Listek. Boji in krone. (Povest. Prevel Anton Jerovšek.) (Dalje.) 2. Mati in sin. Četrt ure od onega dela cesarske palače, v katerem je umrl grozoviti trinog, stoii majhna, pa lepa in krasno izdelana hiša, stanovanje visokega dvornega uradnika. Tukaj najdemo zopet mladega Tuana, ki je umirajočemu cesarju pokazal sv. križ. Tuan leži v nizki posteljci z glavo naslonjen na mehko blazino. Skrbna mati stoji pri njem in bladi njegovo krvaveče čelo in lica z mokrimi prtiči in obkladki. «Ubogi France, kako grozovito so delali s tebo.'» «Nji bilo tako hudo, mati. Le prva dva udarca z jermenom sta me zelo, zelo bolela. Mislil sem, da mi ne bode mogoče pretrpeti teh bolečin, ko je padel široki jermen na moja lica. A spomnil sem se ljubega Zveličarja, ki je za nas bil bit po svojem svetem licu. Na to se mi je stemnilo pred očmi in nisem nič več občutil, dokler se nisem v tvojem naročju zopet predramil. Kdo me je pa prinesel iz palače domov?> «Dva služabnika sivolasega Fulina. Sprva sem mislila, da si mrtev, ko so te položili na posteljo, v kateri je tvoj oče pred malo tedni umrl. Jaz bi se bila zarad tvoje smrti že potolažila, ker so mi povedali, zakaj si bil tako raztepen. A ljubi Bog ti še ni odloSil večne, raučeniške krone, zato se morava v ponižnosti in molitvi pripraviti na nove boje. Naznanilo se mi je že, da moram v treh dneh hišo zapustiti, ako te ne pregovorim, da daruješ umrlemu cesarju kadilo. Veš, ljubi otrok, da rajši tisočkrat beračim, kakor da bi to storila.* «Mati, bežala bova v Anin. Tam bodeš dobila pri redovnicah stanovanje. Jaz pa se bodem učil latinSčine, da postanem duhovnik. To je boljše, kakor na cesarskem dvoru biti in grozovitemu vladarju streči. Zato postanem k večemu nekaj let mandarin in umrjem strašne smrti, kakor danes cesar. 0 mati, podoba tega obupanega trinoga mi bode vedno pred očmi.» In deček opiše zdaj materi strašen prizor pri cesarjevi smrti. «Ali misliš,* vpraSa na to Franc, «da ga je res hudi duh v podobi zmaja vznemirjal in da so sveta škofa in drugi kristjani, katere je dal pomoriti, res žugajoče stali ob smrtni postelji?* »Zadosti strašno je že, ako ga je trpinčila le vest in mu kazala te strašne podobe v smrtni uri. Vendar ni nemogoče, da ga je hudi duh satn v vidni podobi zapeljeval v obup.» «Grozno! — Ali moramo zdaj misliti, da je z zemeljsko krono zgubil tudi krono nebeško ?» *Ne smemo se vtikati v božje sodbe. Hočemo rajši v ponižnosti prositi za sebe božjega usmiljenja. Posebno ti se moraš danes prav goreče zahvaliti nebesom, ker le božja moč te je danes varovala. Zdaj mi pa povej, kar se je zgodilo po cesarjevi smrti.> «Prav rad, mati. Jaz sem mu držal križ pred oči in sem upal, da bode v niem iskal zadnje rešitve. A cesar je postal besen in se je vrgel na mene. S svojimi rokami me trdno zgrabi za vrat in me strašno gleda s svojimi ugašajočimi očesi. Jaz sem zakričal. Tudi dobri Lu je najbrž kričal na vso moč. Na to pridrvijo v sobo princ Dikdik, dvorni maršal, zdravniki in mandarini in velika množica ljudstva. Bili so vsi prestraSeni, ko zagledajo cesarjevo bledo obličje in govorijo med seboj: «Umrl je! Njegov duh je Sel k svojim pradedom! Velikega Tidika ni več!» Bonci začnejo tarnati in žalovati. Nek zdravnik me ie reSil iz Tidikovih rok. Pri tem zapazi moj križ, ki je ležal na tigrovi koži. Takoj zažene grozen krik, prime princa za roko in pokaže s prstom na križ. «Ta križ je zafiaral moja zdravila, in njim vzel vso moč. Kdor je to podobo prinesel v palačo, je zakrivil cesarjevo smrt.» Tako je govoril bonc, njegovi pristaši pa so mu pritrjevali in grozno prekliniali sv. križ in njegove častilce. Zdaj jih pomiri princ in vpraša: «Kdo je prinesel sem-kaj krščansko znamenje?