GLEDALIŠKI LIST Narodnega gledališča v Ljubljani 1943-44 DRAMA ^0 MOLIŽRE: NAMIŠLJENI BOLNIK Lit 2-50 GLEDALIŠKI LIST DR2AVNEGA GLEDALIŠČA v LJUBLJANI 1943/44 DRAMA Štev. 10 MOL1ERE NAMIŠLJENI BOLNIK PREMIERA' 16. FEBRUARJA 1944 Janko Moder Kulturnozgodovinsko ozadje Molierovih komedij Izraz »novi vek« za čas po odkritju Amerike se mi zdi zelo opravičen kljub staremu in priznanemu pravilu, da ni nič novega Pod soncem. Vendar se še nikoli ni hkrati por-ajalo toliko novega kakor takrat. Duhovni tokovi, verski boji, socialne spremembe, Politična načela, narodnostna zavest, tehnične iznajdbe, odkrite 'zemlje, vse to in še marsikaj je dalo času res novo podobo. Skoraj £3- ni naroda, ki ne bi mogel s posebnim notranjim zanosom gledati v zgodovino petnajstega, šestnajstega in sedemnajstega stoletja. Italijani imajo svoj »cinquecento« z Ariostom in Tassom, Španci »el Slglo de oro« s Cervantesom, Lope de Vegom in Calderonom, An~ Slezi »the golden age« s Shakespearom in Baconom, Francozi “Rrand siecle« s Corneillom, Racinom in Molierom; dalje Portugalci s Camoensom, Flamci z Joostom van den Vondelom, Čehi s Komenskim, Poljaki s Kochanowskim, Hrvatje z Gunduličem in riazadnje — nenazadnje Slovenci s Trubarjem in Dalmatinom. Ponekod se krije duhovni zlati vek s političnim razmahom države, 109 Nablocka (prof. Mozolje) v »Maturi« Ančka Levarjeva in Drcnovec (Katja Slaparjeva in dr. Dvornik) v »Maturi« drugod pa ga vsaj spremlja idejno ali gospodarsko prizadevanje zn zboljšanje življenja. V Franciji sta šla v začetku sedemnajstega stoletja oba zlata vekova vštric — politični in duhovni. Država je bila na najboljši poti, da se razvije v eno izmed skrajno avtokratskih dežel. Ne samo da so ji vladali ljudje, ki so že po svojem značaju ljubili zunanjo veličast, slavo, mogočnost in oblast, ampak, so se prav tisti čas oglasili tudi znanstveniki — med njimi Anglež Hobbes — češ da je treba dati vso pravico in moč državi ter vso oblast prenesti na enega, ki naj vlada absolutno. Znameniti Ludvikov »L’etat c’est nioi!« torej ni samo domišljava domislica, ampak znanstveno podprta nujnost. Toda ves ta absolutizem, ki je našel značilnega predstavnika v Ludviku Velikem, kljub svoji izrojenosti ni napravil takšne škode, kakor bi jo lahko. Nasprotno, kadar koli govorimo o francoskem »velikem stoletju«, se moramo vselej domisliti absolutista Ludvika. za njegovega prednika, Ludvika Trinajstega Pravičnega, je njegov prvi državnik, kardinal Richelieu, leta 1635 ustanovil L’Aca-demic francaise. Kako pomenljivo je bilo to dejanje, se nam odkrije ze, če pomislimo samo to, da se mora francoski jezik zahvaliti prav tc) ustanovi za vso svojo izbrušenost, dognanost in eleganco. Tudi Rich elicujev naslednik, kardinal Mazarin, je bil naklonjen kultur-nim ustanovam; tako se je na njegovo pobudo osnovala leta 1643 v Parizu prva ljudska knjižnica. Vse svoje prednike in sodelavce Pa je prekosil sam Ludvik Štirinajsti — le roi soleil. Ta je zaradi Svoje častihlepnosti in žeje po popularnosti zbral na svojem dvoru nujnem in nespornem središču tedanjega sveta — vse sodobne ^namenite može od politika Colberta, vojaškega inženirja Vaubana, bogoslovca Bossueta, modroslovca Descartesa, matematika Pascala, Vzgojnika Fenelona, zgodovinarja Mabillona, kritika Boilcauja, bas- rudarja La Fontaina do dramatikov Pierra Corneilla, Jeana Racina in Moliera. Navdušeno' je podpiral tudi stavbarstvo ter dal za nekak simbol svoje