Razredni pouk 1/2014 17 Alenka Rot Vrhovec Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Teorija praksi Pomoč učitelju pri pripravi meril za vrednotenje znanja pri slovenščini Uvod Slovenščina je v osnovni šoli učni predmet, ki je razdeljen na dve področji, tj. na književni in jezi- kovni pouk. V prvem in drugem razredu osnovne šole učen- čevo znanje slovenščine vrednotimo z opisnimi ocenami, v nadaljnjih razredih s številčnimi. Načine vrednotenja znanja slovenščine v dogovoru s starši lahko tudi prilagajamo, npr. učencu, 1 ki je tuji državljan oz. je brez državljanstva in prebiva v Republiki Sloveniji. Do prilagoditev je upravičen največ dve šolski leti. (Pravilnik, 2013) Vrednotenje znanja slovenščine mora biti v skladu z učnimi cilji in standardi znanja, ki so določeni v učnem načrtu za omenjeni učni predmet. (Pro- gram, 2011) Proces vrednotenja ne zajema samo informa- tivnega dela, v katerem ugotavljamo, v kolikšni meri učenec dosega cilje oz. standarde znanja iz učnega načrta, temveč sestoji iz treh delov, tj. iz priprave na vrednotenje, iz že omenjenega infor- mativnega dela in evalvacije. V prispevku smo se omejili na vrednotenje jezikovnega znanja za učen- ce od prvega do šestega razreda osnovne šole, in sicer na prvi del pisnega in ustnega vrednotenja, tj. na učiteljevo pripravo. Učiteljem so ponujena Povzetek: Podlaga za vrednotenje učenčeve sporazumevalne zmožnosti so cilji in standardi znanja, ki so določeni v učnem načrtu za slovenščino. Nadaljnja priprava za ustno in pisno vrednotenje ter izvedba in evalvacija tega pa so prepuščeni učiteljevi avtonomnosti. Vsak učitelj se mora zavedati, da vrednotenje ni le orodje za ugotavljanje dosežkov in da ima velik vpliv na učenčevo samozaupanje, iz- gradnjo samopodobe ter njegovo motivacijo za nadaljnje učenje. Učitelj mora ne le poskrbeti za ustrez- no izvedbo le-tega, temveč tudi za pripravo nanj. Prispevek govori o učiteljevi pripravi na vrednoten- je znanja. Še posebej sta izpostavljeni pripravi na ustno vrednotenje govornega nastopa in na pisno vrednotenje sporazumevalne zmožnosti pri slovenščini. Učiteljem so ponujena merila, s katerimi si lahko pomagajo pri pripravi na vrednotenje. Ključne besede: vrednotenje, slovenščina, jezikovni pouk, govorni nastop, testi. Help Offered to the Teacher in the Preparation of Criteria for Evaluation of Knowledge for the Subject of Slovenian language. Abstract: The bases for evaluating a pupil’s communicative competence are the objectives and standards of knowledge which are determined in the curriculum for the Slovene language instruction. Further preparation for oral and written evalua- tion, and the implementation and evaluation of the evaluation itself, are left to the teacher’s autonomy. Every teacher should be aware that evaluation is not only a tool for the verification of achievements and that it has a strong impact on pupils’ self-confidence, building of self-esteem and motivation for further learning. The teacher must not only ensure its’ proper execution, he must also make prepara- tion for it. The article discusses the teacher’s preparation for the evaluation of knowledge. Especially delicate are preparations for an oral evaluation of the oral presentation and for a written evaluation of communicative competence at the subject of Slovenian language. Teachers have at their disposal cri- teria with which they can help themselves in the preparation of the evaluation. Keywords: evalvation, Slovenian language, language learning, oral presentation, tests. 