Srečanje z njimi je srečanje z revolucijo
V KrealJI Je btta 26. februarja skromna alovaanoat, na katarlja predaadnlk skupščino občlne LJublJana Canter Nlko Pogačar Izro-čll vtsoka državna odllkovanja predaedatva SFRJ tram našlm občanom: Mlran Šublcje prajal Red bratatva In enotnoatl z zlatlm vencem, Jakob Kvaa In Bogdan Roblda-Dana pa Rad rapubllka a arebmlm vencam.                       ,
Vae M odllkovanca amo oblakall In Jlm čaatltall, ob tam pa ao atekll prijetnl In zanlmlvl pogovorl. Mad apomlna Iz ravoluclo-narne pretekloatl aa ja vplatla maralkatara krltlčna mlaal današ-njlh dnt, kajtl oatall ao naomajno to, kar ao blll - ravoluclonarjl v avojem najglobljem človaškam blatvu. In aračanja z njlml Ja ara-čanje z ravolucfjo.
Miran Šubic: Biti moraš prepričan v tisto, za kar se boriš
Pred vojno je bil Miran Šubic učite-ljiSčnik, vključen pri naprednem so-kolskem gibanju, in takoj po ustanovi-tvi OF sta ga Lubej in Rus povezala z OF in ga zadolžila, da organizira mladi-no po ljubljanskih srednjih šolah. Na učiteljišču je bilo to dokaj težko, saj je bila v nižjih letnikih skoraj samo kleri-kalna mladina, ki je izšla iz desno usmerjenega režima.
2e oktobra sogana domu večkrat iskali Italijani, pa je odšel v ilegalo in ponoči spal pri znancih. »Prav presu-nilo me je,« pravi MirarfŠubic, »kako solidarno so nam bili Ljubljančani pri-pravljeni nuditi zaščito kljub nevarno-sti, ki so se ji izpostavljali.«
Marca 1942 je bil v šolskem tabori-šču na Pugledu. Od tu se je podal na nevarno in naporno pot, skoraj kalva-rjjo prek Gorenjske skozi nekaj ofen-ziv do Bele krajine.
Miran Šubic je bil premeščen v Tomšičevo brigado, po razbitju nem-škega transporta na Verdu pa v Pre-Sernovo. Za osvoboditev Ljubljane se je boril kot komandant 8. brigade Fra-na Levstika. V bitki na Orlah je padlo veliko borcev.
»Morala borcev je bila silno visoka. Fantje so si tako močno želeli svobo-de, da so pozabljali na nevamost in se večinoma niso krili, sovražnik pa se je branil in upiral do zadnjega strela.«
Ker je menil, da vojaško življenje ni zanj, se je leta 1947 demobiliziral. De-lal je na ministrstvu za trgovino v sve-tu za blagovni promet. Izvoljen je bil za tajmka mestnega ljudskega odbora; kasneje je bU na sekretariatu za gospo-darstvo, deset let je delal kot sekretar na RTV, še deset let v SDK. Zdaj je že deset let v pokoju.
»Clovek v pokoju, se mora z nečim zaposliti. Če nisi povezan z ljudmi, po-stajaš sam s sabo nezadovoljen in ner-gač.«                                        r
»Ljudje ne moremo vsak po svoje, to ni smisel samoupravljanja. Vsakdo misli, da je njegovo mišljenje edino pravilno, ni pa pripravljen sprejeti mi-sli in zaključkov drugih. Vsak pro-blem zahteva pogovor vseh zainteresi-raftih, na podlagi katerega naredimo iSeke zaključke, ki jih je treba tudi izvajati, ne pa da pustimo, da zvodeni-
jo zaradi nekakšnih subjektivnih po-djetniških in lokalističnih dejavnikov. Preveč smo popustljivi do nekaterih pojavov; neizvajanje nekaterih dogo-vorov bi moralo imeti tudi posledice, ne pa da večno samo ugotavljamo na vseh nivojih, kaj je napak. Ljudi v sa-moupravljanju ne smemo idealizirati. Še vedno imajo v sebi sebična nagnje-nja in niso nedovzetni za potrošniško miselnost.«
Miranu Šubicu ni vseeno, da nekate-ri izkoriščajo in zlorabljajo svoj polo-žaj in da hočejo imeti drugi nekakšne nove privilegije. Borcem pa je treba priznati skrajšano delovno dobo in preventivno zdravstveno varstvo ter brezplačne zdravstvene storitve, saj je mnogim bivanje v izjemnih razmerah načelo organizem in posledice se lah-ko različno pozno pojavljajo.
