»USODA« LJUBLJANSKE PRISILNE DELAVNICE D B. METOD DOLEN C I. Nedavno je minulo sto let, odkar je umrl idejni ustanovitelj ljubljanske prisilne delavnice. Ta zavod je obstajal od 15. oktobra 1847. do 1. junija 1920., torej skoraj 73 let. Njegov pomen pač ni bil dovolj upoštevan, sicer bi se bila široka javnost morala zganiti, ko so bili Ljubljani vzeli prisilno delavnico, njena poslopja pa so se meni nič tebi nič izročila drugemu namenu, ki se niti oddaleč ne more primer jati z vzgajališcem poštenosti in delavnosti. To smemo po 16 letih izza ukinitve ljubljanske prisilne delav nice mirne duše trditi! Saj v vsej naši državi še niso postavili zavoda, ki bi bil količkaj tako smotrno urejen, kakor je bil ljubljanski . .. Po toči zvoniti — ne kaže? Bomo videli! ... Za se daj naj veljajo naša izvajanja predvsem spominu cerkvenega dostojanstvenika, po rodu Ljubljančana, ki se je dobro zavedal, kako se je treba smotrno boriti zoper delomržnost in potepuštvo in s tem po speševati narodno blaginjo. Da prikažemo ta problem v pravilni luči, moramo poseči v njegovo zgodovino. II. Kazni na prostosti, ki naj sledi storitvi zločina, so prilično mlajšega porekla. Sicer so že stari Rimljani poznali odtegnitev osebne prostosti v takšni obliki, da so obsojali zlikovce določne sorte, predvsem delo- mržneže, na prisilno delo v rudokopih, kar so ime novali »damnatio in metallum«. Vendar se je v sred njem veku na to pozabilo, samo cerkev je nalagala zaporne kazni. Pravoslavje XIV. stoletja je vzdržalo v Dušanovem zakoniku določbo, da se naj drži me nih, ki je vrgel kuto raz sebe, v temnici, dokler se ne vrne v poslušnost, poleg tega pa tudi še odredbo, da se pijanec zapre dotlej, da se iztrezni in potem pri merno kaznuje. Razširjajoča se prosveta ob koncu srednjega veka, t. zv. renesanca, pa je zahtevala odločno upoštevanje humanitarnih načel. Smrtne kazni, okrnjen j a teles nih udov, trpinčenja so postajala zoprna. Uvidelo se je že, da nima smisla kaznovati samo zato, da se pri zadene zločincu zlo, ampak s kaznijo naj se združi še drug namen: zločinec naj se poboljša, drugi ljudje pa ostrašijo. Spomnili so se na rimsko idejo kazno vanja in se vrnili k njej, vendar v drugi obliki. Silili so obsojence, da so pometali ceste, vlačili galere, de lali na utrdbah. Nastale so zgradbe, v katerih so bile take osebe spravljene. Imenovali so jih strahovalnice (Zuchthauser), pa tudi temnice (Thumscn). Prak tično gledano pa ni bilo mnogo razlike med osebami, ki so že kršile pravni red in storile zločin, pa med tistimi, ki so po načinu svojega življenja šele ogra- žale isti red. Saj so bile vedno takšne volje, da store nekaj, kar je pod kaznijo zabranjeno. Zato so v tiste zavode, v katere so spravljali zločince, zapirali tudi malopridne ljudi, ki jim nihče ni bil kos, da bi jih ugnal in spravil na pot poštenja in reda. To pa je bil že prvi korak borbe zoper delomržnost in beračenje, pri ženskah tudi — zoper vlačugarstvo. Nastale so instrukcije za t. zv. Bcttelvogtc, ki so preganjali zlasti berače in drugo malopridno svojat. Prvo tako in- strukcijo poznamo iz 1. 