18 Razredni pouk 1/2014 merila, ki so jim lahko v pomoč na začetni stopnji procesa vrednotenja pri jezikovnem pouku. Uravnoteženje ocen Priprava na vrednotenje pomeni tudi poznavanje predpisov, ki učitelju posredno in neposredno določajo izvedbo celotnega procesa od izvedbe do evalvacije. Ker je predmet slovenščina sestavljen iz književ- nega in jezikovnega pouka, mora biti splošna/ končna ocena iz slovenščine opisni (v prvem in drugem razredu OŠ) ali številčni (od vključno tretjega razreda OŠ naprej) prikaz učenčevega znanja, ki ga učenec pridobi pri književnem po- uku, kot tudi znanja, ki ga pridobi pri jezikovnem pouku. Nikjer ni določeno, koliko sprotnih ocen mora učenec dobiti za eno ali drugo področje, saj lahko učenčevo pridobljeno znanje z obeh področij vrednotimo hkrati pisno ali ustno. Temeljni cilj jezikovnega pouka je razviti sporazu- mevalno zmožnost v slovenskem (knjižnem) jeziku (Program, 2011). Učenec gradi sporazumevalno zmožnost z razvijanjem štirih sporazumevalnih dejavnosti, tj. s poslušanjem, govorjenjem, pisan- jem in branjem. Končna ocena slovenščine mora biti kolikor se da uravnotežen prikaz znanja vseh štirih sporazumevalnih dejavnosti. To pomeni, da mora učenec v šolskem letu dobiti enako ali vsaj približno enako število ocen za pisanje, branje, govorjenje in poslušanje. Praksa kaže, da je zad- nja dejavnost pri vrednotenju pogosto izpuščena. Ni posebej določeno, kdaj mora potekati vredno- tenje posamezne dejavnosti v šolskem letu. V prvem razredu bomo npr. v prvem polletju, glede na to, da večina učencev še ne zna brati in pisati, vrednotili posameznikovo govorjenje in poslušanje ter njegove predopismenjevalne zmožnosti, ki so pomembne za učenje branja in pisanja, v dru- gem polletju pa bomo pridobili več ocen iz branja in pisanja, ker bomo tema dejavnostma zaradi začetnega opismenjevanja pri jezikovnem pouku posvetili največ časa. Vrednotenje sporazumevalne zmožnosti Pri jezikovnem pouku vrednotimo učenčevo sporazumevalno zmožnost oz. zmožnost sprejemanja in tvorjenja različnih neumetnostnih besedil. Učitelj ob različnih besedilih »vrednoti učenčevo poimenovalno, skladenjsko, pravopisno, slogovno in metajezikovno zmožnost, ob govornem nastopanju in pogovarjanju pa tudi učenčevo pravorečno zmožnost in zmožnost nebesednega sporazumevanja«. (Program, 2011: 110) CILJI Pred vsakim ocenjevanjem jezikovnega znanja je treba izvesti preverjanje, ki ima posreden vpliv na učiteljevo in tudi učenčevo pripravo na ocenje- vanje. Namen preverjanja je zbiranje informacij o tem, kako učenec dosega cilje oz. standarde znanja. Treba ga je izvesti pravočasno, da uče- nec dobi povratno informacijo o svojem znanju in da ima pred ocenjevanjem čas za odpravo pomanjkljivosti. Po zahtevnosti nalog naj bo enako ali nekoliko zahtevnejše od prihodnjega ocenje- vanja. Predvidevamo, da bodo morebitni slabši/ nepričakovani rezultati preverjanja spodbudili učenca k učenju oz. nadgradnji znanja. Preverjan- je znanja je povratna informacija tudi učitelju. Če se izkaže, da imajo učenci pri določeni preverjeni učni snovi