Le v zdravein telesu biva zdrava duša. (Dalje.) Druga navadna učiteljska bolezen je bolan želodec. Želodec, kuhar človeškega trupla, je sicer eden najtrdnejših in žilavih organov našega trupla, kmalu se ne pokvari. Ako ž-lodec zboli, je kmalu bolno in uničeno celo truplo. On se pokvari na različne načine, najložje se ga pa uniči s težko prebavljivo hrano in z mirnim sedenjem. Kmetov želodec prebavi lahko najtežjo jed, ker se kmet vedno premika na prostem Čistem zraku pri delu. Želodec mladih ljudi je vztrajnejši kakor starejših; bolj ko se človek stara, tembolj peša moč želodcu. — Učitelji pokvarimo največkrat želodec s tem, da smo primorani uživati težko prebavljivo hrano in bivati ves dan med štirimi stenami v zadehlem, prašnem zraku. Premikanja nam nedostaja radi izpolnovanja naših atanovakib dolžnosti. Fižol, žganci, kislo zelje, mleko, jajca, krtih in krompir so navadna hrana učiteljev na kmetib, ker mesa ni dobiti povsod, tega imajo srečo zauživati le po mestih, trgih in vecjih vaseh. Ta navadna kmetiška hrana je sicer za mlade ljudi, zlasti za kmeta prikladna, a za učitelja pa ni. Mesna juha z mesom, tupatam tudi pečenka in vsaj kozarec vina pri obedu bi morala biti za učitelja navadna hrana. Za trudopolno delo bi moral imeti tudi krepko zdravo hrano, ker drugače je bolezen neizogibna. A žal, mesa, pečenke in vina je nam nemogoče uživati pri sedanjih plačab, kaj takega si je inogoče privoščiti le o največjih praznikih v letu. — Da bi se rajnki kanonik Klun hranil samo s fižolom in žganci, bi gotovo bil o nas drugih misli. Navadna bolezen med nami je tudi živčna bolezen, nervoznost Ta ni sicer toliko nevarna kakor prvi dve, vendar postane lahko tudi pogubonosna. Nervoznost si nakopljemo učitelji ponajveč v šoli. Nagajiva, živa, večkrat tudi hudobna šolska mladina in naporno delo v šoli provzročita oslabelost živcev. Neprestano opominjanje med poučevanjem postane človeku nekaj tako zoprnega, da večkrat pri kaki otročji nerodnosti vzkipi v njem jeza, ki ima na naš organizem slabe vplive. Takšni pojavi se godijo pri nas dan na dan; ni čudno, da prihajamo onemogli iz sole in da hiramo duševno in telesno. Na kmetihje v največ krajih uravnano iiolako obiskovanje radi paše tako, da je mogoce paati odrasli šolski mladini dopoldne in popoldne, drugače bi bilo obiskovanje jako neredno in uspebi ničevi. Žrtvovati se morajo učitelji, opoldne priceti šolo, da je do treh šole konec. Komaj je učitelj predpoldne v bitriei kaj zaužil, mora iti z neprebavljeno hrano v želodcu na delo v šolo. Napor pouka, vedno opominjevanje, jeza, polen želodec, huda vročina, to so posebni balzami za zdravje učitelja-trpina. Po mestib in trgih učitelji ne vedo, kaj je paša, to dobroto poznajo le na kmetih. Kadar živčna bolezen krati človeku spanje, takrat je že opasno, pomagati si je treba, da ne nastopi kaka nevarna katastrofa. V tem slučaju vpliva jako blagodejno na naš organizem umivanje z mrzlo vodo po celem telesu. Dosti jasno smo opisali avoje pogubonosne bolezni pri svojem trudapolnem delu. Naša vlada bi nam lahko pomagala, če bi hotela; žrtvovala naj bi nam nekaj milijonov mesto nenasitljivemu militarizinu in okrepila bi nas vae po vsi Avstriji duševno in telesno. No, mesto denarja snio dobili od te strani knjižico a poukom, kako naj 8e zatirajo škodljivi bacili zoper jetiko, in pljuvalnike, kamor naj pljuvamo ek- skremente svojih bolnih pljuč. Čuden je ta ukaz! Zatreti, oziroma ovirati hočejo to nalezljiyo in nevarno bolezen po šolah, cerkvah in drugod potora pljuvalnikov, a za socijalno bedo ljudstva, ki je poglaviten izvirek te bolezui, se ne zmeni nihče niti z najmanjšo besedo. Dobili smo nkaz, pou.evati šolsko mladino, kako ae mora ovirati razširjevanje te bolezni, toda truda našega neumornega delovanja na mnoge naše pritožbe in prošnje se ne omeni tudi z nobeno besede. Za delo nas vidijo, za plačilo