V sredo in saboto izhaja in velja: Za celo leto . 6 for. 20 kr. * pol leta . 3 „ .'.0 „ „ četert lota . 1 „ 70 „ „ mesec . . — „ 60 „ Po pošti: Za celo leto . 7 for. 50 kr. „ pol leta . 3 „ 80 „ „ četert leta . 2 „ — „ „ mesec . . — „ 70 „ Si. 33. „Živi, živi duh slovenski, bodi živ na vcke!“ Oznanila. Za navadno dvestopno vorsto se plačuje: 5 kr., ktera se enkrat 8kr,,ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natisku) e j veče pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek (štempelj) za 30 kr. Rokopisi se ne vračajo. V Celovcu v saboto 21. aprila 1866. Tcciij II* Nasi deželni zbori in nas politični program, lil (Dalje.) Nadalje pravi sporočilo, da je deželno blagostanje po septemberskem manifestu v nevarnosti, da je sploh zaupanje in pravnost spodkopana. Rad b: bil videl, da bi bili tisti gospodje, ki so to adreso osnovali, tudi razločno povedali, kakšno da je blagostanje naše dežele od 20. septembra sem? Iiad bi vedel, v čem je bilo prej bolje, in v čem pozneje slabši? Ali je mogoče, da bi bil septemberski manifest splošno zaupanje zmanjšal ?! Gospoda moja, tako se je morebiti v domišljiji zgodilo; če pa na resnične dogodke pogledamo, vidimo ravno nasprotne reči. Le ozrite se na Ogersko, Hervasko, Erdeljsko (Sedmograško), na Cesko, Gališko, v Istri jo in Gorico, in povejte, ali jo res, da se je zaupanje zmanjšalo? Ali se m velikoveč ravno nasprotno zgodilo? Vi pravite, da se je pravnost spodkopala. Gospoda, meni pa se le dozdeva, da se je vse to po tisti ustavi zgodilo, ktere si zdaj Vi nazaj želite. (V sredi: Tako je!) Takrat se je pojem ravice zmešal, ko se nam je nasproti okto-erski diplomi mahoma oktrojiral februarni patent (Dr. Toman: Prav dobro! Poslušalci: Pravo! Dobro!). Nek drug adresen stavek, o kterem bom zdajle govoril, pravi, da so februarno ustavo koj o početku vsi narodi radostno sprejeli, kar nam priča, da ima življenje in dobra vodila v sebi. Gospoda moja, po mojih mislih ne more poznati nikdo kake reči koj na drobno berž o početku, kakšna da je, — pravo merilo je le vspeh, ki ga doseže! (Dobro!) Vprašam Vas, gospoda moja, povejte mi, ali so zdaj po preteklih 5 letih ljudje še tolikanj vneti za februarno ustavo, kot so bili o početku ? Po mojih mislih je tedaj ta sklep V adresi očitno napčen. Naj smem še g. Dežmanu na njegove opazke nekaj odgovoriti (Veselost med poslušalci!). G. Dežman pravi, da je februarni patent podloga svobodnega in narodnogospodarskega razvitka. On je našel to, ali ta podloga z vspehom, gospoda, sc ni prikazala (Smeh med poslušalci!). Dalje pravi, da dozdaj ni bilo centralizacije in suprema-cije nemškega naroda nad drugimi. Kdor Riore, gospoda moja, kaj tacega terditi, ta zares nima oči za resnico! (Dobro!) G. Dežman pravi tudi, da je ta supremacija (verhna oblast), ktere se ve da sperva pri-poznal ni, čisto naraven razvoj našiti razmer, ker je po njem nemški element ali živelj vso druge narode preskočil. To je deloma pravo, deloma pa tudi ne; kajti ne naravne, temveč se bolj umetne razbere so Nemcem k temu pripomogle (D o-kro! Dr. Toman:Prav dobro!), druge Narode pa v omiki zaderževale. G. Dežman pravi na dalje, dani februarna Ustava centralizovala, temveč da septemberski manifest to namerja, zavračaje nas tu na Ogre, potem tudi na generalne ali skupne deželne zbore. Kar se Ogrov tiče, gospoda moja, ni nam še znano, kaj bodo svojim sosedom dali; to pa vemo, da smejo Hervatje in Erdeljci od njih več samostojnosti pričakovati, kakor nam je je pa februarna ustava v deželnih zborih podelila (Dr. Costa: Prav dobro! Poslušalci: Dobro! Pravo!) Kar se pa tiče deželnih skupin, moram reči, da niso taka centralizacija, kakor je na pr. oži deržavni zbor (Prav dobro!); kajti skupinske deželno zbore želimo ravno iz ožega deržavnega zbora razviti ter ne zahtevamo v glavnih zadevali še toliko oblastnosti ne, kolikor je je do zdaj oži deržavni zbor imel. Skupinski deželni zbori so tedaj gotovo manj centralistični, kakor edini oži deržavni zbor (Dr. Toman: Prav dobro! V sredi in med