težave, mora učitelj ugotoviti vzroke za neuspeh in z ustreznimi načini še pred ocenjevan- jem poskrbeti za dodatno razlago. Po potrebi kas- neje izpeljemo načrtovano ocenjevanje ali pa pri njem izpustimo premalo utrjene učne vsebine. Načine vrednotenja sporazumevalne zmožnosti lahko različno razvrstimo (ustno in pisno, šte- vilčno in opisno, sprotno in končno). Deloma so določeni v Pravilniku o preverjanju in ocenjevanju, npr. da se vrednotijo učenčevi ustni odgovori, pisni izdelki, nastopi učencev itd. (Pravilnik, 2013). Ne glede na merila razvrščanja moramo vedeti, da imajo vsi načini vrednotenja prednosti in slabosti. Te lahko omilimo z ustrezno pripravo, v katero spada tudi pravočasno seznanjenje učencev z merili in skrb za čim ustreznejše razmere, ki so potrebne za vrednotenje. Ustno vrednotenje govornega nastopa Eden od operativnih ciljev, ki ga začnejo učenci razvijati v prvem vzgojno-izobraževalnem obdob- ju, je razvijanje zmožnosti govornega nastopa. Z Razredni pouk 1/2014 19 merili za ustno vrednotenje govornega nastopa je treba učence seznaniti pred vrednotenjem, da se lahko pripravijo v skladu z njimi. Še bolje pa je, da učitelj in učenci sodelujejo pri njihovem sestav- ljanju, saj je s tem večja verjetnost, da jih bodo učenci prej sprejeli in upoštevali. Za pomoč učitelju so v preglednici 1 prikazana merila za vrednotenje govornega nastopa (za učence je treba poenostaviti besedišče, da jim bodo merila razumljivejša) (Rot Vrhovec, 2014). Preglednica 1: Merila za govorni nastop UČENEC/-KA točkovanje in opisna/številčna ocena PRIPRAVA Besedilo Značilnost besedilne vrste (npr. tridelna zgradba pripovedovalnega besedila, glagoli v pretekliku itd.) Vsebina (smiselna, razumljiva, zanimiva) Jezikovna pravilnost in slogovna ustreznost (upoštevanje slovničnih in pravo- rečnih pravil ter slogovnih načel) Ponazorila/plakat 2 Ustreznost, jezikovna pravilnost in čitljivost Izvedba Govorjenje Razločno (ustrezna glasnost, hitrost, ustrez- na intonacija, ustrezni poudarki in premori) Naravno Knjižno Samostojno Nebes. sprem. Očesni stik, gibanje, kretnje Vrednotenje Samoevalvacija Ocena govornega nastopa Razvijanje zmožnosti govornega nastopa z vnaprej napovedano temo mora potekati sistematično, najprej ob učiteljevi pomoči in slikovnem gra- divu, nato pa vedno bolj samostojno. (Program, 2011) Praksa kaže, da učitelj preskoči pripravo in prehitro oceni pogosto že prvi govorni nastop. Prav tako se pogosto zgodi, da učitelj ne ponudi učencem meril in od njih prehitro zahteva samo- stojnost in govorni nastop neupravičeno prezgodaj ocenjuje, 3 kot da so se učenci že rodili z omenje- no zmožnostjo. Ker se pripravljajo doma, ocena govornega nastopa ni vedno objektiven prikaz njihove zmožnosti. To še posebno velja za učence, ki jim pri pripravi pomagajo starejši bratje, sestre in/ali starši. Priprava na govorni nastop, tj. se- stava besedila in priprava ponazoril, 4 ne sme biti domača naloga za učenčevo družino, ker je potem tudi ocena, ki jo dobi učenec, prikaz družinskega 20 Razredni pouk 1/2014 dela in ne (samo) učenčevega. Za začetne nastope naj se učenci pripravljajo v šoli, npr. v podaljša- nem bivanju. Izgovor, da je v šoli premalo časa za pripravo, je neutemeljen. K učiteljevi pripravi na vrednotenje govornega nastopa spada tudi ča- sovno