UDK 808.63-561.4:225.043=863м17"
Marko Jesenšek
Pedagoška fakulteta, Maribor
DELEŽNIŠKO-DELEŽIJSKI SKLADI V KÜZMIÖEVEM IN JAPLJEVEM PREVODU NOVE ZAVEZE
V slovenskih prevodih Nove zaveze konec 18. stoletja (Štefan Kiizmič, 1771 in Jurij Japelj, 1784 — Japelj ni poznal prekmurskega tiska) raziskava deležijsko-deležniških skladov odkriva različna skladenjska sestava. Kiizmič je prevajal pogosto z deležji in deležniki na -č in -ši (zlasti zadnji so za osrednjeslovenski knjižni jezik nenavadni, izražajo pa preddobnost), Japelj pa je poznal le še oblike na -č, izražajoče istodobnost. Preddobnost je izražal opisno s priredji in odvisniki ali pa je namesto deležja na -ši uvajal kot skladenjski zgoščevalec nedoločnik.
From the two late 18th century Slovene translations of the New Testament (by Štefan Kiizmič, 1771, and Jurij Japelj, 1784) it is evident that Jurij Japelj et al. were not aware of the Prekmurje literary tradition. Kiizmič and Japelj used two different syntactic systems. Štefan Kiizmič frequently used present active participles ending in -c and past active participles ending in -si (the latter, expressing anteriority, is unusual for the Central Slovene standard). Jurij Japelj, however, used the present active participles in -č, to express simultaneity; in order to express anteriority heresorted to coordinate, subordinate and infinitival constructions.
0 Štefan Kiizmič se je na prevajanje Novega zakona pripravljal že med šolanjem v Bratislavi, kjer sije pridobil temeljno znanje iz grščine, ob študiju slovaškega jezika pa se je seznanil tudi s prizadevanji Slovakov za normiranje svojega knjižnega jezika. Vplivi okolja, v katerem se je izobraževal, predvsem pa nasveti in spodbude bratislavskega pastorja Samuela Wilhelma Serpiliusa,1 so Kiizmiča že zelo zgodaj prepričali, da si je treba prizadevati za domači (prekmurski) jezik.
Potem koje leta 1754 izdal Vöre krščanske kratki nauk in sta bila natisnjena tudi (neohranjena)2 Mali katekizem (1752) in Abecednik (1753), seje lotil svojega življenjskega dela. Novi zakon3 je izšel po večletnem napornem delu leta 1771 in kaže veliko željo prevajalca, da bi pisal v jeziku, ki presega ravenske okvire tj. narečno območje, iz katerega je Kiizmič izhajal in je bilo osnova tudi
'Značilno je njegovo pismo, ki gaje poslal Štefanu Kiizmiču leta 1751 in se je ohranilo v prepisu v rokopisni zbirki Hrabowskega. Serpilius je Kiizmiča vzpodbujal, naj »služi svojemu prekmurskemu slovenskemu narodu na vse načine«. Svetuje mu, »da za dosego tega cilja sestavi najprej v svojem prekmurskem jeziku knjigo, ki jo imenujejo Abecednik /.../; dalje, da v ta jezik natančno preved/e/ Mali katekizem blaženega Luthra, tak kot je, brez vsakega dodatka. Po /določenem/ času pa bi lahko z božjo pomočjo in v strahu božjem usmeril svojega duha in svoje delo v to, da bi /.../ točno prevedel Novi zakon«. (Prevod pisma F. Š e b j a n i č, Protestantsko gibanje panonskih Slovencev, Maribor, 1977, 54-55.)
2Prim. I. Š k afar, Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715-1919, Ljubljana, 1978, 16. Avtor se sklicuje na Serpiliusovo pismo in opozarja na J. Melicha, ki je leta 1902 v bibliografiji navedel oba prevoda.
3Štefan K ü z m i č, Nuovi zakon ali testamentom goszpoda našega Jezusa Krisztusa zdaj oprvics z grskoga na sztari szlovenszki jezik obrnyeni, V Halli Saxonskoj, 1771.
Temlinovemu in Severjevemu jeziku. V Predgovoru4 je Kiizmič v pietističnem slogu (vpliv S. W. Serpiliusa) spregovoril o protestantski veri in namenu Novega zakona; o slovenskem in prekmurskem jeziku; o narodni osveščenosti in o povezanosti »Kranjczov in zdolnyi Štajercov« z »Vogrskimi vu Železnoj, Szala i Somoczkoj sztolici bodoucsimi Szloveni« pa piše veliko bolj prosvetljensko. Zlasti pomembna je ugotovitev, da so Slovenci na Ogrskem v sorodu s Slovenci v Avstriji in daje zaradi jezikovnih razlik, ki vseeno obstajajo, treba pisati knjige v domačem jeziku, saj tujega ne razumejo vsi. Ideja, ki je v bistvu izhajala iz protestantske zahteve, da morajo imeti verniki prevedena osnovna cerkvena besedila v domači jezik, je tudi prekmurskim Slovencem omogočila, da so po več kot dvesto letih po prvih slovenskih tiskih brali knjige v svojem jeziku.
V slovenskem jezikoslovju prevladuje mnenje, da prekmursko narečje v 18. in 19. stoletju ni bilo enakovredno osrednjemu (kranjskemu) jeziku in da je Kiizmič prevajal v jezik, ki se nikdar ni osvobodil narečnih okvirov. Take posplošitve so možne zato, ker se prekmurski knjižni jezik, ki gaje normiral Štefan Kiizmič v prevodu Novega zakona, ni nikdar preizkusil v leposlovju, ampak seje potrjeval le v cerkvenih besedilih in ljudskih pesmih. Šele novejše raziskave5 Kiizmičevega jezika so ovrgle take teze in pokazale, daje bil v Novem zakonu uporabljen skladenjski sistem, kije močno presegel narečne potrebe in je ob novih besedotvornih in oblikoslovnih rešitvah postal osnova prekmurskemu knjižnemu jeziku.6
Osrednjeslovenski knjižni jezik se je od prvega prevoda celotne Biblije (Dalmatin, 1584) tako spremenil, da so slovenski izobraženci na čelu s Herberstei-nora v drugi polovici 18. stoletja sklenili izdati nov prevod. Škofje delo zaupal Juriju Japlju in taje ponujeni izziv leta 1783 sprejel. S pomočjo sodelavcev7
4 Predgovor je podpisal Jožef T o r k o š, vendar pa je nanj močno vplival Kiizmič, ki naj bi Torkoševo besedilo prevedel iz latinščine in mu dodal znameniti 13. del, ki govori o razširjenosti slovenskega jezika; v njem omenja Trubarja in Dalmatina in zagovarja potrebo, da se Novi zakon prevede v prekmurski jezik (prim. M. K ii z m i č, Predgovori Štefana Kiizmiča, Ljubljana, 1981, 102) — Vilko Novak misli, da je Predgovor »njegov /Kiizmičev/ samostojni spis« (prim, njegov Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana, 1976, 48).
5Temeljno analizo, ki je pomenila preobrat v razmišljanjih o prekmurskem knjižnem jeziku, je leta 1940 pripravil A. V r a t u š a, vendar pa študija v prvotni obliki, zaradi druge svetovne vojne, ki je prekinila izhajanje časopisa za zgodovino in narodopisje, ni izšla. Objavljena je bila šele leta 1974 (Jezik »Nouvega zakona« in »Sveti evangyeliomov« v Zborniku Štefana Kiizmiča, Murska Sobota, 1974, 54-75) in je, čeprav več kot trideset let po nastanku, bila prva strnjena analiza jezika v Kiizmičevem Novem zakonu.
60 prekmurski slovstveni zgodovini je največ pisal njen dober poznavalec V. Novak, jezikovno pa raziskuje vzhodnoslovenski jezikovni prostor M. O r o ž e n, ki je objavila več primerjalnih študij o prekmurskem knjižnem jeziku (prim, navedeno literaturo).
