dtldosand clitoral stimulators. turn tkepagefor the results... tribuna Vl.1978letnikXVII LJUBLJANA ŠTEVILKA 19|20. PROGRAM CASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTl - PROGRAM Pred izidoni sta številki o psihičnih boleznih in o nouvelle philosophie. Problem psfliičnih bolezni bo obravnavan v številki s teksti in likovnii izrazi pacientov ljubljanskih psihiatričnih bolnišnic. Številka o tim. nouvelk philosophie bo seveda kritika te »filozofije"^ poleg tega tematskega sklopa bo vsebovala še kritične filozofske in politoj loške razprave. V pripravi so števHke - o gastarbajterjih - kritike dela slovenske filozofske in sociološke oz. politološke produkcije - analiza maiksizma Alfreda Sohn-Rethela - o vzgoji in izobraževanju - kritika slovenske literarne teorije in prispevki k ,,marksistični estetiki" - ourbanizmu. Poteg tega študije zgodovine marksizma io delavskega gibanja tei sprem] ljanje znanstvene raziskovalne dejavnosti pri nas ... ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI 21 -22 Pred nekaj časa }e izšla zanimiva številka te zanimive revije, ki se bralcu, ki išče kaj novega, svežega, izvirnega, predvsem pa marksističnega, ponuja zdai s skrajšanrm naslovom. Stevilko, ki \o predstavljamo, odpira Žižkova razprava o družbenih raz-sežnostih Hsenkrzma, ki pokaže, kako je ta psevdo-znanost, ki je z revizijo darvHiizma tn nastopom proti mendelovski genetiki spremenila naravo v poslušno orodje biologa—tehnokrata, bila odgovor na dve konkretni družbe-! ni zahtevi: 1) obljubljala je rešitev družbenega problema (težav sovjetskega kmetijstva) s ,,čudežnimi" tehničnimi sredstvi, 2) lisenkistična podoba na-rave je ideološko-sprevrnjeni refleks tedanje sovjetske: stalinistične druž-bene dejavnosti. Tekst nakazuje možnosti pozitivnega prispevka marksizma naravoslovnim znanostrm. Dve razpravj — Lea Šešerka in Darka Štrajna — o Heglu: prva se ukvarja sj probiemomjezika v Jenski realni filozofiji in v Fenomenologiji duha ter v prvi odkriva poncmbne elemente, ki olajšujejo razumevanje Heglovih poznejših del; druga konfrontira heideggerjansko interpretacijo Fenome-nologije VVernerja Marxa, govori pa tudi o Heglovem pojmovanju svobode v Fenomenologiji duha in problemu njegovega pristajanja na prusko državo. Sledita dva prispevka, ki sta neposredneje prispevka k zgodovini marksizma. Tekst Petra Grudna je posvečen Labrioli kotnajpomembnejšemu italijanskemu marksistu v obdobju II. internacionale: problem fetišizma, dialektika hiapca in gospodarja, pomen psihologije pri ohranjanju razrednega gospostva so le nekatera vprašanja, ki so se tedanjim marksistom izmaknila, Labriola pa prav po tej plati tvori povezavo med Marxom in marksisti našega stoletja. Gomišček pri prikazu Gramscijevega pojmovanja kulture in lite-rature med drugim pokaže, da je umetniško delo splet političnega in umet-niškega, zaradi česar sta estetska in politična kritika neločljivj del Ufararjie kritike. Dalje berema filozofski tekst Tineta Hribarja o formiranju in formali-ziranju, teorijt in metateoriji, glosematiki (ob Hjelmslevu) ter politološki Janka Rupnika o naravf temeljnih pravic in svoboščin v nekaterih ustavnih dokumentih in deklaracijah mednarodnega značaja. Tekst Stanka Štrajna je poskus teoretične refleksije jugoslovanskih pri-stopov k teoriji prava, medtem ko Primož Južnič poskuša sistematizirati revolucionarna gibanja, ki se borijo z nasiljem, izhajajoč iz ugotovitve, da so revolucionarna gibanja ,,tretjega sveta" ena osnovnih karakteristik današnje svetovne situacije, izhajajo pa iz nakopičenih razrednih protislovij. Objavljeni so prevodi Hansa^Jurgena Krahla (Produkcija in razredni boj), Theodora Adorna (Rezime o kulturni industriji) in Augusta Thalheimerja (O sociološki metodi — kot zgodovinska zanimivost) ter, posebno po-memben!!!, odlični prevod Marxovega teksta Bastiat in Carey iz rokopisov iz let 1857-58 — prvič v slovenčini. Ob tem lahko tudi zaključimo: Čascpis za kritiko znanost« je edina slovenska revija, ki objavlja Karia Marxa. To pa danes ogromno pomeni. ČASOPIS ZA KRITIKO 2NAN0STI 23-24 Nova številka ter revije, ki je zdaj izšla, prinaša en sam, zato pa nekoliko daljši prispevek. Gre za marksistično-lenmistično analizo nastopanja slovenske (katoliške) cerkve proti delavksemu gibanju od njegovih začetkov do danes, ki je objav-Ijena pod nastovom OBRAVNAVANJE MARKSIZMA V DELIH SLO-VENSKIH TEOLOGOV in s podnaslovom Prispevek k razrednemu boju v ,,slovenski kulturi". Avtor v prvem delu obširno navaja mesta iz teoloških del, ki se ukvarjajo z marksizmom, kar lahko bralca ali utruja ali zabava, na vsak način pa je poučno. V drugem delu je historično-sociološki prikaz spopadanj med ,,sveto cerkvijo" (izraz »z teksta) in delavskim gibanjem, iz katerega lahko razbe-remo, da je bila cerkev do II. svetovne vojne — z izjemo krščanskih socialistov — vedno odkrit in neusmiljen sovražnik delavskega gibanja. Po vojni pa si socialrzmu naklonjeni (manjši) del duhovščine prizadeva za na-klonjenost socializma do cerkve, medtem ko je klerikalizem izbral druge načine boja (,,neoklerikalizem se prikazuje kot neklerikalizem"). Ta del se končuje z analizo ideološkosti, utopizma, moralizma in znanstvene nizkot-nosti teološke znanosti. V uvodu naletimo med drugim na krajšo kritiko marksistične religiologjje in prav takšno predstavitev Marxove ,,kritike religije". Objavljeno besedilo je predelano diplomsko delo, in ker nam je avtor (Tomaž Mastrcak) prijazno odstopil tekst, s katerim je svoje delo predstavil na slavnostni podetitvi letošnjih Prešernovih nagrad in priznanj, sodimo, da lahko z njim prispevek nove številke Časopisa za kritiko znanosti dovolj verodostojno osvettimo: ,,Delo, ki naj bi ga predstavil, je sicer naslovljeno z 'Obravnavanje marksizma v delih slovenskih teologov', vendar mu ne gre za teologe, temveč za marksizem kot revofucionarni komunizem. Za teološko kritiko marksizma mu gre, kotikor ta onrogoča marksistično kritiko: Spoznanje predstavl/ane naloge, da se marksizem iz teološke kritike marksizma ne more naučtti ničesar, česar se ne bi mogel naučiti \z samokritike, spoznati ničesar, česar ne br mogel spoznati s svojo kritično-zgodovinsko-materialistično analizo, ga osvobaja nadležno vsifjevanega dialoga s cerkveno ideologijo, v katerem se lahko samo poneumi, v katerem lahko samo zgubi, četudi morda zmaga, osvobaja za intenzivnejše spoprijemanje z drugimi problemi in nalogami, ki jih ne manjka No, kakor se to delo ne zavzema za marksistično kritiko, ne da bi samo marksistično kritiziralo, tako tudi ne osvobaja marksizma za spoprijemanje s problemi, ne da bi samo bilo marksistično spoprijefnanje s probtemr. Na svojem nivoju, s kritično-materialistično teoretsko analizo, se vključuje v razredni boj: analizira sedanjo in preteklo slovensko družbeno dejanskost, da bi se delavsko gibanje dalje borilo in ,,da bi se ne boriio v temi". Je prispevek k razrednemu boju v ,,slovenski kul-turi". Ker pa je slovenska duhovna produkcija v glavnem bila — in še vedno je produkcija duhov, se ji razredni boj prikazuje kot duh. Duh z onega sveta, za katerega naš duhovni producent vprašuje, kaj da dela tukaj: Ali je razredni boj v tej kulturi sploh potreben? Takšno spraševanje, ki izsiljuje negativen odgovor, pravi, da je. Eno je Prešerna slaviti, drugo pa — zgo-dovinskim razmeram ustrezno — nadaljevati njegovo delo. Medtem ko je večina naših kulturnjh dedov in očetov — kar tudi večina njihovih sinov samo ponavija za njimi — ta ,,prekleti svet", kot pravi slovenski pesnik par excellence, samo ,,ljubi(a", gre zdaj za to, da ga tudi revolucionamo spre-minjamo. In le z revolucrontranjem se sploh lahko sklicujemo na Prešerna, ki ni slovenski pesnik par excellence, in na vso tisto, precej zasuto, slovensko kulturno tradicijo, ki ni siovensko kulturna par excellence. (Da ne bo pomote: ne gre za nacionaino vprašanje, gre za razredno vprašanje!) — Upam, da je vključevanje diplomskega dela, ki bi ga naj predstavil, v ta proces to, kar to delo dejansko dela, in ne tisto, kar zgolj misli o sebi, da dela." R. JAKOBSON : DOMINANTA Z Jakobsonovim spisom zaključujemo serijo spisov ruskega formalizma in češkega ter francoskega strukturalizma, ki je bila napovedana v 6. letošnji številki TRIBUNE (z dne 23. 1. 1978), v katerije bil tudi objavljen prvi tak spis, namreč Tako imenovana ,,formalna metoda" O. M. Brika (1923). V številki 8—9 (z dne 20. 2. 1978) je bil objavljen Pomen estetike Jana Mu-karovskega (1942), v številki 14-15 (z dne 17. 4. 1978) pa Program Phillipa Sollersa (1967). Ker sta bila dva spisa težko dosegljiva, se je objava nekoliko zavlekla, poleg tega pa je prišlo tudi do neljube zamenjave: Jakobsonov spis bi moral biti objavljen pred Mukarovskym. Naj bralce to ne moti. Tiste, ki so prebrali navedene umetnostno-teoretske spise, naj 5e enkrat spomnimo na ! spisa T. Todorova in J. L. Baudryja v lanskem letniku TRIBUNE. Roman Jakobson (1896) je bil eden od ustanoviteljev Moskovskega lin-gvističnega krožka in s tem eden od ustanoviteljev ruskega formalizma. L. 1921 se je preselil v Prago, kjer je skupaj z drugimi ustanovil Praški lingvi-stični krožek (ki je ruski formalizem razvil v strukturalizem, torej koncept forme nadomestil in razvil s konceptom strukture), iz katerega izhaja tudi Mukarovsky. Pred drugo svetovno vojno je emigriral v ZDA in tam sodeloval pri ustanavljanju Newyorškega lingvističnega krožka (1943). Objavil je več knjig in mnogo člankov. V srbohrvatskem jeziku imamo Poetiko i lingvistiko (Nolit, Beograd, 1966), najboljši tuji zbornik, (če pustimo ob strani angleške in ameriške izdaje, ki so v glavnem standardne edicije) pa je Questions de poetique (E. du Seuil, Paris, 1973). A. E. ROMANJAKOBSON DOMINANTA Prve tri etape formalističnega raziskovanja bi lahko na kratko označili na sledeč način: 1. analiza foničnih aspektov literarnega dela; 2. problemi smisla v okviru neke poetike; 3. združitev zvoka in smisla v jedru nedeljive celote. V času te zadnje etape je bil še posebno ploden koncept dominante: to je bil eden najbolj temeljnih, najbolj izdelanih, najbolj produktivnih kon-ceptov teorije ruskega formalizma. Dominanto bi lahko določili kot žariščni element nekega umetniškega dela: dominanta vlada, določa in preoblikuje druge elemente in je tista, ki zagotavija povezanost strukture. Dominanta podrobno označuje delo. Specifičen značaj verzificirane go-vorice je, sodeč po vseh dokazih, njegova meroslovna shema, njegova oblika ,,verza". To bi se lahko zdelo kot tavtologija: ,,verz" je ,,verz". Vendar moramo imeti v mislih ves čas navzočo to resnico: specifičen element do-minira delo v njegovi celoti; deluje na zapovedovalen, neodklonljiv način in neposredno vpliva na druge elemente neposredno. Toda po drugi strani ,,verz" ni enostaven koncept, ni nedeljiva enotnost. ,,Verz je, sam v sebi, sistem vrednot in kot vsak sistem vrednot, poseduje tudi ta lastno hierarhijo nadrejenih in podrejenih vrednot in med njimi vladajočo vrednoto, domi-nanto, brez katere si verza kot takega (v okviru dane literarnedobe in dane umetniške usmeritve) ne moremo niti zamisliti niti presoditi. Tako na primer v češkem pesništvu XIV. stoletja neodtujljiva označba verza ni bilo zlogovna shema marveč rima in so tako obstajale pesmi z neenakim številom zlogov po vrsticah (imenovanih verzi ,,brez mere") — ki so jih bolj ali manj razumeli kot verz, medtem ko verzov brez rime v tej dobi niso trpeli. Nasprotno pa je bila v češki realistični poeziji iz druge polovice XIX., stoietja rima poljuben postopek, medtem ko je bila zlogovna shema zapove-dujoč in neodklonljiv element, brez katerega verz ni bil verz; s stališča te šole je btl prosti verz presojevan kot nesprejemljiva arhytmia. Danes, ko so se Čehi ustavili pri rešitvi sodobnega prostega verza, niti rime niti noben zlo-govni model nista zapovedujoča za to, kar naj bi bil verz; namesto tega je sedaj zapovedujoči element v intonaciji; intonacija je, povedano na drug način, postala dominanta verza. Če bi morali primerjati pravilni in merjeni verz stare češke Aleksandriade, rimani verz realistične dobe in občasno ri-mani ter merjeni verz sedanje dobe, bi v vseh treh primerih našli iste ele-mente: rimo, zlogovno shemo in enotnost intonacije, v različni hierarhiji vrednosti — v drugačni specifičnosti zapovedujočih, neizogibnih elementov. To so točno tisti specifični elementi, ki določajo vlogo in strukturo drugih sestavin. Ni treba, da iščemo obstoj dominante le v umetniškem delu posamičnega umetnika, le v poetskem kanonu in zbiru norm neke pesniške šole, marveč ravno tako v umetnosti neke dobe, ki jo motrimo kot tvorca neke celote. Tako je na primer očitno, da je bila v renesančni umetnosti dominanta vsota estetskih kriterijev dobe, predstavljena z vizualnimi umetnostmi. Druge umetnosti so bile vse usmerjene k vizualnim umetnostim in so bile vstavljene v vrednostno lestvico glede na njihovo oddaljenost ali bližino do teh zadnjih. Nasprotno je bila v romantični umetnosti najvišja vrednost pripisana glasbi. Zaradi tega se je pesništvo romantike usmerilo na glasbo: verz je tu organi-ziran muzikalično; intonacija verza posnema melodijo glasbe. Ta organizacija okoli dominante, ki je v resnici zunanja samemu bistvu pesniškega dela, poudarja strukturo pesmi glede na njen fonični ustroj sintaktično strukturo in njeno retorično polje, spreminja metrične in vrstične kriterije pesmi, njeno kompozicijo. V realistični estetiki vidimo, da postane dominantna umetnost govorice, ker ima za posledico spremembo hierarhije pesniških vrednot. Poleg tega se precej spremeni definicija umetniškega dela v primerjavi z drugimi sklopi kulturnih vrednot, to je, če vzamemo za izhodišče koncept doninante. Tako lahko na primer doiočimo vez med pesniškim delom in drugimi verbalnimi sppročili. Odnos, ki sestoji v tem, da postavimo enačaj med pesniškim delom in estetsko funkcijo, ali točneje, pesniška funkcija — kajti gre za verbalno materijo — označuje dobe, ki pridigajo umetnost, ki je dovzetna za notranjo samozadostnost, čisto umetnost, /'art pour l'art V toku prvih korakov formalistične šole lahko še zasledimo jasne sledove takšne enačbe. Vendar pa je enačba nesporno napačna: pesniškega dela ne moremo reducirati na estetsko funkcijo, delo ima razen te tudi druge funkci-je. Dejansko so nameni pesniškega dela pogosto v ožjem odnosu do filo-zof ije, do družbene morale itd. Obratno pa, če pesniškega dela ne moremo v celoti določiti z njegovo estetsko funkcijo, to pomeni, da se estetska funkci-ja ne omejuje na pesniško delo; diskurz govornika, vsakdanji pogovor, časo-pisni članki, reklama, znanstvene razprave — vse te dejavnosti lahko upošte-vajo estetska presojanja, lahko izpostavijo estetsko funkcijo, in besede so tu često uporabljene v njih samih in za njih same, ne pa le preprosto kot referencialni postopek. V popolnem nasprotju do strogo monističnega stališča je stališče meha-nističnega pogleda, ki spoznava v nekem pesniškem delu mnoštvo funkcij in obravnava to delo zavedno ali nezavedno kot mehanični skupek funkcij. Ker ima pesniško delo tudi referencialno funkcijo, ga predstavniki tega stališča včasih razumejo kot enostaven dokument kulturne zgodovine, družbenega okolja ali življenjepisa. Obstaja stališče, ki včasih nasprotuje celostnemu monizmu in pluralizmu in ki je ves čas pozorno na številne funkcije pesni-škega dela, ki ves čas upošteva njegovo povezanost, z drugimi besedami to, kar dodeljuje pesniškemu delu njegovo enotnost in samo njegovo eksistenco. S tega zornega kota pesniškega dela ne bomo določili kot dela, ki bo izpol-njevalo izključno le estetsko funkcijo, toda tudi ne kot dela, ki bo izpolnje-valo estetsko funkcijo, ki je vzporedna drugim funkcijam; pesniško delo moramo v resnici določiti kot verbalno sporočilo, v katerem je estetska funkcija dominanta. Samo po sebi se razume, da označbe, po katerih spo-znamo estetsko funkcijo v njeni izvršitvi dela, niso nepremakljive, niti vedno enake. Oejstvo ostaja, da konkretno vzeto, vsak zbir pesniških norm v dani dobi vsebuje nepogrešljive in jasne elemente, brez katerih dela ne moremo določiti kot pesniškega. Določba estetske funkcije kot dominante pesniškega dela dopušča, da določimo hierarhijo različnih funkcij lingvističnih funkcij znotraj pesniškega dela. V referencialni funkciji vzdržuje znak z določenim predmetom mini-malno notranjo vez, zaradi česar ima znak sam po sebi zelo majhen pomen. Nasprotno predstavlja ekspresivna funkcija močnejšo in neposrednejšo vez med znakom in predmetom in zahteva v teh pogojih večjo pozornost no-tranji strukturi znaka. V primerjavi z referencialno govorico je emotivna govorica, ki izpolnjuje predvsem ekspresivno funkcijo, na splošno bližja pesniškemu jeziku, (ki je usmerjen ravno na znak kot tak). Pesniška in emotivna govorica segata često druga preko druge, zaradi česar sta ti dve različici govorice izenačeni in to pogosto na povsem napačen način. Če igra estetska funkcija vlogo dominante v verbalnem sporočilu, se bo to sporočilo nedvomno skrilo v večje število postopkov ekspresivne go-vorice; toda ti elementi bodo nato pripisani odločilni funkciji dela, z drugimi besedami, preoblikovani bodoz njegovo dominanto. .. Formalistične raziskave dominante imajo pomembne posledice za kon-cept literarne evolucije. V evoluciji pesniške oblike gre dosti manj za izginja-nje določenih elementov in za pojavljanje nekaterih drugih, kot za drsenje različnih elementov sistema v skupne odnose. ali povedano drugače. za spre-membo dominante. Znotraj danega sklopa občih pesniških norm, ali ožje? vzeto, v sklopu norm, ki veljajo za dano pesniško zvrst, postanejo elementi, ki so bili prvotno drugotni, sedaj nasprotno bistveni in elementi prvega plana. Obratno pa ohranijo etementi, ki so bili prvotno dominantni le manjšo vlogo in postanejo poljubni. V prvih delih Šklovskega je bilo pesni-ško delo določeno kot vsota pesniških postopkov in pesniška evolucija ni bila nič drugega kot nadomestitevdoločenih postopkovz drugimi postopki. V kasnejšem razvoju formalizma se je pojavil točnejši koncept pesniškega dela kot strukturiranega sistema, kot praviloma urejenega in hierarhiziranega sklopa umetniikih oostopkov. Od tu dalje je pesniška evolucija sprememba vj tej hierarhiji. IHiyhija r'.iumetni§kih postopkov se spreminja v okviru danel pesniške zvrsti; sprememba bo vplivala na hierarhijo pesniSkih zvrsti in i«to-| časno na razporeditev pesniških postopkov med druge zvrsti. Zvrsti, ki so bile prvotno drugotnega zanimanja, so bile manjše različice, pridejo sedaj v ospredje, medtem ko so kanonizirane zvrsti odrinjene v ozadje. Ooločeno število navdihujočih formalističnih del se s tega stališča lotevajo različnih obdobij ruske literarne zgodovine. Gukovski analizira evolucijo poez^e v XVII. stoletju; Tinjanov, Eichenbaum in učenci, ki so jima sledili, so se posvetili evoluciji poezije in proze v prvi polovici XIX. stoletja; Viktor Vino-, gradov proučuje evolucijo proze od Gogolja dalje; Eichenbaum obravnavaj razvoj Tolstojeve proze v odhosu do temeljne slike ruske in evropske prozel te dobe. Slika ruske literarne zgodovine seje precej spremenila; postaia j«| neprimerno bogatejša in istočasno enotnejša, bolj sintetična in bolj urajenaj kot membra disjecta predhodne I iterarne k ritike. Vendar pa problemi evolucije niso omejeni na literarno zgodovino. VidelH bomo, da se v istem času pojavijo vprašanja o spremembi odnosov medj različnimi umetnostmi, in tu je bilo preiskovanje področij prehoda še pO^ sebej plodno: na primer analiza področ§ prehoda med poezijo in slikarstvorAl kot ilustracijo ali analiza mejnega območja med poezijo in glasbo kot ro*\ manco. Končno se je zastavil problem sprememb v odnosih med umemostmi inj drugimi bližnjimi kulturnimi področji — predvsem v odnosih med literaturoj in drugimi vrstami verbalnih sporočil. Tu sta bili nestalnost meja in igraj sprememb v vsebini in trajanju različnih področij še posebno razsvetljujoči.j Zvrsti prehoda nudijo raziskovalcem osrednji predmet raziskave. V nekaterihj dobah o teh zvrsteh sodijo, da so tuje literaturi in poeziji, v drugih časih nasprotno izpolnjujejo pomembno literarno vlogo, ker vsebujejo elemente,] ki se jih beletristika pripravlja poudariti, medtem ko so kanonizirane lite-J rarne oblike brez teh elementov. Med temi prehodnimi zvrstmi so različnej oblike Htterature intime — pisma, osebni dnevniki, zapiski, potopisi itd. l v določenih dobah (na primer v Rusiji v literaturi prve polovice