Gozdarski vestnik, letnik 65 • številka 7-8 / Vol. 65 • No. 7-8 Slovenska strokovna revija za gozdarstvo / Slovenian professional journal for forestry UVODNIK 298 IZOBRAŽEVANJE IN KADRI 299 STROKOVNA RAZPRAVA 305 310 ZNANSTVENA RAZPRAVA 321 STROKOVNA RAZPRAVA 337 353 GOZDARSTVO V ČASU 357 IN PROSTORU KNJIŽEVNOST 360 Franc PERKO Gozdarstvo je naravnano dolgoročno Marko KMECL Čoklova stoletna obhodnjica Aleš KADUNC Gozdarstvo in statistika Forestry and statistics Miran HAFNER Morfološki kazalci rasti in razvoja damjaka (Dama dama L.) v lovišču Brdo pri Kranju Morphological growth and development indicators of fallow deer (Dama dama L.J in Brdo hunting ground Dušan JURC Zdravje gozda BORI - Pinus spp PINES - Pinus spp. Bolezni iglic Diseases of needles Sonja JAMNIK, Janez PIRNAT Analiza sprememb kulturne krajine v občini Cerklje Analysis of changes in the cultural landscape in the municipality Cerklje M. CIMPERŠEK Gozdovi so veliko vredni, a vedno manj donašajo Forests are valuable, but bring smaller profit Lado KUTNAR »Cultural landscapes - changing landscapes« Ob 50. simpoziju IAVS v Walesu Franc PERKO Mateja COJZER: Prirejen slikovni ključ za določanje izbranih vrst gozdnih praproti Gozdarstvo je naravnano dolgoročno Za gozdove v Sloveniji, s katerimi se pred svetom radi pohvalimo so zaslužne številne generacije gozdarjev in lastnikov gozdov. Naše najpogostejše drevesne vrste dosežejo ekonomsko zrelost pri 80 do 160, pa tudi več letih. Danes tako uživamo sadove, ki so jih zasnovale razmere, lastniki gozdov in gozdarji v stoletju in več. Prav je, da se tega zavedamo, v gozdu ni praktično nič od danes! Tudi sedaj ni nič drugače, tudi današnje generacije lastnikov gozdov in gozdarjev ustvarjajo gozdove in zasnovo zanje za več človeških generacij vnaprej. Le malo je v gozdovih ukrepov, ki nimajo dolgoročnih vplivov. V tako dolgem obdobju se znanje o gozdu in odnos do njega močno spreminja. In gozd mora biti kos tem izzivom. Pa se povrnimo malo nazaj. Napredek naravoslovnih znanosti je tudi v naših deželah pospešil razvoj gozdarstva iz empirije v znanost. Pri tem so bili zaslužni zlasti »Academia operosorum« v Ljubljani (1693), »Družba poljedelcev in koristnih umetnosti« (1767) in njena naslednica »Kmetijska družba za Kranjsko«, je zapisano v knjigi Gozdovi na slovenskem. Ker sem v uvodniku pred dvema letoma zapisal nekaj besed o gozdarjih, ki so delovali pri nas v drugi polovici dvajsetega stoletja, poglejmo tokrat malo dlje nazaj. Prvi šolani gozdarji se pojavijo v naših deželah po ustanovitvi višjega gozdarskega učilišča v Mari-abrunnu (1813), predhodnika gozdarskega oddelka na »Hochschule für Bodenkultur« na Dunaju. Od prvih absolventov je zlasti pomemben češki rojak Josip Ressel, ki je od 1817 do smrti 1857. leta, uspešno deloval v naših krajih, pretežno v slovenskem in hrvaškem Primorju. Sestavil je prve načrte za pogozdovanje krasa. Od gozdarjev domačinov se je v tem času odlikoval škofjeloški rojak Ivan Cerar, od 1817 do 1829 distriktni gozdar v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Napisal naj bi najstarejšo gozdarsko razpravo v slovenščini: »Od potrebe zareje drevja v premskem kotoru postojnske kresije« (1821). Pionir v pogozdovanju našega krasa je bil Josip Koller, uveljavil se je tudi pri urejanju gozdov in projektiranju cest v Trnovskem gozdu. Ko je po zemljiški odvezi prešlo v kmečke roke dve tretjini gozdov, je bil malim gozdnim posestnikom potreben strokovni pouk. V ta namen je kranjski deželni odbor leta 1868 izdal poljubno pisano knjižico, ki jo je napisal Mavricij Scheyer: »Navod, kako naj ravnajo posamezni kmetje in cele soseske z gozdom«. Bila tudi učbenik na prvi slovenski gozdarski šoli, namenjeni lastnikom gozdov, ki je delovala na Snežniku od leta 1869 do 1875. Šolanje je trajalo dve leti, bila je v rangu srednje šole. Imela je tudi svoj učni gozd. Že dobrih sto let prej je Flamek izdelal načrt za Trnovski gozd. Leta 1892 je dr. L. Hufnagl razvil v veleposestniških gozdovih na Kočevskem svojstven sistem prebiralnega gospodarjenja. V začetku dvajsetega stoletja je H. Schollmayer na Snežniku prevzel Hufnaglov koncept, hkrati pa v urejanje in gospodarjenje z gozdovi vpeljal izvirno zamisel kontrolne metode. Na drugem koncu Slovenije se je F. Pahernik na svojem posestvu odločil za prebiralno gospodarjenje, za preverjanje uspešnosti gospodarjenja pa uvedel periodične inventarizacije. To so bili zametki sodobnega trajnostnega gospodarjenja z gozdovi pri nas. Večina gozdov pa je bila v lasti malih gozdnih posestnikov, ki z njimi niso prav vzorno ravnali. A. Guzelj je zanje leta 1903 pripravil priročnik: »Navod za oskrbovanje malih gozdnih posestev na Kranjskem in Primorskem«. Naj bo dovolj o tem. Na koncu pa mogoče še pobuda. Kar precej celovito je že obdelan razvoj gojenja in gozdnogospodarskega načrtovanja skozi zgodovino na slovenskem, ali ne bi bilo koristno tega storiti tudi za druga področja. Iz preteklosti se vedno lahko kaj naučimo. Mag. Franc PERKO GDK: 902.1 Čokl (045) = 163.6 Čoklova stoletna obhodnjica UDK: 929:630 Čokl+01 (045) = 163.6 Pisati o stoletniku, ali se z njim pogovarjati, pač ni vsakdanje opravilo. Vznemirljivo je predvsem to, da gre za jubilanta, ki je bil gozdar, tudi večkratni interniranec... V svoji strokovni karieri sem srečal, poleg spoštovanega univ. prof. Martina Čokla, samo še enega gozdarja stoletnika, Pahernika iz Maribora. V čem je še omenjena vznemirljivost. Med ljudmi velja prepričanje, da je gozdarski poklic lep poklic - v naravi, na svežem zraku, brez stresov, ki jih običajno povzročajo stiki z ljudmi. Vendar samo dva stoletnika med gozdarji v obdobju stotih let, tega prepričanja ne potrjujeta. In ne kaže, da bi prav kmalu dobili še kakšnega. S tem je ta laična (ljudska) teza, ki je po svoje čisto simpatična, zlasti za mlade, ki se odločajo za gozdarski poklic, demantirana in nerabna. Kako v resnici doseči (doživeti) 100 let, ne le gozdarju ampak sleherniku, nam bo na koncu tega zapisa odkril jubilant sam. Kajti ob takšni priliki pač ne gre pozabiti na pritajeno željo, skrivnost upanja, vsakogar, preseči to veličastno starostno znamko. Prof. Martin Čokl leta 2007 Foto Marko Kmecl V 100 letih nekega človekovega življenja postane poklicni del, torej čas, ki odpade na opravljanje obvez, oziroma opravljanje izbranega poklica, manjšina. Manjši del, za katerega bi lahko rekli, da je zelo pomemben, vendar ne življenjsko odločilen. Tako meni tudi bistri in nadvse verodostojni stoletnik, zato mi je dovolil pokukati tudi v njegovo Zibiko, v kateri se je rodil in v njegovo zibiko, ki so jo pred 100 leti zazibale kozjanske rojenice; meni namreč, da človeka ne oblikuje zgolj delo, ampak še marsikaj drugega. Človek postane univerzalna (skoraj popolna) osebnost samo, če živi neomejevano, vsestransko, vseobsežno - skratka svobodno. Zato svojega načina življenja, ni podrejal poklicu. Harmonično prepletanje notranjih interesov, ga je duhovno bogatilo in umirjalo. V tem smislu je bila njegova razvojna pot od pastirja do univerzitetnega profesorja in vrhunskega raziskovalca celostna in logična. Med pomenkovanjem večkrat omeni red, ki ga zlasti v sedanji slovenski družbi zelo pogreša. Spomnim ga, da je red (družbeni, pa tudi gozdni če hočete) pravzaprav omejevanje človekove svobode, kar mu onemogoča osebnostni razvoj. Takšni tezi oporeka, ko pravi, da red v