Ne zamerite, ljubi bravci, de napčinost našiga pravopisa s tako terdim primkam imenujem! — Zasluži g"a po pravici* Zakaj , če je lažnivo, drugači delati in dru^ači g-ovoriti, tako je tudi lažnivo , drugači pisati in dru;s:aci brati. Ali ni to lažnivo pisanje, če pišem: sim mislil ^ sim djal ^ in berem: sim mi slu ^ sim djav? — ali, če pišem: perjatel^ bel^ veselj dolg^ svoj^ kdaj^ nekaj^ %a kaj; in berem : perjatiij bev^ vesev J dovg^ soj ^ kdej ^ nekej ^ %a kej? —
*) Visoko veljavni slovenski jezikoslovec so nam podali ta sestavek, de naj bi ga v Novicah dali bravcam v prevdark. Novice ga tedej dajo, kakor so ga prejele.         Vredništvo,
8
Kako dolgo še ne bomo lažnivosti
svojiga pravopisa slovo dali? *)
In kaj vunder s takim lažnivim in napčinim pisanjem dosežemo ? — Odgovor: nič druziga, kakor de sebi in bravcam in poslušavcam, in zlasti učencam nepotreben trud pri branji delamo. — Koliko nepotrebnih snem (^Ausnahmen) je zavolj tega pravopisa pri učenji Branja treba! Kolikrat je bravec primoran še le iz ver-Btila govorjenja (^eontext3 posnemati, kak6 je ta ali una beseda umeti in brati! Kolikrat so posluša vti razžaljeni, kader malo vajeniga bravca na tanjko takd brati slišijo, kakor je pisano! «—
Od kod nek pride ta tako očitno napčina, in per tem že tako stara in vsoljna šega pisanja? —
Morebiti de ne bo nepotrebno, to prašanje nemalo bolj na tanjko prevdariti in morebiti se utegnemo od tod prepričati — če smem po šegi pregovora govoriti, — de ni vse slavno^ kar je od davno.
1. Nar navadniši odgovor na poprejnje prašanje je ta: de moramo zato tako pisati ^ ker so naši predniki tako pisali. In res je, de je več besedi, pri kte-rih se kak drug vzrok clo odkazati ne da, postavim: tvoj^ svojy ptica ^ dolžnost i. t. d. Tode, če ta vzrok pri pisanji tolikno pravico ima, tako bi jo mogel tudi drugod imeti, in po tem takim bi mogli tudi še mi pri kresalu in žveplenkah ostati, zato ker našim prednikam še ni bilo v glavo prišlo, de bi se ogenj dru-gači, kakor iz kresavniga kamna obuditi zamogel. In ali nismo tudi starih slamnatih bajt svojih prededov zapustili in si namestnjih nove in kamnite hiše zidali? — ja ali nismo clo zarasenih ozidjev krog svojih mest raz-djali, po tem ko smo vidili, de nam jih nič več treba ni ? —
S» Drugi mislijo,   de je   ta pravopis   zavolj tega potreben, de se po njem drugim slovenskim naro-dam bližamo, — Pa kaj pomaga, se bližati,  če se jim vunder nikoli ne približamo. Kaj pomaga, ne-ktere končne   zloge  besedi,  kteri   k umevnosti našiga jezika pri dragih   narodih malo ali nič ne prizadenejo , drugači pisati,   če  pa besede in^ zlog (^Syntax} slovila amirej ravno tisti ostanejo ? — Ce to šego pisanja stanovitno ohranimo, ne bomo čez sto let drugim narodam nič bližej, kakor smo sedaj, ali pa, kakor so naši predniki pred sto   leti bili. — Zunej   tega  je očitno, de nam samo bliža nje v pravopisu,   ko bi nas tudi še tako približalo , nič posebno velike   koristi   ne   prinese , če i zre k o vanje ali si o vil o zmirej pri starim ostane. Kteri pisavec pa je v stanu z vsim svojim pisanjem storiti , de bi ljudstvo drugači izrekovalo ali govorilo , kakor govori?  — Zadnjič tudi ni spregledati, de, ako se s pisanjem eni mu  narodu bližamo,  se v ravni ti meri od  družiga  odmikamo.    Tako,  postavim,   če pišemo: sim bll^ si m imel se bližamo sicer horvaški-mu slovilu (^Dialect) , pa se  odmikamo odDalmatin-skiga in Slavonskiga, v kterim se piše in govori:  sim i/o,  sim  imao.    Po tem  takim  ni po nobeni plati nič dobička s tem približanjem; ali če bi bil kteri, ima enako zgubo zraven sebe. Upanje druziga in boljši približanja že davno pisavec tega v sebi nosi, namreč, de bo prišel čas,  in de je morebiti že blizo,  kjer bodo vsi slovanski narodi edini nar   mogočniši pomočik svoje omike in povzdige spoznali, in se v po prijemi eniga in ravno tistiga pisavniga ali pismovinskiga jezika (Literatur-Sprache} zedinili. Zakaj kako se hočejo umetnijo (^Kiin-8te) in vednosti med njimi na vikši stopnjo povzdigniti, dokler so  oni, zlasti nekteri  narodi izmed  njih v tako majhne ljudstva dveh,  treh  ali štirih milijonov razdeljeni! — De   se  vednosti  in  umetnije le po pisavcih razširiti zamorejo , je očitno.    Pa koliko bravcov zamo-rejo pisavci od takih majhnih narodov upati, zlasti, kader od   menj navadnih  umetnost  in   znanj pišejo, ktere le redke bravce in učence imeti zamorejo?   in kakošni prid jih zamore podbudovati,  se takih pisav ali naukov
^
podstopiti!? — Nasproti pa, češe vsi Slovani v pismo-vinskim jeziku zedinijo, so vse znajdbe in izdelki posameznih narodov občija dobrina (^GremeingutJ blizo 80 milijonov Slovanov* In kakošno neobzirno (unUberseh-bar) polje dela in sadu se po tem bistrim glavam odpre! in kakošna nepreštevna truma bravcov in učencov jih k obdelovanju in razširu vsih vednost in učenost vnema!! —• Tode prašanje je še: k ter o slovansko slovilo (^Dialect) bo v občji pismovinski jezik izvolila? — Gotovo ne drugo, kakor ktero je nar mečji, nar lepši, nar plemenitniši, in to je brez dvoma — Serbsko^ ktero je v lepoglasji Laškimu ali Talijanskimu enako. Tudi bi se tisti narodi, kteri mečji slovilo imajo, druziga poprijeti gotovo ne hotli. In tega, mislim, bodo Slovani, kader se v ti reči zedinijo , narpred v ljudske šole vpeljali, in po tem — preden en rod (30 let) preide , veči del v omikanih družbah in zbiralih v njem govorili, in vse imenitniši nauke in izdelke v njem pisali! — ^*)
(Dalje sledi.)
