NASA!		* yo n a
GLASILO :	JUGO SLOVENSKE MLADINE	
Leto IV.	Ljubljana,	dne	1.	marca	1939.	Štev.	10.
2a ku&LSatni/
Ljubljana, 1. marca 1939.
V	dneh, ko se države obdajajo z neprehodnimi trdnjavskimi pasovi, ko se vijejo po mejah bleščeče vrste bajonetov, ko tovarne dan za dnem bruhajo nove množine morilnega orodja in orožja, ko tisk in radio vsak dan pošiljata v svet nove grožnje, zahteve in odgovore na vse to, ko za vsakim govorom še malo po-rožljajo z orožjem, da bolj zaleže, je razumljivo, da se golobček z oljkovo vejico v kljunu počuti dokaj slabše kot njegov prednik, katerega je poslal stari Noe na oglede za suho zemljo.
In Noetov golobček je našel suho zemljo in prinesel v barko zeleno oljčno vejico in tudi današnji mirovni golobček je našel svojo zeleno vejo: kulturne stike.
Prav kultura je danes tisti moment, ki ga ne smemo podcenjevati ali celo prezreti. Res je, da so kulturni stiki precej v tesni zvezi s političnimi stiki, rekel bi, da so premosorazmerni. Čim tesnejši politični, tem tesnejši kulturni Stiki. Da, taka Je praksa, ki se pa velikokrat ne strinja s čustvovanjem naroda. Mislim, da bi morali biti kulturni stiki podlaga za politične, nikoli pa ne politični za kulturne. Politični stiki so lahko kaj kratkotrajni, so lahko le izraz simpatij prav ozkega kroga ali celo ene same osebe in razumljivo je, da se na podlagi takih stikov ne more gojiti in vzpostaviti izraz narodove volje, brez vsakega pritiska od zgoraj, brez vsakega uravnavanja po trenotnem vetru. S kulturo se ne da žonglirati, kot na primer danes žongliramo v politiki. Tu gre za vrednote duha, ki so neminljive in ki lahko narodu koristijo ali pa tudi škodujejo, če mu jih ne nudimo po pravi poti. To so dobrine, ki lahko podpirajo in služijo zbližan ju dveh narodov in to tem bolj, če pokažeta oba trdno voljo, da tudi v praksi izkazujeta vso svojo kulturo, ki jo sicer nudita svojemu sosedu v obliki knjižnih ali slikarskih razstav, gledaliških gostovanj in prevodne literature.
Mi dobro vidimo, da je to danes skoro edina pot, ki je ostala, da vsaj malo blaži napetosti, ki se pojavljajo zdaj tu, zdaj tam. Razumljivo je, da vsak tak poizkus zbliževanja pozdravljamo, v	.	..«i ' 'f	"
,	t	/.i,	'	'	1	■	,
I	'
Prav sedaj smo imeli priliko pozdraviti v Ljubljani izredno dobro organizirano razstavo italijanske knjige (I
ki je že obiskala Beograd in Zagreb in ki pomeni velik korak naprej.
Mladina to razstavo pozdravlja, ker vidi v tem trdno voljo italijanskega naroda, ki se tako rad ponaša s svojo 2000-letno kulturo, za izboljšanje stikov med Jugoslovani in Italijani
i ^ j » *
4	'	U. .	/	*
Po neuspehih grupe »katoliških« akademikov na univerzi, se je obrnil ves njihov napad na srednješolce, katere skušajo z raznimi neresničnimi poročili zbegati. Pa ne samo to. »Katoliški« akademiki, katerih glasilo je »Straža v viharju« so si dovolili na srednješolce najhujši napad, kar jih je sploh kdaj bilo in so s tem res lepo poudarili visoko stopnjo svoje morale in kulture.
Mi smo v zadnji številki našega lista na ta napad odgovorili, kolikor smo pač mogli, sedaj smo se pa odločili, da pojasnimo srednješolcem, zakaj se »katoliškim« akademikom tako razliva žolč. V naslednjem povzemamo po 4. številki letošnjega letnika akademskega glasila »Naša misel« članek: Kulturni boj? Ko bodo čita-talji to prečitali se bodo res vprašali: kaj neki »stražijo« »Stražarji«, pa ne morda svoj...
1 . . ’ • > \
  ..	...	j—	,----------  V	tej
zvezi smo čitali uvodnike, v katerih se je napadala svoboda duha, demokracija in zlasti Sokolstvo kot nosilec te ideologije. V zameno za te vrednote, ki si jih je človeštvo izbojevalo na duhovnem, političnem in gospodarskem polju po težkih borbah proti srednjeveški duhovni in socralni reakcionarnosti, ponuja katoliški tisk paradoksno »svobodo v katolicizmu«. Dvomimo, da bodo narodi sledili tej vabi, ker spada doba, ko so dogme določale okvir svobodi v najtemnejša poglavja človeške zgodovine. Katolicizem se danes očividno ne zadovoljuje več s temeljnimi principi vseh kulturnih in naprednih narodov, ki imajo v osnovnih zakonih svojega življenja zajamčene med drugim kot nedotakljive dobrine, svobodo vesti in prepričanja.
Proti takim pojavom in poskusom med nami se je uprla vsa napredna mladina. Viden izraz tega je bil njen enoten nastop na Aleksandrovi univerzi. Svojemu ogorčenju nad pisanjem »Straže v viharju«, ki zahteva, da se vse znanstveno življenje naše univerze postavi na dogmatske temelje, je dala nacionalna in napredna mladina izraz tudi >v sledečtem samostojnem predlogu na občnem zboru Akademske akcije:
»A. A. je po sili razmer trenutni nadomestek reprezentance slušateljev Aleksandrove univerze. Zato smatramo, da je potrebno, da pred tem forumom spregovorimo o vprašanju, ki se v zadnjem času s pomočjo tiska in osebne propagande vedno oešče pojavlja na univerzi in v javnosti.
Stremljenje človeštva po svobodnem, neodvisnem razvoju znanosti je ustvarila današnjo ob-
liko univerze. Zato ne moremo dopustiti, da bi prišla ta ustanova, danes v 20. stoletju, pod vpli-kakršnihkoli faktorjev, ki bi s svojimi dogmami izključevali svobodno proučevanje kakršnihkoli problemov.
Katoliško časopisje je že ponovno z raznimi članki zahtevalo izpremembo v ustroju današnje univerze in vistosmeritev v totalitarnem katoliškem smislu. Ker ne priznavamo nobenega dogmatizma in odločno zavračamo vsako izrablja» nje religije v dosego izvestnih političnih ciljev, tembolj ne moremo dopustiti dogmi, da bi ovirala znanstven napredek.
Zato predlagamo, da sprejme občni zbor sledečo resolucijo:
Akademiki Aleksandrove univerze odločno vztrajamo na dosedanjem pravcu svobodnega znanstvenega delovanja in poučevanja ter na ustroju univerze na podlagi tradicionalnih akademskih svoboščin in avtonomije. Izjavljamo, da se bomo z vso silo borili proti kakršnikoli totalizaciji te naše najvišje znanstvene ustanove.
Univerzo smatramo za torišče neodvisnega znanstvenega dela, ki absolutno ne sme biti omejeno s kakršnokoli dogmo.
Zahtevamo, da odbor to resolucijo objavi v dnevnem časopisju in v vseh akademskih glasilih.«
Ta umesten in utemeljen protest proti povratku srednjega veka je označila »Straža v viharju« za kulturni boj in v svojem komentarju ponovno potrdila, da vzdržuje namen podrediti našo univerzu svojemu dogmatizmu. »Straža v viharju« dobesedno pravi, »... da pomeni dosledna izpolnitev gornje resolucije uničenje slovenskega naroda in jugoslovanske države«. V podkrepitev te trditve poudarja, da se je svoboda znanstvenega delovanja povsod zlorabljala »v škodo objektivni resnici«. Tej svobodi pripisujejo v krivdo boljševizacijo Rusije, svetovno vojno, suženjstvo Ukrajincev pod trinoštvom boljševikov in Poljakov, japonski imperializem, špansko državljansko vojno in končno okrnitev ozemlja češkoslovaške republike in njeno politično odvisnost. Dosledno temu trdi »Straža v viharju«, da je ista »zlagana svoboda« kriva vseh naših domačih težkih pojavov. Ker slede »enakim vzrokom enaki učinki«, napoveduje našemu: narodu najtežje čase, če ne bo sledil katoliškemu diktatu.
Po teh ugotovitvah prehaja »Straža v viharju« na »pravi namen univerze«, po katerem ne bi smel nihče na slovenski univerzi »pod krinko svobode znanosti« širiti kakršnokoli ideologijo, »kar seveda ne velja za rimski katolicizem, ker naj ona »... pozitivno vzgojno vpliva na slušatelje, da bo, naslanjajoč se na pozitivni krščanski nauk, vzgajala v duhu slovenske narodne tradicije temeljito izobraženo in nravno izoblikovano
SAN:
Pji&žojti mCsežno^ti
Ne iščimo nekaterih tajnosti, polnih prekomerno globokih in novih formul in poslednjih besed za vse uganke sveta. Uganke so stare in odgovori nanje so tudi stari. In mnogi izmed teh odgovorov so dobri in pravilni. Ali tebi bodo pravilni, ko jih doumeš sam, v svojih okolno-stih, samo tebi lastnih. Pa mnogo tega. kar smo davno slišali, dobi za nas nov smisel.
Masaryk.
1. N&kaj	a	a	mo	A
Vse izgleda, da v naših občestvih ni več mesta in pripoznanja vrednot individualnosti. Zdi se, da je danes adut kolektiv, da posameznik noče bremena osebne odgovornosti in samostojnega odločevanja, marveč da se hoče pogrezniti v tisto brezimno gmoto, ki s svojim številom stopnjuje občutek moči in nadomešča v posamezniku usahlo veselje do nevarnosti, za posledice individualnega ravnanja na lastno odgovornost. Povsod se čuje klic po vodjih, povsod naj avtoriteta nadomesti individualno razmišljanje. Svet je postal kasarna, vse govori v znamenju avtoritete, vsi tekmujejo kako bi temu principu čimprej pripomogli do veljave s tem, da nič ne mislijo, da si sami ne osvajajo mka-kega samostojnega mnenja in da papagajsko ponavljajo razodetja velikih samozvanih firer-jev in majhnih še bolj samozvanih firerčkov. Roko v roki z oboroževanjem takih vodij, gre zaničevanje, ki ga čuti t. zv. elita do širokih ljudskih mas. Ta vulgas naj bo voditelju le sredstvo, da izvrši in dokonča svoje poslanstvo na zemlji. Da sestoji to ljudstvo tudi iz posameznikov, ki imajo lastno pravico do osebnosti in do njenega priznanja ter svobodnega uveljavljanja, je nazor, ki spada po mišljenju nekaterih, v staro šaro demokratičnega iluzionizma.
Dolga tisočletja so priznavali človeka za razumno bitje za ens rationis. Res je, da se je ta razumnost marsikdaj pretiravala in prenapenja-la ali kakor pravi Bergson, da so ljudje iz rudarske lučke, ki sveti v rovu, napravili sonce, moramo vendar priznati, da je prav ta individualna razumnost že v začetku zapadnoevrop-ske zgodovine razvila kritiko obstoječega družabnega reda. Prav tako smo primorani pri-poznati, da je bil že v davnih časih prav ta individualni razum temelj, na katerem so lahko sklepali, da se vsi ljudje rode enaki in svobod-
izobraženstvo, ki bo znalo ohraniti pravo in resnično svobodo v odnosu do modernih zmot oboževanja razreda, rase in države«.
