Pavel Keller: 13. nadaljevanje. Roman iz gozdov. Poslovenil dr. Ivan Dornik. Deveto poglavje. Boltežar obupa nad odlikovanjem. — O preprcsti tragiki. — Slikar vinjenosti. — Tim se osmeši. — Učim se prirodopisa. Ne maram, da bi me dogodki v gozdu prav preveč potegnili za seboj. Tudi prizorišče v drami sami se je menjalo. Prišli so Ijudje iz mesta, uradniki, ti so nam dopovedali, da smo vse takorekoč pričeli napak, da smo z vsemi mogočimi napačnimi ukrepi zabrisali sled za zločinci, ki bi jih sicer čisto gotovo odkrili. Pitali so nas z grdimi besedami posebno radi tega, ker trupla Biankinega nismo pustili v miru. Boltežar je bil zloman. Jaz pa sem si dovolil pripomniti: . , ' , ?>Prav posebne O-jtke bi morali izreči na ra- čun vremenskega boga. Ta je namreč, no da bi čakal dov.ljenja državnega pravdnika, poslal proti jutru po tisti noči, ko se je izvršil umor, tako grozen naliv, da se je sneg kar nenadoma začel taliti, da bi bil truplo odnesel hudournik, če bi ležalo še tam.« Gospod komisar sc je togotil nad menoj radi tega ugovora, ker pa sem neodvisen človek, sem se smejal temu možiceljnu, ki se je tako repenčil, Prišla je nova komisija, šla ogledovat na lice mesta in zasliševala in zasliševala; na dan pa ni prišlo nič. Boltežar pa, ki bi bil po mojih mislih svojo stvar veliko bolje opravil, kakor pa uradna komisija, je bil zaradi različnih nosov, ki jih je dobil, zelo potrt. »Boste videli,« je rekel, »nikoli no dosežem odlikovanja.« n\t.; »No, saj je vseeno!« sem rekel jaz. Tej ravnodušnosti se je Boltežar čudil; nato pa je dejal. »Seveda, seveda, ko bi vi le koli.kaj imeli upanja na kaj takcga, bi govorili drugače!« Vodja te preiskovalne vojske si je bil s svojo sodbo ikmalu na jasnem. »Stari Grčar je v svoji ražka.enosti nad tem, ker mu je bilo »tanovanje odpovedano, ubil svojo nečakinjo. Žena pa je vedela za to. Oba — mož in žena — prideta v preiskovalni zapor. O Belčarjevem Tončetu ničesar ne morejo dognati, zdi pa se dovoljno osumljen tatvine in ga bodo zasledovali s tiralico.« Da bi bil Tonče pobegnil, teh misli z Bolte_arjem nisva bila več. Iskala sva po gozdu njegovo truplo. Našla pa nisva ničesar. Stari Belčar ei je tiralico za sinom izrezal iz .asopisa in jo je prabil na steno nad mizo. Od tega časa dalje ni jedel ve. v sobi; jedel je v hlevu. Bliža se pomlad. To je bolj važno za svet in torej tudi zame, ikakor pa usoda enega .loveka iz koče na barju. Večkrat sem strmel sam nad seboj in si rekel: saj si se zapletel v kar divjo romantiko: tatvina, požig, umor — prav grozovit tim oi\ Da, gozd in prebivalci v njem! Vse to je tako brezumno preprosto. V velikem mestu je seveda vse bolj uglajeno, bolj zamotano. Nikomur ne pride na misel, da bi zažgal drugemu hišo nad glavo; rajši ustanovi z njim D. z o. z, če ga že hoče uniCiti. V velikem mestu ne mor. s sekiro; preveč nevarno je in priskutno. Rajši zastrupe bližnjemu življenje, če ga sovražijo. Potem si vzame življeje sam. In komisije ni treba. Vse bolj olikano in posebno je, ne tako neokretno, sirovo, kaikor