*) Tudi mi smo te potrebe živo prepričani , de morajo Slovani kadaj eni edini pismovinski jezik imeti, kakor ga imajo Nemci in drugi narodi. Nemci se nam sicer zdej posmehu-jejo, ako kaj taciga želimo, in pravijo: »Kaj boste vi Slovani, sej še eden druziga ne razumete, kar se je lani v Pragi vidilo , ko ste se mogli v zboru nemškiga jezika poprijeti,« To je dan današnji res — ali kdo je tega kriv? « Slovani ne — ampak tista moč, ki je pod imenam»P anger-manismus« Slovane v sužnosti imela toliko in toliko let. Zato je zadnji čas, de Slovani postanemo, kar nas je Bog vstvaril — kakor so nas naše matere rodile! Smo slišali praviti, de nam je nebeški Oče tudi mervico uma in razuma dal, kakor Nemcam — in de tudi Nemci eden druziga ne razumejo, če pridejo nemški Svajcarji, zgornji Avstrijanci, PraJK^i, Parci (Schwaben), Danci, Meisnerjanci, Hanoveranci, Hesnerji i. t. d. skupej, in če vsak po svojim jeziku govori. Nemci! potegnite poprej bruno iz svojiga očesa, preden se spodtikate nad pezdirjem svojiga bližnjiga! — Pismovinskiga jesika nam je Slovanam tedej tako potreba, kakor Nemcam — tode pismovinski slovanski jezik ne sme prisiljena mešanca biti, ampak mora izvirati sam iz i sebe iz cveta vsih kar koli je moč izobraženih slovil ali narečij. Dajmo tedej vsi slovanski narodi nar poprej zgubljene zaklade svojiga jezika pri prostim ljudstvu iskati; po tem nej izobražuje vsak narod svoj materni jezik. — in sad vsiga tega bo kmalo občji pismovinski jezik.
Vredništvo^
9
?  -   17   -
Kako dolgo še ne bomo lažnivosti
svojiga pravopisa slovo dali?
(Dalje.)
3.  Drugi vzrok ali razum (Grund , ratio) , kte-riga sim v predgovoru nekih starih slovenskih bukev bral, je ta, de to ne pripomore malo k imenitnosti jezika, če se drugači piše, kakor se bere, in v izgled postavi pisavic nar imenitniši francoski jezik, v kterim je pisanje vse drugači, kakor izgovarjanje. — Ne čutim poklica v sebi, de bi resnico tega razuma na sodnim stolu preiskoval; pa, če bi to res bilo, de bi se dal po ti poti naš jezik k imenitnosti povzdigniti, bi mogli še vse drugači pisati, kakor smo do sedaj pisali, in sicer po šegi Francozov in Angležov — navadno po dve, tri, ali clo štiri čerke namest ene delati, de bi ga na veči stopno imenitnosti pripravili. Tode kaj bodo k taki imenitnosti naši bravci rekli, ktere že težko stane, če se jim v celim slovopisu ali če r kopi s u (Alphabet **) le tri ali štiri čerke enmalo drugači zapišejo, kakor so jih pa dozdaj navajeni bili! — Ne mh slim , de bi mi bilo treba na odgovor čakati — zatorej brez daljniga sodbo sklenem, de tudi temu vzroku kakor na eni plati resnice tako tudi na drugi poljubnosti (Popuiaritat) manjka. —
4.  Daljej se najdejo tudi, kterim ta pravopis za-volj tega posebno dopade, ker se po njem vsi skloni (Endungen) in spoli po enakim pišejo, in takti v pisanji nar lepši edinost ali soglasje zadobf. Po njih misli je tedej, postavim, beseda prijatu tudi v pravim sklonu z 1 namreč: prijatel pisati zato, ker vsi drugi skloni, postavim, prijat la prijatlu, prijatli i. t. d. I imajo; ravno tako tudi m ozki spol pri glagolih, postavim, sim hotel, sim hodil; zato, ker ženski in tretji spol v končnih zlogih 1 zahtevata: sim kotla, hotlo; sim hodila, hodilo i. t. d. Taka enakost in soglasje v pisanji, mislijo, našimu pravopisu posebno slavo pridobi. — Res je sicer , de je soglasje lepa reč ; tode , ko bi ti možje le eno stopinico daljej mislili, bi vidili, de
**) Beseda slovopis ali cerkopis se nam v tem pomenu (Alphabet) veliko boljši zdi od navadne besede pravopis (Rechtschreibung).                                     Vredništvo.
je njih slava nečimerna, skorej ne veliko drugači, kakor nekdajnih g reški h bogov, ki so si le nerodovitne drevesa v svoje posveeenje volili. Kaj nam pomaga soglasje v samim pisanji, če se tudi v izreko ali branje in govorjenje ne preseli? *)
(Dalje sledi.)
  -   18   -
*) Ta svet: besedetako izrekovati, kakor jih pišemo, je bil v poslednjim zboru slovenskima družtva od vec strani podpiran, in ima že to za-se, ker so na Krajnskim nekteri kraji, kjer se tako govori, kakor se piše.                    Vredništvo.
  -   20   -
Kako dolgo ?e ne bomo la?nivosti
svojiga pravopisa slovo dali?
