ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 6. aprila 1995 Leto V, št. 7 PO OBISKU NOTRANJEGA MINISTRA IN PODPREDSEDNIKA VLADE DR. GABORJA KUNCZEJA V LJUBLJANI NOVIH PREHODOV NE BO, KER NI DENARJA Notranja ministra Madžarske in Slovenije dr. Gabor Kuncze in Andrej Šter sta se v Ljubljani oziroma na Brdu pri Kranju pogovarjala o različnih temah iz svojega delovnega področja. Kljub temu pa so največ pozornosti vzbudili predlogi, kako urediti razmere na mednarodnem mejnem prehodu Dolga vas-Redics in kakšne so možnosti za odpiranje novih mejnih prehodov na slovensko-madžarski meji. Ministra sta se pogovarjala o boju zoper organizirani kriminal, kajti problemi so v eni in drugi državi sorodni. Zato sta se dogovorila za izmenjavo strokovnih izkušenj in tudi za izmenjavo informacij. Izrečena je bila ocena, da je sodelovanje ministrstev tudi na tem področju lahko za vzor, kako se s skupnimi močmi zoperstaviti mednarodnemu kriminalu. Med konkretnimi vprašanji, ki sta jih ministra obravnavala, je tudi problematika, povezana z mamili in iskanje ukradenih avtomobilov. Nove naloge čakajo notranja ministrstva na meji z Avstrijo, ki je postala članica Evropske zveze. Temu režimu se bosta morali prilagoditi tudi Slovenija in Madžarska. Manj obetavne so izjave o perečih problemih na mednarodnem mejnem prehodu Dolga vas-Redics in pri odpiranju novih mejnih prehodov na osnovi sporazuma, ki sta ga državi podpisali v prvi polovici leta 1992. Madžarska bo začela maja graditi urejeno parkirišče za tovornjake, ki bo segalo tudi na slovensko stran. S tem in tudi z uresničevanjem nedavno podpisanega sporazuma med carinskimi in policijskimi predstavniki Madžarske in Slovenije v Lentiju želijo ublažiti sedanje razmere. Vendar se v dejanskih okoliščinah kaže, kakor da se niti eni niti drugi strani pretirano ne mudi. Kajti dogovorili sta se za ustanovitev mešane komisije, ki se bo odzvala in ukrepala takoj, ko bo čakalna doba za tovornjake daljša od treh ur. “Povedati moram, da imamo velike proračunske probleme, zato bomo lahko nove prehode odpirali predvidoma šele leta 1996. Prav pa bi bilo, če bi se na njihovo odpiranje začeli pripravljati že letos. Seveda tam, kjer bosta pokazali zanimanje obe strani. Še naprej pa kaže izkoriščati možnosti začasnega odpiranja meje," je dejal na novinarski konferenci v Ljubljani dr. Gabor Kuncze in dodal, da imajo po njegovem mnenju mejni prehodi zelo važno vlogo tudi v krepitvi gospodarskih stikov med državama. eR NOVI UČNI NAČRT V PRESOJI UČITELJEV 23. marca smo pripravili v Monoštru seminar za učitelje slovenskega jezika in vzgojiteljice v narodnostnih vrtcih; na njihovo željo smo se pogovarjali o novem učnem načrtu za slovenski jezik. Potrebno je namreč bilo pojasniti nekatera poglavja in skupno spoznati metode ter način deta po novem. Učitelji so bili mnenja, da je učni načrt dobra osnova za delo; tu pa se pojavi nov problem: učbeniki, oziroma učna gradiva. Tudi o teh bo potrebno razmišljati. In kdo jih bo pripravil? To je zaenkrat pač le retorično vprašanje... Več pozornosti pa moramo posvetiti delu v predšolskih ustanovah in vzgojiteljicam omogočiti dodatna izobraževanja. Prvo tako bo v kratkem v lendavskem vrtcu, kjer bodo prisostovale različnim dejavnostim v obeh jezikih. V razgovoru pa smo spoznali še nekaj neveseih porabskih resnic; prva in skrajno boleča je ta, da otroci prihajajo v vrtec/v šolo brez znanja materinščine/slovenščine. V vseh narodnostnih vrtcih ugotavljamo to žalostno dejstvo. Dragi starši, kdo od porabskih Slovencev bo čez dvajset, trideset let v Porabju še govoril slovensko? Mar se vam ne zdi nekaj nezaslišanega prikrajšati otroke za znanje materinščine? Materinščina je bogastvo, naša svetinja... Vi pa to svetinjo prodajate po znižani ceni... Žalostno. A kljub vsemu se ne smemo prepustiti pesimizmu; vsaj vzgojiteljice, učitelji in svetovalka ne... Upam in verjamem, da bomo smelo stopali v razrede in z ljubeznijo učili materinščino... VALERIJA PERGER 2 ČEDERMACI DANAŠNJEGA DNE Čedermaci današnjega dne je naslov najnovejše knjige Borisa Lipužiča, ki predstavlja deset publicistično zasnovanih pogovorov z nekaterimi vidnimi slovenskimi šolniki in kulturnimi delavci na območjih ti. slovenskega zamejstva v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Predstavitev knjige, ki nosi podnaslov Pričevanja o slovenski šoli in materinščini v zamejstvu, je bila 22. marca v Ljubljani. Pogovori so aktualna pričevanja o zdajšnjih razmerah, v kakršnih živi in dela slovenska narodnostna skupnost za državno mejo. Tu je edinstveno stičišče štirih jezikovnih skupin v Evropi - slovanske z romansko, germansko in ugro-finsko. Sogovorniki Borisa Lipužiča pripovedujejo o življenju in delu manjšinskih šol, ki jih obiskujejo otroci slovenske narodnosti, ter o položaju slovenščine v javnosti. Javna raba materinščine je načelno povsod zagotovljena z mednarodnimi deklaracijami, meddržavnimi sporazumi in pogodbami, vendar se v resnici malokje uresničuje. Naslov knjige simbolično povezuje udeležence pogovorov z zgodbo iz romana slovenskega pisatelja Franceta Bevka o kaplanu Martinu Čedermacu; o trpki resničnosti slovenskega izobraženca, ki kljub nacionalističnim pritiskom, ostaja zvest sebi in svojemu