c Thesaurus memoriae O opuscula 11 ole oris G B O LETJUOT 16. S VOK KRŠOT MES IN TIN Boris Golec ALMA D ADAM Bohorič, JURIJČ, JURIJ Dalmatin RIOHO in mesto Krško B AM v 16. stoletju AD Thesaurus memoriae O opuscula 11 Red. prof. dr. Boris Golec je zaposlen kot znanstveni svetnik na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani. Leta 2000 je doktoriral na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je naslednji dve desetletji tudi predaval. Izpopolnjeval se je na univerzi v Gradcu in deloval kot gostujoči profesor na zagrebški univerzi. Pretežno se ukvarja z zgodovino zgodnjega novega veka, predvsem z razvojem urbanih naselij, z vprašanji iz slovenske kulturne zgodovine, kot so identitete in starejša slovenska uradovalna besedila, in z biografiko, zlasti z Janezom Vajkardom Valvasorjem. Njegova znanstvena bibliografija obsega več tiskanih in elektronskih monografij ter številne razprave in članke v domači in tuji periodiki in zbornikih. Thesaurus memoriae Opuscula 11 Thesaurus memoriae Opuscula 11 Urednik zbirke Matjaž Bizjak BORIS GOLEC Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Urednik knjige Matjaž Bizjak Recenzenta Darja Mihelič, Aleš Maver Jezikovni pregled Jožica Narat Prevod povzetka Tina Bahovec Oblikovanje in prelom Jernej Kropej Fotografije Boris Golec, Tomaž Grdin, Nina Sotelšek, Ferdinand Šerbelj Izdajatelj Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU Za izdajatelja Petra Svoljšak Soizdajatelj Kulturni dom Krško, enota Mestni muzej Krško Za soizdajatelja Darja Planinc Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU Za založnika Oto Luthar Glavni urednik Aleš Pogačnik Tisk Birografika Bori, d. o. o. Naklada 400 Prva izdaja, prvi natis / Prva e-izdaja Ljubljana 2024 Monografija je nastala v okviru raziskovalnega programa Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti« (P6-0052) in temeljnega raziskovalnega projekta Ambicije, karierizem, pohlep, prevare: socialno-materialne strategije, prakse in komunikacija družbenih elit na Slovenskem v zgodnjem novem veku (J6-2575), ki ju financira Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Izid knjige so finančno podprli Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije na razpisu za znanstvene monografije v letu 2024, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU in Kulturni dom Krško, enota Mestni muzej Krško. Na naslovnici: Krško na Zalteriusovem zemljevidu Kranjske iz leta 1569 (hrani Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja). Na zavihku: podpisa Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča (SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 88, fasc. 54/2, sn. 3, pag. 130, 30. 7. 1583). Prva e-izdaja je pod pogoji licence Creative Commons CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610509011 Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani ISBN 978-961-05-0902-8 COBISS.SI-ID 209530371 ISBN 978-961-05-0901-1 (PDF) COBISS.SI-ID 209468419 B o r i s G o l e c ADAM Bohorič, JURIJ Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Ljubljana 2024 Ob 440-letnici Bohoričeve slovnice, Dalmatinovega prevoda Svetega pisma in prve slovenske omembe Krškega ter ob najverjetnejši 500-letnici rojstva Adama Bohoriča KAZALO Knjigi na pot . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami . . . . . . . . . . 9 Izvor in identiteta  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  10 Šolnik in zasebnik v Krškem  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  22 Zasebno življenje po odhodu iz Krškega . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  27 Sklenitev življenjske poti ali izgnanec, ki to ni bil  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  42 Glavne ugotovitve  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  49 Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) v luči identitete in družinskega okolja . . . . . . 51 Izvor in primarna družina  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  52 Sekundarna družina  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 64 Glavne ugotovitve  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  74 Mesto Krško v 16. stoletju. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 75 Srednjeveški temelji  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  77 Splošni oris Krškega v 16. stoletju in prvi zapis njegovega slovenskega imena  . . . . . . .  92 Viri za zgodovino Krškega v 16. stoletju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 99 Pravni položaj mesta in mestna samouprava  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  104 Gospodarske razmere – med razcvetom in ovirami . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  122 Posestno in demografsko stanje  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  144 Verske razmere in obe Cerkvi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  159 Priloga 1 Kronološki seznam mestnih sodnikov in pisarjev  . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  174 Priloga 2 Kronološki seznam novosprejetih meščanov po mestni knjigi  . . . . . . . . . . . . .  178 Priloga 3 Posestno stanje mesta v luči popisov dvornega činža leta 1570 in 1575  . . . . . . . . . .  187 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 213 Zusammenfassung . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 225 5 KNJIGI NA POT Pričujoča knjiga nima ambicij predstaviti celotnega védenja niti vseh novejših ugotovitev o soutemeljiteljih knjižne slovenščine Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu. Prav tako ne ponuja izčrpnega vpogleda v zgodovino mesta Krško, kjer sta se moža spoznala in preživela pomemben del življenja, nekaj let sočasno kot učitelj in učenec. Za táko monografsko delo bi bilo treba nekajkrat toliko strani, kot jih premore to, ki je pred vami. Njegov glavni namen je prikazati na enem mestu avtorjeva najnovejša spoznanja o obeh znamenitih Krčanih, ki so v veliki meri povezana prav z njunim življenjem in delovanjem v mestu ob Savi, drugi pa umestitev njunih življenjskih zgodb v kontekst Krškega v razburkanem 16. stoletju. Ob splošnem prikazu razmer v lokalnem okolju se poglavje o Krškem natančneje posveča nekaterim doslej (pre)malo osvetljenim in še neodprtim vprašanjem. Med temi zavzemata posebno mesto reformacija in protireformacija, ki pa ob pomanjkanju virov ostajata še naprej velika bela lisa. Pred bralci je razširjen torzo za celovito raziskavo o Bohoriču in Dalmatinu ter krški mestni zgodovini. Izziv, s katerim se bodo v prihodnje lahko spopadli preučevalci preteklosti različnih strok, pri tem pa nadgradili ali ovrgli spoznanja in sklepanja, ki jih prinaša pričujoče skromno delo. Boris Golec 7 ADAM BOHORIČ (OK. 1524–1601/2) MED ZMOTAMI IN POLRESNICAMI Ko sem v pandemičnem letu 2020 na povabilo organizatorja simpozija o Adamu Bohoriču izbrskal iz svojih starih zapiskov peščico dotlej še neobjavljenih podatkov o našem prvem slovničarju, se je pokazalo, da niso tako nepomembni, kot sem menil do takrat. Če jih postavimo v širši kontekst, narekujejo vprašanja, ki so bila doslej slabo obdelana, tista, pri katerih je France Kidrič v biografskem geslu o Bohoriču1 uporabil mašilo »menda«2 ali pa se je zaradi slabo osvetljenih okoliščin zatekel k neargumentiranim napačnim trditvam. Tako sem se odločil preveriti že znane vire in jih podkrepiti z novimi podatki, ki bi lahko osvetlili naslednja vprašanja: prvič, Bohoričev izvor in čas rojstva, drugič, njegovo razmerje do Krškega,3 tretjič, družinske razmere, in končno, kdaj in kje se je Bohoričeva življenjska pot iztekla. Najpomembnejše plati Adama Bohoriča – njegovo karierno pot, zlasti najplodovitejše šolniško in ustvarjalno obdobje v Ljubljani – sem skoraj povsem pustil ob strani,4 tako tudi v pričujoči monografiji. 1 Kidrič, Bohorič Adam, str. 49–52. 2 Po Kidriču je Bohorič umrl »menda v emigraciji«, mladost je preživel »menda na Krškem«, doma pa je bil »pač« iz krajev med Savo in Bohorjem (prav tam, str. 51). 3 Dotedanje védenje o Bohoričevih sledovih v Krškem in različne interpretacije le-teh je zbrala in leta 2006 objavila Alenka Černelič Krošelj (Sledi Adama Bohoriča, str. 53–99). 4 Golec, Manj osvetljene plati. 9 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Izvor in identiteta Tako kot večina slovenskih protestantskih piscev in vodilnih osebnosti slovenskega protestantizma tudi Adam Bohorič v razpoložljivih virih nikjer ne govori o svojem rojstnem kraju, letu rojstva, starših ali sorodnikih, niti ne o svoji starosti. V tem je občutna razlika z mlinarskim sinom Primožem Trubarjem (ok. 1508–1586) z Rašice ali z Matijo Trostom († 1591), sinom vipavskega tržana, ki sta razkrila, kdo sta, kakšnega stanu in kdo so bili njuni starši. Trubar je o tem spregovoril na več mestih v svojih tiskih, Trost pa v rokopisnem reverzu za štipendijo kranjskih deželnih stanov.5 Kot ključno se postavlja vprašanje, kdaj je naš prvi slovničar prišel na svet in kje. Za razliko od Trubarja, ki je sam navedel svoje rojstno leto in kraj ter nekajkrat v besedi ali ob lastni podobi izpričal, koliko je star,6 se lahko pri Bohoriču opremo zgolj na sklepanja, koliko let bi mu lahko bilo ob vpisu na dunajsko univerzo leta 1543, ko se njegovo ime prvič pojavi v virih. V pomoč je primerjava s Trubarjem, ki se je imatrikuliral spomladi 1528,7 star 20 let, kar je bilo že pozno. Praviloma so namreč študenti prihajali na univerzo mlajši, pri 17-ih ali18-ih.8 Če bi bil Bohorič res rojen leta 1520, kar je sicer vedno opredeljeno kot približna letnica rojstva, bi torej postal dunajski študent šele s 23 leti. Glede na to, da o njegovem dotedanjem življenju in šolanju drugače kot o Trubarjevem ni podatkov, bi prag vseučilišča sicer lahko res prestopil še kakšna tri leta starejši od Trubarja, vendar smemo imeti takšno starost kvečjemu za zgornjo mejo. Okrogla letnica 1520, ki jo kot približno srečujemo v literaturi, poleg tega predpostavlja širši časovni razpon, potencialno nazaj vse do srede drugega desetletja 16. stoletja,9 kar je občutno prezgodaj. Novi slovenski biografski leksikon (2018) pravi pravilneje »r. okoli 1520, lahko tudi pozneje«,10 pri čemer bi bila formulacija »pozneje« veliko ustreznejša. Bohorič bi bil ob vpisu na univerzo lahko star običajnih manj kot 18 let in ne veliko več kakor 20, zato gre njegovo rojstvo postavljati v okvirni časovni razpon med 1521 in 1527. Če upoštevamo, da je prihajal iz province, najbrž ni bil med mlajšimi študenti, po analogiji s Trubarjem pa bi bil dvajsetletnik. Kot najustreznejša rešitev se zato ponuja: okrog leta 1524. Letnica ni 5 O Trubarju: Golec, Kdo in od kod, str. 46–48, 50–51; o Trostu: Rupel, Nove najdbe, str. 59. – Jurij Dalmatin je, denimo, samo enkrat navedel, da je njegov dom ( mein heymat) v Krškem, enkrat pa se je podpisal kot Krčan ( Gurkfeldianus) (Rajhman, Pisma slovenskih protestantov, str. 46 in 54). 6 Golec, Kdo in od kod, str. 46–47, 50–51. 7 Gall – Szaivert (ur.), Die Matrikel der Universität Wien. III. Band, str. 45. 8 Prim. Cindrič, Ljubljanski izobraženci, str. 200. 9 Kidrič navaja, da je bil Bohorič rojen »v 2. ali 3. desetletju 16. stoletja« (Kidrič, Bohorič Adam, str. 49). 10 Ahačič, Bohorič Adam, str. 74. 10 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami ne okrogla ne polokrogla, kar bi implicitno podaljšalo zamik v preteklost oziroma sedanjost. Morda se bo kdaj vendarle pojavil vir, ki bo pripomogel k natančnejši opredelitvi Bohoričeve starosti, prav veliko upanja za to pa ni. O izvoru in identiteti Adama Bohoriča pričajo štirje skopi viri, od katerih omogočajo prvi trije tudi približno določitev časa njegovega rojstva. Pri teh treh gre za zapise v univerzitetnih matrikah iz štiridesetih let 16. stoletja, četrti pa je iz leta 1563, ko je Bohorič že opustil poučevanje v Krškem. Iz univerzitetnih matrik, v katerih temeljijo podatki na njegovih lastnih izjavah, izvemo ključni podatek, da je bil Štajerec ( Styrus, Styrius). Kot takšnega ga pozna dunajska univerzitetna matrika ob vpisu leta 154311 in ob pridobitvi naslova bakalaver štiri leta pozneje (1547),12 nato pa še zapis o imatrikulaciji v matriki univerze v Wittenbergu leta 1548.13 Poleg tega je Bohorič ob prvi pojavitvi leta 1543 opredeljen ne le kot Štajerec, ampak kot Štajerec iz Krškega ( ex Gurgfelt Styrus), kar ni logično, saj je zgodovinsko mesto Krško za razliko od današnjega Krškega, ki leži na obeh bregovih Save, v celoti pripadalo Kranjski, ne Štajerski. Od tod zadrega, kako razumeti Bohoričevo hkratno identificiranje s štajersko deželo in kranjskim Krškim. Kidrič, ki je poznal samo zadnjo od treh Bohoričevih opredelitev za Štajerca, je njegov rod postavljal na štajersko stran Save, na območje med reko in pogorjem Bohor, kjer je priimek Bohorič dokumentiran od leta 1631 dalje, prvič torej šele dobro stoletje po Adamovem rojstvu. Mladost pa naj bi naš prvi slovničar, tako Kidrič, »preživel menda na Krškem«. Svojo domnevo je Kidrič navezal na dve trditvi Matije Klombnerja († 1569). Prvo, da je krški šolmošter »rojen domačin«, je povzel po Klombnerjevem pismu Ivanu (Hansu) Ungnadu (1493–1564) iz leta 1563, medtem ko za drugo, da je »Ungnadov podložnik«, žal ni navedel vira. O obeh je govoril kot o eni Klombnerjevi formulaciji in ta naj bi bila le deloma pravilna. Za prvo trditev, o Bohoriču kot rojenem domačinu, je ponudil razlago, da je bil Kranjec, pri drugi, o njegovem podložniškem statusu, pa je izrazil dvom, češ da »sploh ni mogoče govoriti o podložništvu«, »če je bil Bohorič na Krškem meščan«.14 Tako kot se pri omembi Ungnadovega podložnika porodi prva asociacija na deželnoknežje gospostvo Krško, je tudi Kidrič gotovo mislil na to gospostvo, 11 »Adam Wosoritz ex Gurgfelt Styrus« (Gall – Szaivert (ur.), Die Matrikel der Universität Wien. III. Band, str. 70, 14. april 1543). Pri črki s v priimku gre skoraj gotovo za napačno branje črke h kot dolgega ſ. Pravilno bi bilo torej: Wohoritz. 12 »Adamus Bochorizius Styrus« s poznejšim pripisom »modo Labaci nobilium puerorum provincialium praeceptorem agit« (Simoniti, Humanizem na Slovenskem, str. 252). 13 »Adam Bochoritsch Styrius« (Foerstemann, Album academiae Vitebergensis, str. 242, 18. oktober 1548). 14 Kidrič, Bohorič Adam, str. 49. 11 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju ki ga je Ungnadova družina tedaj imela v zastavi (od 1527),15 saj je v nadaljevanju ugibal, ali se ni Bohoričeva protestantska usmeritev izoblikovala pod Ungnadovim vplivom, še preden je odšel na Nemško.16 Že nekaj časa vemo, da je pred odhodom v Wittenberg štiri leta študiral na Dunaju (1543–1547),17 kjer je imel za seznanitev s protestantizmom veliko boljše možnosti. Kar pa zadeva podložništvo Ungnadu, obstaja še druga možnost, in sicer da se je Bohorič rodil na štajerski strani Save kot podložnik gospostva Sevnica, ki ga je Ivan Ungnad že leta 1519 dobil v dosmrtni užitek.18 Domnevne Klombnerjeve trditve o Bohoriču kot Ungnadovem podložniku žal ni bilo mogoče preveriti v viru prve roke, ampak moramo zaupati Kidriču, da jo je pravilno povzel iz necitiranega vira. Pri ugotavljanju Bohoričevega izvora ne gre prezreti niti najmanjše podrobnosti, ki jo ponujajo razpoložljivi viri, zlasti ne navideznih protislovij, in še manj razglašati za samo deloma pravilno katero koli trditev sodobnikov, četudi izvira iz druge roke (Klombnerjeve). Pojdimo po vrsti. Bohorič sam se ni nikoli opredelil kot Kranjec, ampak dosledno kot Štajerec, Ungnadovi podložniki pa, kot rečeno, niso bili samo podložniki gospostva Krško na kranjski strani Save, ampak tudi gospostva Sevnica na štajerski. Še več, pozneje, v 18. stoletju, so Bohoriči oziroma Bohorči izpričani kot sevniški podložniki v zaselku Plešivec pod Bohorjem,19 kjer je priimek po rajhenburških župnijskih maticah kontinuirano izpričan od zgodnjih tridesetih let 17. stoletja. Bohoriče, omenjene v prvi krstni matici župnije Rajhenburg, je poznal že Kidrič,20 potrjeno podložništvo tamkajšnjih poznejših Bohoričev gospostvu Sevnica pa daje ugotavljanju izvora Adama Bohoriča še novo dimenzijo. Tudi Klombnerjeve navedbe v istem pismu (1563), da je krški šolmošter »ain geporner Inlennder« oziroma »rojen domačin«, kot jo je prevedel Kidrič,21 ne da bi povzel izvirnik, ne gre preprosto zreducirati na Kranjca, kar je storil omenjeni 15 Zadravec, Zastave in prodaje, str. 26. – Po odhodu Ivana Ungnada na Nemško (1555) je deželni knez gospostvo Krško za kratek čas prepustil Krištofu Gallu, nato pa izročil Ivanovemu sinu Krištofu Ungnadu, ki ga je po Koropcu imel v letih 1562–1575 (Koropec, Krško v obdobju, str. 47 in 55). 16 Kidrič, Bohorič Adam, str. 49. 17 Slovensko strokovno javnost je na dunajsko obdobje Adama Bohoriča leta 1979 bežno opozoril Primož Simoniti (Simoniti, Humanizem na Slovenskem, str. 252). 18 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 255. 19 StLA, Theresianischer Kataster, Cillier Kreis, No. 146, Herrschaft Reichenburg, No.7, Extract deß Herrschaft Reicheburgerischen Stifft-Register etc., s. d. (ok. 1755). – NŠAM, Župnija Brestanica, Matične knjige, poročna matična knjiga 1749–1785, pag. 141 (29. 1. 1772) in 142 (20. 2.1772). V cerkvenih matičnih knjigah so pripadnost gospostvu nasplošno beležili samo nekaj let od uvedbe hiš številk leta 1770, prej in pozneje pa ne. 20 Kidrič, Bohorič Adam, str. 49. 21 Prav tam. 12 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami literarni zgodovinar. Iz konteksta v Klombnerjevem pismu Ungnadu, ki ga hrani Univerzitetni arhiv v Tübingenu22 in ni bilo nikoli v celoti objavljeno, lahko razberemo, da za pisca ni bila pomembna deželna pripadnost. O krškem šolmoštru (Bohoriču) govori namreč kot o prevajalcu psaltra v slovenščino in v tej zvezi poudari, da ima dober jezik in da je rojen domačin ( hat die sprach guet vnd ain geporner Inlennder).23 Iz takšne navedbe lahko kvečjemu sklenemo, da ni tujec24 ali pa da je njegova ožja domovina okolica Krškega. O geografskem izvoru prvega slovenskega slovničarja oziroma njegovega rodu govori posredno, a vendar zgovorno že njegov priimek. Bohorič je izpeljanka iz oronima Bohor, imena pogorja na jugu Kozjanskega, ki se v širokem pasu vleče od zahoda proti vzhodu nad Rajhenburgom, današnjo Brestanico.25 V Enciklopediji Slovenije (1987) najdemo Bohoričev rojstni kraj opredeljen kot »pri Brestanici«,26 v Novem slovenskem biografskem leksikonu (2018) pa kot »štajerska okolica Brestanice«, vendar s pojasnilom, da gre za »ugibanje glede na priimek in imatrikulacijsko oznako Styrus ´Štajerec´«.27 Že od Kidriča dalje je znano, da je priimek Bohorič v tridesetih letih 17. stoletja dokumentiran v najzgodnejši krstni matici rajhenburške župnije v podbohorskih vaseh Plešivec in Dobrova.28 Če smo natančni, ga tedaj najdemo v zaselku Plešivec, delu raztresene vasi Dobrova, in v zaselku Závrše naselja Reštánj, v zgodnjih štiridesetih letih pa tudi južneje, bliže Senovemu oziroma Savi, v zaselkih Goša pri Šedmu in Okrog pri Malem Kamnu.29 Toda v času Adama Bohoriča in še sto let po njegovem rojstvu na tem območju Bohoričev ne srečamo. Vse do danes ostaja najzgodnejši vir o navzočnosti priimka 22 UAT, 8/4, Hans Ungnad Freiherr von Sonneg, Nr. 110, 28. 7. 1563. – Na Bohoriča se nanaša naslednji pasus (pag. 263): »Ich hab den Schuelmaister zw Gurkhfeld, der ain guter Crisst, vnd die schuel verlassen von wegen pabstischen kirchen gesanng, ist glert vnd hat die sprach guet vnd ain geporner Inlennder zw diser arbeit pewegt der nimbt ain zimblich vnd wirdt sich von e[uren] gn[aden] pestöl en lassen, hab Im auf e[uren] gn[aden] wolgefallen den psalter auferlegt zuvertieren damit e[ure] gn[ade] ain prob hab seiner arbait, er ist pehewrat, vnd hat sich in ain haußwirtschafft eingericht wird sich mit ainem clainen pestollen lassen.« 23 Pismo je leta 1874 v izvlečkih objavil Ivan Kostrenčić, vendar brez pasusa o Bohoriču (Kostrenčić, Urkundliche Beiträge, str. 184–185). 24 Za mnenje o pomenu sintagme se zahvaljujem prof. dr. Günterju Cerwinki, upokojenemu profesorju Univerze v Gradcu. 25 Poleg te razlage izvora priimka s prvotnim pomenom ´prebivalec pod goro Bohorńavaja Marko Snoj še drugo možnost: patronimik iz osebnega imena Bohor, ki je konvertiralo v gorsko ime (Snoj, O priimku Bohorič, str. 15–16). 26 Toporišič, Bohorič Adam, str. 303. 27 Ahačič, Bohorič Adam, str. 74. 28 Kidrič, Bohorič Adam, str. 49. Kidrič pomotoma pravi: Dobrava. 29 NŠAM, Župnija Brestanica, Matične knjige, krstna matična knjiga 1630–1645, fol. 22r (11. 12. 1631), 30r (18. 3. 1632), 63v (1. 11. 1634), 80r (1. 3. 1636), 90r (2. 2. 1637), 102v (19. 2. 1638) in 118v (26. 3. 1639). 13 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju v krajih pod Bohorjem najstarejša rajhenburška krstna matica, ki so jo začeli voditi leta 1630 in v kateri naslednje leto srečamo prvega Bohoriča. Razširjenost priimka v tem času kaže, da ni šlo nujno za en sam rod in da je več kot verjetno, da je kognomen tu, kjer je nesporno nastal, obstajal vsaj že v času Bohoričevega rojstva. Da ni dokumentiran v 16. stoletju, je krivo slabo stanje virov, zlasti urbarjev. Sicer pa je z istega območja, od nekod pod Bohorjem, gotovo izviral prvi znani Bohorič, Adamov starejši sodobnik Gal Bohorič, ki ga leta 1528 zasledimo kot duhovnika nedaleč stran, v Laškem, petnajst let pozneje (1543) pa na Ptujski Gori.30 Adam tako potrjeno ni bil šele prva generacija nosilcev svojega priimka, četudi njegove družine morda niso poznali pod tem rodbinskim imenom in bi se z njim utegnil poimenovati šele sam, potem ko je zapustil svoje več kot verjetno rojstno okolje pod Bohorjem. Njegov čas je bil namreč obdobje intenzivnega nastajanja priimkov, ki tedaj niso bili dedni in nespremenljivi, ampak so še dolgo ostali variabilni in zamenljivi. Samo za primer povejmo, da se Primož Trubar ni pisal Trubar, ampak Trobar, in to ne po očetu, ampak je prevzel materin priimek,31 Jurij Dalmatin, ki je svoj priimek razen v slovenskih tiskih vedno pisal latinsko kot Dalmatinus,32 pa si je humanistični priimek nedvomno nadel sam, in sicer najverjetneje po svojih hrvaških prednikih, naseljenih kakšnih 15 let pred njegovim rojstvom na tleh gospostva Krško, predvsem na Krškem polju.33 V 16. stoletju namreč v obsežnem krškem gospostvu med številnimi alohtonimi priimki ni nobenega Dalmatina.34 Iz poznejših katastrskih in urbarskih virov vemo, da podložniki v krajih pod Bohorjem, kjer se Bohoriči pojavljajo od najstarejše rajhenburške krstne matice dalje, niso spadali pod eno samo zemljiško gospostvo. Raztreseni naselji Dobrova in Reštánj sta bili razdeljeni med gospostvi Rajhenburg in Sevnica,35 za obe gospostvi 30 Kidrič, Bohorič Adam, str. 49, citira I. Orožna, ki pravi: »Baharič Galus, Gesellpriester 1528« (I. Orožen, Das Dekanat Tüffer, str. 147) in »Wachoritsch Gall, oberster Kaplan 1543« (isti, Das Bisthum, das Domkapitel, str. 504). 31 Golec, Kdo in od kod, str. 48–49 in 61. 32 Prim. Rajhman, Pisma slovenskih protestantov, str. 46, 56, 63, 66, 69, 74, 78, 84, 89, 93, 96, 97, 101, 105, 109, 112, 118, 130, 142, 144, 153 in 165. – V slovenskih tiskanih besedilih iz 16. stoletja se njegovo ime pojavi devetkrat, vsakič v rodilniku oziroma tožilniku: Dalmatina (ZRC SAZU, ISJFR, Lastnoimenska kartoteka, Dalmatin). 33 O organizirani naselitvi Hrvatov v krškem gospostvu malo pred letom 1534 gl. Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 77. 34 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575. 35 Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon. Erster Theil, str. 241 (Dobrova); Dritter Theil, str. 301 (Reštánj); StLA, Theresianischer Kataster, Cillier Kreis, No. 146, Herrschaft Reichenburg, No. 7, Extract deß Herrschaft Reicheburgerischen Stifft-Register etc., s. d. (ok. 1755); prav tam, No. 80, Herrschaft Oberlichtenwald, No. 4, Extract auß dem Stüfft Register etc., s. d. (okoli 1755). 14 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami pa sta iz Adamovih otroških oziroma mladih let ohranjena popisa podložnikov. Za sevniško gospostvo je to urbar iz leta 1528 in za rajhenburško imenjska cenitev iz leta 1542, toda podložnikov s priimkom Bohorič ni ne v enem ne v drugem viru. V urbarju sevniškega gospostva, pod katero je v zaselkih tik pod Bohorjem spadala velika večina podložnikov, so številni navedeni le z osebnim imenom, včasih še z očetovim ali z župansko funkcijo,36 kar zadeva rajhenburške podložnike v malo mlajši imenjski cenitvi iz leta 1542, pa jih je velika večina že imela priimek.37 Priimka Bohorič prav tako ne najdemo v isti imenjski cenitvi med maloštevilnimi podložniki Turna v Rajhenburgu38 in med peščico podložnikov rajhenburške župnije v popisu glavarine leta 1527, ki so vsi navedeni še brez priimka.39 A tudi sicer bi dokumentiranost priimka Bohorič v omenjenih virih povedala samo, kje je bil v prvi polovici 16. stoletja razširjen. Na podlagi tega bi lahko spet zgolj ugibali, kateri od podložnikov bi lahko bil Adamov sorodnik. Sklepanje pa bi nas lahko kaj hitro zavedlo. V turjaških urbarjih srečamo v istem času več Trobar-jev, a ni niti eden oče Primoža Trubarja, ampak gre za bližnje sorodstvo Primoževe matere, medtem ko se oče Mihélj skriva pod oznako Müllner (Malnar). Če Trubar ne bi sam razkril očetovega osebnega imena, bi bili zgolj na podlagi urbarjev glede identitete potencialnega očeta v zmoti.40 Iz poznejšega časa, tja do terezijanskega katastra sredi 18. stoletja, imamo samo dva popisa rajhenburških podložnikov, oba iz prve polovice 17. stoletja in oba brez Bohoričev,41 za gospostvo Sevnica pa ni znan noben urbar, urbarialni ali davčni popis. Ker so bili Bohoriči pod Bohorjem večinoma sevniški podložniki, jih tako zasledimo šele v terezijanskem katastru. V slednjem najdemo okoli leta 1755 tri podložnike Bohoriče ( Wohoritsch) v Plešivcu, ki so gospodarili na štirih posestnih enotah, Bohorča ( Wohartsch) in Bohorčiča ( Woharschitsch) pa v Komarivcu, danes zaselku Stržišča nad Blanco.42 Med rajhenburškimi podložniki je s priimkom Bohorič ( Wacharitsch) 36 ZRC SAZU, ZIMK, Zapuščina Milka Kosa, fasc. 26, prepis urbarja gospostva Sevnica 1528. – O priimkih v sevniškem urbarju prim. tudi Koropec, Iz zgodovine, str. 15. 37 StLA, Laa. A. Antiquum VI, Gültschätzungen 1542, 31/456, Christof v. Reichenburg, Herrschaft Reichenburg, s. d. – V zaselku Dobrova pod Bohorjem, kjer so Bohoriči izpričani v krstni matici slabih sto let pozneje, je bila tedaj popisana samo vdova nekega Pavlina ( Paulin wittib). 38 Prav tam, 12/138, Christoph von Gradeneck, 20. 12. 1542. 39 Koropec, Slovenski del Štajerske, str. 241. 40 Golec, Kdo in od kod, str. 48–49. 41 Prvi je popis hišnega goldinarja rajhenburškega gospostva iz leta 1604, ki ima deloma druge kraje kot imenjska cenitev iz leta 1542 (StLA, Laa. A. Antiquum VI, Hausgulden 1603/8, Nr. 274, Franz Gall von Gallenstein, Herrschaft und Markt Reichenburg, 20. 12. 1604), drugi pa urbar iz leta 1645 (StLA, SA. Attems, Familie, Sch. 374, Heft 1590, Urbar Reichenburg 1645, s. p.). 42 StLA, Theresianischer Kataster, Cillier Kreis No. 80, Herrschaft Oberlichtenwald, No. 4, Extract auß dem Stüfft Register etc., s. d. (okoli 1755). 15 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju izpričan en sam, in sicer na Šedmu.43 Po franciscejskem katastru iz dvajsetih let 19. stoletja je bila v krajih pod Bohorjem koncentracija Bohoričev prav tako največja v zaselku Plešivec s petimi gospodarji, zdaj imenovanimi Bohorč ( Wochortsch).44 Fevdna fasija iz leta 1848 za vseh pet potrjuje, da so bili podložniki gospostva Sevnica, priimek – v različicah Bohorič in Bohorč – pa se je v stotih letih od terezijanskega katastra razširil še na nekaj drugih Sevnici podložnih kmečkih posesti.45 Ob selitvah priimka smo med prvo polovico 17. in sredo 19. stoletja priča njegovi stabilnosti v zaselku Plešivec, kjer je bil, kot rečeno, dokumentiran najbolj zgodaj, leta 1631, in kjer se je nato v največjem številu tudi ohranjal. Glede na povedano in ob dejstvu, da je Plešivec najviše ležeči zaselek pod Bohorjem (najbližji planinski koči), je zelo verjetno, da je priimek Bohorič nastal prav tukaj in se postopoma razširil po okolici oziroma da je bilo to eno njegovih glavnih žarišč. Tudi naš prvi slovničar bi glede na lastno opredeljevanje kot Štajerec lahko prišel na svet v enem od podbohorskih zaselkov v rajhenburški župniji in glede na domnevno Klombnerjevo navedbo, da je bil Ungnadov podložnik, tem bolj verjetno kot podložnik gospostva Sevnica. Na to bolj ali manj gotovo spoznanje se veže vprašanje, kako uskladiti Adama Bohoriča kot Štajerca in kranjsko Krško. Še preden je prišlo na dan, da se je na dunajski univerzi opredelil hkrati kot Krčan in Štajerec, in je bila znana samo oznaka Štajerec v wittenberški univerzitetni matriki, je Kidrič Bohoričevo povezavo s Krškim razlagal s tem, da je bil pač iz krajev pod Bohorjem, kjer je pozneje izpri- čan njegov priimek, da pa je »mladost preživel menda na Krškem«. Takšna razlaga je zelo logična. Razlog, da se je istovetil s Krškim, bi namreč zelo težko upravičili zgolj z bližino Krškega njegovemu neznanemu rodnemu kraju na Štajerskem. Rojeni Štajerec bi se veliko prej kot z mestom v sosednji deželi poistovetil z Rajhenburgom, sedežem župnije, iz katere je po vsej verjetnosti izviral, če že ni bil tudi podložnik 43 Prav tam, No. 146, Herrschaft Reichenburg, No.7, Extract deß Herrschaft Reicheburgerischen Stifft-Register etc., s. d. (ok. 1755). 44 SI AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, C 42, k. o. Dobrova, abecedni seznam posestnikov, 14. 4. 1826. – V katastrski občini Dobrova so bili vsi Bohoriči naseljeni v Plešivcu (prav tam). Plešivski Bohoriči so imeli posest tudi v sosednji katastrski občini Šedem, medtem ko sta bila v katastrski ob- čini Reštanj dva gospodarja Bohoriča domačina, eden pa iz dobrovske občine (prav tam, C 401, k. o. Šedem, abecedni seznam posestnikov, 31. 1. 1826; C 365, k. o. Reštanj, abecedni seznam posestnikov, 14. 4. 1826). 45 V fevdni fasiji sta za vsako urbarsko številko (podložniško posest) navedena prejšnji in tedanji lastnik. Popis prejšnjih je vzet iz terezijanskega katastra. V vmesnem času je priimek Bohorič v uradu Čanje ugasnil na eni posesti in se pojavil na drugi, v t. i. Srednjem uradu ( Mitteramt) se je pojavil na treh posestih, kjer ga prej ni bilo, v uradu Reštanj pa se je obdržal na štirih in se prenesel še na eno, ki jih lahko vse lociramo v Plešivec (StLA, Theresianischer Kataster, Cillier Kreis No. 80, Herrschaft Oberlichtenwald, Lehens-Fassion, 31. 5. 1848). Sredi 18. stoletja se je Bohorič oz. Bohorč pisalo pet sevniških podložnikov, sredi 19. stoletja pa devet. 16 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami Vpis prvega Bohoriča v krstni matici župnije Rajhenburg 11. decembra 1631 (NŠAM, Matične knjige, Brestanica, krstna matična knjiga 1630–1645, fol. 22r). rajhenburškega gospostva.46 Prav tako bi lahko povsem upravičeno navedel, da je iz Sevnice, če je njegova družina spadala pod Ungnadovo sevniško gospostvo. Primož Trubar je, denimo, na isti univerzi leta 1528 izpričal, da je doma s Turjaka ( ex Aursperg),47 ker se je rodil kot podložnik turjaškega gospostva. Bohorič je torej moral biti tako ali drugače povezan s Krškim še pred vpisom na univerzo leta 1543. Kot bomo videli, gre povezavo iskati v njegovem zelo verjetnem začetnem šolanju v Krškem kot najbližjem kraju, kjer je potrjeno že obstajala šola. Po drugi strani pa ni izključeno, da se je v njegovih otroških letih celotna družina preselila čez Savo iz enega Ungnadovega gospostva v drugo, tj. iz gospostva Sevnica v gospostvo Krško. Potrditve o obstoju podložnikov s priimkom Bohorič na kranjski strani Save nimamo. Najstarejši ohranjeni urbar gospostva Krško je šele iz leta 1570, v njem pa ni nobenega drugega Bohoriča razen Adama kot imetnika njive in vinograda.48 A kot rečeno, ni nujno, da so se tudi njegovi starši imenovali Bohorič, in če že, bi priimek do leta 1570 zlahka ugasnil. Kaj so bili Adamovi starši po socialnem položaju, bi lahko pomagal razkriti njegov pečatnik, vendar so znani pečatni odtisi tako slabi, da ostaja podoba na njih nedo-ločljiva.49 Za primerjavo povejmo, da je imel Trubar na pečatniku tesarsko sekiro, s čimer je sporočal, da je sin tesarja, kar je sicer izpričal tudi v besedi.50 46 Teritorialno-upravna enota, v katero je spadalo to območje skoraj do grebena Bohorja na severu, je bilo deželsko sodišče Rajhenburg ( Historischer Atlas, Bl. 32, Cilli ). 47 Gall – Szaivert (ur.), Die Matrikel der Universität Wien. III. Band, str. 45. 48 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 477 in 523. 49 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 88, fasc. 54/2, sn. 3, pag. 325, 30. 5. 1583; pag. 326, 5. 7. 1583; pag. 366, 10. 9. 1583. 50 Golec, Kdo in od kod, str. 58–59. 17 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Več posrednih dokazov »per negationem« imamo o tem, da Adam Bohorič ni odraščal v krški meščanski družini. Najmanj trdnega ponuja najstarejši urbar gospostva Krško, saj je nastal šele leta 1570, ko je od Adamovega rojstva minilo že skoraj pol stoletja. Tako kot v urbarju pogrešamo priimek Bohorič med podložniki, ga ni najti med plačniki dajatve dvorni činž, ki so jo gospostvu plačevali vsi gospodarji v deželnoknežjem mestu Krško in pri kateri je navedenih tudi precej imen nekdanjih gospodarjev.51 Če bi bil Adam meščanskega rodu oziroma tudi če bi bil samo iz krške mestne družine, ki ni imela meščanskih pravic, bi veljal za mestnega in s tem deželnoknežjega podanika, zato ga Klombner ne bi mogel označiti za Ungnadovega podložnika. Na to, da ni izviral iz meščanskega ali vsaj mestnega okolja, kaže prejkone tudi zapis o krstu njegove hčerke Suzane v ljubljanski protestantski matični knjigi. Zapis, o katerem bomo še govorili, je naknaden in temelji na Bohoričevih lastnih podatkih, pri tem pa je pomenljivo, da je pri njegovi ženi Doroteji izpostavljen njen meščanski izvor (hči pokojnega celjskega meščana Martina Muhiča).52 Ker pri drugih krščencih tovrstnih podatkov niso vpisovali, lahko tem prej pričakujemo, da bi Bohorič tudi zase izpostavil meščansko poreklo, če bi ga le lahko. Adam je bil torej glede na doslej povedano podložniški otrok s štajerske strani Save. Toda zakaj je potem ob vpisu na dunajsko univerzo navedel, da je doma iz Krškega? Priselitev kmečke družine Bohorič v mesto bi bila za tisti čas precej ne-navadna. Veliko prej bi prišel v Krško samo oče, denimo kot obrtni vajenec, in bi si potem kot pomočnik ali mojster v mestu ustvaril družino. V takem primeru pa sin Adam ne bi bil več Štajerec, kot se je dosledno opredeljeval, ampak Kranjec. Vsekakor se mladenič ne bi imel za Štajerca samo zato, ker bi bili to po izvoru njegovi starši. Obstaja še druga možnost priselitve Bohoričev na kranjsko stran Save, in sicer že omenjeni pretok podložnikov med dvema posavskima gospostvoma, ki sta bili obe v rokah Ivana Ungnada. V času Adamovega rojstva je bilo gospostvo Krško močno prizadeto zaradi pogostih turških pustošenj, ki so se vrstila že vse od leta 1469.53 Pred letom 1534, ko je bil Adam Bohorič še otrok, je zato Ungnad na izpraznjeni prostor, zlasti na Krško polje, naselil številne hrvaške begunce in druge priseljence.54 Glede na to, da je imel na štajerski strani v zastavi gospostvo Sevnica, bi nove kmečke naseljence seveda lahko pripeljal tudi od tam, med njimi družino 51 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 481–529; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Hernach volgen die Hofzinss so die burger in dem Statl Gurkhfeld etc. 52 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/5, sn. 6, matična knjiga protestantske občine v Ljubljani 1578–1587, fol. 280v. Prim. Žabota, Matična knjiga, str. 51. 53 Jug, Turški napadi (1943), str. 11, 19–21, 23, 27, 40 in 58. 54 Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 77. 18 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami Adamovega očeta. V tem primeru bi identiteta Adama Bohoriča najbolj ustrezala vsem trem v virih sporočenim podatkom o njegovem izvoru: prvič, da je Štajerec, kar bi bil po rojstvu, drugič, iz Krškega, tj. iz gospostva Krško, kamor bi se dru- žina priselila v njegovih otroških letih, in tretjič, Ungnadov podložnik tako pred preselitvijo kakor po njej. Nič manj verjetno ni, da so njegovi starši kot podložniki Ungnadovega gospostva Sevnica ostali v krajih pod Bohorjem, v Krško pa je pot še v zgodnji mladosti zanesla samo Adama, in sicer v tamkajšnjo elementarno šolo. Krško, ki je dobilo mestne pravice leta 1477, slabega pol stoletja pred njegovim rojstvom,55 je šolo očitno premoglo že v svojem trškem obdobju. Prav v času povzdignitve v mesto se namreč leta 1480 v samem mestu, znotraj mestnega obzidja ( in der stat), omenja šolsko poslopje ( gegen der schuell gelegenn), in to ne kot novo,56 leta 1478 pa je izpričan učitelj Peter.57 Učitelja brez imena srečamo nato še v urbarju krškega mestnega špitala z letnico 1534 ( Der schulmaister alhie),58 to je v času, ko je bil Bohorič ravno goden za šolo. Vendar je urbar, kot bomo videli v poglavju o mestu Krško, v resnici nastal veliko pozneje. Bohoričeva povezanost s Krškim sega torej potrjeno v čas pred 1543, ko je bil na Dunaju imatrikuliran kot Štajerec iz Krškega, kar je na videz paradoksno. Njegovemu zelo verjetnemu šolanju v bližnjem mestu na kranjskem bregu Save bi utegnile botrovati tudi sorodstvene vezi s kakšno mestno družino. Pritok novega prebivalstva iz okolice je bil namreč utečen še posebej pri manjših mestih, kakršno je bilo Krško. Za Primoža Trubarja, denimo, danes vemo, da je imel že kot otrok sorodnike v mestu Višnja Gora, in sicer rodbino Klinc, iz katere je izšel poznejši ljubljanski meščan Lukež Klinc s ponemčenim priimkom Zweckl, prevajalec nemških pesmi v sloven- ščino.59 Tako kot je glede na obstoj višnjegorske mestne šole povsem mogoče, da jo je obiskoval tudi Trubar in da je tedaj prebival pri tamkajšnjem sorodstvu,60 lahko na bivanje kmečkega šolarja pri meščanskih sorodnikih sklepamo tudi pri Bohoriču. Kakor koli, najsi je Bohorič preživel šolska leta v Krškem sam ali pa se je v krško gospostvo preselila vsa njegova družina, je eno gotovo: leta 1570 ni bilo ne v mestu ne v gospostvu nobenega gospodarja s priimkom Bohorič. In drugo: Adam se je gotovo rodil na štajerski strani Save, kar je tolikokrat potrdil z oznako Štajerec. V Posavju, kjer je delitev na Štajerce in Kranjce zelo močna še danes, se niti po več letih bivanja v Krškem ali njegovi kranjski okolici zlepa ne bi opredelil kot Kranjec. 55 Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 39–40. 56 SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5417, 1480 VIII. 16., s. l. 57 Gruden, Cerkvene razmere, str. 109. 58 SI AS 785, Gospostvo Šrajbarski turn, fasc. 61, Civitatensia, Meščanski špital v Krškem, urbar me- ščanskega špitala 1534, s. p. 59 Golec, Komaj znano, str. 6–22. 60 Golec, Trubarjeve prve šole, str. 17–18. 19 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Možno je tudi, da je priimek Bohorič začel uporabljati šele v krškem okolju, ker so njega ali njegovo družino tako označevali po območju izvora. V krajih pod Bohorjem, kjer je priimek Bohorič izpričan pozneje, pa njegov rod nemara tedaj sploh še ni imel priimka ali pa so prednike poznali pod kakšnim drugim rodbinskim imenom oziroma kognomnom. Vrnimo se še enkrat k priimku našega prvega slovničarja.61 Kot smo videli, je ta obstajal vsaj že eno generacijo pred Adamom, saj je leta 1528 prvič izpričan mlajši duhovnik Gal Bohorič. Še več, pri mek Bohorič je najverjetneje endemičen, z izvorom pod pogorjem Bohorja in se je od tod postopoma širil s selitvami. Bohoriči oziroma Bohôrči, kot se njihovo rodbinsko ime izgovarja in v glavnem tudi piše po končani zgodnjenovoveški vokalni redukciji, živijo med Bohorjem in Savo še danes.62 Pri tem se postavlja vprašanje, kako je treba priimek pravilno naglasiti in kako so ga nagla- šali v Bohoričevem času. Iskanje ustreznega odgovora v zvezi s samim Bohoričem in 16. stoletjem prepuščam jezikoslovcem.63 Postrežem lahko le z nekaj podatki in z (nemerodajnim) razmišljanjem zgodovinarja. Že v prvi rajhenburški krstni matici se leta 1637 poleg ustaljene oblike Bohorič pojavi tudi osamljen zapis Bohorčič ( Wo-horzhizh).64 Ta oblika je v 17. stoletju prevladala, v 18. pa jo je postopoma povsem izrinila reducirana, še danes absolutno prevladujoča oblika Bohorč.65 Treba bi bilo še podrobneje preučiti, kako in kdaj natanko so posamezni Bohorčiči postali Bohorči in ali je potrjena tudi razvojna pot neposredno iz Bohoriča v Bohorča. Glede na redukcijo tretjega samoglasnika [i] pa bi posebej kazalo premisliti in dognati, ali se ni Adamov priimek v resnici izgovarjal Bohôrič in ne Bôhorič, kot ga naglašujemo danes (v Brestanici in okolici kot Bóhorič). Na istem območju bomo denimo našli analogijo v priimku Bógovič, ki se v posavskem okolju izgovarja Bogôvič oziroma iz ust domačinov kot Bogôvč.66 Po drugi strani pa podmene o Adamu Bohoriču kot Bohôriču ne podpirajo vsi poznejši načini zapisovanja priimka, ki so sicer brez izjeme 61 Za pregled odstavka o priimku se iskreno zahvaljujem dr. Marku Snoju. 62 Kidrič, Bohorič Adam, str. 49. – Ob popisu prebivalstva leta 1931 je bila oblika Bohorč razširjena v političnih okrajih Laško, Šmarje pri Jelšah, Celje okolica in Brežice, torej v štajerskih okrajih v bližini Bohorja, oblika Bohorič pa v okrajih Kranj, Metlika in Brežice (Bezlaj, Začasni slovar, str. 46). V začetku leta 2024 je v Sloveniji živelo 19 Bohoričev, od tega 10 v Osrednjeslovenski regiji in do pet v Posavski in Gorenjski, Bohorčev pa je bilo 150, največ, 65, v Posavski regiji (https://www.stat.si/ imenarojstva#/names?lastname=Bohori%C4%8D; https://www.stat.si/imenarojstva#/names?lastname=Bohor%C4%8D – pridobljeno 27. 3. 2024). 63 Prim. prvo pojavitev oronima Bohor v virih kot wald Wachor (Blaznik, Slovenska Štajerska, str. 51). 64 NŠAM, Župnija Brestanica, Matične knjige, krstna matična knjiga 1630–1645, fol. 90r (2. 2. 1637). 65 Prav tam, krstne matične knjige 1662–1672, 1675–1688, 1767–1774; poročna matična knjiga 1749–1785; indeksi h krstnim matičnim knjigam. 66 Informatorka slovenistka Boža Ojsteršek, Senovo, 7. 7. 2020. 20 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami nastali zunaj izvornega okolja in lahko zato odražajo že spremenjeno naglaševanje.67 Tako tudi v Krškem, kjer je zapis Bohoričevega priimka v času njegovega življenja izpričan štirikrat. Adam Bohorič je po dvakrat omenjen v urbarjih gospostva Krško iz let 1570 in 1575, vsakič kot Woharitsch,68 česar ni mogoče brati kot Bohôrič/Bohórič. Zapisi njegovega priimka v Ljubljani so precej raznoliki in se glasijo: Boharitsch, Boheritsch, Wochoritsch, Wachoritsch in Wocheritsch,69 kar je še zlasti glede na zapise s črko [e] mogoče spraviti na en sam skupni imenovalec: Bôhorič/Bóhorič, torej s poudarjenim prvim samoglasnikom.70 Adam sam se je vedno podpisoval z dvema samoglasnikoma [o], kot Bohorič,71 pri čemer je večja verjetnost, da je naglaševal drugi [o]. Kot bomo videli, se podobno vprašanje poraja pri priimku Jurija Dalmatina, ki se je podpisoval Dalmatinus, kar ni bilo podedovano rodbinsko ime. Sledi vprašanje, ali so njegov priimek v skrajšani obliki, brez latinske pripone -us, res izgovarjali Dálmatin, kot je navada pri Nemcih in smo navajeni danes, in ne slovensko Dalmatín z naglasom na tretjem zlogu. Zdi se, da sta bila naš prvi slovničar in prvi prevajalec Svetega pisma vsaj v rodnem Posavju v resnici Jurij Dalmatín in Adam Bohôrič, pri čemer je Bohôrič zunaj domačega okolja postal Bôhorič/Bóhorič. Če pa je njegov priimek nastal šele v Krškem, bi bil lahko Bôhorič oziroma Bóhorič od samega začetka. A po drugi strani ne gre prezreti, da se v Posavju rodilniška oblika za Bohor ne glasi Bôhorja, ampak Bohôrja, kar bi potemtakem tudi v krškem okolju dalo Bohôriča, in ne Bôhoriča.72 67 Priimka Okolíš in Kordíš z naglasom na zadnjem zlogu, ki sta avtohtona na meji med Notranjsko in Dolenjsko (Loška dolina in Loški Potok), naglašujejo zunaj izvornega okolja kot Okóliš in Kórdiš (informator zgodovinar mag. Stane Okoliš, 7. 7. 2020). 68 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 477 in 523; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Zinss von Akhern vnd Wisen, Perkrecht zu der Herschaft gehörig. 69 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, imenska kartoteka k Cod. I in XIII, Bohorič Adam. Gl. tudi op. 71. 70 Nenaglašeni samoglasnik [o] se v zgodnjenovoveških zapisih pogosto pojavlja kot [a], npr. pople-meniteni Blagotinšek s poreklom iz Savinjske doline kot Blagatinschegg (Sutter, Moriz von Kaiserfeld, str. 258–259). 71 Prim. Rajhman, Pisma slovenskih protestantov, str. 61 ( Bochoritsch), 93 ( Bohorich), 96 ( Bochorizh), 97 ( Bohorizh), 101 ( Bohorich), 105 ( Bohorich), 109 ( Bohoritsch), 112 ( Bohoriz), 118 ( Bohorizh), 130 ( Bohorizh), 144 ( Bohoritz), 202 ( Bohorizh) in 212 ( Bohorizh). Omembe Adama Bohoriča ne najdemo v nobenem slovenskem tiskanem besedilu iz 16. stoletja (ZRC SAZU, ISJFR, Lastnoimenska kartoteka, Bohorič). V naslovu slovnice Arcticae horulae (1584) sta njegovo ime in priimek zapisana v latinščini v rodilniški obliki, vendar je priimek v bohoričici: Adami Bohorizh, v predgovoru pa je v latinski obliki zapisal tudi osebno ime v imenovalniku: Adamus Bohorizh. 72 Za informacije o današnji izgovarjavi priimka Bohorč in sklanjanju oronima Bohor se iskreno zahvaljujem domačinkama s Senovega, slovenistki Boži Ojsteršek (7. 7. 2020) ter umetnostni zgodovinarki in sociologinji Katji Ceglar (6. 7. 2020). 21 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Šolnik in zasebnik v Krškem Naslednje vprašanje se nanaša na Bohoričevo bivanje in delovanje v Krškem v njegovih zrelih letih, v petdesetih in šestdesetih letih 16. stoletja, o čemer je pozneje najbolj neposredno pričeval njegov učenec Jurij Dalmatin. Sicer pa imamo o tem en sam sočasni vir, pismo Matije Klombnerja iz leta 1563, ko je Bohorič še bival v Krškem, a je poučevanje že opustil. Od Kidriča dalje beremo, da je bil v Krškem približno od leta 1551 do srede 1563 »vodja lastne šole«, dokler ni odpovedal sodelovanja pri katoliški božji službi in v zvezi s tem zaprl svojo šolo.73 Če smo povsem natančni, o naravi t. i. Bohoričeve šole v Krškem ne vemo nič določnega. Potrditve, da bi bila njegova lastna, torej zasebna, ni, ampak prav nasprotno. Tudi trajanje poučevanja okoli 12 let je zelo vprašljivo. Da je začel poučevati okoli leta 1551, je Kidrič lastnoročno izračunal na prepisu prošnje ljubljanskih predikantov kranjskim deželnim stanovom iz leta 1581, v kateri prosilci pišejo, da je tedanji rektor stanovske šole Adam Bohorič star in opešan in da vodi šolo blizu trideset let ( nunmehr nahent in die 30 Jahre), najprej v Krškem in zdaj v Ljubljani.74 Blizu trideset let vsekakor ne pomeni treh celih desetletij, ampak lahko tudi več let manj. To pa bi se skladalo z oznako Bohoriča kot študenta, izpričano še pozno jeseni 1554. Gre za sodni proces pred mestnim sodiščem v Novem mestu med Adamom Bohoričem in Andrejem Heberlijem, novomeškim meščanom in zlatarjem. Zadeva je šla na drugostopenjsko sodišče pri kranjskem vicedomu v Ljubljani, ki v svojem sklepu navaja, da je tožnik Adam Bohorič študent ( Studenntn) in za takojšnjo poravnavo medsebojnih terjatev ni zadostno gmotno preskrbljen ( nit genuegsam angeses en).75 Ta najzgodnejši na slovenskih tleh shranjeni vir o Bohoriču torej Adama Bohoriča še novembra 1554 imenuje študent, ne učitelj ali kaj drugega. Nadalje priča o njegovem šibkem materialnem stanju in kaže na neko Bohoričevo pobliže neznano zvezo z Novim mestom. Morda je tam tedaj ali prej koga zasebno poučeval ali pa opravljal kakšne administrativne posle. Iz neznanih razlogov ni nikoli dosegel naslova magistra, ampak je wittenberško univerzo, kjer je med drugim poslušal znamenitega Philippa Melanchthona (1497– 1560), zapustil brez njega.76 Magister tudi ni postal na nobeni drugi univerzi, zato ga pozneje upravičeno nikjer ne srečamo s tem akademskim naslovom, na primer kot 73 Kidrič, Bohorič Adam, str. 49. 74 ZRC SAZU, ISLLV, Zapuščina Franceta Kidriča, šk. 21/2, sveženj gradiva o Bohoriču in Dalmatinu, prepis Walterja Šmida, dokument s. d. 1581 v arhivu kranjskih deželnih stanov, fasc. 54/2; danes ni v evidenci (prim. SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 88). 75 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 372, sodni protokoli 1554–1557, fol. 209–209v, 7. 11. 1554 in 14. 11. 1554. 76 Kidrič, Bohorič Adam, str. 49. 22 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami Omemba Adama Bohoriča v sodni obravnavi vicedomskega sodišča v Ljubljani leta 1554 (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 372, sodni protokoli 1554–1557, fol. 209r). rektorja stanovske šole v Ljubljani in v spisih v zvezi s tiskom Dalmatinove Biblije. Najbolj očitna je distinkcija med njim in magistrom Jurijem Dalmatinom v pismih, ki jih je sopodpisal s svojim nekdanjim učencem.77 Tako torej ni rečeno, da je Bohorič začel v Krškem poučevati že okoli leta 1551, ampak bi njegovo delovanje v tem mestu lahko pomaknili šele v čas po jeseni 1554. Jurij Dalmatin, rojen okoli leta 1547,78 bi bil tudi v tem primeru lahko pri Bohoriču deležen že začetnega šolanja. Bohoričevo učiteljsko delovanje v Krškem tako ni trajalo 12 let, kot je približno opredeljeno pri Kidriču,79 ampak najverjetneje manj kakor deset. V pismu Matije Klombnerja Ungnadu z dne 28. julija 1563, kjer je govor o krškem šolmoštru brez imena, beremo, da je ta šolo že zapustil, in sicer 77 Rajhman, Pisma slovenskih protestantov, str. 93, 96, 97, 101, 105, 109, 112, 118, 130 in 144. – Medtem ko je lahko Dalmatin pred svojim imenom pisal M. (Magister), je Bohorič kvečjemu za imenom navedel začetnico R. (Rector), tako v nedatiranem dopisu, ki ga je podpisal skupaj s tremi magistri in dvema predikantoma (SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 89, fasc. 54/4, sn. 8, pag. 144, s. d.). 78 Izračunani čas Dalmatinovega rojstva se opira na navedbe v njegovem pismu kranjskim deželnim stanovom iz leta 1572 (Rajhman, Pisma slovenskih protestantov, str. 53–58). 79 Kidrič, Bohorič Adam, str. 49. 23 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju »zaradi papeškega cerkvenega petja« ( die schuel verlassen von wegen pabstischen kirchen gesanng),80 kar je Kidrič razlagal kot odpoved sodelovanja pri katoliški službi božji.81 Ta okoliščina, katoliško cerkveno petje, kaže, da Bohoričeva šola v Krškem ni bila zasebna ustanova, ampak tako ali drugače povezana z domačo župnijo in mestom. Takšne ugotovitve – da je bila v domeni mesta in Cerkve – imamo za krško šolo sto let pozneje, sredi 17. stoletja.82 Pomenljiva je tudi Klombnerjeva formulacija, da je Bohorič šolo zapustil, ne pa zaprl, kar nedvoumno govori v prid temu, da ni šlo za njegovo zasebno ustanovo, kaj šele, da bi poučeval v lastni hiši, kot so brez opore v virih samovoljno razlagali pozneje.83 Da je v resnici poučeval v šoli, ki ni bila zasebna, potrjuje leta 1572 njegov nekdanji učenec Jurij Dalmatin, ko pravi, da je bil Bohorič »iz določenih razlogov iz šole odpuščen« ( auß gewissen vrsachen von der Schul gelassen).84 Razlog za Bohoričevo slovo od šole oziroma odslovitev iz učiteljske službe je zelo verjetno res povezan z medkonfesionalnim konfliktom, a se lahko za »določenimi razlogi«, ki jih Dalmatin ni natančneje opredelil, skriva še kaj drugega. Pomenljivo je namreč, da v prejšnjem stavku govori, kako je sam kot šolar živel v Krškem sredi papeškega mračnjaštva,85 nato pa tega ne izpostavi, ko pride do Bohoričevega odpusta iz šole. Kakor koli, slovo Adama Bohoriča od poučevanja v mestu, s katerim je bil od mladosti tesno povezan in kjer se je najverjetneje sprva tudi sam šolal, zanj gotovo ni bilo preprosto in ga je moč pospremiti z reklom: »Nemo propheta in patria sua«. O načinu Bohoričevega poučevanja v Krškem in naravi tamkajšnje šole lahko nekaj glavnih potez povzamemo iz treh pisem: iz Klombnerjevega pisma Ungnadu, Dalmatinovega kranjskim deželnim stanovom ter iz pisma ljubljanskih predikantov 80 UAT, 8/4, Hans Ungnad Freiherr von Sonneg, Nr. 110, 28. 7. 1563, pag. 263. – Pomanjkljiv in deloma netočen povzetek pisma tudi v: ZRC SAZU, ISLLV, Zapuščina Franceta Kidriča, šk. 21/2, sveženj gradiva o Bohoriču in Dalmatinu. 81 Kidrič, Bohorič Adam, str. 49. 82 Glede na precej gotovo in v literaturi omenjano bivanje tedanjih leskovških župnikov v mestu bi lahko šlo za župnijsko ustanovo. Vsaj tolikšna verjetnost obstaja, da je bila šola mestna domena, čeprav ne brez povezave z župnijo. Za to govori več argumentov, od katerih temelji prvi in najtehtnejši na dejstvu, da je v 17. in 18. stoletju mesto dajalo zanjo na razpolago poslopje in vzdrževalo učitelja. Še preden se je župnijsko središče vnovič preselilo iz Leskovca v mesto, je leta 1655 med stroški krškega mesta za mestne uradnike naveden učitelj in organist ( einen stattorganisten vnd schullmaister) z letno plačo 62 goldinarjev, ki je celo za dva goldinarja presegala plačo mestnega pisarja (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–8, 25. 8. 1655). V isti osebi združena poklica so Krčani plačevali iz mestne blagajne še leta 1677 in 1686 (prav tam, s. d. (1677), 13. 4. 1686). Prav tako je v terezijanski dobi mesto plačevalo učitelja, ki je živel v mestu pripadajoči šoli ( schul=hauß) (SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek, šk. 75, lit. T, No. 4, 14. 7. 1761, 13. 6. 1761). 83 Lapajne, Krško in Krčani, str. 113. 84 Rajhman, Pisma slovenskih protestantov, str. 54 in 57. 85 Prav tam. 24 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami istim stanovom. Klombner leta 1563 pravi, da je krški šolmošter učen ( ist glert) in dober kristjan ( ain guter Crisst),86 kar glede na kontekst seveda pomeni protestant. Jurij Dalmatin devet let pozneje (1572) nadgradi Klombnerjevo trditev z opisom lastnih izkušenj. Spoštovani in učeni Adam Bohorič je njegov nekdanji učitelj, od katerega je »poleg slovničnega znanja prejel, kar je najbolj pomembno, tudi osnove prave krščanske vere«. Tako je »sredi papeškega mračnjaštva, še preden je bil evangelij tukaj kdaj koli javno oznanjen, le-tega z Božjo pomočjo kar dobro dojel in razumel«.87 Dalmatin govori o petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih, preden so začeli na Kranjskem javno delovati protestantski predikanti in je bila vzpostavljena luteranska Cerkev. Ni dvoma, da je bila krška šola ne le nemška, ampak tudi latin-ska in izobraževalno središče širšega prostora, v kateri se je šolalo precej plemiških otrok. Tako so ljubljanski predikanti leta 1581 v pismu stanovom zapisali, da je bila večina takratnih dolenjskih plemičev deželanov tamkajšnjih Bohoričevih učencev ( zu Gurkhfeldt da die meisten Herrn Landleute in Unterkrain seine Discipuli gewesen).88 Kaj je Bohorič počel v Krškem, potem ko je prenehal poučevati – najmanj tri leta, dokler ni postal rektor stanovske šole v Ljubljani – lahko bolj ali manj le ugibamo. Kidrič pravi, da je bil »nato brez intelek.[tualnega] poklica na gospodarstvu nekako do srede 1566«.89 V ta čas spada znano Trubarjevo pismo, poslano 1. avgusta 1565 Bohoriču neznano kam, skoraj brez dvoma v Krško. V njem Trubar »veleomikane-mu možu« ponuja mesto učitelja na novoustanovljeni stanovski šoli in ga v imenu deželne gosposke, tj. kranjskih deželnih stanov, vabi, naj ob prvi priložnosti pride v Ljubljano na pogovor. Trubar upa, da se bodo pogovorili o drugačnih pogojih od tistih, s katerimi so Bohoriča nekdaj pretentali Zagrebčani.90 Kdo v Zagrebu, ne vemo, kakor tudi ne, ali se je Bohorič za mesto tamkajšnjega šolnika dogovarjal, preden je zapustil šolo v Krškem ali v vmesnem času. Klombner je v pismu Ungnadu iz leta 1563 omenil še dve pomembni stvari iz Bohoričevega zasebnega življenja: da je poročen in da si je uredil hišno gospodarstvo ( er ist pehewrat, vnd hat sich in ain haußwirtschafft eingericht). K njegovemu zakon-skemu stanu se bomo še vrnili, kar pa zadeva Bohoričeve gmotne razmere, imamo o njih podatke iz prve roke v edinih znanih omembah Bohoričevega imena, ki so nastale v Krškem, vendar vse pozneje, ko je živel že v Ljubljani. V dveh urbarjih krškega gospostva iz let 1570 in 1575 se njegovo ime pojavi med plačniki činža od 86 UAT, 8/4, Hans Ungnad Freiherr von Sonneg, Nr. 110, 28. 7. 1563, pag. 263. 87 Rajhman, Pisma slovenskih protestantov, str. 54 in 57. 88 ZRC SAZU, ISLLV, Zapuščina Franceta Kidriča, šk. 21/2, sveženj gradiva o Bohoriču in Dalmatinu, prepis Walterja Šmida, dokument s. d. 1581 v arhivu kranjskih deželnih stanov, fasc. 54/2; danes ni v evidenci (prim. SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 88). 89 Kidrič, Bohorič Adam, str. 49. 90 Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 198, 199. 25 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju njiv in gornine od vinogradov na Trški gori. Po obeh urbarjih je bila njiva Adama Bohoriča zastavljena meščanu Juriju Kalčiču,91 v prvem urbarju je tudi pripis, da je kupnopravna, velikost pa izražena s poldrugim dnevom obdelovanja; po obeh urbarjih je od njive plačeval samo 8 krajcarjev.92 Za njegov vinograd na Trški gori s približno vrednostjo 40 goldinarjev je gospostvo prejemalo letno dajatev dve vedri mošta. Bil je torej potrjeno Bohoričeva last, kdo je namesto njega zanj skrbel ali ga imel v najemu, pa iz urbarjev ni razvidno.93 Lastniki in uživalci njiv in vinogradov so bili v glavnem iz mesta Krško. Po drugi strani pa, kot že rečeno, ne Adama ne pri mka Bohorič ni najti med plačniki dajatve dvorni činž, ki je zajela vse gospodarje v mestu, vključno s številnimi nekdanjimi (hišnimi) gospodarji.94 Iz tega glede na pozni nastanek urbarjev nikakor ni mogoče sklepati, da je Klombnerjeva navedba o Bohoričevem hišnem gospodarstvu napačna, ampak da leta 1570, ko je bil že štiri leta v Ljubljani, v Krškem ni več imel hiše. Lahko tudi, da je bil kje v mestu priženjen in se je njegovo ime v urbarjih tem laže skrilo za tastovim imenom. Postavlja se tudi vprašanje, ali je Bohorič v Krškem kdaj zaprosil in dobil meščanske pravice. Iz časa njegovega bivanja v mestu je ohranjena mestna knjiga z občasnimi vpisi novosprejetih meščanov. Med 71 novimi meščani, sprejetimi pri šestih sprejemih med letoma 1549 in 1563,95 ni Bohoriča. Ker pa knjiga ni bila vodena redno, bi zapis o njegovem sprejemu zlahka izostal. 91 Jurij Kalčič je bil leta 1560 krški mestni sodnik (SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Mesto Krško, mestna knjiga , fol. 60v), po urbarjih iz let 1570 in 1575 pa je imel v mestu dva oštata, na Trški gori vinograd in nekje v bližini dve njivi, od tega eno v zastavi od Bohoriča (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 475, 509, 533; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Hernach volgen die Hofzinss so die burger in dem Statl Gurkhfeld etc., Perkrecht zu der Herschaft gehörig, Zinss von Akhern vnd Wisen). 92 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 477; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Zinss von Akhern vnd Wisen. – Glede na velikost je imela Bohoričeva njiva v primerjavi z drugimi majhno dajatev. 93 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 523; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Perkrecht zu der Herschaft gehörig. 94 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 481–529; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Hernach volgen die Hofzinss so die burger in dem Statl Gurkhfeld etc. 95 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historič- nega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Mesto Krško, mestna knjiga 1539–1679, fol. 39r, 46v, 48r–48v, 51r–52v, 54v. Gl. Prilogo 2. 26 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami Omemba Adama Bohoriča v urbarju gospostva Krško iz leta 1570 (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 477). Da je v Krškem premogel hišo, poroča še en vir, ki je mlajši od Klombnerjevega pisma in tako kot ta iz druge roke. Ko so ljubljanski predikanti leta 1581 pri deželnih stanovih posredovali za Bohoriča, so med drugim navedli, da je v Krškem prodal hišo in pristavo, njive, travnike in vinograde, potem ko so ga stanovi pritegnili v Ljubljano.96 Kakor koli, vse, kar vemo z gotovostjo, je to, da je leta 1575, ko je že skoraj eno desetletje živel v Ljubljani, na tleh krškega gospostva še vedno imel njivo, dano v zastavo, in vinograd na Trški gori. Prodal ju je bodisi pred letom 1581 ali malo pozneje, ko je v Ljubljani prenehal poučevati in se je moral preseliti na svoje. Zasebno življenje po odhodu iz Krškega Bohoričevo ljubljansko obdobje, ki se je začelo nekako sredi leta 1566,97 ko je že zakorakal v štirideseta leta, nas bo zanimalo samo z vidika njegovega zasebnega življenja. V tem času je bil do leta 1582 vodja (rektor) stanovske latinske šole, nato v pokoju, a obenem član šolske komisije in slednjič od jurjevega 1595 do 1. julija 1598 ponovno ravnatelj,98 tedaj star že čez sedemdeset let. 96 ZRC SAZU, ISLLV, Zapuščina Franceta Kidriča, šk. 21/2, sveženj gradiva o Bohoriču in Dalmatinu, prepis Walterja Šmida, dokument s. d. 1581 v arhivu kranjskih deželnih stanov, fasc. 54/2; danes ni v evidenci (prim. SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 88). 97 Schmidt, Pedagoško delo, str. 30. 98 Kidrič, Bohorič Adam, str. 49. 27 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Kot smo videli, naj bi bil po Klombnerjevem pismu oženjen že v Krškem leta 1563, kar pri človeku, ki se bliža štiridesetemu ali je že štiridesetletnik, seveda niti malo ne preseneča. Klombner nadalje govori o njegovem tamkajšnjem hišnem gospodarstvu, ne omenja pa otrok. Bohorič jih v Krškem bodisi še ni imel ali pa so mu pomrli. Ni gotovo, ali je bil že tam poročen z Dorotejo Muhič, ki je prvič izpričana kot njegova soproga leta 1567 v Ljubljani in ga je vsaj za desetletje preživela. Prav mogoče je, da je imel Bohorič dve ženi, od katerih poznamo prvo samo posredno iz Klombnerjeve navedbe, da je poročen. Z Dorotejo bi se v tem primeru glede na čas rojstva prvega otroka poročil kot vdovec najpozneje leta 1566, v času preselitve v Ljubljano. Kdo je bila Doroteja, ki bi jo sicer poznali samo iz nekaj omemb, povečini že po moževi smrti, je njen soprog izpričal sam prek peresa neznanega protestantskega duhovnika, ki je leta 1578 naknadno vpisal krste Bohoričevih otrok v matično knjigo ljubljanske protestantske občine. Tako lahko po zaslugi tega moža sledimo krstom šestih otrok Adama in Doroteje Bohorič od leta 1567 do 1578, pri čemer je pomenljivih več stvari. Najprej, da so se krsti, vpisani za nazaj, sploh znašli v matični knjigi, zapovrh tam, kamor ne sodijo, v njenem mrliškem delu, ki je za razliko od krstnega in poročnega dela knjige danes edini ohranjen.99 Skupaj s podatki o umrlih otrocih jih je že leta 1952 obelodanil Anton Svetina v Drugem Trubarjevem zborniku,100 vendar potem dolgo niso bili deležni ustrezne pozornosti.101 Na Bohoričeve otroke je v protestantski matici naletel že Kidrič, in sicer najpozneje leta 1926, ko je izšel drugi zvezek Slovenskega biografskega leksikona, saj v njem omenja otroke Jurija Dalmatina,102 ni pa še uporabil podatkov o otrocih pri pisanju gesla o Adamu Bohoriču, izdanem leto prej (1925).103 Tako tudi ni mogel ugotoviti sorodstvenega razmerja med Adamom in Dorotejo Bohorič, katere ime je poznal iz drugega vira.104 Kako so nastali vpisi krstov Bohoričevih otrok v ljubljanski protestantski matici, je precej nenavadno in že zato zelo zanimivo. Ko je 12. marca 1578, dobra dva meseca po začetku vodenja matične knjige, umrla Bohoričeva sedeminpolletna hči Suzana, je roka neugotovljenega predikanta v nasprotju z običajno kratko obliko zapisa o smrti in pokopu navedla tudi otrokove zelo natančne rojstne in krstne podatke. 99 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/5, sn. 6, matična knjiga protestantske občine v Ljubljani 1578–1587. Objava z rekonstrukcijo manjkajočih delov: Žabota, Matična knjiga. 100 Svetina, Protestantizem v Ljubljani, str. 169–171. 101 Marjan Dolgan je pravilno zapisal, da se je Bohoriču rodilo sedem ali osem otrok, od katerih je večina zgodaj umrla (Dolgan, Literarni atlas Ljubljane, str. 43). Prim. Černelič Krošelj, Sledi Adama Bohoriča, str. 62. 102 Kidrič, Dalmatin Jurij, str. 117. – V geslu o rodbini Hren leta 1928 omenja Regino Hren kot botro dveh Bohoričevih otrok (Kidrič, Hren, str. 341). 103 Kidrič, Bohorič Adam, str. 49–52. 104 Prav tam, str. 51. 28 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami Isti neidentificirani in nepodpisani zapisovalec, čigar roka se v knjigi pojavi samo še dvakrat v začetku istega leta, je nadaljeval z retrospektivnim pregledom krstov in smrti vseh drugih dotlej rojenih otrok Adama Bohoriča iz zakona z Dorotejo Muhič. Sklop podatkov o Bohoričevi družini je torej tako v vsebinskem kot v oblikovnem pogledu vrinek, podatki pa tako natančni, da jih je duhovniku matičarju lahko dal samo Bohorič sam. Poleg imen staršev, botrov in duhovnikov, ki so otroke krstili in pokopali, najdemo pri slehernem celo uro rojstva in smrti. Ime duhovnika manjka samo pri prvem vpisu, ko je bil pokopavalec nedvomno predikant, ki je v matico vpisal za nazaj vse Bohoričeve otroke. Na podlagi rokopisa vemo o njem z gotovostjo le to, da ni bil eden od sedmih predikantov, ki so sicer vpisovali v mrliško matico in med katerimi je pogosto podpisan Jurij Dalmatin.105 Kako je sploh prišlo do retrospektivega pregleda šestih otrok Adama Bohoriča? Nedvomno na pobudo Bohoriča samega, ki je svojo družino želel na ta način ovekovečiti v javni evidenci. Brez uresničitve te njegove želje bi bili danes prikrajšani za celo vrsto podatkov o njegovi družini, med drugim za dekliški priimek, krajevni in socialni izvor žene Doroteje, ki bi jo iz drugih virov poznali samo po osebnem imenu, med temi pa jo samo dva izrecno imenujeta Adamova žena.106 Kidrič sorodstvenega razmerja med Adamom in Dorotejo Bohorič, katere ime je poznal le kot tiskano na izvodu Dalmatinove Biblije, kot rečeno, še ni mogel dognati.107 In kateri so ključni podatki, ki jih o Bohoričevi družini razkrivajo vpisi krstov Adamovih in Dorotejinih otrok? Pri Evi, rojeni 10. januarja 1567, izvemo, da je šlo za Bohoričevo prvo hčerko ( die erst dochter) in da se je rodila v Ljubljani, Adam, ki je luč sveta zagledal 3. septembra 1568, pa je označen kot prvi sin ( der erst son). Glede na to, da je Eva umrla že v prvem letu rojstva, je na dlani, da zapisovalec krstov Bohoričevih otrok ni navedel samo tistih otrok, ki so bili leta 1578 še živi, ampak vse dotlej rojene. Ob rojstvu Suzane leta 1570, sicer vpisane kot prve, je edinkrat imenovana tudi Bohoričeva žena Doroteja, pri kateri je zapisovalec, kar je zelo nenavadno in zato tem bolj povedno, ovekovečil še njen izvor: Doroteja, zakonska hči pokojnega Martina Muhiča, meščana v Celju ( Dorothea, weillundt Merten Muhitsch gewesten burgers zu Cillli eheleblicher dochter).108 105 V ohranjenem delu protestantske matične knjige najdemo naslednja imena zapisovalcev: od 1578 dalje Gašperja Kumpergerja, Janeza Schweigerja, Jurija Dalmatina in Krištofa Spindlerja, od 1581 Felicijana Trubarja in Janeza Tulščaka ter leta 1586 Benedikta Pyroterja (Žabota, Matična knjiga, str. 24). 106 Prvi je zapis o Doroteji kot krstni botri 12. novembra 1580 ( Dorothea, des herrn Adamen Wacharitsch hausfrau) v izvlečkih iz danes izgubljenega dela ljubljanske protestantske matice (Žabota, Matična knjiga, str. 117), drugi pa regest listine, s katero je bila v kupno pravo podeljena huba, ki sta jo prej uživala zakonca Bohorič (Čipić Rehar , Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana, str. 172–173. 107 Kidrič, Bohorič Adam, str. 51. 108 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/5, sn. 6, matična knjiga protestantske občine v Ljubljani 1578–1587, fol. 280v–282r. Prim. Žabota, Matična knjiga, str. 50–53. 29 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Glede na to, da je Doroteja rojevala vsaj še do konca leta 1582 ali začetka naslednjega leta, ko je bilo Adamu že okrog šestdeset let (sin Janez je namreč umrl junija 1584, star okoli leto in pol),109 je bila od njega precej mlajša, in sicer vsaj petnajst let, če ne več kot dvajset. Če je pri zadnjem znanem otroku štela 45 let, je prišla na svet okoli leta 1537, lahko pa tudi célo desetletje pozneje, če je bila Bohoričeva druga žena. Doroteja Muhič je torej izhajala iz mestnega in meščanskega okolja, čeravno njen oče Martin Muhič ni bil nekdanji celjski župan, kot se je prikradlo v Svetinovo objavo in iz te v zadnjem času preneslo drugam,110 ampak le tamkajšnji meščan.111 Ker so viri o celjskem prebivalstvu za 16. stoletje ohranjeni fragmentarno,112 ni bilo o družini Martina Muhiča mogoče ugotoviti nič določnega. Morda je poznejši Bohoričev tast izviral s Teharij, na kar utegne kazati naslednji pomenljivi podatek, povezan s protestantizmom. Ko je leta 1528, torej še pred Dorotejinim rojstvom, prišla v Celje deželnoknežja protireformacijska komisija in so k zaslišanju poklicali tudi predstavnike okoliških župnij, je komisija ugotovila, da so Teharčani pravoverni, samo krojač Muhič po izjavi vikarja Nikolaja Correteja ni dal nič na svetnike in na prošnje nanje.113 V drugi polovici stoletja srečamo na dunajski univerzi kar tri Celjane Muhiče, najprej Danijela ( Daniel Mukhitsch Cilliensis), vpisanega leta 1554,114 nato leta 1563 Petra ( Petrus Muchitsch Ciliensis Styrus)115 in 1575 Janeza ( Ioannes Muchitsch Ciliensis Stirus).116 O najstarejšem Danijelu ni znanega ničesar, druga dva, brata Peter in Janez Muhič, pa sta se opredelila za katolištvo. Najmlajši Peter, hud nasprotnik luteranov in avtor ostrih spisov zoper nje, je bil v letih 1577–1580 celo rektor dunajske univerze, nato graški mestni župnik in slednjič prošt v Pöllauu severovzhodno od Gradca.117 V neposredno zvezo z Bohoričem je mogoče spraviti samo Janeza, ki je že kot študent postal dvorni kaplan in miloščinar nadvojvode Karla in bil pozneje prošt 109 Po mrliški matici je 6. junija 1584 umrl Bohoričev sin Janez ( Hansl), star približno leto in pol (prav tam, fol. 310v; prim. Žabota, Matična knjiga, str. 95). 110 Svetina, Protestantizem v Ljubljani, str. 169. Prim. Černelič Krošelj, Sledi Adama Bohorioča, str. 62; Dolgan, Literarni atlas Ljubljane, str. 43. 111 Celje v 16. stoletju za razliko od Ljubljane ni imelo župana, ampak je mestni samoupravi načeloval mestni sodnik (J. Orožen, Zgodovina Celja, str. 340). 112 Še najizčrpnejši vir o Celjanih so obračuni mestnih sodnikov za obdobje 1457–1513 (Bizjak – Žižek, Knjiga obračunov). 113 J. Orožen, Zgodovina Celja, str. 626. 114 Gall – Szaivert (ur.), Die Matrikel der Universität Wien. III. Band, str. 105. 115 Prav tam, str. 132. 116 Prav tam, str. 166. 117 Prav tam, str. 99, 132, 175; J. Orožen, Zgodovina Celja, str. 653. I. Orožen, Celska kronika, str. 135. Turk, Muhič Peter, str. 161–162 (tudi o sorodstveni povezanosti obeh Muhičev). 30 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami v Rottenmannu pri Admontu na Štajerskem ( Praepositus Rotmonensis in Stiria).118 Ne da bi vedel, da gre za Celjana, je podatke o njem objavil že Anton Svetina (1952), ki ga imenuje Janže. V ljubljanskih mestnih sodnih zapisnikih je našel zapis o tem, da je bil Janže Muhič imetnik mestne kaplanije sv. Jurija in da je dal njeno upravo prav Bohoriču. Kaplanija je bila združena z beneficijem, ki je vsakokratnemu imetniku prinašal dohodke od desetine šestih podložnih kmetij, k njej pa je spadala tudi propadajoča hiša (danes Ciril-Metodov trg 11), ki je Bohorič ni obnovil. Leta 1575 so Ljubljančani Muhiču predlagali, naj namesto Bohoriča določi drugega upravnika, ker je sedanji nemaren.119 Zanimivo je, da je Janeza Muhiča, o katerem zdaj vemo, da je tako kot Bohoričeva žena Doroteja Muhič izviral iz Celja, mesto Ljubljana pre-zentiralo na ta beneficij leta 1568 na prošnjo samega nadvojvode Karla, sicer gorečega katolika.120 Dejstvo, da je katoliški duhovnik Muhič postavil za upravnika beneficija protestanta Bohoriča, dobi drugo dimenzijo ob spoznanju, da je bil Muhič skoraj gotovo sorodnik Bohoričeve žene, če že ne kar njen brat. Kot prošt v Rottenmannu je postal spotakljiv zaradi konkubinata in slabega gospodarjenja, zato ga je papeški nuncij kratko malo odstavil, Muhič pa je nato iskal zaščito pri nadvojvodi (1581).121 Prav mogoče je, da je bila Doroteja Muhič Adamova druga žena, na kar kažeta vsaj dva indica. Prvič Klombnerjevo pričevanje, da je bil leta 1563 že poročen, in drugič, da je njegov otrok, rojen leta 1567, označen v matični knjigi kot prva hči, naslednji, rojen leta 1568, pa kot prvi sin. Poleg tega je Doroteja rojevala vsaj še do konca leta 1582 ali začetka leta 1583. Neznani predikant, ki je v matico retrospektivno vpisal Bohoričeve otroke, je po prvem vpisu uvedel nadaljnje z besedami, da gre za otroke Adama Bohoriča iz zakona z njegovo omenjeno ženo. To pa ne izključuje obstoja otrok z morebitno prvo ženo v Krškem. Kot odraslega ne srečamo nobenega. Poleg šestih v Ljubljani rojenih otrok, ki so prišli na svet med letoma 1567 in 1578 in so vpisani v protestantski mrliški matici,122 sta se Bohoriču pozneje rodila vsaj še dva. Žal je krstni del matične knjige izgubljen (iz poznejših izvlečkov je rekonstruran 118 Gall – Szaivert (ur.), Die Matrikel der Universität Wien. III. Band, str. 166. 