GORIŠKA KNJIŽNICA Studijski oddelek Nova Gorico 40342 u □ □ o o g □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ n n □ g o □ □ a o a o a □ a o P , m □___ oann a KAREL ŠIROK: JUTRO 3DOC □ODO □□□ □Q O V TRSTU 1920 aooi; □□□ □□□ KAREL ŠIROK: JUTRO □□□□ □□□ □a □ □ca V TRSTU 1920 □□□ 40342 j *!r K/ 10' 4** Hci6\ Samozaložba — Tisk tiskarne F.dinosi KAREL ŠIROK: JUTRO L ) Pomladna. Sije, sije solnce, žari raz nebo, s svojimi toplimi žarki me boža ljubo. Že travica na ozarah zeleni, v mejici grmiček že brsti. Danes sem pa vesel, pa kaj bi ne bil, saj sveti Jurij je pomlad zbudil! Radujte se, ptičke, danes z menoj in ve, veveričke, sredi hoj! Še ti, sinička, se z mano raduj, rad bi že slišal tvoj cicifuj! Vsi veselite se, vsi, vsi, vsi, saj pomlad sc bliža, saj solnce žari! □ □ Izletniki. Tam zunaj, tam sije prebeli že dan in pomlad že diha na polje, in kdor ni prehudo, prehudo bolan, vesel je in Židane volje. Tam zunaj že cvete pomladni žefran, kot lilija bel ves in pisan, in na izprehode metuljček lehan že leta prekrasno porisan. Le hitro, otroci, le hitro na vlak! — kot veter poteče v lesovje; tu v mestu zatohlem, tu večen je mrak in ozko in črno zidovje. Hiteli naproti so lokam, vasem, pod goro tam slap se je bliskal; oči od radosti žarele so vsem, — še vlak od veselja je vriskal. □ □ lt Pri polžu. Polžek, polžek, ali spiš, ali v hiši se gostiš? Polžek, polžek, nas ne žabi, k sebi v hišo nas povabi in nasiti nas s potico in napoji nas z medico; potle spremi nas do vrat, vsakemu podari zlat. Polž iz hišice že gre, jezen steza v nas roge; da se rešimo rogov, hitro tecimo domov! o □ Škržad in rega.. Bo/j a žabica na veji se s škržadom krega: »Rega, rega, rega, rega, nehaj peti solncu hvalo, preveč nam je /e sijalo, hladno roso je popilo, vse studence posušilo! Dežja hočem, nočem solnca;.. vode prosim vsaj dva lonca v suho mlako sredi brega,, rega, rega, rega, rega!« A škržadek ugovarja: »Žgi, le žgi nam, solnce zlato,, doli na zeleno trato! Stara žaba je znorela, pa ne ve, kaj bi počela! Šla jc, šla je do vodice, si umila je nožiče, potle v travo je skočila, sitno muho prepodila, sitno muho je ujela, v travi plesati začela, sitno muho je ubila, hop, na vejo poskočila ... Žgi, le žgi nam, solnce zlato, doli na zeleno trato! Stara žaba je znorela, pa ne ve, kaj bi počela!« o □ Želodek. Po poljani potovala j c poredna sapica, pa je stresla vejico: »Tu imaš, gospodek!« Z vejice je pal želodek, a na njej ostala mu je kapica. Zasmejale so se cvetke in tako dejale: »Tak? — Kje imaš kapico? — Mraz ti bo pozimi! — Teci, vjemi sapico, jo za laske primi...!« Prišle v polje so ženjicc, žele so rumeno žito, kosci so kosili in pomirale cvetlice — živ pa je ostal želodek vso jesen, vso zimo z glavico odkrito. □ □ Svatba na morju. Bel galeb in galebica zgodaj zjutraj sta se vzela. Preden solnce zasijalo, svatba je začela. Dideldi, oj, dideldaj, v svate burja priletela, dideldi, oj, dideldaj, v dudo piskati začela. To zaplesali so svatje valčki,, družice meglice, to zaplesali so lahki čolni, hitre jadrnice. V dudo dudlala dudaška, svatje so poskakovali in nevestica in ženin in še vsi ostali. O, to bil je ples in direndaj, na pojedino so pozabili, dideldi, oj, dideldaj, in še vina niso pili. □ □ Muren. Tiho bliža se večer ... V majhni, majhni kajbici, ki na okencu visi, poje, poje venomer črni muren: kri, kri, kri... »Očka, očka, pa zakaj poje muren: kri, kri, kri...?