1447. V začetku novega veka se je stvar v tem pogledu nekoliko razbistrila, da se je postavilo za pravilo: Za domače berače naj skrbi občina; naj se jim da delo ali pa dovoli, da smejo v domači občini prosjačiti. Glede tujih beračev pa veljaj, da naj se brez milosti iztirajo. še več: Cesar Leopold I. je štiri leta pred obleganjem Dunaja (1683) izdal »resolucijo« (16. ja nuarja 1679), ki je pretila »zum Exempel« celo s smrtno kaznijo tistemu tujcu, ki ga zalotijo tretjič pri beračenju. še dolgo časa potem, ko so izšle razne instrukcije, kako je treba preganjati berače, so zapirali dclo- mrzne osebe v strahovalnice, ki so jih pričeli v srednji Evropi ustanavljati v XVIII. stoletju (na Dunaju 1. 1671.). Toda sčasoma je vendar prodrlo mnenje, da zapiranje sicer onemogoča zločine, zločincev pa ne poboljša. Cesar Karel VI. je po nasvetu svojih držav nikov izdal odredbo z dne 20. julija 1717, da naj se ustanovi na Dunaju »ubožna kot prisilna delavnica«. Ta naj sprejema delomrzne berače, ki si morajo po trebni živež z delom sami prislužiti. V zavodu naj ostanejo tako dolgo, dokler ne dobe službe. V tej pri silni delavnici so bili njeni stanovalci zaposleni s tka njem volnenih izdelkov. Ali nova ideja ni uspela. L. 1726. je bila omenjena delavnica tako preurejena, da so v njej namestili le tiste osebe, ki so prestale ravnokar zaporno kazen v strahova!niči. Tisti berači, ki so bili sposobni za delo v rudokopih, naj oprav ljajo to delo — po nekdanjem rimskem vzorcu! Za tako delo nesposobni moški in vse ženske pa naj gredo v prisilno delavnico. Z uspehi takšne ureditve so bili skraja zadovoljni, vendar so pozneje večkrat izpreminjali način zaposlitve. Vsekakor so posnemali dunajski zavod in ustanovili jiodobnega v Pragi 1786. 1., v Trstu pa 1792. 1. Zaton XVIII. stoletja je prinesel nove ideje tudi glede borbe zoper delomržnost. Kazenski zakonik iz 1. 1803., ki je veljal takoj za vse slovensko ozemlje je odklanjal stališče, da naj sodišča skrbe za oddajo v prisilno delavnico. Odredil je, da spada ta stvar v delokrog političnoupravnih oblastev. Mlajše osebe naj se spravijo v posebne korekcijske zavode, ki naj jim nadomeste ali podpro domačo vzgojo. Gojenci naj bi bivali v takšnih zavodih pod izmišljenim imenom. Samo deželni predsednik naj ve za njihovo pravilno ime. Na Dunaju obstoječa prisilna delavnica, o kateri smo že zgoraj govorili, je dobila nove predpise. Tu se je uporabil prvič strokovni izraz »Notion« kot označba tistega odloka političnega oblastva, ki do loča, da je neka oseba zrela za prisilno delo. III. Strahovalnica (ne: prisilna delavnica, kakor v Pragi ali Trstu!) je bila v Ljubljani ustanovljena na Gradu leta 1754. (Istega leta tudi še v Celovcu.) Vprav tega leta se je rodil zakoncema Antonu Janezu in Katarini de Schlcudcrbach v Ljubljani sin Bernard, dve leti pozneje — 23. julija 1756. — pa sin Lovrenc Franc. Poklic staršev in njihov rojstni kraj se iz krstne knjige stolne župnije, od koder so rojstni po datki vzeti, ne da razbrati. Vsekakor se sme domne- 72 KRONIKA vati, da je bil oče Schleuderbach (ali tudi večkrat Schluderbach imenovan) deželnoknežji uradnik, čigar prednik je bil nobilitiran. Nemara je celo Schleuder bach samo ponemčena oblika kakega prejšnjega slo venskega imena . . . Vsekakor sta bila oba sinova zelo nadarjena in po božna, šolala sta se v Ljubljani, višje teološke štu dije pa sta dovršila v cistercianskem samostanu v Stični. Bernard je bil posvečen za mašnika 1. 