družbenem pa tudi drugačnem okolju spodbuja ustvarjalnost in produktivnost. Lahko mu pritrdim, čeprav misel ni običajna. Te dni sem namreč poslušal slovitega ameriškega dirigenta Georgea Pehlivani-anena, ki je razvijal podobno misel, da je v najstrožji disciplini (zlasti samodisciplini) največ svobode; namreč na neki višji, duhovni ravni. To razkriva Čoklov tradicionalizem, če že ne kar konzervativizem. V njegovi bivalni sobi vlada red. Vse je na svojem mestu. Pregledno je. Upam si pomisliti na izjemno komplementarnost z njegovo soprogo Ireno; 66 let (toliko let sta poročena) sta ustvarjala harmonično družinsko vzdušje optimi-rane materialnosti in duhovnosti. Čeprav je po svoji dominantni genski zapisanosti bolj matematik kot biolog pa vendarle kar nekajkrat s poudarkom pove, da ima dva sinova, šest vnukov in pet pravnukov. Tudi ta podrobnost razkriva njegovo univerzalnost in človeško verodostojnost. Zapisani dojmi o našem kolegu in prijatelju, me prepričujejo, da ga predstavim predvsem kot človeka, torej zapišem njegovo življenjsko zgodbo, v kateri je gozdarstvo zelo pomemben pa vendar le del njegovega življenjskega sveta. Njegove stoletne življenjske poti so zares raznovrstne, poučne in nenehno pospremljane z najbolj humanimi odzivi njegove zavesti. (Zato v sestavku ločujem tisti del Domačija Čoklovih, po domače Trnških. Foto Martin Čokl pripovedi, ki zadeva njegov poklic, t.j. gozdarstvo, od tistega, ki ga definira kot človeka in kot osebnost.) Martin Čokl se je rodil 12.10.1907 v ne premožni in tudi ne v siromašni, pač pa v številni družini v Zibiki na severnem robu Kozjanskega. Osem bratov in ena sestra. Tipična kmečka domačija, ki je žal ni več, (zrukal jo je znani potres na Kozjanskem v sedemdestih letih prejšnjega stoletja), potrjuje urejenost, ki je za funkcioniranje tako številne družine, prvi pogoj. Ker je oče vsa leta prve svetovne vojne nosil puško, so morali mati z otroki sami skrbeti za normalno kmetovanje in vse druge podrobnosti takšnega življenja. Kljub temu je Martin za šalo preskakoval razrede osnovne šole, zato so starši v njem že videli bodočega gospoda (duhovnika), kar so bila v tistih časih povsem normalna pričakovanj a. V Mariboru je opravil sprejemni izpit na humanistični gimnaziji; vendar pa so starši spoznali, da stroškov šolanja v Mariboru, ne bodo zmogli. Pa je fant odšel v škofove zavode v Ljubljano, kjer je bil študij znatno cenejši. Danes kar ne more razumeti, kako je v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja, peš, obložen z velikim kovčkom, sam 12-letni deček, ponoči pešačil z ljubljanske železniške postaje do Zavoda v Šentvidu. Tu je spet opravil sprejemni izpit. Po enem letu šolanja v Šentvidu je nadaljeval gimnazijo v Mariboru, in je šele po petem letniku gimnazije staršem priznal, da ga bogoslovje ne zanima. Starši so bili seveda zagrenjeni, vendar razumski, kar še vedno globoko ceni in z vidnim priznavanjem poudarja. Pri tako težki odločitvi (zlasti za tako mladega in v ruralnem okolju), mu je odločilno pomagal domači zibiški župnik, ki ga je z razumevanjem podprl. Zato je bilo tudi njegovim staršem veliko lažje sprejeti novo sinovo odločitev. Po maturi (1927) si staršev ni več upal obremenjevati in se je moral zadovoljiti le s pomočjo za prvo silo. Na prigovarjanje člana slovenskega študentskega akademskega društva Danica iz Zagreba, se je vpisal na veterino v Zagrebu, pa so ga pričakovanja o štipendiranju, hitro razočarala. Tudi sam študij na veterinarski fakulteti ga ni privlačeval. Sošolca Leon Guzelj in Tone Šetinc, ki sta študirala gozdarstvo v Zagrebu, sta ga pregovorila, da je presedlal na gozdarstvo, kjer je lahko sproščal veliko svojih razumniških afinitet, pa tudi veselja. Že prvo predavanje na gozdarstvu je bilo zanj pravo odkritje. Presrečen je bil, da je vendarle o dkril nekaj, čemur se bo v življenju z veseljem zapisal. Čokla so do njegovega 20. leta, to je obdobje, v katerem se mlad človek psihofizično oblikuje in ko intelektualno intenzivno zori, življenjsko usmerjale Čoklova družina. V ospredju Martin. Foto Martin Čokl predvsem eksistenčne potrebe. Samo z neverjetno skromnostjo in pridnostjo je premagoval stroške študija v Zagrebu. To skromnost je ohranjal tudi pozneje. Na kratko sem poskušal opozoriti na eksistenčne stiske, saj je za razumevanje njegovih sto let, tudi ta podrobnost zelo pomembna. Zavestno ali podzavestno je čutil svojo pravo življenjsko smer. Vedno pa se je kljub mnogim oviram, zavestno odločal. Po enem letu bivanja v zasilnem študentskem domu v Zagrebu, kjer so bile bivalne razmere vse porej kot ugodne (v sobi je bilo 20 študentov, med njimi tudi sloviti slikar France Mihelič); se je moral preseliti v veliko enosobno leseno barako na dvorišču tega doma, kjer so študentje za premagovanje ostre zime 1928/29 pokurili stole in še iz predavalnic prinašali drva. Po prvem letu pomanjkanja, mu je bila v veliko pomoč vsakodnevna inštrukcija sina gostilničarja, za kar je dobival bogato kosilo in 4 dinarje za tramvaj. Ta denar je, namesto za vožnje, porabil za skromno večerjo. Poleg tega ga je za sostanovalca k sebi vzel sošolec Guzelj, s katerim sta skupaj stanovala do konca študija. Za premagovanje materialnih težav je počitnice izkoristil za prakso v Bosni in v Slavoniji. Po štirih letih študija, je v jeseni leta 1931 z odliko diplomiral. Kot pravi, ga je pri izpitih večkrat reševala tudi sreča. Tako ga je profesor matematike kot predsednik izpitne komisije prvega diplomskega izpita rešil padca iz kemije, ker se mu je prikupil, ko je po celi vrsti padlih, uspešno rešil zelo zahtevno matematično nalogo. Pri profesorju za vodogradnje, ki so se ga študentje zelo bali, je moral na izpit k njemu na dom. Zaradi hude revme ga je profesor pričakal sede v napihnjeni avtogumi. Ko je opisoval aparat za merjenje hitrosti vode, se ni spomnil izraza za krmilo pa ga je v mislih na klopotec imenoval rep. To je profesorja spravilo do pravega krohota in tako dobro voljo, da je izpit končal z odliko in da je bil izpit iz drugega njegovega predmeta bolj prijateljski pomenek kot pravi izpit. Prvo, kar ga je čakalo po diplomi, je bila 3-letna brezposelnost. Šele leta 1934 je dobil mesto kot pripravnik v gozdarskem odseku na Dravski banovini v Ljubljani. V drugi polovici tridesetih let se je zanimanje države za gozdno in lesnogospodarsko problematiko vidno okrepilo. Stanko Sotošek, Lojze Žumer, Anton Šivic in drugi vuidnejši slovenski gozdarski inženirji, so v okviru državnih in gospodarskih institucij sprožali mnoge strokovne probleme, ki so bili pravi začetki avtohtonega slovenskega gozdarstva med in po drugi sv. vojni. Med drugim je tudi Čokl kot vodja gozdarskega oddelka na Kmetijski zbornici v Ljubljani leta 1941 (februar) organiziral tako imenovano "gozdarsko anketo", kar je pomenilo večdnevno posvetovanje, na katerem so določali strategij o razvoja gozdarstva v naslednjem obdobju. Komaj je dobro izzvenelo 22 referatov na tem posvetovanju, ko so zaregljale okupatorjeve strojnice. Že prej je bil mobiliziran. Kot artilerijski častnik je moral v Hočah prevzeti eno od baterij ter se z njo umikati proti jugu, proti Hrvaškemu Zagorju. Tega marša zaradi neživljenjskih naporov nikoli ne bo pozabil. Pri tem pa so ga skupaj z baterijo Nemci ujeli in ga odpeljali v nemško vojno ujetništvo. Konec leta 1941 je prešel v italjansko vojno ujetništvo, bil