Proti tej privilegiranosti, ki jo zahteva zase katoliška mladina, najodločnejše protestiramo, ker je v izrazitem nasprotju s temeljnimi principi znanstvenega delovanja univerz, ki morajo biti svobodne vseh predsodkov in v enakem kritičnem odnosu do vseh znanstveno nedognanih pojavov, neizvzemši verskih naukov.
Ta komentar gornjega predloga nacionalne in napredne mladine dokazuje njegovo umestnost in odkriva resnične namene klerikalizma, proti katerim se bo vsa kulturna in napredna mladina ob podpori vse napredne javnosti z vso odločnostjo borila. Če smatra klerikalna mladina borbo za te pravice univerze za napoved »kulturnega boja«, naj ve, da ne bomo bežali od njega. V tej borbi bomo spoznali, da stoji na naši strani ves dobri, zdravi in kulturni del našega ljudstva, čeprav katoliški fanatiki zlagano trdijo, da govorijo in zahtevajo v imenu »slovenskega občestva in njegovega izročila«.
ni in da imajo radi tega vsi enako pravico živeti, kakor se spodobi človeku.
Ta razum — ali bolje razumčič, saj ga v resnici ni veliko — naj bi danes postal ovira in nepotreben balast. In od vseh strani grme topovi zoper ta razum in zoper družabni red, ki sloni na tem individualnem razumu. Pri tem mislijo na demokracijo, v kateri vidijo nekateri izključno le tvorbo racionalizma XVIII. stoletja.
Preko mej nam prihajajo vesti o totalitarni državi, ki naj nadomesti gnilo demokracijo. Da bi pregnali še zadnje ostanke svobode in državljanskih svoboščin, ki nam jih je izročila francoska revolucija, so pograbili krilatico: vse v državi, vse za državo, nič izven države. Najbrž se malokdo zaveda, da je totalitarna država fantom, sredstvo za izživljanje nekega posameznika in okoli njega zbrane plasti izbrancev, ki razpolaga danes z vsemogočnim aparatom državne organizacije in ki hoče nasilno oktroira-ti svojo voljo večini. Morda bi našla avtoriteta t. zv. totalitarne države opravičilo: urediti gospodarstvo tako, da bi bilo, če že ne odpravljeno, pa vsaj v taki meri omiljeno socialno izkoriščanje, da bi bil vsakemu državljanu zagotovljen človeka vreden položaj. A ravno na tem področju se avtoritativni princip kaj malo uveljavlja. V gospodarstvu zastopa avtoritativna in totalitarna država več ali manj prikrito manchestrski liberalizem, ki ga je resnično svobodomiselstvo že davno zavrglo.
Ta totalitarna država je v nasprotju z družbo, to je z vsemi živimi in samoniklimi silami občestva. Brez teh večno presnavljajočih in izpopolnjujočih družabnih sil pa je država le birokratski aparat: namesto novega človeka se bo v rokah birokratov izcimil Goethejev — homun-culus. Iz tega lahko ugotovimo, da namesto učinka v globino, prevladuje le navidezno soglasje na površini, namesto etične navezanosti na državo iz svobodnega pristanka in privoljenja le molčečo in nejevoljno prenašanje njenega bremena ter dvom v njeno rentabilnost.
{§v.o£&AojnisežSti/.c>'
Svobodomiselstvo (svobodoumnost) je duhovna orientacija, ki ne priznava, da bi obstajale kakršnekoli objektivne vrednote, razodetja^ ali večna resnica sploh. Vsa spoznanja hoče izvesti iz svojega jaza in tako zadobiti miselnost, ki je nastala iz individualnih potreb. Če pa hočemo povedati pozitivno, priznava svobodomiselstvo le osebno resnico, osebno vero, morda celo osebno razodetje. Tej svobodomiselnosti mišljenja, iz katerega dosledno izvajam svobodomiselnost, se zdi vsak tuj element, ki je privzet in potemtakem v veliki večini primerov neskladen z osebnostjo, škodljiv, kajti zaveda se, da misel nadzoruje človekovo ravnanje in da je lahko slabo, če nadzira misli in resnico, nazor ali bolje mišljenje, ki je nastalo iz nekaterih tujih moči.
Mimogrede se dotikam Miklove trditve v »Ljubljanskih pismih«, kjer pravi, da je »oče svobodomiselstva liberalizem«. Potreba po svo-bodnosti mišljenja je tako stara, kakor je stara človeška misel sploh.
Kolektivno mišljenje v hierarhiji vrednot, ki sta jih postavila Platon, Aristotel in njiju šola, pravi, da obstajajo objektivne vrednote: resnica, lepo in dobro same po sebi, da so nespremenljive in trajne. Iz njih izvirajo po Platonu individualne vrednote: resničnost, lepota in do-brotnost. Potem takem je potrebna pri individualnem pojmu resničnosti le participacija posamezne osebnosti k trajnim vrednotam resnice.
Na drugi strani, kot opreka temu nazoru, se že od začetka socialne filozofije vije misel individualnega mišljenja. Po tej šoli, ki so jo v stari zgodovini zastopali sofisti s Protagoro in posebno še z Alkidamom na čelu, stopi v središče vsakega mišljenja — individualna misel. Vse, kar je izven nje, je abstrakcija. Pri individualnem mišljenju potem takem ne obstaja pojem objektivnih vrednot: resnice, lepega in dobrega. Vsakemu individualnemu duhu je dano na prosto, da si ustvari pojem resničnosti sam iz samega sebe. Vsakdo izmed nas bo priznal, da se je pojem lepega v teku človeške zgodovine menjal, kajti vselej je specifična potreba individua iz te ali one dobe ustvarjala sebi primeren pojem lepote. Po Platonu je objektivna vrednota resnice samo ena in le-ta večna, to se pravi, da je to tista, ki jo je postavil Platon sam. Potek miselne zgodovine nam pa kaže, da se je tudi ta pojem menjal prav tako pogosto, kakor pojem dobrega. Vselej je bil individij tisti, ki je iz sebe dajal smer temu mišljenju.
Človeška miselnost se od teh starih časov ni premaknila niti za ped dalje. Še vedno smo v tem pogledu prav tam, kjer je človeška misel dosegla svoj dosedanji višek. V nobenem primeru ni mogel biti »liberalizem oče svobodomiselstva«. Prej bi bil pojem svobodomiselnosti, ki poudarja psihološki moment v človeku, njegovo svobodnost miselnosti, oče liberalizma na političnem in ekonomskem področju. Tudi se ni, kakor trdi pok. H. Tuma, pojavil svobodomiselni nazor nekoliko prej kot Smithov liberalizem ali pa Quenayeva fiziokracija in to kot reakcija proti duhovnemu nasilstvu. 2e v starem veku so sofisti poudarjali, da so vsi ljudje enaki in da imajo zaradi tega vsi enake pravice do izobrazbe. S tem svojim nazorom so že tedaj pobijali suženjstvo, kar je privedlo zagovornike suženjstva (Aristoteles), da so zanikali sofistom pravico nositi naslov filozofske šole.
Pozor!	Pozori
Ptujski dijaki!!
V nedeljo, dne 5. marca 1939 se vrši ob 10 uri
občni zbor
..Savezne strelske družine" v Ptuju, na katerega ste vljudno vabljeni.
Ker bo debata tudi o ustanovitvi
mladinskega odseka,
pridite vsi že ob 9 uri radi tozadevnih pojasnil
Citati
»Da se država zaveda dolžnosti narodnostnega dela, je videti, ker ga ukazuje in v glavnem tudi sama opravlja, motijo pa jo pri tem diplo-matični obziri na druge države, s katerimi hoče biti v dobrih ali vsaj korektnih odnošajih.«
Dr. Anton Dolar.
»Zadružni duh, ki je duh enakopravnosti, samopomoči in nesebične ljubezni do bližnjega, nas vodi k pravi demokraciji in socialni pravičnosti — tistemu cilju nasproti, ki so ga imeli pred očmi naši dedje v svoji obupni borbi za staro pravdo in ga ima v srcu sleherni borec za človeške pravice.«
Ivan Pipan, predsednik Zveze slov. zadr.
Narodna svoboda se plačuje s krvjo, toda se ne prodaja za nobeno ceno.
Danilo Dobravec:
fiosniad /e tu ...
Kadar priplavajo na površje stoječih voda sluzaste kepe žabjih jajčec, ko vzklije ob toplih mlakužah na tisoče in tisoče zlatorumenih ka-lužnic, privre in zažubori voda iz vseh okoliških hribov, se glasno bučeč pretaka v dolino, ko zakričijo okrog cerkvenih stolpov prvi škorci in ko začne zemlja burneje utripati, tedaj potrka na okna tihih domačij večno presnavljajoča se, razkošna zelena pomlad.
Človek gleda, strmi in se čudi. Včeraj ni opazil še nič posebnega, danes pa — neverjetno: svet se mu kaže v novi, prerojeni obliki.
Milijoni poznanih in nepoznanih rastlin so preplavili vlažno - tople travnike, na vrbove mladike so kar čez noč prilezle žametno mehke mačice, odpirajo Se smolasti popki kostanjev, ob plotovih in starih zidovih so se pognale kvišku koprive in rumeni cvetovi regrata, vzdolž jarkov pa je oživelo brezštevila življenj majcenih žuželk, ki jim ne veš imena.
Ozračje je postalo za čuda toplo in je prepolno piskov in vriskov ponorele mladine.
Še tebe se poloti neka čudna omotičnost, ko ti razpihlja krog obraza topel pomladni veter. Ne veš, ali bi zavriskal, da bi se razleglo do samega sinjega neba, ali pa bi šel čisto tiho proti gozdu in poljubil prvo mehko rastlinico, ki bi jo srečal na svojem potu. Tačas bi ti pa sonce ogrevalo hrbet, da bi ti kri živahneje raz-plala po žilah.
Da, kadar zakričijo krog cerkvenih stolpov prvi škorci in zaščebetajo v ozračju lastovke, tedaj je tu pomlad, pomlad — pesem vstajenja in mladega življenja.
Takrat me neko silno koprnenje potegne iz mračne sobe v razigrano naravo. Duh po sveže preorani zemlji me vleče tja, na polje med orače.
Vsa prostrana ravnina je križem kražem posejana z belimi lisami — srajcami delovnih ljudi. Vse, kar je zdravega, se sedaj giblje od zore do mraka na polju. Doma je ostal le ženski svet in tistih nekaj jetičnih bolnikov, ki jih bo vzela letošnja pomlad.
Na ozarah počivajo vozovi, drugi dirjajo po cesti, naloženi z visokimi gomilami še kadečega se gnoja, tretji pa že romajo prazni v vas po novo zalogo hranilnih snovi, ki jih bo potreboval pridelek za svojo rast.
Ob počivajoče vozove so naslonjene brane in potrpežljivo čakajo na svojo zaposlitev.
