Listek. 67 da je ostal do svoje smrti zvest svojemu prepričanju. Kot pesnik je bil do konca v opoziciji proti filistrskemu toku sodobnega življenja. Mi Slovani se seveda ne vtičemo v te bolj osebne zadeve Heinejeve. Nas ne briga ne »Nemec«, ne politik Heine, ampak veliki genialni pesnik Henrik Heine. Zato je sramota, da temu umetniku-velikanu na vsej nemški zemlji še niso privoščili toliko prostora, kjer bi se mu mogel postaviti spomenik. Na njegovi gomili v Parizu in na otoku Krfu mu je postavila pokojna avstrijska cesarica Elizabeta krasna spomenika, in celo v Novem Jorku ima Heine že svoj monument, samo v svoji domovini ga še nima! . . . No v srcih svojih svobodnomiselnih rojakov, pa tudi v spominu vseh evropskih izobražencev si je pesnik Heine postavil s svojimi deli svoj spomenik sam. Vplival je svoj čas tudi na nekatere slovanske pesnike. In tudi slovenski pesniki: Prešeren, Jenko in Stritar so se bili navzeli nemara nekaj njegovega duha ... A. A. Med revijami. »Slovansky pf ehled«. Meseca oktobra lansjkega leta je izšel prvi zvezek drugega letnika te češki pisane vseslovanske revije. Vsebina mu je: Jifi Rubin, Z nove poesie chorvatske. Silvije Stratimir Kranjčevič. — Lubor Niederle, O kolebce naroda slovanskeho. — Dr. Zofija Daszvriska, »Rolnicke kroužky« v Haliči. — Adolf Cerny, V udoli Resie. — Sjezdy: XI. rusky archaeologicky sjezd v Kijeve, Čedadsky sjezd na pamatku Pavla Diakona, II. sjezd slovanskych novinafu v Krakove. — Nadalje poroča o Id. Lepafa članku v »Sborniku češke společnosti zemevedne«: Narodopisne razmere v avstrijskem Primorju,1) o Ramultovi statistiki Kašubov, prinaša dopise izmed Jugoslovanov, iz Varšave, iz Lužice in končno natančna poročila o vsem sodobnem političnem in kulturnem gibanju med Slovani. — Obseg drugemu zvezku, ki je izšel novembra meseca, pa je: S slovanske poezije. Pavla Maternova: Z ruske poesie. Aleksej Nikolajevič Apuchtin (tri pesmi, kratka karakteristika njegova). — Razprave. Lubor Niederle: O kolebce naroda slovanskeho. (Konec.) — Adolf Černy: V udoli Resie. (Nadaljevanje.) — Sjezdy. XI. rusky archaeologicky sjezd v Kijeve. (Konec.) Druhy sjezd slovanskych novinafu v Krakove. (Prof. Maryan Zdziechowski, Odprt list uredniku »Slovanskega pregleda«:) ^Po sjezde slovanskih novinafu v Krakove. Z dojmu slovanofila. Adolf Cerny: František Rehof (nekrolog znamenitemu slovanskemu etnografu, meseca oktobra umrlemu sotrud-niku »Slov. pregleda«.) — Dopis iz Bolgarske poroča o finančni krizi, o jubileju znanega učenjaka Marina Drinova, o slovstvu in gledališču. — V »razgledih in vesteh« najdeš mnogo zanimivosti iz slovanske politike, znanosti in umetnosti. Nas posebno zanima naznanilo knjige Mich. Stoljarova »Etjudy o dekadentstve« (Študije o dekadentstvu), Charkov 1899, in pa J. P. Roganoviča knjige: Križanič a jego filozofija nacionalizma (Kazan, 1899). V razpravi »O zibelki naroda slovanskega« razmotruje prof. Niederle vprašanje, kje so imeli Slovani svoja bivališča, predno so razpadli na plemena. O tem imamo dvojo teorijo: ena jim išče prvotne evropske domovine na današnjem Ruskem, druga na Ogrskem in Bolgarskem. V rešitev tega vprašanja služijo 1. zgodovinska poročila in 2. kombinacije iz drugih virov. Ruski letopiscc Nestor imenuje Ogrsko in Bolgarijo prvo evropsko domovino Slovanov, za njim kronisti poljski. Temu