v začetku leta 1942 izpuščen, po enem mesecu prostosti pa skupaj z drugimi aktivnimi in rezervnimi častniki nekdanje kraljeve jugoslovanske vojske aretiran in odpeljan v italjansko internacijo v Padovo in Gonars. Po dveh letih internacije je bil ponovno izpuščen, v jeseni leta 1944 pa so ga pod krivo podmeno, da naj bi bil po ženi član židovske družine, Nemci aretirali in odpeljali v Dachau, kjer je komaj živ dočakal konec vojne. Zanimivo, da je moral vso to kalvarijo zaporov in internacij doživeti, kot bi rekli, ne kriv ne dolžen. Ne zaradi nekakšnih zavestnih političnih ali drugih osebnih opredeljevanj, ki bi lahko bila v tistih težkih časih hitro vzrok takšni torturi. Čoklovo najbolj pestro strokovno življenje je bilo takoj po 2. sv. vojni. Stroko je bilo treba postaviti popolnoma na novo, na slovenske gozdarske noge. Redki gozdarski izobraženci, med njimi tudi on, so morali početi vse. Za njegov nadaljnji razvoj je bilo najpomembneje, ko so ga dodelili prosvetnemu oddelku ministrstva za gozdarstvo, kjer je pričel z organizacijo povojnega gozdarskega raziskovalnega dela. Organiziral in vodil je tudi tečaje za gozdne delavce, na nižji gozdarski in lesarski šoli je predaval izkoriščanje gozdov, posebno rad se spominja smolarjenja, za kar je postal vrhunski izvedenec; in kar je še najmanj znano - v šoli za gozdno milico v Begunjah je predaval dendrometrijo. Za hip se zaustavimo pri smolarjenju. Res, da se sliši nekoliko eksotično, ampak leta 1948 je bila ta gozdarska eksotika del preživetja Jugoslavije. Takrat sta Zahodna Evropa in Sovjetska zveza blokirali vse gospodarske zveze z Jugoslavijo, kar ji je povzročalo strahotne gospodarske težave. Nenadoma je postala smola edini vir za izdelavo terpentina in kolofonij e, iz njiju pa so izdelovali strojna maziva. Tako kot sedanje generacije o smolarjenju ne vedo nič, tako o tej gozdarski dejavnosti tudi takrat niso veliko vedeli, tudi Čokl ne. Vso biologijo smole in tehnologijo njenega pridobivanja je moral šele proučiti. V sicer skromno pomoč mu je bila le neka, v ruskem jeziku in v ruski pisavi pisana, knjižica o smolarjenju. Realno ocenjevano je bilo smolarjenje le epizoda, tako za Slovenijo kot za Čokla, ki pa se je upravičeno rad spominja in na katero je tudi upravičeno lahko ponosen. Po Sloveniji so iskali zrela borova drevesa in jih vključevali v pridobivanje smole; največ so jih našli v Prekmurju. Takrat so v Sloveniji "natočili" 300 do 350 ton smole letno. Med drugim je ob pomanjkanju orodja za smolarjenje idelal izviren smolarski nož, ki je zagotavljal pravilen potek in pravilno globino v deblo zarezanih žlebov pri smolarjenju in sploh omogočal smolarj enj e v Sloveniji. Ta nj egov patent A Ijegova pot v gozdarski poklic ni bila načrtovana 1. \ niti sanjana, ampak slučajna. Kot pobiča ga je najbolj prevzemal poklic učitelja. Ko pa je v Zagrebu končno pristal na gozdarstvu, ga je le-to povsem "posrkalo". Že med študijem je na študijskih ekskurzijah in na počitniških praksah spoznaval razmeroma razvito gozdarstvo na Hrvaškem. Ko je končno kot pripravnik dobil službo v Ljubljani, ni bil več zeleni začetnik, temveč že dovolj izkušen, da so mu takoj na začetku naložili odgovorne inženirske naloge. Priroda teh nalog je bila takšna, da je svoje gozdarstvo lahko vedno bolj povezoval z matematiko in statistiko, ki sta mu bila v resnici zapisana v genih. Ko je prišel na gozdarski inštitut (1948), se je tudi v celoti zapisal metričnemu vidiku gozdarstva, pri čemer je vztrajal do upokojitve. Če vse njegovo strokovno delo postavimo na skupni imenovalec "merjenje sestojev in njihovega potenciala", kot je naslovil tudi enega izmed svojih knjižnih besedil, je zaobsežen skoraj ves njegov raziskovalni opus. Pri njegovi odločitvi kaj in kako, mu je pomagala tudi okoliščina, da o naših gozdovih do štiridesetih let nismo veliko vedeli in še: specifične gospodarske razmere po 2. sv. vojni. Zato se mu je strateški cilj, kako spoznati, kako so gozdovi "založeni", ponujal kar sam od sebe. Ko je začel delati na Inštitutu, so le malo vedeli, kako bi dovolj natančno izmerili kubaturo stoječega drevesa kaj šele sestoja. Prva inventarizacija gozdov v Sloveniji je bila izvedena z okularno cenitvijo. Ker so morale biti inventarizacije v daljšem obdobju primerljive, so mislili, da je možno eksaktno določati stanje sestojev le s polno premerbo, kar je bila druga (neizvedljiva) skrajnost. Predvsem ta dejstva so bila metriku Čoklu dovolj izzivalna, da je pričel iskati dendometrijske in urejevalske metode, ki bi zadovoljevale tako natančnost kot gospodarnost inventarizacije gozdov, (kar je v urejanju gozdov tudi zelo pomembno). "Racionalizacija metod za urejanje gozdov" je njegovo glavno raziskovalno knjižno delo, v katerem obravnava to izjemno kompleksno raziskovalno materijo. Zelo verodostojno lahko trdimo, da prof. Martin Čokl sodi v skupino, žal zelo redkih slovenskih gozdarskih raziskovalcev, katerih delo je predvsem aplikativnopozicionirano. Zastavljeno in izvedeno za praktično strokovno rabo. Ta njegova nagnjenost k raziskavam, ki naj služijo reševanju stvarnih potreb, se zrcali tudi v njegovih publicističnih delih, objavljenih v zbornikih in v zbirki znastvenih in razislovalnih del gozdarskega inštituta ter v mnogih zvezkih Gozdarskega vestnika. Mnogi rezultati njegovih raziskovanj so podani tudi, v že omenjenem publicističnem delu "Merjenje sestojev in njihovega potenciala". Nekatera njegova dela so postala nepogrešljiv pripomoček pri urejanju gozdov. Med te sodijo predvsem, za naše potrebe prirejene in preračunane francoske Schaefferjeve in Alganove ter izvirne Čoklove vmesne tarife, ki so prešle v splošno Zibika rojstna vas Martina Čokla - leta 2007. Foto Marko Kmecl rabo in so zelo poenostavile ugotavljanje sestojnih lesnih zalog. Kot pomemben pripomoček za razna dela v gozdarstvu pa je treba zlasti omeniti še Čoklov Gozdarski priročnik, ki je doživel šest izdaj. V njih je izšla tudi kopica izvirnih Čoklovih tablic. Bibliografija Sestava Čoklove bibliografije je bilo dokaj zahtevno delo. V obdobju po 2. sv. vojni, ko je razmeroma veliko objavljal, leksikografska pravila niso bila tako sistemska in tudi obvezna niso bila. Njegovo bibliografijo je pripravila Maja Božič v Gozdarski knjižnici in INDOK dejavnost na Gozdarskem inštitutu Slovenije, ki je vseh njegovih 89 bibliografskih enot razvrstila v naslednja poglavja: 1. Članki (28) Obravnavajo tematiko urejanja gozdov kot: inventarizacijo, prirastek, prehodne dobe, tarifni način določanja lesnih zalog, deblovnice za celjski okraj in za kraške sestoje č. bora, izsledke na inštitutskih raziskovalnih ploskvah itd. 2. Elaborati in poročila (26) Za to zvrst njegovega strokovnega pisanja je značilna izrazita praktičnost. V njih prevladujejo rezultati na različnih raziskovalnih ploskvah (Postojna, Pokljuka, Snežnik, Kočevsko, Notranjsko, Rakovec, Ločnik); pa še rast tujih iglavcev, gospodarska zrelost sestojev na Pokljuki, metode merjenja prirastka, obhodnja v smrekovih sestojih itd. 3. Gozdnogospodarski načrti (10) Lehen na Pohorju, Smolnik, Lobnica. 4.) Monografije (19) Smolarski priročnik, Kako pogozdujemo, Gozdarski in lesnoindustrijski priročnik - šest izpopolnjevanih izdaj, Tablice za kubiciranje okroglega lesa, Tarife z mnogokratniki, Tehnika odkazovanja, Racionalizacija metod za urejanje gozdov, Merjenje sestojev in njihovega potenciala, Prirastne tarife, Racionalizacija urejanja malodonosnih gozdov, Metodika ugotavljanja razvoja sestojev. 