XIX. sto-| letja) opravljajo pomembno vlogo naobmočju literarnih vrednot. Povedano na drug način, neprestane spremembe v umetniškemvrednost-nem sistemu povzročijo spremembe v vrednotenju konkretnih manifestacijj umetnosti. To kar je bilo z zornega kota starega sistema zmanjšaro ali oce-i njeno kot nepopolno, kot sinonim diletantizma, odklona ali preprostcj zmote, ali to kar so smatrali za odpadniško, za dekadentno in brez vrednosti;] se lahko pojavi, in je v perspektivi novega sistema lahko sprejeto kot pozitiv-na vrednota. Lirska pesnika zadnje faze ruskega romantizma Tjutčev in FetJ sta bila napadena z realizmu pokornimi kritikami za njune napake, njur domnevno zanikrnost itd. Turgenjev je pred izdajo svojih pesmi odločno" popravil njihov ritem in njihov stil, da bi jih s tem izboljšal in prilagodil vladajoči normi. Ta izdaja Turgenjevih pesmi je postala kanonizirana razli-čica teh pesmi in šele v naši dobi so bili originalni spisi popravljeni in rehabilitirani ter so v njih spoznali prvi korak v smeri novega pcjmovanja pesniške oblike. Češki f ilolog J. Kral je zavrgel poezijo Erbna in Čelakovskega kot zmotno in bedno s stališča realistične pesniške šole, metem ko njune pesmi moderna doba hvali točno zaradi tistega kar je bilo obsojeno v imenu realističnega kanona Delo velikega ruskega skladatelja Musorgskega ni odgovarjalo zahte-vam glasbene instrumentacije, ki je obstajala na koncu XIX. stoletja, in Rimski—Korsakov, ki je bil v tistem času mojster harmonije, jih jepopravil in jih priredil dnevnemu okusu; nova generacija je vrnila čast vrednotam arhaizma ohranjenih v ,,naivnosti" Musorskega, ki so bile začasno potlačene s popravki Rimski—Korsakova in je seveda izključila takšne popravke iz dela kot je Boris Godunov. Sprememba in preoblikovanja v odnosih med različnimi področji umet-nosti postanejo osrednji predmet zanimanja v delih formalistov. Ta aspekt formalistične analize na področju pesniške govorice je resnično utrl pot raziskavi lingvistike na splošno, to je v meri, v kateri je ta analiza .težila k postavitvi mostu med historično diahrono analizo in sinhronično metodo prečnih prerezov. To je bilo formalistično i raziskovanje, ki jeu jasno doka-zalo, da sprememba in evolucija nista le trditvi, ki pripadata historičnemu redu (najprej je bil A, nato se je A1 postavil na mesto A-ja), marveč da je sprememba tudi sinhronično dejstvo, ki neposredno živi in je pripadajoča umetniška vrednost. Bralec pesmi ali gledalec slikeje dejansko pozoren na dva reda: z ene strani na tradicionalni kanon in z druge na novost kot odstopanje od tega kanona. Na temelju tradicije opazimo novost. Formali-stične študije so dokazale, da ta istočasnost med sedanjostjo tradicije in prelomom s tradicijo tvori bistvo celotnega novatorstva v umetnosti. Prevedel A. E. Op. urednStva: Spis Domfnanta je odlomek \ž neobjavljenih predavanj o ruskem forma-lizmu, ki jih je imel Jakobson pomladi I. 1935 na Masarykovi univerzi v Brnu. Prvič so bila objavljena v zborniku Readings in Russian Poetks (Cam-bridge & London, 1971), p. 82—7, nato pa v uvodu navedenega francoskega zbornika (p. 145—51). Bralce opozarjamo, da branje navedenega spisa Muka-rovskega precej olajša razumevanje Jakobsonovega spisa. VIDI! P0-RODICA D0-MORODACA! OPROBLEMIH ŠTIPENDIRANJA TOKRAT DRUGAČE ' V letu 1973 so ob dogovarjanju o kadrovski politiki stekli tudi k dogOVori o vddajevanju štipendijske politike z novo nastajajo-fcinri družbenoekonomskimi odnosi, ki so jih začrtali ustavni ji in nova ustava leta 1974. Štipendije smo tedaj oprede- kot del vlaganj v družbeno reprodukcijo in kot instrument ovske politike. Pri tem je bilo še posebej poudarjeno: kadrovske potrebe združenega dela so večje kot pa število tistih, I! končttjejo posamezne stopnje šol. Nobenih izgledov ni, da bi se to razmerje popravilo (naj povemo, da o tim. ,,suficitarnosti po-sameznih profilov", ki jih producira Univerza, niso bile storjene nikakršne analize). Ugotovljeno pa je (bilo), da prihaja do dolo-čenih nesorazmerij v strukturi vpisa na posamezne šole, za kar lahko oajdemo vzroke ravno v anarhičnosti in stihijnosti, ki vlada na tem področju (kar je posledica delovanja tržnih zakonov) in ki jih bo moralo usmerjeno izobraževanje vsekakor preseči: (če je to v nje-govi moči, ali pa le to nastopa zgolj kot korektiv delovanja tržnih zakonov). Ob uvajanju odnosov, ki naj temeljijo na nagrajevanju po delu, ie nujno, da v sistem štipendiranja uveljavimo enotno lestvico točkovnih vrednosti štipendij; višina štipendij se določa z vred-lostjo točke, ki je odvisna od gibanja povprečnih osebnih dohod-wv v SRS in se vsklajuje vsako leto na novo; če pa hočemo (in to mora biti ena glavnih intencij) zagotoviti zenačene materialne pogoje šolanja (delavskemu razredu privili-jirane!) je nujno, da poteka združevanje sredstev na ravni >bčin, s tem, da skupne komisije udeležencev sporazuma zagoto-ijo tudi solidarno prelivanje združenih sredstev v občine, ki ne norejo zagotoviti izenaČenfli (za delavce priviligiranih) pogojev — j. zlasti pomembno v manj razvitih območjih. Z družbenim dogovorom o oblikovanju in izvajanju štipendijske ttlitike v SR Sloveniji in s samoupravnimi sporazumi o štipendi-anju učencev in študentov so bile, po ooeni nekaj političnih in unoupravnih oiganov, vzpostavljene neke osnove za izvajanje šti-endijske politike. No, kljub temu smo bili priča izredni zaostritvi 'prašanja štipendiranja v preteklem inpredpreteklem letu,zaostrit-i, katere temeljni vzroki niso bili zgolj pomanjkanje finančnih rcdstev, ampak prej v vrsti ,,subjektivnjh slabosti", ki jih lahko zelo blago) imenujemo neodgovomo obnašanje odgovornih orga-iov ali pa (popolnoma upravičeno) uporabimo izraze kot igno-anca, malomamost in neresnost nekaterih, ki domujejo od občin lavzgor in katerih razredno zavest in aktivnost bi morali temeljiteje nalizirati. Poleg tega, da znatno število TOZD s svojim planom ni ačrtalo ustrezno število kadrovskih mest in da je celo izdajalo ižna in neresnična potrdila prosilcem o premoženjskem stanju (to t pravi tistim ki imajo višje so prikazovali nižje dohodke!), da v ekaj deset občin sploh niso analizirali posledic, ki jih je povzro-ilo nepodeljevanje štipendij v tekočem šolskem in študijskem letu, a delavci v strokovnih službah in samoupravnih interesnih skup-ostih (ki so, mimogrede, ,,edinstven sistem samoupravljanja in blasti delavskega razreda in vseh delovnih Ijudi") za zaposlovanje ;r izobraževaiue enostavno niso delali nič (vsaj večina), da se ob-inske skupne komisije podpisnic družbenega dogovora niso sesta-k, delovale so stihijsko in da so IK pri predsedstvu CK ZKS ter stali organi družbenopolitičnih organizacij in samoupravnih orga-ov, sprejeli smernice za nadaljnje delo, predvsem komunistov na sm področju in kritično ovrednotili delo pristojnih organov SE TANJE NA PODROČJU ŠTTENDIRANJA ŠE NI UREDILO. Podatek, ki priča o tem, da je štipendijska politika ,,romala" najprej pod domeno Komiteja za vzgojo in izobraževanje, nato k Samoupravni interesni skupnosti za vzgojo in izobraževanje končno pristala pri Zvezi skupnosti za zaposlovanje, že kaže na neresno delo na tem področju. Poleg tega pa se moramo vprašati: ,,Ali je ta zadnji tudi pravi naslov? " Mislimo, da ne, kajti ta skup-nost ne deluje kot samoupravna interesna skupnost, ni samo - upravno organizirana, čeprav se sama ima za tako. Kot taka pa ne omogoča zadovoljevanja vseh potreb in interesov, za katere zado-voljevanje se moramo stalno boriti — potreb in interesov delavskega razreda. Poleg tega, mordaosnovnegazadržka,moramo povedati tudi to, da se je izvršni odbor skupne komisije podpisnic samoupravnega sporazuma o štipendiranju v SR Sloveniji sestal šele pred kratkirn in to po nekaj mesecih. Zahtevamo, da se prouči vzroke in razloge za to (ne)delo Izvršnega odbora, da se to (ne)delo kritično oceni, ter iz tega povleče določene konsekvence. Vsekakor se zavedamo težav, ki prihajajo s sprejemanjem novega zakona o usmerjenem izobraževanju, dUem ali sprejeti družbeni dogovor o štipendiranju sedaj in ga nato spet vskladiti z novim zakonom, ali počakati še leto dni. Vemo tudi, da se tako, da predlogi stojijo ali ležijo v nekaterih predalih, da jih je Svet za vzgojo in izobraževanje pri RK SZDL obravnaval šele pred kratkim, in to le enkrat, stvari ne bodo uredile, kajti dejstvo je, da veliko število študentov že mesece ni dobilo štipendij (za to so krivi (ne)odgovorni referenti po skupšči-nah občin), da to dejstvo najbolj (ali samo) prizadene delavce in tiste iz delavskih družin. To pa jezelo pomembno, tako zelo po-membno, da bi se nujno moralo aktivneje angažirati predsedstvo RK ZSMS in sprožiti akcijo (kar mu je enkrat že uspelo), tako zelo pomembno, da se morajo nad tem, predvsem nad posledicami, ki prizadevajo delavstvo, zamisliti vsi konunisti (tudi in predvsem študentje) in končno stopiti v akcijo tudi na tem področju, ki si je s temeljnim ciljem in potjo samoupravljanja očitno zelo narazen. Zavedati se moramo namreč, da sega problem štipendiranja daleč čez ,,samega sebe" v kadrovsko politiko za katere nosilce progla-šamo delavce, do zagotavljanja izenačenih materialnih pogojev šo-lanja (za delavce priviliginarih), kajtikot pravi Marx, ,,da bi prole-tarskemu razredu koristili, morajo biti (ti. op. ured.) ljudje res-nično izobraženi..." in štipendiranje mora postati del osamo-svojitvenih prizadevanj proletariata. Naj živi proletarska revolucija! za uredništvo Igor Bavčar POZOR! POZOR! ŠTUDENTJE V NASELJU! Obvestilo o delu družbeno-političnih organizacij Uradneure predsedstvo ZSMS - ponedeljek 19-20 sreda. 12-13 sekretariat ZKS - torek 11-12 četrtek 19-20 Ob navedenem času lahko dobite in pustite vse informacije o delu DPO in samoupravnih organov. Sekretariat ZK v naselju poziva vse študente v na-selju, posebej pa člane ZK in ZSMS, da se vključijo v delo obeh družbeno-političnih organizacij in samoupravne organe, kajti letako, organizirano, bo možno razrešiti protislovja in probleme v naselju. uredništvo O NOVI ORGANIZIRANOSTI KOMUNISTOV NA UUBUANSKI UNIVERZI Od 03. 05. 1978 je po osnovnih organizacijah ZK na Ljubljanskih fakulte-tah v obravnavi predlog sklepa o ustanovitvi uverzitetne konference ZKS Ljubljana. Za tiste, ki jim tudi dosedanja organiziranost komunistov na Ijub-Ijanski Univerzi ni kaj prida znana, naj povemo, da bodo osnovne organiza-cije ZK v visokošolskih organizacijah, ki so bile doslej organizacijsko pove-zane v univerzitetno konferenco, postale sestavni del občinske konference ZKS v občini, kjer je sedež visokošolske organizacije (29. člen statuta ZKS). Čeprav 3. člen predloga sklepa o ustanovitvi UK ZKS utemeljuje novo uni-verzitetno konferenco kot obliko akcijskega povezovanja komunistov vi-sokošolskih organizacij združenega dela z namenom zagotoviti enotno obrav-navo vseh vprašanj, se moramo kot komunisti vprašati:" ali ni v trenutku, ko se temeljna protislovja v naši družbi in še posebej na Univerzi zaostrujejo (npr. težave pri uvajanju Zakona o visokem šolstvu, nasprotja v Zavodu študentski domovi, neorganiziranost in neaktivnost ZSMS sploh in posebej na Univerzi itd). bolj smiselno organizacijsko okrepiti UK ZKS Ljubljana, kajti naše mnenje je, da nov predlog sklepa na določen način krha ost, ki jo predstavlja močna organizacijska povezanost komu-nistov na Univerzi. Vsekakor pa hkrati ne moremo zanemariti določenih prednosti, ki jih prinaša nova oblika organiziranosti (sodelovanje z OK ZKS, aktivno vključevanje komunistov na Univerzi v razreševanja širših protislovij in problemov, večji vpliv tega kar imenujemo ,,združeno delo" na delo in življenje V OZD, itd), zato predlagamo komunistom na Ijubljanski Univerzi naj predlog temeljito predelajo in dobro premislijo o svoji odločitvi. uredništvo O NOVI ORGA- NIZIRANOSTI KOMUNISTOV Mavjan Ogrinc PONOVNO IZPODKOPAVANJE ZAČETKA SAMOUPRAVE V ŠD? ? Glavni namen tega pisanja je, da pokažem, kako poteka sprejemanje sta-tuta v ŠD. Po vsem prahu, ki ga je dvignila Tribuna, je jasno, da kljub škropljenju z vodo ni bilo možno zaustaviti teženj in konkretnih akcij, ki naj bi ukinile staro prakfo. Po formiranju aktivov DPO in konstituiranju bolj samo-upravnih organov se ceJotni zavod ŠO nahaja na meji še ne povsem ukinjene dosedanje prakse in konstituiranju novega, ki pa še ni (povsem) izobliko-vano. Ena izmed jasnih teženj je čimprejšnje sprejetje statuta, kar pa lahko (prav zaradi zahtevane naglice) prinese takšne posledice, da se bo potrebno s statutom še vnaprej (po sprejetju) več ukvarjati, kot se je navadno potrebno. Moramo se zavedati, da je stanje v naselju rezultat dolgotrajnega status quo in da se spremembe v vsej radikalnosti (v Marxovem pomenu) ne morejo zgoditi naenkrat. Vsi taki poskusi (vsaj v sedanji praksi) nujno vodijo v neuspeh. Statutarna komisija je sprejela osnutek statuta na sestanku 11.4. Vsak biok je dobil dva izvoda (samo) osnutka. Eden je bil nabit na oglasno desko ali dan v vratarsko ložo (odlični pogoji, da ga kritično predelaš), drugega pa je imel svet bloka. Na urgenco sekretariata zbora ZK ŠD je bilo dodano za vsak blok 5e osem statutov. Ob tem upoštevam, da je v naselju deset blokov poleg domov: llirska, Gerbičeva in Akademski kolegij. Število študentov v domovih je okrog 3000. Svet zavoda je dal osnutek v razpravo na svoji seji 25. ali 26. 4. (izredno primeren čas), razmnožili pa so ga do 16.30 26.4. Seveda je večina štu-dentov že odšla na prvomajske počitnice in pred 3. majem ni bito upanja, da se osnutki sploh razdelijo, kar se je izkazalo kot resnično. Javna razprava je po sktepu zavoda trajala do 15. maja. Če upoštevamo, da so prav v vse bloke osnutke dostavili šele po 8. maju (vmes je bil še konec tedna ) je praktično javna razprava lahko trajala največ šest dni. Okrog 3000 študentov pa je imelo na voljo kar 130 (stotrideset) izvodov osnutka. Ali lahko tako ,,javno razpravo" sploh §e imenujemo tako? Svet zavoda namerava 22. maja razpisati referendum, ki naj bi bil 8. junija. Osnutek statuta bi morali sekretarji aktivov ZK posameznih blokov raz-deliti predsedniku ali (in) delegatom traktov (hodnikov) takoj po koncu praznikov. Nekateri sekretarji niso izvršili dogovorjenih nalog. Ctelegati bi morali poskrbeti, da osnutki krožijo po traktih in da ves čas poteka razprava na individualnem nivoju (male grupe). Tu je bil pa še drugi zastoj, saj so osnutki v precejšnji meri obležali pri posameznikih. Seveda so specifične analize dogajanj v vsakem bloku tu nemogoče, zato se omejujem na prikaz povprečnega stanja. Sekretariat zbora ZK je na sejah 4. in 8. maja predeloval statut in izpo-stavil člene, ki jih je našel kot problematične. S tem pa je olajšal delo razširjenim sestankom svetov blokov, kar je bila naslednja faza javne razpra-ve. Seveda so bili ti členi le oporne točke, ki niso pomenile, da naj se drugi členi ne obravnavajo. Bil pa je primer, ko se je prav to zgodilo. Naslednja faza naj bi bila sinteza vsega dotedanjega dela (individualno, oporne točke, sestanki svetov blokov) v obliki javne razprave, organizirane po traktih. Za to so bili zadolženi delegati traktov, ki pa so v večini primerov odpovedali. Razen nekaj izjem (večina bloka) in posameznih aktivnih traktov v pasivnih blokih ter posameznikov se javne razprave študenti niso udeležili. ¦ Teoretično dobro zastavljen program se v praksi ni realiziral, verjetno predvsem zaradi pomanjkanja čuta odgovornosti pri posameznikih. Omeniti moram še akcijo zbiranja podpisov, ki jo je sprožila skupina študentov 2. bloka (11.5.). Rezultati so pokazali, da študenti podpirajo idejo o podaljšanju roka razprave do konca maja. Prevladuje tudi mnenje, da je potrebno število izvodov povečati. Obseg, vpliv in korektnost akcije še ni analizirana, kajti vprašanje trajanja javne razprave še vedno visi v zraku. 16. maja je bil sestanek statutarne komisije, kjer so študenti sodelovali s predlogi. V treh urah in pol smo predelali 7 strani osnutka (od štiridesetih). Prav konstruktivnost predlogovje predsedujočega A. Rupnika tako prese-netila, da se je težko sprijaznil z njo (če se spioh je). Sam sestanek je vodil skrajno avtokratično, kar spominja na diktaturo (ali ni bil tudi Stalin po-doben? ) in nasprotuje vsakršni demokraciji. Poudariti moramo, da je bil tak samo do študentov (njegov lastni status) in je bistveno drugače ravnal s predstavniki delavcev. Nekajkrat je (kot mamica otrokom) zagrozil z od-hodom, česar pa ni uresničil kljub pripombam, ki naj bi ga vzpodbudile k temu. Pri konkretnem primeru 14. člena so bili predstavniki desetih od enajstih blokov (dva nista bila zastopana) enotnega mnenja s predlogom, da se naj predvidena enota Domin telovadnica razdeli v dve enoti: — enota Dom — enota Študijske in obštudijske dejavnosti. Predsednik Rupnik je predlog zavrgel na podlagi tega, da predstavniki enega bloka (Gerbičeva) mislijo drugače in študenti so dosegli le, da se je ta predlog vnesel kot alternativa, o kateri naj bi odločal svet zavoda ob spre-jemanju predloga statuta. Za ta predlog se zavzemajo tudi sami delavci te enote, za kar imajo pravno podlago. (S tem vprašanjem naj se pozabava kak pravnik, izhodišče pa mu je lahko Zakon o združenem delu — členi 320-345). Ta primer slikovito ilustrira enostransko zastopanje mnenja sredine!? ? (a res), iz katere izhaja (Gerbičeva) in ne upošteva enakopravno predloge osta-lih zastopnikov. Kaj se zgodi, ko pride do zaostritve argumentov? Rupnik (ostalim članom komisije), ,,Statutarna komisija naj se pogovori, saj oni tam . . . (študemi, -op. M.O.) Jaz sem mislil, da bo vse to bolj pametno." (oportunistično, op. M.O.). Na koncu sestanka so člani staknili glave, malo pošušljali in po vrsti ,,isparili". Če študentom pred pobegom ne bi uspelo vprašati tovariša Rupni-ka, kdaj bo naslednji sestanek, ne bi vedeli, da je letat 18.5. ob 9. uri, kar pa je študentom najmanj ustrezalo. Zato se sestanka niso udeležili, saj se na predloge za prestavitev ure predsedujoči ni oziral. Tako je bila komisija (kljub nesklepčnosti na tem sestanku) prisiljena ,,delati" brez predlogov študentov. Prav ti predlogi pa so drugi pol te celote. Komisija je že na sestanku 16. maja bila v nepopolni zasedbi in je bilo do konca prisotnih le 5 članov, na začetku pa ne dosti več. Samo vodenje pa je kreativno delo močno zaviralo in je bilo pod nivojem vodenja debat v beznicah. Prepisano iz zapisnika II. seje statutarne korrisije 11.4. 1978 ob 10. uri: Tov. Završnik pojasni, da po II. letniku fakultete nastane vakuum v na-rodni obrambi in zaščiti; tu bi se morala obštudijska dejavnost (podčrtal M.O.) vključiti v organizacijo pouka le-te kot vzgojni del njene dejavnosti. Tov. Rupnik meni, da bi po eliminiranju organiziranja plesov FORUM-a lahko vključili to. Sekretariat zbora ZK je na seji 17. 