DRAGO HUDfi: Tovariši v Macedoniji. »Narodna Prosveta« priobouje porooila iz Macedonije, kjer mečejo oblasti vsled raznih denu_icijacii učitelje v ječe kot roparje in tatove. Kakor da: bi ne bili učitelji oni stan, ki edini širi med narodovimi masami nacionalno zavest! Ravno učitelji so dvignili v Srbiji narodao zaivest tako visoko, da so se ljudje bojevali zoper dušmanina tako, da so nase obrnili pozornost celega sveta. Macedonski učitelji zaslužijo priznanje v dvojai meri, ker izvršujejo tudi dvojno delo. Njihovo delo ni samo pouoevanje mladeži in naroda na kudturnem in nacionalnem polju, ampak oni morajo biti vsak dain tudi na mejdanu s puško v roki zioper Arnavte, Skipetare \<n Bolgare. Kdor ni živel vsaj nekaj časa v Macedoniji, ne more poznati tamkajšnjih ra__mer, pa četudi čitaš najboljši opis. Vse te napade, rope, požige, posilstva moraš dioživeti sam, vse te grozote moraš spoznati na lastnem telesu in lastni duši, potern boš znal ceniti svoje kolege, ki bivajo v Macedoniji. Vse te groze preživi macedonski uoiteli dnevno. Tam so kraji tudi tako nevarai. dai moraš vzeti puško s sabo, če greš na stranišče, ki je po tamkajšnjih navadah vedno nekaj konaikov od hiše. Ce te ne napadeta Arnavt in Bolgar, tedaj pričakuj volka izza grma. O, tudi jaz sem že imel posla z Arnavti in z volkovi! In vendiair se najde sreski poglavar, ki zapira take heroje kaikor hudodelce, a to samo na prosto sumničenje in denuncijacije. Vse to samo iz mržnje do učiteljstva. Nekegai učitelja so zaprli, ker ie očistil šolsko dvorišče gnoja. toda župan ga je ovadil, da se meša med občinske posle. On je namreč očistil tudi malo občitiskega dvorišča, ki se drži šolskega, pa ni mogel trpeti v šolski bližini nesnage. Drugega so zaprli, ker so pri njem našli puško. A stvar je bila sledeča: Za časa akcije in narodne organizacije proti bolgarskim četašem lanske pomladi se je med učitelje razdelilo orožje, ker so oni bili določeni za vodje kmečkih čet. Prednik aretiranega učitelja je bil premeščen ter je pustil v šoli puško za svojega namestnika. Župan pa ga ie ovadil, da poseduje orožje brez objave. 5 dni je ležal v zaiporu, dokler ga ni rešilo sodišče. Takih slučajev navaja »Narodna Prosveta več. Vsi pa so tako bagatelni, da ne zaslužijo niti discipiinarne kazni. Ne maram razsojati ali nastopajo župani in sreski poglavarji proti učiteljstvu iz strankarske stnasti, ne maram vpraševati ali so učitelji radikali ali samiostojni deimokrati. Zame so ti Ijudje narodni borci, ki so že pokazali v ognju s prosveto im z bombo v roki, da so vedno prvi v fronti za državo, za naše ujedmjenje, za našega kralja! Kdor tako dela, mu pač ne smeš ti, ki ležiš doma in sediš za zeleno mizo, delati krivice. Taki fanatiki so brez karaikterja, ker se drže kvarnega naziraiija, da je več vredno, ako vržeš kroglico v njihovo žaro, kot pa, da greš s prosveto ali z bombo v roki v boj za skupno domovino ... Mi učitelji drugaiče mislimo in. smo naziranja, da je taka politika škodljiva, ki se bo maščevala nad tistiim, ki jo propaigira in širi. Jugoslovensko učiteljstvo je moralo že mnogo pretrpeti — pomislimo koliko preganjan.i smio prestali samo slovenski učitelji — preden smo prišli do svojega sedanjega stališča. Tudi Srbi so v zadnjih decenijah mnogo pretrpeli, in kabor sedaj, so se tudi v prejšnjih desetletjih premnogokrat za nje odpirale oči. Toda naš srbski tovariš se ni nikoli ustrašil ne ječe, nc ognja, ne vragai On stoji na svojem mestu in bo stal, ko fanatikov že zdavna ne bo več! Naš stan je sedaj močan, včasih ni bil; toda ne mislimo, da smo sedai že na koncu programa in stremljenj. Mi imamo še dolgo pot, in le bodočniost bo pokazala, kamo bomo prišli. če bomo korakali po sedanji poti vztrajno naprej. Marsikaitera merodajna oseba in marsikateri naš šef še tega ne verjame, kakor tega ne verjame sreski poglavar v Bitolju. Petar Ti.atnič, ki je javno v hotelu zaluoil vsemu jugoslovenskernu učiteljstvu v obraz: UčiteJji so najslabša sekta! —Te klofute ne smemo spravitiv žep in ne smeino prej mirovati, dokler Petar Tijanič ne bo razrešen svojega mesta kot sreski poglavar. Pozivamo UJU v Beogradu, da ne neha prej. dokler ne dobimo popolnega zadoščenjia radi psovke, ki bi se je sramoval izreči zadnji nepismeini pastir v divjih gorah nevarne Prokletije. Kje drugje ne bi čakali. da bomo šete morali protestirati. Predpostavljeni bi se moiiaili sami sramovati takega uradnika in bi ga o p>ravem času moraili sami odstraniti. Senca pade na vse. Ves učiteljski svet naj izve, da imamo v Jugoslaviji sreskega poglavarja, ki žali nesramnio javno učrtelje, naj izve ves svet, da je žalil sreski poglavar oni stan, ki je najvec pripomogel in deluje za državo. Dvigniti rnorairno svoi glas zoper vsako krivico, ki io trpimo posamezno ali skuptio. Tako moramo tudi v tern slučagu vstati kot en mož solidarrto z macedonskimi tovariši. Naj nas čujejo vsi, da hodiino čvrsto po »oti. ki pelje k prosveti naroda, in učimo otroke in odrasle v edinem narnenii in cilju čiste kulture, izobraženost! in ljubeznt do Jugoslavije: vse druge priveske pa odločno zavračaimio. Kadar bo učiteljstvo dvignito narod do lastne razsodnosti, bo tudi za nas prenehalo tutorstvo m drugo, kar se še dogaju danes.