poslušalci: Dobro! Pravo!). G. Dežman pravi še tudi, da je februarna ustava kaj ugodna deželni avtonomiji, ker je toliko malih deželnih zborov vstvarila. Da, res, gospoda moja, res prav majhnih zborov (Prav dobro!) in tudi prav malih pravic! Dr. Zupan je na dr. Tomanove besede, da adresa ni opravičena, rekel, da je ona vsaj toliko opravičena, kakor dr. Blehvei-sova. Menim pa vendar jaz, da je nekoliko razločka med obema ! Adresa, ki jo je dr. Bleiweis predložil, bila je zaupnica, le-ta pa ni uravnana in omejena po nobenem paragrafa deželnega reda (Dr. Toman: Prav dobro! Pohvala v sredi!). — Današnja adresa pa se je razvila iz §. 19. deželnega reda in dr. Toman je prav točno dokazal, daje meje preskočila, ker so je iz tega paragrafa razvila, iz kterega bi se nikakor ne bila smela. (Veselost! Gibanje!) Dr. Zupan tudi misli, da so to tudi slabi nasledki septemberskega manifesta, da je ustavljeno zdaj celo življenje ustavno. To pa, gospoda moja, mi ne gre v glavo, kako more vendar to terditi zdaj, ko tukaj v deželnem zboru sedimo (Dobro! Veselost med poslušalci!), zdaj ko zborujejo vsi deželni zbori, kar se je pod Šmeriingom le enkrat, in tudi tačas brez vsega vspeha zgodilo, — in so sklicani zbori tudi ogerski, ordeljski in hervaški. Kako da se more tu govoriti, da je ustavljeno ustavno življenje, tega jaz ne razumem. (Dr. Toman: Prav d o b r o !) On navaja še tudi to, da imamo jako malo od sedanje sisteme pričakovati, ker nam je ministerstvo povernitev deželnega zaklada neugodno rešilo. Čudim se, kako se more pri tako važnem vprašanju, ki se ima zdaj v Avstriji rešiti, taka malenkost ugovarjati. Sicer pa postavljam temu ugovoru nasproti, gospoda moja, rešitev tistih 60.000 gld. zem-ljiščno - odveznega zaklada (Pravo! Dr. Costa: Prav dobro!) in zraven še opominjam, da pervo vprašanje še ni do konca dognano, da se tedaj še ugodnega rešila nadjati smemo. To sem moral opomniti, in končam s tem, da mislim, da ta adreta, ki je tako slabo podpirana, ki ima toliko pomot in nepravilnih sklepov v sebi (Smeh med poslušalci!), nikakor ne more pripravna biti, položiti jo v imenu vojvodine kranjske pred prestol Njeg. veličanstva. Jaz mislim, da bi nam to ne bilo v čast (Veselost med poslušalci!), temveč da bi s fem prebrisanemu in vselej lojalnemu ljudstvu kranjskemu postavili večen madež (W u r z bach: Oho!) v zgodovini! Dobro! Živa pohvala v sredi in med poslušalci!) (Dalj# prid«.) A vstrijanško cesarstvo. Kaj da je o gorska gosposka zbornica zastran Deakove adrese odločila, se še ne ve. Najberže jo bo večina odobrila. „Gratzer-Ztg.“ nam donaša veselo novico, da ^5 neki deržavai minister zraven sebe želi svetovalcev iz vsake deželne skupine. Zdaj se še vedno nič prav ne ve, kaj bo. Dozdeva se nam, da je vse nekako zastalo. Na tem je, pravijo vsi, največ ležeče , kaj Pruska poreče in da ona še zamore z dobro besedo vse poravnati. „Slovenec" je zlasti v št. 29 povedal, kaj da o teli zadevah misli. Ker smo že zadnjič mnenje češkega „Naroda" navedli, hočemo danes k boljemu pojasnjenju še kaj veljavnih besedi povedati. Gotovo bode vsacega zelo mikalo zvedeti, kaj je Palacky 1. 48 nemškemu parlamentu v Frankobrodu odgovoril. On piše, da Cehi ne morejo svojih poslancev tje poslati 1.) ker niso Nemci; avstrijski vladarji so sicer imeli in imajo nekakošno zvezo z Nemčijo, češki narod pa nima nobene! 2.) Nemška centralna vladaje edinosti avstrijske deržave pogubivna. 3.) Edinstvena sestava Nemčije je nemogoča, ker je 30 in še več nemških vlad. — Ali niso to imenitne in važne besede, ki naj bi jih vsi dobro pomnili, kakor tudi, da Slovani Avstriji vedno dobro hočejo? — „Moravski orlice" piše o nemškem vprašanju tako le : „Nemški politikarji hočejo parlament. L. 48 ga je Pruska razpodila, zdaj pa nasvetovala. L. 1863 je bila tudi Avstrija teh misli, a Pruska se je vpirala, in takč se je vse raz-derlo. Ali naj bi bil ta parlament nad ali pod nemškimi vladami to se ne da zdaj izpeljati. Pa tudi Bismark ga je le iz tega namena predložil, da bi se Nemcem prikupil in si