5.) Prispevki na kongresih (1) XV. IUFRO kongres, Bucarest, 1971 6.) Poglavja v monografijah (3) Merjenje drevesa, Raziskovalne ploskve, Metode urejanja. 7.) Prevodi (1) 8.) Ureditev monografije (1) Gozdovi na Snežniku Kompletna bibliografija s podrobnostmi je v Gozdarski knjižnici in INDOK dejavnost na GIS in pri avtorju. GozdV 65 (2007) 7-8 303 so izdelovali na gozdarskem inštitutu. Zanimivo je, da borovo drevo, ki je bilo smolarjeno, zaradi velike smolnatosti, ni bilo uporabno za žagarijo. Že po nekaj letih, ko je Jugoslavija dobila nove zaveznike na Zahodu, je smolarjenje povsem zamrlo. Če dodamo še poskuse pridobivanja eteričnih olj iz smrekovih iglic, smo zaokrožili tudi nakaj njegovih "postranskih" specialnosti. Ko je bil leta 1947 ustanovljen Inštitut za gozdno gospodarstvo in lesno industrijo Slovenije, je bil M. Čokl med prvimi raziskovalci. Odslej se je posvečal urejanju gozdov in dendrometriji kot metrični osnovi urejanja. Njegova raziskovalna pot je bila sicer klasično čvrsto usmerjena, toda izrazito ustvarjalna, torej dinamična. Tri leta pred svojim dokončnim prehodom z Inštituta na Fakulteto (1963) je Čokl kot predavatelj dendrometrije nasledil prof. F. Sgerma. Poleg tega pa je začasno predaval tudi predmet statistične metode v gozdarstvu, ki ga je nasledil za prof. M. Blejcem. Tako je spretno prepletal pedagoško in raziskovalno delo do upokojitve leta 1977. Čeprav je poučevanje v otroški dobi opazoval z velikim spoštovanjem pa je v tem času dajal prednost raziskovanju pred visokošolskim pedagoškim delom. V njem je lahko sproščal več svojega prirodnega daru, čeprav je bil v izobraževanju gozdarjev vseh profilov prav tako uspešen, za kar je prejel tudi najvišja priznanja. Temu kombiniranemu delu je namenjal celih 30 let svojega poklicnega dela. Po sili razmer in ljubiteljsko se je M. Čokl ukvarjal tudi z izdelavo izvirnih pripomočkov za dela v gozdu. Izdelal je tudi svoj inštrument za merjenje drevesnih višin, ki je prešel v splošno rabo in uspešno nadomeščal uvožene višinomere. V prostih dneh je pogruntal in izdelal tudi izviren gozdarski polimeter, s katerim je možno opravljati celo vrsto meritev. Inštrument je patentiral pri Zveznem uradu za patente v Beogradu. Ves čas pa se je uveljavljal tudi kot strokovni publicist, urednik in terminolog. Skrbel je za inštitutsko in fakultetno raziskovalno publicistiko, gozdarstvo zastopal v splošnih tehniških terminoloških komisijah, skrbel za slovenjenje JUS standardov itd. 30 let pa je deloval v komisiji za sestavljanje pravil za gozdnogospodarsko načrtovanje in za potrjevanje teh načrtov. Mlade inženirje je ponovno "preverjal" na strokovnih izpitih iz urejanja gozdov. Nekaj priznanj in odlikovanj: - Red dela s srebrnim vencem za prizadevanje in uspehe pri delu, 1965. - Priznanje Biotehniške fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani za uspehe pri pedagoškem in znanstvenem delu za razvoj stroke, 1975. - Red republike z bronastim vencem, 1979. - Jesenkovo priznanje za pomemben teoretični in praktični prispevek na področju dendrometrije, prirastoslovja in racionalizacije urejanja gozdov, 1979. Najlepše pa se mu je oddolžila narava, ko mu je naklonila sto let življenja. Brez špekulacij in zlih namenov, ki so tako tipični za medljudske odnose, sta z njo nesebično delala eden za drugega. Za dolgo življenje pa se je po njegovem vredno potruditi. Recimo takole: V službo hodiš zato, da preživiš. Kar pa ne pomeni priporočila za lenuharjenje. Nasprotno! Delo (služba, poklic) mora človeka razveseljevati. Ni treba vedno sedeti v prvi vrsti. Modro je poslušati druge. Oglašati se, in govoriti, je primerno samo tako dolgo, ko imamo še kaj povedati. Skromnost je predvsem samodisciplina, ki zagotavlja največ človeške avtonomnosti. Vse naj bo odmerjeno v smislu človeških izkušenj - tako užitki kot napori. Etika in morala sta lepši kot ogrlice in prstani. Prinašata mir in zmanjšujeta možnosti stresa. Krepita ugled, dostojanstvo in posledično samozavest. Največ pa k dolgemu življenju prispeva ustrezni genski zapis. S tem dodatkom razširja naš spoštovani kolega prof. Martin Čokl gozdarsko izrazje s pojmom čoklova stoletna obhodnjica, ki je sad njegovega sloga življenja in je bolj uporabna za gozdarja kot za gozd. Kajti 100 let je samo etapa, nekaj vmesnega, ne končanega! In še jubilantovo sporočilo: Naj ta srečni "vmesni donos" doživi čim več slovenskih gozdarjev! Po pripovedi prof. Martina Čokla napisal Marko KMECL GDK: 905 (045) = 163.6 Gozdarstvo in statistika Prispevek ob stoletnici rojstva prof. Martina Čokla Forestry and statistics Article at the centennial of birth of Prof. Martin Čokl Aleš KADUNC* Izvleček: Kadunc, A.: Gozdarstvo in statistika. Gozdarski vestnik, 65/2007, št. 7-8. V slovenščini, z izvlečkom v angleščini, cit. lit. 4. Prevod v angleščino: avtor. Lektura angleškega besedila: Jana Oštir. Skupno gozdarstvu in statistiki je ukvarjanje z množičnimi pojavi. Gozdarstvo je že zelo zgodaj po intuiciji uporabljalo metode izvrednotenja, ki jih danes lahko pojmujemo kot zametke statistike. Danes se raba statistike v družbi in gozdarstvu povečuje. Gozdarji pri tem nekoliko zaostajamo. Za napredovanje stroke bo potrebno stalno izboljševati naše znanje (med drugim) metodoloških vsebin. Ključne besede: gozdarstvo, statistika, Slovenija, poučevanje Abstract: Kadunc, A.: Forestry and statistics. Gozdarski vestnik, Vol. 65/2007, No. 7-8. In Slovene, with abstract in English, lit. quot. 4. Translated into English by the author. English language editing by Jana Oštir. A common aspect of forestry and statistics is dealing with large datasets. At a very early stage, forestry intuitively used evaluation methods which can nowadays be treated as rudiments of statistics. At present the usage of statistics is increasing in society and in forestry as well. Foresters are a few steps behind, though. If our profession is to progress, permanent improvement of our methodological knowledge is required, among other topics. Keywords: forestry, statistics, Slovenia, teaching 1 UVOD Tako gozdarstvo kot statistika se kot pravi znanosti oblikujeta v 18. oziroma 19. stoletju. Pred tem bi kot zametke, oziroma kot podlago statistiki lahko razumeli zlasti razvoj matematike na področju verjetnosti. Razvoj gozdarstva pa je pogojevalo predvsem pomanjkanje različnih gozdnih proizvodov oziroma učinkov. Prve zametke gozdarstva lahko najdemo že v srednjem veku oziroma celo v antični dobi (v različnih aktih s katerimi se poskuša zagotavljati trajnost neke rabe). Obema disciplinama je skupno, da imata opravka z množičnimi pojavi. Tako ni naključje, da se je »statistično razmišljanje« v gozdarski praksi pojavilo bolj zgodaj, kot v drugih panogah, ki se poslužujejo biometrije (PRODAN 1961). Gozdarji imamo opravka z množicami indivi-duumov, dogodkov, ki obstajajo in se dogajajo v relativno dolgih obdobjih. Upravljamo z ekosistemi, ki pokrivajo velike površine in kjer je časovna skala procesov relativno dolga v primerjavi s človeškim življenjem. Iz tako obsežnih zbirk podatkov je gozdarstvo že v 18. stoletju poskušalo izpeljati zakonitosti z oblikovanjem praktičnih tabel oziroma števil, ki so bila boljša ali slabša izvrenotenja meritev in izkušenj (PRODAN 1961). Številni znani gozdarski znanstveniki 18. in 19. stoletja so se posluževali - v današnjem smislu - biometrije, pa čeprav do takrat matematično-statističnih metod še niso razvili. Dodati pa je potrebno, da se je biometričen značaj mnogih del gozdarjev iz prakse spoznal zelo pozno (PRODAN 1961). Mnoga sijajna dela so odšla v pozabo. Šele v 20. stoletju je širša družba, in z njo tudi gozdarji, spoznala velike prednosti statističnih metod. V času okoli druge svetovne vojne je statistiko kot priznano disciplino začelo v izobraževalni sistem uvaj ati tudi gozdarstvo (prvi nemškogovoreči učbenik statistike za gozdarje je izšel leta 1938). 