se dogaja v gozdu. Stari epi in ljudski spevi so grozoviti, v njih ljudje požigajo in se bijejo po glavah; novaumetnost pa izpričuje neskončno nežnejši način, kako pogubljajo ljudje drug drugega. Nagibi so seveda vedno isti: ženska, denar, oblastiželnost. Vse drugo je nič, v najug.dnejšem primeru razsvečava. Vse tragedije človeške krivde, pa naj se doigravajo v salonih, trgovinah, vladnih palačab, meščanskih hišah, domovih vlačug, roparskih brlotrib. klubih ali pa po beznicah, so postavljene na isti temelj: na človeško sebičnost. Izglajena zakonolomka, »izkušen« trgovec, spletkar na dvoru, klatež, iki ima na vesti umor, vsi ti greše iz enega in istega nagiba: hočejo, da bi se jim godilo dobro. — Pomlad se bliža. Škorec je že priletel iz Splita, vrgel je gospoda vrabca in njegovo ženico iz svoje hišice in se udomil s svojo ženo pri meni. Psa sta celo uro lajala v drevo, na katerem sta sedela nova ptiča, poskušala sta prav trapasto, da bi splezala po deblu gori, in sta nato odnehala. Mrcini se jezita, ker zna ptič na drevesu peti. Vsi lajavci bevskajo nad žvižgavci. In še eden se jezi. Tim. Osmešil se je, ker je imel škorca za dve mladi vrani. Padovka se mu je tako smejala, da bi jo bila skoraj zadela kap. Ta ženska se sploh hrupno smeje. V njenem smehu je vse: kretanje, sikanje, pljuvanje, kašljanje, klokanje, gavdranje; pri tem jo napadajo nekaki krči, bije z rokami, oblijejo jo solze in z nogami cepeta. Da je imel Tim, človek iz velikega mesta, škorca _a vrani, temu se more človek tako sme- jati! Kakor da bi bil to kakšei) šegav domislek! In ravno Padovka! Svoje starše, moža in deset otrok je pokopala in se lahko tako nezmiselno veselo smeje. Kakšne burkaste možganske in srčne sestave vendar izdeluje Ijubi Bog. Tudi k »Grozdu« se je naselilo novo življenje. Prišel je mladi Čresnik, slikar. Stanuje v gradu, ker je graščinska posest last njegovega očeta; sedi pa veeji del pri »Grozdu«. Sestri sta mi pripovedovali, da naročita vselej, kadar pride mladi Čresnik, sod belega in sod rdečega vina. Ne popije sicer vsega sam, ampak ga natoči vsakemu, in ko so ljudje že malo opiti, jih riše. — Tudi ne> kakšno stališče! Seznanila sva se pri »Grozdu«. Takoj me j. povabil na kozarec vina. »Jaz nisem lep vzorec, gospod Čresnik,« s. rriu rekel. »Oh,« se je zasmejal, »ali že veste? Prosim vas, ne povejte tega drugim. Vzeli bi ljudem zaupljivost in dober tek. Da, tu ljudi preučujem Zbirko namreč nameravam izdati; naslov bo: ,Vinjenost\ Vse stopinje vinjenosti, od najrahlej- šega matcvžka pa do popolno poživinjeiiosti. Zclo težka — taka rec! .Poglejte, ujeti tisto malo blodno luč, ki se posveti v očesu lepo dame po drugem kozarcu sekta in nato vso divjo lestvico dalje gori do zanikarneža, ki-leži v greznici kalcor prasec, to je lepa naloga. Dušeslovno je to bedasto težko, da ne govorim o čisto tehniški strani. Dulam torej za svojo zbirko ,Vinjenost'. Priznali mi morebiti boste, da jc misel prav izvirna.« »Sevcda, s takimi podobami bi si lahko hudič prevlekel stene v svoji predsobi.