Ko je primerjal nekdanje delo poli-tičnih aktivistov in današnje, je Miran Šubic menil: »Danes ne znamo priteg-niti množic, ker ne govorimo iz srca. Takrat pa smo bili prepričani v tisto, kar govorimo, to je bil izliv naše duše, zato smo bili prepričljivi in smo poteg-nili ljudi za seboj. Te odlike danes ni-tnamo več. Govorniki nam samo pre-davajo, nas podučujejo, česar pa ljudje ne marajo.«
Sedaj, ko je v pokoju, se je Miran Šubic mnogo bolj zavzel v delu krajev-ne skupnosti Gradišče, toda ne s kopi-čenjem funkcij. Raje imamanj dolžno-sti, pa da tiste opravlja dobro, da je kaj storjenega. »Potrebnih je silno malo sestankov, če se že na prvem lahko sestavi akcijski program in se ga tudi izvršuje,« meni.
Veliko deluje v organizaciji in uspo-sabljanju civilne zaščite, saj meni, da moramo biti vedno pripravljeni. Ne sa-mo za vojno, temveč tudi za primer naravne nešreče. »Nekaj izkušenj o tem že imamo, napak pa ne smemo ponavljati. Vedno moramo imeti pri-pravljene tekoče načrte, žal pa so teža-ve z evidenco stanovalcev po posa-meznih hišah. Prijavno-odjavna služ-ba šepa in upravne službe bi morale narediti več reda.«
Po upokojitvi ima človek malo več časa zase in eden od konjičkov, ki jih ima Miran Šubic, je tudi brahje knjig s tematiko iz NOB. Mislim, da je o teh stvareh težko pisati. Subjektivistično gledanje na posamezne dogodke nuj-no krivi resnico. Cas je v ljudeh ustva-ril fabulo o nekem dogodku, ki je da-leč od resničnega, čeprav to ni storje-no zavestno in se pisec ne poveličuje. Zato prihaja pri pisanju kronik, ko se usklajujejo pripovedi, do raznih prepi-rov, vendar bi se take stvari morale začeti razčiščevati pred 30 leti. To je še posebno hudo, ko je govora o dejavno-sti posameznikov.«
. Jakob Kvas: Delovni polet ne pride sam od sebe, spodbujati ga je potrebno z dejanji, ne s frazami...
Delo in življenje Jakoba Kvasa je vezano predvsem na dve stvari: na de-lo v sindikalni organizaciji za pravice delavcev ter na delo v krajevni skup-nosti za uresničevanje krajevne sa-mouprave. V obeh primerih gre za celo življenje dolgo bitko za pravice pred-vsem preprostih ljudi, ki so osnova naše družbe.
Njegovo politično delo se je začelo
pred 44 leti, ko je postal poverjenik ursovih sindikatov, ki so bili seveda prepovedani, pa je bilo njegovo delo zato zelo težavno. Med vojno je krepko poprijel za puško ter postal borec v jeseniško-bohinjskem odredu, kasneje pa v Prešernovi brigadi. Dolga tri leta je preživel tudi v taborišču. Delo v sin-dikatu se je po osvoboditvi nadaljeva-lo. Postal je predsednik sindikata ko-vinarjev Slovenije, pa organizacijski sekretar v Republiškem svetu sindika-tov Slovenije, nazadnje, pred odho-dom v pokoj, je bil upravnik lista Ob-čan, da drugih poklicnih dolžnosti niti ne omenjamo. Poprosili smo ga, če lahko naredi primerjavo med delom sindikata oziroma sindikalnega aktivi-sta pred vojno in danes.
»Ceprav težko, se primerjava da na-rediti. Pred vojno je bilo mesto sindi-kalnega aktivista med ljudmi in prva leta po vojni smo se tega še držali, zadnje čase pa opustili. To ni dobro. Delati je treba z ljudmi v njihovem okolju, poznati njihove probleme in jih reševati tam, kjer nastanejo, ne pa da se delo izvaja forumsko. To jim kar malo zamerim. Po vojni smo imeli zelo težke čase, verjetno težje kot zdaj v času stabilizacije, aktivisti pa smo bili
stalno v bitki za večjo proizvodnjo. De-lovali smo v samih tovarnah.
Delovni polet ne pride sam od sebe, treba ga je organizirati, spodbujati z otipljivimi dejanji, ne s frazami. Mi se med delovnim časom nismo nikoli sprehajali po mestu ali reševali proble-mov pri kavici (saj je sploh ni bilo). Gledetegasmosepomehkužili. Iz rok nam je ušla doslednost, odgovornost in do neke mere tovarištvo. Ce to ne bi držalo, odkod potlej pojavi snobizma, zapiranja družin za lastna vrata in plo-tove, da ne govorimo o raznih -izmih, ki jih vsakodnevno obravnavamo v ča-sopisju. Take stvari me motijo, nikolli jih nisem bil vajen in ne morem jih vzeti za svoje«.