2 SLOVENSKO GOZDARSTVO IN STATISTIKA Slovenski gozdarji v tem pogledu nismo veliko zaostajali. Statistične vsebine smo uvedli v okviru predmeta Metodika raziskovalnega dela že ob *dr. A. K., Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, BF, Večna pot 83, 1000 Ljubljana Slika 1: Delež člankov po obdobjih, v katerih statistične metode niso uporabljene nastanku študija gozdarstva v Ljubljani leta 1949 (KOTAR 2000). Prvi učitelj tega predmeta je bil prof. Rudolf Turk, po izobrazbi agronom. Študentje so se seznanili z deskriptivno statistiko. Z letom 1957 je predmet prevzel dr. Marijan Blejec, profesor za statistične metode. Pod njegovim peresom je izšel prvi učbenik z naslovom Statistične metode v gozdarstvu (1951). Leta 1965 postane nosilec predmeta prof. Martin Čokl. Z letom 1976 se je vsebina predmeta bistveno razširila (KOTAR 2000). Nosilec predmeta prof. dr. Marijan Kotar je v študijsko gradivo vključil poglavja o osnovnih statističnih pojmih, vzorčenju, preizkušanju hipotez s pomočjo parametričnih in neparametričnih metod, korelacijski in regresijski analizi, metodi analize kovariance, o osnovah časovnih vrst ter o načrtovanju poskusov. Pomena statistike so se med prvimi zavedali ljudje z višjih položajev. Gozdarji nismo izjema. Podstat njihovih potreb po statistiki je zajeta v naslednjih mislih: »statistika se je danes uveljavila kot važno pomožno orodje za splošno uravnavanje gospodarskega in družbenega življenja« (Babič, B. Potrebno je organizirati soliden sistem gozdarske statistike. Gozdarski vestnik, 1954, s. 227-234). »v vseh panogah gospodarske in družbene dejavnosti je ustvarjalen dobro izdelan sistem zbiranja in obdelave statističnih podatkov, katerih analiza daje neobhodne elemente za vodstvo tekoče in perspektivne politike« (Babič, B. Potrebno je organizirati soliden sistem gozdarske statistike. Gozdarski vestnik, 1954, s. 227-234). Že dolgo statistične metode s pridom uporabljajo tudi raziskovalci s področja gozdarstva. Po obdobjih smo analizirali rabo statističnih metod v treh revijah s področja gozdarstva in primerjalno še v ugledni reviji s področja ekologije. V analizo smo vključili obe slovenski gozdarski reviji (Gozdarski vestnik in Zbornik gozdarstva in lesarstva) in Forstwissenschaftliches Centralblatt, ugledno revijo z Bavarske, ki zadnja leta izhaja kot European Journal of Forest Research ter Journal of Ecology. V Zborniku gozdarstva in lesartva smo pregledali praktično vse članke, izpustili smo le strogo lesarske. V ostalih treh revijah smo pregledali le del člankov na »slučajnosten način znotraj okvirnih kvot«. Za vsako časovno obdobje (desetletja) smo pridobili približno isto vsoto člankov, ki pa so bili znotraj časovnega obdobja slučajnostno izbrani. Poudarjam, da smo v vseh revijah pregledovali le članke (znanstvene in strokovne) in ne drugih prispevkov (npr. uvodnik, novice, ipd.). Glede rabe statističnih metod smo članke kategorizirali v naslednje tri skupine: 1. ni rabe statističnih metod z izjemo resnično najpreprostejših (aritmetična sredina, deleži, grafični in tabelarični prikazi frekvenčnih porazdelitev); 2. uporabljene so standardne statistične metode (univariatna in bivariatna statistika ter multipla regresija); 3. uporabljene so zahtevnejše statistične metode (multivariatna statistika, prostorska statistika, zahtevnejše analize časovnih vrst ipd.). Slika 2: Delež člankov po obdobjih, v katerih so uporabljene standardne statistične metode Delež člankov, v katerih so uporabljene zahtevnejše statistične metode 30.0 25.0 1951- 1961- 1971- 1981- 1991- 20011960 1970 1980 1990 2000 2007 Slika 3: Delež člankov po obdobjih, v katerih so uporabljene zahtevnejše statistične metode Iz slike 1 je razvidno, kako hitro postane raba statistike praktično obvezna v ugledni ekološki reviji. Jasen trend zmanjševanja člankov brez statistične zaslombe kaže tudi nemška revija. Zelo omahljivo pa se zmanjšuje delež člankov brez statistike v naših revijah. To je do določene mere razumljivo le za Gozdarski vestnik. Najbolj očitno se raba standardnih statističnih metod povečuje v nemški reviji (slika 2). V Gozdarskem vestniku se stvari tudi »izboljšujejo«, Zbornik gozdarstva in lesarstva pa v tem pogledu ne kaže »zdravih« tendenc. Journal of Ecology je očitno že dosegel vrhunec rabe te ravni statistike. Raba zahtevnejših statističnih metod se izrazito povečuje v obdobju, ki sovpada z razvojem in predvsem dostopnostjo zmogljivejših osebnih računalnikov ter ustrezne programske opreme (slika 3). Pri Jounal of Ecology pride do precejšnje rabe zahtevnejših metod že v 70-ih letih, ko raziskovalci vegetacije »odkrijejo« metode ordinacije in klasifikacije in te metode doživijo resničen razcvet. V gozdarstvu smo precej zamujali in še zamujamo. Pohvalno pa je, da Zbornik gozdarstva in lesarstva sledi vsaj uglednim tujim gozdarskim revijam. V Gozdarskem vestniku se te metode le počasi prijemljejo. Zdi se, da v zadnjem obdobju postaja mesto, kjer objavljajo v veliki meri upokojeni gozdarji in redni profesorji, ki ne hlastajo več za »pikami«. Poleg prispevkov teh piscev se objavlja tudi precej izsledkov diplomskih nalog. Najbolje izpiljene članke, ki so praviloma tudi metodološko zelo kakovostni, se pošilja v tujino. Kar je prav, pa vendarle je - po objavi v tujini - pogosto smiselno rezultate predstaviti v prilagojeni obliki tudi v domači reviji z najširšim krogom bralcev. Morda je na tem mestu vredno pokomentirati »nenavaden« značaj Zbornika gozdarstva in lesarstva, ki se ga da razbrati iz slik 1, 2 in 3. Povečuje se raba zahtevnejše statistike, obenem pa se delež metodološko manj zahtevnih člankov ne zmanjšuje kaj prida. Pri prelistavanju številk te revije se ni bilo mogoče izogniti vtisu, da nekateri avtorji metod ne uporabljajo v vsej svoji karieri, kljub silnemu napredku in razmahu statistike in njeni dostopnosti v zadnjih desetletjih. Nasprotno so nekateri raziskovalci že zelo zgodaj posegali po metodah in jih s časom nadgrajevali. Seveda drži, da se prav vseh vsebin in problematik ne da (v isti meri) opemenititi s statistiko. Pa vendarle. Še ena stvar zbode pri Zborniku gozdarstva in lesarstva. Vsaj od osamosvojitve naprej je jasno, da v Zbornik sodijo znanstvene vsebine, kar pomeni tudi določeno raven. Žal pa se premnogokrat zazdi, da ozki krogi, znotraj katerih se ta revija urednikuje in recenzira, ne prečistijo oziroma korigirajo prispevkov dovolj. 3 PERSPEKTIVE STATISTIKE V GOZDARSTVU Po vsem zapisanem sodeč je jasno, da resne znanosti brez statistike ni. Statistika igra vlogo pri prav vseh fazah znanstvenega dela. Vključena je v opredelitev in ovrednotenje hipotez. Podatki se zbirajo po statističnih načelih in s pomočjo njenih metod analizirajo. Danes praktično ni več poskusov, ki niso statistično zasnovani. Raziskovalci s šibkejšim ali vsaj nezadostnim poznavanjem statističnih metod in tehnik se povezujejo s statistiki. Praktično vse raziskovalne skupine vključujejo ljudi z dobrim statističnim znanjem. 