(Dalje.) Kaj nam pomaga soglasje ?vpra?am ? v samim
pisanji, ?e se tudi v izreko ali branje in govorjenje ne preseli? Ni? druziga, kakor de nam na drugi strani novo in veliko nasprotni si nesoglasje med pisanjem in izreko napravi, in bravcam in pisavcam nepotrebno motenj e dela. Kaj nam pomaga, postavim, de pri prednih izgledih ostanem: pvijatel, sim hotel, sim hodil pisati, ?e vender vsi temu pisanju nasprot: prijatu, sim hotu, sim hodu izre?emo in beremo! ? Zraven tega ni pozabiti, de je tudi se to soglasje, ki v samim pisanji obstoji, le pol o vi to, ker se po njem le so-glasniki stanovitno ohranijo, glasniki pa dostikrat izpahnejo, ali pa spremene. Tako se v predej vpeljanih izgledih glasnik v pervim in drugim izpahne, in le v tretjim obder?i. Ali je tedej vredno, za tako polo-vito in la?nivo soglasje v pisanji, veliko imenitni?i in resni?no soglasje med pisanjem in izreko zameniti? ? 5. ?e en drug in sicer edin vzrok, kterisam nekaj pametniga v podlogo ima, je ta, de se s tako?nim pravopisam izvod ali ishdja kake besede , ali pa nje sklanjanje v mnogih sklonih, ?tivilu in polu na znanje da. Tako postavim, pi?emo: ljudstvo,lep?i, nekaj, vse, te&ko, de o?itno storimo, de se perva beseda od ljud, druga od lep, tretja od nek in kaj, ?eterta in peta od
ves in te?ak ishaja, desiravno pri navadnim in lepo-glasnim govorjenji v pervi besedi d izpahneino, v drugi p v v, v tretji a v e, v ?eterti v v u in peti ? v s spremenimo, in ludstvo, lev?i, nekej, use, te?ko izre?emo. Po enakim namesti kreh, topu, brav pi?emo: kruh, topel, bral) de poka?emo, de besede kreh v drugih sklonih namesti e: is ima; namre?: kruha, kruhi, i. t. d.; besede: topu, brav pa v daljnim sklanjanji 1 namest 11 ali v dobe, namre?: topliga, toplimu, topla topli, i. t. d. brala, bralo, brali, i. t. d. Je vpra?anje, ali je ta vzrok na?iga pravopisa tako imeniten, de tako motlivo in narobe pisanje zaslu?i ? ?
Jez mislim , de tudi ta ne , in kolikanj jez pre-viditi zamorem, sta oba namena, ki jih ta vzrok v sebi ima, namre?: ishajanje in sklanjan je besedi na-znanovati, ne le sploh nepotrebna, ampak tudi zeljem bravcov in poslu?avcov, in skladnosti pisanja, in vsim pametnim pravopisam drugih narodov nasproti. To ?elim svojim po?tovanim bravcam skazati, in ni sim v tesnobi zavolj razumov ; le tega nevem , ?e jih bom z dosti umevno besedo razlagati zamogel.
(Dalje sledi.)
Kako dolgo še ne bomo lažnivosti
svojiga pravopisa slovo dali?
(Dalje.) a) Pervic tedej sta oba ta namena v pisanju ne-potrebna. Zakaj komu izmed braveov, kteri jezik ume, je ležeče, ali komu je zavolj umevnosti potrebno, de bi mo^el pri branju zvediti, od kod ta ali una beseda, ki jo bere, pride; postavim: de nekej pride od nek in kaj^ use od ves, levsi od lep^ i. t. d.   Aii de se nektere
28
dru^e izglede donesem: komu je k umevnosti branja potrebno vediti, de, postavim, beseda dvanajst pride od dvanadst (^v^ na deset), oseba od ob sebi (to je, kar je ob sebi aliprosto), špogati od so inpognitij pogati] merkati, pomarik, od marati^ pomarati^ markati.pomarkovati; špot odšepit^ šeptati; nore od nerodic; plu^ (^Pflug}, plaža (kuha ali presnina^ od pulug^ pulaska in to od puliti^ ali ponemcena beseda šva^^er od svak (svojak) , kterimu so nemci še končni er pridjali; ali de besede: živ, žito (po greško aiTo^) žlica, žiipa, ža^a, žakelj,žep, žepan pridejo od ^eriv ali iriv^ ^ritOy ^rupa^ ^erlicUj ^eraga (po latinsko serra), ^rakelj ^''^ ^rep^ ^repdn, ''!^*'*^") in vse te od «Lre^^ in pri kterih je Wi zavoij iepo^Iasja izpah-njen. — Vsak, ki slovensko zna, že pomen teh besedi tako ve, brez de bi se mu njih izvirk ali izvod s pisanjem kazal. Ce se pa kteri najde, komur je na izvirku ležeče, nej ga sam ziskuje, ali nej ga v slo vno (vednost, gramatiko) iskat gre. Nespametno bi bilo, zavoij njega vse   druge   bravce   motiti,   in   zavoij   izvirka drugači
pisati, kakor pa se bere.
(Dalje sledi.)
*) Ko bi utegnil kdo misliti, de slovenska beseda isa-kelj izvira od latinskiga saccus ali pa od greškiga a-uK7.oj^ temu  sim v stanu skazati, de   se slavjan-ski jezik ne izhaja pervenje od latinskiga ali greškiga jezika,   ampak greski in latinski  od slavjan-s ki ga; ja de  je   slavjanski   eden   izmed  per-vovirnih jezikov (Ursprache), od kteriga se vsi evropej^ki jeziki   (zunej   samiga   Ogerskiga) pervenje izhajajo. — Zatorej ne storimo prav, de se nekterih besedi sramujemo , ki  jih po  napčinim za greske, latinske, nemške, ali laške imamo, postavim, rajtatij kardelo^ krona j lilja^ vaga barva (Farbe), malatij badati (badare) in več drugih.  Besedo rajtati — de sedej le pri enim izgledu ostanem — so Slavjani gotovo že pred imeli, preden  Greki   svoj   api^uica in p'o^^i(^o)^ ali pa La-tinci svoj ratiocmari. Verljivo (wahrscheinlich) se beseda rajtati od red^ rid^rjadv/Ai^i}^, Zakaj verljivo je, de so od konca pri več rajtingah s kamen-ci, bob a m, ali drugimi takimi rečmi rajtali, ktere so v  versto  ali   red,  rjad devali, in to delo v rjad djatij ali   pa tudi  od   same   besede:  rjad: rjadaiij rjadjati^rajtati imenovali. Tudi slovenski govor: koga obrajtati, to je, ob redUy ali v redu imeti,   vredniga imeti,   in po enakim tudi latinski rekočini (Phrasen) rationes conficere^ rationem concinnarej ratiocinari to izvodbo od red poter-dijo.   Ime rajtenga je,  se ve de, poznejši izvira, ker so od   konca  večidel  le  glagoljske  imena (verbalia), postavim rajtanje, imeli, kakor še dan danaŠDJi pri veliko zaumenih (BegrifFen) zavoljo premajhne   zurbe  jezika   le   take imamo,   postavim: videnjej ."(kazanje^ povedanje i. t. d. Izhod enga (rajtenga) je sicer na videz ponemčen; vender sim tudi od takih ljudi, ki niso nič nemško zjiali, slišal: pretekenga^ skazenga^  (Beweisfiihrung), pj-ito-ienga^ po6o?/s^en^a (Zubesserung) lecinga (Em-pfehluiig —po polsko :  %aleciti^ poleciti se, sich empfehlen.)    Zraven tega imajo tudi mnogi prilogi v drugim sklonu možkiga   spola enak izhod postavim: vredniga., previdniga i. t. d. ^'^'") Beseda ^epan pomeni v svojim pervim pomenu moža % velikimi ^epi ali aržati. Morebiti de je bil slo venski žepan zato tako imenovan, ker je davke pobiral. Enako opravilo ima še dan današnji v nekterih krajih , postavim: v Šlezii nemški   žepan, kjer   ga ravno zavoij tega:  Schuldheiss, Schulths, Schulze, Scholz imenujejo.                                    Pisavec.