5. sprejel sklep, da predlaga svetu zavoda podaljšanje javne razprave do 7. junija. Izkazalo se je, daje iniciativ-na skupina študentov 2. bloka pravilno predvidela razvoj dogodkov in smer reševanja poskusov malverzacij. Če sumiramo dogajanje in poiščemo kritične točke, trčimo najprej na svet zavoda (kaj pa drugega), kjer se pojavljajo subverzivno usmerjene de-javnosti, ki so že bile v standardni rabi. Torej, obravnavanje samoupravnih aktov v času, ko študentov ni v Ljubljani ali pa so preobremenjeni s pripra-vami na izpite. Primer od lani je ,,javna" (čudovita fraza) razprava, ki je sovpadla z junijem, ko na študente ne moremo dejansko računati (domski red). Poleg poskusov diskreditiranja oseb (od strani zavoda — uprave) ki so prispevale velik delež pri razgaljanju stanja v zavodu ter izmikanja konkret-nim vprašanjem Tribune (tega odgovora še vedno nihče ni dobil) se še težnje po uzurpaciji samoupravljanja niso bistveno zmanjšale. Razmišljanje me pri-vede do aluzije na aristokratski fevdalizem, ki hoče svoje tlačane z vsemi možnimi sredstvi obdržati v njihovi poziciji. Rok javne razprave in število izvodov osnutka (ob upoštevanju vseh pomanjkljivosti le-tega) nam pokaže, kako naj bi se preko legainih (kvazi) samoupravnih poti uzakonilo reakcio-narno delovanje (to se ne dotika samo osnutka statuta). Naslednji problem je izvedba (že vnaprej ovirane) javne razprave, o čemer smo že govorili. Sami delavci ene enote so podprli predlog o podaljšanju roka. Močno dvomljivo pa je delovanje statutarne komisije in njenega ,,vodje", za katerega ni jasno, s kom bi rad paktiral. Verjetno pa najrajši s samim seboj in ob tem povsem pozabil na zaupano mu nalogo — kot samoupravljalca. Zveza komunistov, ki je spet zaživela med študenti, je odigrala po-membno vlogo pri analizi osnutka in pokazala, da se lahko uspešno spoprime s problemi kljub svoji ,,mladosti". Resno se je angažirala pri vseh problemih, ki so se pojavili. Uredni§tvo Informatorja je s svojim delom in obveščanjem Studentov pokazalo, da se z mnogo manjšimi stroški lahko naredi mnogo več kot prej, če je le zavest večja. Močno je prispevalo k večji obveščenosti pri seznanja-nju študentov z dogajanji. Se vnaprej bo poskušalo vzpodbujati kritično noto stanovalcev tega zavoda. Stanovalci pa se od začetnih člankov Tribune niso mogli, vsaj v večini, odreči zaverovanosti vase in napisati vsaj kak obrobni članek v časopis, ki je bil prvotni animator tega, da se je situacija v naselju začela spreminjati. Ali smo stanovalci res tako medli in polovičarski, da bo samo nekdo drug in DPO delale za vse, mi pa bomo počakali, da se nam SERVIRA tisto. kar si moramo priboriti sami? Kako dolgo bi še čepeli na klopotcih, če Tribuna ne bi pokazala nepravilnosti in naredila prvi (verjetno odločilni) korak. Na-slednja stopinja mora biti narejena s strani samih stanovalcev bolj množično kot kdajkoli doslej, posebej bolj kot v javni razpravi Osnutka. ŠE NEKAJ CVETK IZ ŽIVLJENJA V NASEUU — Mnogokrat se zgodi, da študent obstane pod tušem namiljen in po rrožnosti §e našamponiran, pa mora svoje očiščevanje dokončati z mrzlo vodo, ker mu toplo predčasno zaprejo. — Popravila pip, posebej tistih za toplo vodo (čeprav imam mrzlo raje — te vsaj strezni, ampak ne vsakega) in pa sanitarij se zavleče včasih tudi čez dva meseca. Znajdi se kakor veš in znaš! — Nekajkrat se je zgodilo, da je hišnik študenta (ki je naredil disciplinski prekršek) medtem, ko ga ni bilo v sobi, izselil in mu postavil stvari pred vrata. Imamo druge, legalne poti za kaznovanje prekrškov in to vsekakor ni bila legalna pot. Uprava pa je k sreči poskrbela, da se je študent lahko spet vselil (v isti ali drugi blok), očitno zato, da se prikrije kršenje legalnih poti. * Članek je pisan v prvi osebi, kljub temu, da sem sodeloval in prisostvoval nekaterim stvarem, ki so v članku opisane. Množina se uporablja, kadar se nanaša na celotno študentsko populacijo ali stanovalce ŠD; osebno spadam v obe kategoriji. NEKAJ (STARIH) CVETK V NOVEM STATUTU ŠTUDENTSKIH DOMOV Ko smo omenjali prednosti povezave komunistov, študentov in delavcev, pri razreševanju razrednih nasprotij v študentskem naselju, smo vas ob tem spomnili na to, da je v obravnavi osnutek predloga Statuta Študentskih domov v Ljubljani. Kako pomembna je ta povezanost naj vam dokažejo in pokažejo nekateri novi—stari poskusi vodilne elite v ZŠD, da bi v osnutek predloga statuta (in potem v statut sam) sforsirala nekaj določb, ki bi ji omogočile na eni strani nadaljnjo in legatno eksploatacijo delavcev in izkori-ščanje študentov na drugi strani. Pa si oglejmo te cvetke: 6. člen Delo zavodajejavno. Javnost se zagotavlja z javnim obravnavanjem na zborih delavcev, skupsci-¦ni doma in sejah organov zavoda z objavljanjem sklepov na oglasnih deskah zavoda in v glasilu zavoda (zdaj pa cvetka!) O zadevah iz dela zavoda, ki zanimajo javnost daje obvestila zastopnikom tiska in drugih sredstev javnega obveščanja direktor zavoda (? !) (podčrtalo začudenje izražajoče ured-ništvo). 10. člen Zavod zastopa in predstavlja direktor brez omejitev (? !) top. ured.) razen pri nabavi in odtujitvi (? ? . op.ured.) osnovnih sredstev v vrednosti nad din 20.000,00. . . 14. člen Zavod opravlja svojo dejavnost v okviru naslednjih enot združenega dela: 1. enotaDOMINTELOVADNICA 2. enota RESTAVRACIJA 3. enota SERVIS ZA VZDRŽEVANJE OBJEKTOV IN NAPRAV 4. enota UPRAVA Z ANALITSKO FINANČNIM SEKTORJEM Vsaka enota združenega dela ima svojega vodjo, ki ima posebna poobla-stila in odgovornosti. Pojasnilo uredništva: Kakor vidite je poprejšnja enota študijska in obštudijska dejavnost v osnutku predloga zaobsežena pod enoto DOM IN TELOVADNICA. To rrorda ne bi bilo nič čudnega, če - ne bi vedeli, da v enoti študijske in obštudijske dejavnosti delata delavca tov. Kranjc in Potočnik in ostali njuni sodelavci (,,napete snažilke" — izraz je najprej uporabil tov. direktor M. Završnik). Očitna je namera ,,vodilnih sil" (izraz je najprej uporabil pred-sednik OO ZSS V. Gašperčič), da se znotraj neke druge enote (DOM IN . . .) združenega dela onemogoči nadaljnja prizadevanja delavcev študijske in obštudijske dejavnosti, ki so prvi sprožili problem razreševanja nasprotij znotraj naselja, da se odnosi v naselju dokončno uredijo. 41.člen Pravzaprav je to ključni člen v celem osnutku (op. ured.) Svet zavoda ima predsednika in namestnika predsednika, ki ju izvolijo člani izmed sebe. Namestnik predsednika se izvoli izmed delegatov delavcev. Seje sveta sklicuje in vodi predsednik. V primeru njegove odsotnosti ga nadomešča namestnik predsednika. (zdaj pa cvetka!) Kadar so na dnevnem redu seje sveta zadeve, o katerih odločajo samo delegati delavcev, skliče in vodi sejo namestnik predsednika. Pojasnilo uredništva: Namestnik predsednika je po določilu prav tega člena, prvega odstavka voljen izmed delegatov delavcev. To je zelo pomembno. Kajti! Najnestniku predsednika, delegatu delavcev ali v pravem pomenu — upravi ZSD — je s tem določilom dana možnost, da sama, na podlagi lastnega mnenja odloča o tem ali je obravnavana zadeva taka, da se res tiče samo delavcev ali ne. Ne glede na to, da res obstoje zadeve o katerih študentje, prav zato, ker se tičejo le delavcev in njihovega minulega in tekočega dela, ne morejo odločati — morajo pa biti seznanjeni s tem in soodločati o tem, ali je to reszadeva, ki sodi zgolj v kompetence delavcev. Na koncu naj povemo, da so delavci in študentje združeno odločno sto-pili na prste takim in podobnim poskusom, pa čeprav nekatere ,,vodilne sile", npr. B. Čibej, še naprej vnašajo razdor, in jim še ni jasno, da z insi-nuacijami kot ,,študentje so bili zato, da se ukine študijska in obštudijska dejavnost", ne morejo več uspeti.1 uredništvo opomba: 1. — Prvič: da bi proletarskemu razredu koristili, morajo biti ti Ijudje resnično izobraženi, to pa velika večina nemških buržoaznih spreobrnjencev ni. (K. Marx - F. Engels, Cirkularno pismo, MEID V, str. 110) Vredno se je vprašati, kaj so (ali sploh so? ) v tej godlji storila ,,naša socialistična sredstva obveščanja," da bi pripomogla k razreševanju nasprotij znotraj študentskega naselja, da bi kar najširšo javnost čimbolje in kritično obvestila o tem, kaj se je dogajalo znotraj. Razen članka, ki je izšel v Delav-ski enotnosti, in ki ga je napisal D. Križnik ni ne Radio ne sodobno sredstvo obveščanja RTV Ljubljana, ne glasilo ,,delavcev" in SZDL DELO, ne razni dnevniki, ne glasilo zveze komunistov, avandgarde delavskega razreda, KOMUNIST in nihče drug namenil niti besede, niti vrstice, s katero bi podprl boj delavcev znotraj študentskega naselja. Zdi se, kot da so vsi čakali, da bo nekdo ,,izrekel tisto končno besedo", po kateri bodo lahko planili na mrhovino in raztrgali tisto, kar je že stokrat raztrgano. Tako imenovano ,,javno mnenje" si bo mnenje ustvarilo šele na podlagi ,,pristojnih mnenj" — očitno. ABADO! BADO! DAMA! PATIVEGO! SAMOUPRAVA ODGOVOR OSTRŽKU....... O ZASTRUPLJENCIH V Š.D. EK ODGOVOR NAŠEMU OSTRŽKU NA NJEGOV SPIS FRI-FAKU Ostržkovo stališče je, da je stopnja izobrazbe delavcev nizka, da je stopnja jenosti delavcev velika, da je stopnja izkoriščanosti delavcev velika, da je hov interes za marksistično teorijo majhen. Prav tako pa je njegovo sta-!e, da zaradi takšnih družbenih protislovij, razmerij (kajti to niso samo odukti družbenih protislovij, ampak so to sama protislovja) delavcev ne Bmo POSIUEVATI Z MARKSIZMOM, TEMVEČ DA MORAMO DE-IVCEM PODAJATI MARKSIZEM ČIMBOU POUUDNO IN ČIM IAJŠE, TOREJ PDPULARNO. No, tu se pa začenjajo vprašanja. Ostržek itno ne razume nečesa, da se v odnosu teorija — delavci ne postavlja samo oblem v želji, temveč tudi v možnosti, do kje lahko govorimo, pišemo, Bliziramo, razlagamo, raziskujemo, pojasnjujemo, kritično napadamo v IUUDNI, POPULARNI OBLIKI, DO KOD LAHKO POENOSTAVUA-0 DIALEKTIKO (ČE JE TO SPLOH MOGOČE), ali če se zopet vrnem k alogiji z delom: se z razvojem produkcijskih sil inz rastočim protislovjem tdprodukcijskimi silami in produkcijskimi odnosi delo pojavlja vedno bolj implicirano, kompleksno, tako v njegovi koristni, konkretni obliki kot tudi dno težje razumljivo v svoji abstraktni obliki in je zaradi tega treba KATI VEDNO DALJŠE, RADIKALNEJŠE POTI OSVETLITVE NE IMO TEMEUNIH RAZMERIJ RAZVITE BLAGOVNE PRODUKCUE, MVEČ VSEGA, KAR JE ZAOBSEŽENO V NAŠO MEŠČANSKO HO, V KAPITALIZEM KOTSVETOVNI SISTEM. OHO, Takšen razvoj marksistične teorije je nujen, saj je utemeljen v konkretni zgodovini, v konkretnih družbenih razmerjih in si zaradi tega ne more več dovoljevati tega, da se znižuje stopnja kompliciranosti, kompleksnosti, te-meljitosti, če hoče iti v korak z zahtevami, ki jih pred njo postavtjajo druž-bena protislovja, posebej razredni boj proletariata. Še pomembnejša pa je Ostržkova REAKCIONARNA POZICIJA, ki za-hteva, da v razmerah, v katerih so delavci, delavcem ne smemo nuditi, jih posiljevati z marksistično teorijo, temveč z njenimi kompilacijami, vulgari-zacijami, simplifikacijami itd., ne pa da bi delavcem dali v roke orožje, s katerim bi lahko TE RAZMERE SPREIVENILI. To orožje je kvalitetna, če hočete, visoka marksistična teorija, ki znotraj organiziranega praktičnega delovanja, v temelju revolucionarne prakse pomeni revolucionarno partijo, ki daje edino perspektivo zgoraj omenjenega spreminjanja obstoječih razmer. Nikakor pa te funkcije spreminjanja razmer ne more opravljati nobena ,,po-Ijudna, vulgarna" trenutnim razmeram odgovarjajoča, teorija lesenih lutk, kotje tudi ta od našega pinokia. Se pripomba o Ostržkovi ,,proletarskosti". Naj bo jasno (in to Ostržku ni jasno, ali pa mu noče biti), da delavski razred in proletariat nista eno in isto, da med njima stoji tista razmejitev, ki jo Marx določa s prehodom od razre-da po sebi v razred pa sebe. Ta razmejitev odgovarja v primeru deiavskega razreda položaju v produkciji in še nekaterim drugim določbam (glej Leni-novo definicijo razreda), med katerimi se nahaja tudi socialni izvor (s tem se diči Ostržek), v primeru proletariata pata razmejitev odgovarja revolucionar- ni dejavnosti razreda (ta NIMA NOBENE AVTOMATIČNE ZVEZE Z NPR. SOCIALNIM IZVOROM, kar bi rad podtaknil Ostržek; kako si sicer lahko razlagamo nastanek nacizma v Nemčiji in vključevanja delavstva v njega — nikakor pa ne namigujem, da je Ostržek fašist). Oa v tem prehodu delavskega razreda k proletariatu igra odločilno vlogo marksizem, revolucionarna teorija in ne katerikoli simplificirani, vulgarni izdelek polizobražencev, o tem ne more biti nobenega dvoma. Prav tako ni nobenega dvoma in tu znova p$-udarjam odločilno vlogo teorije, da če izvedemo to dialektiko med razre-doma po sebi v razred za sebe, pridemo konsekventno do tega, da je RAZRED DELAVCEV ALI REVOLUCIONAREN ALI PA GA SPLOH Nl. Dodatek: ker je Ostržek v svojem pisanju pozabil na dvoje pomembnih točk, kot sta na primer navedba konkretnih podatkov pri izdajanju marksi-stične in še kakšne daige literature ter Leninova zahteva po proučevanju dialektike, bom navedel še en takšen primer, ki ne potrebuje nobenega ko-mentarja. Mao-Ce-tung (upam, da Ostržek ve, kdo je to) je tik pred svojo smrtjo zahteval, da kitajski delavci in kmetje proučujejo nemško klasično filozofijo. Ta zahteva je vsekakor v diametralnem nasprotju s tistim, kar zahteva pinokio. Pripis v. d. odgovornega urednika: po pogovoru s tov. Stržetom in po njegovem prvem odgovoru, je bilo jasno, da polemika ne bo dobila posebne teže pri razčiščevanju stališč o marksistični literaturi. Zaradi tega polemike nismo nadaljevali. Drugače pa nobeno uredništvo tekstov ne vrača, razen če so naročeni. S tem tekstom začenjamo s Centrom za Razvoj Univerze v Ljub-Ijani daljše, kontinuirano sodelovanje, ki je sicer že obstajalo, vendar bo šele sedaj, vsaj upamo, dobili neke trajnejše obrise. Sma-tramo, da je tako sodelovanje nujno, saj bo doprineslo k boljšemu informiranju študentov o dogajanju na Univerzi, ki ga spremlja CRP v Ljubljani (vpis in struktura vpisa, reforma univerze, pove-zava univerze z združenim delom itd.) PRIJAVE ZA VPIS V ZAČETNI LETNIK VISOKOSOLSKIH DELOVNIH ORGANIZACIJ SR SLOVENIJE V Š. L. 1978/79 PRIKAZ IN ANALIZA PRVIH PODATKOV (POVZETEK) UVOD: N V tem poročilu prikazujemo podatke o prijavah za vpis na vi-sokošolske delovne organizacije v SR Sloveniji v štud. letu 1978/79, ki jih zajemamo iz prijav kandidatov, ki so jih poslali na posebnem obrazcu po razpisu vpisa v začetni letnik VDO SR Slo-veniji v štd. letu 1978/79, ki sta ga objavili Univerza v Mariboru in Univerza v Ljubljani 8. marca 1978. Z objavo podatkov o prijavah, ki smo jim dodali še nekaj podatkov o študentih I. letnika in di-plomantih visokošolskih organizacij v SRS ter potrebah po kadrih, želimo omogočiti samoupravnim organomizobraževalnih organi-zacij, samoupravnih interesnih skupnosti za izobraževanje in za-poslovanje, Gospodarski zbornici in drugim družbenim dejavnikom učinkovitejšo razpravo o usmerjanju v visokošolski študij, posebej pa še ovrednotenje akcije prijavljanja v letošnjem letu. Navedimo najprej nekaj novosti v razpisu vpisa, za katere je v letošnjem letu dal pobudo koordinacijski odbor za poklicno usmerjanje pri Republiškem komiteju za vzgojo in izobraževanje. Objavljen je bil le en razpis vpisa, ki je vseboval vse potrebne infor-macije o visokošoJskih organizacijah, poleg tega pa tudi informacije o možnostih svetovanja za študente ob delu pri skupnostih za za-poslovanje ter informacije ob predvidenih terminih razpisov šti-pentije in razpisa za sprejem v študentske domove v Ljubljani in Mariboru. Možna je bila samo ena prijava za vpis v času od 8. marca do 8. aprila, tako da bi po obdelavi podatkov ostalo dovolj časa za sprejem ustreznih sklepov po usmerjanju in za pripravo kandidatov za študij. Kandidati so se lahko prijavili v prvi in tretji (začetni) letnik visokošolskih organizacij z enotnim prijavnim obrazcem, ki so ga pošiljali centru za razvoj univerze. V razpisu so bile napovedane omejitve vpisa na posamezne študijske smeri ter informacije ob posebnih pogojih in rokih za vpis, ki bona tajništvih visokošolskih organizacij od 21. 8. do 8. 9. 1978. Z objavo razpisa vpisa je bil letos tesneje povezan tudi informativni dan, ki je bil organiziran 10. in 11. 3. na vseh visokošolskih orga-nizacijah za kandidate za redni študij in študij ob delu. Zbiranje in obdelava prijav za vpis ter distribucija obrazcev in rezultatov je potekalo v glavnem podobno kot lani. Nekatere izboljšave in no-vosti, ki smo jih že omenili so predlagale izobraževalne organi-zacije, samoupravne interesne skupnosti in drugi v anketi, ki jo je po lanskoletni akciji predhodnih prijav izvedel Center za razvoj univerze. Omenimo naj tudi boljše vključevanje sredstev javnega obveščanja pri informiranju kandidatov ter zgodnejši razpis šti-pendij kot prejšnja leta. , Poudariti moramo, da sta strokovna izpeljava akcije ter prikaz podatkov v tem poročilu tesno naslonjena na rezultate dosedanjega dela Centra za razvoj univerze in sodelovanja z delavci ustreznih služb srednjih šol, visokošolskih organizacij, Računalniškega centra univerze, tajništev obeh univerz, Zavoda SRS za statistiko, skup-nosti za zaposlovanje, izobraževalne skupnosti SRS, in zavoda SRS za družbeno planiranje. Zaradi omejenega časa in obsega zajetih podatkov, s tem poročilom interpretacija gibanja vpisa še zdaleč ni zaključena. Podobno kot lani nameravamo jeseni zajeti podatke o vpisu novincev v I. letnik in o tem pripraviti posebno poročilo. Prijava za vpis predstavlja tako tudi preizkus enega od ključnih elementov novega sistema zbiranja, obdelovanja in posredovanja podatkov o študentih, za katerega si pr^adevamo v okviru razvoja družbenega informacijskega sistema. Organizacija informacijskega sistema za potrebe združenega dela pri usmerjanju srednješolcev in delavcev v študij, je seveda le ena od nujnih in zahtevnih nalog samoupravnih interesnih skupnosti, izobraževalnih organizacij in njihovih strokovnih služb. Dosedanje bolj ali manj uspešno do-govarjanje o posameznih akcijah, kot je prijava za vpis na visoko-šolske organizacije, informiranje o študiju in skupno razpisovanje štipendij, bi kazalo razširiti in potrditi s trajnejšimi samoupravnimi sporazumi in z novimi oblikami sodelovanja, s katerimi bomo ures-riičevali zastavljeni sistem usmerjenega izobraževanja. 1: Prijave za vpis v I. letnik VDO v SRS v štud. letu 1978/79 po načinu študija, do 21. 4. 78 in pozneje VDO Redni VAS 75 VPOM 22 VPŠ 202 VŠSD 196 VŠZD 385 VTVŠ 71 VUŠ 191 PA LJ 524 PAMB 408 VEKŠ 456 VŠOD 122 \LTK 198 VTŠ 518 AGL 37 AGRFT 68 ALU 105 BF 441 EF 662 FAGG 427 FE 335 FNT 480 FSPN 236 FS 343 FF 620 MF 406 PF 409 SKUPAJ 7937 b delu Zamudniški 77 3 11 1 632 18 300 12 197 6 26 2 1063 70 264 40 82 22 448 285 342 266 48 13 209 49 5 4 2 2 38 49 22 205 76 27 3 187 15 51 16 43 103 155 23 85 128 2 9 95 90 4635 1207 brez zamud SKUPAJ 155 34 852 508 588 99 1324 810 522 1109 730 259 776 46 72 119 512 943 457 537 547 382 521 833 417 594 13779 12572 PRIKAZ ZAJETJA PODATKOV O PRIJAVAH Glede na lanskoletne rezultate zbiranja prijav za vpis, ki je pomenila novost v primerjavi s prejšnjimi leti, se je letos za vpis prijavilo precej več kandidatov. Večji del tega povečanja gre na račun boljše informiranosti kandidatov. Omenimo naj, da se je lani v času od prijave do vpisa priglasilo visokošolskih organizacijam še precej kandidatov, tako da se je v I. letnik vpisalo skoraj 3.000 študentov več, kot se jih je predhodno prijavilo za vpis. Tudi v prejšnjih letih se je na visokošolske organizacije v Ljubljani vpisalo v I. letnik nekako desetina več, kot se jih je prijavilo. Upoštevati moramo, da so mnogi kandidati zaradi neustrezne predhodne izobrazbe popravljali preizkuse znanja na nekaterih visokošolskih organizacijah pa so opravljali sprejemne preizkuse zaradi omejeva-nja vpisa. Kandidati, ki teh preizkusov niso opravili, so se vpisovali na druge, pogosto sorodne študijske smeri, ki takih preizkusnih izpitov niso imele. Na marsikatero visokošolsko organizacijo se je v prvi letnik vpisala precej drugačna struktura kot se je predhodno prijavila. Tako se je npr. na VŠOD v Kranju jeseni vpisalo 775 novincev, metem ko se je v roku prijavilo le 505 kandidatov. Okviri študijskega leta in termini za zbiranje podatkov ob študentih niso vsklajeni, kar povzroča posledice tudi pri usmerjanju kandidatov za redni študij ob delu na posamezne visokošolske organizacije. Podobne spremembe strukture prijavljenih v času do vpisa lahko pričakujemo tudi letos, če se visokošolske organizacije ne bodo držale dogovorjenih rokov. Zanimivo je, da se je v zadnjih dneh prijavnega roka in v času od 8. 3. do 21. 4. 