Nehote se ustavim sredi polja ob neki njivi, da bi opazoval orača. Sedem v mehko travo in se zagledam v mastno brazdo, ki vre izpod lemeža Sackovega orala.
Orjeta oče in sin; oče ravna drevo, sin priganja počasna vola. Zdi se, da so kretnje obeh oračev malce prepočasne, a vendarle prevdar-jene in široko mišljene.
Tu ne vidiš tiste tovarniške, mrzlične hitrosti, ki ti jo narekujejo v nenehnem ritmu plavajoče transmisije, hitrosti, ki ubija delavcem živce, da legajo v prerane grobove.
Ne, tu zreš in občutiš neko mirno, pačasi tekoče delo, trajajoče — seve — od prvega svita do poznega mraka. Tukaj te nihče ne preganja, lahko se kakšno minuto oddahneš, si prižgeš cigareto in jo res z užitkom pokadiš, ko gledaš ob sebi vola, kako mulita tačas za ped visoko travo na ozarah.
Tisočkrat bodi pozdravljen tempo blagoslovljenega kmečkega življenja!
Stari se sklanja nizko nad oralo, gleda za brazdo, ki jo rahlja lemeževa lopata v drobno grudje. In misli starec: »Da, ni ga bilo škoda jurja za takole preklicano koristno reč kakor je tole moderno oralo. Kako preprosta in enostavna reč! In vendar tako trdna, tako šmen-
tano sigurna priprava!« Bogme, saj ročice lahko svobodno pustiš iz rok in oralo teče samo, le da priganjač lepo vodi živino.
Krog bakrenasto rumenih brk igra starcu neka skrivnostna radost, nosnice se mu širijo, ko vdihavajo vonj mastne, rodovitne zemlje, ki je njegova last, v katero je vložil ves trud in vso ljubezen svojega življenja.
Sin pogaja vola. Obraz mu je široko nasmejan. Tudi ori misli na to zemljo, kako jo bo sam obdeloval, ko mu bo po očetovi smrti izročena v varstvo.
Obenem že oba mislita na delo celega leta, da bi jima zadovoljno potekalo in se srečno izteklo. Njuno delo — ponavljajoče se iz dneva v dan — zdaj ne bo prenehalo vse do pozne jeseni in je pravtako neka svojevrstna borba za vsakdanji kruh, ki ga bodi vesel, kdor ga imaš!
Iz jeklenasto-sivih očetovih oči in njegovih močnih čeljusti ter iz krepkih potez sinovega obraza razbereš, da sta moža člana žilavega kmečkega rodu, moža nezlomljive volje, borca, ki bi dala življenje za svojo zemljo in svoj rod.
Delo — tista osrednja gibalna sila trdega kmečkega življenja — ju žene vztrajno naproti novim, a vendar že tako poznanim ciljem, kakor so: izboljšanje rodovinosti domače grude, dvig kmetije na boljši položaj in samoohrana svojega rodu.
Krog njiju in nad njima pa vriska prešerna pomlad. Škrjanci se dvigajo visoko pod jasno nebo in padajo norčavo v tople razore. V ozračju je tolikanj ptičjega cvrkutanja in ščebetanja, da bi se človek otresel svoje majhnosti in se povzpel tja gori nad oblake ter begal od norega veselja iz neskončnosti v neskončnost.
Moja delovna orača pa sta tako zamaknjena v svojo zemljo, da vsega tega ne vidita, ne občutita. Delo in zemlja jima je vse na svetu. In takih dvojic je razmetanih brez števila po ozelenelem polju.
Nad njimi, kakor nad vsem stvarstvom, pa kroži smehljajoče se sonce in blagoslavlja semenje, ki bo vzklilo po trudapolnem delu žu-ljavih rok marljivih poljedelcev.
Jčaj plavite?
Kaj pravite? Pod tem naslovom se je zaletel v nas katoliški dnevnik »Slovenec« dne 10. februarja t. 1. V nos ga je dregnil naš članek o ženah na Finskem, humoreska: »Veseli pater, Vesel« itd. »Kaj pravite, gospod urednik, ali je tako čtivo zdravo? Ali ne bi bilo boljše, da srednješolski listi vodijo mladino v idealizmu, ne pa v surovi naturalizem...« Res, lepo sprašuje ta anonimni zaščitnik mladine gospoda urednika. No, in gospod urednik mu je še v istem »Slovencu« v rubriki »Mladi Slovenec« nehote odgovoril s podučnim sestavkom: Prepeličje gnezdo. Mi ga, ker je prav gotovo namenjen mladini in nam bi moral po vsem tem služiti kot nekak prototip mladinskega pisanja priobčujemo, sodbo o njem pa prepuščamo čitateljem. Članek se glasi:
Prepeličje gnezdo.
Janko in Stanko sta našla sredi njive prepeličje gnezdo.
Janko je predlagal Stanku: »Stanko, veš kaj? Ti vzemi jajčka, jaz pa prepelico. Oboje je enako vredno.«
»Če je oboje enako vredno, pa vzemi jajčka ti, jaz pa vzamem prepelico!« ga je zavrnil Stanko.
Začela sta se prepirati in nazadnje sta si skočila v lase. Med prepirom in pretepom je eden izmed njiju jajčka pohodil, prepelica pa jima je ušla. Tako sta oba ostala z dolgim nosom in praznih rok.
Kjer se prepirata dva,
tretji dobiček ima.
Sadžoda
Danes gleda del naše slabo informirane javnosti iz raznih vzrokov precej desinteresirano na vse delo in na vsa stremljenja nacionalne mladine. Marsikoga bo to začudilo in se mu bo zdelo paradoksno, pa naj bo tako ali tako, dejstvo je, da nas motrijo zelo črnogledo, kot nekaj nepotrebnega.
Imeli smo priliko slišati od naših javnih delavcev, sicer ljudi visoke kulture, ki zavzemajo v družbi visoke položaje da mladini ni treba naglašati svojega nacionalizma! Slišali smo kako so se naši intelektualci s pikrim omalova-r zevanjem izražali o mladini, ki povdarja, da hoče iti in da gre po stopinjah predvojne nacionalne mladine. Zgodilo se je slučaj, da je, sicer znani javni delavec in tudi funkcionar neki nacionalni organizaciji (!) v Beogradu, izjavil na neki skupščini 'intelektualcev, da mla<-dinske organizacije, ki nosijo ime: »Jugoslo-venska nacionalna... prav za prav nimajo svojega »raison d’ etre« — razloga za obstoj prav tako kot ga nimajo več četniške in njim podobne organizacije. To svoje stališče je branil ta gospod zelo uporno in ogorčeno in ni se mogel naučiti, da more imeti kdo o teh stvareh svoje, od njegovega docela nasprotno stališče. Kot glavni argument te svoje »ljubezni« do nacionalnih organizacij je služil stavek: »Vse te organizacije so bile potrebne pred vojno, dokler smo bili v suženjstvu, a zdaj, čemu so še?«
Dogaja se pa, da so taki intelektualci zelo naklonjeni mladini, ki se diči s frazami: »kulturna mladina«, »mladina za kulturo in napredek«, itd. Razen tega pa ti »kulturni« mladeniči takoj proglase vsakogar, ki bi skušal preprečiti to njihovo »kulturo in napredek«, za — fašista. Prav pogosto se dogaja, da so razni intelektualci prav vzhičeni, ko slišijo od »svoje mladine« najogabnejša natolcevanja na račun nacionalne mladine.
Pa ne samo s te strani. Na nacionalno mladino se danes vsiplje ogenj in žveplo od vseh strani. Vsaka laž pride prav, vsako sredstvo je dobrodošlo. Toda naj se zavedajo vsi naši nasprotniki, da jim nacionalna mladina na teh potih ne bo sledila. Naša edina pot je: pravica in naše edino orožje je: resnica! S tem naj naši nasprotniki tudi računajo. Mi verujemo v zmago pravice in resnice in mi verujemo v lepšo bodočnost Jugoslavije, katero bo ustvarila mladina!
Oskar:
Breze, breze bele — so na soncu stale, breze, breze bele — fiho se jokale,
—	ko sem mimo šel.
Breze, breze bele, kaj tako je bledo vaše lice, kaj otožno sklanjate glave; mar ste, bele breze, mi sestrice, mar kot mene vas boli srce?
Breze, breze bele, tihe so v bolesti svoji bile, tih kot one sem postal še jaz; nižje veje svoje so sklonile, nižje sklonil sem sam svoj obraz.
Breze, breze bele,
so na soncu stale,
breze, breze bele —
tiho se jokale,	'..
ko sem mimo šel...
M. Bedel — D. S-ik.
jAihkiHje.
(Spomini brez zlobe.)
Nekega lepega novembrskega jutra sem kramljal s kakim ducatom mladih turških deklet iz Constantinople Women’s College-a. Zleknjeni smo bili po pisanem cvetočem travniku in odondot opazovali Bospor. Med prijetnimi urami, ki sem jih prebil z njimi, sem jim za-zastavljal vprašanja o njihovem srcu; sila odkrito so mi odgovarjale, obenem pa me z neko mrzlično vnemo spraševale o učenju, ki ga ima v naših krajih dekle njihovih let: če pozna petnajstletna Francozinja zakon o težnost ali pa tistega ob občujočih posodah, če vedo tam, da na luni ni živih bitij, da je bila figa prej cvet, da je bil človek nekoč opica in Karel Veliki
—	Turk.
Nestrpne so torej bile, ker so se hotele očem nekega Zapadnjaka pokazati, da so v vseh rečeh doma in opozorjene na vse naravne čudeže. Bolj slabo sem jih poslušal; veliko bolj sem jih opazoval.
Med njimi je bilo več zlatolask kot brinetk; v veliki večini so bile tiste s kratkim stasom toda vkljub svoji mladosti že zelo krepke v bokih. Njihkove pričeske so pričale o izbranem okusu; njihova hoja pa ni imela tiste lahke nežnosti, ki jo človek pogosto zapazi pri mladenkah iz kake zapadne dežele.
Vso lepoto teh deklet si moral iskati v očeh. Čisto nič niso bile podobne očem grških žen, očem, v katerih lahko kot iz odprte knjige bereš večen pogovor med inteligenco in čustvenostjo. Oči teh mladih Turkinj so me zadele v živo radi jasnega odtenka radovednosti, pohlepa po znanju in spoznanju, kar je dajalo čutiti, da si želijo povečati mero učenosti, katere njihove matere niso nikoli užile. Človek bi k temu pripomnil, da so te pravnukinje najbolj brezdelnih žen v Evropi določene, da v nekaj letih spoznajo vse tisto, za kar lepe Turkinje v temnih haremih po cela stoletja niso nič vedele; po pravici povedano, z enim mahom so hotele zagrabiti skoraj vse človeško znanje.
Toda kozmografija, botanika, metafizika in paleontologija so se na njihovih ustnicah prav tako mešale, kakor so se zatikali v ustnice njihovih starih mater vzdihi dolgočasja in otožnosti.
v*
»VideA sem Jvajco visoke.
(Nadaljevanje.)