1777., Lovrenc Franc pa dne 13. decembra 1780. Oba sta postala cistercianska redovnika, Bernard je bil učitelj normalke v Stični. Ko je cesar Jožef II. razpustil stiski samostan, sta se oba brata nastanila v Ljub ljani in živela v pokoju. Bernard je prevzel pozneje službo škofovega kaplana v Ljubljani, postal za tem kanonik »ad baculum«, še pozneje stolni župnik, de želnoknežji komisar pri teoloških izpitih, naposled (I. 1823.) stolni prost. To čast pa je užival le malo časa, ker je še istega leta umrl (27. oktobra). Brat, Lovrenc Franc, pa je živel do 1. 1820. v Ljubljani v pokoju in dobil 2. februarja 1820 Codellijev ka- nonikat pri ljubljanski stolnici. Preživel je še brata Bernarda za dvajset let. Umrl je 31. oktobra 1835 kot senior stolnega kapitlja. Dolgi presledek od ukinjenja cistercianskega sa mostana do nastavitve obeh bratov Schluderbachov v cerkveni hierarhiji utegne biti znamenje, da nista bila pristaša janzenističnega škofa Herbersteina; saj je ta odrival na vso moč redovnike. Oba pa sta v pokoju, ki ni bil prostovoljen, preživljala dobo fran coske revolucije. Kje sta bila za francoske vladavine nad »Provinces Illvriennes«; v kakšnem bližjem razmerju sta živela z naslednikom Herbersteina, t. j. nadškofom Mihaelom baronom Brigidom (1788 do 1806), dalje s škofom Antonom Kavčičem (1807 do 1814), nismo mogli dognati. Vsekakor sta se dotlej, da se je pričela žilavejša borba pod škofoma Avguštinom Gruberjem (1816—1824) in Antonom Alojzijem Wolfom (1824—1859) mnogo pečala s pro učevanjem sodobnih problemov, zlasti še, ko je po francoski revoluciji prišlo sicer do mirnejše dobe, a tudi do hudih gospodarskih neprilik. Obubožanje nižjih slojev po prestanih vojnih letih je vodilo do razrvanosti splošne morale, do potepuštva in vlaču- garstva. Spomniti se moramo tu na »specialiteto« go renjskih potepuhov — na »rokovnjače«. Da se je zlasti Lovrenc pl. Schluderbach s problemi, ki se tičejo potepuštva, resno bavil, za to sicer ne moremo navesti posebnih dokazov, ali retrogradno smemo na to sklepati, ker je napravil oporoko, s katero je vso svojo imovino, ki ostane po plačilu nekoliko volil, zapustil za zgradbo prisilne delavnice, ki naj se sezida v 10 letih po njegovi smrti. Ako se to v tem času ne zgodi, naj pripade vsa vsota mestnim revežem v Ljubljani. Iz tega se vidi, kako je ljubil svoje rojstno I mesto, pa tudi, kako velik človekoljub je bil! Zgradba prisilne delavnice je bila v tako ozki zvezi z mestom Ljubljano, da je leto dni, preden bi bila potekla omenjena desetletna doba za ustanovitev pri silne delavnice, mestna občina ljubljanska sama na- • bavila in prepustila t. zv. Gadncrjev mlin ob Ljub ljanici in precejšnje zemljišče za bodočo prisilno de lavnico. Lovrenca pl. Schluderbacha zapuščina je vrgla v denarju 14.633 gl. Vrednost omenjenega mlina KRONIKA z zemljiščem je bila cenjena na 15.000 gl. Ideja člo vekoljuba kanonika pl. Schluderbacha je našla po snemovalce, ki so poklonili za isti namen nova da rila. Osnovna glavnica za projektirano zgradbo se je zvišala na 15.176 gl. Drezanje predstaviteljev kranj ske dežele na dunajskem dvoru, da se po vzoru drugih mest (zlasti Trsta) ustanovi v Ljubljani, pač z ozi- rom na že obstoječi fond, prisilna delavnica, je uspelo. Cesar Ferdinand je z odlokom z dne 30. novembra 1844. dovolil napravo prisilne delavnice za Kranjsko v Ljubljani in določil gradbeni predujem v znesku 50.000 gl., ki naj se izda iz državne blagajne, a le-tej vrne v desetih letnih obrokih. Predujem in pozneje vsi stroški za vzdržavanje zavoda naj se pokrivajo z deželnimi dokladami na direktne davke. Posebni sklad za prisilno delavnico je bil ustvarjen 1. aprila 1845, torej le sedem mesecev pred pretekom dobe, ki jo je določila Schluderbachova oporoka, štirinajst dni za tem pa sta podjetnika Benjamin Pichler in Mihael Stare pričela z zgradbo stavbe, ki je bila pro- računjena na znesek 56.000 gl. Dograjena je bila 1. 