1978 prijavilo veliko kandidatov za upravno-pravno-ekonomsko-organizacijska področja študija, predvsem za študij ob delu. Dinamika prijavljanja na te študijske smeri lahko skupaj s podatki o alternativnih namerah kaže na usmerjenost kandidatov za študij na teh področij. Precej kandidatov, ki se prijavljajo običajno na visokošolske organizacije do začetka pedagoškega dela, kaže na to, da potencialnih intere-sentov za študij na teh področjih ne manjka. Postavljanje in upo-raba časovnih okvirov prijavljanja in vpisa je seveda le ena od oblik omejevanja oz. pospeševanja vpisa, vendar kot kaže, ostaja pri štu-diju ob delu na omenjenih področjih zaenkrat edino učinkovito. Različne oblike evidentiranja interesentov za študij na posameznih visokošolskih organizacijah pri delavskih univerzah, ki organizirajo pripravljalne tf ~aje in sprejemne preizkuse za kandidate, ki nimajo ustrezne predizobrazbe, predstavljajo podaljševanje prijavnega roka navzdol. Podobno evidentirajo interesente za študij ob delu tudi izobraževalne organizacije ki organizirajo dislocirane centre izven sedeža visokošolske organizacije. Precejšen del kandidatov dobi informacije o možnostih študija ob delu prav pri teh organizacijah in ne morda pri skupnostih za zaposlovanje, ki so letos organizirale v vseh občinah zanje posebno informacijsko in svetovalno službo. Zaradi pomembnega vpliva organiziranih možnosti za študij ob delu na posameznih študijskih področjih lahko le ponovimo znano ugotovitev, da se brez samoupravnega dogovarjanja pri oblikovanju mreže izobraževalnih organizacij tudi usmerjanje de|avcev v študij ne bo bistveno izboljšalo. Glede na to da je število in struktura prijavljenih za posamezne visokošolske organizacije razvidna iz tabel, naj na kratko opozori-mo na nekatere najizrazitejše premike pri letošnjih prijavah. Zaradi boljšega zajetja je letos v I. letnik prijavljenih desetina več kandi-datov kot lani. Nekoliko je izrazitejše povečanje prijav za redni študij na visokošolskih organizacijah Univerze v Ljubljani. Večjeje zanimanje za študij na MF in VŠZD ter VŠSD, kjer se je zlasti povečalo število kandidatov za študij ob delu. Povečalo se je število prijavljenih za študij ob delu na oddelku za specialno pedagogiko PA Ljubljana medtem ko se\e na mariborski pedagoški akademiji povečalo zanimanje za predmetni pouk. Precej večji interes, zlasti za študij ob delu na FE gre na račun novo odprtega višješolskega študija elektrotehnike, za katerega se je prijavilo precej delavcev. Na VTS v Mariboru se je verjetno zaradi omejevanja vpisa na FAGG prijavilo precej več kandidatov za študij gradbeništva, medtem ko je na ostale smeri VTŠ prijav manj kot fani. Precej je porasel interes za študij arhitekture. Za študij farmacije je letos precej manj žanimanja za študij ob delu kot lani, medtem ko pri-javljenih za študij tekstilne tehnologije ob delu ni, pa tudi pri-javljenih za redni študij je zelo malo. Na ostalih smereh FNT (mate-matika, fizika, montanistika, kemija) je prijavljenih več kandidatov kot lani- Izstopa seveda enako kot prejšnja leta, veliko zanimanje za študijna upravno-pravnih-ekonomsko-organizacijskih področjih študija. Čeprav se j,e število prijavljenih za študij ob delu na VUS-u tudi letos zmanjšalo, je ta šola po deležu prijavljenih še vedno največja v SR Sloveniji. Na FF se je letos prijavilo nekaj manj kandidatov kot lani zaradi napovedanih omejitev vpisa na nekaterih smereh. Vendar pa se je letos na psihologijo prijavilo enako število kandidatov kot lani, že tako velik interes za študij germanskih jezikov pa se je letos še povečal. Na BF se je na vse smeri, razen na biologijo število prijav povečalo. Prve analize gibanj prijav v letošnjem letu torej kažejo na ne-katere pozitivne učinke prizadevanj za smotrno usmerjanje v študij na posamezne visokošolske organizacije, hkrati pa opozarjajo, da najpomembnejše negativne tendence še vedno vztrajajo. Tekst, ki je pred vami je prispevek člana predsedstva UK ZSI Ljubljana tov. Lovrenčič Viktorja, ki ga je prebral na VIII. kongri su ZKS. Problemi in stališča, ki jih nakazuje in zastopa to1 Lovrenčič v tem tekstu so zelo aktualni in segajo daleČ čez č kongresov, posegajo v srž nekaterih temeljnih nasprotij. Zato obj Ijamo Lovrenčičev prispevek v cetoti. Drugi delegat predseds UK ZSMS Ljubljana tov. Srečo Kolar nam teksta do danes še posredoval. To bo lahko-storil jeseni, ko bo Tribuna nadaljevala razpravami o tej problematiki in storila to, kar ji do sedaj ni uspel v dovolj veliki meri. uredništv Viktor LOVRENČIČ Cesto na Vrhovce 43 61000 Ljubljana . DISKUSIJA: Študent kot pomemben dejavnik v izgradnji samoupravi odnosov v visokem šolstvu K diskusiji bi pristopil na malo drugačen način in mogoče b I \i večjo odgovornost študentov komunistov v izgradnji samoupravnih odno v visokošolstvu. Kot eno najpomembnejših področij boja za večje uvelj Ijanje novih samoupravnih in družbenoekonomskih odnosov je vseka reforma vzgoje in izobraževanja. Zavedajoč se pomembnosti in zahtevn svoje naloge, smo na visokošolskih delovnih organizacijah, vodeni z resol cijo X. kongresa ZKJ, takoj pristopili k pripravam na reformo visoki šolstva. Zakon o visokem šolstvu, sprejet leta 1975, je prinesel pomem spremembe, zlasti na področju samoupravne organiziranosti in povezova z uporabniki, in je po prvem mandatnem obdboju novih samoupravnih o nov prispeval veliko novih kvalitet v samoupravnem sporazumevanju enakopravnem soočanju in usklajevanju interesov delavcev in uporabni ter študentov. Tako je tripartitna sestava samoupravnih organov v sa upravno odločanje pritegnila še delegate uporabnikov in študentov. Ta n samoupravna organiziranost je povzročila bolj kompleksne samoupn odnose, v katerih so delegati uporabnikov in študentov naleteli na števili probleme in tako bi lahko prvo dvoletno mandatno obdobje imenovali t faza uvajanja novih subjektov. S tem so obveze in odgovornosti vseh subj tivnih sil, da še bolj pospešijo procese reforme, na osnovi novih spoznai pridobljenih skozi prakso uveljavljanja zakona o visokem šolstvu. Kot študent bi se v diskusiji omejil na vlogo študentov, kot subjekt uveljavljanju reforme in razvoja novih samoupravnih odnosov. O vlogi u rabnikov in njihovih nalogah je že dovolj povedanega v naših predkongresi pripravah in zapisanega v resoluciji VIII. kongresa ZKS. Zavedaioč se razv tega fenomena pasivnosti študentov in njegovega počasnega adaptiranja nove odnose, na nove dolžnosti, ki izhajajo iz novih pravic, na nove uč programe in sprotni študij, bi želel osvetliti nekatera vprašanja in san kritično spregovoriti o študentski aktivnosti in prizadevanju za realizac skupnih nalog. Naj naštejem samo nekatere znane pavšalne ocene: neorga ziranost študentskih delegacij, nesklepčne seje svetov visokošolskih delovr organizacij, neudeležba študentov na sejah samoupravnih organov, nej vezanost delegatov študentov z delegatsko bazo in forumsko delovanje de gacij, neinformiranost delegatov o problemih študentov in obratno in dobnih ocen bi še in še lahko našteval. Takoj bi poudaril, da jes temi hii izrečenimi kritikami storjena velika krivica študentom, ker so se te oce enačile s celotno študentsko populacijo. Medtem, ko se je posploševala ocena, se je pozabljalo na široki spekter razvejanosti in razvitosti sarr upravnih odnosov visokošolskih delovnihorganizacij in na dejstvo, da so posameznih visokošolskih delovnih organizacijah prav študenti nosilci velil ga bremena v kreaciji pravilnih samoupravnih odnosov. Do danes nima izdelane študije o problemih aktiviranja študentov. In zato menim, da so ocene nedorečene, ker so naštele slabosti brez analiz konkretne sredine, pa nakazale na možne rešitve. V nadaljnji diskusiji ne mislim naštevati številnih uspehov in rezult posameznih visokošolskih delovnih organizacij, ampak bi nakazal razl zaradi katerih se samouprava in dejavnost ter delegatski odnosi študent nekaterih sredinah še niso razvili. Za težek položaj samoupravne organ ranosti študentov na posameznih visokošolskih delovnih organizacijah, po mojem mnenju odločilna dva faktorja, in to: 1. razvitost subjektivnih sil na visokošolskih delovnih organizacijah in 2. specifičen položaj študentov, ki je pogojen z medsebojnim odno: sodelavcev — delavcev. V sredinah, kjer subjektivne sile vzajemno in enakopravno sodelujejo vseh vprašanjih, ki izhajajo iz zahtevnega procesa vzgoje in izobraževanja značilno, da so tudi urejeni medsebojni odnosi med delavcem v vzgoj izobraževalnem procesu in njegovim sodelavcem — študentom, kar je t predpogoj za izgradnjo dobrih samoupravnih odnosov. V praksi se je izkazalo, da so se tudi uporabniki hitreje vključevah, če bili ,,v hiši" odnosi razčiščeni. Zaskrbljujoče pa je, da na posameznih viso šolskih delovnih organizacijah osnovne organizacije ZK — predvsem misl na študente komuniste — in osnovna organizacija ZSMS, kot frontna org zacija mladih na univerzi, niso uspele razviti samoupravne odnose in vi študentsko populacijo po poti vsebinske reforme visokega šolstva. V takih sredinah moramo kot mladinci, kot komunisti prevzeti vso o vornost za nerealizacijo teh zelo pomembnih nalog. Kot komunisti se nisi zavedali svoje vloge avantgarde in mobilizatorja akcij. Nismo se zavedi svoje partijske naloge in smo graditev samoupravnega okostja prepustili nv moidočim Brez trdne kadrovske baze smo gradili f iktivno zgradbo, kateraj je v dveh ietih znašla na temeljih. (Zrušila do temeljev); 1 Pred dvemi leti, se je takrat še mlada organizacija ZSMS znašla prsl velikimi potrebami za novimi kadri, za številčne naloge v okvirih samc upravne organiziranosti. Slaba, stihijska, kadrovska politika je že na samem začetku kazala na velike kadrovske težave, te pa so bile vidne v že našteti ocenah. Veliko število delegatov je odstopilo od prevzetih nalog in tako seje ostajale brez delegatov — študentov. Nepripravljenost študentov na no obveznosti se je kazala tudi pri novih volitvah delegatov v svete visokošolski delovnih organizacij in v ostale samoupravne organe. Udeležba in odziv volitvah je bil na meji 50 % volilnih upravičencev. V naši univerzitetni oi nizaciji in v osnovnih organizacijah ZSMS na Univerzi smo ocenili to letno mandatno obdobje. To je bila težka šola, v kateri smo študentje slabc štartali zaradi ogromnega skoka v zahtevnost študija in ker nismo ime! dovolj znanja in izkušenj, da bi bili kos problemu. Zavedamo, da nism: izkoristili vseh moči in kapacitet, toda kot organizacija v rojstvu, smo imei že sami s seboj velike organizacijske težave. Želel bi opozoriti še na velik problem v realizaciji politične akcije študenti in to je odtujenost študentov komunistov od vsakdanjega življerif na visokošolskih delovnih organizacijah. V teh pomembnih in odločilnih trenutkih se veliko število pasiviziranih študentov komunistov zaradi veliks inercije ni uspelo vključevati v akcijo. Ta kronična bolezen študentov kc munistov je bila tudi velika ovira za hitrejšo politično akcijo. Podatek, cte nam na posameznih visokošolskih delovnih organizacijah več kot polovica študentov komunistov pasivno spremlja dogajanja na univerzi, dovolj zgw vorno priča o obstoječi situaciji. Iz poročila o delu častnega razsodišča Zveze komunistov Slovenije med kongresoma, je razvidno, da je eden izmed najpogostejših razlogov za izključitev iz Zveze komunistov tudi formald organizacijska nepovezanost — zlasti pojav med študenti člani zveze kortfl nistov na univerzi v Ljubljani. Zato je nujno, da se kot mladi komunlffl aktivno vključimo v svojo frontno organizacijo Zveze socialistične mladir,: in v samoupravljanje, da dejansko postanemo kreativni in idejni vodje poli tične akcije študentov. Postati moramo stvarni subjekt pri oblikovanju dru; bene zavesti študentov in s svojim vzornim delovanjem med študenti kazi na idejno, akcijsko, delovno in edino pravo pot razvoja novih bcljših sa upravnih in družbenoekonomskih odnosov. Tovarišem, ki se neodgovorno, nesamokritično, pasivno in mlačno o šajo do realizacije programa in politike ZKJ, ustavnih načel in določil kona o združenem delu in tovarišern, ki s svojinn neizvrševanjem partijskif, nalog blatijo moralni lik komunista, moramo odgovorno in kritično povedati, da za njih ni mesta v vrstah Zveze komunistov. Kontinuirai moramo osveščati in usposabljati sotovariše za velike odgovorns nal odpravljanju objektivnih in subjektivnih ovir reforme. Odpraviti moramo forumsko delo in se približati delegatski bazi. Poi moramo nove organizacijske rešitve v pomanjkanju prostora, finanfr sredstev in zaradi dislokacije oddelkov. Več pozornosti moramo posvetir delu in uvajanju brucov, kar je posebej pomembno na dvoletnih višjih šolah Razviti moramo samoupravno informiranje kot enega najpomembnejših pc gojev za normalno delo delegatov in delegacij. Na ta način bi omogoč1 informiranje delegatske baze in njeno aktivno reakcijo k spodbujanju ii| usklajevanju mnenja delegatov in delegacij. Z namenom, da bi se zmanjšald število nesklepčnih sej zaradi študentov, bi sklicatelji morali upoštevatl obveznosti študentov do vzgojno-izobraževalnega procesa. Ne bi se smelal ponavljati praksa, da je študent delegat obsojen na redno izostajanje s pr»( davanj in vaj. Odločno smo proti temu, da se pomembna vprašanja rešujejovl času izpitnih rokov in počitnic, ker je to direktna diskvalifikacijaštudentovj pri odločanju. Kot mladinci in komunisti se moramo zavedati velikeg« pomena doslednosti izvajanja kadrovske politike pri izbiri delegatov štu-1 dentov. V zaključku bi še enkrat poudaril: veiiki pomen vključevanja študentov razvoj delegatskega sistema, reforme visokega šolstva in šolstva na sploh skozi javno razpravo o usmerjenem izobraževanju, reševanje še odprtegaj vprašanja statusa in nagrajevanja dela študentov in njegovega vključevanjaw znanstveno-raziskovalno delo — s tem se bodo študentje še bolj vključevali v družbene tokove in še več sodelovali z ostalo mladino, mladimi delavci in združenim delom. V tej smeri moramo precizno dodelati delovanje pokre jinskih študentskih klubov in kiubov štipendistov. Hvala! PRIJAVE ZA VPIS... KARLMARX, FRIEDRICH ENGELS: PREDAVANJA V LONDONSKEM DELAVSKEM IZOBRAŽEVALNEM DRUŠTVU (Objavljamo izvlečke iz zapisnikov londonskega delavskega izobraževal-nega društva o Engelsovih in Marxovih predavanjih v tem društvu 30. no-vembra in 7. decembra 1847. Po zapisniku seje 30. nov. je predsednik predlagal, naj prisotni ,,državljani s celine" — Engels, Marx in Tedesco — poročajo o gibanju na kontinentu. Predlog je bil enoglasno sprejet. Engels seje priglasil k besedi in rnenil, da je o sodobnem gibanju odveč govoriti, ter zato izbral za predmet svojega preda-vanja odkri:je Amerike. Zapisnik tega predavanja prevajamo v celoti. Marx je, drugače kot Engels, poročal o ,,gibanju na kontinentu" in,tako kot Engels, izrabil priložnost, da je povedal še ,,nekaj več" — tekst zapisnika prevajamo delno, s tem da referiramo o celotnem predavanju. Tekst, ki ga objavljamo, je bil doslej objavljen samo v Marx/Engels: Gesamtausgabe, Erste Abteilung, Band 6, Marx-Engels-Verlag G.m.b.H., Berlin1932, str. 637-640.) Državljani! Ko je Krištof Kolumb pred 350 leti odkril Ameriko, si gotovo ni mislil, da bodo z njegovim odkritjem ne samo vržene čez krov tedaj obstoječe družbe v Evropi skupaj z njihovimi ustanovami, temveč tudi po-ložen temelj za popolno osvoboditev vseh Ijudstev, in vendar postaja vse bolj očitno, da gre dejansko za to. Z odkritjem Amerike je bila najdena nova pomorska pot v Vzhodno Indijo, s čimer se je tedanji evropski poslovni promet popoinoma preoblikoval; nasledek tega je bil, da je bil italijanski in nemški trgovski promet popotnoma ruiniran in da so druge dežele stopile na čelo gibanja; trgovina je pripadla zahodnim deželam in Anglija je s tem prišla na čelo gibanja. Pred odkritjem Amerike so bile celo v Evropi dežele še zelo iočene druga od druge in trgovina v celoti vzeto neznatna. Šele potem, ko je bila najdena nova pot v Vzhodno Indijo in se je v Ameriki odprto široko polje izkoriščanja za trgujoče Evropejce, je Anglija začela vse bolj koncentri-rati trgovino in se je polaščati, s čimer so bile ostale evropske dežele prisilje-ne, da so se bolj in bolj priključevale druga k drugi. Z vsem tem je nastala velika trgovina in odprto je bilo tako imenovano svetovno tržišče. Neznanski zakladi, ki so jih Evropejci prinesli iz Amerike, in sploh dobiček, ki ga je prinašala trgovina, so imeli za posledico propad stare aristokracije, in s tem je nastala buržoazija. Odkritje Amerike je bilo v zvezi z nastankom strijev, in s tem je postal nujen boj, ki ga sedaj bojujemo, boj neposedujočih proti posedujočim. Preden so bili iznajdenf stroji, je skoraj vsaka dežela producirala toliko, kolikor je potrebovala, in obstajala je trgovina skoraj samo takšnih pro-duktov, ki jih ena ali druga dežela sploh ni mogla proizvajati; ko pa so nastopili stroji, se je produciralo toliko, da so bili na več krajih prisiljeni prekiniti z delom in da so kupovali blaga, narejena s stroji, za svojo lastno porabo celo Ijudje, ki so prej podobna dela opravljali s svojimi rokami. Položaj prejšnjih delavcev se je s tem popolnoma spremenil in cela človeška družba, ki je bila prej sestavljena iz 4-6 različnih razredov, se je razdelila na dva drug drugemu sovražno zoperstavljena razreda. Odkar so se Angleži polastili svetovne trgovine in svoje manufakturništvo dvignili na tako višino, da lahko oskrbujejo s svojimi produkti skoraj ves civilizirani svet, odkar se je buržoaziji posrečilo osvojiti politično oblast, jim je uspelo tudi dalje napredovati v Aziji in buržoazija se je dvignila tudi tam; z nastopom strojev se barbarsko stanje drugih dežel stalno uničuje. Vemo, da so Španci našli Vzhodno Indijo na isti stopnji razvoja kot Angleži in da so Indijci pri vsem tem stoletja živeli naprej še vedno na isti način, t.j., jedli, pili ter vegetirali in kakor je obdeloval svojo njivo stari oče, tako je delal tudi vnuk, izvzemši, da je bila kopica revolucij, ki pa niso bile nič drugega kot spori različnih plemen za oblast. Odkar so prišli tja Angleži in razširili svoje manufakturno blago, je bil Indijcem iztrgan iz rok zaslužek in posledica tega je bila, da so izšli \z svojega stabilnega stanja. Tamkajšnji delavci se že izseljujejo in s pomešanjem z drugimi Ijudstvi šele postajajo dostopni civili-zaciji. Stara indijska aristokracija je popolnoma uničena in Ijudje tam prav tako kot tu hujskajo enega proti drugemu. Kasneje smo videli, kako so Angleži Kitajsko, to deželo, ki je več kot 1.000 let kljubovala razvoju in vsej zgodovini, zdaj s stroji prekucnili in potegnili v civilizacijo. Avstrija, evropska Kitajska, edina dežela, katere notranjih ustanov fran-coska revolucija ni omajala in ki ji celo Napoleon ni mogel do živega, pare ne zdrži; tam so stroji vse hitro spremenili; stroji so prinesli v deželo zaščitne carine. S tem se je povzdignila drobna buržoazija in strmoglavila visoko plemstvo, s tem se je Metternichu primerilo nekaj, česar gotovo ni nikdar slutil; na zadnjem češkem deželnem zboru mu je buržoazija odrekla 50.000 goldinarjev davkov. Razredi družbe so se predrugačili, drobni rokodelci so bili uničeni in prisiljeni postati navadni delavci, s čimer je vstopil element, ki lahko Metternichu postane nevaren. V Italiji se je industrija prav tako dvigni-la, buržoazija je Metternichu povsod za petami, tako da je prišla vlada v škripce, da je Metternich Čehom moral priznati pravico, da ne plačajo 50.000 goldinarjev davkov. Tako je z odkritjem Amerike cela družba razdeljena na dva razreda in brez nastanka svetovnega trga se to ne bi zgodilo. Delavci vsega sveta imajo LENINOV BOJ ZA REVOLUCIONARNE TEORETIČNE OSNOVE RUSKE SOCIAL-DEMOKRATSKE DELAVSKE PARTIJE V OBDOBJU STOLYPINSKE REAKCIJE Boljševiki so okrepili stranko na trdnih osnovah marksistično-leninske teorije, ki so jo obogatili z izkušnjami revolucije 1905-1907. V obdobju reakcije je bila obramba in zaščita osnov stranke v ospredju Leninove dejav-nosti. Proti marksizmu so nastopili tako ,,levi" kadeti, ki so koketirali s ,,skoraj socialistično terminologijo" kot desni kadeti na čelu s Struvejem, ki so propagirali velikodržavne ideje. V okoliščinah objestnosti reakcije in navala delavstvu tuje ideologije se je razmahnila kapitulacija znatnega dela menjševikov. Eden voditeljev menjše-vizma, Potresov, je pisal Akselrodu: ,,Pri nas prevladuje popolni razkroj in demoralizacija . . ." Socialnodemokratičeskve dviženie v Rossii. Materialy, I,M. L. 1928, str. 171) Naval buržoazne ideologije se je usmerjal ne te v napade na znanstveni socializem in revolucionarno demokracijo, ampak tudi na f ilozofske osnove marksizma, ter pridigal idealizem in metafiziko. Predstavniki liberalizma (Struve, Izgojev, Merežskovskij, Berdjajev) so v letih 1905-1907 izdajali časopis ,,Polarna zvezda". Za boj proti marksizmu so objavili tudi dela, ki so zavračala marksizem. V letu 1908 je izšla v ruščini knjiga francoskega sindi-kalista Georgesa Sorella ,,Socialni obrisi sodobne ekonomije". V njem je pisec zavračal marksizem kot teorijo hipotez. Propagirali so dela Kanta ter avstrijskega fizika in filozofa Ernesta Macha. V Rusiji je vlogo popularizatorjev mehizma prevzela nase skupina menjše-¦viških filozofov (Valentinov, Juškevič in drugi), prav tako pa pisci \z boljše- viških vrst. Posebno vidno vlogo med njimi so imeli otzovisti Bogdanov, Lunačarski in Bazarov. Posebna nevarnost nastopa mahistov je bila v tem, da so svoje nazore širili v okoliščinah splošnega političnega in idejnega nastopa reakcije. Napadi mahistov na marksistični svetovni nazor so sovpadali z bojem vseh reakcionarnih sil proti revolucionarnemu marksizmu. Mahisti so skušali svojo idealistično ..filozofijo" empiriokriticizma prikazati na filozo-fijo sodobnega prirodoznanstva. Ruski mahisti so se razen tega trudili pred-staviti svojo idealistično filozofijo kot ,,novejšo marksistično filozofijo". Svoj filozofski zbornik so imenovali ,,Orisi filozofije marksizma". Pod vplivom mahistične filozofije je Lunačarski skušal utemeljiti religi-ozno-filozofsko smer, ki je dobila ime ,,bogograditeljstvo". Tasmemje