List 50.
Politični oddelek.
Naše vseučilišče v državnem zboru.
Končno je prišlo v državnem zboru vender do razprave o nujnem predlogu glede ustanovitve jugoslovanskega vseučilišča. Vse javno mnenje na Slovenskem je od te razprave pričakovalo velrcega če tudi samo moralnega uspeha a namesto tega je učakalo prav za prav le bridko razočaranje.
Mi smo že pred to razpravo določno izrekli, da niti od Nemcev niti od vlade ne smemo ničesar pričakovati, ker niti Nemci niti vlada niso še nikoli in nobenemu slovanskemu narodu ničesar dali, če niso bili v to prisiljeni. Tudi pri tej razpravi se je očividno pokazalo, da niti vlada niti Nemci ne mislijo ne za las odjenjati v vseučiliškem vprašanju in da Slovenci nimamo prav*' nobenega upanja na uspeh, ako se ne poprimemo naj-ostrejšega orožja.
Nemška ošabnost se je pri ti razpravi pokazala v vsi nagoti. Nemci so govorili o našem kulturnem zahte-vanju 8 takim zaničevanjem in s takim sovraštvom, da mora to tudi najmiroljubnejšega človeka navdati z gnevom. Povsod drugod bi bila taka zasramovanja razvnela demonstracije, pri nas pa se nihče ni zmenil za ta krvava žaljenja, kakor bi bilo samo ob sebi umevno, da se o nas govori samo s prezirom. Seveda je tu upoštevati, da smatra javno mnenje dr. Šusteršičevo osebo za glavni vzrok teh žaljenj vsega slovenskega naroda.
Kakor smo že rekli, je bil vsakdo pripravljen na to, da nujni predlog glede vseučilišča ne dobi dvetret-jinske večine. Slovenci smo prvič stopili s takim predlogom pred zbornico in je več kakor naravno, da nismo računali, da koj prvič zmagamo. Računali pa smo z vso zanesljivostjo, da se pri ti priliki dejanski izkaže tolikrat povdarjana slovanska solidarnost vsaj v kulturnih vpra šanjib.   Nam se je zdelo to kot ob sebi umljivo.    Kakor
80 naši poslanci v vseh kulturnih zadevah vedno in povsod podpirali vse druge slovanske poslance, tako smo pričakovali, da bodo tudi drugi slovanski poslanci podpirali nas. To se je le deloma izpolnilo in v tem tiči tisto bridko razočaranje, katero smo prej omenili.
Poljaki so naravnost glasovali proti nujnosti stavljenega predloga, dasi so lahko na prstih prešteli, da zanj ni dobiti dvetretjinske večine in da bi torej nujnost ne obveljala, tudi če bi poljski poslanci zanjo glasovali. In vender so se dvignili zoper našo strogo kulturno zahtevo in tako Nemcem pomagali do velike zmage. To je naravnost sramotno, toliko bolj, ker so slovenski državni poslanci vedno « čudovitim samozatajevanjem podpirali Poljake, tudi tedaj, kadar jih je srce krvavelo. Viteška šlahta se je izkazala v vsem svojem neviteškem egoizmu in morda pride še čas, ko se bo   za   to   kesala.
Da tudi o Hrvatih se mora odkrito povedati, da se niso obnašali tako, kakor je bilo pričakovati. Že ko je Ploj sprožil misel, naj se predlaga ustanovitev jugoslovanskega vseučilišča v Ljubljani, so se Hrvatje temu uprli in predlagala se je vsled tega samo ustano-vitev jugoslovanskega vseučilišča sploh, ne da bi se bilo imenovalo mesto, kje naj se ustanovi. Vrhu tega so na ta predlog Hrvatje obesili še svoj neaktuvelni predlog, da naj se pripozna reciprociteta zagrebškega vseučilišča in končno je še dr. Klaič, ki sicer samo po dijete na Dunaj hodi, pri razpravi govoril tako, da je zamogel Wolfhardt po vsi pravici izkoristiti njegove besede zoper stavljeni predlog.
Naravnost povemo: Hrvatje so se kiaverno obnašali in v nekaterih slovenskih krogih je nevolja proti Hrvatom še veliko večja, kakor nevolja proti Poljakom, kajti Hrvatje so veljali za naše najzvestejše zaveznike, dočim se poljskim šlahčičem ni nikoli prav zaupalo.
Hrvatje so se postavili na stališče, da mora Zagreb biti tudi za Slovence kulturuo središče. Vsak človek mora uvidevati, da je to v sedanjih razmerah in ne glede na to, da Zagreb  še  nima prav nobenih pogojev za  to.
Stran 492.
nemogoče, ker temu državnopravna ločitev stavlja skoro nepremagljive ovire. l'udi ko bi bili v Zagrebu dani vsi pogoji ni misliti, da prizna vlada popolno reci-prociteto. Ali naj mi Slovenci ostanemo brez kulturnega središča, dokler ne doseže državnopravno jedinstvo. In to jedinstvo se še dolgo ne bo doseglo. Kdo pa prav za prav deluje na Hrvatskem za to jedinstvo? Kamor pogledamo, vidimo, da je vse v rokah Madjaronov in da dobiva madjaronstvo vedno več moči. Pri zadnjih deželno-zborskih volitvah so zastopniki državnopravnega jedinstva Slovencev in Hrvatov sramotno pogoreli. V ogrski delegaciji se še noben Hrvat ni oglasil, ne za to združenje, ne za združenje Bosne s Hrvatsko, mej tem ko so slovenski delegatje to idejo zvesto zastopali tudi tedaj, ko dalmatinskim narodnjakom to niti všeč ni bilo.
Hrvatje izgubljajo celo na Hrvatskem vedno več tal. Slavonija se vedno bolj germanizira in madjarizira. Zagreb je še danes desetkrat bolj nemški kakor Ljubljana in ni tam videti prav nič napredka, a da nima Hrvatska prav nič volje, kaj storiti za cislitvanske Hrvate, to svedoči Istra, za katero se nič ne stori. Slovenci se moramo pehati za hrvatstvo v Istri. Iz našega mesa je bila — če se smemo tako izraziti — izrezana hrvatska gimnazija v Pazinu, slovenski poslanci se morajo pehati za istrske Hrvate, ki še Laginjevega mandata niso znali ohraniti, zatirane tržaške Slovence se je upreglo, da hodijo v boj za Hrvate v Istri, dočim dalmatinski bratje zanje ničesar, absolutno ničesar ne store.
V očigled takemu žrtvovanju Slovencev za Hrvate je pač naravno, da se je na Kranjskem in na Štajerskem silno zamerilo postopanje Hrvatom. V danih okolnostih, ko še dolgo ni upati na zjedinjenje s Hrvatsko, je bila dolžnost Hrvatov, da so brezpogojno vstopili za jugoslovansko univerzo v Ljubljani, a te dolžnosti niso izpolnili.
Nič za to. Led je vender, če ne razbit, pa vsaj nekoliko raztolčen in zdaj je treba delati naprej. Našim poslancem pa bodi postopanje Poljakov in Hrvatov v svarilo, da ne bodo več tlake delali „prijateljem", ki nas sicer fruktificirajo, koder morejo, pa so tudi pripravljeni, nas vsak čas na cedilu pustiti.