7Dela se je, kot znano, lotil s Kumerdejevo pomočjo, ko pa je ta kasneje odstopil, ga je zamenjal Šraj, sodelovali pa so še J. Škrinjar, A. Traven, J. Rihar in M. Wolf. V komisiji, ki je prevod pregledovala, pa so bili J. Debevec, V. Vodnik, L. Burger, P. H. Vadlan, J. Miklavčič in N. Naglič (prim. M. Orožen, Gramatična in leksikalna preobrazba Dalmatinovega knjižnega jezika ob Japljevem prevodu Biblije (1584 - 1784 - 1802), v
je že leta 1784 izdal prvi del,8 že dve leti kasneje pa je bila Nova zaveza prevedena v celoti. Kljub llerbersteinovi podpori9 pa seje v Ljubljani oblikovala močna opozicija, ki je Japlju očitala, da zahtevni nalogi teološko in jezikovno ni dorasel. Leta 1796 je še izdal I. del drugega zvezka Stare zaveze, ki ga je prevedel Šraj, nato pa je moral vodstvo prepustiti Škrinjarju in leta 1804, koje izšla druga izdaja Nove zaveze, se Japljevo ime v njej ni več pojavilo.10 Kljub temu pa se Biblija, ki je bila prevedena v letih 1784 do 1802, že od Kopitarja naprej označuje kot Japljev prevod svetega pisma.11
Jurij Japelj je v latinsko pisanem uvodu navedel številne vire, ki naj bi jih bil uporabljal pri prevajanju; Breznik je opozoril, da so bili slabo izbrani in da se je Japelj naslonil predvsem na Vulgato, Dalmatina in nemški prevod (Ro-salino, 1781).12 M. Orožen pa odkriva v »Japljevi skladenjski ubeseditvi že zametke sodobne knjižne priredne in podredne stavčne zgradbe«,13 češ da se je pri Japlju »uveljavil 'nov' knjižni sistem, rezultat načrtno vodenega prepleta tradicionalno knjižnih in sinhrono narečnih ali tudi poknjiženih gorenjskih razvojnih jezikovnih pojavov na vseh jezikovnih ravninah«.14 Japljev prevod ima po njej v primerjavi z Dalmatinovim izboljšano besedišče, dvignjeno iz narečnih okvirov; Dalmatinove narečne dolenjske oblike je zamenjal z novoknjižnimi izpeljankami ali izrazi, ki so bili značilni za severovzhodno jezikovno področje.15 Japelj torej ni samo prirejevalec, ampak gre v njegovem prevodu Nove zaveze za »bistvene, sistematske jezikovne spremembe«.16
Jurij Japelj je bil prenovitelj osrednjeslovenskega knjižnega jezika; jezikovni sistem, ki gaje uzakonil v svojem prevodu, je postal osnova za razvoj osrednjeslovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju. Na Dalmatina seje naslonil samo v glasoslovju, v besedju in skladnji pa je uvedel nov sistem, kije presegel okorno Dalmatinovo skladenjsko zgradbo. Sodobniki so Japlju očitali, daje v besedišče prinesel nove germanizme, niso pa še spoznali, da je močno izboljšal besedni zaklad in stilistično prenovil osrednjeslovenski knjižni jezik. Japelj je začel prevajati nekaj let po izidu prekmurskega Novega zakona, a Kiizmičevega dela ni poznal. V Ljubljani so za Novi zakon, ki gaje Kiizmič prevedel iz izvirnika
Wiener slawistischer Almanach 13 (1983), 153-179).
8Jurij Japelj, Svetu pismu noviga testamenta, Ljubljana, 1784.
9Prim. J. B e n k o v i č, Jurij Japelj, stolni kanonik in slovenski pisatelj, Dom in svet 7 (1894), 33-39 in 65-74.
10SBL I (1925-), 381-385.
Priin. A. Breznik, Japljev prevod sv. pisma, ČJKZ 7 (1928), 77-106. (»To ime zasluži radi tega, ker je Japelj delo začel in pridobil sodelavce ...« n. d., 77.)
12N. d., 77-78: »Po večini so bili le slučajni, t.j. taki, ki mu jih je dal škof Herberstein iz svoje bogate knjižnice; sam si še ni znal poiskati dobrih pripomočkov. /.../ Viri so mu bili v prvi vrsti zato, da se je v uvodu z njimi bahal.«
13Gramatična in leksikalna preobrazba Dalmatinovega knjižnega jezika ob Japljevem prevodu Biblije (1584 - 1784 - 1802), Wiener slawistischer Almanach 13 (1983), 153-179.
14N. d., 157.
16M. Orožen, Dialektalna in leksikalna interferenca v zgodovinskem razvoju slovenskega knjižnega jezika, SSJLK 19 (1983), 153-177.
16N. d., 173.
(prvi slovenski prevod iz grščine), zvedeli šele v prvih letih 19. stoletja.17
Primerjava skladenjskih sistemov deležniško-deležijskih skladov v dveh slovenskih prevodih želi pokazati na razlike, ki so obstajale med osrednjesloven-skim in prekmurskim knjižnim jezikom v času, ko sta se oba knjižna jezika razvijala še ločeno in so na njuni knjižni podobi do neke mere vplivali tudi različni vzorci (latinsko-nemški in grški).
1 Japelj v prevodu Nove zaveze deležij in deležnikov na -č ni pogosto zapisoval, oblik na -ši pa sploh ni poznal. Namesto njih je uporabljal glagolske stavke, razvezane v priredja in podredja z odvisniki različnih stopenj. Kadar se je v prevodu odločil za obliko na -č, jo je nekajkrat prav nerodno izpeljal, kakor da mu je bilo deležijsko izražanje tuje. Vendar je število izpisanih deležniško-deležijskih oblik na -č iz Matejevega in Markovega evangelija visoko. Presenetljive rezultate je treba pripisati pogostnosti klišejsko rabljene oblike rekoč: ta v prvih dveh evangelijih nastopa 119-krat, drugih oblik pa je le 53.18 Gradivo kaže, daje Japelj deležnike in deležja na -č tvoril le iz dvajsetih glagolov, označujočih premikanje, stanje, zaznavanje in govorjenje. V primerjavi s Kiizmičein, kjer gre za pravo bogastvo deležniško-deležijskih skladov, je pogostnost rabe veliko manjša. Deležja in deležnike je Japelj tvoril praviloma iz nedovršnih glagolov, izjemi sta le obliki rekozh in prideozh.
1.1 Deležja in deležniki izražajo d o b n o s t.19 Istodobnost iziaža najpogosteje klišejsko rabljeno deležje rekozh : — Japelj (Mar 15,9): Pilatus pak je njim odgovoril, rekozh: Ali hozhete, cla vam Krajla tih Judov proftiga puCtim; (Mat 12,28): Inu Jesus je perftopil, inu je govoril k'njim, rekozh: Meni je dana vfa oblaft na Nebi, inu na semli. Redkeje pa je Japelj za izražanje istodobnosti uporabil deležnik v vlogi skladenjskega zgoščevalca: (Mat 9,9): lnu kadar je Jesus od tod memu fhal, je vid.il eniga zhloveka na zoli fedeozhiga s imenam Matthevsh /.../ (Mat 26,64): /.../ od fedaj bote vy vidili Synu tiga zhloveka fedeozhiga na defnizi te mozhy bazhje, inu prideozhiga v oblakih tiga Neba.
Ker Japelj deležnika na -ši ni poznal, je preddobnost izražal samo opisno. Besedilo je preuredil v vezalna priredja: (Mat 28,2): Inu pole, en velik potrefs je vftal. Sakaj Angel tiga Gofpoda je od Neba doli prifhal, inu je perftopil, inu je ta kamen odvalil, inu je na njega fedel. Kiizmič: I ovo veliko zemle gibanye (ze je zgoudilo. Ar je anglel Golzpoudov doli prifao znebefz, i prifztoupivfi odvalao je te kamen od dveri, ino fzi je doli fzeo na nyega. — Japelj (Mar 14,26): Inu Kadar fo bily sahvalno peifsem rekli, fo vun fhli na
17Prim. V. Novak, Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana, 1976, 19-20.