29
—   32   —
Kako dolgo še ne bomo lažnivosti
svojiga pravopisa slovo dali?
(Dalje.) Daljej, ko bi bilo za bravce tako zlo potrebno, jim pri pisanji ishajanje ali sklanjanje besedi na znanje dajati, bi se moglo to ne le pri nekterih , ampak pri vsih besedah zgoditi, ktere drugačno izhajanje ali pa drugačno sklanjanje ali pregib o vanj e imajo. Tega pa pri sedanjim pravopisu v veliko besedah ne storimo. Tako, postavim, kar izhajanje zadene, ga po zapopadku predej vpeljanih izgledov le v nekterih besedah naznanimo, v večim delu ne. Ravno tako pišemo: mlajši , grajski, gosposki, meči, ter št, slajši, krajši, draiji, veci, bistvo i. t. d. desiravno bi mogli po namenu: mladši, gradski, gosposki, mehkši, terdši, sladkši, kratkši, dragši, velkši, bitstvo pisati, de bi njih izhajo od mlad, grad, gospod i. t. d. naznanili. Ravno tako delamo tudi pri sklanjan ju, ktero
  -   33   -
v nekterih besedah napovedujemo, v drugih ne. Tako, postavim, pišemo: prijatelj misel, votel i. t. d. de pokažemo, de te besede v drugih sklonih 1 dobe, na-sprot pa pišemo: oče, mati, dete, hči, oko , kolo, gospodar, teme, nič i. t. d. desiravno bi jih mogli po namenu v pervim sklonu: očet, mater? detet, hčer, očes, koles, gospodarj, temen, ničes i. t. d. pisati, de bi njih sklanjanje očitno storili. Enako neskladno (un-svstematisch) ali nesoglasno pišemo tudi deležja ali sred niče QMittelworter}, ker le v možkim spolu naznanimo, kako de ima deležje v ženskim ali tretjim spolu, nikoli pa v ženskim ali tretjim, kako de ima v možkim. Tako, postavim, pišemo: sim rekel, sim delal, sim kupil, de pokažemo, de te besede v ženskim in tretjim spolu 1 dobe; nikoli pa ne pišemo: sim re-kua, sim deloua, sim kupna, de bi pokazali, de možki spol u imeti hoče. Tukaj prašam: ali je na ženskim ali tretjim spolu več ležeče, kakor na možkim? Ali ni k znanju jezika ravno tako potrebno vediti, kako ima kak glagolj v možkim, kakor, kakd ima v ženskim ali rečnim spolu? Ce tedej, kader kak glagolj v ženskim ali rečnim spolu pišemo, zaupamo: de bo bravec sam vedil, kako de ima v možkim, zakaj bi nezaupali tudi takrat, kader ravno ta glagolj v možkim spolu pišemo, de bo bravec sam vedil, kako de ima v ženskim ali rečnim! S tem tedej sami poterdimo, de, kakor je nepotrebno, v ženskim in tretjim spolu sklanjanje možkiga na znanje dajati, tako mora tudi nepotrebno  biti,   pri   pisanju  mož ki ga  spola  ženskiga ali
večniga nepovedovati. — —
(Dalje sledi.)
36
Kako dolgo še ne bomo lažnivosti
svojiga pravopisa slovo dali?
(Dalje.) zadnjič se nepotrebnost teh dveh namenov pri pisanji lahko tudi razvidi iz načina govorjenja. Pisanje namreč je namestilo govorjenje; komu pa pri govorjenji le na misel pride , de bi hotel svojim poslusavcam i z vir k ali sklanjanje besedi naznanovati? ja kdo bi ne bil zasmehovan, ki bi zavolj teh dveh namenov na tanjko tako govoriti hotel, kakor sedaj pišemo! — Ce tedej v g o v o r j e n j i za nepotrebno, ja clo sme š n o spoznamo , izhod in sklanjanje besedi na znanje dajati , s kakošno pametjo zamoremo to za potrebno soditi v
37
pisanji, ktero je vunder po vsim pripričanji le namestilo govorjenja! — *Ce me tedej vse ne moti, tako je iz teh razumov očitno, de sta imenovana dva namena našiga pravopisa popolnama nepotrebna. Tode še več se zamore reči: namreč, de sta ne le nepotrebna, ampak tudi:
b) drugič željam vsih bravcov in poslušavcov na ravnost nasprot. Zakaj vsakimu bravcu je pri branji le na tem ležeče, kar sedaj bere in želi, de bi tako pisano bilo, kakor se brati ali izrekovati mora. Tako, postavim , če tale stavk bere : Moj prijat el je svoji hčeri rekel: tako mu je pri besedi prijatel samo na pervim sklonu ležeče, in želi, de bi tako pisana bila, kakor se v pervim sklonu izreče, namreč: prijatu; nič pak mu sedaj ni mar, kako se ta beseda v drugih sklonih sklanja. Pri besedi: svoji mu nič ni mar, ko de bi vedil, kako so jo stari pisali, ali kakci jo drugi narodi pišejo, ampak le kako jo mora on v svojim slovilu brati. Po enakim mu je tudi pri besedi: hčeri v tem stavku le na tretjim ali dajavnim sklonu ležeče, in mu clo na misel ne pride, de bi prašal: kakošen izhod de ona v pervim sklonu ima. Ravno tako mu je tudi pri besedi: rekel sedaj le vediti treba, kako de ima ona v možkim spolu, in želi, de bi tako pisana bila, kakor ima v tem, ne pa, kako de ima v ženskim ali rečnim spolu. Nasprot pa, ko bi bil ta stavek tako preobernjen in pisan: Njegova hči je njegovimu prijatlu rekla9 je bravcu pri besedi hči le na pervim sklonu, ne pa na tretjim, pri besedi prijatlu, le na tretjim, in pri glagolu rekla, lena ženskim, ne pa na možkim spolu ležeče. In le v tem stavku bravec po našim pravopisu svoje želje popolnama spolnjene najde, ker so vse besede na tanjko tako pisane , kakor morajo brane biti. — Tu-kej se posili prašanje: Ce je po našim pravopisu pripu-seno ta stavk popolnama po željah bravcov pisati, zakaj ne predniga, v kterim so vunder vzroki pisanja s po-slednim popolnama enaki?! — Tode ko bi hotli na tanjko po vladinah (regeljcah *) našiga pričijočiga pravopisa pisati, bi mogli v pervim ali izvirnim sklonu vselej le druge ali odvojene sklone, in v drugih le perviga, ravno tako tudi pri možkim spolu vselej ženskiga, in pri ženskim ali rečnim možkiga napovedovati, tedej povsod drugači, kakor je brati, po tem takim željam bravcov in poslušavcov na ravnost
nasprot pisati! — --------------------------            (Dalje sledi.)
