------353
Detinska ljubezen.
Zložila Luiza Pesjakova.
Nevihta prihruje čez goro čez plan, In gozde pokliče in skale na bran; Pred sabo snežničice goni na pl6s, Da ž njimi zagrinja obočje neb63.
-------    354    -------
Narava premila slovesno molči,
Le volk se gladovni od dalječ glasi,
Od hoste zahteva krvavo zdaj jčd,
Al ona ponuja le trn mu in led. —
V dolini sred gozdov tam koča stoji,
Bolj revne in slabe je videti ni;
Na oknu cvetice ledene rasto,
Saj cvetja tam druzega nikdar ni b'lo.
Premrzlo in golo je v bajtici vse,
In mrzlo bo skoraj tam tudi srce,
Ki komaj oživlja bolano telo;
Že težko odpira se kalno oko,
Oko, ki je milo in sladko še zdaj,
In v kterem kraljuje ljubezni ves raj;
Oko, ktero gleda le dete drago,
Edino veselje, edino blago.
Oj!  mati je bolna,  njej bliža  se smrt,
Oj! mater zagrinjal mrtvaški bo prt! —
In rada umrla bi, rada bi šla
Tje, kamor nesrečnim se sreča smehljd,
Trpljenja je trudna, bolezni in ran,
Ki revi vsekaval vsakteri je dan;
O rada pustila bi svet še nocoj,
Ak' mogla bi vzeti še dete seboj,
Al hčerka nje ljuba, nje dete, gorje!
Kaj bode počelo samo vrh zemlje?! —
In dete cvetoče se na-njo opre
In ljubo in milo po njej se ozre:
,,Kaj ne, da ti boljši je, mamica, zdej,
Da ti je odleglo, o mati, povej,
O bodi spet zdrava, ko bila si pred,
In najbolj vesela bom srečnih deklet;
Saj bodem pokorna, ponižna ti hči,
Le bodi spet zdrava, o mamica ti!" —
Al mati, ki grudi poslednji jo bol,
Septa zdihovaje: „na zemlji nikol'!"
In mirno zapira oči presladke,
Da dete ne vidi prebridke solze.
„0, da bi imela le juhe sedaj,
Krepčalne in gorke, le kapljico saj,
Gotov' ozdravela bi mamica spet,
Za kapljico juhe bi dala ves svet!"
In v hipu zastane premili mu glas,
In radost razjasni prijazni obraz,
Oblečico svojo izleče gorko,
Jo skrbno obesi čez nježno roko,
In v srajč'ci ko senca iz sobe beži,
Pa s hitrostjo sape čez sneg tje hiti;
In ude prevzame prehudi mu mraz,
In skoraj prezebe cveteči obraz,
Al ono ne mara za mraz, ne za trud,
Saj mamici zlati bi škodval zamud.
„Naprej, le naprej,  pomagaj mi Bog,
Podpiraj slaboto nemočnih mi nog!"
O zdaj, zdaj prikaže se luč mu skoz noč,
In krčmo doseže, jo odpre rekoč:
„0 dajte mi juhe, usmilite se,
Vam vedno hvaležno bo moje sreč,
Bogd bom prosila jaz, dokler živim,
In on bo dodelil, kar srčno želim,
In dal vam bo zdravje in srečo in mir,
Saj Bog je usmiljen, je milosti vir.
In nočem dobrote zastonj, o nikar!
Oblečico dam to pregorko za dar,
Tu nate to krilce, edino je res,
Al za me skrbel bode oče z nebes.
Le juhe en malo vas prosim lepo,
Da bo pokrepčala se mamica ž njo!"
In s čudom poslušajo prosti ljudjč,
In ginjeni krčmar preliva solze,
Jej vrne nje krilce in juhe jej dd — O živi ganitvi nič reči ne zna\
In dete pripelje spet angelj čuvaj
Po hosti pretemni do koče nazaj.
Al ude pretrese zdaj hudi mu mraz
In bled in upadel je lepi obraz,
Al vendar presladko se dete smehljd,
Ker blago in srečno je, juhe imd!
„0 mamica, juha, le hitro poglej,
Kaj ne, da boš zdrava spet, mamica zdej?
Kako si pač mrzla, bolj mrzla ko led,
Zakaj me ne gleda tvoj ljubi pogled?
Kako, da ne dihaš — te slišati ni. —
O tiho, gotovo zdaj mamica spi!" —
In dete se strese, na njo se opre
In milo in ljubo po njej se ozre,
Al zdajci tud' ono presladko zaspi--------
V nebesih se še le pri mami zbudi.