119 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I, knj. 12, mestni sejni zapisniki 1575, fol. 137–137v (19. 7. 1575) in 140v (26. 7. 1575). O tem podrobno: Svetina, Protestantizem v Ljubljani, str. 166–167. Svetina, ki se sklicuje na sejne oz. sodne zapisnike, pravi, da je bila v hiši tudi šola, vendar trditev iz vira ni razvidna. Prim. tudi: Dolgan, Literarni atlas Ljubljane, str. 43. O lokaciji hiše Suhadolnik, Anžič, Mestni trg, str. 75. 120 Na identičnost Janžeta Muhiča z Janezom, nadvojvodovim dvornim kaplanom in poznejšim proštom v Rottenmannu, je leta 2002 mimogrede opozorila Lilijana Žnidaršič Golec (Žnidaršič Golec, Meščani in cerkvene ustanove, str. 250). 121 Turk, Muhič Peter, str. 161–162. 122 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/5, sn. 6, matična knjiga protestantske občine v Ljubljani 1578–1587, fol. 280v–282r. Prim. Žabota, Matična knjiga, str. 50–53. 31 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju le njen manjši del),123 tako da ne vemo, kdaj natanko sta prišla na svet, za hčerko pa niti ne poznamo imena. Janeza oziroma Janezka srečamo v mrliški matici ob pokopu 7. junija 1584, ko mu je bilo približno leto in pol. Teden dni za njim je umrla Bohoričeva hčerka brez navedbe imena,124 ki je morala biti glede na deminutivno obliko hčerkica ( ein töchterl) še zelo majhna in je zato manj verjetno identična s tedaj dobrih šest let staro Evo. Kakor koli, ljubljanski predikanti v prošnji stanovom leta 1581 navajajo, da ima Bohorič ženo in pet majhnih otrok.125 Iz drugih virov lahko potrdimo samo imena treh od petih živečih – Adama, Melhiorja in Judite. Po vsem sodeč je bila četrti otrok Eva, peti pa leta 1584 umrla hčerkica neznanega imena. Vsega skupaj je Adam Bohorič pred letom 1587, ko preneha protestantska mrliška matica, pokopal pet od najmanj osmih rojenih otrok. Kar tri so na pokopališče pri Sv. Petru odnesli v enem samem junijskem tednu leta 1584: 7. junija osemletnega Melhiorja in poldrugo leto starega Janezka, 13. junija pa hčerkico neznanega imena, ki so jo pokopali skupaj s hčerkico Jurija Dalmatina, potem ko je ta dobra dva tedna prej izgubil tudi sina.126 Skratka, v letu rojstva Dalmatinove Biblije in Bohoričeve slovnice je Dalmatinu in Bohoriču v samo 16 dneh umrlo skupaj nič manj kot pet otrok. Katera otroška bolezen jih je pokopala, mrliška matica ne pove.127 O Bohoričevi družini gre poudariti, da je po zaslugi retrospektivnih podatkov v matični knjigi najverjetneje prva na Slovenskem, za katero poznamo točne krstne in mrliške podatke ter celo ure rojstev in smrti. Vsekakor ji takšno prvenstvo pripada med ljubljanskimi družinami, kolikor je znano, pa ni tako natančna niti katera od plemiških rodbinskih kronik.128 Krste protestantskih otrok v Ljubljani in deloma drugod v deželi poznamo samo iz fragmentarnih izpiskov danes izgubljenega krstnega 123 Žabota, Matična knjiga, str. 113–129. 124 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/5, sn. 6, matična knjiga protestantske občine v Ljubljani 1578–1587, fol. 310v. Prim. Žabota, Matična knjiga, str. 95. 125 ZRC SAZU, ISLLV, Zapuščina Franceta Kidriča, šk. 21/2, sveženj gradiva o Bohoriču in Dalmatinu, prepis Walterja Šmida, dokument s. d. 1581 v arhivu kranjskih deželnih stanov, fasc. 54/2; danes ni v evidenci (prim. SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 88). 126 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/5, sn. 6, matična knjiga protestantske občine v Ljubljani 1578–1587, fol. 310v. Prim. Žabota, Matična knjiga, str. 95. 127 Po 7. januarju 1584, ko je bil v habsburških dednih deželah uveden gregorijanski koledar, so se ga hitro oprijeli tudi kranjski protestanti. Ko so 29. maja pokopali Dalmatinovega sina Janeza, je namreč v mrliški matici zapisano, da so ga naslednji dan odnesli k slovenski torkovi pridigi ( zur windischen erchtag predig), torek pa je bil tega dne po novem koledarju (SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/5, sn. 6, matična knjiga protestantske občine v Ljubljani 1578–1587, fol. 310v; prim. Žabota, Matična knjiga, str. 95). 128 Prim. Radics, Familien-Chroniken krainischer Adeliger. – Izjema je zapis rojstev lastnih otrok, rojenih v štiridesetih in petdesetih letih 16. stoletja, ki ga je Štefan pl. Hofer zabeležil v urbar gospostva Renče na Goriškem (Pavlin, Gospostvo Renče, str. 234). 32 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami Vpis krsta Bohoričeve hčerke Suzane 10. oktobra 1570 v ljubljanski protestantski matični knjigi, nastal marca 1578 (SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/5, sn. 6, matična knjiga protestantske občine v Ljubljani 1578–1587, fol. 280v). 33 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju dela protestantske matice v časovnem razponu od leta 1578 do 1596,129 za mestne katoliške krščence pa skoraj kontinuirano od leta 1588 dalje.130 Iz podatkov o krstnih botrih Bohoričevih šestih v protestantsko matično knjigo vpisanih otrok131 je mogoče ugotavljati tudi socialno mrežo družine rektorja stanovske šole. Bohorič se je gibal med vidnejšimi ljubljanskimi meščani in deželnostanovski-mi uradniki in za botre ni prosil plemičev, katerih otroke je prav tako poučeval. Med botri njegovim otrokom, denimo, dvakrat srečamo znanega organizatorja protestantstva v Ljubljani Matijo Klombnerja (1567 in 1568), sicer nekdanjega stanovskega pisarja, tajnika deželnega sodišča in vicedomovega protipisarja, ki je pred tem že izgubil vse javne službe.132 Največkrat, trikrat, se kot boter pojavi Jurij Seyerl, protipisar vicedomskega urada (1568, 1570, 1573), enkrat njegova žena Katarina (1567), prav tako trikrat Katarina Stoffl (1570, 1573 in 1578) ter enkrat njen soprog Melhior Stoffl, tajnik deželnih stanov (1576). Po dvakrat so ob krstnem kamnu v špitalski cerkvi stali meščanka Uršula Forest (1567 in 1568), žena ljubljanskega župana Regina Hren (1576 in 1578),133 ljubljanski mestni sodnik Volf Gartner (1576 in 1578) in Suzana Stettner, vdova notranjega mestnega svetnika Marka Stettnerja (1570 in 1573).134 Komu vse sta botrovala Bohorič in njegova žena Doroteja, pa ostaja neznanka. V enem primeru imamo potrditev, da so ju za botra vabili ljudje iz istega sloja. V fragmentarnih izvlečkih krstnega dela protestantske krstne matice srečamo namreč Dorotejo Bohorič, ko je šla leta 1580 za botro hčerki ljubljanskega župana Hansa Pfannerja, in sicer skupaj s Kristino Samerl in Lenartom Hrenom,135 večkratnim mestnim županom in sodnikom ter očetom poznejšega ljubljanskega 129 Žabota, Matična knjiga, str. 14–16 in 113–147. 130 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1588–1602, Ind R 1588–1621. – Starejše krstne matice od prve ljubljanske in od vpisov krstov Bohoričevih otrok najdemo v slovenskem prostoru samo za obalne župnije Izola (od 1506), Piran (od 1533) in Koper (od 1554), za Piran tudi mrliške (od 1505). Od celinskih župnij ima najstarejšo krstno matico župnija Prvačina (od 1578) (Umek, Kos, Vodnik po matičnih knjigah, str. 185, 230, 407, 409 in 471). 131 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/5, sn. 6, matična knjiga protestantske občine v Ljubljani 1578–1587, fol. 280v–282r. Prim. Žabota, Matična knjiga, str. 50–53. 132 Glonar, Klombner Matija, str. 464. 133 Kidrič je o Regini Hren, katere botrstvi Bohoričevima otrokoma in smrt leta 1585 je poznal iz protestantske matice, zapisal, da »menda ne spada v linijo škofa Tomaža« (Kidrič, Hren, str. 341). Tudi Fabjančič je ne navaja med ožjimi sorodniki Tomaževega očeta, večkratnega ljubljanskega župana in sodnika Lenarta Hrena, ki naj bi imel dve ženi (Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov, str. 157–160). Da je bila Regina njegova tretja žena, spričuje oznaka burgermaisterin 10. julija 1581, ko je šla za krstno botro in je bil Lenart ponovno župan; zapis o krstu v danes izgubljenem delu matične knjige je ohranjen v prepisu z začetka 18. stoletja (SI AS 1073, Zbirka rokopisov, I/45r, fol. 11v). 134 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/5, sn. 6, matična knjiga protestantske občine v Ljubljani 1578–1587, fol. 280v–282r. Prim. Žabota, Matična knjiga, str. 50–53. 135 Žabota, Matična knjiga, str. 117. 34 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami škofa Tomaža Hrena.136 Imena krščevalcev Bohoričevih otrok niso ravno pokazatelj socialne mreže, saj je lahko krščeval duhovnik, ki je bil pač pri roki, vsi pa so bili predikanti kranjskih deželnih stanov. Prvemu otroku je podelil krst Sebastjan Krelj (1567) v navzočnosti Gašperja Kumpergerja, drugemu (1568) Janž Tulščak, tretjemu (1570) Janž Schweiger, četrtemu in petemu (1573 in 1576) Jurij Dalmatin, šestemu pa Gašper Kumperger (1578).137 Otroci Adama Bohoriča v zakonu z Dorotejo Muhič Ime Datum rojstva in Botri Poznejša usoda krščevalec Eva ( Heua), 10. 1. 1567 ob 11. uri gospod Matija Klombner, umrla 30. 12. 1567 ob 11. prva hči zvečer v Ljubljani, gospa Katarina Seyerl, uri zvečer krstil Sebastjan Krelj, gospa Uršula Forest pokopana 31. 12. 1567 pri predikant kranjskih Sv. Petru deželnih stanov, navzoč tudi Gašper Kumperger, predikant kranjskih deželnih stanov Adam, prvi 3. 9. 1568 pol ure pred gospod Jurij Seyerl, zadnjič izpričan 1589 kot sin poldnevom, krščen istega gospod Matija Klombner, študent na Dunaju dne, krstil Janž Tulščak, gospa Uršula Forest predikant kranjskih deželnih stanov Suzana 10. 10. 1570 med 10. in gospod Jurij Seyerl, umrla 12. marca 1578 ( Susana) 11. uro zvečer v Ljubljani protipisar vicedomskega ob pol enih popoldan na Kranjskem, krščena urada na Kranjskem, v Ljubljani, po mrliški naslednjega dne v cerkvi gospa Suzana, rojena matici stara 7 let in 5 meščanskega špitala, krstil Braunsperger, vdova mesecev Janž Schweiger, predikant pokojnega gospoda Marka pokopana 13. marca pri kranjskih deželnih stanov Stettnerja, notranjega Sv. Petru, župnijski cerkvi mestnega svetnika v v Ljubljani Ljubljani gospa Katarina, žena Melhiorja Stoffla, tajnika kranjskih deželnih stanov Judita 4. 5. 1573 ob pol sedmih gospod Jurij Seyerl, od 1592 (domnevno) ( Judith) zvečer, krstil magister gospa Suzana Stettner, žena predikanta Marka Jurij Dalmatin, predikant gospa Katarina Stoffl Kumprehta, izgnana iz kranjskih deželnih stanov dežele 1599, odšla 1600 136 Kidrič, Hren, str. 341–342. 137 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/5, sn. 6, matična knjiga protestantske občine v Ljubljani 1578–1587, fol. 280v–282r. Prim. Žabota, Matična knjiga, str. 50–53. 35 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Melhior 2. 1. 1576 ob pol devetih gospod Melhior Stoffl, umrl 6. junija 1584, po ( Melchior) zvečer, krstil magister tajnik kranjskih deželnih mrliški matici star okoli 8 Jurij Dalmatin, predikant stanov, let, pokopan 7. junija 1584 kranjskih deželnih stanov gospod Volf Gartner, pri Sv. Petru mestni sodnik v Ljubljani, gospa Regina Hren ( Khrenin) Eva ( Heua), 16. 2. 1578 kmalu po gospod Volf Gartner, verjetno pred 1604 druga 11. uri dopoldan, krstil mestni sodnik v poročena Gašper Kumperger, Ljubljani, predikant kranjskih gospa Regina Hren deželnih stanov ( Khrenin), gospa Katarina Stoffl Janezek rojen konec leta 1582 ali v --- umrl 6. junija 1584, po ( Hansl) začetku 1583 mrliški matici star okoli poldrugo leto, pokopan 7. junija 1584 pri Sv. Petru N. (hči) rojena najpozneje 13. --- umrla 13. junija 1584, ( ein töchterl) junija 1584 in ne prej kot pokopana pri Sv. Petru konec leta 1578 [starost neznana] Odkar je Bohorič postal vodja stanovske šole v Ljubljani, je bil njegov pravni status uradnik kranjskih deželnih stanov, zato je kot tak osebno spadal pod dežel-noglavarsko sodišče. Ko pa je šlo za premoženjske zadeve, sta te obravnavala tudi mestno in vicedomsko sodišče, kar bomo videli v nadaljevanju. Rektor stanovske šole ni imel ne potrebe ne želje, da bi zaprosil za sprejem med ljubljanske meščane, ki so bili po družbenem položaju niže na lestvici. Poleg tega tudi dolgo ni izpolnjeval ključnega pogoja za pridobitev meščanstva, posedovanja lastne hiše.138 Da nikoli ni postal meščan, implicitno jasno pove dopis ljubljanskega kanonika Pavla Hočevarja 20. novembra 1598, ki pravi, da so podvržni mestnemu sodstvu vsi protestantski učitelji razen starega Bohoriča.139 Bohoričevih gmotnih razmer v Ljubljani se bomo zgolj dotaknili. V ospredju je vprašanje, kje v mestu je njegova družina prebivala in kdaj. Mestne davčne knjige se začenjajo šele z letom 1600, ko je imel Bohorič hišo v tedanji Špitalski, današnji Stritarjevi ulici, na mestu Filipovega dvorca,140 tedaj nasproti meščanskega špitala, 138 V Ljubljani so prosilcem v 16. stoletju postavljali sprejemni pogoj, naj si v določenem roku kupijo hišo pod pristojnostjo mestne uprave, in leta 1601 v nekem primeru sklenili, da v prihodnje ne bo sprejet med meščane noben tujec, dokler ne bo imel hišne posesti (Svetina, Pogoji za sprejem, str. 159, 160). 139 Dimitz, Urkunden zur Geschichte, str. 99. 140 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. XVII, šk. 429, knj. 1, davčna knjiga 1600–1603, fol. 16r in 109r. – O hiši na današnjem Cankarjevem nabrežju 1 oz. na Stritarjevi ulici 9 gl. Suhadolnik, Anžič, Mestni trg, str. 62. 36 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami kjer je bila po uveljavljenem mnenju tudi stanovska šola (zdaj stavba Kresije, Stritarjeva 6).141 Oprsje Adama Bohoriča danes gleda s pročelja stavbe Kresije čez cesto naravnost proti Bohoričevemu nekdanjemu domu. In če je kje v Ljubljani ulica, ki bi jo najbolj upravičeno poimenovali po Adamu Bohoriču, je to prav Stritarjeva. Na njeni levi strani, če gledamo iz smeri Tromostovja, nekdaj Špitalskega mostu, je skoraj dve desetletji poučeval na stanovski šoli, na njeni desni pa neznano dolgo, vsekakor manj ko dvajset let, prebival v lastni hiši. Kdaj pred koncem 16. stoletja in kako je Bohorič prišel do lastništva te hiše, ni znano. V vrsti mestnih sodnih zapisnikov, ki obravnavajo tudi lastniške spremembe, je namreč veliko vrzeli, tako da lahko bolj ali manj ugotavljamo le, v katerih letih se to ni zgodilo.142 Kidrič je zapisal, da si je Bohorič mogel kupiti hišo šele po upokojitvi, torej ne pred letom 1582, in s pomočjo predujmov,143 njene lokacije v Špitalski ulici pa očitno ni poznal. Če bi namreč vedel, da je Adam Bohorič še v začetku 17. stoletja naveden v davčni knjigi kot hišni gospodar, bi se zamajala ali padla hipoteza, da je nazadnje zapustil Kranjsko in umrl na Nemškem, o čemer bomo še govorili. Iz stanovskih spisov ob Bohoričevi prvi upokojitvi leta 1582 je razvidno, da je moral tisto leto zapustiti stanovanje v šoli. Pravzaprav so ga stanovi, da bi naredili prostor za novega vodjo šole, metali iz stanovanja, saj je z izselitvijo zavlačeval, in mu v bližini iskali zasebno namestitev.144 Kidričeva trditev, da si je hišo kupil pozneje, se vsekakor opira na ta dejstva in na že večkrat omenjeno prošnjo ljubljanskih 141 Dolgan, Literarni atlas Ljubljane, str. 42–43. – Glede na določene omembe v virih prve roke bi kazalo še natančneje preučiti, kdaj je bila stanovska šola v poslopju špitala in ali niso vsaj nekateri razredi domovali tudi drugje. Poleti 1582, ko je moral Bohorič zapustiti stanovanje v stanovski šoli, ker ni bil več rektor, je Jožef Čavelj, lastnik hiše na današnjem Mestnem trgu 27 (Suhadolnik, Anžič, Mestni trg, str. 114), ponudil svojo hišo poleg rotovža v štiriletni najem za stanovsko šolo, vendar ob vnaprejšnjem plačilu (SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 877, sejni zapisniki 1579–1585, fol. 313, 2. 8. 1582). 142 Zapisniki mestnega sveta so za obdobje 1582–1600 ohranjeni le za leta 1587–88, 1593, 1594, 1599 in 1600 (SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, popis). 143 Kidrič, Bohorič Adam, str. 51. 144 Poverjeniki deželnih stanov so 29. julija 1582 sklenili pozvati Bohoriča, naj si poišče stanovanje ( Losament) in izprazni šolo, da bo stanovanje v njej v nekaj dneh na voljo novemu rektorju dr. (Ni-kodemu) Frischlinu. Bohorič je v odgovor navedel, da nima stanovanja in da ga je zelo težko dobiti, poverjeniki pa so vztrajali, da si ga mora poiskati sam in da mu bo pri tem pomagalo mesto. Štiri dni pozneje, 2. avgusta 1582, je N. Posarel ( Poscherl) izjavil, da se bo na privolitev župana Stettnerja pobrigal glede Bohoričevega stanovanja. In ko se stvar še čez tri tedne ni premaknila, so poverjeniki Bohoriču naložili, naj šolo izprazni v 6 do 8 dneh. Začasno stanovanje so mu poiskali v hiši Elije Pi(e)ra, v t. i. Andrianovi hiši, kjer naj bi počakal na ustrezno odločitev, če pa bi bilo nujno, so za Frischlina imeli rezervno bivališče. SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk 877, sejni zapisniki 1579–1585, fol. 310v, 311, 313, 319v. – Omenjeni Posarel je bil vsekakor Jožef Posarel, leta 1600 lastnik hiše na dana- šnjem Ciril-Metodovem trgu 14 (Suhadolnik, Anžič, Mestni trg, str. 76), Elija Andrian pa je po letu 1574 sledil kot lastnik hiše na današnjem Mestnem trgu 26 trgovcu Pieru Andrianu (prav tam, str. 112–113). 37 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju predikantov deželnim stanovom iz leta 1581, v kateri se zavzemajo za pomoč Bohoriču, očetu petih majhnih otrok, ki bi lahko zdaj ostal brez strehe nad glavo.145 Morda je hišo v Špitalski ulici, ki jo od leta 1600 kot Bohoričevo srečujemo v mestnih davčnih knjigah,146 kupil leta 1594 ali pa jo je tedaj vsaj prenavljal, saj je prosil mestni svet, naj mu povrnejo 21 voz apna, ki naj bi ga posodil pokojnemu mestnemu komorniku.147 Gmotne razmere Adama Bohoriča v njegovem ljubljanskem obdobju se v virih ne kažejo kot ravno dobre. Vprašanje, koliko je bil za to kriv sam in koliko objektivne okoliščine, bomo pustili ob strani. Poleg plače, ki jo je dobival kot rektor stanovske šole in je bila sprva majhna, nato pa postopoma večja, ter raznih priložnostnih da-ril148 je po zaslugi Janeza Muhiča vsaj do leta 1575 užival dohodke od beneficija pri kaplaniji sv. Jurija v ljubljanski stolnici.149 Verjetno jih je glede na očitke o slabem gospodarjenju izgubil že takrat. Ob prvi upokojitvi leta 1582 so mu stanovi odmerili dosmrtno letno pokojnino v višini 140 goldinarjev,150 ki je ostala takšna tudi po drugi upokojitvi leta 1598. Tedaj je Bohorič zaprosil za njeno povečanje, a mu stanovi začasno niso ugodili.151 Iz obdobja med prvo upokojitvijo leta 1582 in ponovnim aktiviranjem leta 1595 je znano, da sta imela z ženo Dorotejo pred letom 1589 ali do vključno tega leta po kupnem pravu podeljeno hubo (kmetijo) v Šiški. Huba je pripadala kaplaniji Naše ljube Gospe v stolnici in jo je škof Janez Tavčar na miklavževo 1589 podelil novima uživalcema, ljubljanskemu trgovcu Jakobu Mumbu in njegovi ženi,152 kar je bil gotovo eden od protireformacijskih ukrepov. Poleg tega pozno evidentiranega podatka (2016) gre opozoriti še na Bohoričevi do nedavnega povsem neznani pravdi pred vicedomskim sodiščem v Ljubljani. Leta 1593 in 1595 je tožil sosesko v Smrjenah 145 ZRC SAZU, ISLLV, Zapuščina Franceta Kidriča, šk. 21/2, sveženj gradiva o Bohoriču in Dalmatinu, prepis Walterja Šmida, dokument s. d. 1581 v arhivu kranjskih deželnih stanov, fasc. 54/2; danes ni v evidenci; prim. SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 88. 146 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. XVII, šk. 429, knj. 1, davčna knjiga 1600–1603, fol. 16r in 109r. 147 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I, knj. 15, knjiga mestnih računov 1594, fol. 175, 2. 12. 1594. Prim. Dolgan, Literarni atlas Ljubljane, str. 43. 148 Kidrič, Bohorič Adam, str. 51; Schmidt, Pedagoško delo, str. 34–35. 149 Gl. op. 119. 150 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 877, sejni zapisniki 1579–1585, fol. 310v, 28. 7. 1582. 151 Stanovi so se izgovorili na prenizko udeležbo na deželnem zboru in napotili Bohoriča, naj pošlje prošnjo na naslednji deželni zbor (ZRC SAZU, ISLLV, Zapuščina Franceta Kidriča, šk. 21/2, sveženj gradiva o Bohoriču in Dalmatinu, prepis Walterja Šmida, dokument 5. 9. 1598 v arhivu kranjskih deželnih stanov, fasc. 54/2; danes ni v evidenci, prim. SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 88). 152 Čipić Rehar , Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana, str. 172–173. 38 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami Filipov dvorec na Stritarjevi ulici v Ljubljani, kjer je stala Bohoričeva hiša (foto: B. Golec, avgust 2020). pri Igu zaradi neplačanih dohodkov od desetine153 (malo je verjetno, da bi še vedno izvirali iz naslova beneficija kaplanije sv. Jurija), leta 1595 pa je vdova Jurija Dalmatina tožila njega in njegovo ženo za 85 goldinarjev, ki naj bi jih dolgovala Dalmatinu še za tisk Biblije, a se je izkazalo, da je bil dolg že poravnan.154 Zapis o tej nepomembni, za Bohoriča dobljeni pravdi je dragocen z drugega vidika, ker izvemo, da se je Dalmatinova vdova Barbara medtem vnovič poročila in s kom. Tudi Bohoričeva žena Doroteja je potrjeno preživela moža in je kot vdova izrecno omenjena leta 1612, ko se zadnjikrat pojavi v virih, o čemer bo še govor. Prej pa si poglejmo, kakšna je bila usoda tistih Bohoričevih otrok, ki so odrasli. Kidrič v Slovenskem biografskem leksikonu (1925) navaja tri, Adama ml., Melhiorja in Judito, a je poleg teh odrasla in se omožila vsaj še ena hči. O Melhiorju pravi, da se ne omenja od leta 1584, ko je bil v tretjem razredu stanovske šole.155 Od Svetinove objave podatkov iz matične knjige (1952) vemo, da 153 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 374, sodni protokoli 1591–1596, fol. 374 (14. 11. 1593), 670 (5. 9. 1595). 154 Prav tam, fol. 712 (25. 11. 1595). 155 Kidrič, Bohorič Adam, str. 51. 39 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju je bil Melhior rojen 2. januarja 1576 in da je umrl 6. junija 1584 pri osmih letih in pol.156 Osem let naj bi bila sicer povprečna starost, pri kateri so učenci stanovske šole vstopali šele v prvi razred,157 vendar za rektorjevega sina ne bi bilo nenavadno, če bi bil z osmimi in pol že v tretjem razredu. Najstarejši sin Adam, rojen 3. septembra 1568, je po Kidriču študiral v Wittenbergu in Schulpforti, nato pa naj bi med letom 1592 in 12. aprilom 1600 služboval v stanovski šoli.158 Če je mišljena ljubljanska stanovska šola, gre za pomoto. Zadnji znani podatek o Adamu Bohoriču ml. je iz leta 1589, ko se je znašel na dunajski univerzi,159 potem ko je najprej tri leta študiral na knežji šoli v Schulpforti pri Jeni in bil leta 1588 vpisan na univerzo v Wittenbergu.160 V tem času je postajala godna za poroko njegova sestra Judita, rojena 4. maja 1573. Po Kidriču je bila »izza leta 1592« žena predikanta Marka Kumprehta,161 kar naj bi bilo med drugim razvidno iz darila, ki so ga deželni stanovi namenili Bohoriču ob hčerkini poroki.162 Njen soprog Marko Kumpreht je deloval predvsem po raznih gorenjskih gradovih,163 dokler ga ni leta 1598 doletel deželnoknežji ukaz o izgonu protestantskih duhovnikov. Umaknil se je na grad Križ pri Kamniku, kjer ga srečamo marca 1599, januarja 1600 pa je prejel od kranjskih deželnih stanov spričevalo, priporočilo in izdatno potnino ter se najbrž izselil na Nemško.164 V literaturi najdemo podatek, da 156 Svetina, Protestantizem v Ljubljani, str. 169 in 170. 157 Schmidt, Zgodovina šolstva, str. 69. 158 Kidrič, Bohorič Adam, str. 51. 159 Na dunajsko univerzo se je leta 1589 vpisal kot Ljubljančan in Kranjec ( Adamus Bochoritsch Labacensis Carniolus) (Gall – Paulhart (ur.), Die Matrikel der Universität Wien. IV. Band, str. 27; prim. Cindrič, Ljubljanski izobraženci, str. 87, 397). Cindrič je identiteto Adama Bohoriča ml. tu sicer postavil pod vprašaj (prav tam, str. 397). 160 O šolanju Adama Bohoriča ml. izvemo največ iz pisma kranjskim deželnim stanovom, ki ga je napisal in podpisal Janž Znojilšek v imenu obeh pred 31. avgustom 1588. Po treh letih šolanja v Schulpforti sta bila oba sprejeta na univerzo v Wittenbergu, zato sta stanove prosila za gmotno pomoč, ki pa je ti niso odobrili. Bohoričev oče naj zaradi skromnega premoženja ne bi več mogel pomagati sinu. Rajhman, Pisma slovenskih protestantov, str. 157–162 in 307–308. – Znojilška srečamo v Wittenbergu že leta 1587, Bohoriča ml. pa šele naslednje leto (Cindrič, Ljubljanski izobraženci, str. 87). 161 Kidrič, Bohorič Adam, str. 51. – Po J. Logarju sta se mladoporočenca poročila poleti 1592 (Logar, Kumpreht Marko, str. 587). 162 Kidrič navaja stanovsko darilo Bohoriču v višini 25 goldinarjev ob hčerkini možitvi leta 1592, na drugem mestu pa pravi, da je bila »izza leta 1592 žena predikanta Kumprechta« in da je morala med protireformacijo zapustiti deželo (Kidrič, Bohorič Adam, str. 51). V stanovskih sejnih zapisnikih je 4. junija 1592 omenjeno darilo v višini 100 tolarjev, za katero je prosil Bohorič sam; v sklepu o privolitvi je kot razlog zapisano samo, da gre upoštevati, da je hčerko poročil z enim od stanovskih predikantov ( in bedacht er sein Tochter auch ainem diser Landtschafft diener vnd predicanten gtr. ), ne pa tudi, s katerim (SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 880, sejni zapisniki 1591–1595, fol. 334v, 335v). 163 Logar, Kumpreht Marko, str. 587. – O njegovem delovanju pričajo zlasti Lukančičevi izvlečki iz ljubljanske protestantske matice (Žabota, Matična knjiga, str. 117–129, 139–141). 164 Logar, Kumpreht Marko, str. 587. 40 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami je morala med protireformacijo zapustiti Kranjsko tudi Judita.165 Toda ukaz o izgonu petih žena predikantov 3. aprila 1599 govori v resnici samo o ženi Marka Kumprehta kot eni od njih, ne navaja pa njihovih osebnih imen.166 Tako ni povsem gotovo, ali je šlo res za Bohoričevo hčer Judito ali morda za Kumprehtovo tretjo ženo,167 saj o Juditi od poroke dalje ni nobenih podatkov. Če je rojevala, so se podatki o krstih njenih otrok izgubili skupaj s krstnim delom protestantske matične knjige. Glede na Kumprehtov izgon tudi ni verjetno, da bi bil on tisti Bohoričev zet, ki je v ljubljanski mestni davčni knjigi za obdobje od 1604 do 1606 naveden kot gospodar oziroma davkoplačevalec od Bohoričeve hiše ( Adam Wacharitsch aiden).168 Ta zet je moral biti oženjen z drugo Bohoričevo hčerko, najverjetneje z Evo, rojeno 16. februarja 1578,169 lahko pa tudi z morebitno hčerko iz Bohoričevega prvega zakona, rojeno še v Krškem pred letom 1566. Vendar bi Bohorič prejkone dal vpisati v protestantsko matico tudi otroka iz prejšnjega zakona, če bi bil ta leta 1578 še živ. Žal iz razpoložljivih virov ni razvidno zetovo ime, podatek, ki bi morda privedel do imena zetove žene in s tem Bohoričeve hčerke. V naslednji davčni knjigi 1610–1612 je na istem mestu ime Janeza Berlina, ki je za hišo plačeval od leta 1612 dalje. Že naslednje leto je davek poravnala njegova vdova, Berlinovo ime pa je bilo nato prečrtano in zamenjano z imenom Feliksa Kriegerja, ki je morda poročil vdovo.170 Ni izključeno, a tudi z ničimer potrjeno, da je bil zet Adama Bohoriča omenjeni Berlin. To bi bilo mogoče sicer le v primeru, če bi imel Bohorič še hčerko z imenom Marjeta, rojeno bodisi še v prvem zakonu v Krškem bodisi po letu 1578, ko vpisi krstov njegovih otrok v matični knjigi prenehajo. Janezu in Marjeti Berlin so se po krstni matici ljubljanske stolne cerkve med letoma 1608 in 1612 rodili štirje otroci.171 Glede na to, da srečamo Berlina kot vratarja ( Thorsperer) pri bližnjih Špitalskih mestnih vratih ( Am Spital Thor),172 se zdi možnost, da bi bil 165 Kidrič, Bohorič Adam, str. 51; Logar, Kumpreht Marko, str. 587. 166 Dimitz, Urkunden zur Geschichte, str. 101. 167 Kumpreht se je prvič ženil že leta 1587 in zaradi neprimerne poroke izgubil štipendijo (Rajhman, Pisma slovenskih protestantov, str. 164 in 166). Žena Blandina Christ mu je umrla v začetku leta 1590 (Logar, Kumpreht Marko, str. 587). 168 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. XVII, šk. 429, knj. 2, davčna knjiga 1604–1606, s. p., Am Platz. 169 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/5, sn. 6, matična knjiga protestantske občine v Ljubljani 1578–1587, fol. 282r. Prim. Žabota, Matična knjiga, str. 53. 170 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. XVII, šk. 429, knj. 3, davčna knjiga 1610–1612, fol. 18v–19r. – Kriegerju se v Ljubljani ni rodil noben otrok, zato ne vemo, ali je bil poročen in kako je bilo ime ženi (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1588–1621). 171 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, Ind R 1588–1621; R 1607–1612, pag. 55, 120, 197 in 349. 172 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I, knj. 20, mestni sejni zapisniki 1608, fol. 1v. 41 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Bohoričev zet, vendarle manjša. Njegova vdova in dediči so imeli hišo še do leta 1625, od naslednjega leta pa srečujemo novega lastnika.173 Sklenitev življenjske poti ali izgnanec, ki to ni bil Prek usode hiše in otrok Adama Bohoriča smo prišli do enega ključnih vprašanj naše obravnave, in sicer, kdaj in kje se je življenjska pot našega prvega slovničarja in vodilnega šolnika 16. stoletja iztekla. V literaturi beremo, da se je to zgodilo po 20. novembru 1598 verjetno oziroma morda na Nemškem, v Novem slovenskem biografskem leksikonu (2018) pa je slednje postavljeno že kot trditev.174 Podobno je v leksikonu Slovenska književnost (1982) decidirano zapisano, da je umrl v izgnanstvu.175 Ne bom se spuščal v vprašanje, kako je Bohorič po zaslugi literarnih zgodovinarjev postal poleg Trubarja najpomembnejši slovenski izgnanec oziroma emigrant. Datum 20. november 1598 kot »ante quem non« se opira na Dimitzovo objavo pisma kanonika Pavla Hočevarja, upravitelja vicedomskega urada, nadvojvodi Ferdinandu, v katerem pisec pravi, da od protestantskih učiteljev ne kaže prizanašati samo staremu Bohoriču.176 Po tem datumu Bohoriča vsaj v stanovskih in vicedomskih spisih ni več zaslediti, kar pa nikakor ne pomeni, da je bil izgnan. Poleg tega je ostalo prezrto pomembno dejstvo, da je njegovo ime navedeno še v ljubljanski mestni davčni knjigi leta 1600 kot ime gospodarja hiše na območju Mestnega trga, kot vemo danes, v sedanji Špitalski ulici, nato pa so naslednje leto imeli hišo že njegovi dediči.177 Podatke iz davčnih knjig je v tipkopisnem delu o ljubljanskih hišah skupaj z identifikacijo hiše zabeležil mestni arhivar Vladislav Fabjančič (1944),178 ker pa je njegovo delo ostalo omejeno na nekaj izvodov, pravzaprav ne preseneča, da Bohoričeva navzočnost v njem ni pritegnila ustrezne pozornosti.179 Marjan Dolgan je v Literarnem atlasu Ljubljane (2014) omenil hišo in Bohoričeve sorodnike kot naslednike, ni pa problematiziral 173 Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. III. del. Veliki trg, s. p., Cankarjevo nabrežje 1. 174 Kidrič pravi, da je po tem datumu umrl »menda v emigraciji« (Kidrič, Bohorič Adam, str. 49), Toporišič v Enciklopediji Slovenije navaja kot kraj smrti »Nemčija, menda v pregnanstvu« (Toporišič, Bohorič Adam, str. 303), Ahačič pa v Novem slovenskem biografskem leksikonu decidirano zapiše »u. po 20. 11. 1598, Nemčija« (Ahačič, Bohorič Adam, str. 74). 175 Kos – Dolinar (ur.), Slovenska književnost, str. 29. 176 Dimitz, Urkunden zur Geschichte, str. 99. 177 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. XVII, šk. 429, knj. 1, davčna knjiga 1600–1603, fol. 16r in 109r. 178 Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. III. del. Veliki trg, s. p., Cankarjevo nabrežje 1. 179 Po Fabjančičevem elaboratu je bil historiat Bohoričeve hiše od leta 1600 dalje v strnjeni obliki objavljen leta 2000 v kataložnem prikazu hiš na ljubljanskem Mestnem trgu z okolico (Suhadolnik, Anžič, Mestni trg, str. 62). 42 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami trditve, da se je Bohorič zaradi protireformacije odselil. Poudaril je le, da ni znano, ne kam je odšel ne kje je »leta 1598 ali pozneje« umrl.180 Bohorič je torej preživel konec 16. stoletja, o čemer bomo natančneje govorili v nadaljevanju, odgovoriti pa moramo še na vprašanje, kje je nazadnje živel. Njegova navzočnost v davčni knjigi namreč ne pomeni nujno, da je bil fizično res v Ljubljani. Da bi lahko potrdili oziroma zanikali obe možnosti, odhod v emigracijo in smrt v Ljubljani, nam preostane analiza ugotovljivih okoliščin. Hipoteza o odhodu v emigracijo temelji dejansko na zelo majavih tleh. Potem ko je Bohorič 1. julija 1598 še drugič izpregel kot rektor stanovske šole,181 star že okoli 74 let, je njegova navzočnost v Ljubljani potrjena še 5. septembra, ko so stanovi obrav-navali njegovo prošnjo za povišanje pokojnine,182 in 20. novembra 1598, torej na dan, po katerem naj se ne bi več omenjal. Tega dne je kanonik Pavel Hočevar, upravitelj vicedomskega urada v Ljubljani in s tem podaljšana roka deželnega kneza, poročal nadvojvodi Ferdinandu v Gradec, kako poteka uresničevanje ukaza o izgonu protestantskih predikantov in učiteljev. Ukaz je bil izdan 22. oktobra 1598 v Gradcu in je ljubljanskim protestantskim predikantom in učiteljem nalagal, naj še pred sončnim vzhodom naslednjega dne zapustijo Ljubljano in njeno pomirje, v naslednjih treh dneh pa tudi dedne dežele.183 Bohoriča neposredno ni zadeval, saj ta od vnovične upokojitve 1. julija istega leta ni bil več v službi.184 Po Hočevarjevih besedah v slab mesec pozneje napisanem poročilu so se Felicijan Trubar (zadnji kranjski superintendent) in drugi predikanti zatekli k deželanom na gradove, učitelji pa, ki so razen starega Bohoriča ( auſſer des alten Wocheritsch), »znanega zagrizenega krivoverca« ( der ein heftiger wiſſentlichr Sect iſt), vsi podvržni mestnemu sodstvu, so takoj opustili poučevanje in se oprijeli meščanskih obrti. Ker niso predstavljali nevarnosti, je Hočevar predlagal strpen odnos do vseh ( Geduld) razen do Bohoriča ( auſſer gemelts Wocheritsch), v nasprotnem primeru pa jih bo prav lahko spraviti od tod ( gar leichtlichen von hieſigen Orten ausgeraumbt und hinweggebracht werden können).185 Vse domneve in trditve o Bohoričevem odhodu v tujino po 20. novembru 1598 temeljijo torej na tem nezavezujočem in tudi vsebinsko precej ohlapnem Hočevarjevem mnenju. Po tem datumu poznamo iz leta 1599 poro- čila o neposlušnih predikantih in tudi ukaz o izgonu žena petih predikantov,186 med 180 Dolgan, Literarni atlas Ljubljane, str. 42–43. 181 Kidrič, Bohorič Adam, str. 49. 182 ZRC SAZU, ISLLV, Zapuščina Franceta Kidriča, šk. 21/2, sveženj gradiva o Bohoriču in Dalmatinu, prepis Walterja Šmida, dokument 5. 9. 1598 v arhivu kranjskih deželnih stanov, fasc. 54/2. Dokumenta danes ni v evidenci (prim. ARS, AS 2, I. reg., šk. 88). 183 Dimitz, Urkunden zur Geschichte, str. 97. 184 Kidrič, Bohorič Adam, str. 49. 185 Dimitz, Urkunden zur Geschichte, str. 99. 186 Prav tam, str. 99–102. 43 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju katerimi naj bi bila (domnevna) Bohoričeva hči Judita, nobeden pa ne zadeva Adama Bohoriča. Še več, obstaja poročilo o treh poimensko znanih nekdanjih učiteljih, ki so marca 1599 pred pogrebom Marka Stettnerja v družbi svojih nekdanjih učencev na trgu javno izzivali s petjem luteranskih pesmi. Nadvojvoda Ferdinand je precej na splošno pisal vicedomu v Ljubljani, da bi jih bilo v skladu s prej zagroženo kaznijo primerno skupaj z ženami izgnati iz mesta,187 ni pa znano, da bi o tem izdal ukaz. S patentom 12. novembra 1599 je samo okrepil ukaz izpred leta dni in ponovno ukazal izgon predikantov in učiteljev, ki bi si drznili izvajati luteranske obrede.188 V luči teh okoliščin je domnevni Bohoričev odhod na Nemško več kot vprašljiv. Le zakaj bi se ostareli in telesno šibki Bohorič – tako ga pol leta prej označuje pismo stanovskih poverjenikov189 – izselil iz Ljubljane in iz habsburških dednih dežel, če tega ni od njega nihče zahteval? Mnenje kanonika Pavla Hočevarja kot upravitelja kranjskega vicedomskega urada, naj bo vsem učiteljem razen Bohoriču prizaneseno, namreč ni bilo merodajno in lahko tem manj služi kot dokaz, da je nadvojvoda Ferdinand kdaj izdal ukaz o Bohoričevem izgonu. Če bi se to res zgodilo, bi se Bohorič, ki se je še vedno lahko zanašal na zaščito kranjskih deželnih stanov, izpolnitvi ukaza gotovo poskušal izogniti. Ne gre prezreti, da je celo Felicijan Trubar kot zadnji superintendent kranjske protestantske Cerkve našel zatočišče na gradovih in ob naklonjenosti stanov ostal v deželi vse do aprila 1600.190 Bohoriču pa ni gorelo pod nogami in se mu ni bilo treba skrivati. Po potrebi bi ga varovali deželni stanovi, ki so bili tedaj še izrazito protestantski. Čemu bi se potemtakem izselil, doma pa pustil hišo in družino, o katerih imamo poročila še več kot eno desetletje? Leta 1598, ko je prenehala protestantska cerkvena organizacija in je njene duhovnike doletel ukaz o izgonu, pač ni mogoče primerjati z letom 1941 ali 1945. Adam Bohorič glede na znane okoliščine pred smrtjo ni zapustil Kranjske in najverjetneje tudi ne Ljubljane, kjer je izpričan še v začetku 17. stoletja, najprej kot živ in nato posredno kot pokojni. Tako ne drži ponavljajoča se trditev, da je zadnjič omenjen 20. novembra 1598.191 187 Prav tam, str. 102. 188 Kočevar, Patent nadvojvode Ferdinanda, str. 53–58. 189 Stanovski poverjeniki so v pismu stanovom 30. marca 1598 predlagali nastavitev novega rektorja stanovske šole namesto Bohoriča ( Pachoritsch), ki je star in telesno šibek ( vmb alters vnd leibs blödigh-kheit willen) (SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 89, fasc. 54/4, sn. 4, pag. 245–246, 30. 3. 1598). V nedatirani prošnji stanovom, da bi odkupili njegovo knjižnico – prošnja je bila zavrnjena 5. septembra 1598 – je Bohorič napovedal, da že vidi svoj skorajšnji konec (ZRC SAZU, ISLLV, Zapuščina Franceta Kidriča, šk. 21/2, sveženj gradiva o Bohoriču in Dalmatinu, dokument, s. d. 1598 (hranišče arhiv deželnih stanov, fasc. 54/2), prepis Walterja Šmida). 190 Rajhman, Trubar (Truber) Felicijan, str. 205. 191 V najnovejšem muzejskem katalogu Mestnega muzeja Ljubljana lahko preberemo celo tole: »Adam Bohorič (1520, Brestanica – 1598, Alzacija) […] Ko so po ukazu nadvojvode Ferdinanda leta 1598 šolo 44 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami Omemba Adama Bohoriča v ljubljanski mestni davčni knjigi za leto 1600 (SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. XVII, šk. 429, knj. 1, davčna knjiga 1600–1603, fol. 16r). Če bi se res izselil, bi vsekakor lahko računal na finančno popotnico kranjskih deželnih stanov, a tega za razliko od Felicijana Trubarja ali Marka Kumprehta ni v stanovskih sejnih zapisnikih. Tudi o tem, da bi se skrival na kakšnem kranjskem gradu in deloval v nasprotju z deželnoknežjimi ukazi, ni nobenega sledu. Čas njegove smrti je mogoče okvirno določiti na podlagi najstarejše mestne davčne knjige, ki pokriva obdobje od leta 1600 do 1603. Ime Adama Bohoriča ( Adam Wocharitsch) še najdemo pri odmeri davka za leto 1600, ki ima datum 20. marec 1601.192 Tedaj je imel na območju Mestnega trga ( Am Platz) hišno posest, od katere je plačeval dva goldinarja, prav toliko kot njegov podnajemnik čevljar Pavel ( darin Paul der schuester).193 Ko pa so Ljubljančani 27. avgusta 1602 odmerjali davek za naslednja tri leta od 1601 do 1603,194 so namesto Bohoriča navedeni kot obdavčenci njegovi dediči ( Adam Wocharitsch Erben) z obveznostjo 6 goldinarjev in omenjeni čevljar zaprli, je bil Bohorič izgnan iz domovine, še istega leta je umrl v Nemčiji.« Žmuc, Knjiga. Znanje. Razum, str. 76. 192 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. XVII, šk. 429, knj. 1, davčna knjiga 1600–1603, fol. 3r. 193 Prav tam, fol. 16r. 194 Prav tam, fol. 97r. 45 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju s 4 goldinarji.195 Formulacija dediči neizpodbitno pomeni, da Bohorič tedaj ni več mogel biti med živimi. In če so bili pri davčni odmeri uporabljeni ažurirani podatki, o čemer prav tako ne bi smelo biti dvoma – hišo Felicijana Trubarja so denimo medtem prevzeli deželni stanovi196 –, se je torej Adam Bohorič poslovil od tega sveta v časovnem razponu 17 mesecev, tj. po 20. marcu 1601 in pred 27. avgustom 1602. Preminil je daleč od Nemčije, najverjetneje v domači postelji na Špitalski ulici, star blizu osemdeset let, bolan in prizadet ob dejstvu, da je bila protestantska cerkvena organizacija na Kranjskem zatrta, da je stanovska šola ugasnila oziroma prešla v roke jezuitov in da so številne protestantske knjige, ne le slovenske, končale v ognju.197 Izključeno je, da bi bil Adam Bohorič, ki ga srečamo v davčnih knjigah, v resnici njegov sin Adam ml., o katerem po letu 1589 ni zanesljivih podatkov. Ta bi bil v davčni knjigi leta 1600 za razlikovanje od očeta prejkone označen kot Adam ml., a tudi če ne, z njim nikakor ne bi bilo mogoče povezati Bohoričevega po imenu neznanega zeta, ki je davek od hiše plačeval od leta 1604 dalje.198 Tedaj 36-letni Adam ml. (rojen 1568), ki leta 1588 potrjeno še ni imel družine in je naslednje leto (1589) še študiral, bi 15 let pozneje (1604) komajda lahko imel zeta, za povrh pa bi moral biti vsaj že od leta 1602 pokojni. Ne preseneča, da o smrti Adama Bohoriča neposredno ne poroča noben razpoložljiv vir. Kakšen podatek v zvezi s pokojnikovo zapuščino, denimo terjatve upnikov in podobno, bi se našel v zapisnikih mestnega sveta, ki so imeli hkrati vlogo mestnih sodnih protokolov, toda v vrsti teh zija vrzel ravno za čas od leta 1602 do 1605.199 V gradivu kranjskih deželnih stanov in vicedomskega urada ni bil doslej najden noben zapis, ki bi izrecno govoril o Bohoriču kot pokojnem, pri čemer je vprašanje, ali je smrt ostarelega nekdanjega »šolmoštra« sploh pritegnila pozornost oblasti. Kranjski vicedom je malo prej, v letih 1599 in 1600, tu in tam izrekel kazen posameznim meščanom zaradi protestantskega krsta otroka na kakšnem gradu in zaradi nekatoliškega pogreba svojca,200 nad Bohoričem kot nemeščanom in nekdanjim 195 Prav tam, fol. 109r. 196 Prav tam, fol. 14r. 197 O dogajanju v tem času v Ljubljani gl. zlasti strnjen pregled v: Kočevar, Patent nadvojvode Ferdinanda, str. 58–60. 198 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. XVII, šk. 429, knj. 2, davčna knjiga 1604–1606, s. p., Am Platz. 199 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, popis. 200 Nadvojvoda Ferdinand je 18. septembra 1599 opozoril vicedoma Jožefa pl. Rabatto, naj udejani odločbo in ukrepa zoper ljubljanska meščana Amschla in Schweigerja in zoper neko Waldmanovo. Vicedom je nato 9. februarja 1600 pozval ljubljanskega župana, naj magistrat od meščana Hansa Amschla, ki si je že prislužil kazen 100 zlatih dukatov, v treh dneh izterja poleg te še drugo kazen v višini 50 tolarjev, ker je nekaj dni prej iz kljubovanja nesel otroka h krstu k »bandiziranemu« predikantu na grad Turjak (Dimitz, Urkunden zur Geschichte, str. 106). Istega dne je vicedom prejel nadvojvodov ukaz, naj 46 Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami stanovskim uradnikom pa takšnih pristojnosti niti ni imel. Tako smo prikrajšani za poročilo o razburjenju ali negodovanju, ki ga je pri katoliški deželnoknežji oblasti v deželi utegnil povzročiti njegov pogreb. Če je ta za razliko od izzivalnega pogreba trgovca Marka Stettnerja marca 1599201 minil brez protestantskih ekscesov, ni bilo razloga za oblastno poročilo. Poleg tega je bilo vzdušje v Ljubljani dve do tri leta po Stettnerjevem pogrebu, ko se je poslovil Bohorič, neprimerno manj napeto. Tako si zlahka predstavljamo, da so truplo Adama Bohoriča brez glasnih protestantskih molitev in petja odnesli na župnijsko pokopališče pri Sv. Petru, kjer so protestante na zanje določenem delu božje njive pokopavali še leta 1621.202 Še več, glede na to, da protestantskih duhovnikov v Ljubljani ni bilo več, ni nemogoče, da je pokojnika pokopal katoliški duhovnik. In ker Bohorič ob smrti ni bil več javna osebnost, so sodobna uradna poročila njegov odhod s tega sveta tem laže prezrla. Vsaj del njegove družine je tudi pozneje ostal v Ljubljani. Po davčni knjigi za obdobje 1601–1603 so, kot rečeno, imeli hišo njegovi dediči ( Adam Wocharitsch Erben), ki so plačevali 6 goldinarjev davka, najemnik pa 4 goldinarje.203 Po naslednji davčni knjigi za časovni razpon 1604–1606 je imel enako višino davka Adamov zet neznanega imena ( Adam Wacharitsch aiden), medtem ko je najemnikovo ime izginilo.204 Nato zija v vrsti davčnih knjig štiriletna vrzel do leta 1610, vendar našo radovednost v tem času deloma poteši knjiga sodnih zapisnikov, iz katere izvemo, da je gospa Doroteja Bohorič leta 1608 želela hišo v Špitalski ulici ( in der Spital Gassen gelegen) prepisati ( aufschlagen) Ulriku Šušteršiču. Takoj so vskočili protireformacijski komisarji in na podlagi dekreta zahtevali plačilo desetega pfeniga, tj. desetine od kupnine.205 Vidimo torej, da je bila lastnica hiše še vedno Adamova vdova Doroteja – zet je potemtakem zgolj plačeval davek –, zahteva po desetem pfenigu pa priča, da je Doroteja nameravala zapustiti Kranjsko in dedne dežele. Plačilu te obveznosti so bili namreč podvrženi verski izseljenci iz meščanskih vrst in poplemenitenci206 ugotovi, ali je ljubljanski meščan Khöl res nesel otroka krstit na grad Repnje, in ga, če je stvar resnična, kaznuje enako kot Amschla in Schweigerja (prav tam, str. 106). Zaradi nekatoliškega pogreba in krsta bi morali plačati kazen »gospe« Stettnerjeva in Leberwurstova. Ljubljansko mestno predstojništvo je 29. novembra 1599 vicedomu odgovorilo, da se je pokojni Stettner, ki ga kazen dejansko zadeva, še za življenja odrekel meščanskim pravicam, a je bilo vicedomu kljub temu naloženo izterjati 500 dukatov, dediči pokojnega Leberwursta pa so deželnega kneza medtem prosili za spregled kazni v višini 100 dukatov (prav tam, str. 107). 201 Dimitz, Urkunden zur Geschichte, str. 102. 202 [Dimitz], Decreta visitationis Apostolicae, str. 31. 203 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. XVII, šk. 429, knj. 1, davčna knjiga 1600–1603, fol. 109r. 204 Prav tam, knj. 2, davčna knjiga 1604–1606, s. p., Am Platz. 205 Prav tam, Cod. I, knj. 20, mestni sejni zapisniki 1608, fol. 47r, 14. 3. 1608. 206 O desetem pfenigu: Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, str. 22. O primerih plačila: SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 261, I/135, lit. R XIV–8. 47 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju in Doroteja je nemara računala, da sama ne spada v to kategorijo, ker je vdova de- želnostanovskega uslužbenca. Bržkone je bila namenjena k hčerki Juditi Kumpreht, če je ta še živela. Po vsem sodeč ni pričakovala, da jo bo doletela takšna »kazen«, ki so jo odmerjali izseljenim meščanom, zato je prodajo razveljavila. S tem pa si je nemudoma nakopala tožbo kupca, ki je zahteval in pred mestnim sodiščem dosegel vrnitev že plačanih 300 goldinarjev v treh dneh.207 Kaj se je potem dogajalo s hišo in kako je pristala v drugih rokah, ne vemo, ker manjkajo sodni zapisniki za leti 1610 in 1611.208 Kot rečeno, je leta 1612 že bila v rokah Janeza Berlina.209 Dorotejino ime v omenjenih zapisnikih zadnjič zasledimo istega leta 1612, ko jo je vdova Evfemija Raming tožila za dobrih 44 goldinarjev, mestno sodišče pa je od Doroteje Bohorič, izrecno označene kot gospa in vdova, zahtevalo, naj njen zastopnik v 14 dneh predloži pisno poročilo.210 Ker v davčni knjigi, ki se začne leta 1610, ni več Bohoričev, ampak je njihovo hišo vsaj od leta 1612 imel že znani Janez Berlin, je Doroteja prebivala drugje ali pa kot gostačka oziroma preužitkarica kar v hiši, ki jo je medtem prodala. Vsekakor se je še zadrževala v mestu, saj je sicer ne bi bilo mogoče tožiti. Sodni zapisniki, iz katerih bi o njej bržčas izvedeli še kaj, denimo v zvezi z njeno zapuščino ali prodajo hiše, so odtlej žal ohranjeni zelo fragmentarno. Kakor koli, ni izključeno, da je poleg vdove Doroteje ostala v Ljubljani tudi hči Adama Bohoriča, katere mož brez znanega priimka je nekaj časa plačeval davek od Bohoričeve hiše. Žal morebitni Bohoričevi potomci, ki bi se seveda morali pokatoličaniti, niso izsledljivi, saj ne poznamo ne njihovih imen ne očetovega priimka. Prav tako ni pojasnjeno, ali je bil sorodnik Adama Bohoriča Ljubljančan Peter Bohorič ( Bochoritsch), ki se je leta 1622 imatrikuliral kot kandidat prava na univerzi v protestantski Jeni.211 Glede na starost bi lahko šlo za Adamovega vnuka, sina Adama Bohoriča ml., rojenega neznano kje v začetku 17. stoletja. Morda je v otroštvu kot sirota prišel k sorodnikom v očetovo rodno mesto, s katerim se je ob vpisu na univerzo tudi identificiral, ali pa je šlo za kakšnega Adamovega sorodnika iz Posavja, ki se je šolal v Ljubljani in je tam nemara živel pri Bohoričevih. Drugih Bohoričev namreč v tem času v Ljubljani ne srečamo,212 kar seveda ne pomeni, da jih ni bilo in da z Adamovim rodom niso bili v sorodu. Če se je omenjeni Peter dotlej šolal pri ljubljanskih jezuitih, je pomenljivo, da je odšel študirat na protestantsko univerzo, 207 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I, knj. 20, mestni sejni zapisniki 1608, fol. 51v, 17. 3. 1608. 208 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, popis. 209 Prav tam, Cod. XVII, šk. 429, knj. 2, davčna knjiga 1610–1612, fol. 18v–19r. 210 Prav tam, Cod. I, knj. 22, mestni sejni zapisniki 1612, fol. 29r–29v, 20. 2. 1612. 211 Cindrič, Ljubljanski izobraženci, str. 89. 212 Prim. NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1588–1602, Ind R 1588–1621; SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, imenska kartoteka k Cod. I in XIII. 48 Spomenik Adama Bohoriča v Krškem, avtor Matjaž Počivavšek (foto Nina Sotelšek, fototeka Mestnega muzeja Krško). Bohoričeva slovnica Arcticae horulae succisivae ( Proste zimske urice), Wittenberg 1584. Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami in za protestantsko usmerjenega človeka razumljivo, da ga ni bilo med člani jezuitske kongregacije Marije Vnebovzete, v katero so vstopili skoraj vsi ljubljanski študenti.213 Glavne ugotovitve 500-letnico Bohoričevega rojstva smo vsekakor praznovali nekaj let prezgodaj, saj je prišel na svet šele okoli leta 1524. Tako bi bilo pol tisočletja Adama Bohoriča primerneje zaznamovati leta 2024, ko mineva tudi 440 let od izdaje njegove slovnice in od izida prvega popolnega slovenskega prevoda Svetega pisma, ki nam ga je dal Bohoričev najuspešnejši in najznamenitejši učenec Jurij Dalmatin. Bohoričeva zgodnja povezava s Krškim, ki jo je izpostavil ob vpisu na dunajsko univerzo, ko se njegovo ime sploh prvič pojavi v virih skupaj z navedbo, da je Štajerec (1543), najverjetneje pomeni, da je v Krškem dobil elementarno izobrazbo, lahko pa bi se v krško gospostvo s štajerske strani Save preselila vsa njegova družina. Ne nazadnje bi lahko šele tu, na Kranjskem, dobila priimek po krajih izvora pod Bohorjem. Bohorič pozneje v Krškem ni vodil lastne šole, ampak mestno oziroma mestno-župnijsko šolo, kar je v nasprotju z dosedanjim prepričanjem trajalo manj kot 12 let. Nekaj je novih ugotovitev o njegovi družini, pri čemer kaže poudariti, da se je oženil s precej mlajšo hčerko celjskega meščana Dorotejo Muhič, ki je bila bržkone njegova druga žena, rodila pa mu je vsaj osem otrok, od katerih so potrjeno odrasli trije. Uveljavljeno prepričanje, da je Adam Bohorič zadnjič izpričan 20. novembra 1598 in da je najbrž umrl kot izgnanec nekje na Nemškem, prepričljivo demantira zlasti davčna knjiga mesta Ljubljane. Njegovo smrt postavljam v Ljubljano, kot kraj pokopa se ponuja pokopališče pri Sv. Petru, konec Bohoričevega zemeljskega življenja pa je mogoče opredeliti z letnicama 1601 ali 1602. 213 SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 75–93 (obdobje 1613–1622). 49 JURIJ DALMATIN (OK. 1547–1589) V LUČI IDENTITETE IN DRUŽINSKEGA OKOLJA Ko je Primož Trubar 19. marca 1584 vojvodi Ludviku Württemberškemu poslal v imenu kranjskih deželnih stanov tri izvode pravkar natisnjenega slovenskega prevoda Svetega pisma, je o prevodu zapisal, da mu zelo ugaja, o prevajalcu pa naslednje zgovorne besede: »Vrh tega je pokojni oče vaše knežje milosti [vojvoda Krištof] Jurija Dalmatina, ki sem ga pred 19 leti [1565] v svojem drugem pregnanstvu kot revnega šolarja poleg svojih dveh sinov peljal iz Kranjske, najprej spravil v Bebenhausen, nato v Tifernov štipendij, kjer je ob marljivem študiju bral tudi moje slovenske knjige in toliko napredoval, da je začel prevajati Staro zavezo.«214 Vojvoda Ludvik, sin Dalmatinovega dobrotnika, je tako nemara ugledal Dalmatinovo Biblijo celo malo prej kakor člani kranjskih deželnih stanov, ki so za njen natis nosili glavno breme in so prve izvode na Kranjsko pretihotapljene knjige morda držali v rokah februarja, sicer pa pred 26. aprilom 1584.215 S prvim popolnim prevodom Svetega pisma se je slovenščina dokončno uvrstila med razvite knjižne jezike, med zgodnejše, ki so zapisano Božjo besedo izpovedali v celoti. 214 Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 290. 215 Kidrič, Dalmatin Jurij, str. 119. 51 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Izvor in primarna družina Kdo in od kod je bil Jurij Dalmatin, ki ga je Trubar ob izidu Svetega pisma označil kot nekdanjega revnega šolarja s Kranjskega in ki je kot Dalmatin podpisan izključno v lastnih slovenskih tiskih? V nemških rokopisnih virih – pismih, poročilih, zapisnikih – bomo njegov priimek praviloma našli v latinski obliki Dalmatinus, kot se je dosledno podpisoval sam, tudi ko je šlo za nemško besedilo, tako vedno v latinskem kontekstu in z latinsko obliko osebnega imena Georgius,216 npr. M. [ agister] Georgius Dalmatinus sacrarum literarum in Schola Tübingensi Stu-diosus.217 Drugi, denimo Trubar, so ga včasih imenovali tudi Dalmata,218 kar je bilo latinsko poimenovanje za Dalmatinca in je velikokrat izpričano v univerzitetnih matrikah kot oznaka geografskega izvora študentov.219 Kot Dalmatin, brez latinske končnice - us, se naš ob Trubarju najpomembnejši protestantski pisec in člani njegove družine pojavljajo v nemških virih le izjemoma, in sicer v ljubljanskih mestnih sodnih zapisnikih, računskih in davčnih knjigah, ki odražajo živo rabo priimka tako v slovenščini kot v nemščini.220 Ni dvoma, da so Jurija Dalmatina v običajnih življenjskih situacijah imenovali Dalmatin, učeni krogi in tudi deželni stanovi pa so vselej pazili, da so njegov priimek zapisovali in sklanjali latinsko – Dalmatinus, Dalmatini, Dalmatino itd. Latinski različici Dalmatinus in Dalmata še izraziteje kot Dalmatin pričata o zavesti zapisovalcev, kakšen je izvorni pomen priimka: Dalmatinec, torej nekdo, ki bodisi prihaja iz Dalmacije bodisi od tam izvira. Pri tem se postavlja eno ključnih vprašanj naše obravnave, in sicer, kakšna je bila dejanska zveza Jurija Dalmatina z Dalmacijo in kje je njegov priimek nastal. Sam priimek ima v slovenskem prostoru v morfološkem pogledu vrsto vzporednic v priimkih s končnico - in, npr. Jakopin, Gregorin, Potrpin, Pobežin.221 Najdemo jih tudi kot oznako za etnični oziroma geografski izvor, kot izpeljanko iz etnonimov 216 Rajhman, Pisma slovenskih protestantov, str. 46, 56, 63, 66, 69, 74, 78, 84, 89, 93, 96, 97, 101, 105, 109, 112, 118, 130, 142, 144, 153 in 165. Prim. Kidrič, Dalmatin Jurij, str. 116. 217 Rajhman, Pisma slovenskih protestantov, str. 56. 218 Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 227, 233, 236 in 241. Prim. Kidrič, Dalmatin Jurij, str. 116. – Sebastjan Krelj, ki je kot Vipavec pisal vedno latinsko, se je prav tako dosledno podpisoval v latinizirani obliki Crel( l) i us (Rajhman, Pisma slovenskih protestantov, str. 37, 39, 42; Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 186 in 198), samo enkrat pravi Dalmatin zanj v rodilniku: des herrn Krellij (prav tam, str. 54). 219 Gall – Szaivert (ur.), Die Matrikel der Universität Wien. III. Band, str. 97, 144, 149, 150, 169; Andritsch (ur.), Die Matrikeln der Universität Graz. Band 1, str. 16, 17, 23, 36, 43, 47, 145. 220 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, imenska kartoteka k Cod. I in XIII, Dalmatin. 221 Bezlaj, Začasni slovar, str. 179, 224, 460 in 476. 52 Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) v luči identitete in družinskega okolja Hrvat in Oger: Hrvatin, Hrovatin, Ogrin, Vogrin ipd.222 Toda kolikor je znano, ni razen Jurija Dalmatina, njegove žene in otrok nikoli izpričan kognomen Dalmatin, kar je zelo pomenljivo.223 Seveda je prav mogoče, da je obstajal tudi neodvisno od Dalmatinove ožje družine, a je medtem že izumrl, kot denimo priimek Trubar, ki se na Trubarjevi rodni Rašici prvotno pojavlja kot Trobar in ga do začetka 17. stoletja srečujemo tudi zunaj Dolenjske, potem pa ne več.224 Vendar pa se pri Juriju Dalmatinu vsiljuje močan pomislek, da Dalmatin ni bil njegov prvotni priimek, ampak si ga je nadel sam. Kot bomo videli, je območje Krškega, od koder je izviral, v njegovem času zelo dobro pokrito z viri, ki razodevajo množico rodbinskih imen, ne da bi bilo katero vsaj približno podobno Dalmatinovemu.225 Šestnajsto stoletje, sredi katerega je Jurij Dalmatin ugledal luč sveta (okoli leta 1547), je bilo obdobje intenzivnega nastajanja in utrjevanja priimkov, ki sicer še dolgo, vse do jožefinske dobe, niso bili nespremenljivi in dedni, tj. obvezno prenosljivi s staršev na otroke. Posameznik je lahko v svojem življenju (celo hkrati) uporabljal več kognomenov, odvisno od spremenljivega položaja (socialnega, geografskega, mikrolokacijskega), v katerem se je znašel.226 Znameniti humanist Mihael Tiffernus (1488–1555), čigar štipendijo je užival mladi Dalmatin in ki je postal vzgojitelj in svetovalec prej omenjenega württemberškega vojvode Krištofa, se je zaradi nenavadne usode – kot ugrabljenega otroka so ga našli v zapuščenem turškem taborišču – sprva imenoval Turk, a si je nato po nemškem imenu za Laško (Tüffer), kjer je odraščal, nadel humanistično zveneče ime Tiffernus.227 Tudi Primož Trubar (ok. 1508–1586), ki je samo priložnostno (1550) uporabil latinski psevdonim Philopatridus Illiricus,228 222 Prav tam, str. 213, 410 in 684. 223 V Bezlajevem Začasnem slovarju slovenskih priimkov, ki ponuja celoten priimkovni fond v Sloveniji v obdobju 1931–1948, priimka Dalmatin ni (Bezlaj, Začasni slovar, str. 98). V drugi polovici 20. stoletja je nekdo očitno prevzel identiteto znamenitega protestantskega pisca. Na ljubljanskih Žalah so namreč leta 2003 pokopali Jurija Dalmatina, rojenega leta 1927, in leta 2023 v istem grobu še enega Jurija, ki se je rodil leta 1955 (https://grobovi.zale.si/ – pridobljeno 27. 3. 2024). V začetku leta 2024 je bilo v Sloveniji šest Dalmatinov, pri čemer Statistični urad RS zaradi njihove maloštevilnosti ne omogoča vpogleda v razporeditev po statističnih regijah (https://www.stat.si/imenarojstva#/names?lastname=- Dalmatin – pridobljeno 27. 3. 2024). 224 Golec, Trubarjev rod, str. 353–378. 225 Izjema, ki to pravzaprav ni, je ime »gospoda« Hansa Dalmatinerja, s katerim je neznano kdaj pred letom 1614 posloval Franc Gall pl. Gallenstein, omenjenega leta umrli lastnik gospostva Brežice na štajerski strani Save. V njegovem zapuščinskem inventarju sta omenjeni dve nedatirani pravni zadevi; prvo je imel z Dalmatinerjem sam, drugo pa Sebastjan Leiser (StLA, Landrecht, K 242, v. Gall (1), fol. 12 in 19v, 29. 3. 1614). 226 Prim. Golec, Terezijanske reforme, str. 208. 227 Simoniti, Humanizem na Slovenskem, str. 204–205 in 208. – O njegovem izvoru je Primož Trubar pisal leta 1585 v pismu vojvodi Ludviku Württemberškemu (Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 293 in 294). 228 Rajhman, Trubar (Truber) Primož, str. 211. 53 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju se po očetu ni pisal Trubar oz. Trobar, čeravno svojega očeta enkrat izrecno imenuje Mihélj Trubar, ampak je priimek prevzel po materinem rodu, ker je bil unikatnejši in imenitnejši od očetovega priimka Malnar.229 Kot smo videli, ni izključeno, da je bil tudi Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) v svojem rodu prvi s tem priimkom, čeprav je že v njegovih rosnih letih izpričan neki duhovnik Bohorič. Poimenovanje po pogorju Bohor, izpod katerega je bil doma, bi si lahko nadel šele, ko se je znašel zunaj rodnega okolja, denimo, ko se je šolal v Krškem. Tako kot o Bohoriču – drugače kot o Trubarju – ne vemo, iz katerega kraja pod Bohorjem je izviral in kdo so bili njegovi starši, ostajajo tudi pri Dalmatinu neznanka njegov natančni geografski in socialni izvor ter imeni in priimek staršev. Kaj o Dalmatinovem izvoru pravzaprav vemo? Sam se je leta 1569 v pismu kranjskim deželnim stanovom, svojem najzgodnejšem ohranjenem pisanju sploh, podpisal kot Krčan ( Georgius Dalmatinus Gurkfeldianus etc. ).230 Na stanove se je kot študent univerze v Tübingenu, kjer je kot Tiffernov štipendist bival zadnja tri leta, obrnil s prošnjo za finančno podporo, ki so mu jo dotlej naklonili že dvakrat. V bližnji prihodnosti je pričakoval dosego naslova magister, za podporo pa ni prosil staršev, ker »jih zelo težita revščina in domača stiska ter mi zato ne morejo niti najmanj pomagati«.231 O njegovem izvoru in začetnem šolanju izvemo največ iz pisma, ki ga je dve leti in pol pozneje, v začetku leta 1572, že kot magister poslal iz Esslingena kranjskim stanovskim poverjenikom, ožjemu vodstvu deželnih stanov. Če povzamemo: rojen na Kranjskem, skoraj do osemnajstega leta so ga vzgajali in vzdrževali starši, šolal se je v Krškem, kjer je njegov dom ( hab ich zu Gurckfeldt welches dann mein heymat ist), pri Adamu Bohoriču, dokler ni bil ta iz šole odpuščen (najpozneje 1563), nato pa se je Dalmatin po nasvetu dobrih prijateljev in z dovoljenjem staršev odločil za drugo šolo v nemški deželi.232 Kot je bilo že omenjeno, ga je Primož Trubar leta 1565 najprej spravil v Bebenhausen. Ob pisanju pisma poverjenikom je bil že več kot šest let deležen Tiffernove štipendije v Tübingenu, zdaj pa je »svoje skromne usluge« ponudil stanovom in »slovenski krščanski Cerkvi« ( der windischen Christlichen Kirche). Navedel je še pomemben podatek, da je prišel pred enim letom (1571) na Kranjsko obiskat starše ( als ich vor einem Jar in daß Crainlandt meine liebe Eltern haimbzusuchen ankommen).233 Žal o Dalmatinovem geografskem in socialnem zaledju nimamo tako povednega vira, kot je reverz za štipendijo, ki so jo kranjski deželni stanovi leta 1585 dodelili mlademu Vipavcu Matiji Trostu za študij v Tübingenu. V njem je ta zgodaj umrli 229 Golec, Trubarjev rod, str. 356–357 in 361–365. 230 Rajhman, Pisma slovenskih protestantov, str. 46. 231 Prav tam, str. 46 in 47. 232 Prav tam, str. 53–58. 233 Prav tam, str. 54 in 57. 54 Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) v luči identitete in družinskega okolja Podpisa Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča (SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 88, fasc. 54/2, sn. 3, pag. 130, 30. 7. 1583). prevajalec Andreaejeve pridige ob pogrebu Primoža Trubarja, tiskane leta 1588, o sebi povedal, da je sin pokojnega vipavskega tržana Kocjana Trosta in njegove žene Helene.234 Glede na Dalmatinovo izpričano šolanje v Krškem, »kjer je moj dom« (1572), samooznako Krčan ( Gurkfeldianus) (1569) in Trubarjevo navedbo (1568), da je tübingenski študent Georgius Dalmata doma iz Krškega ( von Gurgveld bürtig),235 bi moralo biti na dlani, da je Dalmatin enako kot mlajši Trost prihajal iz urbanega okolja, iz Krškega, ki je bilo približno sedemdeset let pred njegovim rojstvom, leta 1477, povzdignjeno iz trga v deželnoknežje mesto.236 Zelo verjetno je Jurij res odraščal pri starših v mestu, lahko pa bi bil tudi otrok podeželske okolice – tako kot Trubar ni izviral iz same vasi Rašica, ampak iz mlina v njeni neposredni bližini, kar je sam nekoč izrazil z besedami: »blizi mujga rojeniga domu per (!) Rastčici«.237 In če oče prve slovenske knjige ne bi sam zapisal, kje se je rodil, urbarji gospostva Turjak pa se ne bi ohranili, bi ga imeli za Turjačana, rojenega pač blizu turjaškega gradu, saj se je leta 1528 imatrikuliral na dunajsko univerzo kot »Primus Truber ex Aursperg«.238 Tako kot so se študenti opredeljevali po domačem gospostvu, župniji oziroma najbližjem 234 Rupel, Nove najdbe, str. 59. 235 Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, str. 227. 236 Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 39–40. 237 Golec, Trubarjev rod, str. 217. 238 Gall – Szaivert (ur.), Die Matrikel der Universität Wien. III. Band, str. 45. 55 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju mestu ali trgu – trški otrok Matija Trost denimo kot Vipacenſis Illyricus,239 kar lahko pomeni poleg trga Vipava tudi širše Vipavsko (gospostvo, župnijo) – za Dalmatina ni mogoče reči z gotovostjo, ampak le s precejšnjo verjetnostjo, da je izviral iz samega mesta Krško. Revščino njegovih leta 1571 še živečih staršev pa je treba razumeti kot relativno uboštvo, kot nezmožnost, da bi podpirali v tujini živečega sina študenta, torej nikakor ne nujno kot revščino glede na socialno okolje, v katerem so živeli. Ljubljančan Janž Znojilšek je, na primer, v svojem imenu in v imenu Adama Bohoriča mlajšega, ko sta bila leta 1588 sprejeta na univerzo v Wittenbergu, pisal kranjskim deželnim stanovom, da je premoženje starega učitelja Adama Bohoriča tako skromno, »da na žalost ne more pomagati več niti svojemu sinu«.240 Tudi Dalmatinov pečatnik z ničimer ne nakazuje, kakšnega socialnega izvora je bil oziroma s čim so se ukvarjali njegovi starši.241 Za primerjavo povejmo, da je imel Primož Trubar na pečatniku tesarsko sekiro, s čimer je sporočal, da je sin tesarja, kar je sicer izpričal tudi v besedi.242 Pečatnik Jurija Dalmatina pa prikazuje prekrižana predmeta, najverjetneje bakli, ki simbolizirata svetlobo oziroma učenost, in nad njima krono, ki bi utegnila biti krona Matere Božje.243 Iz časa, ko so Dalmatinovi starši potrjeno še živeli, imamo na voljo obsežen urbar krškega gospostva iz leta 1570, ki zajema večino podložnikov na širšem območju Krškega – razen podanikov drugih zemljiških gospodov – in na srečo tudi popis plačnikov dvornega činža, ki so mu bili zavezani vsi gospodarji v mestu. Toda za razliko od priimka Bohorič, ki se pojavi vsaj pri njivi in vinogradu Adama Bohoriča,244 tedaj že rektorja stanovske šole v Ljubljani, tako v tem kot v naslednjem urbarju iz leta 1575 zaman iščemo kakršno koli sled za podložniki ali mestnimi ljudmi s priimkom Dalmatin oziroma kaj podobnega. Možnost, da urbarja priimka, če bi obstajal, ne bi zajela – niti pri hasnovalcih njiv in vinogradov ne –, je resnično majhna. Še posebej za mesto Krško, kjer je pri gospodarjih neredko navedeno tudi ime prejšnjega gospodarja oziroma hišno ime, npr. Blaže Rožič plačuje od oštata Jakoba Peitlerja, Boštjan Studenčar pa od Šterkove polovice oštata.245 239 Rupel, Nove najdbe, str. 55 in 59. 240 Rajhman, Pisma slovenskih protestantov, str. 157–158, 160–161. 241 Znani so trije odtisi: SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 88, fasc. 54/2, sn. 3, pag. 325, 30. 5. 1583; pag. 326, 5. 7. 1583; pag. 366, 10. 9. 1583. 242 Golec, Kdo in od kod, str. 58–59. 243 Gl. op 241. – Za pomensko razlago vsebine pečatnika se iskreno zahvaljujem izr. prof. dr. Tomislavu Galoviću iz Zagreba. 244 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 477 in 523; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575 s. p., Zinss von Akhern vnd Wisen, Perkrecht zu der Herschaft gehörig. 245 Gl. Prilogo 3, št. 46 oz. 39 in 66 oz. 59. 56 Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) v luči identitete in družinskega okolja Veliko večja je verjetnost, da Dalmatinovih staršev okolica pod tem rodbinskim imenom ni poznala. Za mestno okolje sta se poleg tega ohranili mestna knjiga s sicer neredno vpisovanimi sodnimi in drugimi zadevami od leta 1539 dalje in s številnimi imeni novosprejetih meščanov od leta 1541,246 ter retrogradno sestavljena cehovska knjiga krojaškega ceha, v katero so vpisovali tudi člane krojaške bratovščine z drugimi poklici.247 Če je bil Jurij mestni otrok, potem se resničen priimek njegove družine skriva v naboru novosprejetih meščanov, hišnih in drugih gospodarjev, oseb, ki nastopajo v sodnih pravdah ali med člani krojaške bratovščine. Drugo vprašanje pa je, kako priti do spoznanja, za kateri priimek je šlo. Literarni zgodovinarji se niso nikoli ukvarjali z vprašanjem, ali gre pri priimku Jurija Dalmatina za podedovani ali novoustvarjeni priimek. Pri Francetu Kidriču (1926) beremo: »Eden prednikov se je najbrž priselil iz Dalmacije ali preko Dalmacije, oče pa je bil po vsej priliki že sloveniziran ter je izvrševal najbrž kako obrt v Krškem.«248 Anton Slodnjak (1977) je domišljiji pustil še bolj prosto pot. Mladenič »z mediteranskim imenom« je bil po njegovem »potomec siromašnih ljudi, ki so se morebiti priselili v Slovenijo s Hrvaškega«, Dalmatinov »domači kraj« pa »mestece Krško«.249 Takšno nehistorično gledanje je lahko seveda silno zavajajoče. Najprej bi se bilo treba vprašati, kaj je v 16. stoletju veljalo za Dalmacijo oziroma katero prebivalstvo za Dalmatince, takoj zatem pa, kako bi siromašni ljudje iz južnih ob-močij lahko pristali v Krškem oziroma njegovi okolici. Sodobne predstave v obeh primerih odpovedo. Dalmacija, po kateri si je naš prevajalec Svetega pisma nadel priimek, ki ga je dosledno uporabljal – ne samo kot dodatno oznako kakor na primer Vlačić Ilirik –, je bila v njegovem času in še pozneje veliko širši pojem od današnje Dalmacije. Takšna, kakršno poznamo danes, s političnimi mejami, kot jih je kot avstrijska dežela imela do leta 1918 (brez pozneje odpadle Boke Kotorske), je dobila vzhodno kopensko mejo šele leta 1718 po beneški zmagi nad Osmansko državo (gre za današnjo državno mejo med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino). Na severu je na kopnem segala do južnega Velebita in na morju precej dlje navzgor do vključno otoka Raba.250 Da ne govorimo o srednjeveški in še posebej antični Dalmaciji, ki je zajemala znaten del zahodnega Balkana – na vzhodu do Drine in na severu do Kolpe.251 Zlasti proti severu se njene geografske meje nikakor niso ujemale s političnimi. Dalmacija 16. stoletja, denimo, ni bila samo beneška Dalmacija, ampak 246 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Mesto Krško, mestna knjiga. 247 SI AS 501, Krojaški ceh v Krškem, šk. 1, bratovščinska knjiga, pag. 26–31. 248 Kidrič, Dalmatin Jurij, str. 116. 249 Slodnjak, Jurij Dalmatin, str. 71. 250 Prim. Dugački – Regan (ur.), Hrvatski povijesni atlas, str. 232–233 in 254–255. 251 Prav tam, str. 62–63. 57 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju se je imelo za Dalmatince prebivalstvo, ki je živelo vse do meje Svetega rimskega cesarstva na Kolpi (torej do današnje slovensko-hrvaške državne meje) in deloma tudi v mejah Cesarstva v Istri, kar velja še posebej za izobražence. Med dunajskimi in graškimi študenti z opredelitvijo Dalmatinec (Dalmata) ne srečamo samo Splitčanov, Šibenčanov, Trogirčanov ali Hvarčanov, ampak v nič manjšem številu študente, ki so se identificirali z Istro, istrskim Pazinom in Lupoglavom, s Kastvom, še zlasti pa s Senjem in Reko,252 posamezniki celo s Trstom in Vipavsko.253 Ko si je Dalmatin kot humanist in izobraženec nadel ime po tej antični pokrajini, bi torej lahko imel v mislih zelo širok prostor, bodisi Dalmacijo svojega časa, razdeljeno med Beneško republiko, Ogrsko kraljestvo, Osmansko državo in Sveto rimsko cesarstvo (v delu Istre), ali pa antično Dalmacijo. Na vsak način je s priimkom hotel povedati, da segajo njegove korenine (tudi) v prostor južno od Kolpe in Gorjancev. Toda kam konkretno? Žal ne vemo, kdo od prednikov in kdaj naj bi se priselil v Dalmatinove rodne kraje v kranjskem Posavju. Za način priselitve se ponujata predvsem dve možnosti, ki sta odvisni od tega, ali je bil cilj priselitve mesto Krško ali njegova kmečka okolica. Če se je Jurijev prednik priselil naravnost v Krško, skorajda ni mogel biti kaj drugega kot obrtnik ali trgovec in je prišel sam, morda še s kakšnim tovarišem, težko s celo družino. Če pa se je priselil na podeželje, je moral biti kmečki človek, ki ga je v svet pognala sila, in sicer najprej in najverjetneje osmanska pustošenja oziroma zasedba njegove ožje domovine. Tak človek bi sam ali z ožjo družino prišel le izjemoma, veliko prej organizirano kot begunec in kolonist na dodobra izpraznjeno Krško polje, kjer bi postal podložnik enega od gospostev. Najprej si pobliže oglejmo prvo možnost, priselitev iz vzhodnojadranskega prostora v mesto Krško. Da si obrtnik ali mali trgovec izbere Krško, ki je bilo v prvi polovici 16. stoletja dokaj perspektivno in za slovenske razmere srednje veliko mesto, bi bilo razumljivo. Tak človek bi bil glede na gospodarske in politične razmere veliko prej »Dalmatinec« iz enega od istrskih ali kvarnerskih mest in mestec kakor iz prostora južno od Velebita. Tako poznamo v Ljubljani uspešno trgovsko rodbino Frankovič, 252 Dalmatinci (Dalmata) iz prostora severno od današnje Dalmacije so bili doma: iz Istre (Dunaj 1552), istrskega Pazina (Dunaj 1576, Gradec 1605), Lupoglava v Istri (Gradec 1595), iz Senja (Gradec 1605, 1640, 1649, 1650 in 1654, Dunaj 1660), z Reke (Gradec 1628, 1633, 1635, 1640, 1641 in 1649) in iz Kastva (Dunaj 1667) (Gall – Szaivert (ur.), Die Matrikel der Universität Wien. III. Band, str. 97, 169; V. Band, 1659/60–1688/89, str. 6 in 38); Andritsch (ur.), Die Matrikeln der Universität Graz. Band 1, str. 95, 145, 183, 184, 260, 266; Band 2, str. 41, 176, 182, 196, 238, 246, 262, 281 in 284). Kot Dalmatinci so se še v drugi polovici 18. stoletja (med 1771 in 1780) opredeljevali nekateri graški študenti, doma z obeh strani Kolpe: iz Broda na Kolpi, Dragatuša v Beli krajini in Kostela (Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 30 in 91). 