1847. v septembru, odprta pa 15. oktobra istega leta. Razne poznejše adaptacije, ki so bile dovoljene med zidanjem, so dvignile celokupno vsoto za zgradbo na 65.232 gl. Tako je postala Schluderbachova pleme nita skrb za pojačenje borbe zoper malopridne pote puhe dejstvo. IV. Preden se ozremo po izpremembah, ki so po stale sčasoma zbog razvoja institucije potrebne, naj pokažemo pravno podlago za delokrog prisilne delav nice v Ljubljani. že 1. 1837. so tožile vse uprave kaznilnic (prejšnjih strahovalnic) v monarhiji, da svojih kaznjencev ne morejo primerno zaposlovati. Kaznilnica na Ljubljan skem gradu je hotela, da bi zunanji podjetniki vzeli delavske moči kaznjencev v zakup in z njimi obrato vali na debelo v tem ali onem področju pridobitnega gospodarstva. Pa to se ni obneslo; podjetniki niso ho teli plačevati primernih cen. Treba je bilo misliti na zaposlitev v samem zavodu z delom na veliko. Kaznil nice so posnemale prisilne delavnice. Tako je prišlo do enake pobude »od zgoraj« v že omenjenem odloku cesarja Ferdinanda z dne 30. novembra 1844, a sle dila sta mu še zaporedoma dva dekreta. To spoznamo iz tiskanega besedila »Cirkulare des k. k. illyr. Gu- berniums in Laibach vom 18. Juni 1847, Nr. 13.857«. Ta okrožnica je izšla hkratu v nemškem in sloven skem jeziku. Slovensko besedilo se je glasilo dobe sedno tako: Osnanilo z. k. ilirfk. desfelfkiga poglavarftva v Ljubljani. Saftran naprave desfelnc delavlhnize sa Kranjfko desfelo v Ljubljani. She s osnanilam tega poglavarftva, danim v Ljub ljani 27. Grudna 1844 Nr. 29740 je bilo fploh na snanje dano, de fo Nj. Vclizhaftvo po osnanilu dvor- niga sedcfha od 4. Grudna 1844 No 38630 napravo delavfhnizc v Ljubljani sa Kranjfko deshelo 30tiga Liftopada 1844 premiloftivo pripovoliti fklenili. Is tega namena fe tadaj po prejetim vifokim dvor nim fklepu od 29. Sufhza, 4. Roshniga zveta, t. 1. 73 Nr. 8525 in 16919 poglavitne ravnala1 sdaj fhe sa pofkufhno ufnovane naprave2 te delavfhnize s tem opominam osnanijo, de bodo bersli ko bersh fvojo veljavnoft sadobile. V Ljubljani 18. Roshniga zveta 1847. Joshef Baron Weingarten, deshelski poglavar. Andrej Grof Hohenivart, z. k. dvorni fvetovavez. Joshef Eduard baron Pino od Friedenthal, z. k. poglavarfki fvetovavez. Prav istega dne je izšla zopet v obeh »deželnih« je zikih »Provisorische Einrichtung des Zvvangsarbeits- hauses fiir die Provinz Krain bei St. Vincenz in Lai- bach — Sapofkufhnjifka naprava delavfhnize sa Kranjfko deshelo pri fvetim Vinzenzu v Ljubljani« —, 60 paragrafov. Takoj v začetku, v drugem odstavku § 1. stoji, da prisilna delavnica »ni tedej kraj ftraho- vanja, ampak polizajfka hifha poboljfhevanja je«. Koliko časa se bodo »pokorivniki« (nemško »Zvvangs- arbeiter LZvvanglinge]) držali v zavodu, to ostane za- visno od poboljsanja, vendar ne sme trajati več ko 3 leta. V zavodu naj se opravljajo sledeča dela: »Pre- divo prefti, Volno preiti, kertazhiti, Platno, volno in shido tkati, fhivati, fhtrikati in druge domazhe dela.