rodu. (P.s.: Tudi porabskim izobražencem, posebej nekaterim, ne bi škodilo, če bi se malo poglobili v zgodbo Martina Čedermaca!) V pogovorih so predstavljeni: dr. PAVEL ZABLATNIK, nekdanji ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu in profesor na celovški univerzi, dr. REGINALD VOSPERNIK, ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, FRANC KUKOVICA, ravnatelj dvojezične ljudske šole v Žitari vasi na Koroškem, EDVIN ŠVAB, ravnatelj Slovenskega dijaškega doma Srečko Kosovel v Trstu, ŽIVA GRUDEN, ravnateljica Zavoda za slovensko izobraževanje v Špetru v Beneški Sloveniji, ALDO RUPEL, raziskovalec SLORI-ja iz Gorice, SAMO PAHOR, profesor iz Trsta, FLORIJAN Ll- PUŠ, književnik in učitelj s Koroške, BORIS PANGERC, književnik in ravnatelj slovenske srednje šole na Proseku pri Trstu ter VALERIJA PERGER, pedagoška svetovalka ZRSŠŠ za narodnostne šole v Porabju. Uvodna razprava z naslovom Pomen slovenskega manjšinskega šolstva v sodobnih procesih evropske integracije je delo univ. prof. dr. VLADIMIRJA KLEMENČIČA, uglednega strokovnjaka in poznavalca manjšinske problematike. Deset pogovorov v knjigi izpričuje, kako Slovenci v zamejstvu vztrajajo, da bi ohranili narodno zavest in la- stno kulturno izročilo. Varstva narodne manjšine pa ni mogoče samodejno zagotoviti zgolj na podlagi demokratičnih določb o človekovih pravicah v ustavi in zakonih posamezne države. Manjšina se mora v boju za svojo narodnostno istovetnost in obstoj tudi sama vselej zavedati svojih korenin ter z moralno in gmotno podporo matičnega naroda skrbeti za lastno narodnostno in kulturno samobitnost. Narodnostna drža in pokončnost pa sta v marsičem v vzročnoposledični odvisnosti od ekonomske moči pripadnikov manjšine, od njihove materialne osnove. Če je v gospodarskem smislu njeno prihodnje življenje obsojeno zgolj na životarjenje, se lahko kaj kmalu iz samozavestnega narodnostnega subjekta z jezikovno in kulturno avtonomijo spremeni v zgolj folklorno skupnost, ki ostaja zanimiva le še kot etnografska značilnost in turistična posebnost. Lipužičeva knjiga pogovorov je vsekakor izredno dragocen prispevek k odkrivanju zamejskega vsakdanjika; kot obvezno branje bi jo toplo priporočila vsem, ki so na kakršen koli način povezani z zamejstvom; posebej pa v matični državi tistim, ki krojijo politiko do zamejstva; njihove veleumne teorije se bodo namreč nevarno zamajale... VALERIJA PERGER 21. MAREC 1945-21. MAREC 1995 SPOMINSKA SVEČANOST OB GROBU A. ŠKRJANCA-MIRKA Moji prvi spomini na padlega partizana pri Borovnjakovi hiši na Verici segajo daleč v otroštvo, ko sem s strahom, pomešanim z zanimanjem, poslušala zgodbe o zadnjih dnevih vojne, ki sta jih pripovedovala dedek in babica ob dolgih zimskih večerih. Kot osnovnošolka sem obiskovala monoštrsko osnovno šolo in prav naš razred (v njem je bilo največ slovenskih otrok iz Slovenske vesi in Sakalovcev) je skrbel za Mirkov grob. Tudi naša pionirska četa je bila poimenovana po njem. Tako smo vsako leto 21. marca nesli kakšen šopek in prižgali sveče na njegovem grobu. Vsega tega sem se spomnila na prvi letošnji spomladanski dan na monoštrskem pokopališču, kjer ja priredil Domicilni odbor Prekmurske čete ob sodelovanju Zveze Slovencev na Madžarskem spominsko svečanost, katere se je udeležila tudi najmlajša sestra Alojza Škrjanca. Med udeleženci je bila tudi članica republiškega vodstva Zveze borcev Slovenije Ela Ulrih-Atena, predsednik Zveze borcev občine Murska Sobota Štefan Šabjan in predsednik Zveze borcev občine Lendava Matija Koren. Ob večini še živih članov Prekmurske čete je počastil svečanost s svojo prisotnostjo tudi veleposlanik R Slovenije na Madžarskem, gospod Ferenc Hajos. Dogodka so se udeležili tudi nekateri župani prekmurskih občin in podžupan Monoštra. Nagovor ob spominski svečanosti je imel Maks Šiško, borec prekmurske čete in predsednik domicilnega odbora, ki se je med drugim spominjal tudi na preboj pri Sakalovcih, ki je zahteval življenje mladega komandanta. (Borovnjakova hiša je takrat še spadala pod Sakalovce, pozneje so jo priključili Verici.) Na zadnje trenutke in dejanja svojega komandanta se tako spominja njegov soborec Franček Majcen. "Približno ob devetih je naš stražar, skrit na podstrešju, opazil, da nas madžarski vojaki obkoljujejo. Vsi smo bili že pokonci. Takoj smo se odločili za preboj. Alojz Škrjanc-Mirko, ki je bil takrat komandant čete, je skočil pred hišo, da bi videl, kje je najprimernejša smer za preboj. Mirko je bil izredno pogumen fant, vendar premalo previden. Takoj ga je zadela sovražna krogla. Breda, ki je bila v Mirkovi bližini, je slišala, da je zaklicali "Breda, nazaj!", potem pa vzkliknil, da je zadet. Napravil je še korak, dva, se zgrudil in nepremično obležal." Spominska svečanost, na kateri je sodeloval tudi pevski zbor Društva upokojencev iz Murske Sobote, se je končala s polaganjem vencev. M. Sukič Porabje, 6. aprila 1995 3 SIBILSKE KNJIGE (29) SODNI DAN Pripovedovanje o dogodkih na sodni dan začenja Sibila s predstavitvijo naravnih pojavov: "Potom pride zaisztino pitáni dén. Najmre dén bojaznoszti. Potom té naprej povedani szeden Dugoványe sze szkázsejo. Naszlednye edno sztrasno Sümlénye od szedem Grmlencz i Treszkánye. Tak, da gradovje i várasovje sze