I. P. CVETAN:
Materina ljubezen
Podoha iz vasi.
[Ijena Ijubezen do sina je bila velika, kakor more biti ve-lika le prava materina ljubezen do svojih otrok. Ljubila je svojega sina Jožeta tako, da bi dala zanj celd svoje življenje, če bi bilo treba.
Sedela je Rapetova gospodinja, še mlada žena, v sobi ob beli javorjevi raizi in je šivala; mislila je na Jožeta, in debele solze so ji padale iz oči, da so ji bile že vse rdeče. ,Kaj mu je treba hoditi v Ameriko," je šepetala tiho. Nato se je spomnila preteklih let, ko je Jože 5e v šolo hodil, Lepa so bila tista leta zanjo in za sina. Marljivo se je učii, bil je dobre in prebrisane glave. Mislili so ga dati v mesto, pa on, dasi ga je v začetku veselilo iti v mesto, se je branil. Bogvekaj ga je vleklo nazaj, kakšne so bile njegove misli? Lepo bi bilo videti, ko bi bil njen sin gospod. Pa Jože je ostal dotna. Sicer pa tudi ni napačno, da je ostal doina, komu bi starši zapustili posestvo ? Jože, njen edini otrok, bi dobil po smrti staršev posestvo; zdaj pa hipoma ta izprememba: Jože hoče iti v Ameriko. „0, ta Amerika, poguba mojega sina!" je ponovila Rapetova gospodinja.
V sobo stopi sin Jože. Za trenutek pusti žena šivanje in se ozre proti vratom. Jože postavi v kot bič; ravno je prišel iz gozda. Za mater se ne zmeni in hoče iti zopet ven.
»Jože, kaj bi hodil v Ameriko, saj imamo doma vsega dovolj; ničesar nam ne manjka, delavcev pa potrebujemo. A ti greš, ki ti treba ni, in ti si nama edinec." S tihim, jokajočim glasom, polna Ijubezni, je govorila mati sinu. Že tolikrat ga je prosila zaradi Amerike. Pa materine Ijubeznipolne besede ga niso ganile, ni ga omečila matevina ljubezen.
Po svoji navadi zareži: nKaj bi tarnali, mati! Malico mi prinesite, pa ne jokajte." Da bi jo malo podražil ali užalil, doda: ,V Ameriko pa gremo kmalu, v nekaj dnevih." Za mizo sede, mati pa gre po malico.
Bil je Rapetov Joie mladenič, da mu ga ni bilo kmalu para med fanti v župniji; kot sedemnajstletni mladenič je nadkriloval svoje vrstnike v tnoči; tepel se je rad, to je res; pa je bil tudi takoj dober z njim, s komer se je stepel. Lepe, močne postave je bil; staršev ni umel ljubiti. Malokdaj je z njimi prijazno govoril, velikokrat je grdo zarežal nad materjo, nad očetom se ni upal; ni uvidel, kako ga oče in mati Ijubita vkljub nje-govim sirovostim, pa zakaj bi ga ne, saj je njun edini otrok.
Rapetov Jože je bil vseh muh poln. Dasi mu ni bilo treba hoditi z doma za kruhom, si izmisli, da bi šel v Ameriko. Kaj tam? Ni imel nikakih smotrov, da bi tam morda dosti zaslužii ali .. . to mu še mar ni bilo, še neumno se mu je zdelo; vedel je, da mu ni treba hoditi v Araeriko, ker ima doma vsega odveč, vrhutega je pa še edini otrok svojih staršev. VlekJo
3
—«    42    ~—
ga je nekaj v Ameriko, v deželo sreče, veselja in bogastva . .. Čutil je, da bo le daleč od doma srečen. Na povrnitev v domačo vas še ni tnislil, dasi je vedel, da se gotovo kdaj vrne. Razodel je staršem svoj namen; oče je nekaj časa pomišljal, potem mu je dal odgovor, naj stori, kakor ve in zna. Branil mu ne bo itj, denarja, kolikor ga bt> potreboval, mu tudi lahko da. Obrnil se je in odšel v hlev, ob tem pa je mislil: ,Naj gre, mi vsaj doma nagajal ne bo; morda se bo pa tudi tam izpametoval in, kadar hoče, naj pride domov." — Toda drugačnih misli je bila žena. Upirala se je Jožetovi nakani in ga je učila, koliko nesreč ga lahko zadene, še preden pride čez morje. Prosila je moža, naj nikar ne pusti sina z doma, toda ta ji je isto odgovoril kakor sinu. Odločilna beseda je vseeno moževa. Vrnila se je v hišo in se zjokala v znamenje ljubezni do svojega otroka. Odšel bo njen edini sin v tujino, bogvekaj bo z njim. Že zdaj so jo navdajale težke, tno-reče skrbi: če zaide sin v slabo tovarišijo, če pozabi na Boga, se li še vrne? Šele zdaj je čutila, kako Ijubi svojega otroka.
Mati prinese Jožetu kruha in vina; z žalostjo opazuje Jožeta. Vzame zopet šivanje v roke, nazadnje pravi sinu: .Vidiš, Jože, vedno imaš dotna dosti vina, kolikor ti ga je drago, kaj bo pa v Ameriki? ..."
»Nikogar niL ne briga," zareži sin, popusti malico na tnizi in gre iz sobe.
Žena težko vzdihne.
Oče Jožetov napaja pri vodnjaku pod orehotn konje. Po dvorišču setn ptide sosed JaUa in ga nagovori: »Kdaj pojdejo v Ameriko?"