jih zoper Avstrijo pridobil. Avstrijski nemški politikarji so jo tudi zdaj zamudili in njih predlog, naj bi Avstrija kaj enacega nasvetovala, je brez vse veljave. In dobro )e to. Mi smo preverjeni, da blagor Avstrije ne zavisi od Nemčije in nemške zveze". — Hervaški „Pozor" piše o tem tako: „Dunajski deržavniki naj skerbe, da ostane Avstrija velika deržava, ne pa kak rivesek Nemčije. Avstrija po svojih naro-ih ni nemška deržava, zatorej tudi mi nočemo privesek Nemcev in orodje za nemško politiko biti". „Nar. novi n e" pišejo: „Avstrija more popolnoma zaupati na svoje narode, ako vojsko s Prusi z avstrijske ga ne pa z nemškega stališča prične". — Bravci naši bodo iz teh verstic lahko razsodili, kako in kaj je z nemškim vprašanjem in kako naj bi ga rešili, da bi oilo za Avstrijo prav! Hervaška Reputacija je v Pesti že odbor sestavila. Škof Strosmajer mu je pervosednik, g. Perkova c pa perovodja. Bog daj, da bi jim važno delovanje srečno in slavno izpod rok slo! Dežele notranje-avstrijanske. Iz Celovca. („ZukunfV - „Franko b r o d“ ; — „S a 1 o b a r d e.“) Da se razni narodi naše Avstrije lepo sporazumejo in se naša deržava svobodno in ustavno uravna, želi in težko pričakuje vsak pameten in svoboden deržavljan. V ta namen donaša vse hvale vredna „Zukunft** celo rajdo prekrasnih člankov pod imenom : „Vor und nach dem 20. sept. 1865.“ Te članke spisuje prebrisana glava in želimo si scrčno, naj si jih vsi narodi, zlasti pa Madjari, globoko v srce vtisnejo! — G. vitez Schmer-ling je bil vendar premodra bučica; posmehovali smo se, ko je svojim prijatlom napil: „V Frankobrodu se vidimo spet** ! Mislili smo, da je od šampanjskega vina muhico imel, — pa glej ! svet se tako suče, da se veliki nemški zbor v Frankobrodu spet [snuje. Nemcem neavstrijanskim ga Berčno privoščimo, — ali nas Avstrijance naj pa pri miru pustč. Slovani in torej tudi mi Slovenci smo za neodvisno in mogočno Avstrijo ; zatorej že leta 1848 nismo radi in tudi nismo vsi in povsod volili za franko-brodski nemški parlament, tem mcnj še pa bodemo volili zdaj, ko smo novih dokazov doživeli, kolika sreča da jo nemška zveza za našo deržavo in kako pomaga Nemčija našej Avstriji, naj jej gre tudi za glavo. Mi smo bili, smo in bodemo za deržavni zbor na Dunaju, tega težko pričakujemo, za tega se potegujemo ! — Že smo večkrat naznanjali, da so nekteri srenjski predstojniki in svetovalci tako abotni, da ne ved6, čemu da so ljudske šole. Mislijo, da so za to, naj se otroci par nemških besed za nekaj tednov naučč, vse drugo je nič. Spet je šolski „komite** na Vratali (Thorl) prošnjo vložil, naj se v šoli le nemški podučuj.e, materni slovenski jezik pa iz domače šole spodi. To nas ne straši, kajti vemo, da jo dobijo tudi ti nemškutarji, kakor so jo dobili vsi drugi: Postav nihče ne more in ne sme z nogami teptati. Sperva smo se nad temi prošnjami se čudili in milo se nam je storilo pri sercu, da so ljudje tako neumni; -- zdaj ko smo poslednjo ljubljansko okrož-niko brali, ne čudimo sc več po znanih besedah: „Ako se to godi na zelenem lesu, kaj se bode godilo na suhem“ ! Besednik. Slovanski shod v Pragi 1. 1848. (Dalje) Po nasvetu Karola Libel ta je poseben odbor načertal prošnjo do presvitlega cesarja, ktera je obsegala želje avstrijan-skili slov. narodov. Ta prošnja je bila osnovana tako le: Vaše c. kr. Veličanstvo! Milostljive, zares očetovske misli Vašega c. kr. Veličanstva, kterih jasni dokazi so nepozabljivo vtisnjeni v hvaležno serce slednjega deržavljana, kakor dalječ sega milostljivo žezlo Vašega c. kr. Veličanstva, dajejo nam zaupanje in pogum. Zatorej pristopijo k prestolu Vašega Veličanstva namestniki avstrijanskih Slovanov, zbrani v shodu v Pragi, da bi z vso dolžno častjo predložili želje in prošnje vseh narodov slovanske kervi v Avstriji. Godi se velika in silna prememba v po-litiških razmerah cele Evrope. Stara politika, po kterej so dvori svojevoljno razsoje-vali nad osodo raznih narodov, je proč. Evrope, kakoršna je bila leta 1815, ni je — 126 — Iz Velikoica. 