fküper porüsijo, néba i zemla sze sztroszi i lüsztvo de od sztráhote i brezi pámeti szvojo szkrádnyo vöro csakalo. Potom na czeilom szveiti kmicza bode i edno süm-lénje i pokánye pecsin i bregov nasztáne. Tak, da czeila szveit ráven posztáne, kak je vu zacsetki szvetá bilou prvih lüdih. Po toi velikoj kmiczi de sze Szuncze pa prijalo szvetiti. Vu tisztom bodejo pét zveizd vidocse. Da lüdjé na Szuncze i zveizde szvoi pogled obernéjo, fcsaszi szi po czeilom szveti naednok merjéjo." šibah... se je dopolnil božji srd" (Raz 15,1) - "... bliski in glasovi in gromi" (Raz 4,5) -"... nastal je veliki dan... jeze" (Raz 6,7) -"... in nastali so gromi in bobnenje in bliski in potres" (Raz 8,5) - "In nastali so bliski in bobnenje in gromi in nastal je velik potres, kakršnega ni bilo, odkar so ljudje na zemlji - tako silen, tako velik je bil potres... mesta nevernikov so se zrušila. In otoki so izginili in gora ni bilo najti." (Raz 16, 18-20) Marija Kozar REMÉNKE, PISANCE, PISANA DJAJCA Na natečaj Muzeja Avgusta Pavla i Zveze Slovencev v Monoštri nam je poslala reménke gospa Hilda Čabai z Gorenjoga Sinika. S te pisani djajec naredimo malo razstavo v muzeji, štero te leko videli za vüzenek. Tačas pa vi tö leko probate djajca farbati, ka smo strino Hildo vöopitali, kak se tau dela. Gda so začnili farbati djajca, pa kak so delali? "Na veuki keden, v srejdo, v četertek. Friška djajca so dojzaprali pa sküjali na trdo. Gda so posenila, pa mrzla gratala, té so leko z vrauči voskaun, s perov pisali. Vmejs so farbo tö sküjali, pa gda se vörasladilo, djajca nutdjáii." S kem so farbali djajca? "Z lükovo loškinjov ali pa s kipleno farbov. Nistarni so v črno zemlau djali. Lejpe črne so gratale." S kem so pa muštre pisali? "Muštre pa s perov, s tákšov, šterov so v šauli pisali, ali pa z malo palcikov je tö leko piso. Leseno palico so vöošpičili. Gestejo grabline, listove, sercenove pá tulipanske remenke. Gda so djajca vö s farbe vzeli, so svejčo vužgali, pa lepau pomálek vausk raztopili. Ka smo gornapisali, tisto goros- talo." Kak pa prazne remenke farbajo? "No, te prazne, té pa sirauve trbej napisati, pate v farbo djati, pa po tistom vausk dojzbrisati. Prazne so gorobesili na mačice. Pune so tö tadjali, de pa tiste lagve grátajo po cájti. Štere so nej tak lejpe bilé, tiste so Včasik zéli. Inda so listke s cvörnom gorzvézali na djajca, pa so tak farbali. Tam, ge je list gor büu, tisto je tam nej farbo dobilo. Po nauvom matrice gorzakelijo. Tau že male dekle tö leko delajo, bole naléki gé. Z voskaum je trn žmetno pisati raménke. Dosta cajta ciij tarbej.” Gda so botre mlajšom djajca tádali, pa ka so mlajši z remenkami delali? “Na vüzensko nedelo ali na vüzenski pondejlek. Dekle pa pojbičke so se špilali tö z remenkami. Menši so je potačkali na trávnikaj. Eno lüknjo so naredli pa so tam mogli nutri potočiti. Vekši pa so penaze nutri lüčali. Steri je zavado, tistoga je djajce bilau." Baug plati na remenke pa na tanače! Dobro bi bilau, če bi drügi tö volau dobili, pa bi nam kleti več lüdi poslalo remenke, pisance v muzej na razstavo. Marija Kozar BIBLIOBUS V PREKMURJU Želja po bibliobusu, torej avtobusu, ki bi po krajih bivše soboške občine, v katerih ni knjižnic, krožil, prevažal knjige in jih ljudem izposojal, je stara natanko dvajset let. V svoj programski in finančni načrt dela si ga je nekdanje vodstvo Študijske knjižnice v Murski Soboti postavilo namreč že leta 1975, a do njegove realizacije ni prišlo vse do današnjega dne. Večina drugih pokrajin na Slovenskem ga je dobilo že pred omenjenim letom (ali le nekaj let pozneje), naša ga ni zmogla kupiti, in ga tudi zdaj ne bi imela, če nam ga ne bi uspelo dobiti čisto po naključju. Podarilo nam ga je namreč podjetje Kompas iz Ljubljane, kateremu je služil za potujoče menjalnice na mejnih prehodih. Ko ga le-to ni več potrebovalo, je vozilo ponudilo eni od ljubljanskih knjižnic, ki pa ima že leta in leta vpeljano bibliobusno izposojo. Ljubljanski kolegi knjižničarji so tako o možnosti, da lahko na lahek način pridemo do manjšega avtobusa, obvestili nas, soboške knjižničarje, in po raznih poteh in zvezah smo ga dobili res mi, dobili čisto zastonj. Avtobus znamke mercedes-benz je sorazmerno mlad, dobro ohranjen, z malo prevoženimi kilometri, zato bo za prvo silo dober. Svoje poslanstvo bo sposoben opravljati še nekaj let, morda do časa, ko bo tudi naša pokrajina med Muro in Rabo postala bogatejša, ko bo potemtakem tudi Prekmurje tako bogato v duhovnem in materialnem pogledu, da bo potrebovalo pravi bibliobus, ki ne bo prevažal in izposojal le knjig, temveč tudi drugo knjižnično gradivo, in da si ga bo lahko tudi privoščilo. Zdajšnji bo imel kapacitete 2.500 do 3,000 knjig, voziti pa bo začel v nekaj naslednjih dneh, najkasneje konec marca ali v začetku aprila. Najprej bo nekaj mesecev vozil poskusno, do takrat namreč, dokler ne bomo izvedeli za interes ljudi zanj, dokler ne določimo njegovih stalnih poti, postajališč oziroma izposojevalnih mest, idr., nato pa redno, stalno. Pripeljal bo vse do Matjaševcev, Trdkove in Martinja, torej tik do meje z Madžarsko oziroma s Porabjem. Najbrž bi bilo koristno tudi za porabske Slovence, če bi ta potujoča knjižnica lahko prišla celo do njihovih krajev in domov, a kaj, ko