268
„Ne, ne; takoj mi moraš povedati. Zakaj torej ne moreš obljubiti?"
„Tvoja sem in tvoja bodem samo pod nekim pogojem ..."
„In kakšen je ta pogoj, ki ga mi staviš? Slavica, jaz te vzamem pod vsakim pogojem, — samo da bodeš moja. — Pod vsakim, pravim, in naj si bi bil še tako obteževalen za me!"
„Pod vsakim? Ne govori prehitro! Pa naj ti kar naravnost, odkrito povem: Krut,. rada te imam, tako rada, kakor nobenega človeka ne na svetu. To moram priznati. Toda vedi, da sem jaz zopet — kristjana in da vzamem tebe le pod tem pogojem, če postaneš kristjan tudi ti."
„Ti — kristjana!" — — (Dalje.)
JOŽ. BEKŠ :
OB NABORU.
i.
Aj devojke, aj devojke, to gore vam rožna lica, srca vzklikajo v bridkosti, tožna vam je govorica, ko pripenjate fantičem, ki gred6 po suknje bele — rdeče šopke za spomin ...
Rekel sem ji sredi polja: — Kadar cesar me pokliče, roženkravt mi svež pripravi, da se fantič kaj postavi, da mu vriska dobra volja...
Zdaj je čas — a v tvojem vrtu ptič noben še ne prepeva, ob stezici sam podlesek žalosten in nem sameva. —
Vonja nič od roženkravta, tužno solnce nad oblaki; vse po polju morje belo -to smo žalostni vojaki! —
Nič žalovanja, jokanja nič, glejte, kak solnce je radovedno — da bi uzrlo mojo predrago včasih skoz medle oblake pokuka.
Moje dekle — poljana prostrana — vseh je dekle najlepših deklet, rožic mi da od nedrij zelenih — žlahtnih najbolj — za drugih deset.