« »»To pomeni, da trpi, v kajbici mu dobro ni.«« »Očka, očka, pa zakaj tudi v polju poje muren neprestano: kri, kri, kri...?« »»To se tebi samo zdi! Na svobodi, na poljani poje, poje neprestano in se smeje: hi, hi, hi...«« n o Deklica s punčko. Nina, oj, nana, punčka zaspana, nina, oj, nana, moja Zvezdana! Tema je zunaj, tema ko v rogu, davno že spijo ptičice v logu. Pa še ti spavaj, nina, oj, nana, ptičica moja, moja Zvezdana! Hu, kaj ne slišiš burje, ki vzdiše?! Hu, je ne slišiš krog naše hiše?! Če ne boš spala, burja te strese, v temno te šumo .s sabo odnese ...! Nina, oj, nana, punčka zaspana, nina, oj, nana, moja Zvezdana! □ □ Dva dečka. Prvi deček: Da imel bi ladjo z jadri belimi, to odjadral s ptički bi veselimi čez vodice sinje, tja v zamorsko vas. Tam si poiskal bi zlato rečico in zlata nabral bi polno vrečico. Kadar bi se vračal, vriskal bi naglas. Drugi deček: Da imel bi ladjo z jadri belimi, ne odšel za ptički bi veselimi; rajši bi na rodni zemljici ostal. Da bi šel na morje, majka čakala noč in dan bi name;, milo plakala: »Ojej, ojej, sinka mi potone val...!«« □ □ Vrabec. Vrabček, vrabček, drzni ptič, ti navihan si tatič! Ali v leho sred prosa zdaj postavil sem »moža«. O, le kriči zdaj živsžav, dobro vem, da ti ni prav! Ali to me ne skrbi, — vrabček naj drugam zleti! Ali morda nisi kriv? Si mogoče se postil? Pa povej, no, kdo, oj kdo na njivi zobal je proso? »Čiv, čivseiv, jaz nisem kriv! Očka se je izgubil, mater jastreb je ubil. Sam, sirota, sem ostal, sam na pot sem se podal... Sam skrbeti moram zdaj, kje za kljunček kaj dobim, kje o mraku naj zaspim, kje ogrejem si noge, kadar droben dežič gre, kadar nočindan sneži, da pcrotca drveni. Tebi dobro se godi, nič ne veš, kaj so skrbi! — A poskusi biti sam, biti sam in zapuščen in preganjan od ljudi — grenke solze ti zalijejo oči...!« □ □ Burja. Ojsžulajsžuli! Prišel je moj lepi čas, rajala bom zdaj pri vas. Če vam to ni prav, nič me ne,skrbi — oj»žulajsžuli! Ojsžulajsžuli! Rožice vam pomorim, veje v gaju ogolim. Če vam to ni prav, nič me ne skrbi — ojsžulajsžuli! Oj^žulajsžuli! Drevje v gaju ogolim, ptičice vam odpodim. Če vam to ni prav, nič me ne skrbi — oj*žulajsžuli! Oj sžulaj sžuli! Nagelj vam ne bo dehtel, slavček vam ne bo žgolel.. Če vam to ni prav, nič me ne skrbi — ojsžulajsžuli! Ojsžulajsžuli! Jaz vam pela bom odslej v selu, v gaju iznad vej. Če vam to ni prav, nič me ne skrbi — ojsžulajsžuli! □ Q Breza. Zopet šuma zeleni. Pa kako je s tabo, breza? — Meni dobro se f*odi. A' ko hladen vetrič veje? — Toplo suknjico imam. A ko temna noč nastane? — Travam bajke šepetam. A ko ž^oče solnce sije? — Pod menoj je hladen vir. A ko tresejo te vetri? — Se jim klanjam venomer. A ko pada nate slana? — Takrat malo potrpim. A ko snežec te pokrije? — Takrat pa lepo zaspim. Pojdem daleč, daleč k morju. Pojdem daleč, daleč k morju, da bom videl beli prod, kjer je lepa Vida prala, trudna, bleda ocf nezgod. Rad bi vedel, kje zamorec črni z barko je pristal, rad bi vedel, kodi Vido je na Špansko odpeljal. Kdo pa pojde k morju z mano? — Toplo solnčece z neba; če mi hladno bo na poti, solnce z žarki me obda. Z mano pojde tudi veter, tihi vetrček z ravni; če mi vroče bo od žarkov, vetrček me ohladi. Z mano pojde še potoček, ki po strugi bo hitel, cesto k mo,rju mi bo kazal, "v kratek čas mi žuborel. II. * ; Slovo. »Zbogom, zbogom drobne ptičke, zbogom, zbogom rodni krov! Ladja čaka, da odplava preko zelenili valov. Nič ne jokaj, zlata mati, nič ne bodi žalostna; preden se boš nadejala, zopet, zopet bom doma.