15. aprila. J. Z. (Kako je zdaj? — Sirovost. — Tedenski s e j m. — Vreme.) Naši meščani so sklenili svoje zimske veselice — streljanje s pušicami — 8. aprila. Bila je v ta namen velika pojedina. Vesela družba se je še le razhajati začela, ko je že dan skozi okna gledal! — Zdaj pa, ko je spomlad že nastopila in je narava že zelo prijazna, iščejo se druge kratkočasnice. Vse vre v prijazno okolico, zlasti k dravskemu mostu, kjer se dobiva tudi dobra pijača. Pa tudi po kegljiščih je zopet vse živo in se praznijo možnje. — Tako slišim ravno zdaj , ko te verstice pišem, godce in vriskanje fantalinov, da je kaj, pogledavši skozi okno vidim, da se v bližnji gostivnici že vse suče; tako se bo vganjalo in brenčalo celo noč! Za denar gre vendar tako terdo, ali pri vsem se ga za norčije in ples še ne manjka! — Da so ljudje še celo sirovi, bil sem danes priča. Bil je namreč v neki ulici tak razboj med več fantalini in 2 zidarjema, da je bil strah. Vsi so bili kervavi. Začelo se je to pobijanje v kerčmi in_ končalo še le po 2 urah. Da so ljudje od vseh strani skupaj derli in z odpertimi ustmi in očmi ta ravs in kavs gledali, razume se samo po sebi. Ko je bilo že vse zopet pri miru, prikaže se še le en žandarm, in ne odpelje — nobenega! Kaj tacega se tukaj že uolgo ni zgodilo, in želeti je, da bi se nikoli več! — Še nekaj prav nesramnega naj povem. Povedal namreč mi je nekdo, da je v neki kerčmi sirov sin po svojem očetu mahal, ko sta že oba vina dosti v glavi imela. Taka sirovost je pač sad borne jzreje otrok v mladosti! Starši si pač sami šibe pletč, ker ne gledajo na svojo mlado deco in jim ni mar, da bi se dobro izredila in kaj koristnega naučila! — Naj še od našega tedenskega sejma kaj povem. Kakor je znano, je vsako sredo. Ljudi se še vselej precej nahaja, in naprodaj se tudi v,sega dobi, posebno žita in živine, v denar pa se spravi vendar le malo, ker denarja vsakemu 'manjka. V boljših časih so tak dan ljudje, leakor se pripoveduje, do noči tukaj ostajali, in tako še dosti lepega denarca tukaj popustili; zdaj pa že ob 5. popoldne skorej nikogar več ne vidiš, ker vsak želi, kmalo k domu priti. — Vreme je zdaj kaj čudno. Danes nam sije prav prijazno solnce, jutri pa zopet dežuje, kakor bi bilo nebo odperto. Včeraj je bil zelo lep dan, in mislili smo, da bo zdaj dolgo tako ostalo, pa danes ima že zopet vsak „omrelo** odperto. Bog ve, kako bo! Iz spodnje iiodJuiiMk« doline. J. V. (Tatvine.) Ljubi nam „Slovenec1*! Še ni več; narodi so se zbudili k zavesti in sa-mostalnosti. To gibanje poprijelo je avstrijansko cesaro-vino bolj ko druge deržave. Le nasilne j odzgorej napravljenej središčinej (centralnej) moči je bilo mogoče, tako različne narodnosti združene obderžati v enojnej deržav-nej napravi. In ta umetno osnovana naprava, ktera je imela svoje birokratične mreže nad narodi raztegnjene, ni se mogla drugači ohraniti kakor le z nasilnimi sredstvi, kterih se poslužuje samovladna moč. Kjer se je tako nenaravno vladalo, ondi pravnega narodnega razsnovanja posameznih narodnosti biti ni moglo. Timveč treba je bilo, vsako narodno življenje, kolikor koli je bilo mogočo, zaderževati in zatirati. Avstrija je skusila žalostne nasledke, kjer se tako vladanje terdovratno izpeljuje. Padlo je sicer to vladanje, Avstrija pa še terpi in okuša žalostni sad. Narod prestopi nanagloma brez vseh posrednjih korakov iz Černe tmine na svitlo svobode jasno žareče, iz mladoletja prestopi v tak stan, ki tirja polno politiško dorast in zrelost. Narodnosti, sebi oddaljene in ptuje, stojč si sovražno nasproti; zaupnost je zginila; dohodki so zibnili; kupčija in obertnost hira; deržavna vez Astri j e se na videz razpušča; vse razmere ljudskega življenja so celo v svojih podlogah zmedene in ogugane. Po previdnosti božjej, ktere steklo v Dravo veliko vode od tega časa, kar sem ti pisal od slabih časov in tatvine v našej dolini. Pa spet ti naznanjam dve žalostni, da zelo žalostni reci. — Vnoči od 11. do 12. aprila se derzne nek tolovaj skozi okno v Libeliško cerkev in odnese shranilnico ali