« To so torej deloma tudi takšna dela, ki pritičejo samo ženskam. Navzlic temu pa slove § 16. tako: »V de- lavfhnico priti so vgodni (nemško: eignen sich): 1) Pred vfimi drugimi tifti, ktere je po S 455 perviga dela ftrahovavnih poftav sa nekaj zhafa polizajfko sapreti treba, in sicer pofebno tifti, kteri so ismed na Kranj fkim snanih Rokonazhev. 2) Tifti, kteri s soper- poftavnim rasusdanim shivljenjcm v fofeskah nepo- koj delajo in fe s polizajfkimi fhtrafnigami vftraho- vati ne dajo. 3) Poftopazhi, lenuhi in sanikerniki (nemški liederliche Personen), ki fc delu vgibajo.« Iz deželne strahovalnice (na Gradu) ne pride nihče naravnost v deželno delavnico: Spoznanje (Notion), da se odda oseba v prisilno delavnico, izreče v prvi instanciji »Kresija«, na »priteshbo« (Recurs) pa reši zadevo v 24 urah deželno poglavarstvo. Najmanjša doba za bivanje v prisilni delavnici je bila določena na 6 mesecev. Kakor smo že namignili, so prihajale tudi ženske »pokorivnice« v novo ustanovljeni zavod, pa ne dolgo časa: Od I. 1855. naprej so se oddajale v žensko pri silno delavnico v Lankovice pri Gradcu. Zato pa je bilo razširjeno območje za sprejemanje moških »po- korivcev« (prisilnih delavcev) na one iz Koroške, štajerske, Primorske, Dalmacije in Benečije. To se je zgodilo 1. 1858. Ljubljanski zavod je torej pomenil centralno prisilno delavnico daleč preko prvotne za misli, kar je bilo Ljubljani ne samo v čast, ampak tudi v gmotno korist. V. Razširjenje delokroga je zahtevalo še novih žrtev glede poslopij in zemljišč. Napredovala pa je tudi ideja prisilne vzgoje tekom časa tako zelo, da je 1 V nemškem tekstu: die Hauptbestimmungen. 2 V nemškem tekstu: provisorisehen. nujno sledilo prezidavanje, prizidavanje, dokupo- vanje i. pod. Naj vsaj na kratko zabeležimo — po uradnih spisih — kaj se je vse storilo za razvoj za voda. Gradbeni fond tistih 56.000 gl. ni zadostoval niti za prvo etapo. Kranjska dežela je »aktivirala« že 1. 1851. poseben deželni sklad za prisilno delavnico, ki se je dotiral z dokladami na deželne davke. Ko se je zavod postavil, se je izkazala potreba, da se prizidajo še 3 gospodarska poslopja za skladišča in da se uvede kanalizacija. To je povzročilo izdatke v skupni vsoti 24.000 gl. Bali so se, da pride pri večjem številu prisilnih delavcev do ustanka ali upora, pa bi se disciplina ne mogla vzdrževati. Da se prisilnim delavcem hitro za- brani skupen nastop ali pa pobeg, je bilo treba žrtvo vati za napravo zamreženih dveri po hodnikih in de lovnih prostorih, pa celo v hišni kapeli, vsoto 3600 gl. Za prvi desetletji je to zadostovalo. Saj je od usta novitve zavoda do 1. 1866. vodila upravo c. kr. kranj ska provincialna vlada. V tem letu pa je prevzel Kranjski deželni odbor vso upravo v svoj avtonomni delokrog in je poslej še bolj skrbel za rastoče po trebe zavoda. V začetku 1. 