skušala združiti marksizem z religijo, znastvenemu socializmu pa pripisati "značaj religioznega verovanja. V svoji knjigi ,,Religija in socializem" je Lunačarski trdil, da so „ stroge in hiadne formule"narksizma za množice pretežke, da bi jih dojele. Predložil je, naj bi se zavzeli za obliknvanje nove religije ,,brez boga", za ,,religijo dela". Trdil je, da je vsa Marxova filozofija religiozna filozofija, sama socialna demokracija velika religiozna sila, delavstvo pa da ima perspektive, da ..postane nosilec nove religije" (Ibidem, str. 95) Lenin je označil ,,bogograditeljstvo" za ideologijo maloburžoaznih so-potnikov revolucije, ki so izgubili upanje in se utrudili." (Lenin, Sočinenija V/48, str. 227) Prav zato je kritiziral nekatere literame stvaritve Lunačar-skega, ki so bile prežete z mahistično filozofijo. (Lenin, Sočinenija V/18, str. 366) Nejasno stališče o filozofskih vprašanjih je tedaj zavzemal tudi Stalin. Podcenjeval je pomeri Leninovega boja proti mahistom. V pismu Chakajaju je pisal, da imaempiriokriticizem'tudi dobre strani. ,,Naloga boljševikov je, da razvijajo filozofijo Marxa in Engelsa v duhu J. Dietzgena, ki prisvaja povsem dobre strani, .mahizma'." Delavski samouk Dietzgen je vsekakor napisal dragocena f ilozofska dela, toda v vrsti bistvenih vprašanj je odstopal od materializma. Stalinov nasvet, naj razvijamo marksizem v duhu Dietzgena, je bil vsekakor odstopanje od marksizma. Poizkusi, da sespodkopljejo splošne teoretične, filozofske osnove marksi-jma so bili tipični ne samo za rusko, ampak za celo mednarodno delavsko gibanje. ,,Poraz ruske revolucije 1905. leta, objesnost reakcije," je pripomni-la Krupska, ,,sta vplivala ne le na usmeritev ruske socialne demokracije, temveč se je ta poraz izrazil tudi v usmeritvi mednarodne socialne demokra-:ije in okrepil v njej oportunistično usmeritev. Politični in ideološki položaj v Rusiji, položaj, ki se je izoblikoval v mednarodnem socialnodemokratskem gibanju, je zahteval od marksistov, da fazvijajo boj na fi]_qz_ofski fronti. To zgodovinsko nujnost je prej in globlje 3d vseh dojel Lenin. Ko je analiziral naloge, ki so bile pred stranko na povsod enake interese, povsod izginjajo različni razredi \n različni inteTesi sovpadajo. Če torej v eni deželi izbruhne revolucija, potem mora nujno delovati nazaj na ostale dežele, in šele zdaj se lahko začnedejanskoosvoba-janje. Marx: (Marx najprej poroča o belgijskem delavskem društvu; nato preide na obravnavanje literature: potem ko ob Louis Blancovi knjigj o francoski re-voluciji na kratko opozori, kako se je buržoazija v tistem trenutku, ko je proletariat zrušil bastiljo, obrnila proti njemu, preide na obravnavanje nem-ške filozofske kritike religije ter knjige Georga FriedrJctia Oaumerja Oie Geheimnisse des christlichen Altertums, izdani v dveh zvezkih leta 1847, ki opisuje praktični kult krščanstva:) Od vsega, kar je nemška filozofija naredila, je kritika religije naj-pomembnejša; vendar pa ta kritika ni izšJa iz družbenega razvoja. Vse, kar je bilo doslej napisano proti krščanski religiji, se je omejevalo na to, da je dokazovalo, da temelji na napačnih načelih, kot so npr. pisatelji uporabljali drug drugega; toda, kar doslej še niso raziskovali, je btl praktični kult kršanstva. Vemo, da je najvišje v krščanstvu človeška žrtev. Daumer zdaj v delu, ki je pred kratkim izšlo, dokaže, da so kristjani dejansko kiali Ijudi in pri večerji jedli človeško meso in pili človeško kri. \z tega se pojasni, zakaj so Rimljani, ki so trpeli vse verske sekte, kristjane zasJedovaii, in zakaj so kristjani pozneje uničili vso pogansko literaturo, ki je bHa usmerjena proti krščanstvu. Pavel sam vneto ugovarja temu, da bi k večerji pripustili Ijudi, ki niso povsem posvečeni v tajnosti. Zdaj je prav tako lahko pojasniti, od kod npr. prihajajo relikvije 11.000 devic; obstaja akt iz srednjega veka, ko so nune nekega francoskega samostana z opatinjo sklenile kontrakt, da brez soglasja vseh ne smejo biti najdene več nobene reJikvije. Povod za to je dal neki menih, ki je stalno potoval iz Kolna v Pariz in nazaj in je vedno za-puščal relikvije. Vse, kar se je zgodilo v tem pogledu, so imeli za goljufijo farjev, toda s tem bi jim pripisovali spretnost in bistrost, ki sta zdaleč pre-segali čas, v katerem so živeli. Človeška žrtev je bila svetinja »n je dejansko obstajala. Protestantizem jo je samo prenesel na duhovnega čioveka in stvar nekoliko omilil. Zato je med protestanti več norih kot v katerikoll drugi sekti. S to rečjo, kot je prikazana v delu Daumerja, dobi krščanstvo zadnji udarec; zdaj je vprašanje, kakšen pomen ima to za nas. Daje nam gotovost, da gre stara družba h koncu in da se poslopje goljufije in predsodkov ruši. (V zapisniku naslednje seje 7. decembra se poroča:) Državljan Engels ima predavanje, v katerem dokazuje, da povzroča trgov-ske krize samo hiperprodukcija in da so borze glavni uradi, kjer se narejajo proletarci. področju ideologije, je prišel do zaključka, da je glavna naloga obramba in nadaljnji razvoj materialistične Marxove filozofije. Neizogiben je bil spopad marksistov z mahisti na področju znanosti, f ilozof ije in umetnosti. Sestavni del tega spopada je bilo razkrinkanje fideizma, to je religije v vseh njenih pojavnih oblikah. ,,Ta boj je moral v celoti izbojevati delavski razred", je pripomnil Lenin. (Lenin, Sočinenija V/17, str. 424) \ Tako se je opredelila usmeritev boja partije na področju ideologije. Ta boj je imel velik pomen za nadaljnje življenje stranke, za usodo ruske revolucije, za vse mednarodno detavsko gibanje. Eden najbolj aktivnih zastopnikov nauka Macha in njegovih privržencev v Rusiji je bil Bogdanov. Z Bogdanovimi nazori se je Lenin seznanil že v pregnanstvu. Prebiral je njegovo knjigo ,,Osnovni elementi zgodovinskega nazora o naravi". Ugotovil je, da njegovi nazori predstavljajo ,,prehod k drugim filozofskim pogledom". (Lenin, Sočinenija V/47, str. 141) Leta 1904 je Bogdanov poslal Leninu svojo drugo knjigo ,,Empiriomonizem". Ko jo je Lenin prečital, je prišel do zaključka, da Bogdanov stoji na pozicijah, tujih marksizmu. V letih reakcije je postajalo vse bolj jasno, da nauki Bogdanova, Luna-čarskega, Bazarova in drugih, prežeti z mahizmom, predstavljajo resno nevar-nost za stranko. Objava njihovega zbornika ,,Obrisi filozofije marksizma" je zaostrila odnose. ,,lzšli so ,Obrisi'," je pisal Lenin Gorkemu 25. februarja 1908. ,,Prečital sem vse članke, razen članka Suverova (ki ga zdaj čitam), in ob vsakem sem naravnost besnel od ogorčenja. Ne, to ni markizem! Naši empiriokritiki empiniomoristi res lezejo v močvirje. Prepričevati bralca, da je ,vera' v realnost zunanjega sveta, mistika' (Bazarov), mešati na najodvrat-nejši način materializem in kantovsko (Bazarov in Bogdanov), oznanjati va-rianto agnosticizma (empirokriticizem) in idealizma (empiriomonizem), učiti delavce religioznega ateizma in ,oboževanja' višjih človeških potenc (Lunačarski), proglašati Engelsov nauk o dialektiki za mistiko (Berman), črpati iz smrdljivega vira nekih francoskih, pozitivistov'-angnostikov ali me-tafizikov, vrag naj jih vzame — s simbolično spoznavno teorijo (Juškevič) vred! Ne, to je pa že preveč! Seveda mi navadni marksisti v filozofiji nismo podkovani, a čemu nas je treba tako žaliti, da nani i. Sezona ni dovolj pregtedna, da bi lahko celostno ocenjevali repertoarne namere, tista sklenjena, novozgibna ustvarjalno-izvajalska sporočila, ki naj bi pokazala za kakšno misel in voljo do novuma ali izročila v letošnjem detovanju gre ter kako so v realizaciji dopolnila enoletni ustvarjalni trud. Nedvomno je gledališče doseglo vrh svoje sezone s, kot sunek zrežirano, predstavo Čarovnica iz Zgornje Davče. Ta kaže v antropološko temo zajeto misel o perspektivah in konsekvencah potrošništva, o človeku — stvarniku, ki s spreminjanjem sveta in pogojev življenja spreminja tudi sebe, ob tem pa se opisuje z izrazito preživelimi pojmovnimi kategorijami. O totalnem civili-zirancu, ki skrit sebi — opravičuje lastno transformacijo po potu zado-voljevanja potreb, medtem ko se maliči njegova humaniteta, njegova člove-čna vsebina Gotovo izjemna predstava z dražmi izjemne konfliktnosti fned naturnim, organskim in odtujenim, psevdof izisom. Celjsko gledališče je eno redkih, ki je zazrto v smiselnost sebe kot nosilca družbenega angažmaja in je namenjeno, da razišče to svojo smiselnost in iniciativo. Edino pri nas prodorno uveljavlja misel in mnenje gledališča o svetu in hkrati mnenje o sebi kot mediju. Zadovoljuje tako zahteve po angažiranem družbeno-kritičnem vrednotenju (Oskubite jastreba, Čarovnica, Kurbe), kot po angažiranem vrednotenju samega sebe znotraj izrazito estet-skih možnosti (Tosca, Čarovnica). Mere teh postopkov vrednotenja so seveda različne in jih tu ne gre ponovno ocenjevati, toda zelo opazno je, da to gledališče izredno jasno kaže svoje zahteve do družbe in publike (ki sta kot porabnika zopet utemeljena na svojih zahtevah) in do samega sebe. V nizu vedno bolj slučajnostnih repertoarjev in ,,nasekljanih" gledaliških sezon v ostalih gledališčih — izjema. Škoda, da Celjanom ni uspelo predstaviti na novo ogledane Cankarjeve Lepe \Ade v režiji Mileta Koruna, saj bi bila podoba gotovo izrazitejša. Šehovičeve ,,Kurbe" niso nikakrina izredna predstava, začrtana v izred-"nem tekstu. Nasprotno. Toda pogiavitno je, da gre za sproščeno stvarilno dejanje, za željo po duhovitem soočanju gledališke misli in publike ob koncu sezone. Pomanjkljivosti in površnosti pavseeno ni mogoče zamolčati. Toda, kako ocenjevati? Šehovič, ki ga oznanjajo za novodobnega dubrovniškega komediografa ostrega peresa (z osmimi uprizorjenimi deli) in ki ga zagotovo inspirira iz-jemna komediografska dediščina, jevešč naslednik dubrovniškega Moliera — Držiča ter brez pomislekov globoko sega v malho kritičnega humorja. Nje-govo delo je frivolna parodija, ki ob dosledno razviti vsebinski zgradbi slabi zaradi nedosledne izraznosti, nedoslednih ponazoril in nosilcev problema-tike. Njegova komika v motivaciji trpi zaradi ostrih preskokov v situacijske komike na parodijo situacije in se poizkuša iz shematične komedije tipov mestoma preobrniti v karakterno komedijo. Smejimo se pravzaprav zmeš-njavi tega ambicioznega humorja, ki hoče segati od pocestno plehkega, a sof nega žargona do analitičnega humorja z globljimi filozofskimi gVambici-jami. Bogata, toda neurejena, komedijska pomota, ki je predstavo uvedla v težave, ta pajih ni zmogia najbolje razrešiti. Šehovič se giblje v svetu duhovitih antitez: Na opustelem jadranskem otočku, ki ga zapusti poražena avstroogrska vojska, pedantni omejenec v liku Stotnika dosledno izvaja zaupani mu vojaški zakon. Za obrambqjrekru-tira barske damice iz brezposelne gostujoče ,,plesne skupine" in jih pod vodstvom njihove Šefice koreografira v zahtevnejše domoljubne vaje. Na koncu ga kurbe, naveličane njegovega brodolomskega fanatizma, do kraja poučene v konsekvence politike ter prepričane v svoje razumevanje organizi-rane moči, prodajo sovražnikom, ki ga potrebujejo za dokazni fetiš zmage. Tako hkrati izročijo Angležem oblast in svoja gostoljubna mednožja v služ-bo. Moč je v zakupu menjalnih vrednosti, te pa narekujejo nazore in srčnost telesnih podružnic. Naučili so jih razumeti politiko kot sredstvo, kjer je prepričanje motivirano s povsem drugotnimi raziogi. Toda: kurbe so tudi za njih le tiste — po duši. S politiko se torej igrajo kurbe, s kurbami se igra obrambne vaje opusteli fanatik, ob tem pa so kurbe tudi agentura, s po-močjo katere prihaja do zamenjav oblasti. Tu so kasarna in bordel, morje in kopno, Ijubezen za denar in Ijubezen do moči, oblast in mednožje, raison d'etre in raison du maitre, čast in korupcija, diktatorski sen in pronicljiva nagonskost, videz in agonija, kabaret in vojna, neminljivost vojaštva in pro-stitucije, patriotizem in usluga, uniforma in spodnjice . . . Idejna podstat je brez dvoma zasidrana v misli o razpadu avstroogrske monarhije, stilno pa uveljavlja ,,antioperetnost" v nasprotju s sladkobno ,,operetnostjo" razpadajočega cesarstva. Korumpirane ,,vrline in dolžnosti" razgalja prostodušno »daižbeno dno". Režiser tega poantiranega humorja, Franci Križaj, je gradil bolj na kaba-retno nastopaškem ugodju in veselosti, vendar so bila njegova dekleta kljub temu da so segla do Slovencem skoraj nepoznane drznosti banalnega, še premalo razigrane in utečene. Njihove izustene plehkosti (v originalu je tekst pisan v sočnem dubrbvniške dialektu) so bile včasih po sili komične in po sili tempirane v avditorij. Ta napadalna smešnost je deloma prekrila pomanj-kljivost komike, ki se je zgubijala v dvom med komiko tipov in značajsko komiko. Zdi se, da jih je zavedla sproščenost jezika. Zato lahko ugotavljamo, da bi verjetno morala biti komika globlje utemeljena v likih, saj bi bila predočena absurdnost tako bolj zahtevna, zahtevajoča. Igralstvo ježarelo, a mestoma neprepričljivo, saj se je bolj naslanjalo na besedno komiko kot na možnosti značajev. Da smo to lahko ugotovili sta nam omogočila pravzaprav izredna Anica Kumrova, ki je v značaju dojela polnost svojih izraznih mož-nosti in resignirano koncipiran Ijk poročnika — intelektualca v izvedbi Ja-neza Bremeža. Pri liku stotnika gre za očitno zasedbeno pomoto, saj Sandi Krošl ni zmogel predstaviti ostre nadutosti in fanatizma. Vse premalo pa je bilo v f,Kurbah" topline, naivnosti in značajske nedoraslosti, ki se razkriva v teh sredstvih poželenja. Scena Miodraga Tabačkega je zaprla predstavo v prostorsko skico na meji med kabaretom in obrambnim stolpom Koreografinja Lojzka Žerdinova pa je z odličnimi in parodičnimi kabaretnimi medigrami duhovito oznanjala vzdušje ter čas, v katerem je nagonsko dno pravzaprav tisto edino avtentič-no, ki nenehno izbira med obstojem in propadom. S poplesavanjem damic je dodatno označila razsulo in bedo prikazovanega sveta. Na posameznih me-stih pa je vseeno oblikovala rutinersko in izpraznjeno. Vtis je, da bi se dalo iz Šefiovičevega dela, ki ga je prevedel Bruno Hart-man, in iz v predstavi nakazanih izraznih odločanj s tehtnejšimi drama-turškimi in režijskimi posegi, iztisniti več. Tako predstava deluje razvedrilno, a pozabno. Igor Likar OPASAnr NBMOJTE MB ZASMBJAVATII KA-KO ONIMOOU BlTl OPAStlf ONO ŠTO JE UGLEDALA SLEM JOJ KRV I ZAUSTAVI KHK UŽASA NEGDE U GRUDIMA... gabriel garsia MARQUEZ FEDŽA ŠEHOVIČ KURBE KNJIŽNICA GLEDALIŠKI OKTOBER ALI ZAPISKI O RAZVOJU SOVJETSKEGA GLEDALIŠČA Zbirka Mestnega gledališča ljubljanskega poizkuša zapolniti vrzeli v slabo poznani pri nas slabo prevajani gledališki strokovnosti oz. teoretični misli. Iz nemškega izvirnika prevedeni zbornik (Theater Oktober, 1972, Roder-berg-Verlag G.m b.H., Frankfurt am Main, prevod: Dragana Kraigher-Šenk) zapisov, izjav in zanesenih protestov treh uteme^iteljev novodobnega sovjet-skega in svetovnega gledališča Vsevoloda E. Meyerholda, Aleksandia I. Tairova in Evgenija B. Vahtangova, pomeni pravzapravdokaj informativen, pregleden, toda tudi kritiško zelo slabo ovrednoten poizkus predstavitve treh estetsko in, v pomenu gledališke tehnologge, povsem raznorodnih ustvarjal-cev. Ti avtoiji so si v razumevanju in v zahtevah do gledališkega prispevka k družbenem boju in osveščanju proletariata različni, povsem različno ra-zumejo idejno-estetsko platformo gledališke ustvarjalnosti in izbirajo povsem različna sredstva izrazne bogatitve gledališkosti. Resda so vsi kot novatorji izšli iz MHAT-ovskega naturalistično-iealističnega gledališča oz. gledališča vzdušja ob interpietacijah Čehova, ga vsi skušali preseči oziroma zavrniti, res je, da so delovali v eksperimentalnih studijih v in ob tem gledališkem podjetju, in res je tudi, da v konfrontaciji svojih različnih postopkov lahko zadostno ponazarjajo obseg in posledice gledaliških in nasploh umetniških vrenj v predrevolucijskem in revolucijskem gledališkem življenju v SZ. Toda ob takikonfrontaciji teh avtoijev, kakršna je zastopana v zborniku, ostaja ob strani tisto, kar je za vsakega od njih pravzaprav odločilno: individualni lazvoj avtorstva, ustvaijalne pieobrazbe in dileme, ki so jih privedle do stališč in ocen sovjetske in svetovne gledališke ustvarjalnosti, v katero so nato tako dejavno in infonnatorsko posegli. Bodimo jasnejši: Že sam Vsevolod E. Meyerhold je kot igralec, režiser in pedagog doživljal kaj različne faze umetniške presoje: od učenca Stani-slavskega do popolne zavrnitve MHAT-a in psihološkega realizma, od režij simbolističnih pesnikov in privatnegakabaretnega commedio dell'artovskega gledališča pod psevdonimom Dr. Dappertutto do bogatih opernih režij v carskem gledališču v Peterbuigu, od gledališkega konstruktivizma do za-grizene proletkultovske agitke, kijo je po travestgi tako zanosno poizkušal uveljaviti do zahtev, kijih je kot načelnik gledališkega oddelka sovjetov in direktor Gledališča RSFSR št. I v prvem obdobju Lunačarskega postavljal pred revolucionarno gledalisče revolucije, od pobud za široko gibanje Gle-dališkega Oktobra do sistema biomehanike, ki temeljito vrača igralca k osvobojenosti njegovih izraznih sredstev, od let 28 - 32 ko so ga v času socialističnega realizma pričeli napadati, do napadalnih predavateljskih samoobramb, ki jih je imel pp SZ, kjer se je na široko razširil ti. ,,Meyer-holdizem", posnemalstvo privržencev, ki ga je oblatilo in se ga ni mogel otresti do 1.1938,ko zaprejo »Teater Meyerholda" inga internirajo. Kot pobornik ti. ,,Gledališča konvencij", ki ukine MHAT-ovsko četrto steno in odstrani iz publike hvaležnega podoživljalca-opazovalca, je postav- ljal v ospredje ustvarjalno iniciativo, ki bi igialca osvobodila ,,yzdušja" čehovskega gledališča, ki ,,vodi v pasivno doživljanje in ovira večjo intenziv-nost", omogočila preigravanje kar najraznovrstnejših iger in ne le neke določene tradicije. Gledališču je treba vrniti muzikalno strukturo, vrniti ga v ples, v antično statuarno plastičnost in ukiniti dlakocepsko doslednost realistične iluzije. Aleksander Tairov je bil kot vodja akademskega Komornega gledališča ena tistih izjem v SZ, posebno za časa Lunačarskega, ki je v deželi navdu-šenih proletkultovskih zahtev lahko vodila neskaljeno, posebno gledališko politiko. V pomenu nekakšnega otiranjanja podedovanih vrednot in pred strahom, da bi socialističnaomikanost pometla z vsem tradicionalnimje to gledališče delovalo celo kot nekakšen izvozni predstavnik SZ. Nestrpni gle-dališki diabolik Meyerhold je šel celo v tako skrajnost, da je proti temu tipu gledališča osnoval oz. povzročil tim. gibanje ,,gledališki Oktober'. Trezni Načelnik za kulturo Lunačarski je o tem zapisal: ,,Tovarišu Meyerholdu lahko zaupam razrušenje vsega, kar je bilo staro in slabo, ne morem pa mu zaupati, da bi staro in dobro ohranjal." ... in ... ,,Ko pride čisto majhen gledališki Oktober, bi bilo brez dvoma smešno, če bi mu prepustili vrednote, ki smo jih, ne brez truda, ohranili v času velikanskih viharjev pravega Oktobra." (E. Z. R. G., str. 417 in 418). Vendar pri Tairovu ni šlo zabrezkrvno vrednotnost tradicionalnega. Svoj repertoar z VVildom, Scribom, aaudelom, Hoffmanom, Racinom itd. je peljal od izrazne stilizacije, preko kubistično-futurističnih prijemov, do revialnega kabareta in akrobatizma. Vmes se jje poigraval s prečisčeno klasiko itd. Ob tem pa je izjavno nastopal proti buržoaznemu gledališču, govoril o vzrokih njegovega razsula, zahteval prenovitev, pobeg od literar-nega gledališča, predih v pogojno nabitem gledališču psihološkega doživlja-nja, kjer se misli kot vodila ne more prebiti. V obravnavanju odrskega pro-stora je zelo veliko dosegel v smeri Appie teorij o plastičnosti odra. Iz igralčeve igre je poizkušal odstraniti pretiranost čustvenih elementov in poudarjal njegovo razumsko in pa tehnično sposobnost vzbujanja čustvenih elementov pri publiki. Gledališki tekst je povod in ne smoter režije. Življenj-ske resničnosti na odru ni, je le teatralna resničnost, zrasla v pogojih lastnih preizkušanj. V tujini je Tairov že na gostovanjih 1. 