18	bojezh 1, derezh 2, dojezh 1, gredeozh 7, gledajozh 2 negovorezh 1, nofezh 2 opyezh 1, poberajozh 1, poßüßiajozh 1, prideozh 6, fefajozh 1, ßißiajozh 2, fedeozh 9, fpyozli 3, ftojezli 7, ßovezli 1, ßiuinezli 1, tekozli 1, vpyozh 2.
19	Deležje na -č izraža istodobnost, deležje na -ši pa preddobnost. Prim. J.Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, 1984, 283. — (339) »Deležje na -č ali -aje izraža glagulsko dejanje, ki se vrši hkrati s kakim drugim dejanjem.« — (340) »Deležje na -ši večinoma izraža dejanje, ki se je dovršilo pred kakim drugim dejanjem.«
Ojlfko gorrof. Kiizmič: I hvalo fzpopejvavfsi vö fzo sli na brejg Oliveczki.
Preddobnost v prihodnosti je Japelj izražal z zvezo glavnega in odvisnega stavka tako, daje v glavnem zapisal prihodnjik, v odvisniku pa sedanjik, ali pa je prevajal z zvezo velelnika in odvisnika: (Mar 4,9): Inu rezhe k'njemi: vfe leto bom jeft tebi (lal, aku ti doli padefh, inu bofli mene molil. Kiizmič: I veli nyemi: eta vfza tebi dam, csi doli fzpadnovfi me molo bodes. — Japelj (Mat. 17,26): De jih pak ne pohujfhamo, pojdi k'morju, inu verfi ternek: inu to pervo ribo, katera gori pride, vsami, inu odpri nje vufta, inu bofh nefhal en denar, tigaiftiga vsami, inu ga njim daj sa mene, inu sa tebe. Kiizmič: Naj je pa ne fzpacsimo: idoucsi vrzi vodiczo v'mourje, i gori pridoucso to prvo ribo vö potegni, i odpri ji laloke, i najdeš vnyej edno ftatero: vzemi jo, daj jo nyim za mene i tebe.
Deležji idoucsi in gori pridoucsi iz Kiizmičevega prevoda na videz presenetljivo izstopata, saj je v prekmurskem Novem zakonu preddobnost dosledno izražena z obliko na -št. V Mat 17,26 ne gre za napako, ampak za jezikovno posebnost, o kateri je pisal že Tomšič20 leta 1955, koje ugotovil, da Kiizmič ni tvoril oblik na -ši iz glagolov premikanja, govorjenja in zaznavanja (iti, govoriti, videti).
Preddobnost v daljni preteklosti je Japelj le redko izrazil z dovršnim predpreteklikom. Obliko je poznal, našel jo je tudi pri Dalmatinu, vendar pa jo je uporabljal le še v časovnih odvisnikih, in to dokaj neobvezno. Dovršni predpreteklik je vpletel predvsem v tiste časovne odvisnike, ki jih je naredil tako, da je skladenjsko preuredil Dalmatinova priredja. Kiizmič ima na teh mestih deležje na -ši ali pa posebno obliko za izražanje preddobnosti v preteklosti (gda bi + deležnik na -/), ki je bila značilna za prekmurski knjižni jezik: Japelj (Mar 19,9): Kadar je bil pak Jesus gori v/tal s'jutraj ta pervi dan po Sabboti, fe je pervizh perkasal Mariji Magdaleni, is katere je bil on fedem Hudizhov isgnal. Dalmatin: 1 Jesus pak, kadar je bil gori v/stal, sjutra na pervi dan teh Sobbot, fe je on nar poprej perkasal Mariji Magdaleni, is katere je on fedem Hudizheu bil vun isegnal. Kiizmič: Gori fztanovfi pa rano prvi den po Szobotti, fzkazao fze je Marii Magdalejni, zftere je fzeden vragou vö zgono. — Japelj (Mat 27,31): Inu po tem, kadar fo njega biły saframovali inu fo ga s'njegovim oblazhilam oblejkli, inu prozh pelali, de bi ga krishali. Dalmatin: Inu kadar fo ony njega bily safhpotovali fo is njega ta plafzh flejkli, inu fo ga vnjegou Gvant oblejkli, inu fo ga tjakaj pelali, de bi ga krishali. Kiizmič: I, gda fzo ga ofpotali, vo fzo ga fzlekli fzplafcsa i oblekli fzo ga vu nyegov gvant, i odpelali fzo ga, da bi ga rafzpili.
1.2 Prilastkovna vloga deležnika in deležja. V Japljevem prevodu Nove za-
20Poglavje iz slovenske historične sintakse, SR 8 (1955), 56-67: »Vendar ni poznal tega deležnika (-ii) pri glagolih iti in zloženkah, videti in odgovoriti, zato pri njih dosledno piše namesto preteklega sedanjiški deležnik« (59). A v Matevževem evangeliju le naletimo na obliko vidivfi, ki jo je Kiizmič tvoril iz glagola videti: Vidivfi pa zvejzdo, raduvali fzo fe jako zvelikom radofztyom (Mat 2,10). Primer je res osamljen in se zdi, da se je Kiizmiču oblika »zapisala«, saj je ni sprejel v sistem in je na drugih mestih tudi za preddobnost pisal obliko na -č.
veze so deležniki na -c kot levi ali desni prilastek zelo redki. V samostalniški besedni zvezi se kot določili v im., rod., tož., in mest. ed. ter mn. vežejo s samostalnikom. V i m e n o v a 1 n i k u: Japelj (Mat 7,25): Inu ena ploha je padla, inu fo prifhle derezhe vode, inu vetrovi fo pihali. Dalmatin: Kadar je vshe ena Ploha deshja padla, inu ena Povudnja prifhla, inu fo Vejtri pihali. Vulgata: Et descendit pluvia, et venerunt flumina, et flaverunt venit. Rosalino: Und da ein Platzregen herab fiel, die Wafferfluten daher kamen, die Winde türmen. Kiizmič: I doli je prišla ploha, i sli fzo potoczke, i pihali fzo vötrovje. — Japelj (Mar 11,10): Hvalenu bodi to prideozhe kraljeftvu nafhiga Ozheta Davida. Dalmatin: Shegnanu bodi tu Krajleftvu nafhiga Ozheta Davida, kateru pride v'iineni tiga Gospuda. Vulgata: Benedictum quod venit regnum patris nostris David. Rosalino: Gesegnedeyt fey das herannahende Reich unfers Vaters David. Kiizmič: Blagofzlovleno je to idoucse kralefztvo vu imeni Gofzpodovom oese nafega Davida. V Mar 11,10 se Japelj ujema z Rosalinom (das herannahende Reich), levi prilastek ima tudi Kiizmič (idoucse kralefztvo). Mat 7,25 pa kaže, daje Japelj samostalnik (lat. flumen, nem. die Wasserfluten) prevedel opisno tako, da ga je razvezal v prilastek in samostalnik. Kiizmič ima na tem mestu samostalnik potoczke (v pomenu naliv), ki ustreza samo oblikovno, pomensko pa ni najnatančnejši prevod grške oblike potamoi.
Primeri v rodilniku: Japelj (Mat 21,16): Ali nifte nikoli brali: de is vuft tih flie negovorezhih inu fcfajozhih otrok fi ti hvalo fpolnil. Dalmatin: Nefteli nikuli brali; Is uft fhe negovorezhih Otruk, inu kir flie fefsajo. fi hvalo naredil. Vulgata: »Quia ex ore infantium et lactentium perfecisti laudem«. Rosalino: Aus dem Munde der Undündigen und Säuglinge haft du dir ein /.../ Lob bereitet. Kiizmič: Jeli fzte nigdar nej fteli: kaj v izvüfzt ti malieski i ezeezajouesi fzi fzi hvalo fzpravio. Japljev prevod odstopa od latinske in nemške predloge ter Kiizmičevega prevoda, ki imajo vsi posamostaljene oblike. Delno se je naslonil na Dalmatina, ki ima na prvem mestu levi prilastek, drugi deležnik pa je razvezan v odvisnik.