absolutistične moči zgraditi znameniti dvorec Versailles, pri čemer sc je uveljavil arhitekt Jules Hardouin Mansart. Drugi znameniti likovni umetniki Ludvikove dobe so še: arhitekta Lebrun in Perrault, ki je vodil dograditev Louvra, in slikarja C. Lorrain in N. Poussin. Vsa tedanja umetnost se je v bistvu vzorovala pri antiki. Grki in Rimljani so ji pomen jali višek ustvarjanja. Mogoče ni golo naključje, da je tudi na francoskem dvoru najlepše vzcvetela drama, ki je tudi Grkom pomenila vrh umetnostnega udejstvovanja. Zunanji razkošnosti, veličastnosti in čustvenosti baroka je ustrezala heroičnost in ogromnost Corneillovih tragedij, vzetih večidel iz rimske zgodovine. Toda že drame njegovega sodobnika Racina, trageda vročih strasti in nemirnega srca, so veliko naravnejše in bolj človeške. Še dalje pa je šel Moliere, ki ga je prav tako težko vključiti v kak slog, kakor ni mogoče do kraja opredeliti Shakespeara. Francoski klasicisti so se tudi v poetiki skoraj docela naslonili na klasičnega Aristotela in pridržali celo znamenite tri enotnosti — kraja, časa in dejanja — le da so si enotnost časa po svoje in na-osnovano olajšali. Posebno vestna posnemovalca sta bila Corneille in Racine, prvi izrazit razumarski vzgojnik, drugi čustven psiholog, medtem ko je tretji — Jean Baptiste Poquelin, z izmišljenim imenom Moliere (162;—1673) — srečno strnil obadva in se hkrati oddaljil od mrtve črke. Moliere je velik posebno zaradi svoje življenjske bližine, topline in neposrednosti. Kljub temu da je bil manj izobražen od svojih dveh sodobnikov, je njegovo delo trajnejše. Gotovo predvsem zaradi tega, ker je bil bister opazovalec in rojen umetnik, veliko pa mu je pripomoglo tudi to, da je sam nastopal na odru. 112 Ker je bil sam odličen igralec, režiser, dramatik in dramaturg hkrati, so vse njegove stvaritve res žive in polne, medtem ko so razni Corneillovi Cidi, Horaci in Polyeueti ter Racinove Andro-mahe, Ifigenije, Fedre in Atalije že bolj ali manj pozabljene ali vsaj obsojene na umetno historično oživljanje na francoskih odrih. Mo-Sierovi Tartuffi, Don Juani, Misanthropi, Dandini, Harpagoni, Scapini in Argani pa so večni in doma vsepovsod, v Franciji prav tako kakor pri nas ali kod drugod. V tem je tista veličina in pomen resničnega velikega umetnika, kateremu je doba samo ozadje ali podlaga, stvaritve same pa plod njegovega duha in talenta. Corneille in Racine sta v svoji pisateljski jasnovidnosti videla, kam drči sodobno človeštvo. Skušala sta ozdraviti svojo dobo in sta se v svojih delih izmikala iz n je . v neresnični svet starega Rima in sanjski svet mitologije. V tem okolju sta ustvarjala literarne ideale, ki naj bi prepričali tedanje plemstvo in meščanstvo, da drvi v prepad razvrata in da je na najboljši poti, dp. z viška svoje absolutistične božanskosti strmoglavi v blato družabnega razkroja. Tudi Moliere sc je pri svojem literarnem delu zavedal tega dejstva, le da je imel drugačno metodo. Namesto da bi kazal ljudem nedosežne ideale, je postavljal prednje sam6 ogledalo — prav po sha-kespearsko preprosto. In tedanji plemiči in meščani, tedanji svetohlinci, skopuhi, namišljeni bolniki, odljudneži, ženske vseh vrst, pohlepneži, lažnivci, napihnjenci in posnemovalci so zardevali, se prikrivali za pahljače in v naškrobljene ovratnike, pod lasulje in puder in zalepke. Kadar je zahteval preveč v živo, so si mašili ušesa, a sc naslajali, kadar so količkaj čutili, da gre na sosedov