*) Namesti  latinske   besede:   regeljca  nekteri naših pisavcov besedo pravilo   od drugih slovanskih narodov   na    posodo   vzamejo;    tode   prav   za   prav se   z našim  jezikam   ne   zliči.     Zakaj   koreninska beseda:   pravo,   iz ktere  je speljana,   pomeni pri druzih narodih postavo aYi%akon; in pravilo je pri njih to, kar je po splohni postavi ali po zakonu; in to je regeljca po svojimu zamenu  (Begriff)  zares; pri nas pa pravilo pride od prav^ in pomeni vse,   kar je   prav ali ne  napak;   in v tem pomenu ta   beseda  ni pripravna;   zakaj  ne le to, kar je po regeljci, ampak tudi to, kar je po snemi\ je prav , in sicer tako prav,   de bi to,  kar je po snemi,   ne   bilo   prav,   ko bi   po regeljci bilo. Tako , postavim , bi ne bilo prav , ko bi se od priloga „dober" druga prilikovavna stopnja po r egelj ci naredila, namreč „dobrejši" namesti boljši, kakor snema veleva.   Zatorej bi se utegnila regeljca v našim jeziku bolj prav, po izgledu iatinskiga jezika (jegula ,   a regere) vladina imenovati;  zakaj to , kar regeljca terja, je splohno ali vladivno, drugo pak je posebno ali snema od splohniga ali vladiv-niga. Tudi bi se beseda regeljca po izgledu drugih slavjanskih narodov popolnama prav utegnila zakonito, ali zakonivenca imenovati.            Pisavic.
 -   44   -
 Kako dolgo še ne bomo lažnivosti
svojiga pravopisa slovo dali?
(Dalje.)
Zraven tega je iz dosedaj rečeniga se ena daljna zmota našima pravopisa razvidna , namreč : de je tudi
c) skladnosti ali notranji edinosti v pisanji nasproti. Skladnost (jSystemmassigkeiQ v pisanji sicer ni poglavitna reč; tode nje pomanjkanje v pravopisu malo previdnosti razodeva, ne le v tistih, kteri so ga znajdili, ampak tudi v vsih drugih, kteri ga nasiedjejo. Skladnost namreč pravopisa terja, de se pri enakih vzrokih tudi enako piše. Sedaj pa smo vidili, de se pri našim pravopisu velikrat ravno nasprotno godi: de se izhajanje besedi včasih naznani, včasih ne; ravno tako, de se sklanja-nje v nekterih besedah napoveduje, v drugih ne; zad-
njič, de se pri glagolih le v možkim spolu izhod žen-skiga ali tretjiga na znanje daje, nikoli pa v ženskim ali tretjim izhod možkiga. Vse je tedaj poljubnost in zmešnjava; poljubnost — ker so regeljce same le poljubne ali nepotrebne; in %mešnjava ker so tudi še te regeljce le pol o vi te in nestanovitne, enake re-patim zvezdam (kometam), od kterih se ne ve, ne, od kod de pridejo, ne, kam de gredo. —
d} Zadnjič je ta naš pravopis tudi vsim pametnim pravopisam drugih narodov nasproti. Vsi spoznajo, de sta latinski in laški pravopis med vsimi nar pamet-niši; in v nobenim izmed nju se izvirk besedi ali pa njih sklanjanje z drugačnim pisanjem ne napoveduje. Ravno tako prosto pišejo tudi, kakor izrekjejo, naši bližnji sosedje, Horvatje, Dalmatinci, Slavonci, Serbi, in na Pemskim naši slavni Cehi, kteri izvirk le v ne-kterih malih besedah, sklanjanja pa nikjer z drugačnim pisanjem ne napovedujejo. Nemci so sicer dolgo časa to šego špogali, de so izhajanje besedi naznanovali; pa dan današnji so jo jeli sploh opušati, in sedaj pišejo postavim, namest: genohmen, kakor izrekjejo: genom-men. Le Franc ožje in Englejci še dan današnji drugači pišejo, kakor pa izrekujejo in sicer tako mnogo, košato in rogovilasto, de je skorej ložej, se celi g a njih jezika naučiti, kakor samiga branja. De pa taki izgledi niso posnemati, noben pameten ne-more dvomiti.
Nič ne govorim od mnogih pretež in neprijetnih na-sledov, ktere nam ta pravopis seboj prinese, postavim, de v bravcih drugih narodov, kteri našiga pravopisa ne poznajo in naše pisave le po golih čerkah berejo, to misel obudi, de je naš jezik veliko terji in grobši, kakor pa je res, ker mu po pisanji veliko več soglasnikov prisodijo, kakor jih pa v govorjenji ima; po tem 9 de tudi lepoto našiga pisanja zatera, ker po njem namest nar lepši čerke u velikrat ^7; el, ali pa ev y in v pišemo; še več: de tudi naše pisanje nepotrebama daljša, ke'r nas sili dostikrat po dve čerki delati, kjer bi bila ena zadosti, i. t. d.
Kako dolgo tedej bomo še ta pravopis terpeli, kteri po vsih straneh toliko napčniga, nerodniga in lažnjiviga v sebi ima,— kteri nepotrebne namene in vladine v pisanji nasledje, in še več nepotrebnih snem za branje in pisanje terja, kteri velikrat umevno s t i branja zaderge stavi, kteri dostojnim zeljem vsih bravcov in poslušavcov, in zlasti ueencov napotje in spotike dela; nič skladnosti in edinosti v sebi nima; lepoto pisanja in natisa manjša; meh-Jtoto našiga jezika pri drugih narodih v natolcevanje ter d obe pripravlja, vsim pametnim pravopisam drugih narodov v senci stoji, in torej nam in našim prednikam tako malo v čast zaleže!? Zares! če kdej od kake šege, tako gotovo od tega pravopisa velja, de ni vse slavno, kar je od davno.
(Dalje sledi.)
—   45   —
  -   53   -
   Kako dolgo še ne bomo lažnivosti
svojiga pravopisa slovo dali?