kaj takega, žal, ni mogoče. Zaenkrat bo možno le to, da se bo npr. kdo od Gornjeseničanov vanjo lahko vpisal in si potem knjige iz nje izposojal. Izposojal enkrat mesečno morda v Martinju, ko bo bibliobus pripeljal v ta kraj. Bibliobus bo shodil, bo speljal končno tudi vPrekmurju. Seveda bo njegove poti in knjige v njem nove občine na Goričkem tudi nekaj stalo. Zastonj njegovo delo ne bo. Zastonj bo le lepa, dobra, vredna knjiga za njegove uporabnike, za bralce potujoče knjižnice. Ta pa nam je v razburkanih in težkih časih poleg denarja tudi potrebna. Jože Vugrinec Porabje, 6. aprila 1995 Opis naravnih pojavov se ujema z naslednjimi deli iz khjige o Razodetju Svetem pismu: - ”... je prišla ura njegove sodbe..." (Raz 14,7) -v"... sedmih poslednjih 4 510 MILIJARD Slovenska vlada je, kljub nasprotovanju treh ministrov (za znanost, kulturo in kmetijstvo), sprejela predlog letošnjega proračuna. Po besedah finančnega ministra Mitje Gasparija Slovenija ne varčuje dovolj, radj pa bi neizmerno trošili. Če se bo letos v državno malho nateklo 521 milijard tolarjev, bo to pomenilo za nekaj manj od odstotka nižjo obdavčitev plač. In če bo parlament soglašal s 510,4 milijarde tolarjev proračunske porabe, se bo moral sprijazniti s tem, da vsega, kar predvidevajo nacionalni programi in drugi zakoni, letos ne bo mogoče spraviti pod streho. PROMETNA NESREČA OBRAMBNEGA MINISTRA Na gorenjski magistralki se je pred kratkim v prometni nesreči hudo poškodoval slovenski obrambni minister Jelko Kacin. Osebni avtomobil Nissan primera, ki ga je vozil Kacin sam, je trčil v avtobus. Vzrok za nesrečo je nepravilno ministrovo prehitevanje. Ranjenega Jelka Kacina so prepeljali v ljubljanski klinični center, kjer so ga morali operirati zaradi natganine prsne aorte. Poleg omenjene poškodbe je utrpel še lažji pretres možganov, zlom leve nadlahti, zlom več reber, zlom levega gležnja in poškodbo nosu. 3. EKO SEJEM 95 razstavljalcev iz Slovenije in tujine se je zbralo v Celju na štiridnevnem 3. EKO sejmu. Na njem so izročili tudi priznanja za ekološki izdelek leta 95 in ekološko tehnologijo leta 95. Prvo je prejela izbrana nova generacija pralnosušilnih in hladilno-zamrzovalnih aparatov Gorenje, drugo pa nova tehnologija za kompostiranje organskih odpadkov Bioktoga iz Ljubljane. Jajjaaa?! Vej pa don nej?! VÜZENSKI GOL(F) Vüzenski gol(f). Vendrak 2-3 lejta ge, ka so v Bük- fürdőni naredli prvi golf (János Palotás), pa so tak na velki bili, ka kak smo prej zdaj mi že tö moderni na Vogrskom. V interjuni s Hildo Čabai pa leko štete, ka pri nas v Porabji že več stau lejt geste golf. Inda svejta so mali mlajši vzeli reménke (pofarbane djajca), na traniki skopali male lüknje, pa so audaléč potačkali reménke prauti lüknjam. Šteroga djajce je največkrat v lüknjo spadnilo, tisti je gvino. Moderno bi pravli, ka so se mlajši špilali golf. - Nej bi gnauk trbölo pozvati v Porabje Clintona, Busha, Forda pa takše fele lüstvo, ka bi se pri nas špilali golf? Depa s svojimi djajcami! Remen pa reménke. V ništarnaj merkanarskaj vauzaj tö svetijo Vüzenek. V ednoj, v šteroj so sami takši, šteri čakajo na svojo smrt, tö majo reménke. Depa zavolo humanosti ne smejo biti rdeče, liki povejmo, sive. Zato, ka prej rdeča farba spomina na krv, štero so uni s tem, ka so nakaka vmorili, vöpreledjali. Zdaj tö majo enoga hüdodelca, šteri de - iz humanosti - na Vüzenek leko gledo v svoji celi sive remenke. Remen pa vzemejo po Vüzenki, s šterim ga zvežejo na stolico (s kem bole de se trgo, s tem bole sivi grata), pa ga z elektriko bujejo. - Telko so vrejdne sive djajca na Vüzenek. Dolarski dež. Več sreče so meli etognauk tisti v Bostoni, šteri so té tam kauli odili, gda z neba nej dež üšo, liki dolarge. Samo se je prej tak prašilo. Policija je več kak 7 gezaro merkanarski penaz vküper pobrala po stotkaj, petdesetkaj pa dvajščicaj. Tačas, ka sivi pojbov nej bilau, je lüstvo flajsno gorbralo bankovce. Dotejgamau se je eške niškenej glaso, ka bi dolarge nje- govi bili. - Zlaudik, ka ste Vi (pa ge!) nej tam ojdli, gda je tisti dolarski dež üšo!? Pa če rejsan bi nej meli s sebov drženco?! Nebeski pér. Tak vögleda, ka nemo sreče meli s tistim alkoholom tö nej, šteroga so čednjaki nin daleč daleč v univerzumi najšli. Geste prej nikši velki oblak, v šterom prej telko alkohola geste, ka bi 400 trilionov trilionov péra leko nataučili. Baja je samo tau, ka bi sveklost (300 gezaro mejtarov na sekundo) tö samo 10 gezaro lejt táprišla. - Baug moj, Baug moj, pa kak naleki bi zaj na Vüzenek leko bili. Z neba je prišo. Z neba je prišo tisti falat leda tö, šteri je nutri v edno visoko šaulo düno v Meriki. Vüpajmo se, ka do don tisti študenti srečo meli. Zato, ka pred vižgami (izpiti) jim prej nej slobaudno želeti dosta sreče, liki klobük dreka. - Aldov, ki so ga dobili, je tak grato, ka so v ednom fligari sronjek vöspraznili, ka je v lufti zmrznilo. Dosta sreče! Vejpa je prej lejpi velki falat büu. Boj(dikaj) boter! En človek, šteri ma tri mlajše, je za botra proso znanoga pa bogatoga podjetnika pa parlamentarnoga posanca Morvayna. Boter je poslau za dar 20 gezaro forintov. Par mejsecov je minaulo, Zdaj pa te Oča na biroviji tauži botera, šteri naj prej njemi plača 1,6 milijona forintov, ka ma je telko škode