« Tiho, tiho ladja plava, breg izginja, rodni krov; pol srca mornarček s sabo, pol ima tostran valov. c □ Prekmurska pesem. Bratec moj je šel čez morja valove. Kdo me vodil bo v bukove lesove, kdo me spremljal bo do zelene Mure? Meni pa se zdi, da vesele ure, bratca več ne bo. Pa da v rodno selo zopet vrne se, lice mu bo velo, žalostno srce. □ □ V čolnu. Sapica lahka z gor pihlja, čolnič mi ziblje sem in tja. Kot da sem v zibki se mi zdi in da popevka se glasi: »Aja, tutaja, sinek moj, mamica tvoja je s teboj...« Ona pa davno v grobu spi, srce spomine si budi. o □ V tesni kletki... V tesni kletki ptiček žalostno čvrči, zunaj pa pomladi vse se veseli. Toplo solncc zunaj sije naokrog, na poljano sije, na brsteči log. Po gredicah v vrtu rožice dehte, na zelenih glogih ptički žvrgole. To njegovi bratci so, ki žvrgole, z vejice na vejo, preko polj lete. O, kako bi k bratcem v polje rad zletel, ah, kako bi z njimi na svobodi pel! A kot hudodelec v kletki je zaprt in nikdar več k bratcem ne zleti na vrt. Zunaj cvetja, solnca vse se veseli, v tesni kletki ptiček žalostno čvrči. □ □ Ribiška. Moja njiva jc prostrano morje, moje lehe — skočni so valovi, a oralo moje — moja ladja, ki v gladino morsko pot si orje. A volički moji — nai
  • ' III. < ' . Sirotek. Tiho med oblački se po nebu vozi solnce, car luči. Po poljanah in po loži beli sneg kopni; kaplje se na vejah svetle zibljejo, po ravnicah se potočki glasni gibljejo v prazen les ... Kdo pa stopa po stezici zraven pota? — To je Joško bledi. Bil je na vasici pri sosedi. Dali so mu skorjo kruha, skorjica je bila suha, a jo je pojedel. — Joško je sirota ... Stopa Joško po stezici, raz nebo toplota lije po ravnici... Joško pravi solncu: »Sij, pomladno solnce, sij nam, dneva car, da iz daljne zemlje naglo kot vihar, naglo v kraje naše na prelepem vrancu sveti Jurij spet prijaše! Naj le srečno jezdi po poljanah, strmem klancuI' Vitez Jurij torbo nosi, in na desno in na levo cvetje trosi. Sij nam, dneva car, sij nam, car luči! Morda jutri, morda kmalu: tvoj prijetni žar viteza zbudi, da na hitrem vrancu semkaj prileti, se ustavi na ravnici, vranca napoji pri vodici... Vitez Jurij torbo nosi, in na desno in na levo cvetje trosi... Semkaj pa je dolga pot, morda vitez Jurij vzame v torbo kaj na pot. Morda žemlje in potice? Morda se katera skrije med cvetlice in jo vitez Jurij s cvetjem vred izsuje ob vodice ... Jaz pa pojdem tja iskat.. Sij nam, dneva car, sij nam, car luči, da tvoj topli žar viteza zbudi...! Kmalu pride ...?« »Pride ...!