Primer v t o ž i 1 n i k u se v Japljevem prevodu ujema z latinsko in nemško predlogo, odstopa pa od Dalmatina, ki ima na tem mestu predmetno zvezo flium teh ludi: Japelj: (Mat 9,23): Inu kadar je Jesus v'tiga Vikfiga hifho prifhal, inu vidil pifkavze, inu to fhumezho mnoshizo, je rekal k'njim. Dalmatin: Inu kadar /.../ je vidil Pifhce, inu fhum teh ludy, je /■■■/■ Vulgata: Et quum /.../ vidisset tibicines et turbam tumultuantem, /.../■ Rosalino: Und als Jefus /.../ die Flötenfpieler und das lermende Volk fall, /■■■/■ Kiizmič: I pridouesi Jesus vu hi'zo toga poglavnika, vido je 'zveglare i lufztvo fzmecseno.
V mestniku: Japelj (Mat, 9,20) Inu pole ene shena, katera je dvanajft lejt na tekozhi kryvi terpela, je od sadej perftopila. Dalmatin: Inu pole, ena Shena, katera je na tekozhi krij terpela, je perftopila od sada k'njemu. Vulgata: Et ecce mulier, quae sanguinis fluxum patiebatur. Rosalino: ein Weib, welches zwölf Jahre den Blutgang hatte. Kiizmič: I ovo edna 'zena vkrvavom otouki bodoucsa dvanajfzet lejt pridoucsa odzajaj doteknola fze je krajine gvanta nye-govoga. — Japelj (Mar, 5,25): Inu ena shena je bila, katera je dvanajft lejt na tekozhi kryvi terpela. Dalmatin: Inu ena Shena je bila, taje na tekozhi krij
bolna bila. Vulgata: Et mulier, quae erat in profluvio sanguinis annis duode-cim. Rosalino: Unter dielen war ein Weib, welches zwölf Jahr den Blutgang gehabt hatte. Kiizmič: I nika 'zena, ftera je vu krvavom otouki bila dvanajfzet lejt.
Primerjava s predlogami kaže, da se Japljev prevod ujema v rabi deležnika tekozh z Dalmatinom, medtem ko ima Rosalino v obeh primerih samostalnik (v Mat 9,20 ob pretekliku, v Mar 5,25 pa ob predpretekliku); Vulgata ima v prvem primeru zvezo sanguinis fluxum, ki pa je v Mar 5,25 razvezana v glagolski samostalnik profluvio in samostalnik v rodilniku sanguinis. Kiizmič ima obakrat samostalniško besedno zvezo, vendar ne z deležnikom na -č, ampak s pravim pridevnikom (krvav) in samostalnikom [tok), ki se veže z deležjem na -c ali pomožnikom v pretekliku.
Predstavljeno gradivo kaže, daje Japelj deležnike na -c v prilastkovni vlogi v obliki levega prilastka zapisoval zelo redko, desnega pa sploh ni poznal. Pri tvorbi deležnikov na -c se tudi ni zgledoval po Rosalinu, ampak jih je poskušal izpeljevati bolj samostojno; zanimivo je, da se z nemško predlogo ujema samo v dveh primerih (fhumezho mnoshico : das lermende Volk; to prideozhe kraljestvu : das herannahende Reich), drugače pa je slovenil s prilastkom in samostalnikom tudi nemški posamostaljeni deležnik (is vuft negovorezhih otrok : aus dem Munde der Unmündigen), samostalnik (derezhe vode : die Wasserfluten) in zvezo samostalnika s preteklikom ali predpreteklikom (na tekozhi kryvi : den Blutgang hatte; den Blutgang gehabt hatte). Prevod se tudi slabo prekriva v Vulgato in Dalmatinom — Rosalino je bližji Vulgati — kar kaže, da je bil morda deležnik na -c kot levi prilastek slovenskemu prevajalcu tuj. To potrjuje tudi raba starih gorenjskih oblik (prideozhe), ki so v prevodu zanimiv arhaizem in kažejo, da se je v osrednjeslovenskem knjižnem jeziku konec 18. stol. deležnik na -c že skoraj izgubil; novotvorbe so bile redke, pisci pa tudi niso poznali stanja na vzhodu Slovenije, od koder so v prvi polovici 19. stoletja deležniško-deležijske konstrukcije na -c in -ši ponovno prišle v rabo. Zanimivo je, da Japelj tudi ni poznal absolutnega imenovalnika, oblike, kije bila pogosta v prekmurskem knjižnem jeziku. Tako kot pred njim že Dalmatin, jo je tudi Japelj nadomeščal z odvisniki ali priredji: Japelj (Mat 17,9): Inu kadar fo ony is gorre doli fhli, jim je Jesus sapovedal, rekozh: Nikomer ne pravite leto kar fte vidili /.../■ Dalmatin: Inu kadar fo ony is gorre doli fhli, je nyim Jesus sapovedal inu je rekal. Kiizmič: I doli idoucsi oni zgore zapovedao nyim je Jezus erkoucsi: nikomi ne povejte tou videjnye. — Japelj (Mar 6,22): Inu ker je hzhy te Ilerodiade noter ftopila, inu plefala, inu Herodeshu, inu tim per mysi fedeozhimi dopadła; je djal Kraji k'dekletu. Dalmatin: Tedaj je noter ftopila te Erodiade hzhy, inu je plefsala. Kiizmič: I notri idoucsa esi IIcrodiafojcze i plefzajoucsa dopadnola fze je Herodefi, i tim 'znyim fzedecsim.
V gradivu je deset primerov, v katerih je deležnik na -c zapisan kot po-vedkov prilastek v predmetni zvezi ob glagolu zaznavanja (videti). Oblika, ki je značilna slovenska,21 se pri Japlju sicer pojavlja, vendar pa ni tako
21 Prim. F.Tomšič, n. d., 56-57.
razširjena kot pri Kiizmiču. Deležnike je Japelj tvoril iz glagolov premikanja (gredeozhega, prideozhega) in stanja (fztojezhe, fedeozhiga), njihova razvrstitev pa se ujema s primerjanimi mesti Kiizmičevega Novega zakona (v prvem slovenskem prevodu Biblije je na teh mestih deležje): Japelj (Mat 20,3): Inu kadar je on ob tretji uri vunkaj fhal, je vidil druge na tergu bres dela ftojeze. Kiizmič: I vö idoucsi okoli tretye vore vido je druge fztojecse na placzi manyiikivajoucse. Dalmatin: Inu on je vunkaj fhal ob tretji uri, inu je vidil druge na tergu fto-jezhe pres delia. — Japelj: (Mat 3,16) Inu on je vidil Duha Boshjiga, kakor eniga goloba doli gredeozhiga, inu nad njega prideozhiga. Kiizmič: I vido je Duha Bo'zega doli idouesega, liki golouba, i idouesega na nyega. Dalmatin: Inu Joanes je vidil Boshjiga Duha, raunu kakor eniga Goloba doli gredozh, inu nad njega prideozh.
Visoka stopnja ujemanja med prevajalcema sodobnikoma, ki sta pripadala različnima slovenskima jezikovnima (skladnja, besedišče, oblikoslovje) okoljema in se tudi nista poznala, kaže, da gre pri deležniku ob glagolu zaznavanja za značilen slovenski vzorec, ki sta ga oba prevajalca poznala. To potrjuje tudi primerjava z latinsko in nemško predlogo, ki iinata namesto deležnika na -č zvezo z glagolom zaznavanja in nedoločnikom (gehen sahen) ali pa deležnik v tožilniku (eum ambulantem): Japelj (Mat 14,26) Inu kadar fo njega Jogri vidili verh morja gredeozhiga, fo fe preftrafhili rekozh. Rosalino: Und als fie ihn auf dem Meere gehen fahen, entfetzten fie fich, und fprachen. Vulgata: Et videntes eum super mare ambulantem turbati sunt, dicendes. — Japelj: (Mar 2,14): Inu kadar je on memu fhal, je vidil Levi Alphaeoviga Sinu fedeozhiga na zoli, inu je djal k'njemu. Rosalino: Und als er vorüber gieng fah er Levi den Sohn des Alphäus am Zolle fitzen. Vulgata: Et quum praeteriret, vidit Levi Alphaei sedentem ad telonium, et ait illi.