naredo. Un je prej poštano sto gorprijati svojoga vendega (gosta), zato je dau vöpofarbati cejlo ižo, lejpe nauve tapete gordjati, nauve moderne omare küpo, delat tö nej odo več mejsecov, ka prej ka pa če ranč tisti cajt pride boter na obisk.. Morvay pa de se zdaj leko pravdivo. - Če bi nej znau, ka je tisti človek Rom(a), bi pravo, ka tau je ciganjija. Tak se pa ne Vüpam, ka povejo, ka sam rasist, pa mo leko üšo na birovijo. Tau je buma velka romanija. (Nej Romanija, ka te de me pa ger lliescu taužo.) Francek Mukič O tem je bilo največ govora na srečanju med predsednikom županijske skupščine Železne županije in županom mestne občine Murska Sobota. Dr. Gyula Pusztai in Andrej Gerenčer sta se srečala 21. marca v Monoštru. Po kratkem pregledu dosedanjega sodelovanja med Železno županijo in soboško občino sta se sogovornika pogovarjala o tem, katera so tista področja, na katerih bi lahko dosegali s skupnim nastopom večje rezultate. Kot akutno vprašanje tovrstnih pogovorov se je spet pojavil problem železniške in tudi cestne povezave med Slovenijo in Madžarsko. Andrej Gerenčer je gostitelja seznanil s tem, da so se v Sloveniji odločili za traso Murska Sobota-Hodoš. Iz neuradnih virov vedo, da na Madžarskem končne odločitve še ni, tako ni nobenih garancij, da se bodo tudi pri nas odločili za to inačico, kajti tudi županija Zala je precej zainteresirana za železniško povezavo. Točnejših informacij v zvezi s tem tudi dr. Pusztai ni znal podati, obljubil je, da bo posredoval prošnjo prometnemu ministru R Madžarske. O odpiranju novih mejnih prehodov je gospod Pusztai povedal, da - po njegovih informacijah - letos ne bodo odprli nobenega novega mejnega prehoda med Slovenijo in Madžarsko. To preprečujejo predvsem finančne ovire. Na srečanju je bilo tudi precej govora o načrtovanem regionalnem sodelovanju v ti. Zvezi občin ob tromeji. Sogovornika sta se strinjala s tem, da je bodočnost v združenjih, ki segajo preko meja, kajti tudi evropske institucije so naklonjene takim oblikam sodelovanja. -MS- Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo soboto ob 9.40 na 2. programu madžarske televizije Naslednja oddaja bo 8. aprila 1995 Porabje, 6. aprila 1995 5 MO PRIŠO NAZAJ V ROJSTNI KRAJ Vsikši keden, gda pakiramo pa razpošilamo naše novine Porabje, človek gleda atrejse pa si misli, kakšni lidgé se "skrivajo" za (i)menjami. Sploj te grata najgeri (radoveden), gda vidi, ka je atrejs z Merike. Med njimi je Franc Bedič, on je že več tri lejta naš Vören bralec. Nej dugo nazaj je prišo na gledanje v svoj rodni kraj, v Büdince. Emo je nika opraviti v Varaša. Če je že tü ojdo, je staupo v našo uredništvo. Kak je sam pravo, najbole za tau, ka ga je düšna vest pekla, ka nam prej mora plačati naročnino (előfizetési díj). Ka se prej tau pravi, ka ma mi samo pošilamo novine, on pa ne plača. Te smo se pa tak pogodili, ka namesto dolarov nam plača s pogovorom. "Ge sam odišo v Ameriko 1980. leta. Odišo sam samo na gledanje. Mam brata tam, on je odišo 1957. leta. Te sam se tak odlaučo, ko mo tam ostau. Dvej leti sam delau za ednoga, 82-oga sam pa šeu na svojo rokau delat. Delamo vse, ka trbej pri ižaj. Zidarsko delo, znautra vöpucamo, poda notdejvamo, nauve streje dejvamo. Delamo po cerkvaj tö, farbamo." Kak je bilau, gda ste Prišli v Meriko, ste znali kaj engliški? "Moji prvi kedni so nej tak slabi bili, ka gestejo tam lidgé z Vogrskoga, Porabski Slovenci, šteri glij takši jezik gučijo kak ges. Ges sam najprva delo za ene, šteri so Prišli iz Števanovec. Oni so meli tam že bauto pa krčmau. Nekak me je te gnauk pelo v tisto krčmau, ,tak smo se srečali. Njim se delau vsefalé, te ešče na Črno, ka sam nej meu svojo obrt. Po večeraj pa po sobotaj in nedelaj sam delo za njé. Dosta lüdi je k njim v bauto ojdlo. Ona je vsakšoga poznala. Če je prišo kakšen Slovenec, je včasin prala: "O, té pa je s staroga kraja. Jöö, pa te tan vcuj... Pa ka delam?" Tak so te lidgé namé začali zazavati. Poj k meni, ge tö nücam... Tak sam te 82-oga šeu na svojo rokau delat. Ges sam dosta dela meu, lidi sam gordjemau za delavcev Ka pa familija? "Ges sam odišo sam od tec, 81-oga sam se oženo. 92-oga smo raznok prišli. Za leto pa pau me je žena prosila, ka bi nazaj prišla, tak Zdaj pá vküp živiva. Žena je tö Slovenka, z Matjaševec. 6 lejt stara je bila, gda je s stariši odišla v Ameriko, v Cleveland. Ges sam samo 5 mejsecov biu v Clevelandi, te sam odišo v Betlehem. Meni se je tam nej vidlo, zato ka je tam vse bola ravno. Tü v Pensylvaniji je vse tak hribovito kak v Sloveniji, bregauvdje so takši. Tü se je meni bolj vidlo pa tü je moj brat tö. Istina, ka smo za brata 17 lejt nika nej znali, nej je glas dau od sebe. Gda sam ges es prišo, sam ga gorpoisko. Zdaj pri meni dela." Je v Betlehemi dosta Slovencov? "Je dosta z Madžarskoga. So iz Slovenske vesi, iz Andovec. Dostakrat se vtjüpnajdemo, v leti napravimo piknik. Če se najdemo, mi med seov slovenski gučimo. Ka pa že deco majo, oni že engleštji. Oni če razmijo tö, nazaj ne vejo prajti pa neščejo se sploj s tem cukati." Ka pa novine Porabje, kaj štete? "Vsigdar. Vse poglednem pa se najprej vönasmejem, če je kaj hejcnoga. Te pa vse vöprštem od prve do zadje črke. Te odnesem drugim, drugi pa dajo tretjim. K meni te tau nazaj več