Čujte glas Marijinega zvončka!
2. Brezmadežno življenje.
Zadnjič vam je povedal Marijin zvonček nekaj o pobožnosti. Pravil vam je, kako se mora dober, pobožen otrok vesti do Boga. Da boste pa v resnici pobožni, poslušajte danes, kako se mora pobožen otrok obnašati do samega sebe.
Kako naj se vedem do sebe ? Ljubi moj, tako se vedi kot ti zapoveduje Bog po svojih zapovedih. — Naj-prej in pri vseh svojih delih imej pred očmi blagor in srečo svoje duše. Duša je najboljši del naše narave, zato se moramo za dušo najprej brigati. Dušo imaš le eno — če to pogubiš, si izgubljen na veke, pahnjen za veke od božjega obličja, pokopan za vso večnost med hu-dobne duhove v strašni pekel.   In   če svojo   dušo   zve-
29
ličaš — ljubi moj — o, tedaj te pa čaka na veke radost in veselje v rajskem vrtcu pri Mariji in pri Bogu. — Da se boš pa vedno vedel tako, kakor je božja volja, imej vedno pred očmisvojega angelčka va-riha. Pred vsakim svojim dejanjem se vprašaj: »Kaj pa poreče moj angelček, če to storim ?« In če ti pove vest, da bo angelčck vesel, tedaj stori! Če ti pa reče vest, da se bo tvoj angel varih žalostil — tedaj ne stori tega, ker je greh.
Varuj se greha! Posebno smrtnega greha, ki umori dušo, ki pokoplje vsa naša dobra dela, ki za-znamuje našo dušo s sramotnim pečatom sužnjev hu-dobnega duha, ki naredi dušo gnusno ... 0, kako lepa je spomladi mila, nežna cvetka. Kako dehti, kako krasno dviga svojo nežno glavico k solncu, k življenju. — Pa glej — pride noč, in na drobno cvetko pade slana. Drugo jutro vzide izza goričic zlato solnčece in pogleda dol na trato k cvetki. Cvetka ne dvigne več veselo glavice luči v pozdrav — sklonjena je drobna glavica, listi povešeni, cvetka umira ... 0, dobri moj otrok, naj ne bo ta cvetka tvoja podoba. Naj ne zamori ni-kdar greh tvojega mladega življenja, kakor je slana za-morila pisano cvetko.
Najlepši dar, ki ti ga je ljubi Bog dal pri sv. krstu, je nedolžnost. NajmilejŠi in najlepši dar je to. Kako se prikupi tudi ljudem ta čednost! Kako so s spoštova-njem opazovali Ijudje sv. Alojzija, to belo lilijo v človeški podobi I Glej, dragi moj, da to belo lilijo prineseš ne-omadeževano s seboj v raj, v nebeški vrtec, da jo iz-ročiš devic Devici: »Glej, Devica, lilija mi ni zvenela.« O, da bi vi, Ijubi moji, bili tako srečni! Torej slušaj srebrnočisti glas Marijinega zvončka, kako milobno doni: Nič ni lepšega in nič veselejšcga, kot je čista vest, kot je angelska nedolžnost pobožnega človeka — brezma-dežno življenje !
Kako pa boš ohranil svojo lilijo brez madeža ? Tako se boš vedel povsod in vselej, kakor bi videl svojega angela variha pred seboj; storil boš samo to, k a r b i upal in brez sramu storil vpričo dobre ma-mice, skrbnega očeta. Vedno se boš tako vedel, kakorbite mnogo  ljudiopazovalo.
30
Morda si že naletel, mili otrok, med svojimi to-variši na kakega, ki rad preklinja, ki se pretepa, ki nc uboga in druge nagovarja, naj nikar ne ubogajo, ki nesramno govori . . . Otrok moj! S takim ne imej ničesar opraviti! Beži pred njim, inčeteše na-govarja, mu kar naravnost povej, da si ti v Mariji-nem vrtcu, in da s takimi otroki člani Ma-rijinih vrtcev   nimajo ničesar opraviti.
Nikdar in nikoli ne opusti kake molitve ali kakega dobrega dela vsled sramu pred ljudmi! Kaj tebe briga, kaj poreko tovariši ali slabi ljudje — to boš vedno storil, kar ti bo vest velevala, kar se ti bo prav in lepo zdelo. Sveta Brigita je rekla: »Brez tebe sem za-čela,  zavoljo tebe ne bom jenjala.«
Slcdnjič se pa, dragi moj, zavedaj vedno in povsod, da si v Marijinem vrtcu. Otroci Marijinih vrtcev morajo povsod drugim biti v lep zgled, mo-rajo gledati na to, da so vsak dan bolj popolni otroci svoje nebeške Matere. Marijin otrok sem! To naj te vedno navdaja z novo močjo in z novim veseljem za vse dobro,   to naj te varuje   greha   in vodi h kreposti.
Sv. Stanislav Kostka, ta otrok popolne svetosti, se je vedno zavedal, da njegovo življenje ni za ta svet, ni za greh, ni za posvetno veselje. Vedno si je ponav-ljal: »Za kaj višjega sem rojen!« Ne za ta svet — za višje: za nebo, za Boga, za večno blaženost sem rojen. Ta misel ga je dvigala v celem življenju, ta misel ga je dvignila k svetniški popolnosti — k slavi in sreči brezmadežnega življenja!
»Za kaj višjega sem rojen!« Tako si ponavljaj. predragi moj, tudi ti pri vseh delih, pri vseh opravilih. In postal boš v resnici pobožen, vreden član Marijinega vrtca, zgled drugim otrokom.
Sv. Stanislav, ti pa prosi nebeško Mater, da bi te moje besede mnogo otrok sprejelo, se ravnalo po njih in doseglo kdaj tvojo rajsko srečo.
(Dalje.)                                                                 J. S-lič.