Politične  stvari.
Ali bode iz te moke kaj kruha?
Pogajanje z Ogersko ni imelo do sedaj se nobenega vspeha; vse je še tam, kjer je bilo, da! razpoka med Avstrijo in Ogersko se je ce!6 še bolj razširila. Brezvspešna obravnava se je vršila dozdaj posebno o 4veh zadevah: o doneska svote Avstrije in Ogersko k skupnim državnim stroškom in pa o 80 milijonih državnega dolg d.
O prvem gre za to, da bi se na novo za 10 let pogodili zarad doneska k skupnim državnim stroškom, ki so znašali dozdaj za Avstrijo 70, za Ogersko -pa 30 odstotkov. Ta razmera očividno obtežuje našo polovico (Avstrijo) že preveč, a vendar se zdaj Magjari branijo, še celih 30°/0 za prihodnje vzeti na svoje rame. Kes čudni svetniki so Magjari! Oni hočejo biti in „de facto" so res tudi komandanti Avstrijske politike, plačevali pa naj bi mi Avstrijanci.
Pri tem pride — kakor „Obzor" dobro omenja — človeku na misel  ona  ljudska  pravljica  o mlinarji in
133
njegovem kumu. Mlinar je namreč videl iti svojega kuma (botra) z žakljem proti mlinu. Brž si je mislil: ,,dobro, da pride kum, temu bom vzel dvojno mlevščino." Kum pa je zopet modroval tako-le: „dobro, da imam za kuma mlinarja;   ta  mi bo smlel žito brez mlevščine."
Prav taka kuma sta si zdaj Avstrijec in Oger. Avstrijec misli: „jaz bom plačeval še dalje po 70 odstotkov za skupne državne potrebe, če Oger prevzame 30 odstotkov od 80 milijonov skupnega državnega dolga-." Ogerski kum pa misli ravno nasprotno: „jaz sem pripravljen k skupnim državnim potrebščinam plačevati po 30 odstotkov še dalje, Če me Avstrija odveze doneska k plačilu 80 milijonskega bankinega dolga."
Po takem ni torej čuda, da se ne pride do nobenega sporazumka.
Mi bi lagali, ako bi rekli, da smo prijatelji Ogrov, tedaj se ne poganjamo za-nje, a pripoznati moramo, da imajo prav iz svojega stališča. Kakor Žid Shvlok v „Trgovcu Benečanskem" imajo Ogri svoje „pismo" v rokah, po katerem se ne morejo smatrati za sodolž-nike onih 80 milijonov, ki jih je Avstrija dolžna Dunajski banki.
Leta 1867. so namreč odločno izrekli, da ne vzamejo nič Avstrijskih dolgov nase, češ, da ti dolgovi niso bili narejeni na ustavnem potu. Ta njih izjava je bila sprejeta v državne temeljne postave in zato se morejo Ogri naslanjati na njo ter upirati se temu, da je Ogerska tudi vzajemni porok za dolg narodni banki ali za druge državne dolgove Avstrijske. Tu ne veljd, če se fabrikanti prve pogodbe: Beust, Herbst, Giskra, Bresti in drugi iz tako imenovanega „purgarskega mi-nisterstva" sklicujejo na to, da je dolg bil narejen v obojnem skupnem gospodarstvu, da toraj morajo biti porok za nj tudi Ogri. Ogerska je nasproti vsemu temu odločno rekla, da teh dolgov ne pri pozna za svoje, ker jih državni zbor Ogerski ni nikoli odobril.
Zdaj je prepozno drugače sukati, kar se je grešilo takrat, ko se je na vrat na nos stvaril duali-zem, ki je Avstrijo razcepil na dvoje. Kakor so razprave med Avstrijsko in Ogersko deputacijo kazale, se Ogerska trdovratno drži svojega „scheinaa, in Ogerski zbor tudi ne bo druge pesmi pel, kakor jo je pela Ogerska deputacija.
Ce bi pa tudi Ogri popustili nekoliko svojo trdo-vratnost, vendar s tem vse to vprašanje nikakor ni še rešeno, kajti Dunajski banki gre najbolj za to, ali je dolžnik zmožen plačati svoj dolg. Upnik je Dunajska „Nationalbank", dolžni ca pa bi deloma bila Avstrija, deloma pa Ogerska. Pri sedanjem stanji Ogerskih financ ni mkakorsnega izgleda, če tudi bi Ogerska vlada podpisala dolžno pismo, da bi dolg plačala. Banki mora biti ležeče na tem, da jo dolžnik sploh zmožen plačati. Ona ima še zdaj v rokah dolžno pismo nekdanje vlade Avstrijske; to pjsmo jej je skupno poroštvo Avs rije in Ogerske. Ce se pa dolg 80 milijonov razdeli tako, da vsaka je porok le za svoj del, potem ne stoji več ena za drugo, ampak vsaka le za-se. Avstrija je porok le za svoj del in če bi prišla na kant, bi banka zgubila; isto tako bi se jej godilo, ako bi Ogerska prišla v konkurs, predno bi plačala svoj del dolga.
To ravno, da ima Dunajska banka zadnjo in odločno besedo o tej zadevi, bode odločilo osodo 80 milijonskega dolga. Ona bo, če se razdere sedanje razmerje med njo in državo, zahtevala skupno poroštvo obeh dolžnikov ali pa kako drugačno varnost. Sme pa li prevzeti Avstrija tako ali enako poroštvo za-se in za Ogre? Nikakor ne! Sedaj so Ogerske finance tako na slabem, da bi prej ali slej morala banki plačati tudi za Ogre; zato bi bila morala vlada na Danaji in v Bu-
134
dapeštu, predno je spravila to reč v obravnavo, prepričati se o tem, je li banka z razdeljenjem dolga in s tem zadovoljna, da jej je vsak dolžnik za svoj del porok? Ker se je pa to opustilo , utegne biti še veliko homatij z Dunajsko banko. Ce ona namesti prejšnjega enega dolžnega pisma ne bo hotela sprejeti dveh novih dolžnih pisem, ki bi jej si zdela manj varna, se štrena dolga 80 milijonov ne bo razmotala. Ce pa banka tudi za novi dolžni pismi zahteva obojnega (skupnega) poroštva, pride Avstrija v gori omenjeno nevarnost, da bo morala slednjič ves dolg sama plačati.