248
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J aro slav. 7.
Eahira.
Kahira je poglavitno in najimenitniše mesto arabskih zemelj. Po njej se ravnajo povsodi, koderkoli arabski govore in koderkoli veljajo arabski običaji. Kahira nam priča, kaj je znala izvesti doba Kalifov, in kaj premore arabska sila tudi dandanes. Stoji pa to saracensko mesto na peščeni ravnini V4 milje od desnega brega nilskega, in njemu nasproti na trdih skalnatih tleh libijske pustinje stolujejo kraljevske piramide Faranov. Kahira je ključ gorenjega Egipta, kakor pravimo, in dostojna naslednica najstarejih in največih mest kraljevskih Tebe in Memfida. Kahira se je razvila in razcvela v srednjem veku, ko je Evropa še v barbarstvu tičala.
Kdor je bil v Londonu, more si nekoliko misliti gnječo po ulicah kahirskih; in te ulice so vrhu tega zelo ozke, hrup pa tak, kakor morda v nobenem drugem mestu na svetu ne, kajti Arabci so neverjetno živi in glasni. Prve dni me je vselej glava bolela, kedai* sem iz tega vrišča domu prišel,  prav tako se zdi člo-
249
veku, kakor da je vse razburjeno po mestu. Ta srečaš trope težko obloženih kamel, tam jezdece na brzih konjičih arabskih; tu kričeče nosače, tam čredo bivolov; tu svirajo muzikantje egipške napeve, ki jih spremljajo s pavkami in rezkimi svirkami, tam ti na peto stopajo tihotapni osli; vse to in mnogo druzega sličnega se vrti in ziblje v pisanem kolobaru po ozkih ulicah. Skoraj bi moral človek imeti oči spred in zad, da ga ne prevrnejo, pohodijo ali vsaj osujejo. Najbolje pogodi, kdor jezdi po mestu, tako najlaglje se prerije, in na vse vrh tudi ni dolgo temu, ko je bilo v Kahiri še nečastno, celo tudi zaničljivo, peš hoditi.
Kdor bi rad spoznal orijent, naj gre v Damask ali v Kahiro, in dovolj bode videl; tu so zapustili Saraceni najlepših stavbenih spominkov. Carigrad ni druzega nego velikanska zmes najrazličniših poslopij, lesenih in zidanih, ali napol zidanih, vrlo lepih palač in neznatnih koč, in vse to brez pravega lica. Kahira pa je tako rekoč vlita, in vse eno, kar se je pozneje dodalo ali obesilo na-njo, ni je v bistvu niti zlepšalo niti skazilo. Polna luna je bila, ko sem prvikrat v Kahiri prenočeval. Zaspati nisem mogel, šel sem toraj na plosnato streho visoke hiše, v kateri sem stanoval. Užival sem nepopis-Ijivo lep razgled. Dozdevalo se mi je, da ni noč, nego lep, prijeten in miren dan. Oko mi je blodilo po brezštevilnih terasah velikanskega mesta, po vitkih minaretih in po tankih palmah, ki so se zibale visoko v zraku. Ni bilo slišati ne hoje ne glasu po ulicah, povsodi je bilo tiho vse, kakor da je mesto izmrlo.
Skoro ni mogoče,  ne dopovedati ne popisati,   kaj vse občuti tujec, kedar prvikrat po Kahiri hodi.   Noben malar bi ne mogel zliti v eno celoto vseh teh tujih obrazov,  skupin  in sprevodov,  ki  se povsodi razgrinjajo pred gledalcem. Najprvo sem srečal več jahajočih žensk; kaj tacega nisem videl v Carigradu,   tam se imenitniše .ženske vozijo.   Navadno jaha  po   več  gospej   skup,  z deco in z robinjami,  in če je še tolika gnječa,  vendar ^e jim  spoštljivo ogne vse.   Koj v drugi ulici sem naletel na  oglušno kričanje in ravsanje;  saj pravim, človek mora videti ozke ulice kahirske in poznati žive in glasne Arabce,  da si more misliti take in enake kra-mole. Res se je bilo uže bati, da nastane nevaren pretep ,  tako so se suvali in rili.   Naposled so se prerili trije slepi starčki skozi gnječo, eden je piskal na pisal, druga dva sta ropotala po pavkah,  da so ušesa bolela. Za njima je prijahal junašk možak z rudečo zastavo v roki.   Za njim so prišle tri deklice fantastično zavite v belo obleko in pajčolane,  in na to se je prikazal velik baldahin, pod katerim je nevesta šla. Za nevesto so se vrtile plesalke in za  vsemi so peljali  velik   boben,   s katerim so ropotali, da je bilo strah.   Okrog tega sprevoda svatovskega  se je  trlo radovedno ljudstvo in jaz .sem zahvalil Boga, ko sem se iz te gnječe in tega krika preril v postransko bolj prazno ulico.