« »Kako? Kako ste rekli?« »Rekel sem: S takimi podobami bi si hudič tahko prevlekel stene v svoji predsobi.« »Izborno! Ali dovolite, da si zapišem ta staVek? Natisniti ga bom dal v predgovoru k svoji Zbirki. Krasen stavek je to!« Tak jc bil mladi Cresnik. Čeden mož osemindvajsetih let. Že naslednji dan me je obiskal. Pokazal scm II.U svojo zbirko umetnin. Bil je prekomerno navdušen, kakor morejo biti navdušeni lc Ijudje, ki še niso stari trideset lct. Nato sva pila; kajti slikar »Vinjenosti« sam rad pije. Tim nama je stregel, in ker ,je vedcl, da je gost sin graščaka, jo sukal tako svečano obzirne besedc, kakor jih znajo lo natakarji vellkomestnih reslavracij. Končno je postal mladi Čresnik pozoren na Tima. Ogledal si ga je; motril ga je; navisal ga je z očmi. •; ^.., Nato je vzkliknil: »Človek — kako pa vam je vcndar ime? Tim? — da, res, Tim! Torej, Tim, narisati vas moram. Ves navdušen sem za vašo glavo, postavo, obnašanjc! Prekrasno, res, prekrasno! Ali ste za to, dragi moj prijatelj Tim, da vas narišcra?« Tim je zardel kakor puran. Taka čast ga še ni doletela. Priklonil se je, kakor da bi hotel s koncem svojega nosa poiskati, kje leži središče zemlje. »Zmenjeno torej, Tim, narisal vas bom! Prišli boste k meni v grad! Seveda, če dovoli gospod Hubert!« O, prav rad sem dovolil. Privoščil sem Timu, temu domišljavemu fantu, naj gr« na led, kakor sem slutil, da se bo zgodilo, in sem si mislil: kroglo, ki jo bočeš kotaliti, kar kotali! — Naslednji dan je prišel Boltežar tk meni. Bil je videti slabe volje. »No, gospod Boltežar, Ikaj je novega v tej naši zgodbi?« »Prav nič! Kakor hitro dobe gospodje uradniki kaj v roke, sploh ni več nič novega.« »Hm! In sicer?« »Sicer pa je žalibog prišel mladi Čresnik.« »Vem! Je bil že tu pri meni.« »Že? No da, saj se povsod prislinl« »Kje se je prislinil?« »No, pri »Grozdu« na primer, dvojčkama.« »Kateri se je prislinil?« »Kaj vem! Tej ali oni, ali pa obema. Rečem vam, gospod Hubert, varujte se tega Čresnika. Je sin mojega gospodarja, žalibog, moram reči, žalibog! Koliko denarja je ta fant že pognal — v Italiji — na Grškem — v Egiptu — v Indiji — na Japonskem — v Kaliforniji! No, ali res mislite, da mora slikar, ki hoče kaj znati, v vseh teh deželah zapraviti tako strašanske vsote denarja?« »Prav gotovo ne!« »Torej: to tudi jaz pravim! Stari — z dovo« Ijenjem rečem tako — moj gospodar, se Ikrvavo trudi v svoji pisarni od pete ure zjutraj do desetih zvečer. Sin pa se iklati po svetu in zapravi ogr.mno denarja.« »To je večkrat tragika bogatih sinov.« »Že zopet tista vaša tragika. Jaz pa povem kar naravnost: lopovščina. Tragičnega jaz ne vidim prav nič v tem, če se kdo iz dneva v dan zabava.« »Pač, gospod Boltežar; poguba je to, 'ki grozeče prihaja.« »Kaj še — stari je taiko bogat; njegovega denarja ne potrosi niti tak sin.« »Saj ni denar to, o .emer govorim.« »Ampak?« »Ampak njegova resnoba je v nevarnosti irt z njo njegova umetnost in morebiti njegovo življenje. Toda mlad je še; divja še; se bo že še zresnil; želim mu kar najboljše.«