1.3 S a m o s t a 1 n i š k a raba deležnika na -c je v Japljevem prevodu prevladujoča. Oblika je tvorjena iz glagolov premikanja, stanja, govorjenja in zaznavanja: gredeozhi, prideozhi; dojezhim, nofezhim, sedeozhi, stojezhi; opyezhiga, vpyozhiga; gledajozhi, flifhajocsi.
1.3.1 Posamostaljene deležnike je Japelj najpogosteje prevzel iz Vulgate in se na takšnih mestih tudi pokriva s prekmurskim prevodom: Japelj (Mar 14,47): Eden pak tih sraven ftojezhih, je inezh isderl, inu hlapza tiga Vikfhiga farja vdaril. Vulgata: Unus autem quidam de circumstantibus, educens gladium, percussit servum summi sacerdotis. Kiizmič: Eden pa tam ti okouli zfztojcesi je vö potegno mecs i vda.ro je vifesnyega popa fzlugo. — Japelj (Mar 15,29): Inu ti memu gredeozhi fo ga preklinuvali, inu fo Tvoje glave majali, inu djali. Vulgata: Et pretereuntes blasphemabant eum, moventes capita sua. Kiizmič: I ti mimo idoucsi fzo ga preklinyali, kivajoucsi vglavmi fzvojmi i govoreesi.
V gradivu se nahajajo tudi primeri, ki kažejo na zanimiv način ujemanja in razhajanja med Japljevim prevodom in nemško predlogo: Japelj (Mat 24,19): Gorje pak tem nofsezhim, inu dojezhim v tihiftih dnevih. Rosalino: Wehe auch den Schwangern, und Säugenden zur reibigen Zeit. — Japelj (Mat 1,3): Glafs tiga vpyozhiga v'pufhavi. Rosalino: Eine Stimme ruft in der Wiifte.
— Japelj (Mat 3,3): En glafs tiga opyezhiga v'pufhavi. Rosalino: Die Stimme eines Rufenden in der Wüfte. Japelj ima v vseh treh primerih posamostaljeni deležnik na -č, Rosalino pa ima posamostaljeni pridevnik oz. deležnik ali pa sedanjik: den Schwangern; den Säugenden, die Stimme eines Rufenden; eine Stimme ruft.
1.4 Povedkovniška vloga deležnika na -č v Japljevi Novi zavezi rabi ob glagolih zaznavanja in premikanja in izraža lastnost ali stanje osebka, ki vpliva na dejanje. V Matevževem in Markovem evangeliju sta pri Japlju samo dva primera, koje deležje na -č ob pomožniku biti: (Mat 8,26): Inu Jesus je k'njim rekal: Kaj fte bojezhi, vy maloverni? — (Mar 6,14): Inu Kraji ITerodesh je to fli fhal (sakaj njegovu ime je bilu flovezhe poftalu) inu je djal. V prvem primeru ima Kiizmič polnopomenski glagol (fte bojezhi : fze bojite), v Mar 6,14 pa gre pri Japlju za poseben izraz, germanizem postati sloveče (Rosalino ima kundbar geworden), ki zahteva ob sebi obliko na -č. Kiizmič ima na tem mestu je ocsivefzno v c siny en o.22
Pogosteje pa je Japelj tak povedkovnik zapisal ob glagolu premikanja: v taki zvezi je pomožnik izpuščen, oblika na -č pa je nosilka določene povedkovnosti, ki ohranja glagolske značilnosti: Japelj (Mat 21,5): Povejte hzheri Syon: Pole tvoj Kraji pride h'tebi krotak, inu fedeozh na eni oflizi, inu na shrebeti ene podjarmove oflize. Kiizmič: Povejte cseri Sionlzkoj: ovo Krao tvoj tebi pokoren i fzedecsi na ofzelniczi i 'zrebeti pod jarem navajene ofzelnicze. — Japelj (Mat 20,30): Inu pole dva deipa fedeozha per poti fta flifhala, da bi Jesus itnel menu jiti. Kiizmič: I ovo dva fzlepcza fzidecsa kre pouti, gda bi fzlifala, ka Jezus mimo ide, kricsala fzta govorecsa. — Japelj (Mat 14,25): Ob zheterti ftrashi te nozhy je Jesus k'njim prifhal verh morja gredozh. Kiizmič: Ob ftrtoj fztra'zi pa te noucsi prifao je knyim Jezus hodecsi po mourji.
Slovenska prevoda iz druge polovice 18. stoletja se v taki rabi zelo dobro pokrivata, razlika je le v tem, daje Japelj deležnik na -č uporabljal redkeje kot Kiizmič. Rosalino ima na teh mestih osebno glagolsko obliko (polnopomenski glagol), le v Mat 14,25 je ohranjen deležnik (auf dem Meere gegangen).
Deležje kot po v e d k o v n i k je Japelj uporabljal, pri Kiizmiču pa je v več kot polovici primerov nadomeščeno z deležnikom. Deležje pri Japlju izraža le še način glagolskega dejanja, osebek pa je povezan z glagoli premikanja, stanja in govorjenja. Vzrok, čas, željo in vsa ostala razmerja pa je Japelj izražal predvsem opisno z odvisniki in priredji: Japelj (Mat 13,29): On pak rezhe: Nikar, de kej lulko oberajozh s'njo vred pflienize ne isrujete. Rosalino: Nein, Tagte er, damit ihr nicht vielleicht, wann ihr das Unkraut fammelt, mit dem Felben auch den Weizen ausjate. Vulgata: Et ait: Non, ne forte olligentes zizania eradecetis simul cum eis et triticum. Kiizmič: On je pa erkao: nej; naj kak, oberajouesi koukol; ne Iztrgate vö navkiip 'znyim i pseniezo. Dalmatin:
22Oblika je izpričana tudi v Prešernovem Slovesu od mladosti. (Sem videl, de svoj čoln po sapi sreče,/ komur sovražna je, zastonj obrača, / kak veter nje nasproti temu vleče, / kogar v zibeli vidla je berača, / da le petica da ime sloveče, / da človek toliko velja, kar plača.)
On je rekal: Nikar, de plevozh lulko, tudi pfhenizo shnjo red nei fpuhzhete. — Japelj (Mat 27,36): Inu fo njega fedeozhi varuvali. Rosalino: Und fie fassen, und hatten Acht auf ihn. Vulgata: Et sedentes servabant eum. Kiizmič: i doli fzedecsi varvali fzo ga tarn. — Japelj (Mat 15,39): Ker je pak en ftujni Poglavar, kateri je njemu na pruti sraven ftal, vidil, da je taku vpijozh vmerl, je on djal. Rosalino: Der Hauptmann aber, der gegen ihm über ftund, da er fall, dass er mit folchem Gefchrei den Geift aufgegeben hatte, fprach. Vulgata: Videns autem centurio, qui ex adverso stabat, quia sic clamans exspirasset, ait. KüzmiC: Vidoucsi pa fztotnik tam fztojecsi pred nyim, kaj je tak kricsecsi premino, ercse:. Dalmatin: Ta Kapitan pak, kateri je poleg pruti njemu vpreg ftal, inu je vidil, da fse je on stakim vpytjem lozh.il, je on djal.
Gradivo kaže, da se je Japelj pri rabi deležja (deležnika) zgledoval po Vulgati; na istih mestih ima Dalmatin deležje le dvakrat (Mat 13,29), Rosalino pa je taka mesta raje prevajal z nedoločniško zvezo (fand sie schlafen), osebno glagolsko obliko (das Unkraut samelt ali sainostalniško zvezo (mit solchem Geschrei).