pa ne. Rimljani so imeli prav, ko ao karakterizirali naš stan, rekoč: ,,Kogar so bogovi zavrgli, so ga izvolili učiteljem." Vlada se ne zmeni za naa, dežela nima denarja za nas, občine se ne zmenijo za naše plačilo nič, mi pa naj pridno delamo in pokažemo lepe uspebe avoje pridnosti pri prazni mizi s prazuim žepom, z bolno dušo in telesom. — Kakšnega pomena pa so ti emajlirani pljuvalniki za naše šole? Ako bo v vsakem kotu šole po en pljuvalnik, in če bi morali pljuvati šolski otroci edinole v pljuvalnike, kdo bo mogel potein pouSevati v šoli? Otrooi bi to kmalu obrnili v svoj prid, hodili bi pljuvat drug za drugim v pljuvalnik, učitelj jim tega ne sme prepovedati, v šoli nastane na ta način lahko dirindaj, da ne bo mogoče poučevati. Iz tega ne bo nič. Opiaali smo s tem pojaanilom glavne svoje teleane muke in bolečine pri izpolnovanju stanovskih dolžnosti. Svet nas sicer pomiluje radi našega trudapolnega dela, a a samim pomilovanjem in priznanjem nam je bore malo pomagano. Doslej nismo tako natančno kazali javnosti avojih kričečih razmer, ker smo vajeni trpeti, povedali smo le v pohlevni obliki, da se nam godi slabo in ravno z nami krivično. ,,Svaka sila do vremena", pravi nrvaški pregovor. Tudi naše potrpljenje je prikipelo do vrhunca, povejmo sedaj vse, kar imamo na jeziku, da javnost zve natančno, kje nas žuli črevelj. Ce bo to kaj pomagalo ali ne, imeli bomo vsaj zavest, da smo storili svojo dolžnoat in da ne trpimo po svoji k rivdi. Povedali smo doslej posredne vplive na naše zdravje a govoriti nam je še o neposrednih, ki so večkrat hujši od prvih. Znano je, da je človeška duša v najtesnejši zvezi s telesom. Ako je telo bolno, ne morejo delovati tudi duane zmožnoati normalno. Zaradi bolnega telesa so topi tudi dušni pojavi. S tem hočemo reči, da, ako u.itelj boleha in hira zavoljo prenapornega dela, slabe hrane in velikega pomanjkanja, je nemogoče od njega pričakovati vestnega, natančnega in uspešncga aadu truda, ker s telesom je obenem bolna tudi njegova duša. Znano je, da je večkrat mogoče tudi obratno, narnreč da je telo sicer zdravo, a dusa je bolna, in ker je dusa s telesom v najožji zvezi, zboli potem se telo. Tak obraten slučaj imenujemo nepoaredni vpliv na naše zdravje. Neposredni vplivi ao večkrat hujši, nevarnejši in usodepolnejši za zdravje našega teleaa od navadnih telesnih bolezni. Zato priporočajo zdravniki vaakemu resno bolnemu poleg navadnega miru tudi odstranitev vseh ovir razdražitve duha. Žalost, jeza, preziranje, aovraštvo, prepir, preiskave, velika skrb i. t. d. so zunanji vplivi na našo dušo, ki glojejo naše srce, da človek postane nesposoben 'za duaevno delo, ker je vea razmišljen in misli vedno le na nasledke sprejetih neprijetnih dojtnov. Ti zunanji neposredni vplivi niso sprejemljivi pri vsakem človeku enako, ker n. pr. aprejme eden kak vpliv z indiferentnim nasmehom, drugi aprejme ravno tega, akripajoč z zobmi in s prebledelim licem. Prvega imenujemo navadno flegmadka, drugega pa aangvinika. Blagor flegmatikom v našem atanu, gorje pa aangvinikom ! Obe te dušni svojetvi imenujemo navadno individualnost • ne samo teh dveh, ampak mnogo drugib dušnih pojavov označujemo s tem izrazom. Učitelji imamo jako težko nalogo pri poučevanju in odgoji, ker moramo natančno spoznati vsakega posameznega otroka individualnost in njegovo zmožnost, drngače je ves naš trud malo uspešen ali celo neuspešen. Ker ima pa vsak človek, torej tudi otrok, svojo prirojeno individualnost in dušno zmožnost ali talent, zato je to spoznanje za učitelja, zlasti začetnika, nekaj jako težavnega. Zlasti pri prenapolnjenih šolab gre to spoznavanje prav počasi od rok. Učitelj se mora znati ponižati globoko dol k otroškemu duhu in v njegovo govorjenje, znati mora torej govoriti in učiti v otroškem duhu, mora uatančno poznati njihove šege in navade, nagnjenja k dobremu in slabemu, napake in vrline