darilnico (Opferstock.) K sreči ni bilo veliko v njej, ali v sedanjih slabih časih je treba za vsakim krajcarjem milo pogledovati! — Ravno tako se sliši, da. so v nedeljo R5. t. m. na jsvetem mestu v poddružnici Švabeške fare, kjer je bil ravno shod k materi božji, tudi darilnico z veliko (30 gld.) denarjem ukradli. Kaj bo v prihodnje s takimi tolovaji, ki se že v posvečeni hiši božji pravične roke ne boje? — O Bog, pomagaj in predrugači nam! Iz okraja. ? (Še nekaj od naše okrajne gosposke). Dopisatelj „Slovenca** iz Mozirja je omenil 19. p. m. našo okrajno gosposko v Gor-njemgradu ter samo mimogrede rekel, da se je do zdaj sč slovenščino in s pravico pri nas slaba godila, ter nas je na to zavrnil, da bomo skorej brali, kako žalostno je do zdaj pri nas bilo. — Res, še preden nam je došel o vi le bolj površni dopis iz Mozirja, čitali smo že ostro pritožbo nekega moža zoper naš c. k. urad v dunajskem časopisu „Vaterland**. Vsi, kteri so dalj časa v šolo hodili, ved6, da je na vseučiliščih poseben oddelek po-dučevanja, kteremu se pravništvo pravi, in kteri te šole obiskujejo so pravniki, in zakaj ? — Zato, ker se učijo prava ali postav te ali une dežele, in sicer se postav učijo zato, da bi potem v javni službi po teh postavah vedno tudi sodili in ravnali. Pri vsakem c. k. okraju sta tudi najmanj dva moža, okrajni predstojnik in adjunkt, ktera sta to šole končala in se tedaj pravnika imenujeta. Tudi pri nas je tako, vendar pa moramo reči, da ne vsak, kteri se pravnik imenuje, že tudi to ime zasluži, ker jih je dosti na svetu, kteri, če ravno postave vedč, vendar po njih ne sodijo, kakor se je bralo 14. p. m. v „Vaterl'and-u“ o naši c. k. okrajni gosposki; kajti tam stoji pisano, da so velikokrat naši ubogi, preveč potrpežljivi kmetje po 5, 6, 7, ali se več ur hoda v Gor-njigrad prišli iii potem več ur, ali pa cele dneve zastonj tam čakaii, čeravno se jim je zavoljo kake obravnave priti ukazalo, in so tako čas in denar potrosili. Bere se dalje, da zapuščine po 4 leta in več nerešene ležijo v veliko škodo vsem, ki kaj dobiti imajo, kar je gola resnica. Tako je umrl v fari S. 23. listopada 1. 1860 mož A. S., kteri je zapustil več sto goldinarjev premo- močna roka se današnji dan jasnejši kaže ko kedaj v teku cele zgodovine, poklicano je Vaše c. kr. Veličanstvo za varha, ki brani narode. Po Bogu leže v roči Vašega c. kr. Veličanstva osode, kaj in kako bode z narodi avstrijanskimi, kakor tudi pripomočki, s kterimi se dajo ohraniti in okrepčati njih svobode pa zajeziti studenci vse nesrečo, ki jim grozijo. Zato se zbirajo narodi slovanski avstri-janske cesarevine okoli prestola Vašega c. kr. Veličanstva z otroškim zaupanjem, da je Vaše c. kr. Veličanstvo vneto in polno dobre in očetovske blagovolje. Ti slovanski narodi pa prosijo za to, da jim podaste pripomočke, s kterimi se edino zamere njih svoboda zagotoviti, cesarevina obvarovati in neizrekljiva nesreča odverniti. Politika stare, poderte vlade je vsem, zlasti pa slovanskim narodnostim, dajala v njih najsvetejših, prirojenih pravicah hude, celo smertne rane. Prihodnja moč in slava nove Avstrije leži na tem, da se vsem, zlasti pa slovanskim narodnostim, daje priložnost, svobodno razvijati se. Da se tem različnim narodnostim podelijo enake pravice, to je najmočnejši, najimenitnejši pomogljej, ki zamore Avstrijo rešiti iz groznih valov tega časa, da bi se z božjo pomočjo brez ran in ženja, in je odločil tudi svoji nezakonski hčeri 200 gld. srebro. Ali zdaj glejte čudo! Ze imamo leto 1866, in vse je še, kakor je bilo pred 6 leti. Bilo je tačas pri srebru okoli 50 gld. nadavka. Ko bi obravnava bila o pravem času in bi se denar bil na obresti dal, znašala bi dedščina blizo 340 gld., zdaj pa bo morebiti po odračunjenih stroških le 180 gld. in kdo je tega kriv?! Brali smo še tudi, kako c. k. adjunkt v Gornjemgradu, to, kar je danes za belo spoznal, jutri črno imenuje, kar bi se od sodnika nikdar pričakovati ne imelo, pa kaj si hočemo, saj se danešnje dni še vedno ponavljaj kar se je že v starih