BREZ DELA.
PO ITALIJANSKEM IZVIRNIKU ADE NEGRI.
PREVEL Ž. L. M.
Raztrgan in ogórel, mož — orjak
Vznesene je postave, —
Ne znam, bil je težalf, kovač, vojak,
Obstal bil olilédel v odprtili durili :
Brez dela bil je siromak.
»Rad delal bi, krepak sem in močan
In nič mi ni pretežko ;
Ves teden iščem službe dan na dan,
Na vratih vseh sem že potrkal,
A dela iskal sem zaman«.
Ne vem, kdo mu je bil odgovor dal,
Z besedo trpko ga odpravil ;
A mož bolestno je zatrepetal.
In glas iz prs potrtih kot ječanje
Oznanjal je brezdanjo žal.
Dejal je : „OIi ne tirajte me proč,
In spomnite se svojcev ;
Britko prebiti revščine je noč
In glada mreti ; spomnite se svojcev.
Ki smrt jih vzela je nekoč !'•
In d.alje : „Če verujete v Boga,
Ne tiiajte me dalje.
Jaz hočem delati, kar roka zna ; —
Potapljenca kdor htel bi zapustiti,
V Boga pač ne veruje ta !"
Ne vem, kdo mu je bil odgovor dal.
Z besedo trpko ga odpravil.
Omahnil pa je skoraj on do tal.
In brez besed, korakom težkim, trudnim
Svoj pot je spet nadaljeval.
A revežu sledil je moj pogled.
Strmeč za njim v daljavo ;
Kako po cesti trdi suh in bled
V vročini žgoči je naprej korakal,
Kažoč gladii in jada sled.
Izginol je. Osodo pa moža
Jaz gledala sem v duhu.
Ki moč njegovo nihče ne čisla.
Ki strgan in opešan dalje sope.
Berač, obupnega srca.
Sl;oz mesta videla sem in vasi
Korakati ga drzno ;
In pravil je ljudem, kako trpi ;
Zaman. — Neznosnih muk ga skalna teža
Ob cesti konečno zgrudi.
Prehode bol skeleča mi srce :
„Odpusti mi, odpusti !"
In iice porosijo mi solze
Nad vso sramoto in krivico,
Ki jo nedolžniki trpe !
244