1922 požel uspeh,hkrati pa predstavljal predsenetljivo odprtost in iskateljstvo sovjetskega gledališča in kulturne politike do tridesetih let. Kasneje je Tairov poskusil priti bližje obdajajoči stvarnosti, v vseh delihje iskal socialne utemeljitve in nivo, preko katerega predstava lahko korespondira z gledalčevo družbeno zavestjo. Od tod je potem prešel v neo-realizem. Tairovje ustvarjalno dojel, da se zamisli s časom spreminjajo, svoj pojem sintetičnega gledališča je na novo prevedel z novimi zahtevami do ustvarjalnega postopka in do njegove konfrontacije z družbo. Tretji, z odlomki iz Dnevnika in z Zapisom učenca Gorčakova o fe-nomenalni predstavi Gozzijeve ,,Prinoese Turandot", predstavljeni teatroman je Evgenij B. Vahtangov. Nedvomno igralec in režiser,kije najbolj požlahtil delo gledališkega kolektiva v procesu oblikovanja. Kot da v sebi združuje sintezo dediščine in poizkusov Stanislavskega, Meyexholda, Taiiova. Najbol nadarjeni učenec Stanislavskega in uspešni predavatelj ter interpret njego-vega Sistema, ki ga je celo stari »mojster" prosil za sodelovanje in dopolnila, je vodil Tretji studio MHAT-a, ki se je 1. 22, po njegovi smrti preimenoval v Državno gledališče Vahtangov. Ni bil velik reformist, čeprav je najglob^e posegel v pripravo predstav. Njegova estetsko-idejna načela so bila, da jc treba gledališče z nastopom nove publike prenoviti, tej pokazati in ohranjati tisto, kar je bilo v preteklosti dobrega, hkrati pa prisluhniti tudi njej, črpaii xl nje in tako preveriti lastno ustvarjalnost. Pojem »življenjsko resnično ie potrebno zamenjatiz ,,umetniško resnično",oziioma,,resničnogledaliiko . Elemente stvarnih življenjskih pojavov je treba opremiti, dodelati in po-globiti s poduhovljenimi detajli in videnji imaginacije oz. ustvaijalnega zrenja. Z nadvse uspešno metodo prepričljivega in strastnega podajanja ne-gativnih likov je v predstavah - kot v dialektičnih študgah - še bolj pokazal neobstojnost moralno in družbeno izkoreninjenega predvrednostnim invred-notnim. In to ne banalno ali s karikaturalnim postopkom. ___ __ Nastopal je predvsem proti puščobnosti in izpiaznjenosti gledaliških izra-zil. Ni zastopal resničnosti doživljanja, temveč »resničnost občutkov". In če je Stanislavski verjel, da mora ,,gledalec pozabiti, da je v gledališču", je Vahtangov potegnil z Meyerholdoin da gledalec ,,niti za hip ne sme po-zabiti, da je v gledališču". Stanislavski je našel skladnost samo v vzdušju ruske družbe tistega časa, Meyerhold ni občutil ,,danes", temveč je tipal v jutri. Prav zato piše Vahtangov: ,,Treba pa je znati občutiti ,danes' vjutriš-njem dnevu in jutri' v današnjem dnevu.' (str. 349). Zbornik presojamo kot zanimivo informacijo, ki pa je bolj slučajne, v sistematiki pomanjkljive in kritično preslabo opremljene zgradbe. Podobe treh ustvarjalcev, ki so poleg francoskihkartelistov, nekaj izpuščenih sovjet-skih ustvarjalcev, Piscatorja in Brechta oblikovali gledališče tridesetih let in pripravili -edločilna napotila novodobnemu, niso podane tako, da bi s pri-spevki oz. njihovimi zapisi predstavile vzroke in pomen razvojnih premikov v njihovi ustvarjalnosti. Zelo škoda je tudi, da v zboinik niso uvrščeni po-membni sovjetski gledališčniki kot so Evreinov, Suleržicki in Ohlopkov. Dileme in pobude tega tedanjega množičnega, idejno in estetsko pregnantne-ga, predvsem pa odprtega gledališča (tedaj vodilnega v Evropi), bi bile tako popolneje predstavljene. Žal, je zbornik, kljub redaktorsko-prevajalskim težnjam, predvsem prevod slabo zastavijenega nemškega izvirnika. Ne mislim slabega, marveč slabo za-stavljenega. In če po dolgSi letih razšiijamo svoje poznavanje pomembnih gledaliških stvainikov, potem bi bilo praneineje za to prvo infoimacijo pri-praviti bolj celovit, naši dramatuiški praksi primerno razgledan izbor. IGOR LIKAR GEORGE ORWELL: ŠPORTNI DUH Sedaj, ko je kratek obisk nogometnega moštva ,,Dinamo"+ končan, lahko javno rečemo tisto, kar so mnogi razumni Ijudje sami zase govorili še predno je ,,Dinamo" prišel. In sicer, da je šport neizčrpen vzrok sovraštva, in če ima tak obisk sptoh lahko kakšen vpliv na anglo-sovjetske odnose, potem bodo ti postali le še slabši, kot so bili prej. Celo časopisje ni moglo zamolčati, da je na dveh, od štirih srečanj, po-kazalo nestrpnost. Na srečanju z ,,Arsenalom" sta se, kot mi je pripovedoval eden prisotnih, britanski in sovjetski nogometaš stepla, medtem kojeobčin-stvo žvižgalo sodniku. Kot so me obvestili, je na srečanju v Glasgovvu že od vsega začetka lahko vsak delai, kar je hotel. Takšno je bilo tudi nesoglasje v zvezi s sestavo ..Arsenala", kar pa je značilno za našo nacionalistično dobo. Ali je bilo moštvo ,,Arsenala" resnično reprezentanca Velike Britanije, kot so trdili Sovjeti, ali le ligaški klub, kot so trdili Britanci? In, ali je ,,Dinamo" zato nenadoma! prekinil turnejo, da bi se izognil srečanju z angleško repre-zentanco? Kot običajno na ta vprašanja vsak pdgovarja glede na svoje po-litično prepričanje. Vendar ne prav vsak. Z zanimanjem sem opazil, kot primer nizkih strasti, ki jih izziva nogomet, da je športni dopisnik rusofil-skega ,,New Cronicla" stopil na protisovjetsko stran in zapisal, da ,,Arsenal" ni bil angleška reprezentanca. Nobenega dvoma ni, da bo ta razprava še dolga leta odmevala v podčrtnih opombah zgodovinskih knjig. Medtem ko je re-zultat ,,Dinamove" turneje, če je sploh imela kakšen rezultat, povzročil rojevanje nove nestrpnosti na obeh straneh. Toda, kako naj bi bilo drugače? Vedno sem presenečen, ko slišim Ijudi govorili, kako šport pomaga graditi razumevanje med narodi in da bi ne prihajalo do vojn, če bi se Ijudje vsega sveta lahko srečevali na nogometnih igriščih in igriščih za kriket. Tudi če ne poznate konkretnih primerov (denimo Olimpijskih iger leta 1936), ko se mednarodna tekmovanja spre-minjajo v orgije sovraštva, lahko pridete do podobnih zaključkov na podlagi občih principov. Večina današnjih športnih panog je tekmovalnega značaja. Igrate zato, da zmagate, tako, da ima igra zelo malo smisla, če ne daste vse od sebe in si ne prizadevate doseči končnega cilja — zmage. Na vaški livadi, kjer izberete slučajnega nasprotnika in kjer ni lokalpatriotizma, lahko igrate enostavno za zabavo ali vajo; toda takoj, ko se pojavi vprašanje prestiža, takoj ko zaznate, da boste vi in neka večja skupina osramočeni, če izgubite, se pojavi najbolj divji, borbeni instinkt. To ve vsak, ki je kdajkoli igral nogomet, pa čeprav le všoli. Na mednarodni ravni pomeni šport odkrito oponašanje vojskovanja, vendar v tem primeru ni pomembno obnašanje tekmovalcev (igralcev), temveč odnos gledalcev in preko njih odnos narodov, ki se spreminja v besnenje, in vse to zaradi teh absurdnih tekmovanj, medtem pa resnično verjamejo — vsaj krajši čas — da je brcanje žoge, tekanje in skakanje za njo, preizkušanje narodove vrline. Celo ležerna igra, kakršna je kriket, ki zahteva več skladnosti, kot moči, lahko izzove mnogo jeze in srda, kot smo videli v žolčnih razpravah o črti za metanje žoge in v grobi taktiki avstralske ekipe, ki je obiskala Veliko Bri-tanijo leta 1921. Z nogometom, igro, v kateri se lahko vsak poškoduje in ki ga vsak narod igra na način, v svojih finesah neobvladljiv tujcem, je stvar veliko hujša. Najhujši pa je vsekakor boks. Eden najstrašnejših prizorov na svetu je boj med belim in črnim boksarjem predmešanim občinstvom.Toda boksarsko občinstvo je vedno odvratno, še posebej pa s svojim obnašanjem izstopajo ženske. Zdi se mi, da jim celo vojska brani ogled takih dvobojev. Gotovo pa je, da so me pred dvema ali tremi leti, ko so garda in redne enote pripravile boksarski turntr, postavili pred vrata z ukazom, naj ženskam ne dovolim vstopiti v dvorano. Športna obsedenost je v Veliki Britaniji zelo razširjena slaba navada. toda še hujše so strasti v mladih državah, kjer se razne športne panoge in naciona- -lizem razvijajo šele krajši čas. V deželah, kakršni sta Indija ali Burma, so na nogometnih srečanjih potrebni močni oddelki policije, ki množicam pre-prečujejo vdor na igrišče. V Burmi sem videl, kako so navijači prodrli mimo policije in onesposobili vratarja nasprotnikove ekipe. Prvo veliko nogometno srečanje, ki se je odigrato v Španiji pred približno petnajstimi leti, je pri-peljalo do divjega meteža. Kakor hitco se pojavi močan tekmovalni duh, se izgubi vsakršna potreba po upoštevanju pravil igre. Ljudje enostavno žele videti le eno stran na zmagovalnem odru, drugo pa ponižano in obenem pozabljajo, da je zmaga, do katere je prišlo s prevaro ali vmešavanjem mno-žice, nesmiselna. Tudi takrat, ko gledalci neposredno ne posegajo v dogajanje na igriiču, skušajo vplivati na igro z navijanjem in vzpodbujanjem svojega moštva, nasprotnika pa poskušajo vznemirjati s protestiranjem in žalitvami. Vrhunski šport nima nikakršne zveze s pošteno igro, temveč je tesno po-vezan s sovraštvom zavistjo, bahanjem, nespoštovanjem pravil in sadističnim uživanjem v nasilju: z drugimi besedami, to je vbjna brez streljanja. Namesto čvekanja o čistem in zdravem tekmovanju na nogometnem polju in o veliki vlogi, ki jo imajo Olimpijske igre v zbliževanju narodov, bi bilo koristneje raziskati kako in zakaj se je pojavil moderni kult športa. Večina današnjih športnih disciplin je starodavnega izvora, vendar vse kaže, da se šport ni obravnaval tako resno kot dandanašnji, vse od rimske dobe, do 19. stoletja. Celo v angleških javnih šolah se je kult športa pojavil šele konec preteklega stoletja. Dr. Arnold, ki ga na splošno smatrajo za ustanovitelja modernih javnih šol, je šport smatral enostavno za zapravljanje časa. Potem pa je, predvsem na Angleškem in v ZDA, šport postal bogato financirana aktivnost, ki je pritegnila velike množice in izzvala divje strasti. Tako se je začela epidemija širiti od dežele do dežele. Predvsem so se razširffi najbolj grobi borilni športi — nogomet in boks. Brez dvoma je vse to tesno povezano z rastjo nacionalizma, z moderno privrženostjo identificiranja z velikimi in močnimi skupnostmi in z obravnavanjem vsega s termini tekmo-valnega prestiža. Prav tako so organizirani športi prej vzcveteli v urbanih skupnostih, v katerih povprečni človek v glavnem sedi in ima omejeno svo-bodo gibanja, brez večjih možnosti za ustvarjalno delo. V vaških skupnostih namreč deček ali mladenič porabita večji del svojega viška energije s te-kanjem, jahanjem in z različnimi dejavnostmi, ki vključujejo okrutnost do živaii, kot so ribarjenje, lov, petelinje borbe itd. Če se v velikem mestu želite osvoboditi odvečne fizične moči ali sadističnih impulzov, se morate izogi-bati skupinskih dejavnosti. Šport jemljejo resno v Londonu in Nevv Yorku, prav tako pa so ga jemali tudi v Rimu in Bizancu; v srednjem veku so se tudi ukvarjali s športom in to verjetno na fizično zelo okruten način, vendar takrat šport ni bil povezan s politiko in ni izzival množičnega sovraštva. Če želite karkoli dodati ogromni zalogi sovraštva, ki v tem trenutku klije na.svetu, boste težko naredili kaj boljšega, kot če organizirate nogometrve tekme med Židi in Arabci, Nemci in Cehi, Indijci in Britanci, Rusi in Poljaki, Italijani in Jugoslovani, seveda s tem, da vsako tekmo spremlja 5te-vilno mešano občinstvo. S tem pa ne trdim, da je šport eden glavnih vzrokov mednarodnega nasprotovanja je pa vrhunski šport samo drugačen odraz vzrokov, ki so povzročili nacionalizem. Stvari le poslabšate, če pošljete enajsterico z avreoto nacionalnega šampiona, v borbo proti nekemu na-sprotnikovemu moštvu in pri tem dopustite občutke, da bo poraženo moštvo in s tem poraženi narod izgubil tudi svoje dostojanstvo. Zato upam, da po gostovanju ,,Dinama" ne bomo poslali v SZ britanskega nogometnega moštva. Če pa to že moramo storiti, pošljimo tja drugo-razredno moštvo, ki bo gotovo izgubilo in za katero ne bo moč trditi, da predstavlja vso Veliko Britanijo. Danes že tako obstoji dovolj dejanskih vzrokov nesoglasja in sovraštva in jih zato ni potrebno množiti z vzpodbuja-njem mladeničev, da se medsebojno suvajo in brcajo v piščali na nogah, spremljani z rjovenjem razjarjenih gledaicev. ,,Tribune", 14. decembra 1945 + Moskovski nogometni klub ,,Dinamo" je gostoval v V. Britaniji jeseni 1945 in igral z vodečimi britanskimi moštvi. (Op. prev.) ^ v: The Collected Essay, Jurnalism and Letters of George Orvvell, 1968 ^revedel Mitja Košir NAŠIMUČITELJEM: Bertolt Brecht: 0 MOJEM UČITELJU Moj učitelj je razočaran mož. Stvari, ki se jih je lotil, niso potekale tako, kakor si je predstavljal. Zdaj ne obtožuje svojih predstav, temveč stvari, ki so potekale drugače. Seveda je postal zelo nezaupljiv. Z ostrim očesom vidi vsepovsod kali bodočih razpletov, ki bodo prinesli razočaranje. Trdno zaupa v novo. Tako Ijubi mladino, ki je zame samo neskončana. Toda v njej vidi še polno možnosti. Tako zaupa tudi v proletariat. Včasih se mi zdi, kakor da bi čutil dolžnost, da mora napraviti več, če je manj zaupal vanj. Moj učitelj služi stvari svo-bode. Sam se je precej osvobo-dil vsakršnih neprijetnih nalog. Včasih se mi zato zdi, da bi lahko napravil za stvar svobode več, če bi se manj oklepal svoje lastne prostosti. Njegova pomoč pri mojih delih je neprecenljiva. Odkrije vse slabosti. In nemudoma kaj predlaga. Veliko ve. Težavnoga je poslušati. Njegovi stavki so zelodolgi. Tako me uči po-trpežljivosti. Ima veliko načrtov, ki jih redko izvede. Močna želja po popolnosti ga zadržuje, da ve-čine ne naredi. Ne pove rad, kako pride do svojih pogosto presenetljivih sklepov. Morda tega sam ne ve, lahko pa se tudi predaja davno ukoreninjeni zvijači vseh uči-teljev, da bi sami sebe naredili za nepogrešlj ive. Zelo se zavzema za boj, sam pa se pravzaprav ne bojuje. Pravi, da ni čas za to. Zavzema se za revolucijo, toda sam razvi-ja pravzaprav bolj tisto, kar na-staja. Težko se odloča o stvareh, ki zadevajo njegovo eksistenco. Zmeraj si pridržuje največjo možno prostost. Če se ob tem kaj zgubi, celo kaj pomembne-ga, ni žalosten. Mislim, da je neustrašen. Boji pa se, da bi se zapletel v gibanja, ki zadenejo ob težave. Nekoliko preveč gleda na svojo integriteto, mislim. Tudi pri proletariatu bi bil zgolj gost. Ne veš, kdaj odpo-tuje. Njegovi kovčki so vedno pripravljeni. Moj učitelj je zelo nepo-trpežljiv. Hoče vse ali nič. Po-gosto mislim: Svet na to zahte-vo rad odgovori: nič. (Prev. T. M.) Zaradi težav, kijih imamoz našo administracijo prosimo, da imeno-vani tovariši, ki ste sodelovali pri urejevanju Tribune in še nistedobili nakazanih vseh honorarjev, prine-sete na uredništvo podatke o št. žiro računa (ŽR) in frekventaciisko po-trdilo(FP): - Šimon Darja FP, - Valter Reščič FP ŽR - Ivanka Buča FP ŽR - Mesarec Davorin FP ŽR - Savovič Ljubiša FP ŽR - Fištravec Andrej FP ŽR - Milošič Franc FP - Vodušek Žiga ŽR - Janez Pipan ŽR FP - Kramberger Igor FP ŽR - Teodor Lorenčič FP ŽR -PeterVVeiss FP ŽR - VasjaBibič FP ŽR -MihaPipčič FP ŽR - Srebrnič Tatjana FP ŽR - AnaSfiligoj FP ŽR - Muc Dušan FP ŽR - Boscarol Ivo FP ŽR -ZlatkoZajc FP ŽR - Boris A. Novak FP Ž R Poleg številk žiro računa morate obvezno dostaviti tudi ime občine, kjer prebivate, celoten naslov. uredništvo 0 tnd Sold hy lOUJT YARWXIO, Speclailatn, J?Faub Chunk yardr » 5 Mrop ........ZA PROLETARSKO ZDRAVJE DELAVSKE PARTIJE V Nemčiji se uveljavlja v naši partiji, ne tako zelo v množici kot mcd voditelji (višjerazrednimi in ,,delavci"), gnil duh. Kompromis z lassallovci je peljal h kompromisu tudi z drugimi polovičarstvi, v Berlinu (via Most) z Duhringom in njegovimi ,,občudovalci', poleg tega pa s celo bando polzrelih studiozov in nadvse modrih doktorjev, ki hočejo dati socializmu ,,višji, idealni" obrat, t.j. materialistično bazo (ki zahteva resen, objektiven študij, če se hoče na njej operirati) zamenjati z moderno mitologijo z njenimi boginjami pravičnosti, svobode, enakosti in fraternite. Gospod dr. Hochberg, ki izdaja ,Lukunft", je zastopnik te smeri in si je s članarino plačal vstop v partijo - domnevam, (da) z ,,najplemenitejšimi" nameni, toda požvižgam se na ,,namene". Kaj mizernejšega kot njegov program ,,Zukunfta" je redko zagledalo luč sveta z več ,,skromne domišljavosti'. Celo delavci, če kot gospod Most et cons. opustrjo delanje in postanejo literati po profesiji, stalno povzročajo ,,teoretično' nesrečo in so zmeraj pripravljeni pridružiti se zmedencem dozdevne ,,učne" kaste. Namreč,kar smo v desetletjih s toliko dela in truda pometli iz glav nemških delavcev in kar samo je dajalo teoretično premoč (zatorej tudi praktično) nad Francozi in Angleži - utopistični socializem, fantaziranje o bodoči družbeni zgradbi - razsaja zopet in v veliko ničnejši formi, ne samo v primerjavi z velikimi francoskimi in angleškimi utopisti, temveč z - Weitlingom. Kajpak, da je utopizem, ki je pred časom materialistično-kritičnega socializma zadrtjega in nuce vseboval, zdaj ko prihaja post festum, lahko samo še aboten, aboten, neslan in iz temelja reakcionaren. Marx, pismo Adolphu Sorgeju, 19. oktober 1877, MEW 34, str. 302-2030 Kot nas uči zgodovina, se nacionalno vprašanje in razredni boj prekrivata vedno, kadar interesi prvega sovpadajoz interesi drugega. To jestalen pojav, ki ga v današnjem mednarodnem kontekstu pospešujeta obstoj meja, ki se pogosto ne prekrivajo z etičnimi mejami, in prisotnost manjšinskih narod-nosti, ki prebivajo zunaj meja svojega izvirnega naroda v obmejnih predelih druge države. Prav tako pomemben je pomen celotnih nacionalnihjeder, tj. celih Ijudstev, ki prebivajo v državah, v katerih njihova nacionalna identiteta ni priznana. Zadržimo se pri prvem vidiku, ker nas pač pobliže zadeva, pa tudi zato, ker nacionalno vprašanje, pojmovano v svojih širših dimenzijah, implicira mnogo bolj daljnosežne analize in ugotovitve. Gre torej za nacionalno vprašanje in razredni boj. Eden najbolj značilnih in nam tudi geografsko bližnih primerov, kako se dva pojava v zgodovinskem razvoju pogosto združita v skupni proces, je politično ideološki boj za na-cionalne pravice Slovencev, ki živijo v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. V dosedanjih raziskavah slovenskega nacionalnega fenomena onstran meje se je uveljavila predvsem težnja, da se slovensko nacionalno manjšino obravnava kot politično homogeno maso, kar je od časa do časa videti tudi resnično. Nacionalno vprašanje vzdolž vzhodne meje italijanske republike je tesno povezano s politično prakso, z vso njeno bujnostjo in posebnostmi, ki ozna-čujejo prav te kraje. Nacionalizem, iredentizem, fašizem, neofašizem, antifašizem in nacional-ni boj so povzročili, da je ta obmejna pokrajina postala primer, kako raz-redna nasprotja, povezana z nacionalnimi, vodijo do zaostritve socialnih konfliktov, ki povzroči bolj politične kot ideološke spremembe nekaterih udeležencev. Kot v Jugoslaviji Istra je v Italiji ozemlje Julijske krajine, Be-neške Slovenije, Rezije in Kanalske doline obmejno področje, katerega zgo-dovinske in nacionalne posebnosti delajo iz njega iz tega stališča enega naj-bolj zanimivih primerov. Kot vemo, se o nacionainih pravicah Slovencev onstran meje še vedno govori z določeno zaskrbljenostjo in globalna rešitev kljub določenemu na-predku še daleč ni dosežena. Tak položaj slovenske manjšine v Italiji je neposredna posledica neučinkovitosti in omejenosti, ki označujeta kapita-listični sistem, pri odstranjevanju ostankov zagrizenega nacionalizma in laž-nega patriotizma, ki sta svoj pravi obraz pokazala zlasti po 1. svetovni vojni in se ukoreninila za časa fašizma. Na tem mestu ne bom obravnaval mnogo težjega problema avstrijske Koroške, ki kaže nič manj zaskrbljujoče. a vendarle popolnoma drugačne oblike, in problema madžarskega Porabja. Antifašistični boj ob vzhodni italijanski meji ima potemtakem svoje po-sebnosti, zaradi katerih je različen in botj heterogen kot antifašistični boj izključno razrednega značaja, ki so gabojevale italijanske delavske množice. Od konca 2. svetovne vojne pa do danes so leve politične sile, zlasti KPI in SPI, našle kar se da ploden teren med Slovertci v Trstu in njegovem zaledju. Nikakor ni naključje, da je prav to področje deloma tudi zaradi močne pristojnosti mestnega delavstva in precejšnje koncentracije inteligence do-seglo največje uspehe in da tudi danes kaže nacionalno in politično aktiv-nost, ki ga značilno loči od bolj osamljenih krajev Beneške Slovenije, Rezije in Kanalske doline, ki nacionalno niso dovoli zaščiteni in so še vedno izpo-stavljeni katastrofalnim procesom izseljevanja. Razvoj posebej aktivnega obmejnega področja ob južnem delu italijansko-jugoslovanske meje od Go-rice do Trsta vedno bolj zaobjema tudi postopni razvoj socialne mobilnosti manjšine, ta socialna mobilnost pa je povezana z vedno večjo deagrarizacijo, urbanizacijo in drugimi procesi, ki so neločljiv rezultat spremenjene družbe-noekonomskestrukture prebivalstva dežele, torej tudi Slovencev. Položaj v samem Trstu pa je treba analizirati posebej. Mesto propada že vrsto let. Trgovska dejavnost, ki je namenjena povpraševanju iz Jugoslavije, prevladuje nad industrijsko in pospešuje razvoj težko določljivega