(Od Thalwila do Biasce)
Thalwil! Važno križišče ali bolje rečeno ce-pišče železnic. Tu se okrene naša pot proti jugu. Naš vlak vozi v Ziirich, zato moramo izstopiti in počakati na brzovlak Ziirich — St. Gott-hard — Bellinzona — Lugano — Chiasso in dalje v Italijo — Milan. Sedaj tudi opazimo, da smo v Buchsu zahtevali (oziroma, ker nismo zahtevali) vozne karte za osebni mesto za brzi vlak. Ni pomagalo drugega kot, da smo doplačali 2 fr. za brzca in vse je bilo v redu. No, dobro sva začela, sva si mislila s Pikcem, če bo šlo tako dalje, da bova zapravljala le z doplačili bova imela bore malo od Švice. Edino to je še dobro, da sva šele začela in da se ne bova preveč vozila. Želela sva, da bi bilo to poslednje doplačilo, pa se nama želja ni izpolnila. Kaj hočeš, brez božje volje ne pade niti las z glave! Brzec je pribrzel, hitro sva naskočila in si priborila krasen prostor ob oknu. S pomočjo obligatnega: »Tchevalahoi-a« sva ugotovila, kateri od sopotnikov bo tako srečen in bo trpel z nama v koloniji. Kar na hitro sva se
Ljudje se spominjajo velike reformatorske vloge, ki jo je, poleg Mustafe Kemala, imela njegova žena. Kaj mi niso vsega povedali o »po-zapadnjašenju«, skoraj amerikanizaciji, prebivalk Ankare, Stambula, Burse. Igrale so nogomet, tekmovale v velikih mednarodnih športnih tekmah, postale odvetnice, novinarke, šampionke v igranju tenisa.
Povedale mi pa niso, da so poleg teh duhovno razvijajočih se žen ostali možje takšni, kakor so jih izoblikovale navade, ki so jih izvlekli iz Koranovih priporočil. Možje so se imenovali sodobne, nosili so trd klobuk, ki so mu pravili »bomba«, opremljali so stanovanja z ni-klastimi ležalniki in steklenimi policami, zvečer so plesali z navihanimi damami iz bara »Turkinje«. Toda kljub vsemu temu so ostali Ijubo-sumneži; in sicer tako ljubosumni, kakor niso moški nikjer drugje kot — v Turčiji.
Prišel je čas, v katerem mora stari boj čustev, nerazumevanje teženj bližnjega in skrito ljubosumnje, ki so znaki ljubezenskih strasti in njihova snov, prepustiti mesto odkritemu sporazumu dveh enakovrednih bitij pri najbolj usodnem čustvovanju, enakovrednih v veselju, ki ga nudi, enakovrednih v bolih, ki jih zada, enakovrednih končno pred socialno odgovornostjo, v katero ju povleče.
Poleg vsega tega so se mi zelo prikupile radi odkritosrčnosti, s katero so se mi zaupale, radi ognjevitosti, s katero so mi dokazovale, da ni lepšega kot biti letalka ali kemičarka in celo novinarka. Imenovale so se Melek, kar pomeni Angel, Weire ali Bleščeča, Berdjesti ali Redka, Ulviije ali Vzvišena, Guzidi ali Izbrana. Pri tem sem pomislil, da pomeni zapo-četi zelo neprijetno pot usode, če imaš že od rojstva ime Strela, Redkost, Vzvišenost. Če krstimo naše hčere na Pepce ali Francke, dokažemo s tem pamet, neprevidnost se začne, ko jih krstimo za Zmage ali Srečke, toda taki slučaji so pri nas še redki!
Vsi občudujemo lahkoto, s katero kaže žena mero svojega lastnega duha, brž ko so jo postave moža rešile okov. Samo radi podpisa nekega bojevnika Ghazi - Zmagoviti nazvanega, so v dveh ali treh letih tiste žene, ki so jih potniki iz začetka stoletja slikali kot bedna bitja, ki niso za drugo rabo, kakor da razvedrijo svoje soproge v tistih dneh ko imajo ti gospodje in gospodarji nekaj domislic, so v nekoliko desetinah tednov svobodno vodile misli o napredku svoje domovine.
položila na konce hrbtov, ker nenadoma je pričel ves vagon tuliti »Tchevalahoi, Tchevalahoi, Tchevalahoi, Hoi, Hoi, in tako dalje še dvakrat, a vedno hitreje. Midva seveda nisva mogla sodelovati, ker se nama je jezik še vse preveč zapletal, a sklenila sva, da se tej umetnosti čim-prej priučiva, češ »potrpljenje železna vrata premaga«! Za začetek se še nisva hotela izdati, od kod sva, ker bi morala vnovič razlagati vso karto južnovzhodne Evrope, kaj takega razlagati ljudem, ki ne vedo kaj je Balkan? Vedo sicer dobro za Albanijo (ker je neki Švicar napisal brošurico: Unser albanisches Abenteuer), ne vedo pa, da je na Balkanskem polotoku, in sva se raje potuhnila in pila lepote Zuger See-ja, ki se je pravkar razprostrlo pred nama. To jezerce (za Švicarje seveda, za nas: jezero) je ljubi Bog položil v sredo zelenih holmov, po katerih se bleste hoteli, sanatoriji, hoteli, sanatoriji itd. Ob jezeru teče krog in krog lepa črna cesta, nad njo pa se vije železna kača. Bela jadra jadrnic drse po kovinsko-modri ravni jezera, kot pomladni oblaki po sinjem nebu. Blizu brega kodra gladino parnik Zug-Arth. ki je precej velik, skoraj kot naši obalni za srednje proge. Iskre se utrinjajo in sikajo, a lokomotiva brzi brzi, brzi. Že je mimo mesto Zug, staro švicarsko mesto, sicer sedaj precej prezidano, a še vedno častitljivo. Švicarski študentje nama kažejo hrib Riitli, ki je za Švicarje to, kar
f Branko Borštnik:
Jesenske, pesmi
X.
Kmalu odidem čez hribe in griče, čuješ li, ljubica, — kamor ukaz domovine me kliče, jaz — vojak.
Kmalu, prekmalu ...
A preden odidem k tebi še pridem, čuješ li, ljubica, moj korak?
f Branko Borštnik:
f£ju&ica mcija ajf
Ljubica moja, oj!
Lep večer je nocoj, spet se bova sešla, polna ljubezni oba.
Ljubica moja, oj!
Jasno nebo je nocoj, spet se bova sešla, srečna, vesela oba.
Ljubica moja, oj!
Krasna noč bo nocoj, nagelj rdeč jaz imam ... za poljub vroč ti ga dam!
f Branko Borštnik:
N-ouk
Dokler je pomlad cvet vsak cveti in roža dehti...
Sedaj je pomlad: saj čil si in mlad in kri ti gori.
Objemi življenje in pij ga, pij!
 ^
za nas Kajmakčalan. Na tem hribu so si zarotniki pod vodstvom Viljema Tella prisegli, da se bodo borili za švicarsko svobodo. In tam desno od Rigi-ja je tista znamenita soteska, v kateri je baje Tell pričakoval Gesslerja in za katero je dejal: »Durch diese hohle Gasse muss er kommen!« In prišel je, a o tem več ob drugi priliki. Počasi sta nama že pričela kruliti želodca. Pa saj to ni nič grdega, saj je čisto človeško. Želodca sta pač krulila, drugega pa res ni bilo nič. Kaj sva hotela: ali poslušaš to godbo ali pa ustrežeš lačnemu muzikantu, da ti v znak hvaležnosti preneha s kruljenjem. Odločila sva se za drugo pot, ki se nama je zdela primernejša, ker sicer bi rekli: tujca sta, pa sta se hotela postaviti, uveljaviti. Mislita, da nikoli ne slišimo krulenja želodcev? Saj smo sosedje... in velikokrat slišimo celo do Berna! Torej kot sem že rekel, pričela sva jesti. A tu so ostali najin bel kruh in lepo dišeči mesni izdelki, rekel bi, popolnoma neopaženi. Nihče se ni niti ozrl, niti zavil oči, niti stisnil zob, vsi so se držali, kot da Jugoslovana sploh ne jesta! A, saj res, saj sva že v Švici, sva vzdihnila, sama sebi v tolažbo. Malo južino sva poplaknila s skopima požirkoma domače slivovke, ki je sploh priporočljiva za potovanja, zlasti v inozemstvo. Nekateri pravijo, da je Cognac boljši, pa ne verjamem. Pikec si je prav kar obrisal z rokavom usta, ko sva opazila, kako mole
"pa^ovoh. o po£noJU
Ura je 'bila že pozna in zeblo je. Z rokama globoko v žepih, s privihanim ovratnikom, klobukom potisnjenim na oči, sta stopali dve postavi po poti v predmestje. V skoraj se poriarjajo-čo se meglo je vrgla plinska svetilka svoj medel soj in za trenotek osvetila obraza dveh poznih pohajačev. Eden je bil velik, z globokimi očmi, ki so gledale v notranjost, vendar pa lepih, skoraj ženskih potez obrazai. Drugi, mlajši od njega je imel ostro tesan obraz z dvema nemirnima očescema in rdečkasto poltjo, polno krvi.
Zopet sta stopila mimo svetilke, ko je mlajši prekinil molk:
— Ali poznaš Vero?
Starejši je skrivil usnice v posmehljiv nasmešek, ki ga mlajši ni opazil, nato pa je mimo vendarle z nekoliko prisiljenim glasom spregovoril:
— Zaikaj vprašuješ? Bi se mar zaljubil?
— Ne, niti najmanj, le zvedeti bi hotel, kakšna je. Dobil sem vtis ..., je nekoliko zmedeno odvrnil povprašani, ko ga je prekinil monotoni glas:
— Vse so enake.
Mlajši je nekoliko začudeno pogledal in iskal besedi, da bi nadaljeval pogovor, toda prijatelj je z zamišljenim glasom nadaljeval:
— Nočem žaliti Tvojih čustev. Ne bom govoril samo o tisti, o kateri hočeš nekaj zvedeti, povedal Ti bom nekaj besed o vseh, na splošno. Ali si že kdaj pomislil na to, da smo vsi moški prav za prav sužnji samih sebe, sužnji svojih čustev, hlapci tistih, ki jim poklanjamo svoje najboljše misli. Sužnji smo ženski, ki hoče od nas dobiti vse, ki nas skuša vselej izrabiti za ta ali oni namen. O, sa;cro egoismo, je hitro hlastnil, se odkašljal, ker ga je mrzel zrak dušil, si popravil 'klobuk, in z ‘enakim glasom nadaljeval:
— Morda meniš, da nimam prav? Poglej! V trenotkih, ko si ti ves prežet z »blagimi, nežnimi« čustvi, delujejo ženski možgani s podvojeno silo. Vsaka! njena kretnja, vsaka njena beseda je preračunana do skrajnosti. Z neverjetnim nagonom čuti ženska ljubezen moškega do sebe, čuti jo še preden se ti sam do dobro zaveš, da si vanjo zaljubljen. Od tistega trenot-ka nisi več svoboden. Vso tvojo- nedelavnost duha bo znala izrabiti za to in za ono, kar ji
vsi potniki nosove v zrak in srkajo in vdihavajo in uživajo. Kaj neki je? Ali je v tem kraju zdravilen zrak? Zakaj pa ne vozi vlak počasneje tod, da bi se ga res lahko nasrkali, za sebe in še za vso družino, če jo imajo seveda. Bližali smo se že Schwyzu, ko sem opazil, da držim v rokah še vedno odprto steklenico slivovke! O Bog! Sedaj sem jim razburil vohala! Bog ve, če mi bodo sploh dovolili, da jim prekinem užitek in zaprem steklenico, sem si mislil. Pa, z znatno rutino, sem naredil dobrodušen obraz, se ozrl skozi okno, zavzeto vzdihnil iz globine srca in kar tako quasi — nehote zaprl patent-' ni zamašek steklenice Pivovarne Union in pri tem blagroval izumitelja, ki si je izmislil tudi kavčukov kolobar na zamašku. A, nisem mogel skriti. Takoj sem začutil na sebi očitajoče, rekel bi, skoraj besne, poglede sopotnikov. No, in kmalu sem imeli okoli sebe pisano družbo študentov, ki so me z zanimanjem spraševali od kod da sem, kaj da sem, ali igram karte itd. Jaz sem jim seveda, med tem ko sem spravljal steklenico nazaj k prtljagi, ljubeznivo odgovarjal in jim pojasnil marsikako za njih novo in nerazumljivo stvar. Kakor so prišli, so tudi šli, le tisti, s katerim sem se seznanil v Thalwilu, je ostal zvest in ni obupal; in dobil je svoje! Ta mi je tudi razložil, da v Švici nimajo žganja, to se pravi imajo ga že, a je slabo in kolikor slabo toliko drago. Pa tudi carina,
boš ti brez nadalnjega ugodil. Dal ji boš vse, storil boš zanjo vse, dokler ne bo tvoj razum prišel do prejšnje moči, ko se boš sam sebi lahko trpko in izzivalno nasmehnil.