1 Britanski državnik Benjamin Disraeli naj bi izjavil: »There are three kinds of lies: lies, damned lies and statistics.« Znanstveni članki in druga znanstvena dela, v vedno večji meri pa tudi strokovna publicistika, vse pogosteje uporabljajo statistične metode. Še več, celotna družba se je navadila na »statistični pristop« pri obravnavi vsega aktualnega. Dejstvo je, da se statistiki v svetu, ki se izgublja v preobilju informacij, obeta lepa prihodnost. In to navkljub pogostemu godrnjanju čez »najdebelejšo laž«.1 In kakšen je odnos današnjih gozdarjev do statistike? Oziroma, kakšna je perspektiva statistike v službi gozdarstva? Pri upravljanju z gozdnimi ekosistemi predstavlja statistika (zaenkrat) najuporabnejše raziskovalno orodje. Poleg gozdarjev, ki se ukvarjajo z raziskovanjem, pa jo morajo do določene mere poznati tudi tisti v praksi, saj se statistične metode uporabljajo pri številnih strokovnih nalogah (npr. normiranje, inventura, spremljava škod, trendi,.. .)(KOTAR 1987). Nadalje je solidno poznavanje statističnih pojmov, metod in pristopov potrebno že zaradi spremljanja strokovne (delno tudi znanstvene) literature, kar naj bi bilo samoumeven sestavni del delavnika gozdarskega inženirskega kadra. Iz zgoraj povedanega sledi, da se je statistiki nespametno izogibati. Nasprotno, krepiti je potrebno naše poznavanje teh vsebin. Res pa je, da uporaba statističnih metod najprej zahteva, da temeljito poznamo tisto področje, kjer te metode uporabljamo (KOTAR 1987). Če nekoliko razčlenimo potrebe po statistiki glede na visokošolske izobraževalne ravni: - Inženirji oziroma diplomirani inženirji bi morali poznati osnovne pojme (npr. vzorec, varianca, korelacija, tveganje ipd.) in osvojiti osnoven koncept statističnega razmišljanja (zakon velikih števil, apriorno postavljanje hipotez, »nevarnost« interakcij, pomen slučajnosti, stratifikacija, moteče spremenljivke, šum ipd.). - Univerzitetni diplomirani inženirji naj bi osvojili koncept statističnega razmišljanja in se toliko usposobili, da brez težav razumejo strokovne in delno tudi znanstvene članke. Sposobni morajo biti načrtovati poskus, izvesti običajne statistične analize in korektno interpretirati rezultate. Svoje znanje statistike naj bi bili sposobni nadgrajevati. - Magistri in doktorji so usposobljeni znanje stalno nadgrajevati, samostojno izvesti analize, izbirati zahtevnejše metode, jih kombinirati. Se izkazati za kritične, razgledane in radovedne (metodološko in sicer). Danes je statistika v porastu - mnogokrat je raba tudi nekritična, zavajujoča ali vsaj posiljena - gozdarstvo pa, milo rečeno, stagnira. V veliki meri je to posledica tranzicije iz tradicionalnega gospodarjenja z gozdovi v upravljanje z gozdnimi ekosistemi. Težave bomo prebrodili le z vztrajnim bogatenjem znanja bioloških, družbenih, tehničnih in metodoloških vsebin. S trdim delom torej. Pri tem je zanimivo, da se na fakulteti praktično v vse strokovne predmete vseskozi dodaja nova spoznanja (kar je nujno), za »statistiko« pa velja, da je že tako preobsežna. Pa ravno pri njej se v zadnjih desetletjih dogaja silovit vzpon, mnogo hitrejši kot pri gozdarskih vsebinah. Je gozdarji res znamo dovolj, celo preveč? Se to našo gozdarsko samozavest da pojasniti s tistim reklom, da vsak uporablja toliko statistike kot je zna in razume? Morda pa so vsega krivi pedagogi. 4 VIRI BABIČ, B., 1954. Potrebno je organizirati soliden sistem gozdarske statistike. Gozdarski vestnik, XII, 1954, s. 227-234 KOTAR, M., 1987. Mesto in vloga matematičnih metod v gozdarski znanosti. Zbornik gozdarstva in lesarstva, 30, s. 119-123 KOTAR, M., 2000. Predmet: Statistične metode. V: Petdeset let univerzitetnega študija gozdarstva (1949-1999), Ljubljana. Winkler, I., Malnar, J. (ur.), Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 149 s. PRODAN, M., 1961. Forstliche Biometrie. BLV Verlagsgesellschaft München Bonn Wien, 432 s. GDK: 134+159.42:149.6 Dama dama L. (497.4 Brdo pri Kranju) (045) = 163.6 Morfološki kazalci rasti in razvoja damjaka (Dama dama L.) v lovišču Brdo pri Kranju Morphological growth and development indicators of fallow deer (Dama dama L.) in Brdo hunting ground Miran HAFNER* Izvleček: Hafner, M.: Morfološki kazalci rasti in razvoja damjaka (Dama dama L.) v lovišču Brdo pri Kranju. Gozdarski vestnik, 65/2007, št. 7-8. V slovenščini, z izvlečkom v angleščini, cit. lit. 16. Prevod v angleščino: avtor. Lektura angleškega besedila: Jana Oštir. Analiza obravnava telesno maso in maso rogovja 1.706 uplenjenih živali v lovišču Brdo pri Kranju v obdobju 1990-2004. V navedenem obdobju so se telesne mase spreminjale, večinoma so se zmanjševale, najizraziteje do leta 1995. Starostna dinamika telesnih mas je pri samcih in samicah zelo podobna. Kulminacija je dosežena pri samcih pri sedmih letih in pri samicah pri osmih letih starosti. Poleg od starosti je značilna tudi odvisnost telesne mase od meseca uplenitve. Med jesenjo in zimo telesne mase telet naraščajo, telesne mase enoletnih živali pa se pomembneje ne spreminjajo. V obdobju od septembra do decembra telesne mase dveletnih samcev naraščajo, pri triletnih odvisnosti od meseca odstrela nismo odkrili, medtem ko telesne mase odraslih samcev upadajo. Telesne mase samic, predvsem odraslih, v jesensko zimskem obdobju naraščajo. Med jesenskim in zimskim obdobjem se telesne mase najmanj razlikujejo pri dveletnih in triletnih živalih obeh spolov. Razlike v telesnih masah med spoloma so največje v razredu odraslih živali. V zimskem obdobju so razlike v telesnih masah med spoloma manjše kot v jesenskem obdobju. Masa rogovja je odvisna od telesne mase in starosti. Kulminacija mase rogovja nastopi pri 11. letih starosti. Največje absolutne in relativne vrednosti mase rogovja dosegajo odrasli samci. Ključne besede: damjak (Dama dama), telesna masa, masa rogovja, Brdo pri Kranju Abstract: Hafner, M.: Morphological growth and development indicators of fallow deer (Dama dama l.) in Brdo hunting ground. Gozdarski vestnik, Vol. 65/2007, No. 7-8. In Slovene, with abstract in English, lit. quot. 16. Translated into English by the author. English language editing by Jana Oštir. The analysis studies carcass mass and antler mass of 1.706 animals which were harvested in the Brdo hunting ground in the period 1990-2004. During this period carcass masses were changing, i.e. prevailingly decreasing, most significantly until 1995. The age dynamics of carcass mass in males and females is very similar. It reaches its culmination at seven years of age in males and at eight years in females. Besides age dependence, carcass mass also depends significantly on the month of harvest. From fall to winter the carcass mass of calves increases, while the carcass mass of one-year old animals does not vary significantly. In the period from September to December the carcass mass of two-year old males increases. In three-year old males we did not detect any dependence of carcass mass on the month of harvest; in the same period the carcass mass of adult males decreases. Carcass mass of females, in particular adult ones, increases in the fall to winter