časih godilo. — Rimljani pokličejo hudobnega Jugurta v Rim pred sodnike. Bilo je to o času propada Rimskih dežel, ko je v Rimu že vse podkupljivo bilo; zato vzame Jugurta, kralj nutnidiški seboj dosti denarja in podkupi sodnike, kteri so ga hitro potem ko nedolžnega izpustili. Iz Rima se vrnivši ozre se Jugurta še enkrat proti mestu in reče te le besede: O venalem urbem! t. j. o Rim, kako si dober kup! Kar je Jugurta od Rimskih, to moremo mi reči od naših časov. —• Vsak Slovenec pozna tudi ponočnega tiča „sovo11, ktera ima to poglavitno lastnost, da po noči okoli leta in si živeža išče po dnevu pa — spi Kakor ta tič ravna tudi veliko ljudi, kteri po noči kratkega časa pri bokalu iščejo, po dnevu pa spijo in s tem dosti denarja potrosijo, zraven pa svoje dolžnosti zanemarjajo. Kdor ni slep in gluh, ta nas gotovo zastopi. — Tako vemo, da se pri nas do zdaj ni gledalo na drugo, kakor če je bilo treba tako imenovanih komisijonov, kjer se je obilno zaslužilo, vse drugo se je pa zaostalo. Dobro tudi vemo, kaj je storilo, da se je v dveh soseskah dala pravica krčmarjenja takim hišam, kjer krčma ni za nič drugega, kakor v telesno in dušno škodo občanov , in čeravno se je soseska temu ustavljala, ni vse nič pomagalo, saj se še vprašalo ni, kakor je do zdaj bila postava in navada. Preziralo se je tudi soseskino starešinstvo, ker, če je bil kak inventar, prišli so možje iz 3. soseske z dotičnim uradnikom spoprijaz-njeni, in so zemljišča cenili, kakor jim je dopadlo, med tem ko bi bili domačini zastonj ali vsaj bolji kup reč bolje vedeti in spoznati zamogli. Zoper postavo tudi je bilo, da se je pri zadnjih volitvah županov poklical odbor neke soseske v tujo sosesko in se je tako izvolil mož za župana , kteri bi ne bil župan postal, če bi se doma volilo Bilo, zakaj bolj se prilega svinji sedlo, kakor pa njemu županovanje. Se več dru- škode, da, z novo močjo in slavo razmotala ‘z velikih dogodeb, ki močno pretresajo Vesoljni svet. Mi sinovi velikega plemena slovanskega, čegar različne veje se pod očetovsko vlado Vašega c. kr. Veličanstva zdaj svobode vesele, nočemo zvesto in z dostikrat skušenimi močmi pripomagati, da So avstrijanska deržava prerodi v tem po-nienu. Pod žezlom Vašega c. kr. Veličanstva naj se vse narodnosti pobratijo, vse enake svobode in pravice vživajo : Novo prerojena Avstrija naj je deržava federativna ali zvezna favnopravnih narodov. Mi poznamo in vemo dobro, kako važna da je sedanja doba; zatorej približujemo se ®den k drugemu, da si ubranimo svojo nstavno in narodno svobodo, pa krepko odbijemo vsak pokus, vsiliti nam ptujih zavez 'n ptujih naprav. Pervi korak, ki ga v pobratenju storimo, °hstaja v tem, da želje posamnih narodov nvatrijanske cesarevine s to ponižno prošnjo vse skupaj predložimo pred prestol Vašega c' kr. Veličanstva, naj se na najvišem mestu vzamejo v pretres in razsodbo. (Dalje pride.) — 127 — gega bi se dalo povedati, pa naj bo danes zadosti in mi rečemo: Morebiti smo gospodom v Gornjemgradu preveč odkritosrčni, pa kdo siymore za to, nam se smili ubogo ljudstvo! Če hočete tedaj namesto graje pohvalo slišati, delajte po ukazu svitlega < e-sarja samega in njegovih ministrov, dopisujte Slovencem slovenski, in če še ne znate, učite se! Bodite pravični in sodite po svoji vesti, če jo imate, in po cesarski postavi, če jo zastopite! To od vas tirjati, imamo pravico; ker se pa do zdaj ni zgodilo, ste si očitne graje sami krivi! Mi tedaj pričakujemo, da novi predstojnik, kteri ima sko-rej priti, bo pošten Slovenec, ki naš narod ljubi, da pri zdravi glavi tudi drugi udje zdravi postanejo, in da se bo dajalo cesarju kar je cesarjevega, pa tudi Bogu, kar je Božjega! Velika Nedelja. P. (Odkod ime Velika nedelja? Nova postaja.) V lepih slovenskih goricah blizo Ljutomera in hervaške meje, kjer se nam rodi žlahtna kapljica, stoji farna cerkev, posvečena v čast sv. Trojici, ki se zdaj imenuje velika Nedelja, v poprejšnjih časih pa so jo imenovali Vuzemtina t. j. vuzimska nedelja, od vuzem ali vazam, kar pomenja ravno to, kar