253 Takšna sta bila dva dunajska študenta leta 1556 oz. 1558: Zacharias Bonaza Dalmata Tergesinus in Stephanus Grosl ex Wipach Dalmata (Gall – Szaivert (ur.), Die Matrikel der Universität Wien. III. Band, str. 144 in 149). 58 Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) v luči identitete in družinskega okolja katere poslovne zveze z Reko dajejo slutiti, da se je njen začetnik pred sredo 16. stoletja priselil iz Istre ali Hrvaškega primorja.254 Nadaljnja pot za zaslužkom je iz Ljubljane vsekakor lahko vodila tudi v Krško, tako po kopnem kot po Savi, ki je v 16. stoletju postajala vse pomembnejša prometnica.255 Praviloma bi bil tak priseljenec že od doma osebno svoboden in samski, v Krškem pa bi si sčasoma ustvaril družino ter ob izpolnitvi pogoja, da si je kupil hišo in se oženil, dobil meščanske pravice. V novo okolje bi bodisi prinesel priimek svojih staršev ali pa bi v času intenzivnega nastajanja priimkov tega dobil oziroma si ga nadel sam šele v Krškem. Že znani viri o krškem mestnem prebivalstvu iz 16. stoletja poznajo več priimkov Krčanov, ki zvenijo hrvaško oziroma jih najdemo tako na Slovenskem kot na Hrvaškem. Takšni so do leta 1570 (navedena je samo najzgodnejša omemba, razen pri krojačih, ki niso časovno opredeljeni):256 Domin (krojač), Drapošaj (1562), Draguša(n) (urbar 1570), Gluhak (1560), Gardina (1541), Gregorič (meščan od 1563), Juršic/Juršič (meščan od 1563), Juršak (krojač), Jakšič (urbar 1570), Jankovič (urbar 1570), Jančič (meščan od 1541, mestni sodnik 1557), Kerušič (1556), Kodrič (krojač), Končič (kovač, meščan od 1558), Knežič (čevljar, meščan od 1558), Krajač (od 1546), Kupič (meščan od 1562), Lasič/Lašič (čevljar, meščan od 1549), Lončarič (čevljar, meščan od 1541), Markovič (meščan od 1569), Mečarič (meščan od 1558), Maršetič (sodar, meščan od 1563), Mavrič (krojač), Marinčič (krojač, meščan od 1558), Marič (urbar 1570), Migalič (jermenar, meščan od 1567), Pečič (padar, meščan od 1558), Peric (od 1551), Radovan (meščan od 1563), Repič (meščan od 1569), Silvestrič (1551), Stanič (krojač), Starčič (meščan od 1562), Šelepčič (1543 že pokojni), Španjol (urbar 1570), Turšič (meščan od 1549), Uglašič (urbar 1570), Ulešič (meščan od 1569), Velčič (1570) in Venčič (od 1551). Kombinacije imena in priimka, ki kažejo na posameznikov bolj ali manj verjeten neslovenski izvor, so: Krajačev sin Ivan, Jurko Lašič, Mikola Maršetič, Ivan Markovič in Jurka Ulešič. Končno bi bil iz dalmatinskega obnebja zlahka tudi zlatar Aberti (meščan od 1549). Priimek Španjol, kot se je leta 1570 pisal tedaj že nekdanji posestnik oštata v mestu, je, mimogrede, najmočneje razširjen na otoku Rabu,257 od koder je bil doma glagoljaški duhovnik Frančeško V(a) lentić, ki se je leta 1583 v Kamnjah na Vipavskem v glagolici podpisal kot »Dalmatin 254 Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov, str. 113. 255 Umek, Promet po Savi, str. 263–270. 256 V urbarju iz leta 1570 so upoštevani plačniki dvornega činža ter hasnovalci njiv in travnikov (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 464––530). Kadar ne gre za urbar, se letnica nanaša na omembo v mestni knjigi (za novosprejete meščane gl. Prilogo 2; ostali: SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Mesto Krško, mestna knjiga, fol. 11v, 14r, 42r, 53r, 53v, 59v, 61r, 62r), pri članih krojaškega ceha pa letnic ne poznamo (SI AS 501, Krojaški ceh v Krškem, šk. 1, bratovščinska knjiga, pag. 26–31). Prim. Priloge 1–3. 257 https://actacroatica.com/hr/surname/%C5%A0panjol/ (pridobljeno 5. 8. 2020). 59 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju od Raba«.258 Njegova samooznaka Dalmatin potrjuje, kako so se v ljudskem jeziku imenovali Dalmatinci na severnem Jadranu in kako so jih utegnili naslavljati tudi v slovenskem prostoru. Vzemimo še primer hrvaškega protestantskega pisca in prevajalca Antona Dalmate, ki je med drugim deloval v Ljubljani, kjer je leta 1579 tudi umrl. V hrvaški enciklopedistiki je za razliko od slovenske imenovan Anton Dalmatin259 in tako ga v slovenskem besedilu imenuje tudi Matija Trost (1588): »z […] Antoniom Dalmatinom«.260 Zgornji nabor krških mestnih priimkov, ki bi bili lahko neslovenskega izvora, bo morda kdaj prišel prav, če se bo kateri od njih zasvetil v kakšnem (še neznanem) viru skupaj z imenom Jurija Dalmatina. Na tak način je bila ugotovljena identiteta Trubarjevega sorodnika Luke Zweckla oziroma Lukeža Klinca, prevajalca nemških pesmi v slovenščino, ki ga je Trubar enkrat imenoval »moj sorodnik«. Omembe njegovih poslovnih in sorodstvenih razmerij v Ljubljani in Višnji Gori so razkrile, da je bil Višnjan in da je prvotni priimek Klinc po preselitvi v Ljubljano ponemčil v Zweckl (Cvekelj).261 Če bomo kdaj naleteli na podatek, da je imel Dalmatin kakšno pravdo s kom iz Krškega, zlasti če bo taisti označen kot njegov krvni ali priženjeni sorodnik, bomo prejkone bliže odgovoru, kako se je Jurijeva družina dejansko pisala. Glede na dobro dokumentiranost krškega mestnega življa se bo odkrivanje Dalmatinovih domačih razmer lahko še nadaljevalo. Druga možnost priselitve iz širšega dalmatinskega prostora se, kot rečeno, nanaša na nesvobodne osebe, podložnike. Glede na znana dejstva o migracijskih tokovih na Krško polje približno poldrugo desetletje pred Dalmatinovim rojstvom, obstaja še veliko večja verjetnost, da so njegovi predniki prišli na Kranjsko po tej poti. Njihov prihod so pogojevala osmanska pustošenja in zasedba glavnine hrvaškega etničnega prostora po bitki pri Mohaču leta 1526. Begunci so se pod vodstvom zemljiških gospodov organizirano pomikali proti severu in poselili takratno zahodno Ogrsko vse do Moravske (današnji gradiščanski Hrvati).262 Za našo problematiko je ključ- nega pomena skromen vir, ki je bil najden na Dunaju. Zastavni imetnik gospostva Krško Ivan (Hans) Ungnad, sicer znan protestant, pozneje ustanovitelj Biblijskega zavoda v Urachu, je leta 1534 dunajski dvorni komori poročal, da je krško gospostvo skoraj opustelo, zdaj pa ga je spet dodobra naselil, in sicer »s Hrvati in drugimi ljudmi« ( mit Krabathen vnd annderen Personen), ki jih je za nekaj let oprostil činža 258 Marušič, Primorski čas pretekli, str. 23. 259 https://www.enciklopedija.hr/natuknica.aspx?id=3148 (pridobljeno 5. 8. 2020). 260 Rupel, Nove najdbe, str. 67. – V ljubljanski protestantski mrliški matici je ob smrti imenovan tako, kot so ga dejansko klicali: Anthoni Dalmata (SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/5, sn. 6, matična knjiga protestantske občine v Ljubljani 1578–1587, fol. 285v). 261 Golec, Komaj znano, str. 6–22. 262 Prim. Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 104. 60 Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) v luči identitete in družinskega okolja Poročilo iz leta 1534 o Ungnadovi naselitvi Hrvatov v zastavnem gospostvu Krško (ÖStA, AVAFHKA, Innerösterreichische Herrschaftsakten, K 22, G–31, fol. 1r). in tlake.263 Trubar je tri desetletja pozneje (1562) upravičeno vključil v naslednjo trditev tudi okolico Krškega: »Preprosto ljudstvo zgornjih slovenskih dežel, namreč tisti v Slovenski marki, ki živijo na Metliškem, okoli Novega mesta, Krškega in tam okoli, imajo skoraj značaj in običaje Hrvatov in Srbov, ki so pred Turki in iz Turčije pribežali k njim.«264 O številčnosti priseljenega prebivalstva nazorno pričata dva urbarja krškega gospostva iz sedemdesetih let 16. stoletja (1570 in 1575).265 Po ugotovitvah Jožeta 263 ÖStA, AVAFHKA, Innerösterreichische Herrschaftsakten, K 22, G–31, fol. 1–2, 19. 3. 1534. Prim. Adamček, Agrarni odnosi, str. 258. – O naselitvi Hrvatov malo pred letom 1534 gl. Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 77. 264 Po objavi v: Sakrausky (ur.), Primus Truber, str. 210; prim. slovenski prevod: Rupel (ur.), Slovenski protestantski pisci, str. 124. 265 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575. 61 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Koropca je bilo tedaj na Krškem polju kar 11 od 14 vasi skoraj povsem »uskoških« pa tudi v krškem hribovskem uradu je bila med podložniki petina priseljencev.266 Alohtonih priimkov je v urbarjih absolutno preveč, da bi navedli vse. Srečujemo priimke, kot so Dojmovič, Dijankovič, Ratkovič, Uglašič, Vidošič, Račič, Srbčič267 in podobno, od katerih jih je nekaj izpričanih tudi v mestu Krško, kamor so prišli s kmečkimi priseljenci iz okolice, komaj kateri neposredno po priselitvi v krško gospostvo. Hrvaški izvor in ohranjanje jezika potrjujejo v najstarejšem ohranjenem urbarju (1570) tudi nekatera osebna imena, tista, ki so jih zapisali v izvirni obliki, npr. Petrica Vukovič in Ivan Dijankovič v Skopicah, Barič Čarič v Župeči vasi, Mikula Vrag v Krški vasi, Stipan Uglašič na Hrastju, Mikula Matelič ter Juvan (Ivan) in Vide Srbčič na Drnovem in drugi.268 Kako dolgo so priseljenci, pravno izenačeni s podložniki staroselci, obdržali svoj jezik in hrvaško identiteto, je bilo odvisno od več dejavnikov in močno lokalno pogojeno. Za ohranjanje obojega nikakor niso mogle biti ugodne naslednje okoliščine: pomešanost s staroselci, ločenost od rojakov na Hrvaškem in tudi od »Hrvatov« v Beli krajini ter odsotnost hrvaške duhovščine. Na hrvaška osebna imena (Ive, Grga, Mate idr.) naletimo tako na Krškem polju kot tudi v prostoru med Savo in Gorjanci precej pogosto še sredi 18. stoletja, mnogi priimki pa so se ohranili do danes.269 V času, ko je Jurij Dalmatin v Krškem ali bližini prišel na svet, bi bila glede na številčnost hrvaških priseljencev v krškem gospostvu najverjetnejša razlaga za njegovo »dalmatinsko« poreklo naslednja: mati je bila domačinka, bodisi iz mesta bodisi iz okolice, oče pa otrok priseljenske družine, ki je prišla na Kranjsko okoli leta 1530 s kolonisti begunci s Hrvaškega, prejkone iz Like ali s Korduna. Zelo verjetno se je oče v mestu izučil neke obrti in si ustvaril dom, najsi se je kam priženil ali pa kupil hišo. Tako bo držala Kidričeva domneva, da je bil Jurijev oče že sloveniziran mestni obrtnik.270 Jurij sam je odraščal v slovenskem okolju in njegova materinščina je bila krški govor. Martina Orožen, ki je raziskovala dialektalizme v njegovem jeziku, ni zaznala kakšnih čakavskih elementov, ampak samo veliko število besed, ki jih danes ne poznamo, ne da bi lahko odgovorila, od kod so bile. Kot je zapisala, lahko samo občudujemo Dalmatinovo izjemno poznavanje in obvladovanje besedja.271 Temu gre dodati, da se je njegov ozir na kajkavsko in čakavsko soseščino, ki je v Bibliji 266 Koropec, Krško v obdobju, str. 52. – Koropec ni vedel za Ungnadovo naselitev Hrvatov niti ni navedel etničnega ali geografskega izvora priseljencev. 267 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 321, 333, 386, 406, 415, 416, 424. 268 Prav tam, pag. 328, 333, 395, 403, 417, 421, 424, 429. 269 Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 76. 270 Kidrič, Dalmatin Jurij, str. 116. 271 Orožen, Dialektalizmi v jeziku, zlasti str. 98. Prim. Tudi: Melita Zemljak Jontes, Posavsko narečje. 62 Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) v luči identitete in družinskega okolja izpričan v Registru, prejkone opiral tudi na najbližjo čakavščino, ki jo je lahko slišal na Krškem polju.272 V zvezi z Dalmatinovo identiteto se postavlja ključno vprašanje, zakaj naš prevajalec Svetega pisma ni uporabljal očetovega priimka ali tako kot Trubar vsaj materinega, ampak se je odločil za umetni humanistični kognomen Dalmatinus – tako kot si je pred njim najdenček Mihael iz Laškega, imenovan Turk, raje nadel priimek Tiffernus. Bržkone je imel njegov pravi priimek neko »napako«, bodisi da ni bil lep (npr. Vrag, Uglašič) ali pa ga je bilo težko izgovarjati in zapisovati. Očitno je tudi hotel spoštovati in poudariti izvor svojih prednikov, za kaj takega pa je bilo kot na-lašč dalmatinsko ime – kot staro antično in v humanističnem svetu temu ustrezno prepoznavno. Morda ga je k rabi takšnega priimka nagovoril njegov učitelj Adam Bohorič v Krškem, morda se je za priimek Dalmatin odločil šele na Nemškem po Tiffernovem zgledu, potem ko je bil deležen njegove štipendije. Kakor koli, ko se Dalmatinovo ime leta 1566 ob imatrikulaciji na univerzo v Tübingenu prvič pojavi v virih, je Jurij že bil Dalmatinus, a ne Dalmata, kar je pomenilo Dalmatinca, ampak Dalmatinus s Kranjskega ( Georgius Dalmatinus Corniolanus).273 Drugo vprašanje je, kako so priimek v njegovem času izgovarjali. Kot rečeno, je v ljubljanskih mestnih in vicedomskih sodnih zapisnikih okrajšan v Dalmatin, tako kot je naveden tudi v vseh slovenskih tiskih. V slednjih ga vedno srečamo le v rodilniku in tožilniku ( Dalmatina), nikoli v imenovalniku.274 Priimek Dalmatin je mogoče brati na tri načine: prvič kot Dálmatin v skladu z današnjo slovensko izreko, drugič kot Dalmátin, česar slovenska ušesa ne prenesejo, in tretjič kot Dalmatín, s poudarkom na zadnjem zlogu. Izgovarjava Dálmatin je povzeta po nemški, analogija s pri mki tipa Potrpin, Jakopin, Vogrin ipd. pa govori v prid slovenski izreki Dalmatín. Tudi pri slovenski različici njegovega osebnega imena, ki je enako kot priimka ne poznamo v imenovalniku, stvar ni tako preprosta. V Krškem je v 16. stoletju najti kar nekaj zapisov imena Jurij kot Juri,275 vendar ni rečeno, da niso Dalmatina v resnici klicali skrajšano Jur. Ob zapisih njegovega imena – Iuria, Iurja in Jurja – sicer avtomatično predvidevamo izgovarjavo drugega samoglasnika [i] – Jurija, prav lahko pa bi bil tudi izpuščen, torej: Jurja. Kakor koli, naš Jurij Dalmatin je bil v 272 Opozoriti gre na alohtono čakavsko narečje na pobočju Gorjancev, katerega relikti so se ohranili v nekaj vaseh jugovzhodno od Kostanjevice in v dveh vaseh jugovzhodno od Sv. Križa – Podbočja. Na omenjene čakavske drobce je prvi opozoril Peter Kozler (1853, 1854) in temu ustrezno pri Kostanjevici tudi začrtal potek slovensko-hrvaške etnične meje na škodo Slovencev. Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 76. 273 Hermelink (ur.), Die Matrikeln der Universität Tübingen, str. 467. 274 V slovenskih tiskanih besedilih iz 16. stoletja se njegovo ime prvič pojavi leta 1574 v Trubarjevem delu Ta celi katehismus v rodilniku Iuria Dalmatina, nato pa do leta 1595 v oblikah: največkrat Iuria oziroma Iurja Dalmatina, enkrat Jurja Dalmatina ( Karščanske lepe molitve, 1584) in nekajkrat okrajšano kot I. Dalmatina, (ZRC SAZU, ISJFR, Lastnoimenska kartoteka, Dalmatin). 275 Gl. Prilogi 2 in 3. 63 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju latinščini Dalmatínus, naglašeno na tretjem samoglasniku, v nemščini Dálmatin z naglasom na prvem zlogu, v slovenščini pa gotovo Dalmatín, nemara sploh Jur Dalmatín in ne Jurij. Sekundarna družina Kot smo videli, ne vemo o Dalmatinovi primarni družini nič določnega, niti tega, kako so se pisali njegovi starši, ki so še živeli leta 1571, ko jih je sin, zdaj že magister, leto dni pred dokončno vrnitvijo na Kranjsko obiskal. Vse védenje o njegovi sekundarni družini pa je omejeno na čas od leta 1580 dalje, ko se v ljubljanski protestantski matični knjigi začnejo pojavljati imena otrok. Ker je ohranjen samo mrliški del matice, vodene od začetka leta 1578 dalje, smo za podatke o krstih in morebitnih prejšnjih smrtih Dalmatinovih otrok prikrajšani. Najprej mu je umrla hčerkica Katarina, pokopana 6. septembra 1580 na pokopališču pri Sv. Petru.276 Čez dobri dve leti, 24. oktobra 1582, je na istem mestu sledil pogreb druge hčerkice Ane,277 o kateri prav tako ne vemo, koliko je bila stara. Skoraj gotovo je bil od obeh omenjenih hčerk starejši sin Janez, ki je preminil 28. maja 1584, star devet let, in se je torej rodil leta 1575. Naslednji dan so ga odnesli k slovenski torkovi pridigi ( zur windischen erchtag predig), ki jo je imel predikant Janž Schweiger, in od tam k Sv. Petru.278 Prav tiste dni so v Ljubljani razpečevali pošiljke Svetega pisma, ki so skrivaj prispele od tiskarja v Wittenbergu.279 Veselja nad uspehom pa Dalmatinu ni grenila le smrt sina Janeza. Samo dobra dva tedna za sinom so namreč 13. junija nesli skupaj k pogrebu dve deklici, hčerkici Adama Bohoriča in Jurija Dalmatina, katerih imen ne poznamo.280 Slednjič je v mrliški matici 16. julija 1587, tik preden vpisovanje preneha, zabeležen še pogreb Dalmatinovega triinpolletnega sina Marka, rojenega torej nekako v začetku leta 1584, za katerega je imel nagrobno pridigo Felicijan Trubar.281 V dobrih devetih letih in pol, kolikor jih pokriva mrliška matica (1578–1587), je torej Jurij Dalmatin izgubil pet otrok. Kot bomo videli, je imel poleg teh vsaj še dve hčerki, Suzano in Barbaro, ki ju edini poznamo kot odrasli. Koliko otrok se mu je rodilo – znanih je sedem ali osem – in kdaj se je poročil, ostaja neznanka, čeprav 276 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/5, sn. 6, matična knjiga protestantske občine v Ljubljani 1578–1587, fol. 295v. Prim. Žabota, Matična knjiga, str. 73. 277 Prav tam, fol. 306v. Prim. Žabota, Matična knjiga, str. 89. 278 Prav tam, fol. 310v. Prim. Žabota, Matična knjiga, str. 95. 279 Kidrič, Dalmatin Jurij, str. 119. 280 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/5, sn. 6, matična knjiga protestantske občine v Ljubljani 1578–1587, fol. 310v. Prim. Žabota, Matična knjiga, str. 95. 281 Prav tam, fol. 321v. Prim. Žabota, Matična knjiga, str. 110–111. 64 Spomenik Jurija Dalmatina v Krškem, avtorica Vladimira Štoviček (foto Nina Sotelšek, fototeka Mestnega muzeja Krško). Dalmatinova Biblija, Wittenberg 1584. Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) v luči identitete in družinskega okolja je iz fragmentov prepisov iz krstne in poročne matice mogoče rekonstruirati tudi manjši del krstov in porok.282 Iz teh fragmentov izvemo za tri krstne in tri poročne obrede, ki jih je Dalmatin opravil kot ljubljanski predikant, medtem ko iz vpisov v ohranjeni mrliški matici izvemo, da je med letoma 1578 in 1586 vodil vsaj 29 pogrebnih obredov.283 V mrliško matico so retrogradno vpisani tudi krsti šestih otrok Adama Bohoriča za čas do 1578, pri čemer se Dalmatin pojavi dvakrat kot krščevalec: leta 1573 in 1576.284 K sreči je v mrliški matici pomotoma zabeležen in nato prečrtan krst Dalmatinove hčerke Elizabete 3. avgusta 1580. Vpis razkriva ime žene oziroma matere Barbare, krščevalca Gašperja Kumpergerja in imena treh botrov, od katerih sta bila dva imenitna. Kot botri so zapisani: predikant Krištof Spindler, baronica Doroteja Auersperg, žena deželnega glavarja, ter vdova Marjeta Eisvogel,285 najbrž meščanka. Elizabeta je zelo verjetno identična s tisto Dalmatinovo hčerkico brez imena, ki so jo pokopali 13. junija 1584 skupaj s hčerkico Adama Bohoriča. Otroci Jurija Dalmatina in Barbare, rojene Jauntaler, drugič poročene Metz Ime Čas in kraj rojstva Poznejša usoda Janez 1575 (v Ljubljani) umrl 28. 5. 1584, pokopan 29. 5. 1584 pri Sv. Petru, ( Ioannes) po mrliški matici star 9 let Katarina najbrž ne pred 1575 pokopana 6. 9. 1580 pri Sv. Petru ( Catherina) (v Ljubljani) Ana najbrž ne pred 1577 pokopana 24. 10. 1582 pri Sv. Petru ( Anna) (v Ljubljani) N. hčerkica najbrž ne pred 1579 pokopana 13. 6. 1584 pri Sv. Petru ( ein töchterl) (v Ljubljani), zelo verjetno identična z Elizabeto Elizabeta krščena 3. 8. 1580 v zelo verjetno pokopana 13. 6. 1584 pri Sv. Petru in ( Elizabeth) Ljubljani, krščevalec Gašper identična z deklico brez znanega imena Kumperger, botri: predikant Krištof Spindler, baronica Doroteja Auersperg, žena deželnega glavarja, ter vdova Marjeta Eisvogel Marko konec leta 1583 ali v začetku pokopan 16. 7. 1587 pri Sv. Petru, po mrliški matici ( Marcus) 1584 (v Ljubljani) star tri leta in pol 282 Žabota, Protestantizem v Ljubljani, str. 212–248. 283 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/5, sn. 6, matična knjiga protestantske občine v Ljubljani 1578–1587, fol. 282v–317v. Prim. Žabota, Matična knjiga, str. 55–105. 284 Prav tam, fol. 280v–282r. Prim. Žabota, Matična knjiga, str. 50–53. 285 Prav tam, fol. 293v. Prim. Žabota, Matična knjiga, str. 71. 65 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Suzana okvirno okrog 1580, ne pa poročena 25. 9. 1611 v Ljubljani z Janezom Legatom ( Susana) tega leta (v Ljubljani) ( Joannes Legat), umrla po 25. 8. 1618 neznano kdaj in kje, mati treh v Ljubljani rojenih hčera: Ludovike (krščena 31. 5. 1613), Ane (k. 11. 6. 1616) in Marije (k. 25. 8. 1618) Barbara po 1580 (v Ljubljani) poročena 29. 1. 1614 v Ljubljani z Ambrožem ( Barbara) Cukulinom ( Ambrosius Zuklin), umrla pred 16. 4. 1617 (v Ljubljani), mati dveh v Ljubljani rojenih ot- rok: Eve (krščena 7. 4. 1615) in Janeza (k. 3. 6. 1616) Podatke o Dalmatinovih otrocih iz protestantske matične knjige je poznal že France Kidrič in jih leta 1926 objavil v geslu o Dalmatinu v Slovenskem biografskem leksikonu, kjer je o ženi Barbari zapisal, da njen dekliški priimek ni znan.286 Tega je med drugo svetovno vojno identificiral ljubljanski mestni arhivar Vladislav Fabjan- čič. V knjigi ljubljanskih hiš, ki je še več kot pol stoletja ostala omejena na nekaj tipkopisnih izvodov, je zgolj v opombi zabeležil, da je bila Barbara Dalmatin hči meščana Blaža Jauntalerja in njegove prve žene.287 Širši javnosti je ta podatek postal dostopen leta 1952 v prispevku Antona Svetine v Drugem Trubarjevem zborniku,288 kjer so objavljeni tudi vsi podatki o otrocih iz protestantske matice.289 Barbarin izvor razkriva listina iz leta 1582, s katero sta ljubljanski meščan Janez Kumperger kot varuh dedičev pokojnega Blaža Jauntalerja, in Barbara, Jauntalerjeva hči iz njegovega prvega zakona z ženo Heleno, zdaj žena magistra Jurija Dalmatina, predikanta kranjskih deželnih stanov, prodala od staršev podedovano hišo na Starem trgu pri lipi. Hiša je stala med hišama Viljema Heusla in Matevža Staudacherja, kupil pa jo je meščan in »nemški učitelj« Matija Venezianer.290 Jauntalerjeva hiša je skoraj brez dvoma del današnje hiše na Gornjem trgu 1, kjer v davčnih knjigah, vodenih od leta 1600, srečujemo učitelja Venezianerja.291 Pri Svetinovi obelodanitvi izvora Dalmatinove žene Barbare je potem tudi ostalo. Vendar je na podlagi mestnih sodnih zapisnikov zgodbo mogoče vsaj nekoliko razširiti. Dalmatinov tast Blaž Jauntaler bodisi ni bil protestant, kar bi bilo zelo nenavadno, ali pa je umrl pred začetkom leta 1578, ko se začenja protestantska mrliška matica. V njej namreč ni najti nikogar z njegovim pri mkom. V nepopolno ohranjenih sodnih 286 Kidrič, Dalmatin Jurij, str. 117. – V bibliografskem geslu o Bohoriču, objavljenem leta 1925, Kidrič še nima matičnih podatkov o Bohoričevih otrocih (Kidrič, Bohorič Adam, str. 49–52). 287 Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg, s. p., Stari trg 28. 288 Svetina, Protestantizem v Ljubljani, str. 166. 289 Prav tam, str. 170–171. 290 SI AS 1063, Zbirka listin, Kronološka serija, št. 1705, 1582 III. 9., Ljubljana. 291 Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg, s. p., Gornji trg 1. Prim. Suhadolnik, Anžič, Stari trg, str. 65. 66 Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) v luči identitete in družinskega okolja zapisnikih se njegovo ime pojavi štirikrat, najprej kot Anthaller leta 1548, ko so ga kot mizarja sprejeli med ljubljanske meščane.292 Tedaj je torej že moral biti poročen in imeti v mestu hišno posest. Ne o prvi ne o drugi ženi ni znanega ničesar drugega kot ime prve žene Helene, ki je bila tudi Barbarina mati. Barbara je prišla na svet najpozneje okoli leta 1560; leta 1575 je namreč rodila sina Janeza (umrl 1584, star devet let), ki ni bil nujno najstarejši Dalmatinov otrok. Naslednjič srečamo ime Blaža Jauntalerja ( Blase Jauennthaller) šele leta 1570, ko je kupoval drugo hišo na Starem trgu, vendar zanjo tedaj ni položil kupnine, zato se postopek ni nadaljeval.293 Zadnjič ga zasledimo kot živega leta 1571, ko so ga pred mestnim sodiščem terjali za nek dolg.294 Njegov priimek na prvi pogled kaže na izvor iz koroške Podjune (Jauntal), čemur nasprotuje zapis Anthaller ob prvi pojavitvi leta 1548. Nemara je bil to njegov prvotni priimek, ki se je v Ljubljani sčasoma preoblikoval v Jauntaler, tako kot ni izključeno, da je šlo prvotno za Auentalerja, za dobesedni prevod izvorno slovenskega priimka, ki bi se lahko glasil Logar (Aue – log, Tal – dolina).295 Dalmatinova družina torej ni prebivala v podedovani in prodani Jauntalerjevi hiši. Jurij je na neznan način, najverjetneje z nakupom, kmalu po prihodu v Ljubljano in nastopu službe stanovskega predikanta (1572)296 prišel do lastništva hiše na Starem trgu. Zanjo izvemo iz sklepa v mestnih sejnih zapisnikih 7. novembra 1575, ko je bilo treba odstraniti sipino, ki jo je pred njegovo hišo naplavil dež z Rebri pod ljubljanskim gradom.297 Kot je ugotovil Vladislav Fabjančič, je šlo za hišo na današnjem Starem trgu 28, ki je četrt stoletja pozneje v prvi mestni davčni knjigi iz 292 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I, knj. 7, mestni sejni zapisniki 1548–1549, fol. 5, 2. 3. 1548. 293 Šlo je za hišo pokojnega Blaža Zorca ali Šorca med Engelshauserjevo hišo in hišo Franca Honigste-inerja. Jauntalerju jo je nameraval prodati zastopnik lastnika Franca Frankoviča, ki ni hotel nadaljevati postopka, dokler ne bi dobil denarja (prav tam, knj. 10, mestni sejni zapisniki 1570, fol. 84v, 17. 3. 1570). Glede na to, da so Engelshauserji vsaj od leta 1543 in še globoko v 17. stoletje imeli hišo na današnjem Starem trgu 26, ni pa znano, katera je bila Honigsteinerjeva, je šlo pri Zorčevi/Šorčevi hiši bodisi za hišo št. 24 bodisi št. 28 (Suhadolnik, Anžič, Stari trg, str. 162–164). Slednja je bila pozneje v lasti Jurija Dalmatina. 294 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I, knj. 11, mestni sejni zapisniki 1571, fol. 138v in 174r. – Po smrti se njegovo ime pojavi v sodnih zapisnikih še leta 1588, ko sta varuha njegovih otrok Andrej Aleksandrin in Janez Kumperger v neki zadevi nastopila proti Matiju Venezianerju (prav tam, knj. 13, mestni sejni zapisniki 1587–1588, fol. 128v), ki ga poznamo kot kupca Jauntalerjeve hiše. 295 Taki prevodi priimkov v 16. stoletju in prej niso bili redki. Prim. Trubarjevega sorodnika Lukeža Klinca, ki je v Ljubljani postal Zweckl (Cvekelj) (Golec, Komaj znano, str. 6–22). 296 Dalmatin je bil ordiniran malo pred 14. junijem 1572 v Stuttgartu in je nastopil službo predikanta v Ljubljani tik pred 11. julijem istega leta; po svoji glavni dejavnosti je ves čas ostal ljubljanski predikant v službi kranjskih deželnih stanov (Kidrič, Dalmatin Jurij, str. 116). 297 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I, knj. 12, mestni sejni zapisniki 1575, fol. 203v. Prim. Svetina, Protestantizem v Ljubljani, str. 165. 67 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju leta 1600 navedena kot last dedičev Jurija Dalmatina.298 Skoraj gotovo je prav to hišo leta 1570 kupoval in jo nazadnje tudi kupil Dalmatinov poznejši tast Blaž Jauntaler, saj je stala zraven Engelshauserjeve hiše, ki se v postopku kupoprodaje omenja kot sosednja.299 Potemtakem je Dalmatinu prinesla hišo v zakon žena, če ne celotne kupnine, pa vsaj znaten del. Če povzamemo: magister Jurij Dalma- tin, deželnostanovski predikant v Ljubljani, se je oženil z domačinko Barbaro Jauntaler najpozneje leta 1574, saj je naslednje leto dobil prvega znanega otroka. Tudi prido- bitev hiše je morala sovpadati z ženitvijo. Ker so sodni zapisniki za obdobje 1572–74 izgubljeni, ne vemo, kdaj je prišla v Dal- matinove roke in kako. Dalmatinovi so Hiša Jurija Dalmatina je stala na lokaciji v tej hiši živeli vseskozi do Jurijeve smrti Stari trg 28 (foto: B. Golec, avgust 2020). leta 1589 in nato še dobrega četrt stoletja. Jurij Dalmatin je bil sicer pogosto odsoten, najdlje v letih 1583–84, ko se je zaradi priprav na tisk slovenskega prevoda Svetega pisma mudil v Wittenbergu,300 a tudi pozneje. Nekaj manj kot štiri leta je od 1. novembra 1585 do konca svojega življenja upravljal župnijo Škocjan pri Turjaku, ki so jo protestanti odtegnili katoličanom s pomočjo njenega patrona Krištofa barona Auersperga s Turjaka. Dalmatin se na svojo župnijo ni preselil, ampak je imel tam vikarja Andreja Savinca. Njegove obveznosti v Ljubljani so se s tem nekoliko zmanjšale, župnijo pa je obiskoval le občasno. Tako je njegovo bivanje v Škocjanu izpričano za 6. avgust 1589,301 kar je sploh zadnji podatek o Dalmatinu kot živem. Preminil je še isti mesec, 31. avgusta 1589 v Ljubljani, in bil naslednjega dne pokopan na pokopališču pri Sv. Petru. Benedikt Piroter, ki je imel pred tem zanj pogrebno pridigo v špitalski cerkvi, središču kranjske protestantske Cerkve, je še zapisal, da je bil pokojnik predikant kranjskih deželnih stanov in župnik v Škocjanu pri Turjaku, umrl pa je okoli poldneva. Pridigar je izbral starozavezni odstavek preroka 298 Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg, s. p., Stari trg 28. Prim. Suhadolnik, Anžič, Stari trg, str. 165. 299 Gl. op. 293. 300 Kidrič, Jurij Dalmatin, str. 116. 301 Prav tam. Prim. Samec, Jurij Dalmatin, str. 173–179. 68 Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) v luči identitete in družinskega okolja Izaije, ki govori o umiranju mladih zvestih mož, ki bi lahko Bogu in Cerkvi še dolgo služili. Vpis o smrti je še pravočasno prepisal in ga leta 1825 objavil slovničar Franc Metelko ter s tem rešil pozabe datum Dalmatinove smrti.302 Ohranjeni del mrliške matice se namreč danes konča dobri dve leti prej. Okoliščin in vzroka smrti Jurija Dalmatina ne poznamo. Lahko da je preminil nenadoma, saj je bil dobre tri tedne prej še v svoji župniji. Poslovil se je, ko mu je bilo le kakšnih 42 let, in zapustil ženo z vsaj dvema otrokoma. Zelo dolgo ni bilo o Dalmatinovi vdovi in morebitnih preživelih otrocih znanega ničesar. Kidrič je v biografskem geslu o Dalmatinu (1926) navedel, da je vdova Barbara 26. julija 1590 še živela v Ljubljani in da je naslednje leto »menda« še imela njegovo hišo na Starem trgu,303 Slodnjak (1977) pa je v svoji maniri sklenil: »Vsi otroci so mu pomrli že v nežni dobi.«304 Resnica je drugačna in jo je v svoji tipkopisni Knjigi ljubljanskih hiš nakazal že Fabjančič (1944), ki je v mestnih sejnih zapisnikih za leto 1615 našel dve Dalmatinovi odrasli hčerki, Suzano in Barbaro.305 Prvi Kidričev podatek o vdovi izvira iz prošnje, ki jo je skupaj z vdovo predikanta Gašperja Kumpergerja že pred časom naslovila na deželne stanove, naj jima odobrijo prejemanje moževe plače vsaj še pol leta po njegovi smrti, (superintendent) Krištof Spindler pa je nato 26. julija 1590 pisal Juriju baronu Khislu in stanovskim poverjenikom, da bi bilo to res krščansko in spodobno.306 Drugi podatek, ki se nanaša na hišo, bi se lahko opiral na vpis poroke v protestantsko matično knjigo, danes znan zgolj iz prepisa. 24. februarja 1591 je predikant Marko Kumpreht v hiši Barbare Dalmatin ( im haus fraven Barbara Dalmatinin wittib) poročil mladoporočenca z Rakovnika.307 Za vdovo je potem za dolgo časa izginila sleherna sled, kar bi zlahka vodilo k domnevi, da je kmalu umrla.308 Toda Barbara Dalmatin je ob moževi smrti štela kvečjemu štirideset let, raje bliže trideset, in imela vsaj dve majhni nepreskrbljeni hčerki, zato ne preseneča, da je med letoma 1591 in 1595 še drugič stopila pred oltar. Kdo je bil njen drugi mož, razkrivajo sodni protokoli vicedomskega sodišča v Ljubljani, pred katerim je Gregor Metz namesto žene Barbare 25. novembra 1595 tožil Adama Bohoriča in njegovo ženo za dolg 85 goldinarjev. Toliko naj bi zakonca dolgovala Barbarinemu prvemu soprogu Juriju Dalmatinu za tisk Biblije, a se je 302 Metelko, Lehrgebäude der slowenischen Sprache, str. XX–XXI. 303 Kidrič, Dalmatin Jurij, str. 117. 304 Slodnjak, Jurij Dalmatin, str. 76. 305 Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg, s. p., Stari trg 28. 306 ZRC SAZU, ISLLV, Zapuščina Franceta Kidriča, šk. 21/2, sveženj gradiva o Bohoriču in Dalmatinu, prepis Walterja Šmida, dokument 26. 7. 1590 v arhivu kranjskih deželnih stanov, fasc. 54/2; danes ni v evidenci (prim. SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 88). 307 Žabota, Matična knjiga, str. 138. 308 Tako pravi o njej Marjan Dolgan ( Literarni leksikon Ljubljane, str. 61). 69 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju izkazalo, da je bil dolg že poravnan.309 Barbaro Dalmatin je torej od prve polovice devetdesetih let 16. stoletja treba iskati v virih kot Barbaro Metz. In vendar ne vemo za zdaj o njej ničesar drugega. V ljubljanskih mestnih sodnih protokolih oziroma sejnih zapisnikih se do leta 1612 pojavlja samo ime njenega soproga Gregorja. Pred poroko, še za Dalmatinovega življenja, je v letih 1587 in 1588 izpričan kot višji nakladniški prejemnik in protipisar na Kranjskem, nato leta 1591 in 1601 kot oskrbnik pri Viljemu pl. Lambergu (v Mengšu), potem pa še večkrat, zlasti ker je precej kupčeval s hišami.310 Njegovega priimka ni ne v mrliškem delu protestantske matice (1578–1587) ne v rekonstruiranih fragmentih njenega poročnega in krstnega dela ter nadaljevanja mrliških vpisov.311 Tako ne vemo, ali je pred poroko z Dalmatinovo vdovo že bil kdaj poročen. Kdaj po letu 1595 se je od tega sveta poslovila Barbara Dalmatin, rojena Jauntaler in vnovič poročena Metz, ostaja neznanka. Tudi če je Metz ostal do konca v njeni hiši, ni nujno, da ga je žena preživela. Potrjeno je le, da Gregor Metz v Ljubljani od leta 1600, ko se začnejo davčne knjige, ni premogel lastne hiše, od katere bi mestu plačeval davek.312 Dalmatinova hiša na ljubljanskem Starem trgu je bila v mestnih davčnih knjigah do leta 1615 vodena kot hiša dedičev Jurija Dalmatina, od 1616 do 1628 pa dedičev Janeza Aša (Asch). V njej so poleg lastnikov prebivali in plačevali del davka različni najemniki, najprej doktor medicine Jožef Gandin (1604–1606).313 Na srečo se je eden od njih leta 1615 sprl z Dalmatinovima hčerkama, tako da iz sodnega zapisnika izvemo, kdo so bili ti skrivnostni Dalmatinovi dediči oziroma dve dedinji. Ranocelnik Lenart Hanfling je tožil Dalmatinovi hčerki ( die Dalmatinischen töchter), da sta njegovemu pokojnemu predhodniku Matevžu Friedrichu oddali sobo v najem za drugačno najemnino ( zinsweis ausgelassen) in da nočeta plačati 220 goldinarjev (povračila). Mestni svet je Dalmatinovima hčerkama Suzani in Barbari naložil, naj 309 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 374, sodni protokoli 1591–1596, fol. 712, 25. 11. 1595. 310 Zadnjič se omenja kot živ 20. julija 1612, njegova kupoprodajna pogodba iz leta 1599 pa še v zapisnikih 13. marca 1615 (ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I, knj. 16, mestni sejni zapisniki 1599, fol. 29, 29v, 31 in 64; knj. 18, mestni sejni zapisniki 1601–2, fol. 71v in 89; knj. 19, mestni sejni zapisniki 1605–6, fol. 111v, 113, 123v, 124 in 133v; knj. 22, mestni sejni zapisniki 1612, fol. 111–111v; knj. 23, mestni sejni zapisniki 1615, fol. 47–47v). – Viljem pl. Lamberg je imel po M. Smole med letoma 1590 in 1606 mengeški Stari grad, v začetku 17. stoletja pa tudi Češenik, Jablje in Črnelo (Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 635). Po J. B. Wittingu je bil Janez Viljem prvič poročen z Ano pl. Auersperg in drugič s Sabino pl. Auersperg, dočakal povzdignitev v baronstvo 18. februarja 1597 in umrl (padel) 13. maja 1598 pred Kanižo (Witting, Beiträge zur Genealogie, str. 181). 311 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/5, sn. 6, matična knjiga protestantske občine v Ljubljani 1578–1587; Žabota, Matična knjiga, str. 113–147. 312 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. XVII, šk. 429, knj. 1, davčna knjiga 1600–1603. 313 Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg, s. p., Stari trg 28. Prim. Suhadolnik, Anžič, Stari trg, str. 165. 70 Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) v luči identitete in družinskega okolja Vpis poroke Suzane Dalmatin z Janezom Legatom v ljubljanski poročni matici 25. septembra 1611 (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1605–1632, pag. 48). Hanflingu v enem mesecu izpraznita sobo ali pa mu v enakem roku izročita denar skupaj z obrestmi.314 Ker tega nista storili, je ranocelnik po dobrem mesecu pred sodiščem izposloval za uresničitev naloženega 14-dnevni rok.315 Sestri bi morali 220 goldinarjev vrniti Friedrichovim sirotam, nad katerimi je Hanfling prevzel varuštvo, kar izvemo iz sodnih zapisnikov takoj zatem, 8. januarja 1616. Mož ene od sester, Ambrož Cukulin ( Zuggelin), sicer izdelovalec sabelj ( Säbelschmidt), je v imenu svoje neimenovane žene in njene sestre kot Dalmatinovih dedinj prosil za podaljšanje roka do mihelovega istega leta (29. septembra).316 Dolg je bil nato poravnan v manj kot pol leta, saj je Hanfling že 30. junija prosil mestni svet, naj mu izroči 234 goldinarjev, ki so jih Dalmatinovi dediči že deponirali.317 Izplačilo tudi posredno priča, zakaj se je hiša istega leta znašla v rokah novega lastnika. Dalmatinovi hčerki Barbara in Suzana sta dolg očitno lahko poravnali le iz kupnine zanjo. Glede na to, da se njuna mati, ki je bila prav tako dedinja, ne omenja več, je morala biti leta 1615 že pokojna, Ena od obeh hčera je torej najpozneje leta 1615 postala žena Ambroža Cukulina, stan druge, samska ali poročena, pa iz mestnih sodnih zapisnikov ni razviden. Dejansko sta bili poročeni obe, vendar sta vpisa njunih porok v najstarejši poročni matici ljubljanske stolne župnije dvoumna, zato iz njiju brez referenčnih podatkov, kako je bilo sestrama ime, hčerk Jurija Dalmatina ne bi mogli z gotovostjo identificirati. Pri prvi je priimek naveden kot Dalmata, pri drugi pa kot Tholmatinin – v 314 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I, knj. 23, mestni sejni zapisniki 1615, fol. 202v–203r, 5. 11. 1615. 315 Prav tam, fol. 244, 14. 12. 1615. 316 Prav tam, knj. 24, mestni sejni zapisniki 1616, fol. 9r, 8. 1. 1616. 317 Prav tam, fol. 134v, 30. 6. 1616. 71 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju ženski obliki s končnico - in. Prva se je 25. septembra 1611 omožila Suzana, ki je bila verjetno tudi starejša, rojena okvirno okoli leta 1580. V poročni matici je označena kot Susana filia Georgii Dalmatae. Njen soprog je bil Janez Legat, poročni priči pa nevestin očim Gregor Metz in Danijel Schmizer.318 Legat je nedvomno identičen s Hansom Legatom, krojačem iz Radovljice, ki so mu pol leta pozneje, 30. marca 1612, podelili meščanske pravice.319 Iz mestnih davčnih knjig ni razvidno, da bi imel v Ljubljani lastno hišo.320 Po vsem sodeč je meščanstvo pridobil na podlagi ženine dediščine, polovice Dalmatinove hiše na Starem trgu. V sodnih zapisnikih in drugih mestnih evidencah se njegovo ime odtlej ne pojavlja,321 pač pa razkrivajo navzočnost zakoncev Janeza in Suzane Legat v Ljubljani krstne matične knjige. Med letoma 1613 in 1618 so se Legatoma rodile tri hčerke: Ludovika, krščena 31. maja 1613, Ana, ki so jo nesli h krstu 11. junija 1616, in Marija, krščena 25. avgusta 1618. Prvi in tretji hčerki je botroval Melhior Forest, drugi in tretji Sofija Peserl, prvi ob Forestu botra Ludovika Stapule, po kateri je krščenka dobila ime, in drugi ob botri Peserlovi Janez Ossi.322 Glede na poroko za sestro in navedbo v sodnih zapisnikih za Suzaninim imenom je bila Barbara mlajša sestra, rojena v začetku ali sredi osemdesetih let 16. stoletja. Z že znanim Ambrožem Cukulinom ( Ambrosius Zuklin) je stopila pred oltar dobri dve leti po Suzanini možitvi, 29. januarja 1614, ob vpisu v poročno matico pa so vsi drugi podatki izostali. Ni ne očetovega imena neveste ne imen prič ne česa drugega, ampak le prazen prostor za dopolnitev vpisa.323 Zakoncema Cukulin ( Zukherli, Zukerli) sta se v naslednjih dveh letih rodila dva otroka. Hčerki Evi, krščeni 7. aprila 1615, sta botrovala Janez Aš (Asch), čigar dediči so od leta 1616 imeli Dalmatinovo hišo, in Sofija Peserl ( Pes erlin), sinu Janezu pa 3. junija 1616 Matija Štrukl in Marjeta Appl.324 O konfesionalni pripadnosti obeh zakonskih parov ni dvoma. Kot pri mnogih drugih mladoporočencih je pri zakoncih Legat navedeno, da sta pred poroko ponovno opravila spoved.325 Izključeno je tudi, da bi se zakonca Legat in Cukulin poročila več let prej in bi bili njuni morebitni starejši otroci krščeni skrivaj po protestantskem 318 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1605–1632, pag. 48. 319 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I, knj. 23, mestni sejni zapisniki 1612, fol. 46v. 320 Prim. Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I.–VI. del. 321 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, Rokopisne knjige, imenska kartoteka k Cod. I in XIII, Dalmatin. 322 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1607–1614, pag. 405; R 1614–1621, pag. 82 in 190. – Pri drugi hčerki je materino ime navedeno kot Zanka ( Sanka). 323 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1605–1632, pag. 66. 324 Prav tam, R 1614–1621, pag. 23 in 81. – Pri Janezovem krstu je oče naveden kot izdelovalec sabelj ( Schabelmacher). 325 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1605–1632, pag. 48. 72 Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) v luči identitete in družinskega okolja obredu. Prav tako ne Cukulin – o katerem pred poroko z Barbaro Dalmatin ne vemo ničesar326 – ne Radovljičan in krojač Legat jeseni 1615 nista navedena s svojima ženama na seznamu tistih maloštevilnih Ljubljančanov, ki so jih zaradi vztrajanja v protestantski veri klicali pred protireformacijsko komisijo.327 Hčerki Jurija Dalmatina se torej zaradi vere nista izselili iz habsburških dednih dežel, ampak sta se skupaj z veliko večino protestantov uklonili protireformaciji in se pokatoličanili. O nadaljnji usodi Dalmatinovih potomcev ne vemo za zdaj skoraj nič. Hči Barbara Cukulin je umrla kmalu po rojstvu drugega otroka, po krstu sina Janeza 3. junija 1616 in vsaj nekaj tednov pred Cukulinovo vnovično poroko 16. aprila 1617, ko je za ženo vzel neko Katarino Skalin,328 ki mu je nato med letoma 1619 in 1628 rodila še tri otroke.329 Mrliške matične knjige iz tega časa ni (vse do 1635), zato ne vemo, kdaj natanko je Barbara zapustila ta svet in ali sta v zgodnjih letih umrla tudi oba otroka. Dalmatinovi mlajši preživeli hčerki je bilo ob smrti manj kot 40 let. Glede na to, da po letu 1635 v mrliških maticah ni niti njene sestre Suzane Legat in članov sestrine družine,330 lahko sklepamo, da so že pred tem vsi pomrli ali, kar je bolj verjetno, zapustili Ljubljano, potem ko sta Dalmatinovi hčerki morali prodati hišo. Tudi porok morebiti ovdovelega Janeza Legata ter Legatovih in Cukulinovih otrok ni zaslediti.331 Ambrož Cukulin pa je še leta 1635 izpričan kot meščan in izdelovalec sabelj.332 Meščanstvo je lahko dobil potem, ko je leta 1622 prišel do hišne posesti na Starem trgu (danes Gornji trg 24),333 nemara pa so mu tako kot Legatu meščanske pravice podelili že prej na račun priženjene polovice Dalmatinove hiše, a se iz tega časa niso ohranili mestni sejni in sodni zapisniki.334 Po davčnih knjigah je med letoma 1616 in 1618 še živel v Dalmatinovi, tedaj že Aševi hiši.335 Umrl je 5. marca 1641, v mrliški matici je označen kot 60-letni sabljarski mojster oziroma kovač 326 V ohranjenem mrliškem delu ljubljanske protestantske matice 1578–1596 ni nobenega Cukulina, kot tudi ne do leta 1615 v krstnih maticah stolne župnije, ki se začenjajo z letom 1588 (prav tam, Ind R 1588–1621). 327 Dimitz, Urkunden zur Geschichte, str. 120. 328 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1605–1632, pag. 86. 329 11. avgusta 1619 je bil krščen Mihael ( Zhukel), 31. marca 1626 Marija ( Zukulin) in 18. septembra 1628 Uršula ( Zukulin); krstni botri so bili drugi kot v Cukulinovem prejšnjem zakonu (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1614–1621, pag. 236; R 1626–1631, pag. 11 in 69). 330 Prav tam, M 1635–1657, M 1658–1735. 331 Prav tam, P 1605–1632, P 1632–1651. 332 ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. I, knj. 25, mestni sejni zapisniki, 1635, fol. 281v, 351v in 352r, 21. 7. 1635. 333 Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg, s. p., Florijanska ulica 24. Prim. Suhadolnik, Anžič, Stari trg, str. 90. 334 Ohranjeni so zapisniki za leta 1615, 1616 in 1633–36. 335 Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg, s. p., Stari trg 28. 73 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju sabelj ( framcarum magister),336 kar pomeni, da se je rodil okoli leta 1581. V davčnih knjigah so mu od leta 1641 sledili poimensko neimenovani Cukulinovi dediči, nato pa od leta 1641 dediči Luka Zauna.337 O morebitnem nadaljnjem potomstvu Jurija Dalmatina torej za zdaj ni poročil. Njegov rod bi se nadaljeval, če je imel otroke kdo od njegovih petih vnukov z imeni Ludovika, Ana in Marija Legat ter Eva in Janez Cukulin. Kaže, da so Legatova dekleta pomrla ali pa so se skupaj s starši odselila, medtem ko je vdovec Cukulin ostal v Ljubljani, ne ve pa se, ali sta ga njegova otroka preživela ali ne. Kar zadeva priimek Dalmatin, je ugasnil leta 1614 s poroko mlajše hčerke Barbare, in to po manj kakor dveh generacijah, saj ga Jurij ni nosil od rojstva, ampak šele od šolskih ali verjetneje od študijskih let dalje. Glavne ugotovitve Jurij Dalmatin, protestantski duhovnik in avtor prvega popolnega slovenskega prevoda Svetega pisma, ni vstopil v zgodovino s podedovanim priimkom, ampak si ga je nadel sam in se v humanistični maniri svojega časa podpisoval kot Dalmatinus. Latinski različici njegovega priimka, Dalmatinus in Dalmata, še izraziteje kot Dalmatin pričata o zavesti zapisovalcev, kakšen je izvorni pomen priimka: Dalmatinec, torej nekdo, ki bodisi prihaja iz Dalmacije bodisi od tam izvira. Veliko bolj kakor priselitev enega od prednikov kot obrtnika ali trgovca iz Dalmacije v mesto Krško je verjetno, da je Dalmatin po očetovi strani izviral iz družine hrvaških beguncev pred Turki, ki so se okoli leta 1530 kot kolonisti naselili na Krškem polju. Dalmacija je bila v njegovem času bistveno širši geografski pojem, ki je na severu segal vse do Kolpe. Jurij se je najverjetneje rodil v mestu Krško, v mešanem zakonu očeta Hrvata in matere domačinke. Poročil se je v Ljubljani z Barbaro Jauntaler, hčerko tamkajšnjega meščana, ki mu je rodila vsaj sedem otrok. V nasprotju s prepričanjem, da so mu vsi otroci pomrli že v otroštvu, se je izkazalo, da sta odrasli vsaj dve njegovi hčerki, ki sta se obe omožili, tako kot se je vnovič poročila njegova vdova. Znanih je tudi pet Dalmatinovih vnukov, vsa družina pa se je v procesu protireformacije pokatoličanila. 336 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1635–1657, pag. 53. 337 Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg, s. p., Florijanska ulica 24. Prim. Suhadolnik, Anžič, Stari trg, str. 90. 74 MESTO KRŠKO V 16. STOLETJU V Bohoričevem in Dalmatinovem 16. stoletju, ko se je po Savi že odvijal živahen rečni promet, Krško z vodne strani ni dajalo vtisa mesta, saj proti reki ni imelo obzidja. Tako je bilo na desnem rečnem bregu mogoče neovirano pristati na mestnih tleh, medtem ko se je v »prava«, od vseh strani z obzidjem obdana mesta vstopalo le skozi mestna vrata. Kdor se je po vodni poti spustil po Savinji ali Savi in ni bil dobro poučen, je mislil, da je pristal v trgu, ne v mestu. Krško je namreč močno spominjalo na trge, kakršni so bili ob Savinji Laško, ob Savi pa Litija, Radeče in Sevnica (Krškemu najbližji trg Rajhenburg, današnja Brestanica, za razliko od naštetih ni ležal tik ob reki).338 Prva opazna razlika med obrečnimi trgi in Krškim je bila dolžina sklenjenega naselja (s poldrug kilometer dolgo glavno ulico, ki je nadomestila trg),339 druga pa ta, da je popotnik na začetku in koncu Krškega, najsi je prihajal gorvodno ali dolvodno, opazil zid, ki se je spuščal od vrha pobočja do Save in skozi katerega so na vsaki strani vodila mestna vrata. Šele ta fizična ovira je dala slutiti, da Krško morda le ni samo trg, tako kot je bila mesto sosednja Kostanjevica, ki je ležala na rečnem otoku in imela le dvoje mestnih vrat z dvižnima mostovoma čez Krko, obzidja pa sploh ne.340 Toda po drugi strani so bila na Slovenskem deloma ali v celoti obzidana tudi nekatera trška naselja.341 Da ima Krško mestne pravice in 338 Po E. Cevcu je bilo Krško »med vsemi našimi mesti in trgi […] najbolj izrazit primerek ”obrežnega mesta”, stisnjenega med reko in hribom« (Cevc, Kulturni spomeniki, str. 168). 339 Prav tam. 340 Kostanjevica, Krškemu najbližje mesto, je dobila mestne pravice med prvimi na Kranjskem in bila na Slovenskem edino mesto na rečnem otoku (Golec, Glavni poudarki, str. 159–161). 341 Na Kranjskem so bili deloma ali v celoti obzidani trgi Senožeče, Mokronog in trije obkolpski trgi taborskega nastanka – Kostel, Vinica in Pobrežje (Golec, Senožeče in Prem, str. 368, 373–377; isti, Trg Mokronog, str. 9–11, 19–20, 27, 65, 70–74; isti, Nastanek in razvoj, str. 523–560), na slovenskem 75 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju velja za deželnoknežje mesto, se je moral tujec šele poučiti. In kadar to zanj ni imelo posebnega pomena, niti ni nujno izvedel, da gre za mesto. Zgovoren primer tega je jožefinski vojaški zemljevid iz let 1784–1787 ali t. i. jožefinska merjenja, ki o Krškem govorijo kot o trgu ( Marckt Gurkfeld oder Gertschko).342 Tedaj Krško kljub zavajajočemu videzu ni bilo trg že več kot tristo let. Cesar Friderik III., deželni knez Kranjske, ki je krški trg prevzel v last leta 1469 od Katarine, vdove Ulrika II., zadnjega pripadnika rodbine grofov oz. knezov Celjskih,343 ga je namreč osem let pozneje povzdignil v deželnoknežje mesto. Krško spada med tiste štiri kranjske trge iz celjske dediščine, ki so po Friderikovi volji postali mesta v kratkem časovnem razponu sedmih let med letoma 1471 in 1478: poleg Krškega Kočevje (1471), Lož (1477) in Višnja Gora (1478). Tedaj ali malo pozneje, vsekakor pred koncem stoletja, se jim je očitno brez formalne povzdignitve pridružil še peti, prej prav tako celjski trg, Radovljica.344 Vprašanje je, ali bi kateri od njih sploh kdaj dobil mestni naslov in pravice, če Friderika ne bi v to prisilili obrambno-varnostni razlogi. Od leta 1469 so se namreč vrstili najhujši osmanski vpadi v slovenske dežele Krško ( Gurckfeld) na Zalteriusovem zemljevidu Kranjske iz leta 1569 (hrani Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja). Štajerskem Rogatec, Vitanje in Žalec (Curk, Trgi in mesta, str. 123–124, 140 in 147), v slovenskem delu Koroške pa Dravograd (prav tam, str. 84–85). 342 Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu. Opisi, str. 273; Karte, sekcija 217. – Dve oznaki Krškega kot trga srečamo tudi v spisih kranjskih deželnih stanov leta 1510 (Verbič, Deželnozborski spisi I, str. 32 in 33). Celo domači vir, urbar župnije Krško (Leskovec pri Krškem) iz leta 1677, govori o župniji pripadajočih oštatih v trgu ( in dem Markht), ne v mestu (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 20, I/12, lit. G XXVII 14–1, urbar župnije Krško 1677, pag. 462). 343 Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 35. 344 Zwitter, Starejša kranjska mesta, str. 14–15; Gestrin, Radovljica – vas, str. 525. 76 Mesto Krško v 16. stoletju in na ozemlje Cesarstva. Začeli so se tako rekoč tisti trenutek, ko se je Katarina Celjska, hči srbske vladarske rodbine Branković, odločila, da se preseli na osmansko ozemlje k svoji sestri Mari, vdovi po sultanu Mehmedu II. Kot vdovščino je Katarina dotlej uživala gospostvo Krško, v okviru katerega je bil tudi krški trg. Tako je začetek osmanskih vpadov tesno povezan s prehodom Krškega v cesarske oz. deželnoknežje roke.345 Srednjeveški temelji Preden se pomudimo ob Friderikovi ustanovitvi mesta Krško (1477), se vrnimo kakšno stoletje in pol v preteklost, ko je na bregu Save pod krškim gradom že obstajala naselbina obrtnikov in trgovcev. Njeni začetki so kot pri večini urbanih naselbin zaviti v temo. Vznik trga pod gradom Krško, prvič posredno izpričanim leta 1154,346 je treba razumeti (tudi) kot odgovor na nastanek dveh urbanih naselbin na drugi strani Save na salzburških posestih – Sevnice, kot trg prvič omenjene leta 1322 (posredno 1309), in Brežic, že leta 1322 izpričanih kot mesto (1315 še kot trg). Lahko pa bi bilo tudi obrnjeno in sta oba vzniknila za Krškim, čeprav se v virih pojavita pred njim.347 Ko se trg Krško leta 1343 prvič omenja ( in dem marcht ze Gurkueld),348 je imel za seboj vsaj nekaj desetletij »urbane preteklosti«.349 Skupaj z gospostvom je bil tedaj v rokah Svibenskih, ene najstarejših plemiških rodbin na Kranjskem, ki je imela krški grad s posestmi v fevdu od salzburških nadškofov. Hertnid Svibenski je omenjenega leta prodal stricu Herdegenu Ptujskemu svojo tretjino na krškem gradu in grajskem griču, svojih pet služabnikov z ženami in otroki ter 12 oštatov v trgu, vse razen treh, na katerih sta »sedela« njegova ribič in lovec. Če glede na Hertnidovo lastništvo tretjine gradu hipotetično računamo, da je njegovih 15 oštatov predstavljalo tretjino trga, je ta tedaj štel okoli 45 oštatov (domcev). Naslednja omemba trga je osem let mlajša, iz leta 1351, ko so bratje Kolon, Rudolf in Viljem Svibenski začeli svoje krške posesti odprodajati Frideriku 345 Simoniti, Turki so v deželi že, str. 48, 50 sl. 346 Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 26–28; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 742. – Kronološko prva posredna omemba Krškega leta 895 je ponaredek. 347 Krškemu najbližji trg Rajhenburg pod istoimenskim gradom na štajerski strani Save je mlajši, kot tak prvič omenjen šele leta 1432. Prim. prve omembe mest in trgov v: Bajt – Vidic (ur.), Slovenski zgodovinski atlas, str. 77. 348 Otorepec, Srednjeveški pečati, str. 75; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 746. Prim. Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 32. 349 Ni gotovo, kje v Krškem, na gradu ali v kraju, je bila izdana listina bratov Svibenskih, datirana 24. decembra 1322 v Krškem ( datz Gurkvelde) (Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 32). 77 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Celjskemu, pri čemer je s prodajami prišel v Friderikove roke vsakič tudi del oštatov v trgu. Friderik je tako v letih 1351–1358 od Svibenskih kupil grad Krško, 127 hub (kmetij) in pol ter dvor, hišo in 60 oštatov in pol (od tega dva ribiška oštata), ki so ležali pod grajskim gričem in v trgu. Oštate je treba v celoti šteti kot del trga, h kateremu so torej spadali tudi tisti pod grajskim gričem. Leta 1357 je Friderik Celjski kupil tik ob trgu še dva dvora: prvega od dveh Krčanov (tržanov) pred trgom in drugega pri krškem gradu.350 Krško je bilo tako sredi 14. stoletja že znatna trška naselbina, ki je imela več oštatov kakor trg Višnja Gora sto let pozneje (51 leta 1460), slabi dve desetletji pred povzdignitvijo v mesto.351 Malo je o trgu Krško znanega iz stoletnega obdobja pod Celjskimi (1351/58–1456). Ti niso bili posebej velikodušni pri podeljevanju pravic svojim trgom in njihovim prebivalcem. Trg Celje so uradno povzdignili v mesto šele leta 1451 (šlo je sicer za formalizacijo), ko so že bili državni knezi (od 1436).352 Podeljevanje mestnih pravic je bilo namreč pridržano knezom, trgi pa so bili nasprotno večinoma patrimonialne ustanove.353 Kot vse kaže, se je pod celjsko vladavino tudi trška samouprava v Krškem razvijala počasi. Od trških funkcionarjev je leta 1411 omenjen sodnik Celjskih grofov ( di graffen zu Cilli oder ir richter zu Gurckhfeld), ki je bil očitno samo organ trškega gospoda in ne izvoljen od tržanov. Tudi deset let pozneje, 1421, govori Friderik Celjski o »našem sodniku in tržanih v Krškem«.354 Če bi tržani pod Celjskimi že smeli sami voliti trškega sodnika, jim te pravice zelo verjetno ne bi podeljevala mestna ustanovna listina cesarja Friderika III. iz leta 1477.355 Leto pozneje izdana podobna Friderikova listina za Višnjo Goro takšne pravice, denimo, ne navaja zaradi samoumevnosti; cesar jo je namreč Višnji Gori podelil 17 let prej, leta 1461, ko je bila še trg.356 Krško, Višnja Gora, Lož in Kočevje so bili, kot rečeno, povzdignjeni v mesta v posebnih okoliščinah, potem ko je od zadnje ustanovitve kakšnega mesta na Slovenskem, habsburškega Novega mesta (1365),357 preteklo že več kot stoletje, če izvzamemo prej omenjeno Celje (1451). Mestna ustanovna listina za Krško, ki jo je Friderik III. izdal 5. marca 1477 na Dunaju,358 je po obliki in vsebini skoraj identična s tri dni pozneje 350 Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 32–35. 351 Otorepec, Ob 500-letnici mesta, str. 282; Golec, Nova spoznanja, str. 110. 352 Otorepec, Srednjeveški pečati, str. 135–136. 353 Klebel, Die Städte und Märkte, str. 48; Zwitter, Starejša kranjska mesta, str. 1–3, 10–15. 354 Otorepec, Srednjeveški pečati, str. 75. Prim. Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 38. 355 Po objavi v: Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 43. 356 Otorepec, Ob 500-letnici, str. 282–283; Golec, Nova spoznanja, str. 109. 357 Zwitter, Starejša kranjska mesta, str. 13–15. 358 1477 III. 5., Dunaj, objava v: Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 42–44. Objava se opira na insert v potrditveni listini z dne 31. marca 1600, katere prepis se je nahajal na takratnem Inštitutu za zgodovino pri SAZU v Ljubljani, danes pa ni v evidenci. 78 Mesto Krško v 16. stoletju izstavljeno ustanovno listino za Lož.359 Poleg uvodne navedbe, da so Turki trg Lož požgali (pri Krškem je govor le o ropanju in požiganju v gospostvu), se razlikujeta samo v specifičnih določilih, ki se nanašajo na lokalne zadeve: na sejemske dneve, podobo mestnega grba, točenje dvornega vina pri Krškem oz. ribolov pri Ložu in na posebne pravice – pri Krškem glede uporabe lesa za gradnjo mesta, pri Ložu pa glede ponovne naselitve od Turkov požganega trga. V glavnini besedila obeh listin se razlikujeta zgolj imeni mest in sklicevanje na enake pravice, kot jih imajo »druga naša mesta in trgi« – v krškem primeru »na Štajerskem in posebej naše mesto Celje«, v loškem pa »na Kranjskem in posebej naše mesto Novo mesto«. Štajerska je v krškem privilegiju v tem kontekstu imenovana sedemkrat, od tega trikrat skupaj s Celjem, in tudi mestne pravice je Krško dobilo od Friderika kot deželnega kneza Štajerske (!).360 Na prvi pogled se zdi, da je šlo za uradniško pomoto, ker na Dunaju nekdo ni vedel, da leži Krško že na kranjski strani Save. Vendar je vsaj toliko verjeten razlog to, da so Krško iz zgodovinskih razlogov šteli za del Celjske grofije.361 Zanimivo je, da se listina v določilu, ki govori o pravicah novih naseljencev, enako kot pri Ložu vendarle sklicuje na svoboščine, ki jih imajo »naši meščani v Novem mestu«, ne v Celju. Postavlja se vprašanje – ki pri vsej stvari ni bistveno – ali je Novo mesto prišlo v krško listino iz skupne konceptne predloge za obe mesti in gre torej za še eno pomoto ali pa se je v besedilu znašlo namenoma; priseljenci so imeli namreč v Novem mestu posebej ugodne in jasno definirane pogoje za naselitev. Podložnika, ki ga je njegov zemljiški gospod s pravdo zahteval nazaj in mu je bil prisojen, mesto ni bilo dolžno izročiti, ampak je lahko v 14 dneh neovirano odšel kamor koli, kar je naravnost podpiralo uhajanje kmetov in krepilo mestno prebivalstvo.362 Krška mestna ustanovna listina vsebuje poleg omenjenega naslednja določila in pravice. Friderik ukazuje Krško utrditi za obrambo, povzdiguje trg v mesto, njegove prebivalce ( vnser leüth vnd vnderthon), ki si v njem zgradijo hiše, pa v meščane z enakimi pravicami, kot jih imajo v njegovih drugih štajerskih mestih in trgih, posebej v Celju. Mesto dobi mestno pomirje,363 katerega meje so precej ohlapno opredeljene: 359 1477 III. 8., Dunaj, objava v: Kranjc, Privilegij mesta Loža, str. 54–64. 360 Vprašanje doslej še ni bilo problematizirano (prim. Zwitter, Starejša kranjska mesta, str. 3; Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 39–40). 361 Ko je leta 1497 postal župnik v Leskovcu pri Krškem Nikolaj Durrer, je župnija označena kot »B. M. V. in Haslpach in Comitatu Cilie« (Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov (1893), str. 60). Popis prejemkov in izdatkov nakladniških uradov za sol v Celjski grofiji za leto 1545 pa vključuje tudi dva urada na kranjski strani Save, Radeče in Krško (AT ÖStA, AVAFHKA, IÖHA, K 5, C–5, fol. 98r–99r). 362 Vilfan, Novomeški mestni privilegij, str. 101. 363 Del stavka v zvezi s pomirjem in tudi sam izraz pomirje v Mlinaričevi objavi manjka (Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 42). Prim. vidimus listine v privilegiju nadvojvode Ferdinanda: SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, 1600 III. 31., Gradec. 79 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju od mestnih njiv tik ob obzidanem mestu na »Virštajn« ( Wierstein),364 od tam na Čretež in do župnišča (v Leskovcu) ter do tja, do koder sega mesto. Krški meščani imajo pravico iz svojih vrst izvoliti sodnika in svet, ki prisežeta njemu, njegovim nasle- dnikom ali osebi, ki ji ti ukažejo. Sodnik in svet sodita v vseh zadevah na območju mestnega pomirja ( burgfrid), deželnemu knezu pa plačujeta sodnino ( das gericht gelt), kot je bilo že dolgo v navadi ( von alter heerkhomen ist). Mesto dobi pravico do dveh letnih sejmov, na sv. Ulrika in sv. Luka, s štirinajstdnevno sejemsko svoboščino pred in po obeh praznikih. Precej natanko je opisan podeljeni mestni grb s podobo sv. Janeza Evangelista, ki ga bodo meščani uporabljali pri pečatenju in vseh svojih poslih. Krčani so opro- ščeni prodaje dvornega vina in dolžni, Cesar Friderik III. (1415–1493), ustanovitelj kot je običajno, prodajati samo gornino mesta Krško (vir: svetovni splet). ( pergkhrecht) [gorninsko vino]. Oproščeni so tudi vsakršne tlake razen stavbne pri gradnji mesta. Dvorni činž ( hofzins) [zakupnino za mestno zemljišče]365 odslej od meščanov in prebivalcev pobira mestni sodnik in ga izroča, komur je ukazano. Les za mestno utrdbo in gradnjo mesta je Krčanom dovoljeno sekati v Krakovskem gozdu. In končno, kdor ima v mestu hišo ali se ukvarja z obrtjo in trgovino, je dolžan nositi vsa bremena in se ravnati enako kakor drugi meščani. V mestni ustanovni listini ni omenjen tedenski sejem, ker je bilo samo po sebi umevno, da ga je mesto imelo že prej, še kot trg. Prvo poročilo o tedenskem sejmu, sicer temelju vsakega pravega trga in mesta, je dvajset let mlajše, iz leta 1497. Jurij Thurn, svetovalec kralja Maksimilijana I., v katerem prepoznamo oskrbnika gospostva Krško, se je pri Maksimilijanu pritožil nad ravnanjem Hansa Rajhenburškega v zvezi s tedenskim sejmom v Krškem. Ta naj bi se po Thurnovih besedah odvijal »dlje, kakor pomnijo ljudje« ( lennger dann menschen gedechtnuss), Maksimilijan pa je nato Rajhenburškemu ukazal, naj pusti sejem pri miru.366 Šele iz privilegija cesarja 364 O toponimu in njegovih poznejših zapisih gl. op. 604. 365 Kranjc, Privilegij mesta Loža, str. 59. 366 AT ÖStA, HHStA, RK, Maximiliana, 6–3–60, 7. 3. 1497. 80 Mesto Krško v 16. stoletju Ferdinanda I. mestu Krško iz leta 1563 za dodatni tedenski sejem ob sredah izvemo, da se je tedenski sejem dotlej odvijal ob nedeljah.367 Udejanjanje mestnih pravic v praksi je do konca srednjega veka dokumentirano le deloma, zlasti ker je na voljo zelo malo virov domače mestne provenience. Tako poznamo koncept Friderikovega ukaza, izdanega julija 1478 v Gradcu v zvezi z mestnim pomirjem. Krčani so si prilaščali večje območje, kot jim je pripadalo po dosegu njihovih njiv, zato je cesar ukazal štirim možem, in sicer krškemu gospoščinskemu oskrbniku Andreju Kraigu, (deželnemu) glavarju Kranjske, glavarju Zgornjega Celja in vicedomu na Kranjskem, naj se odpravijo v Krško, si pomirje ogledajo in ga označijo ter poskrbijo, da ne bo nič odtegnjenega gradu.368 Hkrati jim je z drugim ukazom naročil, naj popišejo znatno škodo, ki so jo v krškem gospostvu povzročili Turki.369 Pomenljivo je dejstvo, da sta pri tem sodelovala tako kranjski deželni glavar kot vicedom. Pritegnitev celjskega glavarja je dejanje, ki Krško povezuje s podelitvijo mestnih pravic štajerskih mest, še posebej Celja, pri čemer o takšni povezavi pozneje ni več poročil. O razmerju med Krškim in kranjskim vicedomom v Ljubljani, ki so mu bila podrejena deželnoknežja mesta v deželi, prav tako ni drugih pričevanj pred 16. stoletjem, ko je vicedom v polni meri opravljal funkcijo deželnoknežjega namestnika, pristojnega za mesta. Tako ne vemo, ali je že v prvem obdobju mestnega obstoja izvajal prizivno, tj. drugo sodno instanco nad Krškim, ali je ta tedaj še ostajala v rokah gospostva. Za praktično udejanjanje svojih mestnih pravic ali mestnega prava so se Krčani, sledeč Friderikovi ustanovni listini, vsekakor nemudoma obrnili na mesto Celje. V posebno mestno knjigo, ki je ostala v uporabi še globoko v drugo polovico 17. stoletja, so najprej, morda celo že leta 1477, glede na pisavo pa najpozneje v začetku 16. stoletja zapisali člene mestnega prava, ki so jih izprosili od Celjanov in jih bodisi v enaki bodisi v nekoliko spremenjeni obliki poimenovali zapisano mestno pravo Krškega ( Die geschriben Stadrecht Gürkfelt),370 o čemer bomo še govorili. Uporaba mestnega pečata z grbom, ki ga mestu podeljuje ustanovna listina, je prvič izpričana tri leta po njegovi ustanovitvi, potem ko ni znano nobeno pečatenje z morebitnim trškim pečatom, niti iz omembe ne. Krčani so si dali izdelati srebrn pečatnik z letnico 1477 neposredno po povzdignitvi trga v mesto. Kot eden redkih srednjeveških pečatnikov slovenskih mest in trgov se je ohranil do danes. Prvo in 367 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, 1563 VIII. 28., Dunaj, vidimus v: 1600 III. 31., Gradec (prepis). 368 Chmel, Actenstücke und Briefe, str. 920–921. 369 Prav tam, str. 921. 370 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 1r–9v. 81 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju edino pečatenje z njim pred koncem srednjega veka je iz leta 1480 pod listino, s katero je krški meščan prodal svojo hišo v mestu župniku iz sosednjega Vidma.371 Da je imela posest v Krškem vsaj deloma prostolastni značaj že v njegovem trškem obdobju, priča leta 1411 prodajna listina tržana in njegove žene za klet in zidano kamro priorju tedaj komaj ustanovljene kartuzije Pleterje.372 Postavlja se vprašanje, kaj je Friderik mislil z mostnino ( prugrecht) v Krškem, katere plačevanja je, tako kot mostnine v Ljubljani, 25. julija 1478 oprostil kostanjeviško cisterco, in sicer za vse blago, ki bi ga njeni podložniki prevažali čez mostove v omenjenih mestih.373 Ker se je ukaz glasil na mestna sodnika, sveta in meščane obeh mest, je šlo pri krški mostnini nesporno za prometno pristojbino komaj ustanovljenega krškega mesta, ne gospostva, o kateri pa ni nič znanega ne iz tedanjih ne iz poznejših virov. Očitno je bilo mišljeno (samovoljno uvedeno) pobiranje (sejemske) pristojbine pri mestnih vratih z dvižnim mostom, za kar Krško ni imelo pravne podlage in se zato ni moglo obdržati. Za razliko od krške ustanovne listine je pobiranje mitnine navedeno v leto dni mlajši višnjegorski listini; to pristojbino so Višnjani pozneje začeli razlagati kot mostnino ali mostni denarič.374 Krško je torej dobilo mestne pravice, ki mu niso dajale nobenih posebnih dohodkov in ugodnosti. Poleg tega je formalno postalo mesto v varnostno zelo težkem obdobju. Od leta 1475 do 1480 so si sledili najhujši turški vpadi na to območje, še preden pa so se za nekaj let polegli (do 1494),375 je nasprotni savski breg, salzburški gospostvi Sevnica in Brežice, okupirala vojska ogrskega kralja Matije Korvina (1479–1491).376 Politično-upravni položaj mladega krškega mesta ob zatonu srednjega veka, ki smo se ga že dotaknili v zvezi z deželnim vicedomom, se je umeščal v splošni razvoj deželnoknežjih mest na Kranjskem. Kot deželnoknežje mesto je Krško spadalo v komorno premoženje v širšem smislu kakor vsa mesta v deželi razen Škofje Loke. Deželni knez mu je kot njegov mestni gospod zagotavljal potrebno zaščito in v zameno zanjo vsako leto pobiral redni davek ter zahteval vojaške storitve. V drugi polovici 15. stoletja pa so se kranjska mesta začela vključevati v deželne stanove in postopoma prehajala izpod komornega pod stanovsko obdavčenje. Kot celota so 371 Otorepec, Srednjeveški pečati, str. 75–76; SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5417, 1480 VIII. 16., s. l. – Vsekakor se na to nepremičnino nanašata prepoved oglejskega generalnega vikarja mestu Krško ( iudici, civibus et communitatri oppidi Gurchfeld) iz leta 1478 nalagati župniku v Vidmu kakršen koli davek za zgraditev njihovega mestnega obzidja in ukaz, naj mesto že pobrani denar vrne (StLA, All. Urk. Reihe, 1478 V. 2., Videm (7706)). 372 SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5548, 1411 IX. 29., s. l. Prim. Mlinarič , Kartuzija Pleterje, str. 154. 373 SI AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 179, prepisi listin kostanjeviškega samostana 1232–1405, fol. 266, 1478 VI. 24., Gradec. Prim. Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 233. 374 Golec, Trgovski promet, str. 78. 375 Jug, Turški napadi (1943), str. 19–23, 27 in 34. 376 Zgodovina Slovencev, str. 243–244; Bajt – Vidic (ur.): Slovenski zgodovinski atlas, str. 97–98. 82 Mesto Krško v 16. stoletju predstavljala četrti stan oz. tretjega (če se plemiški ni delil na dva dela) in ostajala v deželnostanovskem okviru razmeroma nepomembna. Ker je bilo vsako mesto podrejeno mestnemu gospodu, niti deželnoknežja mesta z zastopstvom v stanovih niso imela do dežele tako neposrednega odnosa kot kak plemič. Nasproti mestnemu gospodu ni stal meščan, temveč občina svobodnih meščanov s političnimi, upravnimi in sodnimi pravicami. V nasprotju s predstavniki višjih stanov, ki so bili osebno člani deželnih stanov (prelati, gospodje ter vitezi in oprode), so bili meščani to le posredno kot del skupnosti z deželnostanovskim statusom.377 V zgodnjem obdobju kranjskih deželnih stanov srečujemo pri četrtem stanu v ospredju stara deželnoknežja mesta, v prvi vrsti Ljubljano, Kamnik in Kranj, medtem ko se mlajša pojavljajo le v »pasivni« vlogi, tako Krško predvsem v pritožbah zoper krškega gospoščinskega oskrbnika Jurija Thurna na začetku 16. stoletja.378 V cerkvenoupravnem pogledu je bilo Krško eno tistih mest, ki niso postala sedež župnije ne v srednjem ne v zgodnjem novem veku.379 Gre za pojav, ki je bil na Slovenskem precej pogost, da namreč srednjeveška mesta niso imela lastnih župnijskih središč. Župnijska cerkev je stala v sosednji vasi Leskovec, se je pa leskovška župnija predvsem zaradi župnikovega bivanja v trgu oz. mestu pogosto imenovala kar po njem – Krško.380 Vendar naslavljanje župnikov in župnije po Krškem ni bilo šele posledica bivanja župnikov v mestu, saj sega že v čas, ko še ni izpričan niti trg, ampak samo grad, oznaka Krško (Gurkfeld) pri duhovnikih in župniji pa se tedaj očitno nanaša na Krško polje.381 Župnija, vseskozi spadajoča v oglejski patriarhat, je bila bogata in ugledna, ena redkih dolenjskih dušnopastirskih postojank, ki je niso pridružili (inkorporirali) nobeni od obeh tamkajšnjih cisterc, ne Stični ne Kostanjevici, kot tudi ne leta 1493 ustanovljenemu novomeškemu kolegiatnemu kapitlju. Veljala je za »cesarsko« župnijo, ker je imel patronatske pravice nad njo deželni knez in s tem tudi pravico predlagati kandidata za župnika oglejskemu patriarhu kot krajevnemu škofu.382 V povezavi z leskovško župnijo je treba nujno opozoriti na slovensko poimenovanje »Krški grad« (Karski grad/Karški grad), ki ga najdemo v protokolih generalnega 377 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 167–168. 378 Prav tam, str. 172. 379 Leta 1768 je v Krškem nastal poseben vikariat leskovške župnije, ki se je kot samostojna župnija odcepil od slednje šele leta 1894 (Benedik, Krško in okolica, str. 158). 380 Tako jo leta 1689 imenuje tudi Valvasor in z alternativnim imenom leskovška (Valvasor, Die Ehre VIII, str. 742). 381 Označevanje župnika po Krškem je prvič izpričano že leta 1291 in nato do konca srednjega veka še velikokrat (Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 742– 749), npr. 1335 za leskovško Marijino cerkev kot: plebanus ecclesie siue capelle sancte Marie in Gurgfeld (prav tam, str. 743). 382 Mlinarič, Celjan Martin Duelacher, str. 204; Benedik, Krško in okolica, str. 158. 