* Jaz sem se nadejal smrti, ako odkritosrčno odgovorim na to vprašanje. Vendar Bog in preblažena devica, kateri sem se v svojem srcu priporočil, sta me osrčila, da sem odgovoril: «To ni samo krščansko znamenje, ampak tudi podoba Sinu božjega, ki je za zveličanje sveta umrl na križu. Ta križ je moj.> «Zdaj poberem križ iz tigrove kože in ga hočem djati v žep. A pagani mi ga zbijejo iz rok in ga teptajo z nogami. Tudi mene so silili k temu. A razodenem jim, da rajši umrjem, kakor to storim. Zato zapove princ, da me morajo takoj pretepsti z jermeni. Drugo veš vse. Zdaj te pa prosim, daj mi drug križ, ker so mi mojega tako hudobno zdrobili.» Med tem priprostim pripovedovanjem vrlega dečka se mati ni mogla ubraniti solzam pravega veselja. Nekaj časa hodi po sobi. Potera poklekne k postelji svojega otroka in poljubi njega lica. Vroča solza pade na Francevo čelo. «Kaj delaš, mati? Ti jočeš?« «To so solze veselja, ker si bil vreden za Boga trpeti. Dobil boš drug križ pa dragocen. Shranila sem ti ga za dan prvega sv. obhajila. Zdaj pa ti naj bode v spomin na prve bolečine, ki si jih trpel za Kristusa. Ta križ je nosil poprej tvoj stric, Dominik Tuan, ki je Se bil bolj mlad kakor si ti, ko je dal svoje življenje za sveto vero. Naj blagoslovi mladi mučenec iz nebes tebe in mene, da zvesta ostaneva do konca in tudi svoje življenje žrtvujeva za Kristusa, ako je njegova volja.* «Bog daj,» odgovori Franc. Zdaj pa me, ljuba mati, razveseli s tem, da mi pripoveduješ zopet o mojem ljubem in svetem stričeku.» In mati je pripovedovala o majhnem Dominiku, ki je bil v krvavem preganjanju leta 1859 ob jednem z nekaj starejšim dečkom, ki je že obiskoval latinsko šolo in se tudi Dominik imenoval, v Namdinu postavljen pred paganskega sodnika. Z njima je bil pred sodbo poklican tudi katehet Peter Vin, ki je novovernike podučeval v krščanskem nauku. Dečka bi bila morala najprvo krivo pričati, da je Vin duhovnik. Ker sta se tega branila, so jih privezali na Stiri kole in gro- zovito bičali. Izdati bi bila morala tudi bivališče misijonarjev. A največje muke so bile zastonj, dečka nista zinila besedice. Jeza sodnikov se je posebno obrnila na malega Tuana. Mislili so, da bodo vsaj tega otroka odvrnili od sv. vere. Rabelj mu pokaže velike klešče in ker se jih nič ne boji, mu odtrgajo osem koščkov mesa od telesa. A Dominik ostane stanoviten. (Dalje prihodnjič.) Smešnice. Gost: »Krčmar, vaš pes je pa vendar grozno nadležen! 2e nekolikokrat sem ga spodil, pa se že zopet smuče okoli mene!» Krčmar: «Ni nadležen, ne, le pameten je tako! On dobro ve, da imate vi tisti krožnik, s katerega navadno on jč!» Polkovni zdravnik čvrstemu novincu: «Imaš li kaj napak?» Novinec: «Jezik se mi nekoliko zapleta.» Zdravnik: «To nič ne de; pri vojakih je itak treba molčati!* Castnik: »Infanterist Lisjak, vaSa leva hlačnica \e daljša od desne. Kaj je to?» Lisjak: «Ponižno ,meldam', gospod .lajtman', to je od tega, ker je bil včeraj ,geldtak', in sem ves denar, ki sem ga ,fasal', v levi žep ,ferzorgal'!»