1870. je prišlo do zgradbe še enega skladiščnega poslopja za 2600 gl. L. 1884. se je pripravilo udobnejše stanovanje za- vodovemu pregledniku in napravilo novo skladišče, kar je stalo 3843 gl. L. 1886. sta se zgradili dve baraki za bolnike z na lezljivimi boleznimi za 2600 gl. Istega leta so se po pravila stranišča, napravil hlev za konje in posebna delavniška soba. Stroški so znašali 1004 gl. L. 1887. je bilo treba sezidati perilnico in sušilnico, pa shrambo za les. To je stalo 10.228 gl. Za ponovno popravilo stranišč, gnojišč s potrebnimi odtoki za gnojnico, dalje za novo opremo delavnice je dežela žrtvovala 8240 gl. V naslednjem letu 1888. so zgradili posebno po slopje za zavodove obrate (37.695 gl.), postavili zvezni zid (1627 gl.), sezidali kovačnice in vozarne 6275 gl.). Za te nove zgradbe je bilo treba dokupiti sveta, takisto za vrt (9915 gl.). Neke delavnice so prenaredili v spalnice (2009 gl.). V letu 1889. sta dobila zavodov duhovnik in višji paznik posebni stanovanji (1543 gl.). Po dveh letih pa so sezidali za 16 pazniških rodbin posebna stano vanja, kar je stalo 20.153 gl. Razne adapcije v poslopjih, naprava dveh vrtov, na katerih naj bi delali prisiljenci (1. 1892. in 1893.), dalje instalacija vodovoda (leta 1893.) so povzročile 7844 gl. izdatkov. L. 1894. je bilo treba vnovič dokupiti zemljišča za 4445 gl. Potres leta 1895. pa je zahteval popravil v skupni vrednosti 7287 gl. Istega leta se je zgradila tudi kopel in modernejša kuhinja, kar je stalo 7582 gl. Instalacija za električno razsvetljavo po vseh prostorih je stala 2400 gl. Naj bo dovolj naštevanja! Saj smo hoteli le poka zati skrb dežele Kranjske za razvoj zavoda, da se vzdrži na višini sodobnih zahtev. Vse gmotne žrtve, ki smo jih v glavnih točkah zgoraj zabeležili, so zna- 74 KRONIKA šale za prvo zgradbo 68.493 gl., za dodatne zgradbe itd. pa še 173.780 gl., pri čemer ni všteta vrednost zemljišča in mlina, ki ga je poklonilo mesto Ljubljana že leta 1844. VI. V pogledu praktičnih ciljev, ki jih je ljubljanska prisilna delavnica po razširitvi prvotnega delokroga morala izpolnjevati, naj dodamo tole: Dne 15. julija 1. 1870. je izšel deželni zakon za Kranjsko z določbami, katere osebe se sprejemajo v »posilno delavnico« (sic!) in po kateri poti. Urediti je bilo treba vprašanja, iz katerih kronovin se smejo oddajati osebe, kar je bilo dotlej še stvar upravnih oblastev. Prisiljenci iz štajerske se po 1. 1871. niso več od dajali v ljubljanski zavod, ker je ta Vojvodina istega leta sama odprla lastno prisilno delavnico (Messen- dorf pri Gradcu). Sedaj je preostajalo v Ljubljani prostora, pa so ženske »pokorivnice« iz Kranjskega zopet sprejemali v domači ljubljanski zavod. Pa ne dolgo časa. V 1. 1873. so se odločili, da jih pošiljajo zopet v Lankovitz, to pa zato, da so mogli v ljubljan ski zavod spraviti del moških in ženskih blaznih oseb. Ko pa je bila blaznica 1. 1882. na Studencu odprta, je tako sprejemanje prenehalo. Doba zase je bila, ko je izšel državni zakon z dne 10. maja 1873, ki je napovedal odločno borbo »zoper dela se boječe (lenuhe) in proti vlačugarjem (po tepuhom)«. Odredil je v § 13. ustanovitev prisilnih de lavnic po vsej državi, poleg tega po § 18. tudi še po- boljševalnice za osebe, ki še niso prekoračile 18. leta. Vzgoja v teh zavodih ni pomenila odredb varnostne policije, ampak je bila pravcata pravna posledica sodne obsodbe zbog določnih deliktov. še izraziteje se je uveljavila ta misel ob zakonu z dne 24. maja 1885 »o prisilnih delavnicah in popravnicah«. (Tako uradno besedilo!) Poslednje — danes jim pravimo »poboljševalnice« — naj bi skrbele za »blagonravno (moralno) in pobožno odgojo popravljancev in pa za izučbo v delu, kakršno se prilega njihovim sposob nostim ter bi jih utegnilo v bodoče živiti«. Sprejemati so se smele v poboljševalnice osebe izpod 18 let stare, kadar