83 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju vikarja oglejskega patriarha v Vidmu leta 1478. V tožbi krškega meščana ( ciuem ibidem [ in Gurkfeld]) Jurija Grajčiča ( Graycicz) ali Gačiča ( Gaciz) zoper župnika Primoža se oznaka »Karški grad« pojavi štirikrat, in sicer tako za župnijo oz. njen sedež ( Primum plebanum de Carschigrad, Pro Georgio Gaciz plebisano d(omi)ni Primi plebani in Carschigrad, Primo plebano in Carschigrad) kakor za kraj ( pro Georgio Gaciz de Carschigrad) ter ob alternativnem nemškem imenu Gurkfeld ( Primo plebano in Gurchfeld, Primi plebani in Gurkfeld).383 Zakaj in od kod takšno ime, bo mogoče z večjo gotovostjo pojasniti ob morebitnih odkritjih njegovih dodatnih zapisov. Postavlja se namreč vprašanje, ali je bilo ime »Krški grad« prvotno poimenovanje za trg, od leta 1477 mesto, torej starejše od imena Krško, ali pa je šlo za videmsko »pisarniško iznajdbo«, ki ni imela opore v dejanskem slovenskem toponimu. S samim gradom, sedežem krškega gospostva, v konkretnem primeru vsekakor ni imelo nobene zveze. Potreba po takšnem zapisu je bila nemara posledica dejstva, da se je sedež župnije prenesel iz ogroženega Leskovca za mestno obzidje, kamor so se duhovniki zatekli pred osmanskimi napadalci.384 V zvezi z nastankom mesta se moramo nujno nekoliko natančneje pomuditi še pri njegovi naselbinski zasnovi ob povzdignitvi trga v mesto in pred tem. Bolj kot trdni odgovori se v zvezi s tem vsiljejo vprašanja, ki bodo rabila kot izhodišče za nadaljnje raziskave. Naselbine kot take se je Jože Mlinarič v svojem zgodovinskem orisu Krškega v srednjem veku le dotaknil, enako kot Jože Koropec v orisu 16. in 17. stoletja, saj je bilo pri obeh v ospredju dogajanje, prostor pa zgolj njegova kulisa (1977).385 O morfološki zasnovi Krškega je pozneje pisala Jelka Pirkovič (1982 in 1998),386 ki se je že lahko oprla na njuna spoznanja. Če se ustavimo le pri znanstvenih objavah in najpomembnejših avtorjih, je tehten tudi prispevek Živka Šebka o Valvasorjevih upodobitvah mesta (2008),387 ker posega v starejša obdobja. Izhodišče za poznejše obravnave pa je ponudil zlasti Ivan Lapajne (1894),388 ki je svoje trditve lahko deloma oprl še na sicer ne najbolj zanesljiv kolektivni spomin. Mlinarič pri analizi mestne povzdignitvene listine Friderika III. iz leta 1477 pravi, da se je cesar odločil, »da napravi svoj trg Krško za obrambno trdnjavo« in da je »svoj utrjeni kraj povišal v mesto, kakor daleč je segala utrdba tega kraja«. S tem implicitno nakazuje, da je moralo biti Krško (deloma) utrjeno že dotlej.389 Če natančno 383 AAU, ACAU, Acta Curiae, busta 330, Gestorum Civilium, fol. 20v, 21v, 23v in 24v. – Odkritje dolgujem svoji ženi Lilijani Žnidaršič Golec, ki se ji za podatke iskreno zahvaljujem. 384 O tem Benedik, Krško in okolica, str. 158. 385 Mlinarič, Krško in njegova gospoščina; Koropec, Krško v obdobju. 386 Pirkovič-Kocbek, Morfološka zasnova Krškega; Pirkovič, Dolenjska in Notranjska, str. 111–114. 387 Šebek, Nekaj razmišljanj. 388 Lapajne, Krško in Krčani. 389 Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 39. 84 Mesto Krško v 16. stoletju beremo Friderikovo listino, govori ta le o tem, da je cesar ukazal zgraditi trdnjavo ( ain bevesstigung zu pawen vnd zuetzurrichten), ker so njegovi tržani in podložniki ( vnser bürger und leüth) utrpeli od Turkov težka uničenja in škodo in bi jih še lahko pričakovali, če trdnjave ne bi postavili. Trdnjavo je cesar povzdignil v mesto, »kakor daleč bo zgrajena in (kar) bo v njej zajeto« ( als weit die paut vnd ingefangen wierdet).390 Pri tem je pomenljivo, da za razliko od Loža, ki je mestno povzdignitveno listino dobil tri dni za Krškim, pri slednjem v listini ni omenjen požig trga, medtem ko naj bi Turki Lož popolnoma uničili in požgali, del trških prebivalcev pa pobili in odgnali.391 Ker je imel Lož obzidje že sto let prej, leta 1380,392 a so ga leta 1476 Turki kljub temu zavzeli in požgali,393 lahko upravičeno sklepamo, da je tudi Krško še kot trg premoglo obzidje. Slednje je trško naselbino ob ustrezni obrambi med najsilo-vitejšimi turškimi vpadi od leta 1469 dalje obvarovalo pred najhujšim. Zgolj sklepati je mogoče, kje in kakšno naj bi bilo krško obzidje. Kot rečeno, ni Krškega nikoli obdajalo z vseh strani, ampak sta ga na dveh straneh varovali naravni oviri – na zahodni strmina Trške gore in na vzhodni Sava, na severu in jugu pa je obzidje teklo v obliki dveh vzporednih zapor, ki sta se spuščali do rečnega brega.394 Krško je premoglo še tretji zid, in sicer sredi mesta, ki ga je Lapajne (1894) označil kot prvotno južno stranico obzidja, »dokler je bilo mesto še majhno« in preden so postavili »druge hiše zunaj zidovja« proti Zatonu, kjer je zraslo novo obzidje. Ostanek tega zidu naj bi bil zid na Valvasorjevi upodobitvi, ki poteka od gradu v jugovzhodni smeri proti sredini mesta proti Žviki in se na polovici grajskega griča konča s stolpom.395 V 18. stoletju naj bi »tak zid« po Lapajnetu obstajal tudi še sredi mesta pri poznejšem okrajnem glavarstvu (danes stavba občine in upravne enote) in imel tri stolpe: eden je bil ob Savi, drugi ob strmini (»pri bregu«) – v obeh Lapajne navaja »ječe za meščane« –, srednji pa »je stal na štirih stebrih, pod njim je bila lopa, v kateri je visel kip Matere Božje«.396 Pri Valvasorju stolpa ob Savi ni mogoče prepoznati, ker ga nemara ni bilo več ali pa so ga pred tem močno prezidali, medtem ko sta druga dva stolpa zakrita pogledu na mesto s štajerske strani reke. J. Pirkovič Lapajnetovega opisa stolpov ni omenila in tudi ne tretjega obzidja, je pa na podlagi dejstva, da je na mestu današnje občinske stavbe (po franciscejski katastrski mapi iz leta 1825) stalo dvoje stavb, pomaknjenih globoko v prostor trga, sklepala, »da je bil tukaj nekoč konec urbane naselbine«. Izrazila je še domnevo, da bi tu lahko stal 390 Po objavi listine: prav tam, str. 42. 391 Kranjc, Privilegij mesta Loža, str. 54 in 60. 392 Otorepec, Srednjeveški pečati, str. 97–98. 393 Jug, Turški napadi (1943), str. 20. 394 Pirkovič, Dolenjska in Notranjska, str. 112. 395 Lapajne, Krško in Krčani, str. 35. Prim. Lapajnetovo interpretacijo v: Šebek, Nekaj razmišljanj, str. 109. 396 Lapajne, Krško in Krčani, str. 35. 85 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju »mestni obrambni stolp, ki ga omenja tudi Valvazor«.397 Ž. Šebek je Lapajnetovo razlago o obzidju iz časov, ko je bilo mesto še manjše, izpodbijal, ker obstoja obzidja in treh stolpov v 18. stoletju »ne potrjuje noben izmed znanih virov«. Za nastanek krajšega obzidja od gradu navzdol je ponudil drugačno razlago: da je bil zgrajen za obrambo naravnega dostopa do Krškega, po katerem je bilo mogoče priti po ozki, a lahko prehodni dolini mimo zahodnega vznožja grajskega griča.398 Dejansko je obstoj srednjega stolpa v virih potrjen, in sicer malo preden so ga konec 18. stoletja porušili. Znano je tudi, da se je skozenj prišlo iz enega dela mesta v drugega, da je torej služil za nekakšna vrata.399 Kot vse kaže, je stolp omenjen že poldrugo stoletje prej, leta 1637, ko je aretirani oskrbnik krškega gospostva, preden bi ga Krčani vrgli v ječo za tatove, pobegnil pri srednjem stolpu (!) ( beÿ den Mitern Thurn).400 Spomnimo, da sta po Lapajnetu obstajali dve ječi za meščane, ena v prvem in ena v zadnjem stolpu srednjega obzidja. Še več, kot bomo videli v nadaljevanju, je imel srednji stolp leta 1633 zelo verjetno funkcijo mestnega rotovža. Glede na povedano ni nobenih dvomov o obzidju sredi mesta in stolpu, ki je razmejeval dva dela mesta, severnega in južnega. Arheološke raziskave območja okoli občinske stavbe bodo lahko razkrile njegovo natančno lokacijo, za naše vprašanje pa je ugotovitev pomembna toliko, da lahko sklepamo o obstoju obzidja – zapore med reko in grajskim hribom – že pred povzdignitvijo Krškega v mesto. Pozidava južno od tod do poznejšega južnega obzidja oz. zapore, ki jo prikazuje Valvasor in je potekala od savskega brega mimo severnega roba današnje policijske postaje naprej proti Trški gori,401 je morala biti mlajša. Za zdaj je mogoče samo sklepati, da je bilo območje južno od današnje občinske stavbe, prvotnih južnih mestnih vrat, pred 397 Pirkovič-Kocbek, Morfološka zasnova Krškega, str. 74–75. – S stolpom, ki ga omenja tudi Valvasor, je lahko mišljen le stolp v Krškem ( aus dem Thurn zu Gurkfeld), iz katerega so uporni kmetje leta 1573 ustrelili uskoškega poveljnika Danijela Laserja (Valvasor, Die Ehre XI, str. 242). 398 Prim. Lapajnetovo interpretacijo v: Šebek, Nekaj razmišljanj, str. 109. 399 Krško mestno predstojništvo je leta 1788 poročalo okrožnemu uradu v Novem mestu, da ima mesto med drugim v lasti mestni stolp, ki stoji sredi mesta in je namenjen zaporu za meščane ( zum bürgerlichen Arrest gewidmete in der Mitte der Stadt gelegenen Stadtthurn). Pri tem je poleg navedbe lege – sredi mesta – več kot pomenljiv podatek, da vodi skozi stolp pot iz enega dela mesta v drugega ( durch ihn geht der Weeg von einem Theil der Stadt in den andern). Ko je šel stolp leta 1796 na dražbo in bil kmalu zatem porušen, je v poročilu okrožnega urada deželnemu glavarstvu imenovan mestna vrata ( Stadt Thor). SI AS 14, Gubernij v Ljubljani, II. registratura, šk. 117, fasc. 242, št. 3228/1790, 4. 11. 1788, Einlage A; III. registratura, šk. 305, fasc. 52, št. 2993/1796, 4. 9. 1796). 400 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 21r. 401 Šebek, Nekaj razmišljanj, str. 109. – Šebek utemeljeno zavrača Lapajnetovo lociranje obzidja v Zaton (Lapajne, Krško in Krčani, str. 35) pa tudi trditev J. Pirkovič (brez reference nanjo), da lokacijo mestnih vrat nakazuje stičišče sedanje Dalmatinove ulice in Ceste krških žrtev (Pirkovič, Dolenjska in Notranjska, str. 112–113). 86 Mesto Krško v 16. stoletju Krško po Valvasorjevi skicni knjigi 1678/79 (Valvasor, Topografija Kranjske, sl. 84). povzdignitvijo Krškega iz trga v mesto še nepozidano ali slabo pozidano, več o tem pa bodo lahko povedale terenske raziskave. Postavitev utrdbe, omenjene v Friderikovi povzdignitveni listini 1477, bi bila lahko neposredno povezana z razširitvijo trškega oz. mestnega areala nizvodno ob Savi. Sto let pozneje, v času nastanka najstarejših ohranjenih krških gospoščinskih urbarjev (1570 in 1575), je mesto nesporno že segalo tako daleč na jug, kot ga prikazuje Valvasor. Severno mestno obzidje je že od povzdignitve trga v mesto skoraj brez dvoma potekalo tako, kot ga kažejo Valvasorjeve upodobitve:402 od gradu po prepadnem pobočju proti Savi, z dvema vmesnima obrambnima stolpoma in ob rečnem nabrež- ju s tretjim stolpom, s severnimi mestnimi vrati.403 Nepredstavljivo je, da bi teklo »v višini južnega roba Hočevarjevega trga, kjer je bil še ob koncu prejšnjega [19.] stoletja viden ostanek obrambnega jarka,« kot pravi J. Pirkovič.404 To bi namreč 402 Valvasor, Topografija Kranjske 1678–79, sl. 95; isti, Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, št. 262; isti, Die Ehre deß Hertzogthums Crain, XI, str. 233. 403 Šebek, Nekaj razmišljanj, str. 108–109. 404 Pirkovič-Kocbek, Morfološka zasnova Krškega, str. 75. Na grafičnem prikazu za obdobje od 16. do 18. stoletja je severno obzidje sicer vrisano na severnem, ne na južnem robu Hočevarjevega trga (prav tam, str. 80). 87 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju pomenilo, da bi zunaj obzidanega mesta stala mestna, današnja župnijska cerkev sv. Janeza Evangelista, prav tako špital, špitalska cerkev sv. Duha (današnja galerija) in župnišče pod Goro, kar jasno zanikajo vsi trije Valvasorjevi prikazi. Tako bi bilo lahko le v zgodnejši, trški fazi naselbinskega razvoja, nikakor pa ne več v 17. stoletju in tudi ne v 16. stoletju. O cerkvi sv. Janeza Evangelista J. Pirkovič pravi, da je predstavljala »drugotno jedro prostorske organizacije mesta«, nastalo že po oblikovanju cestnega trga, in da »njena lokacija zaznamuje, kako daleč proti severu je segala prvotna naselbina«.405 Je pa deloma mogoče pritrditi naslednjim ugotovitvam Pirkovičeve: »Parcelacijska slika kaže, da je najstarejši del naselja z omenjenimi šestdesetimi oštati [toliko jih je sredi 14. stoletja po listinskih omembah naštel J. Mlinarič] treba iskati na severnem delu cestnega trga, to je med današnjim Hočevarjevim trgom in občinsko stavbo [prvotno južno obzidje]. Parcele ob zahodni stranici se končujejo pod pobočjem Trške gore, medtem ko so parcele na vzhodni strani krajše in se iztekajo proti savskemu bregu. Vendar ima tudi južni del Krškega med kapucinskim samostanom [iz 1640] in nekdanjim pristaniščem lamelasto parcelacijo in je strnjeno pozidan z nizom hiš.«406 Pri tej razlagi moti, da bi šestdeset oštatov iz srede 14. stoletja lahko razvrstili na kratki razdalji med občinsko stavbo in začetkom Hočevarjevega trga. Med njimi so bili, kot smo videli, tudi oštati, ki jih listine ne postavljajo v trg, ampak pod grajski grič, tj. »pod Goro«, kar pomeni v prostor od Hočevarjevega trga proti severu. Zelo pomenljivo je dejstvo, da so sestavljalci listin (1343–1358) sploh čutili potrebo po razlikovanju med tema dvema deloma Krškega. Enega so imeli za trg (v ožjem pomenu besede), drugega ne. In prav v tej delitvi gre iskati dvodelni nastanek kr- škega trga, pri čemer je prej vzniknil skrajni severni del pod gradom, kjer najdemo tudi ribiške in lovske oštate, vezane torej na potrebe gradu in njegovih stanovalcev. Drugotnega, poznejšega nastanka je bil trg v ožjem pomenu besede: od južne stranice Hočevarjevega trga, kjer je morda nekoč res stal obrambni zid (Pirkovičeva omenja ostanek jarka) – morebitno prvotno severno obzidje trga – do prvotnega južnega obzidja pri občinski stavbi. Lamelasta parcelacija je tukaj pravilnejša, cesta pa ravna, kar priča o načrtni zasnovi. V dobrem stoletju pred povzdignitvijo trga v mesto – od 1358 do 1477 – sta se oba dela, pridvorni pod gradom in ožje trški, že zlila v celoto. Tej je torej Friderik III. podelil mestne pravice in ukazal njeno pretvorbo v utrdbo oz. utrjeno mesto. Že obzidani trg se je zatem širil proti jugu, kjer so zgradili še eno, novo južno obzidje. 405 Pirkovič-Kocbek, Morfološka zasnova Krškega, str. 74. – Svojo tezo podkrepi s tem, da je ob severnem cerkvenem zidu stal mestni špital, »kar spet po svoje potrjuje domnevo, da se je tod mesto končalo; špitale so namreč po pravilu postavljali zunaj obzidja, ob glavnih mestnih vpadnicah« (prav tam). 406 Pirkovič, Dolenjska in Notranjska, str. 113. 88 Mesto Krško v 16. stoletju Srednjeveško topografijo Krškega poznamo le v osnovnih obrisih. Od javnih stavb sta pred koncem srednjega veka neposredno dokumentirani zgolj dve – špital in šola – zelo verjetno pa se tudi omemba župnišča nanaša na stavbo v Krškem, ne v Leskovcu. Začnimo pri cerkvenih objektih, od katerih je izrecno omenjena samo grajska kapela sv. Nikolaja, dve cerkvi v mestu pa posredno – sv. Janeza Evangelista in sv. Duha. Kot kaže, je cerkev sv. Janeza Evangelista obstajala že konec 14. stoletja. V ustanovni listini za kaplanijo sv. Nikolaja na krškem gradu iz leta 1391 je namreč pomenljiva navedba, naj njena duhovnika pazita, da ne bosta maševala, kadar bo mašo pel župnik v župnijski cerkvi (v Leskovcu) ali »v cerkvi tukaj v kraju« ( aut in Ecclesia Pagi ibidem).407 Cerkev je samo posredno omenjena tudi v mestni povzdignitvini listini cesarja Friderika III. iz leta 1477, kjer ta govori o podelitvi mestnega grba s podobo svetnika,408 zaščitnika Krškega. Leskovškemu župniku je, kot pravi A. Koblar, 2. maja 1478 oglejski patriarh v Vidmu ukazal, »naj se na Krškem maše ob nedeljah zopet opravljajo«,409 kar koli že to pomeni, bodisi da so začasno prenehale bodisi kaj drugega. Štiri leta pozneje je omenjen tudi prvi znani krški kaplan z imenom Mate ( Mathte capplan zü Gurkgfeld),410 vendar ne vemo, ali gre za grajskega ali mestnega kaplana. Mestna cerkev sv. Janeza Evangelista je sicer prvič izrecno izpričana v popisu cerkvenih dragocenosti leta 1526.411 Medtem ko za glavno krško cerkev v srednjem veku ne poznamo neposredne omembe, je drugače s kapelo sv. Nikolaja na krškem gradu, pri kateri sta grofa Herman in Viljem Celjski leta 1391 ustanovila kaplanijo z dvema kaplanoma.412 Kapela je skupaj z gradom preživela do začetka 18. stoletja.413 Pred formalnim nastankom mesta je sredi 15. stoletja vzniknil tudi špital, ki pa sprva ni bil meščanski, temveč ustanova domačega župnika po naročilu in dotacijah zadnjih grofov Celjskih. O sami vzpostavitvi špitala in prvih desetletjih njegovega obstoja ni poročil. Šele ko je Krško postalo mesto, je cesar Friderik III. v začetku leta 407 Valvasor, Die Ehre XI, str. 236. – Listina grofov Celjskih, Hermana in Viljema, izdana 24. februarja 1391 v Celju, je znana samo iz Valvasorjeve objave (prav tam, str. 235–236). Da je takrat v Krškem že stala cerkev, je sklepal M. Benedik, ki jo sicer pomotoma imenuje mestna, ko je bil kraj še trg (Benedik, Krško in okolica, str. 159). Nasprotno je bil E. Cevc mnenja, da je Janezova cerkev po vsej verjetnosti nastala šele v 15. stoletju, morda okoli srede stoletja (Cevc, Kulturni spomeniki, str. 167). 408 Po objavi v: Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 43. 409 Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov (1891), str. 13. 410 SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5629, 1482 VII. 17., s. l. Prim. Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 749. 411 Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 225; Koblar, Kranjske cerkvene dragocenosti, str. 201. 412 Ustanovno listino, ki je danes ni v evidenci, je objavil Valvasor, Die Ehre XI, str. 235–236. Prim. Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 217; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 745. 413 Po F. Pokornu je bil grad leta 1716 že podrt (NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn, Leskovec pri Krškem, pola 7). Leta 1715 umrli leskovški župnik Janez Jurij Tratnik je privolil, da so oltar in parametre prenesli iz grajske kapele sv. Nikolaja v mestno cerkev sv. Janeza Evangelista (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 18, lit. G XVIII–1, pag. 29, s. d. [ok. 1720]). 89 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 1478 potrdil nedatirani darovnici, namenjeni za špital ( zu ainem spital), prvo grofa Friderika († 1454) in drugo Katarine Celjske, vdove zadnjega Celjana Ulrika II., ki se je leta 1460 preselila v Dubrovnik, krško gospostvo pa leta 1469 prodala cesarju. Šlo je za posest, izločeno iz gospostva: oštat poleg pokopališča ( Freythof) v Krškem, vas Brege s šestimi hubami, opustelo vas Vihre ( zu sannd Vlrich daselbst), obe na Krškem polju, ter za nekaj njiv, travnik in del desetine v vasi Obrež v brežiškem gospostvu. Vso to posest sta Celjska izročila špitalu po krško-leskovškem župniku Martinu, nakar je na oštatu očitno nastala špitalska hiša. Že obstoječemu špitalu in ubožcem v njem ( dasselb spital vnd die armen) je cesar samo potrdil uživanje in razpolaganje z darovanim imetjem, pri čemer je posebej naročil, naj jih ščiti vsakokratni oskrbnik krškega gospostva, medtem ko mesta in njegovih organov niti ne omenja.414 Ob špitalu je zelo verjetno še v 15. stoletju zrastla špitalska cerkev sv. Duha, prvič omenjena v popisu cerkvenih dragocenosti leta 1526.415 Tako špital, ki naj bi bil nas-lonjen na severno stran pokopališkega zidu,416 kot cerkev sta stala v neposredni bližini mestne cerkve sv. Janeza Evangelista. O cerkvi »sv. Duha v špitalu« Valvasor (1689) pravi, da ima dva oltarja in da so jo zgradili ( gestiftet) meščani. Prej naj bi bila na tem mestu sedlarska delavnica, špital pa naj bi ustanovili ( fundirt) gospodje Rajhenburški;417 slednje, kot bomo videli, ne ustreza dejstvom. Špital je s prodajo na dražbi leta 1770 prešel skupaj s cerkvijo iz mestnih rok v last Jožefa grofa Auersperga s Šrajbarskega turna,418 ki je na mestu stare leta 1777 zgradil novo baročno cerkev (danes galerija).419 Kot zadnji sakralni objekt, izpričan pred 17. stoletjem, se omenja cerkev oz. kapela sv. Florijana, in sicer zgolj s patrocinijem. Najdemo ga v obeh gospoščinskih urbarjih leta 1570 in 1575 kot orientacijsko točko za lokacijo nekega vrta ( beÿ S: Florian; beÿ Sandt Flerian).420 Tudi v njenem primeru bi lahko šlo še za srednjeveški nastanek. Češčenje sv. Florijana kot zaščitnika pred ognjem je bilo nemara povezano z nekim zgodnjim, 414 SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5417, 1478 I. 26., Gradec. Regest: Chmel, Actenstücke und Briefe. Zweiter Band, str. 889–890. – Friderikova darovnica župniku Martinu je vsekakor nastala po letu 1439, saj je bil tega leta župnik še Andrej Düring (Benedik, Krško in okolica, str. 159). Po Grudnu je župnik Martin »de Gurgfeldt« ustanovil špital okoli leta 1440 (Gruden, Cerkvene razmere, str. 105). Prejkone gre ustanovitev in obe darovnici postaviti v čas bliže letu 1450, saj se župnik Martin omenja v letih 1447 in 1451 (regesti listin 1447 X. 12., Krško in 1451 II. 24., s. l. v: Baraga, Kapiteljski arhiv, str. 73, 75). 415 Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 225; Koblar, Kranjske cerkvene dragocenosti, str. 201. 416 Pirkovič, Dolenjska in Notranjska, str. 112. 417 Valvasor, Die Ehre VIII, str. 744. 418 SI AS 785, Gospostvo Šrajbarski turn, fasc. 63, Špitalska cerkev sv. Duha v Krškem, 3. 4. 1770; prav tam, knj. 1, s. d. 419 Kralj, Transkripcija virov, str. 514. Prim. Benedik, Krško in okolica, str. 162. 420 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 500; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Hernach volgen die Hofzinss etc. 90 Mesto Krško v 16. stoletju danes neznanim požarom. Opozoriti je treba tudi na to, da so Krčani leta 1530, po tur- škem pustošenju, od kralja Ferdinanda izprosili tretji letni sejem prav na florijanovo.421 Vsekakor pa tu niti ob kmečkem uporu 1573 še ni stala večja stavba, ampak kvečjemu kapela, saj so Krčani naslednje leto poročali, da sta zgoreli »obe cerkvi«,422 kar pomeni mestna cerkev sv. Janeza Evangelista in špitalska cerkev sv. Duha. Sv. Florijana torej še niso šteli za pravo cerkev. Morda so mu že zgodaj namenili vlogo pokopališkega sakralnega objekta, ki je sicer v prvi vrsti pripadala največji mestni, poznejši vikariatni cerkvi sv. Janeza Evangelista. Cerkev sv. Florijana je konec 19. stoletja nadomestila nova pokopališka cerkev sv. Križa (danes prireditvena dvorana v parku).423 Težko je razlikovati, kdaj viri govorijo o župnišču v Krškem in kdaj v Leskovcu. Zdi se precej verjetno, da se zgraditev novega župnišča leta 1488, o kateri pripoveduje vir druge roke, nanaša na prestavitev sedeža leskovške župnije v obzidano mesto zaradi turške nevarnosti. Omenjenega leta naj bi cesar Friderik III. župniku Primožu (brez znanega priimka) odpustil vse davke na novo župnišče. Starega so mu namreč požgali Turki med enim svojih vpadov.424 Kot piše Metod Benedik, so se leskovški župniki v času turških vpadov večkrat zatekli za krško mestno obzidje in nekateri tam kar stalno bivali, zato so jih imenovali »krški župniki«.425 Župnišče v mestu se sicer omenja pozno, šele v gospoščinskih urbarjih iz let 1570 in 1575. Tedaj je glede na zaporedje domov in prepoznavne oporne točke že stalo v severnem delu mesta blizu zgornjih mestnih vrat. V obeh urbarjih je v popisu plačnikov dvornega činža izrecno omenjeno »pod Goro«, naveden je vrt »pod gradom pri župnišču«, malo zatem pa majhna hiša »med mestnimi vrati in župnikovim zemljiščem«.426 V začetku 17. 421 V privilegiju je navedeno, da so Krčani utrpeli veliko škodo med prehodom ( Vberzug) dednega sovražnika (SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, 1530 XI. 5., Dunaj, vidimus v: 1600 III. 31., Gradec). 422 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 418, fasc. 284, pag. 874 a–d, 21. 9. 1573; StLA, I.Ö. HK, Akten, 1574–VIII–23, 30. 8. 1574. 423 Höfler navaja za njeno prvo omembo šele letnico 1667 (Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 215). 424 Lapajne, Krško in Krčani, str. 76. Prim. Benedik, Krško in okolica, str. 159. – Ni znano, od kod je Lapajne črpal te podatke. Pokorn citira samo Lapajneta, o Primožu pa pravi, da je bil leskovški župnik od 6. novembra 1474 do 22. marca 1488 (NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn, Leskovec pri Krškem, pola 1). Koblar navaja leskovškega župnika Primoža zadnjič 22. marca 1482 in za njim 7. aprila 1497 Mateja Sterna (Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov (1892), str. 61). Prvi podatek o Primožu ima z dne 6. novembra 1474, leta 1479 pa se je župnik sam označil kot star (Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov (1893), str. 13). Letnica 1488 v zvezi z novim župniščem se zdi pozna. Morda je šlo – glede na enak datum 22. marec – v resnici za leto 1482. 425 Benedik, Krško in okolica, str. 158. 426 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 483 in 484; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Hernach volgen die Hofzinss etc. 91 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju stoletja ga je dodobra pozidal ali prezidal župnik Marko Khun (1601–1621).427 Skoraj brez dvoma je stavbo treba iskati na istem mestu kot danes ali v neposredni bližini.428 Po besedah krške kapucinske kronike iz srede 18. stoletja naj bi sicer prvi prenesel svoje bivališče iz Leskovca v Krško šele župnik Matija Bucella (1657–1669),429 a je trditev posledica pomanjkljivega poznavanja razmer v preteklih stoletjih. Dobro desetletje po formalnem nastanku mesta se leta 1480 prvič omenja šola, česar smo se že dotaknili pri šolanju Adama Bohoriča. Srečamo jo v kupoprodajni listini za hišo in oštat, ki ležita v mestu nad hišo Hansa Kramarja proti šoli ( gegen der schuell gelegen).430 Nekoliko vzvišena lega in pravni status prodane nepremičnine kot grajskega fevda ( purgklehen) govorita v prid lokaciji nekje pod Goro. O naravi te šole ni znanega ničesar, v 16. stoletju pa srečujemo le učitelja in šolo kot ustanovo, ne kot stavbo. Slednjo bi pričakovali v obeh popisih plačnikov dvornega činža v urbarjih iz let 1570 in 1575, kjer pa je ni, kakor tudi ne zasledimo špitala in rotovža,431 na katerega bomo v 16. stoletju naleteli prvič. Nobena od teh treh stavb namreč sestavljalcem urbarjev ni bila orientacijska točka pri lociranju mestnih nepremičnin. Splošni oris Krškega v 16. stoletju in prvi zapis njegovega slovenskega imena V 16. stoletje, v katerem se je svet v temeljih predrugačil in povezal tesneje kot kdaj koli prej, Evropo pa so pretresala verska nasprotja, ki jih je v drugem desetletju sprožil nastop protestantizma, je Krško vstopilo kot tako rekoč obmejno mesto na jugovzhodnem robu Kranjske in Svetega rimskega cesarstva. Tako Cesar-stvu kakor Kranjski in njenim deželnoknežjim mestom je vladal kralj Maksimilijan I. Habsburški (1459–1519, od 1486/93 nemški kralj, od leta 1508 cesar), imenovan 427 O Khunu gl. Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov (1892), str. 62; NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn, Leskovec pri Krškem, pola 2. – Khun je malo pred smrtjo, leta 1621, datiral pismo v župnišču v Krškem: Gurgfeldt Pfarhoff (SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, 31. 3. 1621). 428 Glede na povedano – lega župnišča pod gradom blizu mestnih vrat in temeljita prezidava pred 1621 – ni dvoma, da je župnišče velika nadstropna stavba, ki jo na treh Valvasorjevih upodobitvah v letih 1678/79, 1679 in 1689 najdemo pred zgornjimi mestnimi vrati (Valvasor, Topografija Kranjske 1678–79, sl. 95; isti, Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, št. 262; isti, Die Ehre deß Hertzogthums Crain, XI, str. 233). 429 Kralj, Transkripcija virov, str. 537. Prim. Benedik, Krško in okolica, str. 160. 430 SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5417, 1480 VIII. 16., s. l. Prim. Otorepec, Srednjeveški pečati, str. 76. 431 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 481–529; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Hernach volgen die Hofzinss etc. 92 Mesto Krško v 16. stoletju tudi zadnji vitez, sicer pa zadnji vladar, ki se je z dvorom selil, preden se je njegov sin Ferdinand I. ustalil na Dunaju kot stalni cesarski in habsburški prestolnici. Kot mestni gospod Krškega in vseh kranjskih mest razen freisinške Škofje Loke je Maksimilijan tako kot že njegovi predhodniki prepuščal neposredni nadzor nad mesti kranjskemu vicedomu v Ljubljani. Vicedom je bil namestnik deželnega kneza za deželnoknežje ali t. i. komorno premoženje, v katero so poleg mest, vladarskega regala (mitnine, rude) in patronata nad nekaterimi cerkvenimi ustanovami spadala tudi deželnoknežja zemljiška gospostva, med njimi gospostvo Krško s sedežem na danes povsem razvaljenem starem krškem gradu tik nad mestom. Habsburžani so gospostvo preko dvorne komore na Dunaju in od 1564 v Gradcu ter vicedomskega urada v Ljubljani prepuščali svojim deželnoknežjim oskrbnikom ali pa oddajali v zastavo zastavnim imetnikom.432 V začetku 16. stoletja, ko vicedomska oblast nad deželnoknežjimi mesti še ni bila povsem utrjena, je imelo Krško precejšnje težave z razvpitim Jurijem Thurnom, sicer svetovalcem Maksimilijana I. in njegovim diplomatom, od leta 1500 baronom, ki je bil oskrbnik več kranjskih deželnoknežjih gospostev, med njimi od leta 1494 krškega.433 Prilastil si je, denimo, davčne obveznosti mesta in domače duhovščine do kranjskih deželnih stanov, onemogočal sklic kmečke vojske in v Krškem pobiral dvojno mitnino od deželanov in njihovih podložnikov, ki so prihajali v mesto na sejme. Kot tak je bil redno predmet stanovskih pritožb vladarju ter deležen njegove graje in opozoril.434 Prav Thurnovo samovoljo so imeli za enega od razlogov za veliki, t. i. slovenski kmečki upor leta 1515, vendar so kmetje njega samega ubili že tri leta prej na Kočevskem.435 Kot vse kaže, krški grad in mesto za razliko od sosednjih gradov in urbanih naselbin med uporom nista bila neposredno prizadeta.436 Samo za primerjavo povejmo, da jo je mesto odneslo veliko slabše med t. i. Gubčevim uporom 58 let pozneje, leta 1573, ko se je v njem odvil spopad, Krško pa je nato utrpelo še precejšnjo škodo zaradi divjanja uskokov in požara,437 o čemer bomo še govorili pri posestni in demografski podobi Krškega. Prva desetletja 16. stoletja niso bila za širše krško območje ne mirno ne srečno obdobje. Če mu je bilo prizaneseno med kmečkim uporom 1515, so Krško polje vse 432 Prim. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 207–209; Žontar, Kranjski deželni vicedom, str. 304–308. 433 Hajdinjak, »Kmetje nimajo …«, str. 50. 434 Verbič, Deželnozborski spisi, str. 21–22, 32, 62, 126; Nared, Kranjski deželni stanovi, str. 172, 268–269; Hajdinjak, »Kmetje nimajo …«, str. 51–52. 435 Hajdinjak, »Kmetje nimajo …«, str. 50 in 54. Prim. Grafenauer, Kmečki upori, str. 95. 436 Grafenauer, Kmečki upori, str. 119–120; Grafenauer, Boj za staro pravdo, str. 72–73; Hajdinjak, »Kmetje nimajo …«, str. 67. Prim. Koropec, Krško v obdobju, str. 46. 437 Grafenauer, Kmečki upori, str. 242–243, 247; Grafenauer, Boj za staro pravdo, str. 239, 257, 284, 291 in 294. Prim. Koropec, Krško v obdobju, str. 55. 93 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju do leta 1545 pretresali osmanski ali t. i. turški vpadi.438 Nič konkretnega ni znanega o napadu ( Vberzug) pred letom 1530 (očitno med obleganjem Dunaja leto poprej), ki naj bi Krčanom povzročil veliko škode in jim je zato prinesel pravico do še enega letnega sejma.439 Med zadnjim napadom leta 1545 pa naj bi Turki po Valvasorju uničili in požgali vse vasi okoli Krškega.440 Zaradi obmejne lege je bilo Krško v tem in naslednjem stoletju med največkrat omenjenimi kraji zbiranja deželne vojske.441 Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da je padec glavnine Ogrsko-hrvaškega kraljestva pod osmansko oblast približal mejo ozemlja dednega sovražnika na pičlih nekaj deset kilometrov. Po katastrofalni bitki pri Mohaču (1526), v kateri je padel ogrsko-hrvaški kralj Ludvik II. Jagelonski, je ostanke njegovega kraljestva v boju z rivalom Ivanom Zapoljo do leta 1540 slednjič prevzel Ferdinand I. Habsburški kot novoizvoljeni kralj.442 S tem je kranjsko-hrvaška meja (tedaj dejansko še kranjsko-sla-vonska) postala iz državne meje notranja meja v skupnem habsburškem dinastičnem okviru in je ni bilo čutiti veliko drugače kakor kranjsko-štajersko deželno mejo na Savi med Krškim na kranjski in Vidmom na štajerski strani reke. Krško gospostvo, zlasti njegov ravninski, krškopoljski del, je bilo med večdeset-letnimi osmanskimi pustošenji dodobra izpraznjeno, njegovo kmečko prebivalstvo pobito, odpeljano v sužnost in pobeglo. Okoli leta 1530 so se v gospostvu, posebej na Krškem polju, naselili begunci katoliške vere iz hrvaškega prostora, ki so se kot podložniki vključili med staroselce,443 medtem ko so bližnji Žumberk, tedaj še del Kranjske, od tridesetih let dalje poselili pravoslavni uskoki s podeljenimi posebnimi pravicami in je v 16. stoletju postopoma postal sestavni del novooblikovane Vojne krajine.444 Krško je s tem pred pragom mesta in v sosednjih gospostvih dobilo nove, drugačne sosede ter izgubilo položaj klasičnega obmejnega mesta. V takih okoliščinah se je torej razvijalo, utrjevalo in polnilo z novim prebivalstvom mlado mesto, ki je svoje mestne pravice dolgovalo veliko bolj obrambni funkciji kakor gospodarskim. In vendar je med štirimi oz. petimi kranjskimi deželnoknežjimi mesti iz dediščine po Celjskih doživelo ob precej manjši Višnji Gori največji gospodarski in demografski napredek, za kar se je moralo zahvaliti predvsem ugodni prometni legi. V smeri 438 Jug, Turški napadi (1943), str. 19–23, 27; isti, Turški napadi (1545), str. 35–36. 439 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historič- nega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, 1530 XI. 5., Dunaj, vidimus v: 1600 III. 31., Gradec. 440 Valvasor, Die Ehre XI, str. 241. 441 Simoniti, Vojaška organizacija, str. 82. 442 Prim. Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 19–20. 443 Koropec, Krško v obdobju, str. 52. O času naselitve: AT ÖStA, AVAFHKA, IÖHA, K 22, G–31, Gurkfeld, fol. 1r–2v, 19. 3. 1534; prim. Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 77. 444 O tem zlasti: Mal, Uskočke seobe, str. 22–32; Voje, Slovenci pod pritiskom, str. 130–131. 94 Mesto Krško v 16. stoletju severozahod–jugovzhod ga je s svetom povezovala plovna reka Sava, ki je prav v 16. stoletju začela močneje pridobivati na pomenu kot vodna pot. Vzporedno z njo je po desnem bregu Save tekla cestna prometnica, ki se je pri Krški vasi združila z glavno dolenjsko cesto proti Samoboru in Zagrebu. Brod čez Savo v Krškem pa je bil eden številnih, omenjenih že v srednjem veku, ki so to cesto povezovali z alternativno vzporedno obsavsko cesto na levem bregu reke.445 O gospodarskem razvoju mesta pričajo konec 15. in v prvih desetletjih 16. stoletja skoraj samo vladarski privilegiji, medtem ko imamo zelo malo konkretnih podatkov. Mesto je leta 1530 pridobilo pravico do tretjega letnega sejma na praznik sv. Florijana, leta 1563 pa do dodatnega tedenskega sejma ob sredah.446 Lepo se je razvijala tudi mestna obrt, če upoštevamo, da sta v drugi polovici 16. stoletju tu že delovali dve cehovski združenji, čevljarski in krojaški ceh.447 V sedemdesetih letih dobimo v dveh urbarjih krškega gospostva natančen vpogled v posestno in demografsko stanje mesta,448 ki je bilo v tem času precej bolj obljudeno kot v naslednjih dveh stoletjih. Gospodarski in demografski razvoj Krškega sta sicer nekoliko prizadela že omenjena kmečki upor in z njim povezan požar (1573) ter kuga (1578), ki naj bi pomorila veliko ljudi, edino poročilo o njej pa je Valvasorjevo.449 Gledano v celoti je mesto ob Savi v 16. stoletju, posebej v njegovi mirnejši drugi polovici, doživljalo vzpon. Zlasti glede na poznejša poročila o gospodarskem nazadovanju in praznjenju450 lahko to obdobje njegove zgodovine označimo kot cvetoče. Kljub očitnemu napredku pa je imelo Krško določene strukturne pomanjkljivosti, ki so ga pestile še v naslednjih stoletjih in jih je mogoče imenovati stalnica. O njih so Krčani, kolikor vemo, prvič spregovorili leta 1535, ko so Ivana (Hansa) Ungnada, zastavnega imetnika krškega gospostva in štajerskega deželnega glavarja, prosili, naj zanje posreduje pri deželnem knezu kralju Ferdinandu.451 Če povzamemo to prošnjo in poznejša tovrstna poročila Krčanov,452 so jih močno ovirale okoliške mitnine in odsotnost lastnih trgovskih pristojbin, skupaj z dejstvoma, da mesto ni premoglo lastnih zemljišč in da so Krčani težko prišli do potrebnega lesa. 445 Kosi, Potujoči srednji vek, str. 206 (zemljevid), 236, 258–259. 446 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, 1530 XI. 5., Dunaj, in 1563 VIII. 28., Dunaj, vidimus v: 1600 III. 31., Gradec. Prim. Koropec, Krško v obdobju, str. 46 in 47. 447 Golia, Slovenica v spisih, str. 214; Otorepec, Rokodelstvo in obrt, str. 19. 448 Gl. Prilogo 3. 449 Valvasor, Die Ehre XI, str. 242. Prim. Golec, Kužne epidemije, str. 29–30. 450 Golec, Družba v mestih, str. 685–691. 451 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, 31. 8. 1535. 452 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–8, 25. 8. 1655; s. d. (Berichts copie, 1677), 13. 4. 1686, 12.–13. 5. 1744. 95 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Za mesto, gospodarsko močno pripeto na domače zemljiško gospostvo, iz katerega se je leta 1477 izločilo, so bili življenjskega pomena dobri odnosi z imetniki gospostva in njihovimi upravitelji. Po slabih izkušnjah z Jurijem Thurnom v začetku 16. stoletja so bili odnosi vsekakor boljši naslednjih šestdeset let, ko so deželnoknežjemu gos- postvu gospodarili s Thurni sorodstveno povezani baroni Ungnadi, večidel kot zas- tavni imetniki in nazadnje kratko obdobje kot lastniki. Od leta 1527 je imel gospostvo v dosmrtni zastavi Ivan (Hans) Ungnad,453 vojskovodja, celjski glavar in vicedom ter do 1555, ko se je kot odločen protestant odselil na Nemško, četrt stoletja štajerski deželni glavar.454 Kot zastavna imetnika sta se nato izmenjevala njegova sinova Ludvik in Krištof. Slednji je gospostvo leta 1586 kupil v last Ivan (Hans) Ungnad (1493–1564), zastavni in ga najpozneje leta 1592 prodal Inocencu imetnik gospostva Krško in štajerski Mosconu,455 čigar rodbina je gospodarila deželni glavar (vir: svetovni splet). globoko v drugo polovico 17. stoletja.456 453 Baron Ivan Ungnad in njegov najstarejši sin sta dobila gospostvi Krško in Svibno v dosmrtno zastavo za 6000 renskih goldinarjev in 1000 goldinarjev stavbnine ( paugelt) 25. aprila 1527 (Zadravec, Zastave in prodaje, str. 26). Ungnad je bil od leta 1525 poročen z Ano, hčerko pokojnega Jurija Thurna; Thurnovi vdovi Heleni, rojeni grofici Frankopan, je za hčerko uspelo obdržati kranjska deželnoknežja gospostva Kočevje, Svibno in Krško ter Samobor na Hrvaškem (Hajdinjak, »Kmetje nimajo …«, str. 54; prim. Zadravec, Zastave in prodaje, str. 34, 51–52, 107–108 in 138). Kralj Ferdinand I. je 17. septembra 1551 Ungnadu dovolil, da gospostvo Krško za 8000 renskih goldinarjev za deset let izroči bratoma Jakobu in Jerneju pl. Raunachu (Zadravec, Zastave in prodaje, str. 132). 454 Lisac, Ungnad Ivan, str. 289–292. 455 Po Ungnadovem odhodu na Nemško (1555) je deželni knez gospostvo za kratek čas prepustil Krištofu Gallu, nato pa izročil Krištofu Ungnadu, ki ga je po Koropcu imel v letih 1562–1575 (Koropec, Krško v obdobju, str. 47 in 55). Očitno mu je bilo leta 1562 uradno podeljeno, sicer pa ga je leta 1559 nedvomno imel oče, ki je tedaj že bival v tujini (Lisac, Ungnad Ivan, str. 290–291). Po Koropčevih dognanjih je gospostvo leta 1575 prevzel Krištofov brat Ludvik, sicer celjski vicedom in brežiški graščak, za njim pa zopet Krištof, ki ga je leta 1586 kupil v last, ne da bi v celoti poravnal kupnino; Moscon leta 1592 ni mogel dobiti kupnega pisma, dokler ne bi poravnal preostalega dolga (Koropec, Krško v obdobju, str. 55, 56 in 58). Ungnad je sicer že leta 1586 za pet let zastavil gospostvo Mosconu (StLA, I.Ö. HK, Akten, 1586–VIII–22, 21. 8. 1586; 1591–V–147, 24. 5. 1591). 456 Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 264. – Smoletova navaja napačne, deloma po Valvasorju povzete podatke o prehajanju lastništva do Mosconov (prav tam). 96 Mesto Krško v 16. stoletju Precej slabše, kot bi pričakovali, so z viri osvetljene verske in cerkvene razmere. Pogrešamo predvsem zapise prve roke tako katoliške kot protestantske strani.457 Slednja je lastno cerkveno organizacijo v deželi vzpostavljala od leta 1560 pod pokroviteljstvom in z neposrednim angažmajem kranjskih deželnih stanov, konec pa doživela z odločnimi protireformacijskimi ukrepi nadvojvode Ferdinanda leta 1598.458 V Krškem je bil razvoj podoben kot v drugih mestih, pri čemer nas, zlasti če imamo pred očmi pomen Adama Bohoriča in Jurija Dalmatina, preseneča, kako malo je bilo doslej mogoče ugotoviti o krških protestantih nasploh in o njihovi cerkveni organiziranosti. Tako ne vemo niti tega, ali je mesto po kratkotrajnem nastopu predikanta Hansa Weixlerja (1567)459 še kdaj imelo stalnega oz. stalnejšega luteranskega duhovnika. Zelo malo je iz 16. stoletja znanega tudi o krški šoli in njenih učiteljih. Vsa spoznanja so bila predstavljena v poglavju o Adamu Bohoriču, po čigar slovesu od učiteljske službe ni o šolstvu nobenih podatkov skoraj celih sto let.460 Kot edini poimensko znani krški šolnik in zadnji v 16. stoletju je izpričan prav Bohorič, o njem kot učitelju in šoli kot taki pa še največ izvemo iz pisanja njegovega učenca Jurija Dalmatina. Krško je moralo biti vsekakor že pred Bohoričevim nastopom pomembno izobraževalno središče, o čemer priča visoko število univerzitetnikov, ki so se z njim identificirali v univerzitetnih matrikah.461 Leto 1584, ko sta znamenita Krčana, nekdanji učitelj Bohorič in njegov nekdanji učenec Dalmatin, položila trdne temelje slovenskemu knjižnemu jeziku – prvi s prvo in dolgo edino slovnico, drugi pa s prvim popolnim prevodom Svetega pisma – se je zgodilo še nekaj, kar bi bilo sámo po sebi brez posebne teže, če danes ne bi 457 Kratek, vendar celovit, zaokrožen in hkrati poglobljen pregled dogajanj je nazadnje leta 2006 podala Daša Pahor (Pahor, Župnijska cerkev, str. 14–18). 458 Prim. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 642 sl. in 823 sl. 459 O tem zlasti: Dimitz, Geschichte Krains III, str. 19–20. 460 Izjema je omemba učitelja v špitalskem urbarju z letnico 1534, ki pa je v resnici nastal konec 16. ali v začetku 17. stoletja (gl. op. 586 in 587). 461 V primerjavi z drugimi mesti in trgi na Kranjskem se je Krško po zastopanosti študentov znašlo visoko na lestvici (prim. Janžekovič, Slovenski študenti; Ožinger, Študenti iz slovenskih dežel; Cindrič, Matrike kot vir). Na leta 1365 ustanovljeni dunajski univerzi srečujemo študente, ki so se identificirali s Krškim, od leta 1409; do vključno leta 1500 skupaj 20, v 16. stoletju pa 12, zadnjega leta 1565 (Gall (ur.), Die Matrikel der Universität Wien. I. Band, str. 481; Szaivert – Gall (ur.), Die Matrikel der Universität Wien. II. Band. Register, str. 117, 231, 333, 336, 345, 665, 684 in 700; Gall – Szaivert (ur.), Die Matrikel der Universität Wien. III. Band, str. 73, 194, 226, 235, 242, 274, 306, 309, 342, 429 in 448; prim. Gall – Paulhart (ur.), Die Matrikel der Universität Wien. IV. Band). Pri tem je treba upoštevati, da intenzivnost osebnih podatkov v matrikah ni bila v vseh obdobjih enaka, zato določen del študentov v teh številkah ni zajet. Na leta 1585 ustanovljeni graški univerzi ne najdemo do konca stoletja nikogar iz Krškega, če izvzamemo dijaka v gramatikalnem razredu (Andritsch (ur.), Die Matrikeln der Universität Graz. Band 1, str. 167). 97 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju imelo epitete »prvi«. Gre za prvi znani zapis slovenskega krajevnega imena Krško ( Kerschko), če izvzamemo dobrih sto let starejše poimenovanje »Krški grad« iz leta 1478.462 Na slovensko ime je, ne da bi ga označil kot prvo ali posebej poudaril, zgolj mimogrede opozoril Jože Koropec ob 500-letnici krških mestnih pravic (1977). Pri tem ni navedel, v katerem viru je na zapis naletel, ampak je v opombi le sumarno citiral vire, ki se v glavnem nanašajo na mestne sodnike.463 Pregled citiranih arhivskih virov, shranjenih v Arhivu Republike Slovenije in Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, ni dal rezultatov. Zelo verjetno je Koropčeva najdba povezana z njegovim delom v avstrijskih arhivih, zlasti v graškem deželnem. Najstarejši doslej znani slovenski zapis imena Krško iz leta 1584 je, če ga primerjamo s prvimi znanimi slovenskimi omembami drugih naših mest, med zgodnejšimi. Krško sicer močno zaostaja za Ljubljano (1409)464 ali Novim mestom (1419), katerih imeni se pojavita v latinskih virih zgodnjega 15. stoletja.465 Sočasno s Krškim srečamo slovensko ime za sosednje mesto Brežice (1584 in 1587)466 in tri desetletja pozneje za Kostanjevico (1615).467 Iz prve polovice 17. stoletja je znana omemba slovenskega imena Krško v hrvaški listini iz leta 1627, napisani na gradu Mokrice,468 nato pa se ime Krško pojavi pri Valvasorju (1678/79, 1679 in 1689: Kèrsko).469 Kranjski polihistor 462 Gl. op. 383. 463 Koropec, Krško v obdobju, str. 58 in op. 35. 464 V literaturi se ponavlja trditev, da je Luwigana iz leta 1146 slovenska in romanska oziroma slo-vansko-romanska oblika imena, a ga je glede na okoliščine vendarle težko imeti za slovenskega. V poznem srednjem veku je v virih iz bližnjega romanskega obnebja – iz Trsta, Vidma, Čedada in drugih krajev – najti več podobnih romaniziranih oblik imena Ljubljane, zlasti Glubiana, tudi Iubiana, Lubiana, Glublana ipd. Vir, nastal leta 1409 v Čedadu, pa pozna obliko, v kateri se Ljubljana pozneje četrt tisočletja skoraj vedno pojavlja v slovenščini: Lublana ( Martino de Lublana) (Golec, Slovenska toponimika, str. 319). 465 V viru iz Trsta je Novo mesto označeno kot Noua mesta in Nouameista (Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 1106). 466 V ordinacijskih zapisnikih oglejskega patriarhata v Vidmu je leta 1584 navedeno posvečenje subdiakona de Bresiz in Styria, leta 1587 pa podelitev štirih nižjih redov kleriku de Breschze in posvečenje subdiakona de Bresizze in Styria (AAU, ACAU, Ordinazioni sacre, busta 629, Ordinandorum Examen Annorum 1577, 1578, 1579, 80, 81, 82, 83 Sub Regimine R(everendissi)mi D(omi)ni Pauli Byzantii, fol. 48r (22. 9. 1584); Ordinationvm secundus sub Regimine R(everendissi)mi ser Pauli Bizantii, fol. 15r (18. 9. 1587) in 16r (18. 12. 1587)). Za podatke se iskreno zahvaljujem svoji ženi Lilijani Žnidaršič Golec. V Brežicah nastali hrvaški dokument iz leta 1643 je datiran: dan V Bresczeh (Arhiv HAZU, Acta Croatica, DC–X–94, 18. VII. 1643). 467 … das stattel Khosstanouiz zu theütsch Landtstraß; zu Khostainouiz (Golec, Glavni poudarki, str. 145, op. 1). 468 Toponim Krško je zajet v listini Marte Gregorijanec v naslovu barona Moscona: Dni Joannis Baptistae Moskon de Kershko, liberi baronis etc. (Arhiv HAZU, Acta Croatica, DC–VI–382, 22. 8. 1627). 469 Valvasor, Topografija Kranjske 1678–79, sl. 95; isti, Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, št. 262; isti, Die Ehre deß Hertzogthums Crain, XI, str. 234. 98 Mesto Krško v 16. stoletju v svojih domoznanskih delih prvi navaja slovenska imena vseh kranjskih mest in trgov, pri čemer je to za nekatere tudi prva znana omemba. Viri za zgodovino Krškega v 16. stoletju Na Slovenskem je razmeroma malo dobro ohranjenih mestnih arhivov, posebej ko gre za starejše gradivo, nastalo do vključno 16. stoletja. Na Kranjskem sta izjemi samo dve mesti, med manjšimi Višnja Gora in med večjimi Ljubljana.470 Virov o Krškem v 16. stoletju na splošno ni tako malo, so pa – kot za večino slovenskih mest – raztreseni po različnih arhivskih fondih, v več arhivskih usta-novah doma in na tujem. Zelo malo zapisov iz tega razburkanega stoletja se je do 19. stoletja, ko se je prebudilo zanimanje za preteklost, ohranilo v samem Krškem, kjer ni danes shranjen noben izvirni dokument iz tega časa. Sredi 19. stoletja so od tam prenesli v arhiv Historičnega društva za Kranjsko v Ljubljani skupaj z mlajšimi edini zdaj še ohranjeni arhivski dokument, ki je nastal oz. nastajal že v Bohoričevem in Dalmatinovem stoletju.471 Gre za mestno knjigo z vpisi iz 140-letnega časovnega razpona od leta 1539 do 1679, potem ko so vanjo že okoli leta 1500, morda pa celo neposredno po povzdignitvi trga v mesto, zapisali člene mestnega prava.472 470 SI AS 166, Mesto Višnja Gora; SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige ; SI ZAL, LJU 489 , Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura . 471 Verzeichniss (1846), str. 70–71. – Skupno 25 dokumentov iz mestnega arhiva je društvu leta 1846 izročil krški okrajni komisar Vilhelm Mack. Z izjemo mestne knjige, imenovane »Chronik der stadt Gurkfeld aus dem 16. und 17. Jahrhunderte«, so vsi izvirali iz časovnega razpona od leta 1601 do 1809. Leto poprej, poleti 1845, si je krški mestni arhiv med svojim obiskom dolenjskih arhivov ogledal član Historičnega društva Franz von Hermannsthal, čigar poročilo, ki ga je pozneje (1860) povzel A. Dimitz, govori o mestnem arhivu kot o skoraj samo še razsulu ( fast nur mehr Trümmer) (Dimitz, Vereins=Nachrichten, str. 22). Zanimivo je, da poročilo omenja letne račune in zapisnike mestnega sveta ( Jahresrechnungen und alte Rathsprotocolle), ki naj bi segali še v 15. stoletje in so bili zato izločeni, vendar ni pozneje o njih nobenega sledu. Prejkone je Hermannsthal z zapisniki mislil mestno knjigo, vprašanje pa je, kaj se je zgodilo z letnimi računi. I. Lapajne je Hermannsthalovo poročilo pomotoma postavil v leto 1860 (Lapajne, Krško in Krčani, str. 44–45). 472 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga. – O provenienci knjige priča objavljeni seznam pridobitev Historičnega društva v letu 1846 (Verzeichniss (1846), str. 71). Ni znano, kako in kdaj se je med krškimi mestnimi dokumenti znašel drugi iz 16. stoletja, sodobni prepis prošnje mesta štajerskemu deželnemu glavarju Ivanu (Hansu) Ungnadu, sicer zastavnemu imetniku krškega gospostva, iz leta 1535 (prav tam, 31. 8. 1535), ki ima žig Historičnega društva, ni pa ga na omenjenem seznamu. Teža tega dokumenta je, da Krčani v njem prvič sami spregovorijo o sebi in svojem mestu. V ta sklop dokumentov je od neznano kod prišel tudi veliko mlajši prepis mestnih privilegijev (iz 19. stoletja) od mestne ustanovne listine (1477) dalje, ki jih je 31. marca 1600 v Gradcu potrdil nadvojvoda Ferdinand (prav tam, 31. 3. 1600, prepis). Na seznamu pridobitev iz Krškega leta 1846 ga ni (Verzeichniss (1846), str. 70–71). Po vsem sodeč je identičen s prepisom na seznamu listin in rokopisov, ki 99 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Tudi arhivsko gradivo krškega gospostva, pozneje združenega z gospostvom Šrajbarski turn, je za ta čas izgubljeno,473 tako kot ni iz 16. stoletja nobenega dokumenta v krškem župnijskem arhivu.474 Je pa po starejšem mestnem in cerkvenem gradivu sredi 18. stoletja posegel pisec kronike krškega kapucinskega samostana,475 ki po Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske (1689)476 prva prinaša vpogled v preteklost mesta ob Savi, ne da bi šlo za praktične oz. pragmatične namene (prošnje, pritožbe ipd.). Tako je Krško tega časa mogoče raziskovati predvsem po dokumentih v arhivih svetnih in cerkvenih ustanov na višji ravni – deželni, naddeželni, škofijski. Najpomembnejši je arhiv deželnega vicedoma za Kranjsko, oblastva s sedežem v Ljubljani, ki je bilo do ukinitve sredi 18. stoletja neposredno nadrejena instanca za deželnoknežja mesta, vmesna stopnja med mesti in deželnim knezom kot mestnim gospodom.477 Krško je dobro dokumentirano tudi v arhivu kranjskih deželnih stanov, najvišjega organa deželne samouprave, pri katerih so deželnoknežja mesta sestavljala četrto kurijo z najmanj politične teže, gradivo o njih pa se nanaša predvsem na obdavčenje in varnost v širšem pomenu.478 Na naddeželni ravni so pomembni dokumenti shranjeni v arhivskih fondih notranjeavstrijskih deželnoknežjih oblastev v Gradcu, kamor so naše dežele neposredno spadale od oblikovanja Notranje Avstrije (1564),479 in pred tem dvornih oblastev na Dunaju, zlasti spodnjeavstrijske dvorne komore.480 Podobno je s cerkvenimi viri, najsi gre za dokumente katoliške ali protestantske provenience. Poleg nadškofijskega arhiva v Vidmu (Udine), naslednika arhiva oglejskega patriarhata, kamor je spadala župnija Leskovec pri Krškem,481 je tudi za cerkveno področje pomembno gradivo kranjskega deželnega vicedoma, saj je bila jih je društvo z nakupom pridobilo naslednje leto 1847: »Gnaden= und Freiheits=Patente der Stadt Gurkfeld. In Abschrift.« (Verzeichniss (1847), str. 52). 473 Prim. Smole, Graščina Šrajbarski turn. – V tem fondu je od gradiva iz 16. stoletja, povezanega z mestom Krško, le urbar meščanskega špitala z antedatirano letnico 1534 (SI AS 785, Gospostvo Šrajbarski turn, fasc. 61, Civitatensia). 474 Župnijski arhiv Krško; NŠAL, ŽA Krško, popis. 475 Objava: Kralj, Transkripcija virov, str. 427–591. Piščev vir za seznam mestnih sodnikov je bila mestna knjiga (prav tam, str. 471 in 487). 476 Valvasor, Die Ehre XI, str. 233–242. 477 Na mesto Krško se nanašajo predvsem spisi v: SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII. 478 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., predvsem Deželne zadeve (šk. 410–560, fasc. 281c–312c); krajevna kartoteka, Krško. 479 Za to obdobje je ključno gradivo notranjeavstrijske dvorne komore (StLA, I.Ö. HK), medtem ko se gradivo vlade začenja šele leta 1615. 480 AT ÖStA, AVAFHKA, IÖHA, K 22, G–31, Gurkfeld. 481 Od objav gl. Koblarjeve izvlečke virov za župnijo Leskovec (Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov (1891), str. 13–14; 2 (1892), str. 61–63; 3 (1893), str. 60–61) ter vizitacijo Pavla Bizancija iz leta 1581 (Höfler, Trije popisi, str. 38–41). 100 Mesto Krško v 16. stoletju Stran iz krške mestne knjige (SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 47r). 101 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju župnija pod deželnoknežjim patronatom.482 Za obdobje protestantizma je ključnega pomena arhiv kranjskih deželnih stanov, ki so protestantsko organizacijo na Kranjskem vzpostavili in jo do njene zaukazane razpustitve leta 1598 vzdrževali,483 medtem ko je gradivo same evangeličanske Cerkve izgubljeno tako za lokalno raven kakor za deželno (superintendent).484 Za Krško je posebej značilno, da se najpomembnejši viri o zgodovini mesta zgos-tijo v prvi polovici 70. let stoletja, kar sovpada z Gubčevim kmečkim uporom 1573 in posledicami po njegovem zatrtju. Tako sta v letih 1570 in 1575 v izjemno kratkem časovnem razponu nastala dva novoreformirana urbarja deželnoknežjega gospostva Krško,485 ki sta na eni strani ključna vira za razmerje med gospostvom in mestom, na drugi pa s popisoma plačnikov dvornega činža prva ponujata celovit vpogled v posestno, lastniško in tudi demografsko strukturo mesta, kakršnega nimamo nato vse do terezijanskega katastra sredi 18. stoletja. Poleg obeh urbarjev, v katerih je v ospredju agrarno gospodarstvo, so dragocen vir za krške gospodarske razmere obračuni gospoščinskega mitničarja za obdobje 1569–1574,486 kar je v večstoletnem časovnem razponu osamljen vir te vrste. Pomudili se bomo samo ob najpomembnejšem viru domače provenience, krški mestni knjigi, tudi kot uvod v naslednji razdelek, v katerem bomo spregovorili o pravnem položaju mesta in mestni samoupravi. Mestna knjiga ne spada med doslej zelo opažene vire za preteklost Krškega in slovenskih mest sploh, čeprav je znana že od srede 19. stoletja, ko je prišla iz mesta ob Savi v arhiv Historičnega društva in nato Kranjskega deželnega muzeja.487 Delček njene vsebine je bil še v 19. stoletju predstavljen širši strokovni javnosti z dvema objavama v strokovni periodiki (1860 in 1899), predvsem z vpisi analistične vsebine iz prve polovice 17. stoletja.488 Podatki in 482 Gl. objavo regestov vicedomskih dokumentov do srede 18. stoletja, zlasti: Smole, Vicedomski urad, 2. del, str. 34–38, 79–97, 161–171, 216–220 in 267–300. 483 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., zlasti razdelek Evangeličanska vera (šk. 87–99, fasc. 54–54i), pri čemer je Krško zelo malo zastopano. 484 Ohranjena je le matrika ljubljanske protestantske občine (objava: Žabota, Matična knjiga). 485 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575. Prim. obravnavo v: Koropec, Krško v obdobju, str. 47–49 in 52–56. 486 SI AS 33, Deželna vlada v Ljubljani, šk. 284, Mitninske zadeve – Krško 1569–1574, obračuni dohodkov mitnine in brodnine 1. 5. 1569–30. 4. 1570, 1. 5. 1570–30. 4. 1571, 1. 5. 1571–30. 4. 1572, 1. 5. 1572–31. 12. 1572, 1. 1. 1573–31. 12. 1573 in 1. 1. 1574–31. 12. 1574. Prim. obravnavo v: Umek, Promet po Savi. 487 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historič- nega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, ovitek. Prim. Verzeichniss (1846), str. 71; Koblar, Iz kronike krškega mesta, str. 19. 488 Prva objava sega še v leto 1860, ko je August Dimitz v glasilu Mittheilungen des historischen Vereines für Krain priobčil jezikovno posodobljene »anale mesta Krško« ([Dimitz], Annalen der landesfürstlichen Stadt Gurkfeld, str. 84–85). Neodvisno od njega je Anton Koblar leta 1899 v Izvestjih Muzejskega 102 Mesto Krško v 16. stoletju posamezni odlomki iz obeh objav »krških analov« se sicer vsaj od Dimitzove Geschichte Krains (1875)489 pojavljajo v historiografskih delih, upoštevani so bili v domoznanski literaturi490 ter pri obravnavah kužnih epidemij in potresov.491 Preseneča pa spoznanje, da je krška mestna knjiga kot taka ostala domala pozabljena v 20. stoletju, ko je Krško doživelo precej temeljito obravnavo svoje zgodovine.492 Nenavadno je zlasti dejstvo, da ni po njej posegel nobeden od avtorjev zbornika v počastitev 500-letnice mesta (1977). Iz razprav, ki s stališča različnih ved obravnavajo starejšo mestno zgodovino, tako ni mogoče niti slutiti njenega obstoja.493 Krška mestna knjiga je v slovenskem prostoru precejšnja posebnost. Njena vsebina je raznolika, zato je v literaturo upravičeno prišla kot »krška kronika«.494 Tudi obdobje nastajanja je izjemno dolgo. Obsegalo bi lahko več kot dve stoletji, potencialno od leta 1477 do zadnjega datiranega vpisa leta 1679. Knjiga je bila prvotno namenjena zapisu mestnega prava, ki ga je Krško izprosilo od celjskega mestnega sodnika in sveta in je brez datacije zapisano na prvih devetih listih. Kot kaže, je na koncu odpadel vsaj en list s členi in morebitno datacijo, glede na pisavo pa se zapis umešča bolj v 15. kot v začetek 16. stoletja.495 Med letoma 1539 in 1583 so v knjigo na različnih mestih sporadično in brez sistematike vpisali posamezne sodne primere, nekaj sklepov normativne narave (mestnega sveta in meščanske občine) ter sprejeme društva za Kranjsko v slovenščini objavil prispevek, v katerem je po mestni knjigi navedel imena krških sodnikov in pisarjev ter omenil nekaj sodnih primerov in drugih zanimivosti (Koblar, Iz kronike krškega mesta, str. 19–24). 489 Dimitz, Geschichte Krains III, str. 407–408 in 435. 490 V prvi monografiji o Krškem se je Ivan Lapajne analov komajda dotaknil, vira pa ni niti omenil (Lapajne, Krško in Krčani, str. 32). Čeprav je poznal objavljene sezname mestnega arhivskega gradiva, ki ga je prevzelo Historično društvo (prav tam, str. 44–45), je najobsežnejši in najpomembnejši dokument prezrl. Ne da bi za to vedel, je sicer iz mestne knjige črpal posredno. Nepopolni seznam mestnih sodnikov (1543–1799), ki ga je našel v kroniki krškega kapucinskega samostana (prav tam, str. 43), se namreč opira na imena starejših sodnikov iz mestne knjige (gl. objavo: Kralj, Transkripcija virov, str. 471 in 487). 491 Radics, Erdbeben in Gurkfeld, str. 60–61; Travner, Kuga na Slovenskem, str. 103–104; Ribarič, Potresi v Sloveniji, str. 56–57; Golec, Kužne epidemije, str. 39–40. 492 V sedemdesetih ali osemdesetih letih je imel knjigo v rokah Božo Otorepec, ki je oštevilčil prvih devet listov z zapisom mestnega prava. Iz knjige je nekaj podatkov črpal avtor te knjige za svoje ma-gistrsko delo (1997) in doktorsko disertacijo (1999) ter podatke o krški rodbini Duelacher posredoval za objavo J. Mlinariču (Mlinarič, Celjan Martin Duelacher, str. 203). 493 Koropec, Krško v obdobju, str. 56, citira Dimitzov prispevek iz leta 1860, nikjer pa ne omenja krške mestne knjige. 494 Ko je krški okrajni komisar Viljem Mack knjigo leta 1846 izročil ljubljanskemu Historičnemu društvu, je dobila oznako »Chronik der Stadt Gurkfeld aus dem 16ten und 17ten Jahrhundert« (SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, ovitek; Verzeichniss (1846), str. 71). Koblar jo je pol stoletja pozneje imenoval »kronika krškega mesta« in »mestna kronika« (Koblar, Iz kronike krškega mesta, str. 19). 495 Za mnenje o času nastanka se iskreno zahvaljujem kolegu dr. Matjažu Bizjaku. 103 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju novih meščanov (1541–1581). Po skoraj dveh desetletjih je med letoma 1601 in 1679 sledila drugačna vsebina, prav tako raztresena po knjigi: poleg sprejemov novih me- ščanov (1610–1679) in ene normativne zabeležke (1610) še zapisi o volitvah mestnih sodnikov (1601–1669) in spomina vrednih dogodkih – mestni anali (1601–1646). Mestna knjiga je tako v 16. stoletju služila trem namenom: ob normativnem besedilu – mestnem pravu – je postala prostor zapisovanja tistih sodnih primerov in sklepov, ki so se zdeli pomembni za kolektivni spomin mesta, ter z enakim namenom ovekovečenja imen novosprejetih meščanov. Zanimivo je, da so sodni primeri, tako civilni kot kazenski, povsem običajni, kot bi jih pisarji hoteli zabeležiti samo za poznejše zgledovanje po vsebini ali obliki. Knjiga ni bila nikoli kronološko vodena evidenca sodnih protokolov oz. sej mestnega sveta, ampak so le-te v kronološkem zaporedju zapisovali v druge, danes v celoti izgubljene knjige.496 Že sodobniki so jo imenovali mestna knjiga, o čemer pričajo tri oznake ob sprejemih meščanov med letoma 1558 in 1610,497 leta 1670 pa so jo ob enakem dejanju označili kot matrikulo ali mestno spominsko knjigo.498 Krška mestna knjiga je vsekakor vir, ki bi si zaslužil natančno analizo in objavo. V kombinaciji z gospoščinskima urbarjema iz let 1570 in 1575 bo lahko temelj prosopografske študije o Krčanih 16. stoletja in plastičnega prikaza življenja v mestu ob Savi v Bohoričevem in Dalmatinovem času. V priču-jočem delu so v prilogah tabelarično prikazani samo seznama mestnih sodnikov in pisarjev (Priloga 1) in novosprejetih meščanov (Priloga 2) ter komparativno oba popisa plačnikov dvornega činža po urbarjih (Priloga 3). Pravni položaj mesta in mestna samouprava Krška mestna samouprava je temeljila na ustanovni listini cesarja Friderika III. iz leta 1477 in preko te na svoboščinah in mestnem pravu štajerskih mest, posebej Celja. V uvodnih besedah v mestni knjigi, sprva namenjeni samo zapisu mestnega prava, celjski mestni sodnik in svet v prvi osebi govorita o prepisu (vidimusu) celjskega mestnega prava, ki sta ga posredovala Krčanom na njihovo prošnjo. Prepisu po vsem sodeč manjka zadnji del, zapisan na enem ali več danes izgubljenih listih. Ker prvima dvema členoma sledi naslov »Zapisano mestno pravo Krškega« ( Die geschriben Stadrecht Gürkfelt) in ker celjska predloga besedila ni znana, ne vemo, kateri 496 Posamezne primere sodb, vpisanih v 16. stoletju v mestne sodne protokole, poznamo iz prepisov v sodnih protokolih vicedomskega sodišča v Ljubljani kot prizivne instance za krško mestno sodišče in sodišča drugih kranjskih deželnoknežjih mest (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 372, sodni protokoli 1554–1557, fol. 151–152, 155, 169, 224–225). 497 1558: In das Statt Puech (fol. 48r), 1581: In das Stadt Puech (fol. 39r), 1610: In das Statpuech (fol. 33r). 498 … in dise Matricul oder Stattgedenkhbuch einverleibt (fol. 17v). 104 Mesto Krško v 16. stoletju členi manjkajo, kateri so izvirni in kateri morda že prilagojeni krškim razmeram. Besedilo ni sistematično, ampak na videz neurejeno, ker sledi neki notranji logiki kot srednjeveški pravni predpisi sploh.499 Veliko ključnih elementov pogrešamo, npr. strukturo mestnih organov in njihove pristojnosti, na drugi strani pa se členi nemalo ukvarjajo tudi z (nepomembnimi) podrobnostmi v zvezi z delovanjem mestnega sveta in sodišča, vzdrževanjem reda in čistoče, s tržnim redom, višino sodnih kazni ipd. V nadaljevanju se bomo ustavili le pri tistih, ki so pomembni za razumevanje delovanja mestne samouprave, kot jo sicer poznamo iz konkretnih primerov. Pri tem je treba upoštevati, da je praksa s časovno distanco nujno začela odstopati od normativa, ki je bil pogosto le načelne narave, bolj priporočilo kakor obveza. Po prvem določilu je imelo mesto pravico vsako leto izvoliti sodnika in svet ( Richter Vnnd Rate),500 pri čemer ni povedano, kdaj se volitve odvijajo in kdo izvoljenega sodnika potrjuje,501 pač pa v nadaljevanju beremo, da ju postavlja (voli) občina ( mit der gemain wissen), tj. skupnost polnopravnih meščanov.502 Sodnik in svet sta se morala sestajati vsak drugi petek zjutraj in obravnavati zadeve, ki jih sodnik ni mogel rešiti v preteklih 14 dneh,503 pri vseh pravnih poslih pa je moral imeti sodnik ob sebi mestnega pisarja ( den stadschraÿber).504 Sodna veča ( Panntading) je bila predpisana enkrat na leto, prav tako brez določitve dneva.505 Za mestnega svétnika sta dve poimenovanji: Rather, ki je bilo sicer običajnejše (Ratsherr), a se tu pojavi samo v zvezi s prisego ( Aines Rathern aÿd),506 in večkrat izpričani izraz Ratman,507 za katerega je iz konteksta jasno, da gre za sinonim. Za organ z imenom štirje iz občine oz. četrtniki iz občine ( die Vierer von der gemaÿn) izvemo le mimogrede iz člena, ki govori o varovanju tajnosti in neprimernem govorjenju. Naveden je v hierarhičnem redu za sodnikom in svetom,508 nič pa ni povedanega o njegovih nalogah in pristojnostih. Od mestnih uslužbencev srečamo poleg mestnega pisarja še sodnega slugo ( Der Franpot),509 biriča ( dem schergen)510 ter v zvezi s prodajo mesa cenilca ( der schatzer).511 499 Prim. Vilfan, Novomeški mestni privilegij, str. 92–93. 500 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 1 r. 501 Prav tam, fol. 1r. 502 Prav tam, fol. 1v. 503 Prav tam, fol. 1v. 504 Prav tam, fol. 2v. 505 Prav tam, fol. 6r–6v. 506 Prav tam, fol. 8r–8v. 507 Prav tam, fol. 2r, 2v, 5v, 7r, 8v. 508 Prav tam, fol. 5v. 509 Prav tam, fol. 2r. 510 Prav tam, fol. 7r. 511 Prav tam, fol. 4v. 105 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Mestni privilegij cesarja Friderika III. z dne 5. marca 1477 je na prošnjo Krčanov doživel do leta 1600 še štiri vladarske potrditve, kot je bilo za tovrstne privilegije običajno. Najprej ga je 13. julija 1495 v Wormsu v nespremenjeni obliki potrdil Friderikov sin kralj Maksimilijan I. in nato 20. avgusta 1523 v Dunajskem Novem mestu vnuk nadvojvoda Ferdinand (od 1531 nemški kralj Ferdinand I. in 1558–1564 cesar). V obdobju Notranje Avstrije (1564–1619) kot samostojne entitete (deželne unije) v okviru Cesarstva sta sledili potrditvi Ferdinandovega sina nadvojvode Karla 13. februarja 1567 v Gradcu in Karlovega sina nadvojvode Ferdinanda (od 1619 cesarja) prav tam 31. marca 1600. Poleg tega so Krčani v 16. stoletju izposlovali še dva posebna privilegija v zvezi s sejemskimi pravicami. Zaradi velike škode, povzročene med prehodom »dednega sovražnika«, jim je bodoči kralj Ferdinand s privilegijem, izstavljenim 5. novembra 1530 na Dunaju, poleg dotedanjih dveh sejmov, poletnega na ulrikovo (4. julija) in jesenskega na lukovo (18. oktobra), podelil še pravico do tretjega, na florijanovo (4. maja) s svoboščinami dan pred in dan po prazniku. 33 let pozneje je Krškemu uspelo dobiti tudi dodaten tedenski sejemski dan ob sredah, in sicer s privilegijem cesarja Ferdinanda I., izdanim 28. avgusta 1563 na Dunaju.512 V krškem mestnem pravu in podeljenih deželnoknežjih privilegijih pogrešamo kakršno koli omembo mestu nadrejenih oblastev kot tudi krškega gospostva, s katerim je bilo kljub izvzetosti iz njegovega ozemlja vseskozi na različne načine organsko povezano. O razmerju med mestom in gospostvom smo do srede 16. stoletja slabo poučeni. Kot je bilo že omenjeno, si je krški gospod Jurij Thurn v začetku stoletja lastil pobiranje davka od mesta, kar je tedaj že bilo v pristojnosti kranjskih deželnih stanov. Najpozneje po kmečkem uporu 1515 so se zadeve tudi na tem področju uredile. Mesto je gospostvu še naprej odvajalo tisti dve dajatvi, za kateri je Friderik III. v mestni ustanovni listini določil, da ju je dolžno plačevati mestnemu gospodu: sodnino od mestnega sodišča, »kakor je bila navada že od nekdaj« ( das gericht gelt vom gericht vnd vom stabs […] als von alter heerkhomen ist), in dvorni činž ( hofzins), ki naj ga poslej vsakokratni mestni sodnik pobere od meščanov in prebivalcev mesta ( von vnsern bürgern und leüthen daselbs) ter ga izroči njemu ali komur on ukaže.513 512 Po prepisu privilegija nadvojvode Ferdinanda z dne 31. marca 1600 z inseriranimi privilegiji iz časovnega razpona od 1477 do 1567 (SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, 31. 3. 1600). Prepis je nastal sredi 19. stoletja, skoraj brez dvoma na podlagi Ferdinandovega privilegija iz leta 1600, ki ga je F. von Hermannsthal leta 1845 videl v Krškem skupaj z mlajšimi (vladarskimi) privilegiji iz let 1660, 1706, 1757 in 1784 (Dimitz, Vereins=Nachrichten, str. 9). Na seznamu listin in rokopisov, ki jih je leta 1847 z nakupi pridobilo Historično društvo za Kranjsko, je naveden tudi prepis nedatiranih svoboščin mesta Krško (Gnaden= und Freiheits=Patente der Stadt Gurkfeld. In Abschrift) (Verzeichniss (1847), str. 52). O posameznih privilegijih in njihovih hraniščih prim. Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 39; Koropec, Krško v obdobju, str. 46 in 47. 513 Po objavi: Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 43. 106 Mesto Krško v 16. stoletju Koliko sta obveznosti znašali in kako je njuno plačevanje potekalo v praksi, izvemo prvič iz dveh urbarjev krškega gospostva slabih sto let pozneje, leta 1570 in 1575. Oba urbarja navajata natančno porazdelitev dvornega činža med posamezne obveznike, ki ga je bilo mesto dolžno vsako leto plačevati od oštatov in zemljišč.514 Pobiral ga je mestni sodnik in ga izročal gospoščinskemu oskrbniku na dan sv. Miklavža (6. decembra).515 Samo mlajši od obeh urbarjev omenja v tem okviru tudi remanenco ali sodnino ( Remanenz oder Gericht Gelt). Mesto jo je plačevalo vsako leto na vnebohod v višini 26 renskih goldinarjev in 40 krajcarjev oziroma en goldinar manj; tega je dobil mestni sel ( dem Statpoten), ker je bil gradu vseskozi na razpolago ( gewärtig).516 Poleg tega so Krčani po mlajšem od obeh urbarjev kot skupnost dolgovali gospostvu še letno naturalno dajatev 20 krških mernikov ovsa ( habern Gurckfelder Maß) za pašo živine na gmajni ( für den Pluembesuech in der Gemain).517 Vsem trem obveznostim mesta je nato mogoče slediti v prvo polovico 19. stoletja in so se po vsem sodeč obdržale vse do zemljiške odveze.518 Poleg skupnih mestnih obveznosti do gospostva so obstajale še individualne. Vsak meščan, ki je v mestu točil vino, je bil dolžan stočiti vse desetinsko vino, pripadlo gospostvu od vinogradov na Trški gori, medtem ko je za podložnike izrecno zapisano, da takšne obveznosti nimajo.519 Ob pomanjkanju mestnih zemljišč so posamezni Krčani jemali v zakup gospoščinske njive in travnike,520 skoraj samo 514 Urbar iz leta 1570 nalaga obveznost mestu kot celoti in govori o plačilu v grad ( In Geschloß Gurgc-khfeldenn) v črnih kovancih ( mit Schwarzer Munß), po reformiranem urbarju iz leta 1575 pa so bili obvezniki meščani Krškega od svojih oštatov in zemljišč ter prejemnik krško gospostvo (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 481; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Hernach volgen die Hofzinss etc.). Sumarna višina dajatve v urbarjih ni navedena. 515 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Stifftäg beÿ der Herrschafft. 516 Prav tam, s. p., Hernach volgen die Hofzinss etc. 517 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 444; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Alben vnd Pluembesuech. 518 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–8, 25. 8. 1655; šk. 277, I/140, lit. S XXI/5, 5. 2. 1724; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA N 239, No. 8, s. d. (1756); SI AS 785, Gospostvo Šrajbarski turn, fasc. 61, Civitatensia, Civitatensia–Računi, obračun 1809–1811. 519 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Taferner. 520 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 464–480; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Zinnss von Akhern vnd Wisen. – Skoraj vsa imena najdemo med Krčani, plačniki dvornega činža. Leta 1570 je pri posameznikih dopisano, da je zemlja (postala) kupnopravna, opustela ali bila pritegnjena k pristavi. 