Gospodar Rape ga pogleda, rekoč:   .Mislim, da gtedo  danes teden."
,Pa da pustiš sinu iti v Ameriko."
,Naj gre," odgovori Rape malo nevoljno, .bo vsaj izkusil, kaj je svet. Doma mi je samo za nagajanje. Potni list menda že tudi itna."
Ko zapazi Jaka, da je Rape  zaradi govora o Ameriki nevoljen, odide.
Drugi dan se odpelje Jože v raesto kupit ročni kovčeg in kar je bilo še potrebne obleke. Ko vidi Rapetova gospodinja zvečer kovčeg na skrinji, vzdihne: ,Ko bi tega-le ne bilo!"
Prišel je dan odhoda v Ameriko.
Svetla noč je sanjala nad vasjo. Glasilo se je po vasi fantovsko petje v slovo Američanov. Zaukali so in se pričeli pogovarjati. Izpraševali so Ra-petovega Jožeta, zakaj pravzaprav gre v Ameriko. Ni jim znal odgovora.
Pridružil se jitn je še Logarjev Tine, tudi eden izraed bodočih Ame-ričanov. Bajtarjev sin je bil, krepak tant, staršev ni spoštoval in Ijubil, kakor bi jih moral. Drugače je kazala njegova mati svojo Ijubezen proti njemu. Namesto da bi ji on prinesel ob sobotah kaj krajcerjev, ga je rao-rala še ona zalagati z denarjem, ki je ubožica komaj delala — moi njen pa je bil pijanec — drugače bi jo sin, ki je tudi pil žganje, natolkel, kar se je često pripetilo, pozabivši, kako se mora ravnati z lastno materjo. Iz-posodil si je denar za pot pri imovitem kmetu, kjer je bil Tone navadno v delu, njegova mati mu pa še doda tri goldinarje, akoravno je še čutila bolečine na glavi, prizadete od močne pesti sinove ;  to je materina ljubezen.
—.   43   ,<—
»Zdravi ostanite, niati," je rekel Tine materi pozno zvečer in je odšel v vas.
^B                               Ribji orei.
^^™     »Torej več ne pride domov, preden gre; kje bo  neki  spal?" reče za-
f     molklo stara žena, in solze ji prilijejo iz oči.
I              Sin Tine pa je pred bajto zaukal in se je počasi bližal vasi. Pride do
K    Črednikove htše, kjer je stala na pragu domača hči Franca. Spozna jo takoj.
I
-*,    44    «—
nDober večer, Franca!" jo nagovori Tine.
Dekle odzdravi, ne da bi natančno pogledala, kdo je, in se obrne, hoteč stopiti v vežo.
^Počakaj, Franca!" jo ustavi Tine. ,Prav, da sem naletel na tebe. Domov ne grem več in pri materi se nisem poslovil. Časih me prime neka otožnost, piti moram nekaj žganega — ne zameri mi to slabost — in potem ne morem lepo govoriti z materjo. V takem položaju sem danes. Sporoči torej moji materi, prosim te, da jo prosim odpuščanja in da ji bom že po šiljal iz Amerike. Nisem tako hudoben, kakor Ijudje mislijo, verjemi mi, samo jeza me časih prime, da . . ." neha govoriti in solze se mu zasvetijo na licih.
Franca, misleč, da Tine res ni tako hudoben, kakor govore, ga tolaži: ,Le potolaži se, Tinel Saj te ima mati rada in odpusti ti vse. Pa ji res pošiljaj, saj vidiš, da je ubožica stara in težko dela. Samo na Boga ne pozabi."
Bila je popolnoma ginjena od mladeničevega ihtenja. Poda mu roko v slovo in izgine v veži, zapiraje vrata za seboj.
Tine stoji nekaj časa sam, potem pa zauka. Pa to ukanje je bilo za-molklo, otožno . . .
Logarjev Tine, pridruživši se kopici fantov, zavriska zopet; to ukanje je glasnejše in veselejše.
,Fantje, dostikrat, malone vsak večer poleti smo bili tako-le na vasi kakor danes. Danes sem zadnjikrat, ker moram iti za kruhom," govori Tine fantom. Posebna modrost in neka nenavadna zgovornost se ga je prijela. ,Vam ni treba," nadaljuje, ,,drugod si kruha iskat, posebno ne tebi, Jože. Ko bi bil jaz v tvoji koži, ne bi . . ."
»Molči o tem!" ga prekine Jože.
Tine molči.
nTorej, z Bogom, prijatelji," de Tine po kratkem molku. ,Zdaj pa še eno zapojmo ..."
Razlegalo se je petje do Rapetove hiše; čula je petje Jožetova mati, vedela je, da velja to petje v slovo bodočih Američanov ter je pretakala solze.
Zaspati ji ni bilo moči. Vzdignila se je ter prižgala svetilko. Pokleknila je h klopi in se z rokami naslonila na klop. Pričela je moliti za Jožeta, da bi ga Bog varoval vseh nesreč v Ameriki, da bi se mu dobro godilo. Njene ustnice so se premikale v molitev, njeno ljubeče srce je gorelo za Jožeta, njene solze so bile dokaz materine Ijubezni . . .
Drugi dan je bil odhod Američanov.
Še enkrat je prosila Rapetova gospodinja svojega sina, kar je najgor-kejše želela od njega, pa on je ni hotel slušati; zmagala je njegova trmo-glavost. Niso ga omečile materine solze, ni ga ganila materina ljubezen ...