« v dalji mu odgovori. Zgodaj vstane Joško mali, zgodaj v mladem jutru. Preden solnce vzide, ob vodici čaka, ob vodici hitri, viteza junaka. Dolgo čaka, ves dan čaka — vitez še ne pride. Dolgo čaka, vsak dan čaka — vitez še ne pride. Šume zopet so ozelenele, loke zopet zacvetele, ptičice popevke svoje zopet so zapele, on pa čaka dan na dan — zaman ... □ □ Ob morju... Ob morju, ob šumečem morju, otožna deklica stoji, na bregu nudijo se cvetke, a ona cvetkam govori: »Nabrala bi vas rada, cvetke, in nesla vas na grob njegov, a sam Bog ve, kje izkopan je tam, sredi zelenih valov. Ah, ladja se je potopila in oče je potonil z njo, in sam Bog ve, kje v sebi skriva ga neizmerno morsko dno. Nabrala bi vas rada, cvetke, in nesla vas na grob njegov, a sam Bog ve, kje izkopan je tam, sredi zelenih valov.« □ o Pozabljena. Tihi mesec, mesec bledi, ki čez zemljico vso vidiš, potolaži me, povedi, kje je, kje, moj sinko mili: ali v rudniku kje hira, ali v morju je utonil, ali v bolnici umira? Ni utonil v sinjem morju, v rovu sinko tvoj ne hira. Tam ob reki Misisipi v beli gradič se zapira, se zapira, zlate šteje, o demantih svetlih sanja. Če ne sanja, vince pije in s pajdaši čas preganja. □ o Pa moj oteč... Solnčece žari, žari, solnca vse se veseli: vetrič pleše, les Šumija, v lesu ptičica brblja, v vejah, v travah cvet dehti, klas na polju rumeni. Pa tam daleč sredi gor nemški rudnik skrit leži: velik je zaklad njegov in globok je rov njegov. Tu od zore do noči sečc rudo od peči oteč, ljubi oteč moj. Pa moj oteč nič ne ve, nič ne ve za božji dar: nič ne ve za solnčni žar, za šepet vetrov, vodic, za brbljanje drobnih ptic; on ne ve za šum lesov, ne za sladki vonj cvetov. Gosti mrak za njim leži, bela smrt nad njim preži. Lastavica. (Briški motiv.) 1. Topla ptica •’* lastavica, pridi, pridi k nam, tukaj j c naš hram, tu je naša streha in pod streho tram, tu sezidaj gnezdo, da nam budnico boš pela, dobro jutro nam želela. Mi pa tebe počastimo in na okence pod tram v lonce posadimo nageljček in rožmarin in baziliko, škrlat,*) da dehtelo bo v tvoj grad. da boš raj še žvrgolela budnico in opomin, dobro jutro nam želela. # *) V Brdih sadijo navadno le rdeče, škrlatast« žeravce, zato tudi imenujejo to cvetlico škrlat. Drugod na Goriškem ji pravijo gorečka. 2. Preden solnce zažari, preden se kokot zbudi, izpod strehe, izpod trama, topla ptica lastavica tja na latnik se spusti, budnico zagostoli: »Ti spiš, ti meziš, kdo pa pojde plet, plet in vezat mladje tvojih trrrt?« Mladi fantič se zbudi, v brajdo odhiti plet in vezat nežno mladje, v cajnico nabirat sadje. Topla ptica lastavica budnico zdaj ponovi: »Ti spiš, ti meziš, kdo pa pojde plet in zalivat rožice na vrrrt?« Deklica odpre oči, v vrtič odhiti nežne rožice zalivat, potle kuhat, prat in šivat. Zdajci se kokot zbudi, solnce božje zažari, v brajdah se srebrna rosa zablišči. Topla ptica lastavica solnca se razveseli: »Glejte, glejte, solnce zlato že žari...! Kdor še spi, kdor meži* zlatega žarka vreden ni. Pridnemu ribico, lenemu šibico, s šibico švrrrk ...!« □ □ Huda ura. (1914.) Joj nam, joj: oblaki črni, svetli bliski k nam gredo; rože v vrtu, žito v polju huda ura vzela bo. Joj nam, joj: v deželo našo huda vojna bo prišla; kar ostane hudi uri, črna vojska potepta. □ o Kam gredo ? (1914.) Vsi prašni in zamišljeno po trdi cesti stopajo vojaki trudni. Kam gredo? In kar tako in kar tako, da sami tega ne vedo, •si pesmi žalostne pojo ... A kod gredo in kam gredo, še sami tega ne vedo. Pod sedmo pridejo goro, in kar tako in kar tako, da sami tega ne vedo, že bijejo se, že tepo, že krvave, že padajo in tesno drug ob drugem mro Čemu tepo se, mladi mro, še sami tega ne vedo. Pad goro, na krvavo plan, prigrohota se lačni vran: »Ha ha, kra kra, ha ha, kra kra, ha, koliko je tu mesa ...!