(Dalje.) Tode, če je dosedajni pravopis napčen, in po tem
takim zavreči,   bo morebiti prašal  marsikteri:   Kako je
tedej pisati, de bo prav, ali saj boljši?
Nemorem tajiti, de je to prašanje s poprejšnjim v tesni zvezi; in ker sim se s prosto voljo — ce ravno morebiti po nesreči — v pervo prašanje zapiedel, ne najdem zgovora, de bi se zamogel drugi mu odtegniti.
Ali je tedej, kakor bi utegnil iz poprejšnjiga kdo skleniti, tako pisati, kakor se govori?
Nikdar. Zakaj ni vsako govorjenje pravo, in veliko jih je, kteri popačeno in neomikano govore, in besedo po svojim kraji zavijajo. Ko bi se torej brez vderžka tako pisalo, kakor se govori, bi kmalo sko-rej ravno toliko pravopisov imeli, kolikanj pisavcov; in tedej bi bila poslednja zmota hujši, kakor perva. Torej bi se moglo le tako pisati, kakor se prav, to je po vladinah jezika govori, ali z drugimi besedami: kakor slovna vednost brati ali govoriti veleva. Potem takim bi mogla za pravopis ta poglavitna vladina veljati:
I. Piši tako, kakor e e prav govori^ a 1 i kakor slovna (gramatika) govoriti veleva.
Po ti vladini bi se tedej mogli vsi predej napeljani izgledi tako pisati, kakor se po navadni šegi, po kteri se mora tudi slovna ravnati, izrekjejo, tedej: pri-jatu, topu, nekejj toko, vse dovg« povn, bh\ hoduy imu i. t. d.   Po enakim bi se predlog ali pa pritiklej v>
postavim: v hiši* vložiti, vskočiti, i. t. d. kteriga Slovenci v vsih prisojali (tudi kader ima odtegljiv pomen: v pri vat i v um) kakor u, ne pa po šegi nekterih drugih slavjanskih narodov kakor f, izrečejo, tudi vselej kakor u pisati mogel. Vsak Slovenec bo, postavim: ta le stavk: Upam v njega; kakor konec heksametra, to je kakor daktila in troheja po tem takim v kakor u izrekel. Le takrat, kader pred v ali za v kak glasnik pride, se v zamore z glasnikam vred, kakor dvojoglas-nik, vender tudi kakor u izreči, postavim: Upav njega, ali pa tudi: upa u njega. De mora pa vender pevcam ali motrinam (Dichter) , kterim se mora sploh več dovoliti , prosto ostati, v tudi v pervi prigoji kakor f izreči, se samo zastopi; tode v taki prigoji bi ga mogli tudi kakor v pisati, de bi njegovo drugačno izreko na-znanje dali. Po ravno ti vladini bi se mogli predlogi z končnim z, postavim: %, iz, brez, raz, vz tako pisati, kakor se izrečejo, namreč z mehkim^ kader so z mehkim soglasnikam sostavljeni, postavim: zgreti, izbiti, razlomiti, brezvesten, uzdigniti, i. t. d. nasproti pa s terdim s, kader so s terdimi sogiasniki združeni, postavim: sterniti, ishajati, raskladati, brescuten, vstati i. t. d. Ta vladina je za vse, kteri prav izreko-vati znajo, lahka, ker se popolnama po izreki ravna.
Tode večkrat je izreka nerazločna in dvomljiva, ker se namreč pri marsikterih besedah nemore dosti dobro razločiti, ali je kak soglasnik terd ali mehek. Tako je, postavim: pri besedah skopea, votka, herbta, drobtina, in enakih, nerazločno, ali je srednji soglasnik mehek ali terd; ravno tako je tudi pri besedah: premog, let, rob, terd i. t. d. dvomljivo, ali se zadnji soglasnik mehko ali terdo izreče. V takim napadu tedej je treba k pomočku i z ha je ali pa sklanjan j a besedi pribežati, in po nju spoznjanji razsoditi ali je beseda z mehkim ali terdim soglasnikam pisati. Tako, postavim: je beseda skopea, če izvira od skopec, pisati s terdim p namreč: skopea; če pa pride od: skobec, z mehkim b, namreč skobca; ravno tako beseda votka, če pride od: votek, je pisati s terdim t, če je pa zmanjševna beseda od: vode, z mehkim^ namreč: vodka (žganje); po enakim so tudi besede: herbta, drobtinc i. t. d. pisati z mehkim 6, ker izvirajo od: herbet, drobiti, ne pa herpet, dropiti. — Pri drugih zgorej vpeljanih izgledih pa se ta razsoja zgodi po sklanjanji, namreč: če imajo besede: premog, led rob, terd v drugim sklonu premoga, ledu, roba, terdiga, se pišejo z mehkim; če imajo pa v drugim sklonu: premoka, leta, ropa, terte, se pišejo s terdim končnim soglasnikam. In to je edina pametna veleva (Vorschrift), ktero naš predej preiskovani pravopis v sebi ima.
(Dalje sledi.)
 -    54    -
—   58   —
 Kako  dolgo še ne bomo lažnivosti
svojiga pravopisa slovo dali?
(Dalje.) Iz tega se tedej izhaja leta druga poglavitna vla-
dina pravopisa namreč:
II. Kader je izreka kake besede nerazločna y jo piši tako, kakor nje izhaja, ali pa nje sklanjanje kaže. Tode dobro je pomniti, de le tedej je po i znaj i ali sklanjan j i pisati, kader je izreka kake besede nerazločna, nikoli pa kader je dosti razločna. Tako postavim, de pri besedi mok izreka kon-čniga soglasnika sicer nerazločna, in le iz nje sklanja-nja se zamore spoznati, de se mora mok, ne pa moš pisati; tode grozno napčino bi bilo, tukej še daljej iti, in postavim tudi besede: moško y moštvo L t. d. zato ker se od besede mok izhajajo, z mehkim soglas-nikam pisati; zakaj pri teh poslednjih besedah izreka ni več nerazločna, ampak popolnama razločna, ker je očitno, de se x tukej ter d o namreč mošav, moštvo izreče; kakor to tudi ena posebna vladina slovne poterdi, po kteri se s, i pred terdim soglasnikam vselej v s in š spremenita. Torej še enkrat rečem: le pri dvomljivi ali nerazločni izreki se je po izhaji ali s ki o ni t vi besedi ravnati; — če pa le eno stopnjo daljej gremo in le eno ali drugo besedo samo zavolj izhaje ali sklanja-nja drugači pišemo, kakor pa jo izrečemo, zaidemo spet v zmešnjavo sedajniga pravopisa, in moramo, če hočemo skladnost ohraniti — ne le vse besede, ki smo jih dosedaj , ampak zraven njih še množico drugih po i z-hajanji in sklanjanji drugači pisati.— Ne mislim, de bi se motil, če rečem, de so se naši pervi pisavci gotovo le pri nerazločni izreki po izhaji in sklanjanji besedi ravnali; tode nastopni slovoznanci (Grammatiker} so mende hotli modrejši biti, in so daljej šli, in tako so že davno — de z mojstram naših pevcov rečem — blodbo tmine goste v slovensko pisarijo vpeljali.