rovaš. Nazadnje so začeli rovariti pri samem Sončnem kralju, da bi se znebili neljube slabe vesti, zoprno svetlega ogledala. Saj bi bilo na svetu tako prijetno brez vesti in brez ogledala! Tako Moliere kljub svojemu božjemu daru ni premaknil sveta 113 Gregorin (prof. Vrtač) v »Maturi« Debevec (prof. Čebula) v »Maturi« 114 s tečajev. Zgodovina je drvela mimo njega in čezenj; narod, toliko ponosen na svojo veliko čast, se je razgalil v klavrno smešnost, izpod šminke pa je zacurljala resnična umazanost. Konec jc bilo zlatega veka — tako v politiki kakor v kulturi — in v Franciji jc zazevala tema, duhovna in materialna. In v tej temi prejšnji pokvarjenosti ni bilo več treba lasulj ne šminke ne pudra ne zalep-kov. Znašla sc je v sorodnejšem elementu in vse jc počasi zorelo za leto 1793. •i! Moliere nam ima kljub tristoletni oddaljenosti marsikaj povedati. Mogoče prav toliko kakor svoji sodobnosti. Namišljeni bolnik ni satirična »velika« komedija, vendar pa značilna tragedija molzne kravice, ki laže sam sebi ter živi od mnenj, kakršna so mu vsilili razni koristolovci. Ali ni dandanes tudi še dosti takih namišljenih bolnikov, ki žive od injekcij z desne in leve, od tablet in praškov, o katerih ne vedo, čemu so dobri. Kaj, ko bi se vsi ti namišljeni bolniki prebudili iz svoje tragične zasanjanosti in zaslepijcnosri ter se po svoji zdravi naturi odločili za nekaj podobnega kakor Argan? * * * 115 Prihodnji dramski spored Prva novost po »Namišljenem bolniku« bo znamenita Amen-gruberjeva ljudska komedija »Slaba vest« v Benkovičevem prevodu in v režiji Milana Skrbinška. V glavnih vlogah sodelujejo igralci: Vida Juvanova, Polonca Juvanova, Cesar, Lipah in Drenovec. Prof. O. Šest pripravlja klasično komedijo nemškega romantičnega dramatika H. v. Kleista »Razbiti vrč« v novem prevodu dramaturga prof. J. Modra. Naslednja premiera bo Cankarjeva prelepa dramska pesnitev »Ltpa Vida« v popolnoma novi inscenaciji (Gerlovič) in v režiji Cirila Debevca. Za proslavo 60 letnice rojstva pisatelja I. Preglja bo uprizorila Drama dramaturško nekoliko preurejeno svetopisemsko dramsko delo »Azazel« tudi v režiji Cirila Debevca. Nato bodo sledile še tele uprizoritve: Moreto: »Donna Diana« (režija: O. Šest), Schdnhtrr: »Zemlja« (režija: Milan Skrbinšek) in Schiller: »Maria Stuart« (režija: Ciril Debevec). * * * ______________________________________________________________________________________1— Herausgeber: Die Intcndanz iles Staatstheaters in Laibach. Vorsteher: Oton Zupančič. Schriftleiter: C. Debevec. Druck: Maks Hrovatin. — Alle in Laibach. Izdajatelj: Uprava Drž. gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: C. Debevec. Tiskarna Maks Hrovatin. — Vsi v Ljubljani. , i>; n. ; ■ ■ 't NAMIŠLJEII BOLNIK Der einget KOMEDIJ^ SPISAL MOLTERE iv« Arflse; Argan, namišljeni bo ^ Belina, njegova drufia Angelika, hči Argafl° Louison, mlajša hČi likina . . • ■ « Bčralde, Arganov b* j Clčante, Angelikin ^ Diafoirus, zdravnik _ Tomaž Diafoirus, Angeliko . . • v Purgon, Arganov Fleurant, lekarnar • Bonnefoi, notar • Toinetta, služkinja Kraj: Arganov do& Odm°r Scena po re ete Kranke 'H DEJANJIH 'Venil fr. juvančič . J. Kovič ■ . . . Gabrijelčičeva °va ljubica Rasbergerjeva stra Ange- . Svetelova . Sever . Verdonik . Peček ^iublji en v ^dei. Nakrst Gorinšek Raztresen Blaž Kraljeva Cas: XVII. stoletje. janju. Xjerlovičeva. ^nova. Kassa um Blagajna ob I # 30 18 Režiser: J02E KOVIC Ende vor aa Konec pred /L