Nekoliko se je odahnil in nadaljeval:
— Nedolgo tega sem gledal film. Šestnajstletno dekletce se je omožilo z bogatašem, ker je vedelo, da jo čaka »bogato« življenje. Iz sebe je iztrgala tedaj vse, vsa svoja doživetja in šla za tistim, ki ji je bil v tistem trenotku edini zmožen dati prijetno in udobno življenje. Ko ji je bilo tridesetdve leti je ovdovela. Tedaj se je rešila spon, ki si jih je nadela za vse življenje. Hotela je živeti. Vse svoje bogastvo, »čast«, bi žrtvovala za nekaj sreče, ki jo je nekoč zavrgla, da bi mesto nje od življenja potegnila še boljši žreb — bogastvo. Gon po pridobivanju, po izrabljanju, ji je strl življenje. Zdi se mi, da je z vsemi tako; vse gredo več ali manj pot tistega dekleta v filmu. Zelja po izrabljanju, pa naj si bo denarja, osebnosti, ponosa nekoga, moškosti, bojevitosti ah pa veljavnosti moškega, je prirojena vsaki ženski že od pamtiveka...
Utihnil je in pogledal prijatelja. Ta je bil tih in zamišljen. Šele sedaj se je starejši zavedel boli, ki mu jo zadaje v mlado dušo. Nekoliko se je sam zamislil, nato pa z nežnim, skoraj božajočim glasom dejal:
— Morda Vera ni taka.
Obraz mlajšega se je obrnil proti njemu in se mu hvaležno nasmehnil.
GROZD ANA:
J/zkušnja
»Žiga - žaga, žiga - žaga!« je donelo Veri na uho. Zgodaj zjutraj je bilo, poleti. Vera se je še vedno borila s spancem.
»Očka žaga drva. Saj res!« se je zavedla. Malo je pomežikala in poškilila na mamino posteljo. Bila je prazna. »Aha, mama je že v kuhinji. Dober tek!« si je zaželela, misleč na zajtrk. Potem se je prevalila na drugo stran, si pokrila ušesa z odejo in skušala vnovič zaspati. Ni mogla. »Žiga - žaga, žiga - žaga!« je venomer pelo izpred drvarnice. No, slednjič je koncert prenehal. »Malo bom pa le še potegnila,« se je razveselila.
Kajpada!
»Klef, klef! Klef, klef!« je pričelo nanovo na-sekavati.
»A tako? Le ne bo nič s spanjem! Vražja drva! Seveda! Najprej žaganje, potem — sekanje!«
»Klef, klef — bum!«
»Hudiča!«
»Kaj pa to pomeni?« se je vprašala Vera. »Sekira se je zvalila na tla, očka je zarobantil!«
Cop, cap, cap!;< Tek po pločniku.
Aha! Očka se je ustavil pred kuhinjskim oknom. Kliče mamo: »Hitro! Hitro! Daj cunjo, vsekal sem se! Hitro!«
»Oho! Zadeva postaja zanimiva!« si misli Vera. »Pa menda ni prehudo? Seveda! Očka že omedleva, če vidi samo kapljico krvi... Da je bil vojak? Lep vojak!«
Mama odpira okno: »Jezus! Marija! Ja, kaj si pa delal? Bog se nas usmili!« »Je že dobro! Cunjo, cunjo! Brž!«
»Hop! Zdaj pa brž iz postelje! Zadeva postaja zanimiva!« se še vedno posmehuje Vera. A že zdirja v kuhinjo. Toliko da je ne vrže nazaj. Pri oknu sloni očka. Smrtnobled je. Od palca mu curkoma lije kri. Od palca? Saj polovico mu ga visi kot na niti proč. Ob prst? Njen očka
—	invalid?
Zdaj gre Veri na jok. S težavo zahlipa: »Ali boliii?« »Dobro prav gotovo ne de!« se posmehne očka. A ob tem že zastoka. »Čudno,« si pravi Vera, »toliko trpi, pa še vedno najde šaljivo besedo!« A dolgo Vera ne vzdrži. Brž nazaj v posteljo! Spanja je pa seveda konec.
Med tem že dirja očka k zdravniku. Ni ga doma. Tudi drugega in tretjega ne. Brž v bolnico.
Bolnica, bolečine, budžet...
Šele čez mesece je prst (samo polovica, prosim!) pozdravljen. Očka pride zadnjič od zdravnika. Pravi, da radi bolečin ni omedleval, ko je pa zagledal račun, bi pa kmalu...
Cez nekaj dni razlaga profesorica higijene v Verinem razredu: »Sekanje drv je zelo zdrava dihalna in gibalna vaja. Sploh se čudim, zakaj imajo samo gospodje monopol na ta šport. Tudi gospodičnam bi prav koristil...«
»Hvala lepa!« si misli Vera. »Mi imamo z drvmi zelo dobre izkušnje!...«
da je zelo visoka. »O, seveda, saj vem«, sem mu pritrdil.
Vlak je klopotal že ob Urner See-ju, enem izmed Vierwaldstatter See-ja. Ta jezera pa prekašajo celo Walen See! Toliko lepote še nisem videl. Bele stene in pobočja se dvigajo iz vode, jezerska barva je pa zopet čudež zase. Na drugem bregu vidimo zarezo Isenthal, kjer je tudi delovna kolonija. Na koncu jezera na postaji Fliielen so izstopili tovariši, ki so bili namenjeni v to kolonijo. Med drugimi sta izstopila tudi dva Madžara. In zopet so grme7i: »Tchevalahoi-i«. Vlak je drdral skozi Altdorf, mesto znano po Viljemu Tellu, ki je tukaj na glavnem trgu prestrelil na Gesslerjev ukaz jabolko na sinovi glavi. Pa o Tellu drugič več! Železnica se že zajeda v hribe proti St. Gott-hardu. Ves čas se motamo sem ter tja, zdaj na levem zdaj na desnem bregu reke Reuss, ki se izliva v Urner See. Zavijamo v predore, ki se vrste v nadstropjih drug za drugim. Na brzini prav nič ne opazimo, da se dvigamo. Kmalu bomo dosegli zadnjo postajo v kantonu Uri, nato bomo smuknili v 14 km dolgi predor in pogledali na svetlo v Tessinu. Pri kraju Gosche-nen (1109 m) se moremo še zadnjič ozreti na zasnežene orjake nato pa z brzino 95 km zaklo-potamo v predor. Modre iskre se vsipljejo med žico in tokovodnikom in vsaka 2 km švigne mimo nas rdeča luč. Komaj se dobro zavemo
že sine dan — in v Airolo (1145 m) smo. Prav poldan je in potniki se vsujejo na peron, kjer jih že čaka pripravljena juha. Po tem hitrem kosilu se spuščamo po dolini Tessina. V Airolu vidimo še spomenik delavcem, ki so se ponesrečili pri vrtanju St. Gotthardskega predora. Kakor smo se vzpenjali, tako se tudi spuščamo v serpentinah, se vrtimo po predorih, ki se vrste drug nad drugim v treh nadstropjih. Z nami se tudi vije cesta, seveda tlakovana, pod nami pa bobni divji Tessin. Z visokih gora vodijo debele črne cevi, ki dovajajo vodo k turbinam električnih central, poleg njih pa hrume divji slapovi in razsipljejo sproščeno moč divje narave. Vrh 2778 metrov visokega Lu-comagna se kaže velik križ. Pa ne dolgo. Vreme se je pričelo kujati in oblaki nam odkrivajo in zopet zakrivajo visoke vrhove. Od časa do časa se nebo zasolzi, nato posije malo sonca in zopet megle. Še vedno se spuščamo po lepi dolini: Leventina, opazujemo zoreče vinograde, bele hotele, divje slapove in krasne stare cerkve zidane v romanskem slogu. Še par zavojev in zopet bo treba izstopiti. Nebo se še vedno kuja in po malem poskuša celo pršeti, ko v Biasci (305 m) izstopimo. Na kolodvoru že slišimo veselo pelje kolonistov ki so prišli pred nami. Še malo in na cilju bomo.
(Dalje prihodnjič.)
Kavi:
KRANJSKA GIMNAZIJA
Na kranjski gimnaziji deluje že več let S. D. Jugoslovan. Takoj v začetku leta, ko je bil izvoljen nov odbor, je začel delovati in deloma prebolel lansko krizo. Toda ta odbor ni mogel dokončati začetega dela, ker je bil v januarju izvoljen zopet nov odbor. Bog daj, da bi ta odbor dokončal delo prvega odbora v letošnjem šolskem letu. Na programu ima odbor uprizoritev drame, akademijo, recitacije, predavanja itd.
Pod okriljem Jugoslovana delujejo šahisti. Ša-histe vodi tov. Kavalar Vinko. Takoj v začetku leta se je vršil turnir posameznikov. Udeležencev je bilo devetnajst. V decembru se je ta turnir končal in dal prvaka gimnazije za leto 1938-1939. Kavalar Vinko, 2.-3. Urbanc Ivan, Poljanšek Stanko, 4. Varacha Branko itd. V drugi poslovni dobi je bil match med J. A. D. in S. D. Jugoslovan, ki se je končal 4V2 : 3V2 za J. A. D. Nato se je vršil brzotumir osmih igralcev. Prvi je bil Jamnik, drugi Kavalar itd. Zadnjo nedeljo je bil match med III. drž. real. gimnazijo dveh garnitur (višja in nižja gimnazija). Prvo moštvo III. drž. real. gimnazije je porazilo našo gimnazijo z 6V2 : IV2. Drugo moštvo pa je porazilo našo drugo moštvo z 6:0. Pri tem matchu je hvalevredna ideja, da smo pritegnili tudi nižjo gimnazijo, ker le s tem bodo ostale vezi med zavodi še nadalje — ko nas ne bo več. Šahisti imamo na programu še več matchov in turnirjev.