2 Skladenjski ustrezniki KUzmičevih deležniško-dele-žijskih skladov v Japljev i Novi zavezi. Zaradi hitrega narečnega razvoja in narave osrednjeslovenskega knjižnega jezika Japelj ni poznal deležij in deležnikov na -ši, obliko na -c pa je močno omejil, in se je v večjem obsegu ohranila le v klišejski rabi rekozh. Primerjava Küzinicevih deležniško-deležijskih skladov v Matevževem in Markovem evangeliju z ustreznimi mesti pri Japlju je pokazala, da so v prevodih najpogosteje uporabljene različne skladenjske možnosti za izražanje istodobnosti, preddobnosti in drugih skladenjskih razmerij.
2.1 Dob nos t. Istodobnost dveh ali več dejanj je Japelj najpogosteje izražal opisno. To kaže, da sta bila skladenjska sistema osrednje- in vzhodno-slovenskega knjižnega jezika konec 18. stoletja deloma različna.23 Namesto deležij, ki jih je v tej vlogi oblikoslovno pravilno zapisoval Kuzmič, je Japelj prevajal z odvisniki.
Deležj a, ki jih je KüzmiC izpeljeval iz glagolov premikanja, so pri Japlju časovno razvezana: Kuzmič (Mat 16,13): Pridoucsi pa Jezus vu krajino Cze-zaree Filippa, pitao je vucsenike fzvoje erkoucsi. Japelj: Ker je pak Jezus bil prishal v' kraje Cesarea Philippa: je prashal fsvoje Jogre rekozh:
Kadar se v Küzmicevem besedilu pojavljajo deležja na -c, ki niso izpeljana iz glagolov premikanja, v Japljevem prevodu prevladujejo časovni odvisniki:
23M. Orožen je primerjala slovenska skladenjska sistema s srbskim (Japelj, Kuzmič, Karadžič) in ugotovila, da je raba aktivnega deležnika pri Kiizmiču »sorodna« zgradbi v Karadžičevem prevodu Biblije, pri tem pa je opozorila na »različnost centralnoslovenske knjižne strukture«. V 18. stoletju so v osrednjeslovenskem knjižnem prostoru nastajale nove skladenjske možnosti za izražanje istodobnosti in preddobnosti. Vzroke za spremembe je treba iskati v razvoju jezika, saj seje pr%'otna vloga tvornih deležnikov izgubljala, deležnike pa so začeli nadomeščati odvisniki in priredja. Prim. M. Orožen, Aktivne participske konstrukcije (primer srpskohrvatske interferencije u slovenačkom književnom jeziku), v: Naučni sastanak slavista u Vukove dane 6 (1977), 123-143.
Kiizmič (Mat 27,63): Govorecsi: gofpodne, fzpoumenoli fzmo fze, kaj je ov zapelavecz erkao efcse 'zivoucsi; Japelj: Rekozh: Gofpod, my fi fpomnimo, da je leta sapelavez, kadar je fhe shiv bil, rekal: Zhes try dny bom jeft gori vftal.
Istodobnost je pri Japlju praviloma izražena priredno; pri tem se veznik inu ponavlja pred vsako osebno glagolsko obliko, v naštevalnem zaporedju priredno vezanih stavkov se lahko izpušča ali pa se namesto veznika inu uporablja sinonim ter: Kiizmič (Mat 13,48): Stera, gda fze je napiinila, vö jo potegnovfi ribicske na brejg, i fzedecsi ta dobra fzo vö fzpoubrali vu pofoudo, ta huda fzo pa vo zmetali. Japelj: Katero, kadar je napolnena bila, fo vun na kraj vlekli, inu fo fedli, inu isbrali te dobre v pofode, te poredne pak fo prozh vergli. — Kiizmič (Mat 4,13): I ofztavivfi Nazareth idoucsi je prebivao v Kapernaumi vtom pri mourji vu Krajinaj Zabulona i Neftalima. Japelj: Inu je sapuftil to meftu Nazareth, je fhal, inu fe je prefelil v'Kapharnaum, kateru leshy per morju na pokrajnah Zabulona inu Nephtalima. — Kiizmič: (Mat 25,25): I bojecsi fou fzam i fzkrio fzam talentom tvoj vu zemlo: ovo mas to tvojo. Japelj: Inu fim fe sbal, ter fim prozh fhal, inu fim fkril tvoj zent v semlo: pole tukaj imafh to tvoje.
Preddobnost je Japelj izražal samo opisno; pri njem sta skoraj dve tretjini Kiizmičevih deležij na -ši razvezani v vezalno priredje, druga sta nadomeščena z odvisniki.
Najpogosteje se v prevodu pojavljajo primeri z veznikom inu pred vsako naštevalno enoto (v neprvi enoti je lahko namesto veznika inu sopomenski ter): Kiizmič (Mar 1,40): I ide k'njemi eden gobavecz profzecsi ga, i pokleknovfi pred nyega i erkoucsi nyemi: csi fcses, mores me ocsifztiti. Japelj: Inu k njemu je prifhal en gobov, ta je njega profsil, inu pred njega pokleknil, inu je djal k' njemu: Aku hozhefh, taku me samorefh ozhiftiti. Namesto veznika inu je na začetku povedi pogosto tudi prislov tedaj: Kiizmič (Mat 2,21): On pa gori fztanovfi vzeo je to dejte i mater nyegovo, i fou je v Izraelfzko zemlo. Japelj: On je tedaj vftal, inu je vsel to Dete inu njegovo Mater, inu je prifhal v Israelfko semlo. Kadar je osebek izražen v prvem delu, se veznik inu pojavlja šele pred naslednjimi naštevalnimi enotami: Kiizmič (Mat 10,21): Jezus fze pa na nyega zglednovfi polubo ga je i erese nyemi: ediio ti fali. Japelj: Jezus pak ga je pogledal, inu gaje lu bil, inu je djal k 'njemu: Enu tebi fhe doli gre. V daljšem povednem nizu, ko si sledijo vezalna priredja s kratkimi stavki, se veznik inu pred neprvo enoto pogosto izpušča: Kiizmič (Mar 7,33): I vzeme ga od liifztva odfzebe; vr'ze prfzti fzvoje vu vuha nyegova, i plunovfi dotekno fze je jezika nyegovoga. Japelj: Inu on ga je is mnoshize na ftran vsel, je vtaknil Tvoje perfte v'njegove vuTheTsa, je vun plunil, inu Tse je njegoviga jesika dotaknil.
Kadar je Japelj prevajal z odvisniki, Kiizmičevim deležje na -ši v več kot polovici primerov ustreza časovni odvisnik, uveden z veznikom kadar. Največkrat gre za glagole zaznavanja: Kiizmič (Mat 2,10): Vidivfi pa zvejzdo, rad ü val i Tzo Tze jako zvelikom radofztyom. Japelj: Kadar fo pak ony t,o svesdo vgleclali, fo fe filno obvefselili. Primeri z glagoli, ki izražajo delovanje osebka, so zelo redki: Kiizmič (Mar 6,53): I prej k plavavfi mourja prišli fzo na zemlo Genezareth, i k-brodi fzo prifztoupili. Japelj: Inu kadar fo fe biły zhes prepelali, fo prifhli
v'semlo Genesareth, inu fo v'kraj vftavili.
Japelj je še poznal predpretekli k; uporabljal gaje redko le še v časovnih odvisnikih: Kiizmič (Mar 7,34): I gori zglednovfi vu nebo zdejhno je: i ercse nyemi: Efata, tou je, odpri fze. Japelj: Inu, kadar je bil v'Nebu gori pogledal, je sdihnil, inu je djal k'njemu: Ephatha, to je, odpri Cse.
V gradivu so pogosti tudi prilastkov ni in vzročni odvisniki, pogojni pa redki: Kiizmič (Mat 17,14): I pridoucsi k'liifztvi prifztoupo je k'nyemi cslovik niki pokleknovfi pred nyim. Japelj: Inu kadar je on k'mnozhizam prifhal, je perftopil k'njemu en zhlovek, kateri je pred njega na kolena padel.