Jakob Kvas je velik ljubitelj narave in če mu le čas dopušča, jo mahneta z ženo na sprehod v Dolomite. Običajno je to vsako sončno nedeljo. »Nimam problemov z vikendaštvom, ker imam naravo preveč rad. Tudi vikendaštvo je zapiranje v zagrajeno hišico v cvet-ju. Prostranstvo naše dežele z vsemi njeninu lepotami pa nudi veliko več, kot izoliranost v vikeiidu«.
Poleg poklicne aktivnosti v sindika-tu je bil Jakob Kvas nenehno prisoten tudi na terenu, v KS Kolodvor. Tu je opravljal menda vse možne funkcije, od sekretarja ZK, predsednika ZZB, vodje splošne delegacije (to je še ve-dno), pa do predsednika sveta KS.
»Tako delo bi bilo priporočljivo za vsakega družbenopolitičnega delavca, čeprav se zdi, da si preobremenjen. Žal pa nekateri, ki sedijo na občinskih stolčkih ali še višje, menijo, da so funkcije v krajevni skupnosti za njih prenizke«.
Jakob Kvas je prekaljen komunist, v
partijo so ga sprejeli pod Bogatinom 1. januarja leta 1945.
»Takrat smo imeli globoko zavest. Naloge je bilo treba brezpogojno izva-jati. Sem za dialog, toda iz tega mora izhajati neka kolektivna obveza za vse, skratka spoštovanje načela demokra-tičnega centralizma. Tu pa nismo do-sledni. Probleme imamo z osebno od-govornostjo. Menim, da gre predvsem za oportunizem, da si na nekatere lju-di, ki so nesposobni, ali pa namerno nočejo izvajati začrtane politike, ne upamo pokazati. Pri tem pa imamo v statutu način kritike in samokritike, nismo je črtali iz programa, postala pa je zelo nepriljubljena. Po eni strani smo dušebrižniki, po drugi pa pristavi-mo svoj piskrček kot arhitekti stvarem v gospodarstvu, ki se nas ne tičejo, zato pa rastejo razni industrijski spo-meniki in podobni spomeniški objekti družbenega standarda. Dokler delavec ne bo dejansko razpolagal z dohod-kom, nas bodo teple težave, kot jih imamo sedaj. Da pa se to uresniči, je naloga ZKS in vseh drugih subjektiv-nih sil.« Odkar je pred enajstimi leti odšel v pokoj, je Jaka Kvas polno za-poslen v krajevni skupnosti Kolodvor z raznimi volunterskimi dolžnostmi.
Glede nekaterih kritik v javnosti, ki kažejo na problem razraščajočega se etatizma, pa pravi:
»Odmiranje države pomeni, da bo. državo in oblast prevzel v roke delav-" ski razred, toda čeprav bo država, bo-lje rečeno oblast v njegovih rokah, bo še vedno obstajala kot geografska tvorba in še v nekaterih drugih obli-kah. Z ustavo in zakonl smo nedvou-mno začrtali model samoupravnega socializma, ki je kot sistem dober, mo-ramo se le aktivno z vsemi silami zav-zemati za uresničevanje njegovih na-čel*.
Bogdan Robida-Dane: V ljudeh je več optimizma, kot si mislimo
Ko se je začela vojna, je bil Dane Robida dvajsetletni učiteljiščnik v No-vem mestu. Sinu bivšega borca na so-ški fronti in Maistrovega borca se ni bilo težko opredeliti.
Najprej je delal z narodnim herojem Mirkom Bračičem. Skupaj sta bila kot delavca zaposlena na porušenem Stampetovem mostu. Takrat sta hote-la onesposobiti viadukt, vendar jima to ni uspelo.
Čeprav je bil Bogdan Robida učitelj, je poučeval le krajši čas. Bilo je to leta 1942 v Dravljah. Petra Klepca je otro-kom predstavljal tako patriotično, da je bil Peter partizan, Turki so postali Nemci in Italijani, Ljubljančani pa Osilničani. Še celo računstvo je prila-godil tej temi. Seveda so ga odkrili in kar poceni jo je odnesel v Dolomite k partizanom. Pozneje se je boril v XVIII. diviziji. V osvobojeno Ljublja-no se je vrnil kot komisar Centralne vojaške bolnišnice.
