1148
DIMITRIJ RUPEL, PRIJAZNO ŽIVLJENJE
Nova knjiga Dimitrija Rupla Prijazno življenje* se zdi kot zbirek v sebi sklenjenih tekstov brez širše povezovalne sile in funkcije, ki bi posamezni samostojnosti dodala še kak drugačen, globlji (vsebinski, ideološki, stilni) pomen. Avtor, se zdi, je tokrat storil kompromis eklektičnega povezovanja v celoto vsega, kar se je v njegovem predalu znašlo še neobjavljenega (ali pa že), nevključenega v knjižno obliko. Taka združitev različnih proznih zvrsti od feljtona oz. reportaže, eseja, scenarija, novele, satire do intervjuja kaže, bolj kot ne, neke vrste ustvarjalno nestrpnost; do sebe oz. lastne ustvarjalnosti in recepcije dela v njegovi kar najbolj otipljivi obliki. Pri prebiranju Prijaznega življenja se ne moremo ubraniti vtisa, da je povezava desetih tekstov v knjigo problematična; bolj bi bila značilna za kakšno posmrtno ali jubi-
(* Dimitrij Rupel, Prijazno življenje, Mladinska knjiga Ljubljana 1979, zbirka Nova slovenska knjiga, opremila Metka Krašovec, grafično oblikoval Borut Kov-še)
lejno, antološko izdajo avtorja, ki še ni izdal nobenega dela, a je združevanje razmetanih tekstov in njihova knjižna objava predpogoj njegovega razumevanja in vrednotenja. Pri Dimitriju Ruplu te bojazni ni.
Seveda nočemo s tem reči, da Dimitrij Rupel ne bi smel izdati te knjige. Če govorimo o nestrpnosti, bi hoteli z njo povedati še nekaj drugega; knjiga Prijazno življenje je nemara najznačilnejše avtorjevo pričevanje, kako zapravlja svojo obilno pisateljsko energijo za marginalne tekste. Deloma je to lastnost dobro odkril v končnem pogovoru Niko Grafenauer, ko se (ga) vprašuje, ali ni »nemara vsa ta mrzlična intelektualna in ustvarjalna dejavnost, ki se med seboj nedvomno (in)formativno učinkovito dopolnjuje, hkrati prav zaradi tega lahko izvor informativne kon-denzacije na posameznih delovnih področjih, v prvi vrsti pa seveda tam, kjer diskurzivni govor zamenjuje magični jezik literature?« Prijazno življenje je v bistvu eklektično in ambivalentno delo; premalo strokovno v tekstih esejistične narave (Esej o Sloveniji, Esej o Kanadi), da bi se uveljavile tiste sociološke prvine, ki bi mu (če bi jih bil avtor tako zastavil, in kot ga poznamo, smemo trdti, da bi jih bil lahko) v skladu s stroko in njenimi raziskovalnimi postopki, odkrile več, posegle globje; v teoretski in miselni smeri.
Ruplovo Popotovanje iz Litije do Čateža ne bo imelo v slovenski literarni zgodovini nikoli tistega pomena in funkcije, kot ga ima pred kakimi sto-dvajsetimi leti napisan istoimenski Levstikov spis. In vendar, se zdi, ima pisec novega Popotovanja, vsaj implicite, podoben namen (sicer nima smisla, da o tej poti sploh piše). Dimitrij Rupel resda v posameznih konfrontacijskih točkah išče stik z Levstikovo mislijo, premalo pa s sodobno Slovenijo in njenimi dimenzijami; kakršnimi koli, ne samo kulturnimi. Nekaj ugotovitev in bodic (nerentabilnost   filma,   narodne   pesmi
1149
Marijan Zlobec
in delavci iz drugih republik, slovenski izumitelji in njihova usoda, nehvalež-nost naroda, umiranje naroda, ker tako slabo skrbi za kulturo, vse večja procincialnost Slovencev, kljub lastnem bahaštvu o razvitosti, o usodi Bo-genšperka, o veljavnosti Levstikovih različnih maksim o literaturi, usodi slovenščine...), bolj napaberkovanih kot sistematičnih, ne daje Eseju o Sloveniji kakšne večje veljave. Nikakršne globlje zgodovinske analize ktultur-no-politične zavesti in njene geneze nam Dimitrij Rupel ne ponuja, ničesar dokumentarno verificiranega, kot temelj in jedro svobodne esejistične, reportažne, potopisne literature. A vemo, da bi bilo to možno. Tu je v bistvu Ruplova nemoč: premalo globine in ustvarjalnega napora; ničesar obvezujočega in zavezujočega; kako daleč od Levstika (!) In naposled: ali dandanašnji na Slovenskem ne ponuja mnogo več izhodišč in premis, kot jih mimogrede navrže naš avtor. V oklepaju povejmo, da naslov Esej o Sloveniji veliko več obeta.