Pa še ene vladine, mislim,  je za nektere prigoje
treba. Večkrat je namreč izreka ravno tistih besedi pri ljudstvu razna, ker jih nekteri meči, drugi tersi ali grobši izrečejo, in od kterih slovna ali nič ne pove, ali pa oboje pripusti. Tako" postavim, nekteri izrečejo: boste, lepši, obdva, drugi: hote, levsi, oba i. t. d. V taki prigoji, mislim, bi se smela pisavcam prostost dovoliti, zlasti kader slavna nič nedoloči. Vender, mislim, je dobrimu sladu (Geschmack} primerjeno, v takim napadu vselej to preizvoliti, kar je meči ali lepoglas-neji Ceuphonischer).
(Dalje sledi.)
—   70   —
Kako  dolgo še ne bomo lažnivosti
svojiga pravopisa slovo dali?
(Dalje.)
Po tem takim bi bila se ena tretja, vender le po načinu d o briga sveta dana vladina pravopisa naslednja , namreč:
III. Pri razni izreki kake besede jo piši tako, kakor je meči ali lepoglasneji. Tode spoznati se mora, de ima ta vladina več težkote v sebi, ker se jih ne najde dosti, kteri bi vselej dobro razločiti vedili, kaj je meči ali lep o glasne j i. Zatorej bi bilo od tega več govoriti. Sedej le ob kratkim toliko, kar je nar bolj potrebno. K mehkoti govorjenja ali lepoglasju pripomorejo glasniki in soglasniki. Pervi se po lepoglasju tako verste: i, e, ay o, u* tako de je nar meči med njimi /, in nar terji u. Paše terji, kakor uje pologlas-nik, za kteriga še dosedej nimamo posebne čerke, in kteriga večidel s čerko e pišemo, postavim, smert. Za glasniki pridejo dvojoglasniki, med kterimi so ij, w9 eji ev mehki, aj9 o/, trj sredni, in av, ov, uv terdi. — Med soglasniki pa so nar prijetniši gladki (literae li-quidae) namreč l, m^ n, C, in za njimi (/, nj; po tem pridejo ti mehki, namreč: j, v, b, f^ d, g, h (mehki), z, ž; in za njimi ti terdi: p; t, k, h (terdi), c? s, cy š.
Latinci so po spričevanji Cicerona za nar terdoglas-neji čerko s imeli; inCiceron jelepoglasje tako ljubil, de se je rajši zoper navadno sklanjanje, kakor pa zoper lepoglasje pregrešil. Tako je, postavim, namest: molli-ties cervicum, rajši rekel: mollilia cervicum, de nista dva svisdajoča soglasnika, namreč s in c skupej prišla. Ce je pa po dobrim sladu , kakor so ga Latinci gotovo imeli, že s terdoglasen, kolikanj več to velja od naših široko šumevnih c in š ^ kterih Latinci clo imeli niso. Tudi h (terdi) je ena zmed nar terdoglasnejih čerk, ktere mende ravno zavolj tega meči jeziki in slovila, postavim, Lahi in ISerbi, clo nimajo. Ce so tudi nar terji soglasniki sami z glasniki združeni, postavim: rd-sa, vihar, toča, suša, vunder takošne besede še niso preveč terdoglasne , tode terši prihajajo, kader in kolikanj več drugih in zlasti šumečih soglasnikov zraven sebe imajo, postavim, različnost, čverst, draščica i. t. d.
Po tem takim velja od lepoglasja ta poglavitna vla-dina: Kolikanj meči so glasniki in soglasniki kake besede,in kolikanj manj ima ona soglasnikov, poseb no šumečih zraven seb e, tolikanj lepoglasneji je. Po zapopadku te vladine bi bilo te-dej boljši, zgorej povedane izglede tako pisati, namreč: hote, levši, oba i. t, d. Ravno tako tudi namest: ljubiti, Ijepo, smješno, dvoli, gvori, jeden, da, ša, ketev, hospod, kteri, marskteri i. t. d. boljši in lepši, lubiti, lepo, smešno, doli, gori, eden, de, še, %etu, gospod, kerij marskeri i. t. d.
Z oziram na to vladino tudi ne zapopadem, zakaj nekteri glagole prične dobe v tretji osebi množniga števila, postavim, oni kupjo, moljo, gladjo in enake, kakor troheje pišejo, ko jih vunder navadno lepoglasniši kakor daktile, in sicer nič drugači, kakor Latinci enake besede: cupio, mollio, gladio izrečemo. Drugi jih sicer pišejo kakor daktile, pa k čerki i še j pridružijo, kte-riga vunder kratko in malo ni zraven treba. Ime Marta, kar jez vem, v vsih jezikih s samim i pišejo, le pri nas mora še j vmes priti, in Marija pisano biti. — Prav za prav bi smeli tudi še take besede, ktere navadno z j izrečemo, ktere pa vunder pevci (Dichter) tudi z /izreči smejo, po zakonih lepoglasja z / pisati, postavim, ladia, pričioč, z modrostio, krepostio i. t. d. Ja tudi pri glagolih, kteri v prični dobi, tretji osebi množniga števila ejo imajo, bi sej nič ne pogrešal, postavim: oni maneo, ganeo, ideo, namest manejo, ganejo, idejo; kakor tudi Latinci enake besede: maneo (ich bleibe) ganeo (der Schlemmer) ideo (darum) brez / ali j pišejo. Napčino pa bi vunder bilo, v ti reči predelječ iti, in postavim, tudi imena z končnim je, postavim, zdravje, poslopje \. t. d. le zi pisati, kar bi bilo pravi izreki, ktera mora vselej kraljovavna vladina ostati, očitno nasproti.
Pologlasnik e, mislim, de dostikrat nepotrebama rabimo; tako postavim, pišemo:konec, korec, poslanec, desiravno se pologlasnik v teh besedah clo nič ne sliši. Ko bi pri Nemcih ta vladina veljala, bi oni mogli postavim namest L en z, Schmerz—Lenez, Schmerez pisati. Sploh je pologlasnik lepoti govorjenja in zlasti petja zlo nasproti; torej ga meči jeziki postavim Laški skorej clo ne poznajo , in mislim de bi tudi mi prav storili, ko bi ga nikjer drugod, kakor v koreninskih besedah postavim skerb, perst i. t. d. pisali, kjer ga po pravi izreki z nobenim drugim glasnikam spremeniti nemoremo.