« In kar tako in kar tako na mrtvo odleti telo ... On ve, čemu kriči: kra kra, čemu se v polju grohota. □ □ S* . Fantič na vojsko je šel... (1915.) Vrata zaprta, okna zastrta' čakajo, čakajo ... Prazne gredice, vele cvetlice tam sredi vrta plakajo, 'plakajo ... V daljne, neznane ruske poljane fantič na vojsko je šel. Ali se vrne, ali zagrne ruska ga zemlja, čezenj poraste plevel? Vrata zaprta, okna zastrta čakajo, čakajo.... Prazne gredice, vele cvetlice tam sredi vrta plakajo, plakajo ... Žalost. Spet žvrgoli škrjančck in travica Šumija, spet žubori potoček, sinička spet brblja. In vse je, prav tako je, kot v prejšnjih majskih dneh na cesti, vrtu, polju — povsod sam cvet in smeh. A v mojem mladem srcu, o bedni bratec moj, je tiha, tiha žalost in strah in nepokoj. Če ti se ne povrneš tam z bojnih mi poljan — kaj meni smeh in cvetje, kaj najjasnejši dan! Slovo od polja. (1915.) O zeleneče ti polje, ti moje zlato, moje vse! ;Naj te še zadnjikrat pozdravim, še enkrat naj se te nazrem, še enkrat, preden daleč grem in tebe samo tu ostavim. Pa kdo preorje te, oplejc, kdo z zlatim zrnjem te poseje, kdo ti bo zvesto drugoval: vse dni se nad razori sklanjal in vse noči o tebi sanjal in s tabo vriskal, žaloval? Glej, tu ostati več ne smem, v tujino grem na bojno plan, ah, s krvavečim srcem grem. In koderkoli bom korakal, na dobu črni vran bo krakal, ah, krakal on ne bo zaman. □ n Pismo. (1915.) Rumeno listje pada z vej .. Tako, kot še nikdar poprej, pri nas je neveselo, tako, kot še nikdar poprej, po vas zakoprnelo je srce, ko ste v boj odšli. Kot suhi listi v vse smeri ste se, ah, razkropili — pa boste se še kdaj vi vsi domov spet povrnili? — O, bratje moji, kam ste šli? O, bratje, srce me boli! □ □ Prepeličke. 1. Prepeličke v gnezdu. Dez prsi, prsi, v polju detelja diši, v detelji pa prepelica prepeli. Prepelika, petpedika: »Detelja je že visoka, moja skrb velika. Lahko, lahko se zgodi, da na polje pride kosec, deteljico pokosi, mojim, še negodnim mladim, lahko kaj se pripeti... Prši, prši, drobni dežek, da ne bo na polje kosca! Detelja je že visoka pet pedi, ah, pet pedi...!« 2. Prepeličke na polju. Vsi oblački so pregnani daleč, daleč za morje; zopet živo je v poljani, zopet je veselo vse. Žita le več ne šumijo, detelja več ne dehti; klasi na kozolcih spijo, v kopah detelja leži. Po strnišču prepelica mladim skrbno prepelika: »Heda, heda, heda! Ali slišite, otroci? V zraku kroži k nam ujeda in na vas preži. Proč ne hodite od mene več kot pet pedi, kot pet pedi...!« 3. Prepeličke pred selitvijo. Trave že porumenele so, cvetke odcvetele so, ptičke svoje pesmi že odpele so. V polju vlada sveti mir — suho listje le trepeče in otožno šepeta, hladen vetrič z vej ga meče in se z njim igra. Prepelica skliče mlade in tako jim reče: »Ljube prepeličke moje, log je tu že tih in prazen ... Jutri, preden še zapoje zvonec dan na vasi, odletimo v kraj prijazen, daleč za zeleno morje, kjer so širna polja, v poljih zlati klasi, v klasih zrnca pa .najbolja. — Morje pa globoko je, morje pa široko je dneve tri in tri noči in pet pedi in pet pedi...!