107 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju mestne ljudi pa najdemo tudi med plačniki gornine ( Perkhrecht) na Trški gori,521 pri čemer so posebej plačevali vinsko desetino, in sicer dve tretjini gospostvu in tretjino krškemu župniku.522 Kdor je v gospoščinskih gozdovih pasel svinje, je bil zavezan plačilu žirnine ( Aaßrecht), kar je avtomatično veljalo tudi za mestne ljudi,523 prav tako pa so gospostvu pripadale ribolovne pravice na Savi.524 Gledano v celoti so bili mesto in njegovi prebivalci z gmotnimi obveznostmi močno navezani na gospostvo. Kot bomo videli pri obravnavi gospodarstva, je gospostvu v celoti pripadalo tudi pobiranje mitnine in brodnine na mestnih tleh. V mestni ustanovni listini je zelo ohlapno opredeljena hierarhija organov mestne samouprave. Meščani so dobili pravico iz svojih vrst izvoliti sodnika in svet, ki sta morala, tako kot v drugih deželnoknežjih mestih Štajerske, priseči in se zavezati ( swern vnd gewendliche pflichte vnd eydes thuen) Frideriku III., njegovim naslednikom ali temu, kogar določi on oziroma oni.525 Najbolj praktično je bilo seveda priseganje pred zastavnim imetnikom krškega gospostva ali njegovim upraviteljem, veliko bolj kot pa pred vicedomom v Celju ali Ljubljani. Po vsem sodeč je bilo samoumevno tudi to, komu pripada prizivna ali druga sodna instanca. Da je oboje še nekako do srede 16. stoletja spadalo (tudi) v domeno krškega gospostva, pričajo pritožbe cesarju Ferdinandu I., ki jih je nanj leta 1559 ali kakšno leto prej naslovil takratni zastavni imetnik gospostva Ivan (Hans) Ungnad, in sicer preko svojih sinov, ker je sam že živel na tujem. Prva pritožba je zadevala gospostvo Krško, ki ga je imel Ungnad z vso jurisdikcijo (kot zastavni imetnik) že več kot trideset let, tamkajšnji meščani pa so zavračali prisego ( die Glubdt zu thuen) imetniku oz. njegovemu upravitelju in niso dovoljevali apelacije (z mestnega sodišča) na gospostvo ( auch die Apelation in das Schlos zulassen). Ungnad se je še posebej pritoževal nad tem, da naj bi njegovo cesarsko veličanstvo dopuščalo ( verbleiben haben lassen sollen), da sodnik in meščani niso dolžni priseči in (od gospostva) dobiti potrditev (izvoljenega sodnika) ( angeregte Glubdt zuthuen und bestatigung zu empfachen). Kako se je zadeva iztekla, ne vemo, cesarjevo odločitev ( Bescheid) naj bi sporočila dvorna pisarna.526 521 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 522–538; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Perkhrecht zu der Herrschaft gehörig, Statt Perg. 522 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Weinzehendt. 523 Prav tam, Aaßrecht. 524 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 578–579; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Vischwasser. 525 Po objavi: Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 43. 526 AT ÖStA, AVAFHKA, Innerösterreichische Herrschaftsakten, K 22, G–31, Gurkfeld, fol. 21r, 16. 5. 1559. 108 Mesto Krško v 16. stoletju Ni dvoma, da je pri potrjevanju novoizvoljenih mestnih sodnikov in pri prizivni instanci za krško mestno sodišče prišlo v Ungnadovem času do določenih sprememb. V najstarejših ohranjenih sodnih zapisnikih ljubljanskega vicedomskega sodišča (od 1554 dalje), ki je med drugim obravnavalo prizive na sodbe sodišč deželnoknežjih mest na Kranjskem, najdemo obravnave krških sodb od začetka leta 1556.527 To še ne pomeni, da takšna praksa ni obstajala že prej, le da druga sodna instanca ni bila jasno opredeljena in so se Krčani s prizivi nemara v glavnem obračali na krško gospostvo. V mestni knjigi kaže na takšno prakso sodni primer iz leta 1540, kjer beremo, da je Ivan Ungnad (neznano kdaj pred tem) oprostil meščana Jurija Hirschenfelderja krivde za dve pogrešani srebrni čaši, ki mu ju je oporočno volil krški župnik Mihael Guttenfelder.528 Ni gotovo, od kdaj natanko so morali mestni sodniki po potrditev mandata k vicedomu v Ljubljano, vsekakor že leta 1559. Najstarejši dopis v seriji dopisov mesta vicedomu o izvolitvah je sicer iz leta 1586.529 Od srede 16. stoletja se je mesto z izjemo kolektivnih gmotnih obveznosti (re-manenca ali sodnina, dvorni činž in dajatev za pašo) dokončno osamosvojilo od gospostva, ki je do leta 1586 še ostajalo v zastavnem imetništvu, nato pa prešlo v zasebne plemiške roke.530 Kot bomo videli v nadaljevanju, je mesto na tleh svojega pomirja imelo tudi deželskosodne pristojnosti, tj. pravico kaznovati težja kazniva dejanja. O tem, kdaj se je takšna praksa uveljavila, viri molčijo. Med mestom in gospostvom je tako kot drugje prihajalo do občasnih napetosti in nasprotij. Največji incident z gospoščinskim upraviteljem poznamo iz poznejšega časa, iz leta 1637, ko se je znašel v analih mesta v krški mestni knjigi.531 V 16. stoletju sta evidentirana dva manjša spora, oba v zvezi z gospoščinskim oskrbnikom (upraviteljem) Mihaelom Mikužem. Tako je bilo leta 1579 na zborovanju celotne meščanske občine imenovano odposlanstvo k baronu Krištofu Ungnadu – zastavnemu imetniku, ki verjetno ni prebival v Krškem – in doseglo, da Mikuž pri dvornem vinu ( Hoffwein) ni smel več obračunavati za vedro 23 bokalov kakor zadnji dve leti, ampak le 21, kot 527 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 372, sodni protokoli 1554–1557, fol. 151–152, 155, 169 in 224–225. 528 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 10v. – O Guttenfelderju ni znanega ničesar. Očitno je umrl najpozneje leta 1534, ko je deželni knez in kralj Ferdinand I. oglejskemu patriarhu prezentiral za župnika Martina Duelacherja (Mlinarič, Martin Duelacher, str. 204). 529 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, G VIII–1, 26. 6. 1586. 530 O lastništvu Koropec, Krško v obdobju, str. 58. 531 Ko je oskrbnik Adam Versertzenstein leta 1637 meščanom odtujil del živine in so ga ti hoteli vreči v ječo, se je rešil z begom čez Savo, nato pa je zanj posredoval graščak Jošt Jožef baron Moscon (SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 21r–21v). 109 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju je veljalo »od nekdaj«.532 V istem času je štiri leta, od 1576 do 1580, tekla pravda pred ljubljanskim vicedomskim sodiščem, ker je Mikuž meščanom odvzel »zgornjo klavžo« ( wegen endtziehung der Obern Clausen daselbß), očitno severni krak obzidja ali njegov zgornji del. Vicedom je ukazal podreti tam postavljene kašče in drugo ( Gäden vnnd anders) ter odstraniti rovt, ki ga je Mikuž dal narediti na gmajni. Zastavni imetnik Krištof Ungnad je moral polovico naložene kazni odšteti vicedomskemu sodišču, drugo polovico pa mestu in temu poravnati sodne stroške.533 Mesto v političnem pomenu besede so bili njegovi meščani, tj. moški, ki jih je meščanska občina sprejela v svoje vrste, tako da je vsakemu posebej podelila meščanske pravice.534 Običajno je moral biti meščan pred sprejemom oženjen in lastnik hiše ali pa se je vsaj zavezal, da bo izpolnil oba temeljna pogoja.535 V Krškem sprejemni pogoji niso mogli biti bistveno drugačni kakor v drugih manjših mestih, tako da je bila v meščanski stan sprejeta večina hišnih gospodarjev. Posredno priča o tem veliko število novosprejetih meščanov, katerih imena so v mestno knjigo bolj ali manj redno zapisovali v dveh obdobjih, 1541–1581 in 1610–1679. O sočasnem številu krških meščanov nimamo nobenega podatka ne za 16. ne za 17. stoletje. Za primerjavo lahko pritegnemo samo približne številke iz poznejšega časa. Ob vicedomski vizitaciji leta 1744, ko je imelo Krško manj hiš in prebivalcev kakor v 16. stoletju, so Krčani izpričali, da je vseh meščanov okoli 60 in toliko tudi članov meščanske občine, meščanskih hiš (kar pomeni vseh zasebnih hiš) pa 93.536 Posamezniku podeljeno meščanstvo ni bilo dedno, tako da so morali za sprejem med meščane kakor vsi drugi posebej zaprositi tudi sinovi domačih meščanov.537 V mestni knjigi je za 16. stoletje dokumentiranih 139 oz. 140 poimensko in deloma tudi s poklicem izpričanih novosprejetih meščanov v časovnem razponu 40 let od 1541 do 1581. Sprejemi, skupno 11, so se odvijali na različne dneve v letu, število hkrati sprejetih oseb pa je močno variiralo – od samo enega novega meščana (1549) do 33 (1558).538 Ponavljajoči se priimki novosprejetih članov krške meščanske občine kažejo, 532 Prav tam, fol. 46r. 533 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–2, 1. 6. 1580, pag. 206–219. – Ungnad obveznosti do leta 1585 še ni poravnal (prav tam, 25. 7. 1585). Koropec v zvezi s tem piše o odvzemu »zgornje kluže« (Koropec, Krško v obdobju, str. 56), na drugem mestu pa govori o travnikih »pri mestu pri Klužah ( Khlausen)« (prav tam, str. 53). 534 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 161. 535 Prim. zlasti Svetina, Pogoji za sprejem, str. 156–166. 536 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–5, 12. 5. 1744, 13. 5. 1744. 537 Svetina, Pogoji za sprejem, str. 155. 538 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 39r, 46v, 48r–48v, 51r–52v in 54r–54v. 110 Mesto Krško v 16. stoletju katere družine so bile številčno močnejše, v mestu stanovitnejše pa tudi premožnejše. Sprejemi so prikazani na koncu poglavja v Prilogi 2. Drugi stalni prebivalci mesta, ki niso spadali med privilegirane sloje – kar so bili duhovniki, plemiči in določeni uradniki – in niso nikoli dobili meščanskih pravic, so veljali za mestne gostače ( Inwohner).539 Izraz je v Krškem v 16. stoletju izpričan v sklepu meščanske občine leta 1574 ( denen Inwonerin die von gemainer stat nicht aufgenomen seindt worden) v zvezi z omejenim trgovanjem zanje.540 Za 16. stoletje vemo zelo malo o strukturi in sestavi mestnih organov, predvsem ker imamo opraviti z neugodno strukturo virov domače provenience. Pogrešamo namreč zlasti mestne sodne zapisnike oz. zapisnike mestnega sveta, tako da se moramo zadovoljiti s selektivnimi primeri iz sodne prakse v mestni knjigi. Medtem ko je številčna in personalna sestava organov uganka, precej dobro poznamo imena mestnih sodnikov, do leta 1583 iz mestne knjige in nato od 1586 iz dopisov mesta o izvolitvah, poslanih vicedomu v Ljubljano. Seznam krških sodnikov od leta 1539 do 1600 je objavljen v Prilogi 1. Kot je bilo običajno zlasti v manjših mestih, so nekateri posamezniki zasedali položaj dlje časa, npr. Miklavž Laibacher, Valentin Fleischhacker (mesar) in Peter Brumnik. Po splošnem pravilu, ki je veljalo za mesta, so v Krškem imeli sodniške volitve vsako leto, kar je za sodnika in svet določeno tudi v zapisu od Celja pridobljenega mestnega prava.541 O predlagalni pravici, volilnih upravičencih in poteku volitev pa iz razpoložljivih virov ni znanega ničesar. Vsekakor so volili vsi polnopravni meščani. Da so volitve potekale na binkoštni torek ( Pfingst Erichtag), in to »po starih mestnih privilegijih in običaju« ( Vnsern altehergebrachten priuilegien vnd stadt gebrauch nach), prvič izvemo leta 1586 iz dopisa mesta vicedomu.542 Enoletni sodniški mandat je torej v Krškem zaradi premakljivosti praznika trajal različno dolgo. Šele od sedemdesetih let 17. stoletja je izpričano, da je notranji svet predlagal meščanski občini v izvolitev tri kandidate iz svojih vrst,543 kar ni samoumevno za prejšnje čase. Mestnega sodnika je v odsotnosti nadomeščal sodni upravitelj ( Gerichtsverwalter), tako tudi v primeru, če novi sodnik ni bil pravočasno izvoljen, kot se je zgodilo leta 1594, ko so Krčani zamujali z volitvami zaradi pettedenske nastanitve 800 štajerskih in karnijskih vojakov ( ein verwaltter).544 539 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 162–165. 540 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 44v. 541 Prav tam, fol. 1r. 542 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–1, 26. 6. 1586. 543 Prav tam, 28. 8. 1676, 18. 8. 1679, 13. 8. 1680. 544 Prav tam, 21. 7. 1594. 111 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju V 16. stoletju v Krškem ni potrjena klasična struktura mestnih organov, ki je bila v zgodnjem novem veku običajna za naša mesta: notranji in zunanji mestni svet ter občina (vseh) polnopravnih meščanov.545 Kot bomo videli, srečujemo oba sveta šele veliko pozneje, od sedemdesetih let 17. stoletja, pa še to z neenotnimi poimenovanji. Vse kaže, da se mestni svet v 16. stoletju še ni delil na notranji svet kot ožji in zunanji svet kot širši organ mestne samouprave. Poleg mestnega sodnika so izpričani samo svet, občina meščanov in organ štirih oz. četrtnikov iz občine, vsi že v zapisu mestnega prava iz okoli leta 1500,546 nato pa še v vpisih v mestni knjigi. Sinonima za mestni svet (1540: Rat)547 sta bila tudi gospodje ( Herren, npr. 1539: die Heren),548 ko je šlo za sklep normativne narave, a tudi pri sodnih obravnavah (npr. okoli 1550),549 v sodnih primerih pa prisedniki ( Beisitzer, npr. 1539: die payschizar).550 Meščanska občina ( Gemeinde, npr. 1574: ein Ersame gemein),551 skupnost polnopravnih meščanov, je občasno sklepala o pomembnejših skupnih zadevah. Takšna je bila tudi naložitev denarne kazni sodniku Juriju Lašiču zaradi njegovega večkratnega nedopustnega vedenja (1579).552 Nikjer pa ni izpričano, koliko članov je štel mestni svet in koliko meščanska občina. Po analogiji z drugimi mesti bi jih bilo v svetu 12. Pri posameznih sodnih primerih najdemo imena navzočih mož, skupno tudi do 20,553 ki pa jih ni mogoče enačiti s svetniki, čeprav so vsaj prvonavedeni to nedvomno bili. Struktura mestnih organov je v grobih potezah še najbolje vidna iz sklepa, sprejetega na zborovanju celotne meščanske občine ( In der versamblung der ganzen gemein alhie), na katerem so imenovali odposlance h graščaku Krištofu baronu Ungnadu, in sicer šest iz sveta ( auß dem Rath), med temi mestnega sodnika, in štiri iz občine ( auß der gemein).554 V slednjih prepoznamo organ četrtnikov iz občine ( die Vierer von der gemaÿn), ki ga za sodnikom in občino bežno omenja že zapis mestnega prava, prejetega od mesta Celje.555 Četrtnike srečamo tudi leta 1571, ko je mestni svet sklenil, da bodo v bodoče denarno kaznovani meščani, ki se bodo upirali izvolitvi v ta organ ( zu vier von der 545 Zwitter, Starejša kranjska mesta, str. 35–36; Vilfan, Pravna zgodovina, str. 159–160. 546 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 1r, 1v in 5v. 547 Prav tam, npr. fol. 10r. 548 Prav tam, fol. 60r 549 Prav tam, fol. 47v. 550 Prav tam, fol. 62v 551 Prav tam, fol. 44v. 552 Prav tam, fol. 60r. 553 Npr. 17 leta 1541 (prav tam, fol. 61r) in 20 leta 1556 (fol. 62r). 554 Prav tam, fol. 46r. 555 Prav tam, fol. 5v. 112 Mesto Krško v 16. stoletju gemein erwelt nit wellen sein).556 Iz njegovega poimenovanja izhaja, da so bili (vsaj prvotno) štirje, kar implicitno potrjuje zgornji primer iz leta 1579, in da so izhajali iz meščanske občine.557 Ne vemo pa, kakšne pristojnosti so imeli in ali gre za zametek poznejšega zunanjega mestnega sveta. V istem času srečujemo tak organ ( die Vierer, die vier von der Gemein) tudi v sosednjih Brežicah, ki so prav tako imele mestno pravo štajerskih mest. Tam je organ »štirih iz občine« v prvi tretjini 17. stoletja po vsem sodeč prerasel v notranji mestni svet, pri čemer je šlo za spreminjajoča se poimenovanja istih organov, čemur lahko natanko sledimo po mestnih zapisnikih.558 Vendar brežiškega razvoja mestnih organov ni mogoče primerjati s krškim, kaj šele, da bi tamkajšnje vzorce prenašali na sosednje mesto. Ob odsotnosti mestnih zapisnikov je za Krško mogoče domnevati dvoje: da je organ, imenovan štirje iz občine, v 17. stoletju postal zunanji mestni svet ali pa se je ta izoblikoval neodvisno od njega in so bili četrtniki iz 16. stoletja istovetni s poznejšimi četrtnimi mojstri ( Viertlmaister), tj. z nekakšnim sodnikovim izvršilnim organom. Četrtne mojstre srečamo leta 1674, ko so šli skupaj s sodnikom kot davčni eksekutorji nekemu meščanu zapečatit klet.559 V istem času, leta 1677, zasledimo tudi štiri iz občine ( die Vier von der Gemain), in sicer kot kupce ovsa, ki ga je mesto plačevalo gospostvu, kupnino pa so nato možem odračunali od njihovega davka in kontribucije.560 Organ, ki bi ga drugje imenovali zunanji svet, je v Krškem malo prej, leta 1668, izpričan v mestni knjigi kot »odbor (iz) občine«, in sicer za mestnim svetom pri sodnikovi pogostitvi in sprejemu novih meščanov ( in versambleten völlig Rath Vnd außschus der Gemainde; Einem ers: Rath, und auß Schusß von der Gemainde).561 Kot zunanji svet je poimenovan leta 1674 v dopisu vicedomu o izvolitvi novega sodnika,562 torej v dokumentu za zunanjo rabo, prejkone po splošni poimenovalni praksi, tako kot od leta 1676 v istih dopisih srečujemo notranji svet v vlogi predlagatelja kandidatov za sodnika.563 Ob vicedomski vizitaciji mesta leta 1744 je notranji svet štel osem, zunanji pa sedem svetnikov, pri čemer se v istem viru še vedno govori tudi o svetu in odboru (meščanske) občine.564 556 Prav tam, fol. 55r. 557 Leta 1561 je med pričami listinjenja neke sodne listine za osmimi imeni in pred mestnim pisarjem kot zadnjim naveden in nato prečrtan eden iz občine ( auß der gmain) (prav tam, fol. 50r). 558 Golec, Podoba brežiške mestne družbe, str. 18–19; Dolenc, Pravne razmere, str. 14–15. 559 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–3, 17. 2. 1674. 560 Prav tam, lit. G VIII–8, s. d., Berichts Copie (1677). 561 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 32r. 562 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–1, 23. 8. 1674. 563 Prav tam, 28. 8. 1676, 18. 8. 1679, 13. 8. 1680. 564 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–5, 12. 5. 1744, 13. 5. 1744. 113 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Po zapisu mestnega prava so Krčani tudi svet, tako kot sodnika, volili vsako leto.565 Volitve članov sveta za razliko od sodniških volitev niso dokumentirane, znano je le upiranje izvolitvi med štiri iz občine, kar je moral mestni svet leta 1571 sankcionirati z denarno kaznijo.566 V dopisu vicedomu leta 1594, v katerem mestni sodnik in svet pojasnjujeta razloge za zamudo pri volitvah mestnega sodnika, je omenjena (od vicedoma očitana) zamuda pri »nadomestitvi drugih uradov«, tj. funkcij oz. služb ( auch Ersetzung anderer Empter),567 kar kaže na sočasnost volitev članov organov s sodniškimi volitvami. V mestih slovenskega in širšega prostora je bilo članstvo v mestnih organih sprva podvrženo menjavi, t. i. mutaciji, pri kateri je nižji organ vsako leto odpoklical v svoje vrste del članov višjega in ta iz članov nižjega izbral nove.568 Ko pa se je v mestih habsburških dednih dežel od 16. stoletja postopoma uveljavilo načelo, da ima vsak organ sam pravico odločati o svoji sestavi, je meščanom preostalo le soodločanje ob volitvah predstojnika občine in najvišjih mestnih uradnikov na čelu s sodnikom.569 Potem ko so mutacijo v 17. stoletju odpravili v Ljubljani in je članstvo v obeh svetih postalo dosmrtno – v notranjem leta 1628 in v zunanjem 1692 –, naj bi po F. Zwi-ttru na Kranjskem to reformo »pač posnemala tudi druga mesta«.570 Tak razvoj je potrjen za največji gorenjski mesti Kranj in Škofja Loka, kjer so mutacijo odpravili šele v prvi polovici 18. stoletja,571 prav tako je v prvi polovici 18. stoletja ni več imela Višnja Gora.572 Zanimivo je, da je ni poznal že novi volivni red za Novo mesto iz leta 1573, ki je predpisoval zapolnjevanje organov le v primerih, ko se je kakšno mesto izpraznilo zaradi smrti.573 Za Krško ne vemo, ali so mutacijo sploh kdaj odpravili in jo nadomestili z načeloma dosmrtnim članstvom; slednje se je lahko končalo tudi predčasno, in sicer zaradi odstopa ali odstavitve iz kazenskih razlogov. Medtem ko ni v 16. stoletju niti enkrat izpričana personalna sestava mestnega sveta, imamo vsaj nekaj podatkov o mestnih pisarjih kot nepogrešljivih uslužbencih mesta in pomočnikih mestnega sodnika. Kot smo videli pri obravnavi mestnega prava, je sodnik pri vseh pravnih poslih moral imeti ob sebi pisarja. Iz mestne knjige 565 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 1r. 566 Prav tam, fol. 55r. 567 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, G VIII–1, 21. 7. 1594. 568 Zwitter, Starejša kranjska mesta, str. 36; Vilfan, Pravna zgodovina, str. 160–161. 569 Mathis, Zur Bevölkerungsstruktur, str. 1092. 570 Zwitter, Starejša kranjska mesta, str. 36. 571 Kranjčani so se za stalni svet zavzemali pri notranjeavstrijski vladi sicer že v 17. stoletju, a so ga uvedli šele leta 1728 (Žontar, Zgodovina mesta Kranja, str. 207–209, 226), odprava mutacije v obeh svetih Škofje Loke pa je bila predmet novega mestnega reda iz poznega leta 1747 (Žontar, Novi škofjeloški, str. 132–135). 572 Golec, Elite v majhnih mestih, str. 224. 573 Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, dodatek II. 114 Mesto Krško v 16. stoletju so znana imena petih mestnih pisarjev, od katerih je le eden izpričan dvakrat, prvi, Urban Behaim (1548), pa samo posredno kot podpisnik. Njegova pisava se v knjigi pojavlja od samega začetka (1539),574 nato je med pričami pravnih dejanj enkrat naveden prvi (1541)575 in enkrat takoj za sodnikom (1546).576 Če bi sledili pisavam, bi lahko natančneje določili, koliko časa je deloval kateri od pisarjev. Zanimivi sta še dve imeni. Mihael Mikuž, ki smo ga že srečali kot gospoščinskega oskrbnika oz. upravitelja (od 1566 do 1585),577 je pred tem leta 1561 izpričan kot mestni pisar578 in še prej leta 1558 med novosprejetimi meščani.579 Prejkone je imel sočasno dve službi Volf Wartperger, omenjen kot mestni pisar leta 1583,580 nato pa kot protipisar krškega nakladniškega urada (mitnice) dve leti pozneje, ko so ga zaradi malomarnega dela zamenjali.581 Kdo je bil zadnji v 16. stoletju izpričani mestni pisar, o katerem vemo le to, da je pripadal luteranski veroizpovedi, lahko samo ugibamo. Deželni vicedom je leta 1598 od Krčanov zahteval njegovo odstavitev in zamenjavo s katoliškim pisarjem.582 Tako kot ne poznamo imena tega moža, ostajajo brezimni mestni sli. Gospoščinski urbar iz leta 1575 pri plačilu remanence navaja, da je bil sel ( dem Stattpoten) ves čas na razpolago tudi gradu.583 Krško je imelo še svoje mestne merilce, ki jih srečamo v mestni knjigi v zvezi z nakupom žita ( die Statmesser),584 in mestne vratarje, od katerih poznamo enega po imenu, in sicer Jakoba Gregoriča, že nekdanjega vratarja ( gewesner thorhuetter), ko so ga leta 1563 sprejeli med meščane.585 Ni jasno, kdaj je pod upravo mesta prišel mestni špital, nastal sredi 15. stoletja. »Urbar ubožnega špitala mesta Krško iz leta 1534« ( Vrbarium Deß Armen Spittall der Statt Gurgfeldt De Anno 1534. ), kot se glasi naslov edinega ohranjenega špitalskega urbarja pred sredo 18. stoletja, je zavajajoč tako po dataciji kot po vsebini. Pečaten je z velikim mestnim pečatom, vendar ni datiran, ampak zgolj navaja, da je v njem 574 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 10r. 575 Prav tam, fol. 61r. 576 Prav tam, fol. 58v. 577 Koropec, Krško v obdobju, str. 47. 578 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 50r. 579 Prav tam, fol. 48v. 580 Prav tam, fol. 15v. 581 StLA, I.Ö. HK, Akten, 1585–VI–16, 5. 5. 1585, prav tam, 29. 6. 1585. 582 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–1, 27. 5. 1598. 583 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Hernach volgen die Hofzinss etc. 584 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 45r. 585 Prav tam, fol. 52r. 115 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju popisano imenje in posesti daroval špitalu ( gestifftet vnnd doniert) prvega dne leta 1534 vitez Jurij starejši Rajhenburški, gospod Brežic in Šrajbarskega Turna.586 V resnici je urbar lahko nastal šele konec 16. ali v začetku 17. stoletja, o čemer pričajo imena nekaterih v njem navedenih meščanov.587 Tudi vloga viteza Rajhenburškega je močno vprašljiva.588 Jurij omenjenega leta vsekakor ni mogel donirati celotne špitalske posesti, saj je njena glavnina – vasi Brege in Vihre s podložniki na skupno osmih hubah in pol – pripadala špitalu že v drugi polovici 15. stoletja.589 Omenjeni urbar navaja poleg podložnikov in desetin ter njiv, ki jih je mesto dajalo v najem za vzdrževanje špitala, tudi dohodke vsakokratnega špitalskega mojstra ( einem Jeden Spitalmeister) od zakupa njiv. Vsakokratni mestni pisar ( einen jeden Stattschreiber) pa je kot dodatno plačilo užival majhno špitalsko njivo na mestnem polju. Tako špital kot špitalska cerkev sv. Duha sta bila leta 1573, ob zatrtju kmečkega upora, prizadeta zaradi požara.590 Do srede 18. stoletja je nato o delovanju špitalske ustanove znanega le malo.591 586 SI AS 785, Gospostvo Šrajbarski turn, fasc. 61, urbar meščanskega špitala Krško 1534, s. p. – Urbar ima platnice iz 18. stoletja, ki jih je bržčas dobil, potem ko je špital leta 1770 postal last turnskega graščaka Jožefa grofa Auersperga in je urbar prišel na Šrajbarski turn (SI AS 785, Gospostvo Šrajbarski turn, fasc. 63, Špitalska cerkev sv. Duha v Krškem, 3. 4. 1770; prav tam, knj. 1, s. d.). Ohranjen je tudi v prepisu krškega, tj. leskovškega župnika Ludvika Lazarinija, datiranem 22. februarja 1769 v župni- šču v Krškem (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 109, RDA, N 115, No. 5). V gradivu terezijanskega katastra sta poleg tega prepisa še izvleček iz urbarja iz let 1754–1755 in štiftni register iz leta 1756 (prav tam, No. 7 in No. 6). 587 Pri vrtnem činžu sta takšna Baltazar Scherer, ki ga srečamo v urbarjih gospostva Krško iz let 1570 in 1575 med plačniki dvornega činža, leta 1563 pa kot Baltazarja Radovana s poklicem »Scherer« med novosprejetimi meščani (gl. Prilogi 2 in 3), ter Hans Trometter, čigar ime se pojavi šele leta 1615 pred protireformacijsko komisijo (gl. op. 860). Tudi vsi štirje plačniki činža od skednjev, popisanega na koncu urbarja, so izpričani pozno: Luka Kunec je bil mestni sodnik od leta 1601, Peter Omerzel je dobil meščanske pravice leta 1569, Jurij Čede 1577 in Gašper Kurin 1581 (gl. Prilogi 2 in 3). Primerjava rokopisa v urbarju z rokopisi v krški mestni knjigi in dopisih mesta kranjskemu vicedomu ni prinesla neizpodbitne ugotovitve o piscu in času nastanka urbarja. Pisava je sicer zelo podobna zapisu iz leta 1610 v mestni knjigi (SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 40v). 588 Nenavadno je že to, da je Jurij Rajhenburški naveden kot starejši, saj ni za njim znan noben drug Jurij, ki bi bil potemtakem Jurij mlajši. Po Koropcu je zadnji Rajhenburški z imenom Jurij izpričan med letoma 1522 in 1541, imenuje pa ga Jurij V. Pred njim se je tako imenoval njegov stric Jurij IV., ki se zadnjič omenja leta 1478 (Koropec, Brestanica z okolico, str. 64, 68–69). 589 Gl. op. 414. 590 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 418, fasc. 284, pag. 874 a–d, 21. 9. 1573; StLA, I.Ö. HK, Akten, 1574–VIII–23, 30. 8. 1574. 591 V vicedomski vizitaciji leta 1744 beremo o pobotnici za špitalsko desetino z dne 25. septembra 1676 in o izdatkih mesta za špital, ki so znašali dobra 302 goldinarja, pri čemer je bilo treba posebej upoštevati prispevek za vzdrževanje oskrbovancev špitala (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–5, 12. 5. 1744, 13. 5. 1744). 116 Mesto Krško v 16. stoletju Od znamenj mestne oblasti je treba na prvem mestu omeniti mestni grb, ki ga je Krškemu z ustanovno listino (1477) podelil Friderik III. Na heraldični desni strani je bila podoba Janeza Evangelista, ki se takrat sploh prvič omenja in priča o starosti krške mestne cerkve. Kot rečeno, je dalo mesto kmalu po povzdignitvi izdelati pečatnik s podeljenim grbom, napisom in ustanovno letnico 1477. O njegovem zgodnjem nastanku priča edini znani primer uporabe še v srednjem veku, leta 1480. V drugi polovici 16. stoletja je Krško začelo uporabljati še manjši pečatnik, prav tako okrogel in izdelan iz srebra, katerega odtis je ohranjen na mnogih dopisih kranjskemu vicedomu od leta 1586 dalje. Oba pečatnika hrani danes Posavski muzej Brežice skupaj s krško sodniško palico iz leta 1628.592 Ni dvoma, da je Krško v 16. stoletju že imelo mestno hišo ali rotovž in da s tem imenom niso označevali zgolj domovanja vsakokratnega mestnega sodnika, kjer bi se sestajali mestni organi. Stavba ni omenjena v nobenem od obeh popisov dvornega činža (1570 in 1575), prvič zato, ker ni bila zavezana tej dajatvi, in drugič, ker popisovalcem ni služila za orientacijsko točko, kot denimo mestna vrata, župnišče, župnikov vrt ipd. Najprej jo srečamo leta 1548 ob sklepu mestnega sodnika, sveta in celotne občine o izročitvi neke hiše, podpisanem in richtes hauß ( Gerichtshaus),593 kolikor ne gre za pisarjev spodrsljaj in je bila mišljena sodnikova hiša ( richters hauß). Nato je izpričana leta 1561 z oznako komun ( am khamaun), ko sta se v njej ali pred njo zbrala mestni svet in občina ter uradno prepustila vrt novemu posestniku.594 Da je šlo res za javno zgradbo, dovolj jasno izhaja iz sklepa meščanske občine leta 1574, po katerem je moral vsak meščan prinesti v sodno hišo ( in das gerichthauß) svojo mestno žitno mero,595 in še posebej iz pisma župnika Marka Khuna mestnemu sodniku in svetu leta 1621, ki govori o »njihovem rotovžu« ( in Ihren Rathauß, in Rath Hauß).596 O lokaciji krške mestne hiše v tem času lahko zgolj ugibamo. Izročilo, ki jo povezuje z »nekim stolpom«, v 17. stoletju prodanim graščaku, nima opore v virih. Ti razkrivajo samo lokacijo zadnjega, konec 18. stoletja porušenega rotovža, ki je stal tik ob Savi v neposredni bližini današnjega Mestnega muzeja Krško.597 592 Otorepec, Srednjeveški pečati, str. 75–80. Prim. fotografijo vseh treh predmetov v: Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 37. 593 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 58r. 594 Prav tam, fol. 59v. 595 Prav tam, fol. 45r. 596 Prav tam, Civitatensia, Krško, 31. 3. 1621. 597 Veliko vprašanje je, kako zanesljive so naslednje besede I. Lapajneta iz leta 1894, saj se sklicuje na zelo negotovo izročilo in listino. »Po ustnem izročilu so imeli Krčani svojo mestno svetovalnico v nekem stolpu, kjer so hranili tudi svoje stare listine in stara pisma, torej so svoj arhiv shranjevali. Kakor posnamemo iz neke listine iz 17. stoletja, so bili Krčani stolp s svetovalnico vred prodali graščaku – za živež, žito in vino.« (Lapajne, Krško in Krčani, str. 44). Iz mlajših virov ni nič znanega o kakem stolpu 117 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Zelo verjetno pa se omemba rotovža kot komuna, ki jo najdemo leta 1633 v analih v mestni knjigi, nanaša na srednji stolp obzidja, potekajočega po sredi mesta. Kot smo videli, se je skozi ta stolp prišlo iz enega dela mesta v drugega in je bil pred porušenjem konec 18. stoletja označen kot mestna vrata. Pomenljiva je navedba v mestnih analih iz omenjenega leta, saj pravi, da so se med poplavo vozili z ladjami (čolni) skozi (!) komun ( durch den Camaun).598 Nazadnje se bomo posvetili še vprašanjema, kaj je bilo mestno ozemlje v pravnem smislu in kakšno oblast je mesto na njem izvajalo. Iz ozemlja mesta sta bili nedvomno izvzeti dve stavbi, ki ju kot takih ni v popisih dvornega činža leta 1570 in 1575 – župnišče in špital. Medtem ko prvega srečujemo kot orientacijsko točko (npr. za oštat pod Goro pri župnišču ali za vrt pod gradom pri župnišču), ni drugi omenjen v nobeni zvezi.599 Oba sta v terezijanskem katastru iz srede 18. stoletja navedena med svobodnimi hišami in vrtovi ( Freÿe Häußer, undt Gärten), župnišče kot stavba, špital pa le kot posestnik vrta, ker špitalov kot takih v dolenjskih mestih niso popisovali.600 Zunaj mestnega obzidja – to je v Krškem obdajalo samo južno in severno stran mesta – se je mesto v pravnem pogledu raztezalo do meja mestnega pomirja, ki je ležalo znotraj deželskega sodišča gospostva Krško. Na tem ozemlju so mestni organi izvajali policijsko in sodno oblast.601 V 16. stoletju je obseg pomirja opisan le v urbarju iz leta 1575, tudi tu zelo kratko in z enakimi besedami kakor v mestni ustanovni listini iz leta 1477.602 Pozneje iz analov v krški mestni knjigi pri letu 1636 v mestu, ki bi bil v rokah krških ali turnskih graščakov, ugotoviti pa je mogoče, kje je stal (zadnji) krški rotovž, ki so ga podrli leta 1796. Glede na župnijsko knjigo status animarum, po kateri je imel kot »Domus Judicialis« hišno št. 82 in nobenih stanovalcev (NŠAL, ŽA Krško, Statusi animarum, fasc. 1, status animarum 1792–1804, s. p.), je šlo za neposredno bližino današnje t. i. Kaplanove hiše (Mestni muzej Krško), Stal je tik ob Savi, kjer je bil po sodobnem poročilu v napoto obrečni vlečni poti (SI AS 14, Gubernij v Ljubljani, III. registratura, šk. 394, fasc. 52, 1795, Nr. 3245/2660, 22. 9. 1796). Glede na to, da je od njegovega porušenja minilo manj kot sto let, izročilo pa ga, sodeč po Lapajnetu, konec 19. stoletja na tem mestu ni več pomnilo, je tem bolj vprašljivo povezovanje še starejšega rotovža z »nekim stolpom«. 598 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 19v. 599 Gl. Prilogo 1. 600 V kategoriji svobodnih hiš in vrtov so bili popisani še vrt cerkve sv. Florijana in dve po nastanku mlajši stavbi, c.-kr. provianta hiša in brodninska hiša grofa Aleksandra Auersperga, tedaj že južno od mesta (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 7, 13. 6. 1752). O nepopisovanju špitalov: Golec, Zemljiški katastri, str. 291. 601 Zwitter, Starejša kranjska mesta, str. 18–19; Vilfan, Pravna zgodovina, str. 166. 602 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Gmaines Statls Purkhfrids Pidmärkh. – Urbar iz leta 1570 pomirje samo omenja in pravi, da leži okoli krškega gradu znotraj deželskega sodišča (SI AS 1, Vicedomski urad za 118 Mesto Krško v 16. stoletju Krška mestna pečatnika iz leta 1477 in iz druge polovice 16. stoletja; hrani ju Posavski muzej Brežice, razstavljena sta v Mestnem muzeju Krško (foto Tomaž Grdin, fototeka Mestnega muzeja Krško). izvemo, da so bile meje pomirja popravljene ( berechnet) pred 40 leti,603 torej konec 16. stoletja. Potek meje, kot ga navaja stoletje mlajši krški urbar leta 1695, je sicer v osnovi enak kakor prej, le opis je zdaj natančnejši in upošteva korekcijo.604 Sodna oblast posameznega mestnega sodišča je v teritorialnem pogledu obsegala območje mestnega pomirja brez imunitet. Na njegovih tleh je bilo mesto pristojno za vse civilnopravne zadeve in za kazenskopravne zadeve neprivilegiranih oseb, tako domačinov kot tujcev.605 Prizivno instanco za razsodbe mestnih sodišč je, kot rečeno, predstavljalo vicedomsko sodišče v Ljubljani, proti razsodbam slednjega pa je bila Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 581). O opisu pomirja v mestni ustanovni listini iz leta 1477 gl. op. 363. 603 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 21v. 604 »… alß oberhalb von der Sau beÿm Creüz von Dirnstain Vnter Zesta hinab zu der Wisen neben Tschretesch nach der anhöhe hinab auf Slapouiz zum Prünl auf Thurnamhardt, von dorth auf Haßlpach hinabwerthß zu Ende der Pfarrhofflichen Wisen zu dem Prunn hinter dem Paumbgarthen auf die türkische Vberfuhr, zu dem Saustromb von dorth hinauf biß wider zum Dirnstain wie eß alles mit Markhstainer außgezaichneter zusehen.« (AT ÖStA, HHStA, Archiv Auersperg, C 48/12, konv. 1, Urbar Gurkfeld 1695, s. p., Landtgerichts Confinen). V tem opisu je drugačen dvakratni zapis prve mejne točke kot Dirnstain (»Suhi kamen«), medtem ko se leta 1477 glasi Wierstein in leta 1575 Wiern-stain. Pomenljivo je, da se toponim v takšni obliki pojavi že pri opisu ribolovnih voda v urbarju leta 1575: Dürren Stain oberhalb Gurgfeld gegen Reÿhenburg (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p. Vischwasser). Ta oblika je nastala neodvisno od verjetne prepisovalske napake v mestnem privilegiju. V 70. letih 16. in konec 17. stoletja je lokacija tudi natančnejša, tako da jo lahko opredelimo takole: ob Savi, nad Krškim proti Rajhenburgu, pri križu in pod vasjo Cesta. 605 Prim. Svetina, Metlika, str. 90–92. 119 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju mogoča pritožba na notranjeavstrijsko vlado v Gradcu.606 Poleg nižjesodne oblasti, tj. civilnega in nižjega kazenskega sodstva ( Burgfriedobrigkeit), so lahko mesta posedovala tudi deželsko sodišče ( Landgericht) in s tem pravico do izvrševanja krvnega sodstva.607 Potem ko je Kranjska v 16. stoletju uvedla deželnega krvnega sodnika, se je deželskosodni značaj mestnega pomirja odražal v tem, da so smela mesta sama sprožiti sodni proces in poklicati krvnega sodnika iz Ljubljane. Deželska sodišča so se namreč odtlej delila na maloštevilna privilegirana, ki so sama vzdrževala kvalifici-ranega krvnega sodnika – med mesti edinole Ljubljana –, in neprivilegirana, kjer je krvnim pravdam predsedoval v ta namen poklicani krvni sodnik kot deželnoknežji organ, uslužbenec vicedomskega urada.608 Zlasti mlajša mesta, kot je bilo tudi Krško, so bila pozno izločena iz zemljiških gospostev in njihovih deželskih sodišč ter so deželskosodne pravice uveljavila šele sčasoma, denimo tedaj, ko se je vodenje krvnosodnih procesov preneslo z deželskih sodnikov na deželnega krvnega sodnika in se je postavilo vprašanje, kdo bo zanj plačeval sodne stroške. Najzgodnejše predpise, da mesto pokliče in plača krvnega sodnika za sojenje zločincem, prijetim v mestnem pomirju, srečamo pri dolenjskih mestih v Kočevju in Višnji Gori, dveh sočasno s Krškim ustanovljenih mestih, in sicer v sedemdesetih letih 16. stoletja v reformiranih urbarjih kočevskega in višnjegorskega gospostva. Reformirani urbarji drugih gospostev, iz katerih so se izločila posamezna mesta, o tem molčijo, tako tudi oba urbarja gospostva Krško (1570 in 1575). V sosednji Kostanjevici so, denimo, v tem času deželskosodne pravice izgubili.609 Kolikor navedena praksa v Krškem v 16. stoletju še ni bila utečena, se je uveljavila pozneje, o čemer pričajo konkretni primeri iz druge polovice 17. stoletja,610 o posedovanju deželskega sodišča, ki naj bi jih več stalo kot jim prinašalo, pa tedaj izrecno poročajo tudi Krčani 606 Polec, Razpored sodnih instanc, str. 127–128. – Bogat vir za proučevanje sodnega poslovanja mestnih sodišč so obravnave pritožb v vicedomskih sodnih protokolih, ohranjenih z daljšimi vrzelmi za obdobje 1554–1667 (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 372–377). 607 Zwitter, Starejša kranjska mesta, str. 34. 608 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 213; Polec, Razpored sodnih instanc, str. 120. 609 Golec, Družba v mestih, str. 374–375. – Kostanjevičani so konec 16. stoletja skušali sami voditi krvnosodni postopek s poklicanim deželnim krvnim sodnikom in zločincev niso hoteli izročati dežel-skemu sodišču, vendar so jim deželnoknežji komisarji táko ravnanje leta 1588, ob sestavi reformiranega urbarja, dokončno prepovedali (prav tam, str. 375). 610 Iz dopisa mesta deželnemu vicedomu o izvolitvi novega mestnega sodnika za leto 1669–70 izhaja, da so Krčani poklicali krvnega sodnika za sojenje zaradi detomora (1665) in sojenje mestnemu pazniku (1668), ki sta se obe končali s smrtno kaznijo (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–1, 16. 10. 1669). V začetku 18. stoletja naj bi Krčani opustili justifikacije čarovnic samo zaradi mestnega uboštva, ker niso več zmogli plačevati krvnega sodnika iz Ljubljane (Lapajne , Krško in Krčani, str. 39). Žal je pogrešan malefični protokol iz leta 1628, ki je iz krškega mestnega arhiva leta 1846 prišel v roke Historičnega društva za Kranjsko v Ljubljani (Verzeichniss (1846), str. 70). 120 Mesto Krško v 16. stoletju sami (1686).611 Na deželskosodne pristojnosti krškega mestnega pomirja kaže sicer že urbar iz leta 1575 v razdelku o kaznih, kjer pravi, da lastnik gospostva kaznuje vsa kazniva dejanja v tem deželskem sodišču, ki jih zagrešijo tu živeči in drugi podložniki, razen v »svobodnih pomirjih« ( Außer der befreidten Purkhfrid).612 Temu pa neposredno sledita opisa meja krškega deželskega sodišča613 in mestnega pomirja.614 Od deželskosodnih pristojnosti mesta na tleh mestnega pomirja je treba razlikovati ustaljeno prakso krvnosodnih ali malefičnih procesov v mestih, ko je šlo za storilce, prijete v deželskem sodišču teritorialnega gospostva. Krvne pravde – sojenja za najtežje zločine, za katere je bila zagrožena smrtna kazen – so namreč največkrat potekale v mestih in trgih, ki so dajali na voljo zgolj prostor in prisednike, tako tudi Krško, ob gradovih pa praviloma le tedaj, ko v deželskem sodišču ni bilo javnega trga,615 npr. v sosednjem gospostvu Rekštanj.616 Za Krško gospoščinski urbar iz leta 1575 govori o vabljenju po »nekaj svétnikov iz sosednjih krajev« (mest in trgov), ne da bi jih naštel ( von den Negst vmbgelegnen Flekhen Etliche Raths freund), ter »celotnega sveta v mestecu Krško« ( Neben dem völligen Rath im Statl Gurkhfeld).617 Sicer pa so po nekaj krških meščanov vabili še na krvne pravde drugih sosednjih in bližnjih gospostev. Krčani so tako od sedemdesetih let 16. stoletja navedeni kot prisedniki v urbarjih gospostev Kostanjevica, Radeče in Brežice.618 Nedvomno so bili vabljeni tudi v deželska sodišča Rekštanj, Rajhenburg in Sevnica.619 Urbar iz leta 1570 razkriva še neko ne nepomembno podrobnost, ki je pet let mlajši urbar ne pozna. Določilo o deželskem sodišču, ki znotraj njegovega obsega 611 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–8, 13. 4. 1686. 612 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Straffen, Pueß vnd Wändl. 613 Prav tam, Landgerichts Pidmärkh vnd Gezirkh der Herrschafft Gurkhfeld. 614 Prav tam, Gmaines Statls Purkhfrids Pidmärkh. 615 Golec, Družba v mestih, str. 376. 616 SI AS 1074, Zbirka urbarjev, I/42u (SI AS 1074/97), novoreformirani urbar Rekštanj 1575, pag. 117. 617 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Fürderung des Malefiz Recht. 618 V Kostanjevici so bila na krvnih pravdah zastopana mesta Kostanjevica, Novo mesto in Krško (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Hernach volgen die Hofzinss etc.; SI ZAC 7, Zbirka urbarjev, 142 U, novoreformirani urbar gospostva Kostanjevica 1588, fol. 135; urbar iz leta 1625 prim. Mlinarič, Kostanjeviško gospostvo, str. 73), v Radečah radeški trški sodnik in svet ter prisedniki iz Krškega in malega trga Svibno (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 107, I/60, lit. S X, urbar gospostva Žebnik oziroma Radeče 1576, pag. 318–319; lit. S XI, urbar gospostva Radeče 1602, pag. 503–504), v Brežicah pa po urbarju iz leta 1585 svétniki iz Brežic, Kostanjevice, Krškega, iz trga Rajhenburg in z Vidma, ki ni imel niti trškega statusa (Golec, Podoba brežiške mestne družbe, str. 16). 619 Rekštanjski novoreformirani urbar iz leta 1575 govori samo o prisednikih iz okoliških krajev ( Flekhen) in županih (SI AS 1074, Zbirka urbarjev I/42u (SI AS 1074/97), novoreformirani urbar Rekštanj 1575, pag. 117), urbarji za Rajhenburg in Sevnico, ki bi vsebovali takšne podatke, pa so pogrešani. 121 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju samo omenja mestno pomirje, govori o obveznosti lastnika gospostva, da mestu za vsakega sodno usmrčenega zločinca brez ugovarjanja plača stroške za krvnega sodnika in rablja v višini 50 reparjev ( Patzen), tj. 3 goldinarje in 20 krajcarjev, ter da mora sam vzdrževati sodnega slugo.620 A gospostvo te obveznosti ni redno izpolnjevalo. Tako je mesto leta 1636 takratnemu lastniku gospostva Janezu Krstniku baronu Mosconu odpovedalo nadaljnje plačevanje stroškov za krvno sodstvo, ki jih je dolga leta neupravičeno poravnavalo sámo.621 Ni še bila izrečena zadnja beseda o tem, kje se je končala zadnja pot na smrt obsojenih oseb. Koropec pri obravnavi gospoščinskih urbarjev iz let 1570 in 1575 pravi, da so vislice stale pri »Pruckl«.622 Podatek navaja za opisom meja deželskega sodišča (1575), vendar ga v urbarju na tem mestu ni.623 Kje je bil ta »mostič«, bo treba še raziskati. Namig ponuja Lapajne, ko v zvezi s čarovniškimi procesi v začetku 18. stoletja navaja: »Copernice so devali ob glavo na krškem polji ob Savi proti Leskovcu (ob potoku Žlapovec).«624 Dejansko je bil Žlapovec po opisu meja mestnega pomirja iz leta 1695 ena od mejnih točk med mestnim pomirjem in deželskim sodiščem krškega gospostva ( nach der Anhöhe hinab auf Slapouiz zum Prünl auf Thurnamhardt)625 in kot tak zelo primeren kraj za morišče. Jožefinski vojaški zemljevid iz osemdesetih let 18. stoletja, ki je za lokacije vislic prvovrsten vir – s posebnima topografskima znakoma za kamnite in lesene vislice –, le-teh na območju Krškega ne prikazuje.626 Gospodarske razmere – med razcvetom in ovirami Mlado mesto, ki je pridobitev mestnih pravic sicer dolgovalo predvsem varnostno-obrambnim razlogom, je imelo že prej tudi dobre naravne in druge pogoje za gospodarski razvoj. V 16. stoletju se je ob tehničnem napredku in spremenjenih političnih razmerah bolj kakor v srednjem veku pokazala prednost lege 620 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 581. 621 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historič- nega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 21v. – Zapis se glede na sklicevanje na zapis iz leta 1636 vsekakor nanaša na junij 1636, čeprav sledi vpisu o vnovični izvolitvi Mihaela Koprive 2. junija 1637. 622 Koropec, Krško v obdobju, str. 54. 623 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Gmaines Statls Purkhfrids Pidmärkh. 624 Lapajne, Krško in Krčani, str. 40. 625 AT ÖStA, HHStA, Archiv Auersperg, C 48/12, konv. 1, Urbar Gurkfeld 1695, s. p., Landtgerichts Confinen. 626 Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu. Karte, sekcija 217. 122 Mesto Krško v 16. stoletju Deželsko sodišče Krško (L. G. Gurkfeld) s črtkano vrisanim potekom mestnega pomirja na skrajnem severnem koncu ( Historischer Atlas, Bl. 36). mesta ob plovni reki, največji vodni žili Kranjske, ki je krško območje povezovala s širokim jugovzhodnim prostorom onstran deželne meje. Savska plovba takrat še zdaleč ni imela tolikšnega pomena in obsega kakor v zlati dobi, tj. v drugi polovici 18. in zlasti prvi polovici 19. stoletja,627 je pa Krško povzdignila nad raven lokalno omejenega urbanega središča, tj. zgolj enega od mest, ki z obrtnimi izdelki in trgovino zadovoljujejo predvsem potrebe okoliškega prebivalstva. Razen v času neposredne turške nevarnosti je mesto v dobi zgodnjega kapitalizma doživljalo gospodarski vzpon. Habsburška pridobitev ostankov Ogrsko-hrvaškega kraljestva, v drugi četrtini 16. stoletja večinoma vključenega v Osmansko državo, je slovenske dežele in tem bolj obmejni krški prostor povezala s sosednjo Slavonijo ali Slovenjem, kot se je tedaj imenovala današnja severozahodna Hrvaška s prestolnico v Zagrebu. Gospodarske povezave s tem čezmejnim prostorom so bile močne že prej, zlasti trgovina z morsko soljo in ogrskim žitom. Oskrbnik krškega gospostva Jurij Thurn je leta 1497 v odgovoru na očitek kralja Maksimilijana I., da sta s sorodnikom Vidom 627 O savski plovbi gl. zlasti Šebek, Krško. 123 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Thurnom v Krškem uvedla novo mitnino ( mit der mewt bewerung angefangen), to označil kot neresnico, s katero so ju hoteli pri vladarju očrniti Jurij Elacher in nekateri drugi. Maksimilijan je zaradi obtožb prepovedal v deželi trgovino s soljo, kar naj bi »ubogim ljudem« na Kranjskem povzročilo veliko škodo. V Krškem so namreč sol vedno menjavali z Ogri za njihovo žito, zdaj pa se je ogrska trgovina z žitom, kožami, voskom, medom, bakrom in drugim blagom preusmerila na Bakar, kar škodi tudi deželnoknežjim mitninam in drugim prihodkom.628 Maksimilijanov ukrep je bil očitno le kratkotrajen. Živahna čezmejna trgovina je ponovno dokumentirana tik pred usodno bitko pri Mohaču, in sicer na zborovanju stanovskih zastopnikov vseh avstrijskih dežel v Augsburgu na prelomu leta 1525 in 1526. Odposlanci kranjskih deželnoknežjih mest so imeli v zvezi z osnutkom novega policijskega reda med drugim pripombe na trgovino s soljo, ki da je povsod v rokah meščanov, le pri njih je v domeni kmetov, ki na Kranjskem, Štajerskem, v Slovenski marki, Slavoniji in drugod zamenjujejo sol za žito. Kmetje prevzemajo od Slavoncev žito navadno v Brežicah, Kostanjevici in Krškem.629 Malo zatem, leta 1530, je Krškemu uspelo od kralja Ferdinanda pridobiti pravico do tretjega letnega sejma – poleg poletnega na ulrikovo (4. julija) in jesenskega na lukovo (18. oktobra) –, in sicer spomladi na florijanovo (4. maja), a se je ta sejem smel odvijali le tri dni.630 Krško je bilo skozi celotno 16. stoletje pomembno sejemsko središče. Tedenskemu sejmu ob nedeljah, nedvomno utečenemu že v njegovi zgodnji trški dobi,631 se je namreč pridružil še drugi ob sredah, ki so ga Krčani izposlovali leta 1563 od istega vladarja, zdaj cesarja Ferdinanda I.632 K prošnji za dodatni tedenski sejem jih je vsekakor spodbudila konkurenca novega sobotnega sejma v Brežicah,633 s pridobitvijo še enega semanjega dne pa je Krško postalo v primerjavi z veliko večino mest na Slovenskem v tem pogledu privilegirano. O poteku sejmov, trgovskem blagu in obsegu sejemskega prometa ne vemo za 16. stoletje sicer nič konkretnega. Več poročil o sejmih imamo od srede 17. stoletja, ko so bili zaradi spremenjenih gospodarskih tokov in lokalnih težav močno prizadeti. Lega ob mejni reki Savi je 628 AT ÖStA, HHStA, RK, Maximiliana, 8–1–42, s. d. (pred 29. 11. 1497). 629 Žontar, Nastanek, gospodarska in družbena problematika, str. 51. 630 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historič- nega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, 1530 XI. 5., Dunaj, vidimus v: 1600 III. 31., Gradec. 631 Tedenski sejem je kot zelo star prvič izpričan leta 1497 (AT ÖStA, HHStA, RK, Maximiliana, 6–3–60, 7. 3. 1497), nato pa ga v virih ponovno srečamo šele leta 1562 (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–5, 14. 1. 1562). 632 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, 1563 VIII. 28., Dunaj, vidimus v: 1600 III. 31., Gradec. 633 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–5, 14. 1. 1562. 124 Mesto Krško v 16. stoletju imela za mestno gospodarstvo namreč tudi svoje negativne strani. Za prehod oseb in blaga čez reko je bilo obvezno plačilo več pristojbin, in sicer brodnine in mitnine krškemu gospostvu ter sredstvenine in raznih naklad deželnim stanovom. Vse to je od Krškega odvračalo sejmarje s Štajerskega in Hrvaškega, škodilo pa tudi trgovanju Krčanov z nasprotnim bregom in njegovim zaledjem. Sava je tako za krško mestno gospodarstvo predstavljala oviro, ki je mestu odtegovala pomemben del naravnega zaledja. Nedvomno niso bile majhne posredne koristi Krčanov od savske prehodne trgovine in kmečkega trgovanja s soljo, a je imela mestna blagajna pri tem le neznaten dobiček, saj Krško ni premoglo mitninske, skladiščne ali kakšne druge komorne pravice.634 Smelo je pobirati samo sejemske pristojbine, o katerih pa ni iz 16. stoletj ničesar znanega. Šele v terezijanskem katastru sredi 18. stoletja zasledimo med komornimi prihodki solno merico, ki so jo plačevali tuji prodajalci soli ( hierorths von frembden verkhauffenden Saltz, das einfallende Maßl) in je prinašala skromnih 7 goldinarjev na leto,635 sicer pa nobene še tako majhne stojnine, kot denimo v sosednji Kostanjevici, kjer so med komornimi prihodki prikazali dobrih 59 goldinarjev mostnine ( Bruken Zohl) in 2 goldinarja stojnine ( Stand gelder).636 Terezijanski kataster izkazuje kot komorni prihodek krškega mesta tudi vinsko mero ( Wein Masßereÿ) v višini 5 goldinarjev, ki pa ni bila vezana samo na sejme.637 Za mestna komorna gospodarstva, tj. za mestno blagajno, je bila razumljivo zelo pomembna pravica do pobiranja raznih tranzitnih in sejemskih mitnin. Mesta so si skušala na različne načine pridobiti vsaj omejeno oblast in nadzor nad tem vitalnim področjem, izvorno pridržanim vladarskemu regalu. Kolikor so trgovsko-prometne pristojbine ostale v rokah zemljiškega gospostva, se je namreč kmalu porodilo vprašanje prestiža, povezano s temeljnim vprašanjem, kdo je na mestnih tleh de-janski gospodar. Temu ustrezno so mesta stremela, da si pridobijo mitnice v čim širši okolici, kar jim je omogočalo preprečevati tihotapstvo in navezovati promet na mestno naselbino.638 Mitnina v gospoščinskih, nemestnih rokah je v Krškem tako za mestno komorno gospodarstvo kot za meščansko trgovino predstavljala nevšečnost in vsaj potencialno, če že ne realno nevarnost. Krčani so se že leta 1535 implicitno pritoževali, da ne premorejo nobene mitnice,639 prehod čez Savo pa so jim pozneje, v 17. in 18. stoletju, poleg gospoščinske mitnine in brodnine na Savi oteževale vedno nove pristojbine, 634 Prav tam, lit. G VIII–8, s. d., Berichts Copie (1677), 13. 4. 1686; lit. G VIII–15, 4. 5. 1674. 635 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 2, 13. 6. 1752. 636 Prav tam, N 240, No. 26 (kalkulacijska tabela), s. d. 637 Prav tam, N 239, No. 2, 13. 6. 1752. 638 Golec, Družba v mestih, str. 523. 639 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, 15. 8. 1535. 125 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju ki so sejmarje s Štajerskega in Hrvaškega odvračale od Krškega. Tudi zato so drago plačali kužno zaporo sredi 17. stoletja, saj naj bi se prav med njenim trajanjem začeli sejmi na nasprotnem bregu reke v Vidmu, zaradi katerih so močno oslabeli krški sejmi.640 Pred letom 1744 jih je prizadela še prestavitev gospoščinskega broda iz mesta, ker potujočim odtlej ni bilo več treba do broda skozi Krško.641 Tako kot Krško je brez lastne mitnice ostal Lož, povzdignjen v mesto sočasno z mestom ob Savi (1477). Več sreče sta imeli drugi dve od štirih kranjskih mest, ki jih je ustanovil Friderik III., Kočevje (1471) in Višnja Gora (1478). Slednja je ob potrditvi mestnih pravic dobila pravico do pobiranja mostnine, cesar Friderik pa ji je že prej, še kot trgu, pomagal tako, da je dal trgu v zakup mitnino v celotnem višnjegorskem deželskem sodišču, kar je ostalo stalnica do začetka 18. stoletja. Tudi Kočevje je leta 1564 dobilo privilegij za mostnino, a so pobiranje že čez dobro desetletje prenesli iz mesta na drugo lokacijo. Ni znano, da bi se tudi Krško kdaj potegovalo za podobne pravice, a če se je, pri tem ni bilo uspešno. Sosednji Kostanjevici je, nasprotno, leta 1533 uspelo izprositi mostnino, ki jo je mesto pobiralo ob letnih in tedenskih se-manjih dneh, pri čemer naj bi ob tem času veljala oprostitev gospoščinske mitnine. Drugi krški mestni sosed, Novo mesto, je bil v tem pogledu močno privilegiran vsaj že od prve polovice 15. stoletja, saj sta mitninska in skladiščna pravica predstavljali nadvse pomemben vir njegovih prihodkov.642 V Krškem srečujemo v 16. stoletju dve vrsti mitnic – gospoščinsko mitnico in nakladniški urad –, ki sta imeli različne korenine, a sta bili v tehnično-organizacijskem Savske ladje pri Kompolju po Valvasorju, 1689 (Valvasor, Die Ehre XI, str. 188). 640 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–8, s. d., Berichts Copie (1677), 13. 4. 1686; lit. G VIII–15, 4. 5. 1674. 641 Prav tam, lit. G VIII–5, 12. 5. 1744, 13. 5. 1744. 642 Golec, Družba v mestih, str. 523–524. 126 Mesto Krško v 16. stoletju Prečkanje Save po Valvasorju, 1689 (Valvasor, Die Ehre II, str. 202). pogledu tesno povezani. Začetki gospoščinske mitnice so segali globoko v srednji vek, še v čas pred nastankom trške naselbine. Mitnica v Krškem se namreč prvič omenja v babenberškem urbarju 1230–1246.643 Sredi 15. stoletja pa se je začela v notranjeavstrijskih deželah pojavljati nova oblika prometnih pristojbin – naklade ( aufschlag), imenovane tudi doklada in nabitek, ki jih na Slovenskem srečujemo od konca 60. let. Povezane so bile s cesarjem Friderikom III. kot deželnim knezom in njegovo fiskalno politiko. Pobirali so jih dodatno k mitnini na posameznih mitnin-skih postajah od nekaterih vrst blaga, ki so ga transportirali in prodajali v večjih količinah in je prinašalo deželnemu knezu večje dohodke – od živine, kož, železa in železnih izdelkov, vina, žita, platna, soli idr.644 T. i. nakladniški urad bi tudi v Krškem utegnil nastati še pred koncem srednjega veka, potrjeno pa je obstajal leta 1545, ko ga najdemo na seznamu nakladniških uradov za morsko sol v Celjski grofiji.645 Takratni nakladniški prejemnik se je imenoval Otmar Verlič ( Ottmaÿr Werlitsch Einember zu Gurckfeldt) in je vzdrževal dva (mitniška) hlapca,646 krški urad pa je bil med osmimi 643 Kosi, Potujoči srednji vek, str. 39–40. 644 Prav tam, str. 172. 645 AT ÖStA, AVAFHKA, IÖHA, K 5, C–5, fol. 98r in 99r. 646 Prav tam, fol. 99r. – V krški mestni knjigi je leta 1560 omenjena njegova vdova Helena, pokojni Otmar pa označen kot meščan in nakladniški protipisar za morsko sol (SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 49r). 127 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju v Celjski grofiji četrti najdonosnejši s slabo desetino celotnih prihodkov in skoraj desetkrat donosnejši od brežiškega.647 Verličev naslednik nakladnik Joahim Part je omenjan med letoma 1551 in 1560.648 V Partovem času, leta 1556, je deželni knez za potrebe krškega nakladniškega urada ali uradne hiše ( umb das Amthaus Gurckhfeldn) kupil zasebno hišo, ki je glede na navedbo lokacije »v mestu pod grajskim vrtom«649 identična z uradno hišo v urbarjih iz let 1570 in 1575, v katerih je navedena skoraj na koncu.650 Nakladnik, postavljen od dunajske in nato graške dvorne komore ter v tem času še vedno podrejen višjemu prejemniškemu uradu na Vranskem,651 je bil hkrati gospoščinski mitničar in kot tak odgovoren gospostvu. Takšna dvojnost se je obdržala tudi po prodaji gospostva v zasebne roke (1586).652 Gospoščinska urbarja iz 70. let se dobro dopolnjujeta glede narave gospoščinske mitnice in treh lokacij pobiranja mitnine. Po urbarju iz leta 1570 je gospostvo po starem običaju ( wie von altter Herkhummen, vnnd bisher der prauch gewesen) pobiralo mitnino ( die Mautt) na brodu ( Am Furdt), pri »klavži« ( auch beÿ der Clausen) in v 647 V sedmih mesecih od 1. junija do 31. decembra 1545 so posamezni nakladniški uradi zabeležili takšne prihodke (zaokroženo na goldinar): Celje – 193 goldinarjev, Vransko – 1087 (!), Gornji Grad – 83 (skupaj s pobranimi kaznimi), Laško – 226, Radeče – 54, Sevnica – 307 (skupaj s kaznimi), Krško – 201 (skupaj s kaznimi) in Brežice – le 20 goldinarjev, skupno nekaj manj kot 2175 goldinarjev (AT ÖStA, AVAFHKA, IÖHA, K 5, C–5, fol. 98r). 648 V krški mestni knjigi se Joahim Part leta 1551 omenja v vlogi priče pravnega dejanja kot kraljevi prejemnik ( Jochum Partt Rom. Khu. Mt. einnehmer daselb) (SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 53v). Devet let pozneje, leta 1560, je v istem viru določneje imenovan kraljevi prejemnik naklade na morsko sol ( Joachim Partt der Zeitt Rom. Khu Mt. Meersaltz Auffschlag Einember alhie zu Gurkhfelden) (fol. 49r). 649 Kupno pismo sta izstavila prodajalca Blaž in Magdalena Schartner, predmet prodaje pa so bili oštat, hiša, hlev in vrt v mestu pod grajskim vrtom ( vndter dem Gschloßgarten) poleg oštata Martina Esiha z letno obveznostjo dvornega činža do krškega gospostva v višini 30 črnih pfenigov in enega kopuna (StLA, Innerösterreichische Urkundenreihe, Urk. 388, 3. X. 1556, Gurkfelden). 650 Po obeh urbarjih je nakladnik ( Aufschlager) plačeval za uradno hišo ( vom Ambt Hauß; von dem Ambthauß) dvorni činž 10 krajcarjev in enega kopuna, Martin Esih pa je omenjen samo leta 1575 kot že nekdanji imetnik vrta (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 518; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Hernach volgen die Hofzinss etc.). 651 Ob nastavitvi novega krškega nakladniškega prejemnika Danijela Hamerstila leta 1584 je krški prejemniški urad označen kot inkorporirana podružnica vranskega ( als ein Filiall Incorporiert), natančno pa so tudi opredeljene obveznosti novega prejemnika (StLA, I.Ö. HK, Registratur, Registraturbuch 1584, fol. 56r–57v, 15. 3. 1584). O razmerju z vranskim višjim prejemniškim uradom tudi: prav tam, Repertorien, 1566, fol. 12; 1585, fol. 34; I.Ö. HK, Registratur, Exemptbuch 1574, fol. 92. Prim. tudi: Koropec, Vransko v srednjem veku, str. 229. 652 Koropec brez razlikovanja med gospoščinskimi mitničarji in nakladniki (prejemniki) navaja imena šestih »mitničarjev«, ki so sledili Mojzesu Herrenbergerju od leta 1584 do 1637 (Koropec, Krško v obdobju, str. 58). 128 Mesto Krško v 16. stoletju Krški vasi ( zu Mugkhendorff).653 Prav tako mu je pripadala običajna brodnina ( das gewendlich Vrfurgeldt) (od brodov) povsod pri Krškem, nad in pod njim ( allendt-halben beÿ ob vnnd vndterhalb Gurgkhfeldt).654 Pet let mlajši novoreformirani urbar iz leta 1575 govori o mitnici v mestu ( Im Statl daselbst) in njenih dveh podružnicah ( Ain Mauth vnd Zwo filial oder zue Meüth), pod »klavžo« ( vndter der Clausen) in v Krški vasi ( Zu Mukhendorf), skupaj z brodom ( Sambt dem Vrfar). Tu sledi opisu še natančna mitninska in brodninska tarifa ( Tariffa),655 ki je prejšnji urbar nima in je z nekaj modifikacijami enaka mitninskemu in brodninskemu redu krškega gospostva z letnico 1566 ( Mauth vnd Vrffur Ordnung zu der Herrschafft Gurgkhfeldt geherig). Naslov slednjega je ključen za razumevanje, kaj pomeni »klavža« in kje se nahaja: pod krškim gradom ( In der Khlaussen vndterm Geschloß).656 Mitnino so torej v samem Krškem pobirali na dveh lokacijah, obeh v severnem delu mesta: na brodu (skupaj z brodnino) in v »klavži«. Pri popisu dvornega činža, dajatve mesta gospostvu od zemljišč, navajata urbarja iz 70. let obe mitninski hiši: t. i. uradno hišo, kar pomeni nakladniški urad, in mitninsko hišico v »klavži«. Obe se pojavita pri koncu popisa, navedbe okoliških lokacij pa neizpodbitno pričajo, da gre za zgornji, severni konec mesta pod gradom. Mitnica v »klavži« je dokumentirana s tamkajšnjo mitninsko hišico ( von Maut Heussel Inn der Khlaussen; vom Mauthheüsl in der Clausen), od katere je dvorni činž plačeval Marko Schwarzenberger.657 Označevanje lokacije hišice s »klavžo« kaže na severno obzidje, kar v obeh popisih potrjujeta umeščenost med kašče in bližina hišice Jakoba Maurerja, locirane med mestna vrata in župnikov vrt ( ain Khleinß Heussel zwischen Stat Thor vnnd Pharers Grundt; von ainem klainen Heüßl zwischen der Statthor vnd des Pfarrers Grundt).658 Ta mitnica je torej prestrezala ljudi in blago, vstopajoče skozi severna mestna vrata. 653 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 203. 654 Prav tam, pag. 204. 655 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Meuth vnd Vrfar Gelt. 656 »Mauth vnd Vrffur Ordnung zu der Herrschafft Gurgkhfeldt geherig Vnnd In der Stat, auch zu Muckhendarff vnnd in der Khlaussen vndterm Geschloß aintzunemen Ist wie volgt. 1566« (SI AS 33, Deželna vlada v Ljubljani, šk. 284, Mitninske zadeve – Krško 1569–1574). 657 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 516; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Hernach volgen die Hofzinss etc. 658 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 515–516; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Hernach volgen die Hofzinss etc. 129 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Glavna mestna mitnica, na kateri so hkrati pobirali tudi brodnino čez Savo in deželnoknežjo naklado, pa je bila v t. i. uradni hiši v lasti deželnega kneza.659 V letih 1570 in 1575 je od te hiše, obakrat popisane blizu mitninske hišice v »klavži«, v popisu kot predpredzadnje, plačeval dvorni činž nakladnik ( Aufschlager).660 Na tej obrežni lokaciji so torej zaračunavali vse prometne pristojbine od trgovskega blaga, ki je prihajalo v Krško ali šlo skozenj po kopnem, po vodi in čez Savo. Pri t. i. uradni hiši gre poleg župnišča in špitala za edino svetno stavbo iz 16. stoletja, katere lokacijo lahko s precejšnjo gotovostjo identificiramo še danes, ker imamo o njej dovolj podatkov iz tistega časa in ker je verjetno ohranila namembnost še v drugo polovico 18. stoletja. Odtlej ji je mogoče kontinuirano slediti po hišni, urbarski in nato še parcelni številki. Stala je ob Savi, severno od cerkve sv. Duha, danes na lokaciji Valvasorjevo nabrežje št. 5.661 V tem delu mesta ima Valvasor na vseh treh upodobitvah – skicni in obeh bak-roreznih662 – preprost brod, prislonjen na rečni breg, ki ga sestavljata dva čolna in nanju prečno položene deske. Brod je torej v njegovem času še bil tukaj, pri čemer je moralo biti tudi pristajališče drugje na nasprotni strani Save, severno od vasi Videm 659 Mitnica, ki so jo kmečki uporniki februarja 1573 oplenili (Grafenauer, Kmečki upori, str. 243), je bila identična z uradno hišo (StLA, I.Ö. HK, Akten, 1574–XI–26, 3. 11. 1574: »durch die Rebellischen vnndterthanen zerstörte ambtheuser«). 660 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 518; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p. Hernach volgen die Hofzinss etc. 661 V prvem popisu krških hiš iz leta 1749 je stavba predstavljena kot »hiša dvorne komore, zdaj kra-ljevska uradna hiša« ( Hoff Camerall Haus, jetzo das Königl: Ambt Haus) z dvema vrtovoma, izjemoma pa ne pove, iz katerega materiala je zgrajena (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 3, 3. 1. 1749). Tri leta mlajši popis donosa od hiš (1752) jo imenuje »hiša dvorne komore ali podružnične mitnice« ( Hoff Cammeral oder Filial=Mauthhauß) in razkriva, da gre za najdonosnejšo stavbo v mestu z letnim donosom 20 goldinarjev; to je natanko toliko, kot je znašal letni donos sosednje, zidane gospoščinske hiše gospostva Krško (prav tam, No. 7, 13. 6. 1752). Zaporedje hiš v obeh popisih potrjuje lokacijo mitninske hiše na mestu, kjer je »cesarsko-kraljeva mitninska hiša« ( K. K. Mauthamt) prikazana tri četrt stoletja pozneje na franciscejski katastrski mapi (1825) kot zidana hiša št. 75 z notranjim dvoriščem (stavbna parcela 31) in dolgim vrtom v širini hiše (zemljiška parcela 129), ki sega vse do ulice Pod goro (med današnjim Hočevarjevim trgom in župniščem) (SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 84, k. o. Krško, mapni list V; zapisnik stavbnih parcel, 20. 4. 1825; zapisnik zemljiških parcel, 27. 4. 1825). Stavba je ob prvem oštevilčenju hiš leta 1771 dobila hišno številko 71 in je leta 1792 v statusu animarum označena kot »Domus Bancalis« (NŠAL, ŽA Krško, Statusi animarum, fasc. 1, status animarum 1792–1804, s. p.). Po preštevilčenju hiš leta 1816 je imela hišno številko 75, pod katero jo najdemo v franciscejskem katastru. Lokaciji mitninskega urada od srede 18. stoletja zlahka sledimo zlasti s pomočjo rektifikacijske številke 68, ki jo ima v štiftnem registru iz leta 1756 kot »hiša dvorne komore« ( Hoff Camerall Haus) (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 8, s. d.). 662 Valvasor, Topografija Kranjske 1678–79, sl. 95; isti, Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, št. 262; isti, Die Ehre deß Hertzogthums Crain, XI, str. 233. 130 Mesto Krško v 16. stoletju in ne tako kakor pozneje tik pod vasjo.663 Prestavitev broda na južno stran mesta, zunaj južnih mestnih vrat,664 je povezana z že omenjenim pričevanjem Krčanov ob vicedomski vizitaciji leta 1744, da zdaj, drugače kot »pred leti«, do broda ni več treba skozi mesto, kar škodi njihovemu gospodarstvu in poslom.665 Glede na Valvasorjeve upodobitve in dejstvo, da ni v mestnih pritožbah iz 17. stoletja nikjer govora o tem problemu,666 so brod prestavili bodisi konec 17. stoletja bodisi v začetku 18., vsekakor nekaj let ali desetletij pred letom 1744. Ni izključeno, da je manj pomemben brod vozil z ravnine južno od mesta do Vidma (občasno) že prej. V potrditvenem pismu grofa Friderika Celjskega grajski kapeli sv. Nikolaja iz leta 1421 je, denimo, omenjen oštat »na spodnjem brodu« ( in dem niedern Urfor).667 V urbarju iz leta 1575 se v popisu dvornega činža pojavi še ena mitninska hiša ( Ist An jezo das Mauthauß). Pripadal ji je oštat Martina Ferka, ki ga v pet let starejšem urbarju ne najdemo.668 Pri tem je pomenljivo dvoje. Hiša je navedena na drugem koncu popisa kakor uradna hiša in mitninska hišica v »klavži«, bliže sredini, Ferkov priimek pa kaže na poklic brodnika. Morda je šlo za začasno lokacijo, ker so uradno hišo po požaru (1573) še obnavljali. Samo v letih okoli kmečkega upora 1573 je natančno dokumentiran tudi promet na mitnicah in brodu, in sicer v letnih registrih gospoščinske mitnine in brodnine 663 Šebek navaja, da Valvasorjeva lokacija broda ni točna, ampak naj bi ga pomaknil proti severu, ker je skušal znotraj mestnega obzidja zajeti čim več za naselje pomembnih objektov (Šebek, Nekaj razmišljanj, str. 113), tako denimo tudi cerkev sv. Rozalije (prav tam, str. 107). Ob Šebkovi predpostavki, da je bila začetna postaja broda tudi v Valvasorjevem času na ravnini zunaj mestnega obzidja in končna za skalo, imenovano Videmska, Valvasorjeva lokacija pristajališča resnično ne bi mogla biti na pravem mestu, saj bi se moral brod do Vidma spustiti kakih tristo metrov, pri čemer bi bila plovba mimo Jermanove skale in njenih brzic povsem nemogoča (prav tam, str. 113). Prim. Šebek, Krško, str. 35. 664 Ko je bil brod že nekaj časa pod mestom, omenja popis donosa od hiš v terezijanskem katastru (1752) brodninsko hišo grofa Aleksandra Auersperga ( Graff Alexander von Auersperg Überfuhr Hauß) (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 7, 13. 6. 1752). Ker je navedena na koncu popisa med »svobodnimi hišami in vrtovi«, ni mogoče ugotoviti njene lokacije, donos 2 goldinarja pa jo uvršča v spodnjo tretjino krških domov, kjer so se znašle izključno lesene hiše in hišice (Golec, Zemljiški kataster, str. 294, 297). Brodninska hiša je leta 1771 dobila hišno številko 5 (NŠAL, ŽA Krško, Statusi animarum, fasc. 1, status animarum 1792–1804, s. p.), ki jo je obdržala tudi po hišnem preštevilčenju leta 1816. V statusu animarum iz leta 1822 je hiša označena kot brodninska ( Uiberfuhrhaus) in brez stanovalcev (NŠAL, ŽA Krško, Statusi animarum, fasc. 1, status animarum 1822, s. p.). Na franciscejski katastrski mapi iz leta 1825 je prikazana kot zidana hiša s stavbno številko 337 in v lasti grofa Antona Auersperga (SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 84, k. o. Krško, mapni list VIII; zapisnik stavbnih parcel, 20. 4. 1825). 665 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–5, 12. 5. 1744. 666 Prav tam, lit. G VIII–8, 25. 8. 1655; s. d. (Berichts copie, 1677), 13. 4. 1686. 667 1421 III. 26., Krško, objava v: Valvasor, Die Ehre XI, str. 237. 668 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 494; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p. Hernach volgen die Hofzinss etc. 131 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Zgornji del Krškega po Valvasorjevi Topografiji Kranjske, 1679 (Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, sl. 84). za obdobje od 1569 do 1574.669 Gre za prepise po posameznih dnevih vodenih evidenc mitničarja in hkrati deželnoknežjega nakladnika (nakladniškega prejemnika) Moj-zesa Herrenbergerja.670 Iz tega vira si je mogoče ustvariti le delno sliko o trgovskem in osebnem prometu. Večji del trgovskega blaga so tovorili ali prevažali z vozovi, samo manjši je šel po Savi na splavih in čolnih (po posameznih letih 5–12 % vseh prihodkov).671 Splavarji, ki so mimo Krškega prevažali splave z lesom, so bili skoraj vsi z Ljubnega v Zgornji Savinjski dolini, lastniki trgovskega blaga na vodni poti pa Ljubljančani.672 Mitnina in brodnina kažeta na živahno trgovsko pot z Ogrske 669 SI AS 33, Deželna vlada v Ljubljani, šk. 284, Mitninske zadeve – Krško 1569–1574, obračuni dohodkov mitnine in brodnine 1. 5. 1569–30. 4. 1570, 1. 5. 1570–30. 4. 1571, 1. 5. 1571–30. 4. 1572, 1. 5. 1572–31. 12. 1572, 1. 1. 1573–31. 12. 1573 in 1. 1. 1574–31. 12. 1574. Prim. obravnavo v: Umek, Promet po Savi. 670 Mojzes Herrenberger je dobil nakladniški urad v Krškem ( Aufschlagambt in Gurckhfeldt) leta 1565, dotlej pa je bil protipisar pri enakem uradu v Sevnici (StLA, I.Ö. HK, Registratur, Registraturbuch 1565, fol. 86). Umrl je nedolgo pred 15. marcem 1584 ( jungst gestorbnen), ko je bil na njegovo mesto imenovan Danijel Hamerstil (prav tam, Registraturbuch 1584, fol. 56r). 671 Umek, Promet po Savi, str. 268. 672 Prav tam, str. 263–264. 132 Mesto Krško v 16. stoletju prek Ptuja, Radgone, Krškega in po Dolenjski, po kateri so gnali vole proti Beneški republiki, v šestih letih skupaj več kot 20.000, ne da bi bili pri tem udeleženi tudi krški trgovci. Volovska tranzitna trgovina je po posameznih letih dosegala zelo različen delež dohodkov, od manj kot desetine do skoraj polovice.673 Za večino prihodkov v obračunih ni navedeno, od koga so izvirali in za kakšno blago je šlo. Prav tako ni nikoli omenjena mitnica v Krškem, za razliko od drugih dveh v Krški vasi in »klavži«, ki izkazujeta zelo majhne prihodke. To še ne pomeni, da so mitnino in/ali brodnino od vsega ostalega blaga pobrali na krški mitnici. Če o tem ne more biti dvoma za tisto blago, ki je pripotovalo po Savi, je za velik delež volov mogoče sklepati, da so šli skozi mitnico v Krški vasi.674 V poseben register so zapisovali brodnino, ki so jo plačevali meščani, prebivalci vasi Videm onstran Save in mlinarji. Za vsako leto je navedena le sumarno, njena višina je bila precej konstantna (okoli 7,5–9,7 goldinarja), delež v celotnih letnih prihodkih pa majhen (povprečno okoli 6 %).675 Domačini so potemtakem pri brodnini vendarle uživali določene ugodnosti.676 V zvezi z mitnino pa je treba povedati, da so je bili po mitninskem redu iz leta 1566 oproščeni tujci, ki so na tedenski sejem pripeljali žito.677 Če so bili prvi steber trgovinske dejavnosti v Krškem tedenski in letni sejmi, so drugega predstavljali domači trgovci in kramarji. Oprijemljivih podatkov o nosilcih, obsegu in donosnosti poklicne trgovine je za Krško in večino drugih kranjskih mest v celotnem zgodnjem veku zelo malo. Mestoma se v virih pojavijo imena trgovcev in kramarjev, pri čemer je stanovska oznaka največkrat tudi edini podatek o njihovi poklicni dejavnosti. Poročila mestnih predstojništev in manj pristranskih oglednih komisij praviloma opravijo s trgovskim stanom zelo pavšalno, ko skoraj vsa absolu-tizirajo upad ali celo popolno odsotnost vsakršne trgovine in obrti. Če je iz višine trgovsko-prometnih pristojbin mogoče vsaj približno sklepati o spremembah v obsegu prehodne in sejemske trgovine, smo glede poklicnih trgovcev in kramarjev odvisni skoraj izključno od narativnih virov. Kolikor razpolagamo s kvantitativnimi podatki, gre zopet le za posamezne fiskalne odmere in kvečjemu še za bolj malo povedne zapuščinske inventarje.678 Med slednjimi pa ne poznamo nobenega iz Krškega. 