—	Kiizmič (Mar 12,15): On pa znavfi nyihovo fzkazlivofzt ercse nyim: ka me Tkiisavate? Japelj: On pak, ker je /poznal njih hinavfhino, je rekal k'njim: Kaj me fkufate? — Kiizmič (Mat 4,9): I veli nyemi: eta vfza tebi dam; csi doli fzpadnovfi me molo bodes. Japelj: Inu rezhe k'njemu: vie leto bom jeft tebi dal, aku ti doli padefh, inu bofh mene molil.
Namesto odvisnikov pa je Japelj na mestih, kjer ima Kiizmič deležje na -ši, uporabljal skladenjski zgoščevalec nedoločni k: Kiizmič (Mar 8,24): I gori poglednovfi ercse: vidim lidi, liki drevje hodecse. Japelj: Inu on je gori pogleda inu je djal: Jeft vidim hoditi ludy kakor drevefsa. — Kiizmič (Mat 11,3): Erkao nyemi je: ti fzi te pridoucsi, ali pa drugoga mamo csakati? Japelj: Inn je djal k' njemu: Ali fi ti ta kateri ima priti, ali eniga drugiga zhakamo?
2.2	Prilastkovna vloga. Namesto deležnikov na -č in -ši je Japelj uporabljal dve zanimivi skladenjski rešitvi. Tam, kjer je Kiizmič zapisal deležnik, je Japelj prevajal s prilastkovnim odvisnikom : Kiizmič (Mar 16,20): Oni pa vöidoucsi predgali fzo povfzud Gofzpoud 'znyimi delavfi i to rejcs potrdja-vavfi znafzledüvajoucsimi csudami. Japelj: Ony pak fo ven fhli, inu fo povfod pridigovali, inu Gofpod je s' njimi delal, inu to befsedo poterjoval, skusi zhu-desha, katere fo fe po temu godile. Nekajkrat pa je Japelj tvoril novo besedno zvezo z levim prilastkom, ki pa ni bil deležnik: Kiizmič (Mar 12,33): I 1 ubiti bli'znyega, liki famoga fzebe, je vecs od vfzej goreesi i ftifani aUlovov. Japelj: Inu 1 u biti tiga blishniga kakor fam febe, je vezli kakor vfi shgani, inu drugi ofjri.
Povedkov prilastek je Japelj ohranil včasih ob predmetni zvezi v tožilniku, ki jo je poznal že Kiizmič, veliko pa jih je razvezal tako, da je z ve-zniškimi besedami da, kateri (kir, ki), ter tvoril odvisnike z osebno glagolsko obliko, ali pa je deležnike nadomeščal z drugimi besednimi vrstami: Kiizmič (Mat 3,7) Gda bi pa vido vnouge z farizeufov i zfzadduczeufov prihajajoucse k fzvojemi krfzti, erkao njim je: Japelj: Kadar je on pak vidil, de je veliku Pharisaerjou inu Sadducaeerjev k'njegovimu karftu perhajalu, je on k'njim djal:
—	Kiizmič (Mat 15,31): Tak; da fzo fze lidje csiidivali vidoucsi nejme gucse-ese, roune zdrave, plantave hodecse i fzlejpe vidoucsef. Japelj: Taku de fo fe mnoshize sazhudile, ker fo vidile, de mutafti govore krulovi hodio, inu flejpi vidio.
2.3	Japelj ima namesto posamostaljenih deležnikov največkrat odvisnike: Kiizmič (Mat 14,9): I razdrefzelo fze je krao: ali za volo prifzege i vkup fzedecsi zapovedao je dati. Japelj: Inu Kraji je shaloften poftal: savolo
perfege pak, inu teh, kateri fo sraven per mifi biły, je vkasal dati. Nekajkrat je namesto posamostaljenega deležnika tvoril nov samostalnik, posamostaljeni pridevnik ali pa je uporabil osebni zaimek: Kiizmič (Mat 18,31): Gda bi pa vidili ti 'znyim fzlu'zecsi, ftera fzo fze zgoudila; jako fzo fze razdrefzelili. Japelj: Kadar fo pak njegovi raven-hlapzi vidili, kar fe je sgodilu, fo filnu shaloftni poftali. — Kiizmič (Mar 7,32): I nefzli fzo nyemi gliihoga 'zmetnogucsecsega: i profzili fzo ga; kaj bi na nyega djao rokou fzvojo. Japelj: Inu ony perpelejo k'njemi eniga gluhiga, inu mutaftiga, inu ga profsio, de bi roko na njega poloshil. — Kiizmič (Mar 4,24) fzfterov merov bodte vi merili, fztifztov bode i vam merjeno; prida fze vam pofzliifajoucsim. Japelj: S'kakorfhno mero bote vy merili, s tako fe vam bo nasaj merilu, inu vam bo flie pervershenu.
2.4 Povedkovniška vloga. V Kiizmičevem prevodu je zveza deležja in pomožnika biti redka in se je v Novem zakonu ohranila le kot grški kalk. Japelj, ki je prevajal iz latinščine, je tako zvezo praviloma slovenil z opisnim deležnikom na -/, redkeje pa jo je razvezoval v odvisnike: Kiizmič (Mar 2,6): Bili fzo pa niki pifzacske tam fzedecsi i mifzlecsi vu frczaj fzvoji. Japelj: Tamkaj pak fo eni od Pifsarjov fedeli, inu fo v fvojih ferzih miflili. — Kiizmič (Mat 27,55): Bile fzo pa tam 'zene vnouge ouzdalec gledajoucse: ftere fzo nafzlediivale J cz ufa od Galilee fzlü'zecse nyemi. Japelj: Ondi pak je bilu veliku shen, katere fo od delezh gledale, katere fo bile sa Jesufam priflile od Galiiaee, inu fo njemu ftrejgle. Enako so prevedena tudi tista mesta, kjer ima Kiizmič pomožnik biti izpuščen: Kiizmič (Mar 14,3): I gda bi on bio vu Bethanii vu hi'zi Simonovoj toga gobavcza; fzideesi on, pride edna 'zena. Japelj: Inu ker je on v'Bethaniji v 'hiflii Simona tiga goboviga bil, inu per mysi fedel: Je prifhla ena shena.
Japelj je v Matevževem in Markovem evangeliju skoraj povsem opustil možnost prevajanja z d e 1 e ž j e m v prišlo vni vlogi. Taka oblika je bila premalo izrazita, zato jo je raje razvezoval v priredja in podredja. Prevod s priredjem je pri Japlju najpogostejši: Kiizmič (Mat 3,6): I okrfzcsavali fzo fe v Jordani od nyega, vadlüvajoucfi grejlie fzvoje. Japelj: lnu fo biły karfheni od nejga v'Jordani, inu fo fposnali svoje grehe. Nekajkrat je prislovno deležje pri Japlju razvezano v odvisnik, vendar je taka možnost v primerjavi s priredji redkejša: Kiizmič (Mar 6,20): Ar fze je llerodes bojao Ivana znajoucsi kaj je on pravicsen i fzveti mou'z. Japelj: Sakaj Ilerodefh fe je Joannesa bal, ker je vejdel de je on en pravizhen, inu fvet mosli.
V gradivu je tudi nekaj posamičnih rešitev, ki opozarjajo na skladenjske razlike med dvema slovenskima prevodoma s konca 18. stoletja: Kiizmič (Mar 1,40): I ide knyemi eden gobavecz profzecsi ga, i pokleknovfi pred nyega i erkoucsi nyemi: csi fcses, mores me ocsifztiti. Japelj: Inu k'njemu je prifhal en gobov, ta je njega profil, inu pred njega pokleknil, inu je djal k 'njemu: Aku hozhcfh, taku me samorefh ozhiftiti. — Kiizmič (Mat 5,11): Bla'zeni fzte, gda vafz pfziivali i preganyali bodo, i gucsali bodo vfzo hudo rejcs prouti vam la'zecfi, za mojo volo. Japelj: Isvelizhani fte vy, kadar vafz bodo kleli, inu preganjali inu govorili vfe liudu fuper vafz laslinivi savolo mene. — Kiizmič (Mat 20,6): Okouli edenajfzete vore pa vö idoucsi najfao je druge manyükivajouese
i ercse nyim: ka eti fztojite czejli den manyükhmjoucsi? Japelj: Okouli enajfte ure pak je on vun fhal, inu je nafhel druge bres dela ftojethe, inu rezhe k'njim: Kaj vy tukaj bres dela ftojte zel dan?
