Poštnina plačana v gotovim,. Ljubljana, dne 1. septembra 1923.
Izhaja štirinajstdnevno. — Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Marksov trg 2/11. — Naročnina znaša mesečno 4 Din. Za Italijo
mesečno L 1 50. Posamezna številka stane Din 2 —
Strnite vrste za 9. internacionalni mladinski dan! Mladi delavci in kmetje vseh dežel!
V tej resni url va* poživljamo, da pod praporjem Mladinske Internacionale nastopite 2, septembra na 9. inter acionalni mladinski dan v strnjenih vrstah.
Delavski razred in revno kmetsko ljudstvo vseh dežel stoji pred velikimi boji proti vedno predrz-nijšlm napadom razreda izkoriščevalcev. Ti je-zelo dobro znal vsa bremena, vso škodo pred petimi leti »končane« vojske natovoriti na delavez in revne kmete, tako da je položaj teh postajal vedno neznosnejši. En neznosen je postal tudi vaš položaji
Vaša vedno večja beda, vedno večje izkoriščanje, to so stebri, na katerih kapitalisti in veleposestniki zidajo svoja bogastva in na katerih utrjujejo svoje gospodstvo. Vaši izkoriščevalci so V- Še mezde vedno bolj zmanjševali in podaljševali delovu! čas. In osemurni delavnik bo kmalu postal pravljica, <e se ne dvignete in ne začnete boja.
Mladi delavci in kmetje! Nastopite 2 septembra I Pokaž.te svojo voljo, da se hočete b iriti z nami:
Proti neznosni bedi!
Za ohranitev osemurnega delavnika in za zadostne plačeI
Za šesturni delavnik!
To pa ni edino, kar je treba storiti v tej uri.
V skoro vseh deželah je nastopil delavstvu mnogo nevarnejši sovražnik: Fašizem. Fašizem je prevzel sramotno nalogo, da vrže delavce In revne kmete, ki se upirajo proti izkoriščevalcem In da jih uklene v kapitalistično suženjstvo. Trudi se zlasti, da bi pridobil delavsko in kmetsko mladino.
Delavska in kmetska mladina ga mora z vso odločnostjo odvrniti. In ne samo to Ona mora ustvariti prve vrste v kolonah delavskega razreda, ki se formirajo za neizprosno borbo proti fašizmu.
Pokažite na 9. internacionalni mladinski dan to svolo voljoI
Drugi september naj bo tudi vojna napoved vsem poizkusom, ki hočejo Izigrati delavsko in kmetsko mladino posameznih držav drugo proti drugi ko* topovsko hrano za največje profite enega ali dru-
gega nacionalnega razreda Izkoriščevalcev. Vojna nevarnost obstoja naprej. Anglija in Francija se oboro-žujeta ena proti drugi, obedve skupaj pa proti Sovjetski Rusiji. Amerika in Anglija proti Japonski, sploh cel kapitalistični svet m ziično pripravila novo imperijalistično vojsko, proti kateri bi zadnja svetovna vojna izgLdJa kot igra. Delavska in kmetska mladina mora biti budna! Ona mora na 9. Int. mladinski dan mobilizirati vse svoje moči proti grozeči vojni!
Dajte socialdemokratskim vedi eljem mladine, ki so stalno zavračali pozive za skupno fronto prol| vojni nevarnosti, proti fašizmu in reakciji, proti bedi ta jasen odgovor: Mi nočemo Z lepimi govori čakati na nov vojni vihar!
Mi nočemo še naprej potrpežljivo prenaša i vedr.o večjo našo bedo im stisko. Mi smo pripravljeni, marširati skupaj z vsemi, ki hočejo resnično borbo proti vsem tem nevarnostim!	,
Mladi delavci in kmetjeI To vam pravi proletarska mladinska internacionala. Nastopite v znamenju za boj pripra\Ijcne enotne fronte vseh mladih delavcev in kmetov!
Ampak, da boste premagali napad kapitala, fašizma in vojne nevarnosti, morate imeti močne organizacije in z to vam kličemo, mladi delavci: Ne stojte več ob strani, ne bodite razcepljeni! Strnite se, pridite v naše vrste, vstopite v organizacije revjlucionarne delavske mladine I B,j bedi! Dol s fašizmom, dol z imperialistično vojsko 1 Naj živi strnjena bojna fronta delovne mladine celega sveta!
2. september — bojevni dan internac. delavske mladine.
Če zasledujemo zgodovino družabnega razvoja nazaj do starega veka, vidimo, da dajejo ljudje izraza in duška svojim idealom, svojim nadam in svojin' željam na gotov dan. Ti dnevi postanejo s mbol njihovega mišljenja in čutenja.
Pomen in vsebina teh dnevov se je izpreminjala z razvojem človeške družbe. Mi vemo, da je vsak družaben pojav produkt razmer.
Te dneve se ne proslavi radi dneva samega, ampak ti dnevi so večino;ina izraz enega političnega, kulturnega ali verskega naziranja. Jugoslovanska buržuazija proslavlja svoj praznik - 28. junij (Vidov dan), da na ta dan manifestira svojo voljo za nadaljnje imperialistične vojne, da manifestira svojo voljo, da ukloni svoji sablji nove pokrajine.
Najpomembnejši dan v revolucionarnem delavskem gibanju je 1. maj. Delavci vseh dežela izražajo na ta dan svojo enotno voljo za boj do končne osvoboditve izpod kapitalističnega jarma.
V najtežjem političnem položaju delavskega gibanja, v dobi divjanja svetovne imperialistične vojne, v času, ko so socialdemokratsko' stranke pozabile na internacionalno proletarsko solidarnost in podpirale vojno se je 1. 1915. ustvaril dan, l<{ je postal bojevni praznik mie „samo revolucionarne mladine, ampak tudi vseh resničnih revolucionarnih socialistov.
Medtem ko so 2. internacionala iif njej pripadajoče socialistične stranke Izdale razredni boj proletariata, je sklicala revolucionarna proletarska mladina 1. 1915 v Bernu internacionalno konferenco proti vojni, proti izdajalskim soc.al-demokratskim voditeljem. Da dokaže mladina svojo zvestobo razrednemu-Loju, je določila internacionalni mladinski dan. In ta dan se je proslavljal kljub neštevilnim žrtvam in
preganjanjem, kil jih je morala mladina prestati vsled svoje vdanosti razrednemu boju tudi v najlrujšem času, ko je imperializem vladal brezobzirno.
Internacionalni mladinski dan je zbiral vedno širše mase. V političnem življenju celokupnega delavskega gibanja j:e zavzel la dan važno mesto. On je bil edini dokaz da še živi internacionalnost in razredni boj. Njegove glavno geslo jiei billo: proti imperializmu, proti vojni.
l’o vojni so bila gesla internacioalnega mladinskega dneva: za oblast sovjetov, za rusko revolucijo, proti socialpatriotizmu, proti obubožanjlu del. mladine, proti militarizmu in reakciji, za enotno bojevno fronto mladih in odrastlih delavcev ter, kmetov.
In ta letošnji mladinski dan zbira internacionalna delavska mladina najširše mase delavske in kmetske mladine ter jih mdblillizira za skupen boj proti ofenzivi kapitala, proti imperializmu in reakciji, proti fašizmu, . za delavsko-kmetsko vlado.
Naš dan!
Internacionalni mladinski dan! Koliko spominov vzbuja on v vsakem, kdor še ni pozabil grozot poslednje vojne! Neštevilne fronte so delile svet v sovražne tabore. Žična ograja, strupeni plinii, artiljerija, so ločili ljudstva. In kako težak je bil ta čas za socializem! V taboru del. razreda je dozorelo že davno pripravljamo izdajstvo. Stara socialna demokracija, o kateri se je zdelo nekoč, da je mogočno orožje v rokah proletariata, ni prestala velike izkušnje sve-
tovne katastrofe; svoj rdeči prapor je zamenjala z meščansko trobojnico in pod bobnenjem topov prešla v meščanski tabor. Šovinizem jel objel vse. Le po-edinci iz starih socialdemokratskih strank so ostali zvestiil proletarski stvari — Lenin, Trockij, Lieb-kneelit, Luxemburgova i. dr.
Ali število teh poedincev je pričelo naraščati v množico. Internacionalna konferenca socialistične mladine v Bernu in potem konferenca socMistov-in-l,ei nacionalistov v Zimimienvaldu — to sta bila prva sunka proti izdajalskemu socialpatriotizmu. In potem so zadoneli tudi /velikonočni zvonovi nove revolucionarne pomladi — internacionalni mladiski dan -prva internacionalna združitev delavcev vseh dežel od početka svetovnega klanja.
Prvilč v letu 1915, in potem zopet in zopet, vsako leto, zabijali so se žeblji v rakev starega, umirajočega sveta.
In kakšni internacionalni mladinski dnevi so bili to! Dnevi nevarnosti in žrtev. Vladarji sveta so razganjal; demonstracije del. mladine, mobilizirali čete, streljali, zapirali, sodili revolucionarne mlade proletarce. Socialpatrioti so se zadovoljno posmehovali temu. To so bili dnieiviii brezmejne smelosti in junaštva. Mladi revolucionarji so vedeli, kaj jih čaka in v lej! zavesti so šli krogljam in ječam nasproti kot na ženitpvanje. Da, to so bili v resnici prazniki proletarskega boja sredi dušeče atmosfere vojnega besnenja. Bojevni prazniki sredi grmenja topov, razredni boj sredi najčrnejšega izdajstva, sredi podivjanega nacionalizma.
>
Tako je postal internacionalni mladinski dan, ki jo črpal svojo moč iz revolucionarne navdušenosti mladino, bojevni praznik delavske in kmetske mladine, prvi majnik mlade proletarske generacije, šola internacionalnega boja in solidarnosti.
Letos ga praznuje internacionalna del. mladina devetič. Mi ga praznujemo pod Zakonom o zaščiti države , poti reakcijo ne samo nad delavskim razredom, ampak tudi poedinimi narodnostmi. In kljub lej reakciji ga hočemo proslaviti, kajti mi se ne damo uplašiti v- svojem boju za nepremagljivo stvar v svetovni zgodovini, za stvar proletarskega razreda, za socializem.
Mile Klopčič:
Mladinskemu dnevu 1923!