673 Prav tam, str. 268. 674 Prim. Kosi, Potujoči srednji vek, str. 236. 675 Gl. op. 669. 676 Na to kaže tudi izročilo, ki ga je konec 19. stoletja zapisal Lapajne: »Mestna last je bil brod, morebiti le v starih časih, pozneje prilastili so si ga bili že lastniki Starega gradu [krški grad], vendar so Krčani imeli pri prevažanji predpravice. Pa te predpravice so bili Krčani svoje dni (menda v 19. stoletji še le) za malo odškodnino (za gozde v Žviki) izročili Turnski graščini [z gospostvom Krško združenemu gospostvu Šrajbarski turn].« Lapajne, Krško in Krčani, str. 44. 677 SI AS 33, Deželna vlada v Ljubljani, šk. 284, Mitninske zadeve – Krško 1569–1574, mitninski red 1566. Prim. Umek, Promet po Savi, str. 267. 678 Golec, Družba v mestih, str. 535. 133 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Vse do popisa obrtnega davka v terezijanskem katastru sredi 18. stoletja ne dobimo pregleda nad številom poklicnih trgovcev in kramarjev v mestih niti iz redkih numeričnih virov fiskalne narave. Čeprav gre za veliko mlajši vir, kaže iz njega za primerjavo povzeti nekaj glavnih ugotovitev. Krško je bilo s svojimi sedmimi kramarji po številu pripadnikov trgovskega stanu med sedmimi dolenjskimi mesti na drugem mestu za Novim mestom s 24 nosilci (11 trgovcev in 13 kramarjev) in pred Višnjo Goro, ki je imela tri kramarje. Več kot druga dolenjska mesta jih je premogel notranjski Lož (štiri kramarje). V gorenjskih mestih je bila trgovina znatno moč- nejša. Poleg Ljubljane (25 trgovcev in 16 kramarjev) sta imela več poklicnih trgovcev tudi vsa tri precej večja mesta Kranj (en trgovec, 17 kramarjev), Škofja Loka (devet trgovcev, štirje kramarji) in Kamnik (s posebnim kramarskim cehom in neznanim številom članov), manjša Radovljica pa najverjetneje manj (popis govori o »nekaj kramarjih«).679 Dolenjska in notranjska meščanska trgovina je v tej dobi po obsegu in pomenu očitno še močneje zaostajala za gorenjsko, kot bi sodili na podlagi terezijanske davčne rektifikacije. Kot izhaja iz razdelitve predpisanega vojnega posojila za leto 1758, je bilo namreč dolenjskim meščanskim trgovcem mogoče naložiti le zelo majhen del od skupnega bremena 10.000 goldinarjev. Od 85 z vojnim posojilom obremenjenih največjih kranjskih trgovcev je bilo samo deset dolenjskih, od tega osem novomeških in dva krška, ki so skupaj plačali manj kot 6 % omenjene vsote. Novo mesto in Krško sta se lahko po pomenu trgovine primerjala le s Tržičem, ki je bil samo trg, ne mesto, ter z Radovljico in Kamnikom, po moči posameznih trgovcev pa zgolj s Kamnikom.680 Koliko trgovcev je Krško premoglo v 16. stoletju oz. v določenem delu tega stoletja in kako močni so bili, ostaja neznanka. Nekaj njihovih imen poznamo iz krške mestne knjige in seznamov plačnikov dvornega činža v obeh gospoščinskih urbarjih. Po en kramar je postal meščan leta 1541 (Krištof Hostopf ) in 1558 (Peter Stainer),681 v urbarjih pa je Kramer samo priimek nekaj oseb: vdove Jurija Kramerja, Lenarta Kramerja (samo 1575), nekdanjega gospodarja Luka Kramerja in nekdanje gospodarice.682 Vsekakor je domači trgovini in trgovcem nemalo koristilo, da se je v tem času dobršen del prometa preusmeril z dolenjskih cest na plovno pot po reki 679 Prav tam, str. 536. – Krško: SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 8, 1756. 680 Noben dolenjski mestni trgovec namreč ni prevzel večjega bremena kot 100 goldinarjev, in še to samo trije v Novem mestu. Obema Krčanoma so naložili po 50 goldinarjev, enako vsoto trem Novome- ščanom, enemu 25 goldinarjev in sploh ničesar plačila nezmožni trgovčevi vdovi. Največji dolenjski mestni trgovci so tako v deželnem merilu spadali na spodnji rob srednje velikih, medtem ko je ostalih sedem polnilo vrste napol kramarskih malih trgovcev. Prav tam, str. 536–537; po: Valenčič, Trgovina na Kranjskem, str. 218 sl. 681 Gl. Prilogo 2. 682 Gl. Prilogo 3. 134 Mesto Krško v 16. stoletju Savi, nad čimer so se v šestdesetih letih pritoževali Novomeščani.683 Sklepati je mo-goče, da je Krško v 16. stoletju premoglo razmeroma močan sloj poklicnih trgovcev in kramarjev. Še več, medtem ko so na prehodu v 17. stoletje iz Novega mesta in Višnje Gore prihajale slabe vesti o gospodarskem in demografskem stanju – trgovina naj bi v obeh mestih propadla in trgovci obubožali684 – je bilo Krško med trgovsko pomembnimi dolenjskimi mesti tedaj najmanj prizadeto. Krški trgovci – ne vemo sicer kateri in koliko – so se namreč leta 1597 povezali v nekakšno monopolno družbo in hoteli v mestu odpraviti svobodno trgovino s soljo, s tem pa so se zapletli v dve desetletji trajajoče spore.685 Tako kot je bilo Krško za dolenjske razmere močno trgovsko središče, velja enako tudi za njegovo meščansko obrt, pri čemer je bil obrtniški stan neprimerno številčnejši. Za izhodišče lahko tudi tu posežemo po mlajšem viru, terezijanskem katastru iz srede 18. stoletja. Glede zastopanosti posameznih obrti je moč ugotoviti, da jih je bilo tedaj kak ducat splošno razširjenih in tako navzočih v domala vsakem mestu. Kot nepogrešljive dejavnosti moramo označiti čevljarsko-usnjarsko obrt, mesarstvo, krojaštvo, tkalstvo, tesarstvo in kovaštvo, skratka obrti, ki so bile najbolj razširjene tudi na podeželju. Skladno z večjo specializacijo obrti se je število obrtnikov posamezne stroke nižalo. Število različnih obrti je bilo hkrati tesno povezano z velikostjo in gospodarskim pomenom posameznega mesta. Tako izkazujejo seznami obrtnega davka v Novem mestu 34 obdavčenih obrti, v Višnji Gori 21, v Krškem 14, v Črnomlju in Kostanjevici po deset, v Metliki devet, v Kočevju pa samo sedem. Ugledne in ozko specializirane dejavnosti so bile na Dolenjskem v veliki večini zastopane le v Novem mestu.686 Na vprašanje, v kolikšni meri ustreza podoba srede 18. stoletja tudi prejšnjim ob-dobjem, je moč odgovoriti pritrdilno le na splošno, medtem ko v zvezi s konkretnimi poklici skoraj ni podatkov. Glede na znatna nihanja v obljudenosti in gospodarski moči so mesta na področju obrti nesporno doživljala spremembe, ni pa dvoma, da so najpogostejša rokodelstva vseskozi zavzemala prva mesta. Za potrditev navedenega pogrešamo preglede poklicne strukture tudi v maloštevilnih ohranjenih davčnih in urbarialnih popisih. Največ podatkov o poklicih je med dolenjskimi mesti na voljo ravno za Krško, kjer poznamo iz 16. stoletja poklicno dejavnost dobršnega dela novosprejetih meščanov, vpisanih v mestno knjigo v 40-letnem obdobju od 1541 do 683 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 256, I/133, lit. R II–1, 25. 4. 1564. Prim. tudi: Golec, Trgovski promet, str. 92. 684 Golec, Družba v mestih, str. 538–539. 685 Koropec, Krško v obdobju, str. 58. – Malo povedo tudi spisi o tem v vicedomskem arhivu (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–14). 686 Golec, Družba v mestih, str. 548. 135 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 1581,687 nekaj poklicev pa razkrivata tudi popisa plačnikov dvornega činža v urbarjih iz let 1570 in 1575.688 V naslednji preglednici je številčnemu stanju obrtnikov iz 16. stoletja za primerjavo dodan pregled plačnikov obrtnega davka v terezijanskem katastru sredi 18. stoletja.689 Medtem ko podatki v katastru ponujajo številčno stanje samostojnih obrtnikov leta 1756, so podatki iz navedenih virov za 16. stoletje lahko samo orientacijski. Jasnejšo sliko dajejo navedbe poklicev za novosprejete meščane v štiridesetletnem časovnem razponu 1541–1581, pri čemer moramo upoštevati dvoje: 1) da ne vemo, kolikšen delež v tem času sprejetih novih meščanov je zajet v seznamih mestne knjige, in 2) da je pri skupno 139 osebah poklic naveden za manj kakor polovico (61 ali 43,9 %),690 za dodatnih deset oseb pa lahko o njihovi poklicni dejavnosti sklepamo iz obrtniškega priimka. Za ugotavljanje zastopanosti posamezne obrti v mestu sta neprimerno manj uporabna popisa dvornega činža v urbarjih iz sedemdesetih let 16. stoletja. V starejšem urbarju iz leta 1570 je poklic naveden zgolj pri devetih (6,4 %) od skupno 141 posestnikov, obrtniški priimek pa jih ima 16 (11,3 %). Če prištejemo tudi nekdanje gospodarje, ki jih popis omenja pri nekaterih plačnikih, je takih z obrtniškim priimkom še dodatnih 11. obrtni davek 1756 obrtniki med 1541–1581 obrtniki med plačniki 1570 novosprejetimi meščani dvornega činža usnjarji in 11 + 5 čevljarji 20 čevljarji 3 čevljarji krojači 7 krojači 14 krojači 1 tkalci 4 tkalci 5 tkalci 2 mesarji 3 sodarji 3 klobučarji 2 zidarji 2 krznarji 2 mesarji 2 mizarji 2 krznarji 2 slikarji 2 strižci/brivci691 2 tesarji 1 kovači 2 kovači 1 zidarji 1 tesarji 2 687 Gl. Prilogo 2. 688 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 481–529; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p. Hernach volgen die Hofzinss etc. 689 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 8, 1756. 690 K poklicem je šteta tudi edina slovenska poklicna oznaka žganjar, ki jo srečamo leta 1569 pri novem meščanu, vpisanem kot Vrban Khreinitsch Sgeiner. 691 V izvirniku: Scherer. 136 Mesto Krško v 16. stoletju kiparji 1 padarji 1 ključavničarji 1 zlatarji 1 kovači 1 vrečarji 1 jermenarji 1 jermenarji 1 steklarji 1 ključavničarji 1 ključavničarji 1 žganjarji 1 Skupaj 43 Skupaj 61 Skupaj 9 V obeh virih iz 16. stoletja naštejemo največ čevljarjev, enako kot sredi 18. stoletja. Zanimivo je, da v 16. stoletju ni nobenega usnjarja, niti po priimku. Sicer pa so tako leta 1756 kot med novosprejetimi meščani v razponu 1541–1581 na prvih mestih čevljarji, krojači in tkalci, na četrtem pa v 16. stoletju sodarji, ki jih sredi 18. stoletja sploh pogrešamo (očitno se je obrt medtem prenesla na podeželje) in jih po številčnosti kot četrti nadomeščajo mesarji. Teh je bilo v 16. stoletju v Krškem nasploh veliko in so edini poklic, za katerega v tem času poznamo natančno število obrtnikov. Urbar iz leta 1570 navaja namreč devet mesarskih klopi (mesnic) v rokah sedmih imetnikov; v kmečkem uporu jih je najmanj šest pogorelo, saj so bile po urbarju iz leta 1575 trenutno še opuščene.692 Tako sredi 18. stoletja kot v 16. stoletju ni noben drug poklic zastopan z več kakor enim ali dvema predstavnikoma. V 18. stoletju pogrešamo poleg sodarskega naslednje poklice: strižec/brivec, padar, zlatar, vrečar, jermenar, ključavničar, steklar in žganjar, na novo pa sta se pojavila klobučarski in kiparski. V Krškem zgodnjega novega veka so tako močno prevladovale oblačilno-obutvene obrti, v 16. stoletju pa tudi pozneje slabo zastopana mesarska. Visoko število čevljarjev in mesarjev kaže na pomen živalskih kož, s katerimi so krško proizvodnjo zalagali po živahnih trgovskih poteh s Hrvaškega in Ogrskega.693 Obutveni izdelki krških čevljarjev so imeli tako kot oblačila krojačev in platno tkalcev odjemalce ne le na lokalnem, ampak nedvomno na širšem tržišču. Tudi sedem mesarjev je leta 1570 lahko zalagalo potrebe na obeh straneh Save. Številčnost krških čevljarjev in krojačev se je odrazila v cehovski organiziranosti. Primerjava sedmih dolenjskih mest pokaže, kako število cehov, čas njihovega organiziranja in stopnja s privilegiji podeljenih pravic zrcalijo zaporedje mest glede na moč obrtnih dejavnosti v zgodnjem novem veku. Vodilnemu Novemu mestu z 692 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p. Hernach volgen die Hofzinss etc. 693 O teh poročajo viri iz 17. stoletja: SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–8, 13. 4. 1686; prav tam, lit. G VIII–15, 4. 5. 1674. 137 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju osmimi stanovskimi združenji sledita Krško in Višnja Gora z dvema oziroma tremi cehi, drugje pa so se stanovsko povezali samo številčno najmočnejši mestni obrtniki – čevljarji in usnjarji.694 Zgodnja organiziranost nekaterih priča o moči določene stroke pa tudi o potrebah povezovanja v boju proti konkurentom iz drugih mest in s podeželja. V dolenjskem prostoru, ki je opazno zaostajal za gorenjskim, je leta 1488 kot prva omenjena če-vljarska bratovščina v Novem mestu. Večino cehov srečamo prvič šele takrat, ko je že obstoječe stanovsko-religiozno združenje prosilo za deželnoknežji privilegij. V obravnavanem prostoru gre za pojav od druge polovice 16. stoletja, medtem ko so dotlej vsa znana svoboščinska pisma izdali nižji oblastni organi. Najstarejše ohranjene cehovske listine pripadajo kovaškemu (1512) in čevljarskemu cehu (1555) v Višnji Gori, potrdil pa jih je kranjski vicedom.695 Sredi 16. stoletja so imeli zapisana cehovska pravila tudi čevljarji v Krškem, saj jih je mestni sodnik leta 1569 posredoval čevljarskemu cehu v Metliki. Kakšna je bila njihova vsebina in kdo jih je izdal, ni znano.696 Vemo le, da so krški čevljarji leta 1580 prosili nadvojvodo Karla za potrditev cehovskega reda in da so leta 1586, ko so mu predložili v potrditev osnutek, zatrjevali, da jim je red zgorel v požaru leta 1573. Kranjski deželni vicedom je tedaj poročal v Gradec o pomislekih in potrebi po korigiranju šestega člena, nakar ni o ugodni rešitvi prošnje ničesar znanega.697 Čevljarjem ni uspelo niti leta 1615, ampak so se morali zadovoljiti le s kopijo Ferdinandovega patenta zoper »štererje«.698 Kar pa zadeva krške krojače, se postavlja vprašanje, ali je pristen cehovski red, ki naj bi jim ga leta 1574 potrdil nadvojvoda Karel in je znan samo iz prepisa v njihovi bratovščinski knjigi.699 V slednjo so namreč pred njim prepisali tri starejše dokumente iz let 1399, 1430 in 1513,700 ki so vsekakor falsifikati. Za vse, vključno s Karlovim, je B. Otorepec ugotavljal, da naj bi jih sredi ali proti koncu 16. stoletja v Krškem 694 Golec, Družba v mestih, str. 545–546. 695 Prav tam, str. 540. 696 Golia, Slovenica v spisih, str. 214. 697 SI AS, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 289, I/147, lit. Z IV–1, 1. 8. 1580, 24. 4. 1586. 698 Prav tam, 30. 5. 1615. – Samo na ta patent se je mesto Krško lahko sklicevalo leta 1706, ko je vicedomu med drugim poročalo o svoboščinah svojih čevljarjev in usnjarjev (prav tam, 27. 4. 1706). Leta 1615 je bratovščina čevljarskega ceha v Krškem sicer znova prosila za cehovski red, kot so ga imeli drugi cehi v mestih in trgih (prav tam, s. d., zaznamki na prošnji od 16. 11. 1615 do 21. 1. 1616). Ohranjena sta tudi dva nedatirana prepisa osnutka cehovskega reda iz tega časa, saj je naslov na hrbtu zapisan na prvem z isto roko, kot je pod prošnjo podpisan mestni pisar Nikolaj Holmberger (prav tam, Schuester ordnung und freÿheits Concept; SI AS 500, Čevljarski ceh v Krškem [Cehi, šk. 2], Schuester ordnung und Freÿheits Concept). Glede na vsebino šestega člena ta osnutek cehovskega reda ni bil enak tistemu, ki so ga krški čevljarji predložili leta 1586. 699 SI AS 501, Krojaški ceh v Krškem [Cehi, šk. 2], bratovščinska knjiga, pag. 10–16. 700 Prav tam, pag. 1–9. 138 Mesto Krško v 16. stoletju Seznam novosprejetih meščanov 25. aprila 1558 v krški mestni knjigi (SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 48v). 139 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju prepisali, verjetno iz nekega cehovskega registra ljubljanskih krojačev, pri čemer so namesto krajevnega imena Ljubljana preprosto vstavili Krško.701 Ljubljančani so svoj najstarejši privilegij resnično dobili leta 1399 od avstrijskega vojvode Viljema,702 ni pa znano, da bi kdaj prejeli tudi naštete tri mlajše dokumente. Po Otorepcu je trditev o štirih falsificiranih dokumentih povzel Mlinarič in dodal, da so Krčani dali te listine kasneje potrditi za svoje,703 kar prav tako ni izpričano. Karlov privilegij, izdan 23. avgusta 1574 v Gradcu, prejšnjih treh ne omenja in je vsekakor pristen. Nekaj mesecev prej je namreč graška notranjeavstrijska vlada pri kranjskem vicedomu poizvedovala glede prošnje krškega krojaškega ceha za potrditev njihovega reda, potem ko so utrpeli škodo med kmečkim uporom.704 Prepis privilegija vsebuje prav to in samo to – notranja pravila ( Ordnung), po katerih so se krojači ravnali že dotlej ( biß anher gehalten worden),705 brez kakšnih posebnih zahtev in omejitev za podeželje, ki so jih skušali neuspešno uveljaviti čevljarji. Prepisi vseh štirih dokumentov so napisani z isto roko in torej niso mogli nastati pred letom 1574, vpisovanje v bratovščinsko knjigo pa se je nadaljevalo okoli leta 1627.706 Seznam umrlih članov bratovščine v njej707 dokazuje, da je bratovščina, ki je imela svoj Marijin oltar v mestni cerkvi sv. Janeza Evangelista,708 obstajala vsaj že v zadnjih desetletjih 16. stoletja, saj najdemo precej imen med plačniki dvornega činža (1570 in 1575) in v mestni knjigi.709 Obrt posebne vrste, s katero so se mnogi ukvarjali samo priložnostno, je bila točenje vina oz. gostilničarstvo. Vinotočev je moralo biti v Krškem v 16. stoletju glede na takratno velikost mesta vsaj toliko, kot jih izkazuje terezijanski kataster sredi 18. stoletja. Tedaj so jih našteli 25, od tega štiri stalne, kar pomeni, da je prišla dejavnost na skoraj vsako četrto hišo.710 Od dolenjskih mest sta jih imeli več le dve precej večji, Novo mesto (57, od tega 20 stalnih) in Metlika (42), pol manj mala Kostanjevica (12), druga mesta pa manj kot deset, pri čemer ne poznamo števila za Črnomelj, ki je tako kot mesta z največ vinotoči, vključno s Krškim, ležal na 701 Otorepec, Rokodelstvo in obrt, str. 19. 702 Prav tam, str. 25–26. 703 Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 38. 704 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 291, I/149, lit. Z VII–1, 1. 4. 1574. 705 SI AS 501, Krojaški ceh v Krškem [Cehi, šk. 2], bratovščinska knjiga, pag. 10. 706 Če izvzamemo prepise starejših privilegijev, je najzgodnejši zapis datiran leta 1610, vendar napisan sočasno z drugim iz leta 1627 (prav tam, pag. 38), redno pa si sledijo od leta 1630 (pag. 20–25). 707 Prav tam, pag. 26–33. 708 Prav tam, pag. 1. 709 Ime prvega umrlega člana Matije Mačka iz drugih virov ni znano. Naslednji trije, Fabjan Laibacher, Boštjan Končič in Peter Marinčič, pa so navedeni med plačniki dvornega činža (gl. Prilogo 3). Končiča in Marinčiča, oba s krojaškim poklicem, najdemo leta 1558 tudi med novosprejetimi meščani (gl. Prilogo 2). 710 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 5, 14. 3. 1754. 140 Mesto Krško v 16. stoletju vinorodnem območju.711 O točenju vina v Krškem imamo za 16. stoletje le normativni zapis v mlajšem od obeh urbarjev. Kot pravi novoreformirani urbar iz leta 1575, je bil vsak meščan, ki je v mestu točil vino, dolžan v celoti stočiti desetinsko vino od vinogradov na Trški gori.712 S točenjem in lastno pridelavo vina prehajamo na področje agrarnega gospodarstva, ki je bilo v vseh manjših mestih še kako pomembna dejavnost. Pri tem je Krčane pestilo dejstvo, da ni mesto zunaj obzidja premoglo skoraj nobenih lastnih agrarnih površin, da ne govorimo o kakšnih podložnikih mesta kot zemljiškega gospoda. Zelo jasno je to povedano v terezijanskem katastru sredi 18. stoletja,713 ki ponuja prvi celoviti pregled nad agrarnim gospodarstvom Krškega sploh. Če kataster primerjamo s tem, kar lahko razberemo iz virov 16. stoletja, daje vtis, kot da opisuje stanje izpred dveh stoletij. Mesto ni imelo nobenega lastnega gozda, zato je bilo treba potrebni stavbni in kurilni les kupovati. Rogato živino je paslo na gospoščinski gmajni Vrbina in za to plačevalo gospostvu Krško letno 80 četrtink žita odvetščine ( Vogteÿ getraÿd), toliko kot po urbarjih iz let 1570 in 1575, ko je dajatev izražena v 20 krških mernikih ovsa.714 Premoglo je sicer majhno in slabo gmajno za pašo konj in maloštevilne črne živine, kjer ni smel pasti nihče drug. Ta gmajna je v urbarjih iz 16. stoletja nekajkrat omenjena pri dvornem činžu, ker so imeli posamezniki na njej nekaj vrtov, skednjev in njivo.715 V katastru je izrecno zapisano, da mestu kot takemu ( die Stadt qua Stadt) ni pripadala nobena njiva, travnik, vinograd, mlin ali kak drug vodni obrat, ki so bili v rokah meščanov. Premoglo ni nobenih ribnikov in ribolovnih pravic, razen da je smel vsak meščan na savskem bregu loviti majhne ribe, vendar ne z mrežo.716 Za zemljišča na pravno mestnih tleh znotraj mestnega obzidja, ki so pripadala posameznikom, je mesto pobiralo davek, o čemer za 16. stoletje ni konkretnih poročil, v pristojnosti mesta pa je bilo tudi pobiranje dvornega činža za krško gospostvo. Kot pričata popisa te dajatve v urbarjih leta 1570 in 1575, je vsak tretji posestnik premogel (dodaten) vrt,717 medtem ko je bil en (hišni) vrt pri mnogih po 711 Golec, Družba v mestih, str. 551–553. 712 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Taferner. 713 Prav tam, šk. 140, RDA, N 239, No. 1, 13. 6. 1752. 714 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 444; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Alben vnd Pluembesuech. 715 Gl. Prilogo 3. 716 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 1, 13. 6. 1752. 717 Gl. Prilogo 3. – Leta 1570 je vrt (33,6 %) naveden pri 49 od 146 posestnih enot. Po enega je imelo 29 enot, po dva 13, po tri dve, po pol vrta štiri in četrt vrta ena. Leta 1575 je vrt popisan pri 47 (31,8 %) od 148 posestnih enot, in sicer: po en vrt pri 31 enotah, po dva pri 10, po trije pri dveh, pol vrta pri treh in četrt pri eni. 141 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju vsej verjetnosti vštet že v oštat.718 Sicer pa so bili Krčani prisiljeni jemati v zakup gospoščinske njive, travnike in vinograde. Leta 1570 naštejemo med hasnovalci njiv in travnikov 59 imen, pet let pozneje pa le še 45, zlasti zaradi vključitve posameznih zemljišč v dominikalno zemljo.719 Skoraj samo Krčani so navedeni tudi med plačniki gornine ( Perkhrecht) na Trški gori, v obeh urbarjih po 73 imen.720 Malokatero mesto je pomanjkanje lastnih zemljišč občutilo tako izrazito kakor Krško. Še več, mesto ob Savi ni premoglo skoraj nobenih drugih komornih prihodkov. Ti so sredi 18. stoletja po terezijanskem katastru znašali zanemarljivih 13 goldinarjev – poleg že omenjene solne merice (7 gld) in vinske mere (5 gld) še en goldinar od ribolova.721 Uboštvo krške mestne komore pride še posebej do izraza v medmestnih primerjavah. Tako so Krškemu leta 1756 od skupnih mestnih prihodkov ( Communitäts Nutzung) naračunali manj kot 2 goldinarja davka (kontribucije), kar je bilo med 12 kranjskimi deželnoknežjimi mesti daleč najmanj. Celo Kostanjevica je imela s slabimi 5 goldinarji skoraj dvainpolkrat tolikšno obveznost. Za primerjavo povejmo, da je Ljubljana plačevala dobrih 1033 goldinarjev, Kranj slabih 608, Novo mesto slabih 137, druga mesta pa med dobrih 10 in slabih 100 goldinarjev.722 Skromni komorni prihodki Krškega so se nedvomno odrazili na davčni odmeri z začetka 16. stoletja, ki je – ob dodajanju novih obveznosti – ostala praktično nespremenjena do nastanka terezijanskega katastra. T. i. imenjsko rento, na podlagi katere so deželnoknežja mesta plačevala redni davek (davek na imenjsko rento) v prejemniški urad kranjskih deželnih stanov, so odmerili leta 1504, torej v času 718 V prid sklepanju, da so hišni vrt v obeh urbarjih upoštevali kot del oštata, popisali pa samo dodatne vrtove, govori terezijanski kataster sredi 18. stoletja (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 3, 3. 1. 1749). Od 100 takratnih posestnikov, ki so vsi razen enega, gospodarja pustega oštata, imeli po eno hišo, skupaj 99 hiš, jih je bilo brez vrta 13. Sicer pa so posamezni gospodarji (87) premogli od enega do tri vrtove zelo različnih velikosti, skupno 111. Od tega je slaba polovica vrtov (47) ležala pri hiši ( Garthen/Garthel beÿm Hauß oz. darbeÿ oz. darzu), 12 jih kataster locira pod Goro, po eden je naveden pod gradom, na gmajni, pri hlevu in za zidom/obzidjem ( hinter der Mauer), 38 pa jih je označenih zgolj kot vrt. 719 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 464–480; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Zinnss von Akhern vnd Wisen. – Skoraj vsa imena najdemo med Krčani, plačniki dvornega činža. Leta 1570 je pri posameznikih dopisano, da je zemlja (postala) kupnopravna, opustela ali bila pritegnjena k pristavi. 720 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 522–538; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Perkhrecht zu der Herrschaft gehörig, Statt Perg. 721 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 14, s. d. (kalkulacijska tabela). 722 SI AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko, šk. 88, fasc. XXVIII, No. 12, Summarium, s. d. 1756. 142 Mesto Krško v 16. stoletju neposredno po najhujših turških pustošenjih,723 s čimer so bila majhna obmejna mesta dolgoročno postavljena v fiskalno ugodnejši položaj. Med sedmimi dolenjskimi mesti so v razponu imenjske rente obstajale velikanske razlike, in sicer kar v razmerju 25 : 1 med Novim mestom in Kostanjevico. Fiksiranje osnovne odmere leta 1542 praktično ni prineslo nobenih sprememb, saj edinole za mesta ni bila na novo izračunana, ampak so preprosto za tretjino znižali odmero z začetka 16. stoletja.724 Kot je razvidno iz spodnje preglednice, je Krško s tretjim mestom pustilo za seboj štiri dolenjska mesta. Plačevalo je skoraj pol manj od Višnje Gore in le slabo sedmino imenjske rente Novega mesta, za petami sta mu bila Metlika in Kočevje, znatno manjšo obveznost pa sta imela Črnomelj in Kostanjevica. Imenjska renta dolenjskih mest po ustalitvi leta 1542 Mesto Imenjska renta v goldinarjih in krajcarjih Novo mesto 333, 40 Višnja Gora 84, 40 Krško 45, 5 Metlika (od 1565) 42, 11 Kočevje 40, 0 Črnomelj (od 1568) 21, 0 Kostanjevica 13, 20 Skupaj 579, 56 Za razumevanje gospodarskih razmer v Krškem v 16. stoletju je ilustrativno poslansko pismo, ki so ga meščani leta 1535 poslali v Gradec štajerskemu deželnemu glavarju Ivanu (Hansu) Ungnadu, sicer zastavnemu imetniku gospostva Krško.725 Ker govori o težavah, ki so ostajale v bistvu bolj ali manj konstantne še veliko pozneje, si ga kaže ogledati natančneje. Krčani so na Ungnada računali kot na posrednika svojih prošenj pri kralju Ferdinandu. S takšno prošnjo so namreč nastopili v uvodu pisma, katerega vsebina govori o njihovih potrebah in željah. V nevarnih časih so 723 Vilfan, Zgodovina neposrednih davkov, str. 431; prim. isti, Pravna zgodovina, str. 319. 724 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, gl. knj. 4 (1546–1618), fol. 302r–307. – Pozneje se je tako določena postavka povečala samo leta 1565 pri Metliki zaradi dokupa posesti na podeželju, medtem ko je bila tri leta zatem sploh šele določena za Črnomelj, ki je tedaj prišel iz zasebnih rok pod pristojnost dvorne komore. 725 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, 31. 8. 1535. 143 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Ferdinanda prosili za finančno pomoč pri utrditvi mesta in prejeli 90 goldinarjev, kar pa je bilo za izvedbo gradnje veliko premalo, zato so morali poseči globoko v lastni žep. Ker ni imelo mesto prav nobenih dohodkov ( wier aber zu gemainen stat gar in nichts khein aufheben haben) in ni niti vsak dvajseti med njimi premogel kakšnega majhnega premoženja, naj bi gradnjo le težko dokončali, zato so kralja prosili za ponovno pomoč. Druga težava se je nanašala na sejemsko trgovino. Krško je imelo semanji dan na ulrikovo in lukovo, vendar se je na praznik sv. Luka odvijal tudi sejem v Novem mestu, kjer so sejmarji uživali več ugodnosti, saj so bili tri dni zaporedoma oproščeni vsake mitnine in naklade. Tako krška letna sejma nista mogla napredovati, ampak sta ugasnila ( nit aufnemen mugen, sondern abtilget sein). Krčani so Ungnada prosili, naj posreduje pri kralju, da bi tudi oni dobili enake svoboščine za svoj sejem na praznik sv. Florijana. V tretji točki so potožili nad slabo preskrbljenostjo z lesom, ki ga tudi ni bilo mogoče kupiti od kmetov, odkar je Sigmund Weichselberger prepovedal werneškim, rajhenburškim in drugim svojim podložnikom prodajo lesa Krčanom. V četrti in zadnji točki so se pritoževali nad krivico, da so Novomeščani dve ogrski milji od mesta oproščeni plačila sleherne mitnine in naklade, medtem ko »ubogi meščani Krškega« ne pridejo s svojim še tako skromnim sejemskim blagom brez plačila čez Savo in niti četrt ure daleč, pogosto pa morajo plačevati več, kot bi bilo prav. Poudarili so, da se njihove svoboščine, dobljene od cesarja (Friderika III.) in zdaj ponovno potrjene od kralja (Ferdinanda), sklicujejo na svoboščine Celja in Novega mesta, zato jih stiska žene, da Ungnada prosijo za posredovanje pri kralju za rešitev svojih težav. O uslišanju prošenj ni znanega ničesar. Morda je Ungnad za prosilce izposloval vsaj enkraten denarni prispevek, saj je bila obramba dežele v tem času visoko na vladarjevi lestvici prioritet. A tudi če je do tega prišlo, niso bile odpravljene glavne težave, saj so se zelo podobne pritožbe Krčanov vrstile še več kot dve stoletji.726 Posestno in demografsko stanje Krško je edino kranjsko mesto, katerega posestno stanje lahko deloma izrazimo v številkah že za sredo 14. stoletja, ko se šele začenja omenjati kot trg in je v njem izpričanih 60 oštatov in pol.727 Zgodaj, najverjetneje še kot trg, je po velikosti prekosilo sosednje štajerske Brežice, ki so postale mesto vsaj poldrugo stoletje pred njim. Okoli leta 1526 so premogle le 50 posestnih enot, ki jih lahko štejemo za 726 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–8, 25. 8. 1655; s. d. (Berichts copie, 1677), 13. 4. 1686, 12.–13. 5. 1744. 727 Mlinarič, Krško in njegova gospoščina, str. 32–36. 144 Severna polovica Mencingerjeve hiše, nekoč samostojna hiša, kjer so bile odkrite freske iz 16. stoletja (foto Boris Golec). Upodobitve oseb n a freska h iz 1 6. stoletja v M encingerjevi hiši (fot o N ina Sotelšek , fot oteka M estnega m uzeja K rško). Mesto Krško v 16. stoletju domove, leta 1585 pa v mestu in predmestjih skupaj 69.728 Krško je bilo kmalu večje tudi od Kostanjevice, najbližjega mesta na kranjski strani Save, za katero imamo pozne podatke o naseljenosti in ki naj ne bi imela nikoli več kakor 81 domov.729 Oba, Kostanjevica in Krško, prva kot najstarejše in drugo kot eno najmlajših dolenjskih mest, sta ostajala v senci Novega mesta, kjer so leta 1515 popisali 272 oštatov, od tega že tedaj desetino opustelih.730 V obljudenosti je Krško lahko napredovalo že pod Celjskimi (1351–1456), povzdignitev v deželnoknežje mesto (1477) in sprostitev ovir za naseljevanje v utrjeni naselbini pa sta mu omogočili še hitrejšo rast. Kako se je širilo in polnilo z novimi domovi, razpoložljivi viri ne povedo. Izjema je pritožba kranjskega deželnega glavarja in vicedoma kralju Maksimilijanu čez mesti Novo mesto in Krško iz leta 1500, v kateri sta omenjena funkcionarja orisala »nasilno naseljevanje« podložnikov kranjskih deželanov v obe mesti. Takšna praksa je bila vsekakor izjemna, neobičajen način polnjenja mest z novimi prebivalci. Maksimilijanove prepovedi takega početja Novomeščani niso spoštovali in naj bi samo v zadnjem času ulovili in zadržali pet podložnikov, medtem ko so bili Krčani pri tem očitno udeleženi precej manj, saj so v dokumentu zgolj omenjeni.731 Temeljni vir o posestni in demografski sliki Krškega v 16. stoletju sta doslej že večkrat omenjena popisa plačnikov dvornega činža, dajatve, ki jo je mesto kot skupnost dolgovalo krškemu gospostvu, zato sta se popisa znašla v obeh novoreformiranih urbarjih iz let 1570 in 1575. Nadaljnjih 174 let, vse do terezijanskega katastra (1749),732 ne razpolagamo z nobenim popisom mestnih posestnikov ali obdavčencev, ampak zgolj z dvema seznamoma opustelih in obubožanih domov, nastalima v letih 1655 in 1677.733 Stanje virov o posesti je sicer primerljivo s tistim v večini kranjskih mest. Pred terezijanskim katastrom je njihovo posestno stanje, gledano v celoti, zelo slabo dokumentirano. Po davčnih registrih kot primarnem viru je posest od 16. stoletja mogoče kontinuirano spremljati samo v Višnji Gori (od 1566) 734 in neposredno zatem v Ljubljani (od 1600).735 Za druga mesta so registri ohranjeni le fragmentarno, za večino pa – tako kot za Krško – niti eden. V 16. stoletju pričajo o mestnih 728 Golec, Podoba brežiške mestne družbe, str. 22, 25–26, 35–46. 729 Golec, Glavni poudarki, str. 164. 730 Matijevič, Novomeške hiše, str. 36–38. 731 AT ÖStA, HHStA, RK, Maximiliana, 10–4–9, 5. 11. 1500. 732 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 3, 3. 1. 1749; prim. Golec, Zemljiški katastri, str. 297. 733 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–8, 25. 8. 1655; s. d. (Berichts copie, 1677). 734 SI AS 166, Mesto Višnja Gora, fasc. 4. 735 SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. XVII. 145 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju posestnikih in njihovi posesti samo posamezni seznami različne namembnosti. Taki so maloštevilni popisi urbarskih dajatev zemljiškemu gospostvu, iz katerega se je posamezno mesto izločilo, in še redkejši popisi mestnih oštatov (domcev), začenši z omenjenim novomeškim iz leta 1515. Natančno število hiš v Krškem in vseh ostalih mestih na Kranjskem poznamo šele za sredo 18. stoletja, ko so bile hiše v okviru terezijanskega katastra prvič predmet enotno zasnovanega popisa. Od 13 mest (brez istrskega dela dežele) se je Krško s 108 stanovanjskimi objekti znašlo na sedmem mestu, tj. natanko na sredini. Med sedmimi dolenjskimi mesti je za las prekosilo Črnomelj, tako da je bilo tretje za Novim mestom in Metliko, ki ji je drugo mesto zagotavljalo predvsem nesorazmerno veliko predmestje. Če mesto ob Savi primerjamo z najmanjšim kranjskim mestom, s sosednjo Kostanjevico, je imelo več kakor dvakrat toliko domov, močno pa je zaostajalo za svojim drugim sosedom, dolenjskim velikanom Novim mestom.736 Zaporedje mest je bilo v 16. stoletju morda nekoliko drugačno, a ne bistveno. Krško je verjetno tudi tedaj »tekmovalo« s Črnomljem, pri čemer je imelo to belokranjsko mesto razmeroma veliko predmestje, ki ga Krško ni poznalo, saj je premoglo dovolj naselitvenega prostora znotraj obzidja. Letno dajatev dvorni činž ( hofzins) od oštatov in zemljišč ( von hofstetten vnd gründen) je Krško dolgovalo gospostvu še iz časov, ko je bilo trg. Njeno porazdelitev med posamezne mestne gospodarje so vnesli v deželnoknežja urbarja krškega gospostva iz let 1570 in 1575,737 medtem ko jo v mlajših urbarjih srečujemo le v obliki sumarnih navedb.738 Osnovna posestna enota v mestu je bil oštat (domec), značilen za urbana naselja nasploh. Slaba četrtina nekoč celih oštatov se je medtem že razdelila na polovične in četrtinske, pri čemer višina dvornega činža ni bila sorazmerna z velikostjo oštata, saj so izkazane obremenitve precej različne. Poleg oštatov najdemo še nekaj različno opredeljenih hiš, vrtove, kašče in zemljišča, izjemoma tudi skedenj, njivo, pustoto in rovt, nekatere od teh zunaj mesta na gmajni. 736 Leta 1752 je bilo število hiš v kranjskih mestih naslednje: Ljubljana 327, s predmestji 675, Novo mesto 262, Kranj 154, s predmestjema 210, Škofja Loka 120, s predmestjem 204, Kamnik 86, s predmestjem 218, Metlika 49, s predmestjem 167, Krško 108, Črnomelj 74, s predmestjem 104, Lož 84, Kočevje 82, Radovljica 47, s predmestjem 71, Višnja Gora 66 in Kostanjevica 52 (Golec, Zemljiški katastri, str. 292). 737 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 481–529; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p. Hernach volgen die Hofzinss etc. 738 Dvorni činž je po obeh urbarjih iz druge polovice 17. stoletja po odbitku dobrih dveh goldinarjev prinašal gospostvu 41 goldinarjev, 30 krajcarjev in dva pfeniga ter 164 kopunov (SI AS 1074, Zbirka urbarjev, I/25u (SI AS 1074/80), urbar gospostva Krško 1653–1658, pag. 115–116); AT ÖStA, HHStA, Archiv Auersperg, C 48/12, konv. 1, Urbar Gurkfeld 1695, s. p., Hoffzinß). 146 Mesto Krško v 16. stoletju Stran s popisom plačnikov dvornega činža v urbarju gospostva Krško iz leta 1575 (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p.). 147 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Popisa sta primerjalno objavljena v Prilogi 3, v spodnji preglednici pa so sumarno navedene posamezne vrste posestnih enot. Nepremičnine in posestniki urbar 1570 urbar 1575 Število posestnih enot 146 148 Število različnih posestnikov 141 143 Število stavbišč: 149 158 celi oštati 74 81 polovični oštati 26 30 četrtinski oštati 31 27 hiša – 1 hišica 1 1 mlinska hišica 1 1 staro zidovje 1 1 zidovje ( mauer) 2 2 uradna hiša 1 1 mitninska hišica 1 1 zidan »štok« 1 1 kašče ( gaden) 10 11 Število vrtov: celi 61 57 polovični 4 3 četrtinski 1 1 Drugo: zemljišče 5 4 njiva 1 1 skedenj in njiva 1 0 skedenj 2 3 rovt 1 1 pustota (hlev) 1 2 del 2 2 brez navedbe posesti 5 5 Število posestnikov s stavbiščem (oštat, hiša idr.) je bilo manjše od števila vseh posestnikov. Leta 1570 tako naštejemo 141 različnih posestnikov, od katerih jih je stavbišče – enega ali več – premoglo 117. Do leta 1575 se je število posestnikov po-večalo za dva, na 143, med njimi pa jih je imelo vsaj eno stavbišče 121. 148 Mesto Krško v 16. stoletju Popisa iz sedemdesetih let 16. stoletja torej ne govorita naravnost o domovih oz. hišah, ampak o vrstah stavbišč. Da bi dobili število naseljenih domov, moramo od skupno 149 (1570) oziroma 158 (1575) stavbišč odšteti 10 oziroma 11 kašč ( gaden). Pet jih je bilo v rokah kmetov iz okoliških vasi, za ostalih pet oziroma šest pa ni takega podatka. Ob predpostavkah, da kašče niso imele stalnih prebivalcev in da ostala stavbišča (oštati, deli oštatov idr.) v resnici označujejo stanovanjske stavbe, je bilo leta 1570 v Krškem 139 stanovanjskih zgradb in pet let pozneje 147. Pri petih popisanih osebah, pri katerih je zapisana samo dajatev in ne tudi nepremičnina, ter pri posestnikih, ki so imeli samo vrt ali zemljišče (leta 1570 je bilo takih osem in leta 1575 pet), je šlo za mestne obrtnike oziroma gostače brez lastnega doma. V petletnem časovnem razmiku 1570–1575 je mesto statistično pridobilo eno kaščo in osem novih domov, ki so jih deloma postavili dotedanji gostači.739 Popis iz leta 1575 izkazuje sicer povečanje za enajst stavbišč, vendar sta dva oštata zaradi prepisovalske napake navedena dvakrat.740 Neupoštevane so ostale svobodne hiše, če je v Krškem v sedemdesetih letih 16. stoletja poleg župnišča in špitala sploh bila katera. Zaporedje popisanih posestnikov je v obeh popisih v osnovi enako, pri čemer urbar iz leta 1575 izpušča sedem posestnikov in jih navaja na povsem drugem mestu, blizu konca (1570: št. 39–45, 1575: št. 122–127 in 129), popolnoma drugje pa ima tudi posest mestnega sodnika (1570: št. 143, 1575: št. 21). Iz omemb nekaterih lokacij (pod Goro, župnišče, mestna vrata, pod gradom) je mogoče ugotoviti le približen potek popisovanja, ki je vsekakor moralo slediti fizičnemu zaporedju. Oba popisa se začneta v zgornjem delu mesta z oštatom Gregorja Lašiča, ki je ležal nedaleč od oštata petopopisanega posestnika Jurija Karbuška pod Goro poleg župnišča. Tam se popisa tudi skleneta, potem ko zaokrožita po mestu, tako da se pri južnem obzidju obrneta proti severu. Pri koncu namreč srečamo omembe župnikovega zemljišča, gradu pa tudi mitnice »v klavži« in mestnih vrat. Le peščico posesti je mogoče z veliko verjetnostjo locirati, tako nakladniški urad (mitnico) in župnišče. Pri posameznih dodatnih posestnih enotah so navedene še druge lokacije (na brodu, gmajni, pri studencu, pri apnenici), bodisi znotraj bodisi zunaj mestnega obzidja, ki pa nimajo nobene zveze z zaporedjem v popisu. 739 Nekateri posestniki vrtov in zemljišč, ki so bili po urbarju leta 1570 še brez lastnega doma, so si pred letom 1575 postavili stavbo, denimo Gašper Fleischhacker hišo (št. 112 oz. 118) in Miklavž Puntar kaščo (št. 127 oz. 128). Drugi so se medtem uvrstili med gostače, prepustili hišo zetu ali tujemu kupcu in si pridržali le malo zemljišč. 740 Gre za oštat Nikolaja Paderja, Podrekov oštat in en vrt. Najprej so pravilno navedeni pri Janezu Kurfedu (št. 38), tako kot že leta 1570 (št. 38), nato pa pomotoma še pri Pavlu Velčiču (Belčiču), ki je imel samo kaščo (št. 126). 149 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Iz popisov izvemo zelo malo o stavbni podobi Krškega. Le nekajkrat je na oštatu navedena hiša ali hišica, posebej pa mlinska hišica, mitninska hišica in t. i. uradna (nakladniška) hiša, staro zidovje in zidan »štok«. Poudarek, da je določena stavba zidana, kaže na pretežno lesene gradnje, kar jasno potrjuje precej mlajši vir, terezijanski kataster sredi 18. stoletja. Krško je poleg Višnje Gore edino kranjsko mesto, za katero poznamo iz katastra tudi gradbeni material za veliko večino hiš (lesena, zidana, napol zidana). Od leta 1749 popisanih 99 hiš (vseh so tri leta pozneje našteli 108) je bilo povsem lesenih 77 ali več kot tri četrtine (77,7 %), sedem (7,1 %) je označenih kot napol zidanih in napol lesenih, zidanih pa samo 14 oz. 15 (15,2 %), če mednje štejemo tudi t. i. uradno hišo (nakladniški urad), edino hišo brez navedbe gradbenega materiala. Zidane hiše so bile večje in markantnejše od lesenih in so glede na zaporedje popisovanja večinoma stale vzdolž glavne mestne ulice.741 Primerljivo podobo gradbenega stanja si lahko predstavljamo za 16. stoletje, pri čemer je mogoče sklepati, da je bil tedaj delež lesenih stanovanjskih objektov še nekoliko višji. V popisih dvornega činža iz sedemdesetih let 16. stoletja zato pritegne posebno pozornost zidan »štok« ( von ainem Gemaurtten stockh; von Ainem Gemaurten Stokh), prvič, ker je šlo za zidan objekt, in drugič, ker oznaka »štok« kaže na večjo, nadstropno hišo.742 Leta 1570 ga je posedovala vdova Maruša Pantl, pet let pozneje pa oskrbnik krškega gospostva Mihael Mikuž. Glede na vrstni red popisovanja je stal v zgornjem, severnem delu mesta, pri čemer je pomenljivo, da je bilo eno od treh »zidovij« v mestu ( Maur) neposredni sosed »štoka«, in sicer staro zidovje Lenarta Glaserja ( von ainer Altten Maur; von Ainer Alten Maur).743 Zelo verjetno je treba ti dve stavbi iskati med tremi sosednjimi, sredi 18. stoletja nadpovprečno velikimi in donosnimi zidanimi hišami ob glavni ulici, od katerih je bilo srednjo mogoče identificirati kot zadnji dom v njej leta 1693 umrlega Janeza Vajkarda Valvasorja.744 Ni gotovo, ali je poznejša Valvasorjeva hiša 120 let prej že imela nadstropje, z gotovostjo pa to vemo za njeno severno sosedo, ki danes skupaj z nekdanjo Valvasorjevo hišo sestavlja Mencingerjevo hišo. V nadstropju te hiše so odkrili in leta 2013 javnosti predstavili renesančno stensko poslikavo, med drugim moške in ženske portrete v horizontalnih pasovih. Nabor hiš na popisih dvornega činža, ki bi lahko bile identične s to lokacijo, se je 741 Golec, Zemljiški katastri, str. 297–298. 742 V slovenskem prostoru najdemo poimenovanje Štok npr. za grajsko pristavo v Pilštanju (Curk, Trgi in mesta, str. 108) in za dvorec v Svetem Lovrencu pri Preboldu (Dolinar, Pogled v preteklost, str. 19–20). Prim. enega od pomenov izraza Stöckel: »kleiner herrenhausartiger Bau mit einem Stockwerke im Gegensatz zum ebenerdigen Bauernhause und zum sog. Schlössel« (Unger – Khull, Steirischer Wortschatz, str. 579). 743 1570: št. 19 in 20, 1575: št. 17 in 19 (gl. Prilogo 3). 744 Golec, Valvasorjeva hiša, str. 79–130. 150 Mesto Krško v 16. stoletju s Pantlovim oz. Mikuževim zidanim »štokom« močno zožil. Še več, pomenljivo je dejstvo, da je »štok« med letoma 1570 in 1575 prišel v last gospoščinskega oskrbnika Mikuža, ki bi mu glede na socialni položaj tem prej pripisali lastništvo takšne hiše, če že ne tudi naročništva poslikave. Grba na slednji imata sicer značilnosti grbov sorodstveno povezanih rodbin Ungnad in Werneck. Krištof Ungnad, zadnji krški graščak iz te rodovine, je bil namreč poročen v družino Werneck.745 Popisa dvornega činža, med katerima je petletni časovni razmik, povesta nekaj tudi o dinamiki lastniških sprememb in menjavi prebivalstva. Če vzamemo za izhodišče 146 posestnih enot leta 1570, ugotovimo, da se je lastnik v naslednjih petih letih zamenjal na 16 posestih ali dobri desetini (11 %), pri čemer je bilo v enem primeru drugo le osebno ime, ne tudi priimek, enkrat pa je vdova prejšnjega lastnika obdržala vrt. Med temi posestmi sta dve izginili, medtem ko so se tri pojavile povsem na novo. Računati je treba tudi s tem, da vse lastniške spremembe (še) niso bile zavedene v urbarju, kar je za dva primera tudi potrjeno.746 Prav tako moramo upoštevati, da petletni časovni razpon 1570–1575 ni bil tipično oz. običajno obdobje, saj je mesto ob kmečkemu uporu leta 1573 prizadel požar. Da je bila dinamika lastniških sprememb in menjave prebivalstva precejšnja, kot je nasploh značilno za (gospodarsko živahnejša) mesta, zaznamo tudi, če imena posestnikov v popisih iz sedemdesetih let primerjamo z imeni novosprejetih me- ščanov v časovnem razponu 1541–1581 (Priloga 2). Ne le imena, ampak tudi priimka marsikaterega novosprejetega meščana v popisih iz let 1570 in 1575 namreč ni več ali pa ga še ni. V spodnji preglednici lahko vidimo, kolikšen delež novih meščanov se v letih 1570 in 1575 pojavi med posestniki.747 Po približno desetletju od sprejema je takih polovica, po 30 letih pa le še petina. 745 Černelič Krošelj – Železnik, Mencingerjeva hiša, s. p. 746 Župnik Janez Ziselpacher, posestnik vrta pri župnišču, se pojavi še v urbarju leta 1570 (št. 9), ko je bil v resnici že tri leta pokojni (gl. op. 811), leta 1575 pa te posesti ni več. Podobno najdemo v obeh urbarjih Lenarta Glaserja, ki je imel obakrat staro zidovje in vrt (1570: št. 19, 1575: št. 17), a je umrl najpozneje v začetku leta 1570, saj je mestno sodišče 19. januarja odločilo, kam gre v rejo njegova še majhna hči (SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 14v). 747 Kot posestniki niso upoštevani samo plačniki dvornega činža, ampak tudi imetniki mesnic, vrtov in travnikov ter vinogradov na Trški gori. SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 464–537; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p. Fleisch Penkh zu Gurkhfeld, Hernach volgen die Hofzinss etc., Zinss von Akhern vnd Wisen, Perkrecht zu der Herschaft gehörig. 151 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Statistična korelacija novosprejetih meščanov in posestnikov Leto sprejema Število Od tega v letih 1570 in 1575 Njihov priimek v letih 1570 in sprejetih posestniki (odstotek) 1575 med posestniki (odstotek) 1541 15 3 1 (4)748 (20,0 %) (6,7 oz. 26,7 %) 1549 10 2 0 (9 s priimkom) (20,0 %) 1558 33 15 1 (2)749 (45,5 %) (3,0 oz. 6,0 %) 1562 12 7 1 (58,3 %) (8,3 %) 1563 8 3 0 (37,5 %) 1567 6 4 0 (66,7 %) 1569 17 10 1 (2)750 (58,9 %) (5,9 oz. 11,8 %) 1577 10 1570: 1 (10,0 %) 3 1575: 4 (40,0 %) (30,0 %) 1581 20 1 (2)751 3 (5)752 (10,0 oz. 20,0 %) (15,0 oz. 25,0 %) Pozornost pritegne spoznanje, da je med 20 meščani, sprejetimi leta 1581, tako majhen delež oseb, ki so v urbarjih iz sedemdesetih let navedene med posestniki ali pa je tedaj v mestu izpričan njihov priimek, kar kaže na to, da je bil novi meščan domačin. Tega leta so torej po vsem sodeč sprejeli nadpovprečno veliko priseljencev. Ugotovitev bi lahko bila povezana s kugo tri leta prej, 1578, o kateri Valvasor kot edini znani vir pravi, da je pomorila veliko ljudi.753 Na podlagi popisov dvornega činža je mogoče izračunati vsaj približno število družin in prebivalcev.754 Tudi če je bilo popisanih stavbišč več, kot je mesto dejansko imelo stanovanjskih stavb, zapolnjujejo razliko gostaške družine, ki jih najdemo pri 748 Pri številki v oklepaju so kot priimki upoštevani tudi tiste, ki so bili lahko samo poklicne oznake (Peitler, Weber, Schuster). 749 Drugi je poklicni priimek Maurer. 750 V drugem primeru gre za priimek že nekdanjega posestnika. 751 V drugem primeru je bil na posesti leta 1570 še Andrej Jančič, leta 1575 pa že Krištof, sprejet med meščane leta 1581. 752 Dvakrat gre za poklicni priimek (Kurschner, Schneider). 753 Valvasor, Die Ehre XI, str. 242. 754 Prim. Koropec, Krško v obdobju, str. 53. 152 Mesto Krško v 16. stoletju dvornem činžu (10 leta 1575 in 13 leta 1575), nekaj pa tudi med zakupniki gospoščinskih njiv in vinogradov.755 Krških mestnih družin je bilo tako okoli 150,756 kar pri povprečju pet prebivalcev na družino pomeni, da je v mestu živelo okoli 750 duš. Po merilih za velikost srednjeveških mest, ki so v glavnem ostala enaka vse do konca predindustrijske dobe, je Krško spadalo v tip majhnih mest (»Kleinstädte« z manj kot 2000 prebivalci). Takih je bilo ob koncu srednjega veka v nemškem prostoru skupaj z miniaturnimi mesti (»Zwergstädte« z manj kot 500 prebivalci) 90–95%.757 Po tej lestvici bi se na Kranjskem sredi 18. stoletja uvrstilo med miniaturna pet mest (z manj kot 100 hišami), med majhna sedem in samo Ljubljana med manjša srednja (z 2000 do 10.000 prebivalci).758 Ne povsem pojasnjeno ostaja vprašanje, v kolikšni meri so v drugi polovici 16. stoletja na gospodarsko, posestno in demografsko stanje Krškega vplivali splošni upad neagrarnega gospodarstva v slovenskem prostoru in razne izpričane nesreče. Posestno stanje po krških urbarjih iz let 1570 in 1575 nasprotuje sodobnim po-ročilom o hudih posledicah požara ob kmečkem uporu leta 1573. Vse kaže, da je večji požar izbruhnil šele po zmagi Jošta Thurna nad uporniki, ko je v mestu za krajši čas nastanil 200 strelcev. Res pa je tudi, da so Uskoki ostanke Gregoričeve kmečke vojske že med uporom pregnali iz mestnega stolpa in štirih hiš ravno z ognjem. Padlo naj bi okoli 300 upornikov, skupaj s tistimi, ki so na begu utonili v Savi, nakar so Uskoki po Thurnovih besedah še močno divjali, plenili, požigali hiše ter pobijali tudi ženske in otroke.759 Krčani so leta 1574 poročali, da je požar izbruhnil po uporu in pogoltnil vse, kar jim je pred tem še ostalo. Zgoreli so tudi obe cerkvi, meščanski špital in nekaj mestnih stolpov.760 Podobno so čez dve leti (1576) zapisali v prošnji nadvojvodi Karlu za vnovičen spregled letnega davka. Plačila davčnega zaostanka niso zmogli, ker so jih »brezbožni Uskoki« z ropanjem 755 Npr. Mihael Petauer, ki je bil že leta 1563 sprejet med meščane (gl. Prilogo 2), je v urbarjih naveden samo kot zakupnik vinograda na Trški gori (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 523; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Perkhrecht zu der Herrschaft gehörig, Statt Perg). 756 Koropec govori o 146 družinah, pri čemer je družino preprosto pripisal vsaki od 146 oseb (toliko jih je naštel), ki so dvorni činž plačevale v denarju (J. Koropec, Krško v obdobju, str. 53). 757 O kategorizaciji mest po številu prebivalstva gl. geslo Bevölkerung ( Lexikon des Mittelalters II, stolpec 14). Prim. Handbuch der europäischer, Band 3, str. 931. 758 Gl. op. 736. 759 Grafenauer, Kmečki upori, str. 242–243, 247; Grafenauer, Boj za staro pravdo, str. 239, 257, 284, 291 in 294. Prim. Koropec, Krško v obdobju, str. 55. 760 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 418, fasc. 284, pag. 874 a–d, 21. 9. 1573; StLA, I.Ö. HK, Akten, 1574–VIII–23, 30. 8. 1574. – Prva cerkev je mestna cerkev sv. Janeza Evangelista, druga pa špitalska cerkev sv. Duha, na kar kažeta že njena neposredna soseščina s prvo in omemba tik pred meščanskim špitalom. 153 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju spravili ob vse imetje, »nedolgo zatem« (!) pa je neusmiljen požar upepelil celo mesto. Iz zadnjih besed je razvidno, da med kmečkim uporom in uskoškim div-janjem na eni strani ter požarom na drugi ni bilo neposredne zveze, ampak je mesto gorelo nekoliko pozneje. Prosilci so Krško imenovali »povsem izropano in pogorelo mestece« in potožili še nad šibko meščansko obrtjo in trgovino zaradi bližine turške meje, medtem ko so v preteklosti trgovali v zdaj turško Hrvaško, Slavonijo in na Ogrsko. Zaradi požara naj bi povsem obubožali, tako da je v mestu ostala komaj polovica meščanov ( khaum halber thail vberbliben).761 Neposredna škoda, ki jo je Krško utrpelo leta 1573, gotovo ni bila majhna, toda nikakor ne tolikšna, kot so jo Krčani predstavljali deželnemu knezu. Ne nazadnje je graška dvorna komora stanovom najprej priporočila šestletni davčni spregled, ki pa so ga ti odobrili samo za eno leto – tako za mesto kakor za špital in zornično ustanovo,762 pri čemer so ga v primeru večjih požarov vselej potrdili za nekaj let. Na enoletni spregled za vse tri so potem po posredovanju nadvojvode Karla pristali še dvakrat, za leti 1575 in 1576, ne pa več leta 1580.763 Urbar gospostva Krško iz leta 1575764 pri obravnavanju dvornega činža ne daje podobe pogorelega mesta in še manj potrjuje zmanjšanje prebivalstva za polovico. Majhna odstopanja od stanja, ki ga srečamo v samo pet let starejšem urbarju 1570,765 zgornje trditve celo naravnost zanikajo.766 V mlajšem od obeh urbarjev spominjajo na požar samo požgane mesnice, nikjer pa ne naletimo na pogorele hiše in pustote. Neznatne posestne spremembe zadnjih petih let dokazujejo, da so Krčani v svojih domovanjih vztrajali, še več, število domov se je celo povečalo. Krško je imelo srečo, da ga po letu 1573 nikoli ni huje prizadela ognjena ujma. Mestni anali, razne pritožbe in historiografska literatura pozneje sicer govorijo o številnih nesrečah, tako o kugah, potresih in povodnjih, ne pa o konkretnih požarih. 761 StLA, I.Ö. HK, Akten, 1576–VIII–23, 12. 8. 1576, 18. 8. 1576. 762 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 418, fasc. 286, pag. 1149–1152, 23. 8. 1574; prav tam, pag. 1153–1156, 30. 8. 1574; šk. 416, fasc. 285, pag. 1145, 24. 12. 1574. 763 Prav tam, šk. 420, fasc. 287, pag. 1311–1314, 18. 8. 1576: prav tam, pag. 1517–1518, 10. 1. 1577; šk. 422, fasc, 288, pag. 1317–1320, 29. 9. 1580; prav tam, pag. 1409–1413, 5. 12. 1580; StLA, I.Ö. HK, Akten, 1576–VIII–23, 12. 8. 1576, 18. 8. 1576. Prim. drugačne trditve J. Koropca (Koropec, Krško v obdobju, str. 55). 764 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p. Hernach volgen die Hofzinss etc. 765 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 481–529. 766 Kritike ne vzdrži niti argument, da je šlo pri urbarju leta 1570 zgolj za urbarski koncept, pri čemer bi v urbar leta 1575 vnesli podatke za čas pred uporom in požarom. Številne posestne spremembe v dolinskem uradu krške gospoščine in opazne menjave gospodarjev v hribovskem uradu in mestu namreč pričajo, da je urbar iz leta 1575 posnetek dejanskega stanja, ki se je v preteklih petih letih spremenilo ponekod bolj in drugje manj izrazito. 154 Mesto Krško v 16. stoletju Požar je omenjen enkrat samkrat, in sicer leta 1686 v poročilu Krčanov vicedomskemu uradu. Ta navaja kot enega od vzrokov opustelosti mesta »grozovit požar«, ki naj bi nastal »pred leti«. O podrobnostih molči in pravi le, da dežela ni ustregla prošnji mesta za davčni spregled.767 Ker požara ni poznal niti sodobnik Valvasor,768 smemo sklepati, da ni šlo za posebno hudo škodo, ampak zelo verjetno za davni požar leta 1573. Če bi ogenj v 17. in 18. stoletju mesto kdaj huje opustošil, bi Krčani tako nesrečo zanesljivo opisali in ne le površno omenili v sicer podrobnih pritožbah in poročilih o nazadovanju in propadanju mesta.769 Za Krško velja enako kot za Višnjo Goro, da so požari omejenega obsega uničili samo določeno število hiš in nikoli celega mesta.770 Mesto je bilo očitno dobro preventivno zavarovano, pri čemer je bila njegova prednost obrežna lega ob Savi. Nekaj domov se je nedvomno v celoti ali deloma izpraznilo kmalu zatem, ko je leta 1578 kosila v mestu že omenjena kuga in je po Valvasorju marsikoga spravila na drugi svet.771 Razen Valvasorja ne poznamo o tej kugi nobenega drugega vira.772 Med veliko kugo leta 1599 naj ne bi bilo v okolici Krškega nobene neokužene vasi,773 nič pa ni znanega o morebitnem divjanju te epidemije v mestu, saj je niti Valvasor ne omenja. Kot je bilo povedano že pri gospodarstvu, na prehodu v 17. stoletje iz Krškega niso prihajale slabe vesti o gospodarskem in demografskem stanju kot iz drugih dolenjskih mest, zlasti iz Novega mesta in Višnje Gore. Razmere so se občutno poslabšale v naslednjih desetletjih, ko Krško ni ušlo trendu praznjenja mest, potem ko je v vsej deželi upadala gospodarska moč meščanstva. Nazadovanju je sicer težko slediti ob pomanjkanju zanesljivih kvantitativnih podatkov. Čeprav presega časovni okvir naše obravnave, si ga zaradi lažjega razumevanja širšega konteksta vsaj kratko oglejmo. Preiskovalna komisija kranjskih deželnih stanov je mesto leta 1655 našla v katastrofalnem stanju. Če vzamemo za izhodišče urbarja 1570 in 1575 s približno 140 stavbišči (brez kašč), je bila 80 let pozneje glede na 25 pravih pustot porušena ali pusta vsaka šesta hiša in naseljenih okoli 115, vendar od teh 767 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–8, 13. 4. 1686. 768 Prim. Valvasor, Die Ehre XI, str. 233–242. 769 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–8, 25. 8. 1655; s. d. (Berichts copie, 1677), 13. 4. 1686, 12.–13. 5. 1744. – V edinem znanem požaru leta 1738 je poleg župnišča pogorelo 13 hiš (Smole, Vicedomski urad, 2. del, str. 93). 770 Golec, Elite v majhnih mestih, str. 215. 771 Valvasor, Die Ehre XI, str. 242. 772 O njenih morebitnih posledicah v krškem gospostvu na podlagi primerjave urbarja iz leta 1575 in seznama oborožitve podložnikov leta 1578 gl. Golec, Kužne epidemije, str. 29–30. 773 Smole, Kuga na Kranjskem, str. 98; Golec, Kužne epidemije, str. 30. 155 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju vsaka osma (14) domovanje mestne revščine ali napol prazna.774 Vzrok propadanja so komisarji videli v kugi v letih 1646–1647, ki je »pred nekaj leti dve leti zapored strahovito razsajala in umorila nemalo meščanov z ženami in otroki«.775 Toda stari davčni zaostanki in drugi razlogi propadanja, omenjeni v istem poročilu, pričajo, da se slabo stanje ni začelo šele z epidemijo, ampak že prej.776 Praznjenje mesta in naraščanje davčnega zaostanka sta se v drugi polovici stoletja nezadržno na-daljevali. Leta 1677 so popisali že 57 pustot, mesto pa naj ne bi imelo več kot 80 obljudenih hiš, večinoma naseljenih z obubožanimi meščani.777 Seštevek propadlih in naseljenih hiš (137) daje zelo podobno število domov, kot ga je mogoče ugotoviti na podlagi popisov dvornega činža v sedemdesetih letih 16. stoletja. Krško si je postopoma opomoglo šele proti sredi 18. stoletja, ko imamo o številu in stanju hiš prve natančne podatke. V terezijanskem katastru so leta 1752 skupaj s svobodnimi in neobdavčenimi hišami popisali 108 domov,778 kar je približno četrtina manj kot v sedemdesetih letih 16. stoletja.779 774 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–8, 25. 8. 1655. – Komisija je naštela 39 pustot, od tega 16 t. i. »propadlih hiš« ( in ruin vnd verderben geraten) v mestu in 23 »pod Goro« ( vndter dem perg). Stopnja opustelosti posameznih stavb se kaže kot zelo različna, tako da je bilo pravih pustot dejansko polovica (20), pet hiš vsak trenutek zapisanih propadu, druge še naseljene, a z zelo šibko socialno strukturo, ob teh pa tik pred propadom še 29 drugih hiš, ki jih seznam ni zajel. 775 O tem, kolikšne so bile resnične posledice kuge v letih 1646–47, razpoložljivi viri molčijo (Golec, Kužne epidemije, str. 41). 776 Nekaj neposrednih in posrednih vzrokov praznjenja Krškega je za čas od leta 1622 do 1646 zapisal v mestni knjigi pisec analov, mestni pisar Janez Rožič. Šlo je za več manjših izbruhov epidemij, za povodnji, potrese, lakoto in draginjo. Prim. objavi: [Dimitz], Annalen der landesfürstlichen Stadt Gurkfeld, str. 84–85; Koblar, Iz kronike krškega mesta, str. 19–23. 777 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–8, s. d. (Berichts copie, 1677). – Ko je vicedom leta 1676 terjal zaostala plačila deželi, mu je krško mestno predstojništvo naslednje leto (1677) postreglo z dopolnjenim seznamom pustot izpred 22 let. Njihovo število naj bi z 39 leta 1655 naraslo na 57, vendar Krčani niso zabeležili sprememb, ki so medtem nastale pri hišah, označenih leta 1655 kot obubožane, a vsaj deloma naseljene. 778 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 7, 13. 6. 1752. Prim. Golec, Zemljiški katastri, str. 292 in 294. – Ob vicedomski vizitaciji leta 1744 so Krčani navedli, da je v njihovem mestu 93 meščanskih hiš (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–5, 13. 5. 1744). Pet let pozneje jih je brez svobodnih in neobdavčenih v napovedi za terezijanski kataster izkazanih 99 (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 3, 3. 1. 1749; prim. Golec, Zemljiški katastri, str. 297). 779 V naslednjih sto letih se je število stanovanjskih zgradb dvigalo zelo počasi. Po franciscejskem katastru iz leta 1825 je bilo v Krškem 114 hišnih številk (SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 84, k. o. Krško, zapisnik stavbnih parcel, 20. 4. 1825). Številčno stanje hiš, kakor ga lahko povzamemo po urbarjih iz sedemdesetih let 16. stoletja, je Krško tako znova doseglo šele po drugi svetovni vojni, znotraj nekoč obzidanega mesta pa nikoli več. Pri tem je seveda treba upoštevati dejstvo, da so bile hiše v 16. stoletju manjše. 156 Mesto Krško v 16. stoletju Nazadnje si še kratko poglejmo, kdo so bili prebivalci mesta v Bohoričevem in Dalmatinovem stoletju po imenih in priimkih. Daleč največ imen razkrivajo oba popisa plačnikov dvornega činža (Priloga 3) in mestna knjiga, v njej pa zlasti seznami novosprejetih meščanov (Priloga 2). Neprimerno več imen je moških kakor ženskih, ki se pojavijo le tu in tam kot imena posestnic v omenjenih popisih in v vpisih sodnih primerov v mestni knjigi. V 16. stoletju, ko so priimki v glavnem še nastajali in niso bili obvezno prenosljivi na potomce, tudi v Krškem zaznamo njihovo fluidnost. Nestabilnost oziroma alterna-tivna raba priimka se zelo jasno pokaže pri hkratni rabi dveh priimkov. Leta 1549 je bil, denimo, sprejet med meščane Martin Tumpergar ali Divjak ( Martin Tumpergar oder Diuyakh), leta 1569 sprejeti Ivan Markovič pa je kot plačnik dvornega činža šest let pozneje, 1575, naveden kot Markhouitsch oder Schmid, pač zaradi kovaškega poklica, po katerem so ga bolje poznali. Poleg tega se posameznik enkrat pojavi z enim priimkom in drugič z drugim, pri čemer je šlo lahko za (pisarniški) prevod slovenskega priimka v nemško obliko ali pa je nemška poklicna oznaka nadomestila prvotni priimek. Tako je leta 1563 sprejeti meščan Baltazar Radovan, po poklicu brivec oz. ranocelnik ( scherer), kot plačnik dvornega činža v letih 1570 in 1575 naveden kot Baltazar Scherer. Za Blažeta Riemerja, ki je postal meščan leta 1567, pa iz obeh popisov dvornega činža, ravno nasprotno, izvemo, da se je pisal Migalič, pri čemer dodatna oznaka Riemer priča o njegovem jermenarskem poklicu. Hkrati z njim je bil med meščane sprejet Lavre Mlakar, čigar priimek so ob vpisu v mestno knjigo ponemčili v Lakner, kot posestnik pa je v letih 1570 in 1575 naveden z izvornim priimkom Mlakar. Nemčenje slovenskih priimkov pri zapisovanju, če že ne v siceršnji rabi, je sploh značilnost tega časa, in to tudi v majhnih, jezikovno skoraj povsem slovenskih mestih.780 Tako je nemška oblika priimka lahko močno zavajajoča pri presoji etnično-jezikovne pripadnosti nosilca. V Krškem je, denimo, tak primek tudi Topolec. V popisu dvornega činža leta 1570 je govor o oštatu nekega Topolca ( von des Thopoltzen Hoffstatt), ki ga pet let mlajši popis imenuje Töpplizer ( von des Töpplizer Hofstat). Podobnih primerov je bilo še več, le da večina ni izsledljivih kakor naslednji. Leta 1579 je mestni svet izročil izpraznjeno stavbišče Juriju Fich-terju ali Sausteinerju ( Jurien Fichter oder Sausstainer);781 oba njegova primka kažeta na Nemca, osebno ime pa na Slovenca. Z veliko mero gotovosti lahko trdimo, da je Fichter ponemčena oblika Jurijevega slovenskega priimka Smrekar, medtem ko je Sausteiner prebivalec bližnjega Boštanja pri Sevnici, od koder je novi naseljenec 780 V mali Višnji Gori so, denimo, v zadnji tretjini 16. in v začetku 17. stoletja priimek Godec alternativno zapisovali kot Gaÿger, Zima kot Winter, Vovk pa kot Wolf (Golec, Was bedeutet, str. 43–44). 781 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 55r. 157 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju po vsem sodeč izviral. Nemški priimek za razliko od slovenskega sam po sebi ne dokazuje, da je nastal v nemškem jezikovnem okolju, še posebej ne poklicni, kot so Schuster, Schneider, Zimmermann, Weber idr., ki so v 16. stoletju velikokrat še bili odraz nosilčevega poklica. Tudi nemške oblike osebnih imen v nemško pisanih virih niso pokazatelj etnič- no-jezikovnega izvora ali jezikovne prakse nosilca, ampak prej njegovega socialnega položaja. Med znanimi mestnimi sodniki (gl. Prilogo 1) ni v virih, ki pričajo o njihovi sodniški službi, nobeden od šestih Jurijev imenovan z ljudskima oblikama imena Jurij ali Jurko, temveč Jorg, Jerg in Georg. Nemški ali germanizirani priimek sta imela dva, Hirschenfelder in Stainer. Ko pa vzamemo pod drobnogled Jurije, plačnike dvornega činža v letih 1570–1575 in novosprejete meščane, je slika zelo drugačna. Trije Juriji, ki smo jih spoznali kot mestne sodnike, so bili ob sprejemu med meščane zapisani kot Jurij ( Juri, Jurÿ), in sicer Lašič, Čede in Stainer, ki je sicer imel nemški priimek. V popisih dvornega činža se kot Jurij ( Jurÿ) pojavlja še eden, Kalčič, Lašič pa kot Jurko ( Jurco). Kljub nemškemu pisnemu uradovanju je ob nemških oblikah osebnih imen nemalo slovenskih, v popisih dvornega činža npr. Blaže, Boštjan, Ivan (Juvan), Jenže, Jurij, Jurko, Lavre, Marina, Matija, Matjaž, Mihel, Neža, Pavle, Šimon, Tomaž, Urša. Čeprav imena in še zlasti priimki ob povedanem niso zanesljiv kriterij za ugotavljanje etnične in jezikovne podobe mestne populacije, je na dlani, da je bilo v Krškem malo nemško govorečih priseljencev, vsekakor precej manj kot nosilcev nemških oz. nemško zapisanih priimkov. Nekateri priimki kažejo na neslovenski južnoslovanski izvor, o čemer smo že govorili v poglavju o Juriju Dalmatinu. Italijanski priimek srečamo samo pri zlatarju Abertiju, ki je postal meščan leta 1549 in v Krškem očitno ni pognal korenin, nato pa v letih 1570 in 1575 najdemo priimek Taljan med sogorniki v Trški gori.782 Priimki, ki so istovetni z etnonimi in etniki, npr. Taljan, pričajo bodisi o kraju ali deželi izvora nosilca priimka ali njegovih prednikov bodisi o določeni povezanosti z njima. Od etnikov srečamo poleg Taljana še Španjola, Vogrina in Behaima (češki prostor), pozneje tudi Behamiča. Krainer je zelo verjetno samo nemški prevod za Kranjca. Sicer pa so imeli krški meščani, sodeč po priimkih, korenine v Ljubljani (Laibacher), Trstu (Triester), Kamniku (Stainer), Kočevju ali na Kočevskem (Kočevar), na Ptuju (Petauer), v Postojni (Posto(j)nar) in Boštanju (Sausteiner). Studenčar je prejkone prihajal s Studenca pri Raki, Bohorič pa je bil doma pod Bohorjem onstran Save. Določneje je izvor opredeljen samo pri dveh posestnikih: pri Gašperju 782 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 530; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Perkhrecht zu der Herrschaft gehörig, Statt Perg. 158 Mesto Krško v 16. stoletju iz Samobora ( Caspar vom Samawor) in Jakobu z bližnjih Viher ( Jacob vom Weÿhar). Izpričano je tudi, v katerih okoliških krajih so živeli nekateri kmetje, ki so imeli v Krškem kašče: v Leskovcu, Globeli, Gorici, Selcah in Veliki vasi. Nasploh je velik del mestnega prebivalstva, ki pa ga kvantitativno ni mogoče opredeliti, prihajal s pode- želja, iz bližnje in daljne okolice Krškega. Na možnost posameznikovega krajevnega izvora, a ne več kakor to, bi lahko sklepali na podlagi priimkov kmečkega življa, ki jih za 16. stoletje poznamo predvsem iz urbarjev krškega gospostva iz let 1570 in 1575. Če izvzamemo nekaj duhovnikov, sta bila v 16. stoletju edina prebivalca mesta, za katera natančno vemo, od kod in kdaj sta prišla v Krško, dva nakladnika in mitničarja. Prvi je bil Mojzes Herrenberger, ki je službo nastopil leta 1565 in bil dotlej protipisar pri enakem uradu v Sevnici,783 drugi pa Tomaž Tavčar, ki se je v Krško priselil leta 1597, potem ko je prej zasedal mesto nakladniškega prejemnika na Čemšeniku.784 Vendar za nobenega od njiju ne vemo, od kod je izviral. Znatno število v 16. stoletju dokumentiranih Krčanov kliče po temeljiti prozo-pografski študiji, ki bo lahko dala odgovore na številna vprašanja, od katerih so bila nekatera tukaj samo nakazana. Verske razmere in obe Cerkvi V versko močno razgibanem 16. stoletju sta tudi v Krškem soobstajali dve veroizpovedi in delovali dve cerkveni organizaciji. Pri tem gre opozoriti, da so v literaturi pogosto premalo poudarjene nekatere značilnosti vsakdana tega časa. Prva desetletja pojava protestantizma (od prelomnega nastopa Martina Luthra leta 1517) niso ustvarila tako črno-bele situacije, kot jo je bilo čutiti konec stoletja s protireformacijskim gibanjem, ampak precej bolj nediferencirano sliko. Veliko ljudi in duhovnikov, ki so se sicer šteli za katoličane, je podpiralo nekatera lutrovska načela in poglede ter simpatiziralo z uvedbo sprememb (zlasti duhovniki z odpravo celi-bata), veliko je bilo med obema stranema sodelovanja, večjih vsakodnevnih razprtij med katoličani in protestanti pa ni srečati skoraj do intenzivne protireformacije v zadnjih letih 16. stoletja.785 Medtem ko za Krško kolikor toliko zadovoljivo poznamo lokalno katoliško Cerkev – župnija je uradno še vedno imela sedež v Leskovcu –, imamo na drugi strani zelo malo podatkov o organiziranosti krških luteranov. V nadaljevanju se bomo vsaki strani posvetili posebej, čeprav je bila takšna delitev v realnem življenju, kot rečeno, 783 StLA, I.Ö. HK, Registratur, Registraturbuch 1565, fol. 86. 784 Prav tam, Exemptbuch 1597, fol. 86–88. 785 Prim. Pahor, Župnijska cerkev, str. 14. 159 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju pogosto umetna, še posebej v obdobju, preden se je luteranska Cerkev organizacijsko dokončno vzpostavila. Kot smo videli, je obzidano krško mesto v zadnjih desetletjih 15. stoletja postalo zaradi osmanske nevarnosti alternativni sedež leskovških župnikov. Koliko in kdaj so se župniki, njihovi vikarji in kaplani v 16. stoletju zadrževali v mestu, kjer so imeli eno od dveh župnišč, je vprašanje, na katero nimamo določnega odgovora. Je pa mesto v tem času dobilo prvega stalnega duhovnika – zorničarja ali zgodnjika, imenovanega tudi zornični kaplan. Spremenila se je tudi notranja in zunanja podoba sakralnih objektov, ki so tako kot župnišče vsi prvič omenjeni šele v tem stoletju, čeprav vsaj za dva ni dvoma o zgodnejšem nastanku. Za mestno cerkvijo sv. Janeza Evangelista in špitalsko sv. Duha, ki sta prvič izrecno izpričani v popisu oddanih cerkvenih dragocenosti leta 1526786 in sta obe nastali še pred koncem srednjega veka, srečamo slabega pol stoletja pozneje patrocinij sv. Florijana. Tako kot župnišče je kot lokacija omenjen v obeh krških gospoščinskih urbarjih 1570 in 1575 in tudi o njem smo že govorili pri srednjem veku, ker bi lahko izviral še iz tega časa. Enako kot nastanek omenjene kapele oz. cerkvice je v temo zavita ustanovitev zorničarjevega beneficija za stalnega duhovnika pri mestni cerkvi sv. Janeza Evangelista.787 Ničesar tudi ne vemo o duhovnikovih obveznostih in dohodkih ustanove,788 ker je najzgodnejši vir o slednjih šele terezijanski kataster sredi 18. stoletja.789 Župnik Marko Khun je leta 1621 zapisal, da so Krčani dobili zorničarja le iz posebne milosti pokojnega cesarskega veličanstva in oglejskega patriarha,790 kar ne pove veliko o času nastanka, medtem ko sta patronat oziroma prezentacijska pravica mestnega predstojništva za vsakokratnega duhovnika neposredno izpričana šele od druge polovice 17. stoletja.791 Po kroniki krške župnije naj bi zornična ustanova nastala v času cesarja Ferdinanda I. (kralj od 1531, cesar 1558–1564), dotiralo pa jo je meščanstvo, ki je imelo 786 Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 225; Koblar, Kranjske cerkvene dragocenosti, str. 201–202. 787 Kot zornično ustanovo cerkve sv. Janeza ( die Fruemesserei Sannct Johans Khirchen daselbst) jo prvič izrecno imenuje dopis nadvojvode Karla kranjskim stanovskim poverjenikom leta 1576 (SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 286, fasc. 418, pag. 1311, 18. 8. 1576). 788 M. Benedik piše o ustanovitvi zelo negotovo. Ob navedbi, da so cerkev sv. Janeza Evangelista postavili pred letom 1477, pravi, da »v tisto obdobje« sega tudi ustanovitev zgodnjikovega beneficija, iz katerega naj bi se vzdrževal stalni duhovnik, in da je težko ugotoviti, kaj je bilo s službo in dolžnostmi, vezanimi na ta beneficij (Benedik, Krško in okolica, str. 159). Pokorn pozna prvega zorničarja šele leta 1674 (NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn, Leskovec pri Krškem, pola 6). 789 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 103, N 16. 