velika noč ali v. nedelja. Naši kraji so bili v prejšnjih časih zdaj od teh, zdaj od druzih sovražnikov napadani, tako da miroljubni Slovenci nikdar niso bili svojega premoženja in življenja varni. Tako so priderli pred 666 leti divji Kruci (Turki) z močno vojsko v naše kraje. Bilo je ravno veliki petek, ko se po opravljeni službi božji nemški križniki s svojo vojsko nad sovražnike spravijo ter jih ravno na vuzem ali veliko nedeljo premagajo in v Ormužu (Fried-Au) mir sklenejo. Vas pa, kjer je bil sovražnik premagan, imenuje sc odsihmal „velika Nedelja11, kar se je s povzdignjeno zastavo izreklo s temi le besedami: „Na veliko nedeljo častitega od smerti vstajenja Jezusa Kristusa je bil tu sovražnik premagan, in zatorej naj se ta kraj imenuje „Velika nedelja11, kar seje tudi resjzgodiio in do danešnjega dne obveljalo. — Pri tej priliki hočem „Slov.11 še nekaj druzega sporočiti. Ravno velikonočno nedeljo se je veliki Nedelji dogodila velika sreča. Ta dan namreč je začel hlapon tu postajati, in sicer pred-poldnem o '/a 11, popoldne pa ob štirih. Bil je z jezero živio-klici pozdravljen. To je pač za nas in našo okolico velika sreča in dobrota, ker nam je pot v Ormuž nepri-lična, v Mozganice pa je predalječ. — Mislim, da mi „Slov.11 tega ne bo zameril, da pišem tako pozno, ker som si mislil, da bo Druga velika Beseda v ljuMjnuskom gledišču 15. aprila Kaj pa je bilo zopet v nedeljo v gledišču, da je vrelo ljudstvo notri od vseh strani? V lepem spomladanskem času, ko vsacega mika le v prosto naravo, da se oddahne od dolzega zimskega zapora, in vživa lepih dni. V zvezdi, na sprehajališču ravno zraven gledišča, svira vojaška godba, in vendar se ne meni ljudstvo dosti za njo, vse le hiti proti gledišču. Kaj to pomenja? Sokol inčital-ni c a napravljata zopet veliko besedo, to ti je magnet, kteri vleče vse s tako močjč do gledišča. Vsakdo se podviza, da si pridobi dober prostorček, ker dobro ve, da je treba hiteti. In res je bilo zopet popolnoma napolnjeno gledišče, in ni se treba izgovarjati, kakor se je izgovarjalo neko drugo društvo, na vreme in Bog ve še kaj druzega. Napravilo je namreč filharmonično društvo dva dni poprej svoj zadnji koncert, kteri jo bil pa, kakor smo slišali, prav slabo obiskan, ako ravno se je trobilo že dolgo popred o njem okoli. Še celo „Laibache-rica11 ni mogla skriti svoje jeze in se je hudovala nad svojimi ljudmi, zakaj jih ni več prišlo. Od Besede pa, kakor zadnjič, kar besedice ne ve povedati. Ali se je revica morebiti tako prestrašila, ko je videla, da je bilo gledišče obakrat čez in čez pre- kdo drug zmožnejši od meno to novico v „Slovencu11 naznanil, toda žalibog ni se zgodilo! — Časnikov dohaja v naše kraje še precej, le škoda je to, da več ko tretjina ni slovenskih. To slabo poznamlja naše Slovence, ki jim je tako malo mar za domače časništvo, za domačo omiko in izrejo. Je pač povsod križ! Domača dobra roba se prezira in zametuje, tuja pa hvalisa, podpira in kupuje, kar je mogoče. Da bi se skorej kaj premenilo — drugači nam bo še slhbši pela! — OBlizo l/juhljnne. — m — (Knezo-škof. okrožnica in nek ter a očitna vprašanja zarad šolskih n a učil i h k n j i g.) Ko sem bil šel svoje dni Dunaj oglevdovat, videl sem med drugim vštric sv. Stetana štacuno. V tej štacuni prodajajo jeklena peresa. Za znamenje te robe je v štacunskem oknu pero izpostavljeno. Velikost je moža, debelost je gor-jaška. To pero bi rad na posodo vzel, da bi po vrednosti popisal ljubljanske konsisto-rije slovečo (!) okrožnico, zarad ktere nekteri zdihujejo, drugi se v ustnice grizejo, tretji očitno zabavljajo, gospodje iz „rajha11 pa z rokami ploskajo. Ime „okrožnica11 pa jej je prav primerno, ker kaže, da gre res našim gospodom vse okrog po glavi! Pač se gr. Auersperg lahko v pest posmehuje, da je njegov govor v deželnem zboru tako lep sad obrodil! Iz tega se za-more povzeti, da strežniki in čuvaji ban-krotnega birokratizma , repotresci pope-tega pisarstva in zastavonosci frankobrod-skega liberalizma še niso pomerli. Naša gospoda si je s tem vekovito tarčo in liso zainavtala! Ako bi jej napisa manjkalo, mislili bi, da je iz dobe Bachove centralizacije, kajti le v onih časih so kaj takega varili in tesali in limali ter na ljubi, potrpežljivi papir kidali!