Prihajal si, srečaval si nas v temi, skozi lemo podajali smo Tebi roke ...
Spozvali smo se, a ostali nemi
ker Tvoje ideje nismo zaznali globoke!
ln spet prihajaš, dan naš, ko rdeč pramen svobode izza izhoda žarno lije,
V mlado gardo našo uporno zove v najprednje vrste bojne, ki, okove sedanje sužnjosti in solz prebije ko svet zažarel bo kot velik plamen, — ko bodo sredi mest iznikle barikade, ko srca ranjena nam bodo polna nade, čeravno barikade bodo v krvi se namakale... Tedaj prihajal boš, ožarjen boš s svobodo!
'Ze čujem, kak .sred se Ti zaklela bodo:
Nikdar več, nikdar,
ne bo rob komunar, ampak proletar
bo vsemira vladar!
Zasedba tovarn v Italiji in revolucionarna mladina
Zgodovinar, ki bo opisoval proletarsko revolucijo v zadnjem desetletju, v katerem živimo, bo moral reči: to je bilo poslednje desetletje buržuazije, ko je bil proletariat številno dovolj močan za strmoglavljenje meščanskega gospodstva, ali bil pa je duševno in politično preslab, da bi izvršil to svojo nalogo. To je nauk 1914. in 1919. 1. in resnico tega nauka vidimo posebno jasno v Italiji.
Italijanska socialistična stranka, ki je imela
1.	1914. le 58.000 članov, je štela 1. 1919. 83,000 in
1.	1920. 216.000 članov, njene strokovne organizacije pa 2,150.000 članov. Vse ital. delovno ljudstvo je imelo zaupanje v socialistično stranko.
Pa prišli so jesenski dogodki 1. 1920. Koncem avgusta in začetkom septembra 1920. so kovinarski delavci v svojem boju proti kapitalistom — zasedli vse tovarne in postavili s tem italijanski proletariat pred alternativo: ali zavzeti oblast v svoje roke ali se prostovoljno umakniti z osvojenih postojank. In tedaj je izdala socialistična stranka italijanski proletariat. Delavci so imeli v svoji posesti vse tovarne in silili naprej, a social, stranka se je posvetovala pet dni in pet noči in končno sklenila, da se proletariat — umakne. Kaj je sledilo temu, je znano. Biir-žuazija je dejala: Dobro, če vi nočete prevzeti oblast, bomo pa mi utrdili svojo oblast in vas prisilili z nasiljem, da se boste pokoravali tej oblasti. In prišel je fašizem, ki danes biča celokupno delovno ljudstvo Italije. Zato lahko z vso smelostjo trdimo, da je socialistična stranka Italije izdala italijanski proletariat in njegovo revolucijo ter pripomogla fašizmu do zmage.
To smo hoteli povedati za uvod ob triletnici zasedbi« tovarn po italijanskem proletariatu. Kruta je
- \.
resnica, ali vsakdo se je mora zavedati, da izkoristi njen nauk za bodočnost, da se ne bo dal več zapeljevati social-patriotom, ki so po vsem svetu enaki. Sedaj pa poglejmo, kakšno vlogo je igrala pri teh dogodkih revolucionarna del. mladina Italije.
Ko so kovinarji vložili podjetnikom svoje zahteve, se brezdvomno ni moglo vedeti, kako se bo končal boj. Mladina je vedela to, da mora priti do odločnega boja. Mladina je takoj organizirala po tovarnah celice, ki so pozneje postale celice revolucionarnih kovinarjev sploh. Mladina je bila torej takoj od početka avantgarda celega gibanja. Mladi delavci so bili organizirani po različnih oddelkih, ali vsi skupaj so tvorili jedro, ki je imelo svojega političnega vodjo in tajnika.
Glavna naloga teh celic je bila — vojaško pri-pravljenje in organiziranje vseh zanesljivih delavcev ža slučaj odločilnega boja proti kapitalistom.
Podjetniki so zaprli tovarne, vrgli delavstvo na ulico. In tedaj so od mladine organizirane celice stopile v akcijo, razbile tovarniška vrata in z orožjem v rokah priborile vhod v tovarne. Delavstvo je bilo zopet v tovarnah, ali ne zato, da dela za kapitaliste, ampak da dela samo zase, da samo upravlja tovarne.
Tovarne so prešle v roke delavcev, treba je bilo braniti jih pred kapitalisti. In mladinske oborožene straže so čuvale noč in dan na tovarniških zidovih, strehah, mladina je izpreminjala tovarne v trdnjave, preskrbljevala jih z orožjem in municijo. ..
Spominjam se noči, ko je nenadno tuljenje sirene pozvalo mladinske straže na bojne postojanke, da odbijejo nočni napad vojaštva. Grupe in posamezniki tekajo sem in tja, komandanti dajejo povelja. Tišino zvezdnate noči prekine strel iz puške,
tak-takanje strojnih pušk; reflektor, postavljen na najvišji točki tovarne, naenkrat razsvetli okolico in prodira s svojimi belimi svetlobnimi žarki sovražno lemfno. Mladi delavci v tovornih in oklopnih avtomobilih prihajajo tovarniškim stražam na pomoč.
In ničesar ni, kar bi jih moglo zadržati, da prodirajo vedno v prvih vrstah in da se vračajo poslednji. V največji nevarnosti vedno veseli in neumorni, s pevanjem Bandiera rossat se vračajo z ekspedicije, medtem ko se ponosno vije na avtomobilu zasajena zastava s sfpom in kladivom.
Povsod mladi delavci prvi, v akciji, v diskusijah, v navdušenju, povsod. In za to njihovo stalno prisotnost pri vseh akcijah, vseh diskusijah, vsakem delu, za to njihovo popolno žrtvovanje za stvar revolucije, so jih vzljubili in spoštovali odrastli delavci, ki so videli njihovo voljo in pogum.
In potem? In potem je prišel konec, izdajstvo strokovne birokracije in soc. stranke, ki je dejala, da so podjetniki in vlada pristali na kontrolo produkcije po proletariatu in da naj torej delavstvo zopet izroči tovarne kapitalistom.
In mladi revolucionarni delavci so s srdom zapustili tovarne, ki so jih bolj branili in ljubili kot svoje domove, kapitalisti so se pod varstvom socialistične stranke vrnili v tovarne, mladi revolucionarni bojevniki pa so romali v ječe, v prognanstvo ...
Ob triletnici zasedbe tovarn, ko besni fašistov-sko nasilje po Italiji, smo prepričani, da je tudi italijanski proletariat spoznal izdajalsko vlogo reformistov, da bo v tem spoznanju zmagoslavno korakal po revolucionarni poti do zmage.
Mladi rudarji, vztrajajte!
Štrajk rudarskega proletariata se nadaljuje. — Rudarji stopajo v drugi mesec svoje stavke. Trboveljska pieinogokopna družba noče niti malo zmanjšati svojih profitov, hoče zlomiti odporno silo rudarskega proletariata — avantgarde proletariata Jugoslavije in ga pognati v še večjo bedo. Vlada pri tem podpira Trboveljsko družbo, preganja im zapira rudarje kakor pri štrajku južnih železničarjev, ki jih je vlada militarizirala. Radikali bi hoteli iz tega skuhati kašo zase, kakor skušajo to OrjunciL pri štrajku mornar-' j&v, ki stavkajo že od 21. junijla.
Pri vseh teli mogočnih stavkah se je najjasneje pokazal reakcionarni režim, ki biča in tlači delovni narod Jugoslavije. Ali reakcionarno, protidelavsko nastopanje vlade pri vseh teh treh stavkah je vzbudilo ogorčenje pri celokupnem delavskem razredu vseh jugoslovanskih pokrajin; povsod so se vršili veliki protestni shodi, zlasti v Beogradu, kjer je prišla do izraza enotna fronta proletariata. Jugoslovanski
proletariat je s tem zopet začel oživljeno zbirati svoje vrste, mobilizirati svoje rile, da započne z resnim odporom proti onim, ki mu dalies zabranjujejo najosnovnejšo pravico — štrajk za zboljšanje gmotnega položaja. Delavski razred Jugoslavije se je v tem času prepričal', da je glavni vzrok za njegov mizenni položaj Zakon o zaščiti države in da je v boju za zboljšanje današnjega položaja temeljna naloga — hoj politični in socialni reakciji, za poliaično svobodo, za popolno svobodo organiziranja, tiska itd. — Jugoslovanski proletariat pa hkrati s tem-spoznanjem tudi vedno bolj spoznava, da more doseči to edino le na ta način, ako zbere in strne vse voje sile v eno enotno nonto delovnega ljudstva. Enotna fronta proletariata v akciji vedno bolj zmaguje frudiii pri nas, ona postaja kri in meso zlasti pri železničarskem in rudarskem proletariatu.
Pri gibanjlu železničarjev imamo zaznamovati v tem smislu še en velik uspeh, velik korale naprej; da se razširja bojevna enotna fronta tudi na poštarje in na uradništvo, torej na plasti, ki so doslej stale ob strani boju ostalega proletariata in se postavile često tudi proti njemu. V triletni reakciji, bedi in lakoti so spoznali, da je edina njiihova rešitev v zvezi i\ proletariatom v skupnem boju in ,da bi jih dosedanje hlapčevanje spravilo na rob propada. To, da uradniško in pisarniško osebje odkrito prehaja na stran razredno-zavednega proletariata, je ena največjih pridobitev doedanjega gibanja transportnih in
Podlistek:
Spomini na mladinski dan 1917.
Jeseni 1917. Največji triumf pruskega militarizma. Na vzhodni fronti zmagoviti mir. Globoko v Rusiji stoje nemške armade, obvladajo Ukrajino, Rumunijo. Špekulantje sanjajo o neskončnih vlakih žita, o neštevilnih vagonih petroleja.
Sovražnik na zapadni fronti se korakoma umika . Časopisi so vsak dan polni poročil o novih uspehih podmorskih čolnov proti strašni nasprotnici Angliji.
Zmaga! Zmago orožja pojejo cerkveni zvonovi. Zmaga kriči iz velikih plakatov na vseh cestnih vogalih in kioskih. A ljudstvo strada, trpi. Številke umrljivosti rapidno naraščajo. Žalost nad izgubo enega pripadnika preveva že skoro vsako družino. Kaj briga to zmagovalce Oni niso lačni, niso žejni. Ne trpijo. Njihovi pripadniki po ministrstvih ne umirajo n ne padajo. Milijone služijo.