Na gimnaziji obstojajo še druga društva, ki pa letos spe zimsko spanje. V zadnjem času se pro-buja podmladek Aerokluba »Naša krila«. Jadranska Straža pa pripravlja akademijo.
Zdravo!
Pan:
III.	DRŽ. REAL. GIMN. V LJUBLJANI
Šahovski odsek Kola trezne mladine na naši gimnaziji odlično uspeva med višješolci in nižje-šolci. Pravkar smo dokončali prvenstveni turnir, ki se ga je udeležilo enajst najboljših igralcev, višješolcev. Prvo mesto je sigurno zasedel lanski prvak Sešek (Via) z 9 točkami. Sledijo: Pavlin Rudolf (VII c) 8, Zupanc Stanko (VII c) 7V2, Zlatnar Ljubomir (VIII a) 7, Podlipec Lju-bomil (VII b) 6, Puhan Martin (VIII to) 5 itd. Zelo je razočaral Zlatnar, ki bi pač lahko dosegel boljši rezultat, ravno tako tudi Zupanc.
Po končanem prvenstvenem turnirju smo v nedeljo 12. febr. gostovali v Kranju z dvema garniturama. Prva garnitura ki so jo tvorili višješolci (Sešek, Pavlin, Zupanc, Zlatnar, Podlipec, Kamenšek, Lubej in Volovšek) je v dobri igri zmagala z rezultatom 6V2 : IV2, druga garnitura, ki so jo tvorili nižješolci, pa je zmagala s 6:0. Ta dvojna zmaga pač jasno kaže veliko zanimanje za šah na naši gimnaziji. V programu imamo pod vodstvom tov. Zlatnarja še dvoboje z drugimi gimnazijami, ki jih upamo še letos izvesti. Naša enotna želja pa je, da bi ta tekmovanja organizirala Slovenska šahovska zveza in ne dijaki sami.
*
7. t. m. je imel na naši gimnaziji občni zbor Podmladek Rdečega Križa. Iz izvajanj odbornikov smo razbrali, da je bil odbor zelo nedelaven. Navidezno delavnost so ustvarili tisti, ki se ne širokoustijo, kar pa znajo nekateri gospodje tako dobro izbrati v svojo korist. Očitanja nedelavnosti so zavračali s tem, da ni med dijaki razumevanja za društvo in da so vseeno več naredili, ker je v blagajni nekaj nad 100 din, medtem, ko ni prejšnji odbor zapustil ničesar. Vendar moramo pripomniti, da smo za P. R. K. komaj vedeli, da še obstoja.
Kaj je vzrok temu zastoju? Na to vprašanje sta dva odgovora: nedelavnost odbora in pred-
SANOVA KRATKA PRIPOMBA
Z veseljem sem opazil, da je moj članek, ki je izšel v letošnji božični številki pod rubriko »Kultura« vzbudil zanimanje v taki meri, da je eden izmed čitateljev prijel za pero in napisal nekaj pripomb. Še bolj me je vzradostilo dejstvo, da se med našo mladino le najde še dovolj ljudi, ki so pripravljeni celo nekaj napisati o vprašanjih, ki so velikemu delu današnje mladine docela tuji. Silno pa mi je žal, da je kritik ubral napačno pot, do kar ga je privedlo prepovršno branje članka, s čemer je zagrešil napako, da je kritiziral stvar, katere jedra ni doumel. Piscu priporočam, naj še enkrat pazljivo prebere članek, od katerega pa naj zadnji odstavek po možnosti prebere dvakrat. Če se mu bo do tedaj kaj posvetilo, bo doumel članek v čisto drugi luči in spoznal bo, da je bila kritika osnovana na napačnih temeljih. Najbrž se mu bo tudi naslov brez vprašanja zdel nekoliko bolj možen.
¥
Mestna občina ljubljanska je prisodila za leto 1938. literarne nagrade naslednjim književnikom: Mišku Kranjcu za roman Kapitanovi, Alojziju Gradniku za pesniško zbirko Večni studenci in Stanku Cankarju za dramo Potopljeni svet. Želeli bi, da bi mestna občina nadaljevala vsako leto s podeljevanjem nagrad, pri čemer naj bi prišli v poštev tudi likovni umetniki, skladatelji itd.
*
Ob 901etnici smrti na j večjega našega pesnika dr. Franceta Prešerna je izšel 2. del Kidričevega Prešerna.
stavniki odbora, ki so si dali nekako monopolizirati naša gimnazijska društva. Seveda jim precej študentov naseda, ker delajo pod krinko nacionalizma. Resni fantje se ne bodo ozirali na pripadnost, če pa oseba ni sposobna za tako delo.
Kandidatna lista je bila postavljena samo enia, t. j. odborova. Zelo čudno je, da niso t-študentje postavili svoje liste. Niti udeležencev z njihove strani ni bilo, kar jih je pa bilo, so bili povabljeni na posebno »povabilo« odbora, ki je zato, čeprav je akcija slabo uspela, zmagal. Pripomnili bi še, da nismo zadovoljni s takim načinom volitev, (kot je bil pri P. R. K., kjer je nadzorujoči profesor vprašal: »Kdo je proti?«
Precej obsežen odbor je obljubil delavnost, zato počakajmo. Dela govore!
na ctvžami thg&vjki. akademiji v Jbahi&oMi.
Tudi na našem zavodu smo se šahisti v zimskem času malo razgibali. Zanimanje za lepo šahovsko igro je med našimi dijaki precej veliko. Žal, da tudi dijakinje pri nas, čeprav jih je precej več kot dijakov, nimajo interesa za šah. Niti ene ni bilo na naših sestankih.
Na turnirju za prvenstvo drž. trg. akad. v Mariboru, ki ga je priredil šahovski odsek »Sidra«, kluba trg. akademikov, se je pokazalo, da imamo precej močnih igralcev, ki še mnogo obetajo. Nekaterim pa še manjka teorije. Najprej smo igrali izbirni turnir, ki se ga je udeležilo 20 šahistov.
Za finale se je plasiralo 10 najboljših. Rezultat finalnega turnirja je bil sledeči:
1. Andič 8 točk, 2. Kravina 7'A, 3. in 4. Čer-pes in Kaudek 5V2, 5. Veržun 4V2, 6. in 7. Dobrajc in Kuhar 4, 8. Ingolič 3, 9. Erjavec 2V2, 10. Jakopič V2.	D—c.
lA/Lcttoto*
Dež bije neenakomerno ob okna, udarja ob cestni tlak. V kanalih šumi. Megla vstaja med hišami, zagrinja pogled, vlaži in pritiska k tlom.
Marta hiti iz službe. Glava ji je težka in vroča. Po ušesih ji še vedno zveni usodni šefov monoton: »Ste napisali? Tu popravite!« — Boječe a nekako trmoglavo stresa Marta z glavo, strmi v stroj in hiti. Tipke udarjajo same, mrzle so, gluhe — neme. Pa bi preje ogrela stroj, h kateremu se ji zdi, da pripada z vsemi družabnimi vezmi, kakor da bi začutila v šefovem pogledu vsaj droben odtenek duše.
Sedaj je prosta. Lahno ugodje jo prešinja. Kaj ni za vogalom hušknila senca? Vendar koraka ne pospeši. Mimogrede obstane pri kino-slikah. Iz gole vsakdanjosti čita naslov filma in imena igralcev. Nekdo je narahlo podrsal za njenim hrbtom. Začutila je moško bližino in hotela oditi. Obotavljajoč se, je zadržala korak, z nepremagljivo silo je bila prikovana k tlom. »Vasja, ti?« so šepetale ustne. Na mah je bila pozabljena utrujenost. Za njo je obstojal sedaj en sam svet, na katerega je mislila vedno s hrepenečim srcem. Umoriti so ji ga hoteli, udušiti v kali, a je zagorel kljub dušeči tišini. Dež pa je še vedno udarjal v noč...
»Marta, rad bi ti povedal resnico. Dalj časa sem oprezoval, da bi te našel samo. Premišljeval sem celo, ali naj ti pišem in ti z robato, okorno besedo povem, da sem že davno umrl za tebe. Cernu bi ti lagal še nadalje? Dom in skrb za bodočnost me priklepata s silnimi vezmi ter me odstranjujeta od tebe. Poslušaj me, saj boš v mojem srcu še vedno ti — samo ti!« Ni mu odgovorila. Okrog usten jo je peklo, oči so bile polne solz. Hlinila je mirnost, akoravno ni mogla razumeti, da so jo ogoljufali za vse najlepše kar je imela. »Zdravstvuj Vasja, ne smem te več ljubiti, sicer me zamrziš. Dovolj je moči v meni, prepusti me lahkotno hladnemu razumu.«
Vročično se mu je še nasmehnila v slovo.
Par dni je ni bilo v pisarno, ker je blodila kakor v sanjah okrog in iskala prostora, da bi bila sama s svojo bolečino. Čemu bi jo razgalila pred ljudmi, saj je ne bi razumeli?
Dež je bil prenehal, začelo je snežiti; izprva drobno, a nato vedno močneje. Marta je vstala. Obraz ji je zadobil ostrejše poteze, v očeh je še vedno gorelo. Tekom štirinajstih dni je bila popolnoma odrasla. Kot nekdaj, je z mirnostjo hitela v službo. Zdrznila se je. Kaj ni čula Vas-jin glas? Morda se je zmotila? S toplostjo je ugotovila, da je na nasprotni strani ulice v resnici stopal Vasja. Rdečica na obrazu in nemir v duši ji je pričal, da ga ne bo mogla nikoli pozabiti. In on? Videla je še, ko je zavil z novo prijateljico v stransko ulico. Slišala je še njegov jasni in veseli glas. »Morda ji govori, kakor nekdaj meni,« je pomislila. »Imenoval me je svojo kraljico, mi pel pesmi, vendar je bila vse to hipna omama, ki je morala slej ko prej zbledeti.«
Ulica se je izgubljala v nedogled, Zaplesale so ji hiše pred očmi. Morala se je oprijeti zidu, sicer bi bila padla. Od nekod se je prikradla vabljiva misel, da je v smrti vse pozabljeno. Nasmehnila se ji je medlo in ji verjela.
VOLJAŠI! VOLJAŠICE! naročajte »NAŠO VOLJO«!
&&pisi £> &av&dov
HO—IR
KenčeJk
Za srce je venček življenje ali smrt.
Za žep pa je samo smrt.
Ob sedmih je v Kazini še skoro vse prazno. Vsa Ljubljana se igra gospodo in vse pride pozneje. »Neumorni« jazz pripravlja stojala, sestavlja klarinete, privija boben itd. V dvorani je par deklet s svojimi »gardedamami« in nekaj več fantov, ta večer gospodov »nazvanih«. Zunaj pri blagajnah vlada velika »nervoznost«. Odbor se je zaklel, da morajo vsi plačati. Upam, da vam je razumljiva »nervoza«. Fantje
—	gospodje — ogledujejo prihajajoča dekleta — dame. Slišiš lahko: ta je taka, ona taka, obleka ni dobro urejena, barva se ne ujema z obrazom itd. Fantje imajo garderobo nadstropje nižje. Je dinar ceneje. Tam leži že mnogo šopkov, zavitih, velikih, ki so jih prinesli s seboj. (To je za žep aspirin).