790 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, 30. 3. 1621. 791 Npr. regesta listin v: Baraga, Kapiteljski arhiv, str. 175 (1657 VI. 3., s. l.) in 198 (1698 XI. 23, Krško). 160 o).ršk uzeja K ga mtnees eka Mot , fot elšekot ina S o N iši (fot ngerjevi h enci ja v M tolet6. s h iz 1 eskaa fr bitve oseb n podoU Mesto Krško v 16. stoletju zato pravico izbirati duhovnika in ga predlagati v potrditev leskovškemu župniku.792 Najbolj zgodaj jo srečamo v najstarejši kranjski imenjski knjigi za obdobje 1536–1539, v kateri še ni imenovana s poznejšim imenom, ampak je govor le o krškem kaplanu ( Gurgkfeld, Caplan daselbst) z imenjsko rento 6 goldinarjev.793 V naslednjih dveh knjigah, ki se obe začenjata leta 1546, pa je kot obdavčenec že imenovan zornični kaplan ( Gurckhgfeldt der Fruemeß Caplan) in imenjska renta je nekoliko višja (6 goldinarjev, 19 krajcarjev in 1 pfenig).794 Na zorničarja brez izpričanega imena in priimka naletimo prvič leta 1567 v pismu protestantskega duhovnika Janeza (Hansa) Weixlerja.795 V obeh gospoščinskih urbarjih, leta 1570 in 1575, je pri dvornem činžu popisanih sedem zorničarjevih oštatov, vsak tudi z navedbo nekdanjega gospodarja.796 Oštati, v katerih moramo videti ustanovna in poznejša darila meščanov oz. mesta kot takega, vsekakor niso ležali skupaj, kakor so zajeti v obeh popisih. Tudi o tem, kje v Krškem je bilo tedaj zorničarjevo domovanje, je komajda mogoče sklepati iz zaporedja plačnikov činža. Samo okvirno ga lahko postavimo v zgornjo, severno polovico mesta, a sodeč po zaporedju plačnikov ne prav blizu župnišča. Lokacija zagotovo ni bila identična s poznejšo zorničarjevo hišo nedaleč od župnišča, saj jo je ustanova pridobila šele v drugi polovici 17. stoletja.797 Iz 16. stoletja je znano tudi eno samo ime zorničarja, in sicer »gospoda Matevža« ( Herr Matteß Fruemesser; Herr Matheß Fruemesser), ki je v letih 1570 in 1575 plačeval krškemu gospostvu gornino za dva vinograda na Trški gori.798 792 NŠAL, ŽA Krško, Razne knjige, šk. 1, Kronika župnije Krško, I. del, s. p., Zorničar. 793 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, gl. knj. 1 (1536–1539), fol. 95v–96r. – Kaplanije v drugih krajih so za razliko od krške opredeljene natančneje – z gradom, špitalom ali patrocinijem. 794 Prav tam, gl. knj. 2 (1546–1549), fol. 242v–243r; gl. knj. 4 (1546–1618), fol. 168r. 795 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/6, snopič 6, 24. 10. 1567. 796 Gl. Prilogo 3: 1570: št. 45, 1575: št. 129. 797 Zorničar okoli leta 1750 v napovedi za terezijanski kataster navaja, da pripada ustanovi stanovanjska hiša za zorničnega kaplana ( ein Wohnung=Hauß vor dem Früemesß Coplan), ki jo je skupaj z vrtom podaril pokojni Matija Pregl; hiša je prosta vseh dajatev in davka, pred desetimi leti pa je pogorela (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk 103, N 16, No. 1, s. d.). Omenjeni dobrotnik Pregl je bil krški zorničar pred letom 1665, ko je že opravljal službo kaplana v Karlovškem generalatu (Smole, Vicedomski urad. 2. del, str. 268). Umrl je pred letom 1698, ko je njegova hiša že pripadala zorničarje-vemu beneficiju (prav tam, str. 273). Zorničarjevo hišo ( Frühmesshauß) s hišno št. 66, prej pripadajočo mašni ustanovi Matije Pregla, je novomeška kresija leta 1802 prodala na dražbi, še isto leto pa jo je kupil Franc Julij Barbo (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, N 239, No. ad 13, kupna pogodba, 5. 6. 1802). Po franciscejskem katastru (1825) so hišo posedovali Barbovi dediči, imela je novo h. št. 68 (od preštevilčenja leta 1816) in je stala v severnem delu mesta, nedaleč od župnišča, v sklenjeni vrsti hiš ob Savi. Na katastrski mapi je prikazana na stavbni parceli št. 22 kot večja zidana hiša z lesenim gospodarskim poslopjem (SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 84, k. o. Krško, mapni list V; zapisnik stavbnih parcel, 20. 4. 1825). 798 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 529; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Perkhrecht zu der Herrschaft gehörig, Statt Perg. 161 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Kot smo videli, sta ob kmečkem uporu 1573, tj. prav v času tega zorničarja, pogoreli obe cerkvi, mestna sv. Janeza Evangelista in špitalska sv. Duha. O poteku njune obnove ni konkretnih podatkov,799 kakor tudi ne o spremembah na obeh cerkvenih objektih. V Janezovi cerkvi, ki so jo konec 19. stoletja močno prezidali,800 je iz tega časa ohranjen kropilnik z letnico 1582 in imenom takratnega leskovškega župnika Polidorja de Montagnane.801 Daša Pahor je postavila zanimivo tezo, da je nova cerkev v leskovški župniji, o kateri leta 1554 piše župnik Martin Duelacher, zgrajena pa naj bi bila v času njegovega župnikovanja (od 1535), prav cerkev sv. Janeza Evangelista (prej so Duelacherjev opis nove cerkve pripisovali Marijini župnijski cerkvi v Leskovcu),802 vendar je pri tem potrebna previdnost. Iz Duelacherjevega pisma, v katerem je gotovo tudi nekaj pretiravanja, jasno izhaja, da nova župnijska cerkev ( die pfarkirchen) (v Leskovcu) in »še ena lepa velika cerkev« ( auch ein weitere schene grosse khierchen), na novo zgrajena od temeljev, nista ista stavba. Toda če bi šlo pri drugi cerkvi res za mestno cerkev, bi jo župnik tja tudi umestil, tako pa se je samo skliceval na besede »mnogih duhovnikov in plemičev«, da bi lahko bila tako lepa cerkev v okras kakemu mestu ( ein zier in ainer stat wär).803 Pri obravnavi cerkvenih razmer v mestu ne moremo mimo nekaterih leskovških oz. krških župnikov 16. stoletja. Potem ko je o župnikih in drugih duhovnikih prve tretjine tega stoletja znanega zelo malo,804 so to bogato in ugledno župnijo zaznamovali predvsem trije župniki, ki so v njej delovali dlje časa, eden najprej kot vikar. Vsak od njih ji je pustil poseben pečat. Prvi je bil pravkar omenjeni Martin Duelacher, župnik od leta 1535 do 1554, a zadnjih deset let odsoten,805 drugi protestantsko usmerjeni Janez Ziselpacher, ki je Duelacherja nadomeščal na župniji kot vikar že pred letom 1554806 in nato župnikoval od leta 1560 do smrti sedem let 799 Prim. Smole, Vicedomski urad. 2. del, str. 35. 800 Prim. Cevc, Kulturni spomeniki, str. 164. 801 Pahor, Župnijska cerkev, str. 21, op. 36. – Cevc je kropilnik napačno opisal kot krstilnik in se čudil njegovi prisotnosti v cerkvi, ki ni bila župnijska, zato se je spraševal, ali ga niso tja prenesli iz leskovške župnijske cerkve (Cevc, Kulturni spomeniki, str. 174–176, Pahor, Župnijska cerkev, str. 21, op. 36). 802 Pahor, Župnijska cerkev, str. 21. 803 Po citatu iz vira v: Mlinarič, Celjan Martin Duelacher, str. 216. – Vsekakor bo treba še ugotoviti, katero cerkev v leskovški župniji je imel Duelacher v mislih. 804 Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov (1891), str. 13; (1892), str. 61; (1893), str. 60; NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn, Leskovec pri Krškem, pola 1–5. 805 O njem natančno: Mlinarič, Celjan Martin Duelacher, v zvezi s Krškim zlasti str. 203–207 in 215–217. 806 Prav tam, str. 215–216. – Mlinarič, ki se opira na en sam vir, pismo Martina Duelacherja, ga imenuje Zistlpacher, kar je bil morda že Duelacherjev spodrsljaj. Koblar je njegov priimek na podlagi vira v videmskem nadškofijskem arhivu zapisal kot Riselbacher (Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov (1892), str. 61), Dimitz pa z obliko Zislpacher, ko so ga februarja 1560 imenovali v odbor za revizijo heretičnih knjig (Dimitz, Geschichte Krains II, str. 234). V krškem gospoščinskem urbarju iz leta 1570, 162 Mesto Krško v 16. stoletju pozneje,807 tretji pa iz slovenske historiografije dobro znani kontroverzni Polidor de Montagnana,808 ki je postal župnik leta 1567 in je na tem mestu ob drugih službah ostal najdlje, najverjetneje do leta 1601.809 Prvi in tretji sta se v Leskovcu oz. Krškem zadrževala le krajši čas svojega župnikovanja, potem pa samo še občasno, saj sta oba kopičila druge, pomembnejše cerkvene službe. Zgolj na kratko si oglejmo glavne značilnosti teh treh župnikov in kaj jih je posebej povezovalo z mestom. Martin Duelacher (ok. 1500–1559) je izviral iz ugledne celjske meščanske rodbine in je leta 1543 ali 1544 dobil poleg leskovške župnije še mesto celjskega župnika. V istem času je kot svetni duhovnik vstopil v cistercijanski samostan v Reinu pri Gradcu, postal čez čas menih in od leta 1549 do smrti opravljal službo reinskega opata. Leta 1553 je bil nekaj mesecev tudi škof v Dunajskem Novem mestu ter nato svétnik in hišni kaplan kralja Ferdinanda. Leskovški župniji se je leta 1554 odpovedal (v korist Krištofa Laknerja), potem ko ga je njegov tamkajšnji vikar Janez Ziselpacher z nekaterimi župljani tožil pri Ferdinandu kot imetniku patronata nad župnijo, češ da jo zanemarja in pobira samo njene dohodke.810 Ziselpacher, ki je leta 1560 sam postal leskovški oz. krški župnik in to ostal do smrti okoli novega leta 1567,811 je bil drugače kot Duelacher očitno naklonjen novi veri, saj so ga deželni stanovi februarja 1560 imenovali v odbor za pregledovanje slovenskih protestantskih knjig, oblikovan na Trubarjevo pobudo.812 Očitki o naklonjenosti in celo pripadnosti protestantizmu so večkrat leteli na njegovega naslednika Polidorja (de) Montagnano (ok. 1527–1604), ki je bil sicer predvsem karierist in je kljub svojim protireformacijskim ukrepom očitno marsikaj dopuščal oz. zanemarjal. Ko je leta 1567 postal leskovški župnik, je imel za seboj že več lepih duhovniških služb – dvornega kaplana Ferdinanda I. na Dunaju, radovljiškega župnika, savinjskega arhidiakona, župnika v Žalcu in na Teharjah – a je nekatere ko je bil v resnici že mrtev, je kot posestnik četrtine oštata in vrta dvakrat naveden kot Ziselpacher: Herr Hannß Zÿsselpacher Pharer, Herr Hannß Zÿsselpacher ( SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 483). 807 Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov (1892), str. 61; NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn, Leskovec pri Krškem, pola 1. 808 Pregled prikazov Montagnanovega življenja v: Baraga, Polidor Montagnana, str. 89–90. Baraga je doslej objavil žal le skrajšano različico svoje poglobljene študije o Montagnanovem življenju in delu, tako samo delno tudi poglavje o njegovem delovanju v Krškem (prav tam, str. 90, 95–96). 809 Nadvojvoda Karel ga je na župnijo prezentiral septembra 1567 (Kidrič, Montagnana Polidor de, str. 151). Montagnana jo je v začetku leta 1596 želel odstopiti svojemu vnuku, vendar jo je nadvojvoda Ferdinand spomladi 1601 podelil Marku Khunu, ki je prišel tja konec maja (prav tam, str. 152). 810 Mlinarič, Celjan Martin Duelacher, str. 203–217. 811 Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov (1892), str. 61; NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn, Leskovec pri Krškem, pola 1. 812 Dimitz, Geschichte Krains II, str. 234. 163 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju dotlej tudi izgubil. V leskovški župniji se je zadrževal le krajši čas, dokler ni leta 1569 dobil župnije Laško, ki mu je ostala do smrti in kjer si je izvolil zadnje počivališče. Hkrati je bil kratek čas opat benediktinskega samostana v Admontu (1579–1581), postal ponovno savinjski arhidiakon in komisar obojne Kranjske ter slednjič prošt kolegiatnega kapitlja v Novem mestu (oboje 1582), kjer je potem večinoma tudi živel.813 Leskovška župnija s Krškim torej za Montagnano ni bila prioriteta. Zelo kmalu se je preselil v Laško, tu pa nastavil vikarja in le občasno prihajal po opravkih. Vendar je s Krškim ostal povezan na poseben način, saj se je tukaj seznanil z uglednim Leskovško-krški župnik in novomeški prošt Polidor de Montagnana (ok. 1527–1604) meščanom Jurijem Goldšmidičem, čigar (Škofija Novo mesto, foto Ferdinand Šerbelj). hčerka Jera (Gertruda) je pred letom 1572 postala Montagnanova gospodinja, bila več kot trideset let njegova zvesta življenjska družica in mati njunih štirih zunajzakonskih otrok.814 V tem pogledu je leskovški oz. krški katoliški župnik živel zelo podobno kakor poročeni luteranski duhovniki. Zanimivo je, da je edini znani nastop kakega protestantskega predikanta v Krškem povezan prav z Montagnano, in sicer z njegovim prihodom v novopodeljeno župnijo jeseni 1567, o čemer bomo govorili v nadaljevanju. 813 O njem zlasti: Kidrič, Montagnana Polidor de, str. 150–152; Baraga, Polidor Montagnana, str. 90–100); Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela, str. 117. – Kot kaže, ni bil Montagnana nikoli kanonično potrjen kot ljubljanski stolni prošt (Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela, str. 117). 814 O tem razmerju in dolžini trajanja govori Montagnana v oporoki z začetka leta 1602, napisani v Novem mestu, kjer je bil tedaj že skoraj dvajset let prošt kolegiatnega kapitlja (Baraga, Polidor Montagnana, str. 96 in 99). Tedaj že pokojni Jurij Goldšmidič ( weillendt Jörgen Goldschmeiditschen) je kot plačnik dvornega činža izpričan v obeh krških urbarjih iz sedemdesetih let, vendar z različnimi oblikami priimka. Kot plačnika dvornega činža v mestu ga najdemo z oblikama, ki ju je mogoče brati kot Galčmančič in Goldmančič (1570: Jerg Galdtschmanschitsch; 1575: Georg Goldtmantschitsch), pri hasnovalcih njiv in travnikov je naveden kot Goldšmid (1570: Jerg Goldtschmÿdt; 1575: Georg Goldschmid), pri plačnikih gornine pa kot Goldšmidšin (1570 in 1575: Jerg Goldtschmidtschin) (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 468, 499 in 538; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Hernach volgen die Hofzinss etc., Zinss von Akhern vnd Wisen; Perkrecht zu der Herschaft gehörig). 164 Mesto Krško v 16. stoletju Prva poročila, ki v mestu ob Savi kažejo na vplive reformacijskega gibanja, so ob neugodni strukturi virov pozna. V krški mestni knjigi tako leta 1547 beremo, da se je pred mestnim sodiščem znašel neki Gregor, ker je (na postne dni) užival meso, ob nedeljah pa ni hotel v cerkev in k pridigi. Če bi s tem nadaljeval, mu je grozila kazen na telesu in imetju.815 Kdo so bili prvi krški protestanti, kdaj in kako se je nova vera razširila v mestu in okolici, so vprašanja, na katera najbrž nikoli ne bomo dobili odgovorov. Ali je bil, denimo, mladi Bohorič naklonjen reformaciji, še preden je šel študirat na Dunaj (1543), ali se je duha nove vere navzel tam, kar ga je vodilo na študij v luteranski Wittenberg (1548)? Dejstvo je, da je od leta 1527 imel gospostvo Krško v zastavi Ivan (Hans) Ungnad (1493–1564),816 ki se je za protestanta javno razglašal od leta 1543. Slovenska zgodovina in literarna zgodovina ga pomnita predvsem kot soustanovitelja biblijskega zavoda v Urachu in podpornika protestantskih tiskov v južnoslovanskih jezikih v zadnjih letih življenja, ko je živel na Würtemberškem.817 Vprašanje pa je, koliko so Ungnadi, ki se v Krškem niso veliko zadrževali, dejansko vplivali na versko življenje podanikov svojega gospostva in deželnoknežjega mesta, nad katerim niso imeli neposrednih pristojnosti, vendar je bilo z gospostvom vseeno tesno povezano. Nemogoče je ocenjevati, kolikšen delež mestnega prebivalstva so sestavljali pripadniki nove vere, potem ko se je od leta 1560 dalje na Kranjskem vzpostavljala luteranska cerkvena organizacija. Njeni začetki spadajo v čas Bohoričevega učitelje-vanja v Krškem, ki se je, kot smo videli, končalo najpozneje leta 1563. Neposredno pričevanje o širjenju protestantskih idej v petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih, preden so na Kranjskem začeli javno delovati protestantski predikanti, je zapustil Dalmatin leta 1572 v pismu kranjskim deželnim stanovom. V njem med drugim pravi, da je od Bohoriča kot svojega nekdanjega učitelja prejel »tudi osnove prave krščanske vere«, in to »sredi papeškega mračnjaštva, še preden je bil evangelij tukaj kdaj koli javno oznanjen«,818 torej še pred nastopom prvih predikantov. Matija Klombner pa v pismu Ungnadu 28. julija 1563 sporoča, da je »krški šolmošter« (Bohorič) šolo zapustil »zaradi papeškega cerkvenega petja« ( die schuel verlassen von wegen pabstischen kirchen gesanng),819 kar je Kidrič razlagal kot Bohoričevo odpoved 815 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 62r. 816 Zadravec, Zastave in prodaje, str. 26. 817 Lisac, Ungnad Ivan, str. 289–292. 818 Rajhman, Pisma slovenskih protestantov, str. 54 in 57. 819 UAT, 8/4, Hans Ungnad Freiherr von Sonneg, Nr. 110, 28. 7. 1563, pag. 263. – Pomanjkljiv in deloma netočen povzetek pisma tudi v: ZRC SAZU, ISLLV, Zapuščina Franceta Kidriča, šk. 21/2, sveženj gradiva o Bohoriču in Dalmatinu. 165 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju sodelovanja pri katoliški službi božji.820 Zanimivo, da je bil v tem času leskovški oz. krški župnik Janez Ziselpacher, ki je vsaj še leta 1560 veljal za naklonjenega novi veri, saj so ga, kot smo videli, tedaj imenovali v odbor za pregledovanje slovenskih protestantskih knjig. O Bohoričevih odnosih z njim lahko zgolj ugibamo, kakor tudi o tem, ali je šlo za osebne razprtije. Neposredno po Ziselpacherjevi smrti, morda že za njegovega življenja, je v Krškem deloval Janez Weixler, edini znani predikant sploh, sicer nekdanji katoliški duhovnik in slovenski protestantski pisec oz. prevajalec.821 O njegovi navzočnosti v mestu ob Savi govori zgolj in samo pismo deželnemu upravitelju in stanovskim poverjenikom, ki ga je napisal 25. oktobra 1567 v Novem mestu822 in si ga bomo ogledali natančneje, saj zelo nazorno prikazuje duha in razmere tega časa. Dobrih sto let pozneje je pismo precej svobodno povzel Valvasor na dveh mestih v Slavi vojvodine Kranjske (1689), tako pri opisu mesta kakor v poglavju o protestantskih pridigarjih.823 V slednjem je kranjski polihistor zapisal, da naj bi leta 1567 od deželnih stanov poslani Weixler, ki so ga meščani takoj sprejeli, »spreobrnil v svojo evangeličansko vero skoraj vse prebivalce« ( schier alle Einwohner zu seiner Evangelischen Religion bekehret hatte).824 S čim takim se Weixler dejansko ni hvalil, zapisal je le, da so njegove pridige radi poslušali tako meščani kot kmetje ter da se je vedno zbralo okoli 200 ljudi. Godrnjali naj bi samo duhovniki ( die Pfaffen), kakor da bi jim hotel zaviti vrat. Po naznanilu tukajšnjega zorničarja, ki naj bi bil Weixlerju smrtno sovražen ( der mir Spinfeind ist), je med njegovo pridigo prišel v cerkev novopostavljeni župnik Polidor (Montagnana) v spremstvu duhovnikov, ga vprašal, kdo mu je dovolil pridigati, in mu ukazal, naj se pobere. Weixler je odgovoril, da so mu pridiganje dovolili kranjski deželni stanovi ( meine gn. Herrn auß Crain), ljudje, zlasti ženske, pa so bili tako razjarjeni, da bi se Montagnani slabo godilo, če se ne bi hitro umaknil.825 Janez Weixler je vsekakor pridigal v mestu, ne v župnijski cerkvi v Leskovcu, kot bi lahko sklepali iz dvakratne zmotne omembe župnijske cerkve pri Valvasorju.826 Pismo govori namreč samo o cerkvi, iz navedb, da je bil Weixlerjev »smrtni sovražnik« in naznanitelj krški zorničar in da bi Montagnana predikantu dovolil pridigati v drugi, špitalski cerkvi, pa jasno izhaja, da je šlo za mestno cerkev sv. Janeza Evangelista. Nobenega 820 Kidrič, Bohorič Adam, str. 49. 821 Gruden navaja, da je Weixler, nekdanji župnik v Fari pri Kostelu, pridigal v Krškem okoli leta 1565 (Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 736). O Weixlerju kot prevajalcu Spanenbergove Postile gl. Rupel, Primož Truba r, str. 158. 822 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/6, snopič 6, 24. 10. 1567. 823 Valvasor, Die Ehre IX, str. 241; VII, str. 437–438. 824 Valvasor, Die Ehre VII, str. 437. 825 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/6, snopič 6, 24. 10. 1567. 826 Valvasor, Die Ehre IX, str. 241; VII, str. 437. 166 Mesto Krško v 16. stoletju dvoma tudi ni, da je imel predikant močno oporo v mestnem predstojništvu in delu meščanov. Naslednjega dne je namreč vzel s seboj v župnišče (leskovško ali mestno) mestnega sodnika in dva meščana, ki so ga pri župniku zagovarjali, da je pričeval samo o Božji resnici. Ko je župnik uvidel odločnost teh treh mož, se je do Weixlerja, s katerim sprva ni hotel disputirati, pokazal precej velikodušnega. Če je augsburške konfesije, da mu dovoli pridigati v špitalu, tako kot počno ljubljanski predikanti, med obhajanjem pa mora nositi mašno obleko, kakor je praksa pri predikantih v Gradcu, vendar Weixler tega ni sprejel. Župnik naj bi nato mestnega sodnika ponovno prosil, naj Weixlerju prepove pridigati, ta pa naj bi odgovoril, da ne želi nikomur prepovedovati oznanjanja resnice, ampak jo bo, kolikor je mogoče, podpiral. Župniku je še naznanil, da kanijo (meščani) Weixlerju podeliti mesto zorničarja ( die Fruemesserei mir zuestellen), kar je Montagnana odsvetoval. V sklepu pisma deželnemu upravitelju in poverjenikom je Weixler te prosil za priporočilo krškemu sodniku, svetu in meščanski občini za podelitev zorničnega beneficija, ki ga bodo navedeni na štefanovo podeljevali za naslednje leto. Prošnjo je podkrepil tudi z argumentom, da je nekaj ljudi v Krškem v veri še šibkih.827 Weixler zorničnega beneficija vsekakor ni dobil in se pozneje v Krškem ne omenja nikoli več. Neposredno po sporu z Montagnano je odšel v Novo mesto, od koder je tudi pisal stanovom v Ljubljano in kjer je naslednje leto kot eden od dveh tamkajšnjih predikantov (brez navedbe imen) označen kot »nekdanji krški predikant«.828 Samo iz Valvasorjeve Slave, ki se pri tem opira na stanovski arhiv, vemo za podatek, da naj bi deželni knez (nadvojvoda Karel) krškega mestnega sodnika in dva meščana po tem dogodku poklical v Gradec in jih dal zapreti.829 Iz krške mestne knjige je razvidno, da je bil takratni mestni sodnik Peter Brumnik,830 ki je tako poleg Bohoriča in Dalmatina edini po imenu znani krški protestant v 16. stoletju, dokler v letih 1614 in 1615 ne izvemo za imena peščice zadnjih, najvztrajnejših. 827 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 91, fasc. 54/6, snopič 6, 24. 10. 1567. – Pismo je deloma in brez zaključka povzel A. Dimitz (Dimitz, Geschichte Krains III, str. 19–20). J. Gruden je ob tem primeru zapisal, da »dobro osvetljuje tedanje omahljivo in dvoumno postopanje Polidorja Montagnana proti luteranom, ki se je zadovoljil s tem, da le na videz varuje katoliški značaj bogoslužja« (Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 736). 828 Dimitz, Geschichte Krains III, str. 20. – Drugi novomeški predikant je bil Gregor Vlahovič, o katerem D. Pahor pravi, da se je v Krškem nastanil za kratek čas in prišel tja malo pred Weixlerjem (Pahor, Župnijska cerkev, str. 17). Znano je samo Vlahovičevo delovanje v Novem mestu, ne pa tudi v Krškem (prim. Weiss, Gregor Vlahovič, zlasti str. 266). 829 Valvasor, Die Ehre VII, str. 437–438; IX, str. 241. – Dimitz za to trditev poleg Valvasorja pomotoma citira pismo predikanta Gregorja Vlahoviča z dne 25. oktobta 1567 (Dimitz, Geschichte Krains III, str. 20, op. 1), ki pa o tem ne govori (SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 93, fasc. 54/10). 830 Brumnik je kot sodnik izpričan 25. maja 1567 in 25. januarja 1569 (SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 52v). 167 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Kako je bilo po letu 1567 z luteranskim bogoslužjem, ostaja popolna neznanka. V arhivu kranjskih deželnih stanov, kjer najdemo v celote združene spise o protestantizmu za posamezna mesta, trge in kraje, takšnega gradiva o Krškem ni831 – bodisi ker se je izgubilo bodisi ker Krško resnično ni imelo dovolj pomembne vloge. Tudi v vicedomskem arhivu, kjer se gradivo nanaša v glavnem na protireformacijo, je, kot bomo videli, za Krško ohranjen en sam dokument iz poznega leta 1614.832 Po Weixlerjevem sporu z Montagnano imamo prvi podatek o navzočnosti protestantov šele iz leta 1581, 14 let pozneje, v t. i. Bizancijevi vizitaciji. Vizitator oglejskega patriarha škof Pavel Bizancij, ki je tedaj obiskal in popisal župnije na Kranjskem, je za župnijo Leskovec navedel, da je v njej ena heretična hiša mitničarjev iz Ljubljane ( vna casa di heretici dei mudatarii di Lubiana).833 Kot smo videli, je v tem času opravljal službo krškega mitničarja in nakladnika Mojzes Herrenberger, vendar ne vemo, ali je prihajal iz Ljubljane. Skoraj nobenega dvoma ni, da pri »heretični hiši« ni šlo za krški grad ali bližnji Šrajbarski turn, kot je ugibal Gruden,834 čeprav se izraz casa pri Bizanciju uporablja tudi za kak grad ob sicer običajnejšem poimenovanju castello.835 Krško gospostvo je bilo tedaj sicer v rokah protestantskih Ungnadov kot zastavnih imetnikov,836 ki tu niso prebivali, ampak je gospostvo z gradom tedaj, leta 1581, še vedno upravljal večkrat omenjeni upravitelj Mihael Mikuž.837 Šrajbarski turn 831 Če je takšno gradivo kdaj obstajalo, je bilo izgubljeno še pred nastankom III. dela Dimitzove Zgodovine Kranjske (1875), ki natančno obravnava protestantizem po posameznih krajih (Dimitz, Geschichte Krains III, str. 18 sl.). Po tipkopisni kartoteki Juliusa Wallnerja iz leta 1888 naj bi bil v fasciklu 54d sicer shranjen sveženj »krških reformacijskih spisov« iz obdobja 1572–1587, »Gurkfeld Reformat. Akten 1572–1587« (SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, Wallnerjeva kartoteka; o času nastanka kar-toteke: Nared, Arhiv kranjskih deželnih stanov, str. 15), vendar gre za evidentno pomoto. Wallner je Krškemu pripisal gradivo, ki se v resnici nanaša na Radeče, kar dokazujeta dejstvi, da spise o Radečah v kartoteki pogrešamo, pokrivajo pa prav to 15-letno obdobje (SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 93, fasc. 54/10, snopič 1); temeljito jih je obravnaval že Dimitz (Dimitz, Geschichte Krains III, str. 25–28 in 134–135). 832 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 261, I/135, lit. R XV–17, 17. 4. 1614. 833 AAU, ACAU, Nuovi manoscritti, 737.13, No. 22. – Po Grudnovi objavi (1907) so bili v hiši »mandatarii di Lubiana« (Gruden, Doneski k zgodovini, str. 134), po Höflerjevi (1982) pa je šlo za »vna casa di heretici dei mudatarij di Lubiana« (Höfler, Trije popisi, str. 40). Ob branju »mandatarii«, kar bi pomenilo nekakšne pooblaščence (prim. Pahor, Župnijska cerkev, str. 18), bi bili lahko mišljeni poverjeniki kranjskih deželnih stanov, hiša pa tista, v kateri je prebival predikant, ki so ga oni nastavili in plačevali. Vendar bi se Bizancij v takem primeru izrazil drugače. Izraz »mudatari « pomeni mitničarji (mundatarii). Za preveritev izvirnika se iskreno zahvaljujem svoji ženi Lilijani Žnidaršič Golec, za pomoč pri razlagi pa dr. Petru Černicu, dr. Gabrieleju Zanellu in dr. Katji Piazza. 834 Gruden, Doneski k zgodovini, str. 134. 835 Tak primer je pri Grudnu v župniji Šmihel pri Novem mestu (Gruden, Doneski k zgodovini, str. 135). 836 Koropec, Krško v obdobju, str. 56. 837 Prav tam, str. 47. 168 Mesto Krško v 16. stoletju pa je imel v lasti tisto leto umrli italijanski priseljenec Janez Krstnik Valvasor, ki ga oporoka kaže kot trdnega katoličana.838 Bizancijeva vizitacija glede številčnosti protestantov na splošno ni zanesljiv vir. Za primerjavo povejmo, da je oglejski vizitator za mestno župnijo Novo mesto navedel 30 hiš »heretikov«, za prav tako mestno župnijo Višnja Gora osem, za trško župnijo Žužemberk pa 24.839 Še več, v župniji Loka pri Zidanem Mostu, v katero je spadal trg Radeče, kjer so bili protestanti potrjeno močni, naj bi bilo med 300 obhajanci le nekaj sumljivih, da so heretiki.840 Navedba o samo eni »heretični« hiši je za Krško seveda precej podcenjena. Ni sicer rečeno, da je Krško za Weixlerjem sploh še imelo lastnega predikanta, ampak bi pastoralne potrebe lahko pokrivali (potujoči) četrtni pridigarji. Še naprej ostaja uganka tudi, kje in kako pogosto se je v mestu ob Savi odvijalo luteransko bogoslužje. Luterani se niso mogli polastiti mestne cerkve sv. Janeza Evangelista, iz katere je predikanta Weixlerja že leta 1567 pregnal novi župnik Montagnana. Cerkev je med zatiranjem kmečkega upora leta 1573 ali neposredno zatem pogorela841 in pod Montagnano, ko je ta že bil novomeški prošt (od 1582), dobila nov, še ohranjen kropilnik z letnico 1582, na katerem se je ovekovečil z novim nazivom.842 Ne vemo, ali je luteranom kdaj uspelo pridobiti sosednjo špitalsko cerkev sv. Duha, kamor je Weixlerja leta 1567 napotil Montagnana in ki je pogorela šest let pozneje skupaj z cerkvijo sv. Janeza Evangelista. Tudi o tem, da bi pridobili dohodke zornične ustanove, za katero se je zavzemal Weixler, ni poročil. Možnosti za evangeličanski bogoslužni prostor je bilo še več. Iz krških gospoščinskih urbarjev leta 1570 in 1575 je razvidno, da je tedaj že stala kapela sv. Florijana,843 na voljo pa bi jim lahko bila tudi krška grajska kapela sv. Nikolaja. Bizancij leta 1581 krškega gradu sicer ne omenja med dolenjskimi »heretičnimi« gradovi. Poleg tega vemo, da odnosi med mestom in upraviteljem gospostva Mikužem v letih pred tem niso bili dobri. Kot bomo videli, pa je v drugem desetletju 17. stoletja kot luteran izpričan grajski učitelj. Bogoslužni prostor bi bil lahko tudi v hiši mitničarjev, ki jo je kot edino »heretično« navedel Bizancij. Spomniti kaže, da je Gregor Vlahovič v Novem mestu (1567), kjer nekaj 838 Golec, Valvasorji, str. 33–35. 839 Höfler, Trije popisi, str. 46, 50 in 56. 840 Prav tam, str. 36. – O protestantih v Radečah gl. Dimitz, Geschichte Krains III, str. 25–28 in 134–135; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 736–737. 841 Gl. op. 422. 842 Pahor, Župnijska cerkev, str. 21, op. 36. 843 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 500; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Hernach volgen die Hofzinss etc. 169 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju časa ni bilo mogoče dobiti nobene cerkve, pridigal na odprtem prostoru ob neki meščanski hiši.844 Odgovor na vprašanje, kakšne so bile dejanske razmere v Krškem na vrhuncu in ob zatonu protestantske organiziranosti v deželi, se torej izmika našim spoznavnim zmožnostim. Protireformacijski ukrepi so bili že zgodaj usmerjeni ravno v deželnoknežja mesta, pri čemer moramo v primeru Krškega upoštevati še eno za protestantsko stran neugodno okoliščino. Leskovška župnija je bila namreč pod patronatom katoliškega deželnega kneza. A po drugi strani to ni moglo igrati večje vloge, če v protireformacijskih prizadevanjih ni bil dovolj močan človeški dejavnik. Montagnanov naslednik župnik Marko Khun (1601–1621) je ob nastopu službe v času, ko evangeličanske Cerkve uradno ni bilo več in so si protireformacijske komisije na terenu prizadevale za rekatolizacijo, poročal, da je našel župnijo »zelo zapuščeno«, ter prosil oglejskega patriarha v Vidmu za dovoljenje, »da bi smel odvezovati od krivoverstva«. Za takšno stanje je krivil Montagnano, ne da bi ga imenoval z imenom, pač pa, da je bil župnik skoraj 40 let »človek, ki je gojil luteranstvo« in »oskrboval župnijo po vikarjih«.845 Trditev v zvezi z Montagnanovim luteranstvom je pretirana. Khun ga pravzaprav ni obtožil krivoverstva, ampak ignorance, zaradi katere naj bi se nova vera širila brez omejevanj.846 Ni znano, ali so bili luteranstvu morda naklonjeni tudi Montagnanovi vikarji, tako kot vikar Ziselpacher v času Montagnanovega predhodnika Duelacherja. Iz osemdesetih in devetdesetih let – po Bizancijevi vizitaciji (1581) – sta v zvezi s protestantizmom znani le dve skromni poročili, od katerih je prvo zelo splošno in neopredeljivo. Tako je mestno predstojništvo leta 1586 po izvolitvi novega mestnega sodnika v dopisu vicedomu – gre za prvi ohranjeni dopis te vrste – navedlo, da je bil izvoljen in umeščen Jurij Lašič, ker je v skladu z nedavno deželnoknežjo odredbo katoličan in je vodil mesto kot sodnik že pred tem. Iz pisanja je razvidno, da volitve niso bile ponovljene, ker bi Krčani morda pred Lašičem najprej izvolili nekatoličana, saj je vse potekalo v skladu z utečenimi roki.847 Sklicevanje na odredbo pogrešamo 844 Dimitz, Geschichte Krains III, str. 20. 845 Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, str. 62. 846 Pahor, Župnijska cerkev, str. 18. 847 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–1, 26. 6. 1586. – Lašič je bil dotlej sodnik vsaj en mandat v letih 1578–79 in je kot tak trikrat omenjen v prvih mesecih leta 1579 v mestni knjigi (SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 46r, 55r in 60r). – Neutemeljena je Lapajnetova časovno neopredeljena trditev, da Krčani raje niso izvolili nikogar kakor katoličana in bili zato deležni vicedomovih groženj z odvzemom mestnih pravic; izgovarjali naj bi se na slabe čase in na že pet tednov trajajočo nastanitev 800 vojakov (Lapajne, Krško in Krčani, str. 27). V resnici gre za dopis vicedomu, zakaj zamujajo z volitvami, datiran 21. julija 1594, iz katerega pa ne izhaja nikakršna vicedomova graja ali poziv k izvolitvi katoliškega sodnika, ampak zgolj očitek o zamudi (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–1, 21. 7. 1594). 170 Mesto Krško v 16. stoletju naslednje leto, 1587, v dopisu iz Krškega o izvolitvi Krištofa Jančiča, kakor tudi v poznejših dopisih do konca stoletja o izvolitvah še štirih sodnikov.848 Ponovitve volitev zaradi konfesionalne pripadnosti novoizvoljenega sodnika poznamo na primer v devetdesetih letih v sosednjih mestih Novo mesto in Kostanjevica, ko vicedom ni hotel potrditi protestanta.849 Če so se v Krškem očitno držali ukazov, da smejo biti v deželnoknežjih mestih sodniki samo katoliške veroizpovedi,850 so se pod konec stoletja vendarle pregrešili pri nastavitvi mestnega pisarja, in to ne zadnjič. Spomladi 1598, nekaj mesecev pred izgonom predikantov in učiteljev iz dežele,851 je vicedom krškemu mestnemu sodniku in svetu ukazal, naj takoj odstavijo človeka, ki so mu zaupali pisarsko službo (njegovo ime ni izpričano), in ga nadomestijo s katoličanom.852 Poldrugo leto zatem, 30. septembra 1599, je nadvojvoda Ferdinand izdal ukaz vsem protestantskim meščanom v Notranji Avstriji, naj se vrnejo v katoliško Cerkev ali pa prodajo svoje imetje, plačajo odhodnino (deseti pfenig) in se izselijo.853 Ali se je za izselitev odločil tudi kak Krčan, ostaja neznanka. Če ne vemo, kdo so bili prvi krški protestanti – razen Bohoriča, Dalmatina in sodnika Brumnika ne poznamo iz celega 16. stoletja po imenu niti enega – pa imamo več podatkov iz let 1614 in 1615, ko so pred deželno protireformacijsko komisijo klicali zadnje najvztrajnejše. Izjemoma si bomo to dogajanje ogledali natančneje. Zelo zanimivo je pismo, ki ga je leskovško-krški župnik Marko Khun, sicer hkrati novomeški prošt, kot sodelavec protireformacijske komisije poslal 17. aprila 1614 iz Krškega ljubljanskemu škofu To-mažu Hrenu, vicedomu Jožefu Panizollu in članom omenjene komisije. V poročilu, kjer piše o svojih skromnih uspehih pri prizadevanjih za spreobrnitev »sektičnih oseb« na podlagi njemu izročenega seznama, na prvem mestu omenja »tukaj v Krškem« Hansa Tischlerja, sina nekega predikanta, ki je prej trdno vztrajal v »hereziji«, zdaj pa se je spreobrnil in je pričakovati, da bo v katolištvu vztrajal do konca.854 Kje je kot predikant deloval Hansov oče, v Krškem ali drugje, lahko le ugibamo, predikanta s tem priimkom ne poznamo. V istem pismu piše Khun tudi o Gašperju Okornu, oskrbniku na tedaj že Mosconovem Šrajbarskem turnu ( Thurn: Muschkhonisch Pfleger), 848 Prav tam, 27. 6. 1587, 27. 6. 1592, junij 1595, 27. 6. 1597, 27. 6. 1600. 849 Deželni vicedom dvakrat ni potrdil izvoljenega protestantskega sodnika v Novem mestu (prav tam. šk. 257, I/133, lit. R III–1, 3. 11. 1590, 11. 10. 1593) in enkrat v Kostanjevici (prav tam, šk. 184, I/104, lit. L II–2, 3. 4. 1598). Prim. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 734. 850 Dimitz sicer našteva med petimi mesti, ki so v letih 1593 in 1594 imela evangeličanskega mestnega sodnika, tudi Krško, nato pa – pomenljivo – samo zanj nima sodnikovega imena; med mesta pomotoma šteje trg Radeče ( Geschichte Krains III, str. 17). 851 Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 824. 852 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, I/97a, lit. G VIII–1, 27. 5. 1598. 853 Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 826. 854 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 261, I/135, lit. R XV–17, 17. 4. 1614. Prim. objavo: Dimitz, Urkunden zur Reformationsgeschichte Krains, str. 76. 171 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju ki bi moral zapustiti deželo, a je Khunu in frančiškanskemu patru Albertu obljubil, da bo v najkrajšem času storil enak korak.855 Ko je bil Okorn nekaj dni pozneje klican, naj pride 29. aprila v Ljubljano, je v protokolu reformacijske komisije naveden kot krški meščan.856 V začetku naslednjega leta, 30. januarja 1615, sta mesto Krško pred komisijo zastopala »gospoda« Kunec in Kopriva, ki sta se morala zagovarjati, zakaj so za mestnega pisarja sprejeli luterana Jurija Krabata. Krčanom so ukazali, naj ga v mestu ne prenašajo, če ne bo hotel postati katoličan.857 Dejstvo je, da so istega leta izvolili drugega mestnega pisarja, Nikolaja Holmbergerja.858 Tako Okorn kot Krabat sta kot prebivajoča v Krškem navedena na seznamu leta 1615 spreobrnjenih oseb, ki naj bi prišle k prisegi, po vsem sodeč po 26. oktobru.859 Tega dne srečamo med 129 osebami, klicanimi v Ljubljano, sedem Krčanov, od tega šest žensk. Med njimi sta bili žena Mihaela Ferka, označena kot predikantova hči, in žena Jurija Krabata, za katerega izvemo, da je bil učitelj v gradu ( Praeceptor in Gschloß). Odzvali sta se samo dve ženski – ženi nekega Šmita in Hansa Trometterja –, ki sta se že prej spreobrnili,860 za ostalih pet – Martina Goldšmida z ženo ter žene Hansa Kramerja, Mihaela Ferka in Jurija Krabata – pa je komisija, tako kot še za veliko oseb iz drugih krajev, izdala ponovni poziv v ljubljansko škofijsko palačo za 24. november.861 Zanimivo je, da se je izvirnik poziva z njihovimi imeni, naslovljen na krškega mestnega sodnika in svet, ohranil v mestnem arhivu. Poziv vsebuje grožnjo z visoko kaznijo, ki jo lahko mesto izterja tudi s prodajo imetja navedenih protestantov.862 855 Prav tam. 856 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 90, fasc. 54–5, snopič 4, protokol reformacijske komisije 1614–1617, pag. 181. 857 Prav tam, pag. 176. – Omenjena »gospoda« sta bila nedvomno Luka Kunec, mestni sodnik v letih 1601–3 in 1606–9, in Andrej Kopriva, ki je sodniško funkcijo opravljal v letih 1615–16, 1618–19 in 1622–23 (SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 40r–41r in 42r). 858 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 41r. 859 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 90, fasc. 54–5, snopič 4, protokol reformacijske komisije 1614–1617, pag. 221. Gl. tudi: Dimitz, Urkunden zur Reformationsgeschichte, str. 80. 860 Dimitz, Urkunden zur Reformationsgeschichte, str. 77–81 (Krško na str. 77 in 80); prim. Dimitz, Geschichte Krains III, str. 366–367. – Na drugem izvodu poziva, shranjenem v stanovskem arhivu, je pri Krčanih pripis: NB: dise sein alle vncatholische vnd Bosluthrische Leüth (SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 90, fasc. 54–5, snopič 4, protokol reformacijske komisije 1614–1617, pag. 214). 861 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 90, fasc. 54–5, snopič 4, protokol reformacijske komisije 1614–1617, pag. 237. Gl. tudi: Dimitz, Urkunden zur Reformationsgeschichte, str. 80. 862 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, 20. 11. 1615. 172 Mesto Krško v 16. stoletju Seznam zadnjih znanih krških protestantov iz leta 1615 (SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, 20. 11. 1615). O nadaljevanju vemo le to, da sta se odzvali Eva Krabat in Elizabeta, žena Mihaela Ferka, ki sta se obljubili spovedati do božiča.863 Niti število zadnjih krških protestantov niti njegova primerjava s številom oseb, klicanih pred komisijo iz drugih mest in trgov, sama po sebi ne moreta biti osnova za sklepanje, kolikšen delež mestnega prebivalstva so protestanti predstavljali v 16. stoletju. Prav tako je težko sklepati o povezavah s protestantizmom na podlagi očitkov župnika Khuna, ki jih je ta leta 1621, malo pred svojo smrtjo, naslovil na mestnega sodnika in svet glede premajhnega spoštovanja njega samega in drugih duhovnikov ter cerkvenih zapovedi.864 O morebitnih reliktih protestantizma ali kriptoprotestantih ni ne tedaj ne pozneje zaslediti ničesar več. Bohoričevo in Dalmatinovo Krško se je rekatoliziralo. 863 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 90, fasc. 54–5, snopič 4, protokol reformacijske komisije 1614–1617, pag. 249. 864 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, 30. 3. 1621. 173 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Priloga 1 Kronološki seznam mestnih sodnikov in pisarjev Kratice: KKK = krška kapucinska kronika865 KMK = krška mestna knjiga866 SI AS 1 = Vicedomski urad za Kranjsko SI AS 2 = Deželni stanovi za Kranjsko s. d. = sine dato, brez datuma s. p. = sine pagina, brez strani urbar 1575 = novoreformirani urbar gospostva Krško iz leta 1575867 Seznam mestnih sodnikov Leto Datum Ime Vir 1539 28. 6. Miklavž LAIBACHER KMK, fol. 10r ( Miclaus Layp[ acher]) 1539 5. 12. Jurij HIRSCHENFELDER KMK, fol. 60r ( Jorg Hirschenfelder) 1540 23. 4. Urban LUNDRA KMK, fol. 10v ( Vrban Lundra) 1541 17. 1., Tomaž SCHUSTER/ŠUSTER KMK, fol. 57r in 62v 3. 2. in ( Thomas Schuster) 21. 4. 1541 26. 7. in Jurij HIRSCHENFELDER KMK, fol. 54r in 57v 21. 9. ( Jorg Hirschenfelder) 1542 25. 5. Jurij HIRSCHENFELDER KMK, fol. 59r ( Jorgen Hirschenfelder) 1543 20. 4. Baltazar FLEISCHHACKER KMK, fol. 10r ( Walthasar …)868 865 Objava v: Kralj, Transkripcija virov. 866 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga. 867 AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575. 868 Sodnikov priimek razkriva seznam 17 mož, sodnih prisednikov, 28. oktobra 1541, med katerimi je tudi Baltazar Fleischhacker: Wolthesar Fleyschakar (KMK, fol. 61r). 174 Mesto Krško v 16. stoletju 1543 – Miklavž LAIBACHER KKK, str. 471 ( Nicolaus Lappacher) 1543 5. 10. Miklavž LAIBACHER KMK, fol. 59v ( Niclaus Laypachar) 1544 6. 3. in Miklavž LAIBACHER KMK, fol. 56r in 61v 14. 3. ( Niclaus Laypachar) 1546 14. 5. in Valentin FLEISCHHACKER KMK, fol. 56v in 58v 25. 5. ( Valenndt Flayschakar) 1547 3. 3. Jurij HIRSCHENFELDER KMK, fol. 62v ( Jorg Hirschenfelder) 1548 26. 10. Peter LAZAR KMK, fol. 56v ( Peter Lasar) 1549 s. d. Peter LAZAR KMK, fol. 54v ( Peter Lasar) 1549 s. d. Valentin FLEISCHHACKER KMK, fol. 54v ( Valendt Flayschakar) 1550 21. 3. in Valentin FLEISCHHACKER KMK, fol. 47r 23. 5. ( Valthin Fleyschhakher, Valenndt Fleyschakar) okoli 1551 – Fabjan LAIBACHER KMK, fol. 11r ( Fabian Lappacher) 1551 18. 11. in Jurij MLAKAR KMK, fol. 53r in 53v 19. 11. ( Jergen Mlakher) 1552 30. 10. Valentin FLEISCHHACKER KMK, fol. 63r ( Valentin Fleischakher) 1556 6. 3. Peter BRUMNIK KMK, fol. 63v ( Petter Wrumbnig) 1556 30. 7. Valentin FLEISCHHACKER KMK, fol. 62r ( Valent Vleischakher) 1557 28. 3. in Andrej JANČIČ SI AS 1, šk. 372, sodni protokoli 3. 5. ( Anndree Janntschitsch) 1554–1557, fol. 155 in 151 1558 – Peter BRUMNIK KKK, str. 471 ( Petrus Wrumbnig) 1558 25. 4. Peter BRUMNIK KMK, fol. 48r ( Petter Wrümbnigkh) 1560 14. 6. Jurij KALČIČ KMK, fol. 60v ( Jorgen Khaltschitsch)869 1560 19. 6. in Fabjan LAIBACHER KMK, fol. 49r in 50v 15. 11. ( Fabian Laipacher, Fabian Lappacher) 869 Kot nekdanji mestni sodnik je omenjen 27. novembra 1562 (KMK, fol. 14r). 175 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 1561 – Andrej JANEŽIČ [JANČIČ] KKK, str. 471 ( Andreas Janeshitsh) 1561 2. 8. in Andrej JANČIČ KMK, fol. 50r in 13r 12. 12. ( Anndren Janntschitsch, Anndren Jantschitsch) 1562 22. 7. in Peter BRUMNIK KMK, fol. 51r in 14r 27. 11. ( Pettern Wrumbnikh) 1563 – Peter BRUMNIK KKK, str. 471 ( PETRUS Wrumbnig) 1563 3. 5. in Peter BRUMNIK KMK, fol. 51v in 52r 4. 5. ( Pettern Wrumbnikh) 1567 25. 5. Peter BRUMNIK KMK, fol. 52v ( Pettern Wrumbnigkh) 1569 25. 1. Peter BRUMNIK KMK, fol. 52v ( Petter Wrumbnig) 1575 13. 5. Janez (Hans) SCHWEINZER urbar 1575, s. p., Hernach volgen ( Hannß Schweinzer) die Hofzinss etc. 1575 15. 10. Mihael HIRSCHENFELDER SI AS 1, šk. 171, lit. G VIII–11, pag. ( Michell Hirschenfelder) 482 1577 10. 1. Mihael HIRSCHENFELDER SI AS 2, I. reg., šk. 287, fasc. 420, ( Michel Hierschenfelder) pag. 1518 1577 – Matija BOŽIČ KKK, str. 471 ( Mathias Woshitsh) 1577 5. 2. Matija BOŽIČ KMK, fol. 46v ( Mathia Woschitsch) 1579 – Jurij LAŠIČ KKK, str. 471 ( Georgius Lashitsh) 1579 12. 1., Jurij LAŠIČ KMK, fol. 60r, 46r in 55r 6. 3. in ( Georgen Laschitsch, Jerg Laschitsch, 27. 3. Georg Laschitsch) 1580 31. 5. Mihael HIRSCHENFELDER SI AS 1, šk. 171, lit. G VIII–2, pag. ( Micheln Hierschenfelder) 218 1581 20. 3. Matija BOŽIČ kot »Obman« KMK, fol. 15r ( Mathia Woschitsch als Obman) 1581 – Janez KRAFET [KURFED] 870 KKK, str. 471 ( Joannes Kraffet) 1581 22. 5. Janez (Hans) KORFET KMK, fol. 39r [KURFED]871 ( Hansen Khorffett) 870 V urbarju iz leta 1570 je priimek zapisan kot Khurfedt (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 491). 871 Gl. prejšnjo opombo. 176 Mesto Krško v 16. stoletju 1586 26. 6. Jurij LAŠIČ SI AS 1, šk. 171, lit. G. VIII–1, ( Georgen Laschitsch) – izvoljen na pag. 111 binkoštni torek, funkcijo nastopil v ponedeljek po telovem 1587 27. 6. Krištof JANČIČ SI AS 1, šk. 171, lit. G VIII–1, ( Christoffen Jantschitsch) – izvoljen pag. 3 na binkoštni torek, funkcijo nastopil v ponedeljek po telovem 1592 27. 6. Avguštin TRIESTER SI AS 1, šk. 171, lit. G VIII–1, ( Augustin Triesster) – izvoljen (brez pag. 7 navedbe dneva) 1595 junij Gašper KURIN SI AS 1, šk. 171, lit. G VIII–1, ( Caspern Curin) – izvoljen (brez pag. 11 navedbe dneva) 1597 27. 6. Jurij STAINER SI AS 1, šk. 171, lit. G VIII–1, ( Jergen Stainer) pag. 15 1599 – Jurij ČADE (naslednje leto – ponovno izvoljen) 1600 27. 6. Jurij ČADE SI AS 1, šk. 171, lit. G VIII–1, ( Georgen Tschade) – ponovno izvoljen pag. 19 (brez navedbe datuma izvolitve) Seznam mestnih pisarjev Leto Datum Ime Vir 1548 27. 5. Urban BEHAIM KMK, fol. 58r ( Urban Behamm mp [manu propria]) 1550 21. 5. MATEVŽ KRAMAR KMK, fol. 47r ( Mathes Khramer derzeitt Stattschreiber) okoli – Jernej GRÜNWALDER KMK, fol. 11v 1551 ( Bartlme Grienwalder) 1558 25. 4. Matevž [KRAMAR], stari KMK, fol. 48r [nekdanji] mestni pisar ( des Matheusen alten Stattschreibers Aiden) 1561 2. 8. Mihael MIKUŽ KMK, fol. 50r ( Micheln Mikhuschen) 1580 31. 5. Matevž STUDENČAR SI AS 1, šk. 171, lit. G VIII–2, pag. ( Mathesen Studenzer) 218 1583 31. 5. Volf WARTPERGER KMK, fol. 15v ( Wolff Warttperger) 177 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Priloga 2 Kronološki seznam novosprejetih meščanov po mestni knjigi872 26. julija 1541 v času mestnega sodnika Jurija Hirschenfelderja ( Jorg Hirschenfelder) (fol. 54r) Ime Navzočnost med plačniki dvornega činža 1570 in 1575 (gl. Prilogo 3) 1 Matjaž DOBRAVOLA priimek 1570 (št. 138) in 1575 (št. 141) ( Mathiasch Dobrauola) 2 Gregor JURKOVIC/JURKOVIČ – ( Gregor Jurkhauitz) 3 Janez (Hans) BOŠNAK/VOŠNAK – ( Hanß Waschnakh) 4 Andrej PEITLER [vrečar] priimek oz. poklicna oznaka 1570 (št. 81) in 1575 ( Andre Paÿtler) (št. 74) 5 Jakob SREBERNAJK 1570: št. 24; 1575: št. 23 [SREBERNJAK] ( Jacob Srebernaÿkh) 6 Matija WEBER/VEBER [tkalec] priimek oz. poklicna oznaka 1570 (št. 101) in ( Mathia Weber) 1575 (št. 64 in 95) 7 Avguštin SCHUSTER/ŠUSTER priimek oz. poklicna oznaka nekdanjega [čevljar] posestnika 1570 (št. 89 in 93) in 1575 (št. 82 in ( Augustin Schuster) 86) 8 Volfgang GOLDSCHMID [zlatar] – ( Wolffgang Goldtschmidt) 9 Luka, PRENIC-ev sin, čevljar – ( Lucas schuster Prenitz sonn) 10 Simandl LOVRAR Simandl kot nekdanji posestnik vinograda 1570: ( Simandil Lourar) št. 92; 1575: št. 87 11 Pongrac LONČARIC/LONČARIČ – ( Pangritz Lotzaritz) 12 Petric VEZAJK/VEZJAK/BEZJAK – ( Petritz schnajder Wesaykh) 13 Krištof HOSTOPF, kramar – ( Cristoff Kramar Hostopf) 872 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga. 178 Mesto Krško v 16. stoletju 14 Andrej JANČIC/JANČIČ 1570: št. 25; 1575: št. 24 ( Andre Jantzitz) 15 Peter BRUMNIK, čevljar 1570: št. 95; 1575: št. 89 ( Petter Wrumbnigkh schuester) Leta 1549 v času mestnega sodnika Petra Lazarja ( Peter Lasar) (fol. 54v) Ime Navzočnost med plačniki dvornega činža 1570 in 1575 1 Jurij VUCIN, zidar – ( Jorg Wutzin mar) 2 Jurij ŠLEŽINGER, krznar 1570: št. 14; 1575: št. 12 ( Jorg Schleschinger khursnar) 3 zet Matije VOGRIN-a (tast) Matija Vogrin 1570: št. 110; 1575: št. 104 ( Mathia Vagrin aÿden) 4 Matija TURŠIČ – ( Mathia Thurchitz – sic!) 5 Matevž CEFERLIN – ( Matheus Zeferlin) 6 Tomaž VULK, čevljar kot nekdanji posestnik 1570: št. 59; 1575: št. 53 ( Thomas Vulkh schuster) 7 Andrej ABERTI, zlatar – ( Anndre Aberti goldschmidt) 8 Gregor LAŠIC/LAŠIČ, čevljar 1570: št. 1 in 26: 1575: št. 1 in 25 ( Gregor Lasitz schuster) 9 zet Matevža RETNAR-ja – ( Matheus Retnar ayden) Leta 1549 v času mestnega sodnika Valentina Fleischhackerja ( Valendt Flayschakar) (fol. 54v) Ime Navzočnost med plačniki dvornega činža 1570 in 1575 1 Martin TUMPERGAR ali DIVJAK – ( Martin Tumpergar oder Diuyakh) 179 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 25. aprila 1558 v času mestnega sodnika Petra Brumnika ( Petter Wrümbnigkh) (fol. 48r–48v) Ime Navzočnost med plačniki dvornega činža 1570 in 1575 1 Jurij ROŽIČ, mesar 1570: 39; 1575: 122 ( Jerg Vleischakher Roschitsch) 1570: mesarska klop št. 4; 1575: mesarska klop št. 2 2 Matevž HAUPTMAN – ( Matheus Hauptman) 3 Jenže HLIDIČ, sodar 1570: št. 11; 1575: št. 9 – obakrat kot Hlidi ( Jensche Pinter Chliditsch) 4 Boštjan KONČIC/KONČIČ, krojač 1570: št. 44; 1575: št. 127 ( Wastian Khontschitz schneider) 5 Tomaž DULAHER [DUELACHER], priimek – 1570: št. 18; 1575: št. 16 krojač ( Thomasch Thuelacher schneider) 6 Jurij SITAR, čevljar 1570: št. 79; 1575: št. 72 ( Juri Sittar schuester) 7 BOŠTJAN SCHUSTER/ŠUSTER njegovega pol oštata že v drugih rokah – 1570: [čevljar], zet starega mestnega pisarja št. 89; 1575: št. 82 Matevža [Kramarja] ( Wastian schuester des Matheusen alten Stattschreibers Aiden) 8 Gregor RADEL, strižec/brivec 1570: št. 55; 1575: št. 48 ( Gregor Radl scherer) 9 Primož CERJAK, čevljar 1570: št. 59; 1575: št. 53 ( Primuß Zeriakh schuester) 10 Vincenc RIEMER [jermenar] priimek oz. poklicna oznaka pri nekdanjem ( Vinzenz Riemer) posestniku – 1570: št. 31; 1575. št. 30 11 Jurij JUDAS/JUDEŽ, sodar – ( Jorg Judas Pinter) 12 Ahac LAKNER, čevljar – ( Achatz Lakhner schuester) 13 Volf PEČIČ, ranocelnik/padar – ( Wolff Pader Petschitsch) 14 Matevž GREGORČIČ, čevljar – ( Matheusch Gregortschitsch schuester) 15 Lavre FILAVA, krojač – ( Laure Fülaua schneider) 16 Blaž GORENČIČ, krojač – ( Blaß Gorentschitsch schneider) 180 Mesto Krško v 16. stoletju 17 Ulrik KUS, čevljar 1570: št. 27; 1575: št. 26 ( Ulrich Khuß schuester) 18 Jurij POGAČNIK – ( Juri Pagatschnÿkh) 19 Urban MAURER, tesar priimek oz. poklicna oznaka – 1570: 120 in 135; ( Urban Maurer zimerman) 1575: 114 in 138 20 Peter STAINER, kramar 1570: št. 99; 1575: št. 93 ( Petter Stainer khrammer) 21 Jurij GOREJNEC, tkalec 1570: št. 145; 1575: št. 147 ( Juri Goreÿnez weber) 22 Jurij GREDINCIŠ/GREDINČIČ – ( Juri Gredinzisch) 23 Krištof GLEICH, krojač 1570: št. 88; 1575: št. 81 ( Cristoff Gleÿch schneider) 24 Peter JURIC/JURIČ, krojač – ( Petter Juritz schneider) 25 Miklavž OSTRUŽNIK, tkalec – ( Miclausch Oschtrugsnigkh weber) 26 Peter MARINČIČ, krojač 1570: št. 100; 1575: št. 94 ( Petter Marintschitz schneider) 27 Mihel WALICH [Lah] 1570: št. 7 in 21; 1575: št. 7 in 18 ( Michel Walich) 28 Lavre KNEZIČ/KNEŽIČ, čevljar 1570: št. 140; 1575: št. 143 ( Laure schneider Khnesitsch) 29 Gašper KUNTA 1570: mesarska klop št. 1; 1575: mesarska klop ( Casper Khuntha) št. 4 (Kunte) 30 Jurij MEČARIČ – ( Jörg Metscharitsch) 31 Mihel ŽGAJNAR – ( Michel Schgainer) 32 Matija GREGORIN – ( Mathia Gregorin) 33 Mihel MIKUŽ 1570: št. 29; 1575: št. 28 in 19 ( Michell Mikhusch) 181 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 22. julija 1562 v času mestnega sodnika Petra Brumnika ( Pettern Wrumbnikh) (fol. 51r–51v) Ime Navzočnost med plačniki dvornega činža 1570 in 1575 1 Mihael KOČEVER KUNC, kovač 1570: št. 115; 1575: št. 119 (Michaell Khotscheuer Khuenntz schmidt) 2 Tomaž STRUPEK, krojač – ( Thomasch Strupekh schneider) 3 Matija BOŽIČ, čevljar 1570: št. 62; 1575: št. 55 in 30 ( Mathias Woschitsch schuester) 4 Jurij CIRJAK, čevljar 1570: št. 33 (Cerjak); 1575: št. 33 (Cerjak) ( Jurÿ Cÿriakh schuester) 5 Luka JAKŠIČ, čevljar – ( Lucas Jäkschitsch schuester) 6 Jakob MIKUŽ, čevljar 1570: št. 41; 1575: št. 124 ( Jacob Mikhusch schuester) 7 Mihel HIRSCHENFELDER 1570: št. 113; 1575: št. 107 ( Michel Hierschenfelder) 8 Lenart MARKOVČIČ, steklar 1570: št. 19 (Glaser); 1575: št. 17 (Glaser) ( Liennhartt Markhoutshitsch Glaser) 9 Mihel KAŠNIK, krojač priimek Kačnik – 1570: št. 50; priimek ( Michel Khaschnikh schneider) Kasching –1575: št. 43 10 Jernej MANNICH, čevljar – ( Barttelme Mannich schuester) 11 Matija KUPIČ – ( Matthias Khuppitsch) 12 Miklavž STARČIČ 1570: št. 86 (Staršič); 1575: št. 79 (Staršič) ( Miclausch Startschitsch) 13 Maksimilijan FREIBURGER – 14. – avgusta ( Maximillian Freÿwurger den 14 augusti) [prečrtan] 3. maja 1563 v času mestnega sodnika Petra Brumnika ( Pettern Wrumbnikh) (fol. 51v–52r) Ime Navzočnost med plačniki dvornega činža 1570 in 1575 1 Matija TERBUŠKO, krojač priimek v ženski obliki – 1570: št. 107 ( Mathias Terwuschkho schneider) (Šterbanšovka); 1757: št. 101 (Šterbavška) 182 Mesto Krško v 16. stoletju 2 Jurij LAŠIC/LAŠIČ, vrečar 1570: še ne; 1575: št. 14 (kot Jurko) ( Georg Laschitz peutller) 3 Baltazar RADOVAN, strižec/brivec 1570: št. 112 (Scherer); 1575: št. 106 (Scherer) ( Wallthaus Radouan scherer) 4 Simon ZOREC, krojač – ( Simon Soretz schneider) 5 Gregor KLINIC, čevljar – ( Gregor Khlinitz schuester) 6 Mihel PETAUER/PETAVER, vinograd na Trški gori 1570 in 1575873 jermenar ( Michell Pettauer Riemer) 7 Jakob GREGORIČ, nekdanji (mestni) – vratar ( Jacob Greggoritsch gewesner thorhuetter) 8 Štefan JURŠIC/JURŠIČ, tkalec – ( Steffan Jurschitz Weber) 4. maja 1563 v času mestnega sodnika Petra Brumnika ( Pettern Wrumbnikh) (fol. 52r) Ime Navzočnost med plačniki dvornega činža 1570 in 1575 1 Gregor ANTONŠIC/ANTONČIČ, 1570: št. 31; 1575: št. 31 (njegova vdova) čevljar ( Greggor Annthonschitz schuester) 2 Miklavž SRESIC/SREŠIČ, – ključavničar ( Miclauß Sressitz Schlosser) 3 Mikola MARŠETIČ, sodar – ( Micolla Marschetitsch pinntther) 4 AHAC COLNER, krojač – ( Achatz Zollner, schneider) 5 Jurko CVITKO, tkalec – ( Jurkho Zwittkho Weber) 6 Matija KOVAČIČ, čevljar – ( Mathia Khouatschitsch schuester) 7 Matevž ŠTIH, čevljar 1570: št. 85 (kot Matija); 1575: št. 78 (kot ( Mathes Stich schuester) Matija) 8 Matevž KOPRIVA, krznar 1570: št. 23 (kot Matija); 1575: št. 20 (kot ( Mathes Khopriua khurschner) Matija) 873 Gl. op. 755. 183 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 25. maja 1567 v času mestnega sodnika Petra Brumnika ( Pettern Wrumbnigkh) (fol. 52v) Ime Navzočnost med plačniki dvornega činža 1570 in 1575 1 Blaže RIEMER [jermenar] 1570: št. 104; 1575: št. 98 (kot Blaže Migalič, ( Wlase Riemer) jermenar 2 Matija OMERZEL 1570: št. 70; 1575: št. 63 in 27 ( Mathia Omersl) 3 Ulrik ŽONTA – ( Vlrich Schontta) 4 Lavre Lakner 1570: št. 106; 1575: št. 100 (kot Lavre Mlakar) ( Laure Lakhner) 5 Pavle ŠERBEČ/ŠERBEC 1570: št. 58; 1575: št. 51 ( Paulle Scherbetsch) 1570: mesarska klop št. 7; 1575: mesarska klop št. 3 6 Jerne ŠELIBAR – ( Jerne Schellibar) 25. januarja 1569 v času mestnega sodnika Petra Brumnika ( Petter Wrumbnig) (fol. 52v) Ime Navzočnost med plačniki dvornega činža 1570 in 1575 1 Janez (Hans) KORFET 1570: št. 38 (kot Kurfed); 1575: št. 38 (Kurfeld) ( Hannß Corffett) 2 Lenart FRELIH 1570: št. 121; 1575: št. 115 ( Linnchart Frelich) 3 Jurko POSTOJNAR 1570: št. 92; 1575: št. 87 ( Jurkho Postoÿnar) 4 Jurko STARAŠINEC 1570: št. 10; 1575: št. 8 ( Jurkho Staraschinez) 5 Balzatar SCHLEGEL 1570: št. 72; 1575: št. 65 ( Walthaser Schlegl) 6 Danijel STAINER 1570: št. 36; 1575: št. 36 ( Daniel Staÿner) 7 Peter AMERZEV/OMERZEL priimek – 1570: št. 70; 1575: št. 63 in 27 ( Petter Amerseu) 8 Jakob ZIMMERMANN/ 1570: št. 49; 1575: št. 42 CIMERMAN [tesar] ( Jacob Zimerman) 184 Mesto Krško v 16. stoletju 9 Peter REPIČ – ( Petter Repitsch) 10 Ivan MARKOVIČ 1570: še ne; 1575: št. 15 (kot Markovič ali Šmid) ( Jeuan Markhouitsch) 11 Ivan PETRAVIČ – ( Jeuan Petrauitsch) 12 Urban KRAJNIČ ŽGAJNER [žganjar] – ( Vrban Khreinitsch Sgeiner) 13 Janez (Hans) ŠURKA/ŽURKA priimek nekdanjega posestnika – 1570: št. 32 ( Hannß Schurkha) 14 Matevž MURN 1570: št. 23, 1575: št. 126 ( Matheus Muern) 15 Filip POSUŠEJ – ( Philip Posuschej) 16 Valent CINK 1570: št. 129, 1575: št. 131 ( Volendt Zinkh) 17 Jurka ULEŠEČ/ULEŠIČ – ( Jurkha Vleschetsch) 5. februarja 1577 v času mestnega sodnika Matije Božiča ( Mathia Woschitsch) (fol. 46v) Ime Navzočnost med plačniki dvornega činža 1570 in 1575 1 Jakob GRIVEC 1570: št. 109, 1575: št. 103 ( Jacob Griuez) 2 Mihel LAIBACHER priimek – 1570: št. 34 in 142; 1575: št. 34 in 145 ( Mihel Laÿpacher) 3 Andrej MASL, krojač 1570: še ne; 1575: št. 45 ( Andre Mäsl schneÿder) 4 Primož JENŽIC, mesar – ( Primos Jenschitz fleischakher) 5 Mihel PERUT, čevljar 1570: še ne; 1575: št. 52 (Perot) ( Michel Perut schuesster) 6 Jurij STAINER 1570: št. 36 in 99; 1575: št. 36 in 93 ( Juri Stainer) 7 Ahac KOŽEL – ( Achatz Koschel) 8 Mihel KUS, kovač priimek – 1570: št. 27; 1575: št. 26 ( Michel Khuß schmidt) 185 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 9 Jurij ČEDE 1570: še ne; 1575: št. 32 (Jurko Šade) ( Jurÿ Tschäde) 10 Krištof PAVŽUN – ( Cristoff Pauschun) 22. maja 1581 v času mestnega sodnika Janeza (Hansa) Kurfeda ( Hansen Khorffett) (fol. 39r) Ime Navzočnost med plačniki dvornega činža 1570 in 1575 1 Avguštin TRIESTER – ( Augustin Thriesster) 2 Andrej ROŽIČ priimek – 1570: št. 5, 39 in 46; 1575: 2, 39 in 122 ( Andre Roschitsch) 3 Mihel KURSCHNER [krznar] priimek oz. poklicna oznaka – 1570: št. 35; 1575: ( Michel Khurschner) št. 35 4 Janže GORENIC priimek – 1570: št. 145; 1575: št. 147 (Gorenec) ( Jansche Gorenitz) 5 Ožbolt SCHNEIDER [krojač] priimek oz. poklicna oznaka nekdanjega ( Oswaldt Schneider) posestnika – 1570: št. 88; 1575 – št. 81 6 Ivan GERK – ( Juuan Gergkh) 7 Gregor VODOPIVEC priimek nekdanjega posestnika – št. 34 in 34; ( Gregor Vodopiuiz) 1575: št. 39 in 122 8 Gašper KURIN, krojač – ( Casper Khurin Schneider) 9 Ludovik KASTELAN, zidar – ( Ludouigkh Casstelan Maurer) 10 Janže VUČIČ/BUČIČ – ( Jansche Wutschitsch) 11 Jurij MATIŠIČ, tkalec – ( Jurÿ Matischitsch Weber) 12 Tomaž SCHEINER – ( Thomaß Scheÿnner) 13 Luka PIPANIC, tesar – ( Lucas Pipanitz Zimerman) 14 Luka SCHLOSSER [ključavničar] – ( Lucas Schlosser) 15 Jernej PAJK – ( Jernnÿ Paÿkh) 16 Martin RIFEL 1570: št. 98; 1575: št. 92 ( Marthin Riffel) 186 Mesto Krško v 16. stoletju 17 Jurij BRUMNIK priimek – 1570: št. 95; 1575: št. 89 ( Georg Wrumbnigkh) 18 Jernej GERLOVIČ – ( Jerneÿ Gerlouitsch) 19 Krištof JANČIČ 1570: št. 25 (Andrej); 1575: št. 24 (Krištof ) ( Christoff Jantschitsch) 20 Jernej POZLAVŠEK/POŽLAVŠEK – ( Jerneÿ Poslauschegkh) Priloga 3 Posestno stanje mesta v luči popisov dvornega činža leta 1570 in 1575874 Leto/ Posestnik Posest v 875 v zap. št. ev ev unih Dajat denarju Dajat kop 1570: 1 Gregor LAŠIČ 1 oštat ( von Ainer Hofstat) 6 kr, – ( Gregor Laschitsch) 2 den 1570: 1 Gregor LAŠIČ 1 oštat 6 kr, – ( Gregor Laschitsch) 2 den 1570: 2 gospod Sigmund 1 vrt ( von Ainem Gartten) 6 kr – ( Herr Sÿgmundt) 1575: 2 gospod Sigmund PFISTER 1 oštat 5 kr 1 [pek] 1 vrt 5 kr – 1 vrt 6 kr – 1570: 3 Urban NAGELJ 1 oštat 10 kr 1 ( Vrwan Nagellÿ) 1 vrt PANTL-ove 5 kr 1 ( der Pandtlin) 1575: 3 Jurij ŠERBINEC, tkalec 1 oštat Jerneja ŠMIT-a [kovača] ( des 10 kr 1 ( Jurÿ Scherbinez Weber) Jerni Schmid Hofstat) 1 vrt 5 kr 1 874 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 481–529; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Hernach volgen die Hofzinss etc. 875 Gld = goldinar (60 krajcarjev), kr = krajcar (4 pfenigi), den = pfenig/denarič. 187 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 1570: 4 Jernej župan/ZUPAN s Senuš 1 oštat 10 kr 1 ( Jernÿ Suppan von Senusch) 1575: 4 Jernej župan/ZUPAN s Senuš 1 oštat 10 kr 1 ( Jernÿ Suppan von Senusch) 1570: 5 Jurij KARBUŠEK 1 oštat pod Goro pri župnišču 5 kr 1 ( Jurÿ Kharwuscheckh) ( vnndterm Perg beÿ dem Pharhoff) 1575: 5 Jurij KERBUŠEK 1 oštat pod Goro pri župnišču 5 kr 1 ( Jurÿ Kherwuschekh) ( vndterm Perg beÿ dem Pfarhof) 1570: 6 gospod Janez (Hans) 1/4 oštata 5 kr 1 ZISELPACHER, župnik ( Herr Hannß Zÿsselpacher Pharer) [umrl 1567] 1575: 6 Martin ALEKS 1/4 oštata 5 kr 1 ( Marthin Alex) 1570: 7 Mihel WALICH [Lah] 1 vrt pod Goro ( vnndterm Perg) 10 kr – ( Mÿchel Walÿch) 1575: 7 Mihel WALCH [Lah] 1 vrt pod Goro ( vndterm Perg) 10 kr – ( Michel Walch) 1570: 8 Blaže PODERIN 1 vrt pri Mihelu WEBRU 10 kr – ( Blasse Poderÿn) ( beÿ dem Mÿchel Weber) 1575: – 1570: 9 gospod Janez (Hans) 1 vrt pod gradom pri župnišču 10 kr 1 ZISELPACHER ( vnndterm Geschloß beÿ dem Pharhoff) ( Herr Hannß Zÿsselpacher) [župnik, umrl 1567] 1575: – 1570: 10 Jurko STARAŠINEC 1/4 oštata, na njem je zgradil hišo 6 kr, 1 ( Jurco Starraschinetz) ( darauf sein Behausung Paut) 2 den 1 pustota pri župnišču ( von Ainer 5 kr – Öden beÿ dem Pharhoff) na preklic 1575: 8 Jurko STARAŠINEC 1/4 oštata, na njem je zgradil hišo 6 kr, 1 ( Jurco Starraschinez) ( darauf Er Sein behausung gepaut) 2 den opuščen hlev pri župnišču ( von Ainem 5 kr – öden Stall beÿ dem Pfarrhof) 1570: 11 Janez (Hans) HLIDI 1 oštat Volfa TEHABOJ-a ( vonn des 10 kr – ( Hannß Hlÿdÿ) Wolffen Thehawaÿ) in 1 vrt 1 vrt, ki ga je kupil od Magdalene 4 kr – ORAŽ-eve ( von Magdalena Orrassin) 1 vrt, ki ga je kupil od Joahima 6 kr 1 PART-a ( von dem Joahim Pardt) 188 Mesto Krško v 16. stoletju 1575: 9 Janez (Hans) HLIDI 1 oštat Volfa TEHABOJ-a ( des Wolfen 10 kr – ( Hannß Hlidÿ) Thehaweÿ) in 1 vrt 1 vrt, ki ga je kupil od Magdalene 4 kr – ORAŽ-nove ( von Magdalena Orasin erkhauft) 1 vrt, ki ga je kupil od Joahima 6 kr 1 PART-a ( vom Joachim Part) 1570: 12 Jurij VENČIČ/BENČIČ 1 oštat 6 kr 1/2 ( Georg Wenndtschitsch) 1 vrt 12 kr – 1575: 10 Jurij VENČIČ/BENČIČ 1 oštat 6 kr 1/2 ( Georg Wendtschitsch) 1 vrt 12 kr – 1570: 13 Martin GLASER [steklar] 1 oštat 19 kr 2 ( Marttin Glasser) 1575: 11 Martin GLASER [steklar] 1 oštat 19 kr, 2 ( Marthin Glasser) 1 den 1570: 14 Jurij SLEZINGER/ 1 oštat 20 kr 2 ŠLEZINGER ( Jerg Slessinger) 1575: 12 Jurij ŠLEZINGER 1 oštat 20 kr 2 ( Georg Schlesinger) 1570: 15 Primož CERJAK 1 oštat 11 kr 1 ( Prÿmuß Zerÿackh) 1 oštat – TOPOLČEV ( von des 10 kr 1 Thopoltzen Hoffstatt) 1575: 13 Primož CERJAK 1 oštat 11 kr 1 ( Primus Zeriackh) 1 oštat – TEPLICER-jev ( von des 10 kr 1 Töpplizer Hofstat) 1570: 16 Gašper iz Samobora 1 oštat 10 kr 1 ( Caspar vom Samawor) 1 oštat 10 kr 1 1575: 14 Jurko LAŠIC 1 oštat 10 kr, 1 ( Jurco Laschiz) 2 den 1 oštat 10 kr 1 1570: 17 Štefan SAHIER/ZAHER 1 oštat, ki je bil prej KERNBEIS-ov 10 kr 1 ( Steffan Sahier) ( so Zuuor des Khernpeÿß gewest) 2 vrtova na gmajni ( An der Gemein) 13 kr, – 1 den 1575: 15 Ivan MARKOVIČ ali ŠMID 1 oštat – KERNBEIS-ov ( von des 10 kr 1 [kovač] Khernpeiß) ( Juuan Markhouitsch oder Schmid) 1570: 18 Jurij DULAHER, čevljar 1 oštat – SCHREIBER-jev [pisarjev] 5 kr 1/2 ( Jerg Thuellacher Schuesster) ( vom des Schreibers Hofstat) 189 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 1575: 16 Jurij DULAHER, čevljar 1 oštat – SCHREIBER-jev ( von des 5 kr 1/2 ( Georg Thuelacher Schuester) Schreibers Hofstat) 1570: 19 Lenart GLASER [steklar] 1 staro zidovje 15 kr 1 ( Lyennhart Glasser) ( von ainer Altten Maur) 1 vrt na gmajni ( auf der Gemein) 4 kr – 1 vrt 10 kr 1 1575: 17 Lenart GLASER [steklar] 1 staro zidovje ( von Ainer Alten Maur) 15 kr 1 ( Leonhardt Glasser) 1 vrt 10 kr 1 1570: 20 Maruša PANTL 1 oštat 15 kr 1 1/2 ( Marusch Pandtlin) 1 zidan štok ( von ainem Gemaurtten 5 kr – stockh) 1575: 19 Mihel MIKUŽ, oskrbnik v 1 oštat 15 kr 1 1/2 Krškem ( Michel Mikhusch 1 zidan štok ( von Ainem Gemaurten 5 kr – Pfleger zu Gurfkhfeld) Stokh) 1570: 21 Mihel WALICH [Lah] 1 oštat 20 kr 2 1/2 ( Mÿchel Wallich) 1575: 18 Mihel WALCH [Lah] 1 oštat 20 kr 2 1/2 ( Michel Walch) 1570: 22 Mihel FLEISCHHACKER 1 oštat 20 kr 2 1/2 [mesar] ( Mÿchel Fleischackher) 1575: 22 Jurko POŽLAVŠEK 1 oštat 20 kr 2 1/2 ( Jurco Poschlauschig) 1 vrt na gmajni ( Auf der Gmain) 4 kr – 1570: 23 Matija KOPRIVA 1/4 oštata 6 kr – ( Mattia Khopriua) 1575: 20 Matija KOPRIVA 1/4 oštata 6 kr – ( Mathia Khopriua) 1570: 24 Jakob SREBERNAK 1/4 oštata 5 kr – ( Jacob Srewernackh) 1575: 23 Jakob SREBERNAK 1/4 oštata 5 kr – ( Jacob Srewernakh) 1570: 25 Andrej JANČIČ 1/2 oštata 15 kr 1 1/2 ( Andre Janndtschitsch) 1575: 24 Krištof JANČIČ 1/2 oštata 15 kr 1 1/2 ( Christoph Jandtschitsch) 1570: 26 Gregor LASIČ/LAŠIČ 1 vrt 10 kr 1 ( Gregor Lassitsch) 1575: 25 Gregor LASIČ/LAŠIČ 1 vrt 10 kr 1 ( Gregor Lassitsch) 1 oštat 6 kr, – 2 den 190 Mesto Krško v 16. stoletju 1570: 27 Ulrik KUS 1 oštat 20 kr 2 ( Vlrÿch Khuß) 1575: 26 Ulrik KUS 1 oštat 20 kr 2 ( Vlrich Khuß) 1570: 28 Jakob z Viher 1/2 oštata ANDREŠKIN-ovega ( vonn 10 kr 1 ( Jacob vom Weÿhar) des Andreschkhin) 1575: 27 Matija OMERZEL 1/2 oštata 10 kr 1 ( Mathia Omarschel) 1570: 29 Mihel MIKUŽ 1/4 oštata 5 kr 1 ( Mÿchel Mÿkhusch) 1/4 vrta na brodu 5 kr 1/2 ( Am Furdt) 1575: 28 Mihel MIKUŽ, oskrbnik 1/4 oštata 5 kr 1 [gospostva Krško] 1/4 vrta na brodu 5 kr 1/2 ( Michel Mikhusch Pfleger) ( Am Furdt) 1570: 30 Šimon KAČIČ 1 oštat 16 kr 1 ( Schÿmon Khatschitsch) 1575: 29 Šimon KAČIČ 1 oštat 16 kr, 1 ( Schimon Khatschitsch) 2 den 1570: 31 Gregor ANTONČIČ 1 oštat – RIEMER-jev [jermenarjev] 10 kr – ( Gregor Annthontschitsch) ( von des Rÿemers Hofstat) 1 vrt, ki ga je imel Luka KRAMER 6 kr 1 [kramar] ( so Lucaß Khramer gehabt) 1575: 30 Matija BOŽIČ 1 oštat – RIEMER-jev [jermenarjev] 10 kr – ( Mathia Waschitsch) ( von des Riemers Hofstat) 1575: 31 vdova Gregorja 1 vrt Luke KRAMER-ja [kramar] 6 kr 1 ANTONČIČ-a ( von des Luca Kramers Garten) ( Gregor Antontschitsch witib) 1570: 32 Peter LASER/LAZAR 1/4 oštata 6 kr 1/2 ( Petter Lasser) 1 vrt – REHAMIČEV [prav: 10 kr 1 1/2 BEHAMIČEV] ( von des Rehamitsch Gartten) 1 oštat – ŽURKOV/ŠURKOV 5 kr 1/2 ( von des Schurckho Hofstat) 1575: 32 Jurko ŠADE/ČEDE,876 1/4 oštata – Petra LASER-ja/ 6 kr 1/2 čevljar LAZAR-ja ( von des Peter Laser) ( Jurco Schade Schuesster) 1 vrt – BEHAMIČ-ev ( von des 10 kr 1 1/2 Behamitsch garten) 1 oštat – ŠURKL-ov ( von des Schurkel 5 kr 1/2 Hofstat) 876 Leta 1577 je bil sprejet med meščane kot Jurij Čede ( Tschäde) (Gl. Prilogo 2). 191 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 1570: 33 Jurij CERJAK 1 oštat 13 kr 1 ( Jurÿ Zerÿackh) 1575: 33 Jurij CERJAK 1 oštat 13 kr 1 ( Jurÿ Zerÿakh) 1570: 34 Fabjan LAIBACHER 1/4 oštata 5 kr 1/2 ( Fabÿan Laÿppaher) 1 oštat – VODOPIVČEV 10 kr 1 ( von des Vodapÿuetz Hofstat) 1575: 34 Fabjan LAIBACHER 1/4 oštata 5 kr 1/2 ( Fabian Laÿbacher) 1 oštat – VODOPIVČEV 10 kr 1 ( von des Vodopiuez Hofstat) 1570: 35 Luka KIRSCHNER 1/4 oštata 5 kr 1/2 [krznar] ( Lucaß Khurschner) 1 vrt 5 kr – 1575: 35 Luka KIRSCHNER 1/4 oštata 5 kr 1/2 [krznar] 1 vrt 5 kr – ( Lucas Khürßner) 1570: 36 Danijel STAINER 1/2 oštata 10 kr 1 ( Daniel Stainer) 1575: 36 Danijel STAINER 1/2 oštata 10 kr 1 ( Daniel Stainer) 1570: 37 Neža (vdova) Jurija 1 ostat 6 kr – KRAMER-ja [kramarja] 1 vrt – BUCHBINDER- 6 kr – ( Nessa Jerg Khramerin) jeve [knjigovezove] ( vonn der Puechpÿntterin Gartten) 1 vrt – MAŠOMAR-ove ( vonn der 6 kr – Maschomarin Gartten) 1575: 37 Neža, vdova Jurija 1 oštat 6 kr – KRAMER-ja [kramarja] 1 vrt – BUCHBINDER- 6 kr – ( Nesa Georg Kramerin Witib) jeve [knjigovezove] ( Von der Puechpindterin) 1 vrt – MAŠOMAR-ove ( von der 6 kr – Maschomarin Garten) 1570: 38 Janez (Hans) KURFED 1/4 oštata 5 kr 1/2 ( Hannß Khurfedt) 1 vrt, ki ga ima z Lovrencem ŠPARER- vsak – -jem ( so er mir Larentzem Sparer hat) 2 kr 1 oštat – STERGAR-jev ( vonn des 10 kr 1 Stergar Hofstat) 1 oštat Nikolaja PADER-ja [ranocel- 6 kr – nika] ( von des Nÿclaß Pader Hofstat) 1 oštat – PODREKOV ( von des 6 kr – Podreckha Hofstat) 1 vrt 2 kr – 192 Mesto Krško v 16. stoletju 1575: 38 Janez (Hans) KURFELD 1/4 oštata 5 kr 1/2 ( Hannß Khurfeldt) 1 vrt, ki ga ima z Lovrencem ŠPORER- 4 kr, – -jem ( So er mit dem Larenzen Sporer hat) 1 den 1 oštat – STERGAR-jev ( von des 10 kr 1 Stergar Hofstat) 1 oštat – Nikolaja PADER-ja [ranocel- 6 kr – nika] ( von des Niclaß Pader Hofstat) 1 oštat – PODREKOV ( von des 6 kr – Podrekha Hofstat) 1 vrt 2 kr – 1570: 39 Jurij ROŽIČ vrt, ki ga je kupil od VENČIČA/ 10 kr 1 ( Jerg Roschitsch) BENČIČA ( von dem Wendtschitsch) 1 oštat – REMEŠKAR-jev ( von des 10 kr 1 Remeschkhar Hofstat) 1 del – VODOPIVČEV ( von des 10 kr 1 Vodapÿuetz thail) 1575: 122 Jurij ROŽIČ 1 vrt – KRAJNČIČ-ev ( von des 10 kr 1 ( Georg Raschitsch) Creindtschiz Garten) 1 oštat – REMEŠKER-jev ( von des 10 kr 1 Remeschkher) 1 del – VODOPIVČEV ( von des 10 kr 1 Vodopiuez thail) 1570: 40 gospod Krištof RATZ/RAC 1 oštat 10 kr 2 ( Herr Cristoff Ratz) 1 mlinska hišica 5 kr 1 ( von dem Mul Heussel) 1575: 123 Krištof RAJC [RATZ/RAC] 1 oštat 10 kr 2 ( Herr Christoph Raiz) 1 mlinska hišica 5 kr 1 ( von dem Milheüsl) 1570: 41 Jakob MIKUŽ 1 oštat 10 kr 1 ( Jacob Mÿckhusch) 1575: 124 Jakob MIKUŽ 1 oštat 10 kr 1 ( Jacob Mikhusch) 1570: 42 Andrej ROŠTAR 1/4 oštata 6 kr – ( Anndre Roschtar) 1 vrt, ki je bil ESIH-ov ( so deß Essich 4 kr – gewest) 1 vrt na brodu ( Am Furth) 5 kr 1/2 1575: 125 Andrej RASTER/ROŠTAR 1/4 oštata 6 kr – ( Andre Raster) 1 vrt, ki je bil ESIH-ov ( So des Essich 4 kr – gewest) 1 vrt na brodu ( Am Furth) 5 kr 1/2 193 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 1570: 43 Matevž MURN 1 oštat 7 kr – ( Mattes Murn) 1575: 126 Matevž MURN 1 oštat 7 kr, – ( Mathes Murn) 2 den 1570: 44 Boštjan KANČIČ 1/4 oštata 5 kr 1 ( Wastÿan Khanndtschitsch) 1 njiva ali vrt, prej Petra STAINER-ja 5 kr – ( so Petter Staÿnner gewesen) 1575: 127 Boštjan KONČIČ 1/4 oštata 5 kr 1 ( Wastian Khondtschitsch) 1 vrt – Petra STAINER-ja ( von des 5 kr – Peter Stainer) 1570: 45 zorničar 1 oštat – REMEŠKAR-jev 16 kr, 1 ( Fruemesser)877 ( vonn des Remeschkharÿn) 2 den 1 oštat – Štefana 6 kr – FLEISCHHACKER-ja [mesarja] ( von des Steffan Fleÿschackhers Hofstat) 1 oštat – Jakoba PEITLER-ja [vrečarja] 10 kr 1 ( von des Jacoben Peÿttlers) 1 oštat – Jakoba KRULC-a ( vonn des 6 kr – Caspar Khrulez) 1 oštat – Martina FERK-a [brodarja] 6 kr – ( von des Marttin Fergen) 1 vrt – Matija PLASKAN-a ( von des 6 kr – Mattia Plasckhan) 1 oštat – SAUENSTAINER-jev ( von 10 kr 1 des Sauenstainer) 1575: 129 zorničar 1 oštat REMEŠKAR-jev ( von des 16 kr, 1 ( Fruemesser)878 Remeschkharin) 2 den 1 oštat Štefana FLEISCHHACKER-ja 6 kr – [mesarja] ( Von des Stefan Fleischakhers) 1 oštat Jakoba PEITLER-ja [vrečarja] 10 kr 1 ( von des Jacoben Peitlers) 1 oštat Gašperja KRULCA ( von des 6 kr – Caspar Krulez) 1 oštat – Pavla SAUSTAINER-ja ( von 10 kr 1 des Pauln Saustainer) 877 Leta 1570 je med plačniki gornine na Trški gori naveden zorničar Matevž: Herr Matteß Fruemesser (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 529). 878 Leta 1575 je med plačniki gornine na Trški gori naveden zorničar Matevž: Herr Matheß Fruemesser (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Perkhrecht zu der Herrschaft gehörig, Statt Perg). 