družbe-nega sloja trgovcev. Prav zato tržaško delavstvo samo, brez prispevka močne-ga slovenskega nacionalnega jedra ne bi moglo dati tržaški levici njene se-danje moči. Ceprav je levica močna in trdno ukoreninjena zlasti med slovenskim de-lavskim in poldelavskim prebivalstvom tržaškega zaledja, ne smemo podce-njevati neofašizem. Trst je drugačen kot Milano, Rim ali Bologna. V Trstu se neofašizem popolnorra identificira z zagrizenim protislovanskim in prott-slovenskim nacionalizmom, \z katerega nenehno črpa novo energijo. Nasprotno pa je boj levih političnih sil, boj delavskega razreda neogibno povezan z bojem za nacionalne pravice. Prav to je glavna politična posebnost krajev ob italijanski vzhodni meji, zlasti še Trsta in tržaškega področja. Toda ali ima tržaški nacionalizem v celoti neof ašistični značaj? Problem istrskih prebežnikov je vsekakor bolj zapleten in bi ga bilo absurdno posploševati, kakor se to pogosto dela, ter imeti vse ,,ezule" za fašiste, čeprav je res, da njihova politična izbira v dobršnem delu ne izvira samo iz nacionalnih, temveč bolj \z razrednih vzrokov. Razredni značaj je dejansko povsod očiten. Braniti integriteto in pravice slovenske manjšine ne pomeni samo uveljaviti dvojezičnost v vseh krajih, kjer živijo Slovenci, temveč zahteva predvsem gospodarske in politične spremembe, ki bodo omogočile gospodarski razvoj teh krajev, odstranile vzroke nerazvitosti in zavrle izseljevanje. Kateri pa so ti vzroki? Najprej so to vojaške služnosti (ne smemo pozabiti, da so v obmejnih krajih oporišča italijanske vojske in Nato), nato pa pomanjkanje ustreznih in premišljenih investicij zlasti v kraje Beneške Slovenije in Rezije. Tako je mogoče razložiti dejstvo, da se vedno več Slovencev v deželi Furlanija—Julijska krajina obrača k levim strankam, zlasti k KPI in SPI. Kako paje z izvenparlamentarno levico? Nedvomno so tudi v njej, pačeprav minimalno, zastopani Slovenci, zlasti študenti. Potem ko se je razšla PSIUP (Socialistična stranka proletarske enotnosti Italije), stranka, ki je imela določeno podporo tudi med Slovenci in iz katere so prihajali pametni predlogi za rešitev nacionalnega problema, ki pa pravzaprav ni predstavljala prave izvenparlamentarne levice, saj so njeni člani nato prešli v vrste KPI, SPI in PDUD (Demokratična stranka proletarske enotnosti), v vrste skrajne levice ni bilo pritoka mladih Slovencev. Danes se v Trstu, pa čeprav v manj poudarjeni in manj določni obliki kažejo vsi glavni procesi, ki spremljajo nastanek italijanske nove levice oz. ,,Gibanja" (Movimento). Toda glede na to, da gre za izrazito mestni, subproletarski in študentovski pojav, postaja problem bolj kompliciran in presega uradni in pragmatični značaj parlamentarnih strank, zato se iskanje institucionalnih poti za rešitev nacionalnega vprašanja v glavnem prepušča ,,malim parlamentom". Povrh tega obstoja zmeda v stališčih določene ekscentrične levice, t. im. Jibertarne" levice, pri čimer mislim na radikalce, ki v svojem zagonu po-zabljajo, da so njihovi tovariši na zborovanju proti svobodni industrijski zoni na Krasu tili prav sive eminence desnice v Julijski krajini (prim. prisrčno rokovanje Pannelle z nekdanjim tržaškim županom Giuricinom, ki je zagret ,,avtonomist", a dejansko desničar). Vsekakor je res, da se PDUD—Manifesto še naprej zavzema za spoštovanje in varovanje nacionalnih pravic Slovencev: njegovi aktivisti in aktivisti drugih levih političnih formacij, kot je npr. Lotta continua, vodijo dosledno po-litiko na tem področju in so sevečkrat ne lez besedami spopadli s tržaškim neofašizmom, ki ga predstavljajo MSI, FUAN, Ordine nero in druge organi-zacije skrajne desnice. Neofašizem je vedno bolj osamljen, a zato nič manj nevaren. Ni dovolj, da se prepove rasistična zborovanja fašističnih kolovodij od Almiranteja naprej, leve in demokratične sile morajo enkrat za vselej preprečiti prisotnost tako tržaških fašistov kot tudi fašističnih pretepačev, ki prihajajo od zunaj, zlasti iz Padove. To pa ni le tržaški, ampak tudi vseitalijanski boj. Glede izključno slovenskih levičarskih izvenparlamentarnih skupin pa je še vedno živ spomin na dinamično politično aktivnost skupine ,,Matija Gubec" , ki se je rodila leta 1968 in imela svoje posebne značilnosti in ki je pozneje prešla v KPI, ko se je zavedla nevarnosti, da lahko zaide v klasično levičarsko sektaštvo. Nedvomno je res, da najtrdnejša slovenska organizacija ostaja še naprej SKGZ (Slovenska kulturno-gospodarska zveza), v kateri se prepletajo naj-pomembnejše in najbolje organizirane politične sile, tj. komunisti, socialisti, laiki in predstavniki drugih parlamentarnih strank. To je heterogena orga-riizacija, ki stcer uradno nima politično strankarskega značaja, vendar pa je organizacijsko in akcijsko učinkovita in dobro zastopa glavne zahteve slovenske manjšinev Italiji. Predlogi SKGZ za globalno rešitev pravic slovenske manjšine se razli-kujejo od predlogov političnih strank zlasti po svojem bolj regionalno poudarjenem značaju. Videli bonro, koliko bodo osimski sporazumi odprli nove perspektive za politični, gospodarski in kulturni razvoj Slovencev v deželi Furlanija— Julijska krajina. Nastanek sekundarne industrije v svobodni industrijski coni na Krasu na obeh straneh meje, ki ga predvidevajo osimski sporazumi, bo lahko označil konec gospodarskega zastoja na Krasu in v Trstu in odprl pot hitrejšemu razvoju, ki bo iahko pomembno vplival na položaj slovenske manjšine. Povečanje števila delavcev, ki bodo deloma prišli tudi \z drugih italijan-skih dežel, bo nedvomno spremenil razmerja med obema narodoma in bi lahko z izključno kvantitativnega stališča pomenil tudi določeno raznarodo-vanje, tj. občutno zmanjšanje slovenskega prebivalstva. Vendar pa je treba analizirati problem tudi z druge strani. Tudi če bi nacionalna struktura postala za slovenski živelj številčno neugodna, bo le-ta nedvomno dobil mnogo bolj dinamično vlogo, ki bo odstranila ostanke statične tradicionalne družbe, temelječe izključno na kmetijstvu in trgovini s kmetijskimi proiz-vodi. Gre torej ne več za nacionalno kvantiteto, temveč za nacionalno kvali-teto. Razvoj državne in privatne industrije bo nedvomno vplival na precejšen del slovenskega prebivalstva v Italiji in hkratt na precejšen del italijanskega prebivalstva v Jugoslaviji, ki sta glavna posrednika med obema državama v procesu gospodarske integracije. t|. sodelovanja pri upravljanju industrij, in bo tako ustvaril mnogo mest ne le za delavce, temveč tudi za tehnike in uslužbence. Če ne bodo prevladale oblike špekulacijskega značaja, se bo poskus z gospodarskega in političnega stališča lahko izkazal kot nadvse zanimiv. To pa bomo šele videli. Razvoj v prihodnosti je težko predvidevati, ker je neločljivo povezan s posebnostmi krize italijanskega kapitalizma z njenimi težko določljivimi in obvladljivimi političnimi podrobnostmi. Trst je danes trgovsko mesto, jutri pa naj bi bil središče industrijske pokrajine. Pomemben delež delavstva, ki se zaveda svoje zgodovinske vloge, trdno organiziran enotni sindikat, avantgarda metalurških delavcev velikih podjetij Ital—Cantieri in Grandi Motori in neposreden stik z jugoslovanskim samo-upravljanjem so elementi, ki bodo določali in sooblikovali popolnoma nov okvir, v katerega se bo nacionalno vprašanje moralo vključiti na dinamičen in inteligenten način, tako da se bodo vse njegove sestavine združile v pre-mišljeno politično linijo, ki je ne bodo več določale izolacionistične in delne rešitve. Boj Slovencev za nacionalne pravice v deželi Furlanija—Julijska krajina je popolnoma različen od izključno vsenemškega boja južnih Tirolcevv deželi Zgornje Poadižje (Alto Adige). V političnem pogledu imata le malo skup-nega. Boj Slovencev se vsak dan bolj vključuje in se mora vključevati v širši boj italijanskih delovnih množic proti modusu vivendi, ki jim ga je doslej nare-kovala Confindustria. Takšno mnenje bi bilo preveč posplošeno in površno. Resje, daje proti-slovenski nacionalizem glavna sestavina neofašistične ideologije v Trstu, res pa je tudi, da se nacionalizem pogosto skriva za interesi družbenih slojev, ki so sicer konservativni, vendar pa niso fašistični. Večina tržaških trgovcev, srednje in srednje visoke buržoazije je že zdavnaj opustila svoje visceralno sovraštvo do Slovanov aii pa se ji je vsaj posrečilo, da ga je popolnoma prikrila, in to izključno \z ekonomskih razlo-gov. V igri so preveč pomembne stvari in niti desničarski dnevnik il Piccolo nima več interesa, da bi preveč razpihoval nacionalno mržnjo. Tudi sama KD — vladna stranka, ki ima v deželi Furlanija—Julijska krajina tradicionalno konservativno vlogo — je vedno bolj odprta za zahteve Siovencev, vendar pa v svoji sredini še vedno ohranja izrazito reakcionarne in nacionalistično usmerjene sile. Toda tudi leve stranke, tradicionalni zagovorniki slovenskih pravic, niso bile vedno imune pred spori.nacionalnega značaja. Oovolj je, da opozorimo le na hudo krizo znotraj tržaške KPI po letu 1948, ko je prišlo do spora KPJ s Stalinovim Kominformoni in na svarilne simptome, kisose pokazali med antifašističnimi silami Julijske krajine v času osvobodilnega boja in ki so odsevali na eni strani težak položaj tržaških komunistov v mestnem Komi-teju narodne osvoboditve (CLN), v katerem je prišlo do odkritih sporov prav zaradi delikatnega nacionalnega vprašanja ob meji (buržoazni, monarhistični m socialno demokratski krogi so obtoževali komunistične partizane, da se udinjajo ,,titoističnim Jugoslovanom", in prav je, da spomnimo, da so fašisti m nacisti izvajali najhujše nasilje prav nad komunisti), po drugi strani pa so nacionalne politične zahteve KPI kot italijanski partiji po osvoboditvi nare-kovale stališča, ki so večkrat bila blizu iredentističnim stališčem zmernih strank centra in desnice. Katere politične tendence pa prevladujejo med slovensko manjšino? Kot sem že omenil, imajo med Slovenci v Italiji prevladujočo, vendar pa ne izključno vlogo leve sile: komunisti, socialisti in druge levo usmerjene sile imajo velike uspehe zlasti v najbolj razvitem delu dežele, v Julijski krajini. To seveda ne pomeni, da so tradicionalno konservativne in klerikalne sile docela izgubile tla pod nogami, pri čemer moramo upoštevati pretežno kmeffko strukturo številnih obmejnih krajev, kjer živi slovensko prebivalstvo. Stranke centra, kot sta KD in še zlasti SZ (Slovenska zveza), ki je spočetka zastopala buržoazno nacionalistične težnje in se zavzemala za izrazito regionalistično politiko, še vedno ohranjajo določeno moč, vendar pa so nezmožne predlagati konkretno rešitev nacionalnega vprašanja, ki hkrati ne bi povzročila tudi politične preobrazbe. Najbolj značilen primer poloma določenega slovenskega malomeščanske-ga nacionalizma predstavlja stara garda antikomunistov, političnih emigran-tov ali pa tudi ne, ki so se zbrali v slovenskih klerikalnih organizacijah in v strankah desnega centra, kot so prav Slovenska zveza idr. Ustanovitelji te težko določljive politične formacije so se v določenem trenutku zriaSi skupaj z najbolj antimarksističnimi italijanskimi političnimi silami, tj. s po-litičnimi silami klasične desnice in z izrazito neofašističnimi silami, kot je Almirantejev MSI. Ideološki razredni razlogi torej prevladajo nad nacional-nimi zahtevami in zahtevami po regionalni avtonomiji, zato so najbolj proti-komunistične prav tiste slovenske politične formacije, katerih ideološko bistvo je izrazito reakcionarno. To velja predvsem za starejše generacije. Večji del mladine se politično vedno bolj obrača k levici. Danes znotraj slovenske nacionalne skupnosti ideološki spori nimajo večje teže, pri čemer je treba upoštevati, da ni velikih razrednih razlik. Razpon sega od delavskega in poldelavskega in kmečkega prebivalstva do malih in srednjih posestnikov. Razlike so bolj v vrednotenju vloge in potreb nacionalne skupnosti v širšem okviru italijanske države, torej v zvezi s politično stvarnostjo te države. Tudi tradicionalni klerikalizem počasi izginja. Slovenska katoliška cerkev ima zlasti v manj razvitih področjih še vedno pomembno vlogo, ki pa se je nikakor ne da več identificirati z nekdanjim antikomunističnim klerika-lizmom in z imobilizmom KD. Vedno več je slovenskih duhovnikov, ki se v boju za obrambo nacionalnih pravic svoje skupnosti premikajo vedno bolj na levo in s tem povzročajo skrbi tako visokim cerkvenim oblastem kot po-litičnim krogom krščanske demokracije. Sicer pa tudi preračunana akcija KD, da bi v tradicionalno levo usmerjene slovenske kraje na tržaškem Krasu naselila z ,,ezuli", ki so množično za-puščali Istro zlasti v kritičnih petdesetih letih in ki so bili večinoma srednji posestniki, obrtniki inuradniki, ni obrodila pričakovanih sadov. Vsekakor je res, da so t. im. ,,ezuli" (govorimo o starejši generaciji) bili in še vedno so ne samo potencialni dejavnik raznarodovanja, temveč tudi tradicionalni volilci KD in MSI v vaseh s komunistično večino. I |0B OBLETNICI PRVE KONFERENCE KP SLOVENIJE V aprilu 1938 se je v Savinjski dolini sestala prva konferenca iKomunistične partije Slovenije, kateri je poleg nekaj deset (natanč-no število še danes ni ugotovljeno) slovenskih komunistov, pri-jsostvoval tudi tovariš Josip Broz-TITO. Konferenca je obravnavala Lpolitično situacijo v svetu in organizacijske naloge KPS". Konfe-renca je prišla do pomembnih zaključkov, najpomembnejši pa je ta, Ida se je zavedla nevarnosti, ki jo je prinašal tedaj razširjajoči se fašizem in ekspanzija nemškega nacizma, prav tako pa je konfe-renca začrtala osnovne naloge slovenskih in še pomembneje jugo-slovanskih komunistov v skupnem boju za zmago delavskega raz-reda. Najpomembnejše zaključke do katerih je konferenca prišla je [sjovenskemu Ijudstvu, predvsem pa delavskemu razredu povedala v [izglasu, ki je obsegal 14 točk in v katerem je poleg svoje alterna-five razkrila tudi reakcionarno vlogo slovenske buržoazije in njenih lorganizacij na Slovenskem. J TRIBUNA - ŠTUDENTSKI LIS TRG OSVOBODITVE 1/11. sofa 86. tclefon: 21-280 61000 LJUB LJANA IZDAJATEUSKI SVET: Rudi Rizman Matjaž Maček (predsednik) Milan Katič Srečko Kolar Vera Šeško Viktor Lovrenčlč Mtran Žilavec Aleš Erjavec Srečo Kirn Srečo Zajc BavčarIgor Uradne ureT Vsak delavnik od 10. do 13. ure Začasno vlogo izdajateljskega svet opravlja UKZSMS- Ljubljana. Priprava za tisk: Dnevnik, BEP; tr«k tiskarna Ljudske pravice, Ljubljam UREDNIŠTVO: Glavni in v. d. odgovornega uredn ka: Srečo Zajc. Bavčar Igor (Univerza), Erjavec Ale (Kuttura). Kirn .Srečo (Teorija) Belak Vesna (lektoriranje) Ante Goran Čala (likovna in tehnična oprema) Redni >avni sestanki uredništva so 3b petkih od 11. ure dalje. Naročnina: celoletna za dijake in 'tudente je 50 din, za druge 75 din. Poštnina plačana vgotovini. Rokopisov ne vračamo. Številka f.iro računa. 50101-678-47303. z obveznim Dripisom Za Tribuno. Dproščeni temeljnega davka na Dromet po pristojnem sklepu št, «1 -1 /70 od 22. ja niiarje 1973. Komite UK ZKS je na 2. seji dne 8. 2. 1978 obravnaval idej-nopolitične razmere v časopisu Tribuna, glasilu UK ZSM. V svoji oceni je ugotovil, da vse-binska zasnova časopisa ni spo-na, da t pa pri njeni praktični realizaciji prihaja do nihanj in odstopanj od začrtane poti. Ko-mite je tudi sodil, da mora Tri-kbuna posvetiti bistveno več NAJPLBMBMTIJB QOSPODARV.~ JBR TVOJA KRV JE I MOJA KRVo..T7 SIMB' SO MOOA MBSA.I TVOJ SIN~.UVEK POSLUŠAN~MOLI TB DA OA PRMHŠt MOŽEŠ DA PRISTV PlSl A TVOJA OfANOST IJU' ¦NASTVO ZASLUŽI' LI SU AfO/E OČINSKO PKIZNANJEI VI l VAŠA POSADA SENE VKLA-> PATE U NAŠV ORGANIZACIJV 1 ZA" TO ČV DA OTKVPIM PRBOSTALB LETOVEl DA YAS X HMMM... ZAISTA MI IEŽAO STO TO ill oj^ c c 2 = 3 ¦S n H R .2 LL 5 p >o >o «5 pozornosti obravnavi aktualne študentske problematike, vpra-šanjem življenja in dela študen-tov, preobrazbe študija itd., pri čemer pa je prav, da objavlja tudi teoretične prispevke, ven-dar predvsem tako, da so pove-zani s konkretno akcijo. Prav tako je komite zavezal komu-niste v uredništvu Tribune in predsedstva UK ZSM, da pospe-šijo konstituiranje izdajateljske-ga sveta Tribune in s tem zago-tovijo večji in širši vpliv na uresničevanje vsebinskezasnove časopisa. Od 2. seje komiteja je izšlo šest številk Tribune (od tega 3 dvojne) (nominalno št. 8-16) na skupno 72 straneh. Pregled teh številk jasno kaže, da uredništ-vo časopisa ni upoštevalo sta-lišč komiteja in da nadaljuje s konceptom, ki odstopa od spre-jete vsebinske zasnove. Tako je v teh številkah Trt-bune posvečeno skoraj 40% prostora teoretičnim prispev-kom, večinoma prevodom kla-sične in le deloma novejše marksistične literature, pri čemer niti ta izbor ni sistema-tičen, še manj pa povezan s konkretnimi akcijami, ki jih vodi mladinska organizacija, ki je ustanoviteljica Tribune. Indi-kativno pri tem pa je, da v Tri-buni ni nobenega ustvarjalnega razmišljanja npr. o Kardeljevi študiji (o kateri sicer teče tudi med študenti živahna razprava) ali npr. Kidričevih teoretičnih del (obletnico njegove smrti smo počastili pred kratkim). 15 % prostora je v teh števil-kah Tribuna posvetila obravnavi odprtih vprašanj študentskega naselja. Navedbe, ki jih je Tri-buna objavila brez ustreznega preverjanja, preverjajo sedaj, ustrezni organi, nekatere na-vedbe, ki se tičejo napada na sekretarja aktiva ZK pa je že obravnavalo tovariško razso-dišče UK ZKS in sprejelo svoja stališča. Celotna predstavitev odprtih vprašanj študentskega naselja je bila izrazito senzacio-nalistična in tendenciozna. Obravnavi konkretne univer-zitetne in študentske proble-matike so od 75 strani posve-čene le tri, pa š« na teh je pri-stop k obravnavi zeloformalen, z objavljanjem suhoparnih in-formacij ali celo s ponatisom zapisnikov posameznih sestan-kov. Uredništvo Tribune oz. ko-munisti v njem niso uresničili temeljne orientacije, ki jim jo nalagajo stališča komiteja in ki je zapisana tudi v vsebinski za-snovi časopisa. Tako je mimo Tribune in njene vloge kot osrednjega študentskega infor-mativnega sredstva šla v tem času cela vrsta dogodkov, ki bi nujoo zahtevali obravnavo, komentar, vzpodbudo za na-daljnjo akcijo pa tudi kritično analizo. Tako npr. v Tribuni ni bilo besede o volitvah delegacij oz. volitvah v samoupravne organe, kongresa ZKS so se spomnili šele na sam dan kon-gresa z objavo dela predloga kongresne resolucije, ki je bila do takrat v javni razpravi, če-prav so imela študentska sred-stva obveščan\a v predkongresni aktivnosti povsem jasno opre-deljeno nalogo (glej sklepe UK ZKS). Mimo Tribune je šel spomin na Borisa Kidriča in slo-vesnost na ekonotnski f akulteti, Tribuna ni posvetila niti besede stotim Prešernovim nagrajen-cem — študentom za njihove uspešne raziskovalne dosežke, Tribune očitno ne zanimajo mnoge akcije, ki jih je v tem času pokrenila mladinska orga-nizacija na univerzi in bi zahte-vale širšo popularizacijo med vsemi študenti (npr. vprašanje učinkovitosti študija, razprava o usmerjenem izobraževanju, tribune v marksističnem centru univerze in nekaterih fakultet). Prav tako v Tribuni ni bilo mesta za prikaz študentske aktivnosti, ki se odvija v kultur-nih društvih kot npr. v APZ Tone Tomšič in Vinko Vodopi-vec, AFS France Marolt, ki so prav v tem času dobile po-membna širša priznanja za svoje delo ali se pripravljajo na pro-slavitev svojih delovnih jubile-jev. Izjema pri teh obravnavah je le kritičen komentar o prire-ditvi ŠKUC-a v Operi. Prav tako iz Tribune ne zvemo ničesar o dogajanjih v drugih univerzitet-nih centrih, še posebej na ma-riborski univerzi, s katero imamo sicer dobre stike. 