Sicer pa ni nageljčkov za prodajo med plesom še nikjer.
Kot rečeno, nageljčkov še ni.
Vesoljni odbor se posvetuje, kaj je treba ukreniti. Nekdo mora iti v cvetličarno podrezati. Le kdo? Odbor je zaseden. Kmalu pa prav salamonsko rešijo vprašanje. Nekemu »nervoznemu« študentu ukažejo, naj skoči v cvetličarno; ko se vrne bo imel prost vstop. Ko bi trenil je nazaj — z nageljčki.
Sitnarija je rešena, dijak že v dvorani, odbor pa zadovoljen in se le smehlja »nervoznim« študentom.
Okoli osme se začne. Najprej predsednik pove nekaj besed. Tudi učitelj Jenko »prav kratek« ... Potem valček, nato ples... — ... in sedaj pride največja gospoda. Plebs pa že pleše in ne opazi italijanske svile.
Naš razred je danes skoro polnoštevilen. Od »vidnejših« v šoli, manjkajo samo najmanj vidni pri plesu.
Miloš je v začetku malo slabe volje. Zunaj je bil »nervozen«, moral pa je končno plačati in se mu to še sedaj pozna. Sicer pa je Miloš tič. Na angleški valček vam pleše fox; če je treba na tango valček, pa magari kmečkega. — Džuro vsakega sprašuje, če nima preveč športne kravate. Sicer je pa čisto vesel, čeprav ve, da bo jutri bolan. — Lovro je blažen... Tega ne pove, zakaj. Sava govori v verzih, tudi ta ne pove zakaj. Prepričan je, da bo pri tekmah v palls-glajtu prišel njegov talent do izraza. Sicer sta pa tudi Džuro in Sine prepričana, da bomo zmagali. Tonči uživa pri jazzu in trdi hladnokrvno smrti v oči zroč, Ivotu, da je bila tista nota »ce« in ne »cis«. Ivo mu končno prepusti to iluzijo in se spravi plesat. Katra ima danes čudovito valovito glavo po mnenju Save, sicer je pa mnenja, da je jutri aritmetika in ne geometrija in trdi, da bo dobil štiri, če bo vprašan. — Mitja se pripravlja, da bo pozneje plesal figurirani valček. Sine igra gospodo, prišel je zadnji od četvorice iz druge klopi. Savo je fant od fare in na Ferdotov pritisk plačuje torte za drugo klop. Božo ima svoj dan in pleše samo valček. Sine se besno otepa vseh ponujanih četvork (vsaj baha se, da je dobil mnogo ponudb). Hoče prištediti denar za jutri, za Sneguljčico. Sele pri cvetličnem valčku se mu to posreči, ko so vsi nageljčki razprodani. Jožeta danes še ni, zaklel pa se je, da se bo drugo leto gotovo naučil plesati, sicer si v družbi samo pol človeka, je dejal. Emilianus najbrže piše dramo in ga zato ni. Sicer je itak nasprotnik plesa in hud kritik literarnih del; gotovo bo tudi tole hudo raztrgal. Ostali, kar je je iz našega razreda plešejo, sedijo, jejo, stopajo na čevlje itd.
V	odmoru se vsi tiščijo kleti. Celo Savo je prišel z metreso. Na koncu še blagajnik »Kola trezne mladine« Džuro.
Po odmoru dame volijo — je dejal mojster Jenko.
Lado ima dva kotiljona in pol, Lovro enega, Sine tri in pol, čeprav sam trdi, da so štirje. Džuro kolne, kajti njegova prsa so neomadeže-vana. Katre ni na izpregled, najbrže je šel v Ljubljanico, ker ga je Ona zapustila. Radi svoje smrti bo gotovo jutri manjkal v šoli. Uc je blažen glede (ne z ozirom!) na dobljeni kotiljon. Sava se jezi, da ni tekme v palesglajtu. Zopet ne more na dan s svojim talentom.
Še cvetlični valček, še nekaj plesov, potem valček z »gardedamami«, in naenkrat konec.
Nekateri imajo razširjeno levo polovico prsi. Drugi grizejo ustnice in nameravajo iti gledat Ljubljanico s Trimostovja. V splošnem pa je naš razred dobre volje, ker je po večini blažen.
Zame se stvar ni končala z heappy-endom. Pred vrati me je čakala mama. So pa ljudje, ki trde doma, da so prenočevali pri prijatelju ali pri stricu. Ali pa, da so vstali že ob šestih...
Jutri pa šola .. .
Ares
Za kto&am
Črtica iz vsakdanjega življenja
»Prvi moj občutek, ko sem se zjutraj prebudil, je bil neprijetni dražljaj megle, ki mi je silila v usta in nos. Izkobacal sem se iz slame in pogledal okoli sebe. Nekaj korakov od mene je molela iz slame noga, obuta v strgan čevelj, še dalje roka, tam v kotu pa je nekdo smrčal in se prevračal v slami.
Stopil sem iz skednja. Roka mi je nehote segla v lase in ko sem jo izvlekel, je bila polna slame. Osnažil sem si obleko in stopil h koritu. Umil sem se. Voda me je osvežila in potegnila iz mene zadnjo zaspanost, kolikor je še ni megla. Nagnil sem se nad korito in pil v naglih požirkih. Imel sem občutek, kot da sem si nalil svinca v želodec in mraz me je stresel.
V	mislih sem pregledal včerajšnji dan. Pritiskanje kljuk, ponižno pozdravljanje, ponujanje
v	vseh posredovalnicah, v vseh pisarnah. Pri tem pa ves dan lačen, v žepu pa niti dinarja. In danes me zopet vse to čaka.
Toda upam, da danes z večjim uspehom. Saj bo vendar vsakdo videl, da sem potreben skromne službice in toplega ognjišča. Se ne izgubim vere v človekovo dobroto, vem, da mi bo* rad vsakdo pomagal.
*
Zavil sem proti mestu, ugašale so svetilke na ulicah. V cerkvenem stolpu je odbila ura šest. Sest in pisarne odpirajo šele ob osmih, in gospodje šefi prihajajo šele ob desetih. Kam bi se dal? Napotim se v gornje mesto in pridem na trg.
Prva stojnica je bila pekova. Svež kruh, kruh, in jaz včeraj nisem nič jedel! Pristopale so kuharice, kupovale kruh in odhajale. Jaz pa sem stal in neka sila je priklepala moje oči na kruh.
V	glavi me je nekaj tiščalo.
»Vzemi — poglej peka, kako je rejen, vsega ima dovolj. In ti bi bil zadovoljen z enim samim hlebčkom!«
»Vzemi — saj se mu ne bo nič poznalo.«
»Vzemi, saj to ni tatvina.«
»Ne!« Oddahnil sem se. Prenehal je ta notranji govor. »Ne, kradel ne bom! Poprosim, saj ljudje so dobri; pek bo videl, da sem lačen, in dal mi bo.«
Stopim proti stojnici. Dve »dami« stojita tam in izbirata pecivo.
»Lepo prosim, včeraj ves dan nisem jedel, tako sem lačen...
»Marš, sodrga tatinska, delat pojdite, kaj pa postopate in prosjačite!«
Nekaj me je stisnilo za grlo, hotel sem nekaj reči v opravičilo, toda solze so mi silile v obraz, ustnice so trepetale in obrnil sem se. Kakor skozi meglo sem še videl kako sta dami začeli mahati z rokami in slišal sem: »Samo gledajo, kje bi kaj ukradli.«
Zavil sem v park. Sedel sem na prvo klop. Čutil sem neko slabost, nisem mogel več hoditi. Pred očmi pa mi je bil še vedno tolsti pek, ki mi žuga in me zmerja s tatom.
Tako sem sedel, sam ne vem koliko časa. Začelo me je zebsti in napotil sem proti pisarni, 'katere naslov sem imel iz posredovalnice.
V lepi predsobi stoji livriran sluga. Pogleda me postrani in me vpraša, kaj hočem.
Z muko sem spravil čez ustnice:
»Prišel sem iz posredovalnice, radi službe...«
Začudeno me je premeril od nog do glave, od mojih ponošenih, razcefranih čevljev, preko oguljenega površnika, do neobritega obraza in ne-ostriženih las.
Z izrazom notranjega studa je stopil do šefa in me najavil.
Stopim v pisarno. Za mizo sedi še dobro ohranjen, zalit moški, z mastnimi lici in velikim podbradkom. Na obrazu se mu pozna nejevolja. Ko sem mu razložil, kaj sem, in da prosim za službo, mi odgovori s sladkim smehljajem:
»Zalibog, ne odgovarjate mojim željam. Želim mladega elegantnega moža iz boljše družine z dobro protekcijo sorodnikov. In vi ne odgovarjate niti prvi, niti drugi želji.«
Debelo ga pogledam. Kako naj bom eleganten, ko nimam še za 'kruh? Ali sem mar jaz kriv, da sem bil rojen kot sin ubogega rokodelca, in nimam bogatih sorodnikov. Stopim iz svetle pisarne, za eno skušnjo bogatejši.
In koliko časa sem hodil potem po mestu, ne vem, spominjam se samo, da sem naenkrat začutil da padam, še kriknil sem, in potem ne vem ničesar več
Prebudil sem se sele tu v bolnici.«
Ko je končal, se je obrnil proti zidu. Pogledal sem na tablico nad posteljo in čital: Gornik Marjan, abiturient, popolnoma izčrpan.
In pomislil sem na vse tiste tisoče brezdomcev, ki jim usoda piše isto življensko povest in zasmilil se mi je ta mladi starec.
Obrnil sem se in šel...
Miljenčevsky:
SOŽALJE
Na Starega leta dan se je pomikal v zgodnjem popoldnevu proti Sv. Križu sprevod. Za krsto je stopala mati pokojnega petošolca Ivana: na le-
vi	jo je podpiral starejši, na desni pa mlajši sin Lado. Za njimi sta šli še pokojnikovi sestri. Mrzlo je bilo in solze so jima lahno ledenele na licih.
Pri odprtem grobu so zapeli pevci »Vigred« in oči vseh so se zalesketale; nato so zabobnele zmrzle grude.
Na sedmi dan Novega leta so »pri maturantih« plesali. Plesna vaja je bila srednje obiskana in tudi razpoloženje je bilo običajno. Jazz je udarjial lahkoten valček.
Pri prvem stebru je stal mlad, ne velik študent. S srepim pogledom se je razgledoval po parih, dokler se mu oko ni ustavilo na plesalcu.
V odmoru je stopil k njemu in mu stisnil desnico: »Prijatelj tvojega umrlega brata ti izreka sožalje.«
»Hvala«, je jecnil le-ta in zardel. Potem pa je stekel v garderobo, vzel klobuk in suknjo in hitel, hitel. Sele doma v sobi se je oddahnil. Sesedel se je na stol, oprl na mizo roke in položil nanjo glavo. Nehote so se mu prsti dotaknili časopisa, zgrabil ga je in čital: Zahvala — Petošolec Ivan Dobovsky — Žalujoči: mati — vdova, sestri Milena, Ljubica ter brata Svitko in Lado.