« 4. Prepeličke v novi deželi. Srečno preletele so morja širino, srečno so dospele v novo domovino. Novi kraji, novi časi, nova žitna polja, v novih poljih težki klasi, v klasih zrnca pa naj bolj a. Stara prepelica mladim je dejala: »Ala, ptičke, ala, ala v nova polja! — Kam? V katero? — Kamorkoli vas je volja! Polja, žita — na izbero.« Poslovile so se ptičke in po njivah mičnih, ej, po lehah, po pšeničnih razkropile so se ptičke. Starka pa je klicala za njimi: »Zdrave ostanite mi! In — ne mislite od sebe daleč pet pedi, le pet pedi...!« 5. Prepeličke se vrnejo. Na jug zaveli so vetrovi; tam palmovi gozdovi natihoma šume, tam sladki rastejo rožiči in dateljni zore, tam žvrgolijo čudni ptiči in čudne rožice cveto. Ej, tja zaveli so vetrovi... Zašepetali klasi so vetrovom: »Odkje, prijatelji, odkje?« »»Prihajamo iz daljnih krajev, kjer gora Triglav dviga se v nebo, kjer sinje Adrije valovi se s skalami tepo ...«« »Kako je tam? — Lepo?« »»Zeleni Jurij jaha zdaj iz kraja v kraj. In beli sneg pred njim kopni, za njim topi se trdi led, in kamor krene mu pogled, na gredah se pokaže cvet, in zvonček tu in tam žefran iz tal pokuka v topli dan ... A kmetič koplje, seje, in kar poseje — solnčece ogreje, in kar čez noč ozelenijo lehe, in kar čez noč se omladijo veje. Oj, kmalu, kmalu doseže trava pas in kmalu, kmalu že pojde žito v klas ...«« Vetrovi v daljo odhiteli, v slovo so klasi jim šumeli a prepeličke so molčale. In same niso vedele zakaj, so se v nemiru zbrale na polju med cvetovi, in same niso vedele, kedaj so sc razmahnile peroti, in same niso vedele kako, a že so plule nad valovi domovju svojemu naproti. □ □ * v Vsebina: i. Stran Pomladna...................................9 Izletniki ................................11 Pri polžu.................................12 Škržad in rega........................ 13 Želodek ..................................15 Svatba na morju...........................16 Muren.....................................18 Deklica s punčko................../ . 19 Dva dečka ................................21 Vrabec . . . . *..........................23 Burja ....................................26 Breza.....................................28 Pojdem daleč, daleč k morju...............29 II. Slovo ....................................33 Prekmurska pesem..........................34 V čolnu................................ 35 V tesni kletki..........................36 Ribiška ..................................38 Deček in sinička..........................39 Plavajo mi barčice........................40 V gozdu ................. ..... 42 Ribičeva pesem ...........................43 Jesenska pesem............................45 Pogreb na morju V ‘tuijini . . . Svidenje . . Stran . 46 . 48 . 49 III. Sirotek...................................53 Ob morju..................................57 Pozabljena................................58 Pa moj oteč..............................J9 Lastavica................................50 Huda ura.................................64 Kam gredo? . . . ...................65 Fantič na vojsko je šel..................67 Žalost...................................68 Slovo old polja..........................69 Pismo.................................. Prepeličke...............................71 «2Š 40342 886.3-1 ŠIROK, Karel Ju t r o 70030458/So D GM C mm