period. In the fall to winter period carcass masses that differ the least are those in two and three year old animals of both sexes. Differences in carcass mass between the sexes are the highest in the class of adult animals. During the winter period differences in carcass mass between the sexes are smaller compared to differences in the fall period. Antler mass depends on carcass mass and age. Culmination of antler mass sets in at eleven years of age. Highest absolute and relative values of antler mass are reached in adult males. Key words: fallow deer (Dama dama), carcass mass, antler mass, Brdo pri Kranju 1 UVOD 1 INTRODUCTION Med sedanjimi vrstami jelenov je Evropski damjak, (Dama dama, Linnaeus 1758) verjetno taxon, na čigar sedanjo razširjenost je človek najbolj vplival in jo spreminjal (CHAPMAN / CHAPMAN - citira MASSETI et. al. 1996). V srednji Evropi se po ledenih dobah šele kratko obdobje nahaja v prosti naravi. Čeprav so bila prva naseljevanja omenjena že za 2. stoletje (BOGNER 1991) pa se omembe vredni poizkusi naseljevanja začenjajo v 17. in 18. stoletju (HEIDEMANN 1973). Po obsežni geografski eks- * M. H., spec., univ. dipl. inž gozd. Zavod za gozdove Slovenije, OE Kranj panziji v zgodnjih interglacialih se je v postglacial-nem obdobju njegov areal skrčil na omejen obseg (GEIST 1998). Paleontološki in arheološki dokazi potrjujejo, da je bil med poznim Pleistocenom in zgodnjim Holocenom areal vrste verjetno omejen na severovzhodno Mediteransko območje, od južnega dela Italijanskega polotoka do jugozahodne Anatolije, kjer je verjetno poseljeval puste in odprte habitate v gozdnati pokrajini (HEIDEMANN 1976, UERPMANN 1981, MASSETI / RUSTIONI, 1988 - citira MASSETI et. al. 1996). BOGNER (1991) navaja, da je bilo kot zatočišče privzeto območje Male Azije in severne Afrike. Danes je damjak kot vnesena vrsta tudi v Sloveniji prisoten v prosti naravi. V zadnjem obdobju so ga naselili v številnih oborah. Od ostalih jelenov starega sveta se razlikuje tudi po obliki rogovja. Med vsemi sedanjimi jeleni je edini, pri katerem j e rogovj e pri odraslih osebkih v distalni smeri dlanasto oziroma lopatasto razširjeno. Je visoko čredna vrsta in ima med vsemi jeleni največjo relativno maso rogovja. Na dolgo zgodovino življenja v skupinah kaže tudi odsotnost podočnikov zgornje čeljusti (GEIST 1998). Tudi pri damjaku se s starostjo spreminjajo številne telesne značilnosti, med njimi tudi masa telesa. Praviloma narašča v teku rasti in razvoja živali, preko leta pa se spreminja tudi glede na fiziološko stanje živali in letne periodične spremembe v okolju. Zmanjševanje telesnih mas je pogosta posledica prilagoditve na slabšo kvaliteto habitatov oziroma na visoko populacijsko gostoto. Damjakom zraste prvo rogovje v drugem letu življenja, z odraščanjem živali se povečuje, v zgornji polovici se oblikuje dlanasta razširitev. Letna dinamika rasti in čiščenja rogovja je v tesni povezavi s sezono parjenja. Veliko rogovje je pri jelenih v tesni korelaciji z rangom dominance, aktivno udeležbo v parjenju in pogostostjo kopulacij (CLUTTON / BROCK 1982). Z velikostjo rogovja, telesno močjo in vitalnostjo je povezan samčev reprodukcijski uspeh. Samci, ki so v procesu parjenja najbolj uspešni, imajo največje rogovje tako v absolutnem kot relativnem pomenu. Obstoji tesna povezava med močjo rogovja in telesno velikostjo samca, kar kaže, da so rogovja bolj vidna z večjo telesno velikostjo. Tudi pri damjaku imajo večji odrasli samci večje prednosti pred drugimi samci v kompeticiji za samice in spolna selekcija tudi pri tej vrsti deluje v smeri spolnega dimorfizma v telesni velikosti. Večji samci damjaka imajo prednosti v pristopu do samic posredno, preko dominantnega ranga pridobljenega že v obdobju pred parjenjem (MCELLIGOT et al. 2001). 2 NAMEN OBRAVNAVE 2 AIM OF THE STUDY V prispevku želimo ugotoviti zakonitosti razvoja telesnih mas damjakov z morebitnimi razlikami v višini med različnimi obdobji. Zanima nas vpliv starosti in meseca uplenitve na višino telesnih mas. Ugotoviti želimo razlike v dinamiki spreminjanja telesnih mas med različno starimi živalmi in odkriti morebitne razlike v spreminjanju telesnih mas med spoloma glede na jesensko in zimsko obdobje. Zanima nas masa rogovja med posameznimi obdobji, odkriti želimo odvisnosti mase rogovja od starosti, telesne mase in meseca uplenitve. Z raziskavo želimo prispevati k poznavanju zakonitosti rasti in razvoja telesnih mas in mas rogovja pri damjaku v lovišču Brdo pri Kranju in s tem prispevati tudi k poznavanju damjaka kot vrste v Sloveniji. 3 DAMJAK V OBMOČJU RAZISKOVANJA 3 DAMA DEER IN AREA OF RESEARCH V obdobju po letu 1960 so tudi v Sloveniji naseljevali damjake v prosto naravo, kot tudi v obore. V lovišče Brdo pri Kranju so jih naselili v letu 1973, pripeljali so jih z Brionov (ŠEMROV, ustno sporočilo-citira JAGODIC 2004). V obori je od vsega začetka prisoten tudi navadni jelen, do leta 1989 je bil prisoten tudi muflon. Kmalu po naselitvi, pa tudi v zadnjih letih so v oboro dodajali posamezne osebke damjaka. Po nekaterih ocenah je v obori veliki 400 ha pred letom 1990 živelo okrog 500 damjakov (JAGODIC 2004), po današnjih ocenah pa v obori živil okoli 120-150 živali. V obori je prisotnih tudi 40-50 osebkov navadnega jelena in nekaj muflonov, ki so bili dodani leta 2003. Po letu 1990 je bil namen število živali v obori močneje znižati. Največji odstrel damjakov je bil zato dosežen že v obdobju 1990-1992, ko je bilo iz obore izločeno v povprečju 161 živali letno. Do leta 1997 je nato povprečni odstrel znašal 83 živali, z najvišjo vrednostjo 91 v letu 1996. Močnejši posegi v populacijo so bili ponovno značilni za leti 1998 v višini 151 in leta 1999 v višini 200 živali. V nadaljnjih letih do leta 2004 se je odstrel gibal pod 100 živali letno, z izjemo v letu 2002 s ponovnim vzponom na 150. 4 METODE DELA 4 WORKING METHODS Telesne mase damjakov smo ugotavljali na osnovi vzorca, ki ga je predstavljal odstrel 1.706 živali v obdobju 1990-2004. Upoštevali smo podatke iz redne lovne dobe, pri nekaterih analizah tudi živali uplenjene v mesecu januarju. Proučevali smo razlike v srednjih vrednostih telesnih mas in srednjih vrednosti mas rogovja med posameznimi obdobji po posameznih spolnih in starostnih kategorijah, dinamiko telesnih mas v okviru leta, starostno dinamiko ter razlike med spoloma. Razlike v telesnih masah med posameznimi starostnimi razredi smo ugotavljali s Scheffejevim testom. Razlike v telesnih masah in masah rogovja smo med posameznimi obdobji ugotavljali z analizo kovariance. Odvisnost telesne mase od starosti in meseca uplenitve, smo v celotnem letnem obdobju kot tudi ločeno v jesenskem in zimskem času izrazili z multiplo regresijo. Tudi odvisnost trofejne mase od starosti, telesne mase in meseca uplenitve smo proučili z multiplo regresijo. Upoštevali smo podatke o starosti uplenjenih živali, ki je bila na osnovi priloženih čeljusti ocenjena na vsakoletni komisijski kategorizaciji odstrela. Telesna masa je bila podana z maso izčiščenega osebka brez glave, nog in rogovja. 