Mrmra ljudstvo? Godrnja masa? Kaj še?
Še je dovolj vdanih hlapcev, ki so pripravljeni, igrati rablje. Strojne puške jih bodo uplašile.
državnih nameščencev. To zvezo je treba z vsemi silami utrditi, ta proces razširiti preko meja Slovenije v ostale jugoslovanske pokrajine.
Celokupni proletariat se torej prebuja, celokupni proletariat podpira stavko rudarskega proletariata, zato vztrajajte mladi rudarji in vršite svojo dolžnost kot ste jo v dosedanjem poteku stavke. Borite se za zmago celokupnega rudarskega proletariatata in za izpolnitev posebnih mladinskih zahtev, ki so stavljene v splošnih zahtevah!
Mile Klopčič:
2.	9.
Dnes, ko prišel je naš dan, naš dan deveti, ko povsod se zbira mladina v vrste čvrste, bojne, vprašuje se tiran, ves poln nemira:
»So li podanikov te vrste mnogobrojne?« — »l)a, to smo mi, ki smo prišli iz dna na dan, da vse izmučene in sključene naš hip svečan predrami iz spanja, ki jih mami!«
Nihče se ne dvigne. Ljudski zastopniki, socialdemokratski vodtelji so postali Judeži lškarjoti, bedni sužnji in prodajalci duš. Oni tudi zaslužijo«, tudi zmagujejo , tudi praznujejo .
Klici upornikov ne prodro skozi metre debele, vlažne zidove ječ. Karl Liebknccht »sedi«. Klicarja, borca, voditelja manjka. Ljudstvo spominja na čredo brez pastirjev. Ljudstvo molči, prenaša, trpi, umira.
Brez besed, brez protesta.
Vsi... vsi.
Ne. Iz sredine mladih delavcev — z »otroci« jih je psoval meščanski tisk, so iztrgali in zaprli Karla Liebknechta‘1. maja 1916. Omladinci so bili njegovi najzvestejši, poslednji prijatelji. Do ječe so ga spremljali.
Ne dalje?
Stali so na straži. Oni so1 nadaljevali njegovo
delo.
Dol z vojno! Delavci! Ne pomagajte več ljudskim mesarjem pri njihovem strašnem opravilu! Spustite orožje, obrnite ga proti sovražniku v lastni deželi, ker on vam krade luč in solnce. Proč z vojno! Pred ljudsko sodišče z morilci mas! Živel revolucionarni boj internacionalnega proletariata! — To so bile parole revolucionarne del. mladine 1917.
cMcuUru?-
»Orjunci« — štrajkbreherji!
Že večkrat smo pisali, da so Orjunci najhujši sovražniki proletariata in da hočejo z najrazličnejšimi sredstvi zlomiti vsak razredni boj proletariata. Za svojo trditev smo navedli tudi dovolj dokazov.
In danes podajamo nov dokaz.
Orjuna se je v stavki rudarjev izkazala kot organizacija za stavkolomstvo in poslala v Zagorju oh Savi na delo kot štrajkbreherje sledeče svoje člane:
Juvan, Kiefer, Poljšak, Jan, Savšek, Globokar, Vrabič, Maj, Savšek J. in Savšek ml. ter Levec. Prvih «edem Orjuncev« so študenti, ki so prišli na počitnice, kakor izgleda, da pomagajo Trboveljski družbi v njenem brutalnem preganjanju rudarjev, katerih boj je bolj opravičen, kot je bil sploh kedaj.
Orjuna je upala, da se bo s tem vzgledom njenih članov število stavkokazov povečalo, ali se je bridko varala. Rudarji ne gredo na delo, dokler ne dosežejo svojih upravičenih zahtev, imena teh Orjuncev si bodo pa zabeležili zlasti mladi rudarji, da jim poplačajo njihovo zločinsko dejanje.
In slavni Brrrnot — oznanjevalec socializma v Sloveniji pa piše v. uvodnem članku, da proletariat ne sme organizirati nobene protiorjunske organizacije in v isti številki svojega Naprej -a se liti duje na trboveljsko mladino in deco, ker je proti socialpatriotom in Orjuncem . Evo vam zavezništvu naših >socialistov z >Orjunci ! Delajo pač po vzgledu svojih bolgarskih sodrugov-, ki sede skupaj s fašisti v eni vladi in po vzgledu italijanskih in nein-škh sodrugov , ki so zapričeli tozadevna pogajanja.
Proč z »Orjuno<!
Proč s socialpulrioli!
Vojaške oblasti grozijo z najhujšimi kaznimi za vsako manifestacijo 3. septembra, za vsako agitacijo v duhu manifesta mladinske internacionale.
Omladinci čitajo grožnje vojaških oblasti in se smejejo. Smeje sc vsem nevarnostim in tajno širijo ter lepijo plakate in letake proti vojni, kličejo na ■demonstracijo na internacionalni mladinski dan. Delijo listke po hišah in tovarnah. Jih lepijo na tovarne in kasarne, na policijsko poslopje.
Neumorno delajo. Pozivajo na proslavo, na štrajk. Užigajo ogenj upora z vsem navdušenjem in strastjo mladih duš.
Eden gre z njimi. Starčki z belimi, lasmi, ali a ognjenim srcem v prsli. On gre z mladimi. In še ena. Mati sedmih otrok. Spomnila se je bledih lic svojih otrok in svojega moža na fronti, pa je šla z njimi, z omladinci.
Masa molči.
In poten pride dan sodne obravnave.
Siti, okcsteneli ljudje paragrafov, mlad Stre-ber z medajlo, čuvar gospodujočega razreda — ti so izrekli obsodbo .
Dve leti ječe za mater, štiri leta za starčka, osem let za omladince.
In niso obledeli, Sprejeli so obsodbo mirno.
Pri odhajanju v ječo pojejo internacionalo , njihove verige in ključi paznikov rožljajo.
Ali skozi množice mladih delavcev tam zunaj gre upor, vroč in žgoč. Skozi stisnjene ustnice so glasi prisega:
Pride dan, ko se maščujemo mi, tedaj bomo sodili mi.
To je moj spomin na mladinski dan 1017 in te žrtve so bili člani socialistične mladine v Drcsdenu.
W. Miinzenberg.
10 dni, ki so pretresli svet.
(Dalje.)
Drugi dan jo našel mesto v divji vznemirjenosti in zmedi, ves narod je bičal vihar, ki se je dvigal v vedno močnejše sunke. Na zunaj je bilo vse mirno. Stotisoči so se pravočasno umaknili z ulice, zgodaj vstali in šli na svoje delo. V Petrogradu je vozil tramvaj, trgovine in restavracije so bile odprte, gledališča v polnem obratu, še celo slikarsko razstavo se je naznanilo.
Zrak so pretresale vesli o Korenskem, da gre z veliko armado proti glavnemu mestu.
Revolucionarni vojni komite je mrzlično delal, izdajal ne številna povelja, oklice in zakone v deželo, lino povelje je odredilo aretacijo Kornilova, in da se ga privede v Petrograd. (Ki provizorične vlade zaprti kmetski odbori so bili izpuščeni
Socialpatrioti — denuncianti in sovražniki del. mladine!
Na celjskem kongresu slovenskih socialpatriotov vseh struj in kalibrov je govoril Eržen, da je naš list »Frol. Mladina« komunistično glasilo in da ga je treba radi tega uničiti s pomočjo Zakonu o zaščiti države« in gledati, da se začne izdajati glasilo »so ci a listi čn e m l a din e.
Kaj ponienja to? — Prol. Mladina piše za interese mladih delavcev in vajencev in obenem stalno razkrinkava, kako socialpatrioti izdajajo interese delavske mladine, da njihovi zaupniki pretepajo mlade delavce in vajence, mesto da bi se borili za zboljšanje njihovega mizernega gmotnega položaja. Gg. so-cialpatriotje vidijo, da delavska mladina spoznava njihovo izdajstvo in si beleži vse njihove lumparije, da se ne da voditi za nos in izkoriščati od raznih Korunov, Svetkov in Golmajerjev, Erženov in Erjavcev, Brrnotov in drugih apostolov. In ker se ne morejo oprati svojih nepozabljenih grehov, so sklenili, da denuncirajo pred policijo glasilo zavedne delavske mladine — Prol. Mladino kot komunistično glasilo.
Vidite, mladi proletarci, kar ne morejo doseči gg. socialpatrioti s frazami, zavijanji, lažmi in pestmi, to skušajo s pomočjo Zakona o zaščiti države in policije!
na svobodo, odpravila se je smrtna kazen v armadi. Uradnik” so je pozvalo, da ostanejo na svojih mestih in težke kazni so jim je zažugalo za slučaj, če bi se tega branili. Izvoljeni so bili provizorični komisarji za bivša ministrstva.
Armado se je pozvalo, da upostaVi revolucionarne vojne komiteje.
Polno nabitih proklamacij, po zraku frfotajočih listkov, 'zmerjajočih, psujočih, vsemu slab konec prerokujočih časopisov! Kitka tiska je divjala sedaj — vse drugo orožje je bilo v rokah sovjetov.
Maloštevilni še izhajajoči lisli kadetov in buržuazija v splošnem je zavzemala posebno, ironično stališče nasproti drugim strankam. Nihče	ni smatral za mogoče, da	bi	ostali bol.j-
ševiki na oblasti več	kot tri	dni. Samo Lenin,	Trocki,j, petro-
giajski delavci in vojaki so bili uverjeni v zmago.
Železničarji so izjavili, da ne bodo priznali boliševikov Poštni in telegrafski uradniki so napovedali sabotažo.
To je bila vojna po premišljenem načrtu na ruski način se vršeča vojna. Orožje je bil štrajk in sabotaža.
Duma (parlament) se je enodušno zaklinjala proti boljšc-vikom. Ti boljševiki	hočejo	ukazovati inteligenci.	Jim bomo
že pokazali! Kakšna	razlika	med lo skupščino	in	kongresom
sovjetov. Tatu velike mase revnih vojakov, umazanih delavcev, kmetov — revni ljudje, upognjeni in zbičani v brutalnem boju za obstoj; tu voditelji menjševikov in socialrevolucionarjev Avksentjev, Dan. Lieber, bivši socialistični ministri Skobelev, (Kernov, ramo ob rami s kadeti, žurnalisti, študenti, intelektualci skoro iz vseh taborov. Vsi dobro rejeni, dobro oblečeni; le tri proletarce sem videl med njimi.
V Sntolinsku je vladala večja napet osi kot kedaj prej. -V,mraku hodnikov sem in tja tekajoči možje. Trupe delavcev s puškami. Voditelji z velikimi zvezki aktov diskutirajo, po-
Gospodje, bridko se motite, če boste s takimi lažnjivimi denunciacijami kaj opravili. Kavno nasprotno. Sumi ste ponovno dali izpričevalo, da sle — lopovi in najpodlejši pomagači reakcije. Že davno ste si nažagali vejo, na kateri ste sedeli, prol. mladina bo došagala vejo do konca, da boste ostali večno ločeni in odžagani ofi delavski!) mas kot gobovci. Krivico bi vam delala delavska mladina, če bi vas psovala s socialpatrioti, ker vi ste slabši, vi ste poli ruj-socialisti, vi ste navadni lopovi.
Delavska mladina Slovenije bo pa vam v odgovor v železnem tednu- razširila svoje glasilo »Proletarska Mladina• še med one mlade sodruge, ki je še niso doslej čitali.
Živela »Proletarska Mladina«!
Proč s policaj-socialisti!
Proč z zavezniki reakcije in razbijači enotne fronte proletariata!
Kaj je vera?
Iver so nami nekateri sodrugi očitali, da smo v zadnji številki Preti. Mladine pisali1 proti veri, cerkvi ui klerikalizmu, smo iz tega očitka spoznali, da
jasrijujejo, izdajajo povelja, medtem hitijo mimo s skrbi polnimi obrazi; vsi iz sebe; tavajoče slike nespanja in dela, neobriti, umazani, z gorečimi očmi. Morali so prevzeti vlado, organizirati življenje v mestu, zagotoviti lojalnost garnizije. Veljalo je, voditi boj proli dumi in Komiteju za rešitev Kusi je , braniti se pred Nemci, pripraviti hoj proti Kerenskomu, podučiti pokrajine, razviti propagando od ArhjSngelska do Vladivostoka. lil vse toi vzpričo sabotaže vladinih in občiniskih nastavljencev, poštnih in telegrafskih uradnikov, za vse oklice onemelih železničarjev. Kerenski na pohodu, garnizija nezanesljiva, Kozaki za naskok pripravljeni. Proti, sebi nimajo samo organizirane buržuazije, ampak tudi vse druge socialistične stranke, z izjemo levili soeial-revolucionarjev, nekaterih inter-nacionalističnih menjše viko.v in socialdemokratov. In še il so neodločni, ali naj ostanejo nevtralni sili ne.
Na prednjih stopnjicah sem naletel na Hjazanova, ki mi je, napol vesel, napol prestrašen povedal, da se on, komisar za trgovino, niti malo ne razume na ta posel. V gornjem nadstropju je sedel v kotu kavarne osamljeno mož, o katerem se mi je zdelo, da spi, pa sem se motil. Pisal je mrzlično po umazani kuverti in žvečil svoj svinčnik. To je bil Menšinski, komisar za finance; njegova kvalifikacija je obstojala v lem, da je bil nekoč knjigovodja v francoski banki.
Kongres sovjetov bi se imel ob eni zopet sestati, in velika dvprana, se je že davno prej napolnila. Boljševiki in social-revolucionarji so zborovali ločeno. Celo popoldne sta se morala Lenin in Trockij boriti proti kompromisarjeni. Velik del bolj-ševikov je bil pripravljen na združitev z vsemi soc. strankami za sestavo čiste socialistične vlade. Tako Kamenjev, Rjazanov in drugi.
Alt Lenin in njemu ob strani Trockij sta stala trdno kol skala. »Kompromisarji naj sprejmejo naš program, pa jih bomo
je naša protiverska propaganda zelo važna in korhfe na za (udi same proletarce,,-ki se že nahajajo v naših vrstnh pa še nimajo pravega stališča o v’cri in boju proti njej.	'f
Zato prinašamo tu nekaj citatov od s. Lenina. Lenin pravi: »Slabotnost izkoriščanih v boju 'z izkoriščevalci vodi ravno tako neizogibno v vero na boljše pozemsko življenje, kot vodi nemoč divjakov v boju z naravo v vero na bogove, zlra duhove, čudeže „,;itd. Onega, ki vse svoje življenje dela in trpi pomanj-karije, uči vera ponižnosti in potrpežljivosti v življe-na* zemlji s tolažbo na nebeško plačilo. Vera je -opij za ljudstvo. Vera je. duševno žganje, v katerem '‘‘Titapljajo sužnji kapitala svojo človeško postavo in svoje zahteve do človeka vrednega življenja, z v: Suženj pa, ki se zaveda svojega' suženjstva, in •■gre v boji za svojo osvoboditev, že napol ni več suženj. Samozavestni delavec našega časa, vzgojen v Meliki-tovamiški industriji!, prosvetljen v mestnem življenju, odvrže od sebe v službi popov in meščanskih hipohitov stoječo temo, zato da si! pribori boljše življenje tu, na zemlji. Proletariat našega časa postaja, pripadnik socializma, ki osvoboja delavce vere v posmrtno življenje, s tem, da jih kliče v resnični boj za boljše živlienjle na zemlji.«
In dalje pravi Lenin: »Ves naš program temelji na znanstvenem in pri tem materialističnem svetov-
I ustili uolcr. Niti za ped ne popustimo. Če so med nami samimi sodrugi, ki nimajo poguma in volje, da hi se upali tega, česar se mi upamo, naj gredo s figovci in kompromisarji! Mi pa bomo šli naprej z delavci in vojaki.« -
Pet minut čez sedem je prišlo sporočilo levih socialrevo-lucionarjev, da^ ostanejo v revolucionarnem vojnem komiteju.
»Vidite, ti <|e prihajajo«, je rekel Lenin.
Bilo je natančno štirideset minut čez sedem, ko je naznanilo navdušeno ploskanje prihod predsedstva, z Leninom — velikim Leninom — v sredini. On nesprejemljiv za ploskanje množico in vendar ljubljen in čaščen, kot je bil redko kak voditelj. Ljudski voditelj posebne vrste — voditelj le radi izrednega svojega intelekta; brez barve, brez humorja, nepopustljiv. Kot govornik skromen, ali ima sposobnost, najgtobo-kejše misli povedati v najnavadnejših besedah, ^analizirati stvarni položaj in, združeno z veliko razumnostjo, izredno smelo misli.
Več jih je govorilo proti in za revolucijo. Potem je nastopil Lenin, z rokami trdno se držeč govorniškega pulta, blodi s svojimi malimi očmi nad množico, dokler se ni polegel več minut trajojoči vihar navdušenja in ploskanja, za katerega se očividno Lenin ni zmenil. Ko je končno mogel pričeli, je dejal: Sedaj bomo začeli z zgradbo socialističnega reda«. In zopet vihar pritrjevanja po dvorani.
Počakal je, da se je poleglo ploskanje, in nadaljeval: »Revolucija (>. in 7. novembra je zapričela dobo socialne revolucije. V imenu miru in socializma bo del. gibanje zmagalo in dovršilo svojo misijo". Govoril je nadlje o potrebi, da se sklene mir z imperialističnimi državami. Mi želimo pravičen -mir«, a n i se tudi ne bojimo revolucionarne vojne.
Ob 10 uri 35 min. se je odglasovalo o predlogu za skle-
nem nabiranju. V razjasnjevanju našega programa moramo zato neobh.odno razjasniti tudi resnične zgodovinske in gospodarske korenine verske megle. -K naši propagandi spada propaganda brezverstva.
Te vrstice je napisal Lenin v Moskvi s 1600 cerkvami in to 1. 1905, ko je ‘fciilla važna 'pridobitev vsakega delavca za revolucionaren boj. Lenin se ni bal, da bo s tem odvrnil marsikaterega delavca, ampak je to napisal ravno radi tega, ker je vernost in odvisnost ruskega delovnega ljudstva od cerkve ovirala revolucionarni boj. S tem torej popolnorrta odpade izgovor onih sodrugov, ki pravijo, da oni niso v c eni, ampak daso le proti protiverski propagandi v našbm časopisju radi velike vernosti Slovenije.
Še več. Pravilo vsake revolucionarne ,prol. organizacije mora biti ne le sam ateist, ampak vsak član je dolžan širiti protiversko i!n protiklerikalno propagand o.
S tem podajamo kratek odgovor očitanjem prizadetih sodrugov. Zavedati se morajo:
1. (la naše gibanje temelji na znanstveni podlagi historičnega materializma in je že radi tega protiversko. Vera in cerkev služita meščanstvu in s tem ovirata osvobojevalno gibanje delavskega razreda.
2. Nihče ne more biti obenem revolucionar in katoličan. Ljudje, ki ne vedo, ali se bore v imenu
uitev miru. Samo en delegat je glasoval proti; ali radi nenadnega izbruha okrog sebe je še on hitro spustil roko.
In hipoma, iz skupnega impulza smo se dvignili in zapeli »internacionalo«. Star, sivobradi vojak je jokal od ginjenja kot otrok. Kolontajeva je hitro skrila solze. Mogočno je donela pesem skozi dvorano, skozi okna in vrata proti tihemu nočnemu nebu. »Vojne je konec, vojne je konec«, je poleg mene zmagoslavno pel mlad delavec z radostnim obrazom. Odpeli smo in umolknili. Kar zadoni iz ozadja dvorane klic: »Sodrugi! Spomnimo se onih, ki so padli za svobodo.« Peli smo žalobno koračnico, ono vzvišeno, melanholično in vendar tako zmagoslavno melodijo, tako pristno rusko in ganljivo:
Vi pnli kot žrtve svobode želeč, mi tonemo v plaču, bodočnosti rod . . .
Lenin je prečital dekret o socializaciji zemlje. Kmetje in vojaki so govorili za in obenem izjavljali, da stoje njihovi polki in armade za revolucijo. Ravno ob dveh zjutraj se je o dekretu odglasovalo. Le eden je bil proti. Kmetski delegati so bili od veselja vsi iz sebe'. Tako so prodirali boljševiki, brez omahovanja, nepremagljivi, vsako opozicijo so zatrli; oni so imeli edini jasen akcijski program, medtem ko so druge stranke skozi osem mesecev le govorile.
Končno se je z viharnim navdušenjem sprejela prva do-lavsko-kmetska vlada ...
Povsod bajoneti, pri vhodih v dvorano in v dvorani. — Revolucionarni vojaški komite je dal orožje vsakemu, ki ga je mogel nositi. Boljševiki so se oboroževali za odločilno bitko s Kerenskijem. Nihče ni niti mislil na to, da lp Sel domov. — Nasprotno vedno novi so prihajali, delavci in vojaki, odločno zroč, neutrudljivi, z ognjem navdani.
lujai ty! ]) ra v J,mhre^zn a n ki ribari|» to, da odpomorejo temu
boga ali človeštva, ne morejo hiti avantgarda prolr lariata, ampak v odloeilnilii^fcomoiitih proletariata.
3.	Mi moramo
!>roti veri in ccrkvi, razkrinkavati zvezo vere z izko-vla^.jočega Jzred a, razlagati naše mar-\	upodabljati	vso naravo-
alcffi^fiSno	za	'bojkoti	veri.
1^ društva, na tragiki
«9 nekatero delavske organi za?
.acele ustanavljati mladitfske krožke. Dosedanji ampak hočejo samo okrniti odporno silo proletai j teh krožkov ip« je jasno pokazal, da ta pok ret sk^ga razreda, ugrahftiftnn iftnčejo
vine in kralja, Mero v obstoječi družabni red, sovraštvo in zančevanje proletarskega razreda itd. Zato
skega gibanja, ki se je porodila kar mimogrede, da preživotari dva, triii dni. potem pa zopet izgine v nepovratno pozabnost, marveč ta ipokret je nujen rezultat razrednega boja in se je oživotvoril na dve jaki inicijativi, ki sta prišli na eni strani iz vrst onih proletarcev, ki so v svoji aktivni borbi začutili potrebo zdravega, jeklenega naraščaja, na drugi strani pa iz vrst proletarske dece sarnte.
Položaj naše dece jte takšen, da nam pred začetkom dečjega gibanja ni mogel nuditi nikakih dobrih izgledov. Še pri meščanski družini lahko opažamo, da je njen vzgojni vpliv na otroka silno majhen; neprimerno neznatnejši pa je ta vpliv v proletarski družini, ki ji jte kapitalizem omajal poslednje temelje in njeno zgojno moč skoro docela uničil. Otrokova duševnost — ravno tako pa tudi fizična plat njegovega bitja — se po večini oblikuje po anarhičnih metodah grabna, šute in cestnega prahu. V tem mi-ljeju se porajajo prvi začetki njegove primitivne življenjske orijentacije. Sedanji pedagoški sistem buržoaznega šolstva je daleko 'prešilbak, da bi odkril v otroku njegove dobre strani, da bi zasledil instinkte, ki so se zasejali vanj pod vtisom raznier, in da bi te instinkte usmeril in razvil do telesne iw duševne moči. Učna metoda, ki zaradi svojega razrednega značaja in zaradi abstraktnosti, oddaljenosti od resničnega življenja pri večini otrok ne najde nobenega uspeha, ne dela iz mladine krepkih, za življenjsko borbo sposobnih ljudi, ampak slabiče, pohabljence, ki jim manjka tako telesnega kakor duševnega zdravja. S temi pa so dani vsi predpogoji, da zraste iz takega otroka ali lumpenproletarec ali pa, če ža-
bi bilo povsem nesmiselno, vzgajati iz otrok močne, samostojlne može; uspeh teh društev je dosežen, da jih z nekaterimi malovrednimi surogati (šport, telovadba, izletii) pritegnejo v svoje vrste jim omamijo razum in zastro jasen in bister pogled.
Če imamo vsa ta dejsttva pred očmi, potem nam je jasna naloga našega dečjega gibanji:	vzgojiti iz
otrok cele močne ljudi, ki bodo s smelim čelom korakali skozi življenje razrednih bojev in se bodo v svesti si z/mage udeležili končnega, odločilnega boja. To pa bomo dosegli le tedaj, če bomo pri slehernemu izmed otrok pripomogli do čim širšega razmaha vseh njegovih sil, tako fizičnih (telesnih) kakor psihičnih (duševnih, t. j. umskih in moralnih).
Fizična vzgoja mora stremeti za čim bujnejšim razvojem otrok, tako da čutijo v sebi zdrav, močan organizem, da se zavedajo svoje telesne moči in bodo v danem trenutku z entuzijazmom korakali do zmage. V ta nr.men je treba gojiti zlasti telovadbo, zdaj poleti k( anje in plavanje, siport (žoga), razne igre. Zatirati i ) treba one reakcionarne igre, kakor vojaki«, ki gojijo v otrokih militarističnega duha in poostrujejo namišljena nasprotstva med pripadniki posameznih kolonij ter tako zapirajo pot čutu solidarnosti; prav tako ravbarji in žandarji . Obenem pa bo treba prirediti igre kakor rdeči vojaki . — Razume se, da pri ženski deci ne bomo uporabljali kakih ločenih metod; posamezne vaje bomo zanje samo prilagodili, tako da se bodo mogle udeležiti tako telovadbe kakor športa in »rdečih vojakov«.
Intelektualna (umska) vzgoja ima za cilj: 1. osvoboditi otrokov razum vseli laži, s katerimi ga je otovorila buržoazna šola in cerkev1 (n. pr. vera);
2.	razložiti mu vsa znanstvena vprašanja, za katera je že dovzeten, z marksističnega stališča ter ga seznaniti z osnovnimi idejami marksizma samega; poučiti ga o razvoju družbe in narave in o zakonih tega razvoja, o vzrokih in posledicah vojne; 3. vzgojiti ga k samostojnosti, t. j. razviti njegove kritične zmožnosti. To dosežemo, da pri vseli pogovorih in diskusijah ne podajamo definiranih rezultatov, ampak pustimo'otrokom, da sklepajo sami; pri vsaki priliki jim j!e treba staviti \ prašanja itd.
Moralna vzgaja znači za nas razriedno vzgojo — Razredno vzgajati se pravi razvijati razredno zavest in solidarnost, netili ljubezen do proletarskega razreda in njegove borbe (kult rdeče zastave), ljubezen do dela, spoštovanje proletarskih herojev (otroci se prav radi navdušujjo ob romantičnih junakih; naša dolžnost je, da buržujske nadomestimo s proletarskimi); ljubezen do rdečih vojakov in sovjetske Rusije; krepiti voljo in požrtvovalnost, navajati jih na red, disciplino in čut odgovornosti; širiti j© treba nezadovoljstvo in ogrožanje nad roparskimi početji vladajočega razreda, sovraštvo do izdajalcev proletarijata (štrajkbreherji), sovraštvo do vojne in militarizma itd. itd.
Veliko nam bodo pripomogli tako v oziru intelektualne kakor moralne vzgoje pogovori, za katere pride inicijativa iz otrok samih (o priliki kakega dogodka), pripovedovanje in čitanje pravljic, basni in drugih primernih spisov, izvajanje proletarskih mladinskih iger, deklaracije in petje revolucionarnih pesmi itd. Zlasti je treba skrbeti, da se deca aktivno udeležuje vsakega gibanja starejših sodrugov (ko! portaža, nabiralne akcije itd.). Nikdar pa ne smemo ločeno podajati utile in dulce (I. j. posebej nauke, posebej zabavo), kakor to delajo v šoli in cerkvi, ampak moramo vse nauke in pridige spojiti s telovadbo, športom, izleti itd.
Če se bodo sodrugi, ki delajo v dečjem pokneitu, zavedali svojih nalog in ne bodo postopali z deco po načinu šolmaštra. potem so nam zagotovljeni prav lepi uspehi.
Lu-Me:
Vrabec in lisica.
(Bolgarska basem.)
Zgodilo se je, da sta se zbližala vrabec in lisica in sta sklenila prijateljstvo. V revščini in trpljenju je obema potekalo prežalostno življenje, pa sta dejala, da jima bratovska ljubezen in medsenojna pomoč doneseta sreče in blagostanja.
Bratovska ljubezen, kajpak!« se je na tihem posmehnila lisica in zaničljivo pogledala majhnega od bede in gladu pretrganega vrabca; na glas pa je rekla svojemu drugu:	Pojdiva na polje, bratec, da
vsejeva žito!«
In sta šla. Z naglim očesom je lisica pomerila široko, nepregledno polje, in na mah jo je minilo vse veselje do dela.
Ali vidiš kako se maje nebo? se je okrenila k svojemu, tovarišu in s šapo pokazala proti nebu. Tam se je izza gora valil velik oblak in hitel visoko nad poljem.
Bog se je razsrdil! je kakor s prižnice raztolmačila lisica. Mar nam mano, ki me ves svet pozna in spoštuje mojo poštenost in bogoljubje? Ampak ti, vrabče! Sam bog ve, kako nagnusno grda duša se skriva v tem umazanem prgišču tvojega perja in kako črna vest kljuje v tej nagnusni duši! Bog ve in kaznoval te bo!
(jledal je vrabec s plašnimi očmi, kako se maje nebo, pa je mislil, mislil; in se je spomnil. — Takrat, ko je s svojo družico v toplem gnezdu gojil in redil petero gladilih mladičev, je dan za dnem poletaval na popov dvor, jemal kokošim zrna in jih nosil družini. Spomnil se je, in vest ga je zapekla.
O jaz nesrečnica! je zajavkala lisica, »da sem s teboj, grdoba razkvečena, šla sklepat zavezo! Še name lahko pade senca tvojih grehov. A jaz sem dobra. In če je podpisana najina pogodba, ti bom pomagala grešniku. Nebo grem podpirat, da te ne pokoplje v dno pekla, ti pa se spravi prat in sejat.«
Kar odleglo je vrabcu, da ga še v stiski ni zapustila tovarišica, prijel je za plug in brazdo zarezal v kadečo se njivo. Ko je z oranjem opravil in z brano povlekel, je šel še sejat, čeprav že ves truden. Lisica pa je ves ta čas prelenarila v senci kraj polja.
Ko je žito dozorelo, sta spet šla na polje, da ga požanjeta, v snope povežeta in omlatita. Pa spet ni lisici dišalo, pehati se ves dan v vročini in žeji.
Poglej, spet se maje nebo!« je zakričala in pokazala oblaček, ki se je zibal visoko nad njima. »Še nisi krenil s poti pregreh in grdobij? Menda si celo pomlad in poletie le tuhtal, kako me na jesen pri delitvi ukaniš? Samo do delitve naj še traja pogodba, notem pa se ločita najini poti. A zdaj pojdi žet in mlatit — jaz grem podpirat nebo.«
Vrabec se je spomnil, kako se mu je nekoč sred poletja, ko sta vročina in glad že dosegla vrhunec, zahotelo vsejanega žita. Komaj, prav komaj je vzdržal da ni šel izbrskat par zrnc. Kar stekel je žet od strahu, da ga Bog ne kaznuje za grešnost, a lisica ie šla iskat sence in se zleknila v travo.
Ko ie vrabec požel in omlatil in se nebo ni več majalo sta skupaj prišla, da razdelita žetev.
Kako, dobra botra, pa bova delila?\ de vrabec ponižno.
Hm, kako? Za vrabiča — dva poliča, za lisico — vso kopico!
Kar pred očmi se je vrabcu stemnilo, kar zameglilo se je, pa le za trenutek.
Odkod bi la lepa in modra beseda, je menil, če ne kar iz bukev, kjer so zapisane postave samega boga? Modra glava lisičja pač ve, kako se govori.
'Pako je pomislil, si žita nameril dva poliča, napravil poklon, še za zamero je prosil in šel.
Revol. gibanje del. otrok v Ameriki
Medtem, ko žive otroci bogatinov v razkošju bogastva in imajo igriščn. igrače, negovanja, vzgoje, in vseli stvari, ki navdajajo otrokovo življenje v. veseljem, nimajo otroci delavcev često niti tega, kar bi potrebovali za golo življenje.
V umazanosti, prahu ih revščini odlašajo otroci. Uolezen in glad je njihova usoda. Milijoni leh otrok hodijo lačni v šolo in tekajo raztrgani okrog po deželi izobilja.
To |e en citat i/, resolucije o organiziranji) otroških skupin na 2. kongresu zvez© delavske mladine Amerike. Tako se godi delavskim otrokom v Ameriki, o kateri se govori, da je tem najsijajnejše življenje na svetli. Seveda je najsijajnejše življenje, j:li za koga? — Za bogatine, kapitaliste, a delavskim otrokom se godi slabše kot v kaki drugi deželi. — V Ameriki dela več otrok po tovarnah, -škodljivih zdravju, kot v vsaki drugi deželi.
Zato je zveza arpieriške del. mladine imela od 15.—21. jul. posebni otroški teden. V tem tednu so se vršila zborovanja, na katerih »e j!e razjasnjevalo
cilje in stremljenja organizacij. Vršile . so se tudi demonstracije s sledečimi zahtevami:
Odprava otroškega dela.
Boljše razmere v šolah.
Omejitev števila učencev v enem razredu.
Poleti prirediti šole za otroke na prostem.
Postavljanje zdravilišč za bolne otroke.
Igrišča mesto umazanih ulic in dela. v prašnih tovarnah.
'Pako jr mladina in deca postavila jasne in odločne zahteve, za katere se mora boriti amerišk delavski razred, da jih izpolni kapitalistična vlada. .
Esperanto v šolah.
Z vprašanjem mednarodneoa jezika — esperanto kot učnega predmeta v šolah se je pečala internacionalna konferenca v Genfu, na katero je prišlo 91 zastopnikov iz 28 dežela. Na konferenci se je onštati-ralo, da je esperanto obvezen predmet na ljudskih šolah že v 12 mestih v Angliji, in v Švici v Genfu. V treh italijanskih mestih, med temi tudi v Milanu, v 30 nemških in 20 čeških mestih jle esperanto prosi predmet.
Poskus za uvedbo obveznega pouka v esperantu se je napravil v angleških srednjih šolah; za esperanto kot prost predmet pa v pariških trgovskih šolah in posameznih šolah Holandske in Finske. Bol garskil parlament je sklenil 1. 1921, da je esperanto prost predmet na srednjih šolah. Isto je storila češka vlada.
Ta internacionalna konferenca je izdala oklic na učitelje vseh dežela, da jih opozori na pomen esperanta. Poseben oklic je poslala Zvezi narodov .
Iz Sovjetske Rusije:
Prvi koraki v uvedbi novega šolstva za v industriji zaposleno delavsko mladino.
Poizkusi novih šol delavske mladine so se začeli pojavljati takoj po oktoberski revoluciji, potem ko je bil izdan dekret sovj. vlade o skrajšanem delavniku za mladoletne. Kol prvi pijonirji so nastopile šole delavske mladine v Petrogradu in Moskvi.
Ljudski komisariat za pouk je bil sprva mnenja, da morajo mladoletni delavci pod 18. leti sploh zapustiti delavnice in se uvrstiti v delovne šolec prve in druge stopnje. Ker pa je z ozirom na meščansko vojno in vojno s kapitalističnimi državami velik del delavstva moral zapustiti obrate, da z orožjem v roki brani pridobitve revolucije in bi odhod vseh mladoletnih delavcev imel za produkcijo zelo slabe posledice, je komisariat sklenil, da zveže šolsko delo
v delovni šoli s produktivnim delom. Vendar je bilo jasno, da so za delavsko mladino, ki dela 4 ali 0 ur v delavnicah, potrebne špecialne šole.
Tako je prišlo jeseni 1. 1918. do dekreta Severne Komune (petrograjso okrožje) o >obligatnem (primoranem) pouku mladoletnih.«
Najvažnejše točke dokreta so:
1. S to odredbo se uvaja obligatni pouk mladoletnih delavcev od 15. do 17. leta, ki so zaposleni v fabrikah, obratih, delavnicah, trgovskih in industrijskih podjetjih, državnih in sovjetskih zavodih.
2. Sistematični pouk se vrši v šolah za delavsko ndadino v delaprostem času šestkrat tedensko ne manj kot dve uri.
3.	Vse uprave obratov, lastniki trgovskih in industrijskih podjetij in delavnic, hotelov, gostilen, jedilnic in kopališč in vse druge osebe, vključeni so državni in sovj. zavodi, ki zaposlujejo mladoletne mezdne delavce, so dolžni, da ne zadržujejo mladoletne v času šole na delu ali v službi. Pri sprejemu na delo ali v službo so mladoletni dolžni, da zahtevajo obisk šolskega pouka.
V časopisu »Na peti te novi šoli« (št. 1. 4. 1923) opisuje ruski pedagog (vzgojitelj) Lemberg tedanje delo:
»Predno smo šli z našimi učenci v šolo, smo jih sklicali v obratu ali v fabriki, da jim razložimo pomen novega zakona o obligatnem pouku, da vzbudimo zanimanje za šolo. Spominjam se svojega prvega poznanstva s to mladino v oni revolucionarni dobi in prvih neuspehov našega dela. Mladi delavci so nas sprejeli neprijazno. Bili smo v veliki, vlažni, mračni baraki v nekem velikem obratu. V množici mladih, bilo jih je okrog 500, je šumelo. Zbrali so se, da slišijo referenta, ki je prišel iz mesta, da jim poroča o šolskih stvareh. Na odru stoje nepotrpežlji-
vo došli agitatorji-. Treba je pričeti, a kdo bo pod-vzel, da pomiri to šumeče morje.
Govornik stopi na rob odra in začne svečano: , Sodrugi! Mladi sodrugi! Toda mladi sodrugi se ' pogovarjajo naprej med seboj v svojih stvareh, se smejejo, šalijo, obnašajo nedostojno ; nekateri, gotovo dobrosrčnejši, zmerjajo one, ki delajo nemir, hočejo najbrže napraviti mir in red, nastane pa še večji nemir. Mlad sodrug iz obrata vzame iz žepa dve električni svetilk in svit malih reflektorjev se razlije po množici. Trenotno nastane tišina in govornik izkoristi ugoden trenotek. Njegove prve besede, klici pravzaprav, napolnijo dvorano.
V nastali tišini govori skoro preglasno. Poslušalci poslušajo in on se umiri. Govori mladim delavcem o šoli delavske mladine, ki se ustanavlja poleg obrata. Govori o svetli, boljši bodočnosti, obljublja jim zanimive učne ure in s študijem zvezano zabavo, da, vabi jih celo z realnimi (resničnimi) dobrinami
(stvari za užitek), s čajem in z marmelado namazanim kruhom k pouku. Toda prvim minutam paznosti sledi novo smejanje in medklici. »Ne potrebujemo nobene šole, dajte nam kruha!« »Že poznamo vašo marmelado!« . Stari se učijo, mladi se ženijo!- In zborovalci se smejijo iz grla. Govornika ne puste, da bi končal; zbor je bil brez uspeha.
Po enem tednu se zbero mladi delavci prvič v šoli po delu. To je bil žalosten dan. »Učenci« so okrasili vse stene s tem, da so jih popisali z narodnimi pregovori; iz vrat so iztrgali umetno izdelano kljuko in vse žarnice pospravili po žepih. Po končanem pouku je,učitelj dognal, da mu je izginila iz žepa doza, denarnica in še druge reči.«
Taka »odkritja« v šolah niso tedaj bila redka; to je tudi razumljivo, če pomislimo, da se je mladinsko gibanje začelo pravzaprav šele tedaj, in da so leta, katera je mladina preživela pod carizmom, povzročila, da je mladina taka. Tri mesece po izdanju
Mladina
na plan!
Razred in razredni boj.
Dan za- dnem se govori in piše o kapitalističnem in proletarskem razredu, o razrednih interesih, o razredni psihologiji, solidarnosti, o razrednem boju itd., ali mnogo mladih in tudi odrastlili delavcev in delavk še ne ve, kaj to pomeni, kaj je prav za prav vse to. 'Po je podobno kot z onimi kmeti', ki so se šli pritožit k škofu, da jim njihov fajmošter vseh 52 nedelj isto pridiga. Ko pa jih je škof vprašal, kaj pridiga, pa niso vedeli povedat.
Zato bomo tudi vse to razložili, ker v tem si mora biti na jasnem sleherni proletarec in proletarka.
iVlarx in Engels pričenjata »Komunistični« manifest s sledečimi besedami:	Zgodovina vse dose-
danje družbe je zgodovina razrednih bojev.
Kaj je razred?
Pol razredom v človeški družbi razumevamo skupino ljudi, ki igra v človeški družbi, v proizvajanju družabnih dobrin isto vlogo, skupino ljudi, ki sloji v proizvajalnem družabnem procesu v istem medsebojnem razmerju. En razred je navezan na dohodke ene vrste, dingi druge vrste. Kovinarski, tekstilni, rudarski delavec spadajo n. pr. vsi v en lazrcd, medtem ko spada v drugi razred posestnik kovinarskih, tekstilnih tovarn, rudnikov itd. Kajti ti delavci igrajo pop: lnoma drugo vlogo, na drug način dobivajo dohodke kot pa tovarnar, Trboveljska družba itd.
Podlago razredni razdelitvi človeške družbe tvorijo torej produkcijske ali po domače lastninske razmere.
Zakaj ostane proletarec vedno proletarec in zakaj kapitalist poraj!a kapitalista? Ravno zato, ker kapitalist ima v svojih rokah tovarno, stroje itd. — produkcijska (proizvajalna) sredstva, proletarec jih pa nima, ampak ima le svojo delovno silo.
V današnji človeški družbi imamo dva glavna razreda: razred, ki komandira in ima proizvajalna sredstva v svojih rokah (s tujimi besedami: ima monopol nad produkcijskimi sredstvi) in razred, ki dela po komandi in v korist prvega, a niilma nobenih proizvajalnih sredstev, ima le svojo delovno moč. Prvi razred je kapitalistični, drugi — proletarski razred.
Oba Izmed teh dveh razredov razpadata v svoje pod razrede. Tako se deli n. pr. kapitalistični razred <v industrijsko, trgovsko buržuazijo, bankirje itd., del. razred pa v kvalificirane in nekvalificirane delavce itd. itd.
Razredni interes.
Videli smo, da so razredi posebne skupine ljudi, ki se razlikujejo med seboj po svoji vlogi v produkciji; ta vloga se izraža v lastninskih razmerah. Mi pa tudi vemo, da odgovarja tem dvem stranem produkcijskega procesa tretja stran — proces razdelitve ( distribucije) produktov v tej ali oni obliki. Produkciji odgovarja torej distribucija.
dekreta je bilo v petrograjskih šolah že 9000 mladih delavcev. Enako delo se je vršilo tedaj v Moskvi, Odesi in uralskem ozemlju.
To delo, ki se je vršilo koncem osemnajstega in začetkom devetnajstega leta, sestavlja prvo etapo šolstva za delavsko mladino.
Ustanovitelji teh prvih šolskih klubov so si stavili za nalogo, da dajo mladim delavcem ono kulturo (izobrazbo), ki jim pristoja.« Ker so to nalogo vršili s starimi šolskimi metodami, niso mogli doseči
ciljev, ki so jih hoteli in začel se je boj za novo smer, za novo šolo delavske mladine. Ko je 1. 1920. po zmagi na zunanji fronti stopilo v ospredje vprašanje upostave razrušenega gospodarstva, za kar je bilo treba dobiti večje število kvalificiranih delavcev, se je delo za novo šolo v industriji zaposlene mladine začelo na novi podlagi, na sistemu obratnih in fabriških šol. Ta sistem popolnoma združuje pouk v produkcijskem delu (v delu v obratu) s splošnim, šolskim opukom. O tem prihodnjič.
Marksova šola.
Oblikam proizvajanja, ustvarjanja (= 'produkcijskim oblikam) odgovarjajo obliike distribucije. Položaju razredov v produkciji odgovarja njihov položaj v distribuciji. Nasprotstvo med vladajočimi in v ladanimi; med razredom, ki ima vsa produkcijska sredstva v svojih rokah, in med razredom, ki nima nobenih produkcijskih sredstev, to nasprotstvo se izraža tudi v različnosti dohodkov enega in drugega razreda. In ta različni položaj dveh razredov v človeški družbi določa tudi njihovo različno zavest , mišljenje. Kapitalistični razred stremi za tem, da svoj profit, svoje bogastvo še bolj poveča, proletarski razred pa stremi za tem, da si zboljša svoj! gmotni in politični položaj in da končno on pride do oblasti in osvobodi človeštvo izpod jarma kapitalizma. In to stremljenje se imenuje interes (korilst) enega razreda, ali razredni interes.
Delavec več ustvari, več naredi (= producira), kot pa dobi. Delavec živi s svojim delom kapitalista, ijjjji' veča bogastvo, kapital. Delavec je torej gospodarsko izkoriščan. .Kapitalistični razred hoče, da tako ostane, 011 hoče torej, da gospodarsko izkoriščanje večine ljudi po manjšini ostaiie; to je interes kapitalističnega razreda. Interes proletarskega razreda pa je samo po sebi razumljivo, da se osvobodi tega izkoriščanja.
Mi vemo, da je utrjen gospodarski sestav družbe tudi v državni organizaciji dotične družbe. Zato je povsem jasno, da se skriva gospodarski interes kapitalističnega razreda tudi pod krinko političnega, verskega, znanstvenega in drugih interesov. Vse to je prirejeno v korist vladajočega razreda.
Razredna psihologija in razredna ideologija.
Razlika v materialnih .eksistenčnih pogojih, ki tvori podlago razredni porazdelitvi družbe, daje pečat vsej zavesti razredov, t. ji. razredni psihologiji '111 ideologiji. Proletarska psihologija je: sovraštvo proti kapitalu in njegovemu nasilnemu aparatu, revolucionarni duh, sodružnost, odklanjanje starih predsodkov, pravi privatne lastnine, ki< je steber meščanske razumevanje za organiziran boj, stremljenje po od-družbe. Kmetova psihologija j: zakrknjenost do privatne lastnine, posamezen kmet gleda le na svojo osebno korist, je prav ločen od ostalega sveta itd.; pri lumpenproletarcu je domača nestalnost, sovraštvo proti staremu ali istočasno nesposobnost, napraviti ali organizirati nekaj novega, individualizem deklamirane osebnosti , ki, dela to, kar se poljubi levi nogi. Na lumpenproletariat se naslanjajo zlasti anarhisti, od katerih je nekdo dejal, da obstoja anarhistični program iz dveh paragrafov: § 1: Ničesar ne bo; § 2: Vsakdo bo delal po svoji osebni želji.
Kakršna je psihologija, taka je tudi ideologija: pri proletariatu — revolucionarni socializem; y ri
kmetu.— oboževanje lastnine; pri lumpenproletariiahi — kolebljivi in histerični anarhizem.
Samo ob sebi se razume, da se psihologija in ide? ologija razredov izpreminjata, kakor se izj>retninjatlo njihovi življenjski pogoji. N. pr. bur/nabija je bila v veliki francoski revoluciji revolucionarna, dnn<;s je reakcionarna, konservativna, usojena poganu. w ,,
Razred ,nia sebi« in razred za se<s.
Razredna psihologija in ideologija, zavest eiieg.i razreda o svojih trendtnih in trajnih interesih, Izvirata iz položaja enega ražrecla y produkciji" AlHlb nikakor ne pomenjla, da razred vedno-takoj ra/imu-svoje splošne in temeljne interese. Nasprotno; lo j.-le redko.	■	-	■	:	'.j
Kajti, prvič gre produkcijski proces skozi različne stopnje svojega razvoja ih nasprotstva v, gospodarskem sestavu se pojavijo šele tekom uadalj-nega razvoja; drugič, ne pade en razred k ar J\k und fertig z neha na zemljo, ampak se zbira tako-rekoč elementarno iz različnih družabnih skupin; tretjič, mine navadno nekaj časa, da se razred iz izkušenj svojega boja zave kot razred s posebnimi interesi, stremljenji, družabnimi željami in ideali , ki nasprotujejo drugim razredom dotične človeške družbe. četrtič, ne smemo pozabiti sistematičnega psiho-logičnega in ideološkega obdelovanja, ki ga 'stalno vrši vladajoči razred, da uspava zavest tlačenih razredov.
En razred obstoja torej najprej kot posebna skupina ljudi, ki igra določeno vlogo v produkcijskem procesu, ne obstoja pa še kot samozavesten razred. Razred je tu, ali manjka še razredne zavesti. Razred ne obstoja takoj od začetka kot družabna, samostojna sila, ki ve, kaj hoče. ki se zaveda, kaj ima storiti.
Da označi to različno stanje v razvoju razredov, rabi Marx dva izraza: »razred na sebi« imenuje on tisti razred, ki se' še ne zaveda kot razred; »razretl zase« pa imenujp razred, ki se že zaveda svoje'družabne vloge.
Razredni boj in razredni mir.
Iz različnih stopenj interesov enega in drngegij razreda nastanejo tudi različne oblike boja.
Vsak interes enega dela gotovega razreda ni vedno obenem interes dotičnega razreda sploh, ampak je le interes ene skupine dotičnega razreda. .
Razredni interes nastane šele tedaj, če se postavi en razred proti drugemu razredu. Razredni interes nastane tedaj, če stopi en razred proti drugemu v akcijo. —
Z drugimi besedami: razredni boj v pravem pomenu besede se razvije šele na gotovi razvojni stopnji razredne družbe. Najprej se pojavi kal razrednega
boja (ko boj poedinili razredov ne doseže načelne višitne, ko ta boj še ne obseže in zdrpži razreda kot takega ali ko je šele nekak topi od|por , s katerim mora vladajoči razred računati.)
Marx pravi v Komunističnem manifestu : Svoboden in suženj, patricij in plebejec, baron ii!n tlačan, cehovski meščan in pomočnik, skratka tlačitelj in tlačen sta si stala v stalnem medsebojnem nasprotstvu in vodila neprestan, enkrat prikrit, drugič odkrit boj, ki se je vsakokrat končal z revolucionarno preobrazbo cele družbe, ali s skupnim propadom bojujočih se razredov«. Kaj p omenja to? Z nekaj primeri bomo stvar razjasnili.
N. pr. v suženjski! družbi nastane pri enem veleposestniku upor sužnjev, plenjenje, ubijanje itd. To še ni noben razredni boj v pravem pomenu besede: to je le izbruh nevolje malega dela suženjskega razreda. Le peščica vodi boj na življenje in smrt, a ta peščica je osamljena, ves razred ostaja miren. Tu ne stoji en razred proti drugemu.e Nekaj drugega je bilo, ko so sužnji započeli državljansko vojno pod vodstvom Spartaka za osvoboditev sužnjev; lo jc bil razredni boj. Ali če h. pr. danes stopi v štrajk delavstvo Samassove tovarne, ostali jugoslovanski proletariat pa dela mirno dalje, to mil razredni boj. Razredni boj je ipa tu, ko nastopi n. pr. splošen šlraj kov ni val, ker tu šele stopi v boj pici. razred proti kapitalističnemu. Ali:	med poljedelskimi delave vlada
nejasna, temna nezadovoljnost, ali se ne borijo, ampak le mrmrajo — lo je zakrit- boj, o katerem govori Marx.
Torej: pod razrednim bojem se razume boj, v kalereni nastopi v akciji en razred proti drugemu. Iz tega sledi, izredno važen stavek,, da ' jc vsak raz redni hoj političen boj« (Manc). Kajti če nastopi tlačeni razred proti gospodujočemu pomenja, da hoče tlačeni razred podm uirati sistem vladajočega razreda, da prevzame politično oblast.
„Krščanska“ pravica.
Nekaj faktov iz nedavnega procesa proti mladini komunistom na Madjarskem,.
67 obtožencev, med njimi ena deklica. Sodna dvorana se je napolnila še z advokati, sodniki,'državnimi pravdniki, žurnalisti, z izbrano (publiko, ki obstoja iz osvete željne ,prebujajoče se Madjarsko (-- fašisti), s pazniki, žandarji, policisti in špieiji.
Tisk je pisal, odgovarjajoče današnjemu krščan-sko-socialističnemu ozračju na Madjarskem, krščansko in hujskal javnost proti obtožencem.
Izmed teh 76 obtoženih sodrugov je bilo 59 ročnih delavcev (med . terni 7 vajencev) in S intelektu-
Sodruge so krščanski socialisti obtožili, da so delali za nasilno spremembo družabnega reda in upostavitev diktature proletariata. Kot dokaz za to sp navedli:
1. da so se obtoženci izjavili, da pripadajo proletarskemu razredu.
‘2, da so hujskali proti drugim stanovom,, zlasti pa proti meščanskemu razredu. •
3. da so organizirali komunistično gibanje ha Madjarskem.
4. da so v ta namen organizirali celice po strok, organizacijah, tovarnah in obratih.
5. da so ilegalno izdajali časopisa Mladi delavec in Komuna .
6. da so sramotili socialdmokrate kot izdajalce, ker so pomagali na Madjarskem uničili diktaturo proletariata!!!
7. da so dobivali inozemsko komunistično literaturo in jo razširjali.
Po dvemesečni obravnavi jle izreklo sodišče svojo 'krščansko obsodbo sledeče:
S. Singer — 14 let, (ireiner — 13 let. Katzlmrg 12 let, Szabo — 12 let. Fr. (Ireiner in Ilevešz po 10 let, vsi ostali po 2'k leta ječe.
Vidite, tak je krščanski socializem v praksi! -r-Taki so tudi naši slovenski kršč. socialisti. Ko je bil Korošec na vladi, ni le obsojal gladilih, štrajkujočih delavcev, ampak jih je dal tudi streljati. In danes se ti gospodje ne borijo za avtonomijo Slovenije zalo, d i hi mogoče zboljšali položaj delovnega ljudstva Slovenije, ampak zato, da bi v Sloveniji neomejeno vladali po vzgledu njihovih vrlih madjarskih »tovarišev« in španske inkvizicije.
Mi se iz globokega spoštovanja klanjamo pred temi nedavnimi žrtvami ogrskega belega terorja, ki so s pogumom in energijo zastopale pred sodiščem stvar proletariata.
Njihova obsodba navdaja delavsko mladčno vsega sveta z novim revolucionarnim ognjem za boj do končne osvoboditve
Dopisi.
!S shodu železničarjev in drž. nameščencev v Ljubljani. —
Navdušeni za nadaljevanje našega pravičnega boja '-smo si1 vračali Hi. avg. s shoda v Mestnem domu domov. Ko pridem dol po stopnicah, pa rujem navdušeno pevanje pred /Mostnim domom . Pristopim in vidim, da poje naš mladina prot. himno, Bratje, le k solncu . Tudi drugi so se ustavili in poslušali. Videl sem, da so tudi drugi z menoj vzradoščeni nad našo mladino, 'ki se s svojo mlado - navdušenostjo in žiln-vostjo udeležuje hoja nas, odrastlih delavcev. Sploh opažam žilavost pri naših mladih sodrugih in jim kličem: Po lej poti
»Ujedinjenje« social-patriotov v Olju. — V Celju so imeli »socialisti« vseh frakcij razen Brrrnota zborovanje, na katerem so se »ujedinili«. Kaj vidimo iz tega? — Da so vse te struje enake, da je ena druge vredna. Kajti poštenjak se ne druži z ničvrednežem. Sedaj imamo- torej ujedinjene vse ljudi, ki jih proletariat ne mara več. Do sedaj so poedinci še nali-mali koga s tem, da so dokazovali, da druga struja ne velja nič. Sedaj pa vidimo, da so vse enake in tudi mi Štajerci ne bomo hodili več za njimi, ker vidimo, da edino Nez. Delavska Stranka Jugoslavije je prava, med mladino bomo pa še bolj kot doslej širili »Prol. Mladino , ki jo tudi odrastli vedno rajši čitajo. — Meščanski tisk, zlasti >Slov. Narod« je pozdravil to celjsko »ujedinjenje«. Na žalost »Narodu moramo povedati, <ln slovensko meščanstvo ne bo dobilo nobenega močnega zaveznika v teh ujedinjenih »gospodih sodrugih«, ker — nikogar za ujimi ni. Le stroške in težave vam bodo delali.
i	Mariborski	bralci »Prol. Mladine«.
Rdeče ovratnico. — Bilo je v nedeljo 29. julija, ko sva se napotila v Krmelj, da obiščeva tamošnje naše sodruge in obnoviva stare zveze med Trbovljami in Krmeljem. Ko sva čakala v Zid. mostu na zvezo, sva zapazila, da vzbujava Splošno pozornost. Vsepurgarske oči so bile naperjene na naju in iz vlaka je rosnooka .vira j lica še s prstom kazala na naju. — Hudiča, kaj pa je; dognala sva, da jih najine rdeče ovratnice pečejo.
A s tem še ni bilo konec komedije. K nama pristopi orožnik in tipajoč po revolverju zahteva, da se legitimirava. To se je nfima pa zdelo že malo preveč in povedala sva mu par prav gorkih, da je junaško stisnil rep med noge in se odstranil.
šla sva v restavracijo. Boječe in previdno stopajoč s polževo brzino se približa natakar. Naročiva čaj. I’a pozabila sva povedati, da mora biti čaj tudi topel in da morajo biti žiice snažne. Se pač nisva spomnila, da Zidani most že leži na balkanskem polotoku in glej ga šmenta, natakar nama prinese mrzel čaj in z žlic sva morala čistiti rjo. — Drugi učinek — rdečih ovratnic.
... Na večer istega dneva sta sedela v Krmelju v neki gostilni dva človečka, ki sta nosila znake, s katerimi so oktin-čani naši vrli or-junčki. Pred njima stoji liter vina, pri katerem sta v bojevitem razgovoru reševala našo domovino od Vardarja do nesrečnega vrha Triglava. In midva stopiva v to gostilno, odpreva vrata in orjunčka sta zagledala — oj, strah in groza! — dve rdeči, čisti ovratnici, prav nič zamazani z rumenim Amsterdamom. — ln kol bi mignil, hrabrih or-junč-kov ni več, na mizi stoji osamljen liter in zaman pričakuje svojih gostov...	Trboveljska omladinca.
T. Č.:
V Ječi.
Skozi omreženo okno strmim, v prirodo. Dozdeva se mi, da doma v svoji izbi premišljujem bodoči cilj in delo.
Toda ruj — rožljanje ključev — —
zaznam,, da v ječi sem — — —
»Vrč za vodo,« slišim glas.
Oddam ga mirno in molčeče. —
Živim, v zaduhlem zaporu — —
Lasinik, izdajatelj in odgovorni mejnik VI a ti j.) Kosi.
srce polno čuvstev — — jezik poln besedi, Id jih govoriti ne sme — — samo misli so svobodne in krožijo okrog brez prestanlca — — —
Ječa — obdolžena propagande komunizma
mi doni po možganih — —
zavedam se tega in molčim,
ker ne morem, da svobodno govorim
in samo čakam. — — —
bratje, sestre, čakam,
ko zavel bo veter drug
od vzhoda, daljnega ,rudečega — — —
Oh sklepu lista doznavamo, da je ljubljanska policija aretirala sodr. Štrukelja Cirila.
S tem v zvezi	je gotovo tudi preiskava	v	prostorih	našega lista in	»Glasa Svobode«.
Pri tej priliki	je g. policijski komisar	izjavil,	da
bo	šla Proletarska	Mladina »fc, le«.
Opozarjamo vse sodruge, fiitatelje in prijatelj® Proletarske Mladine«, da si ne bomo pustili mašiti svojih ust pri našem delu, ki se je vkljub vsemu gibulo v mejah zakonov.
Zato vas pozivamo, da podpirate naš list še bolj kakor dosedaj.
Pridobivajte novih naročnikov!! Zbirajte za tiskovni sklad »Pro. mle«. Zbirajte za ŽRTVE REAKCIJE!!
ZA TISKOVNI SKLAD
Prol. Mladine se je nabralo na Kovinarski veselici v Ljubljani (>91 Din. — Sodrugi, posnemajte!
LISTNICA UREDNIŠTVA IN UPRAVE.
Mladi proletarci in proletarke! — Razširite »Prol. Mladino« po vseh. obratih, krajih in vaseh! V železnem tednu mora vsak naročnik »Prol. Mladine<k pridobiti najmanj dva nova in zbrati najmanj 10 Din tiskovnega sklada!
Ks/ na delo za »Prol. Mladinoglasilo množic delavske mladine Slovenije!
Tiska tiskarna Maksu Hrovatu v Ljubljani