0 vsem tem bi uredniki Tribune lahko dobili dovolj kvalitetnih in.ažurnih informacij tudi iz študentskih fakultetnih glasil, med katerimi so nekatera zelo kvalitetna in angažirana in objavljajo tudi prispevke, ki bi gotovo zanimali ttidi širši krog študentov. Ob dejstvih je dopustna domneva, da se je uredništvo Tribune (in komunisti v njem) zavestno odločilo, da bodo vso to aktivnost ignorirali in v ča-sopisu razvijali zgolj svoje oseb-ne ambicije, študente pa raje odpravili z etiketamj^o apolitič-no?ti, nirvanizmu in podobnem. Morebitni izgovori, da Tri-buna ne dobiva informacij, da" nima sodelavcev in podobno, ki se večkrat slišijo, niso sprejem Ijivi, čeprav deloma držijo. Vendar pa bi tudi štirje stalni uredniki, ki za svoje uredniško delo prejemajo dostojen me-sečni honorar lahko tudi sami krenili k virom informacij, ne pa zgolj čakali na nove sode-lavce. Izdajateljski svet Tribune se o javnem obveščanju. Zaradi iz- postopek pred sodnikom za prekrške. Uredništvo Tribune je nato v 16. številki objavilo dvoj-ni impresum in se ponorčevalo na račun tistih, ki so jih opozo-rili na zakonitost poslovanja. Ob razpravi o časopisu Tri buna na Kulturni skupnosti Slo venije je bil na Ijubljanski TV prispevek, ki je kritično osvetli problematiko izhajanja Tribune in naš skupni odnos do tega vprašanja. Uredništvo je na te komentar reagiralo z žolčnc zahtevo po popravku, pri čemer je ta zahtevek skrajno žaljiv poleg tega pa temelji na netoč nih dejstvih. Po informacijah izdajatelja je časopis Tribuna tudi v fi nančnih težavah in ima ob pe-riodičnem obračunu izgubo. Časopis Tribuna torej še vedno ne opravlja svoje temelj ne naloge kot je začrtanav vse binski zasnovi. Zato se tudi ne more uveljaviti med širšo popu lacijo študentov. Komunisti v uredništvu svoje naloge niso opravili in stališč komiteja niso vzeli resno. Zato je treba oce-niti ali je še sprejemljivo vlagati tako velika družbena sredstva v izdajanje takega časopisa oz. kakšne spremembe so potrebne za izboljšanje stanja. Razprava na seji komiteja bo napotilo našemu delegatu v izdaja teljskem svetu Tribune. Prav tako mora komite oce niti idejnopolitično odgovor nost komunistov v časopisu Tri uresničevanje sprejetih sklepov krat (v 11. številki Tribune), ko se je uredništvo odločilo zaključiti tisti jivi in najtežji del poročanja o mafiji v študentskem naselju, seveda ni tolenilo dokončno zaključiti analize nasprotij v Zavodu študentski domovi, jnasprotij, ki so v svoji osnovi razredna. Tega uredništvo tudi če bi hotelo, ne bi moglo storiti, kajti že tedaj smo se dobro zavedali ,,vseh posledic, ki jih to udje naše zadeve deležni po zakonih naše družbe (Tribuna, 8-9, str. '. Vendar smo se odločili, kot komunisti in marksisti, iti v odločen boj - NAPREJ. Zato članek, ki ga imate pred seboj, ni nastal zaradi tega, ker tozadnja Stevilka letošnje Tribune, ampak zato, ker: -smo se odločili (pač zato, ker menimo in vemo, da vseh nasprotij in iravilnosti ni mogoče rešiti naenkrat in takoj) za določen čas prekiniti z .eščanjem o dogajanjih v štud. naselju in prepustiti razreševanje proble-|mov družbeno-političnim organizacijam in samoupravnim organom, ki so po iobjavi nekaterih člankov pokazali določeno voljo za razreševanje problemov {inrazširili svpjo aktivnost; -smo, na prošnjo tov. sekretarja UK ZKS Iztoka VVinklerja. ki nas je • obvestil, da bo Služba daižbenega knjigovodstva pregledala f inančno poslo-v-Uje v ZŠD, in bi bilo v interesu nemotenega dela te organizacije (SDK) ; fobro za nekaj časa prekiniti z obveščanjem in pisanjem o problemih ZSD, Itotudi storili; -smo (uredništvo) mnenja, daje nastopilo (spet) obdobje, kd^e skuša na *« probleme in na vsa nepomirljiva nasprotja v Zavodu študentski domovi pozabiti (tj. načrtno zakriti). kar pa objektivno pomeni zmago, toda zmago -wd bojem proletariata, delavskega razreda, bojem, na katerega naukih se mora učiti in graditi svoj boj delavski razred zunaj Rožne doline, občine Vit-Rudnik, Ljubljarie, bojem, ki je le eden od tisočih podobnih bojev ^jproletariata za končni cilj — KOMUNIZEM. , Že na začetku tega članka se nam zdi potrebno obvestiti bralce, da v - prizadevanjih za razrešitev nasprotij znotraj študentskega naselja (raz-< -.,v v korist proletariatai) uredništvo Tribune ni ostalo samo. Menimo, da nepreceiiljivi pomoči zavednih delavcev, predvsem pa naših prijateljev, tariša Kranjca in Potočnika, ni potrebno več pisati. Vsekakor pa ne mo-fno mimo prizadevanj večine študentov, stanovalcev ŠN, komunistov (ki so radi svoje poprejšnje neinformiranosti in splošne dezorganizacije ostajali strani dogajanj in bili izključeni iz procesa odločanja), ki so prav tako Mstno in organizirano pričeli s svojim delom. Neposredno po objavi član-»v Tribuni so pričeli z ustanavljanjem aktivov ZK po posameznih blokih, munisti so se aktivno vključili v delo ZSMS oziroma aktiva, ki je bil prav daj tudi ustanovljen. Izdelani so bili programi dela, sestanki sekretariata tiva so od tedaj vsak četrtek in so redni. Posebno pomembno pajedejst-), da so študentje pričeli aktivno sodelovati z delavci in da je (navkljub em in neprestanim prizadevanjem uprave ZŠD, da bi na eni strani prepri-ila delavce, da so študentje v osnovi ..protidelavsko nastrojeni" in narobe >nte, da delavci nasprotujejo nekaterim bistvenim interesom študentov partitni sistem odločanja, npr.) prišlo do zelo dobrega in delavnega ovanja novo ustanovljenega sekretariata ZK študentov z delavci obštu-^dijske in študijske delovneenote (ki sojih, mimogrede, vsi najbolj napadali). Spoznanje, da bo nasprotja znotraj študentskega naselja nemogoče rešiti v i iorist boja delavcev, Če se ne bodo povezali v skupni boj vsi komunisti, je i sko končno prevladalo. To je še toliko bolj pomembno, ko vemo, da prav v jjem času v študentskem naselju sprejemajo tako dolgo manjkajoči, temeljni i»avni akt — statut. Pa o tem drugje. , Omeniti moramo vsekakor tudi prizadevanja Radia Študent (pa ne njego- ^tga nirvanistično reakcionarnega in kontrarevolucionarnega dela okoli glas- wne redakcije), ki je z organizacijo nekaj okroglih miz z naslovom Proble- ratika v ŠN aktivno posegel v razreševanje problemov in nasprotij. Tudi jikupina, ki izdaja (z veliko manj stroški!) nov Informator, katerega druga ftevilka je že izšla je z — za študentsko naselje — novim načinom kritičnega informiranja veliko storila za razreševanje nasprotij in problemov v študent- ikem naselju. Sekretar zbora ZK študentov JANEŽIČ Jože, pa nam je v ^jogovoru nanizal nekatere bistvene naloge, ki čakajo komuniste v tem času: ;?vedba referenduma za sprejem statuta Zavoda, yotoviti vsestransko in kritično informiranje vseh študentov in delav- jf-zagotoviti večjo družbeno bazo političnemu delovanju družbenopolitič-\t nih organizacij in samoupravnih organov; | Vendar pa pri tem ne smemo pozabiti in kritično ovrednotiti tudi dela meh univerzitetnih organov, tako ZSMS, kakor tudi ZKS. Predvsem se ni pvolj vključilo v razreševanje temeljnih problemov predsedstvo UK ZSMS, isprav je svojo udeležbo v razreševanju problemov v študentskem naselju v ibročilu podanem na letni konferenci dne 10. 05. 1978 ob 16. uri, označilo i »t uspešno (? !). Njegova vloga se je več ali manj zreducirala na sodelovanje »okroglih mizah o tozadevni problematiki v razpravljanje in sprejemanje klepov o tem, ter največkrat v deklarativno podporo prizadevanjem za raz-Sevanje teh problemov in le poredkoma z neposrednim delom in sodelo-anjem s komunisti ŠN. Sicer pa menimo, da smo tej družbeno-politični rganizaciji oziroma analizi le-te namenili nekaj uvodnikov in kritičnih član-lovv prejšnjih Tribunah, iz katerih nedvomno in neizpodbitno izhaja ne-itožnost ZSMS, da aktivno poseže v razredni boj na strani in v bojnih 'h delavskega razreda. 4- Na tem mestu najbrž zasluži posebno pozornost primer imenovan Tomaž larinko. Bralcem smo dolžni obvestilo in pojasnilo v zvezi s tem, da je T. M. zvezi z objavo v 8.-9. št., čutil, da je bilo škodovano njegovemu ugledu, otčlanu ZK. Zato je zahteval, da se o pisanju Tribune izreče in razsodi ovariško razsodišče pri UK ZKS Ljubljana. Zavedamo se, da smo storili apako, ko smo objavili nepreverjeno trditev nekaterih študentov, da T.M. Mlačuje stanarine in da ima lastno pisarno (zato se mu opravičujemo) t Skopje, ker je neizpodbitno dokazano, da je T.M. storil zelo malo (ali nič), da bi organiziral delo komunistovv naselju. z vodilnimi delavci (kot izjemo lahko naveaemo sestanek z delavci, ki gaje sklical in organiziral OK ZSS Vič-Rudnik). . kot komunisti in marksisti, TRDIMO, DA T.M. NIMA MESTA v fo pa zato, ker je bilo tovariškemu razsodišču neizpodbitno dokazano, *1. ni izplačal denarja, ki bi ga moral izplačati svojim sodelavcem, deJo je prikazoval v obračunih za izdajo Informatorja, ker je neiz-itno dokazano, da je T.M. sprejel 1.040 dinarjev za ,,delo v samo-nih organih" (?????), ker je neizpodbitno dokazano, da je dobival Bice, do katerih ni bil upravičen, ker je neizpodbitno dokazano, da je "\svoj položaj sekretarja aktiva ZK in se sam določil za potovanje v Če smo za študente v ŠN (vsaj za tisti najbolj aktivni del, kajti določeno število jih še vedno spi svoje malomeščansko spanje s privatniškimi sanjami) lahko ugotovili, da so začeli boj za svoje pravice in za pravice delavce v ŠN proti upravi ŠN ali bolje proti vodilni skupini v ŠN, torej proti tistim, ki kršijo samoupravljanje, pa tega ne moremo trditi za delavce oziroma za večino delavcev v ŠN. Ti so vedno na marginah dogajanja, v razredne boje v ŠN so potegnjeni zgolj instinktivno (tu Tnislimo na razredni instinkt) in nev smislu ZAVESTNE, ORGANIZIRANE akcije. Da so za to krive tudi družbe-nopolitične organizacije (od sedaj bomo uporabljali okrajšavo DPO), tako v ŠN Kot tudi na Univerzi, verjetno ni treba preveč dokazovati. Seveda je za nezadosten odziv delavcev, bolj za nezadostno aktivnost delavcev v razrednih bojih, več vzrokov: — enega, premajhno aktivnost DPO, smo že omenili. — drugi vzrok je, po našem mnenju, pritisk namaterialni, eksistenčni polo-žaj delavcev v ŠN, o čemer bomo obširneje spregovorili v nadaljevanju tega članka ZATO LE BERITE DAUE, BO SE VELIKO ZANIMI-VEGA . — Tretji in za nas najpomembnejši vzrok pa je, da je vodilna skupina vodila ZAVESTNO, KONTRAPROLETARSKO POLITIKO, ki je imela za svoj cilj nevtraliziranje delavcev, njihove razredne aktivnosti v SN; na naslednji način: - s pomočjo ZADRŽEVANJA INFORMACIJ - spomočjoŠIRJENJADEZINFORMACU - s pomočjo GROŽENJ IN PRITISKOV NA DELAVCE — s tem, da na nekaterih sestankih nekaj OELAVCEV Nl SMELO GO-VORITI — da so na raznih sestankih delavci dobivali GRADIVA ŽE pO ZA-ČETKUSESTANKA — da na sestankih niso sprejeli nobenih OBVEZUJOČIH SKLEPOV V ZVEZI S KRŠENJEM SAMOUPRAVUANJA V ŠN itd. Toda poglejmo si torobovje razrednih bojev v ŠN malo bolj natančno, oz. poskušajmo podrobneje razložiti KONTRASAMOUPRAVNO in s tem KONTRAREVOLUCIONARNO DEJAVNOST vodilne skupine ŠN, ki je začutila, da ji delavci skupaj s študenti (in ta zveza je najhuje, kar je to skupino lahko doletelo) napadajo njihovo OBLASTNIŠKO, MEŠČANSKO trdnjavico, pa je zaradi tega odgovorila besno in z vso silo, toda PREPOZNO. 1.) GROŽNJE DELAVCEM Kot smo omenili, se je vodilna skupina v ŠN posluževala tudi groženj, da bi umirila delavce. Med mnogimi delavci, ki jih je prizadeto strahovanje vodilne skupine, sta tudi zavedna delavca Kranjc in Potočnik, ki so jima konkretno grozili z disciplinsko komisijo. In to na ta način, da je Izvršni odbor v ŠN dal prijavo proti omenjenima delavcema direktorju Završniku (predsednik IO je Gašperšič Viktor, ki je mimogrede predsednik OO ZSS v SN), češ, da proletarca Kranjc in Potočnik kršita delovno disciplino (tu je mišljena njuna dejavnost pri odkrivanju kršenja samoupravnih odnosov v ŠN) in da ju je treba zato kaznovati. Poleg tega, da so oba, tako Kranjca kot Potočnika, napadali in jima grozili, pa komisija za Samoupravno delavsko kontrolo ni storila ničesar: njen predsednik je bil do svojega neslavnega odhoda iz SN tudi takšna persona kot je Kos Ivan, pa bi zaradi tega tej komisiji raje rekli ,,komisija za KONTROLO DELAVCEV" in ne komisija za samoupravno delavsko kontrolo. In končno so v njihovo ,,strategijo strahu" uvedli tudi osebno diskreditiranje delavcev, ki so se upirali. To osebno di-skreditiranje je variiralo od formulacij kotsta npr. ,,napeta snažilka", ,,dosti problematični gospodar", pa do tega, daje npr. za Kranjca bilo rečeno in to večkrat ter javno, da je ,,neprišteven", da je ,,bivši kriminalec", da je bil 1 leto v zaporu, da ,,pretepaženo" itd. 2.) ONEMOGOČANJE DELAVCEV PRI SAMOUPRAVNEM ODLOČA-NJU VŠN Vodilna skupina je poskušaladelavcemonemogočiti, da biorganizirano, v odprti, javni razpravi dobro informirani skupno s študenti odločali o nadalj-njem delu, torej o spremembah v samoupravnih, bolje nesamoupravnih od-nosih v ŠN. To so počeii z naslednjimi sredstvi: — na sestankih so pisali nepopoine zapisnike, ki jih niso preverjali, tako da se je celo zgodilo, da so zapisnike potvarjali (kar smo že dokazovali«¦••) — gradiva za sestanke so delavci dobivali v roke šele na sestankih, kar seje konkretno zgodilo na sestanku dne 11.5. 1978, kjer naj bi pod točko 2 delavci razpravljali o pravilniku o medsebojnih delovnih razmerjih de-lavcev. To gradivo so delavci dobili šele na sestanku, nikakor pa ne prej. — Delavcem ni bila do sedaj podana nobena celovita, temeljitejša analiza o stanju v ŠN, ki naj bi poskušala ovreči ali pa potrditi pisanje Tribune. — delavcev do sedaj ni uradno še nihče obvestil o tem, da so v ŠN prisotni organi SDK. — dobrodošlo orožje je bilo vodilni skupini tudi dezinformacija. Konkretno lahko navedemo dve zadnji, ki ju je izbrbljal tov. Čibej javno, eno na sestanku delovnih Ijudi 25. 4. 1978, kjer je izjavil, da študentjezahtevajo ukinitev študentske in obštudijske dejavnosti kot samostojne enote in drugo, ko je na RŠ z novo dezinformacijo demantiral to svojo izjavo. Toda to ni samo dezinformacija, ampak je tudi manipuliranje s študenti. Vendar kaže, da je tov. Čibej, ki je mimogrede tudi sekretar 00 ZK v šN, nagnjen k takšnim dejanjem, kajti kot kaj si naj razlagamo njegovo trdi-tev, ki jo je tudi podal v omenjeni oddaji na RŠ, ko je izjavil na vprašanje Tribune, da so odgovor na naše pisanje poslali na UK ZKS, kjer pa o tem ničesar ne vedo. Prav tako ničesar o takšnih dokumentih ni vedel namest-nik sekretarja OK ZKS Lj. Vič-Rudnik. Kaj naj torej pomeni takšna izjava tov. Čibej in ostali vodilni tovariši? Ali to pomeni, da komiteji prikrivajo vaše dokumente ali pa to pomeni, da LAŽETE, da bi si obdržali svoje stolčke in še naprej tolkli po delavskem razredu v ŠN. 3.) NAPAD NA MATERIALNI POLOŽAJ DELAVCEM Kot smo že omenili, je vodilna skupina v ŠN poskušala nevtralizirati delavce in njihovo samoupravno dejavnost s tem, da jim je ogrožala material- ¦ ni položaj. Kot kaj drugega si sicer lahko razlagamo.........,v katerem so po novem sistemu — kot edini rezultat tega ,,novega sistema" — vsem dvi-gnili mezde (ker ob takem samoupravljanju ne moremo uporabiti drugega izraza), toda dvignili na naslednji način. Zaposleni v ŠN so razdeljeni v tem predlogu na 7 kategorij, v katerih se v 1., 2., 3. in 4. nahajajo delavci (NKV, PKV, VKV), v 5. in 6. razne vodje skupine in administrativni uslužbenci, v 7. najvišji pa so vodilni uslužbenci. Sistem je tak, da se mezde dvignejo pro-centualno glede na osnovo tako, da tisti, ki je imel manjšo plačo, dobi manjšo povišico, tisti pa, ki je imel najvišjo plačo, najvišjo povišico. Gledano relativno v odnosu med kategorijami in v odnosu na prejšnje plače, mezde, lahko rečemo, da imajo po tem sistemu tisti, ki so imeli najmanjšo mezdo, sedaj še manjšo in tisti, ki so imeli najvišjo, imajo sedaj še višjo. Razkorak med mezdami se je torej povečal, namesto da bi se postopoma zmanjševal. Zares ,,razredni" sistem distribucije dohodka v ŠIM. Toda ta sistem ima še eno določilo, ki nikakor ni obrobno. Po tem novem sistemu se namreč ukinja dodatek na stalnost, ki je bil v ŠN uveden zaradi visoke fluktuacije delavcev. Višina tega dodatka je bila odvisna od dolžine delovnih let, ki jih je delavec opravil v ŠN. S tem, ko so ta dodatek ukinili, se je zgodilo naslednje: — vodilnim, ki so jim mezde zrasle za približno 1000-2000 din, se ta uki-nitev dodatka na stalnost v glavnem ni preveč poznala. — toda v nižjih kategorijah, recimo med snažilkami, kjer je bilo povišanje mezde le okoli 200-300 din, pa je ukinitevdodatka nastalnost pomenila anuliranje povišanja, kajti povišanje ;e je s to ukinitvijo znižalo na borih 20, 30 ali 40 din. Pri nekaterih pa, ki so že dalj časa zaposleni v ŠN, pa je ukinitev dodatka in novi sistem pomenil celo popolno anuliranje (delavci ne smejo imeti nižjih mezd kot prej, sicer bi imeli nekateri v SN po tem sistemu nižje mezde). Kot vidite zelo prebrisan, legalen način, kakJ se povečuje in nadaljuje eksploatacija delavskega razreda v ŠN z nezmanjšano silo. 4. VLOGA DPO Na koncu bi se seveda morali vprašati, ka^ so po našem pisanju v ŠN storile DPO. Lahko rečemo, da DPO znotraj SN (tu izvzemamo študente) niso naredile ničesar za delavce, ničesar za razredno proletarsko razrešitev protislovij v ŠN, kvečjemu so preko svojih funkcionarjev, ki spadajo v sku-pino, o kateri smo govorili, delale proti delavcem in njihovim razrednim interesom. Prav tako smatramo, da tudi družbenopolitične organizacije na Univerzi in v občini Lj. Vič—Rudnik niso storile veliko, saj so njihovi pred-stavniki imeli le nekaj sestankov v ŠN in še te so imeli za zaprtimi vrati samo Sprašujemo se, ali ni to način forumskega dela, dela za zaprtimi vrati, tihe potitike, ki je odmaknjena od delavcev in njihovih interesov. Ne moremo reči, da DPO niso storile nič, toda o tem, da so kaj storile, preprosto ni-mamo rnformacij, saj so v glavnem bili vsi sestanki zaprtega tipa, kamor nas niso vabili, kot predvsem niso vabili ne delavcev ne študentov. Smatramo, da bi bila edina prava pot za razreševanje razrednih protislovij v ŠN ta, da bi organizirali dobro pripravljen zbor vseh delavcev in §tudentov v ŠN, kjer bi se lahko v demokratični, javni, odprti, komunistični razpravi postavili vsi problemi, razkrili vsi vzroki, ki so privedli do takih razrednih zaostritev v SN, kot tudi nakazali edino možne rešitve — PROLETARSKE REŠITVE! NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJAI OH %/\KLJUC:'U ^ n r» i' n i vc r:' i ve liko uspcha pri njihoven In ~j~'.\: ]. i ;i -j•¦:?-: .'lr.lu. dr-. bi rnp. 'c; V: r.nr,ke riti v b 1 i v. n j i prihccinosti zadel dobromer1 ' r-n nclp-r^n. tak proletarski, neprizanesljiv, ki jin ho clokončno vbil , ,dialcktiko počasi je med njiju vzrastla beseda potem je bilo vse nekaj drugega in je dvom in čustvo brazde čmice so se razgubile v v/daneoči proizvedli so balzam za roke ki naredi mehko in gladko med prsti odteka žh/ljenje z apatijo v ustih se prodaja starim uspehom na poti potrebujem blato na čevljih vozle v laseh živeti brstenje zraka do tja se pride z avtom ne vem kako sem se osvestila da moje misli vedno sledi glasba po njej ne bi mogla mično premikati telesa pročelje terorja je rdeče kot grob popevka s pouličnega zvočnika preglasi polzavestno kehanje zvokov ki postanejo spremljava revolucije s plakatov pred velikimi vrati tujih hH> smo se šli med dvema ognjema če si zadet izstopiš morda v konfuzni zoc ideoloških nagibanj videti njen široki hrbet držo telesa ki ga kliče zemlja stisnjena pod hrupni asfalt v čudno dolgih rokah nosi zbeganost svojih otrok bližamse skozi soparo malodneva -in se delam kot da pričakujem te še svetlobo sonca čutim se poinočutno in izbiram stedirilni orgazem in poezijo The lcing size dobivam telo ki se prilagaja očem občestva govorim besede ki so enočasne bližam se samo tebi giedam vnaprej obrača se kapital čisto na mestu ko se doseževa so najine roke bele in posušene poljubiva se v zadahu dvajsetletniške smrti potem razbijem vsa ogledalca in hočem resnico in potem naenkrat ne znam brati ne vidim ne morem skleniti prstov dekličiti veselja svojega obraza lahko pa grem delat šoferski izpit besede so kapljale iz reči nekaj časa sva se bala izreči med nama je bilo milijon besed in ena klofuta (moja poezija beseda konec bi morala biti eno) zložna kot na primer mrk ali smrt krvava sapa je odnesla strehe s hiš v njih so ostali mokri Ijudje ki so vlekli svoje težke roke med korenine vstopile so tudi rdečice spominov na nalete pubertete in težki lomi in obup je stopil v spogled sredi katerega se ostri kratkovidna nemoč da bi izginila tovartš ne ločuje naju le barvaoči za karto do pariza nimam dovolj očeta dovolj sebe v rokah vojaki morajo kar naprej tolči s petami / kajti vse proge so krožne v mečih naše civilizacije ko bo moj oče zakon bo plačal kazen I AKO \ OSTANEŠUZ \ -MAKARSVI MEHE, VOLJENl \ CAROBNJAd CR~ MDJ, OTIČI ČE- \ NOG KRUGA MO TAMOI SPA- , USTALI PROTIV SITir J MEiVE. ALl, DOK ]E JOS COVORILA, BE-LIT }F ZNAl.A DA ČE KONAN SIMERJJANAC K| ZA NJOM NA KJ^ ko mu je skozi somrak segla med prste ji je pljusknil v oči veter z nagnitimi obrisi križa vztrepetala je in on je mislil da bo najbolje, da jo objame da jo vzame uo sebe potem je reka stekla čez njen obraz njemu pase kar naenkrat ni zdeladovolj lepa neodpečateno pismo brezdomni zvonec neopravičeni izostanek tretji oporrin radio klistira tvoje telo pa zgane samo še bolečina verjameš v njegovo roko ki ne ve kam z vročico s tvojega čela .,./ D ČE SE JEDNO DANA 7. JEDNO VR TITl U ASGi L UN... PESMI JELKA BUDIMIROVIĆ