5 REZULTATI ANALIZE 5 RESULTS OF ANALYSIS 5.1 Telesna masa med posameznimi obdobji 5.1 Carcass mass between consecutive periods Odstrel živali v obdobju od leta 1990 do 2004 smo združili v pet triletnih obdobij. Za navedena obdobja smo z analizo kovariance proučevali srednje vrednosti telesnih mas posameznih starostnih in spolnih struktur uplenjenih živali. Pri teletih in enoletnih košutah (junicah) smo kot kovariato upoštevali mesec uplenitve (mesec in kvadrat meseca), pri starejših živalih (starostnih razredih) pa mesec uplenitve ( M in M2) in starost (S in S2). Odstrel enoletnih samcev (lanščakov) je bil le posamičen in kljub združevanju v posamezna triletna obdobj a nismo mogli zagotoviti zadostne velikosti vzorca, zato ga nismo analizirali. Ugotavljamo značilne razlike (p<0,05) v srednjih vrednostih telesnih mas med posameznimi obdobji pri večini starostnih razredov z izjemo telet moškega spola in junic. Telesne mase pri nekaterih razredih se med posameznimi triletnimi obdobji precej spreminjajo, v splošnem pa je za večji del starostnih razredov od obdobja 1990-1992 do obdobja 20012004 opaziti trend zmanjševanja. Spremembe v srednjih vrednostih telesnih mas od leta 1990 dalje so še posebno izrazite pri košutah. Najizrazitejše znižanje je bil značilno do leta 1995, kasneje so bile telesne mase uplenjenih živali bolj stabilne. Na osnovi rezultatov zaključujemo, da se je v proučevanem obdobju telesna masa damjakov spreminjala, najnižje vrednosti je dosegala v času intenzivnega odstrela zaradi zmanjševanja številčnosti populacije. 5.2 Povezava med telesno maso in starostjo 5.2 Relationship between carcass mass and age V analizo povezav med telesno maso in starostjo smo vključili 1.023 živali od tega 466 jelenov in 557 košut v obdobju od 1996 do 2004. V tem obdobju nismo odkrili pomembnejših razlik v srednjih vrednostih telesnih mas pri večini starostnih in spolnih kategorij. Spremembe telesnih mas glede na starost so razvidne iz grafikonov 1 in 2. Dinamika naraščanja telesnih mas se med samci in samicami razlikuje v starosti do 3 let, kasneje je med spoloma zelo podobna. Pri jelenih se v telesnih masah teleta ločijo od vseh starostnih razredov, enoletni samci večinoma od vseh do 10 leta starosti, dveletni jeleni le od 4, 6 in 8 letnih medtem ko se triletni od starejših praktično več ne razlikujejo. Pri samicah se teleta v telesni masi ločijo od vseh starejših medtem ko se enoletne živali razlikujejo le od 5 letnih in 8 letnih. Dveletne živali se od starejših v telesni masi pomembneje ne razlikujejo (Scheffejev test, p<0,05). Na osnovi navedenega smo oblikovali starostne razrede telet, enoletnih, 2-4 letnih in 5-8 letnih živali. Zaradi majhnega števila uplenjenih starejših živali posebnega starostnega razreda 9+ letnih nismo oblikovali, v nekaterih analizah pa smo jih vključili v razred 2+ letnih oziroma 5+ letnih živali. 5.3 Telesna masa glede na čas odstrela 5.3 Carcass mass in dependence of time of shooting Odvisnost telesne mase glede na čas odstrela smo proučevali za obdobje 1996-2004. Analiza odvisnosti je vključevala 1.023 živali od tega 466 jelenov in 557 košut. Upoštevali smo uplenjene živali v času od avgusta do decembra, le pri teletih in enoletnih živalih smo upoštevali tudi januar. Pri proučevanju odvisnosti telesne mase od meseca odstrela smo kot spremenljivko uporabili koledarski mesec odstrela (mesec in kvadrat meseca). Pri tem smo januar označili kot 13. mesec. V primeru, da je bilo tveganje večje kot 5 %, da so parcialni regresijski koeficienti pri spremenljivki kvadrat meseca različni od nič, smo upoštevali le spremenljivko mesec. Odvisnost telesnih mas od meseca uplenitve pri teletih obeh spolov je bila potrjena z veliko verjetnostjo (jelenčki R=0,25, p<0,000, košutice R=0,32, p<0,000). Telesne mase telet obeh spolov z mesecem uplenitve naraščajo (grafikon 3). Pri enoletnih jelenih šilarjih odvisnosti od meseca uplenitve nismo odkrili, vzorec pa je sestavljalo le 11 živali. Tudi pri junicah odvisnosti od meseca uplenitve v obdobju september - januar nismo odkrili (grafikon 4). telesne mase od starosti smo v primeru odvisnosti od starosti in kvadrata starosti uporabili parabolo 2. stopnje, ki se je izkazala kot primerna v nekaterih dosedanjih raziskavah. Pri jelenih v zimskem obdobju, prav tako tudi pri košutah v zimskem obdobju je bilo ugotovljeno, da parcialni regresijski koeficienti pri spremenljivki S2 niso značilno različni od nič (p>0,05), zato jih v regresijski enačbi nismo upoštevali. Ugotovili smo naslednje vrednosti parametrov: Samci s-o (males s-o) Samci n-d (males n-d) Samice s-o (females 3) Samice n-d (females n-d) n = 109 Y = 36,1067 + 5,5437 S - 0,3186 S2 ; n = 75 Y = 40,1980 + 0,6481 S ; n = 42 odvisnosti od starosti nismo odkrili n = 155 Y = 26,2281 + 0,2992 S ; n = število analiziranih osebkov (number of analysed individuals) S = starost v letih (age in years) s-o = obdobje september - oktober (September - October period) n-d = obdobje november - december (November - December period) R = 0,54, F = 21,559, p<0,0000 R = 0,26, F = 5,333, p=0,024 R = 0,22, F = 7,4621, p=0,007 Tesno odvisnost telesnih mas od meseca odstrela in tudi potrjeno z veliko verjetnostjo smo odkrili tudi pri dveletnih jelenih (R=0,75, p=0,002). Z mesecem uplenitve telesne mase naraščajo. Pri triletnih jelenih odvisnosti od meseca uplenitve nismo odkrili, pri štiriletnih jelenih pa je bila odvisnost od meseca uplenitve značilna (R=0,74, p<0,000) in sicer z mesecem uplenitve telesne mase upadajo. Tudi pri jelenih razreda 5+ let smo odkrili značilne odvisnosti (R=0,83, p<0,000) in sicer telesne mase z mesecem uplenitve upadajo. Odvisnosti telesnih mas od meseca uplenitve pri dveletnih košutah nismo odkrili, prav tako ne pri 3-4 letnih. Podobna ugotovitev velja za celoten razred 2-4 letnih košut. Pri košutah razreda 5+ letnih je bila odvisnost značilna (r=0,21, p=0,029) in sicer telesna masa z mesecem uplenitve narašča. Damjake v starosti 2 in več let (upoštevali smo starost od 2-12 let), ločeno po spolu, uplenjene v posameznih koledarskih mesecih smo združili v dve obdobji. V jesensko obdobje smo vključili meseca september in oktober, v zimskem obdobju smo upoštevali meseca november in december. Za prikaz odvisnosti Telesne mase damjakov se med jesenskim in zimskim obdobjem spreminjajo tako pri samcih kot pri samicah. Za samce je značilno upadanje telesnih mas med obema obdobjema, največja izguba telesne mase je značilna za jelene v starosti 5-10 let. Pri telesnih masah košut v jesenskem obdobju nismo odkrili odvisnosti od starosti. Za zimsko obdobje pa ugotavljamo, da se telesne mase košut s starostjo povečujejo. Med jesenskim in zimskim obdobjem srednje stare in starejše košute telesno maso pridobivajo. Grafični prikaz sprememb telesnih mas tako za samce kot za samice je razviden iz krivulj grafikona 5. 5.4 Gibanje telesnih mas damjakov od septembra do decembra 5.4 Carcass mass dynamics of fallow deer from August to December Glede na to, da se telesne mase spreminjajo tako s starostjo kot mesecem uplenitve, smo odvisnost telesnih mas od obeh parametrov izrazili z multiplo regresijo, ki ima naslednje vrednosti parametrov: Samci: n = 443 Y = 151,3206 + 12,4049 S - 0,8676 S2 - 24,1717 M + 1,0342 M2 R = 0,94, F = 777,90, p<0,0000 Samice: n = 505 Y = 7,3479 + 3,7338 S - 0,2450S2 + 0,7484 M R = 0,76, F = 232,74, p<0,0000 n = število analiziranih osebkov (number of analysed individuals) S = starost v letih (age in years) M = mesec uplenitve (time of shooting) Grafikon 1: Telesna masa samcev glede na starost Figure 1: Carcass mass of males in dependence of age p ra h « « C g « (0 U) O JU C £ ra H