načrtovanje. Učitelj mora vsakemu učencu pred vrednotenjem govornega nastopa omogočiti večkratno izkušnjo (to je tudi preverjanje znanja). S premišljenim načrtovanjem medpredmetnega povezovanja in ekonomično razvrščenimi tema- mi v letnem delovnem načrtu je mogoče izvesti tudi to, npr. po vnaprej določenem vrstnem redu vsakodnevni govorni nastop enega učenca. Del priprave je tudi premišljeno časovno načrtovanje evalvacije po vsakem govornem nastopu. V ta namen učitelj za vsakega otroka vnaprej pripravi preglednico, v kateri so napisana merila. Vsak učenec mora dobiti priložnost za izražanje počutja med nastopom in mnenja o svojem nastopu. Uči- telj ga mora tudi z vnaprej pripravljenimi merili spodbujati h kritičnemu razmišljanju o svojem na- stopu in k predstavitvi ciljev za naprej. Temu sledi pogovor o izvedbi in vsebini nastopa, pri katerem sodelujejo vsi učenci. Učitelj tudi njih spodbudi, da ob pomoči pripravljenih meril najprej pouda- rijo predvsem dobre strani govornega nastopa, potem opozorijo na morebitne napake in nazadnje predlagajo izboljšave. Pisno vrednotenje sporazumevalne zmožnosti Vsako učno snov smemo vrednotiti šele po ob- ravnavi in večkratnem ponavljanju ter preverjanju znanja. Pri jezikovnem pouku pisno s testom lahko vrednotimo hkrati npr. poimenovalno, skladenjsko, pravopisno zmožnost in razumevanje prebranega besedila. V ta namen učitelj vnaprej pripravi test. Tudi pisno vrednotenje zahteva učiteljevo vnaprejšnjo pripravo nanj. V nadaljevan- ju so ponujena merila, ki naj bi jih upošteval pri sestavi testa, zato da bi bil ta čim bolj objektiven, zanesljiv in veljaven. Test mora biti: a) strokovno ustrezen, tj. • v njem vrednotimo cilje oz. standarde znanja, ki so določeni v učnem načrtu za slovenšči- no (primer neustreznega navodila v testu za ocenjevanje: Poimenuj sličice. Zapiši besede. Sličice tudi pobarvaj.) • s strokovno pravilnim navodilom (primer nepravilnega navodila: ZAPIŠITE KONČNI GLAS. – Ne zapisujemo glasu, temveč črko.) • z jezikovno pravilnim in slogovno ustreznim navodilom (navodilo z učiteljevimi napaka- mi: Prepiši besedilo piši s pisanimi črkami. Pripovedne povedi spremeni v vprašalne!) • s pravilno rešitvijo nalog (učitelj mora vsak test najprej pravilno rešiti sam), • rešitve nalog, s katerimi se preverja isti cilj oz. standard znanja, moramo točkovati enako), npr.: 1. Odpravi napake. na travniku so cvetele ivanjščice. teta petra jih je nabrala in dala v vazo. 1 ,5 T 2. Povedi dopolni z besedo iz oklepaja. Piši s pisanimi črkami. Sosedova __________ (MOJCA) je šla v šolo. Za njo je šel pes ________ (PIKI). 2 T • test ima ustrezna merila za vrednotenje, tj. pri številčnem vrednotenju ustrezno točko- vanje nalog (ob vsaki nalogi naj bo zapis vseh možnih točk) in ocenjevalno lestvico (najmanj 50 % pravilnih rešitev za pozitivno oceno) Primer ocenjevalne lestvice: 23–26 T = odlično/odl (5) 20–22 T = prav dobro/pdb (4) 17–19 T = dobro/db (3) 13–16 T = zadostno/zd (2) Manj kot 13 T = nezadostno/nzd (1) b) didaktično ustrezen, tj. • vsebuje naloge različne zahtevnostne ravni (praksa kaže, da je večina nalog v testih namenjena ocenjevanju osnovne ravni in da je premalo vprašanj/nalog višje ravni, pri katerih mora učenec pojasniti svoje stališče, oceniti ustreznost, uporabiti znanje za reše- vanje novega primera, analizirati, sintetizira- ti, razložiti) Preglednica na naslednji strani prikazuje učenčeve dejavnosti glede na raven zah- tevnosti po Bloomovi taksonomiji (Heacox, 2009) in primer jezikovne naloge/vprašanja za vsako raven. Razredni pouk 1/2014 21 Preglednica 2: Prikaz učenčevih dejavnosti in nalog različnih zahtevnostnih ravni RAVNI ZAHTEVNOSTI (Bloomova taksonomija) UČENČEVE DEJAVNOSTI Poznavanje – priklic podatkov, ki se jih je učenec naučil Npr. Kdaj pišemo veliko začetnico? Pove, našteje, določi, označi, poveže Razumevanje – prikaz razumevanja pridobljenega znanja Npr. Pojasni, zakaj so nekatere besede napisane z veliko začetni- co. Razloži, povzame obnovi, opiše Uporaba – s pomočjo pridobljenega znanja naredi nekaj novega Npr. Naredi miselni vzorec o rabi velike začetnice. (Naloga je pri- merna, če učenci znajo delati miselne vzorce.) Ponazori, sestavi, drugače uporabi pridobljeno znanje Analiza – kritično preučevanje Npr. Primerjaj besedili. Poišči podobnosti in razlike med njima. Primerja, išče podobnosti in razli- ke, razvršča, sklepa Vrednotenje – določanje vrednosti ali pomena na podlagi izdelanih meril Npr. Katero besedilo je po tvojem mnenju ustreznejše? Zakaj? Presoja, napoveduje ali predvi- deva, preverja, z dokazi potrjuje, zagovarja Sinteza – povezovanje delov v celoto na samosvoj način (zahteva ustvarjalno mišljenje) Npr. Napiši besedilo, v katerem boš uporabil čim več dvojic besed z enakim pomenom. Tvori, predpostavlja, načrtuje • učenci so primerno časovno obremenjeni (npr. število povedi, glede na bralne zmož- nosti primerna dolžina besedil) • naloge so pestre – od učencev zahtevajo razne dejavnosti (npr. povezovanje, izbiranje med ponujenimi odgovori, dopolnjevanje, samostojno tvorjenje povedi/besedil itd.) • naloge so v ustreznem zapovrstju, tj. po načelu od lažjih k težjim c) oblikovno ustrezen, tj. • pregleden test (naloge naj si sledijo druga pod drugo; vsaka naloga mora biti ustrezno označena in začeti se mora z navodilom – tudi če učenci še ne znajo brati in pisati) • pri vsaki nalogi je dovolj prostora za zapis rešitev (npr. dolžina črt za dopolnjevanje besed/pravo število črt za zapis povedi/be- sedila) • uporabljena je ustrezna pisava (npr. arial, calibri, tahoma, verdana), ustrezna velikost (glede na to, da je velikost pisave odvisna od oblike črk, je treba upoštevati npr. veličino pisave calibri 13) in razmik med vrsticami (1,5)/presledek med besedami • premišljeno dodane slike (če so nepotrebne, preusmerjajo pozornost, zato jih ne dodaja- mo) Sklepne misli Učitelj posveti vrednotenju veliko časa. Da bi se izognil slabi izvedbi procesa in morebitnim negativnim vplivom, ki jih lahko prinese na učenčevo motivacijo in njegovo samopodobo že enkratno slabo vrednotenje, je pomembno, da se učitelj skrbno pripravi nanj. Prva stopnja procesa vrednotenja je priprava meril. Učiteljev porablje- ni čas in miselni napor za ustrezno pripravo se obrestujeta, njun učinek pa ima dolgotrajnejšo vrednost. Vnaprej pripravljena jasna merila (kjer je to mogoče) zmanjšujejo stresni učinek vredno- tenja in omogočajo boljše rezultate. Če učenec pozna merila, ve, kaj od njega pričakujemo, in se lahko z upoštevanjem tega tudi pripravi na vrednotenje. Ustrezna priprava omogoča tudi ekonomičnost tega procesa, tudi časovno. Časa pa nam v učnem procesu – tudi za vrednotenje – pogosto primanjkuje. 22 Razredni pouk 1/2014 Literatura in viri 1. Heacox, D. (2009). Diferenciacija za uspeh vseh. Predlogi za uspešno delo z učenci različnih zmožnosti. Preizkušeni nasveti in zamisli za učinkovito poučevanje. Ljubljana, Rokus Klett. 2. Luongo - Orlando, K. (2008). Drugačno preverjanje znanja. Predlogi za avtentično spremljanje napredka. Ljubljana, Založba Rokus Klett. 3. Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli (2013). Ljubljana, Ministrstvo RS za šolstvo. http://www.uradni-list.si/1/content?id=113609 (22. 4. 2014). 4. Program osnovna šola. Slovenščina. Učni načrt (2011). Ljubljana, Ministrstvo RS za šolstvo. http://www.mss.gov.si/si/solstvo/osnov- nosolsko_izobrazevanje/ucni_nacrti/ (22. 4. 2014). 5. Rot Vrhovec, A. (2014). Nejavno študijsko gradivo. Ljubljana, Pedagoška fakulteta UL. Opombe: 1 Pri omenjanju oseb, kot sta učenec ali učitelj, mislimo na oba spo- la, torej na učenko in učenca ter učiteljico in učitelja. Samo moški spol uporabljamo le zaradi boljše preglednosti besedila in lažjega branja. 2 Priprava ponazorila, npr. plakata, ni nujna. Odločitev je prepu- ščena učitelju. Menimo pa, da je smiselna in življenjska zahteva (v številnih poklicih so govorni nastopi (GN) del vsakdanjika in ob njih sočasno potekajo tudi ponazoritve). Plakat ima dvojni pomen, in sicer za nastopajočega in poslušalce. Učenec, ki ima GN, si z njim pomaga pri govorjenju (na njem so najpomembnejši podatki iz besedila, ki morajo biti urejeni v smiselnem zaporedju in ki so najpogosteje podkrepljeni z nebesednim sporočilom, tj. s slikami. Omogočajo hitrejši priklic besedila iz spomina. S plakatom vpli- vamo na poslušalčevo motiviranost in razumevanje poslušanega besedila. Od učencev zahtevamo pripravo plakata šele takrat, ko imajo zgled oz. ko vedo, kako ga je treba izdelati (vsaj en plakat naredijo pri pouku in aktivno sodelujejo v procesu izdelave). Smiselno je, da si zapišejo stopnje priprave plakata. Zapiske bodo lahko večkrat prebrali, si prej zapomnili postopek. Najprej delajo učenci pona- zorila na papirju, tj. plakat, ta pa je podlaga za poznejšo pripravo PP-projekcije. Učiteljeve zahteve morajo biti premišljene in razumne, prav tako merila za ocenjevanje. Učitelj ne sme zahtevati npr. barvnega šeleshamerja ali z barvnim tiskalnikom natisnjene fotografije. Vse družine nimajo računalnikov in tiskalnikov ali denarja za plače- vanje tiskanja. Učitelj mora otrokom omogočiti pomoč/izvršitev zahtevane naloge, ne da bi pri tem kar koli pričakoval ali zahteval od staršev. 3 Če GN ocenjujemo številčno, je treba točke smiselno razdeliti. Naj- večji odstotek ocene morata imeti izvedba GN in ustreznost govor- jenega besedila, manjši odstotek pa samoevalvacija in plakat (npr. za odlično oceno mora učenec poleg odlične izvedbe in ustreznega besedila vrednotiti svojo zmožnost GN in imeti ustrezen plakat). 4 Učenci naj sami pišejo na plakat (besedilo naj ne bo napisano ra- čunalniško). Večja je verjetnost, da bo otrok sodeloval pri nastanku ponazorila. Tisti, ki sodeluje, se zna orientirati na plakatu in hitro poišče podatek, ki ga potrebuje. Pri branju se mu ne zatika, ker ve, kaj je napisal, in zna povedati, kako je naredil plakat. Prav je, da to učitelj tudi zahteva od učenca. Ticijan Paljk