Esej o Kanadi je v precejšnji meri osebnoizpoveden in reportažen, dnevniški, se pravi brez tiste prave esejistične srži, ki bi pričevala o kompozicijski in tematski zamejenosti, izpostavitvi in obravnavi problema. Pravzaprav se esej začenja v drugem delu, z vmesnim naslovom Kaj sem prebral (in kaj sem si ob tem mislil), z obširnejšo analizo nekaterih vidikov kanadskega sodobnega življenja in kratkim vpogledom v kanadsko literaturo.
Z literarno-kompozicijskega stališča sta v Prijaznem življenju najznačilnejša teksta Zemljevid mesta Ljubljane in Prazniki. Prvi, izpoved »problematičnega Tončka Ravbarja« o naravi in nemara izvorih svoje »problematičnosti« ni vsebinsko povezan z uokvirjenim scenarijem (?) z dvema časoma: spomladi 1942 v okupirani Ljubljani in jeseni 1943 nekje na Dolenjskem, tako da ostaja celota slej ko prej fragmen-
tarna, naključna, vsebinsko mimobež-na. Drugi, Prazniki, aktualizirajo z motivom zapiskov v starih koledarjih (beležkah) dimenzije časa in prostora skozi osebnoizpovedno izkustvo in hočejo v »tem mehaničnem svetu, ki ne ljubi spomina«, dokazati vsebino vsega, kar omogoča inspirativno jedro, pa četudi samo besede, imena, datumi.
Groteskna satira Deset let tega, spodaj ob vznožju s fiktivno vrnitvijo mrtvega očeta v svet in staro družbo, poudarja tiste neslutene razvojne smeri, ki jih deklarativna politika ne omogoča in pogojuje. Zato je novi svet tak, kot ga Rupel opisuje, (tudi skozi svoje izkustvo) neproblematičen, konformi-stičen (pokvarjen). V tem in takem svetu se mrtvec, kajpada, ne znajde.
Kratka novela Dokler naju smrt ne loči s sodobno tematiko in prikrito parodijo o sipkosti zakonskih vezi in službenih položajev, se zdi po oblikovalski, stilni in tematski plati v literarnem delu knjige nemara najčistejši tekst. Tu ni tistega prevladujočega Ruplovega osebnoizpovednega nemira, ki bi »oviral« literaturo, da spregovori sama v svojih magičnih konstrukcijah ubesedenega sveta. Ta »neobremenjenost« je tekstu v prid, saj mehanicistič-no preračunljivega sveta ne dopolnjuje še z dodatnimi avtorjevimi deklaracijami kritikastrske narave.
Nedelja, razdeljena v štiri scenarič-no-motivne sklope, aktualizira tiste po-trošniško-pridobitniške nagibe v (malo) meščanskem dandanašnjiku, ob katerih se konvencialno urejeno življenje izkaže kot bolj ali manj preračunljiv primi-tivizem. Avtorju se z domiselnimi pa-rodičnimi antropomorfizacijami in pa-rodičnimi odtenki v opisih banalnih nedeljskih opravil (tudi smrt jih omogoča) posreči vzpostaviti tisto groteskno (prekrito satirično-kritično) razmerje, ki spregovori že iz same postavitve zgodbe in njene izpeljave, brez nepotrebne deklarativnosti, (ki pa Dimitriju Ruplu ni vedno tuja).
1150
Tudi Prijazna smrt, prvi tekst v knjigi, se ukvarja s temo smrti, in sicer kot spominsko vračanje k lastni smrti; kot opis njenega odmeva med še živim svetom. Tudi ta smrt se avtorju izkaže kot »poslovna zadeva«, kot potegnitev ven iz vsega »tega sranja«, kot igra zdravnikov, ki »delajo znami, ko so ravno pri volji. Umorijo nas ali nas oživijo, kot se to dela pri trgovini ali v tovarnah. Nikakršnega humanizma, nobene višje zbranosti. Če imaš zveze, boš dolgo živel«. In tudi ta groteska s hierarhičnim Hadom, stiki z živim svetom in celo vampirstvom, hoče povedati kaj več še med vrsticami, nenazadnje v izpuščenem Prešernovem verzu.
Kratka novela Črno bela soba o izginotju Blejca iz notranje uprave in njegovi smrti doživi s Hofmanovo zgodbo (v kurzivu) nelogičen drugi del, s čimer napovedana tema zbledi, čeprav se zdi, kot bi šlo za spomin na črno belo sobo — kraj Blejčeve smrti. A vez ni prepoznavna in potemtakem tudi celota nima razvojno utemeljene konstrukcije.
Dimitrij Rupel, Prijazno življenje