- Kam smo vendar v Ljubljani prišli?! Pa poslušajte še to: Ta gospod, čegar delo je ta okrožnica, agitiral je svoje dni celo za deželnega poslanca v tukajšnji okolici; a že takrat jo bil pri ljudeh tako ob vero in zaupanje, da ga ni nihče maral, akoravno so ga cclč duhovni pripo-ročevali. Ako bi mu ne bilo torej spodletelo, lepo bi bil sedaj v , Auersperg — Dež-I man —j£rommerjev rog trobil! Zlasti paj se drugim -"gospodom korsistorijalnim svet-* nikom, najbolj še v. č. dr. P. čudimo, da zoper to okrožnico ni protestoval; saj je vendar njegova učenpst doma in po svetu znana, on nam je „Danico11 prižgal in bil več let njen vodnik, je med svet poslal svoje cerkvene ogovore, ki razodevajo globoko mislečega moža in so polni krasnih, veličan- polnjeno, da jej je kar glasu zmanjkalo! Naj si bode kakor hoče, toliko vendar za-pazujemo, da je nekaj časa sem, akoravno jo vredujeta dva domačina (!), še skorej bolj protivna, ko v Issleibovih časih. Pa pustimo jo, naj hodi svojo pot, škodovati tako dosti ne more, ker se le malokdo kaj zanjo zmeni. Oprosti, dragi čitatelj, da sem tako zabredel od svojega glavnega namena, popisati ti Besedo. Razdeljena je bila zopet v tri oddelke. V prvem pela sta se po uverturi iz opere „Nabuko11, ktero je godla kapela bar. Gerst-nerjevega polka, že od zadnjič znana krasna zbora „Adrijansko morje in „potnica Tem-plarjev11, še izvrstnejše ko prvikrat. Posebno pri drugem ni kalila zdaj nobena nezgoda navdušenosti občinstva. Na novo je pel g. C o lore to Vikt. dve pesmi za bas prav lepo, in posebno v prvej „Vabilo11 dr. Ipavca se je odlikoval ter jo prednašal prav izvrstno in s takim občutkom, da se je videlo, koliko duha zamore pevec vdahniti v prosto pesmico. Tudi drugo „Kam“ Cam. Mašeka, v kteri je ravno nasprotni duh, duhobupanja, izražen, izpeljal je prav dobro. Zbor je pel potem še šaljivi zbor „Radostno potovanje11 tako izvrstno, da je res zbudil radost celega občinstva. (Konec pride.) skih uzorov; je na dalje matičin in čitavni-čin ud, njemu je slovar izročen in svesti smo si, da ga bo slavno dovršil. Glede na vse to naj nam preč. gospod ne zameri, ako ga očitno vprašamo: Ste li za to okrožnico vedeli? in če ste, s kacimi „Sophiste-reien“ (zvijačnimi modrijami) sc da zagovarjati? Na dalje nam je uganjka, da je v. c. g. prevzel šolske naučne knjige za kršanski nauk (za III. in IV. gimnazijski razred), pa še do sedaj nobene nimamo. Mislili smo, ker nam je g. Lesar spisal katekizem 1. 1863, da bomo zgo 100 gld - 52.- 52 25 5 * nar. posojilo od I 1864 - 78.00 79.50 5 „ metali ke - - - - 56 26 56.60 - - - - 48.50 49.- 4 yy n - - - - 43 25 43.75 - - - - 3 -.50 33. 2 y, n u - - - - 28. - 30.- Srečke i. 1839 - - - - 129.00 130 50 „ « 1854 - - - - 7.1 - 72.- « a 1860 po 500 - - 72.40 72-60 u (i 1860 « 100 - - 81.50 82 — Srečke. Kreditne - - - P( 100 gld. 07.— 98,- I lonavsko-parobrodskc « „ 76,- 77— Tcržabke - - “ 4» 4* 107.- 108. Budimske . po 40 gld. - 21— 22.- Kneza Estarha/.y-a « 40 * - 70— 75— y> Šali n a « 40 V - 24— 25— « Palfy-J K 40 « - 20— 21. - « Clary-a 4' 40 44 - 20— 21.- Grofa Genois-a (( 40 44 - 20. - 21.- Kneza VVindiSgraetz-a po 20 gld 14— 15- Grofa VValdstein-a M 20 4' - 16 50 17.50 „ Keglevič-a « 10 4' - 13— 13.50 Denarji. Cesarski cekini - - - - 5.12 5.14 Krone - - - - - — - Napolcoiidoiji (20 frankov) - - 8.62 8.64 Suvrendorji - - - - - — Ruski imperijali - - - 8.80 8.85 Pruski Fridrikclorji - - - — . Srebro (ažijo) - - - - 104.50 105,— Danajska borsa 19. aprila 1866. 6“/0 raotalike .... . 58.45 6°/0 nacij onal .... . 61,— 1860 derž. posoj .... . 74.50 Bankine akcije . . • . 693. - Kreditne „ . . . . . 130.90 London ..... . 105.50 Novi zlati . . 6.08 Srebro . . 106.60 J.ftef.nilr A. Einspieler. Odgovorni vrednik J. Božič. Za tiskarno P. pl. KI einmayerj a odgovorni vodnik R. Bertschinger.