Tako se vrste obrazi v tem zares originalnem mestu. Ljudstvo je nevedno kot deca, in ga zabavajo najnesla-niše predstave. Zato je v Kahiri toliko skakalcev, vrvo-plescev, metalcev, kateri razvijajo navadno telesno silo, in njihove surove šale in slabi dovtipi spravljajo vse v smeh. Tu srečaš drviša, ki s svojo čudno umetalnostjo izvablje kače iz hiš, tam čarodejnika, ki s čarodejnim zrcalom tatu osleduje; tu razvija bistroumni rokohitrec svojo izurjenost, tam kriče nad pešci poganjači kamel; tu tulijo in zarekujejo glumači, tam stopajo malerično opravljeni resnobni Beduinci; tu dirjajo rudeče opravljeni egipški častniki, tam se gneto gruče abesinskih delavcev; tu javkajo najete babure, ko mrliča k pogrebu spremljajo; tam se slišijo ročne orgljice po kavanah, katerih je do 1800 v vsem mestu; tu se razlega klicanje muezinov s 400 minaretov;  tam  se  pode celi korušlji
sestradanih psov, Kateri popadajo, kar dosežejo; tu ali tam pa je zopet kaj druzega, in ves ta neizreiiljivi hrup traja celi božji dan. Res čuda, da ni več in večih nesreč ! One ulice, po katerih je največ prodpjala''c, so tudi pokrite, da so tako zavarovane pred žgočim solncem, vse imenitniše ulice pa imajo vrata, ki jih ponoči zapro. če se stanovalcem poljubi, pa tudi čez dan, če jim k'^že, Mesto je razdeljeno na 53 četrtij, tujci imajo svoje xjd-delke, na pr. judovski, grški, koptovski, frankovski itd. Štirje trgi so posebno obširni, in v dva stopa Nil ob povodnji. Hiše kahirske so sploh z opeke zidane, kak^r je uže navada po Egiptu od starodavnih časov sem, ali zidane so slabo. Imajo po dvoje, tudi po troje nadstropij; okna, kar jih gleda na ulice, in teh je malo, ta okna so omrežena, in le okna, ki drže na dvorišče, in teh je največ, odprta so. Čudno se zdi človeku, kedar prvikrat hodi po takem mestu, ko maloijje ol^no dobi na izpregled. Poslopja dostojanstvenikov so velika in lično zidana; spodnje nadstropje je z rezanega kamenja, in vsak sklad je pobarvan rudeče ali zeleno. Po vseh nadstropjih so pritisnjeni lični balkoni in nekateri z umetno rezljarijo zamreženi. Skoraj vsaka hiša ima pri tleh veliko dvorano, ki na dvorišče drži; v njej sprejema hišni gospodar goste in obiskovalce. Tudi ima vsaka imenitniša hiša kopel, lepe vrtove in dobre ko-njarnice.
Sredi mesta stoji novi grad Kaissun, ki ima 60 elegantnih sob in 4 salone, v katerih visi 3S velikanskih zrkal; stene so prestrte z najtežjo svilenino in dragimi tkaninami.
Mošeje kahirske so jako lepe, ena lepša od druge, in te mošeje s svojimi vitkimi minerati in s svojim ve-likolepjem dajo mestu prikupljivo lice. Štiri mošeje se še osobito odlikujejo po svoji velikosti in odlični stavbi. Mošeja tulunska je obširna zgradba 9. stoletja, trdijo, da je najlepši spomenik egipški iz časov arabskih. Da-si je pod turškim gospodstvom skoraj uže na pol razpadla, vendar se izvedenci še vedno čudijo lepo izpeljanim svodom in stebrišču. Mošeja El-Hakim je znamenita zbog starosti, razsežnosti in lepotičja. Mošeja El-Hašar pa ima prekrasno kuplo, premnogo prostorišč in dvorišč za spreijemanje božjepotnikov, kateri se v Meko grede tu shajajo in zadržujejo. Ta ustanova vzdržuje tudi muhamedansko višo šolo, ki je nekako središče afrikan-ske muhamedanske učenosti. Tu se shajajo najodličniši učitelji, in imajo na razpolaganje veliko, še dosti dobro knjižico. Potem je še mošeja sultana Hasana, katera se odlikuje po velikosti in visočini svoje kuple, po visokosti minaretov, po dragocenem marmorju, pa po arabeskah, s katerimi je skoro preobložena.
Tudi javnih kopališč je v Kahiri mnogo, ravno tako tudi vodnjakov, kateri iz Nila vodo dobivajo. Ti vodnjaki so obširna poslopja, nekateri slone na stebrih; v gorenjem nadstropju je navadno šola za ubožno deco. Spomina vredni so tudi bazari, vetrovi in vodovod, ki je v trdnjavski grad napeljan, pa dva lepa pokopališča, eno v mestu, eno zunaj mesta.
Podkralj Imail-paša, v Parizu odgojen, zlepšal je Kahiro na vse strani. Vsi njegovi gradovi so v evropskem slogu sezidani, ali z orijentalskim nagizdjem opravljeni.
Znani imenitni trdnjavski grad stoji na čelu moka-tamskega gorovja, in ni skoro moči do živega priti mu. Ta grad je navadna rezidencija podkralja, ki ima ta prekrasno palačo.
Tudi kažejo razvaline kraljevskega poslopja Sala-dinovega, in blizo ondi tako zvani Jožefov vodnjak, širok in globok, da se mu vse čudi; trdijo, da ga je dal Saiadin izkopati.
V Kahiri je veliko zidal in predelaval tudi znani
250
Mehemed-Ali;  postavil  je  več vojašaic,   vzlasti  pa  je predelal ia zlepšal poslopja na gradu.
Stanovalcev ima Kahira 374.838.  kakor se je izvedelo po štetvi 3. maja 1882. leta.