INarod sirota, zdrav, trikrat zdrav! Narod Frančišek, zdrav, trikrat zdrav! Pojdi kakor te Bog je poslal: vsem  boš  besedo  o  pravem —  o  tihem  —
veličju prinesel: vsem, pod božjim solncem ugret, v dalj bo zavonjal češminov cvet.. .
Zidrav, tisočkrat zdrav, moj narod Benjamin! Zadnji med brati — najdražji brat!
vJ, kako čudno deliti češmin!
1 a najsi se kakorkoli zgodi
— v božjih, v dobrih rokah je vse —
naj živ ali mrtev —• v svet
dehtel bo češminov cvet.
T a naj živi in se razbohoti, ali — ali — tudi da nam umre: meni edino češmin dehti, meni češmin se nikdar ne ospe . . .
NA REKI
TINE DEBELJAK
V isoko gori čas v opoldan.
V  stoječe vode sva se s čolnom zanesla, pale so roke, oči in vesla
v lepo trudnost.
JXot cvet na visokih vodah visiva,
zibljeva v vetru se polnem medu;
ostro v oči se žar solnca razliva —
draga, zapri oči v lepem snu:
pesem ti pojem .. .
O, zibaj se čoln na temnih vodah,
deklica moja v njem spi —
kot dete je dobra v mojih rokah —
o deklica moja, le spi
s senco čez moje srce!
Oolnce stoji v najvišjem loku,
vode so razmaknile se v najširši krog.
O, v čolnu sva kot na blaženem otoku:
iz svete tišine se sklanja nad naju
sam dobri Bog .. .
NA PRELOMU
FRANCE SELJAK
1.
Visok človek, upognjena pleča, redki lasje, siva ozka brada, globoke, vdrte oči in viseče, šepetajoče ustnice. Na kolenih časopis; porasla žilnata roka je zatrepetala.
»Mislil je, da ne more živeti, zato je pogledal v samokres . . .«
Upokojeni učitelj Rafael Leban je že v mladosti iz navade govoril sam s seboj. Na starost se je pomenkoval po ure in ure. Še pred letom bi se bil razburil:
»Kaj se to pravi: ni mogoče živeti! Vse je mogoče!«
Tega dne — bilo je v jeseni, ko je že listje rumenelo in odpadalo — je pomislil globo-keje. Jekleni nazori, ki so mu v slednji stiski kazali ravno pot, so se zamajali. Vprašal se je:
»Samo mislil je? Tako je zapisal časnikar, ki se mu zdi človeško življenje prav tako površno kot njegov poklic. Ali je ta mož razmišljal o vzroku? Vsako dejanje mora imeti svoj globok vzrok.«
Leban je sedel v kuhinji na stolici, ki jo je bil iz starega zaboja sam naredil. Zdajci se mu je telo še bolj upognilo, glava mu je zlezla nizko na prsi.
»Včasih v resnici ni mogoče živeti.. . Nekateri ljudje še samokresa nimajo in ne znajo z njim ravnati. ..«
Dvignil je glavo: ali ga ni poklicala žena?
Šel je iz kuhinje, stopil skozi prvo sobo in odprl vrata v spalnico. Na postelji je ležala žena: bleda, suhljata. Le temne oči in kostanjevi lasje so bili neznano živi, vse drugo se je zdelo mrtvo.
Pogledal je družico z usmiljenjem, obenem z nejevoljo: saj ti ne morem pomagati! Koščena roka se je leno zganila na odeji. Ustnice so se premaknile prej nego je mož vprašal: »Rada bi jedla šato.«
Mož je molčal; oči so se odtrgale od koščenih rok in obstale na stenskem koledarju. Veliki črni številki: 27. »Treba je jajca in vina,« je pomislil. Tridesetega mu izplača banka pokojnino. V mošnjičku je tičal invalid za dvajset stotink. Otroci so ga bili položili pod tramvajska kolesa, da bi videli učinek, in so pozabili nanj. On ga je bil po-
232