3 Predstavljeno gradivo iz Matevževega in Markovega evangelija dokazuje, da je bil Japelj več kot »samo prevajalec po črki«. Rosalinov prevod, ki je številne latinske deležniško-deležijske sklade razvezal v odvisnike in priredja, mu je bil v pomoč, vendar je bilo tako izražanje značilno tudi za osrednjeslovenski prostor in v njem ne moremo iskati nemških vplivov. Analiza je pokazala, da iz Rosalina ni prenašal dosledno; pri njem je našel le soroden skladenjski sestav, ki mu je bilo latinsko deležijsko in deležniško izražanje tuje. Pri prevajanju si je Japelj pomagal tudi z Dalmatinom.
Primerjava s Kiizmičem kaže na zanimiv odnos med dvema deloma različnima skladenjskima sistemoma slovenskega jezika konec 18. stoletja in potrjuje tezo M. Orožen, daje Japelj Dalmatinov jezik prenovil in posredno vplival tudi na prenovo osrednjeslovenskega knjižnega jezika v prvi polovici 19. stoletja. Gradivo kaže, daje Japelj na mestih, kjer se v Kiizmičevem prevodu pojavljajo deležja in deležniki, nerodne Dalmatinove skladenjske vzorce pogosto spreminjal tako, daje popravljal slabe odvisnike, nedoločniške in deležniško-deležijske zveze. Poznal je vse vrste odvisnikov in jih je v povedih uporabljal kot stavke z glavnim in enim odvisnim stavkom ali pa zapleteno zloženo. V primerjavi s Kiizmičem so taki stavčni skladi povedi močno daljšali, bili pa so zato natančnejši v izražanju. Razvrstitev odvisnikov je pri Japlju knjižna, najpogostejši pa so osebkovi, prilastkovni in načinovni.
Besedilni viri
Dalmatin = Jurij Dalmatin, Biblija. Wittenberg, 1584.
Japelj = Jurij Japelj, Svetu pismu noviga testamenta. Ljubljana, 1784.
Rosalino = Franz Rosalino, Biblia sacra. Wien, 1793. Uporabljal sem knjigo iz leta 1793, ki jo hrani NUK v Ljubljani. Izpisano gradivo sem kasneje primerjal še s prvo izdajo Rosalina (1781), ki sem jo odkril v knjižnici frančiškanske cerkve v Ljubljani. Izdaji se na primerjanih mestih jezikovno ne razlikujeta.
K ü z ni i č = Štefan Kiizmič, Nuovi zakon. V Halli Saxonskoj, 1771.
Vulgata = Novum Testamentuin graece et latine (edito stereotypa octava; sumptibus Bernhardi Tauchnitz). Lipsiae, 1887.
Literatura
B e n k o v i č, J. 1894: Jurij Japelj, stolni kanonik in slovenski pisatelj; Dom in svet 7, str. 33-49, 65-74.
Breznik, A. 1928: Japljev prevod svetega pisma; Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 7, str. 77-106.
Nemec, I. 1957: K otâzce staroslovënskych participi praes. act. sloves dokonovanych; Slavia 26, str. 1-12.
Novak, V. 1976: Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana.
--(1982), Viri prekmurske duhovnosti; Znamenja 2, str. 102-109.
Orožen, M. 1977: Aktivne participske konstrukcije (primer srpskohrvatske interferencije u slovenačkom književnom jeziku); Naučni sastanak slavista u Vukove dane 6, str. 123-143.
-- 1977: Sekundarna derivacija prislovnega deležnika na -e/-aje v slovenskem knjižnem
jeziku; Nahtigalov zbornik, Ob stoletnici rojstva, str. 335-356.
--1981: Slovenski knjižni jezik in zaton pokrajinskih različic v prvi polovici 19. stoletja:
Obdobja 2, str. 421-439.
-- 1983: Gramatična in leksikalna preobrazba Dalmatinovega jezika ob Japljevem
prevodu Biblije (1584 - 1784 - 1802); Wiener slawistischer Almanach 13, str. 153-179.
-- 1984: Razvojne smernice v besedišču Dalmatinovega in Japljevega prevoda Biblije
(1584 - 1784 - 1791): Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 20, str. 249-274.
-- 1985-86: Vprašanje prekmurskega knjižnega jezika (Ob osrednjeslovenskem in kaj-
kavskein hrvaškem): Slavistična revija 33, str. 191-197.
--(1986): Molitveni obrazci starejših obdobij v osrednjeslovenskem in vzhodnosloven-
skem knjižnem jeziku, Slavistična revija 34, str. 37-57.
-- 1989: Prekmurski knjižni jezik; Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 25,
str. 37-60.
Sedlaček, J: 1954: K otâzce slovanskych participi'praes. act. a preat. act. I; Slavia 23, str. 509-526.
Tomšič, F. 1955: Poglavje iz slovenske historične sintakse; Slavistična revija 8, str. 56-67.
Toporišič, J. 21984: Slovenska slovnica, Ljubljana.
-- 1982: Nova slovenska skladnja, Ljubljana.
Večer k a, R. 1961: Syntax aktivnîch participi' v staroslovčnštinč, Praha.
V r a t u š a, A. 1974: Jezik »Nouvega zakona« in »Szveti evangyeliomov«; Zbornik Štefana Kiizmiča, Murska Sobota.
Zusammenfassung
Beim Vergleich der aktivischen Formen des Präsens- und Perfektpartizips in Japeljs und Kiizmičs Ubersetzungen des Evangeliums nach Matthäus und Markus wird festgestellt, daß die Ubersetzungen nur in wenigen Fällen übereinstimmen; noch seltener gebrauchen Japelj ein Partizip und Kiizmič eine deskriptive Form auf derselben Stelle, für die Partizipien findet Japelj meist andere syntaktische Lösungen. Um die Gleichzeitigkeit zwei oder mehr Handlungen auszudrücken, verwendet Japelj deskriptive Formen. Als Ersatz für das Partizip Präsens, das bei KüzmiC morphologisch korrekt auftritt, gebraucht er komplexere Satzkonstruktionen — Satzreihen und Nebensätze verschiedenes Grades. Zum Ausdruck der Vorzeitigkeit verwendet Japelj meist Satzreihen. Falls er Nebensätze schreibt, sind es Temporalsätze in Verbindung mit den Verben der Wahrnehmung, wobei auch Vorvergangenheitsformen bewahrt werden, oder Attributsätze bzw. Kausalsätze. Auf denselben Stellen verwendet Kiizmič Perfektpartizip. Lange und komplexe Satzkonstruktionen ersetzt Japelj durch den Infinitiv, was besonders in Verbindung mit den Verben der Wahrnehmung vorkommt. Attributsätze oder andere grammatische Formen entsprechen den attributiv gebrauchten Partizipialkonstruktionen. Der absolute Nominativ ist bei Japelj nicht zu finden. Den lateinischen absoluten Dativ ersetzt er mit einem Nebensatz. Für die meisten Präsenspartizipien in Verbindung mit verba senti-endi gebraucht Japelj Nebensätze oder verschiedene Wortverbindungen. Substantivierte Partizipien kommen bei Kuzmič oft vor, bei Japelj jedoch sind sie durch Nebensätze, Substantive oder Personalpronomen ersetzt. Adjektivisch gebrauchte Partizipien treten bei ihm selten auf. Er berücksichtigt keine syntaktischen Eigenschaften der attributiv gebrauchten Präsenspartizipien und ersetzt sie durch Satzreihen und Nebensätze.