pa nasprotuje ne samo splošna zgodovinska in zemljepisna neverjetnost, ampak posebe še poročila Tacita, Plinija, Ptolomeja, kozmografa raven- *) Dodani zemljevid daje Italijanom vso zemljo od Gorice tja proti Šempasu!! m Listek. skega, ki stavijo »Venete« tja za Karpate. Če je Nestorju kaj verjeti, bi se dalo le misliti, da se je del severnih Slovanov kdaj pred Kristovim rojstvom preselil črez Karpate, a se pozneje moral umakniti pritisku galskih plemen in rimskih čet v vojskah daških, to da bi bil povod pripovedki o panonski domovini Slovanov. V prilog podonavske teorije se sicer posebno še navaja to, da se ime reke Dunaj (Dunav) nahaja pogosto v narodnih pesmih slovanskih, tudi v poljskih in ruskih, da se ime Dunaj ponavlja v topografski nomenklaturi slovanskih pokrajin, ki so daleč od Donave (prim. reko Dunaj v Vitebsku in na Litvanskem, Dunajcc v Galiciji, naselbine Dunice, Dunajovice, Dunajice, Du-novice na južnem Češkem, dvojne Dunajovice in ribnik Dunava na Moravskem, vas Dunajev na Slovaškem itd.) Ali med iztočnimi Slovani so ime reke Dunaj lahko raznesli oni »Nestorjevi« Slovani, ki so bili pred Kristom prišli črez Karpate, a so se morali spet umakniti; sploh pa so te narodne pesmi izvečine iz poznejše dobe zgodovinske, ko so Slovani v bojih z Avari, Madžari in s Turki pogosto gledali valovje donavsko in pripovedovali doma na Poljskem in Ruskem o njem, in vsaka reka je poetu bila »tihi Dunaj«. Koliko znanstvenega delovanja! Rusko leposlovje še Slovenci poznamo nekoliko, vsaj po glavnih zastopnikih, a o ruskem znanstvu se pri nas nikoli nič ne sliši — seve, saj niti nimamo pravih znanstvenikov, ki bi svoje moči lahko posvečevali vedi! To se je pokazalo baš pri letošnjem kijevskem shodu; prvič so bili povabljeni oficialno vsi Slovani, zato je bila prvič ustanovljena sekcija osma — znani prof. Florinskij se je potrudil v ta namen. Res so prišli drugi Slovani, Slovenca ni bilo nobenega! Na shodu so čitali tudi velikansko število razprav. — Zanima nas dopis Štefana Radica »Jižni Slovane«; odstavek o Slovencih končuje tako, kakor bi žal dandanašnji pisalo le malo Slovencev: »Ko bi se pri Slovencih in malih slovanskih narodih sploh toliko mislilo, kolikor se čuti, toliko delovalo, kolikor se govori, in toliko računalo, kolikor se fantazira, ne bilo bi četvero vrst slovenskih domoljubov, ampak bili bi vsi Slovenci ena bojna vrsta, opirajoč se obenem na ljudstvo slovensko, na zvezo češkopoljsko in bratstvo hrvaško, poštevajoč vedno in povsod ne le ovire malega naroda, marveč tudi notranje krize velikih narodov. Doba je kritična, in nevarnost zahteva nagle odločitve: Če ne pojmijo Slovenci, da morajo postopati povsod in v vsem složno kot narod in da morajo pustiti strankarske razlike močnejšim svojim sosedom, videl se bo narod slovenski mahoma, pa prej, nego mislimo, razdeljenega na toliko gospostev, kolikor je zdaj iz njega narejenih provincij. V tem slučaju bi velike ribe utegnile pogolt-niti male . . .« A pri nas pa se slave dnevi, ko je zmagala ena stranka, in se kupi knjiga le tedaj, če je iz »domačega« (= strankarskega) tabora, češ, saj imajo ljudje naše stranke celo druge oči, drug obraz . . . Sploh veje po tem spisu kakor po vsem listu nepristranski duh brez fantazmov, ki dobro de vsakemu, kdor še ni otrpnil v zaslepljenosti »načel«! C. ^~^\S^