11
Čujte glas Marijinega zvončka!
Lansko poletje sem šel z nekim »Marijinim vrtcem« Ha izlet. Šli smo na Osojnico, grič nekje na Gorenjskem. Lepo in veselo je bilo. Otroci so se igrali, skakljali ra-dostno, prepevali lepe pesmice in z velikim zanimanjem poslušali nauke svojega gospoda voditelja.
Razveselil sem se dobrih otrok. — 0, da bi bili vsi naši otroci tako dobri! Da bi bili vsi dobri, to je moja prisrčna želja in želja vseh, ki vas, otroci moji, ljubijo, ki skrbe za vas: vaših staršev, učiteljev, predstojnikov, 0, pa še nekoga! Naše preljube nebeške Matere! Kdo to bolj  želi ko  Ona,  patrona  in  zavetnica otroških vrtcev.
Dobri Marijini otroci! Kdo je dober Marijin otrok? Kako postanem dober Marijin otrok?
Poslušajte, mili otroci, in potrudite se, da boste nauke, ki jih boste slišali, tudi izpolnjevali. Naj ne zvoni Marijin zvonček zastonj! Marijin zvonček vam hoče po-dati nekaj čednosti, ki naj posebno krase člane Marijinih vrtcev. Te čednosti so v veliki meri krasile našo pre-ljubo Mater. 0 sv. Devica, daj, da se izlije žar Tvojih čednosti tudi na naše male; daj, o Devica, da postanejo Tebi po svojih čednostih vedno bolj podobni! —
1. Pobožnost.
Prva čednost Matere božje je bila pobožnost. Pobožnost! To je tista čednost, ki človeka dvigne iz revne doline skrbi in solza do zlatega raja, do svetega prestola našega Stvarnika. To je tista čednost, ki človeka zaziblje v blaženost in nadnaravno srečo že na tem svetu; ki stori, da človek pozabi, da je navezan na svet, na stvari. 0, da bi vi, moji ljubi mali, postali resnično po-božni!
Kdo je resnično pobožen? Navadno pravimo, da je pobožen tisti, ki rad moli in večkrat prejema sv. zakra-mente. Prav pobožen je pa res le tisti, ki izpolnjuje vse svoje dolžnosti do Boga, do sebe, do svojega b 1 i ž n j e g a.
Zvezda je obstala zgoraj nad krajera, kjer je bilo Dete. Mat. 2, 9.
13
Naše dolžnosti do Boga! Kdo pa je Bog, da imamo do njega dolžnosti? Bog je naš nebeški Oče, ki nas je v svoji ljubezni ustvaril, ki nam je dal dobre staršc, dobre učitelje. To je naš Oče, ki nam dajc vsakdanjega kruha, ki nam daje potrebno obleko; to je dobri Oče, ki zapo-veduje zlatemu solnčku, naj sije na zemljico, ki kliče iz tal drobne cvetke, ki zapoveduje miiim piičicam, naj pojo lepo in sladko. To je naš Bog. — In zakaj nam da Bog vsega tega?   Zakaj?
Oj, otroci moji, zato, da nam kaže svojo veliko lju-bezen. Pa nam je poslal svojega nebeškega Sina iz zlatih nebes, da nas je odrešil. In njegov Sin je odprl na stežaj svoje presveto Srce, za nas živel, trpel, umrl in nam v spomin postavil presveti oltarni Zakrament, da bi ne po-zabili njegove ljubezni.   O velike božje Ijubezni!
In kaj bomo mi storili? Kako se bomo izkazali hva-ležne? S svojo ljubeznijo bomo vračali božji ljubezni. Otroci moji — svoja srca bomo položili na oltar — glej, Gospod, Tebi se popolnoma darujemo, ker poznamo Tvojo Ijubezen.
Ljubezen do Boga se kaže v izpolnjevanju božjih zapovedi. Radi in veselo bomo izpolnjevali božje ukaze, skrbno se ogibali greha. — Radi bomo p r e -jemali sv. obhajilo in darovali Jezusu v Zakra-mentu svoje srce z vsemi željami, nadami in naklepi. Lepo se bomo pripravljali na sv. obhajilo. In to vedno. Zahvaljevali se bomo goreče v zaupni molitvi za Jezusov obisk.
Ali vam je znano, kako skrbno se je pripravljal sv. Alojzij na sv. obhajilo ? On ni bil tako srečen kot vi, otroci moji, da bi smel celo vsak dan pristopiti k angel-ski mizi; samo vsako nedeljo je smel prejeti visokega nebeškega Gosta v svoje nedolžno srce. 0, kako skrbno se je pripravljal! Pri spovedi si je očistil srce do zad-njega praška malih napak in tri dni se je pripravljal na sprejem Gospodov. Noč pred jutrom sv. obhajila je prečul v zbrani molitvi. Zahval)eval se je zopet tri dni — tako da je biio njegovo življenje vedna priprava in zahvala božjemu Zveličarju. Kako mi posnemamo svojega pa-trona? Ali je naša priprava kaj podobna njegovi, ali je naša zahvala zadostna?
i
14
Največkrat pa svojo pobožnost kažemo v m o -I i t v i. Zjutraj in zvečer, pred jedjo in po jedi, pred delom in po delu molimo mi kristjani. Mnogo je pa takih kristjanov, ki se molitve sramujejo in branijo. 0, zaslep-ijenih ljudi! Mi, otroci Marijini, se pa mo-litve nikjer ne sramujmo i n. noben dan ne bodimo brez molitve. — Ali je mogoča večja sreča na tem svetu kot pobožna molitev? Kdaj je človek bolj vzvišen kot takrat, ko se na kolenih, s sklenjenimi rokami klanja svojemu Bogu? — Posebno zdaj, ko ves svet krvavi v vročem in strašnem boju; posebno zdaj, ko vse vzdihuje po blaženem rniru — posebno zdaj je treba veliko molitve. Dobri otroci v Marijinih vrt-cih naj tekmujejo med seboj v goreči mo-1 i t v i 1 Neprestano in z velikim zaupanjem naj prosijo usmiljenega nebeškega Očeta za mir, srečo, zmago, za svojce v vojski, za domovino. Marija bo nesla molitev svojih otročičev pred prestol svojega Sina, na; usliši njih goreče prošnje.
Patron mladine, sv. Alojzij, naj bo vaš zgled mo-litve! Tako rad je on molil, da se je mnogokrat ločil od tovarišev, se zaklenil v svojo sobico, pokleknil pred Ma-rijino sliko in zaupno molil. Večkrat so ga skrivaj opa-zovali v pobožni molitvi, in vsakega je podoba nedolžnega mladeniča, združenega z Bogom, globoko genila. Marija je bogato poplačala svojega častilca. Presadila je to pre-lepo cvetko v svoj nebeški Vrtec. Ali se ne bomo po-trudili tudi mi, da posnemamo svojega patrona? Ali ne bomo tudi mi resnično pobožni, da se snidemo kdaj v nebeškem Vrtcu pri mili Materi s svojim patronom? — (Dalje.)                                                               J. S - lič.