tak ne pride." Letos ste prvipaut domau Prišli? "Nej, lani sam prvipaut biu. Pa kleta pa pridem, zatok, ka mi je mati betežna, je mejla možgansko kap (boži bič jo je vdaro). Lani je dobila in ges sam te včasin prišo. Te sam ji obečo, ka za eno leto pá pridem. Mater je tau že preveč prtiskavalo, sestra je prala po telefoni, ka je materi nej preveč dobro. Ges sam za tri dni doma biu." Če bi ešče gnauk bili pred odločitvijo, doma ostati ali oditi...? "Ges mo nazaj domau prišo. Moja želja je, nazaj domau v moj rodni kraj. Če se vse posreči - Zdaj sam 51 lejt star - nemo Čako do penzije. Bom prišo domau, mo si tü ižo delau. Gda mo prišo v 62. leto, te mo prišo es nazaj. Nazaj domau. Sam navezani na svoj kraj, mam domotožje. Je tam tö lepau, šteri gleda pejnaze, si leko zaslüži. Malo lažej kak eti. (H)rana je fal, gvant je tö nej dragi, samo betežen naj ne grata človek. Dapa namé nika nazaj vlečé, če sam glij že 15 lejt tam." Marijana Sukič OBISK MARIBORSKEGA ŠKOFA V SOMBOTELU 27. marca sta mariborski škof dr. Franc Kramberger in pomožni škof dr. Jožef Smej obiskala sombotelsko škofijo. V škofovski palači ju je sprejel dr. Istvan Konkoly, škof Sombotelske škofije. Na uradnih pogovorih je bilo poudarjeno, da si morata obe škofiji prizadevati, da bi potekalo nedeljsko bogoslužje v maternem jeziku na G. Seniku nemoteno ter da do podobnih nesporazumov kot pred kratkim, ne bi prišlo. Sombotelski škof je povabil svojega kolega, naj se udeleži birme na G. Seniku. Gosta sta si po ogledu škofovske palače in katedrale ogledala tudi nekdanje poslopje semenišča, kjer se je šolal tudi Jožef Smej. Svoj obisk sta gosta končala v škofijski osnovni šoli. NOVA NALOŽBA PRI OPLU General Motors Hungary se je odločil za novo naložbo v Monoštru. Vodstvo avtomobilske firme je prejšnji teden seznanilo z odločitvijo tudi Gyulo Horna, predsednika vlade. Tako bo GM vložil 257 milijonov mark v povečanje števila izdelanih avtomobilov ter v izgradnjo nove tovarne, kjer bodo izdelovali motorne glave. Skupna vrednost nemške naložbe se bo s tem približevala 750 milijonom markam, kajti dva obrata delujeta že od I. 1992. Za območje, ki se ubada z nadpovprečno brezposelnostjo je pomembno, da bodo v novem obratu zaposlili 220 delavcev. VOLITVE V petek, 31. marca, so se v Monoštru sešli člani Slovenske državne manjšinske samouprave. Za predsednika so izvolili gornjeseniškega župana Martina Ropoša; podpredsednika pa sta postala Šandor Merkli in lldiko Pusztai. Več o tem v naslednji številki Porabja. Evgen Titan, prof.: KLIC POMLADI / Izrezanka -1995/ Porabje, 6. aprila 1995 6 ČLOVEK JE SAMO TAK LEKO SREČEN, ČE DRUGOGA TÜ K SREČI SPRAVI Porabski Slovenci smo se vsenakraje raztepli. Na priliko pred 100 lejti je na G. Seniki več kak 1700 lüdi živelo, gnes ji je kumaj polonja. Velka sreča je zatok tau tü, ka je v šestdesetaj lejtaj lüstvo samo v Varaš, v Monošter odišlo pa nej dale. Tej so se zatok nej zgübili, ka je Varaš blüzi k našim vasnicam. Edna takša ženska de vam vadlüvala od svojega živlenja, od tiste pauti, stera jo je pelala v Varaš. Ana Penzeš je z G. Senika. V Varaši, v njenoj lejpoj iži, sam go gorpoiskala. Iža je zozidana za dvej držini. Z bratom sta vküp zidala pa že tam živeta od 1972. leta mau. Ana, Zakoj si se pred 23 lejtami v Varaš znosila? Kakša paut je pelala tebe do gnešnjoga dneva? "Žmetno mi je gučati o tom. Tam morem začniti, ka smo na G. Seniki med tistimi držinami bili, gde je srmastvo bilo gospod. Moj Oča so na sezonsko delo ojdli. Vsakšo leto so odišli v marciuša pa so Prišli novembra domau. Pet mlajšov nas je bilau. Ka je pa nas gordržalo, tau je: vüpanje, vörvanje v Boga, poštenost pa delo. Moj oča so delavni bili, za držino so vse storili. Mati so drauvna, mala ženska bili, liki vörna mati. V držini nas je tri dekeu bilau. Navčile smo se čistiti, küjati, šivati, štrikati. Ge gnes sebi vse Sama zašijem. Pejnez je malo bilau pri rami, pa itak. Mati so nas tak včili, ka je nej vse pejnaz. Tau ge eške gnes držim. Če bi nej držala, bi nej mogla doživeti vse, ka sam doživejla." Ti trnok dobro "maštrijo" maš, za tau maš znanje tü. Kak si prišla do toga? "Morem po pravici povedati, ge sam nej tau senjala, ka bi knjigovodja bila. Tau je sila tak skončala. Kakoli smo srmački bili, ge pa moji bratje, sestre smo se dobro včili. Ge sam v Varaš ojdla v gimnazijo. Gda sam maturirala, te so mi ravnatelj šaule Gašpar Karči bači ponüjali, naj dem na visiko šaulo v Peč, gde bi dobila štipendijo (ösztöndíj) pa bi se leko včila za slo- venskoga profesora. Druga ponüdba je pa bila tam v vesi, delo pri Kmetijski zadrugi (Földmőveszszövetkezet), tau so Gašpar Margit néni ponüjali. Furt sam senjala, ka bi rada včila. Strašno rada mam deco. Velka dilema je bila pred menoj. Itak. Mogla sam gledati držino pa sam v slüžbo stanila. Strašno potrejbno je bilau slüžiti." Ge tak mislim, ka tvoja gimnazija nej dojšla za delo, ka opravlaš. Bila si mati, delavka pa znova pa znova si se mogla včiti tü? “Če bi komi leko tanače dala, bi povedala, ka aj se vsakši vči, gda je mladi. Istina, ka sam pri tom hasek tü mejla, ka sam že kak zrejli človek v šaulo ojdla. Etak sam znanje že s praksov leko dopunila, steri pa nikše prakse nejma, ma je žmetnejše razmeti vse, ka se vči. Pa itak. Žmetno je bilau. Steri je tau nej probo, ne vörva." Zakoj si pa v Varaša zozidala ižo? Kak zdaj nazaj gledaš, bi nej baukše bilau na G. Seniki zidati? 