194 Mesto Krško v 16. stoletju 1 oštat – Martina FERK-a [brodarja] 6 kr – ( Von des Marthin Fergen) 1 oštat – Martina PLAŠKAN-a ( von 6 kr – des Marthin Plaschkhan) 1570: 46 Blaže REŽIČ [ROŽIČ] 1 oštat – Jakoba PEITLER-ja [vrečarja] 11 kr, – ( Blasse Reschitsch) ( vonn Jacoben Peÿttlers Hofstat) 2 den 1 vrt 6 kr 1 1575: 39 Blaže ROŽIČ 1 oštat – Jakoba PEITLER-ja ( von des 11 kr, – ( Blase Roschitsch) Jacob Peidtlers Hofstat) 2 den 1 vrt 6 kr 1 1570: 47 Mihel LEISENTRITT 1/4 oštata Marka 5 kr 1/2 ( Mÿchel Leÿssentrÿdt) ZIMMERMANN-a/ CIMERMAN-a [tesarja] ( von des Marckho Zÿmerman) 1/2 oštata 10 kr 1 1575: 40 Mihel LEISENTRITT 1/4 oštata – Marka 5 kr 1/2 ( Michel Leisentridt) ZIMMERMANN-a/ CIMERMAN-a [tesarja] ( von des Marco Zimerman) 1/2 oštata 10 kr 1 1570: 48 Marko ZIMMERMANN/ 1 vrt – VUGLEN-ov ( vonn des 6 kr 1 CIMERMAN ( Marckho Vuglen) Zÿmerman) 1575: 41 Marko ZIMMERMANN/ 1 vrt – VUGLAN-ov ( von des Wuglan 6 kr 1 CIMERMAN [tesar] ( Marco Garten) Zimerman) 1570: 49 Jakob ZIMMERMANN/ 1 oštat – REMEŠKAR-jev ( vonn des 10 kr 1 CIMERMAN (Jacob Remeschkhars) Zÿmerman) 1575: 42 Jakob ZIMMERMANN/ 1 oštat – REMEŠKAR-jev ( von des 10 kr 1 CIMERMAN [tesar] ( Jacob Remeschkhers Hofstat) Zimerman) 1570: 50 Ožbolt KAČNIK 1 oštat 20 kr 2 ( Oswaldt Khatschnÿgkh) 1575: 43 Ožbolt KASCHING 1 oštat 20 kr 2 [KAČNIK] ( Oswald Khasching) 1570: 51 Matija KREJAČ 1 oštat 10 kr 1 ( Mattÿa Khreÿatsch) 1575: 44 Matija KREJAČ 1 oštat 10 kr 1 ( Mathia Khreÿatsch) 1570: 52 Matjaž LILEK 1 oštat Ivana TURK-a ( vonn des Juuan 10 kr 1 ( Mattiasch Lÿlegkh) Thurkh Hofstat) 1/4 oštata – KUŠAN-ovega ( von des 15 kr 1 Khuschan) 195 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 1575: 45 Andrej MASEL 1 oštat – Ivana TURK-a ( von des 10 kr 1 ( Andre Masl) Juuan Türkhen) 1/4 oštata – KUŠIN-ovega ( Von des 15 kr 1 Khuschin) 1570: 53 Matevž MARINČIČ 1/2 oštata 10 kr – ( Matteus Marintschitsch) 1 oštat Lenarta FRELIH-a [Vesela] 10 kr 2 ( von des Lÿenhartten Frelich) 1575: 46 Matevž MARINČIČ 1/2 oštata 10 kr 1 ( Matheus Marintschitsch) 1 oštat Lenarta FRÖLICH/ 10 kr 1 FRELIHA-a ( von des Leonhardten Frölich) 1570: 54 Jenže MATOREC, tkalec 1 oštat 11 kr, 1 ( Jennsche Mattorez Weber) 1 den 1575: 47 Matija KOŠIR, krojač 1 oštat 11 kr 1 ( Mathia Khoschier Schneider) 1 vrt – Matije ESIH-a ( Von des 2 kr, 1/2 Mathia Essich) 2 den 1570: 55 Gregor RADEL 1 oštat 10 kr 1 ( Gregor Radel) 1 vrt – imata ga s ŠPARER-jem ( mit 2 kr – dem Sparer) 1575: 48 Gregor RADEL 1 oštat 10 kr 1 ( Gregor Radl) 1 vrt, ki ga ima s ŠPARER-jem ( So 2 kr, – Er mit dem Sparer helt) 2 den 1570: 56 Lenart KRAINER [Kranj(e)c] 1 oštat 12 kr 1 1/2 ( Lÿennhardt Khreÿnner) 1 vrt, ki ga je prej imel 10 kr 1 GRÜNWALDER ( so Zuuor Gruenwalder gehabt) 1575: 50 Lenart KRAINER [Kranj(e)c] 1 oštat 12 kr, 1 ( Leonhardt Crainer) 1 den 1 vrt, ki ga je imel prej GRÜNWAL- 10 kr 1 DER ( So zuuor Grienwalder gehabt) 1570: 57 Luka TAUBINGER 1 oštat 10 kr 1 ( Lucas Thauwinger) 1575: 49 Luka TAUBINGER 1 oštat 10 kr 1 ( Lucas Taubinger) 1570: 58 Pavle ŠERBEC 1/2 oštata 10 kr 1 ( Paulle Scherwetz) 1 vrt njegove matere ( von seiner 10 kr 1 Muettern) 1575: 51 Pavle ŠERBEC 1/2 oštata 10 kr 1 ( Paule Scherbez) 1 vrt njegove matere ( von Seiner 10 kr 1 Muetter) 196 Mesto Krško v 16. stoletju 1570: 59 Primož CERJAK 1/2 vrta Tomaža VOLK-a od RANTE 5 kr 1/2 ( Prÿmuß Zerÿackh) ( von Thomaschen Volckh vonn des Rantta) 1575: 53 Primož CERJAK 1/2 vrta Tomaža VOLK-a od RANTE 5 kr 1/2 ( Primus Zeriakh) ( von Thomaschen Volkh vonn des Rantta) 1570: 60 Krištof SCHELHAMER 1/2 oštata 10 kr 1 ( Cristoff Schelhamer) 1 njiva – OMERZEL-ova, za en dan dela 20 kr – ( von des Omerssel Ackher dabeÿ ain Tagpau) 1 vrt – KUTNIK-ove 10 kr 1 ( von der Khuttnickhin Gartten) 1575: 52 Mihel PEROT 1/2 oštata 10 kr 1 ( Michel Perot) 1 njiva – OMERZEL-ova ( von des 20 kr – Omersl Akher) 1 vrt – KUTNIK-ove ( von der 10 kr – Khutnikhih Garten) 1570: 61 Matija MÜLNER [mlinar] 1/2 oštata 10 kr 1 ( Mattia Mulnner) 1575: 54 Matija MÜLLNER [mlinar] 1/2 oštata 10 kr 1 ( Mathia Müllner) 1570: 62 Matija BOŽIČ 1 oštat 20 kr 1 ( Mattia Woschitsch) 1 vrt, ki ga je kupil od ključarjev 15 kr 1 (cerkve) Naše Gospe ( so Eer von vnnser Frauen Zechleutten erkhaufft) 1575: 55 Matija BOŽIČ 1 oštat 20 kr 2 ( Mathia Waschitsch) 1 vrt, ki ga je kupil od ključarjev 15 kr 1 (cerkve) Naše Gospe ( So er von Vnnser Frauen Zechleiten Erkhauft) 1570: 63 Jernej GRÜNWALDER 1 oštat 20 kr 2 ( Bartholome Gruenwalder) 1575: 56 Jernej GRÜNWALDER 1 oštat 20 kr 2 ( Barthlme Grüenwalder) 1570: 64 Jurij SENCA 1 oštat 10 kr 1 ( Jurÿ Senntza) 1 oštat – njegov ( von seiner Hofstat) 10 kr 1 1575: 57 Jakob VURGA, čevljar 1 oštat 10 kr – ( Jacob Wurga Schuesster) 1 oštat – njegov ( von Seiner Hofstat) 10 kr 1 1570: 65 Jerg GALČMANŠIČ/ 1/2 oštata 10 kr 1 GOLDMANČIČ 1 vrt 10 kr 1 [GOLDŠMIDIČ]879 ( Jerg Galdtschmanschitsch) 879 Goldšmidič ( Jergen Goldtschmeiditschen) ga imenuje Polidor de Montagnana v svoji oporoki leta 1602 (Baraga, Polidor Montagnana, str. 99), čemur gre zaupati, saj je Montagnana več kot trideset let 197 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 1575: 58 Jurij GOLDMANČIČ 1/2 oštata 10 kr 1 [GOLDŠMIDIČ] 1 vrt 10 kr 1 ( Georg Goldtmantschitsch) 1570: 66 Boštjan STUDENCAR/ 1/2 oštata – ŠTERK-ovega ( von des 10 kr 1 STUDENČAR ( Wastian Sterkhen halben Hofstat) Studenzar) 1 vrt 5 kr – 1 vrt – ŠTERK-ov pri Sv. Florijanu 5 kr 1 ( von des Sterkhen Gartten beÿ S: Florian) 1 skedenj in 1 njiva za en dan dela na 13 kr – gmajni ( von ainem Stadl vnnd Ackher 1 den dabeÿ ain Tag Pau auf der Gemeÿn) 1575: 59 Boštjan STUDENCAR/ 1/2 oštata – ŠTERK-ovega ( von des 10 kr 1 STUDENČAR ( Wastian Sterkhen) Studenzar) 1 vrt 5 kr, 1 den 1 skedenj na gmajni ( von Ainem Stadl 13 kr, – Auf der Gemain) 1 den 1 vrt – ŠTERK-ov pri Sv. Florijanu 5 kr 1 ( von des Sterkhen Garten beÿ Sandt Flerian) 1570: 67 Tomaž VUK [VOVK] 1/4 oštata 5 kr 1/2 ( Thomasch Vuckh) 1/2 vrta RANT-inega ( von des Rantta) 5 kr 1/2 1575: 60 Tomaž VOVK 1/4 oštata 5 kr 1/2 ( Thomasch Vuokh) 1/2 vrta – RANT-inega 5 kr 1/2 ( von des Rantta) 1570: 68 ELZA 1 oštat 10 kr 1 ( Elssa) 1 vrt 10 kr 1 1575: 61 Matija POČERNAN, 1 oštat – ELZIN ( von der Elsa Hofstat) 10 kr krojač ( Mathia Potschernan 1 oštat – ŠTERK-ov ( von des Sterkhen) 10 kr Schneider) 1 vrt poleg FIDLER-jevega 3 kr, [godčevega] ( Neben des Fidlers) 1 den 1 vrt – JANK-ove ( von der Jankhin 6 kr, Garten) 2 den živel v konkubinatu z njegovo hčerko. Tudi v obeh krških urbarjih beremo na drugih mestih drugače pri hasnovalcih njiv in travnikov Goldšmid (1570: Jerg Goldtschmÿdt; 1575: Georg Goldschmid), pri plačnikih gornine pa kot Goldšmi(d)čin (1570 in 1575: Jerg Goldtschmidtschin) (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, I/46, lit. G VIII–4, novoreformirani urbar gospostva Krško 1570, pag. 468 in 538; SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, novoreformirani urbar gospostva Krško 1575, s. p., Zinss von Akhern vnd Wisen, Perkrecht zu der Herschaft gehörig). 198 Mesto Krško v 16. stoletju 1570: 69 Mihel SKALNIKA/ 1/2 oštata 5 kr 1 ŠKALINLAK [s Kalnika] ( Mÿchel Skhalnÿkha) 1575: 62 Mihel ŠKALINLAK 1/2 oštata 8 kr, 1 ( Michel Schkhalinlakh) 1 den 1570: 70 Matija OMERZEL 1/4 oštata 5 kr 1/2 ( Mattia Omerssel) 1 vrt Jurija MAZALE-ta ( von des Jurÿ 5 kr – Massale) 1575: 63 Matija OMERŠEL/ 1/4 oštata 5 kr 1/2 OMERZEL 1 vrt – Jurija MAZELE-ta 5 kr – ( Mathia Omerschel) ( von des Jurÿ Masele Garten) 1570: 71 Sigmund LOFRER 1/2 oštata – SILBER-jevega ( von des 10 kr 1 ( Sÿgmundt Loffrer) Sÿlberin) 1575: 64 Sigmund WEBER/VEBER 1/2 oštata 10 kr 1 [tkalec] ( Sigmundt Weber) 1570: 72 Baltazar SCHLEGEL 1/2 oštata, ki je bil nekoč TEHABOJ- 10 kr 1 ( Walthausser Schlegel) ev ( so Eetwan des Thehawaÿ gewest) 1575: 65 Baltazar SCHLEGEL 1/2 oštata – SIBER-jevega 10 kr 1 ( Walthauser Schlegel) [sitarjevega] ( von des Siberin) 1/2 oštata 10 kr 1 1 oštat – KNAFLIČ ( von des Khnafliz) 5 kr 1/2 1570: 73 Lavre KUŠIČ/KUŽIČ 1 oštat – DRAGUŠAN-ov 10 kr 1 ( Laure Khuschitsch) ( vonn des Draguschan Hofstat) 1575: 66 Lavre KNEŽIČ 1 oštat – DRAGUŠ-in 10 kr 1 ( Laure Khneschitsch) ( von des Draguscha Hofstat) 1570: 74 Valent MATOREC 1 oštat 20 kr 2 ( Vallendt Mattorez) 1575: 67 Valant MATAREC 1 oštat 20 kr 2 ( Vallandt Matarez) 1570: 75 Gregor KARBUŠEK 1/2 oštata 10 kr 1 ( Gregor Kharwuscheckh) 1575: 68 Gregor KARBUŠEK 1/2 oštata 10 kr 1 ( Gregor Kharbuschekh) 1570: 76 Jurko MESNER [mežnar] 1/4 oštata 5 kr 1 ( Jurco Mesner) 1 vrt poleg FIDLER-ja [godca] 3 kr, – ( Neben des Fÿdlerß) 1 den 1 vrt – JANKO-ve ( von der Janckhin 6 kr, – Gartten) 2 den 199 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 1575: 69 Jurko MESNER [mežnar] 1/4 oštata 5 kr 1 ( Jurco Mesner) 1570: 77 Jurij MLAKAR 1 skedenj na gmajni, za pol dneva 12 kr – ( Jerg Mlackher) dela ( von Ainem Stadl auf der Gemeÿn dabeÿ Tag Pau 1/2) 1575: 70 Jurij MLAKAR 1 skedenj na gmajni ( von Ainem Stadl 12 kr – ( Jörg Mlakher) Auf der Gemein) 1570: 78 Jenže GLASER [steklar] 1 oštat njegovega očeta ( von seines 5 kr – ( Jennsche Glasser) Vattern Hofstat) 1 vrt 10 kr 1/2 1575: 71 Janže GLASER [steklar] 1 oštat – njegovega očeta ( von seines 5 kr – ( Jansche Glaser) Vattern Hofstat) 1 vrt 10 kr 1/2 1570: 79 Jurij SITAR 1/2 oštata 10 kr 1 ( Jurÿ Sÿttar) 1575: 72 Jurij SITAR 1/2 oštata 10 kr 1 ( Jurÿ Sittar) 1570: 80 Simon SCHMIDT/ŠMID 1/2 oštata 10 kr 1 [kovač] ( Sÿmon Schmidt) 1575: 73 Šimon SCHMIDT/ŠMID 1/2 oštata – TOPLICER-jevega ( von 10 kr 1 [kovač] des Thoplicerin) ( Schimon Schmid) 1570: 81 Gregor PEITLER [vrečar] 1/2 oštata 7 kr ( Gregor Peÿttler) 1575: 74 Gregor PEITLER 1/2 oštata 7 kr – ( Gregor Peitler) 1570: 82 Jurij MARIČ 1/4 oštata 5 kr 1/2 ( Jerg Maritsch) 1575: 75 Jurij MARIČ 1/4 oštata 5 kr – ( Jerg Maritsch) 1570: 83 Ahac ESIH 1 oštat njegovega očeta ( vonn seines 10 kr 1 ( Ahaz Essich) Vattern Hofstat) 1/4 oštata 5 kr 1 1575: 76 Ahac ESIH 1 oštat – njegovega očeta ( von Seines 10 kr 1 ( Achaz Essich) Vattern) 1 vrt – njegovega brata 2 kr, 1/2 ( von Seines Bruedern) 2 den 1570: 84 Helena FLEISCHHACKER 1/2 oštata 8 kr, 1 [mesarica] 1 den ( Helenna Fleÿschackherin) 200 Mesto Krško v 16. stoletju 1575: 77 Elena FLEISCHHACKER 1/2 oštata 8 kr 1 [mesarica] ( Elena Fleischhakherin) 1570: 85 Matija ŠTIH 1/4 oštata 5 kr 1 ( Mattia Stÿch) 1575: 78 Matija ŠTIH 1/4 oštata 5 kr 1 ( Mathia Stich) 1570: 86 Nikolaj STARŠIČ _ 5 kr – ( Nÿclaß Starschitsch) 1575: 79 Nikolaj STARŠIČ – 5 kr – ( Niclaß Starschitsch) 1570: 87 Matija KOSEL/KOZEL – 8 kr – [KROŠEL] ( Mattia Khossel) 1575: 80 Matija KROŠEL [KOSEL/ – 8 kr, – KOZEL] 1 den ( Mathia Kroschel) 1570: 88 Krištof GLEICH 1/4 oštata 4 kr – ( Crÿstoff Gleeÿch) 1 vrt – SCHNEIDER-jev [krojačev] 6 kr – ( von des Schneÿders Gartten) 1 vrt Ruperta SCHERER-ja [strižca/ 13 kr 1 brivca] ( von des Rueprecht Scherers Gartten) 1575: 81 Krištof GLEICH 1/4 oštata – – ( Christof Gleich) 1 vrt – Jurija SCHNEIDER-ja 6 kr – [krojača] ( Von des Georgen Schneiders) 1 vrt – Ruperta SCHERER-ja 13 kr, 1 [strižca, brivca] ( von des Rueprecht 1 den Scherrers Garten) 1570: 89 Matevž PERMAN, 1 zemljišče poleg Ivana ŠPARER-ja 4 kr – ključavničar ( ain Grunndt Neben Juuan Sparer) ( Mattes Perman Schlosser) 1/2 vrta 5 kr – 1/2 oštata Boštjana SCHUSTER-ja 10 kr 1 [čevljarja] ( von des Wasstian Schuesster) 1575: 82 Matevž PERMAN, 1 zemljišče poleg Ivana ŠPORER- 4 kr – ključavničar ( Matheus ja ( von Ainem Grundt Neben Juuan Perman Schlosser) Sporer) 1/2 vrta 5 kr – 1/2 oštata – Boštjana SCHUSTER-ja 10 kr 1 [čevljarja] ( von des Wastian Schuesters) 201 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 1570: 90 Jurij ZIMMERMANN/ 1 oštat – ŠPANALOV ( vonn des 10 kr, 1 CIMERMAN [tesar] Spanallen Hofstat) 2 den ( Jurÿ Zÿmerman) 1575: 83 Jurij ZIMMERMANN/ 1 oštat – ŠPANOL-ov ( von des 10 kr, 1 CIMERMAN [tesar] Spanollen) 2 den ( Jurÿ Zimerman) 1570: – – – – – 1575: 84 zdaj mitninska hiša 1 oštat – Martina FERK-a [brodnik) 20 kr 1 ( Ist An jezo das Mauthauß) ( Marthin Fergen Hofstat) 1570: 91 Avguštin ZUPAN 1 oštat – GARDIN-in 13 kr, 1 ( Augusstÿn Suppan) ( vonn des Gardinna) 1 den 1575: 85 Avguštin ZUPAN 1 oštat – GERDIN-in ( von des 13 kr, 1 ( Augustin Suppan) Gerdina) 1 den 1570: 92 Jurko PASTONAR 1 oštat – KROMER-ičin ( von der 20 kr 2 ( Jurcko Pasthonnar) Khromerÿn Hofstat) 1 rovt pri nekdanjem SIMANDL- 0 kr 1 ovem vinogradu ( von dem Gereuth beÿ (!) des Sÿmandels gewessten Weÿngartten) 1575: 87 Jurko POSTOJNER 1 oštat – KRAMER-ičin ( von der 20 kr 2 ( Jurco Postoÿner) Kramerin Hofstat) 1 rovt pri nekdanjem SIMANDL- – 1 ovem vinogradu ( von dem Gereüdt beÿ des Sÿmandls gewesten Weingarten) 1570: 93 Lenart PANČIČ 1 oštat Valent-a SCHUSTER-ja 7 kr, 1 ( Lÿnnhart Pandtschitsch) [čevljarja] ( von des Vallendt Schuesters 1 den Hofstat) 1575: 86 Lenart PANŠIC 1 oštat – Valenta SCHUSTER-ja 11 kr 1 ( Leonhardt Panschiz) [čevljarja] ( des Vallendt Schuessters Hofstat) 1570: 94 Jurko RIFEL 1/4 oštata 7 kr, 1 ( Jurckho Rÿffel) 1 den 1 zemljišče z Gašperjem CINK-om 4 kr 1/2 ( mit dem Caspar Zÿnckhen Ain Orttel) 1575: 88 Jurko RIFEL 1/4 oštata 7 kr 1 ( Jurco Rieffel) 1 zemljišče z Gašperjem CINK-om 4 kr 1/2 ( Ain örtl mit dem Caspar Zinkhen) 1570: 95 Peter BRUMNIK 1/4 oštata 6 kr ( Petter Wrumbnÿckh) 1 vrt – 1 1 vrt – nekdaj PLAŠKAN-ov ( von des 10 kr 1 Plasckhan Gewessten Gartten) 202 Mesto Krško v 16. stoletju 1575: 89 Peter BRUMNIK 1/4 oštata 6 kr – ( Peter Wrumbnikh) 1 vrt – 1 1 vrt – PLAŠKAN-ov ( von des 10 kr 1 Plaschkhan Garten) 1570: 96 Ivan KAČIČ 1 oštat 7 kr, 1 ( Juuan Khatschitsch) 2 den 1575: 90 Ivan KAČIČ 1 oštat 11 kr 1 ( Juuan Khatschitsch) 1 den 1570: 97 Jurÿ NEBIC 1/4 oštata 4 kr 1/2 ( Jurÿ Nebitz) 1575: 91 Jurij NEBEC 1/4 oštata 4 kr 1/2 ( Jurÿ Nebez) 1570: 98 Martin RIFEL 1 oštat – CINK-ov ( von des Zÿnckhen 5 kr 1/2 ( Marttin Rÿffel) Hofstat) 1575: 92 Martin RIFEL 1 oštat – CINK-ov 5 kr 1/2 ( Marthin Rifel) ( von des Zinkhen) 1570: 99 Peter STAINER 1/2 oštata 10 kr 1 ( Petter Staÿner) 1575: 93 Peter STAINER 1/2 oštata 10 kr 1 ( Petter Stainer) 1570: 100 Peter MARINČIČ 1/2 oštata 10 kr 1 ( Petter Marÿndtschitsch) 1575: 94 Peter MARINČIČ 1/2 oštata 10 kr 1 ( Peter Marintschitsch) 1570: 101 Krištof WEBER/VEBER 1/2 oštata 12 kr, 1 [tkalec] ( Crÿstoff Weber) 1 den 1575: 95 Krištof WEBER/VEBER 1/2 oštata 12 kr, 1 [tkalec] ( Christof Weber) 1 den 1570: 102 Jurij KALČIČ 1 oštat 10 kr 1 ( Jurÿ Khaltschitsch) 1 oštat – Jurka FISCHER-ja [ribiča] 10 kr 1 ( von Jurckho Vÿscheer Hofstat) 1575: 97 Jurij KALČIČ 1 oštat 10 kr 1 ( Jurÿ Khaltschitsch) 1 oštat – Jurka FISCHER-ja [ribiča] 10 kr 1 ( von des Jurco Vischer Hofstat) 1570: 103 Matija MIHALIČ 1/2 oštata 10 kr 1 ( Mattia Mÿhallitsch) 1575: 96 Matija MIHALIČ 1/2 oštata 10 kr 1 ( Mathia Mihalitsch) 1570: 104 Blaže MIGALIČ, jermenar 1/4 oštata 6 kr 1/2 ( Blasse Mÿgallitsch Rÿemer) 203 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 1575: 98 Blaže MIGALIČ, jermenar 1/4 oštata 6 kr, 1/2 ( Blase Migallitsch Riemer) 2 den 1570: 105 gospod Tomaž KUTINA 1 oštat – Jenžeta 15 kr 2 ( Herr Thomasch Khuttina) FLEISCHHACKER-ja [mesarja] ( von des Jennsche Fleÿschakher Hofstat) 1575: 99 gospod Tomaž KUTINA 1 oštat – Janže-ta 15 kr 2 ( Her Thomaß Khuttina) FLEISCHHACKER-ja [mesarja] ( von des Jansche Fleischhakher) 1570: 106 Lavre MLAKAR 1/2 oštata 10 kr – ( Laure Mlagkher) 1575: 100 Lavre MLAKAR 1/4 oštata 10 kr – ( Laure Mlakher) 1570: 107 Marina ŠTERBANŠOVKA – – 1 ( Marinna Sterwanssaukha) 1575: 101 Marina ŠTERBAVŠKA – – 1 ( Marina Sterbauschkha) 1570: 108 Jakob RIFEL 1/4 oštata 5 kr 1/2 ( Jacob Rÿffel) 1575: 102 Jakob RIFEL 1/4 oštata 5 kr 1/2 ( Jacob Riefel) 1570: 109 Jakob GRIVEC 1/2 oštata 8 kr, 1 ( Jacob Grÿuetz) 1 den 1575: 103 Jakob GRIVEC 1/2 oštata 8 kr, 1 ( Jacob Griuez) 1 den 1570: 110 Matija VOGRIN 1/2 oštata 10 kr 1 ( Mattia Vogrÿn) 1 vrt pri apnenici ( beÿ Khallichoffen) 6 kr – 1 vrt na gmajni 6 kr, – ( auf der Gemein) 2 den 1575: 104 Mathia VOGRIN 1/2 oštata 10 kr 1 ( Mathia Vogrin) 1 vrt pri apnenici ( beÿ Khallichofen) 6 kr – 1 vrt na gmajni ( auf der Gemain) 6 kr, – 2 den 1570: 111 Gregor GRUNDHEBL 1/4 oštata – SIROMAK-ovega ( vonn 5 kr 1/2 ( Gregor Grundthebl) des Sÿromackh) 1575: 105 Gregor GRUNDHABEL 1/4 oštata – SIROMAK-ovega ( von 5 kr 1/2 ( Gregor Grundthabel) des Sÿromakh) 1570: 112 Baltazar SCHERER 1 oštat – nekdaj REICH-ov ( von des 10 kr 1 [strižec/ brivec] ( Walthauser Reÿchen gewessten Hofstat) Scherer)880 880 Leta 1562 je bil sprejet med meščane kot Baltazar Radovan, strižec/brivec ( Wallthaus Radouan scherer) (gl. Prilogo 2). 204 Mesto Krško v 16. stoletju 1575: 106 Baltazar SCHERER [strižec, 1 oštar – REICH-ov ( von des Reÿchen) 10 kr 1 brivec] ( Walthauser Scherer) 1570: 113 Mihel 1 oštat 10 kr 1 HIRSCHENFELDER ( Mÿchel Hÿrschenfelder) 1575: 107 Mihel 1 oštat 10 kr 1 HIRSCHENFELDER ( Michel Hirschenfelder) 1570: 114 Jurko KNAFEL 1/2 oštata 10 kr 1 ( Jurckho Khnaffel) 1575: 108 Jurko KNAFEL 1/2 oštata 10 kr 1 ( Jurco Khnafl) 1570: 115 Mihel KUREC, kovač [prav: 1 oštat – KREJAČ-ev ( vonn des 10 kr 1 KUNEC]881 Khreÿatschen Hofstat) ( Mÿchel Khuretz Schmÿdt) 1 vrt 6 kr – 1 vrt, ki so ga imeli ključarji (cerkve) 4 kr – Naše Gospe ( So die Zechleut Vnsser Frauen Innen gehabt) 1 vrt Lenarta KREINER-ja [Kranjca] 5 kr – ( so Lÿenhardten Khreÿnner gewest) 1575: 109 Mihel KUMEC, kovač [prav: 1 oštat – KREJAČ-ev ( von des 10 kr 1 KUNEC] 882 ( Michel Khumez Khreÿatschen) Schmid) 1 vrt 6 kr – 1 vrt, ki so ga imeli ključarji (cerkve) 4 kr – Naše Gospe ( So die zechleit vnnser Frauen Innengehabt) 1 vrt, ki je bil Lenarta KRAINER-ja 5 kr – [Kranjca] ( So Lienharden Crainer gewest) 1570: 116 Jenže TEHABOJ 1/2 oštata 10 kr 1 ( Jensche Thehawoÿ) 1575: 110 Jenže TEHABOJ 1/2 oštata 10 kr 1 ( Jensche Thehawoÿ) 1570: 117 Baltazar KREINER 1/2 oštata 10 kr 1 [Kranjec, Kranjc] ( Walthausser Khreÿnner) 881 Leta 1562 je bil sprejet med meščane kot Mihael Kočevar ali Kunc (gl. Prilogo 2). Pozneje so priimek zapisovali kot Kunec. Luka Kunec je bil npr. v letih 1601–3 in 1606–9 krški mestni sodnik (SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga, fol. 40r–41r in 42r). Leta 1609 se je kot trgovec ovekovečil na portalu svoje hiše na današnjem Valvasorjevem nabrežju 4, ki je dolgo zmotno veljala za Valvasorjevo hišo. 882 Gl. prejšnjo opombo. 205 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 1575: 111 Baltazar KRAINER 1/2 oštata 10 kr 1 [Kranjec, Kranjc] ( Walthauser Crainer) 1570: 118 Gašper FLEISCHHACKER 1 vrt – GERDINA-ov ( von deß 10 kr 1 [mesar] Gerdina Gartten) ( Gaspar Fleÿschackher) 1 vrt – FIDLER-jev [godčev] ( von des 4 kr – Fÿdlers Gartten) 1575: 112 Gašper FLEISCHHACKER 1 vrt – GARDINA-ov ( von des 10 kr 1 [mesar] Gardina) ( Caspar Fleischhakher) 1 vrt – FIDLER-jev [godčev] ( von des 4 kr – Fidlers) 1 hiša ( von dem Hauß) 20 kr – 1570: 119 Primož CERJAK 1 vrt 3 kr 1 ( Primuß Zerÿakh) 1575: 113 Primož CERJAK 1 vrt 3 kr, 1 ( Primus Zeriakh) 1 den 1570: 120 Dominik MAURER [zidar] 1 vrt 10 kr – ( Domÿnicus Maurer) 1 zidovje – KERNBEIS-ovo poleg 5 kr 1 Luke KIRSCHNER-ja [krznarja] ( vonn des KhernPeiß Maur Neben Lucassen Khuerschner) 1575: 114 Dominik MAURER [zidar] 1 vrt 10 kr 1 ( Dominicus Maurer) 1 zidovje – KERNBEIS-ovo poleg 5 kr 1 Luke KIRSCHNER-ja [krznarja] ( von des Khernbeiß Maur Neben Lucaß Khirschner) 1570: 121 Lenart FRELIH 1/4 oštata – KODELA-vega ( von des 4 kr – ( Lÿennhart Frelich) Khodella) KARBUŠEK-ov del ( von deß 4 kr – Kharwuschekh Thail) 1575: 115 Lenart FRÖLICH/FRELIH 1/4 oštata KODELA-ovega ( von des 4 kr – ( Leonhardt Frölich) Khodella) KERBUŠEK-ov del ( von des 4 kr – Kherbuschekh thail) 1570: 122 URŠA CIČKA [CIK] 1 vrt 4 kr – ( Vrscha Zÿtschka) 1 oštat med (mesarsko) klopjo Erazma 8 kr 1 [1570 verjetno že Erazem RANTE in hišo Jurija RANTE RANTA] ( zwischen seiner Panckh des Errassem Rantta vnnd Jergen Rantta Hauß) 1575: 116 Urša CIČKA [CIK] 1 vrt 4 kr ( Vrscha Zitschkha) 206 Mesto Krško v 16. stoletju 1575: 117 Erazem RANTA 1 pusto zemljišče poleg mesnic/ 8 kr 1 ( Erasm Ranta) mesarskih klopi ( von ainem öden grund Neben den Fleischpankhen) 1 oštat med njegovo (mesarsko) 8 kr – klopjo in hišo Jurija RANTE ( zwischen Seinen Pankh vnd Georgen Rantta Hauß) 1570: 123 Urban ZIMMERMANN/ 1 oštat Tomana KOČEVAR-ja ( des 50 kr 5 CIMERMAN [tesar] Thoman Khatscheur) ( Vrban Zÿmerman) 1 vrt 10 kr – 1 vrt pod brodom ( vnnderm Furdt) 10 kr 1 1575: 118 Urban ZIMMERMANN/ 1 oštat Tomaža KOČEVAR-ja ( von des 50 kr 5 CIMERMAN [tesar] Thoman Gotscheuer) ( Vrban Zimerman) 1 vrt pod brodom ( Vndter dem Furth) 10 kr 1 1570: 124 Primož SLUGA 1 kašča na zemljišču Nikolaja MAUT- 5 kr – ( Prÿmus Sluga) NER-ja [mitničarja] ( von ainem Gaden auf des Nÿclassen Mauttner Grundt) 1545: 119 Primož SLUGA 1 kašča na zemljišču Nikolaja 5 kr – ( Primus Schluga) MAUTNER-ja [mitničarja] ( von ainem Gaden Auf des Niclasen Mauthners Grund) 1570: 125 Filip pri Sv. Martinu [Velika 1 kašča na MAUTNER-jevem 8 kr, – vas] [mitničarjevem] vrtu ( auf Mautners 3 den ( Phillip Beÿ St: Mertten) Gartten Ain Gaden) 1/2 vrta Lenarta SCHREIBER-ja 5 kr – [pisarja] ( Lÿennhart Schreibers halben Gartten) 1575: 120 Filip iz Sv. Martina [Velika 1 kašča na MAUTNER-jevem 8 kr, – vas] [mitničarjevem] vrtu ( von Ainem 1 den ( Philip von S. Merthen) Gaden Auf des Mauthnets Garten) 1570: 126 Pavel VELČIČ/BELČIČ 1 kašča pod gradom ( von ainem Gaden 6 kr – ( Paul Weltschitsch) Vnndterm Geschloß) 1575: 121 Pavle VELČIČ/BELČIČ 1 kašča pod gradom ( von Ainem 6 kr, – ( Paule Weltschitsch) Gaden vndterm Gschloß) 2 den 1 oštat Nikolaja PADER-ja 6 kr – [ranocelnika] ( Von des Niclaß Pader) [tu pomotoma ponovljeno, spada k št. 38] 1 oštat PODREKOV (von des Podrekha) 6 kr – [tu pomotoma ponovljeno, spada k št. 38] 1 vrt [tu pomotoma ponovljeno, spada 2 kr – k št. 38] 207 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 1570: 127 Nikolaj PUNTAR 1 zemljišče ( von Ainem Grundt) 8 kr – ( Nÿclaß Punttar) 1575: 128 Nikolaj PUTER [PUNTAR] 1 kašča ( von Ainem Gaden) 8 kr – ( Niclaß Puter) 1570: 128 Marko PETRINIČ 1 kašča ( von Ainem Gaden) 6 kr – ( Marckho Pettrÿnitsch) 1575: 130 Marko PETRINIČ 1 kašča ( von Ainem Gaden) 6 kr, – ( Marco Petrinitsch) 2 den 1570: 129 Valent CINK 1 zemljišče ( von Ainem Grundt) 8 kr – ( Vallendt Zÿnnckh) 1575: 131 Valent CINK 1 zemljišče ( von Ainem Grund) 8 kr – ( Vallendt Zinkh) 1570: 130 Gregor GULEC – njegova 1 kašča ( vonn ainem Gaden) 9 kr – vdova iz Selc [pri Leskovcu] (Gregor Gulletz Wittib von Seltza) 1575: 132 Gregor GULEC – njegova 1 kašča ( von Ainem Gaden) 9 kr – vdova iz Selc [pri Leskovcu] (Gregor Gullez Wittib von Selza) 1570: 131 Marko mitninska hišica »v klavži« ( von Maut 8 kr – SCHWARZENPERGER Heussel Inn der Khlaussen) ( Marco Schwartzenperger) 1 vrt poleg hišice ( Neben des Heussel) – 1 1575: 133 Marko mitninska hišica »v klavži« ( vom 8 kr – SCHWARZENPERGER Mauthheüsl in der Clausen) ( Marco Schwarzenperger) 1 vrt poleg hišice ( Neben dem Heüsl) – 1 1570: 132 Andrej KERŽEL 1 kašča ( von ainem Gaden) 8 kr – ( Anndre Kherschel) 1575: 134 Andrej KERŽEL 1 kašča 8 kr – ( Andre Kherschel) 1570: 133 župan/ZUPAN iz Gorice 1 kašča 8 kr – ( Suppan vonn Goritza) 1575: 135 župan/ZUPAN iz Gorice 1 kašča 8 kr – ( Suppan von Goriza) 1570: 134 Matija VELIŠOVIC883 iz 1 kašča 6 kr – Globeli ( Mattia Vellischouÿtz vonn Glowel) 1575: 136 Matija VALIŠOVIC884 iz 1 kašča 6 kr – Globeli ( Mathia Vallischouiz von Glouel) 883 Danes Veličevič. 884 Gl. prejšnjo opombo. 208 Mesto Krško v 16. stoletju 1570: 135 Jakob MAURER [zidar] 1 majhna hišica med mestnimi vrati – 1 ( Jacob Maurer) in župnikovim vrtom ( ain Khleinß Heussel zwischen Stat Thor vnnd Pharers Grundt) 1575: 138 Jakob MAURER [zidar] 1 majhna hišica med mestnimi vrati – 1 ( Jacob Maurer) in župnikovim zemljiščem ( von ainem klainen Heüßl zwischen der Statthor vnd des Pfarrers Grundt) 1570: – – – – – 1575: 137 Jurij MAIER 1 oštat, ki pripada gradu ( So In das 5 kr – ( Jurÿ Maÿr) Schloß gehördt) 1570: 136 zet Jenžeta MESNER-ja 1 zemljišče ( vonn seinem Grundt) 4 kr – [mežnarja] ( Jennsche Mesners Aiden) 1575: 139 zet Janžeta MESNER-ja 1 zemljišče 4 kr – [mežnarja] ( Jansche Meßners ( von Seinem Grund) Aiden) 1570: 137 Jurij SATLER [sedlar] 1 oštat, ki ga je imel Lenart FRELIH 10 kr 1 (Jerg Satler) ( so Lÿennhardt Frelich gehabt) 1575: 140 Jurij SATLER [sedlar] 1 oštat – Lenarta FRÖLICH/FRELIH- 10 kr 1 ( Georg Satler) -a [Vesela] ( von des Lienhardt Frölich) 1570: 138 Luka DOBRAVOLA, čevljar – 10 kr 1 ( Lucas Schuesster Dobrauola) 1575: 141 Luka DOBROVELA – 10 kr 1 [DOBRAVOLA] ( Lucaß Dobrouella) 1570: 139 župan/ZUPAN iz Leskovca 1 kašča 8 kr – ( Suppan von Hasselbach) 1575: 142 župan/ZUPAN iz Leskovca 1 kašča 8 kr – ( Suppan von Haßlbach) 1570: 140 Lavre KNEZIČ/KNEŽIČ, 1 oštat – MAIER-jev ( von des Maÿr 10 kr 1 čevljar ( Laure Khnessitsch Hofstat) Schuesster) 1575: 143 Lavre KNEZIČ/KNEŽIČ, 1 oštat – MAIER-jev ( von des Maÿr 10 kr 1 čevljar ( Laure Khnesitsch Hofstat) Schuesster) 1570: 141 Jurij KROVEC [krovec] 1 kašča 12 kr – ( Jurÿ Khrouetz) 1575: 144 Jurij KROVEC [krovec] 1 kašča 12 kr – ( Jurÿ Khrouez) 1570: 142 Lenart LAIBACHER 1 oštat 10 kr 1 [Ljubljančan] 1 vrt – LANČIČ-ev ( von des 5 kr – ( Lÿennhart Laÿppacher) Lanndtschitsch Gartten) 209 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju 1575: 145 Lenart LAIBACHER 1 oštat 10 kr 1 [Ljubljančan] ( Leonhardt 1 vrt – LANČIČ-ev ( von des 5 kr – Laÿbacher) Landtschitsch) 1570: 143 Janez (Hans) 1 oštat 20 kr 2 SCHWEINZER ( Hanß 1 zidovje ( von ainer Maur) 10 kr 1 Schweÿnntzer) 1 vrt, ki je bil Lenartov ( so 13 kr, – Lÿennhardten gewest) 1 den 1 skedenj pri studencu ( vom Stadel beÿ – 1 dem Prun) 1 vrt, ki ga je imel njegov oče ( so seines 10 kr 1 Vatters gewessen) 1575: 21 Janez (Hans) 1 oštat 20 kr 2 SCHWEINZER, mestni 1 zidovje ( Von Ainer Maur) 10 kr 1 sodnik ( Hannß Schweinzer 1 vrt, ki je bil Lenarta KRAJATNER- 13 kr, Statrichter) ja ( So Leonhardten Khraÿatners gewest) 1 den 1 vrt – njegovega očeta ( Von Seines 10 kr 1 Vattern Garten) 1 skedenj pri studencu ( Von dem Stadl – 1 beÿ dem Prun) 1570: 144 nakladnik uradna hiša (mitnica) ( vom Ambt 10 kr 1 ( Aufschlager) Hauß) 1575: 146 nakladnik uradna hiša (mitnica) ( von dem 10 kr 1 ( Aufschlager) Ambthauß) 1570: 145 Jurij GORENIC, tkalec 1/2 oštata 5 kr – ( Jurÿ Gorennÿtz Weber) 1575: 147 Jurij GORENEC, tkalec 1/2 oštata 5 kr – ( Jurÿ Gorennez Weber) 1570: 146 Gregor MESNER [mežnar] – 2 kr – (Gregor Mesner) 1575: 148 Gregor MESNER [mežnar] – 2 kr – ( Gregor Meßner) 210 Mesto Krško v 16. stoletju Mesarske klopi/mesnice [Zap. št.] imetnik število klopi dajatev v denarju 1570: 1 Gašper KUNTE 3 ( Helt dreÿ Fleischpanckh) 3 gld ( Caspar Khundte) 1575: 4 Gašper KUNTE 3 zdaj puste ( hat von 3 gld ( Casper Khunte) dreÿen Fleischpenkhen So an Jezo öd gedient) 1570: 2 Andrej ROŠTAR 1 1 gld ( Anndre Roschtar) 1575: 1 Andrej RASTER/ 1 1 gld ROŠTAR ( Andre Rasster) 1570: 3 Jakob SREBERNAK 1 1 gld ( Jacab Srewernagkh) 1575: 5 Jakob SREBERNAK 1 zdaj pusta ( hat von 1 gld ( Jacob Srebernackh) Ainem Panckh So der Zeit öd gedient) 1570: 4 Jurij PRINČIČ 1 1 gld ( Jerg Prÿntschitsch) 1575: 6 Pavle PRINČIČ 1 pusta ( hat von Ainem 1 gld ( Paule Printschitsch) Pankh So Jezo öd gezinst) 1570: 5 Jurij ROŽIČ 1 1 gld ( Jerg Roschitsch) 1575: 2 Jurij ROŽIČ 1 1 gld ( Georg Raschitsch) 1570: 6 RANTA 1 1 gld ( Rannta) 1575: 7 RANTA 1 pusta ( hat von Ainem 1 gld ( Rannta) Pankh so der Zeit öd zinst) 1570: 7 Pavle ŠERBEC 1 1 gld ( Paulle Scherwetz) 1575: 3 Pavle ŠERBEC 1 1 gld ( Paule Scherbez) 1575: Ko bo zgoraj navedenih šest klopi spet zasedenih ali pa bodo iz njih narejene druge prodajalne ( andere Laden darauß gemacht), naj se v urbar plačuje činž, kot je naveden pri vsaki mesarski klopi ( beÿ Jedem Fleischpanckh begrifen). 211 VIRI IN LITERATURA Arhivski viri AAU = Archivio Arcivescovile Udine – ACAU = Archivio della Curia Arcivescovile Udinese Arhiv HAZU = Arhiv Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti, Zagreb – Acta Croatica AT ÖStA = Österreichisches Staatsarchiv, Wien AVAFHKA = Allgemeines Verwaltungsarchiv – Finanz- und Hofkammerarchiv: – IÖHA = Innerösterreichische Herrschaftsakten HHStA = Haus-, Hof und Staatsarchiv: – Archiv Auersperg – RK = Reichskanzlei NŠAL = Nadškofijski arhiv Ljubljana – ŽA Krško – ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj NŠAM = Nadškofijski arhiv Maribor: – Župnija Brestanica SI AS = Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana – SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko – SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko – SI AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani – SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek – SI AS 14, Gubernij v Ljubljani – SI AS 33, Deželna vlada v Ljubljani – SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko – SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko – SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko – SI AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko – SI AS 166, Mesto Višnja Gora 213 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju – SI AS 500, Čevljarski ceh v Krškem – SI AS 501, Krojaški ceh v Krškem – SI AS 730, Gospostvo Dol – SI AS 785, Gospostvo Šrajbarski turn – SI AS 1063, Zbirka listin – SI AS 1073, Zbirka rokopisov – SI AS 1074, Zbirka urbarjev – SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko SI ZAC – Zgodovinski arhiv Celje – SI ZAC 7, Zbirka urbarjev SI ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana – SI ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige – SI ZAL, LJU 489 , Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura StLA = Steiermärkisches Landesarchiv, Graz – All. Urk. Reihe = Allgemeine Urkundenreihe – Innerösterreichische Urkundenreihe – I.Ö. HK = Archiv der innerösterreichischen Hofkammer – Laa. A. Antiquum = Landschaftliches Archiv Antiquum – Landrecht – SA. Attems, Familie UAT = Universitätsarchiv Tübingen – 8/4, Hans Ungnad Freiherr von Sonneg Župnijski arhiv Krško Drugi neobjavljeni viri ZRC SAZU, ISJFR = Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Sekcija za zgodovino slovenskega jezika: Lastnoimenska kartoteka. ZRC SAZU, ISLLV = Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede: Zapuščina Franceta Kidriča. ZRC SAZU, ZIMK = Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Zgodovinski inštitut Milka Kosa: Zapuščina Milka Kosa. 214 Viri in literatura Literatura in objavljeni viri Adamček, Josip: Agrarni odnosi u Hrvatskoj od sredine XV do kraja XVII stoljeća. Zagreb: Jugoslaven-ska akademija znanosti i umjetnosti, Sveučilište u Zagrebu, Sveučilišna naklada Liber, 1980. Ahačič, Kozma: Bohorič Adam. V: Novi slovenski biografski leksikon. Ble–But. Ljubljana: ZRC SAZU, 2018, str. 74–79. Andritsch, Johann (ur.): Die Matrikeln der Universität Graz. Band 1. 1586–1630. Graz: Akademische Druck- u. Verlagsanstalt, Universitätsbuchdruckerei und Universitätsverlag, 1977. Andritsch, Johann (ur.): Die Matrikeln der Universität Graz. Band 2. 1630–1662. Graz: Akademische Druck- u. Verlagsanstalt, Universitätsbuchdruckerei und Universitätsverlag, 1980. Bajt, Drago – Vidic, Marko (ur.): Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana: Nova revija, 2011. Baraga, France: Kapiteljski arhiv Novo mesto. Regesti listin in popis gradiva. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti v Ljubljani, 1995 (Acta Ecclesiastica Sloveniae 17). Baraga, France: Polidor Montagnana. V: Roblek, Tone (ur.): Preddvor v času in prostoru. Preddvor: Občina, 1999, str. 89–103. Benedik, Metod: Krško in okolica v cerkvenoupravnem pogledu. V: Smrekar, Lado (ur.): Krško skozi čas 1477–1977. Zbornik ob 500-letnici mesta. Krško: Skupščina občine, Odbor za pripravo praznovanja 500-letnice Krškega, 1977, str. 153–164. Bezlaj, France (ur.): Začasni slovar slovenskih priimkov. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1974. Bizjak, Matjaž – Žižek, Aleksander: Knjiga obračunov celjskih mestnih sodnikov 1457–1513. Celje: Zgodovinski arhiv Celje; Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2010. Blaznik, Pavle: Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500. 1 A–M (Historična topografija Slovenije II). Maribor: Obzorja, 1988. Budak, Neven: Hrvatska i Slavonija u ranome novom vijeku. Zagreb: Barbat, Leykam international, 2007 (Hrvatska povijest u ranome novom vijeku. 1. svezak). Cevc, Emilijan: Kulturni spomeniki v Krškem in bližnji okolici. V: Smrekar, Lado (ur.): Krško skozi čas 1477–1977. Zbornik ob 500-letnici mesta. Krško: Skupščina občine, Odbor za pripravo praznovanja 500-letnice Krškega, 1977, str. 165–193. Chmel, Joseph: Actenstücke und Briefe zur Geschichte des Hauses Habsburg im Zeitalter Maximilianś I. Wien: Historische Commission der kaiserl. Akademie der Wissenschaften, 1855 (Monumenta Habsburgica. Sammlung von Actenstücken und Briefen zur Geschichte des Hauses Habsburg in dem Zeitraume von 1473 bis 1576. Erste Abteilung: Das Zeitalter Maximilianś I. Zweiter Band). Cindrič, Alojz: Ljubljanski izobraženci skozi čas. Izobraževanje Ljubljančanov na dunajski univerzi 1392– 1917. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. Cindrič, Alojz: Matrike kot vir za preučevanje slovenskega izobraženstva med leti 1585 in 1715 (Gradec–Dunaj–Siena). V: Mihelič, Darja (ur.): Gestrinov zbornik. Ljubljana: Založba ZRC (ZRC SAZU), 1999, str. 501–516. Curk, Jože: Trgi in mesta na Slovenskem Štajerskem. Urbanogradbeni oris do začetka 20. stoletja. Maribor: Obzorja, 1991. Černelič Krošelj, Alenka: Sledi Adama Bohoriča in Jurija Dalmatina v Krškem. V: Černelič Krošelj, Alenka (ur.): Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in Krško. Krško: Valvasorjev raziskovalni center, 2006 (Zbirka K mestu K, št. 4), str. 53–99. Černelič Krošelj, Alenka – Železnik, Alenka: Mencingerjeva hiša. Krško: Kulturni dom Krško, enota Mestni muzej Krško, 2015. 215 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Čipić Rehar, Marija: Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana 1501–2015. Ljubljana: Nadškofija, 2016. [Dimitz, August]. Annalen der landesfürstlichen Stadt Gurkfeld . Mittheilungen des historischen Vereines für Krain 15 (1860), str. 84–85. [Dimitz, August]: Decreta visitationis Apostolicae Ecclesiae ac Dioecesis Labacensis a Fre Sixto Carcano Epo Germanicense Visita-tore Apostolico peractae. A. 1621. Mittheilungen des historischen Vereines für Krain 17 (1862), št. 2, str. 11–12; št. 3–4, str. 30–32. Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813: mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. Zweiter Theil: Vom Regierungantritte Maximilians I. (1493) bis zum Tode Ferdinands II. (1564). Laibach: Ig. V. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1875. Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813: mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. Dritter Theil: Vom Regierungsantritte Erzherzogs Karl in Innerösterreich bis auf Leopold I. (1564–1637). Laibach: Ig. V. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1875. Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813: mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. Vierter Theil: Vom Regierungsantritt Leopold I. (1657) bis auf das Ende der französischen Herrschaft in Illyrien (1813). Laibach: Ig. V. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1876. Dimitz, A.[ugust]: Urkunden zur Geschichte der Reformation in Krain aus den Jahren 1540 bis 1634. Mittheilungen des historischen Vereins für Krain 22 (1867), str. 81–119. Dimitz, A.[ugust]: Urkunden zur Reformationsgeschichte Krains (1540–1634.). Laibach: Selbstverlag, 1868. Dimitz, A.[ugust]: Vereins=Nachrichte. Mittheilungen des historischen Vereins für Krain 15 (1860), Nr. 2, str. 20–22. Dolenc, Metod: Pravne razmere v Brežicah od l. 1585 do l. 1651. Ljubljana: Juridična fakulteta, 1936 (ponatis iz Zbornika znanstvenih razprav pravne fakultete, XII). Dolgan, Marjan: Literarni atlas Ljubljane: zgode in nezgode 94 književnikov v Ljubljani. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2014. Dolinar, Ivan: Pogled v preteklost vasi Sv. Lovrenc pri Preboldu v Savinjski dolini. Sv. Lovrenc: Odbor za proslavo 750-letnice vasi Sv. Lovrenc v Savinjski dolini, 1997. Dugački, Vlatka – Regan, Krešimir (ur.): Hrvatski povijesni atlas. Drugo izdanje. Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleža, 2018. Fabjančič, Vladislav: Knjiga ljubljanskih hiš in njih prebivalcev. I.–VI. del. Ljubljana, 1940–1943 [1944] (tipkopis). Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269–1820. 2. zvezek. Župani in sodniki 1504–1605. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2003. Foerstemann, Eduardus Carolus: Album academiae Vitebergensis ab A. Ch. MIII usque ad A. MDLX. Lipsie [Leipzig]: Carolus Tauchnitius, 1841. Gall, Franz (ur.): Die Matrikel der Universität Wien. I. Band. 1377–1450. Graz–Köln: Herman Böhlaus Nachf. Verlag, 1956. Gall, Franz – Szaivert, Willy (ur.): Die Matrikel der Universität Wien. III. Band. 1518/II–1579/I. Wien–Köln–Graz: Herman Böhlaus Nachf. Verlag, 1971. Gall, Franz – Paulhart, Hermine (ur.): Die Matrikel der Universität Wien. IV. Band. 1579/II–1658/59. Wien–Köln–Graz: Herman Böhlaus Nachf. Verlag, 1974. Gall, Franz – Szaivert, Marta (ur.): Die Matrikel der Universität Wien. V. Band. 1659/60–1688/89. Wien–Köln–Graz: Herman Böhlaus Nachf. Verlag, 1975. Gestrin, Ferdo: Radovljica – vas, trg in mesto do 17. stoletja, Zgodovinski časopis 45 (1991), št. 4, str. 517–547. 216 Viri in literatura Glonar, Joža: Klombner Matija. V: Slovenski biografski leksikon. Knjiga prva. Abraham–Lužar. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932, str. 464. Golec, Boris: Družba v mestih in trgih Dolenjske in Notranjske od poznega srednjega veka do srede 18. stoletja. Ljubljana, 1999 (doktorska disertacija). Golec, Boris: Elite v majhnih mestih – Višnja Gora »ab urbe condita« (1478) do terezijanskih reform sredi 18. stoletja. V: Mlinar, Janez – Balkovec, Bojan (ur.): Mestne elite v srednjem in zgodnjem novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino. Urban Elites in the Middle Ages and the Early Modern Times between the Alps, the Adriatic and the Pannonian Plain. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2011 (Zbirka Zgodovinskega časopisa; 42), str. 208–249. Golec, Boris: Glavni poudarki k topografiji Kostanjevice v stoletjih mestne avtonomije. V: Smrekar, Andrej (ur.): Vekov tek: Kostanjevica na Krki 1252–2002: zbornik ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta. Kostanjevica na Krki: Krajevna skupnost, Organizacijski odbor za praznovanje 750. obletnice prve listinske omembe mesta, 2003, str. 145–180. Golec, Boris: Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) in njegovi. Identiteta in družina avtorja prvega popolnega prevoda Svetega pisma v slovenščino. Bogoslovni vestnik 82 (2022), št. 1, str. 55–76. Golec, Boris: Kdo in od kod je bil pravzaprav Primož Trubar?: Trubarjev novi»rojstni list« in poprav-ljena »osebna izkaznica«. V: Jerše, Sašo (ur.): Vera in hotenja. Študije o Primožu Trubarju in njegovem času. Ljubljana: Slovenska matica, 2009, str. 45–64. Golec, Boris: Komaj znano in še neznano vplivno meščansko sorodstvo Primoža Trubarja. Časopis za zgodovino in narodopisje 81, NV 46 (2010), št. 2–3, str. 5–33. Golec, Boris: Kužne epidemije na Dolenjskem med izročilom in stvarnostjo. Kronika 49 (2001), št. 1–2, str. 23–64. Golec, Boris: Manj osvetljene plati življenja Adama Bohoriča (ok. 1624–1601/2). V: Jesenšek, Marko (ur.): Novi pogledi na Adama Bohoriča. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2022, str. 18–64. Golec, Boris: Nastanek in razvoj slovenskih meščanskih naselij – naslednikov protiturškega tabora (drugi del). Zgodovinski časopis 54 (2000), št. 3, str. 523–562. Golec, Boris: Nedokončana kroatizacija delov vzhodne Slovenije med 16. in 19. stoletjem: po sledeh hrvaš- kega lingvonima in etnonima v Beli krajini, Kostelu, Prekmurju in Prlekiji. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012. Golec, Boris: Nova spoznanja o začetkih Višnje Gore. V: Groznik, Pavel (gl. ur.): V Višnjo Goro. Višnja Gora: Krajevna skupnost, 2008, str. 106–115. Golec, Boris: Podoba brežiške mestne družbe do jožefinske dobe. V: Škofljanec, Jože (ur.): Župnija Sv. Lovrenca v Brežicah. Ob 220-letnici župnijske cerkve. Brežice: Župnijski urad, 2003 (Brežiške študije 1), str. 11–49. Golec Boris: Senožeče in Prem – nenavadni trški naselbini na t. i. Kraških gospostvih. Kronika 54 (2006), št. 3, str. 365–384. Golec, Boris: Slovenska toponimika Ljubljane do prvega tiskanega popisa toponimov iz leta 1787. Kronika 70 (2022), št. 2, str. 307–362. Golec, Boris: Terezijanske reforme: gibalo sprememb občutka pripadnosti in povezanosti ter identitet v slovenskem prostoru. V: Preinfalk, Miha – Golec, Boris (ur.): Marija Terezija – med razsvetl-jenskimi reformami in zgodovinskim spominom. Ljubljana: ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Založba ZRC, 2018, str. 195–216. Golec, Boris: Trg Mokronog od nastanka do odprave trške avtonomije. V: Kapus, Marko (ur.): Trg Mokronog skozi stoletja. Mokronog: Studio 5 Mirna, 2003 (Zbornik župnije Mokronog. 2. zvezek). 217 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Golec, Boris: Trgovski promet na širšem območju Višnje Gore do konca 18. stoletja v luči deželskosodnih in mestnih mitnic. Zgodovinski časopis 49 (1995), št. 1, str. 75–98. Golec, Boris: Trubarjev rod in priimek na Slovenskem: po sledeh »izginulega« rodu in rodbinskega imena očeta prve slovenske knjige. Kronika 58 (2010), št. 2, str. 347–382. Golec, Boris: Trubarjeve prve šole. Šolska kronika 41 (2008), št. 1, str. 7–27. Golec, Boris: Valvasorjeva hiša v Krškem – napačna in prava. Ljubljana: Založba ZRC, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 2013. Golec, Boris: Valvasorji: med vzponom, Slavo in zatonom. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015 (Thesaurus memoriae. Dissertationes 11). Golec, Boris: Was bedeutet »Slowenisch« und »Deutsch« in den krainischen und untersteirischen Städten der Frühen Neuzeit? V: Heppner, Harald (ur.): Slowenen und Deutsche im gemeinsamen Raum. Neue Forschungen zu einem komplexen Thema. München: R. Oldenbourg, 2002 (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission. Band 38), str. 37–64. Golia, Modest: Slovenica v spisih metliškega čevljarskega ceha. Zgodovinski časopis 5 (1951), str. 214–222. Grafenauer, Bogo: Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem. Slovenski kmečki upor 1515 in hrvaško-slovenski kmečki upor 1572/73 s posebnim ozirom na razvoj programa slovenskih puntarjev med 1473 in 1573. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974. Grafenauer, Bogo: Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1962. Grafenauer, Bogo : Zgodovina slovenskega naroda. IV. zvezek. Doba začasne obnovitve fevdalnega reda pod okriljem absolutne vlade vladarja ter nastajanja velikih premoženj do srede XVIII. stoletja. Ljubljana: Glavna zadružna zveza, Oddelek za tisk in propagando, 1960. Gruden, Josip: Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju in ustanovitev Ljubljanske škofije. Ljubljana: Leonova družba, 1908. Gruden, Josip: Doneski k zgodovini protestantizma na Slovenskem. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 17 (1907), str. 1–15, 53–65, 121–140. Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1910–1916. Hajdinjak, Boris: »Kmetje nimajo nobene pravice do pritožbe«. Kmečki upor leta 1515 in Posavje. V: Jerše, Sašo (ur.): Leukhup! Kmečko uporništvo v obdobju predmoderne. Zgodovina, vzporednice, (re)prezentacije. Ljubljana: Slovenska matica, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU; Brežice: Posavski muzej, 2017, str. 33–76. Handbuch der europäischer Wirtschafts- und Sozialgeschichte. Band 3. Europäische Wirtschafts- und Sozialgeschichte vom ausgehenden Mittelalter bis zur Mitte des 17. Jahrhunderts. 1. Auflage. Stuttgart: Klett-Cotta, 1986. Hermelink, Heinrich (ur.): Die Matrikeln der Universität Tübingen. Erster Band 1472–1600. Stuttgart: W. Kohlhammer, 1906. Historischer Atlas der österreichischen Alpenländer. I. Abteilung. Die Landgerichtskarte, 4. Teil: Kärnten, Krain, Görz und Triest. Wien: Adolf Holzhausens Nachfolger, 1929. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska. Ljubljana: Viharnik, 2015. Höfler, Janez: Trije popisi cerkva in kapel na Kranjskem in Slovenskem Štajerskem s konca 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1982 (Viri za zgodovino Slovencev. Knjiga šesta). Janžekovič, Janez: Slovenski študenti na dunajski univerzi v 16. stoletju. Kronika 25 (1977), št. 3, str. 167–177. 218 Viri in literatura Jug, Stanko: Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine 16. stoletja. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 24 (1943), str. 1–61. Jug, Stanko: Turški napadi na Kranjsko in Primorsko od prve tretjine 16. stoletja do bitke pri Sisku (1593). Zgodovinski časopis 9 (1955), str. 26–62. Kidrič, France: Bohorič Adam. V: Slovenski biografski leksikon. Knjiga prva. Abraham–Lužar. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932, str. 49–52. Kidrič, France: Dalmatin Jurij. V: Slovenski biografski leksikon. Knjiga prva. Abraham–Lužar. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932, str. 116–124. Kidrič, France: Tomaž Hren. V: Slovenski biografski leksikon. Knjiga prva. Abraham–Lužar. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932, str. 341–351. Kidrič, France: Montagnana Polidor de. V: Slovenski biografski leksikon. Druga knjiga. Maas–Qualle. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1933–1952, str. 150–153. Klebel, Ernst: Die Städte und Märkte des bayerischen Stammesgebietes in der Siedlungsgeschichte. Zeitschrift für bayerische Landesgeschichte 12 (1939/40), str. 37–93. Koblar, Ant.[on]: Drobtinice iz furlanskih arhivov. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 1 (1891), str. 1–38; 2 (1892), str. 30–92; 3 (1893), str. 16–27, 60–66, 101–109, 184–201, 244–252; 4 (1894), str. 13–30, 73–78. Koblar, A.[nton]: Iz kronike krškega mesta. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 9 (1899), sešitek 1, str. 19–24. Koblar, Anton: Kranjske cerkvene dragocenosti l. 1526. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 5 (1895), št. 1, str. 20–33; št. 2, str. 77–83; št. 3, str. 116–118; št. 4, str. 143–153; št. 5, str. 195–205: št. 6, str. 237–259. Kočevar, Vanja: Patent nadvojvode Ferdinanda o dokončnem izgonu predikantov in odpravi protestantskega bogoslužja v notranjeavstrijskih deželah iz leta 1599. Arhivi 37 (2014), št. 1, str. 31–64. Koropec, Jože: Brestanica z okolico in Brestaniški do 17. stoletja. V: Curk, Jože (ur.): Brestanica: zbornik člankov in razprav. Brestanica: Turistično društvo, 1982, str. 45–72. Koropec, Jože: Iz zgodovine dolnjega slovenskega Posavja v prvi polovici 16. stoletja. Zgodovinski časopis 29 (1985), št. 1–2, str. 13–17. Koropec, Jože: Krško v obdobju velikih slovenskih kmečkih vstaj. V: Smrekar, Lado (ur.): Krško skozi čas 1477–1977. Zbornik ob 500-letnici mesta. Krško: Skupščina občine, Odbor za pripravo praznovanja 500-letnice Krškega, 1977, str. 45–59. Koropec, Jože: Slovenski del Štajerske v davčnem seznamu glavarine leta 1527. Časopis za zgodovino in narodopisje 59, NV 24 (1988), št. 2, str. 216–277. Koropec, Jože: Vransko v srednjem veku. Časopis za zgodovino in narodopisje 46, NV 11 (1975), št. 2, str. 217–234. Kos, Janko – Dolinar, Ksenija (ur.): Slovenska književnost. Ljubljana: Cankarjeva založba 1982. Kosi, Miha: Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 1998 (Zbirka ZRC 20). Kosi, Miha – Bizjak, Matjaž – Seručnik, Miha – Šilc, Jurij: Historična topografija Kranjske (do leta 1500). Druga dopolnjena izdaja. Ljubljana: ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 2021 (Slovenska historična topografija 1). Kostrenčić, Ivan: Urkundliche Beiträge der protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559–1565. Wien: kais. Akademie der Wissenschaften, 1874. 219 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Kralj, Angel: Transkripcija virov – Transkription der Quellen. V: Benedik, Metod – Kralj, Angel: Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja Štajerska kapucinska provinca. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 1994 (Acta Ecclesiastica Sloveniae 16), str. 81–726. Kranjc, Janez: Privilegij mesta Loža iz leta 1477. V: Šumrada, Janez (gl. ur.): Notranjski listi I. Posvečeno Loški dolini ob petstoletnici mesta Loža 1477–1977. Stari trg pri Ložu: Odbor za praznovanje 500-letnice mesta Loža pri SZDL Loška dolina, 1977, str. 41–64. Lapajne, Ivan: Krško in Krčani. Zgodovinske in spominske črtice. Krško: Odbor za olepšanje mesta, 1894. Lexikon des Mittelalters. II. Bettlerwesen bis Codex von Valencia. München–Zürich: Artemis Verlag, 1983. Lisac, Ljubomir Andrej: Ungnad Ivan (Hans, Janž) III. V: Slovenski biografski leksikon. Četrta knjiga. Táborská–Žvanut. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, str. 289–292. Logar, Janez: Kumpreht Marko. V: Slovenski biografski leksikon. Knjiga prva. Abraham–Lužar. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932, str. 587. Mal, Josip: Uskočke seobe i slovenske pokrajine. Povest naseobina s kulturno-istorijskim prikazom (sa kartom). Ljubljana: [s. n.], 1924 (Srpski etnografski zbornik, knj. 30. Odeljenje I., Naselja i poreklo stanovništva, knj. 18). Marušič, Branko: Primorski čas pretekli. Prispevki za zgodovino Primorske. Koper: Založba Lipa, 1985. Mathis, Franz: Zur Bevölkerungsstruktur österreichischer Städte im 17. Jahrhundert. München: Oldenbourg, 1977 (Sozial- und wirtschaftshistorische Studien. Band 11). Matijevič, Meta: Novomeške hiše in ljudje: s poudarkom na obdobju od srede 18. do srede 19. stoletja. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2007 (Gradivo in razprave 31). Metelko, Franz Seraph.[in]: Lehrgebäude der slowenischen Sprache im Königreiche Illyrien: nach dem Lehrgebäude der böhm. Sprache des Hrn. Abbé Dobrowsky. Laibach: Leopold Eger, 1825. Mlinarič, Jože: Celjan Martin Duelacher, župnik v Leskovcu pri Krškem in Celju ter opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1549–1559). Zgodovinski časopis 50 (1996), št. 2, str. 203–221. Mlinarič, Jože: Kartuzija Pleterje 1403–1595. Pleterje: Kartuzija, 1982. Mlinarič, Jože: Kostanjeviška opatija 1234–1786. Kostanjevica na Krki: Galerija Božidar Jakac, 1987. Mlinarič, Jože: Kostanjeviško gospostvo po urbarju iz leta 1625. Kostanjevica na Krki: Dolenjski kulturni festival, 1970. Mlinarič, Jože: Krško in njegova gospoščina v srednjem veku. V: Smrekar, Lado (ur.): Krško skozi čas 1477–1977. Zbornik ob 500-letnici mesta. Krško: Skupščina občine, Odbor za pripravo praznovanja 500-letnice Krškega, 1977, str. 25–44. Nared, Andrej: Dežela – knez – stanovi. Oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 2009 (Thesaurus memoriae. Dissertationes 7). Orožen, Ignac: Celska kronika. V Celi [Celje]: Julius Jeretin, 1854. Orožen, Ignaz: Das Bisthum, das Domkapitel und die Dekanate: Marburg, Mahrenberg, Jahring, St. Leonhard in W. B., Kötsch und Zirkovitz. Marburg: Verlag des F. V. Lavant. Ordinariates, 1875 (Das Bisthum und die Diözese Lavant. I. Theil). Orožen, Ignaz: Das Dekanat Tüffer mit den Seelsorgerstationen Tüffer, St. Ruprecht, St. Leonhard, Gairach sammt dessen Kloster, St. Nikolaus, St. Margarethen, St. Gertraud, St. Jakob in Dolj, Trifail, St. Egyden in Steinbrücken, Lak, St. Johann in Razbor, (Ratschach in Krain) und Maria Scheuern. [Maribor]: Selbstverlag, 1881 (Das Bisthum und die Diözese Lavant. IV. Theil). 220 Viri in literatura Orožen, Janko: Zgodovina Celja in okolice. I. del. Od začetka do leta 1848. Celje: Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, 1971. Orožen, Martina: Dialektalizmi v jeziku Jurija Dalmatina. V: Smrekar, Lado (ur.): Krško skozi čas 1477–1977. Zbornik ob 500-letnici mesta. Krško: Skupščina občine, Odbor za pripravo praznovanja 500-letnice Krškega, 1977, str. 87–98. Otorepec, Božo: Ob 500-letnici mesta Višnja Gora. V: Zbornik občine Grosuplje. Gospodarska, kulturna in zgodovinska kronika X. Grosuplje: Občinska konferenca SZDL občine Grosuplje, 1978, str. 277–294. Otorepec, Božo: Rokodelstvo in obrt v srednjeveški Ljubljani. V: Valenčič, Vlado (ur.): Ljubljanska obrt od srednjega veka do začetka 18. stoletja. Ljubljana: Mestni arhiv, 1972 (Publikacije mestnega arhiva ljubljanskega. Razprave zv. 3), str. 5–54. Otorepec, Božo: Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica; Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1988. Ožinger, Anton: Študenti iz slovenskih dežel na dunajski univerzi v poznem srednjem veku (1365–1518). Kronika 23 (1975), št. 3, str. 149–153. Pahor, Daša: Župnijska cerkev sv. Device Marije v Leskovcu pri Krškem in njen nastanek v času protestantizma. V: Černelič Krošelj, Alenka (ur.): Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in Krško. Krško: Valvasorjev raziskovalni center, 2006 (Zbirka K mestu K, št. 4), str. 13–42. Pavlin, Vojko: Gospostvo Renče in Hoferjevi urbarji 16. stoletja. Kronika 51 (2003), št. 3, str. 229–248. Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: R. Oldenburg, 1962 (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission. Band 10). Pirkovič, Jelka: Dolenjska in Notranjska. V: Batič, Jerneja (ur.): Srednjeveška mesta. Ljubljana: Mi-nistrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, 1998, str. 93–130. Pirkovič-Kocbek, Jelka: Morfološka zasnova Krškega. Sinteza. Revija za likovno kulturo, št. 58/60, december 1982, str. 74–85. Polec, Janko: Razpored sodnih instanc v slovenskih deželah od 16. do 18. stoletja. Zbornik znanstvenih razprav 6 (1927–1928), str. 116–142. Radics, P.[eter] v.: Erdbeben in Gurkfeld. Die Erdbebenwarte 9 (1909/10), Nr. 1–2, str. 60–61. Radics, P.[eter] von: Familien-Chroniken krainischer Adeliger im 16. und 17. Jahrhundert. Mitteilungen des Musealvereins für Krain 16 (1903), str. 1–27, 137–152; 17 (1904), str. 3–13. Rajhman, Jože: Pisma Primoža Trubarja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede, 1986 (Korespondence pomembnih Slovencev 7). Rajhman, Jože: Pisma slovenskih protestantov. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, 1997 (Korespondence pomembnih Slovencev 11). Rajhman, Jože: Trubar (Truber), Felicijan. V: Slovenski biografski leksikon. Četrta knjiga. Táborská– Žvanut. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980–1991, str. 205–206. Rajšp, Vinko: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1783–1787. Opisi, 5. zvezek; Karte. 5. zvezek. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Arhiv Republike Slovenije, 1999. Ribarič, Vladimir: Potresi v Sloveniji: ob stoti obletnici velikega ljubljanskega potresa. Ljubljana: Slovenska matica, 1994. 221 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Rupel, Mirko: Nove najdbe naših protestantik XVI. stoletja. Neue Funde unserer Protestantica des XVI. Jahrhunderts. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1954 (Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede, Dela 7, Inštitut za literature 2). Rupel, Mirko: Primož Trubar: življenje in delo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1962. Rupel, Mirko (ur.): Slovenski protestantski pisci. Druga, dopolnjena izdaja. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1966. Sakrausky, Oskar (ur.): Primus Truber. Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reforma-tionswerk. Wien: Evangelischer Presseverband, 1989 (Studien und Texte zur Kirchengeschichte. Fünfte Reihe. Band 1). Samec, Drago: Jurij Dalmatin – župnik v Škocjanu. V: Marolt, Jožef (ur.): Kraji in ljudje v Trubarjevi fari. Zbornik ob 500-letnici rojstva Primoža Trubarja. Škocjan: Kulturno društvo, 2008, str. 173–179. Schmidt, Vlado: Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1952. Schmidt, Vlado: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem. I. Od naselitve do 1805. Ljubljana: Delavska enotnost, 1988. Schmutz, Carl: Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark. Erster Theil. Gratz: Andreas Kien-reich, 1822; Dritter Theil, 1822. Simoniti, Primož: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1979. Simoniti, Vasko: Turki so v deželi že. Turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju. Celje: Mohorjeva družba, 1990. Slodnjak, Anton: Jurij Dalmatin (okrog 1546–1589). V: Smrekar, Lado (ur.): Krško skozi čas 1477– 1977. Zbornik ob 500-letnici mesta. Krško: Skupščina občine, Odbor za pripravo praznovanja 500-letnice Krškega, 1977, str. 71–86. Smole, Majda : Graščina Šrajbarski turn. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije (Inventarji. Serija Graščinski arhivi, zv. 2). Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Smole, Majda: Kuga na Kranjskem v XVI. stoletju. Kronika 5 (1957), št. 2, str. 97–98. Smole, Majda: Vicedomski urad za Kranjsko 13. stol. – 1747. 2. del: Cerkvene zadeve Lit. G. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije, 1988 (Arhivi državnih in samoupravnih organov in oblastev. Zvezek 4). Snoj, Marko: O priimku Bohorič. V: Jesenšek, Marko (ur.): Novi pogledi na Adama Bohoriča. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2022, str. 15–17. Suhadolnik, Jože – Anžič, Sonja: Mestni trg z okolico in Ciril-Metodov trg. Arhitekturni in zgodovinski oris predela med grajskim hribom, Cankarjevim nabrežjem, Trančo, Stritarjevo ulico in podgrajs-kega dela Ciril–Metodovega trga ter arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2000. Suhadolnik, Jože – Anžič, Sonja: Stari trg, Gornji trg in Levstikov trg. Arhitekturni in zgodovinski oris mestnih predelov in objektov, lastniki hiš ter arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2003. Sutter, Berthold: Moriz von Kaiseifeld Parlamentarier und Landeshauptmann. Der Versuch einer Würdigung anläßlich der hundertsten Wiederkehr seines Todestages. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 77 (1986), str. 255–278. Svetina, Anton: Metlika. Dve razpravi iz pravne zgodovine mesta in okolice. Ljubljana: samozaložba, 1944. 222 Viri in literatura Svetina, Anton: Pogoji za sprejem v meščanstvo in pravni položaj ljubljanskih meščanov od 16. do 18. stoletja. V: Vilfan, Sergij (ur.): Iz starejše gospodarske in družbene zgodovine Ljubljane (Publikacije Mestnega arhiva ljubljanskega, Razprave zv. 2). Ljubljana: Mestni arhiv ljubljanski, 1971, str. 155–208. Svetina, Anton: Protestantizem v Ljubljani. Kulturnozgodovinske slike. V: Rupel, Mirko (ur.): Drugi Trubarjev zbornik. Ob štiristoletnici slovenske knjige. Ljubljana: Slovenska matica, 1952, str. 161–174. Szaivert, Willy – Gall, Franz (ur.): Die Matrikel der Universität Wien. II. Band. 1451–1518/I. Text; Register der Personen und Ortsnamen. Graz–Wien–Köln, 1967. Šebek, Živko: Krško – življenje z reko. Krško: Zavod Neviodunum, 2009. Šebek, Živko: Nekaj razmišljanj o Valvasorjevi upodobitvi Krškega v Slavi vojvodine Kranjske. V: Černelič Krošelj, Alenka (ur.): Janez Vajkard Valvasor in Krško. Krško: Valvasorjev raziskovalni center, 2008 (Zbirka K mestu K, št. 6), str. 105–116. Toporišič, Jože: Bohorič Adam. V: Enciklopedija Slovenije 1. A–Ca. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987, str. 303. Travner, Vlad.[imir]. Kuga na Slovenskem. Ljubljana: Življenje in svet, 1934. Turk, J.[osip]: Muhič Peter. V: Slovenski biografski leksikon. Druga knjiga. Maas–Qualle. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1933–1952, str. 161–162. Umek, Ema: Promet po Savi in mitnina v Krškem (1569–1574). V: Mihelič, Darja (ur.): Gestrinov zbornik. Ljubljana: Založba ZRC (ZRC SAZU), 1999, str. 263–270. Umek, Ema – Kos, Janez (ur.): Vodnik po matičnih knjigah za območje SR Slovenije I–II. Ljubljana: Skupnost arhivov Slovenije, 1972 (Vodniki. 1. zvezek). Unger, Theodor – Khull, Ferdinand: Steirischer Wortschatz. Graz: Adeva – Akademische Druck- u. Verlagsanstalt, 2008 (reprint 1903). Valenčič, Vlado: Trgovina na Kranjskem v 18. stoletju. Zgodovinski časopis 48 (1994), št. 2, str. 217–230. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogthums Crain. Laybach–Nürnberg: Wolfgang Moritz Endter, 1689. Valvasor, Johann Weichart: Topographia Ducatus Carnioliae Modernae. Wagensperg in Crain, 1679. Faksimilirana izdaja. Ljubljana: Cankarjeva založba; München: Dr. Dr. Rudolf Trofenik, 1970. Verbič, Marija: Deželnozborski spisi kranjskih stanov I. 1499–1515. Ljubljana: 1980 (Publikacije Arhiva Socialistične republike Slovenije. Viri 1). Verzeichniss der vom historischen Provinzial=Vereine für Krain im Laufe des Jahres 1846 erworbenen Gegenstände (Schluß). Mittheilungen des historichen Vereins für Krain 1, 1846, Nr. 12, str. 70–72. Verzeichniss der vom historischen Provinzial=Vereine für Krain im Laufe des Jahres 1847 erworbenen Gegenstände. Mittheilungen des historischen Vereins für Krain 2 , 1847, Nr. 7, str. 52. Vilfan, Sergij: Novomeški mestni privilegij iz leta 1365. V: Jarc, Janko et al. (ur.): Novo mesto 1365–1965. Prispevki za zgodovino mesta. Maribor: Založba Obzorja; Novo mesto: Dolenjska založba, 1969, str. 88–110. Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev. Od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska matica, 1961. Vilfan, Sergij: Zgodovina neposrednih davkov in arestnega postopka v srednjeveški Ljubljani. Zgodovinski časopis 6–7, 1952–1953, str. 417–442. Voje, Ignacij: Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996. 223 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju Vrhovec, Ivan: Zgodovina Novega mesta. Ljubljana: Matica slovenska, 1891. Weiss, Janez: Gregor Vlahovič (1523–1581), življenje in delo predikanta na meji cesarstva. Arhivi 34 (2011), št. 3, str. 251–274. Witting, Joh.[ann] Bapt.[ist]: Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels. Jahrbuch der K. K. Heral-dischen Gesellschaft »Adler«. Neue Folge 4 (1894), str. 89–146; Neue Folge 5 (1895), str. 162–264. Zadravec, Dejan: Zastave in prodaje deželnoknežjih posesti in prihodkov v spodnjeavstrijskih deželah v prvi polovici 16. stoletja. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2012 (Viri 35). Zemljak Jontes, Melita: Posavsko narečje in Jurij Dalmatin. Nekatere samoglasniške stičnosti. V: Černelič Krošelj, Alenka (ur.): Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in Krško. Krško: Valvasorjev raziskovalni center, 2006 (Zbirka K mestu K, št. 4), str. 43–52. Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979. Zwitter, Fran: Starejša kranjska mesta in meščanstvo. Ljubljana: Leonova družba, 1929. Žabota, Barbara: Matična knjiga prve ljubljanske protestantske občine iz zadnje četrtine 16. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC (Thesaurus memoriae, Fontes 16). Žmuc, Irena: Knjiga. Znanje. Razum. Od protestantizma do razsvetljenstva (1500–1800). V: Ferle, Mojca (ur.): Knjiga. Znanje. Razum. Od protestantizma do razsvetljenstva (1500–1800). Ljubljana: Mestni muzej, 2020, str. 68–100. Žnidaršič Golec, Lilijana: Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 2000 (Acta Ecclesiastica Sloveniae 22). Žnidaršič Golec, Lilijana: Meščani in cerkvene ustanove v Ljubljani do konca 16. stoletja. Kronika 50 (2002), št. 3, str. 241–258. Žontar, Josip: Kranjski deželni vicedom. Prispevek zgodovini srednjeveške finančne uprave na Kranjskem. V: Blaznik, Pavle et al. (ur.): Hauptmannov zbornik. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1966 (Razprave – Dissertationes V), str. 277–318. Žontar, Josip: Nastanek, gospodarska in družbena problematika policijskih redov prve polovice 16. stoletja za dolnjeavstrijske dežele s posebnim ozirom na slovenske pokrajine. Zgodovinski časopis 10–11 (1956–1957), str. 32–121. Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana: Muzejsko društvo za Slovenijo,1939. Žontar, Jože: Novi škofjeloški mestni red iz leta 1747. Loški razgledi 5. Škofja Loka: Muzejsko društvo 1958, str. 128–136. Spletni viri https://grobovi.zale.si/ (pridobljeno 27. 3. 2024) https://www.enciklopedija.hr/natuknica.aspx?id=3148 (pridobljeno 5. 8. 2020) https://www.stat.si/imenarojstva#/names?lastname=Bohori%C4%8D (pridobljeno 27. 3. 2024) https://www.stat.si/imenarojstva#/names?lastname=Dalmatin (pridobljeno 27. 3. 2024) 224 ZUSAMMENFASSUNG Adam Bohorič, Jurij Dalmatin und die Stadt Krško im 16. Jahrhundert Es ist nicht der Zweck des vorliegenden Buches, das gesamte Wissen oder alle neueren Erkenntnisse über die Mitbegründer der slowenischen Schriftsprache, die Protestanten Adam Bohorič (ca. 1524–1601/2) und Jurij (Georg) Dalmatin (ca. 1547–1589), vorzustellen. Es bietet auch keinen umfassenden Einblick in die Geschichte der an der Landesgrenze von Krain und Steiermark gelegenen Stadt Krško (dt. Gurkfeld), wo sich die zwei Männer kennen lernten und einen bedeutenden Teil ihres Lebens verbrachten, einige Jahre gleichzeitig als Lehrer und Schüler. Für ein solches monografisches Werk müsste man die Seitenzahl des vorliegenden Werkes mehrfach multiplizieren. Letzteres beinhaltet eine Darstellung der neuesten Erkenntnisse des Autors über die beiden berühmten Gurkfelder, die in großem Maß gerade mit ihrem Leben und Wirken in der Stadt an der Save verbunden sind, und ordnet ihre Lebenswege in den Kontext von Krško im bewegten 16. Jahrhundert ein. Neben einer allgemeinen Darstellung der Verhältnisse im lokalen Umfeld widmet sich das Kapitel über Krško detaillierter einigen bisher (zu) wenig beleuchteten und noch offenen Fragen. Unter diesen nehmen die Reformation und die Gegenreformation eine besondere Position ein, verbleiben aber aufgrund des Mangels an Quellen auch weiterhin ein weitgehend weißer Fleck. Somit liegt der Leserschaft ein erweiterter Torso für eine umfassende Untersuchung über Bohorič und Dalmatin und die Stadtgeschichte von Krško vor. Meine wichtigsten Erkenntnisse über Adam Bohorič zusammenfassend gilt es zunächst zu betonen, dass man den 500. Jahrestag seines Geburtstags einige Jahre zu früh (2020) gefeiert hat, erblickte er doch erst um das Jahr 1524 das Licht der Welt. So wäre es angemessener, das halbe Jahrtausend von Adam Bohorič im Jahr 2024 zu begehen, da dann auch 440 Jahre seit der Herausgabe seiner Grammatik und dem Erscheinen der ersten vollständigen slowenischen Übersetzung der Heiligen Schrift (1584) – die uns der berühmteste Schüler von Bohorič, Jurij Dalmatin, gab – vergangen sind. Bohorič‘ frühe Verbindung mit Krško, die er bei seiner Inskription an die Wiener Universität hervorhob, als sein Name überhaupt das erste Mal in Quellen auftaucht, zusammen mit der Angabe, dass er ein Steirer ist, 225 Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju bedeutet höchstwahrscheinlich, dass er seine Elementarbildung in Krško bekam, das übrigens in Krain liegt. Es ist aber auch möglich, dass seine gesamte Familie von der steirischen Seite der Save in die Grundherrschaft Krško übersiedelte. Nicht zuletzt kann es sein, dass er oder seine Familie erst hier, in Krain, den Nachnamen nach der Herkunftsregion unter dem Gebirgszug Bohor bekommen haben. Bohorič hat später in Krško jedenfalls keine eigene Schule geführt, sondern die städtische Schule bzw. die städtische Pfarrschule, was im Gegensatz zu der bisherigen Überzeugung weniger als zwölf Jahre dauerte. Unter den neuen Erkenntnissen über seine Familie gilt hervorzuheben, dass Doroteja Muhič, Tochter eines Bürgers aus der steirischen Stadt Celje (dt. Cilli), wahrscheinlich die zweite Ehefrau von Bohorič war und ihm mindestens acht Kinder gebar. Die eingebürgerte Überzeugung, dass Adam Bohorič, langjähriger Rektor der landständischen Schule in Ljubljana (dt. Laibach), das letzte Mal am 20. November 1598 als lebend bezeugt ist und wahrscheinlich in der Verbannung irgendwo in Deutschland verstarb, wird vom ersten erhaltenen Steuerbuch der Stadt Ljubljana überzeugend dementiert. Seinen Tod verorte ich in Ljubljana, das Ende des irdischen Lebens von Bohorič kann mit den Jahreszahlen 1601 oder 1602 bestimmt werden. Jurij Dalmatin, ein protestantischer Geistlicher und Autor der ersten vol ständigen slowenischen Übersetzung der Heiligen Schrift, trat nicht mit seinem ererbten Nachnamen in die Geschichte ein, sondern gab sich selbst einen und unterschrieb in der humanistischen Manier seiner Zeit als Dalmatinus. Die lateinischen Varian-ten seines Nachnamens, Dalmatinus und Dalmata, bezeugen noch ausgeprägter als die Variante Dalmatin das Bewusstsein der Schreiber, was die ursprüngliche Bedeutung des Nachnamens ist: eine Person, die entweder aus Dalmatien stammt oder deren Familie von dort stammt. Viel wahrscheinlicher als die Zuwanderung eines der Vorfahren als Handwerker oder Händler aus Dalmatien in die Stadt Krško ist, dass Dalmatin väterlicherseits aus einer Familie von kroatischen Flüchtlingen vor den Osmanen stammt, die sich um das Jahr 1530 als Kolonisten in der Nähe, auf dem Krško polje (Gurkfeld), niederließen. Dalmatien war zu seiner Zeit ein wesentlich weiterer geografischer Begriff, der im Norden bis hin zum Fluss Kolpa (dem heutigen Grenzfluss zwischen Slowenien und Kroatien) reichte. Jurij wurde höchstwahrscheinlich in der Stadt Krško geboren, in der Mischehe eines kroatischen Vaters und einer einheimischen Mutter. In Ljubljana heiratete er Barbara Jauntaler, die Tochter eines dortigen Bürgers, die ihm mindestens sieben Kinder gebar. Im Gegensatz zur Überzeugung, dass alle Kinder bereits im Kindesalter verstarben, stellte sich heraus, dass mindestens zwei Töchter das Erwachsenenalter erreichten und heirateten, so wie auch die Witwe nach Dalmatin eine neue Ehe einging. Auch fünf Enkel Dalmatins sind bekannt, die gesamte Familie hat sich aber im Zuge der Gegenreformation katholisiert. 226 Zusammenfassung Die landesfürstliche Stadt Krško an der krainisch-steirischen Landesgrenze erlebte in Bohorič‘ und Dalmatins 16. Jahrhundert trotz ungünstiger sicherheits-politi-scher Verhältnisse (Osmanengefahr und häufige Einfälle) einen wirtschaftlichen und demografischen Aufstieg. Sie lag am schiffbaren Fluss Save, entlang dessen ein zunehmend lebhafterer Flussverkehr verlief. Die Besonderheit der städtischen Siedlung war, dass sie nur von zwei Seiten durch die Stadtmauer geschützt war und sich ansonsten auf den von der Natur gebotenen Schutz verließ (im Westen ein Abhang, im Osten der Fluss). Die Stadtrechte bekam Krško erst im Jahr 1477, und zwar vor allem aus Sicherheitsgründen (nach den schlimmsten Osmaneneinfällen ins slowenische Gebiet), allerdings rechtfertigte die Siedlung mit ihren Funktionen, vor allem mit dem entwickelten Handwerk und Handel, den Stadtstatus. Die städtische Selbstverwaltung von Krško basierte auf der Gründungsurkunde von Kaiser Friedrich III. und über diese auf den Freiheiten und dem Stadtrecht der steirischen Städte und insbesondere von Celje (dt. Cilli), also nicht auf dem Recht der Krainer Städte. Im Vergleich mit der Mehrheit der Städte im gesamten slowenischen Gebiet ist der Rechtsstatus der Stadt im 16. Jahrhundert recht gut dokumentiert, und zwar vor allem im sogenannten Stadtbuch, einer Art Gedenkbuch, das ca. seit dem Jahr 1500 bis 1679 geführt wurde. Verhältnismäßig gut bekannt sind uns auch demographische und Besitzverhältnisse der Stadt. Mit rund 150 Familien reihte sie sich nach den Maßstäben für die Größe mittelalterlicher Städte – diese blieben im Großen und Ganzen bis zum Ende der vorindustriellen Periode unverändert – unter den Typus der »Kleinstädte« (mit weniger als 2.000 Einwohnern) ein, für Krainer und slowenische Verhältnisse gehörte sie aber bereits zu den mittelgroßen Städten. In kirchenrechtlicher Hinsicht war Krško eine jener Städte, die weder im Mittelalter noch in der frühen Neuzeit Sitz einer Pfarre wurden. Es handelt sich dabei um ein im slowenischen Gebiet recht häufiges Phänomen, dass nämlich mittelalterliche Städte keine Pfarrzentren waren. Die Pfarrkirche stand im Nachbardorf Leskovec, allerdings wurde die Pfarre Leskovec, die unter das landesfürstliche Patronat fiel, insbesondere weil der Pfarrer in der Stadt ansässig war, häufig nach dieser als Pfarre Krško benannt. Sehr wenig ist über die protestantische Kirchenorganisation bekannt, die im Land Krain seit dem Jahr 1560 unter der Schirmherrschaft und mit dem unmittelbaren Engagement der Krainer Landstände eingerichtet wurde, und die dann mit den entschlossenen gegenreformatorischen Maßnahmen des Landesfürsten im Jahr 1598 ihr Ende fand. So wissen wir für Krško nicht einmal, ob die Stadt nach dem kurz dauernden Antritt des einzigen bekannten Prädikanten (1567) noch einmal einen eigenen lutherischen Geistlichen hatte. Die beharrlichsten An-hänger des lutherischen Glaubensbekenntnisses sind im Übrigen noch im Jahr 1615 namentlich dokumentiert. 227 c ole oris G B O Monografija Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto Krško v 16. stoletju je rezultat LETJU kakovostnega, zahtevnega znanstvenega dela. Temeljito poznavanje literature O je v njej nadgrajeno s sijajno minuciozno analizo številnih arhivskih virov. Ti so T osnova za spoznanja o zastavljenih vprašanjih o obeh znamenitih protestantskih osebnostih Bohoriču in Dalmatinu kot o Krškem njunega časa. 16. S VO Iz recenzije prof. dr. Darje Mihelič K * * * KRŠO Monografija ponuja več, kot bi sklepali zgolj iz naslova. Res je v ospredju T zgodovina Krškega v 16. stoletju, vendar avtor bralko in bralca pogosto pope-lje tudi v bolj odmaknjena ali bližja časovna obdobja. Besedilo je pregledno MES razdeljeno v tri poglavja. V dveh krajših sta glavna »junaka« verjetno najbolj IN znana prebivalca Krškega v slovenski kulturni zgodovini. Iz prispevkov k njunima biografijama se knjiga nekako naravno prelije v obširno predstavitev TIN Krškega v zgodnjem novem veku. Z znanstveno monografijo Borisa Golca dobiva Krško privlačno napisano in ALMA z novimi spoznanji bogato besedilo o svoji preteklosti v zgodnjem obdobju D mestne zgodovine. Po njem bodo s pridom posegali zgodovinarji, literarni, kulturni in umetnostni zgodovinarji, pa tudi geografi, teologi in jezikoslovci. Nedvomno bo ravno tako zanimivo za širše bralstvo. JURIJČ,RI Iz recenzije izr. prof. dr. Aleša Mavra OHO B AM AD Document Outline _Hlk173778380 Knjigi na pot Adam Bohorič (ok. 1524–1601/2) med zmotami in polresnicami Izvor in identiteta Šolnik in zasebnik v Krškem Zasebno življenje po odhodu iz Krškega Sklenitev življenjske poti ali izgnanec, ki to ni bil Glavne ugotovitve Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) v luči identitete in družinskega okolja Izvor in primarna družina Sekundarna družina Glavne ugotovitve Mesto Krško v 16. stoletju Srednjeveški temelji Splošni oris Krškega v 16. stoletju in prvi zapis njegovega slovenskega imena Viri za zgodovino Krškega v 16. stoletju Pravni položaj mesta in mestna samouprava Gospodarske razmere – med razcvetom in ovirami Posestno in demografsko stanje Verske razmere in obe Cerkvi Priloga 1 Kronološki seznam mestnih sodnikov in pisarjev Priloga 2 Kronološki seznam novosprejetih meščanov po mestni knjigi Priloga 3 Posestno stanje mesta v luči popisov dvornega činža leta 1570 in 1575 Viri in literatura Zusammenfassung