(Konec sledi.)
  -   74   -
Kako dolgo še ne bomo lažnivosti
svojiga pravopisa slovo dali?
(Konec.)
Predej opomnjeni predlogi %, te. brez, čez i. t. d. kader so sami, to je, nesostavljeni s kako drugo besedo, se zamorejo po tem pravopisu poljubno po dvojnim načinu pisati, namreč: ali po drugi vladini mehko in ter do, po tem, ko se nastopna beseda z mehkim ali terdim soglasnikam začne , ali pa po tretji vladini lepoglasja zmirej z m ehkim soglasnikam, zato ker je namreč izreka zadnjiga soglasnika teh besedi sama na sebi nerazločna, sostava pa, ktera tukej sklanjanje namesti, sploh tudi razna. Po tem takim bi se zamoglo pisati: čez goro, čes pot; ali pa tudi zmirej mehko: čez pot, čez njivo, čez prelas.
Kar pa predlog pri zadene, kteriga samiga na sebi, kar jez vem, zmirej per izrečemo, bi ga smeli prav za prav le tedej po zakonu lepoglasja pri pisati, ko bi nam slovna naznanila , de ga v kakim kraji na Slovenskim tudi pri izrečejo. Zavoljo tega pa, de se v sostavljenih besedah, postavim: prisad, pristava kakor pri izreče, bi ga po tem pravopisu nikdar ne smeli pri pisati; zakaj če pri popolnama razločni izreki le enkrat so-stavo ali pa sklanjanje veljati pustimo, moramo po zakonu skladnosti vselej to storiti; in tako se zopet v poprejne zmešnjave nazaj zapletemo. Ravno to velja od pisanja veliko drugih besedi, postavim: kraj, sedaj, prav, zdrav, gologlav, tako, sim delav i. t. d. ktere slovna krej, sedej, prov, zdrov, gologlov, toko, sim delov izrekovati veleva, in od kterih poslednje bi le tedej lepoglasniši: prav, zdrav, gologlav, sim delav tako pisati smeli, ko bi se najdli kaki kraji, kjer jih ljudstvo zares tako izrekje. Zakaj pisavec ne sme lepoglasja sam delati, sicer bi jezik kazil; ampak le pri razni izreki ljudstva sme to, kar je lepoglasneji, pre-izvoliti. — Ti izgledi in predej dani opomini od lepoglasja , mislim, bodo utegnili zadosti biti k razjasnenju, kako je v vsaki prigodi po zakonih lepoglasja pisati. —
Iz vsiga tega se vidi, kako lohak in enojin ^einfach) je ta pravopis, obstoječ namreč iz samih treh vi a din brez kake sneme; in kteriga celi zapopadik, de ga ob kratkim ponovim, samo to veleva, namreč: „Piši ;,tako , kakor omikani ljudje sploh govore, ali kakor »slovna ^gramatika *) izrekovati ali brati uči; ko
*) Ko sva se unidan z gosp. pisavcam zastran tega pravopisa menila, so mi rekli, de naj nikar ne pozabimo, de perva vladina tukaj razlaganima pravopisa je: »Piši tako, kakor slovnica ali gramatika govoriti ali brati veleva. To ni pozneji pristavik , ampak se najde v začetku tega sestavka v 13. listu Novic. Tudi, kar v ravno tistim listu pred pervo vladino tega pravopisa stoji, namreč: »Ali je te de j »tako pisati^, kakor se govori? — Nikdar; — za-»kaj ni vsako govorjenje pravo, in veliko jih je, »kteri popačeno in neomikano govore, in besedo y>po svojim kraji zavijajo. Ko bi se torej brez vder-»žika tako pisalo, kakor se govori, bi se lahko »zgodilo, de bi ravno toliko pravopisov imeli,ko-»likor pisavcov, in tedej bi bila poslednja zmota
„je pa izreka kake čerke v ti ali uni besedi nerazločna, „jo piši s tako čerko, ki jo pri nje izviru, ali pa pri Vnje sklanja nji slišiš; in če se primerijo take imena ^ali besede, ktere ljudstvo razno izgovarja, boš prav ^storil, ako vselej to izvoliš, kar je meči, ali lepo-jjglasneje." — Po tem pravopisu vsa lažnjivost v pisanji, to je, vse nasprotje pisanja z izreko popolnama neha, in z njim tudi vse, kar bravce in pi-savce in zlasti učence pri branji in pisanji moti, ali jim nepotreben trud pri učenji dela, vse nepotrebne vla-dine in sneme od drugačne izreke in pisanja besedi, in vse od tod izvirne spotike in overe umev-nosti branja; zraven tega tudi marsikej, kar lepoto pisanja in natisa manjša, čerke nepotrebama množi, in lepoglasje našiga jezika tujcam zakriva, ali pa nerodnost našiga pravopisa na znanje daje. V celim pravopisu je skladnost in soglasje, vse vla-dine so v njem skozi in skozi stanovitne brez snerne ali odstopa; in kar tretjo zadene, ktera v tem, kar slovna nedoloči, le kakor dober svet velja — ima verh druziga še to posebno popolnost, de, ko bi jo slo-vini (Redner) in pisavci stanovitno nasledovati hotli, sčasama jezik sam k veči in vsolniši oliki in omiki povzdigniti zamore.
Na zadnje naj mi dovolijo gosp. vrednik Novic naslednjo prošnjo: Naj poskusijo včasih kako majhno pesmico , ali kak drug kratek sostavk na eni strani v navadnim , na drugi v dosedej zlaganim pravopisu natisniti. — Ako se pri takih poskusnj ah oglasi veliko bravcov in pisavcov, kterim ta nova šega pisanja ne do-pade: je to znamnje, de doba še ni prišla za to imenitno popravo; ako jih je pa vender več in saj veči del, kteri ji niso nasproti: se je pa poprimimo, če je mogoče, v edinosti, posebno sedaj, kjer se nova doba odpera slovenski pismovini, in — in zapustimo staro, tolikanj napčino, neskladno in nadležno šego pisanja, če ravno smo jo od še toliko dedov in preddedov prejeli. Zakaj nič ni nepomanjkljiviga in do-veršeniga v listih človeške zgodovine; in vedno „Na-prej" in „Višej" je velikotna navdaja (Aufgabe) vsih narodov in časov!                                               —r.
  -   75   -