»Ob evakuaciji partizanskih bolnic je ostal velik del ranjencev v Kočevju. Na kočevski progi je bilo sicer veliko vagonov, lokomotive pa niti ene. Lo-komotive nikakor nismo mogli pripe-ljati iz Ljubljane, saj je bil železniški most čez Gruberjev prekop v Ljublia-ni porušen, druge poti pa ni bilo. Že-lezničarji, ki so se vso vojno imenitno držali - z njimi sem ilegalno delal že leta 1942 v litografiji - pa so prišli na izvirno zamisel, ki so jo tudi uresničili. Lokomotivo naj bi spravili na ono stran čez Karlovški most - kar po ceti. Pred lokomotivo so po cesti sproti po-lagali tirnice in stroj je počasi lezel po Resljevi ceseti vse do Karlovškega mosta in čez. Tam so jo spravili na dolenjsko progo in tako smo lahko ra-njence prepeljali v Ljubljano.«
Petinštiridesetega se je demobilizi-ral in se zaposlil v tovarni avtomobilov v Mariboru, kjer je ustanovil industrij-sko kovinarsko šolo. Hkrati je delal v
mestnem odboru OF Maribor. Imeno-van je bil za sekretarja rajonskega ko-miteja na Teznem. Do leta 1950 je delal v Ljubljani na agitpropu, potem pa je odšel za dve leti v Beograd, kjer je obiskoval višjo partijsko šolo Djuro Djakovič. Po povratku je postal novi-nar pri Slovenskem poročevalcu, kjer je z veliko vnemo spremljal razvoj de-lavskega samoupravljanja, ki je bilo tedaj šele v povojih in se z vso silo prebujajočega se delavskega razreda prebijalo k uveljavitvi.
Takole se spominja tistih novinar-skih časov: »Pisali smo zagnano in polni optimizma v prepričanju, da se revolucija nadaljuje in da mora ideja o delavskem samoupravljanju zmagati, kot je zmagala NOB. Za razliko od te-danjega pisanja menim, da je danes v tisku preveč kritike, preveč poudarja-nja napak brez nakazanih rešitev. Da-nes obdelamo primanikljaj ene tovar-ne, jutri slabo storilnost v drugi itd.; če smo takrat udarili po napakah v ne-kem podjetju, smo največkrat sledili razvoju do konca, skušali nakazati re-šitve in tako pomagati delavcem v mladem delavskem svetu kot vodil-nim delavcem. Danes naenkrat obrav-navajo toliko problemov in tem, da postajajo bralci brezbrižni. Nič več ni tiste jasne, premočrtne smeri pisanja, vse preveč se piše načelno ali pa tako gosto nasejano s problemi in mnenji, da se zaradi dreves ne vidi gozda. Res
pa je, da je današnje življenje veliko bolj zapleteno in se ga ne da več spra-viti v deset točk OF, kot smo ga lako nekdaj. Tistih deset točk je opredfelje-valo vse in odgovarjalo na vse. Kljub temu pa mislim, da včasih pretirava-mo z jadikovanjem, ki spodbija opti-mizem. V ljudeh, še posebej pri delav-cih in na deželi, je veliko več optimi-zma, kot ga izražamo v pisanju.«
Bogdan Robida-Dane je bil dve leti dopisnik v Avstriji, po povratku direk-tor urada za informacije pri republi-škem izvršnem svetu, pa pomočnik se-kretarja RK SZDL, tajnik Zveze Svo-bod in prosvetnih društev, vse do upo-kojitve pa je vodil kadrovsko službo na RTV Ljubljana.
Ves čas je aktivno prisoten na tere-nu, predvsem v krajevnih skupnostih Poljane in Kolodvor. Tudi pri tem delu se je marsikaj spremenilo, ugotavlja naš sogovornik. »Včasih smo šli od človeka do človeka in ga pridobivali za delo zlasti v SZDL. V tem je bilo veli-ko tradicije iz NOB, saj je bil aktiven tisti, ki je iskal pot do človeka, ga na-šel, prepričal in angažiral. Danes ta ne-posredni stik vse preveč zanemarja-mo, le redko - kot npr. sedaj, pred volitvami, se spomnimo nanj.
Krajevna skupnost je doživela velik kakovosten premik, vsebina dela je precej drugačna kot med vojno. 2al pa krajevna skupnost še vedno ni mesto, kjer bi se srečevali interesi ljudi zapo-slenih v njej in krajanov. Na sestanke se vse preveč hodi zaradi nekakšne družbene dolžnosti, ne pa zato, da bi vplivali na stvari in dogodke in jih spreminjali.«
Ob vprašanju o prostem času se le nasmehne, saj ga je bilo ob vseh števil-nih zadolžitvah kaj mala. Tudi sedaj se ne namerava povsem umakniti iz družbenopolitičnega življenja. »Res pa je, da imam sedaj za svoje vnuke več časa, kot setn ga imel za otroke, pa tudi več, kot ga imajo zanje njihovi starši, prav tako kot je bilo z menoj.« Pa vese-lje do hribov mu je ostalo, kamor se včasih rad vunakne.
O svojem odlikovanju pa brez lažne skromnosti pravi: »Še veliko ljudi je, ki so imeli podobno življenjsko pot, ki so med vojno naredili več kot jaz, pa so pozabljeni, čeprav bi tudi zaslužili priznanje...«
V.Z..LS.