S IP O IRT
J\Ccdiko- /ZAiiuŽi športnik
Marsikdo sicer ve, da se človek lahko preživlja tudi s športom, čeprav ima često priliko poslušati doma in v šoli dolge »pridige« o brez-pomembnosti in predvsem »nerentabilnosti« športa v življenju. Marsikomu pa se tudi niti ne sanja, kakšne ogromne vsote človek lahko zasluži, če ima n. pr. trdo pest ali pa recimo noge kot srna. Gotovo ste že čitali in se vam je morda tudi kolcalo po bajnih zaslužkih filmskih zvezd in zvezdnikov. Obžalovali ste ob takih prilikah, da nimate velikega igralskega talenta, ali da vsaj ne stanujete kje v bližini Hollywo-oda. Gotovo bodo ob teh besedah postala pozorna vsa dekleta, ki slučajno, morda celo po pomoti čitajo športne rubrike, kajti znano je, da zlasti »šibki spol« vleče v filmski raj, čeprav to skriva v najbolj skritem kotičku svojega srca. Ako torej hočete doseči eno ali celo oboje od teh privlačnih stvari, poizkusite jih doseči s športom. Prav radi, boste odgovorili, toda kaj ko pa nimamo niti trdih pesti niti prožnih nog. Tudi tega navsezadnje ni treba. Začnite samo s treningom ping-ponga (oz. table-tenisa, da se ne zamerim pong-pogašem). To je povsem enostavna, vrhu tega še zabavna igra. Ne potrebujete prav nič drugega razen dobrih živcev, plus nekoliko talenta. Trenirajte vsak dan vsaj nekaj ur in čez leto ali dve boste postali svetovni prvak. Ker boste premagali vedno z lahkoto vse svoje protivnike, bodo postali na vas pozorni celo v Ameriki. Nekega prelepega dne boste prejeli vabilo za večmesečno turnejo po ameriških velemestih, za honorar toliko in toliko milijonov. Poglejte koliko lahko zaslužite! In pri vsem tem nimate niti trohice igralskega daru, niti odličnega iz matematike ali latinščine, ki je za življenje tako »neobhodno« potrebna. Sicer pa, da ne boste začeli sedaj vsi igrati ping-ponga. To je le za tiste, ki imajo v sebi skrit talent in mislijo, da niso sposobni za noben drug šport.
Onim, ki tehtajo preko 90 kg (tu ne mislim deklet!) bi svetoval, da poizkusijo srečo z boksom. To je sicer sirov šport, toda kdo ne bi pretrpel nekaj bunk, če pri tem zasluži veliko denarja. Ob tej priliki bi omenil, da je boks najdobičkanosnejši šport in da ogromno zaslužite tudi v slučaju, če ste tepeni. Gotovo vas zanima, koliko so zaslužili najboljši boksarji. Evo številk: Tuney 160 (stošestdeset) milijonov v naši valuti, Dempsey 132, Joe Louis 105, Sharkey 57, Paolino in Carpentier po 35 milijonov itd.
Ako vas ravno ne mika preko Oceana, posvetite se nogometu in ko boste, zahvaljujoč svojemu izrednemu talentu, dosegli velike uspehe, odrinite v Anglijo. To ni tako daleč, če vas tado mori domotožje, in poleg tega ste lahko skoraj brez skrbi, da boste prišli domov s celim nosom, da ne govorim o polni mošnji. Tudi pri nogometu namreč lahko zaslužite milijone. Naj vam navedem za primer angleškega nogometaša Johnes Bryn-a, ki je najdražji igrač nogometa na svetu. Koliko mislite, da je vreden? Nič več in nič manj kakor 3 milijone dinčkov, kajti za to vsoto je bil prodan nekemu klubu. Baje je dobil Johnes Bryn »samo« 600.000 din. Ker je tako drag si lahko sami mislite, da nima ravno majhne plače. Če ga pa prodajo še en-
krat ali celo dvakrat, bo imel gotovo dosti denarja do prve smrti.
Do sedaj sem navedel samo sprotne panoge, s katerimi imajo možnost doseči svoje sanje fantje. Prepričan pa sem, da zanima tudi onih nekaj deklet, ki so z veliko potrpežljivostjo pre-' čitale prav do sem, katerega športa naj se lotijo. Ker ženski nogomet za zdaj še ni popularen, bi jim svetoval, da začno trenirati plavanje. Tudi s plavanjem se lahko »priplava« v Holly-wood. Da mi ne boste očitale, da je to nemogoče, vam navajam dva primera. Gotovo poznate »Tarzana«, alias Weissmiillerja in morda celo Eleanor Holm - Jarretovo, ki sta bila spočetka samo skromna športnika, pozneje svetovna in olimpijska rekorderja in končno »oboževana« filmska stara. Če že nimate pogojev ali talenta za plavanje, poizkusite z drsanjem. Mislim, da vas ne bodo izgnali iz Amerike, če boste dosegli po svojem znanju Sonjo Henie. Ako tudi za drsanje niste talentirani, pričnite trenirati n. pr. tek in ko boste pretekli 100 metrov v času 10.3 sekund, vam ne bo treba dolgo čakati na poziv v Ameriko. In ko ste že enkrat v Ameriki, je do Hollywooda samo še skok.
S	tem člankom, ki morda niti ne spada stoodstotno v to rubriko, nisem nameraval propagirati med Voljaši profesionalizma v športu. Hotel sem samo pokazati, da se da preživljati in doseči svoj življenjski cilj tudi s športom; seveda pa je treba, kakor povsod drugod, poleg znanja in sposobnosti, tudi veliko sreče.
nfiL&thJbCct
B. B. »Odlomek s plesnih vaj«. Za konec pred-pusta sem bil kar zasut z raznimi »odlomki« pa tudi celimi plesnimi vajami. Razumel boš, da sem izbral take, ki so se po mojem mnenju najbolj prilegali listu.
Vida: »Tebe ni«. Samo psevdonim ne zadostuje, post je že in tudi ti boš morala sneti masko!
Motiv je dober, le z ušesom se nisi izkazal. Treba bo še predelati in »uglasiti«, da bo lažje tekla. Pošlji še, iz ene same pesmi težko razberem kaj bo.
A. B. »Dve zvezdi«. Ritem zelo neenoten in razbit. Popravi in zopet pošlji. Gotovo imaš še kaj!
O. A. »Pot ob kostanjih«. Na vrsto prideš kasneje, za to številko imam že sličen spis.
HO-IR: »Semester«. Počasi pa gotovo. Na vrsto bi prišel kasneje.
Milka C.: »Planinka«. Takega prispevka pa res še nisem dobil nikdar. Ne glede na to, da je brez imena in da je pisan na obe strani, sem se nekoliko bolj pozanimal zanj. Prečital sem ga večkrat pa se nisem mogel znebiti vtisa, da zasleduješ z njim poseben cilj, ki še dolgo ni istoveten s ciljem »Naše volje«. Jaz bi ti lahko osebno rekel nekaj besedi v tolažbo, mogoče bi ti celo lahko vlil nekoliko svetlejših misli in optimizma, ne morem pa v ta namen uporabiti lista. Potolaži se in veruj. Če ni sam toliko , ga tudi Tvoj klic preko »Naše volje« ne bo našel. Oglasi se še kaj, a ne več s tendenčnimi prispevki.
Grozdana: »Izkušnja«. Dobro, le naprej! Pošlji še.
V medklubskem turnirju Slovenske šahovske zveze vodita v ljubljanski skupini LŠK I. in LSK II. Posamezni rezultati machev LŠK I — LŠK II. 6:2 (Ljubljanski šahovski klub nastopa v teh tekmah s tremi moštvi). LŠK I. je premagal »Amaterja I.« s 7’/«;%, š. k. Šiško 4’/*:31/* in LŠK III. 6V2:l>/2. LŠK II. je zmagal nad Amaterjem I. 6:2, nad LŠK III. 7:1, s Triglavom pa je igral neodločeno 4:4. ŠK Amater I. je dobil proti Amater II. 8:0, s Triglavom 41/®:31/* in z LŠK III. 5%:2V*. ŠK Šiška je dobil z LŠK III. 5:3, podlegel pa je ŠK Železničarju 2:6, Triglavu 2'/2:5V2 in premagal Amaterja II. 6:2. ŠK Železničar je zmagal nad LŠK III. 41/2;3%. Tekmovanje je zelo poživilo šahovsko življenje v Ljubljani. Prvi dve mesta sta po vsej verjetnosti že določeni, za tretje pa se bo vodila ostra borba med Amaterjem I. in Triglavom.
Naš velemojster Vasja Pirc je v Londonu prejel povabilo holandske šah. zveze na turnejo po Holandski v zvezi z manjšim turnirjem, katerega vsako kolo so igrali v drugem mestu. Pirc je z lahkoto odnesel prvo nagrado s 4 in pol točkami. Sledili so Cortlever 31/*. Tol 3, Scheltinger 3, Koki, Muilwijko.
Madžarski prvak Szabo je v matchu proti Landauu v 9. partiji zopet s precejšnjo srečo ušel v remis. Pred zadnjo partijo je stanje 4 in pol : 4 in pol.
*
V Stockholmu je na Colijn-tumirju zmagal G. Stolz, ki nam je poznan z našega blejskega turnirja, s 7 točkami pred Ekenbergom 6, Berg-quistom 5V2 itd.
*	»V
Šampionat Pariza je dosegel pri 12 udeležencih Raizmann 8V2, H.—III. Honlinger in Monos-son 8, IV. Matvejev 7% (brat našega nacionalnega mojstra), Orbach 7, Baratz 6V2 itd.	[
*
V turnirju za prvenstvo Moskve sta si delila prvo in drugo mesto Bšlavenec in 18 letni Smislov s I2V2 točkami (iz 17). III. Lilienthal 12,
IV.—VII. Eltzov, Panov, Judovič in Waxberg 10%.
*	-	3
»
Na Rutzovem spominskem turnirju v Karlsruhe so zasedli prva tri mesta s 7 točkami Bo-goljubow, Eisinger in Kohler, IV.—V. Becker in Lange 5, Engels 3V2 in še štirje udeleženci.
*
Match za prvenstvo Nemčije med Bogolju-wom in Eliskasesom se bliža koncu. Po 17. partiji ima Eliskases 3 točke naskoka, tako, da mu v zadnjih treh partijah vodstvo menda ne bo resno ogroženo.	J.	Š.
JpoAtni d\o£u&
Veliko senzacijo med zagrebškimi športniki je povzročilo poročilo beograjskega radia, ki je poročal, da se namerava Punčec naseliti v Beogradu. Zagrebčani so se sicer tolažili, da spada to poročilo (oddano je bilo na pustni torek) še med pustne šale, pa jim žilica vseeno ni dala miru in so na pepelnico navalili na svojega »boga«. Punčec jim je odgovoril, da za sedaj še ni nič gotovega, da pa na to že dalj časa misli...
Izdaja, odgovarja in urejuje za Narodno obrambno tiskovno zadrugo r. z. z o. z. Gaberščik Milan, cand. Ilir., Ljubljana, Tržna 5. — Izhaja dvakrat mesečno. Letna
naročnina 12.____ din.	— Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarykova cesta 14/11. — Pošt. ček. račun št. 17.088. — Telefon 21-09. — Tiska Narodna tiskarna
v Ljubljani, predstavnik Fran Jeran.