'Tista so takša lejta bile. V Varaši sam delo dobila, s tejn vred bi se rada es znosila tü. Istina, ka sam že 32 lejt stara bila, gda sam ižo zgotauvila pa sam se znosila v Varaš. Te sam se oženila tü. Žau, moj zakon je nej dugo trpo. Tü sam ostala z leto dni starim sinom Sama, Sama sam ga gorzranila pa ga nes šolarivam." Ka pa gnes tebi znamenüje G. Senik? Léko ti je bilau tam njati rojstno ves? “Ge ne vejn, kak so s tejm drugi lüdje. Liki ge sam Sprvoga takšo domotožje (honvágy) mejla, ka sam po večeraj vö z rama üšla pa sam se obernaula prauti G. Seniki, pa sam samo gledala, gledala "domau". S toga sam dosta nej pistila. Vsakši drügi keden dem domau. Tam v rojstni iži mi žive brat, Karči. Njemi pomagam čistiti, zaprati, küjati. Tam zemlo tü delamo. Tau me sploj veseli. Povedla si, ka se tvoj sin Tibor eške vči. Kama on ojdi v šaulo? "V Somboteli se vči na visikoj pedagoškoj šauli. V dijaškom domi je cejli keden. V petek pride, v nedelo odide nazaj. Zdaj ojdi v drugi letnik. Eške je duga paut do toga, ka konča šaulo. Rad bi nazaj prišo v Varaš. Sploj rad je doma, rad ojdi na G. Senik tü. Samo, ka že njegva draga babica, moja mati, ne žive. On go je sploj rad emo." Če zdaj sto té reči šté, te me gvüšno napamet pride, kak si ti drauvna ženska, leko takšo paut notzopojdla. Ka ti je davalo mauč? "Eden minut sam nej stanila. Tau tü morem povedati, ka sam nigdar nej razkapala v pejnazaj, nigdar sam si nej po želji dopistila tau ali tisto. Sina sam tü tak včila. Nagnauk sam ma mogla dati lübezen pa strogost (szigorúság). Ovak bi se zgübila. Ka mi je davalo mauč? Vörvanje v Boga. Moji starišje so nas za bogaboječe, za vörne včili. Vüpala sam v Bogi, pa do tejgamau mi je furt pomago. Baugi vala mam zdravje pa mauč, ka dugo-dugo lejt na den 12-16 vör delam aktivno. Zvün slüžbe nistarnim malim firmam tüj doma knjižim (könyvelek), delam v ogradci, na zemlej." Od ednoga brata Znam, ka je doma, drügi je pa tüj, blüzi tebi. Ka pa dvej sestri? "V našoj držini je najvekšo "bogastvo" bilau poštenost pa lübezen do drugoga. Poštüjemo eden drugoga. Sestri sta nej doma. Na Vogrskom sta oženjeni. Liki vsakšo leto se srečamo na vsijsvetcovo. Te poglednamo, okinčamo starišov grob pa smo cejli den vküper." Povedla si mi, ka sta po tvojom velka vrejdnost lübezen, poštenjé. Tau sam tü čüla, da rada za druge lüdi tü napraviš tau pa tisto. Tau tebe veseli? "Sploj. Doma na G. Seniki Zdaj nej dugo, ka smo zgübili našo drago sausadico, Ropoš Verono. Gda sva müva s sinom domau prišla, oni so me tak čakali, kak če bi ge njigva (h)či bila. Večkrat sam ojdla pa sam njim pomogla. Rada sam bila, če sam s tejm njim veselje sprajla. Ali drugo. Že par lejt v različne evropske rosage organiziram izlete (kirándulásokat). Ge iz toga nejmam (h)aska. Ge tü tak plačam paut kak vsakši drugi. Liki sploj me veseli, če se lüdje dobro majo, se z lejpimi spomini vračajo. Najvekšo veselje je pa tau, ka me po tistim tüj v Varaši spoznajo, me pozdravijo." Zadovolna si s tvojim živlenjom? "Ge sam zadovolna. Aj mi Baug dá zdravje, škem vörno delati tadala, če sam že rejsan nej 20 lejt stara. Dapa eške me dosta vse čaka. Če sam rejsan nej gratala leranca, Zdaj me sploj veseli, ka delam v ednoj šauli tüj v Varaši. Veseli me, ka vsakši den čüjem deco, njigva veselje, brige. Kak je vrejdno živeti po mojem? Če si srečen. K tomi pa, po mojem nej trbej samo pejnaze Človek je samo tak leko srečen, če drugoga človeka tü srečnoga naredi." S tejmi lejpi rečami v vüjami sam se Poslovila od Ane. I. Barber NAŠE PESMI (96) KRISZTUS NAM JE OD SZMRTI SZTAO Krisztus nám je od szmrti sztáo Alleluja, hvála bodi vszigdár Bougi Za vol nassega veszélja Alleluja... Za nevolnoga csloveka Alleluja... Szmrtyom je greihe vsze plácsao Alleluja... Poszvedocso je sztánynyom Alleluja... Angyelje szo naszveisztili Alleluja... To Jezussovo sztanejnye Alleluja... Prvin sze szkázao Márii Alleluja... Drágoj szvojoj materi Alleluja... Szkázao sze je Magdaleni Alleluja... Szvojim drágim apostolom Alleluja... Petri, Jánosi i drügim Alleluja... Szvojim drágim vucsenikom Alleluja... Zatto sze mi veszelimo Alleluja... Teda veszélo szpeivaimo Alleluja... Na te vüzenszke szvéte dni Alleluja... Diko szpeivajmo Goszpodni Alleluja... Hvalen boidi Szveto Troisztvo Alleluja, hvala bojdi vszikdar Baugi. Amen. (Porabska varianta vélikonočne pesmi iz rokopisne pesmarice Štefana Pinterja (Gorenji Sinik, 1864), katere prva kitica je bila zapisana v Stiškem rokopisu že v 15. stoletju.) -mkm- Porabje, 6. aprila 1995 7 OTROŠKI SVET PUST NA ŠOLI Na gornjeseniški osnovni šoli so tudi letos organizirali "fašenski" karneval. Malo smo sicer zamudili, toda vseeno bi objavili ob sliki še nekaj mnenj učencev. "Meni je bila najbolj všeč stara babica. Bila je v črni obleki, v eni roki je držala palico, v drugi pa "ceker" "Otroci iz 2. razreda so predstavili zgodbo iz filma Kremenčkovi (družina Flinston). Zelo dobro so igrali in tudi maske so imeli posrečene. Z njihovo pomočjo smo pokukali v kameno dobo." "Bonbonček" je bil zelo domislena maska. Napravili so ga iz celo- fana in kreppapirja. Tudi