NAŠ OBČAN JURIJ VEGA (2)
Dobra prodaja prvega logaritmovnika iz leta 1783 je Vegi dala zamisel o novih, različnim potrebam prirejenih izdajah. Izpred Beograda, v katerega so se kmalu spet vrnili Turki, je moral na mrtvo stražo na prusko mejo, kjerje ostal do leta 1792. V tem časuje izdelal načrt za tri vrste logaritmovnikov: priročnik za šolske in vsakdanje potrebe, tablice za zahtevnejše računanje in veliki logaritmovnik za uporabo v znanosti, tehniki, plovbi itn. Do vrnitve na Dunajje izračunal že večjo del logaritmov, kmalu natopaje moral znova na bojišče, tokrat v boje s Francozi. Ti so od leta 1789 preživljali protifevdalno revolucijo s krvavimi notranjimi obračunavanji, navzven pa so se od 1793 spopadali v evropski zavezniški vojni, v kateri seje kot major boril tudiJurij Vega.
Poslej je potekalo njegovo matema-tično delo v presledkih med boji. V vojnih letih so izšli vsi trije načrto-vani logaritmovniki: 1793 priročnik, 1794 veliki desetdecimalni logarit-movnih, Vegavo osrednje delo, in 1799 njegove tablice. Vsa ta dela so velikokrat ponatisnili, prevedli in pre-delali, tako da je Vegov najbolj popu-larni logaritmovnik doživel več milijo-nov izdaj in je najbrž absolutni sve-tovni rekorder na področju matema-tičnih priročnikov. Takšna množič-nost je bila možna zaradi Vegovih večinoma drobnih, a nadvse po-membnih inovacij, s katerimi je omo-gočil hitro računanje in matematično preverjanje logaritmov ter njihovo uporabo tudi za manj vešče računarje. S temi deli je izredno napredovala matametizacija tehnike in vsakda-njega življenja, znanost je prišla dona-tančnejših in novih spoznanj, znan-stvena in industrijska revolucija pa sta začeli doživljati skokovit razvoj.
Vegovo matematično delo bi bilo po novostih, obsegu in zahtevnosti vsega spoštovanja vredno, tudi ko bi
nastalo v miru. Takšna ustvarjalnost v vojnetn času pa se zdi komaj ver-jetna, posebej še, če upoštevamo so-časno Vegovo častniško dejavnost. V letu 1793 se je odlikoval z izrednim junaštvom in tudi človečnostjo, ko je brez boja osvojil mesto Lauterbourg, nato pa preprečil v njem nasilniško obnašanje osvajalcev. Še isto Ieto je obstreljeval francosko trdnjavo Fort Louis, ki se je zdela zaradi močnih zidov in lege na otoku sredi Rena skoraj neosvojljiva. Toda Vega je na-ravnal debelocevne možnarje s tež-kimi bombami naravnost nanjo (proti vsem pravilom jih je uporabil tako kot navadne topove) in na stavbe, v kate-rih so ob trdnjavi živele vojaške dru-žine. Po dvanajsturnem kombinira-nem napadu so se branitelji vdali.
Naslednje leto 1794 je Vega branil oblegani Mannheim in osebno sode-loval pri tveganih izpadih iz obkolje-nega mesta. Ko se je pokazalo, da obramba ne bo uspela. je sklenil rešiti na nemški desni breg Rena svoje to-pove. Toda reka je bila pokrita z le-dom, pa še obstreljevali so jo. Drugi
rodovi vojske so odpovedali sodelo-vanje, Vega pa je tedaj najel civiliste, izsekal iz ledu vkleščene splave in med divjim obstreljevanjem prepeljal topove na varno. Mannheim je kmalu nato padel. Za njegovo vnovično osvojitev je vrhovni poveljnik tega dela fronte naročil izdelavo možnar-jev, ki bi nesli veliko dije kot drugi. Vega je v improviziranih razmerah na bojišču skonstruiral in vodil izdelavo dveh možnarjev, ki sta se odlično iz-kazala, saj je bil njun domet dvakrat daljši kot pri običajnih orožjih te vr-
ste. Z njhna je leta 1795 sodeloval pri osvajanju Mannheima in v letu 1796 pri podpori premikov svoje vojske ob reki Lahn, pregonu Francozov prek reke Sieg in osvojitvi trdnjave Kehl. Leta 1797 se je težišče bojev preneslo od Rena na jug (to leto so se Francozi prvič pojavili tudi v slovenskih kra-jih), tako da je imel Vega več možno-sti za dopolnitev svojega velikega pro-jekta treh novih logaritmovnikov. Po-veljeval je topništvu v Mainzu in ko bi moral konec tega leta po mirovnih določilih prepustiti mesto in orožje Francozom, je topove prej rešil na nemški breg.
Tako se je vojna za Vego naposled končala; cesarska pisama Franca I. mu je za osebno hrabrost in uspešno
poveljevanje podelila visoko odliko-vanje, viteški red Marije Terezije, ob dvajsetletnici vojaške službe leta 1800 pa cesar dedni baronski naslov z gr-bom, v katerem je na*ščitu naslikana kadeča se bomba, ki jo bo vsak hip razneslo. Neprimerno pomembnejše kot vsi vojaški uspehi je bilo v tem času opravljeno matematično delo, ki mu je tudi prineslo najvišja priznanja, predvsem pa članstvo v znanstvenih družbah v Goettingenu, Mainzu, Er-furtu, Pragi ter Berlinu, sodeloval je z akademijo v Peterburgu, najbolj plodno pa se je povezoval z vrstniki v Parizu. V novem stoletju ni več zasnoval velikih knjižnih del, z vso znanstveno avtoriteto pa se je z aktu-alnim strokovnim pisanjem zavzemal za uvedbo novih mer ter utežnih in denarnih enot po zgledu francoskih, ki so temeljile na desetiškem sistemu in metru. Nekoliko simbolično ali fu-turološko se je na koncu ozrl tudi v nebo in s svojimi logaritmi izračunal maso tedaj poznanih sedmih planetov (planeta Neptun in Pluton so odkrili šele pozneje).
Vrnitev na Dunaj, v predavalnico in k pisanju matematičnih del bi mo-rala biti po vseh težkih in nevarnih vojnih letih pravo olajšanje, vendar je bil ta prehod z naslednjimi leti za Vego vse prej kot srečen. Že med vojno je izgubil hčerko, tik pred po-delitvijo baronskega naslova pa ženo, ki je dočakala le 29 let in mu je zapu-stila dvoje sinov, Henrika Franca in Franca Jožefa. Sinova sta umrla kmalu za očetom, preden bi lahko ustanovila lastni družini, tako da je z njimi izumrl Vegov rod.
SANDI SITAR