obstoje glede njih zakoniti pogoji za oddajo v prisilno delavnico. V Ljubljani se je po tem zakonu ustanovil poseben oddelek prisilne delavnice kakor poboljševalnica za moške korigende. Ta oddelek je bil izročen zavodskemu duhovniku in posebnemu uči telju. Oba sta imela stanovanje v poslopju zavoda. Teh korigendov je bilo od vsega početka okoli 40 po številu. Polovica njih se je morala učiti krojaške ali čevljarske stroke, druge so pa zaposlili na polju ali na vrtu. Zato je bilo treba kmalu dokupiti zemljišča, o čemer smo govorili zgoraj. število moških prisiljencev je naraslo v zadnjih desetletjih pred svetovno vojno na 250 do 300. Tretji na je bila zaposlena v zavodovih obratih kot čevljarji, krojači, tkalci, mizarji in knjigovezi, manj nadarjeni, po telesu slabotni so se bavili z domačimi hišnimi deli ali s pripravljanjem papirnih vreč, skoraj dve tretjini pa so pošiljali na delo izven delavnice, seveda pod strogim nadzorstvom. Po sklepu deželnega zbora kranjskega z dne 16. ja nuarja 190!) je deželni odbor preuredil oddelek za korigende v »posebno vzgajališče za zanemarjeno mladino«. Naj se tu spominjamo velikega ljubitelja mladine, pokojnega Frana Milčinskega, ki je z besedo in dejanjem utiral pot za moralno poboljšanje tistih mladostnih oseb obojega spola, ki so mu bili »ptički brez gnezda«,1 ker po nesreči niso imeli prave do mače vzgoje. Njegova beseda je pač veliko zalegla: V prisilni delavnici so priredili posebne prostore, sicer v glavni zgradbi, pa vendar čisto ločene od prostorov za prisiljence, da niso prišli z njimi v stike. Spreje mali so se semkaj poslej dečki od 14. do 18. leta starosti, ampak ne samo takšni, ki so bili »nocioni- rani« po sklepu deželne komisije, temveč tudi drugi, o katerih je sodišče spoznalo za potrebno in koristno, da se vzgajajo v zavodu, šolski pouk je bil urejen po priliki tako kakor v obrtno-nadaljevalnih šolah. Uve den je bil tudi pogojni izpust iz zavoda. VII. Vse je šlo v redu! Mladi in stari delomrzneži, pa tudi mladi potepini, ki še niso okusili kazni, so se »prisilne delavnice« bolj bali kakor sodnih kazni. Kajti v tem zavodu so morali delati, in sicer kar 3 leta! Marsikak starejši sodnik je še danes priča, kako so obsojenci kleče in s povzdignjenimi rokami prosili, naj se jim rajši kazen zviša, samo da ne pridejo v — prisilno delavnico. Prišla pa je svetovna vojna. Vojaška oblast je leta 1915. reklamirala zase vse prisiljence, ki so bili za vo jaško službo sposobni. Prostori prisilne delavnice so se praznili. Prosta mesta so uporabili tako, da so po spravili v poslopje za prisilno delavnico duševno za ostale bolehavce obeh spolov. Samo vzgajališče za za nemarjeno mladino je poslovalo dalje, seveda tudi z zmanjšanim številom gojencev. Ko je po prevratu nastopila nova državnopravna in nacionalna doba, v prisilni delavnici še ni bilo razen peščice starčkov nobenega prisiljenca; novih pa upra va, ki naj bi po od prej veljajočih zakonih osebe, ki so jih sodišča označila za delomržneže, »nocionirala«, t. j. oddala na prisilno delo, ni več pošiljala v ta zavod. Zgradbo je pokrajinska vlada določila za norišnico, osebje razpustila, skratka prisilno delavnico ukinila. Prišel je državni zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 2. avgusta 1921. Ta je odrejal, da naj minister pravde izda uredbo o postopanju, kako se »osebe, ki se potepajo, pijančujejo ali izvršujejo nečisto obrt, pa ne morejo dokazati, da se preživljajo na pošten način«, pospravijo v prisilno delavnico, ozi roma, če so še maloletne, v zavod za vzgojo in mo ralno poboljšanje nedoletnikov. Takrat pa prisilna delavnica v Ljubljani, ki je bila edini zavod te vrste v vsej državi, že ni več obstojala . . . VIII. Strah vseh delomrznežev, ljubljanska prisilna delavnica, ki je vršila nad pol stoletja svojo nalogo odlično, je postal prazen nič. Namesto nje je država morala ustanoviti nekakšne oddelke za prisilne de lavce, in sicer za moške v Stari Gradiški, za ženske v Begunjah pri Radovljici. Ali v obeh krajih — pod okriljem kaznilnic . . . Leta 1847. so spoznali in slo vesno proglasili, da prisilna delavnica ni »kraj stra- hovanja«; v novi »modernejši« državi pa smo prišli po sedmih desetletjih zopet na staro pogrešno stali šče .. . Novi kazenski zakonik iz 1. 1929. predvideva prisilno delavnico kot posebno očuvalno odredbo, ki 1 Primerjaj njegovo povest »Ptički brez gnezda«, ki jo je izdala Družba sv. Mohorja. KRONIKA 75 ne bi smela imeti prav nič skupnega s kaznimi. Za mlajše maloletnike bi morali dobiti samostojne vzgo- jevalne zavode. Ne eno ne drugo se do danes v resnici še ni po duhu zakona izvedlo. Ali naj mar i država popusti in se ne briga več tako intenzivno za borbo zoper delomrznost, kakor se je za to brigala bivša Avstrija in še prav posebno »Voj vodina Kranjska«? Vsakdanja izkušnja kaže — šest najst let po ukinitvi ljubljanske prisilne delavnice — da je potepuhom naravnost zrasel greben, da se je po- tepuštvo nekako organiziralo . . . Po dva in dva pote puha hodita vedno skupaj, pod krinko brezposelnosti »prosita« za podporo . . . Prvo, kar hočeta, je, da do bita priliko, da kaj ukradeta ali da vsaj izvohunita priložnost za izvedbo tatvine, če dobita podporo v denarju, dobro, jo porabita za kino ali za pijačo, če dobita podporo v kruhu — ga najraje »odložita« že na stopnicah .. . Tako v mestih in trgih. Na vasi gre za drug sistem: Tam se ljudje boje za svoj dom. Po tepuha ga lahko zažgeta . . . Dobila torej, kar želita, pa hajd dalje ... v mesto ali selo, samo da delati ne bo treba. In koliko umorov se je že pripetilo, ki so jih zagrešili potepuhi? Strah pred prisilno delavnico je korenito izginil. To je prvi glavni vzrok potepuštva. (Seveda jih je več!) Kako malo oseb je v oddelkih za prisilno delo v Stari Gradiški in Begunjah! Kako različna je zapo slitev tu ali pa v pravih prisilnih delavnicah pod stro kovnim vodstvom vprav za to nastavljenih uradnikov, duhovnikov, paznikov! V drugih državah, ki imajo že prave prisilne delavnice, ustanavljajo še nove, ;; noši pa je bila edina obstoječa prava prisilna delav nica čez noč ukinjena. Tako je plemenita zamisel Ljubljančana kanonika Lovrencija pl. Schluderbacha, podprta tudi z osebnimi gmotnimi žrtvami, široko- grudna podpora mesta Ljubljane, velika, desetletja trajajoča požrtvovalnost dežele Kranjske, ki je skr bela za investicije v vrednosti, ki znaša danes več mi lijonov dinarjev — na vse zadnje tudi občudovanja vredna skrb Frana Milčinskega za zanemarjeno mla dino, skoprnela v nič . . ., delomrznost pa zavzela obseg, ki mu zgodovina naših krajev nima primere. Naj bi »usoda« ljubljansko prisilno delavnico že skoraj vrnila prvotnemu smotru, da postane zopet »strah delomrznih ljudi«. 76 KRONIKA