in sto drugih reČi. Vsega tega se učitelj ne nauči v enem dnevu, tudi v enem letu nc, za to je treba mnogo let in mnogo proučavanja drngib izkušenih pedagogov. Ako učitelj ne pozna prav dobro otroške prirode in dušne zmožnosti, postane lahko otroški tiran, ker zahteva od njega znabiti s kaznijo in grožnjami to, česar otrok ne more storiti. Učitelj mora postati med otroki sam otrok po mišljenjn, govorjenju in občevanjn, ako hoče imeti povoljnih uspehov pri odgnji in iz posameznib prednietov. Zato je pa treba mnogo dela in truda, izkušenj in velikega potrpljenja. Kakšno plačilo pa imamo m i za svoje trudapolno, težavno in silno važno delo? Plačo imamo tako, da moramo živeti v največjem pomanjkanju * ne moremo se dalje izobraževati, ker nimamo sredstev za nabavo potrebnih knjig in časopisov; vrhutega imamo pravcato vojsko s starši otrok, ker jih nočejo redno pošiljati v šolo * vsak se čuje poklicanega nas in naše delovanje kritikovati, in še celo psovani in zmirjani smo večkrat. Vse to vpliva na naše srce, živce, dušo in telo kot najhujši strup. če bi bil kdo še tak flegmatik, ga mora vse to pretresti do kosti, in če bi bil še tako zdrav, mora omahniti in zboleti, ker tega trpljenja ni konca. Rekli smo, da bi bil učitelj pri pouku in odgoji tiran, ako bi zahteval, ker ne pozna otroške individualnosti in zmožnosti, to, česar otrok ni zmožen storiti. — Smelo trdimo, da se z natni ravna po tiransko, ker poverao kot zreli možje natančno in odkrito, da zahtevarao kruha za lačne želodce in onemoglo telo. Ne moremo več gledati dalje solz svojih žen in ot<ok radi silnega pomanjkanja, ker nam seka to bridke rane v srce, pod katerimi omaguje naša dusa in telo. A naši kruhodajalci, ki imajo našo usodo v svojih rokah in poznajo prav dobro naše razmere, nam dajejo mesto kruha trd kamen s tem, da nalagajo z ironiškim nasmebom vedno več dela in odgovornosti. To nas grozno peče in boli! Učitelj, ki je mnogo let z neumorno pridnostjo poučeval, se vedno vestno pripravljal za pouk, se pridno ves čas po svoji zmožnosti izobraževal ter vedno žrtvoval vse svoje dušne in telesne moči za blagor šole in pri vsaki priliki tudi za narod, si je nabral tekom mnogih let veliko izkušenj. Na mah pozna otroško individualnost in zmožnosti, njemu postane poučevanje in odgoja veliko lažja in uspešnejša. Izkušnja ga je zmodrila, on je pravi pedagog in vreden imena učitelja. Osivel je v službi, rad bi na stara leta prišel iz samote med ljudi na kakšno priniernejšo službo. Razpisana p služba v kakem trgu ali večji vasi, kjer je pošta, mesar, prodajalnica in sploh ugoden kraj za njegovo ovenelo truplo in izpriden želodec. Mož bi si rad privoščil lahke hrane, mesa za onemogli želodec. Vloži prošnjo in se gre predstavit predsedniku krajnega golskega sveta. Kaj mu ta vrli predsednik zabrusi v obraz ? ,,Prav žal mi je," pravi ta; ,,izbrali smo že dragega. Znano nara je, da ste tudi vi prosili k nam, a vsi pravijo, da ste za nas prestari. Domenili smo se za mladega in čvrstega učitelja, ki se nam je že tudi predstavil." Uboga učiteljska para! Le gradi naprej fižol in žgance s kislim zeljera, zaman se ti cedijo sline po mesu, ne boš ga jedel! In res, visoki deželni šolski svet je prezrl milo prošnjo starega, izkušenega učitelja, pravega pedagoga. Imenovan je oni, ki je bil prvi v ternu. — Pri nas so dobri, izkušeni in stari učitelji potisnjeni raed staro šaro. Osiveli, stari učitelj si ne upa več nikamor prositi, ker ga nihce več ne mara. Da ložje prenese ta grozni ndarec, vloži prošnjo za pokoj, ko bi lahko deloval še 10 in več let za blagor naroda in šole. Takšno postopanje se imenuje preziranje, ki vpliva uničevalno na dušo in telo. Takšne razmere se morajo korenito izpremeniti po zgledu drugih stanov. Pri duhovnikib, uradnikih indrugod povsodse ozirajona starostinsposobnost, pri nas se pa starost prezira. To je barbarstvo! (Daije.)