komisiji za ocenjevanje je bil všeč, saj je dobil nagrado." SLAVKO ZGONEC: ZGODNJE POMLADANSKO CVETJE Med prvimi rastlinami, ki spomladi poženejo izpod snega, so tudi jetrnik, trobentica in teloh. Ker je teloh strupen, ga ne bomo izkopavali in nosili domov. Popolnoma drugače pa je s trobentico in jetrnikom. Ko gremo na izlet v naravo, previdno izkopljemo nekaj teh rastlin in jih prinesemo domov. Posadili jih bomo v lonček ali nizko skodelo. Lahko posadimo tri rastline skupaj, ki bodo bogato cvetele. To bo lep pomladanski šopek, ki ga bo vsaka mamica vesela. Lahko pa napravimo tudi kombinacijo in posadimo skupaj eno trobentico in dva jetrnika. Ko bo naš cvetoči šopek odcvetel, bomo lonček ali skodelo, kamor smo posadili rastline, prenesli na vrt ali balkon, kjer bodo rastle naprej. Mi pa jih moramo redno zalivati in gnojiti. Prihodnjo pomlad pa bomo imeli še več veselja, ker bodo rastline še bolj bogato cvetele kot letos. Hodim na gornjeseniško osnovno šolo. Kmalu bom stara 13 let. Naša šola stoji sredi vasi. Ima 66 učencev in |12 učiteljev. Imamo razne prostore, to so telovadnica, kabinet za pouk kemije in fizike, lepo urejeno knjižnico, ladijski studio in učilnice. Peti in osmi razred sta v novem delu zgradbe. V prvem nadstopju in pritličju je ravnateljska soba in zbornica. Razen pouka imamo razne krožke. Z velikim veseljem jih obiskujemo, ker nas zanimajo. Imamo folklorno in lutkovno skupino, pevski zbor, zdravstveni in prometni krožek. V naši šoli je čistoča, za to zmeraj moramo skrbeti. Pouk se začne deset minut čez sedmo in traja do pol enih. Otroci, ki stanujejo blizu šole, hodijo peš ali se pripeljejo s kolesi. Drugi pa z avtobusom. Po navadi imamo šest ur. Popoldan smo nekateri v podaljšanem bivanju. Ob štirih gremo domov, takrat smo že utrujeni. Radi imamo našo šolo in smo ponosni nanjo. Andreja Nemet 6. r. OS Gornji Senik DIJAŠKI DAN NA GIMNAZIJI Predajam ti ključ šole in odgovornost. 4. razred je uprizoril sceno iz romske vasi. Tudi Števanovski malčki se pripravljajo na veliko noč. Porabje, 6. aprila 1995 BLAJŽENE VÜZEMSKE SVETKE VAM ŽELIMO Skupnost borcev Prekmurske čete - brigade Murska Sobota Zvezi Slovencev na Madžarskem Dragi prijatelji! Z vašo pomočjo nam je 21. marca letos uspelo uresničiti skromno, pa vendarle globoko doživeto, slovesnost ob grobu, pred 50. leti padlega, takratnega komandirja Prekmurske čete, Alojza Škrjanca-Mirka. Prav posebno smo bili prijetno presenečeni ob pogledu na obnovljen nagrobni spomenik, ki vas je nedvomno stal mnogo truda in nenazadnje tudi materialnih sredstev. V zahvalo za vaše sodelovanje je domicilni odbor Prekmurske čete sklenil, da se vam oddolži s skromnim darilom petih knjig monografije Prekmurska četa med Muro in Rabo. Knjige so namenjene šolam s poukom slovenskega jezika in knjižnicam s slovenskimi knjigami. V pričakovanju še nadalnjega sodelovanja še enkrat iskrena hvala! Po pooblastilu tajnik Štefan Sreš NIKA ZA SMEJ POSLOVILA SE JE Naša draga Lujza je strašno žalostna. Njeni dragi Franci go je znauro. Njena žalost je tak velka bila, ka je napisala pismo pa slobaud vzela od svojga dragoga. Napisala ma je, ka gda de on njene reči što, te že njé nede na svejti. Etak je pisala: "Tvoja hamišija, tvoja nezvestoba (hütlenség) me je v smrt zagnala. Baug s tebom! Tvoja Lujza. Samo eške telko. Včara sam pri tebi pozabila moj francuški ruž. Zranja mi ga prinesi nazaj, sploj mi je potrejben." VUJZNILI SO SE KAK TALANIN PES Etognauk je v ednom rosagi ministrski predsednik notzglaso svojim ministrom, ka potejn toga vse baukše baude. Meli do krü, vrastvo pa meso, vekše plače tü dobijo. Eden minister pa etak: "Gospaud predsednik, té dober glas že gnes moreta gorapršteti v televiziji. Malo pomirite lüdi po cejlom rosagi." Ministrski predsednik pa Zdaj etak pravi: "Gospaud minister, vi ste se vujznili, nej ste me dobro razmeli. Ge sam tak pravo, ka mo mi vse meli, nej pa lüdje." BETEG Naša Giza je etognauk k doktori üšla. Doma je že Večkrat tak mislila, ka se ji mejša v glavej. Gda se etak tauži doktori, go pita, če je v njenoj držini niške nej bio nauri. Naša Giza si pa Zdaj malo premišlava, pa etak pravi: "Nej, nej. Pa itak morem povedati, ka je tau nej cejlak istina." Doktor pa pita, ka tau znamenüje. Giza pa etak: “Vejte, mojma moži pamet je tü slaba gratala. Etognauk je tak pravo, ka je pri nas v rami on gospaud." GLÜPOST Naš Peter se je etognauk etak valo: "Moja žena pa ge sva sploj vküp valaun." Padaš ga pa pita, zakoj? Peter pa: "Ge strašno frčam v noči. Moja žena je pa glüpa kak štük." I. Barber Slovenska manjšinska samouprava MonošterSlovenska ves vabi slovenske prebivalce Monoštra na srečanje, ki bo 18. aprila 1995 ob 17.30. uri v prostorih Zveze Slovencev (Monošter, Deak F.u. 17.). Szentgotthárd-Rábatótfalu Szlovén Kisebbségi Önkormányzata találkozóra hívja a város szlovén nemzetiségű polgárait, melyre 1995. április 18-án 17.30 kerül sor a Szlovén Szövetség nagytermében (Szentgotthárd, Deák F.u. 17.). ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767 Tisk: SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4, 69000 Murska Sobota Slovenija Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993 se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).