal, kar mi je še
zdaj žal. Angleško sol sem prenašal. Saj se nisem bal prav
za prav ne Vas, ne Vašega kočijaža. Pa taka je le: kadar
se človek zasukne s pravega pota, naj bo še tako močan,
pa se vendar boji, če veja ob vejo udari."

31

Na to pravi minister Gregor: „Ne veš, da je prepove¬
dano? To je nevaren človek; državi dela škodo. Primite ga,
zaprimo ga!“

Krpan odgovori: „Kdo me bo? Morda Vi dolgopetec, ki
ste suhi, kakor raženj; ki je Vas in Vašega magistrovanja z
Vami komaj za polno pest? Z eno samo roko Vas porinem

V

čez svetega Stefana streho, ki stoji sredi mesta! Nikar praz¬
nih besed ne razdirajte!"

Cesar pravi: „Le ti meni povedi, če bi morda še kaj rad.
Midva ne bova v sovraštvu ostala ne, če Bog da, da ne.

V

Minister Gregor, ti ga pa le pusti! Ze jaz vem, kako je 1“
Krpan odgovori: „Poslušajte me tedaj! Moje otepanje z
Brdavsom vem, da je imena vredno. Kaj se zna? Morda bodo
postavači še celo skladali pripovedovavke in pesmi, da se bo
govorilo, ko ne bo ne Vas ne mene, kosti ne prsti, če ne bo
magister Gregor dal drugače v bukve zapisati. Pa naj stori,
kakor če; meni se ne bo s tem ne prikupil, ne odkupil. Ampak
vendar je vsaki delavec vreden svojega plačila, to sem v cerkvi

V

slišal. Ce je Vaša draga volja, dajte mi tedaj pismo, ki bo
veljavno pred vsako duhovsko in deželsko gosposko; pa tudi
svoj pečat morate udariti, da bom brez skrbi nosil angleško

V

sol po svetu. Ce mi to daste, naj bom ves malopridnež, kolikor
me je pod klobukom, ako Vam bom kdaj kaj opotikal, dokler
bom tovoril!"

Cesar je bil precej pri volji; minister Gregor pa nikakor
ni pritegnil. Ali cesar ga ni poslušal, ampak še le dejal je:
„Gregor, vzemi pero, pa zapiši, kakor je Martin rekel!"

Minister Gregor se je kislo držal, branil se pa le ni,
kar so mu veleli; zakaj cesarja se vendar vsaki boji. Kadar
je bilo pismo narejeno in zapečateno, pravi cesar Krpanu:
„ Martin, ali prodaš meni pogače in vino, pa kar je še drugih

32

reči? Najlaže bo tako, lej! S cesarico bom že jaz govoril, da
bo prav. Mošnjo cekinov ti dam; ti boš pa blago pustil. Kdo
bo to prenašal z Dunaja do svete Trojice?"

Krpan odgovori: „Poldrugo mošnjo, pa še kakšno krono
po vrhu, vem, da je lepo vredno, ko bi prodajal brat bratu.
Pa naj bo, no, pri Vas ne bom na tisto gledal. Samo da jaz
ne bom imel pri cesarici zavoljo tega nikakršnih ohodkov; ne
lazim rad okoli gosposke! Pa saj imam priče, da ste Vi pre¬
vzeli vse sitnosti, ki bodo prišle prvič ali drugič iz tega, dobro
me poslušajte!"

Cesar mu de: „Nič se ne boj; to bom že poravnal sam
brez tebe. Na mošnjo; tu je pa še pismo. Saj nocoj tako še
ne pojdeš iz grada, če le misliš iti; priklonil se je že dan
ter noč se bliža."

Ali Krpan odgovori: „Lepa hvala Vam bodi najpopred
za pisemce, da ga bom v zobe vrgel vsakemu, kdor me bo
ustavljal na cesti; pa tudi zavoljo mošnjička se ne bom krčil.
Kaj se ve, kaj zadene človeka v neznanju ? Morda mi utegne
še na hvalo priti. Vselej pravijo: bolje drži ga, kakor lovi ga!
Pri Vas pa ne bom ostajal čez noč, ako se Vam ne zamerim

V

skozi to. Ze hudo me ima, da bi spet enkrat bil na Vrhu pri
sveti Trojici. Samo še nekaj bi Vas rad prosil, ko bi mi dali
človeka, da bi me spremil do ceste. Mesto je veliko; hiš je,
kolikor jih nisem še videl, kar sol prenašam, akoravno sem
že na Reki bil, tudi v Kopru, na Vrhniki in v Ljubljani; ali
tolikih ulic ni nikjer. S kočijažem sva se hitro vozila, in toliko
vem, kod sem prišel, kakor bi bil imel oči zavezane; pa sem
vendar gledal na levo in tudi na desno; ali to ni dano vsa¬
kemu človeku, da bi vselej vedel, kje je."

Cesar mu je obljubil svojega služabnika, potlej mu je
roko podal, pa tudi Gregorju velel, ., da naj mu jo poda. Mi-

33

nister se ni branil; ali vendar je bil zavoljo pisma ves zelen
od jeze.

Krpan zadene kij in mesarico, in io so bile njegove zadnje
besede pred cesarjem: „Ko bi se spet oglasil kak Brdavs ali
kdo drugi, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri sveti Trojici.
Pozdravil bom pa že Vrhovščeke in mater županjo. Zdravi
ostanite!"

„Srečno hodi!" pravi cesar, minister Gregor pa nič.

*

4


/




Kazalo slik.

Krpan sreča cesarja ....
Brdavs na Dunaju ....
Krpan se bije z mejači
Krpan se pripelje na dvor
Krpan izbira orožje ....
Krpan kuje mesarico
Krpan poseka cesaričino lipo
Krpan poskuša cesarjeve konje
Krpanova kobilica meče konjarje
Krpan odseka Brdavsu glavo
Krpan in cesarica ....
Krpan se poslavlja od cesarja

r






*
































































C OB 1 SS

NARODNA IM UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA