Branka Rotar Pance
Univerza v Ljubljani, Akademija za glasbo
NAMESTO UVODA
Instead of a Preface
V jubilejnem letu, v katerem praznujemo 200-letnico javnega glasbenega šolstva na
Slovenskem, je najprestinejšo nagrado na podroèju glasbenega šolstva prejela zasluna
profesorica Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani dr. Breda Oblak. Nagrajenka, ki je
spodbudila razvoj glasbenopedagoške znanosti pri nas, je pomembno soprispevala tudi k
izhajanju Glasbenopedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani. V poèastitev
njenega bliajoèega se ivljenjskega jubileja in kot priznanje za njeno delo objavljamo
najprej predlog za podelitev nagrade Frana Gerbièa, ki ga je pripravil izvršni odbor Zveze
slovenskih glasbenih šol, in v nadaljevanju nagovor nagrajenke. Dr. Breda Oblak je
nagovor v imenu vseh prejemnikov1 prebrala na slavnostni podelitvi nagrad in priznanj
Frana Gerbièa v Kulturnem domu Cerknica 6. aprila 2016.
Predlog za podelitev nagrade Frana Gerbièa za leto 2016
Predlagatelj: Izvršni odbor Zveze slovenskih glasbenih šol
Dr. Breda Oblak, roj. Bidovec, profesorica glasbene metodike oziroma didaktike, redna
profesorica Akademije za glasbo v Ljubljani, se je rodila 15. avgusta 1937. Korenine
Brede Oblak so na Gorenjskem. Klavir jo je najprej pouèeval stari oèe bratov Lorenz (trio
Lorenz) in nato krajši èas razredna uèiteljica Berta Rabiè. Leta 1949 je bila sprejeta v
razred Boe Èernivec na Glasbeni šoli Jesenice. Tam je ostala do svojega 16. leta, ko je
šolanje nadaljevala v Ljubljani na Srednji glasbeni šoli in obenem konèala zadnja dva
letnika Prve dravne gimnazije. Po konèani Srednji glasbeni šoli v Ljubljani se je vpisala
na Akademijo za glasbo, kjer je diplomirala na oddelku za glasbeno zgodovino. Leta 1987
je pridobila naziv doktorice znanosti. Svojo glasbenopedagoško pot je zaèela na Jesenicah
in nadaljevala v Ljubljani, od tega je bila veè kot 30 let visokošolska uèiteljica na Univerzi
v Ljubljani.
Dr. Breda Oblak je pustila neizbrisen peèat v razvoju glasbene pedagogike. Uèiteljskemu
poklicu se je prepustila z vsem arom in navdušenjem. Pouèevati je zaèela najprej doma
na Jesenicah, odloèilnega pomena za njeno nadaljnjo poklicno pot pa je bil strokovni izpit,
po katerem je zaèela pouèevati kot zunanja sodelavka na Glasbeni šoli Center v Ljubljani.
e leto zatem je bila izbrana za redno uèiteljico eksperimentalnih razredov na oddelku za
povezovanje glasbenih šol z osnovnimi šolami na Zavodu za glasbeno in baletno
izobraevanje Ljubljana, ki se je takrat ustanovil. Cilj tega je bilo izoblikovati fizionomijo
glasbenega pouka ter v obliki praktiènih uènih nastopov posredovati rezultate uèiteljem in
drugim strokovnjakom. Uène ure so bile odprtega tipa, tako da so jih lahko obiskovali
5
Branka Rotar Pance, NAMESTO UVODA
1 Poleg dr. Brede Oblak je Gerbièevo nagrado za leto 2016 prejel še Jurij Kriniè, Gerbièeva priznanja pa so
prejeli Alenka Firšt, mag. Robert Kamplet, Peter Napret in mag. Alenka Zupan.
posamezni uèitelji ali skupine. Imela je številne nastope v razredih osnovnih šol po vsej
Sloveniji. Delo je potekalo postopno v vseh razredih osnovne šole in po osmih letih je leta
1971 prejela nagrado ter priznanje tedanje Izobraevalne skupnosti. Rezultat tega dela je
bil prvi priroènik za uèitelje, ki ga je pripravila skupaj s prof. Janezom Boletom. Ob tem je
dr. Breda Oblak pouèevala tudi nauk o glasbi in predšolske skupine in imela v okviru tega
prav tako javne uène nastope na šoli in na številnih seminarjih v slovenskih glasbenih
šolah. Njeno delo je tako zahtevalo nenehno prouèevanje in izpopolnjevanje na podroèju
pedagoško-psiholoških disciplin, tudi na Orffovem inštitutu v Salzburgu.
Leta 1971 je bila na temelju bogatih izkušenj izvoljena v naziv predavateljice višje šole.
Postala je predavateljica metodike glasbene vzgoje in solfeggia na takratni Pedagoški
akademiji v Ljubljani. Vkljuèila se je tudi v projekt pedagoških centrov za dokvalifikacijo
uèiteljev razrednega pouka. Svoj predmet je posredovala kar v enajstih centrih po
Sloveniji. Vsa leta se je vkljuèevala v izobraevanje in izpopolnjevanje uèiteljev.
Na Akademijo za glasbo je bila povabljena leta 1979 kot profesorica glasbene metodike in
didaktike. V èasu od 1989 do 1993 je bila prodekanica. Dva mandata je bila v svetu
Univerze v Ljubljani, delovala je v odborih za vprašanja vzgojno-izobraevalnega dela.
Pospeševala je mednarodno sodelovanje. Bila je dolgoletna predstojnica oddelka za
glasbeno pedagogiko.
Leta 1981 je Breda Oblak magistrirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani z delom
Glasbena stilistika v povezavi z drugimi vzgojno-izobraevalnimi podroèji v osnovni šoli,
leta 1987 pa doktorirala z disertacijo Ustvarjalno uèenje v glasbeni vzgoji na stopnji
razrednega pouka osnovne šole. Postala je prva doktorica glasbenopedagoških znanosti v
tedanji dravi Jugoslaviji.
V tem èasu je vzgojila številne generacije mladih slovenskih glasbenih uèiteljev, ki danes
uspešno delujejo na osnovnih in glasbenih šolah ter gimnazijah po vsej Sloveniji.
Sodelovala je s posamezniki, skupinami in institucijami, ki se ukvarjajo tako z vprašanji
glasbene vzgoje kot umetnostne vzgoje nasploh. Sooblikovala je prenovo študijskih
programov, zastavila filozofijo svojega predmeta ter prevzela del raziskave V vertikali
glasbenega šolstva. Na Pedagoškem inštitutu Univerze v Ljubljani se je vkljuèila v
projekt celostne estetske vzgoje ter v skupino za specialno-didaktièno prenovo umetnostne
in estetske vzgoje. Bila je pobudnica in zaèetnica podiplomskega študija na podroèju
glasbene pedagogike. Njeni magistri in doktorji znanosti delujejo na vseh treh slovenskih
univerzah ter na drugih za glasbo pomembnih institucijah.
Ob bogati bibliografiji dr. Brede Oblak so izjemnega pomena njeni didaktièni priroèniki
in glasbeni uèbeniki, ki so izšli tudi v madaršèini in italijanšèini. Zaradi svoje
originalnosti so zbudili zanimanje tudi zunaj naših meja. Avtorica je prva razvila metodo
slikovnega zapisa glasbenih vsebin, ki so jo povzemali še drugi, predvsem avtorji
didaktiènih gradiv za glasbeno vzgojo šest- do osemletnih otrok v splošnem in glasbenem
šolstvu, nihèe pa je ni razvil do take stopnje kot dr. Breda Oblak. Poleg tega je dr. Breda
Oblak tudi prva slovenska avtorica, ki je oblikovala didaktiène zbirke z zvoènimi gradivi
6
GLASBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 24. zvezek
za vse razrede osnovne šole, prav vsi pa so izhajali iz njenih bogatih praktiènih izkušenj z
uèenci v vsej vertikali.
Leta 1998 je vlada Republike Slovenije imenovala dr. Bredo Oblak za èlanico
Nacionalnega kurikularnega sveta za strokovno pripravo in vodenje prenove programov
vrtcev, osnovnih šol, gimnazij, poklicnega in strokovnega izobraevanja ter
izobraevanja odraslih. Bila je èlanica Kurikularne komisije za gimnazijo in predsednica
Kurikularne komisije za osnovno šolo. Zaradi njenega izjemnega delovanja je glasbena
umetnost ostala kot predmet v vseh razredih osnovne šole in v srednjih šolah, poleg tega je
dr. Breda Oblak avtorica uènih naèrtov za tri izbirne predmete v tretjem triletju osnovne
šole: Ansambelska igra, Glasbena dela in Glasbeni projekt.
Bibliografija:
– 21 delovnih zvezkov in uèbenikov za glasbeno vzgojo v osnovni šoli,
– 17 priroènikov za uèitelje,
– 16 enot zvoènega gradiva,
– 2 pesmarici,
– 2 –krat skripta,
– 3 monografije,
– 18 prispevkov v zbornikih,
– 6 prispevkov v revijah in èasopisih,
– 12 prispevkov v drugih publikacijah,
– avtorica 11 radijskih oddaj, ki so izšle na kasetah,
– avtorica in soavtorica 6 uènih naèrtov,
– avtorica mnogih seminarskih gradiv.
Nagrade in priznanja:
– leta 1994 je za izjemne doseke na podroèju vzgoje in izobraevanja prejela
nagrado Republike Slovenije na podroèju šolstva,
– leta 2003 je prejela Sokratovo odlièje, ki ji ga je za posebej zavzeto in odlièno
pedagoško delo v visokem šolstvu podelilo Slovensko društvo za visokošolsko
didaktiko,
– v študijskem letu 2008/09 ji je bil podeljen naziv zaslune profesorice
Univerze v Ljubljani,
– leta 2015 je postala èastna obèanka Obèine Jesenice.
Nagovor dr. Brede Oblak ob podelitvi Gerbièeve nagrade v Cerknici 6. aprila 2016
Spoštovani,
na današnji slavnosti mi je kot doajenki pripadla dolnost, da vas nagovorim v imenu vseh
nagrajencev. Kot prvo bi se radi za izkazano pozornost zahvalili našim predlagateljem in
Komisiji, ki se je poglobila v naše delo in ga ovrednotila. Zavedamo se zahtevnosti izbora,
saj glasbeno šolstvo iz leta v leto izkazuje številne pedagoške in umetniške uspehe svojih
7
Branka Rotar Pance, NAMESTO UVODA
uèencev in preko tega njihovih uèiteljev. Hvala tudi vsem, ki so današnje sreèanje
pripravili in nas prijetno presenetili s programom in še posebno z godalnim orkestrom.
Sicer pa elim v svojem nagovoru na kratko obuditi misli, ki so se mi spontano porajale ob
povabilu na današnje sreèanje, kar ob uvodnih identifikacijski oznakah – naslovih. V
zavest so mi priklicali spomine na prehojeno pot v vertikali glasbenega šolstva ter vedenja
in refleksijo na osebnosti, dogodke v preteklosti in današnji stvarnosti, ki jih nosim v sebi.
Prijetna mi je misel, da smo deleni priznanj v letu 2016, v katerem logotip razglaša
dvestoletnico obstoja javnega glasbenega šolstva na naših tleh. Zgodovinski spomin nas
sicer opomni, da je glasbeno izobraevanje v našem okolju daljšega veka, toda
ustanovitev glasbene šole v davnem letu 1816 pomeni prvo institucionalno formo s
poudarkom na njeni javnosti. Nastala je v specifiènih razmerah takratne habsburške
monarhije v okviru ljubljanske normalke, tedanje nemške osnovne šole. Hkrati so tam
usposabljali z nekajmeseènimi teèaji še uèiteljske pripravnike – preparandiste iz vrst
nemškega, pa tudi domaèega prebivalstva. Namen glasbenega pouka zanje je bil
predvsem zagotoviti dodatna znanja, ki so jim v njihovem nadaljnjem poklicu omogoèala
eksistenco – varnost – preivetje. Poleg glasbe so pripravnikom posredovali še osnove
splošne didaktike in metodike. Prav je, èe se spomnimo, da je bil imenovan na razpisano
mesto prvega glasbenega uèitelja in hkrati umetniškega in pedagoškega vodje Franz
Sokol, glasbenik èeškega rodu. Zanimivo je tudi, da so mu zatem sledili še drugi njegovi
rojaki, za nas pomembni glasbeniki iz deele znamenitega humanista in pedagoškega
klasika Jana Komenskega. Tako so k nam prinašali poleg glasbenih znanj tudi duha
pedagogike in didaktike. Javna glasbena šola je torej poleg svoje zaèetne pojavnosti utirila
tudi njeno zaèetno kontinuiteto, obenem pa poudarja znaèilno povezanost med glasbo in
uèiteljskim kadrom.
Prav slednje je moje misli znotraj drugega identifikacijskega naslova, Komisije pri Zvezi
slovenskih glasbenih šol, osredinilo na ime vsestranskega glasbenika in uèitelja Frana
Gerbièa. Poèašèeni smo, da smo deleni priznanj, ki so poimenovana po njem, in veseli
nas, da so nam podeljena v njegovi rojstni Cerknici. Od tod je mladega Gerbièa ivljenjska
pot vodila na šolanje v Ljubljano, da bi postal uèitelj, kar je v moje misli ponovno
priklicalo javno glasbeno šolo. Tam je Fran Gerbiè izkazal svojo izrazito glasbeno
nadarjenost, ki mu je èez èas odprla monost nadaljnjega izobraevanja v Pragi. Na
tamkajšnjem konservatoriju je z odliko sklenil študij, visoka strokovna kvalifikacija pa
mu je omogoèala ustvarjalno in poustvarjalno delovanje v širšem okolju monarhije.
Njegovi umetniški doseki so našli odmev tudi v domovini, kjer so ta èas ob rastoèi
nacionalni zavesti rasla slovenska društva in med njimi za nas nadvse pomembna
Glasbena matica. Njen osrednji cilj je bil ustanoviti slovensko glasbeno šolo, ki bo v
materinšèini vzgajala slovenski glasbeni kader. Razvojno poudarja nov mejnik, ki ga je
zastavil prav Fran Gerbiè. Po štirih zaèetnih letih delovanja šole (1886) je bil povabljen v
Ljubljano, kjer je tvorno posegel v širše slovensko glasbeno ivljenje. V njem se je
ponovno prebudil slovenski uèitelj, s tem da je tokrat sprejel delo uèitelja glasbenih
predmetov in z veliko zavzetostjo tudi prvega ravnatelja šole Glasbene matice. Opravljal
ga je tri zahtevna desetletja. Tako dandanes ohranjamo v njem dragocen lik razgledanega
glasbenika – svetovljana, še posebej pa lik osebnostno zgrajenega uèitelja in prvega
ravnatelja prve slovenske glasbene šole.
8
GLASBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 24. zvezek
Šola je moje razmišljanje nenazadnje povezala z osrednjim logotipom, Zveza slovenskih
glasbenih šol, ki me vedno znova navda z iskreno samozavestjo in ponosom. Formalno
priklièe za nas in tudi za širši kulturni prostor unikatno arhitekturo s široko horizontalno in
vertikalno mreo javnih glasbenih šolskih institucij, znotraj tega pa funkcionalno
sinergijo in enotnost slovenskega glasbenega vzgojno-izobraevalnega sistema.
Pot v to zvezo je nastajala postopno, pojmujem jo nekako v dveh etapah. Prvi peèat ji je
vtisnila zlasti Glasbena matica s svojimi podrunicami v širšem slovenskem prostoru in
svojo vertikalno nadgradnjo v konservatoriju ter glasbeni akademiji. Drugo etapo sem
izkušala e osebno, saj se je intenzivno nadaljevala po 2. svetovni vojni in se skozi
desetletja priblievala sedanji podobi. Na steaj odpira vrata spominom, ki so vtkani v
ustanavljanje posameznih institucij, v spremljajoèe razmere, problematiko, pa tudi v prve
doseke. Vtkani pa so tudi v postopne povezave šol, reforme, skupna prizadevanja za
organizacijsko in vsebinsko koncepcijo ter konèno status in uzakonitev slovenskega
glasbenega šolstva. Rada brskam po dokumentaciji ter prelistavam in prebiram
posamezne zbornike šol in še posebno skupno publikacijo Zveze z domiselno izbranim
pomenskim naslovom Musica noster amor.
Znotraj èastitljive 200-letnice lahko uèitelji vsak zase zaèutimo refleksijo lastnega
èasovnega delea v tem okviru. Tudi osebno sem to storila in moja delovna leta kaejo, da
sem zapolnjevala èetrtino tega okvira, torej dobrega pol stoletja (èe prištejem še svoja
šolska in študijska leta, se nabere kar sedem desetletij). Zapustila so mi mnogo dragocenih
izkušenj, predvsem pa lepih spominov na èas, ki sem ga lahko preivela s številnimi
malimi in velikimi uèenci, študenti, podiplomanti, potencialnimi in delujoèimi uèitelji in
nenazadnje sodelavci.
Zapustila pa so mi tudi globoko preprièanje, ki se mi v današnjih globalnih razmerah
vedno znova poglablja ob vzorcih pogosto enostransko usmerjene mnoiène mode,
zunanjega blišèa, zabave in potrošništva. V nasprotju s tem vidim v glasbenih šolah
prostor – kulturne oaze –, ki te vzorce pomembno presega. Glasbene šole si svoje uèence,
pa tudi njihovo publiko prizadevajo usmerjati v širino glasbene umetnosti. Trudijo se
razvijati kritièno senzibilnost za vrednote in umetniško resnico, podpirajo notranjo
kulturno svobodo posameznika in samozavedanje. Vse to pa je vredno èuvati, negovati,
razvojno pa odgovorno preverjati in premišljeno nadgrajevati.
S tem preprièanjem zakljuèujem svoj nagovor, obenem pa se v imenu nagrajencev še
enkrat iskreno zahvaljujem vsem, ki ste današnje popoldne podoivljali in delili z nami.
9
Branka Rotar Pance, NAMESTO UVODA